POEZIJA 2014

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ponovitve

Ponovi se lahko isto ali podobno.
Nikoli pa se ne rodi isti trenutek.
Obstajajo le steza in sledi,
ki se izgubijo v pesku spomina
in poniknejo v izbrisanem času.
Čakanje, da so bo rodilo enako doživetje,
je varljivo pričakovanje, je iluzija,
vabljivi sij, utvara viharnega srca.
Lep trenutek se prelevi v hrepenenje.
Po uresničitvi in radostnem trajanju,
se blesti kot sadež šipka na snežni belini.
Žalostni spomini iščejo pomiritve.
Zgodi se, da drsijo v počasnost pozabe,
in vsaka vrnitev v pretekli čas, je težja.
Sedaj doživeto se spremeni v drugost,
ki še nima pravega imena.
Sreča in žalost si vselej podajata roki.
Sreča vžiga srce, žalost ga stre.
Napaja ga upanje, ljubezen ga osreči.

V postelji ...

V postelji so stvari drugačne.
Postelja je posoda,
v kateri se zrcali odsev lune.
V njej je navzoča luč.
Vse stvari so v njej bolj resnične.
Niti ne vesta, koliko časa sta že
preležala skupaj v medenem panju.
Niti ne vesta koliko krat si sežeta
drug drugemu v roke sladko umevna
kot kepa pregnetene ilovice
in se v valovih ritma vračata v budno stanje.
Niti se ne spomnita koliko krat sta se objela,
koliko krat sta se v eni noči pobožala.
Se poljubila in si rekla: 'Rad te imam.'
To bivanje vznak ju združuje
in s toplimi vlakenci povezuje v eno
vse do starosti. Do dopolnitve.
Je most, ki združuje obali.
Most ki sprošča sen žuboreče reke
in snuje jutranjo zoro naslednjega dneva.
Dan za dnem lupita drug drugega
z vročimi rokami bivanja
vse do najslajše utrujenosti,
dokler se tornado ne dotakne
žarečih globin utelesitve.

Paradoks rešitelj!

Tako so zasneženi z belino
in s pluralizmom padavin,
zagledani v svojo veličino,
odzemljeni čez meje
domačega grunta,
na obrobju dram,
kjer imajo ljudje
z vodo zalite domove,
od žleda uničene gozdove,
porušene ceste in mostove.
Glas molka vode razjeda
in podira stene in nasipe,
ki jih vzdržuje varuh inercije.
Kralj z osvetljenim obrazom.
Barantanje v svetu hiperprodukcije
etičnih standardov in norm.
Pred kafkovsko sodnijo
se zgrinjajo tisti, ki so izgubili upanje.
Bogpomagaj, kako zapleteno
priznavanje osnovnih človekovih pravic!
Kakšna odisejada neskončnosti mrež
z vertikalnimi nitmi privezanimi
na luč vesoljnega bitja,
ki terja pravico, modrost in razum.
Skozi fuge neba se odslikavajo strukture
molekul DNK človeške zblojene logike,
arhetipov bivanjske čezmerne votle časovnosti,
ko sklepnega akorda v strukturi fuge
ni in noče biti. Glasovi so divergentni
in ne dosežejo vzvišenih argonavtov z zlato runo,
le srca mnogih preprostih ljudi, dobrotnikov.
Vedno več vode se zliva in poplavlja.
Rešiš se tako, da skočiš iz poplavnega
nasipa in treščiš z glavo ob steno hiše pravice.
Neskončno rastoči kanon se naposled vrača
na izhodišče, iz katerega je izšel -
človeške nesposobnosti bodo prenesene
na sposobnosti računalnikov, na monitor,
ki so bitja brez želja in sledijo pravilom.
Koliščarji niso več sposobni misliti.
Naslednikom Frankensteina je uspelo
ustvariti novega gospodarja, ki bo govoril
v jeziku razuma in bo v popolnosti rešil probleme.
Meja človeka je v popolni konstrukciji,
v kateri se misli zverižijo, preigrajo in izostrijo
v računalniško rešitev. Paradoksalno kajne?
Kar ne zmorejo narediti glave odličnikov,
naredijo dobrotljivi preprosti ljudje in stroji,
ne da bi si oni umazali roke
ob vseh abortusih praznih obljub.
Senca gigantske utopije

Postajamo kovinski.
Podobni mehanski strukturi stroja.
Fantazmagorična mašina
s školjčno krhkostjo duše.
Prazna notranjost v jeklenem plašču.
S kolesci perpetuum mobile.
S sijočo prevleko olepšani.
Očiščeni in dizinfecirani.
Sterilni. Metafizični.
Brez moči razuma.
Pravšnji sistemu za nateg
za stare vrednote.
Matrica abstraktne vrednosti sistema.
Krti in trobentači vojaškega duha.
Telesno veliki, brez trohice dvoma
o svoji vsemogočnosti.
Izumetničena osamljenost.
Veriga determiniranih bed.
Pripravljeni verjeti v obljube.
Tipični model sodobne naivnosti.
Red simulakrov na prazni substanci.
Mistifikacija v prostituciji kulture
s perfidno vlogo bele magije.
Premikajoči se skoz prenasičenost tržišč.
Kopičenje ljudi, vrste, čakanje in zastoje.
Umetno prezračevanje prostorov in duš.
Dialektično žarčenje imaginarnega.
Zvijanje navznoter in srkanje krvi.
Zgoščujoče območje, ki bo pogoltnilo
samo sebe, kot črna luknja zvezdo.
Zadovoljevanje srbečih potreb za revolucijo.
Usihanje navznoter v lastni revolucionarnosti.
Ko si to, kar si, te pribijejo na pobeljene stene
njihovih prepleskanih grehov
in ti razkazujejo njihovo prevzvišeno jalovost.
Stanje krožno omejenih.
Sanje, ki temeljijo na njihovih modelih,
eksplodirajo, razletijo se v tisočero drobcev,
ki jih privlačijo njihove mreže.
Plujejo v mirijade nedosegljivih točk,
kjer se vse legalizira in pobeli za velikega brata.
Zlivanje belila v vse utore tkiva.
Ljudje se gradijo na črno.
Analitično, dialektično, ekspanzivno.
Legalizirajo se kot pravšnji značaji
v družbenem interesu s kožo žabje volne.
V proporcionalnem sistemu z višjimi potrebami.
To ni plačilo temveč plačevanje brez omejitev.


Iz čiste iluminacije v modrem

Rojena iz spomina
in kljubujočega zanosa
vztrajam kot deževna kaplja na licu.
Prisluhnila sem zvenenju neba.
Hiše so se odmaknile,
pred mano se je odprla širjava.
Azurna povodenj valujočih ukrivljenih črt.
Neizmerna encijanasto modra planjava.
Ptice so se mi približale.
Videla sem njihove oči.
Ko so sprhnevale proti nebu,
se je razcvetela jutranja zarja.
Razširila sem roke.
V skrivnostnem valu
sem začutila zadržan poljub,
ki je čezme pljusknil ob skalo.
Posrkala ga je vase
in ga izpila kot ljubezni žejna korala,
iztrgana iz krika globin.
Enigmatičen glas.
Ekstatični izbruh energije.
Bivakiram na peščini.
V mreže vetra sem zaklenila nemir.
Veliko morje je zadržalo strasti
in obmolknilo v barvah spomina.
Spreminjalo je relief obličja
v izrisih ukrivljenih prebliskov.
Pljuska ob skalo in vame.
Rastoče dno se poglablja in širi.
Šiva mi modro obleko in šepeče
svojo govorico med odtenki svetlobe.
Čutim dotike skoz platanine veje.
Iluminacijo v modrem.


Moja dežela …

Kakšna je dežela, v kateri živim?
Gluhonema. Vodeni prdec ideologije!
Beda retuširanih fresk preteklosti.
Je kot košara polna mlačnega dežja
ali nogavica, napolnjena z vetrom.
Pogorišče slovenske plodnosti idej.
Zbirališče otopelih psov, ki lajajo v luno.
Molk, ki prodira skozi njene krhke stene.
Mistificirana je, z zunajmiselno igro besed.
Ima očeta, ki ni več plodilec idej;
mater rodovno plodilko,
katere rod je izrodek,
ki si zasluži preporod. Človeškost.
Neproblematično srečo.
Preveč hudodelcev je med nami,
ki živijo avtorsko življenje svojih bolnih idej.
Politični pragmatizem v enačbi korupcije.
Nedotakljiva sakralnost kvot in moči.
Družbene zadeve – pesek v oči ponižanim
s pogledom otrok v plenicah v prazno.
V prihodnost sartovskega gnusa.
Gnusa zaradi razcepa med bistvom
in bivanjem v svetu, ki ga zapuščajo bogovi.
Celo poezija je lahko nagravžen svet.
Meka nesolidnih, nepotešenih kloptcev,
ki zasmrdijo pod lupino. Gnili in razkrojeni.
Tako je dejal veliki bog: UM.
Prvega novembra sem bom razjokala
nad njenim grobom in belim apnom,
s katerim pleskajo fasade bank.
Na volitvah se rojevajo novi tirani
in sluzasti polži solatarji,
ki so si podobi po interesnih sorodnostih.
Vseuravnajoča etika v samovšečni provinci
gnijočega nacionalnega interesa,
ki ga kultivirajo podzemeljski krti.
Na ravni družbene vseizgubljenosti.
Še pesniki niso več tisto, kar so bili.
Nekoč so rasli iz zemlje,
danes so glas moralno pobitih.
Glas praznine, njenega breztalja.
Razčlovečena zahteva po novem,
ki bi bilo vredno človeka.

Mlada beseda

Osvobajajoča noč.
Rodila se je kot mlaj
mlada beseda,
ki se razpira v cvet
nadišavljenih ustnic neba.
Mlada beseda, ki vstopa
v svečanem oblačilu v prostor,
ovita v svilo zvoka.
Vzvišena, nevsiljiva,
z vonjem omamna.
Tihorojna. Plešoča.
V belo tuniko oblečena vestalka.
Tema ima rada novo besedo.
Besedo brez nasilja realnosti.
Nesluteno mnogoterost besede.
Zvezek s snežnobelimi listi.
Mlado besedo, snovalko navdiha
oranžnih in rumenih cvetov evkalipta.
Noč je zdrsela mimo.
Razpršile so se iskre ljubezni.
Žarek je prebodel senco temne noči.
Spregovorila je mlada beseda
in se razprla v dišeči cvet.
Mistična izkušnja,
ki se ji ne morem odreči.

Kakšno ime naj dam spočetemu?

Spoznavamo se v mnogem.
Spoznavanje mnogega v samem sebi.
Noben porcelanast angel ne krvavi.
Z bolečino, trpljenjem in veseljem
je naseljeno vsako bitje,
ki plava v majhni kepi zraka
in čaka, da se mu hrepenenje
ponotranji kot mili glas violine,
ki s pritajenim šumotom strune
vzklije kot življenje,
posvečeno drugemu.
Vse kar skali, je bilo spočeto.
Vrhunska ekstaza
pogubne lepote minljivega.
Svetlobna silhueta.
Zapik kljuna v meso,
ki sesipa v rodnico
sončnično seme.
Vse kar klije, živi kot ljubezen.
Žuboreče razvodje med stoletji,
poseljeno s šepetom ptic,
ki počiva v kamnih in vodi,
je volja neba do življenja.

Prihodnost

Zmeraj znova jo odkrijem
v starih spominih.
Kot obroč, ki se me je oklenil
z nadzemeljsko silo.
Obroč praznih obljub,
ki se širi in obkroža prihodnost
in se spreminja v obzidje
nad podobami, ki jih je napihal čas.
Resničnost, ki je ni več mogoče
vezati v trde platnice zgodovine.
Bolj kot se jim odmikaš,
bolj kot se jih braniš z golimi rokami,
bolj te jemljejo.
Pozlačena cesta za izhod
so bile le sanje z uprtimi očmi
v prihodnost, ki se je nalepila
na ustnice tistih, ki jo obljubljajo
in se z njo gostijo.
Oh, ta beli nasmeh, kako je varljiv!
Vidiš jih, kako prihajajo
z izpraznjenimi listi knjige prihodnosti,
ki temelji na ponižanju zaslužnih
in samohvali tistih,
ki si zapenjajo mišice
v plašč moči,
z votlo retoriko morale v prazno.

Sproščenost

Majhna odmerjenost pozabe.
Misel, ki se sprošča in razpne
kot pregrinjalo čez telo.
Vklenjen spomin v utrinek luči.
Arhitektura srečnega naključja.
Palača razkošja na peščeni jasi.
Rastoče telo v skipek.
Raztapljanje voska v ogorek.
Blesteči trenutki gorenja,
ki govorijo s sijem ognja
in pesmijo plamena.
Kot bi goreli oceani soli
v jeziku prvinskega plapolanja udov
s plešočim nežnim dihom
nad modrikasto preprogo morja.
Iz praspomina zvenijo melodije,
skrite v šivih belega muslina
in lebdijo nad praznimi stoli,
kjer se stikajo dotiki ljubezni,
zamaknjeni v globok dih,
razpotegnjen v jadranje zraka,
ki melje grušč ledenih zvezd.
Tu spodaj se trgajo podobe iz resničnosti
in spreminjajo v svetlobni barvni napev,
ki ne pozna smrti, le nikogaršnji čas
utrnjenega srečnega hipa,
ki se je ustavil na zaslonki spomina,
da se odpočije v tebi.

Spočete v tišini

Ob pisanju se zgaraš,
če hočeš izluščiti biser
iz školjčne lupine.
Zaznaš spočetje besed.
Njihovo druženje in moč.
Nekatere pridrsajo na površje
spolirane, utrujene
in obložene z nanosi molka.
Brez strehe in maske
cvetijo med mladimi bilkami
in blestijo kot zlatniki
sončnično luč.
Zapisane so telo tišine.
Pijane od življenja
zasledujejo tvojo odsotnost
in se umestijo
na mesto čudeža.
ki se ti je zgodil.
Besede so kot volkulje,
ki se bojijo ognja.
V sebi nosijo spomin
na aleksandrijsko knjižnico.
Zgodi se, da te besede pokopljejo.
Skopljejo jim gomilo v tvojem telesu.
Zložijo jih v snope in zažgejo kot slamo.
Tiste globoko skrite v tebi napadejo ujede.
Besede so lahko tudi sence
tvojega notranjega glasu,
ki tavajo za ledeniki zvezd.
Neizrečenih ni mogoče niti dokazati
niti zanikati, saj se kot seme
globoko v materi medijo
in klijejo preden pridejo na svet.

Stanjšane luči

Odklanjam besede,
ki zakrivajo luč.
Sence, ki zatemnevajo prostor,
in pačijo stene v gube.
Rada imam snežno bele hiše
in svetle ljudi, pročelja opranih
šip in ljudi jasnih pogledov
pod dvignjenimi vekami,
strmeče v nebo, sanjaje sadeže,
ki polnijo vrtove,
dišeče po ženskih nedrih.
Z mislimi vrezanimi v spomin
so se vlažne ustnice odlepile
od tople kože, jok je ostal v glasbi
in vzdihih vetra, ki suši kaplje
občutkov v plamenih odznotraj
kot vroče dihanje bilke,
globoko shranjene v pesmi.
Nisem vedela, da sem v preteklosti
doživljala trenutek sedanjosti,
ki mi rahlja spanje med cvetovi
in grozdi živo rdečega češmina.

