† 25.10.2007, Dobravlje   V miru počivaj!

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

DOBRAVLJE - DR. FRANC - RADKO JERKIČ, ZDRAVNIK, DOBROTNIK IN PRIJATELJ SE JE POSLOVIL PO  NEVERJETNO BOGATEM ŽIVLJENJU

Židovski svečnik mu je prinesel srečo   

                                                                                                 
Bilo je med vojno, tik po kapitulaciji Italije. Takrat 29 - letni Franc je bil na vlaku, skupaj z drugimi sotrpini na poti v koncentracijsko taborišče Rava Ruskaja na Poljskem. Neznana židovska deklica mu je dala devetglavi svečnik. Obdrži ga, morda ti bo prinesel srečo, mu je rekla. Franc ga je vzel, a ni niti pomislil, kaj bi se zgodilo, če bi nacisti pri njem našli devet ramni  židovski svečnik hanukija. Ob prihodu v taborišče na Poljskem je svečnik zakopal v zemljo. Po vojni se je vrnil na Poljsko, poiskal kraj, kamor je zakopal svečnik, in ga odnesel s seboj v Milano. Židovske deklice ni videl nikoli več, nikdar ni zvedel, če je preživela koncentracijsko taborišče. Njen svečnik je do smrti hranil pri sebi, saj je verjel, da mu je prinesel srečo in mu pomagal preživeti.

Moški, s katerim se je usoda tako nenavadno poigrala na vlaku v taborišče smrti, je bil dr. Franc - Radko Jerič, doma iz Dobravelj na Vipavskem. Čeprav je bila že tedaj za njim izredno nenavadna in tudi kruta življenjska usoda, takrat najbrž ni niti slutil, kako bogato življenje ga še čaka.

Franc - Radko Jerkič se je rodil leta 1914 v Dobravljah na Vipavskem. Njegov oče je v prvi svetovni vojni padel v Karpatih, mati je umrla takoj po njegovem rojstvu v špitalu v Trstu. Mali Franc je odraščal v številni družini  materinih bratov in sestrá, vzgajala sta ga ded in babica. Osnovno šolo je obiskoval v svoji rojstni hiši v Dobravljah, kjer so za časa fašizma naselili italijansko šolo.

Frančeva narodna zavest je dediščina družine, iz katere je izhajal. Tudi tržaški pisatelj Jožef Kravos opisuje njegovega deda Toneta Breščaka kot naprednega in zavednega Primorca.

Ko je bil Franc star petnajst let, ga je k sebi v Milano vzela teta Tea Breščak, poročena z zdravnikom Emanuelom Abbattistom, nadvse zanimivim človekom, dobrotnikom, ki je poskrbel, da je Franc končal medicino, pomagal pa je doštudirati tudi večini od štirinajstih Breščakovih otrok, sester in bratov Frančeve matere. Med vojno je Abbattista kot vojaški zdravnik zdravil tudi ranjene partizane v Dalmaciji

 Na nadaljnje Frančevo življenje je usodno vplivalo tudi kulturno okolje družine v Milanu, v katerem je živel in se šolal. Pri Breščakovi družini so se zbirali mnogi slovenski umetniki in razumniki, se kulturno udejstvovali in s svojim delovanjem prispevali k ohranitvi slovenstva med izseljenci v Italiji. Iz družine Frančeve matere izhajajo dramska igralka Slovenskega narodnega gledališča v Trstu Ema Starc (1901-1967), Drago Starc, lirski tenorist in

operni pevec (1918 -1984), Tea Breščak, slikarka in pesnica (1895 - 1973), Iva Breščak, publicistka in  pisateljica (1905 - 1991), Antonija Breščak, pesnica (1989 -1965), Stanko Breščak, publicist in pesnik (1911 - 1960) in drugi kulturniki . (Na sliki: Frančeva teta Tea Breščak).

V Milanu je Franc doštudiral medicino in nato opravil specializacijo kot internist in ginekolog. Po končanem študiju je bil vpoklican v vojsko. Ob kapitulaciji Italije so ga zajeli Nemci in ga deportirali najprej v koncentracijsko taborišče Rava Ruskaja (Przenysl) na Poljskem, nato pa v Mepen na Holandskem, kjer je delal v rudniku, kar je pustilo trajne posledice na njegovem zdravju.

Zdravnik mnogih Slovencev, aktivist Rdečega križa

Hiša v Milanu, v kateri je živel pred vojno, je bila leta 1944 porušena, dom v Dobravljah, kjer je preživljal otroška leta, pa so 23. septembra1943 požgali Nemci. Po osvoboditvi leta 1945 se je iz taborišča zelo izčrpan vrnil k Breščakovi družini v Milano, kjer je nato na tamkajšnji Univerzitetni kliniki kot internist in ginekolog delal vse do svojega 75 leta.

Ob tem je veliko pomagal Slovencem po svetu, bil je osebni zdravnik skoraj vseh slovenskih družin, ki so živele v Milanu, predstavnikov naših podjetij in drugih Slovencev, ki so potrebovali njegovo pomoč. Zdravil je tudi mnoge visoke državne osebnosti. Številnim našim državljanom je pomagal, da so jih sprejeli v milanske bolnišnice in klinike, kjer so jih zdravili znani specialisti.

V Milanu je zdravil tudi predsednika hrvaškega sabora Blaževiča, ki mu je v znak zahvale leta 1966 podaril kip znanega hrvaškega kiparja Iva Sabolića Akt dekleta.


Na sliki: Cav. dr. Emanuele Abbattista, zdravnik kirurg in bivši vojaški zdravnik, ki je zdravil tudi ranjene partizane v Dalmaciji, iz Bitonta (4.4.1885 – 11.11.1952), mož Tee Breščakove, slikarke in pesnice, Frančeve tete, dobrotnik, ki je kot oče poskrbel, da je Franc doštudiral medicino, kakor tudi da je doštudiralo večina od štirinajst Breščakovih otrok, sester in bratov Frančeve matere

V Milanu je bil  Dr. Franc Jerkič tudi predsednik Rdečega križa, organiziral je številne humanitarne akcije za domovino in pomagal sonarodnjakom, ko so se po vojni vračali domov.

