MIMOZA

Mimoza,
sončna luč,
lahkotno te čuti moje srce.

Pridi, naslonjena na žarek
poletne svetlobe luči,
razcvetela v popke zlatega kipenja.

Klopčič sanj,
stkan iz rumenih iluzij,
sadež ljubosumja,
v samotarsko lepoto zazrta roža,
kita drobnih skrivnosti,
ki me preseljuješ k sončnemu zatonu.

Razletelo se je sonce
s tisoč očmi,
z bliski ljubkosti,
jasnim nasmehom,
s pojočo okarino harmonije svetlobe,
skrite za vsakodnevnim padanjem
svoje ljubezni v morje.

Za skromno željo ljubezni
toliko sramežljivega kipenja,
toliko veselega prebujanja,
toliko izbrušene miline.

Kradem tvojo
in ti dodajam svojo ljubezen.
Verižim čustva
in netim ogenj svojega upanja.
Globoko v očeh mi rišeš
skalo pozlačenih barv,
ki so raztopile sonce.
Vrejo hrepenenja
na pecljih tvojih kodrov.
Obrobljam svoje besede
s sončno govorico,
ki neti kresove hrepenenja.

Zaprem oči,
mistična roža,
odmev razkošja radosti,
lastovka z negibno plavutjo cvetenja.

O sladka pijana
in čarobna mimoza,
smehljajoča sramežljivost moje mladosti.

Dih topline in nežnosti,
kako še dišiš po laseh,
ki sem jih ljubila v tvojem vonju.

Cvetna lahkotna mamljivost,
rumenopecljavka pršeča rose neba
z milino dekliške dlani,
raztrosi po svetu pelod moje ljubezni!

 

PRISLUHNI MI!

Mlado jutro,
opojni čas,
ki te veter ziblje
skoz liste odprte knjige
mojega srca,
prisluhni mi!

Prisluhni roki,
ki te je popisala s soncem
in ljubezen naj izmeri jezik duše
v navdihnjenih iskanjih,
z znanilkami v prekipevajočem razcvetu.

Izpoj moje srce, ptica!

V ptičje petje sem naselile roke.
Ne vprašaj me, zakaj sem tu
med skrivnostnimi zagoni narave,
ki jih jutro zapisuje vame.
Skoz glasove sončnih žarkov
mi šepetajo naklonjenost
ob sprehodih ob jutranjih urah.

Kako padajo kaplje mojih glasov
na rože v mojem vrtu
in kako nabrekajo sadeži
svojo rast in zorenje.

Povsod se razrašča moč rasti
in širijo se prostori,
kjer biva moč besede;
vanjo se polagajo nebeške rose,
ki barvajo in mehčajo cvetove.
Slišim zvenenje vrtov.
Občutki se kopajo v vrelcu čudenja.

 

CVETJE NA ZAČETKU LJUBEZNI

Koliko svetlih ciljev je ostalo
zapisanih na njenem obrazu,
koliko črt ljubezni
se je zarisovalo v nasmeh
in pokrilo njeno mlado lice,
ko se je potapljalo vanj hrepenenje.

Odprla je vrata in vstopila vase.
Vzvalovalo je polje in cvetje
na začetku ljubezni.
Naložena je čista svetloba upanja
na mestu, kjer se tkejo sanje,
ki poganjajo otrokom njihove mline na veter.

Sadež dozori iz cveta, ki mu pripadajo trenutki.
Roka, ki ga je utrgala, oveni.

 

BARVNA PREPLETANJA

Prav čudno se mi zdi,
da diham skozi številna vrata
svojega telesa
in da beli polmeseci na nohtih roke
tipajo graciozne malenkosti
in drobne priložnosti,
ki cvetijo svojo safirnomodro,
škrlatno cinober in beli bisus
na tkaninah travnikov,
z vtkanimi liki kerubov,
ki ohranjajo nebesne zapise.

Tako je, kakor da bi legla na zemljo
in sanjala samo vzvišenost sonca
in vse njegovo veselje v majhni nebeško
modri spominčici z nežnim leskom.
Vdihujem krilato jato vonjav,
medtem ko lističi rož molčijo
in rišejo vame tišine, ki mirujejo.