Exlibris na robu sveta

Svitanje idej v gorečih oblakih,
kjer ptice z zapeljivim petjem vabijo
in mamijo človeka, da izstopi s steklene krogle
v globino, kjer v spirali časa rasteta noč
in izkustvo prodiranja skozi skrivnosti,
slišano kot nevihta odznotraj.
Prestop čez rob obrobnih okraskov sveta,
do koder priplezajo dolgonogi kuščarji,
ki nimajo ustnic, s katerimi bi se dotaknili
okusov stekajočih se kapelj medu
med samote zaobljubljenih poetov.
Samote, ki govorijo in odkrivajo gnezda
zvezd nad mlajem, ki ga nihče ne preseže.
V globini izčiščene odsotnosti modrega,
kjer se razprostirajo vesoljna grla in čeri,
v katerih brenkajo neslišni akordi pramorja
in se gostijo ob košarah sladkih dateljnov.
V njih je potapljena abeceda gongov.
Tam rastejo sončne celice sentimentov.
Ekslibirs na robu eksistence, ki sega v čas
Homerja, ki je klical božanskega pevca Demodoka.
Ko so muze vdahnile pastirju božanski glas,
kot pravi Heziod iz Askre v Beociji,
je na začetku Teogonije opisal nastanek sveta
in tedaj mu je v konicah prstov vzdrhtela poezija
in ga nagovorila kako ostati zavezan z dušo
v ožarjenih podobah, omotičen v ogledalu
morskega dna, kjer na sotočju sončnih ur
počiva sadež sladkega pesniškega uma.
Neizprosno dejanje: oditi brez povratka
in ostati s sferi nedokončane prisotnosti.

Podobnost

Ko sem začutila ljubezen,
nisem vedela ali sem srečala tebe
ali sem srečala sebe.
Nekaj tebe se je naselilo
vame in mezilo molk
v besedo: zeleno.
Morda žarek, ki bo dogoreval.
Morda je kaj mene vstopilo
v tvoje srce. Res ne vem,
zagotovo pa nanju pelje ladja
proti neznanemu pristanu,
kjer bova obdarjena s semeni,
ki bodo imela oči in krila kot ptice.
Duša pozna hrepenenje.
Drug ob drugem se bova
naselila kot gori,
ki si grejeta in varujeta hrbta
s stisnjenimi grebeni v mrzlih nočeh.
Tudi deževalo in snežilo bo,
a vseh odpadlih listov v gozdu
še ne moreva videti.
Ljudje so kot drevesa,
ki gledajo na robu skalovja
v prepad in ostanejo skupaj.
Drevesa se razrastejo v gozd.
Kako smo jim ljudje podobni!
Dotikamo se z rokami skupaj
kot drevesna pokrajina.

Pršenje

Bila sem oblečena v deževni dan.
Spoznala sem njegov svet
skoz prosojno žarenje
njegovih nevidnih oči.
Dejanje neskončnega nastajanja.
Nikoli še nisem videla obraza,
ki prši in zmoči bilki telo.
Kaplje mi spirajo obraz
in razpirajo začuden pogled v nebo.
Morda bodo brusile kapnik ...
Izven mene so prostori,
v katerih drhiti dleto,
ki kleše in kleše planetu obraz.
Ravnokar sem končala pesem
z mislijo, ki sega do meseca.
Koliko kamenja je zloženega
na kamnitih dvoriščih,
kjer kamni sanjajo o zelenih balkonih.
Vode tam ni, in vendar je prisoten
svet zubljev, ki obiskuje trte
v vetrnih kraških nočeh.
Samo kamenje, kamnite gore,
ki čakajo, da iz njih vzklije življenje.
Milijarde zvezd mi zastirajo pogled.
Odkod deževne kaplje,
ki polzijo po telesu navpično?
V zenicah sem prebrala,
da ljubezen plava v vodi,
ki jo rojeva ples planetov v neskončnosti.

Če hočeš sadež, ga zalivaj z ognjeno krvjo …

Zaradi pomanjkanja samote
je sanjal o prozornih ribah,
bledih sadežih, ki se jim je skrilo sonce.
Sanjal je o ljudeh, ki so hodili
po steklenih stanovanjih.
Zakrpani z elektronskimi šivi.
S kromatskimi glasovi v grlu
iz sintetičnega morja.
Bog tehnološke družbe je bil,
utelešen v kristalnem kozarcu
in rimiziranih heksametrih opoja
v čast božanstvu, ki živi
v Dantejevem peklu
in hrepeni po zlatih okovih.
Blažen v udobni lupini,
guganje se na morski peni,
spreminja poezijo v vino.
Steklovina oči je razpokana.
Dežuje zvezdni prah
in prinaša lesk bodala,
ki seže navpično.
Ko je bila zareza dovolj globoka,
je dobil dušo, in ploskev je postala
prostornina, v kateri so se naselili
reveži, ki nočejo končati kot berači.
Ti modro premišljujejo,
kanalje pa glasno lajajo
in stegujejo šape v mršavo telo.
Nato je slišati zven z udarcem
z žlico po mizi. Še nikoli prej
glas ni tako zatresel omizja in odmeval.
Ko je grmenje besed pokazalo
svojo drobovino, je treščilo.
Kamen je klil v nebo,
vzhajalo je zlo iz vsiljenega stanja.
Tedaj so se poganjali v notranjost
gonjači z lovskimi psi, a ti ne znajo hoditi
po zelenem polju, se povzpeti
čez arhitekturo valovitih travnikov,
da bi začutili vonj in okus po zemlji
in občutili na ustnici poljub sadeža
z dušo, ki raste iz ognjene krvi.

Pesem o ruju

Šla sem skozi žareči ruj
in polzela po kapljicah krvi
po kapilarah skozenj.
Razpela sem roke kot jadrnica jambor
na morskih valovih in rdečina
je izkričala iz sebe ves upor.
Kot nedokončna škrlatna notranjost
do zadnjega diha utripajoča svetloba.
V ognjenem grmu kraške gmajne
sem razpirala grudi,
kot bi imela ptičja krila iz ruja.
Usedla sem se na skalo na gmajni
in gledala v smer, kjer sonce vzhaja.
Ne vem ure, kdaj vzide,
videla sem ga le v listih ruja.
Vsa žareča sem mu izmerila čas.
Čutim, kako klijem iz kaplje krvi,
ki jo je brinovka pustila
na vejici, da je ruj iz nje pordel.
Če je nebo čas in prostor,
je grm z majhnimi cveti v latih,
ki rdečijo rastlino življenja in moči
plazma žarkov iz krvi,
ki govorijo v jeziku ljubezni.

Videnja

Vsak korak nekaj pomeni.
Smer, smisel in cilj.
Neločljivost volje in hoje.
Premikanje naprej in nazaj
do točke, kjer se zgostijo videnja
in dvom v trenutek, ki nima obraza.
Videnja niso odvisna od mene.
Hodim po ulicah med hišami,
v katerih bivajo ljudje,
ki imajo svoje usode.
Vidim se zunaj, slišim in občutim se
znotraj, kjer sta sol in med v niši spominov.
Glasba vetra je izgubila nedolžnost tišine
in dosegla utelešenje večnosti
kot neskončno dovršen klas,
ki se spreminja v seme žitnega polja.
Sonce v njem razpada na kozmično govorico.
Vsem je skupno sklepno dejanje.
Stanje tišine kadar obmolknejo.

Od danes na jutri

Vsak dan bi moral biti takšen,
kakršen je sanjski jutri.
Prevzvišen in radosten.
Plešoča ura s kraljicami neba.
Sončna gora kot blažena toplina sreče.
Mirna opora prihodnosti.
Pozlačen cvetni prah na koži.
Tihotni vrt tulipanov
in dehteči grm jasmina
v tihožitju beline z izbranimi barvami.
Razpoloženje v globinskem stiku z zemljo.
Vznik prvinske življenjske moči.
Utelešenje veselja,
ki mu pojo škrjančki na nebu.
Ljubljenje s tisočero skritimi očmi
sočasno z oživljanjem jasnih juter,
ko se rodi ustvarjalni eros z iskrivo
naravo smejočih in srečnih ljudi.
Razcvet noči v jutranjo zoro.
Prebujenje mladenke z razpršenimi lasmi.
Utripanje čudeža, oblečenega v zeleno
pelerino s čudežnimi prehodi bivanja,
ki se pregibajo od danes na jutri.

Ubeseditev tišine

Mirim gibanje,
v katerem izklesuje čas
arhitekturo trenutka,
ki je iskal hip v mojih očeh.
Vanje se pretaka reka
zelenega obrežja,
ob stranskih poteh stojijo drevesa,
ki jim iz krošenj kapljajo
stari zrahljani spomini.
Razsežnost, ki dopušča,
da se ptice zleknejo v gnezdih
in odpočijejo, da postane beseda
lažja od njihovih peruti.
Naenkrat zapleše veja v vodi
in ptice sprhnejo v nebo.
Ognjena svetloba
ubesedi gib in tišino trenutka.
S snopom luči v očeh
sem čutila mehkobo vetra,
ki me v zrcalu reke razmnožuje
in odnaša z vodnim tokom
v Giottove kozmične modrine.

Ljubezen do luksuznih pacientov

Današnji človek je homo adorans! Šestnajst ur dnevno
spremlja RTV Slo – kanal 3. Vsako oddajo si ogleda tudi
po večkrat na dan in tudi po nekaj desetkrat v tednu.
Na RTV verjamejo, da je s številom ogledov dosegel
razsvetljenje na temelju človekovih pravic in razuma!
Občuduje junaštvo in iznajdljivost govorcev,
občuduje športnike zaradi njihove vztrajnosti,
občuduje ustvarjene lepljenke iz besed krasotvornih,
ki predstavljajo nadomestno religijo v nadnaravno.
Pedagoško, didaktično, filantropično, eksperimentalno …


Ko človek izgubi roko ali nogo zaznava občutek hlada
ali topline ne mestu brazgotine, kjer v realnosti ni več
njegovega uda. Celost telesa se meri v brazgotinah.
Tudi mentalnih. Psihoanalitične terapije izza ekrana
imajo skoraj enake učinke kot hipnoza, saj je v stanju
množične globoke nezavesti čedalje več oseb,
ki se nikakor ne morejo več zbuditi in doseči stanja budnosti!
Sugestibilnost je močno zvišana, zadnja postaja pa je
posthipnotična amnezija z izgubo nadzora nad realnostjo.
N. pr. z ekrana sije idol kot Mozart na ovitku čokoladnega bombona.
Učinek njegovega zvoka je poimenovan kar »Mozartov efekt«.
Morala in etika sta vrlini na višji stopnji kulturne utemeljitve.

Razpirajoča ovijalka glicínija plete po zidu z modrimi cvetovi
in se mora izživeti kot izkustvo karizme iz vesele prisotnosti.
Medtem ko ljudstvo spremlja sanjsko nadaljevanko Kmetija,
luksuzni pacienti kažejo svetu svoje znanstvene dosežke.
Nekoč se je utemeljevala Einsteinova enačba
E = mc², ki obravnava razmerje med maso in energijo,
danes se utemeljujejo in razkazujejo Eliotove votle figure:
Joj, prazni in nagačeni, s slamo v glavah, brez vsebine, gorje!
Thorndik je nastavljal mačkam puzzle-boks in shranjeval
reprezntativne vzroce. Optimalna bi seveda bila dobra sinteza.
Podobno kot Heglova teza, antiteza in sinteza.

To je klinični fenomen, so vzdihnili empirični znanstveniki!
Območje ima opraviti s seksualnostjo, z najbolj pristno
Freudovsko teorijo: Elektrin kompleks. Ojdipov kompleks.
Vse je odvisno od zahteve izvedbe eksperimenta,
o katerem pa še ni razpoložljivih znanstvenih rezultatov.
Govoriti o zavidanju penisa bi bilo že preveč znanstveno.
Ali lahko danes še operiramo s temi pojmi,
bi vedel doktrinarno razložiti psiholog Roman Vodeb.

Dolgotrajne obravnave bi zahtevale trajanje spremljanja
in merjenje uspešnosti. Nekateri tega še ne zmorejo,
ker še čakajo na posodobitev glave iz znanstvenih razlogov.
Iz njih se sproščajo tudi stresni hormoni, ki povzročijo
izgubo spomina, pozabo preteklosti iz strahu pred resnico
katastrof, ki so jih že sami povzročili, o tem pa molčijo.
Razplamtel se je boj za oblast, uspeh terapije je odvisen od
zaspanosti, prijetnega miru in ohlapnosti udov v naslanjačih za TV ekrani.
Hipnotizer na TV bo povedal, kdaj in za koga bo treba dvigniti roko!

Biofikcija

Z vileda krpo obrišite obzorje,
ki z mlečnim steklom zastira pogled
na izgotovljeno popolnosti večnih ognjev,
prižganih ob velikem poku predkrstne premiere.
Milijone let pred Krstom pri Savici.
S silo gibanja in zgibanja se starost
potrjuje kot vitalen element mutacije.
Higgsov bozon povezuje rožnato plazmo
mimezisinih hčera in jo z zvoki gonga
ogrinja v beli bisus svilenega muslina.
Še noben planet se ni od pesnjenja razletel.
Še nihče ni umrl omamljen od poezije.
Pesnjenje je preludij gibanja proti neskončnemu.
Vzvišena kantata vodnih kapljic,
nalet snežink v slasti vzgona na belo rokavico.
Retorična figura molčečnosti s slo po življenju.
Pogled nebesnega očesa skoz sledove časa.
Skomig z rameni v zaprisegi zvezde.
Hvalnica v ropotarnici starin prihodnosti.
Malikovanje fikcije. Metafora, ki najde sebe
v arheologiji čezrobja, kjer diha vesolje
skoz njena pljuča. Globinsko, epično, nostalgično,
lirično s črkovanjem in modelira stvarnost:
misel – beseda – glas. Nekromantika stvari.
Ezoterični koktajl v razklani krošnji preteklosti.
Na prehitevalnem pasu časa, ki so mu izumrle
korenine. Organi za reprodukcijo luči.
Lupina brez duha. Temačen retro duh
na brezbrežju erotične rane.
V vitrini Kleopatrina dokolenka. Otip.
Magija označevanja. Koreografija celic.
Šahiranje z zvezdami. Partija brez zmagovalca.