Več kot 40 let je bil zdravnik osebja jugoslovanskega konzulata v Milanu, takoj po vojni pa tudi njegov prvi konzul.

Za zasluge na področju humanitarne dejavnosti je prejel več visokih državnih odličij prejšnje skupne države.

Slika: Dr. Franc Jerkič, slika je iz nemškega logorja Rava Ruskaja  -
na  Poljskem, portretiral ga je 16.2.1944 sotrpin.
 

Z vsem srcem predan svojemu poklicu

Dr. Franc - Radko Jerkič je bil zdravnik, ki je opravljal svoj poklic z veliko vnemo in predanostjo. Vedno smehljajočega se obraza je z lahkoto vzpostavljal stike s pacienti in bolniki, ki so že od prvega trenutka začutili njegovo veliko človečnost. Nič mu ni bilo pretežko, bolnikom je bil na voljo podnevi in ponoči. Bolni in zdravi so se zavedali, da nad njimi bdi doktor Franc Jerkič. Zanj so bili vsi enaki. Najvišja vrednota je mu je bila človekovo zdravje. Kot takšen zdravnik bo ostal v spominu vsem Slovencem po svetu, sodržavljanom in domačinom, ki so bili njegovi pacienti.

Na sliki slovenski vojaki na francoski fronti leta 1942/1943. Drugi na levi dr. Franc – Rado Jerkič, na sredini kapetan Rajko Velišček iz Kojskega (Iz knjige Življenje na nitki, 2003, prof. Albin Sirk) 

 

 

Humanist in svetovljan

V krogu Breščakove družine v Milanu je bilo kulturno središče, v katerem so se zbirali znani domači in tuji umetniki. Med mnogimi znanimi umetniki je bil prijatelj dr. Franca Jerkiča tudi italijanski pesnik, nobelovec Salvatore Quasimodo.

V času vojne se je k Breščakovim v Milanu zatekel tudi od fašistov preganjani kraški slikar Lojze Spacal, ki je pri njih živel in ustvarjal več kot leto dni. Pri njih so se srečevali znani likovni umetniki, kot so tržaški slikar Pier Marušič (Marussig), Mihelič, Lojze Spacal in Jože Spacal ter drugi, ki so Frančevo teto, slikarko Teo Breščak spoštovali kot človeka, in jo cenili kot slikarko. Zelo radi so se družili v kulturnem središču Breščakovih, kamor sta prihajala tudi dramska igralka Ema Starc in njen brat operni pevec - lirski tenorist Drago Starc. Pogovarjali so se o gledališki umetnosti, kiparstvu, slikarstvu, operi itd. Tu so se srečevali tudi z dirigentom, violinistom, skladateljem in glasbenim kritikom Urošem Prevorškom.
 

Krog se je sklenil v rodnih Dobravljah

Dr. Franc - Radko Jerkič je bil zelo navezan na svoj rojstni kraj in domače ljudi, čeprav ga je usoda že zelo zgodaj izgnala v svet. Zato ni čudno, da se je pred leti skupaj z Ivo Breščak in stricem Robertom Breščak iz Milana preselil najprej v Gorico, po njuni smrti pa v rodne Dobravlje, kjer je živel vse do svoje smrti 25. oktobra 2007. Ljudje so ga imeli radi, saj je bil še v pozni starosti radoživ in veselega značaja. Rad se je družil in pogovarjal z domačini, ki jih je imel srčno rad.

Od velikega zdravnika, humanista, predvsem pa dobrega človeka, so se poleg številnih vaščanov poslovili tudi prijatelji iz vse Vipavske doline, Goriške in Obale. Mašo je vodil njegov prijatelj župnik
Oskar Simčič iz Vikariata za Slovence v Gorici in Milanu, ki je imel tudi poslovilni govor. Franc Možina se mu je v imenu krajevne skupnosti Dobravlje zahvalil tudi za njegovo denarno pomoč pri asfaltiranju ceste, postavitvi pokopališkega zidu in pokopališke kapelice v Dobravljah ter za donacije pri obnovi dobravske in svetokriške cerkve.



 90 svečk

Po zapisu TATJANE MALEC
priredila CVETA GUZEJ SABADIN (Primorske novice, 17. novembra 2007)
 

Zanimivost

Gadafijev brat je bil pacient mojega bratranca pok. dr. Franca Jerkiča, ki je zdravil na milanski kliniki. Gadafijev brat je živel v Milanu in je trgoval z orožjem. Rad je prihajal v klub zdravnikov, kjer so igrali tudi na karte. Mojega bratranca in ostale prijatelje zdravnike je povabil v Libijo na počitnice. Vsi so odšli in so se naselili v šotoru, jahali kamele po libijski puščavi in se zelo lepo imeli ob uživanju orientalskega razkošja. Moj bratranec pa ni šel. Med tem časom je umrl Gadafijev brat, a njegov tajnik je mojemu bratrancu večkrat pisal, da povabilo še vedno velja, da ga ima na seznamu povabljenih gostov. Moj 92-letni bratranec je rekel, da bi rad šel v Libijo in če bi ga jaz spremljala. Bolezen ga je prehitela in v Libijo ni nikoli odšel. Vse je ostalo samo pri neizpolnjeni želji, da bi videl to eksotično deželo.


                                                                                                 
                                                                                                                



                                                                                               

PRIGODNICE

 

VOŠČILA RADKU 15.9.2003

Prišel je spet tvoj rojstni dan, dragi Radko,
dan, ko se po običaju vsi zberem ob tebi
in s toplimi čustvi ti zaželimo srečo in veselje,
ti izrazimo naše iskrene, mnoge dobre želje.

Naj delci svetlobe v čaši zaiskrijo in kaplje vinca zažarijo,
zlato je v njih danes, ko slaviš svoj rojstni dan,
grozdni sadeži hrepenijo po izrekih velikega veselja:
»V čaši se ti obeta obilo zdravja – največja naša želja.«

Najčistejše so tvoje misli in dejanja, ki skrivnostno govorijo,
da si zaljubljen v sončne žarke, ki zjutraj na brdcu zagorijo,
v zelena polja, mnoge stezice in stranpota ob Vipavi,
ki po senu in zrelih sadežih jeseni prijetno ti dišijo.