Vidim jih in tipam z vsemi deli telesa,
čutim, kako se odpirajo lističi rožam,
a jaz nikoli ne morem doseči
ravni travnika v njegovi višini.
Ne morem polzeti po kapljah
v stebla, cvetove in njihov pelod.
Ne morem tako široko
razpreti oči proti soncu kot roža.
Ne zmorem takega dihanja,
zibanja v vetru in plapolanja,
kot ga zmorejo bilke na travniku.
Nimam prazničnega oblačila,
da bi se udeležila slavja tako veselega
praznovanja v življenju cvetlic.

Vsa sem zakopana v okove
in ne morem iz svojega lubja,
da bi občutila živahno kožo
na listih razcvetele veje rož,
ki je sestopila s svojimi svetlimi lasmi
iz neskončno oddaljenih svetov.
Kako rada bi prestopila v dišeča barvna
prepletanja in polzenja čudežnih rož mogot
in dosegla magmo svojega prerojenja.

 

PESNJENJE V GROZDU

Napisala sem pesem,
preoblečeno v darovalko luči.
Poglej, ta grozd na mojih dlaneh,
to družino zlatih jagod,
ki se tišče med seboj
in lepijo na moje prste.

Prisluhni temu pesnjenju v grozdu!

Jagode so ovite v žametno svilo
mojega navdiha.
Sonce jim je položilo
svetlobo v pesem
in dremavost besed
v nežno podkožje.

Jagode so mi spregovorile,
kako so vstale iz zemlje
in nastavile svoj obraz soncu,
ki jim je namotavalo
svetlobno prejo v vlakna
z jasnino in milino neba.
In grozd je začel utripati
v mojih rokah.

Kakor da bi v njem oživelo sonce,
je bil, ko je shranjeval koščke svetlobe
in jih pretvarjal v besede,
ki so hotele povedati,
da je sonce napisalo pesem zanj
in pozlatilo jagode,
najbolj podobne zmehčani jasnini
in besedi ljubezen.

Vendar nihče natančno ne ve,
kaj je grozd hotel povedati,
ko se je moja roka dotaknila
zelenega lista, ki je nihal
nad grozdom in mi jemal besede iz ust,
ko je zorel s svojo pesmijo
in pozlatil pogled.

 

PESEM, KI DEHTI

Kakšna naj bo prava pesem Emi,
da bo zadehtela kakor je dehtela ona,
da bo služila kot žepna svetilka
v temi. V verze vtkan veseli obraz,
ki opogumlja z radostno besedo;
morda pesem, ki ne kaže mišic
in kazalca ali pesem, ki ima v kožo
vtetovirano zgodbo življenja?

Kakor koli že, stih se rodi.
To niso besede, ki jih je mogoče
tehtati z merili kritiških razdalj.
Odrinejo se skozi prostor v čas.
Se odluščijo in odtrgajo od srca.
Imajo svoj spomin, svoje živo tkivo.
Zarisujejo se v ljudeh, ki jih berejo.
So bolečina, veselje in razmišljanje.

Misli žarijo s svojimi belimi zobmi
in kažejo svoje razpoloženje.
Vedno so po meri tistega,
ki jih je napisal, ko so privrele na dan,
in po meri tistega, ki jih bere.
So kot pomlad, ki vsako leto
požene svoje bilke in se razcveti.

Lahko so to oddaljeni klici: »Pridite!«

 

SANJAM POMLAD

Na okensko polico sem odložila želje.
Čebelja rosa kril po cvetočih lipah
še pestuje vonj tišinam ptic.
Zaplujem naj skozi barvni sen šumenja,
skoz akvarele toplih dni in vremen,
ki ustvarjajo labodje peruti duši.

