EROS

POSTALA JE ŽENSKA

Sedala je v jasi
in nastavila lončeno posodo.
Tihotapila je polje maka v besede.
Po trstju se je vozil njen spomin.
Ranjen sončni žarek je zakrvavel.
Kaplja krvi je padla na njeno roko
in obrisala jo je ob belo obleko.

Spominja se, da se je okrog hvalila,
da je nekega poletnega dne postala ženska.
Sčasoma je madež na krilu izgubil barvo.
Oblekla se je v rožnato krilo.
Spomin na belo krilo je zastavonošil
in jo je obiskoval vsaki mesec.
Odcveteli mak na belem krilu
je pobelil sneg. Ostala je bela rjuha
in stranica postelje, na katero se je usedel
njen moški in razgrnil pisane trakove večera.

ŽENSKA

Hortenzija se s simfoničnim božanjem
moškega uda potaplja v sen stanjšane svile.
Joj, kako visoko se prižigajo in ugašajo luči,
ki se z zlatimi nitmi zapredajo v trebuh
in iščejo pot med čipkami belega cvetja.
Mesečina sije na njen koralni cvet
in seme se izliva iz moških rek v zajetje.

Pozne večerne ure se potope v sen.
Ob nebotičnike se zapletajo veje dreves
in rišejo nočne sence na kupole
z magičnimi strehami sveta
in poslikano bledico dneva.

Koliko prostora je še do zvezd,
o katerih sanjajo mame, ko bolečina ugasne.
Na oknu je slišati ženski smeh.
Videti je hrepeneč materinski obraz,
s simetrijo neskončne vodne krogle.

Širina brez konca. Nedosegljiva višina.
Izmerljiva z materinstvom.
Otroško oko prižge čistino neba,
ko ženska razgrne škrlatno zaveso.
Široko krilo omahovanja obtežene hoje.
Na bele pleničke mu položi rožnat dragulj.

ČRNA PERLA

Zapeljal jo je v zaliv
svojega raztopljenega stopnišča,
da mu je zdrsnila v dušo.
Znašla se je v posodi draguljev.
Črna perla med svetlimi biseri.

Gnetel jo je, ji spiral barvo.
Perla se je plazila po zadku
in čakala na škorpijonski pik.

Imel je bisere.
Oči so odkrile in razgradile
sleherno njeno napako.
Imela je svinčnik v roki
in zarisovala črte,
do kje jo sme ukrotiti.

Njega je motil njen temni lesk.
Zdela se mu je groteskna,
saj uničuje njegov sij.
Njegovi biseri so vsi bleščeči
in brezhibno beli.
Njen pa teman kot noč.
Ne prenese drugačne barve.

Ona pa se šopiri v njem
z umazanimi stopali
in sajastim obrazom.
Ko jo je hotel odstraniti,
ga je črna perla hotela pobožati
in lesk njegovih biserov je potemnel

Med svojimi biseri
ne vidi skoraj nobene razlike.
Temnega leska s perle pa sploh
ni bilo mogoče odstraniti.

Nekega dne je perlo vprašal,
zakaj se je naselilo v njej
toliko teme in črnega leska.

Odgovorila mu je, da zato,
ker v temi vedno vlada globina,
ki jo zrcali črna perla
in odkriti jo mora svetloba.
Nato sta si drug drugemu priznala,
da sta ugotovila bistveno.


LJUBEZENSKO PISMO

Dragi, berem tvoje pismo.
Nikoli ne moreš zapreti duri svojim občutkom.
Vse najine želje dozorevajo v sadove ljubezni.
Sonce se je dvignilo visoko na nebu.

V meni se prižiga luč, ki razvetljuje tvoje poti.
Z žgočim ognjem svojega hrepenenja
te čakam, s skrivno močjo svoje pesmi
ohranjam in krepim najino ljubezen.
Razigranost in razkošje tvojega srca
sta me vzradostila v slovesni preobleki luči.
Vse tvoje hrepenenje se je združilo
z mojimi mislimi, željami in očutji.

Rešuješ se slasti.
Utapljaš se v brezbrežnem oceanu čakanja.
Skelijo te spone in srce te boli, ko me ni.

Popolna blaženost je vzcvetela v srcu
in te predramlja iz sanj in spominov,
ko zaslišiš moje napeve
in začutiš moje telo in moje ude.

Tvoja bela jadrnica ne more odriniti.
Valovi pljuskajo in dnevi minevajo.
Ti me v mislih prižemaš k sebi.
Najini duši se mešata z veseljem in bolečino
in jaz te čakam v svoji podobi
z mnogoterostjo tebi všečnih dejanj.

Ostajam sama in ti pojem pesmi.
Ostajam tvoja nebeška luč, tvoja vodnica,
luč ki ti napolnjuje srce z ljubeznijo,
luč, ki boža tvoje oči,
luč, ki blaži tvoje osamljeno srce.

Jesen je in sedim v travi.
Gledam v nebo in ljubezen me razžarja.
Srce se poigrava v ritmu radosti,
v ritmu valovanja trav,
zibaje v mojih čutih.
Ozračje drhti po ljubezni.

Čakam te preizkušena v moči,
čakam te z govorico svojih znamenj,
čakam te v upih, veselju in smehu.

MOJA LJUBLJENA

Prihajam. Nebu sem izročil željo,
da me pot pripelje do tebe.
Naj se tvoje telo spočije
v globokem pričakovanju.
Zibam se v svojem nemirnem telesu,
tvoje misli mi zlatijo nebo.
Vsako tvojo misel in besedo poljubim,
vdihnem njen vonj in jo zavijem v svilo.
Želim se okrepiti v tvojih mladih močeh,
da se zavrtinčiš okrog mene.
Neurje krvi me žene naprej
in zlaga moja hrepenenja v tvoje srce.
Naredil sem pirueto na eni nogi
in že sem pod tvojim oknom,
v tvoji bližini, še trenutek in te objamem.

