EROS  

Enûma Eliš

Pojdi misel,
pojdi bolečina,
pojdi hrepenenje
v brezprostorni mir,
kjer nebo zgoraj
nekdaj še ni imelo imena,
niti zemlja spodaj
še ni bila poimenovana.

Izstopil si s sonca
v krog življenja.
In zgodil se je čudež.
Odprla se je knjiga ljubezni.
Spremenil si se v ogenj
in zgodila se je slovesnost
vžiga vesoljnih ognjev.

Globok pogled modrih oči,
v katerih so vsa morja sveta.
Spremenil si se v plamen srca
in vzneseno sva zaplula
proti helenskim obalam
in Sredozemlju, daleč od ljudi.
Na otok sreče, kjer brstijo granatni cvetovi.

O Bog, koliko ljubezni sva se naužila,
koliko preteklosti brez sedanjosti.
Nikoli mi ne boš šel iz spomina.
V mislih nate živim polnost hrepenenja.
Gibam se v ritmu najine hoje,
iz katere ne boš nikoli izstopil.

Poljubljam odtise toplih ustnic.
Skoz slikarsko tkivo stvaritev
in sijoči duh barvnih odtenkov
bo tvoj navdih božal moje telo.
Prišel bo znova dan,
ko bova zaslišala govorico
skupnega bivanja v najinih telesih
z eno dušo, ki jo je zgnetla
stvariteljeva roka v večno ljubezen.
Na točki, kjer se razpirajo in rahljajo spomini.

Prihajam z aluzijo na srečanje.
Pritisni na vzmet nestrohnelega srca
in vse se bo začelo znova.
Tako kot je bilo. Nič drugače.
Bilo je božansko.
Ti si ustvaril vesolje v meni.
V neuklonljivem prostorsko – časovnem
sosledju ni ednine, ne tam ne tu.
Kočija drvi v večnost.
Pomikava se proti rdečemu.

SVA ENO

Na tvoje ustnice sem odložila poljub,
ki so mi ga posodile zvezde.
Na tvoji koži leži dotik,
ki mi ga je posodilo nebo.
Na stopinjo tvoje noge sem odložila korak,
ko sem sledila srcu.
Prepredena sva z nitkami tišine.
Čas nama slači oblačila.
Kri se pretaka skozi žile
in nahranja tkivo obeh.
Skozi tebe iščem prehod na začetek.
Ti mi z blagimi besedami božaš uho.
Z očmi mi tiplješ dušo.
V nepojasnjenem delu sva drug v drugem.
Ob naju leži odlomljena veja,
ki občuti utripanje minulega časa.
Črke so preživele besede.
Nedeljiva sva. Jaz v tebi, ti v meni.

ODZNOTRAJ

Ko te bo zažejalo,
pridi k meni na obisk.
Saj veš katera vrata
ti bom odprla.

Morebiti se boš izmuznil
vame kar skozi moje oči,
da me boš lahko videl odznotraj.
Jaz ti bom z razpletenimi lasmi
ovila telo in ti dala priložnost,
da se odžejaš in nahraniš
s stihi, ki živijo v moji poeziji.

Počutil se boš bolj noro odznotraj
kot od dotikov moje kože.
Kot sviloprejka sem znotraj vsa svilnata
in metafizično prepletena z nitmi
najinega velikega potovanja.
Od zunaj pa vsa zemeljska.

Na prvi pogled sem zunaj videti lepša,
a jaz si želim, da se potiho naseliš
odznotraj in odtisi tega užitka,
bodo vidni zunaj na koži
in v nasmehu najinih vlažnih ustnic.
Priredila ti bom party znotraj sebe,
s kozarci na svečani mizi.

Presenečenje imam zate.
Slekla se bom in razgaljena
do svoje duše te bom čakala.
Ko se bova spuščala po stopnišču
najine dogodivščine in se potapljala
v med skrivnosti, bova vzela s seboj
še drobtinice najinih spominov
in poslušala glasbo vetra,
ki bo zapahnil vrata za nama.

KDO KOGA POTREBUJE ...

Vesela sem bila,
ko me je opazil in ko je kazal,
da sem zanj pomembna.

Želela sem si:
Ko bi me le hotel jemati
iz svoje potrebe
in jaz bi uživala v razdajanju.

Nisem razmišljala o tem,
da si ga želim jemati.
Niti pomislila nisem,
da mi osamljen človek nima kaj dati.
Pomislila sem le na ptico,
ki v kletki najlepše poje.

Ne vem, če sem bila kaj preračunljiva.
Nisem vedela, kdo bo jemal
in kdo bo komu kaj dajal,
mislila sem le, da bi mu lajšala
njegovo osamljenost.

Nisem vedela, kako bo,
ko se mi bo približal
in kaj si moram biti na jasnem
o svoji iskrenosti.

Morate se sprijazniti,
da vam ne bom opisala
vseh podrobnosti,
le najpomembnejše
ne bom izpustila.

Začela sem razmišljati,
kaj če sem jaz
le simptom njegove osamljenosti
in da se zato iščeva.
Hči pijanca si bo vedno našla
moža pijanca. Združuje ju neka
čudna podzavestna povezanost.
Vendar tu ni primerjave.

Jaz imam dobro mnenje o sebi
in dober namen.
Tudi on podobno razmišlja.
Potrebuje potrditev svojega občutka,
da je komu pomemben.

Danes vem, da je bil tedaj samoten.
ni me potreboval tako, kot sem jaz mislila.
Morda sem jaz bolj potrebovala njega,
kot je on potreboval mene.