Obilno cvetoče pregrinjalo
naj zagrne svet s kraljevsko krono,
z rahlim puhcem vetra naj objame vse ljudi.
Skozi odbleske sončnih žarkov,
skozi sen željá naj pluje moja misel,
ta večni plamen, utrinek hrepenenja
po rožah, metuljih in čebelah,
pomladni navdih, ptice let, prisanjan soncu,
utripajoči cvet v kometu razcveta sanj.
Z očesom sončeve barve se brezčasni up
s spominom na lok neba, utaplja vanj.

CVETNA VEJA

Neizrekljivo bela.
Pridušeno bela je nežnost
krhkih biserov na veji drevesa.

Cvetna veja
razžarjena v luči vode,
globoka v svetlobi magične moči,
podzemna pianistka,
vznikla s svojim glasom
in vitkimi prsti ob telesu,
zapredena v deviškost zemlje
s svojo gibko lepoto,
kakor otip neba me napolnjuješ z milino.

Zeleni se jutro.
Impresija.
Pojav občutka.
Ustavitev časa.

Čebele se selijo v hrepenenje
skozi bele ustnice življenja.
Žareča belina brusi mrzlo osamljenost.
Molk ozračja. Žvrkljanje nebesnih snovi
globoko v nedrih zemlje.

Melodija s pogledom duše cvetenja.
Zenica se je naslonila na ustnice cvetov.
Sončna svetloba rdečí sadež poželenja v meni
in sled spomina je izbrala svojega metulja.

Vzletel bo v ljubezenskem jutru.

 

PLES ŽIVLJENJA

Zbudila sem se na polju,
posejana med bilkami.
Molčim, klijem
in raztapljam okus dežja
v zrcalih notranjih jezer.

Skoraj neslišno se zibljejo
in plivkajo čuti
skozi zaspano satje.

Hlap se je dvignil visoko v nebo
in zarisala se je mavrica.
Iskala je barve zase –
srebrno in zlato,
da bi zasnubila cvetje,
z navdihnjenim iskanjem,
in odklenila skrivnosti mojih čutov.

Zaslišala sem Mozartovo glasbo
in začutila njegov večni nasmeh.
Bil je poleg mene.
Užila sem lepoto, ki mi je bila
namenjena tisti trenutek.

Povzpela sem se visoko
na glasbeni lestvici simfonije
in življenje je hotelo plesati
svoje veselje v meni.

 

IGRE

Odtekam v nove dni,
v prečiščena jutra življenja.
Sem hip med letnimi časi.
Sem voda in apnenec,
ki hočeta živeti,
poslikana z znamenji duha.
Skozme se pretakajo začetki,
čas, svetloba in hrepenenje.

Trave šumijo drugače.
Bilke rastejo skozme
do višin vitkih angelov.
Bose noge otroštva
bredejo mojo tekočino.
Ceste prečkam vesela,
ko srečujem ljudi.

Po poljih vihram,
z omamo popotnice hodim
med rastlinjem,
ki ne kaže moči svojih čustev
v svojih zelenih oblekah.

Nikoli nisem sama.
Igre življenja so vselej z menoj.
Sem kot koža drevesa.
Zmogla sem jih opaziti
in sprejeti v svojo dušo.
Položiti v globino svojega spomina.

 

SADEŽ LJUBEZNI

Medeni list
svojo sladko opojnost
naslanja ob sadež.

Osupnila me je nežnost metulja.
List je pocedil kapljo
v živo valovanje jutra.

Pod drevesom je obležal sadež.
Na samem mezi sladkost
z bleskom dragulja.

Primerjam njegov odsev
z nasmehom otroka,
ki je našel sadež v travi.

Zavel je veter
in slišala sem pesem
na listnatem drevesu.

Otrok mi je pomahal in odhajal.
V travi, kjer je ležal sadež,
je pustil svoje veselje.

 

JABOLKO

Okras jabolka je pecelj,
ki steguje svojo roko k drevesu,
ki je zanj cvetelo,
in teži h koreninam, ki so ga hranile.

Rdeča barva naredi njegovo obličje
materinsko, zelena barva pa izžareva
hvaležnost kamnu, ki je shranilo
vase ljubezen sonca in pogled očeta,
kjer se je vse začelo in ohranilo.