Naj se obnavlja in nikoli ne odžeja tvoja večna žeja,
ki ji daruješ svoj pogled med rastje vseh lepot narave,
ovita v zeleno silo hrepenenja in neizmerno moč hotenja,
ko za jesenjo in zimo nastopi božji čudež prebujenja.

Naj vznikne cvetje v logih in ti skrivnosti razodene,
ki bi jih rad spoznal in potešil svojo radovednost,
prepotoval kraje, kjer so mladeniču nekdaj piščalke pele
in ga hranile z zvoki rasti dreves in žlahtnimi spomini.

Ljubezen do domovine se spozna po ptičjem petju,
žgolenju lastovke prek sinjega neba nazaj domov,
po sledeh stkanih spominov starih o zavetju varnem,
kjer te je Breščak vzgajal, nona Francka ti ljubezen dala.

Vas Dobravlje z ljudmi se razprostira v tvojih čutih,
z vlakni mladostnih spominov si privezan nanjo,
star kostanj, ki ga znova gledaš, ni več tako samoten,
življenje se obnavlja prizanesljivo in dobrohotno.

Skoz življenje naj te tvoj dobrotljivi angel pelje,
delaj, kar v mladih letih nisi utegnil postoriti!
Na zelenih ozarah naj se izpolnijo vse tvoje želje,
trenutki sreče, srečanja z ljudmi, ki so s tabo ljubeznivi.

Življenje naj ti da čisto svetlobo, radodarnost obilja,
srečo, luč pokaže naj ti pot, po kateri boš znova krenil
in namenil nov pomen stvarem, ki jih le še kdo pozna
z okusi darov zadovoljstva, izobilja upov v sožitje.

RADKU OB 80. JUBILEJU

(Praznovanje v gostilni v Vipavi)

URESNIČENE DOBRE ŽELJE
(15. 09. 1994 – 15. 09. 2004)


Življenje te vodi skozi sreče naročje,
jubilej se vzpel je navkreber, v pobočje.
Tu hrast zašumi, rastoč v moči neznani:
Zdrav in vesel mi Radko, ostani!

Življenje naj bo tvoje kraljestvo cvetoče,
v njem so semena klasja, viharjev in toče,
zlata dela iz tvojih dlani še danes kapljajo,
iskrijo stopinje, krasijo stezice, hojo v daljavo.

Z mehkobo duše se popki mehčajo in rože oživijo,
čebele hrepeneče iz cveta na cvet odletijo,
v današnji dan obredno lep in mladostno sijoč,
sončen in svečan, v zubljih izžareva ti moč.

Bil si vedno prijazen, na moč ustrežljiv,
Zdravil si bolezni duše, človeku poguma vlil,
podarjal si upe z oblakov neba in vero v svet,
čisto roso z vrtov, zrak z resnico ljubezni prežet.

Danih ti je mnogo svetlih in blagih imen,
vsa imajo isti blažen zvok in besedni koren –
dobroto in milost si potrebnim poklanjal,
uboge tolažil in bolne z zdravjem obdarjal.

Globoko v duši sta zasidrana »Ograda« in kašča –
preprostost v večnosti polja – hiša domača;
spočeta davnina, oh ta vipavska koruzna pogača,
zatočišče tvoje, uteha sestre in brata.

ZDRAVJE

Vino, vino! Radko je spet vesel,
je zdrav in čil odfrčal iz kletke ptič,
da je spet močan kot hrast, je glasno pel.
Bolezen je izpuhtela v nič, čez grič.

Čez grič, v nič je bolezen odšla po gobe,
zdaj življenje mu nakloni več smehljajev,
vse je prav, nič več z njim ni narobe,
dihanje je brez sopenja, kašlja in vzdihljajev.

Spet s prijatelji veselimi se pomenkuje,
pod Brdcem dobravskim medved ima zavetje,
vedeževalka mu srečo dolgo prerokuje,
vse dobro, zdravje v pomladansko doživetje.

Kot Jurij zeleni Radko vriska prek livad,
skaklja vesel po poljih z vetrom v laseh,
radost v srcu, v duši sreča, mnogo nad,
tak je naš »dohtar« vsem Dobravcem na očeh.

Kmalu zobal bo rdeče češnje na »Ogradi«
in vzšlo bo toplo sonce v radostno poletje,
vse se začenja z upi, kot bilo je v navadi,
vabi ga morje, ki daje Radkotu zavetje.

Zdravje je plamen živ, edina človeška moč,
po njem hlepi vsakdo, ki življenje žanje,
goret kot oglje v iskrah kresa kot nekoč,
življenje nataka v kelih dobre vinske kaplje.

 

 

 

 

Dragi Radko,

danes smo se zbrali tu, da proslavimo tvoj jubilej in da ti v krogu te tvoje človeške popolnosti, ki jo zaokrožujejo leta, izkušnje in dobra dela, iz srca voščimo vse najboljše. Želimo ti dobro zdravje, lepo in mirno pot v prihodnost ter veliko sreče in zadovoljstva.

Ob tem praznovanju naj ti spregovorim nekaj simboličnih besed, ki imajo določene pomene. Nanje me morda spominja majhen dogodek, ko si ob nekem takšnem skupnem srečanju prijel za malo lutnjo, se nasmehnil in nam s prsti po strunah pričaral srebrn glas in ves radosten pozabil na vse drugo. So trenutki, ki se v življenju ne pozabijo, so odsevi veselja, ki ostanejo v duši. In takšen vesel in radosten naj bo tudi današnji dan.

Želim povedati še nekaj misli o škrjančku, ki je ujel eno veselost z drugo in ki je vedno razdajal in širil veselje okrog sebe. Škrjančku, ki mu je vedno pela radost in veselje v njegovi notranjosti. Priletel je kot živahna ptica, zagrulil iz grla od veselja, zagostolel in se naslonil na plot ob »Ogradi«. Zazrl se je v tista stara drevesa, ki so spraševala po tebi. Obličje rodne zemlje, ki si jo v mladosti zapustil, si začutil v krilih ptice v vseh vonjavah cvetenja, semenja in pokošene trave.Vse je imelo s spominu prečudoviti vonj po domačnosti.