Prehodi in potopitve

Tisočere majhnosti notranjega sveta
z dihanjem poželenja in žalovanja.
Med postajami premisleka
si sami utiramo pot z logiko daru za izbire.
S spoznanjem, ki se razpira
pod površino spomina na bolečine in radosti.
Sledi ovijanje ugodij v notranji svet sproščenosti.
Branje nečitljivih zrnc peska,
ki se premikajo brez vsakih pravil
in sledijo senci in dihu obžalovanja.
V globinski žerjavici tlijo neizsanjane
kot vnetljiva luč, vzkipljiva svetloba sonca.
Neusahljivo hrepenenje. Poželenje.
Plen z okusom lastne krvi v templju
obredja ob ponorih v strugi ustnic
preobilja besed, strasti in rezkih nasmehov,
odzivov na mnogotere pomenske stvari.
Tedaj zapiha vetrc in prezrači telo.
Korenine okrasijo notranjo planjavo sprotnosti.
Poljubnosti s pridihom igrive sproščenosti.
Zgodi se gibanje z dvignjenim stopalom.
Iz preteklega časa v neznani jutri.
Hoja in potopitve v nemirna morja.
Gibanje, premikanje nog, rok, telesa.
Potovanje duha na hrbtu stepske antilope
v umišljene svetove naključij,
ki še nimajo imena ne pravega naslova.
Ovitim v varnostno rjuho mistične tišine
sledi refleksija, hoja po mokrem asfaltu.
Odsev magnolijinega cveta v ogledalu luže,
v kateri zvesti pes išče gospodarjevo sled,
njegovo telo, dan z vzdolžnim naklonom strmine,
kamor sonce drsi k vsakodnevnemu počitku
in se po nenapisanem zakonu znova dvigne
ob jutranji zori, da nam svetloba izmeri čas
in prižene čredo spominov, težkih kot skala,
kot sopara pod težo oblakov pred viharjem
ali lahkih kot gosje pero, puh toplega dneva
z letenjem živobarvnih papirnatih zmajev,
ki se sučejo v zračnih vrtincih nad spečimi drevesi,
medtem ko klije izpod skale novo življenje.

Zid

Ko te vse znotraj od krivic razboli,
najdeš pot čez stotine oglatih robov.
Stori korak naprej!
V bistvo nedosegljivo očem.
Povzpni se do tja,
kjer raste vzpetina.
Od tam se vije pot dolgotrajne samote.
Ko stopaš, opusti misel,
da bi se vrnil nazaj.
Nadaljuj začeto pot,
prisluhni tišinam sončnega dneva
in vetrovom, ki te ženejo naprej.
Potopi se v spanec svoje vesti.

Moja zgoda ni nič posebnega:

Uzrla sem, da ob mrzlem kamnu raste
molčeča lilija s cigansko pričesko.
Ustavila sem se in ji dolgo krtačila lase,
dokler ni zablestela v očeh
in se razprla v svoji ponošeni obleki.
Tedaj me je tako neusmiljeno,
nepozabno pogledala,
da sem odmaknila roko
z njenega lasišča
in segla globoko v nedrje
do mesta, kjer je stal zid,
ki je ločeval drugačne.
Tako mogočen je bil ta zid,
ki je ograjeval, v ledeno telo
zakopano srce, da še dolgo potem
nisem mogla odstraniti vseh ruševin
in sezidati zavetja za brezdome otroke.

Uročena …

Utrujena sem kot zemlja jeseni.
Sonce je z nasmehom pobožalo njeno telo.
V mojih mislih se prebuja brstje pomladi.
Vsa nadzemeljska sem v svoji pesmi.
Uročena od použite ljubezni.
Visoko nad hišami. Skoraj v nebesih.
S pletom stihov je pokrito nebo.

Lastovka je odletela v tople kraje.
Z mojimi sanjami. Tja med mangovce in mangrove.
Potopljena s kljunom v dih puščavske rože
je pesem v krču naslade zaspala pod
nežno tkanino škrlatnega ustja besede.
Tedaj oko zamokri na večerni strani neba.
Srce se izreka brez danih obljub.

Bliža se september.
Morje je mirno.
Kobaltovo modro.

Nastopilo je obredje slovesa.

Vse rožnate sanje sem položila
v kobule neizsanjanih mavričnih cvetov.
Kapilare oddaljenih planetov se sklanjajo
kot darovi svetlobe,
modri kot svila zvezdne noči
in pronicajo z govorico
safirastega očesa globoko vame.

Odhajanje mladih …

Domovina diši drugače kot tujina,
kamor odhajajo naši obubožani otroci.
Proti večeru slišim petje žalostne ptice,
ki sedi na grmu zrelega šipka
in se pripravlja na let.
Srečam otroka z objokanim obrazom,
ki pravi: Domovino so mi ukradli!
Pogledam ga v obraz in vprašam:
Kam pa odhajaš, lačen in bos?
Odgovoril mi je, da ima
neprijetne občutke v trebuhu.
Na rokah opazim sledove granitnih kock.
'Poglej dlani', mi pravi!
Morje v pristanišču bo naraščalo
in ladijski motorji bodo brneli,
voda bo pritiskala ob okno ladijske kajute.
Mnogo, na tisoče jih je že odšlo.
Tudi jaz odhajam. Poglej!
Kruh – samotna utripajoča zvezda v daljavi.
Morda svetilnik, drobno upanje, luč na obzorju,
Morda otožna lučka nekoga,
ki je že davno tega odšel.
Nekaj jih je tudi utonilo –
eni so odhajali, drugi so se vračali,
saj niso mogli pozabiti vonja domačega ognjišča,
pa tiste rdeče barve ruja in šipka v jeseni.
In žalostnega ptičjega petja.
Nikoli niso mogli pozabiti,
kako se je muha lepila na odvrženi kos kruha,
namazanega z medom v kanti za smeti.
Nikoli ne bodo mogli pozabiti tistih, ki so se oklepali
daveči drug drugega, pa tistih, ki so se grebli
za uplenjeno pravico do nasledstveno izvoljenih,
in so ponižujoče brizgali blato ljudem v obraz
češ, da naj v imenu ljudstva molčijo
in plačujejo zapitke norcev,
nerazsodnih in pohlepnih kreatur,
s podaljšanim kljunom v želodec lačnega.
Ne, mladi se ne bodo vračali le z lepimi spomini,
zapomnili so si vse, kar nima mere spodobnosti.
Zapomnili so si vonj in smrad,
ki zaudarja po trohnobi in plesni iz velikih dvoran.
Zapisi sanjačev so shranjeni,
razprodaja delavcev po znižani ceni tudi.
Pod mizo je obrnjen na hrbet papir
z imeni in priimki, skritimi v trezorjih.
Rešite domovino pleteničenja
in odvečnih besed balonopihačev!
Znova se je začel risati krog
večnega kolobarjenja orlov in mušic.
Mladi odhajajo, a vrnili se bodo bogatejši od vas,
ko boste z odlepljenimi podplati, bosi odhajali!
Enkrat za vedno! Pesti se krepijo!

V krogu brez besed!

Ideja na idejo
z globoko percepcijo
misli v krogu.
Oko je postalo metafora.
Ukrivljeno zrklo.
Odsev. Arhetip fuge.
Alegorija. Resoniranje.
Kontrapunkt. Pilifonska skladba
Abstraktni relief.
Notranja opredelitev mišljenja.
Mreža. Kanon.
Kristalni biser razsvetljenja.
Samoobrat ribe,
salto mortale v globinski projekciji morja.
Nad razpenjenim valom leži Koper
s parnikom v njenem rokavu.
Trg je bela lisa, na katero je mornar
odložil ime John Woo's Stranglehold,
igro precejašev in konzolašev
za tešitev destruktivnih tendenc.
Terapija. Hudičev ris domišljije.
Umetna inteligenca.
Odsev nebeškega gradu nad zalivom.
Evklidska teorija točke na skali.
Hieroglifski termit školjk.
Kvark norosti.
Hiperrealizem.
Preseganje metafizike.
Melone se kotalijo po parniku.
Favna živih in aktivno hirujočih.
Flora odmerkov, ki jih je naprtil čas.
Kibernetika. Človek paradoksa.
Energija, ki zagoreva v prostor.
Razgaljene sanje med štirimi zidovi.
Trzanje roke pred trenutkom užitka.
Tok zavesti Williama Faulknerja.
Oslajanje duše z Natrenom.
Nadzor nad glikemijo stihov.
Osvoboditev bremena očesa,
ki bere pesmi na listu črvive palme.
Nabiralka kristalnih besed v vodi.
Zbiranje angelsko razpihane krvi
po prestreljeni postelji.
Odlaganje sanj v moker čevelj.
Rdeče cvetje iz Judeje.
Morje se dviga.
Oko potuje za soncem.
Software zapiše zgodbo.
Duh ustreza zrklu.
Fibionaccijevi neskočno zaporedje.
Sidrišče: a1 = 1,
A 2 = 1. Nahaja se v prosti zanki:
Au = au – 1 + au = 2.
Babuška v babuški.
Človek v Človeku.
Hardware. Njeno krilo tiči v čipih
dimiurškega humunkula.
Sekanje rok v imenu razuma.
Ivan Karamazov se ne ubije, ampak zblazni.
Gledam film z duhovnim obrazom.
Zaspim. Pišem dalje.
Rišem Šalamuna.
Sova v kaosu nevihtne noči zaskovika.
Zgane se duša z razlago premikanja plavuti.
V samotnih čereh.
Pojav, ki se je izmaknil
iz metode opazovanja.
Zaliva ga morje.
Postojanka samoumevnosti
in nedoločenosti.
Vidik preslikave z očesa na notranje oko.
Nedorečenost. Zelen sadež
je videti kot zrela tepka,
ki črviva pade v travo.
Trava raste, prikrije tepko.
Pride vrtnar cepi hruško.
Odebeli se viljamovka v steklenici.
Zalije jo z dobrim žganjem.
Zapeče v grlu in razširi pljuča.
Naj se žeja poravna z odžejo.
Pride čas za slavje ločitve.
Camusova romaneskost upora.
Vse je zmehčano in sprano.
Mrtve besede iz ust prikazni,
glas davitelja, brezmejni titan v zagonu.
Kmet je lačen, umazan in brez pravic.
Gothe je spadal k drugačni kulturi.
Furor Wertherinus.
Plemenit izhod iz nedostojnega položaja.
Vrtenje v krogu.
Izmenično jih stresa mrzlica in vročina.
Mistični pridih zunaj moralnih norm.
Inteligenca ni stan, je duhovno stanje.
Karavana gre dalje.
Narod mesečnikov se seli na Luno.
Mračna agonija v duhovnih registrih.
Kamermani kleče slikajo obraze trpečih.
Od spodaj navzgor. Kaznjenci hrepenijo
po Machus'su in vonju po ženski.
Čez pot nizko se upogiba vrba,
zrcali čisto listje v vodi, fantastične cvetove
kukavic, ki jih Dante nabral za Beatrice.
Luči se sprehajajo čez polje in zmanjšujejo
občutek zatiranja in spodbujajo začetek upanja.
Slon, lev, bivol in mečarica simbolizirajo
očetovo načelo; sledijo infekcijske bolezni.
Ječa državnega sovraštva.
Podijo se za fikcijami.
Otipavajo jagode polne sipinega črnila,
ki se kotalijo kot mandragora v čaši.
Nazaj v čarovniško kroglo
z razcefrano vžigalno vrvico.
O, o, o kakšne vešče nadaljujejo
počasen let do rdečega roba!
Izstradana Angela Vode razmišlja:
Živeti moram, to je vrh moje svobode!
To je velika tema slovenske zgodbe.
Vrnitev z Večne poti

Pesniku Borutu Petroviču Vernikovemu!

Na zadnji vibi vzpona
se njemu razklene beseda
z uvidom neskončnega imena.
Dotaknil se je modrega kamna,
pozvonil je in vstopil.
Se usedel na secesijski stol
in sledil branju raztapljajočih se stihov
v sončno reko življenja.

Misli stišane v molku je odnašal zeleni dih.
Medenica neba se je odpirala
v zaporedju neskončnih rojstev,
skoz skrivnosti skrite v času in besedi.
Zavihrali so sončni konji.
Ožarja jih safirasta luč.
Njen sij se je razžaril
na vekah neskončnega,
kjer plavamo izven telesa,
oblečeni v svileno magnolijo besede,
ki odpira oko, da ne bomo oslepeli
ne beli podlagi oblakov.

Vrnitev neskončnega imena
nas je našla pod lučjo
z lesketajočimi kapljicami
med pavijnim perjem
v kočiji pisanih barv
toplega pastela poletja.
Minevanje časa,
ki se vrača s starožitnostjo
lirične zamaknjenosti.

Jantarjevo žarenje

Bila je še bolj dekliška
kot še nikoli prej.
Simbol pogubnega spomina.
Ujeta v notranjost telesa.
V ženski sploh še ni bila prisotna.
S telesom je ustvarjala težo letenja.
Vstopila je v zgodbo preteklosti,
ki je odtekala v vesolje kot lava.
Noč jo je nosila v trirazsežnost.
Spominjam se njenega razcefranega krila,
ko je usodo ženske hotela odgnati iz zavesti.
To kar je njega privlačilo, je vznemirjalo njo.
Čutila se je kot ljubimka v igri neutešenih hrepenenj.
Okrasek lepega obraza, jantar mladosti.
Z izkušnjo onostranskega sveta
se je na novo rojevala in umirala.
Dekle s širokim staromodnim krilom,
ki sanja intimne svetove belih metuljev.
Neuničljiva luč lastnega zatišja v času,
ki je zaplapolala v čarobnost noči,
ko je ogenj ponoči ugašal.
Vzdušje deklice vpleta noč v sanjske
vizije diamantne fasete luči.
Učlovečena memento ženske.
Z volančki aranžiran spomin.
Prebujala se je v njegovi postelji
z nežnim okroglim obrazom,
ki nikoli ni skopnel v zaobljubah.
On je narcisoidno spal.
Se potapljal kot favn v vodnjak.
Noč se dogaja v obratni smeri.
Zgodba ima množico možnih razlag.

Enigma

Spim in bedim.
Oboje hkrati.
Na mejniku dveh skrajnosti.
Na ugretem prostoru.
S svojim težiščem.
Sem. Instanca telesa.
Obris notranjosti.
Duhovno oko.
Živčni končič s pratelesom.
Jezik prihodnosti.
Analogija. Dvojno gibanje.
Armatura duha. Njen soobstoj.
Modulirana bližina duše.
Skladatelj njenih zvokov.
Diham. Delujem. Uresničujem.
Skozi neskončni krog.
Razgrajujem telo.
Ga zlagam v dušo.
Nezavedno. Ekspanzivno.
Oživljam svet.
Po meri giba.
Zatiskujem se v telo.
Sem naličje tisočerih enigem.
Hrepenenje.
Molk. Tišina. Glas. Gib.
Vstop in izstop. Iz sebe.
Psihično utelešenje cilja.
Približek v vzvišeni goloti dotika.
Torzo kozmičnega drevesa.
Resnica biti. Odznotraj.
Zgane se luč. Nastopi rojevanje.
Duhovno – čutno. Suvereno.
Lahkotno valujoče čez morje.
Poželjivo z namenom.
Z zavestjo. S spolnitvijo.
Cvetenje in zorenje.
Izžarevanje sadeža.
Gib, ki se pusti dotakniti srca.
Maska enigme.
Mistična. Stanje zavesti.
Sončna luč.
Pot skozi steno preizkušnje.
Klic piščali človeku.
Zlate zavese zastirajo noč.
Berem luč. Iščem se v sebi.
Izstopam iz sebe.

Upanje

Obstaja upanje,
da bomo splavali skozi temo
s svojim čolnom
v ritmu vode.

Tkanina noči se jasni.
V ribjih luskinah se iskri luč.
V daljavi pena,
ki pljuska čez rob.

Valovi nosijo čoln kvišku,
veter polni privide jader
s samim gibanjem.

Delček ranjenega telesa
v daljavi se ovija
v plapolajočo belo rjuho.
Kakor spomin na poraz.