Jabolko je tisti čudež narave,
ki ga ponudi sonce človeku v dlan,
in tisti čudež noči, ki sanja zvezde.

Z ugrizom v jabolko, začutiš
prečudovito ljubezen sokov,
ki so se medili in dozorevali zate,
da te ob jutranji jesenski rosi odžejajo.

Stegni roko v travo in poberi jabolko,
ki trepeta plašno rdečico krvi
na svojem belem krhkem tkivu.

Zleknjeno v travi čaka,
da ga vzameš in da se dopolni s teboj.

Na svoji krošnji in v koreninah
ti je drevo zapustilo spomin na svojo podobo,
ki se ti bo vsako leto prikazovala
preoblečena v belo oblačilo,
obrobljena z žuborečim studencem.

 

OBILJE

Ne morem ti posoditi svojih kril,
da bi poletel prek belih topolov,
toda ljubim te, ker šumijo gozdovi
in ti si se naselil kot veter
s svojim glasom v mojih prsih.

Kot bi z letnimi časi privrel iz studenca;
v svojem oblačilu iz vode in svetlobe
daješ in jemlješ, kar ti pripada.

Ne znaš skrivati svojega hrepenenja,
ko tkeš vezenino med nama, kot bi bila
jaz tvoja statev in ti moj predilec.

Zvezde si ogledujejo, kaj se med nama dogaja.
Svoje delo opravljava vestno kot eden.
Jaz ljubim in ti mi neutrudno poješ
in mi prinašaš vonj po življenju
iz najlepših vrtov tega sveta.

Vsa polna darov sem od tvojega obilja.
V najinem sožitju je dovolj prostora,
da si izmišljava dobre želje
v znamenju ljubezni.

Žanjem to klasje s hvaležnostjo,
ker me hrani radost,
medtem ko me ti obiskuješ
z darovi svojega obilja in vonjem
dišečega kruha po soncu.

To stkano satje bivanja darujem drugim,
z nevidnim poljem občutenega v srcu.

 

KRUH . MODROST, MODROST - KRUH

Kurh - modrost, modrost - kruh
Pustite roso na poljih,
domov prinesite samo žito s svetlobo,
da bo kruh vaša duhovna hrana postal.
*
Kruh s svetlobo je poseben kruh, ki pove,
da je kruh v pomenu modrosti nekaj posebnega.
*
Specite si kruh z zarezanim križem
in spoznajte goreč smisel tega znamenja.
*
Kruh lahko razumemo kot nagovor,
ki nosi v sebi globoko sporočilo ljubezni.
*
Lakota je edini pravi človeški kruh,
ki nasiti gladež po kruhu in odžeja potrebo po modrosti,
a Sokratova modrost je, da sit kruha in odžejan,
nimaš pravice do vzdevka moder.
*
Navadi se na dolgi mir, da boš imel kruh!
*
Najvišji ideal: Mir na zemlji,
kruh in prijateljstvo med ljudmi!
*
Ko se živalski nagoni poplemenitijo v duhovne,
bo kruha za vse ljudi dovolj.
*
Žalovanje za plesnivim kruhom pomeni
kritično razmišljanje o lakoti drugih.
*
Življenje brez globin je isto
kot kuhinja brez dišečega hlebca.
*
Če pomislimo, kaj spoznamo na potovanjih,
ugotovimo, da smo spoznali različne vrste kruha
in da noben kruh ni bil boljši od domačega.
*
O mojstrovinah kruhkov ne odločata le spretnost in oblika,
ampak veliko bolj, s kakšnimi očmi ga gledaš
in s kakšno občutljivostjo ga uživaš.
*
Če bi sonce zrušilo kraljestvo kruha,
bi razumeli, da nas je nehalo ljubiti.
*
Kralj, ki je stopil v prostor svojega prestola,
ne more vladati ljudstvu, če mu ne prinaša kruha.
*
Zemlja se odpre zrelemu pšeničnemu semenu tako,
kot se odpre žensko telo moškemu.
*
Prazen klas štrli privzdignjen v nebo in se
tako hvali očetu, poln klas pa se ponižno povesi
in izroči svoje seme materi zemlji.