Za mnoge si »dohtar«, za mnoge pa Radko iz Breščakove in Grehcave hiše. Pomembno je, da so te vedno imeli vsi radi in da smo te ljubili in da smo vselej nestrpno čakali tvoj prihod in tvoje darove. Ne le domači in sosedje, tudi drevesa, kot so stari dedov kostanj ob hiši, stara hruška na ogradi in Ivankina smreka s Čavna ob hiši, se znajo s tabo pogovoriti in obuditi stare spomine. Tudi drevesa v svoji rasti so vedno čakala nate in pozdravila tvoj prihod.

Ko si poln koprnenja in radosti stopil skoz vrata v hišo in se spomnil na Franckin kruh in »kofe« iz zmletih kavnih zrnc iz tistega svetlo modrega mlinčka in skodelice iz tiste svetlo modre kredence in kako je vse dišalo po hiši, si zadihal svoje najljubše skrivnosti. Spomnil si se na zlate pestiče ob cesti, ko si odhajal k maši k Svetemu Petru, kjer ste si mladeniči in mladenke po maši pripovedovali zgodbe. Šumela je Vipava in vse je bilo tako tiho in pričakujoče. Vedno in povsod si našel svoje mladeniške sanje, ki si jih doživljal pred odhodom v tujino in tam počiva ves tvoj magični svet podob iz mladih let, ki so te razveseljevale.

Iz vseh teh lepot pa nista izpuhtela sok in duh, vse ima še vedno okus po ljudeh in stvareh, po spominih iz tvoje mladosti. Ko si prihajal iz Milana domov so ti izginile vse utrujenosti od dela in skrbi, ko si odhajal pa te je žalost dušila v notranjosti, a jokati nisi smel, da ne bi bilo še drugim hudo. V tebi je goreče klicalo: »Radko, ostani, ostani, še malo«, a ti si moral nazaj k svojim dolžnostim. In vendar je prišel dan, ko te je srce še bolj vztrajno klicalo domov, nazaj v dobravski raj. Dobravlje so ti odprle svoje naročje in pot vzdolž klanca navzdol, prek potoka in tam pod Brdcem in Svetim Križem je ležala vasica kot v malem jezercu sinjine, bleščeča in obžarjena v soncu. Od tam sta te nebo in sonce v jutranjih urah pognala po ozki stezici »navkreber« v Sveti Križ, stopinjo za stopinjo po kamenju navzgor. Od tu se ti je odprl pogled in razprostrla se je nebesna modrina po celi Vipavski dolini in ptice so Škrjančku pele lepe pesmi in žgolele domačo govorico.

Vendar na Vipavskem je tudi zima, ki ne prizanaša. In tudi tebe je Vipavska burja zajela v mrzel zračni vrtinec in se poigrala s tvojim zdravjem, vendar ti si vse premagal in si v duši in telesu postajal še močnejši.

Zdi se ti škoda tratiti čas, da tvoji prijatelji in sorodniki ne bi bili deležni tvojih obiskov in tudi v Ajdovščino in Gorico ter po nakupih in v gostilno ne pozabiš iti. Ne daš se. Od same polnosti življenja si kot makov cvet sredi žitnega polja. Ljudem pripoveduješ zgodbe, ki so shranjene globoko v plasteh tvojega spomina in živijo s teboj, kakor da so od včeraj. Pripoveduješ nam zanimive zgodbe o stikih z ljudmi prejšnje skupne države, o tvojih pacientih, o tvojih humanitarnih delih, tudi mi in drugi vedo povedati o tvojem nesebičnem in človekoljubnem delu zdravnika in sorodnika, o tvojih prečutih nočeh pri bolnikih in svojcih, o tvojih priznanjih in državnih odličjih. Mnogo, premnogo je tega, da bi lahko povedali v nekaj besedah in pri tem tudi ne pozabimo na tiste male polkilogramske pakete, ki si nam jih lahko, čakaje v dolgi vrsti na pošti pošiljal po vojni v Dobravlje.

Sledovi neprijaznih doživetij iz nemškega taborišča so tisto vedenje, tista izkušnja, ki pomaga razumeti in doumeti kakšna vrednota je življenje, koliko pomeni majhen židovski svečnik upanja ali majhen spomin od doma, ki ti je morebiti še ostal skrit v kakšnem nedosegljivem kotu taborišča. Te izkušnje pomagajo razumeti, da šopek ciklam za ušesom lahko tako razveseli srce, kakor smehljaj ravnokar rojene duše. Bog ti daj, da bi ti duša vedno prepevala in da bi zvenelo in pelo radostno veselje v tvoji notranjosti in da bi ti glasba srečnega življenja preplavljala tvoje zlato dobrosrčno srce.

Čudoviti občutki sreče širijo prostor, kjer se radi zbiramo okrog tebe in kramljamo s tabo. Ob tebi občutimo vsi toplo zibel duše, varnost in ljubečo pozornost. Ne samo za ljudi, tudi za živalce vaške muce in psičke skrbiš, da jih nahraniš. Tvoja dejanja so polne sveže topline in ljubezni. Zato se tvoja leta odštevajo, dobri ljudje se nikoli ne starajo, njihovo štetje se vrača k začetkom, v dobo mladostnih let, leta preskočijo dobo, posvečeno delu in skrbem in se začnejo šteti po prihodu domov v brezskrbni pokoj. Dobri Bog je poskrbel, da je zato tvoj današnji jubilej dejansko mlajši, kot ga danes praznujemo.

Nocoj bo zvezdnata noč, ki bo uslišala vse tvoje upe in želje in bo kot okrepčilni napoj napolnila tvojo dušo in telo. S svojimi dobrimi in nežnimi prsti bo položila vsa vlakna ljubezni vate, ki so jih stkali tvoje življenje, tvoje delo in tvoja dobra dejanja. Zaživel boš v prenovljeni moči.

Drevesa šumijo in vsako drevo za sebe s svojim šumenjem izgovarja molitve v prošnji zate, da bi ostal zdrav in vesel, s svetilko življenja v svojih rokah, ki ti bo pomagala poiskati lepe in dobrotljive stvari, ki te bodo razveseljevale.