Sklenili smo se na novo roditi
in se naučiti brati knjige
o kraljestvih,
ki jih je odneslo šumenje krvi
v nerodovitne dežele,
kjer se konji pasejo po solinah.

Tam rastejo drevesa
z odlomljenimi vejami.
Tam so skladovnice perja,
saj bomo tja prišli goli.
V deželo neskončnih začetkov.

Upor

Mir je odvisen od geste!
Seštevek umetno ustvarjenih sožitij je nevaren.
Človeka ne more obvladovati norma,
temveč spoznanje.
Nekateri skrbijo, da ne izbruhne mir.
Vsak demokratski diskurz je konflikt.
Radost ljubezni je v obvladovanju izliva semena.
Prihodnost je v jajcih tistih,
ki si ne želijo nobenega jutri,
ki se začenja kot drama, sovraštvo in izključevanje.
Nastopila je bolečina iz krivic,
ki so presegle v šikanah svoj vrh.
Preimenovanja stvari in stanj. Laži.
Na gore črepinj ubitih misli.
V lobanjah so dogorele sveče,
kjer ugašajo očesne leče moči.
Vse je zavito v ruti matere,
njenem spominu na čas,
ko se je zgodba začela
z bobnanjem s prsti po mizi.
Dialog z odrivom na rob.
S strelom v tilnik.
Zanos iz žalosti,
ki grabi ostre robove brezna.
Padec sina, hčere, naposled naroda!
Pričevanja z ubitim spominom.
Razklanost. Nepotešenost. Stiska.
Absurd. Beg iz realnosti.
Metafizična tolažba.
Kljubovanje. Upor. Ostati živ.
Biti. ... Živeti.
Tujost, ki se iztrga samoti
z uporom, s težnjo po redu narave.
Odzivanje na absurd.
Etična akcija v imenu uporne vrednote.
Upor proti neznosnosti bivanja.
Norci se hočejo preroditi znotraj razkola.
Alegorija norosti, ki se hoče pretopiti
v človeško figuro, naslonjeno na suhe vole.
Rušenje naravnih meja enosti z ostrimi krajci.
Spor s silami grotesknega realizma
in zariplimi maskami z zakrivljenimi Judeževimi nosovi.
Nesorazmerje med namenom in resničnostjo biti.
Če prijatelj umre, so odsotni prisotni (Ciceronova misel).
Nikoli ne bodo sprejeta dejanja, ki hočejo človeka
razpoloviti v nasprotju z naravnim redom bivanja.

Pojoča ptica

Vonj po slovenstvu vam bo
zapustila duša z mojim imenom.
V njenih nemirnih besedah
valovi morje in dehti zeleno obrežje,
dišeče po zemlji in roju čebel.
Vrata, iz katerih vzide sonce,
odpirajo zlat tabernakelj,
v katerem je zrno pšenice.
Senčni uroki se lahko prikradejo
skoznje in vam zdrsnejo v srce.
Moje besede niso moja lastnina,
samo skozme gredo,
oblečene v ljubezen ostanejo vam.
V tuji govorici so epi slišati drugače.
Ko se misel razcvete, je videti
podobna milnim mehurčkom,
kot bi se rodili novi svetovi,
obrnjeni k soncu,
kot mehka svetloba,
ki jo je mogoče ubesediti.
Vem, da so misli metulji,
ki se dotikajo rož,
medtem ko pesnijo.
So vonj po rodni grudi,
iz katere sem zrasla tudi jaz
in se pomešala med pojoče ptice.

Duša slovenska

Nič ni gotovo.
Vse ubira svojo pot v negotovo.
Negotovo je gotovo.
Vse se zgodi, še prej kot se rodi.
Nihče ne nadzira bitja srca.
Ni otipljivo, kar je merljivo.
Med budnostjo in spanjem
sem kopija izvirnika včeraj.
Sanjam, da bom.
Skeiner me žene naprej.
Ostajam dejanje napora.
Dejanje upora z razlogom.
Izpuhtela je duša iz brazgotine.
Dokaz duševne rane je pesem
v drevesu, ki bo jutri cvetelo.
Nekaj se oglaša. Prasketa.
Morda se jutri zgodi,
da se iz bolesti rane cvet odpre.
Žareči trenutek v soju luči.
Izpričana lapidarna moč
z dušo slovensko, ki je večna.

Z močjo umetnosti, ki je odraz narodove duše, opozoriti na prevladujoče lastnosti slovenskega ljudstva – poštenost, poudarjen občutek za pravičnost, odmerjeno izražanje občutkov, sočutje do trpečih, spoštljiv odnos do narave … – je namen navedene posebne knjige Duša slovenska, še drugih podobnih in te pesmi, s katero poudarjam njeno lapidarno moč.

Skrivnost ranjene ljubezni

O človek mučenik, ki kupčuješ z ljubeznijo
in odpiraš nedostopne skrivnosti erotičnih sanj,
ki hlipajo budne in brbotajo nemoč.

O pijani škorec z metaforo v kljunu.
Absurd, ki oddaja iskre.

Ogenj duh!

Brez barve, okusa in brez mer.
Brez začetka in konca.
Brezčasje v brezprostorju.
Košček hrupa v zrnu prosa.
Glas brez bistva in brez svojstva.
Klic bolečine pod tkivom besed.

Biti ali ne biti, ki razvnema.
Porajanje neskončne končnosti.
Igra brezglasne glasbe.
Izmikanje v zunajtelesno.
Čutenje brez razmejitve.
Rojevanje in umiranje,
ki ne spremenita večne ljubezni.
Le mesijanski prostor,
kjer bivata rojstvo in smrt.

Hamlet brez duše.

Zunaj vsega. Neskrito, kar se skriva.
Večmestnemu številu padajo številke v brezno.
Štiriperesna deteljica je gola brez peres.
Opoj, ki se ga ni mogoče dotakniti.
Povabilo in slovo. Obje hkrati.
Odsev v oblikovalskih vodah duše.
Sence žalujočih misli.
Blodnja po labirintih srepih pogledov.
Nadležno vstopanje v pridih resničnosti.

Gmota z vampirsko željo nevednosti.
Biti ali ne biti ljubljen.
Solidarnost očesa s slepoto.
Nagonsko seganje po božanskem.
Zunajzemeljsko območje.

Nedostopno območje.
Utrgana milina leska na zlati zapestnici.
Območje, ki občuje s hotenjem.
Osramočena lepota razcvetelega mesa.
Suša z vročino plavajoče ribe.
Ostrina vode, ki se spreminja v led.
Belina hostije v skodelici žejne krvi.

Morda je to smrt,
ki ima odprte oči in gleda
v vdolbine v lobanji ljubimca.
Ogenj in v pepel ovita v skrivnost scenarija.

Neprebavljene usedline na Balkanu

V Sarajevu se je začelo nekoč.
Kar se bo začelo nekoč, se začenja zdaj.
Treba je brati dogodke po pomenu.
Iz nostalgije po čisti ideji se rojeva vprašanje:
Kdo zavira svetovni sistem v nastajanju,
univerzalno resnico biti evropski duh svobode.
Nastajanje svobodnosti sveta.
S telefonskimi linijami v neprestanem pogonu.
Politično izobilje praznih besed in obljub.
Mišljenje in pesnjenje se prebijata skozi čas.
Zatrta potlačenost nikoli.
Ključno protislovje je neenotnost.
Ivan Cankar je ves objokan.
Ima povešen obraz in obrv postrani.
Ves zmeden je, ker Karel Mali hodi
na Vzhod In kolesari panslavizem.
Zeleni pistač mu sije iz pordelega očesa.
Cankar joče, ker je obiskovalec pozabil
lifting kremo pod lučko na Leninovi.
Zaškrtalo je. Med zobmi.
Črna skrinjica tiktatka z luskinami na ustnicah.
S kovinsko hitrostjo se širijo govorice.
S cukrom osladkane besede govore.
Znojne kaplje mu drsijo prek temena.
Na Rdečem trgu se je odkašljal
in izpljunil jajce, ki ga je znesla zlata
cesarska kokoš. Čevljem odžvižgava klobuk.
Zeleni klobuk na gobi kukmak.
V palači z dvanajstimi lučkami na velikem morju.
Nekdo pije kavo Illy in namaka prste v vodko.
Obrišite si sledi tujih poljubov
In prerokb lažnih prerokov!

Videnja

Ko te okuži življenje,
padeš v medeno grenčico sveta.
Stepska antilopa si ostri oči
s pogledom zazrtim
skozi svetlobne line dreves.
Neurejena resničnost
odstira sencam moč luči,
ki se otepajo njenih strasti.
Alkimist spreminja nežlahtno kovino
v zlati odsev, ki ni ne jaz, ne ti,
le čarobni napitek v čaši uzrtja.
Potešiš se neodžejan.

Sladko grenko odpira tabernaklje
osrečujoče blaženosti zveličanih
in preludij v suiti prekletstva.
Ideja ustvari razsežnost iskanj
in relativnost najdenj geneze vzgibov.
Rdeča gosenica se prelevi v metulja
z dioptrijo odbleska svetlobe na roži.
Koloritom, ki se opoteka ob zori.

Vstopiš skozi skrivna vrata
med razpršene raznobarvne stvari.
Nobena te ne osvobodi samobitnosti.
Budna zavest polni koridorje in seže
globoko v senco, kjer vznika čas
v refleksiji tisočerih zaznav.

Ob lahkih potegih vetra
čisti neznosna mesta nanosov
in vzpostavlja podobo čistine
izginotja stvari, ki jih več ni
in ljudi, ki so odšli v pozabo.

Ostaneta navzočnost časa
in inkarnacija duha,
ki se dopolnjujeta po usodi videnj stvari
in ljudi, ki jih v trenutku več ni.
Bili so, ko so gledali, kako si ustvarjaš
iluzijo z veščino vprostorjenosti sveta
v svoj notranji čas, ki odhaja v večnost.

Meje

Padala sem z dežjem
in trava mi je rasla pod krilo.
Drevesa visoko nad mano.
Žive luči so risale sence
in drsele po brezi.
Polje je pelo svojo pesem.

Nikogar ni bilo,
le moji mehki podplati
so čutili radosti gibov,
ko so drseli v mehki dotik sveta.
Zibajo se trave in gugajo semena
v svojo obredno molitev rasti.

Noč je bila ognjena.
Spomin je razpadal v prah.
Jaz sem bila vse manjša
ob mizi brez kruha.
Sonce, ki mu niso mogli do živega,
me je božalo z zlato dlanjo.

Prihajala sem, takšna kot sem.
Brezčutna tam dol med travami,
kjer je poganjal osat
in prestopil meje svoje rasti.

Hiša iz besed

Sezidala sem hišo.
Z besedami, brez kamna grajeno.
Mnogo soban ima.
Iz ene v drugo sem tlakovala poti ,
se preseljevala v podaljšek hodnika
iz sedanjosti v prihodnost neskončnosti.
Sobe so bile prazne in puste.
Metež samote je prahu in rji brisal spomin.
Nad stropom je lebdel vodni pršec.

Nato sem začela naseljevati prostore
z zvokom dežja. Brezmejne sobane s svetlobo.
Prihajala je iz oddaljenih svetov.
Glas je bil kakor šumeče vode v cvetju.
Kakor čaše svetlobe se je lesketalo.
Vanje so se naseljevale besede.

Sonce je povesilo pogled.
Ko me je poljubilo, sem odprla oči.
Slišala sem notranji glas.
Konji v boksih so rezgetali.
Ladje v dokih so trobile.
Videla sem človeka, ujetega v mrežo,
v trušč in brnenje tovarniških strojev.
Povabila sem ga v hišo besed.
Neumrljiva, nerazložljiva in brez imena je.

Iskala sem zloge za prave besede.
Vedno bliže izvirov so bile,
skrite v luči mesečine.
Videla sem jih v breznu neba.
Govorile so skozme in polnile sobane.
Kot sončna trta zorijo v vino.
Jaz plavam kot senca iz ene sobane v drugo.
Vžiga me luč. Iz nje zorim in dozorevam.
S sposojenim obrazom tega sveta.
Ohranite poti, da bodo besede stopale nanje.

Izročenost

Izročena sem prostoru brez vrat.
V njem so neprehodne stene.
Ob njih asfaltni pločniki,
po katerih se premikajo sence.
Sredi noči so stenam posiveli lasje.
Nihče me ne vpraša o nespečnosti časa.
Nobenega smerokaza ni.
Nikogar ni, ki bi ga vprašala za pot.
Za izhod iz labirinta zablod.
Tudi kembelj je utihnil z zvonjenjem
in zarana prisluhnil šepetu bilke
v razpoki stene. Pomislim!
Morda je pa to znamenje novega.
Ločim se od telesa,
mu sezujem čevlje in vstopim vase.
Nihče ne ve, zakaj sem to storila!

Bilke padajo na obraz

Če hočeš preživeti
v krvosesi deželi,
si moraš izpustiti kri
in postati brezkrven.

Če imaš razžarjeno dušo,
moraš pogasiti ognje v njej
in se spremeniti v pepel.
V prgišču skrij iskro,
da boš prižigal luč.

Čas je krut,
zahteva skrotovičeno,
zmečkano in sprešano dušo,
da se odžeja s tvojo zgodbo
in nasiti na tvoji njivi.

Žanje te kot kosec travo
ali žanjec s srpom klasje.
Ko bilke padajo na obraz,
stopijo gospodovalno nanje.

Ko zapreš oči, vidiš, da ima plot,
na katerega si se opiral,
odtrgano lato. Potiskan je s tipi
tvojih rok in odtisi tvojih prstov,
a tvoji snopi ležijo na tleh.

Vid si pustil na mnogih stvareh,
ki so ti legle v dušo.
Le pri ljudeh je problem,
ker vedno bežijo od tebe.
Ne prenesejo pogleda v oči.

Če te je duša zapustila
na pultu z razpokami, ki te iščejo,
te kot izgubljeno stvar izžrebajo
in dobiš usodo dobitka
ali te pa prodajo novemu lastniku
z ustnicami, ki pijejo.

Navznoter pogled

Zreducirati svet
na poljub ljubljene ženske.
Doseči potešitev, ki se izreka kot luč.
Ovita v prostor brez robov
se spuščam po stopnicah navzdol.
Obstanem pred hišo z zapahnjenimi vrati.
Zrem v nagubano kamnito pročelje
za prašnim robidjem
in utrujenimi listi rdečelistnega češmina.
Potrkam, vstopim in odprem okno.
Postojim pred veliko svetlobo.
Čutim, da nekdo diha v njej.
Brez kosti, brez mišic, brez kože.
Nekdo je odvalil težko skalo.
Velik zapah pred vrati prihodnosti
in prestopil čez prag v prazen prostor.
In glej, znašla sem se še globlje v sebi.
Iskala, brskala in grebla sem
po zaledenelih sobanah.
Čutila sem drhtenje sten.
Zmračilo se je. Zamižim.
Slišim nerazločen glas,
ki je hranil lačna usta s temo.
Spustim se na dno jezera.
Odpela sem svoj steznik
in izvabila iz duše nasmeh,
na ustnicah nevidnega poljub,
ki mi govori brez besed.

Poljub besede na ustih

Noč prebira mojo pesem
in v polsnu prisluhne njeni tišini.
Spanje jo umirja
in samota jo kliče k sebi.

Ulica je mirna.