Potreboval me je, da bi dopolnil sebe.
Ne vem pa zakaj ravno jaz.
Zase pa sploh še nisem našla odgovora,
ali sem bila osamljena ali samotna…

METULJI V TREBUHU

Rdeče vrtnice dekliških hrepenenj
je zvezala v šopek vinjet
in jih položila v mistični kelih.
Jezik ji je ožaril brbončice v ustih
za subtilno zadržane poljube.
Vzbočila je ustnice v mesnato orhidejo.
Poteza, ki seže v večnost slasti.
Plapolanje tisočerih metuljev v trebuhu.
Dvigovanje plime v valovje.
Čarobnost na meji norosti.
Belina v zavojčku golote.
Vzorec sreče kot stih,
ki prešine bitje luči z repom kometa.
Počutila se je kot drevo,
s kopreno sonca obsijano.
Z gostim dežjem poškropljeno telo,
kot stuširana golobica na cvetoči češnji.
Preveč vsega, naenkrat preveč za srečo.
ki se zariva s sunki v prepleteno telo
z vezenino kapilar gorečega grma.
Cukri iz večnosti, sladki trs srca.
Vstopajoče morje krvi v drobno telo.
Cvetovi beline v rokavu orgazma.
Prsi razgrne čez korenine njenega telesa.
Iz vrelca neskončnosti.
Znotraj Erosa čas, ki prinaša daljave.
Umik v čas, ki doseže bližine.
Ponikanje nazaj h genezi.
Delta, ki sega v rodovitnost.
Ljubezen na delu skoraj brez
slehernih pojmov in razlag,
kako naj se vsadi in raste drevo.

ŽIVOPISNO LEPO

Plimovanje se je dotaknilo obale
in se spojilo z opojnimi vonji Edna.
Imel je srebrno piščal in se spevno skril v azur.
Svetila je luna in on je sanjal o mangih,
ki zorijo pod sončevim očesom.
Čakal je svoj živopisni trenutek.

Glasovi siren so bili vse glasnejši.
Z okusom po soli je v mislih poljubljal njene oči.
Nasmehnila se mu je kot med mlade akacije
in povesila veje nad vodno gladino.
Morje je plivkalo in jo jemalo vase.

S čopičem je slikal njen portret.
Bila je nežna, prozorna kot brez substance.
Čista, hladna in nedotakljiva kot dih.
Zamaknjena je z zvezdo okrasila nebo izobilja.
On se je dvigal v mistično koprneče območje.

Vztrepetala je v razpoki bele lilije.
Odprl ji je telo. Zasijal je žgoči granat.
Metulj se je ustavil na nabrekli bradavici.
Odletel je in jo poljubil na cvet.

Na penisu mlaja se je izrisal venček drobnih cvetk.
Maestral je zamajal spermasto krošnjo
z dišečimi razpuščenimi laski.
Celice so slavile delitev.

Slikarjev čopič jo je prebarval z rožnato tekočino.
Zasvetila je na vse strani neba.
Dvignila se je in zaplavala nad vodno gladino.
Na nebu je zasijal njen nebeški portret.
Barve so presvetlile njuno hrepeneče srce.

ZGOŠČENOSTI

Plavam in lebdim kot zamašek.
Iz pozabe odkrivam,
da je pod mano neminljivi odsev:
Prikriti dogodek nečesa.
Dragulj morske svobode.
Koralni greben skriva v sebi
maternico z ostrimi robovi
morskega očesa.

Hip, ki zakrvavi,
lom svetlobe,
jok rubina,
kakor krč rojstva,
zapisan v glasu morja.

Slišati je nek razgiban napev,
ki gladi odprtine,
kjer se prepletajo žile
in pajčevina tkiva.

Ravnodušno prisluhnem.
Slišim zvočni odjek
z zazrtim obrazom
cvetočega panja,
drhteč v valovanju potešitve,
ki vonja po njem.

Zgodi se zgoščeno rdeče
upodabljanje telesa.
Izgrajevanje plavuti
in brušenje čutov
v škrlatnem ležišču,
ki se razpira v koralno rožo.

Skozi tanko ploskev je videti
plapolanje sinje svile v vetru.
Z bele jadrnice zazrem globoko dno,
v katero je poniknilo nebo
kot dih predrte deviške kože.

PREPLETANJA

Odpeljem te v dolino svetlobe,
kjer rože plešejo svoj jutranji pes
in prižigajo obraze zelenim naključjem.

S tabo odpotujem skozi sončne viharje
in tvoj poljub je luč daljne zvezde.
Popeljem te v svetove razigranih simfonij,
kjer šumijo svileni občutki.

Plula bova skozi veletoke miru.
Ti boš jasnina, jaz skrivnost
z vonjem po morju in drstenju.

Iz studenca bova žuborela z roko v roki.
Ti boš plaval skozi mene,
jaz bom plavala skozi tebe.

Neslišno bova razprla krila
in se spremenila v ptico.
Tkala bova pajčevino poezije
in zobala zrnje sanjskega stiha.

To boš moj mož, jaz tvoj čoln.
Odpeljem te v dopolnjeno stanje.
Ko bom zdrsnila vate,
pustim v tebi vejico jasmina
In tvoja vitka piščalka bo pojoča
drsela skozi opojne omame.

Jaz bom planina, ti moj oblak
in skupaj bova pila vodo in luč.
Ti boš moje drevo, jaz tvoj cvet.
Oba se bova prepletala
v sadežu najine ljubezni.

MED DIŠEČIMI RJUHAMI

Med besedami so nevidni svetovi.
Vosek volje in krepilna moč misli
v izlitje kipenja slapov naprej in nazaj
v globoke luči, shrambo spomina.

Skrila sem se v varni kotiček.
Tvoj goreči pogled sem odložila
v čolnič, v zibko nezajezljivih valov.
Zibljeva se in tam na obrežju
zlatih sipin se bova v mislih
neponovljivo ljubila.

Umetnost ljubezni so sanje,
hrepenenje s ključi odklenjenega dne.
Sanje zase, za večnost!

Oh, kolikšna paleta rafinimenta,
da zmoremo ustvariti sanje
brez dogodka med dišečimi rjuhami,
srečne trenutke med spanjem
Iz prgišča prahu.