Želimo ti, da bi z novimi čuti in veseljem sprejemal vase sadove, darove in lepoto življenja, ki ti jih je Bog namenil. Vsi spomini, ki te bodo božali iz nežne razdalje preteklosti naj te skrivnostno očarajo in ti obudijo podobe ljudi, ki si jih ljubil in zanje nesebično skrbel in naj te z vso srčnostjo povežejo z nami, ki te občutimo v naši sredini z ljubeznijo.

Datum: 15. september 2004

 

RADKU OB 91. ROJSTNEM DNEVU

Praznuješ z zamudo, bodi svetleča kresnica,
bodi danes lahek v srcu kot ptica.
bodi kresnica s svetlečimi krili,
ki prižiga ljubezen v svojih očeh vedno iskrivih.

Bodi tu z nami nam Radko v gosteh,
danes vsi govorimo o istih rečeh.
Saj veš, da ti zdravja in srečo želimo,
iz vseh koncev ti srčne želje delimo.

Ne rabiš premožnega carstva, kraljice,
ne kraljevskega stola, ne mlade device,
ne rabiš biserov in ne kupov zlata,
le mir in ljubezen naj bodo pri tebi doma.

Kdor te Radko ceni in po srcu dobro pozna,
ti srčno vošči, ti roko za praznik iskreno poda.
Po duši naj ti zlata ribica splava v srce,
za dolgo življenje še vinčka piti se sme.

Dobrota in blagost sta tvoji odliki, odkar si rojen.
Imaš rad ljudi, svojo vas, kot Dobravec si ljubeče vzgojen.
Veselo naj bo! Spijmo kozarček, voščimo tebi na glas,
razrežimo sladico, tebi v veselje in slast.

V KOSOVELOVEM DOMU V SEŽANI OB 40-JUBILEJU SMRTI GLEDALIŠKE IGRALKE EME STARC (1901 - 1967) DNE 11. 4. 2007 - NA SLIKI Z ANICO LONČAR IZ KAZELJ, USLUŽBENKO KONZULTATA PREJŠNJE SKUPNE DRŽAVE V MILANU, KJER JE BIL DR. FRANC JERKIČ ZDRAVNIK KONZULARNEGA OSEBJA IN NAŠIH DRŽAVLJANOV V MILANU

IMELI SMO GA RADI - SLIKA S SESTRIČNO TATJANO  S SVETEGA MARTINA NA BRJAH DNE 26.8.2007 - UDELEŽIL SE JE PRIREDITVE "KRUH JE ŽIVLJENJE", DRAMSKA IGRALKA MAG. ALIDA BEVK JE BRALA TATJANINO POEZIJO O ZEMLJI, ŽITU IN KRUHU

 

IMEL NAS JE RAD (NA SLIKI Z BRATRANCEMA  MARJANOM BREŠČAKOM IN SLAVKOM BREŠČAKOM IZ DOBRAVELJ

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

POPOTNIKOVA VRNITEV

Dragemu bratrancu  zdravniku Dr. Francu Jerkiču

Na »Ogrado« pljuska svetloba čez brdca Vipavske doline
z valovanjem pomladi in svetožitno idilo dobravske vasi,
ki je pred tolikimi leti ugnezdila v srcu bol in otožne spomine,
dvignila jadro, ne da bi vedela, kako naj se z vetrom popotnik bori.

Oh, te rože, ta trava, to sonce prelestnih mladostnih dni,
škržati in majski hrošči ste na vrnitev popotnika dolgo čakali.
Dehti obličje njive po grudi domači. Sonce v obraz toplo žari,
zažiga večerni ogenj v očeh, medtem ko so na vasi vsi že zaspali.

Popotnik občuduje svetlo noč in zlat pramen Severne zvezde.
To je njegovo drevo in on je nebeško drevo, ki raste vse življenje
in razpira veje navzgor v modrino, visoko čez oblake
z obeti v odprtih čašah podleskov iz opuščene gmajne.

Topoli in bresti ob reki, bezeg in šepetanje blagih vetrov,
vabeča Dobravca, detelja, mak in plavice, nebesna sinjina,
brsteče zelenje in žamet cvetov kostanja so ga zvabili domov,
v naročje ognjišča. Tu se razteza prekrasna Vipavska dolina.

Ljudje so prijazni, prijateljski in s srčno dobroto vdani
se pogovarjajo, nasmejejo in se v družbi radi razveselijo.
Prehojeni koraki do klečalnika so bili zvestobi cilja predani,
sredotežni in sredobežni s podobo čebele in harmonijo.

Srečali so se sproščeni govorci in zbiralci vrednot.
Drug drugemu so dokazovali nezmotljiva stara izročila,
si ostrili duha s prvinami izkušenj, pripovedovanjem usod,
a najlepše zgodbe so našli v ugaslem pepelu spomina.

Vrnitev domov in ljubezen do doma zdomca prebuja.
Vrnitvi dodaja se rja spomina, iskra svetlobe in hrepenenja.
Spremlja jo občutenje sence, ki zvesto ob njem hodi
in se ga nemo dotika ob boku s skrivno lučjo življenja.

Zdani se čas in preteklost vstaja prebujena iz samote.
Popotnik vidi njene oblike, ki so brez vnaprej zarisane meje.
Stopa pred njo, se prepusti čudenju dneva krasote,
obdan s svetlobo, vpija luč in Bog mu poteši slo njegove žeje.