Po njej stopa človek,
ki mu ne vidim obraza.
Sklenil je, da nikoli več ne bo
osamljen in žalosten,
ko bo začutil tesnobo njenih zidov.
Poslušal bo glasbo, zven moje pesmi.
Nobenega razkošja sončnega poletja
ni v njej, le utrinek utripajočega žarka
ki se je prižgal na ustih besede.
Zažarel je v njenem očesu
in se je ujel z njenim dihanjem.

Ko je ulica razprla veke,
je pesem izstopila iz sebe
in njen poljub je spregovoril v jeziku ljubezni.
Pesem je zašumela kot morje v tihožitju
tisočerih vzdihov, potajnih šumov
in poljubljanj v vonjavah in odtenkih nadbarv
obrežja, ki se razpira v ustju besede.

Moby Dick

Vsi so medsebojno razburkano sprti.
Jeziki so se namučili preko
vseh retoričnih meja.
Kitolovci ubijajo morske velikane.
Vedenje je nesorazmerno potrebi
po videnju, protislovje narašča ...
Ahabu ima z Moby Dickom neporavnane
račune iz prejšnjih potovanj.
Beli kit se ni pojavil naključno,
nekdo je dobil oko preganjalca.
Na vrhu piramide!
Morski duh pobesneva sredi oceana
in se spreminja v perjadje.
Nato je zagrmelo, morje je pljusknilo
in poravnalo Ahabu račun.
Vihar je polomil drevje.
Listje pleše sufijsko zamaknjen privid.
Hiše so razmetane kot kocke.
Razbitina ladje je bruhnila v smeh.
Popačeno ekspresivno, nadrealistično.
Kot kubistično izrezan značaj.
Ruševine meditirajo usodo speče pošasti.
Gospodarjev stol se ne gane.
V hlevih ni več oslov, ne junic.
Veter jih odnaša v višave.
Dogodki prihajajo v gručah.
Morsko vreteno izčrkuje kazen.
Odnaša kadavre čez vodno planjavo.
Zanihal je svet pod preroškim nebom.
Moč njegovih rok presunjeno meri v vas.
Razprtih čeljusti. Živi ujeti in smrtni.


Navznoter pogled

Zreducirati svet
na poljub ljubljene ženske.
Doseči potešitev, ki se izreka kot luč.
Ovita v prostor brez robov
se spuščam po stopnicah navzdol.
Obstanem pred hišo z zapahnjenimi vrati.
Zrem v nagubano kamnito pročelje
za prašnim robidjem
in utrujenimi listi rdečelistnega češmina.
Potrkam, vstopim in odprem okno.
Postojim pred veliko svetlobo.
Čutim, da nekdo diha v njej.
Brez kosti, brez mišic, brez kože.
Nekdo je odvalil težko skalo.
Velik zapah pred vrati prihodnosti
in prestopil čez prag v prazen prostor.
In glej, znašla sem se še globlje v sebi.
Iskala, brskala in grebla sem
po zaledenelih sobanah.
Čutila sem drhtenje sten.
Zmračilo se je. Zamižim.
Slišim nerazločen glas,
ki je hranil lačna usta s temo.
Spustim se na dno jezera.
Odpela sem svoj steznik
in izvabila iz duše nasmeh,
na ustnicah nevidnega poljub,
ki mi govori brez besed.

Srčna koda

Ko se približaš vedenju z nevednostjo,
opaziš, da si bil zunaj, odmaknjen iz prostora,
da si bil v kaotičnem trebuhu praznine.
Telo ponuja sedež spomina vsemu, kar nastaja.
Prostor za skladiščenje vedenja. Foto galerijo sveta,
ki je spolno kodirana z besedo: um.
Vedenje je stanje virtualnosti. Odžejanje.
Vstop iz zunanjosti v prostor: zgodba se nadaljuje.
Te vsrka v središče, kjer izvira življenje.
Znanje je oporoka višjega. Ustvarjen si zgolj
za prostor, kjer kraljuje um s pahljačo pojmov.
Spoznanje je svetloba s sojem luči, sončni kralj,
kjer se vžiga življenje in razjunačeno telo.
Spoznanje je doživetje, ki ustvarja čas in te določa.
Sem videla nekoga, ki je vsrkal veliko znanja,
a ima glavo na privezu noči;
glavo, ki jo nosi na perverzen način.
Visoko pod zenitom.
Izjedkano tkivo, s strdki v belem lišaju logosa.
Jogurtni negativ anatomskega čevlja mu vpija
vlažno stran njegovih nog, pot njegovega obraza.
Veliko je vlagal v védenje.
Bil je enciklopedičen.
Hlastno je goltal učenost za osvoboditev nižin.
Imel je neustavljivi glas v grlu ukazovanja in vladanja.
Naučil se je, kako se zidajo zidovi mogočnih palač,
kako se vliva beton, gradijo ceste in mostovi,
kako se prideluje hrana in bolj donosno krmi živina.
Naučil se je risati vijuge in izračunavati statiko.
Naučil se je abstraktnega mišljenja, zapletenih
matematičnih formul in kvantne fizike, a nikoli
se do konca ni naučil kako ukrotiti risa,
stepnega ubijalskega panterja v sebi.
Ko je spoznal svoj zunajinteligenčni vidik svoje
osebnosti in apologijo vojne, se je vprašal: Kdo sem?
Tišina. V središču vodnjaka se je zrcalil
njegov nedokončani obraz homo sapiensa.
In kako pogosto najdemo v preprostem človeku
nenaučeno vezanost na ta svet: njegovo veliko srce.
Na začetku vsake ljubezni ti pokaže svoj beli vrat,
svetlobno telo poljuba, a naposled se topijo ledeniki
in pustijo sledove tvojih ustnic in ugrize z zobmi.
O, ko bi mogli kodo poljuba prepisati
in odtisniti v vsa človeška srca tega sveta!


Moj ljubimec

Moj ljubimec ima akvarin
v levem očesu,
v drugem diamant.
Z žametnim odsevom me zapeljuje
in mi lepša čarobne noči.
Jaz ga ljubim.
Dišavje njegove kože je kot polje sivke.
Občudujem njegovo intimno zadržanost.
Nasmeh v dvojčku besed njegovega imena.
Ko obmolkne njegov glas,
se pogled zaiskri v kapljici rose.
Zna leteti kot modri metulj.
Ponoči se giblje kot srebrni žarek lune,
zjutraj kroži okoli mene kot zlat kolibrij.
Spreminja barve med šelestečimi listi
teranove trte in žari kot sončni plesalec.
V rosnem jutru ga občutim v pljučih
kot vetrič, ki osuši nikoli prejeto
razmočeno ljubezensko pismo,
ki je padlo brinovki iz kljuna v morje.
Plima in oseka ga raztapljata in svetloba
naju združuje dokler se vrč ljubezni
ne bo izpraznil v večnost.

Čigavi smo?

Vsi smo otroci nekega časa.
Vsi smo otroci svoje matere in svojega očeta.
Vsakdo nosi na koži znamenje
nekega časa, ki ga več ni.
S prižganim plamenom v duši
in ožganimi perutmi klopotca v vetru.
Ko ubijejo luč, oslepimo.
S kamnom jo strejo kot oreh.
Ko se čevelj dotakne lupin,
v somraku nekdo vstopi vate.
Tebe ni več!
Poglej se odznotraj!
Si še ti?
Si morda kdo drugi?
Na mestu, kjer ležijo notranje oči,
ležijo poševne besede kot veke priprte
in rastoče morje soli.
Krvničke polzijo iz antične
kamnite boginje pomnjenja.
Ples časa, svetlobe in teme.
Nekdaj delo kiparjevih rok.
Kip se je razletel.
Spremenil se je v prah.
Ostane še čas in gibljive podobe spomina.
V sebi začutiš le njegovo minljivo bližino.
Umiješ si oči v senci velikega brata.
Spregledaš, da je čas obroč z obliko ničle,
ki se drži korenine tvojega jezika.


Sporočilo

Na biserni ogrlici
se je ustavil sončni hip.

Mlada luč.
Mehkobno božanje.
Sklanjatev cvetja
z veščino sončnega žarka.
Blues svetlobe na koži.
Vstop v kraljestvo čutov.
Calypso na utripajoči žili.
Iz kapele luči
v toplo razročje mnogoterosti.

Resnica, ki jemlje moč kamnu.
Zlati pršec, ki pada na obraz.
Pretakanje skozi stvari.
Molk, ki zgane ustnice.
Izžarevanje subtilnega.
Kot dar vinskega opoja v jagodi.
Počitek leska na pregibu dlani.
Žareči mahagoni, ki sanja večer.
Ne zalivaj me v listje, ki pada.
Moja pomlad je daljša.
Potrkaj me po lesu.
Oči te božajo po toplih sadežih.
Berem te v jeziku draguljev,
znotraj njihovega oboda na ogrlici.


Privid vdovega Wertherja

V majhni stotinki sekunde
je skipnil skoz himen neba.
Veličasten pogled
v modrino njenih oči.
Poglobil se je v globino,
vse do njenih nedostopnih tišin.
S kljunom jo je nakrmil
s srčno krvjo svojih strasti.
S čarobno glasbo ji je izvabljal
modre metulje iz trebuha.
Potopil se je v najslajše vonjave agave.
Jo vozlal, zavezoval in prepletal,
božal jo je in kot kača plezal
na drevo po Adamovo jabolko,
a ko je bil že na sredini stvari,
v njej izkoplje grob.
Svoje duše pokop.
Zagorela je sveča in škrlatni plamen
se je zapredel v mrenasti oblak.
On je vztrajal v njem vso noč,
dokler ura v zvoniku ni odbila polnoč.
Poljubljal je robove krila temne noči.
Ustavil se je semafor njune poti.
Le srce si želi in spomin govori.
Zaklenkal je zvon svoj večerni Avemarija.
V slepi pegi kamna uzre njeno oko.


Približevanje in oddaljevanje

Krhka in diamantno sinja luč
odseva iz globine morja
na površje valov.
Sanjska in očarljiva.
V njenih žarečih očeh,
je več skrivnostnega
kot razumsko dosegljivega.
Prvinska, zgoščena v čudež
kozmičnega bitja,
angelsko sozvočje z vetrom,
panorama gole kože s poljem
dotikov, razkošje igrivosti,
razpon zvokov v tišini plimovanja krvi.
Galerija vesolji v enem samem žarku.
Knjiga zlogov, ki rastejo v prostor.
Preraščajo v besede.
V oblak kometov
skritih pomenov ranjenih idej.
Reciklaža sanj.
Mladostniško svetobolje
ob svetilniku tisočerih upov,
zloženih na obalah,
kjer čakajo čolni z belimi jadri na veter.
Toplo in dobrodejno cvetenje kapucink
prinaša na obalo nežen vonj maja
in zbliževanje vala z obrežjem,
ki ga odnaša nazaj v brezčasje,
kjer okrevajo spomini.
Vračanje na mesto,
kjer rek morja vabi
na približevanje in oddaljevanje.
Tu ostajam, v kolikor nisem
nasilno odstranjena s tega sveta
v usodi Antigone, ki je umrla
v svoji zavezanosti biti.
Umrla bom težje od nje,
ki nosi v sebi poljub oddaljevanja.
Bit in bivanje razkrivata v sebi ognjeno ptico,
kakor da sva obe rojeni v Tebah.
V bremenih je več skrivnostnega
kot razumsko razrešljivega.
Val potrebuje trenutek velike samote,
da bi doumel svojo notranjo razklanost,
ko odide v soočenju s človekom vesti.




Paradoksalno: začeti od začetka!

Escher, Bach in hipotetični jaz smo se
po naključju znašli na ekskluzivni točki
nekega bivališča 'hors catégorie'
pred udobno razkošno vilo na pomembni
lokaciji. V njej so pitali posebne goste
'high society' s ptičjim mlekom
in jih polagali spat v gosje perje.
Odpre se brezzsveten svet!
Obe roki povzdignem nad instanco zakona.
Delujeta! V obeh rokah se je danes, 3. maja 2014
začelo veriženje črk, zlogov in besed.
Usodna določenost, da so roke in jaz
živi del telesa. Jaz, ki obstajam kot prvotno
in sem prisiljena slediti rokam, ki se poigravajo z mano,
zagledam pred sabo oksimoron dveh podaljškov
z desetimi prsti, ki delujeta paradoksalno.
Združujeta dve nezdružljivi hemisferi možganov v eno.
Pesnjenje se vselej začne z nečem paradoksalnim!
Na razvozlavanju matematičnih kod veriženja.
Roke naletijo na čustva in iz veriženja nastane uporna pesem.
Kako preprosto povedano! Odpira se prostor za revolucijo,
za srditi boj, za žejo po stvareh, ki jih opisuje rumeni tisk!
Danes sem dobila navdih v obe roki in vsaka je morala
napisati svoj verz in hkrati opazovati, kaj piše druga roka.
V trenutku sem se zavedala, da gre za levico in desnico,
ki sta del telesa, refleksivnega označevalca.
Vsaka trdi, da mu je nadvse zvesta.
Vsaka roka črpa besede iz moje intimne notranjosti
in veriženja kod ob predpostavki, da je navdih delček
tkiva, predigra pesmi, ki jo pišeta roki,
iz katerih nastaja fenomenalna zgodba,
a roki sta povedali več, kot sem mislila spesniti.
Pod pršečo prho se smejim milijonom celic,
ki so plesale v meni, frfotale in poskakovale,
premikale roki, oblikovale zloge, besede in metafore.
Si zamislite kakšna pesem bi nastala, če bi bila moja roka
robot, ki začne nekega lepega dne programirano misliti,
da je leva glavna, druga pa da je glavna desna.
Začne se zavedati same sebe in računalniški program začne
pesniti na primer tako, kot zna tehnična naprava množiti,
deliti, odštevati in seštevati? Lahko je sprogramirana tudi tako,
da ima vsaka svoj zvočnik in trobi vsaka zase.
Ena roka nato začne pisati revolucionarne pesmi in telo sledi
vzorcu dogodkov izbruha in v znamenju revolta hoče
nekega dne uveljaviti nov red. Sprevrže se v stalnico
revolucioniranja. Ampak kdo bi po vašem sprejel odgovornost
za intelektualno programiranje naprave?
Delo leve in desne hemisfere možganov bi bilo razcepljeno
na dva dela samovolje, vsaka s svojo ideologijo,
ena populistično fundamentalistično levo,
druga prežeta s populizmom desnih izobčencev.
Leva roka bi lustrirala desno, desna pa levo.
Desna bi uščipnila levo, leva bi ugriznila desno.
Kakšen kaos bi nastal in koliko modric bi utrpelo telo!
Telo bi se zaradi obnašanja rok samomorilsko vrglo
skozi okno nebotičnika, vendar se prej odpravi na kliniko,
kje mu amputirajo levo in desno nadlogo.
Na mestu amputacije in anestetizacije ran sta začeli
rasti perutnici. Slavoju Žižku sedaj verjamem, kaj pomeni
'Začeti od začetka! Poskusiti znova. Spodleti znova.
Spodleti bolje. Vračanje na začetek, ne pa iz točke
do katere smo se povzpeli v zadnjem poskusu.'
Sovražim pisanje obeh rok. Potrebujem nov projekt
imenovan Perutnice, ponoviti vajo z letenjem.
Oh Žižek, ta nadležni obad, česar vse ne pove!