DALJAVE

Prebujene daljave dišečih bližin,
topljive v večnosti utrujenih vek,
kako zaklet je vaš čas,
ki ne vrne trenutka v sedaj.

Odšel je na vrveh,
spleten iz belih rjuh.
Tema odseva spomine podobe
in odmeve s spominsko barvo glasu.

Čutim kako se premika in odmika
in kako se seli v nove prostore
s tolažbo notranjih oči
in čevlji napolnjenimi s peskom.

Z obrazom kakor rdeča luna
mi namenja nočni poljub.
Vse mejnike ur je preskočil
žarek merilca dneva na gongu,

odsev tiktakanja v noč
s praznim sidriščem,
ki vznemirja in berači po času,
ki ga več ni za topli poljub.

Le besede je zapustil,
da iz njih rastejo drevesa,
ki jih zamirajoči stih zapušča v tihoti,
ko sonce oči močno slepi
iz ozadja kot borna pozlata.

Ohranjeni spomin še hrepeni,
ko lebdi nad lapornim hribom
in izroča dolge samote v čas,
ki ga več ni, ostal je v breznu spomina.

SHRANJENI VONJ

Obstajajo tanke svetlobne nitke
na kretnjah nedotaknjenih zaznav.
Nekakšna vstopna mesta v nedostopno.
Brezdomke breztelesne, ki lebdijo.
Nihče še ni rekel, da jih ni ali da so.
Le na ustnicah so hrepenele,
ostala je pena sanj. Vonj bližine.
Nimajo imena in ne krvi,
a dihajo in si izberejo točko na obzorju,
ki ji dajo vsak trenutek drugačno ime.
Med molkom poslušajo,
med poslušanjem molčijo.
Ko omagajo, jim priskočim na pomoč
z abecedo branja za nazaj.
Kot nekakšno izrekanje fragmentov ponikajo
skozi bleščeče liste cvetoče dalije.
So okrepčanja skozi zvočno harmoničnost.
Kakor pihljanje lahkotnega zefirja,
ki se vrača v skrinjico spomina
na shranjeni vonj mokrocvetočih vrtov.
Darilo, ki se nikoli ne upira in omahuje,
da ne bi dalija znova zacvetela v praznini.

PAR

Nikoli nista zaspala z isto bolečino,
nikoli nista vstala z istimi sanjami.
Nikoli se nista sprehajala po istih ulicah,
nikoli nista sedela za isto mizo
in pila isti kapučin.
Pota misli so bila vselej ločena,
ko so govorile besede brez besed.
Tihe želje so postajale svetišča,
obrobljena s hrepenenjem po enosti,
a besede so lahko tudi težke brede,
ropotajo in brazgotinijo.

Prihajala sta domov
in brala različne knjige.
Vsak zase sta načrtovala pogovor,
o čem naj bi tekla beseda.
Pošiljala sta si sporočila, zavita v celofanu.
Besede so šelestele kot jesensko listje.
Vrhnjo obleko besed sta jim slekla,
ko se je odluščila že vsa barva
in ko so izgubile že ves svoj vonj.

Ko je želje razmnožila s svojim dihom,
je vedela, da so kot izdihani baloni, ki počijo,
ko pridejo v stik z zrakom.
On se je on utapljal v dolgočasju in odsotnosti,
dokler se ni usedel za gosposko mizo,
pospravil svoj obrok in spil kozarec rujnega.

Tako lačna je bila in on brez oči.
Iz dna oceana je gledala zvezde,
ki so že zdavnaj umrle.

Zatisnila je oči
in on se je naredil, kot da je ne razume.
Zagledan v kup časopisov,
se je delal, kot da jo ne vidi
Drug na drugega sta prežala,
da ne bi izdala svojih sanj,
kajti sanje so občutljive na vreme kot sinusi.

Nato se je spremenil v klošarja
in jo prosil za novčič ljubezni,
odprla mu je mu vrata
in ponudila vse svoje zlato.

Vsak svoj kamen krivic
sta obdržala na dnu vrelca
On je razkazoval svoje dleto,
ona pa svoj prosojni alabaster.
Nato sta se telesi združili
in duši sta začeli peti šele na koncu.

VONJ PO MOŠKEM

Na vrtu je utrgala iris
in vdihnila vonj po moškem.
Poljubila je prašnike
in mislila nanj.
Utripala je lilija
v dimljah.
Čisto bel,
neizsanjani cvet.

Kdo še more sanjati
lepše nagrobne kamne,
kot so zvezde.
Skrivnostne in hladne
sredi neba v razgaljeni noči.

Z zlatimi žeblji so prikovani
na nebo ti brezmejni sadeži ljubezni.
Zvezde so ogledalo rajski vrtov.
Nihče natančno ne ve,
ali so namenjene zaljubljencem
ali svoji lastni spolnitvi.

Med tem ko nam mineva življenje,
ti sadeži dozorevajo in ugašajo.
Ena zvezda mi je nocoj
razgalila dušo v vodnjaku,
ko sem si z njeno svetlobo umivala obraz.
Prisluhnila sem njeni tišini
in se napila sladkega nektarja sanj,
soka njene svobode,
ko mi je predla pajčevine svetlobe čez oči,
da ne bi videla zlovešče teme.

Zažarela se je čez slemena streh,
ko je zaznala človeško bližino.
Kakšna so bila njena sporočila ne vem.
Ležala sem na ostrem robu skale,
ko se je zvezda dopolnila v svojem bistvu luči.
Koliko nadstropij bi še moral prehoditi
moj pogled, da bi prišel do večnosti?