 

PESEM O KRUHU

Kruha nikoli ne mesite ravnodušno,
mesita ga z ljubeznijo,
dodajte mu svojo radost
in nasmejani obraz svoje duše.

Zadržite dih, ko vzhaja!

Ko spečete zlatorumeni hlebec kruha,
ga poglejte s hvaležnostjo in videli boste,
koliko sonca je v njem.
Največ veselja vam prinašajo
vaše znojne kaplje, ki so primešane kruhu.

Kruha nikoli ne zavrzite!
Ko vam pade iz rok,
ga poberite in poljubite.
Kruh ni samo hrana, kruh je ljubezen.
Na tisoče in tisoče pšeničnih zrn
je nabiralo svetlobo in zorelo za vas.
Koliko sončne topline so pšenična zrna
sprejela vase, preden ste pospravili žetev.

Pšenično zrno dozori in postane luč
na težkem klasju. V vsakem klasu
pšenice je skrita modrost.
Pšenico umiva jutranja zarja.
V vetru najlepše valovi pšenična njiva,
ki igra svoj kozmični ples hvaležnosti.

Kruh iz materinih rok se sveti topleje.
Ko svoje matere ne boste več imeli,
vas bo vonj po kruhu spominjal nanjo.
Kruh je dragotina, zato ga delimo pravično.
Razdelimo ga tudi med revne.
Odnos do kruha je merilo človeka.

Pregovor pravi: »Zrno pri zrnu pogača,
kamen pri kamnu palača.«
Kruh materinsko odlomite in ga razdelite.
Zaužijte ga v palači družinske ljubezni.
Prijateljem postrezite s kruhom, soljo in vinom.

Oče, daj nam naš vsakdanji kruh!

 

PRESELJEVANJA

Zame je svet velika čakalnica
z modrim stropom, zelenimi stenami
in tlemi, na katerih odmeva moj korak.
Sem prebivalka med drevesi in popotnica
sivih tlakovanih cest, prepuščena
radoživim barvitostim življenja.

Vame tonejo ladje ljubezni in jaz sem
kapitanka na njihovi palubi.
Plovba je dolga in kompas mi je padel
v morje. Vodi me zvezda Večernica.
S seboj nosim njeno lahkotnost bivanja.

Živim s pravljično domišljijo škratov,
ki me vabijo, da prižigam v sebi svilo neba.
Ko se zvečeri, mi razpredajo mreže iz sanj.
V kristalnih dvoranah noči sem kneginja
na prestolu rož svoje duše in ljudje
mi nosijo konfete za svatbo z radostjo.

Sem tkalka obrazov kresnic,
slikarka prividov v prstanu odbleskov
z drugega planeta; sem hrepenenje po gostiji
lokvanjev v tišinah sanj, ki izlivajo belino
v trenutek. Uživam v opojnosti, prepletih
in krčeviti zatopljenosti v preglasitve. Živim
z rojstvi imaginarnih svetov z zemljevidom energij,
z vživetostjo v domišljijo jutrišnjega obraza,
z iztegnjeno roko v neskončnost upanja.

Sprejela sem srečo, ki jo je našlo moje srce.
Sem romarka, iskalka neskončne Rimske ceste.
Noč mi preplavlja čute in moje telo se seli v drevo,
ki bo prek svojih korenin večno zelenelo.
V zatišnem vrtu bom sprejemala sončne žarke, ki so večni.

 

DAJANJE IN SPREJEMANJE

V življenju veš kdaj te zebe
in kdaj ti je vroče.
Nikoli pa zagotovo ne veš
kdaj dobivaš in kdaj daješ.

Ko dobivaš, se moraš naučiti
hvaležnega sprejemanja z ljubeznijo,
zato nikoli ne moreš nekaj dobiti,
ne da bi hkrati tudi dal.