Tvoj Eros

LJUBLJENI MOJ EROS

Pridi, čakam te
in pesnim v strastnem navdihu.
Vstopi v igro moje predigre,
povleči me vase,
v ogenj neurja.
Iz oči mi spij sladki med
in globoko potoni vame.

Kos za kosom me zaužij!
Služil boš ljubezenskih strastem,
ometuljil srce s svojimi
ljubezenskimi organi,
požlahtnil zatočišče utehe,
sprožil viharje ljubezenske sle
in čutne srče z nabreklim posilstvom.
Da bo čebela brenčala ob natrganih čipkah
tik ob velikem fantastičnem cvetu.
Želim se prižeti kot koprneči list,
milo vabeč na sadežu omame,
da se dotakneva stene potešitve.

Ognjevito in strastno se prisesaj
na moje poželjive prsi,
zakrij me z oblačili vzdihov
in sprejmi me z nasmehom
nore sle, tako silno, silno
kot približek absolutnemu.

Dvigni me v nebo,
potisni me med zvezde
za stvari, za katere ženska kriči
in se globoko oddahne.

Tvoja Lilit









































POLJUB

Na pregibu, kjer neukrotljivi ogenj
pluži dneve, ki ne pripadajo več meni,
se paleta barv spreminja v sivi pastel.
Pero je vokvirilo sončna mesta
prvinskega veselja mladostne ljubezni
Tišina, svoboda in misli vzlet.
Moje ptice spev drhti kot blag spomin.
Kakor rosa na bilki je krhko negotovo čustvo.
Na rogaškem steklu ob robu kozarca
se v narečju sledi davne opojnosti
sveti odtis njegovih ustnic.
Hrepenenje, ki si je vzelo svobodo.
Bleščeči mik se je vrnil.
Lesk, ki ne zakoliči meje pozabe.
Kiss me, moja mlada ljubezen!

ZAŽGOLEL MI JE

Kako prijetne so poteze,
ki mi jih prijatelj namenja z nasmehi.
Ljubim te prave čudeže,
ki vedno nekaj povedo
in vselej izpolnijo želje,
ki se skrivajo kot svilnati zavojčki pod kožo.
Moj prijatelj je kot ognjeni zmaj,
ki mu vedno gori srce, da kaj dobrega stori.
Mislim, da ga krepčata teran in kruh,
ko pa hodi okrog s veliko košaro srca
in ponuja potešitve, pomešane z nebeško dobroto.

Njegove razprte dlani so dobro ležišče za svetlobo.
Na tisoče pšeničnih zrnc mu je vzklilo med prsti,
ki so jih preletavali metulji prav na mestu,
kjer je žarel mak. Ovit v modrikavo meglico
teranove trte je vzklil iz kraške zemlje in kot
ptica med rdečkastimi listi zažgolel: Rad te imam!

TANATOS EROS

Na podstrešju spijo duhovi angelov
z genetsko spremenjenimi krili,
ki so jadrali po nadzemlju
in delali veter iz tujih misli.

Medtem, ko je angel brez kril
zavezoval svoj baletni copatek,
plesal svoje sufije končne resnice
in se vrtel kot pirueta na obrobju sanj,
mu je Eros igral na saksofon in flavto.

Tla so se mu spodmikala.
Lebdel je in padal in padal
v mehko peno čudežnih sanj
in pristal v sladostrastju zgrbljenih pen.
Pod njim se je nabiralo hrepenenje
in poslavljale so se zlate naveze
z baletno predstavo nebeških razsežnosti.

Postal je človek, vstopil je v svojo hišo
in zaprl pokrov neba za sabo.
Zemlja ga je sprejela med strupeni bršljan
in cvetoče dehtenje vrtov,
ki se imenujeta bolečina in ljubezen.
Tu je humus od zemeljske jeseni,
odmerjene s tehtnico časa in prostora.

Angeli so večni prebivalci neba,
a človek se daruje življenju.
Najpomembnejši rekvizit so njegove
baletne copatke in sufijski ples.
V njem se zrcalita moč hrepenenja,
moč vzvratne hoje
in moč spoznavanja resnice,
ki pod razbeljenim soncem ovene
v tolmunih strasti, ožgana do korenin.








































ŽENSKO TELO

Izčiščeni angel kozmičnega drevesa.
Geometrični simbol duše.
Zanos v spazmu erotičnega diha.
Izpuhtevanje vode in valovanje krvi.
Čas pred časom, ki je naredil
moškega dolžnika ženski.
S smislom bivanja v ogledalu magme.
Z dotikom njenega spola.
Zbliževanjem razdalj, ki združujejo.
Časomer v obelisku časa.
Fluidnost pretočnosti dveh teles.
Zvenenje, prečkanje erogenih con
skozi čistopis tkiva,
z iztegnjeno roko iz andrenalina moči.
Cirkulacija peg iz sončevih aktivnosti.

Toplina in milina izbrušenih gibov plešočega vetra,
vstopanje telesa v mistično teologijo soli.
Vraščanje v notranjost, oplojevanje
uranskih prvin s sunkom v novo življenje,
s kapljico sonca v ženskem trebuhu.

Ženska zavetišče moškega srca.
Kapela duše z dvema stebričkoma.
Podoba vile v vodni gladini.
Izmikajoče se drseče ribje plavuti.
Labodji vrat z madežem plamenov srca.
Svetloba zelenega metulja sredi poletja,
Košarica z dvema lotosovima cvetovoma.
Vedno zelena magnolija.

Jambor jadru na plovbi življenja.
Romantika vesele ulice,
marmorna mizica,
blažen priokus pod jezikom
s pogledom na žensko telo.
Utrip samoglasnikov čudenja.
Sledenje mimoidočemu miku.
Blažilo osamljenosti.
Obdano telo z moško nesramno dobrohotnostjo,
ki ugrabi željo in odpira prostor.
Čas nekje na sredini, prečno.
Cepljenje v telesu.
Iskra, ki pribliskne v strdek pelina
v nektarju sonca.