NA DOPUSTU SEM OPAZILA

tudi noge z zamašenimi žilami,
ki so se nastavljale soncu.
Osemdesetletnik brez slamnika
je rekel, da poleg osmrtnic bere tudi
rumeni tisk. Najbolj so mu všeč
na kavč zleknjene lepotice,
ki mu pomagajo premagovati
erotični nemir. Povedal je, da njegove
ljubezenske zveze na dopustu
trajajo največ en dan, priznal je,
da ga obsede popolna norost,
ko se reši plehkih ciljev dolgočasnega
vsakdana krmljenja domačih zajcev.
Smejal se je in rekel, da ni svetnik,
saj ne more več delati čudežev.
Nekoliko nasilni vonj z esenco ostrega parfuma
je opozarjal okolico, da si možakar
tudi zares želi privabiti Lepo Vido.
Hrepenenje z visokim krvnim tlakom
je bilo sicer iz varnostnih razlogov  vprašljivo,
vendar neka sivolasa dama z glavnički v laseh
se mu je nasmejala in iz oči so se
obema zaiskrile solzice sladke ganjenosti.
V razbeljenem zatišju bazena
sta se prijela za roke.
Ljubezen zares nima let.

VESUVIUS

Sploh ne vem,
na kateri strani telesa leži duša
in na kateri strani leži srce,
kajti tvoje besede so polne vrat,
ki se odpirajo, zapirajo in loputajo.
Skoznje bruha peklenski ogenj in pepel.
Vesuviusa ob neapelski obali ni mogoče ukrotiti.
Nisi mogel krotiti v duši besed,
kot ni zmogla zemlja ukrotiti vulkana v svojih nedrih.

Vse človeško je ugasnilo.
Kremplji so se zasadili v njeno srce.
Spremenil si se v jastreba nad plenom
in komu je sploh še mar za njeno ljubezen.

Uleži se na travnik, posejan s šmarnicami,
vdihni vase omamni vonj spominov nanjo
in izkriči se iz polnih pljuč.
Besed, ki bodo vrele iz tebe, ne bo nihče slišal.

Zazri se v daljavo, v stare čase,
ko vulkansko kamenje še ni bilo omotično
od padanja v pekel, od koder nosijo mrliče
na oltar ljubezni, prikovane na izrečene besede.
Ko bodo oči utonile v modrih kolobarjih,
boš otresel jabolko pred hišo
in veter v jablani bo završal
in odnesel liste v tvojo samoto.

NESKONČNOST ISKANJA

Vsa je prekipevala od človeštva.
Čutila se je kot pragozd jagod.
Počepnila je pod judeževo drevo.
Pred sabo je opazila taco mrtvega psa.
Urejajočo prisotnost umiranja.

Vse okrog nje se je sesulo
in raztelesilo v kup ruševin.
Klecnila je na kolena.
Popolnoma jasnih misli.
Ne sprejema posesti. Ne daje se v posest.
Zavel je veter, ji razkuštral ideje in zategnil vrat.
Nenaprošen prihaja in odhaja.
Nikoli ni imel denarja za nežno ogrlico.

Ledeni vitez z gorečimi držali objema telo.
Snežinki rastejo solzna lica.
Tali se žalost v duši.
Solze rdijo, kakor da jih je sram čustev.
Povsod je zeleno poletje.
Znotraj človeška suša.
Čuti težo kamnite ograde, pekoč obroč,
žgoče podplate, utrujenost nog.

S praznim ničem v rokah peska nove iluzije.
Zveličavno orodje upanja.
Išče med sanjami in budnim umiranjem.
Ne ve, ali je tu, ali je tam.
Razdišana roža darovanja.
Ožgana perutnica neznanega angela
v potopitvah peščene drobljivosti kamna.
Ne ve, ali oživlja mrtvega, ali pokopava živega.
Govori s časovnostjo, ki ne pozna njenega jezika.
Zaklepa hiše in se sprehaja po pokopališčih.
Oživlja materijo v besedo.
V dušah imajo nekateri pse,
ki oblajajo ljubeče besede in dejanja.

Gladijo jo roke z ukradenimi prstani.
Kako cenene cunje nosijo ljudje,
z nasršenimi volani in razparanimi naborki.
S črepinjami razbitih kozarcev nazdravljajo.
Prisluškujejo preživelim iluzijam.
Oživljajo suhe rože.
Ovita v belo rjuho išče razdišano ljubezen.

Odkriva se, če je simetrična v svoji določenosti.
Je mar krožnik za verbalne sladice,
aplikacija tkiva k stvari zaradi nujnosti sle.
Kdo ve?

Občuti duhovno prečiščevanje ognja
v zubljih lastne bolečine?
Dotika se božjih napisov.
Išče duhovno sorodstvo v neobstoječem.
Prekopava onemogle misli, ukrivljeno domišljijo.
Umirja hrupno površino dušnih razpok.
Ukinja gnetenje srca s hrepenenjem.
Razplamtevajo se ji rane in strga nabuhle otekline kože.
O Bog, utaplja se v razvnetih neurjih sonca.
Mrzlično išče ljubezen v jesenskem hladu,
kot da ihti samotarka v njej.

UJMA SLOVESA

Ob prvem srečanju rastlina,
ob slovesu pošast.
Sleherno spoznanje ima svojo zgodbo.
sleherna ljubezen svoj višji smoter,
sleherno poslavljanje svojo bol.
Ko stopaš v odnos, vstopiš v sprejemnico.
Iz nje boš odhajal bogat
ali pa osiromašen in utrujen.
Ljubezen te bo prijela za roko
in te peljala skozi preizkušnje,
zvabila bo le tvojega duha na pot
in ti ji ne moreš nekritično slediti,
kajti njen retorični izraz prvega nasmeha
se kaj hitro lahko spremeni v ukrivljeno
ustnico in neustavljivo sovraštvo.
Ko se dobivaš na sestankih z ljubeznijo,
božaj tudi mačko, ki ti bo morda
postala najboljša prijateljica
v urah samote in razočaranja.
Nikoli ne trepeči pred ujmo slovesa.