Obrazi resnice

Resnica se zgodi
in se naseli v zavesti.
Je golobica miru,
ki se spreminja v orla.
Vselej izhaja iz dejanja.
Pripada stanju stvari.
Pride na dan v raznih odtenkih.
Včasih si opere belo perje
in se ji pokvari fen.
Šumi v ušesih, da je slišna le napol.
Noge ji drhtijo, lovi ravnotežje,
ko beži pred lažjo.
Vzbujati hoče vtis, da je pristna.
Nadeva si maske.
Praši se kot mlinar v vetru.
Utaplja se na dno kozarca.
Umira in se ponovno rojeva v času,
ki jo potrebuje v prenovljenem oblačilu.
Prežeta je z nespravljivo logiko
samoutemeljevanja.
Bolj kot je ponarejena, bolj vpliva
na oblikovanje javnega mnenja.
Je prvovrstna ideološka zadeva
s figuro prerokinje na udobni postelji.
Je utemeljevalka pravšnjosti,
vselej pripravljena na divji lov za lažmi,
ki so jih zmezile njene rane.
Ko se resnica zliže iz svojega bistva,
je zasramovana češ,
da ne zna živeti po meri ljudi.


Jantarjevo žarenje

Bila je še bolj dekliška
kot še nikoli prej.
Simbol pogubnega spomina.
Ujeta v notranjost telesa.
V ženski sploh še ni bila prisotna.
S telesom je ustvarjala težo letenja.
Vstopila je v zgodbo preteklosti,
ki je odtekala v vesolje kot lava.
Noč jo je nosila v trirazsežnost.
Spominjam se njenega razcefranega krila,
ko je usodo ženske hotela odgnati iz zavesti.
To kar je njega privlačilo, je njo vznemirjalo.
Čutila se je kot ljubimka v igri neutešenih hrepenenj.
Okrasek lepega obraza, jantar mladosti.
Z izkušnjo onostranskega sveta
se je na novo rojevala in umirala.
Dekle s širokim staromodnim krilom,
ki sanja intimne svetove belih metuljev.
Neuničljiva luč lastnega zatišja v času,
ki je zaplapolala v čarobnost noči,
ko je ogenj ponoči ugašal.
Vzdušje deklice vpleta noč v sanjske
vizije diamantne fasete luči.
Učlovečena memento ženske.
Z volančki aranžiran spomin.
Prebujala se je v njegovi postelji
z nežnim okroglim obrazom,
ki nikoli ni skopnel v zaobljubah.
On je narcisoidno spal.
Se potapljal kot favn v vodnjak.
Noč se dogaja v obratni smeri.
Zgodba ima množico možnih razlag.



Skrito bistvo

Molk skrije notranji hrup besed,
ki se osušijo in skrijejo v brazgotine.
Poiščejo si zavetje v mehkih tkivih.
Molk je naredil človeka po svoji podobi,
da je sočloveku prijetno všečen.
Krasen občutek!
Koliko prizanašanja zaradi miru.
Koliko premaganih skušnjav.
Koliko jeze in premaganega srda.
Koliko skritih besed, ki se govorijo
na pogrebih, porokah in v prazničnih dneh.
Besed, ki umivajo dušo, jo očiščujejo
ali povzdignejo do spuščenega neba.
Medenih besed, ki raznežijo čute.
In besed, ki utemeljujejo bistvo.
Vrtimo se v krogu občutkov
in vselej se znajdemo na istem mestu,
kjer je zašlo kaj jutranjega sonca v srce.
Tam se je žarek spremenil v dobre misli,
ugasle bolečine in oživljena hrepenenja,
ki uravnavajo veselje do življenja.
Duša je potni list, na katerega
je narava vtisnila svoj žig človečnosti:
milino cvetenja, ki zvablja tišino na vrt
med bujno govoreče korenine.
Razglasitev temelja resnice,
da nedotaknjenega nikoli ni bilo,
le osvobajajoče v goloti narave.




Zaznavanje

Veliko pomembnejša od molka
je beseda, ki stoji za njim
in se oklepa nečesa,
ki potrebuje dejanje.
Veselo občutje harmonije,
ki ga zmore le glasba,
ritem ali čustveno stanje morja,
veseli obup dneva,
ko se zvečeri in zasijejo zvezde.
In prav na tem mestu,
kjer berači izmišljajo ljubljenje,
se v počasnem plesu valov
rodi šum, ki zacveti kot nebesni uvid.
Navznoter neviden in breztežen,
zaznan poseben stik
s samim seboj, ki omogoča
notranje branje besede.
Zdržati s samostjo
njene samote s priprtimi očmi.
Se pogovarjati z molkom njene tišine.

Rojstvo

Ko ste se dvignili iz globine morja
in priplavali iz cvetočega trebuha na površje,
ste ugledali prečudovit upesnjen
sončni svet in oznanilo zelene narave
z darom pripovedovalke metaforične
prvinske poželjivosti erosa,
ki jo riše čudotvorna sla
v dialogu, ki presega mero občutenja.

Deklica je bila še majhna in nevidna.
Prepozna se v naravnih prvinah
Ezopovih basni o ribah,
srnah in pojočih pticah gozdu,
pravljicah pod gladino neslišnega,
kjer so se prižgali novi svetovi
lepote cvetočih plamenov
s kopnenjem duše v nastajajoče telo.
Nekakšen čudež pred očmi,
zapuščanje globin morske pene,
vode in krvi iz kapilar, ki odpirajo
vrata v čudež življenja.

Kozmični poljub

Duša nima ograje.
Je vrt, ki so ga prekrile dalije.
Zibaje se v vetru, žarijo življenje.

Odcvetela roža v skrčenih listih
se nikoli več ne vrne v svoj cvet.
V svojem upočasnjenem nadaljevanju
se ohrani v semenu,
ki na gredici najde utemeljitev
svojega bivanja.

Odprta v jasnino in svetlobo neba
raste v prostor in podarja očem poljub
kozmične skrivnosti svoje lepote.


V vrtincu življenja

Hrbtna stran sonca je modrina.
Očem skriti horizont.
Zaporedje svetov, v katere
se vzpenja mestni zvonik.
Skoz vrata sle in razuma
z okamnelimi žilami vstopajoča shilueta.
Širjenje vsemirja v potovanjih skozi čas.
Gibanje v krogu večnega.
Nedotakljivost z ranjeno čeljustjo,
privezana na hrib z bruno za prehod.
Intarzija luči z obrisi cvetov.
Pol opoj, pol odrekanje.
Dvom, ki preizkuša dušo.
Žareča fuksija.
Ritual ženske slasti.
Nitke, ki se pretegujejo v udih,
predane sanjam o ljubezni.
Transcendenca s soparnimi
hlapi použitega večera.
Preraščanje v stanje bivanja.
Čustveni presežnik.
Morje brez obale.
Sanje brez noči.
Globoka raza bivanjske globine,
v kateri so naseljeni kozmični angeli
z glasovi filigranskih asonanc, brez spomina.
Petje s plapolajočimi krili nad izvirom.
Modrina neskončnega hrepenenja.
Dotiki kože, ki je razprla pore svojih možnosti.
Obšlo jo je občutje vesla na morski gladini.
Dihanje. Orgle v prsnem košu.
Tančica slepote v očeh.
Luskina bizona na koži.
Polkna obsijana s pogledom odznotraj.
Svoboda. Sproščena roka,
ki boža odhajajoče sanje noči.
Čas, ki drvi po krožnih tirih.
Po kolovozu z zlato kočijo.
Šepetajoče zvezde Rimske ceste.
Vstopanje v drdranje nasprotji duha.
V razpon neskončnosti.
Vdanostno motrenje travnatih bilk
in ivanjščic, ki rastejo otroku sanj
v naročju njegove domišljije.
Plapolajoča svila, intimnost večnega čustva.
Preteklost in prihodnost v eni dimenziji,
ki ji brezčasje določena patino brona
In večerno Avemarijo. Poljub večnosti
na kožo ženskega telesa.

.
Vonj po majnicah

Nočeš in hočeš.
Oboje obenem.
Ne reci: Ne.
Če si nekaj zelo želiš,
se temu ne moreš odreči,
saj čutiš vonj po majnicah
v svojih kosteh.
Njegov zdrs vate ima ključ,
s katerim odklene
tvoje prvinsko telo
in te s svojim kozmičnim cvetjem
orosi med prepletanji.
Ti boš planjava
z zelenimi vdori,
med katerimi se razteza
lasišče zemlje z imenom vetra,
ki jezdi med valovanjem bokov
s tramontano proti soncu
in ustvarja sozvočje krvi.


Prelom (II.)

Prikazala se je iz svoje perspektive,
prepuščena zvoku, ki pomirja.
Lebdeča nevihta duha.
Retorika hipne slepote v notranjih očeh.
Naraščajoča luč meseca, sijoča v obraz.
Tihožitje podaljšane luči.
Ekspresivna. Fantastična vizija svetlobe.
Razčustven pogled skoz razčesane lase.
Enodušna zabrisana snov v neurju podob.
Eruptivna vertikalna ekstaza magme.
Odmev brez povratka.
Zapik v stanjšano kožo.
Tihota krvi.
Plamteči jezik, valovanje besed.
Plimovanje sanj.
Vrata ječe se odpro.
Pod jezikom sladkost sonca.
Dolge sanje.
Ptica je priletela v okno.
Počeno steklo se je sesulo v drobce.
Prelom.
Osvoboditev duše.
Uglaševanje srca.
Na glavi svitki luči.
Zvezdi prah.
Zaklinjanje večne usojenosti
vesoljske noči.
Kot ajda je zažarela
belina njene kože.
Razsvetljene
z blagim megličastim sojem.
Stopila je v prostor.
Avditorij.
Se videla v blagih odsevih zrcala oči.
Praznična in molčeča.
V hipu zgodi se zvok besede!
Giblje se čas in prostor.
Rast zlogov premaguje gravitacijo.
Vstopajo v prostor skozi luč besede.

Vnukinja sonca

Moj spomin je alibij,
da sem bila nagrajena z življenjem
in življenjem svojih otrok.
Kot gosenica murvo
sem uživala liste
in tkala svilo
v sviloprejkinih barvah
žlahtnih besed domovini.
Jaz vnukinja Sonca
na tej strani Alp
nisem izbrala Medeje iz Korinta,
ki je s čarovnijo pomagala
stricu pridobiti zlato runo,
da ji je prepustil kraljestvo.
Argonavti so z ukradenim
plenom zbežali iz Kolhide,
kar bodo plačevali otroci
te sončne dežele,
nad katero temnijo oblaki.
Medeja v bleščečem vozu
vzbuja videz demonične zmagovalke,
medtem ko v njeni deželi
divjajo viharji strasti zaradi dolgov,
ki bodo pokopali bodočnost otrok.
Hibridinja z nadnaravno močjo
ne rešuje dežele,
le sebe in krono kraljevsko.
Nekaj resnično usodno blodnega
spremlja materinstvo Medeje.
Ni je matere, ki bi se istovetila z njo.
Vladanje je prepuščeno
korintskemi kralju Kreontu.
Naposled Jazon zapusti Medejo.

Med kosi črvivega lesa

Vse stvari hočejo vztrajati v lastnem bivanju,
v lastnem slogu, brez izmišljije
in zubljev duhovnega ognja.
Zaklenjene v svoji logiki obstoja
in zazrte v lastno razpadajočo snovnost
samevajo med kosi črvivega lesa.
Nad njimi se dvigajo jate pajčevine,
ki se spreminjajo v bele zastore
človeške slepote in tesnobno dihanje stvari.
Pride dan, ko se odvečno usodno razbesni
med nevihtami oblakov z dvignjenimi vekami.
In tam pod njimi sedijo ljudje križem rok,
ki jim sivijo lasje, ko se jim stvari vračajo v rane.
Nikogar ni, ki bi svetoval kam s stvarmi,
ki se jim je utrudilo srce in so jim živali nagrizle dušo.
Kam z odvečnimi iznajdbami, ki niso služile nikomur.
Nihče več ne ve za namen in smisel njihovega obstoja,
nihče ne ve komu so bile namenjene
in komu so služile v trenutku zadovoljitve pridobitve.
Grmade in grmade zavrženih stvari.
Povsod sama smetišča!
A kaj, ko osredotočena na fenomen,
ki se dotika zavrženih stvari, ostajam sama.
Brez odgovora. Popolno jasnega odgovora
zakaj toliko proizvajamo, ne bomo nikoli razumeli.
Med gorami odsluženih stvari stoji krilatica 'konkurenčnost'.
Cilji bolne družbe: Izpolnjevanje imperativov brez uvida.
Kje je tvoj intellectus, licemerec in pohlepnež?
Paradoks strasti, ki se ne more izkusiti duhovno.
Nasprotja bedijo s svojo trepalnico nad smetiščem pohlepa
in suženjsko predanostjo minljivim stvarem .
Kam brodiš popotnik s svojo nezmerno rabo stvari
in s pustošenjem svojega biosa.
Je to tvoj moralni napredek?


Medejin poljub

Medeja, kolhidska princesa
je dobila sivo plesen
od poljuba na lice.
Pečat neizljubljenosti.
Od perforiranega ljubimca,
ki ne ustreza več liku dvorjana.
Notne zapise priprošenj
presvetlega pevskega zbora
je skrila in odložila v spomin.
On je stopil v tišino,
a se svoji slavi še ni odrekel.
Utišala je hotenje
njegovega prvinskega telesa.
Kar je naskrivaj dobila od dvorjana,
je postalo njena lastnina.
Freud bi to simbolno označil
s pravim imenom.
Ko bo luknja izvotljena,
da je ne bo več mogoče
napolniti s tujim zlatom,
bo vladarsko žezlo oddala
vodji zapeljanega tropa.
Na sliki bo ostala Korintu
v spomin večnadstropna torta
s sladkimi okraski.
Podoba njegove podobnosti!



Žensko telo

Izčiščeni angel kozmičnega drevesa.
Geometrični simbol duše.
Zanos v spazmu erotičnega diha.
Izpuhtevanje vode in krvi.
Iskanje izgubljenega časa pred časom,
ki je naredil moškega dolžnika
za uživanje božanskih darov.
S smislom bivanja. Z ogledalom magme
na vodi, z dotikom njenega spola.
Razdalja, ki združuje.
Časomer v obelisku časa.
Fluidnost pretočnosti teles.
Zvenenje. Nasmeh. Povabilo.
Prečkanje erogenih con skozi čistopis tkiva,
z iztegnjeno roko iz andrenalina moči.
Krožeča cirkulacija s priklicem peg
iz sončevih skrivnosti. Toplina in milina
izbrušenih gibov plešočega vetra,
vstopanje telesa v mistično teologijo soli,
vraščanje v notranjost, oplojevanje
uranskih prvin s sunkom v novo življenje,
s kapljico sonca v ženskem nasmehu.
Zavetišče moškega srca, kapela duše z dvema
stebričkoma, podoba vile v vodni gladini.
Izmikajoče se drseče ribje plavuti v jezeru.
Labodji vrat z madežem od plamenov srca,
svetloba zelenega metulja sredi razkošnega poletja,
košarica z dvema lotosovima cvetovoma.
Vedno zelena magnolija. Jambor na plovbi življenja.
Romantika vesele ulice, marmorna mizica,
blažen priokus pod jezikom s pogledom na žensko telo,
utrip samoglasnika čudenja, sledenje mimoidočemu
miku, blažilo osamljenosti, obdano telo z moško
nesramno dobrohotnostjo z izmišljanjem trenutka,
ki ugrabi željo in odpira čas nekje na sredini, prečno
z zapiranjem uhajanja krvi. Cepljenje v telesu.
Iskra, ki pribliskne v strdek pelina v nektarju sonca.
Abraham dviguje svoj praglas in pelje žensko telo
do konca. Kot zasanjana ovijalka se vzpenja
ob moškem telesu in ga ovija kot kača.
Medtem iz žareče kože njenega telesa vzleti
bleščeči galeb in seje belino po brazdah morja.
Z lučjo hrepenenja. Blagoglasno toplo in tiho
brenči čebela z globokimi požirki rose sijočega cveta.
O ljubezen, izotop ženske duše!
Dialog med prvinskim svetom in zavestjo,
ki govori z molkom in se izreka s tišino ljubezni.
Utrip življenja, ki preživi, če žensko in moško telo
znata jemati, se predajati drug drugemu z govorico,
ki ustvarja prostor, v katerem sta nedotakljivo brezčasje.
Premor dihanja sonca v zelenem kipenju,
ki je ena sama neskončnost ljubezni.