Tatjana Malec, pesniška zbirka SONČEVO OKO, 
V objemu Vipavske doline, 2006

VIA RAVIZZA

Odšla sem,
ko niso hotele roditi
dedove breskve.
Od Gorice do Milana
sem se vozila en teden,
na odprtem kamionu.
Kjer ni bilo mostov,
sem bredla hudournike bosa.
Spala sem pod šotori Rdečega križa.
Odeje so okuhavali v velikih kotlih.
Bilo je veliko uši in stenic.
Jedli smo redke mineštrone
iz aluminijastih vojaških čutaric.
Pripeljali so nas na Piazzale Loreto.
Ustavili smo se pred hišo,
kjer sta bila obešena Benito Mussolini
in Clareta Pitacci.
Nato je odpeljal kamion naprej.
Skopala sem se v gostilniškem
betonskem koritu.
Angloameriški vojaki so plesali
z Italijankami bugi bugi.
Pred hišo na Piazza Ravizza
sem srečala mojega bratranca Franca,
ki se je vrnil iz taborišča Rava Ruskaja
na Poljskem in Mepen na Holandskem.
Izsušenega. Hodil je počasi,
kakor da se mu več ne mudi nikamor bežati.
Kot moj oče, ki je prišel iz Dachaua in je preplaval
Sočo s pločevinko paštašute z roko nad vodo.
Bil je še del vlaka natrpanega z interniranci,
ki se vračajo na svoje porušene domove.
V kleti sem si izbrala primerno številko
čevljev od židovskih otrok,
ki so jih pomorili v plinski celici v Awschvitzu.
V kleti je bilo veliko zabojev
s čevlji in oblekami židovske družine,
ki se ni nikoli več vrnila na Via Ravizza.
Klet se mi je zdela kot sinagoga.
V njej sta bila tudi Talmud in Davidova zvezda.
Spominjam se rada, kako je v prvem nadstropju
dišal namizni prt po paradižnikih,
ko je teta Tonca postregla s paštašuto.
Vsa sključena je hodila mimo 1944. leta
porušene hiše na Piazza Crivellone,
nosila je torbe s paradižniki in dolgimi
francoskimi štrucami črnega kruha.
Spominjam se kako sem tešila lakoto z namazi
ameriške margarine in zdravila med vojno
pridobljeno avitaminozo s sicilianskimi limonami.
Spominjam se tete Tonce,
ki je cele dneve visela nad perilnikom
in prala zdravniške halje svaku Abbattisti,
bratu Robertu in svojem nečaku Francu.
Ko bi le vedeli koliko kapelj njenega znoja
je ostalo v mojih očeh in kako mi je,
ko o njih govorijo ravnodušno.
Če primerjam takratni Milano
s sedanjo prestolnico severne Italije,
vidim, da sta to zares dva svetova.
Enega ni več, drugi se utaplja v smogu.

Vinotok, 2008

POSLEDNJA ŽELJA

Imela sem bratranca.
Bil je toliko star kot moja mati.
Bil je sin najstarejše sestre,
ene izmed štirinajstih otrok.
V otroštvu sem ga nagovarjala: stric.
Po poklicu je bil dobrotnik,
z milimi očmi in mehkega srca.

V vinotoku 2007. leta gospodovega
se je odpravil na pot,
sključen pod bremenom spominov.
Legel je na jesenski orumeneli list,
ki je odpadel z latnika izpred hiše.
Nazadnje si je zaželel kanček vina,
a grozd je tedaj zorel.

Vsaki večer ob isti uri
odklepa nebo
in spusti vrvi,
da obesim nanje ušesa
in se pogovarjava.
Ponudim mu požirek rujnega vina.

Vinotok, 2008

IN MEMORIAM DR. FRANCU JERKIČU

(15.9.1914 – 25.10.2007)

Tipam mrak,
ogrnjen s senco
in prenapetim jadrom beline.

Sledim stopinjam v pepelu.
Skozi prisotnost negibnega
in nespečnost v brezglasnosti.

Vsi smo pepelnati.
Pred nami stojijo visoke straže življenja.
Umaknejo se,
ko se prereže žarek svetlobe,
spirala, ki išče svoj izsanjani sen
in pentlje vezi v temenu razuma.

Zakaj gorijo telesa brez ognja,
zakaj jesenske slane ledenijo travam obraz?

Dan je prebodla mrzla megla.
Vse je tiho, kakor bi bile vse duše zložene
v steklene vitrine mrzlih skrinj.

Čutim še toplo roko slovesa
in tvoje nebeško telo, ki odhaja
med angele in se opoteka na mrzli
površini spolzkih stopnic v nebo.

Vedela sem in čutila, stiskala zobe in upala.
Vprašal si kam so vsi odšli Kje so?
Prihajali so in odhajali.
Bila sem zadnja,
ki sem se okopala v sončnem zahodu.
Medena strd mi je ostala na dlaneh.
Gorela je kri in bledeli so listi zelenega oblačila.

Tvoj molk se je spreminjal v večni nasmeh.
Ko bo jutranja zarja vstajala, boš v njej.
Tu je ostalo tvoje sončno srce.

 

 

Radku v slovo…

Dragi Radko, oktobrsko sonce je pozlatilo latnik pred tvojim domom in Bog je s toplo roko in z ljubeznijo utrgal svoj medeni sadež.

V nas se je zarezala bolečina, kakor brušeno steklo v srce. Večna luč ti je dala svojo podobo miru. Naše nevidne duše prevzemajo navzočnost tvoje odsotnosti.

Zapustil si nam dobroto in srce. Srce je bilo vzrok tvojega dolgega potovanja in bivanja med nami. Srce, ki te je vleklo iz tujine domov in je hotelo delati družini in vsem ljudem samo dobro.

Hudo nam je, neizmerno hudo. Ni te več med nami dragi Radko. Odhajaš. Ostajaš nam kot dragocena oseba v našem spominu, v naših srcih. Imeli smo te radi, spoštovali in cenili.

Tvoja človečnost je bila neizmerna. Velika kot gora in tako široka, kot je ves svet. Bil si zdravnik, človek, dobrotnik in prijatelj. Bil si vse, kar je lahko človek človeku.

Zapuščaš za sabo neizmerno praznino. Pogrešali te bomo. Po vrnitvi iz tujine sem ti napisala pesem Popotnikova vrnitev. Prebrala ti bom za slovo najbolj značilne kitice:

Oh, te rože, ta trava, to sonce prelestnih mladostnih dni,
škržati in majski hrošči ste na vrnitev popotnika dolgo čakali.
Dehti obličje njive po grudi domači. Sonce v obraz toplo žari,
zažiga večerni ogenj v očeh, medtem ko so na vasi vsi že zaspali.

Popotnik občuduje svetlo noč in zlat pramen Severne zvezde.
To je njegovo drevo in on je nebeško drevo, ki raste vse življenje
in razpira veje navzgor v modrino, visoko čez oblake
z obeti v odprtih čašah podleskov iz Dobravce in gmajne.