Brez naslova so tvoje ustnice.
Po besedah, ki jih izgovarjajo,
bi prisodila, da so tvoje ustnice
nabrekle še od starih ljubljenj,
od tisočerih zapiranj oči
in zvrtinčenih obratov jezika,
ki slačijo rožo in ji odpirajo lističe,
da razpirajo ognjeno žrelo,
povezano v šopek plamenov,
ki se tešijo s tulcem
stvariteljskega stebra v posodi luči.
ko zarisujejo zarivanja v hrepenenje.

Opazuj svojega gostitelja,
ko ponorijo semena v njem
in misli si, da se boš še dolgo v noč
prebujala v dimljah in kolkih
svoje večdimenzionalne strasti,
napolnjena z glinenim delom telesa.
Redkokdaj doživiš toliko toplih
tušev v hladnem vremenu
in toliko krepilnih intimnih dotikov,
ki te zdramijo v sladkem nasledku glasu,
ko se odpirajo vzvodi spritus animus.

ZELENA KRALJICA

Pred sabo sem  zagledala
damo z zelenimi lici,
ki mi je seštrikala nogavice
z regratovimi cvetovi do pasu.

Bila je kraljica pomladnega časa,
ko je polje norelo od ljubezni.
Nekega zgodnjega jutra,
ko je bila trava ganjena
in so ji solze sreče lesketale v očeh,
se je čebela napila rose in medu.

Sebi sem sešila zeleno obleko
in začutila da mezi sadež na veji
in da se bo sladka strd scedila v pesem.
Začutila sem v roki breskev,
ki se mi je cedila v rokav
in jaz sem se zalepila
na moško dolžnost.

Povezava zelenega ni bila naključna,
Le tik – tak vode, ki vabi kri k zajetju
ob štirni s peranko, da se odžeja.

GRANATNI CVET

Bil je sončen dan.
Za sosedovim zidcem
se je razcvetel granatovec.
Nad visoko travo je zardelo nizko drevo.

Doseže me barvna lestvica cvetenja,
zajame me razpršeno kipenje magme,
znotrajdušno, z barvno lestvico plamenov
in mistično razdišanim vonjem istrske zemlje.
Rdeča strast se mi je prilepila na obraz
in zagorela v telesu s slastjo hrepenečih cvetov,
ki jeseni dozorijo v skodelico semen
in zrnca razdrobijo na mladostne spomine.

Čez ograjo nad zidcem se je prevesil
in zagorel rdeči granatni cvet,
ki se je odprl z orgazmom drugega,
z ognjenim občutkom na blazini.

Telo leži na belih rjuhah.
V človeški popolnosti razžarjena roža.
Ogenj se pretaka po žilah kot voda
in poganja kri z utripanjem srca.

Oko pada v zeleno globočino skozi drevo
in snovi se precejajo skozi korenine
granatovca v maternico zemlje.
Pijana se oprijemam njegovih vej,
da se izljubijo rdeči cvetovi z žensko v meni.
Vzdihnem in se spomnim na Gino Lollobrigido,
ki je ob poroki s Slovencem Milkom Škofičem
nosila rdeči granatni cvet v laseh.

ZAKAJ ŽENSKE LJUBIJO MOŠKE

Njen moški sega s svojo mehkobo telesa
onkraj lastnega biološkega spola.
Zoperstavlja se patriarhalni drži.
Nekaj materinskega je v njem.
Predaja se vzgoji otrok, šivanju, likanju,
pospravljanju. Oblači se v mehke tkanine,
obožuje čipke, krasi stanovanje
z zavesami z volančki, ki zgodovinsko
spadajo k ženskemu okrasu.
Če ga kdo vpraša za njegov spol,
dolgo premišlja, kaj bo odgovoril.
Njegove ženske poteze in lastnosti
ne smejo biti prezrte in nespoštovane.
Podoben je Frančišku Asiškemu.
On se poigrava le z nekaterimi
elementi moških značilnosti.
Je aktivni ustvarjajoči subjekt
v okviru tradicionalne slovenske kuhinje.
Nihče ne zna boljše skuhati žgancev kot on.
Ženska je bila prisiljena sprejeti svoje
pasivno mesto v družini in družbi,
kjer jo nadomešča moški in če je treba,
ji tudi zapreti s kuhalnico v roki.
Slovenec je alfa in omega tradicije,
zgodovina ga je spočela z ognjem in mečem.
Non plus ultra je v nogometu in čiščenju avta.
Kdo je odgovoren, da je raznežen maskilist
najboljši poet, najboljši literat,
ki brusi svojo muzo duhovno in telesno.
Umetnost ga je izstrelila na sam Parnas.
Mehko odrivajoča in odmikajoča ženska,
od štedilnika odrinjena in od pralnega stroja,
zagledana v svojo lastno usodo, ga ljubi.
Moški je postal varuh ognjišča, Lar,
ki je prevzel še njeno breme in zakockal
prosti čas za tarok in ruleto.
Bog živi moške! Slovenske moške!
Flaške izpraznijo in odpeljejo moški.
Šefi policije in peki keksov so moški.
Besede moški ne okusiš v ustih,
ko jo spregovoriš, vanjo moraš ugrizniti
kot v jabolko, da začutiš njeno fizično moč,
sok in srčni utrip štirih zaklopk, ki bijejo zate.
Njegovo moč boš ženska, spoznala,
ko bo sestopal s svojega ženskega telesa
spet v moškega in občutil zmagoslavje
vstopanja v drugo mehko telo.
Moški je telesno otipljiva resničnost
kot Massaccijev Adam iz florentinske cerkve,
utelešena eksistenčna trdnost grešnika,
ki ga spev vabeče sirene spravlja v skušnjavo.
Srce mu utripa zate v višini komolcev,
pest pred nosom njegovega tekmeca.
Ženske vedo, da ima značaj junaka.
Močan prsni koš in žlezno privlačnost,
življenjsko polnost, ko oživlja voljne stvari.
Z mehkobo ženske zgneten preseneti,
najboljši pa je, ko začuti ženska pik norosti
v globini plodišča in ko se zgodi.
Tedaj mu zvezde ne sežejo niti do kolen.
Ko bi zaradi ekonomske krize vsaj moški obstal.
Politika mu govori o hudih rečeh.