Biti nekje …

Rada bi bila nekje,
kjer še ni bilo človeka.
V votlem prostoru.
Nekje v osrčju privida,
kjer se razklenejo svodi
drugih svetov.
Rada bi izginila v jasnino
kristalnega očesa,
kjer ščinkajo s kroglicami
z žametnimi očmi.
Tam, kjer se razpirajo
lesketanja večnega.
Tam bi se ulegla
na mehko ležišče trave in rož,
in priklicala nedokazljive resnice
večne ljubezni,
pozibavajoče se v bokih slasti.
Osupljiva misel!
Čez rob metafizičnega bistva
in sile breztežnosti.
Zazidana v stolpu usode iščem
združitev v skoraj norih začetkih
besed, ki so jih izplesale sanje
iz razpoloženji svetlobne raze noči,
ko se ves sen stopi v notranje vzgibe
in fragmente spomina.

Njene pisave

Med dvema dnevoma
Izberi za premišljevanje
tišino noči,
ko narava uporabi ves svoj um
za cvetoči trud,
ki ga ne troši zase,
temveč za čebele.
Pri tem uporabi
vso svojo vznesenost
za pesnjenje v živo,
da je njena stvaritev
čim bolj podobna
stvariteljskemu zanosu poezije.
Vselej čustveno razgiba človeka.
Vsak letni čas spreminja
in preoblikuje svojo pesem
po merilu lastne sodobnosti.
Svoja razpoloženja predstavlja
v svojih kontrastnih barvah.
Njej se umetnine dogajajo.
Vselej zasleduje ubranost
med starim in novim.
Nekaj ženskega je v njej.
Nekaj materinskega.
Njena umetnina je pot vsega živega.
Narava vključuje človeka
v sočasen sistem svojih pesnitev.
Prve stihe vselej spesnimo na njenem vrtu,
ki se kot pena barvnih valov steka v dušo.
Njena pesem je večna.

Odgovor kot odsotnost

postane vprašanje iskanja,
ki se spremeni v brezimno
in bedi nad samotnim upanjem.
Ljudje so prihajali in odpluli.
Splav hrepenenja jih je odnašal
od obrežja, sledili so valovom morja
z melanholičnim šumenjem kontinuuma,
kakor da bi jim valovi šepetali skrivnosti.
Po avenijah in bulvarjih prostranega morja
so vstajale svetleče figure,
ki so spominjale na amfore vina.
Na brodolomke, ki se oddaljujejo od obale
in odpirajo svoja grla v prostor in čas.
Tam daleč od obale se začenja nov svet,
varno zavetje na robu svetle zvezde obljub.
Skrivnostni lok neba, ki za novim pristanom
odpira na tisoče novih svetov upanja
v razgretem asfaltu večera.



Pesem učarljive čarobnosti

Poslušaj globoko dihanje
svoje besede in vprašaj se,
v katerem drevesu je živela.
Ustvaril ga je um narave.
Čakala je globoko v razpoki časa,
da se bo vrnila in te zapeljala med dišave
besed, kjer so nekega pomladnega dne,
ko so se rože s spuščenimi vekami
dotikale s tamariskinim oljem
namaziljene Aristotelove brade,
kjer se očiščenje konča sredi stavka.
Modrost dolgo ni bila prepovedana,
vse dokler niso začeli častiti
brazgotino v lubju drevesa kot žensko,
ki rojeva otroke besed in vse dotlej,
dokler ni nek spolni obsedenec
razžalil njeno drevo in ob luninem mlaju
razkril njen odsev na svojem kamnitem obrazu.
Kaj se je dogajalo potem v drevredu
vedo le zvezde, ki so nadele tej ljubezni
masko bele skorje. Bele breze so odtlej
prispodoba deklet, ki se jih nihče ne dotakne,
le veter s pesmijo mladega ljubimca
jim boža mogočna zelena krila.
Tako je nastala pesem uročljive čarobnosti,
ki me je neke noči uspavala
in na zidcu vrta napolnila z vonjem rož.
Pesem, kot risba premišljenih besed
na beli podlagi, ki poganja kal v grlu,
kot glasba pene tišine:
iz nesreče v srečo,
iz smrti v vstajenje.

Ecce homo
(Pogovor s Srečkom Kosovelom)

S teboj govorim,
čeprav si tam daleč.
Ko se mi bo nabralo
dovolj zvestobe,
mi bo počila struna srca,
slišal se bo njen odjek.
Slekla bom lubje s telesa
in z golimi rokami zaigrala pesem
vetru, ki odpira okna
in se poigrava z vlakni
mojega prsnega koša,
»kjer žeja Pravice in Odrešitve.«

Tam je napet križ
in začrtana pokončnost,
ki raste iz kamnite skale,
kakor uporno kraško drevo.
Gozd se pogreza v mračno globel.
Veje dreves, mokre od solz,
zamaknjene v obredno umivanje
borovih iglic mencajo spomin
in trepetajo nad samotnimi vrtačami,
kjer je brinovka vzletela čez polje.
Pripravljam drva, jih zlagam na ognjišče,
da bo ogenj znova zaprasketal.
Zapisano tistim, ki so zmožni to razumeti.



Pozabljenje

Smo vez s časom,
ki je zatonil v pozabo
in se ga ne želimo spominjati.
V pozabi so tudi mere molka,
odvisno od stopnje nadzora.
Kaže se kot okrnjen spomin.
Impulz refleksije ga ne more več prebuditi.
Izstopil je iz mej notranjih prostorov,
a v notranjosti pušča sledi.
Pozabljanje vključuje tudi dejanja
sramu, slabe vesti in bolečino.
Razlastiš lahko sebe in svet,
a vesti ne moreš. Ta nima obraza,
se te polašča navznoter.
Grebe in skeli kot piki insektov,
ki jim odrekaš gostovanje na živem telesu.
Senčna rezerva sonca, rahločutno
zardevanje in sram se skrijeta
in poženeta korenine resnici,
ki klije globoko v notranjosti,
a eksplozivna energija
naposled raznese secirano dušo.
Spominjam se na najbolj zgodnjo noč
pozabljenja, ko sem se morala odreči
očetu in poslušati patetični refren,
ki mi je toliko časa odmeval v notranjosti,
da je skozi dresure pozabljenja
po nekih vzgibih spomina privrel na dan
in se razlil po belih listih papirja.
Pozabljanje narekujejo sanje,
omama in nadzor,
ko zmanjkuje predstava resničnosti.
Pogosto z jasnim začetkom dneva
in meglenim koncem noči.
Megla se vselej zgosti ,
pljuskne dež z oblakov čez robove molka
in resnica zasije kot sonce čez robove vesti.



Trpljenje

Človek, ki ima luč
pod kožo, trpi.
Goreče sveče v telesu
povzročajo opekline.
Plameni naraščajo,
se množijo,
rane so vse globlje.
So kot zeleni grm,
ki jeseni telo pordeči.
Z ognjenimi rokami objme svet.
Sprva se pokaže kot žlahtna vrtnica,
ki cveti med trnji,
pa več ne ve, ali je cvet
iz svoje ali tuje krvi.
Ko pozno jeseni sleče
svoj obledeli in pomendrani plašč,
uvidi, da je svojo rdečino
raztrosila po utrujeni zemlji.
Človek je hodil po stezah neznanih.
Luč pod kožo mu je ugasnila.
Nikoli se ni odpočil.
Nosil je velika plahutajoča krila,
v katerih je bil nekdo drugi,
sam pa izmučen od teže letenja.
To je zgodba, ki ji nobena
geometrija ne seže do roba obzorja.
Pokriva le brezimno pehanje
neke ideologije do neznosnosti,
ki grize in grize, tako kot grize pes
oprano in obešeno perilo na balkonu,
medtem gospodarju v grlu buči jezik,
ko se ukvarja z bizarnimi nečimrnostmi.
Pojavi se prijateljica, ki ne mara aleje fikusov
in med trnjem odcvetelih vrtnic,
ki spreminjajo roke v boleče stigme.
Med pogledom nazaj in naprej,
med vzroki in posledicami pride hip katarze
in upanje za svetotvorno pravičnost.
Koga naj doleti kazen, je vprašanje,
če človeku manjka vesti in moralne sprostitve.



Dialog oči

Stopi iz hiše,
stori korak
iz svoje subjektivnosti.
Jaz ustvarjam kroge.
Zakaj se izmikaš
in prepuščaš prostor molku?
Razumem, kadar spiš,
ti beseda umre.
Berem tvoj molk.
Dvomiš v moje besede,
ustvarjaš razdalje,
iščeš pot polastitve.
Tedaj se vračaš v nagubano kožo,
v encime svoje krvi,
kjer mrgolijo svetlikaste misli,
neizrečene v očesu brezkrajnosti.
V ledeni noči
ohranjaš toplo kožo
na zašitem mestu pogleda,
ki se sprano spogleduje z drugim.
Kdo si, se mar poznava?
Tvoj krvni obtok
ostaja nemo obrežje,
kjer se lepijo školjke,
iz katerih vstajajo Venere,
večkratnih pomladi,
ki v zaporedjih rahljajo vezi
skoz nejasnosti spomina.
V očeh ti plimuje molk,
ki se ranjen umika očem.
So mar oči točka sprejemanja
komaj slišanega: Pridi!


Čez noč

Tema zapečati oči z voskom,
ki kaplja iz zvezd.
Luči se ugasnejo,
okna zaprejo,
zapahnejo vrata
in pademo v globok spanec.
Kazalec odšteva čas na nočni uri.

Sveče Rimske ceste
izčistijo mesečino.
Noč je čas, ko razmišljamo,
kako nam je dan izpolnil želje.
Po temni noči se stvari v jutru
zbistrijo in lažje urejajo.
Jutro z zarjo umije nevidnost.
Odpravlja zmede in nejasnosti.
Odznotraj naredi poti pretočne,
pospeši ritem dihanja in bitja srca.

Čez noč se zacelijo rane dneva.
Kačji pik izgubi ostrino bolečine.
Uglašujejo se cimbale v duši.
Vendar, kdor v jutru čaka bogove,
ne bo dočakal čudeža odrešitve.
Jutro zarana vstaja v nas.
Žarek posveti v podpodje,
odznotraj in se prepusti zanesenosti,
ki omamlja sanjače in zaljubljence.
Svetloba se lepi na kožo,
prinaša levitev in spremembe.
Stvarstvo sodeluje z najmanjšo stvarjo.
Življenje je nedeljivo,
je povratna tema in begotna luč.


Ples purpurno zelenega

V vsaki besedi je dvojnost,
ki jo zmehča nasmeh.
Dobra misel je kot dihanje
po deževnem nalivu,
ki se spremeni v mehko luč.
Nad svilenim šalom
se kot meglica razprostira
nežna belina cveta
kot lepota alabastra
s sijem brezbarvnega ognja,
ki vstopa kot vznesenost
v esenco luči –
ekstaza svetlobe v glasu
in zvenu koraka ženske
z zvezdnimi stopali in prsti rok,
z utelešenim soncem v koži.
Nobena barva na njej ne odmre,
le v območju somraka
spremeni svoj sijaj.
V vsaki iskri oči je žar besede,
ki ugaša v harmoniji glasbe
v poku šampanjca sonca.
S prostoročnimi dotiki jo boža
sončna ura v štirioglatem ogledalu,
kjer utripa aorta srca
in se dviguje nad sleme
njenega oprsja kot hrepenenje,
ki drsi z mehkobo slasti vanjo.


Znoreni zvončki že bingljajo svoj
zeleno bel purpurni ples
med pelinom in brinjem,
kjer zima doživlja svojo nirvano
in se v vrtačah modrasom
napenjajo ustnice za prvi poljub.
Cigan

Ugasnil je luč in zaspal.
Ona je stegnila roko pod odejo.
V polsnu ji je dejal: 'Ne bodi nadležna',
čas je za spanje in sanje.

Odpravila se je z belim konjem
čez travnik v noč.
Glasovi vetra so jo gnali naprej.
Prijezdila je do ciganskega tabora,
kjer so igrali violine in plesali.
Na robu travnika se je ulegla pod drevo.
Kresnice so bile večje in lepše od zvezd.
Pod seboj je občutila drget tople zemlje.
Konj je cepetal s kopiti.

Zahotelo se ji je ljubkovanja.
Pod milim nebom, do koder segajo
nebotičniki sanj in uglašujejo želje.
Kot kolibri se je sklonil nad njo.
Igral je na strune violino.
Igral je in igral, dokler ni počila struna.
Čutila je topel drget.
Nato je cigan oddirjal na belem konju v gozd.
Ukradel ji je srce.

Kratka, a žalostna pesem

Mogoče smo res malo čudaški,
tudi malo nemogoči, a brez zlobe,
mogoče tudi malenkost čez rob.
Problem je v tem,
ker so nas likali s težkim
žarečim likalnikom na oglje,
nato so nas uporabili
kot zlikano krpo
za brisanje prahu gospodi;
hlapcem pa je bil dovoljen vstop v hišo
le skoz stranskih vhod.
V živo so nas odirali najprej črni,
nato so nas pokljuvali še rdeči petelini.
In nato se je zgodilo tisto v najhujši
formi: Ko smo imeli razbolela pljuča
in povsem izmučeno sapo s suho
slino v ustih, se je zgodil čudež.
Napočil je zgodovinski hip:
Svoboda ... in pohlep!
Očiščenje, pomlajevanje in razočaranje.
Pobrali so nam vse. Spet smo revni.
Razdelili so nas na leve in desne,
medtem ko je prašič krulil pri koritu,
se je naš dom spremenil v hlev.
V sedanjiku smo res moralno enaki Evropejci,
a kaj ko so izvoljeni ostali na oblasti,
brez izvoljenega ljudstva.