Abraham pelje žensko telo do konca.
Kot zasanjana ovijalka se vzpenja
ob moškem telesu in ga ovija kot kača.

Iz žareče kože njenega telesa vzleti
bleščeči galeb in seje belino po brazdah morja
z lučjo hrepenenja. Blagoglasno toplo in tiho
brenči čebela z globokimi požirki rose sijočega cveta.

O ljubezen, izotop ženske duše!
Dialog med prvinskim svetom in zavestjo,
ki govori z molkom in se izreka s tišino.

Utrip življenja, ki preživi, če žensko in moško telo
znata jemati in se predajati drug drugemu
z govorico, ki ustvarja prostor, v katerem živi
nedotakljivo brezčasje. Premor sonca v
zelenem kipenju, ki je neskončnost sama.
Strast, ki grebe po njegovih očeh.

VLAK

Samo nekaj drobcev slutnje
je imelo močne mišice usode,
ki so poganjale vlak naprej.
Slišal je, kako je vlak brezupno
piskal in kako je kljubovalo
in ga bolelo, ko mu je pred nosom
ušel z železniške postaje.

S kakšnim zmagoslavnim zagonom
in pospešenim utripom je tekel za njim.
In kako je trpel, ko je ostal le siv oblak
dima pred njim. Z očmi je blodil
po železniških tirih in sonce
ga je slepilo med krošnjami,
ko je sameval na kamnitih tleh.

Tiho je srce zaigralo, ko je zagledal
v odsevu stekla njeno podobo.
Tudi ona je zamudila vlak, ker ji je
golob z napušča strehe umazal obleko.
Sunkovito je odprl oči in stegnil roko.
Povesila je glavo in bila videti žalostna.
Zamuda vlaka jima je sesula potovanje.

Zagledala sta drevo in rdeča jabolka
na zelenih terasah bližnjega nasada.
Naključje, da so sadeži dozoreli
in da je vetrc prhutal zelene lističe
nad drhtečo visoko travo, je hotelo,
da se je iz prijateljstva rodila ljubezen.

Vlak je iztiril na naslednji postaji.
Bilo je nekaj mrtvih in ranjenih.
Oba sta se spomnila zamude
njunih prijateljev na letalo Inex Adrie,
ki je strmoglavilo na Korziki 1981. leta
in premlevala ali obstaja usoda,
ali so le srečna naključja.
Vse bolj sta čutila, da se jima
dogaja nekaj nepojmljivega.
Usoda vzeta iz božje skrinjice zvezd.

V PRISTANIŠČU

Deset let ga ni videla.
Mislila je, da ga nikoli ne bo.
Bilo je, kot da se je čas ustavil.
Nič se ni spremenilo.
Prišel je in hodil ob njej.
Molčala sta.
Bila sta srečna.
Nista bila ne nemoč ne premoč besed.
Ovijala sta jih v svileni šal.
Bila sta lahka kot ptici.
Opazovala sta ladje v pristanišču.
On je bil zimzelen, ona koralna.
Napisala mu je pesem,
on je pesem s čopičem pobarval.
Posodil ji je lazur neba,
ona njemu ozaro spominov.
Platane rade prisluškujejo
skrivnostim južnega vetra.
Ko zabrstijo, se olistajo ljudje.


























LJUBEZENSKA

V njeno razgreto telo
se je razlezel in razširil.
V njene prostornine
in ji rekel: 'Sežgi me angel krvi!'

Ona ga je odtlej nosila v sebi.
Naseljenega.
Lastovki je podarila gnezdo,
da se je vračala vanj.

Vsaka njena misel je njen vdih.
Vsaka njegova kretnja je čoln,
ki drsi v mesečev pristan,
ki krepi in zaplodi v prsih
stanje nemira in slo.

Sanje meseca se igrajo
z njegovo krvjo v njej, ki odriva
dež srebrnine in ga spreminja
v sužnja krvi.

Lunin krajec se privija
ob njene kipeče prsi,
ko se igrata skrivalnice
in se osvobajata
okovov sramežljivosti.
Najgloblje bo korenina
pognala rožo njune ljubezni.

NISI BIL ZAME

Se spominjaš Cic,
kako sva skupaj sedela na klopci
v parku pod ljubljanskim gradom.
Bila sem samo en dan zaljubljena vate.
Prav nič mi ni bila všeč tvoja
živobarvna kravata, s katero si hotel
narediti name vtis, pa premočan vonj
je imela tvoja kolonjska voda po britju.
Ali nisi vedel, da sem pesniška duša
in da imam rada nežne stvari.
Tudi tvoja boksarska dlan je bila
prerobata zame. Pri meni je bilo
vse tako mehko in rožnato.
Si opazil Cic, da sem ti položila
na klopco šopek vijolic,
ki sem jih nabrala zate
in ti si jih pustil, da so ovenele.
Nisi bil zame Cic, spominjam se le
tvojih lepih oči, ki so me zvabile
na randi s teboj v park pod grad.
Bila sem zaljubljena vate samo en dan, Cic.
Zares mi je žal, ko si pa bil tako čeden.




DELAJTE OTROKE

Po prečutem večeru ob TV jo je Duh
peljal brez pripomočkov v objem moškega.
Sramne ustnice so se ji čudežno razcvetele.
Skoznje se je zrušil od utrujenega dneva.
Po topli poti. Poganjala ga je vetrnica noči.
Z boki je uglaševala njegove vzdihe.
Neprizanesljivo nago telo je valovalo.
V lestencih je odkrivala skrivnost, da jo ljubi.

Mojstrsko je lezel vanjo in jo vžigal.
V napeti tkanini je steber božal grlico.
Rojen za čarovnije z božjimi razlogi.
Njene slečene noge so se dotikale neba,
preluknjale pekel in razplamtele žerjavico.
Njegov način kipenja je bil vzvišen in poseben.
Cviljenje med blaženostjo in umiranjem sveta.