Srečali ste se sproščeni govorci in zbiralci vrednot.
Drug drugemu ste dokazovali nezmotljiva stara izročila,
si ostrili duha s prvinami izkušenj, pripovedovanjem usod,
a najlepše zgodbe ste našli v ugaslem pepelu spomina.


Kdo je bil naš Radko kot oseba?

FRANC ali med domačimi RADKO se je rodil tu v Dobravljah pred več kot 93 leti. Njegov oče Franc Jerkič, doma iz Grehcave hiše je v prvi svetovni vojni padel v Karpatih, mati Francka, sestra Tonce, Tee in Ive Breščakove, pa je takoj po Radkotovem rojstvu umrla.

Odraščal je številni družini bratov in sestrá njegove pokojne matere Francke. Ded Anton Breščakov, po poklicu kmet, je Radka vzgajal in mu bil kot oče. Nona Francka Rešeta, šivilja, doma s sosednje Planine, je zanj skrbela kot prava mati.

Njegova nona Marija in celotna Grehcava družina, vsi ste ga imeli radi in Marija je veliko naredila zanj v zadnji letih pa tudi Marjan in Slavko iz Breščakove hiše z družinami ste mu stali ob strani in ga družinsko ljubili, za kar vsem iskrena hvala.

Ded Tone Breščakov je bil dejaven in sposoben, veliko je bral, v mladih letih je tudi pisal pesmi. Ded in babica sta bila zavedna Slovenca, zato lahko rečemo, da je narodna zavest številnim otrokom Breščakove družine in Radku dediščina staršev.

Osnovno šolo je Franc obiskoval v svojem rojstnem kraju. Petnajstletnega dečka je vzela k sebi v Milan teta Tea Breščakova, poročena z zdravnikom Emanuelom Abbattistom, ki mu je bila kot mati.

K sebi ni vzela le nečaka Franca, temveč tudi sestro Ivo in Tonco, brata Mirka in Roberta, pozneje pa tudi brata Stanka in prevzela je skrb za vso družino.

Vsi v Milanu so študirali in se kulturno udejstvovali.

Za nadaljnje življenje Franca, našega Radka je usodno vplivalo družinsko okolje, v katerem je živel in se šolal. Rasel je v kulturnem okolju, saj so se pri Breščakovi družini, pri kateri je živel, zbirali mnogi slovenski umetniki in razumniki.

Breščakova družina in Franc so kljub dolgoletnemu bivanju v tujini ostali zavedni Slovenci in so s svojim delovanjem prispevali k ohranitvi slovenstva med izseljenci v Italiji.

Franc je študiral medicino v Milanu, nato je specializiral kot internist in ginekolog. Po dokončnem študiju je bil vpoklican v vojsko. Ob kapitulaciji, septembra 1943 so ga zajeli Nemci in deportirali v koncentracijsko taborišče na Poljskem v Ravi Ruskaji in Przenyslu ter na Holandskem v Mepnu, kjer je delal težaška dela v rudniku. Tam je zapustil tudi del svojega zdravja.

Hiša, v kateri je v Milanu živel, je bila med vojno porušena, dom v Dobravljah, kjer je preživljal otroška leta, pa so požgali Nemci. Po osvoboditvi 1945. leta se je zelo izčrpan vrnil iz taborišča v Milan k Breščakovi družini.

Nadaljeval je zdravniško delo na milanski univerzitetni kliniki, kjer je bil do leta 1975. Ob tem pa je bil zelo dejaven na področju humanitarnega dela s Slovenci po svetu.

Bil je osebni zdravnik skoraj vseh slovenskih družin v Milanu, predstavnikov jugoslovanskih podjetij in naših sodržavljanov, potrebnih zdravniške oskrbe. Med temi so bile tudi visoke državne osebnosti. Pomagal je številnim državljanom, ki so prihajali iz domovine, da bi bili sprejeti v milanske bolnišnice in klinike in da bi jih tam zdravili najznamenitejši specialisti.

Deloval je kot vodja Rdečega križa. Njegovo delovanje je bilo osredotočeno na vračanje slovenskih in jugoslovanskih družin iz tujine v domovino. Nad štirideset let je bil zdravnik osebju jugoslovanskega konzulata v Milanu. Za humanitarno dejavnost je prejel pet visokih državnih odličij prejšnje skupne države.

Dr. Franc Jerkič je bil zdravnik, ki je opravljal svoj poklic z veliko vnemo in predanostjo. Vedno smehljajočega se obraza je z lahkoto vzpostavljal stik s pacienti in bolniki, ker so ti že od prvega trenutka začutili njegovo veliko človečnost in zaupanje.

Ni mu bilo pretežko, bil je bolnikom vedno na voljo, podnevi in ponoči. Bolni in zdravi so se zavedali, da nam njimi bedi doktor Franc Jerkič. Zanj so bili vsi enaki. Najvišja vrednota je bila zanj človekovo zdravje. Dobro, ki ga je napravil kot zdravnik, bo v stalnem spominu vsem Slovencem po svetu, sodržavljanom in domačinom, ki so bili njegovi pacienti.

Vsi smo mu hvaležni za vse, kar je zanje napravil. Vzdrževal je tudi stike in poklicno sodeloval z zdravstvenimi ustanovami in specialisti tedanje skupne države.

Na svoj rojstni kraj, svoje sorodstvo in vaščane je bil zelo navezan. Vse je imel srčno rad. Rad je šel tudi v Gostilno, kjer je srečal domačine, da so skupaj nazdravili in se pogovorili.

Naša pozitivna misel in radost molitve naj te spremlja, dragi Radko, k večnemu počitku.

Slava tvojemu življenju in delu! Bil si velik! Bil si človek!


V cerkvici Svetega Petra. Dobravlje, 27.10.2007

Tatjana

Cenjeni Msgr. Dr. Oskar Simčič,

sem sestrična pokojnega dr. Franca Jerkiča iz Dobravelj. Mami sta bili sestri. V svojem imenu in imenu vsega sorodstva se vam želim iskreno zahvaliti, da ste se udeležili maše in pogrebnega obreda ter za srčne in tople besede, ki ste jih o njem povedali na zadnji poti ob slovesu od našega dragega Franca.