KOT MRTEV PTIČ

Kot mrtev ptič ležiš
na vzglavniku Velikega voza,
ujet v telo, ki ni moglo odleteti.

Ustavila sem se ob tvoji negibnosti,
Te spodbujala k letu s svojimi strastmi.
Nad lističi srca so cvetele rose.
Prevedel si me v jezik spanja.

Me zaklenil. Zaprl oči.
Ko se je znočilo, si izginil.
Preživel si noč brez sanj.
Jaz sem tkala trave po jasah
in preštevala zvezde.

Bila sem raztresena vsepovsod.
Apnenec, ki se je opotekal.
Padal in vstajal.
Okusil jagode neba.

S krili mrtvega ptiča si se zganil.
Ves mravljinčast si jih v jutru razprl.
Iskal si moje sanje med perjem.
Ne morem povedati zgodbe noči,
kako sem vstopala in izstopala
kamor me je vleklo srce.
Ko je jutranje sonce utekočinilo kamen,
si se zdramil iz groteskne odsotnosti.

POGOVOR

Pogovarjajva se z vsem telesom
in z besedami, ki so kot cvetje
z nežnostjo mladenkine kože,
od zlata luči poslane.
Besede tudi brazgotinijo,
kot molk ali stanje zunajjezkovnega.
So lahko olajšanje ali opravičilo duše.

Besede so kot drobni kraguljci,
ki raztisočerijo srce.
Tudi zaspijo in v molku dremajo
ljubezen kot školjka v skali.
Rada jih imam, ker so najglasnejše,
ko molčijo in jim oči spregovorijo.

Besede, ki plavajo v dojkah sladkega
mleka, so vrelec čistega izvira,
studenčnica, ki ohladi oparjeno telo.
Ne pobirajva besed, ki se valjajo
na tleh, skovajva in zlagajva takšne,
ki se kot venček tiščijo ob srcu.
V njem tičijo odišavljene s semeni
in cvetovi z rosno dišeče lipe.

Umestiva najin pogovor med srčne
zaklopke, med ritem bitja srca.
Praznična voščila so kot olje, vino,
kruh in sol. So zlata vinska penina.
Poživljajoči napitek, ki spere usta.
So kos zlato zapečenega kruha.
Pogrinjek božičnega obeda.
Nanj položimo besede radosti,
žejne in prosojne kot čaša opojnosti.

LJUBEZEN SE SMEHLJA…

Vsa sem polna razsvetljenih ulic
in vrat, skozi katera lahko vstopiš
in izstopiš. Ne zadržujem te,
če nisi radosten od mojih darov.

Ljubezen se smehlja
skozi cvetove in sadeže.
Tako brezmejna je,
ko se pretvarja v obilje
tvojih sprejemanj.

Ne pričakujem,
da mi boš kazal lok belih zob,
saj nisi Most vzdihljajev,
da bi se skozenj z gondolo
peljala v doževo palačo.

Pokaži mi razcvet oči,
iščem vezi, ki me priklepajo nate.
Če hrepeniš po mojih navezanostih,
skrbno izmeri razdalje,
kjer plešejo vetrovi neba
in izvabljajo sončne glasove dneva.

Barvno sem zazrta v simfonijo
mozaikov tvoje duše.
Povej mi, če si že prestopil palubo
in vstopil na mojo ladjo.
Ko vstopiš, prinesi s sabo plug,
svoje uspehe in neuspehe.
Bodi takšen, kot da si se pravkar rodil.

ZAZNAVE

Zaznavam te kot pepel
med zublji najine daritve.
Ne mislim, kako mi boš pil sok,
kako bom jaz nektar tvoje žeje.
Na svilenih blazinah jemlješ,
kar  telesu pripada.
Ko zaspim, me budiš.
Ko zaspiš ti, te iščem.

Tako mi je ostala obtežena roka
s težo noči, ko je božala tvoje
speče telo, ki je ni prepoznalo.
In jaz sem se obzirno umaknila
z ovalnim kamnom v roki.
Ni mi všeč, ko se odmakneš
in poviješ najino ljubezen v stare krpe.

Kamen, ki ga držim v roki
je ves gladek, tako ga krotim,
ko hoče spremeniti smer
mimo moje volje.

Z vsemi obrazi te vidim,
najljubši mi je tisti,
v katerem sije dobrota.
Včasih se dajemo navzven,
Včasih se dajemo navznoter.

VONJ PO SIVKI

Vonj po sivki njegove kože
me presnavlja.

Vonj je nehal biti čebelja vaba,
ko je postalo vse zeleno
v mojih očeh.

Odpreva se drug drugemu
sredi poletja kot klasasto socvetje
v modrovijoličasti.

Vsa sem tetovirana z vonjem
ki se skriva pod mojo kožo
s stekleničko odsotnosti.

amoxicillin 500mg

buy amoxicillin region2.herbzinser03.com buy amoxicillin australia

NEIZREČENOST

Iščem te!
Ko bom prišla, tebe ne bo več.
Ko prideš ti, bo na mesto mene ptica,
krilato pojoče grlo in vznesena misel,
ki bo zmotila tišino.

Ko boš kot ledeni dež padal name,
bom vedela, da si pobegnil.
Bilo te je strah samotnih kotov sobe.
Izpuhtel si, da slečeš žalost.
Kot neobrasel zaplodek
si ostal uročen v mojih očeh.
Ves čas si se zapisoval vame
in zobal jagode z moje duše.
Odkrivam tvoj boleči užitek vode,
preden izgubiš barvo moje kože.

Na starih zofah ležijo spomini,
nagubane misli sivine,
delci salonitne strehe najine hiše,
besede skrite pod jezikom.
Gradniki selitev in zibanja zraka
priigravajo privid ljubezenske igre.
Videzu pripada iluzija, da si, kjer te ni.