Z lahkoto peresa je dvignila noge visoko
in zaklicala: »O mati, domovina!«
Zlata sončna moč naj sprejme sad
koščenega uda v srečo tvojega naročja.
Razmnožujmo se in ohranjajmo narod
po zakonu božje previdnosti,
z otipljivostjo nabrekle polnosti.

Izpostavila se je pustolovščini slasti,
da izgrebe iz prsti in neba tišine,
ki bodo dobile oblike, glas, mišice in moč.
Da bodo delale za gospodarja!

Brisalec na avtomobilu ne more zbrisati
erotičnosti in obsedenosti svetohlinstva.
Licemerstvo trka na zapeljivo žensko kožo.
Izčrpana in omrtvičena delavka za strojem
presliši lajež gospodarja… Ne delajte otrok!
Iz lastnih mehurčkov in moževe pene
naredi človeka, ki bo svoje bobniče utrjeval
na tekočem traku, podaljšanem na izkoristek
in brezplačne nadure v dobro gospodarja.
Gospodarja, gospodarja, gospodarja…
O, srečna mati domovina in tvoji otroci!

ADAM IN EVA

Tulec Adamove gorečnosti
se je dotaknil Evinega telesa
in ona ga je zapeljala v vrtove strasti.
Padal je v vlažne ustnice školjke -
udobje, ki ga hoče falus večno.

Prečiščeno izoblikovana
in lepo ustvarjena ležita Adam in Eva
podvojena, ekstatična in esenčna
na svileni ponjavi rajskega šala.
Evina koža prevaja besedilo Adamovega telesa
z ritmom gibanja živega srebra.
Petunje in druge rajske rože cvetijo.
Palme so obrodile dateljne,
jablane lepa rdeča jabolka.

Eva grize jabolko in Adam navdihuje
Erosa naj napiše v raju ime ženska.
Medtem ko Adamu Eva podeljuje meso,
si hoče izravnati hrbtenico
in se neovrgljivo utelesiti v svoj spol,
s svojo žensko naravo, s svojo pametjo.
Eva se noče več senčiti pod krošnjo
falusovega razcveta v raju.

Evocira ženskost in hoče zrušiti
mit o moškem elitizmu orgazmičnega falusa.
Njeno življenje se zapira v vlažni školjki
in ob nenavzočnosti fatalnega,
v hipu doseže prebujenje kot nekdanje Evino
predrojstvo, ki se odpira v glavi
in na konicah prstov v drži premišljevanja
in rodi se velika ženska ustvarjalnost.

Eva pospravi miloščino Adamove
obgrizenega jabolka in zahteva revizijo
nepopolnega stvarstva moškega in ženske,
ker jo je Adamov konj s svojo dirko v raju
preveč zaprašil potrebuje prho – feminizem.

Adam s posvečenim svečeništvom falusa
potrebuje lističe lijakaste petunje, na katere
bo naslonil svoj vzvišeni cilj moške popolnosti
in tako dosežeta Adam in Eva simbiozo
nič več zaščitniškega simbola in misleče školjke.
Bog je tista prvina stvarstva, ki ve kaj kdo dela
in kaj z njim je – je kakor glagol v stavčni analizi.
Nadrealizem te pesmi pa je stvarstvo samo dregnil,
da bi se izpopolnilo, ko se beseda falus sveti kot sonce.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

VSE JE SAMO LJUBEZEN

Glasba in pomen sta eno.
Žarek sanja skozi sonorno petje sonca
in vodo v prozornem ritmu gibanja.
Kamen je omejitev, ki čaka,
da se rodi kipar, ki vkleše ljubezen vanj.
Glas je zvestoba mišljenju,
ki razobeša ptice po električni žici.

V zelenju gori večna luč,
ki se je priplazila na zidek ob hiši
in rumeni cvet je zgodaj zjutraj vstal
s soncem, rojen v pokrajinah zvezd.
Življenje je kakor krč in dih,
ki daje slutiti, da je vse vesolje
ena sama misel, ki riše, plava,
igra rokomet in melodije na citre.

Sem živa navzočnost njegove preteklosti.
Gibanje v negibnosti bivanja ljubezni.
Coktail party ob vrečki krompirja za večnost.
Ničemurnost mi je spodbudila občutek,
da sem pomembna, ker me tekočine
v telesu vznemirjajo, da hočem ljubiti
in biti ljubljena pod svečavo vsake noči.
Popijem požirek iz čutarice, krilim
in grem trmasto naprej. Zavestno, da sem. 

 

SLIKA DORJANA GREJA

Ko se bahaš, kažeš svoje mišice
in govoriš o sebi, o svoji večni mladosti,
se ti grbanči in krotoviči koža
in otresaš se kot pegasti kosmatinec,
ki je po nesreči padel v ledeno vodo.

Kalup, v katerem modeliraš sebe,
je postal pretesen in ti si preskočil
v pasje telo brez človeške duše.
Kot sestradan pes iščeš moč večne mladosti.
V tvoje težave bi verjela, če bi zagorela
na samotnem kraju odklopljena cesarska kočija
in bi ti izgubljal obrise zaljubljenega Marka Antonija.

Na obalah Nila leži skrivnostni kovček
in v njem je slika Dorjana Greja od Oskarja Wildeja,
zavita v ogromen svilen Kleopatrin šal
s škatlico zdravil za pomlajevanje v rokah.
Oglej si jo, le malo prezgodnja senca
se je pojavila na njej. Nekdo je opazil,
da se po njej plazi strupena kača
in da si na njej ti v lesenih coklah,
ki znajo hoditi same naprej.