Če daš nenaprošeno si dvakrat dal,
če daješ naprošeno si dal enkrat,
a v obeh primerih dajaj nebahavo,
bodi bolj ponižen do tistega, ki prejema.
Poskrbi, da bo obdarjenec občutil
tvojo ljubezen, ne pa ti njegovo ponižnost.

Dajanje in prejemanje sta sestri ljubezni
in zato sta nerazdružljivi dvojčici.
Držita se z roko v roki kot zaljubljeni par.
Ena drugi izkazujeta dovolj
pozornosti in tihe hvaležnosti.

 

KRILA PTICE

Skoz line drevesnih peruti,
skoz vrata svetlobe
prihaja topla misel –
krila ptice z dušo,
čarobni vznik pojočega
valovanja trave,
polet zelenega veselja
z radostjo metulja.

Odklepam vrata,
mešam barve poletnih cvetov
v svojih očeh.
V njih se je naselil učitelj,
ki riše barve sonca v meni,
metafizičnemeglice
daljnih galaksij,
raztopljene snovi ljubezni,
čiste zamisli in oblike stvari,
zakone narave in pomene,
smehljanje travnatega vonja,
vibracije, ki rastejo v mogočno
simfonijo prijetno dišeče lipe
s šepetanjem njenih korenin.

Dež spočenja kri življenja
in spreminja sleherni hip rasti.
Ne čutim teže oblakov,
le nadaljevanje njihove poti.
Nekaj se dogaja v zraku,
medtem je jutro prebudilo ptico,
da je razširila svoje peruti.

 

KAPLJA

Kaplja na listu,
lesketajoča v očesu,
zaspano polzeča
kakor hrepenenje suhe reke
po glasbi gorskega izvira
in šumenja dežja,
povezana z vlakni zlatih
nitkastih luči v curkih,
ki se znajo zlivati sami
in jo vzeti s seboj.

Kaplja je nabrekla solza
od tišine, ki je na svoji
dolgi poti postala,
da si odpočije biser.

Zenica, žejna tujega pogleda
z okusom po sončni luči,
je pripeta kot okrasni gumb
na zelenem oblačilu njenega sadeža.
Gledam jo in naposled spoznam,
da mi je spolzela v srce.

 

BODI ŽIVLJENJE VESEL!

Razveseli se trenutka,
ko zagledaš prej neznane obraze,
ki se ti prijazno nasmehnejo.
Koliko svetlobne moči
je v njihovih pogledih.

Napoti misli v svoj mirni kotiček srca
v opazovanju vsakdanjega življenja
in premišljuj z željami in upanjem,
da te nekdo prijazno pozdravi in ogovori.
Če tega ta ne stori, stori ti,
da zadovoljiš svojo notranjost
in da razveseliš bližnjega.

Ne stanjšaj svojega glasu do oslabelosti,
okrepi ga z veseljem, ko se odzivaš.
Nekakšen zven glasu naj spregovori
iz tebe, kot bi nekaj muziciralo
in vdihovalo barve zemlje in soli morja.

Črte tega sveta so neka posebnost.
Poglej horizont, stičišče neba in oceana,
poglej vse tiste arabeske in okrasne vinjete
med zelenjem, ki jih riše svetloba;
poglej vrtni zid in klopco v cvetoči uti
kako vabita, da se usedeš nanjo
in si odpočiješ dušo in srce.

S kakšno strastjo in zagnanostjo
poganja narava v življenje,
kako snubi in vabi na svojo gostijo
in kako ji drhti vse njeno telo.

 

Uvodna stran  |  Bibliografija  |  Novo objavljeno I.  |  Literarni porton  |  Poezija  |  Proza
Genealogija  |  Galerija  |  Knjiga bralcev  |  Stiki in povezave  |  Slovenska imena mesecev  |  Kotiček za Slovence po svetu  |  Slovenec sem!  |  Raziskovanje nekega primera  |  O smrti   |  Blog I.  |  Današnja misel  |  Luske hibridne samorodnice  |  Aforizmi  |  Poglejte kaj je danes novega!  |  Objavljene vsebine od 1.4.2008 - 31.3.2009