Zaigraj vlogo svoje milosti,
ko se spojiš s svetlobo življenja.
Uprizori vlogo svojega samorazodetja,
igraj metaforo gibanja
na tem velikem odru življenja.

Kako neznansko argumentiran
je tvoj izraz hrepenenja,
izmerjen prostor tvoje lastne svobode.
Odigral si svoje odrešenje znotraj nujnosti.
Pretirano navdušenje za tako majhno vlogo.
V irealno ozadje prenesena neizrečenost.

GOREČE TIŠINE

V krvi sem iskala barvo glasu,
da bi ti podarila zlate rože
v barvnih ritmih, ki drvijo
v zveriženost sladkih prepeletanj.
Približam se ti skozi ogenj,
ki poraja utrip –
cikel brez vrnitve.

Vetrovno napljuskani lističi
na stebelcu viteško pripetega
cveta v gumbnici domišljije
porajajo sanje, žareče črede
večernih oblakov s plodovi
sle po ljubljenju, kakor zvezde,
zibaje se v vetru nad srebrnino
ulice v srajci mesečnika,
s čebeljo strdjo v čaši.

Bosonoga roža zazibanih bokov
čaka na ples noči, na enem
peclju breztelesna radostna
tiči v srčiki pesmi goreče tišine,
ki ostane le ščebet na daljavo,
nemir umiritve med nama.

ŽELIM/ŽELIŠ SI LJUBEZEN

Ležem spat.
Tudi drugje so ob tej uri
legli spat.
Med njimi je nekdo,
ki je osamljen.
Želi si ljubezni.
Tudi jaz sem osamljena.
Želim si ljubezni.

Vendar ne vem kje,
v katerem mestu,
v kateri deželi
je tisti, ki bi se ljubil z žensko.
Prav ta trenutek.

Morda je napisal tudi pesem.
Prav takšno kot jaz.
Prežeto s hrepenenjem in sanjami.
Nemirno, ekspresivno, izživljajočo,
vpeto v kamnite rozete rož,
tam kjer so odprta vrata večernim ognjem
in je ura odbila Avemarijo.

Oh, ti žareča sproščena misel,
vznikla iz čustvenih agensov,
fantastična iluzija noči,
krhke porcelanaste vsebine,
želja hrepeneča, ogrlica sonca,
nikoli izsanjana večrazsežna Morana,
utapljajoča v morje v svetlobi naslade,
vzemi me s seboj v globoko tišino,
da si podariva sanje in čare večera.

female viagra review

female viagra

viagra asda

buy viagra online cheap

buy sertraline 100mg

buy sertraline online click here where to buy sertraline

ALUZIJA NA LUČ

Ustvaril sem ti lesk v očeh,
da me vidiš
v svoji ljubeči domišljiji.
Odprl sem ti srce,
da si me vanj položila
na lažjo stran.
Presegel sem sebe,
ko je v tebi zalesketala luč.

Sleherna beseda,
ki sem ti jo izrekel,
je dobila prostor,
da prebiva v tebi.
Tako podobna si
shrambi moje matere,
v katero je zlagala
meni najljubše stvari,
ki so me gugale
na točki poželenja.

Si kot obarvano jabolko spomina
na ljubeče roke matere.
Njeno svetlobo sem naložil
v tebe draga, da ne pride
do pomračitve sveta.
Vem, da je prenos svetlobe nesmrten,
kakor da je blagopokojno sonce
zaspalo v večni komi svoje luči
v zenicah oči.

VAL

najbolj nezvesti ljubimec,
nikoli več ga ne bom priklicala nazaj,
da me še enkrat poboža.
Nikoli več ne bom deležna trenutka,
ki mi ga je prinesel njegov nežni dotik.
Morje je sanjalo z Orfejevim grlom,
žejno samotnega ljubljenja z menoj.
Bil je napon duše, dotik norosti,
ki mi je zmočil obraz in mi zarisal
sanje v oči, zapustil v pljučih vdih neba.

Val je bil en sam cvetoči mogočnež,
ki je imel v prašnikih ribe.
Izginil je, preden mi je izpovedal
ljubezen in mi vtetoviral školjko na kožo.
Šinil je skozme, kot bi me morje hotelo
vzeti vase in me presaditi v prostor,
kjer je vse razvrščeno v agoniji soli.

Kaplje morja so se dotaknile mojega srca.
Tam so vsi zloženi: sonce, luna in sanje.
Val jih je pozlatil. Izgubil je vse strasti,
še preden me je vzljubil. Dan je prenehal,
znočilo se bo. Val teka po jasah modrine.
Noč je tolmač njegovih skrivnosti.
Legla sem in dosegla popolnost samote.

HRUŠKA

Ko te avgustovsko sonce
pred deževjem zadnjič piči
v kožo in ti vžge limfo,
predaj se milemu vetru
in zanihaj, brez štetja časa.

Zatresi se malo
in daj sladkobo tistemu,
ki se te želi.
Kako slastno in medeno
se te bo dotikal
in užil.

Ti boš izdihovala
svojo spolnitev,
oznojena s kapljami sreče
v daritvenem dejanju.

Razpni svojemu uživalcu usta
in ne obžaluj,
če boš spremenila obliko.
Ves svet bo videl,
da te je vsadil,
občudoval, ko si cvetela,
te ljubil in častil.
Le zakaj bi ležala sama v travi?

Amoxicillin 500 mg Capsules

buy amoxicillin

ZA ROŽNATO ZAVESO

Ponovila se bo,
da ti bo spet lepo.
Polzel boš po magmi,
po spletu naključij v dalijo.
Po viaduktu boš prodiral,
skrit v snovi z orlovimi krili.
Violončelo, prispodoba glasbe,
pomešane z njenimi vzdihi.