Ne vem kakšen vtis hočeš napraviti name.
Saj me poznaš. Veš, da nimam rada
sintetičnega parfuma duše,
vlažnega dotika besed
in pretirane skrbi za nepomembne reči.
Življenje ne vključuje v svoj načrt
ponarejenih stvari. Tvoja lepota
je pomešana s cestnim prahom
in ne sodi k moči cesarstev.

Nekdo se ves čas vmešava,
te opijanja in prazni svoje polne
vinske mehove vate in ti klecaš
pod težo tuje tekočine v sebi.
Zmagujejo ti besede in samohvala, ne pa srce.
Ko si opomoreš od čezmernega stanja
te svoje bolezni, ti bom šla z roko skozi lase.
Razumela bom, da si se izgrebel iz sebe.

VONJ PO ŽENSKI

Kako se je tvoja ponošena beseda
zmogla sleči do golega
in odložiti svoje strgano oblačilo,
stopiti pod prho
in očiščena stopiti pred mene?

Ali nisi bila spodaj pod oblačilom
v golem telesu že malce postarana?
Ali si spregledala mojo igro čakanja
in odklenila ključavnico za besede
in naredila prostor, da bi se me dotaknile,
zložila besede vame in sezidala
novo zgradbo, mali dvorec,
v katerem bi kraljevala gola
in jaz bi vonjal žensko v tebi.

Ena sama kapljica krvi v besedi
že zadovoljno prede
in kako ena sama kapljica rose
osveži zapestje besede,
ko ponudi svojo dlan.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

STRASTI

Vstopi v igro moje predigre,
povleči me vase,
v ogenj neurja.
Iz oči mi spij sladki med
in globoko potoni vanje.

Kos za kosom me zaužij!
Služil boš ljubezenskih strastem,
ometuljil srce s svojimi
ljubezenskimi organi,
požlahtnil zatočišče utehe,
sprožil viharje ljubezenske sle
in čutne srče z nabreklim posilstvom.
Da bo čebela brenčala ob natrganih čipkah
tik ob velikem fantastičnem cvetu.
Želim se prižeti  kot koprneči list,
milo vabeč, da se dotakneva stene potešitve.

Ognjevito in strastno se prisesaj
na moje poželjive prsi,
zakrij me z oblačili vzdihov
in sprejmi me z nasmehom
nore sle, tako silno, silno
kot približek absolutnemu.

Dvigni me v nebo,
potisni me med zvezde
za stvari, za katere ženska kriči
in se globoko oddahne.

POZNO V NOČ

On je odmikal odejo,
da bi ji izkazal svojo naklonjenost.
Njej se je izmuznila duša
in postala je plen njegove pohote.
Zapeljala ga je v duhovno kamro,
kjer sta kramljala pozno v noč.
On je bil modra lilija, ona pa bršljanka
in ovijala ga je s sijočimi nitkami
svoje miline in njegovega upanja.
Vsa je žarela v siju ognja.
Bila je žerjavica v razsutem
pepelu na grmadi velikega kresa.
Vnovič je hotel začeti igro plamenov,
vnovič je hotel okušati glasbo njenega duha.
Tako naravno in človeško
se je ulegla zvečer ob njem
in všeč ji je bilo, ko jo je ljubil
z neverjetno mehkobo glasu
in prepisoval nanjo svojo dušo
z duhovnim jezikom in telo
s slikarijami svojih koprnenj.

MENI NJEGOVIH ŽELJA

Nikamor nista bila povabljena
in vendar sta povabilo sprejela.
Tako zažejalo ju je ob mizi s prigrizki,
ko se je dotaknil njenega telesa.
Mogoče pa si je tega najbolj želela,
ko je zahrepenela pod svileno tančico.

Vsa je drhtela, ko je kipnil.

Zaslišala je pok šampanjca
in kipenje vretja. Vedela je, da ga je
treba nahraniti z njemu ljubo slaščico,
da bodo njegove kapilare prehranjene.
Pripravila sta si slastno večerjo!
On bo bral njeno toplo kožo,
ona pa mu bo izpolnila meni njegovih želja.
Čaka zgoščena in se mu predaja
v hipni razpoloženjski podobi poželenja.

 

 

SVILENA ŽENSKA

Po ulici je postavljala sveče.
Odsevajoča, vešča noči
je posodila temi svoje osvetljeno telo.
Čez strehe se je valil zlizani zrak.
Viseči listi so padali s slapovi
svetlobnih teles pred temno zaveso .
Nikoli ne bo ulica samo njena zgodba.
Le majhni trenutki stopijo hip.

Prisluhi bobnečega morja
in topotanja konjenice čez trg.
Na asfaltu ni nobenih duhov.
Vse sledi je spral dež.
Korak otrpne. Postane.
Misel meša spomin in spet je tu.
Poganja korake naprej na obalo.

Nebo se je podrlo. Treščilo na tla.
Nad ulico rohni oblak. Dežuje.
Izpod neba je posijala rdeča zarja.
Koliko plezalk raste po vrtovih.
Za vsako potezo ena vrtnica.
Človeške velikosti in dekliškega vonja.

V morju lebdijo govoreče skale,
ki odpirajo duše ljudem.
Pod zelenim pigmentom.
In ko je njen čolniček plul mimo,
je morje pljusknilo čez njihov obris.
Pena, potop v globino.
V vrtincu je svilena ženska srečala sebe.
Tu so potonile njene velike želje
in se naselile v koralah.
Vrtinec plesa v rdečem.

ŠČEGETAVČEK

Odtajal jo je s pogledom
in dobila je lastnosti vode,
ki ga je odnesla v falocentrični jopič.
Iznašla je nova poželenja,
ki so rodila svetlobni hudournik.
Bila je ženska v neskončni kipeči kopeli,
začutila je ribo ob sebi,
ki je spolzela v njeno telo.

Eksplozivni naboj neukrotljive sile.
Razrešitev lastne moči v plavajoči jati,
ki hoče omejiti lastnost vode.
Arhaično perilo deviške čistosti
je centrifugalna sila skrčila na zdrs
tangic v izvenzakonski spalnici.