Koliko veličine in dobrote je premogla njegova duša. Spomin mi sega v leto 1941, ko sem bila pri Breščakovi družini v Milanu kot 5-letna deklica in so me naučili pisati. Radko je bil tedaj še študent medicine. Bila sem večkrat pri svojem sorodstvu v Milanu in Gorici. Zadnja leta sva bila z Radkom zelo čustveno povezana. Prav vsaki večer sva se pogovarjala po telefonu. Povedal mi je, kako se počuti in kako je preživel dan. Pogosto sem ga obiskala. Tudi potožil mi je, saj je imel zadnja leta kar precejšnje težave z zdravjem. Navezala sem stike s prof. dr. Emo Mušičevo, predstojnico Bolnišnice Golnik, kjer je večkrat ležal daljši čas. Tudi Bolnišnici Golnik gre zahvala, saj so zanj lepo poskrbeli, imel je svojo garsonjero, potrebno nego in pozornost te izjemno dobre zdravnice in ostalih zdravnikov in bolniškega osebja.

Bil je izjemno potrpežljiv človek. Hotel je vsem ustreči. Kar ne morem verjeti, da je 26. avgusta zmogel priti na Brje, kjer sem imela v cerkvici Svetega Martina predstavitev svojih pesmi in izrekov o zemlji, žitu in kruhu. Bil je tako vesel, ko je dramska igralka novogoriškega gledališča mag. Alida Bevk interpretirala pesem o naši noni, ki mu je bila kot lastna mati. Brala je pesem 'Moja nona in njeni kruhki'. Tako se je veselil mojih izdanih pesniških zbirk pa pesmi, ki sem jo v zbirki posvetila tudi njemu. Bil je tako ponosen name, vse kar sem napisala je tako rad prebral. 11. aprila letos se je udeležil spominskih svečanosti ob 40-letnici smrti sestrične njegove mame igralke Eme Starčeve (1901-1967) v Kosovelovem domu v Sežani in predstavitve moje pesniške zbirke Gorečka, ki sem jo posvetila tej igralki. Lansko leto se je udeležil odkritja spominske plošče na njeni rojstni hiši v Sežani in podaril deset njenih albumov mestu Sežana. V delu imam še nove nedokončane stvari o delu in življenju družine, ki bi ga razveseljevale. Upala sem, da jih bo dočakal.

Bil je ljubeč človek, ki je imel rad svoje ljudi in domovino. Koliko lepih spominov me veže nanj. Bila sem zadnja od sorodstva, ki sem ga videla živega. Dan preden je umrl, 24.10. sva se tako prisrčno pogovarjala in se tako toplo poslovila. Opogumljala sem ga in bil je videti dobre volje. Obljubila sem mu, da pridem v Šempeter 26.10., vendar je ponoči imel krizo z dihanjem in zjutraj so ga odpeljali na intenzivno nego, ga reanimirali, vendar srce ni vzdržalo. Ko odide človek, ki si ga imel rad, te vzame del s seboj. Na Primorske novice sem poslala nekrolog oziroma daljši prispevek o njem. Upam, da bo v tem tednu objavljen.

Naj v miru počiva! Ostal nam bo kot draga in nepozabna oseba v naših srcih. Vam cenjeni Monsignor Simčič, ki ste bili njegov prijatelj, iskrena vam hvala. Hvala, ker ste stali ob strani in nudili duhovno oporo Slovencem v Milanu in tudi moji družini Breščak.

Na svetokriškega in solkanskega gospoda župnika Andreja Simčiča pa me vežejo zelo lepi spomini, saj me je krstil in obhajal kot otroka. Med vojno smo dobivali otroci v branje razne zgodbe v maternem jeziku. Skrbel je tudi za ohranitev materinščine v času našega raznarodovanja. Bil je izjemen človek in prijatelj mojega strica pesnika in publicista Stanka Breščaka. Vesela sem, da dr. Mira Cenčičeva iz Šempetra piše knjigo o primorskih duhovnikih, članih Zbora svečenikov Sv. Pavla, ki so toliko naredili za ohranitev slovenstva na Primorskem, za kar se je vedno boril tudi dr. Franc Jerkič. Bil je velik narodnjak in je imel rad svoje ljudi.

S spoštovanjem
Tatjana Malec

Dr. Emi Mušič, specalistiki in svetnici Bolnišnice na Golniku, zdravnikom, požrtvovalnim medicinskim sestram in vsemu osebju bolnišnice prisrčna hvala za skrb in požrtovalnost pri negi dr. Franca Jerkiča. Vedno se vas bomo hvaležno spominjali vsi svojci.

Izrekamo zahvalo za nudeno pomoč v zadnjih dneh življenja dr. Franca Jerkiča  zdravnikom in medicinskim sestram Bolnišnice Šempeter pri Gorici, kakor tudi lečečima zdravnikoma v Ajdovščini dr. Kettejevi in dr. Korenu, pulmologu.

Zahvaljujemo se Frančevemu prijatelju Evstahiju Preglju iz Kopra in Frančevi prijateljici Anici Lončar in njeni družini iz Kazelj, vaščanom in vsem prijateljem in znancem, Krajevni skupnosti Dobravlje, duhovniku za opravljeni obred in vsem  za polnoštevilno udeležbo  na pogrebu, sveče  in cvetje, pevcem za čustveno zapete pesmi.

Vsem prisrčna hvala svojci

Tatjana Malec

Uvodna stran  |  Bibliografija  |  Novo objavljeno I.  |  Literarni porton  |  Poezija  |  Proza
Genealogija  |  Galerija  |  Knjiga bralcev  |  Stiki in povezave  |  Slovenska imena mesecev  |  Kotiček za Slovence po svetu  |  Slovenec sem!  |  Raziskovanje nekega primera  |  O smrti   |  Blog I.  |  Današnja misel  |  Luske hibridne samorodnice  |  Aforizmi  |  Poglejte kaj je danes novega!  |  Objavljene vsebine od 1.4.2008 - 31.3.2009