Pred hišo  v Dobravljah stoji Ivankina smreka s Čavna

 

IN MEMORIAM PISATELJICI IVI BREŠČAK

(13.6.1905 – 17.12.1991)

Sledila si gorest svojega srca

V vonjavah medu
so zate odcveteli
in dogorevali med nabiranjem snovi,
da ob tvojem prihodu
v odtenčju svojih plodov
opravijo obred svečane daritve.

Hodila si, oblečena
v rosno jutranje krilo
po kamniti stezi na Čaven,
prinesla si smrečico za presaditev
in jo vsadila v območje tvojih neder
med nagubane čipke cvetenja.

Besede so presahnile
in drevo se dviga k tebi v sinjino.
Murva z iztegnjeno dlanjo
poveša nabrekle sadeže
v dotakljivo davnino nedoločenosti,
na obrobje še nepopisanega lista.

Pod domačo hišo je izvir.
V navdihu se je spojil s tvojim ožiljem
in prižgal najdrobnejše miselne svetove,
kjer se človek izmuzne opazovanju duše,
ki izvira iz podtalne rodovitnice.

Zemlja zažiga kadilo vonjav
deževnim grozdom,
ki bodo zate zlateli na 'Ogradi',
v odvetrju spominov.

Tvoj dih naj se spočije
v kraljestvu pristnega
in znova prihaja med nas
v miselno osmisleni luči.
Ob svečavi smo te pospremili
k durim ob vstopu v novo življenje.
V cerkvi Svetega Petra si ob slovesu
dosegla dokončno deležnost dobrote,
ki naj te sedaj ljubkuje
z brezprostorno in brezčasno ljubeznijo.

Čaven si je nadel belo oblačilo
In se od tebe poslovil
v izrazu šepetajočega razkošja snežink
med gibanjem listov dreves
z obmolknega 'Brdca'
in okronanih drevoredov
tvojih neizsanjenih noči.

V prepredku mraznic
umitih z milino,
v neskončnost stopnjevanih misli,
si privolila v naključnost tega dne,
ko sta bivanjska tesnoba in molk
prehodila pot končne dopolnitve.

Dosegla si zveličanje
z ustvarjalno močjo svoje besede,
vpete v liturgijo čutov ljubezni.

Na zgibu teme in svetlobe,
onstran vidnih in čutnih zaznav,
tam kjer se snovni svet stika z duhovnim,
tam kjer lebdi kresnica v hodnikih tišine
in se pobeljeni listi pod prizemljiko
soočajo z zagonetnim obličjem vrnitve,
tam hrepeni 'Ograda' po tvojih stopinjah,
ob živi meji pod 'Veliko vasjo'.

Tam med polji
si podarila zatišje bolesti Bogu,
ko je plamen stenja začasno ugasnil
do ponovnega vžiga kresne noči.

Koprneče nebo
bo razglasilo svetlobo jutra
in diamante z ozvezdij,
ki bodo nagovarjali dremavost časa
k ponovnemu srečanju v vedrini sprave.

Ne pozabi,
napočil bo dan,
ko bodo ponovno gorele ugasle luči
vseh rajnih
in srečanja se bodo zibala
na volovih naključji.

V imanenci
zaklenjenih impresij iz sanktuarja
bodo primrznjene odštevale dneve
do ponovljenih pomladi,
ko se sestre in bratje snidejo
v zavetju očetove rdeče češnje.

Nikoli nisi verjela v ovenele rože.
Prt, pod katerega si odložila svoje telo
bo znova cvetel svoj nemir omladja,
da ne boš predolgo počivala v enoličnosti,
ki smo ti jo zmogli ponuditi v opravičilo,
da še malo postanemo v potujoči kočiji
po trenutnem okusu, dokler utrujeni
v kolovozu vsakdanjosti
ne omahnemo v tempelj prižetega klasja,
kjer se večnost tvoje besede
enači z neumrljivostjo biti
infinitezimalno drobnega limita,
ki v črtah nadaljevanj stopnjuje oživljanje.