V zrak je odletela zasebnost
oskubljenega perja kakor predigra
krepilne arije simfoničnega orkestra.
Krik iz globin! Klavir se sesuje.
Harfa skuštra svoje lase.
Violini se skodrajo živci.
Estaperije se zlijejo po rjuhi
in se oprijemljejo rešilnega pasu.

Sleherni vzdih je abstraktna slika,
glas, prostornina, krik, topografija sentimenta.
Zdaj razumeš zakaj ima slovnica
nek samostalnik moškega spola
in ne samostalnico na vratcih maternice?
Subtilno radost ženske si moški vselej
prisvaja zase kot zaslugo za užitek.






ŽENSKI

Pridi, da te s semeni
človeškosti napolnim,
pridi, da vstopim v tvoj hram
in te s semenom rodnosti zalijem.

Rad bi izlil vate vsa rečna korita
in ikre svojega zaroda.
Iščem zatočišče v tebi.

Moja kri naj se spočije v tvoji
in tvoj dih naj me ohrani
za bodoče nasmehe sveta.

Ko bom prodiral skozi nožnico
tvojega deklištva in ko se bodo
v tebi vzpenjali zidaki življenja,
se bo otrok igral z mojimi nameni
in jaz bom naslonjen na stene tvoje maternice,
poslušal vedrine otroških iger
in ti boš svečenica svetega ognja.

Prihajal bom s šumom erotičnega
kipenja iz nebeškega zbiralnika
skozi tvoje telo, zapisano duši sveta.
Izkusil bom med prijateljstva
in pozabil na pelin sovraštva.

Raztapljam se in odtekam vate,
kot ploha dežja v dišečem maju.
Ob tebi bom palica, na katero
boš lahko naslonila svojo roko.

BODI RAJE SAMA!

Ne moreš ubežati prevari.
Čutila si, kako je poniknil
v globino, te izpil in izsušil.
Se izkričal in odložil vse
brezpomenske poteze vate.
Se sklonil nad vodnjakom,
ne da bi se mu zahvalil za izvir.
V odsevu si lahko videla,
kako se je brezobzirno razlezel
in postrgal na dnu lehnjak do kosti.
Nato je z desno roko sklatil zvezdo
in kamen mu je ostal v levem zapestju.
S prepiri je že polovico življenja
zapravil in ovenelo je cvetje,
ki je bilo dolgo njegov zvesti sopotnik.
Njegovi pernati postavi so zrasla kopita
in pernato bitje zagnala v galop.
Nerazsodno je obnorel s svojim
slepim očesom na sredini čela,
ki ima zoženo vidno polje
in širi sladikast vonj svojega ega.
Zakrčil je dihalno odprtino
in se razkrojil kot človek.
Mislila sem si: "Ženska bodi raje sama!"

KUPIDO

Poglej svoj predpasnik,
ki je padel izpred tebe v kamniti vodnjak.
Koliko odtisov srca je na njem,
ki si jih nosil s sabo zaradi spomina.
Koliko življenjske moči je še prikrite,
v curku vode je ljubezni na pretek.

Kakor legenda o čarovniku,
je zgodba o bajeslovnem Kupidu,
ki spreminja ljudi v leteče zmaje zaljubljencev,
vodo v zlatorumeno vino, nebo v sončen dan,
ki prši zlat prah in te spreminja v sužnja
z močno svetlobo gostujoče ljubezenske luči.
Led se stopi v mlade pomladne vode,
ki bodo napajale telesne ljubezeni.
Za zavihku žepa se je ustavila majhna
žuželka z mojim očesom in s svojimi
tačkami odpira linico, da bo zlezla do vrelca,
kjer Kupido s puščico povzroča ljubezen.
Čisto bolečo sladko slast, noro v svoji sli.
Spremeni te v sužnja s svojo božansko lepoto
Ta muhasti bogec stoji ob vsakem pisalniku,
kjer se Venera hoče s Kupidom nežno ljubimkati.

KRALJ

V njegovem pogledu sem se čutila doma.
V užitju ugodja nekaj posebnega.
Imela sva skupno vremenarsko hišico na vrtu.
Ko je deževalo, sem se skrila v njegovo oblačilo.
Ko je sijalo sonce, se je on iskril na mojem.
V očeh sva imela drug drugega.
Nekakšno monografsko razstavo akvarelov
iz najinih rok sva ustvarila.
Odhajala sva na veliko jaso sredi gozda,
kjer se je pasel njegov beli konj.
Tam sva se pogosto sestajala.
Jaz hrepenenjska, zamaknjena vila in on.
Bila sem vzvalovana z reliefi in zložena v travo.
Počutila sem se njegova razmnožena ideja,
njegov čudoviti dar za zmožnost sejanja semen,
ki nosijo v sebi sposobnost rasti in odrasti.
Nekaj, kar je šelestelo in se dvigalo na prstkih.
Bila sem deklica vabljivega in radovednega pogleda.

Padala sem mu kot rosa na ramena
in ga zasneževala, mu nalagala svetlobo,
ga naseljevala kot starodavno božanstvo.
Nikoli se z njim nisem počutila sama.
Med nama je bilo tako, kot da bi bila od vedno.

On me je skrivnostno krmil kot svojo ptico.
Počutila sem se kot jabolko v travi, zrelo za ugriz.
Nikoli nisem izstopila iz zgodbe,
ker on ni nikoli vstopil vanjo, da bi obstal.
Bil je kot sanjska podoba v svojem kraljestvu,
moj kralj iz majhne skrinjice otroštva,
skrit v anonimnosti, vendar je obstajal.
Tega malega škrata, ki je odrasel,
sem oblekla v kraljevsko oblačilo in ga blagoslovila,
jaz sem se pa spremenila v rezino sonca.