Odpiral jo boš, list za listom,
jo prebiral kot neprebrano knjigo.
Prekrito s sončnim zlatom
svoje kože, jo boš zavijal v svilo
in obložil z žarečimi dragimi kamni.
Porubinil in pordečil
boš njeno sladko meso.

Njene sanje bodo zaklenile
tvoj sen v njenega.
Ti boš v njem spal in se zbujal.
Gledal boš nitke njenega tkiva odznotraj,
čutil boš topli odsev njenih oči
in ona ti bo spolnjevala obljube.
Za rožnato zaveso bo tvoj obraz.
Rodijo se ljubezni, ki trajajo vse življenje.
Spočel si čudež z rožnatim telescem.

ODŽEJANA S SLADKIM MLEČKOM

Vzljubile so te moje sanje,
ko mi v mehkih kretnjah
polniš fuge in se ugrezaš,
brizgaš me in znočiš
med pozibavanjem trave.
S senčno praprotjo
mi obraščaš poželjivo telo
in hladiš mačko
s pločevinaste strehe v meni.

Glas dežja pada na uho
in pušča sledi deročih rek
na ženskem dekolteju.
Besede zelenega vonja,
zvèni, polni pomenov,
sanjam kraguljčke v daljavi,
svileno vznemirjanje
potopljeno pod lubje kože.
Razdeljena je nežnost juter,
odžejane noči s sladkim mlečkom,
pomiritev trpkega okusa.

NizgovorljivI nemir v cvetu
ustvarja obred novega vžiganja,
brezumen sladkovodni mulij,
zlate kače pletejo zmaje
in zibajo plamene skozi mojo kri.
Slišalati je: Prihajam,
da te razpnem,
da te v vrelcu sle razmočim
in razpljuskam
čez brezobrežni ocean.

LJUBI JO NESKONČNO

V poletnem večeru najdeš ključ
v magični svetlobi rože
s smehljajočo ognjevito rdečo,
ki kaplja kri v tvojo dlan.

Tedaj zvrsti svoje radosti
v barvite venčne liste
in skodrane zavihke cveta.
  Na krilih Erosa zdrsni vanjo
po stebelcu in tankih nitkah.
Spuščaj se nežno do korenin.

Ko se ti bo v ustih nabirala slina,
se spomni na svoja odpeta oblačila,
jih sleci in ji nag podari dušo,
ko je ves meden tvoj datelj,
ki ga okuša v vezenini sladke srži.

Odpočij se v njej, ko bo poganjala
svoje brsti in te zlagala v liste.
Stopaj po stopnišču, spusti se do dna.
Božaj vse vlažne pregibe njenega
mednožja in sprejmi vase  vonj cveta.
Premakni kazalec na uri v neskončnost.

POČAKAJ DEKLIČ!

Kličem te,
ozri se nazaj, moj deklič!
Tvoje lepe poteze
še komaj zlogujem,
v spominu jih še vedno negujem.
Drsim kot deževna
kaplja po žlebu ob tvojem telesu
s čolnom spomina.

V širok nasmeh se mi razlezi,
nasmej se mi polna luči,
bleščeča kot jantar jabolka
z vonjem mlade ljubezni.

Počakaj me deklič,
da te v teku za teboj ulovim,
skozi zasenčeno okno
te iščem v rumeni tkanini,
da boš zakipela kot peneči
šampanjec skozi sončne aleje.
Podaj mi roko in se z mano igraj,
ko me zgoščaš na najinem
pomolu v sanjsko noč.

Z opojnem sladke zmage slaviš,
me zamamljaš in me zapletaš
v srebrne lase spomina.
Nikar me ne jemlji v tolmune svojih oči.
Grem, prihajam za tabo
s šopkom ciklam čez rožnato polje.
S seboj nosim cvetoče popke duha,
žepe polne čiste ljubezni
iz izvira vrelca najine mladosti.

ŽEJA PO LJUBEZNI

Ljubezen moja, ognjena hoja po puščavi,
vihar peska, ki mi izžiga oči.
Občutim te v neodžejanih ustih
kot prazen požirek poželjivega čakanja.

Neizsanjana obstojnost drugega obličja
v mojem hrepenečem srcu.
Koprneče bitje na soncu z oporoko
toka neskončne reke z nedoločljivim
rdečim kipenjem na sončnem grebenu.

Krogla v duši, ki hoče žonglirati z lučjo.
Spolnitev sanj na mostu utripov
z vzgibi hrepenenja, moči in svobode.

Izpuhtevanje sanj in utripanje žil
v Orfejevem grlu, izviru hrepenenja.
Mali ščinkavec s kratkimi krili,
skrit med zasenčenimi vejami, ki neprestano
razveseljuje svet s svojim koncertom.

Nikoli postarana duša, saj tvoje veselje
in žalost nimata obraza. Le strugo življenja.
Ogovarjaš me z neštetimi samotami in
ozelenitvami. Hraniš me z glogovimi plodovi.

Si plamen, v katerem izgorevava jaz in ti.
Si velb, na katerem stoji hiša sveta
z izvirom v njeni skrivnostni notranjosti.
Zasvitano upanje z svilo govorice ognja,
ki ob sončnem zatonu nikoli ne ugasne.

Živiš v meni z odkloni, ki umirajo
in rojevajo nova strmenja in čudenja.
Skladnosti s preprostim objemanjem rok.
Si bivanje moje biti, ki ga žene rastlina

z vonjem po roži čez obzidje telesa.
V njem žariš tople beseda brez sten.
Opaž časa. Navzočnosti, ki poganjajo
in nihajo želje, jecljanje in tožbe
v blagem vetru sončnega dneva,
kamor usodno vstopamo in izstopamo.

Si žeja mojih oči, ki žarijo v vodni gladini.
Si ognjeni skok telesa v morski zbiralnik življenja.
Si hrana, ko se mi glas pernate luči zasmeje
v odslikavah moje in tvoje prepletenosti.