Sončeva roža

Odraščala je v kraljestvu besede.
Spoznavala je njeno dokazno moč.
Bila je razprta roža z vonjem mladosti.
Plavala je po prostranih pramorjih
nepojasnjenih jezikovnih skrivnosti.
Odkrila je skrite pomene svojih barv,
sija oči, onstran jezika,
z igro retorike neke davne prisotnosti.
Raznorodne in brezmejne v pomenu.
Njene besede so kot alegorije vonja rož.
Tihožitje, duhovna izkušnja, spomin.
Žareča kresnica, velika kot zvezda.
Violinski ključ na črti notnega črtovja,
ki odklepa srce in zaznava
pomene glasov majhnih stvari.
Prodira skoz črke in zloge besed,
ki stojijo zložene na beli podlagi
in sledijo figuraličnim kobulom ozvezdij.
Spodaj biološka razpoka zemlje,
presahla reka, osušena prst.
Videti je krhka v obrisih in odsevu.
Zbledel lesket skoz literarno tkanino.
Seštevek vseh resničnosti in iluzij.
Odprto pismo neznancu.
Delček naklonjene pozornosti.
Čas, ki se ne bi smel izmikati.
Čutenje v razsvetljenski miselnosti.
Zasičen svet z iluminacijami uma
mnogih odzivov in zaznav.
Resnično doživetje ji pove,
kako je treba znova zapisati besedo
o bivanju in spoznanju lepote.
Zemlja se stara in zatisne oči.
Misel odleti čez dišeča polja sivke,
se izgubi v brezimnosti in breztežnosti.
Med osušenimi oblaki azura,
kjer izločki mošusa
spreminjajo in izgubljajo svoj vonj.
Preblisk trenutka, ki bo trajal večno.
Telo besede se je zagozdilo
med nagubanim časom.
Sončna luč se je naselila v njem.
Ona se vzpenja na visoko goro.
Še nekaj korakov ji manjka,
da vam bo lahko pošiljala zlato.
Približuje se veličastju poetičnosti.
Odmaknila je težko skalo
in se dvignila visoko v kraljestvo besed.
Njena odsotnost ima zgovoren pomen.
Preveč svetlobe je ostalo v njenih očeh.

Prepletanja

Odpeljem te v dolino svetlobe,
kjer rože plešejo svoj jutranji pes
in prižigajo obraze zelenim naključjem.

S tabo odpotujem skozi sončne viharje
in tvoj poljub je luč daljne zvezde.
Popeljem te v svetove razigranih simfonij,
kjer šumijo svileni občutki.

Plula bova skozi veletoke miru.
Ti boš jasnina, jaz skrivnost
z vonjem po morju in drstenju.

Iz studenca bova žuborela z roko v roki.
Ti boš plaval skozme,
jaz bom plavala skozi tebe.

Neslišno bova razprla krila
in se spremenila v ptico.
Tkala bova pajčevino poezije
in zobala zrnje sanjskega stiha.

To boš moj mož, jaz tvoj čoln.
Odpeljem te v dopolnjeno stanje.
Ko bom zdrsnila vate,
pustim v tebi vejico jasmina
In tvoja vitka piščalka bo pojoča
drsela skozi opojne omame.

Jaz bom planina, ti moj oblak
in skupaj bova pila vodo in luč.
Ti boš moje drevo, jaz tvoj cvet.
Oba se bova prepletala
v sadežu najine ljubezni.

Drevesom ledenijo roke

Zamrznil je gozd.
Poučna knjiga narave človeku.
Globoko v labirintih preteklosti
so na pajčevinastih nitkah
zapisani nauki ognja in vode.
Enosmerna pot iz preteklosti
v čas nepredvidljive prihodnosti.

Velika pokrajina.
Prhutanje zelenega
se spreminja v beli oklep
in tropi ledenih psov
grizejo sami sebe.

Za vedno nerazumljene stvari,
zasidrane med letnimi časi.
Sprti ljudje si skuhajo čaj
in zlomljene veje na cestišču
postanejo most prijateljstva.
Veliki bogovi ob nesreči
se spreminjajo v male ljudi.

Mesto, kjer narava pokaže zobe,
sega do roba, kjer je človek
s tankim šivom pripet
na placento nezavednega.
V gozdni jasi je za vedno odšel mladenič
v kraje, kjer ni razsvetljenih vasi.
Zapustil je svet v temi.
Samogovor in žalovanje,
ki šumi kot star orumeneli papir spominov.

Hodim po nikogaršnji zemlji,
kjer gospodujejo višje sile.
Ples narave, ječanje dreves mi pove,
da mi eno oko ni nikoli spregledalo.
Iz male krpice pobeljene zemlje mi je bilo
omogočeno videti trpeči relief skorje,
pod katerim se stiskajo
male sodelujoče živalce.
Tudi gozd ima trpeče,
dan vseh svetih
in svoje spomenike.

Kaj je svoboda?

Biti z njo, ko se oglaša
iz grla slavcev,
petja murnov in škržatov,
ali iz smeha otrok.

Našla sem jo tudi
v popotni palici,
ko sem se vzpenjala navkreber
in v zmagoslavju,
da sem prišla na vrh
in zadihala s polnimi pljuči,
ovita v žarečo zarjo;
a svobode nisem mogla razmnožiti,
da bi jo razdelila drugim,
jim posodila svoj trenutek,
jo reciklirala za vse ljudi
kot občutje polnosti.

Ljudje ji pogosto menjavajo maske
in nadevajo uzde svobodi duha.
Nekateri svobodo prenašajo
kot breme in stanje dolgočasja.

In kaj je svoboda, sem se spraševala?
Svoboda je neizčrpna beseda,
sladica volje,
nastrgana sreča življenja,
ki te napolni,
ko v tebi poje veter
nenadomestljivih stvari
in je v njih kar naenkrat
toliko zadovoljstva,
da si želiš,
da bi se čas ustavil.


Samotnost

Njena ednina ni osamljena.
Ima zelene veje
in globoke korenine do izvira,
je polna nerazložljivega hrepenenja po rasti.
Njeno telo je usklajeno z zakoni neba.
V zvoniku je ob jutranji zori zaklenkal zvon
in ona je zahrepenela po soncu.
Na vaša vprašanja ne odgovarja.
Mar ne poznate zelene abecede njenih listov.
Mar ne slišite njihovega šumenja v vetru.
Nihče ne more zagotovo vedeti,
koliko tankih niti svetlobe je vtkanih
v listih njene krošnje.
Na njih so notni zapisi pesmi
o brezmejnosti njene svobode,
ki se dviga proti nebu.
Nihče ne more videti njenega bistva,
ki so ga v njeno tkivo zarisala leta rasti.
Nihče ne more vedeti koliko ptic
je priletelo na njene veje
in koliko jih je odletelo z njih.
Danes jo je obiskala plaha košuta
in pele so ji ptice.
Prav nihče ne more vedeti,
kako so ječale njene veje pod težo snega,
koliko kapelj je spolzelo po njenem telesu
in koliko trav je zraslo pod njenim drevesom.
Nihče ne more izmeriti sreče popotnika,
ko je objel njeno samotno drevo
in se spočil v njeni senci.


Prelom

Vse kar je močno,
ni tudi pravično
in kar je pravično,
ni vse tudi močno.

So zakoni,
ki izvirajo iz resnice biti
in zakoni,
ki jih obvladuje Kreont,
ki je prevrednotil vrednote
v nečloveškost odrekanja
pravici biti ljubljen onkraj življenja,
s posvečenostjo mrtvemu,
s pravico do groba in spomina.

So zakoni,
ki živijo od nekdaj.
Nihče ne ve,
kdaj so se pojavili.
Ni jih treba zapisati,
ker so zapisani v srcu.

Po Kreontu porušen svet
je Antigona vzpostavila znova.
Prestopila je skrajni rob ljubezni
In pokopala je svojega brata!
Povzdignila je mrtvega in pokop
v človeško dostojanstvo.

Človek je s svojim rojstvom vržen v svet
s pravico ljubiti in biti ljubljen.
S svojo smrtnostjo ni končen
po naravnem zakonu biti.

Dovoljeno je bilo ubijati
in brisanje sledov umorov.
Ni pa bilo dovoljeno ne ubijati
človeka v človeku
in povrniti svoj dolg človeškosti.

Kreontova morala je ponižala
nepokopanega mrtveca,
prekoračila je mejo pravrednote
in postavila mejo, kje se začenja
in konča morala razpada
družine in naroda.

Pravičnost je stisnjena
v zgoščeno kroglo sveta
v Antigonini pesti,
ki je Kreont
ne moreč več razkleniti.


Kje je Doroteja ta hip?

Sedaj jo oblačijo
v cvetlično obleko v Ednu.
Rekla mu je:
Počakaj me, kmalu pridem
in cvetela bom pod tvojim oknom.
Spoznal me boš po vonju mojih prašnikov,
odišavljenem vrtu in živobarvnih metuljih.
Tam pod kamnitim zidcem bom.
Če bo preveč deževalo,
odpri dežnik, da se cvet ne usuje.
Jaz ti sledim z očmi.
Zakaj hodiš po hiši v temi,
prižgi si luči in glej me
skozi žaluzije spomina.
Pri tebi bom ostala nekaj časa,
da ti olajšam dušo,
da postorim kaj po hiši,
skuham čaj in ti ga ponudim
v rožnati skodeli.
Ko se dan nagne v mrak,
obmiruj in počivaj.
Ne naprezaj se preveč.
Zjutraj splezaj po lestvi na jabolko.
Na vrtu me boš videl bolj od blizu.
Spoznal me boš v modrini sinjega dneva.
Modra je moja in tvoja barva.
Modra je aristokratska barva,
barva Kraljice neba.
Zvečer se umaknem in grem k počitku.
Zjutraj ob zori imam znova
svetle in bistre oči in se razprem
kot mnogolistna roža.
Vedi, da ob odhodu nisem
zapahnila vrat za sabo.
Ko boste imeli tarot turnir ali igrali pasjanso,
vas obiščem. Sedela bom ob tebi.
Ful mi je všeč, kadar prepevamo.
Petje je drget glasilk.
Tedaj nama zaplešejo
krvničke ljubezni po žilah.
Spomladi ne pozabi na zlato verižico.
Obesi jo na nevidni žarek mojega očesa,
da bo obesek bleščal in spravil najini hčeri
v smeh in praznično razpoloženje.
Prav na gibljivem vratu moje zvezde
jo bom nosila, da se bo bleščala
in utripala v večernih urah,
ko boste premlevali spomine.
Pazite nase in ne delajte mi skrbi.
Nočem se poslavljati, ko se odpočijem,
pridem spet k vam na obisk.
Pomlad je najlepši letni čas za cvetenje.
Hvala, ker zalivate svojo rožo s spominom.



Novoletna pravljica


S spuščenimi lasmi
je nastavljala rožnata lica
vitezu snegu in vetru,
da ji je pulil obrvi.
Nato je zaledenela.
Imela je čudežno lepe oči,
v srcu svojo neutešeno ljubezen.
Bila je ovita v svetlikajoči se flamengo.
On je nikoli ni videl.
Čutno vznesen
je odlagal svoje strasti na pomlad.
Bil je čislan lepotec viteškega stanu,
a ji ni uspel izpovedati svoje ljubezni.
Ona je bila fikcija njegove bojazni,
da jo sreča v ledenem kožuhu.
Širil je ramena pod težo snega.
Dobil je krila velike ptice.
Ona je žarela navznoter.
Bele kosme so ji krasile telo.
Ko si jo je najbolj želel,
ji je podaril zlato, drage kamne
in jo postavil na prestol kraljice.
Tedaj je strela udarila vanjo.
Nikoli uzrta, nikoli videna,
nikoli v naročju ljubljena,
samo zamišljena, je umrla
preden jo je spoznal
in priklical njen poslednji izdih
ljubezni iz telesa.
Polnoč na uri se je spremenila,
nagnil se je kazalec na desno,
v temno jutro mnogim ljudem.
Kmalu bo sončno in vse zeleno:
Čas za pisane rože in ljubezen.



Sreča

Sreča izvira iz skupnega delovanja.
Sreča je duševni mir,
ki žari ponotranjeno. Je moč,
ki nagovarja z nasmehom
in naredi svet meden
z zamolklim brenčanjem čebele.

Sreča je odsev tisočerih luči,
je jata žerjavov, ki potujejo na jug.
Občutimo jo v zadovoljstvu,
ki naredi dobro še bolj vzvišeno.
Razčeše v srcu dolge razmršene lase.
Kot ponižna roža kapucinka s stebelcem
podpira druge rože, ki venejo.

V sreči začutimo, kako je lahko
življenje svetlo in dragoceno.
Ko zagori ljubezen, se žarek sreča
z njeno družbo, ji poboža roko in jo opogumi.
Sreča je mehka perjanica za mirno spanje.

Opoteča sreča se koprneče pomika
k popolnosti cilja večnega trenutka.
Ne sprejema obiskov, ki prinašajo
slabo voljo, jezo in sovraštvo.
Je izvir, ki odžeja po použitem dnevu
s hvaležnostjo koreninice, ki neti poželenje.
Srečanje s to krepko zgneteno lastnostjo,
ki nima oblike, je kot sonce s svojimi
sencami, ki pride, zaide in se znova vrača.

Svetlobni šum

Vse je bilo že davno določeno.
V času prihodnjem je odmev.
Odjek glasu,
ki se ne vrača k ušesom vpijočega.
Spomin spokojno zaspi
pod sivim lasiščem, v varstvu temena.
Sledi življenja pripadajo tebi.

Medtem ko razdišani vonj
pomladnih trav valovi v starih podobah,
se drevo spreminja v plamene sveč.
V svilenih sanjah se misli drobijo v prah,
kot da je prah edina resničnost zvezd.

Ampak tisti zaklenjen svet v daljavah
je kot sij v puščavi Gobi,
nekakšen svetilnik, ki zapušča čas.
Odpira vrata šumečim valom svetlobe
in se ne meni, kdo prihaja za njim.
Nihče se ga ne more več dotakniti.
Vstopa vate brez predpasnika in rok,
da bi ti postregel z resničnostjo sanj.

Ko se trenutek izmuzne,
ostane le izpraznjena čaša,
čas, ki drvi in misel,
ki te zapušča pijanega v krčmi upanja.
Zahotelo se ti je njenih razpletenih las,
kot metulju svetlobne rože med šumečimi krili.



Srečanje

Po ulici se pomikajo ljudje,
ki v jatah sprhnevajo v vrvež.
Kot ptice letajo po svojih opravkih.
Srečata se znanca.
Beseda da besedo.
Med njima zaveje nekakšen občutek
toplote, ki zmehča pogovor.
Prvi pravi: Ne potrebujemo bližnjega
z nožem, ki bi prerezal strune duši.
Drugi je dejal: Beseda se utelesi v mesu.
Odzrcali se na obrazih sijoč nasmeh.
Nato je zmanjkalo besed.
Snameta jekleni obroč odtujitve.
Zavita v volneni šal pomladanskih žarkov
si prijatelja sežeta v roke in se poslovita.

Uvodna stran  |  Bibliografija  |  Novo objavljeno I.  |  Literarni porton  |  Poezija  |  Proza
Genealogija  |  Galerija  |  Knjiga bralcev  |  Stiki in povezave  |  Slovenska imena mesecev  |  Kotiček za Slovence po svetu  |  Slovenec sem!  |  Raziskovanje nekega primera  |  O smrti   |  Blog I.  |  Današnja misel  |  Luske hibridne samorodnice  |  Aforizmi  |  Poglejte kaj je danes novega!  |  Objavljene vsebine od 1.4.2008 - 31.3.2009