Zasipala sem ga z vprašanji zakaj je on moja kri,
zakaj je ptica v meni, zakaj je rastlina
iz mojega vrta, ki raste tedaj, ko v njem dežuje.
Bil je nekaj, kar se raztopi v notranjosti,
neka hrepeneča snov na vrhu vzpetin
moje duše, ki je žarela v mojem telesu.
V nekem jutranjem hladu je kralj odšel,
a njegov duh še danes prebiva v meni.

NJEGOVA LJUBEZEN

Njegova ljubezen ni njena.
Samo včasih jo s toplim pogledom obleče
in jo pusti čakati na milost njegovih oči,
da ji ogreje srce s slinastim pogledom.
Bogve zakaj. Kaj tedaj rabi od nje.

Morda mu poje petelin v krvi.
Morda ga je oplazil žarek globokega vida
in mu napolnil mehurček hrepenenja pod jezikom.
Kaj če je vzljubil vonj njenega nagega telesa,
vzhajanje kruha v njej. Petje ptice, ki je
z vetrom in zibanjem veje ni mogoče utišati,
niti z menjavanjem barv je ni mogoče potešiti.
Kakšna metafizika metulja je neki to,
da nikoli zagotovo ne veš kdaj te več ali manj ljubi.
Če dobro premislim, je speča ljubezen v njem
zelo muhasta, hladnost pa je tako nalezljiva.
Pisana krila skrivajo v sebi tudi gosenice,
ki obgrizejo zelene liste in cvetove.
Takšna je tudi ta njegova šmentana ljubezen.

EROTIČNA MOLČANJA

Sejem morsko obalo z molčanji.
Misli iščejo dno in trenutek resnice.
Izginevam. Se potapljam v bistvo.
Razmišljam o ubitih ženskah.
Smrt ima veliko obrazov.
Tudi obraz odrekanja pravice
do molčanja znotraj družin.

Razobesim se kot mokra brisača,
malo popisana, malo porisana.
Sledim notranji besedi,
ujemanju odtenkov. Koloritu hipa.

Na pregibih vala se zrcalijo modrice.
Odseljena eterična točka ima
nakodran pomen morja, ki ubira
prostor v mojih očeh v podobah
erotičnih motivov znotraj družin.
Fiksirana točka neke prižgane luči
v petem nadstropju stolpnice,
ki nima dvigala, le sto in več stopnic.

Arhaična mati upravlja z logiko
moških simbolov, ki niso atribut jezika.
So navzočnost morja. Napenjena obscenost.
S sijočimi očmi skala golta valove.
Seme ni za mojo njivo. Ne morem
mu dati ribjega življenja. Izmuzljivosti.
Naj bo! Razvijaj misli naprej!

Moški in ženska sta iz iste snovi,
a simptomi molčanja predstavljajo
med njima problem. Bolijo ga tiha mesta.

Misli se počutijo varne v molku.
Val me hoče zaobjeti in potopiti.
Boli ga točka, ki spaja čutno dno
med izvenčutnim Marsom in čutno Venero.
Na zenicah se nabira sol. Bogve zakaj?
Gaziram voljo. Peno absurda.
Sladkanje z natrenom. Jedkanje. Tlačenje.

Morje naj se nauči umikati molku v oseki.
Sol nima pravice vstopati in se svobodno gibati
s svojim morskim zaletom v ženski.
Vračam se. Zapuščam razmnoževanine
embrijev zunaj te splošne znane zgodbe.
Človeško samozadovoljevanje.
Medtem morje dosega orgazem
ob ženskih nogah in nespretnost
rokovanja z njeno dušo.

Vrhunec prašnika doseže ženski trebuh.
Pri hiranju vedno spuščajo kri.
Stereotipi sivine in mrakobnosti,
ki odkrivajo lastno senco na drugem telesu,
ko rožnate noge pišejo usodo življenju.
Medtem ko je petelin zapel iz jutranjega molka,
je meni napolnilo ušesa žvrgolenje ptic.
Razumeti žensko med ženskami je včasih težavno.

NOKTURNO

Vsak ima svoj nokturno.
Noč je gospodar misli in sle.
Zapre se besedam
in se predaja
dražilnim občutkom,
ki se naslednji dan
sploh ne zdijo tako pomembni.

Noč ima svojo moč.
Je kupica vina, ki uspava.
Umirja svet zvokov
in izroča domišljijo sanjam.

Trdi zidovi od molka
čakajo na uro,
da se približa jutro
zaprtim očem.

Spanje, izgubljeni čas.
ki noč za nočjo povija telo,
kakor da je življenje sestavljeno
iz odštevanja ugaslih dni pod odejo.

Ko ponoči odvržem nočno srajco,
me luna sprejema vase moje golo.
Obilje sobo z magično svetlobo.
Izvir odžeja kakor studenčnica,
ki vre iz ženskega trebuha.




REŠUJEM KASANDRO

Prišepetavam svetu
pojem listje
s šelestečo besedo
v vejah polnih sadežev
iz sanj
iztrgano od oči
izžigam sonce v sebi
z obrazom ribnika
povešam oči
v jerebiko duše
rišem roke
z jabolko med zobmi
umivam utrujenost
rešujem Kasandro v sebi
sejem krvničke skoz sito
v vdolbini črvivega poda
brskam genialno misel
z bliščem sreče v pesteh
svitam utrip luči v slepoto
ptice v žrelu kače
požrešne svobode letenja
rušim zidove senc
plavam v skodelici čaja
sanjam žensko v sebi
rezgetam konja
v praznem prostoru
s čeljustjo Pegaza
zapahnjena za vrati
letim s svetlimi krili
zidam sedanjost preteklosti
jočem čas ki ga ni
preoblačim dneve
v ure spominov
vlečem vrvi duše iz vode
se zapuščam v pepelu
šumečih besed
prižigam plamenčke kresnic
jočem dokler se ne izjočem
ob izvirku ustja besed
s krikom jabolka v ustih

Kasandra se odloči,
da Aganemnonu, edinemu moškemu,
ki verjame njenim prerokbam,
ne bo povedala, kaj ga čaka ob vrnitvi
v Mikene. Rešujem Kansadro!

POROKA V BENETKAH

Lido, Benetke, Trg svetega Marka.
Zrem v zagonetne maske beneških dam
in prodiram skoz barvite sproščenosti
zakrinkanih skrivnosti neznanih obrazov.
V mislih slačim krinolinam duše.
Koliko kipenja dojk in slasti!
Pogrezam se v vonj kože.
V vonj eteričnih olj sredozemskih rastlin.

Beneške pahljače so me očarale.
Lovim vrtince toplega zraka.
Vame leze kača tišine in mi ovija srce.
Vijugam po ozkih ulicah.
Ustavim se na Mostu vzdihljajev
s spominom na topli hrbet dekleta,
na trenutke dotikov v gondoli,
na gibek, neoster val, ki se je dotaknil kože.

Vdihnem dekliški vonj v vetru.
Konjunkcija dveh teles.
Misel se vzpenja v čutno meta govorico,
ko bo jezik odžejal vsako besedo.
Zaznavam prisotnost božje čuječnosti.
Zapira se lotosov cvet ugašajočega popoldneva..

Vznemirja me topli poletni večer.
Zagledam njo jo v dolgi obleki,
z impulzivnim čustvenim naborkom.
Vatasto nebo mi rosi obraz.
V roževinastih kleščah tiči energija
konjske noge, ki se pripravlja
iskreča na galop pred oltar.
Z njo. Vstopim v iluzijo, da prihaja.
Ženska mojih sanj.
Afrodita, Erato mojih stihov.

Z razglediščem odznotraj se premikam,
plezam po makaronastih ožinah žil.
Tipam. Iščem izhod.
Nemiren sem. Zrak podrhtava.
Sem kraljestvo brez ljudi in stvari.
Popolnoma sam. Kam je odšla?
V zeleni raj moje barvne slepote.
Nagnjenje, želja, predstava, norost.
Trodimenzionalnost Da Vinčijeve šifre.
Zapletena formula hrepenenja.
Sem snov nemira, ki določa vetru smer.
Sem prismuknjen nejevernež.
Sedaj prihaja. Sname masko in me poljubi.
Onemim. Peljem jo pred oltar.

POLETNE NOROSTI

To je malo gazirana pesem, ob kateri zardevam.
Videla sem, da na plažah ležijo goloprsa dekleta
in moški, lačni prijaznih besed in ljubezni.
Zoré z rdečkastimi robovi na ustnicah.
So videni tudi nevidni vampirji pred diamantnimi vrati
z zlatimi cestami okraj sanj. Neka otrplost
bogastva, gostija v peklu, radost v nebesih.

Obljube samemu sebi. Same zarote.
Že skoraj legenda vsakega poletja.
Ideje znotraj kraljevskega imperija dopustovanja,
poduhovljeno fiktivne kot večnost čakanja
na igro avanture. Če pride, ti da tvojo žetev!
Glasba, gazirana slatina, voda in pir.
Pravi spektakel norosti! V vetru trivialnosti
z oljem in kremami namazanih muz.

Morje je še mrzlo. Ima le 25 stopinj.
Kakšna nadležna misel je skok!
Vinograd pleše vino tisočerih vragov.
Okus po kosmatih mačkah se znoji v zraku.
Nepotešene, nepotešljive, nikoli potešene.
Razprodaja sanj in upov. Sanje na kvadrat.
Vulgarni nokturno in nevihte majavih besed.
Dokazovanja po analogiji pomenov.

Šmentana muha, koliko zelenkastega tkiva!
Na flisastih terasah že raste grmičevje besed.
Svetišče sanjavih misli blodi v nočnih srajcah,
ki imajo v trebuhu divje srce, v rokah razpete vrvi
od hiše do hiše, kjer sušijo svojo čistino duš.

On: empirični jaz, bledoličnik s pečatom slovesa
na jeziku. Adijo! Pameten mož.
Ona: popotnica brez omejitev, romantična sanjačka.
Pohod sužnjev dopusta na plovbo z gorečo galejo upov.
Alkimija, ki zajtrkuje in večerja sladke besede.
Obrabljene, lažnjive in varljive in pije koktajle naslad.
Obrabljenost japonk pred božanskimi steklenimi vrati
dopusta. Jezik s cvilečim glasom ostrega zoba,
ki drgne glas in gib, avantura polakomni srce.
Rodijo se črke in besede, ki osmodijo dušo.
Popoprajo ustno votlino. Nasteljejo plažo.

Misli so angeli z zlatimi ključi v rokah.
Odpirajo nebesa na dopustu.
So mehke perjanice iz sanj. Besneče ljubezni.
Igre mask, ki padajo v objeme strasti.
Imajo okolje nebeškega sveta
in veličastje astralnih lučk na nebu.
V svoji snovi imajo tudi fantomsko podobo.
So skušnjave, ki izhajajo iz drugega vira.
Med višjimi in nižjimi ravnmi.
So črne cunje metafizičnih špekulacij s partnerji.
Varanje, ki plane iz človeka kot divja zver.
Med plini in etrom se kadi alkimija, zvarek hudiča.
Zato na dopustu ni nikoli lastna previdnost odveč.
Nasvet: Vzemi s seboj vrečo kondomov!

ŽABA IN ŽABON

Ko mi govoriš neumnosti,
da sem zlezla iz mrzlega vodnjaka
in da si se zaljubil vame,
ko si me kot mokro žabo
zagledal na kamnitem zidcu,
ti povem, da sem te čakala brez dežnika.

Dež je lil kot iz škafa.
Ti si zamujal, ker si zgrešil pot.
Dolgo si v travi čistil čevlje,
ker nisi hotel blatnih žabjih krakov
skočiti v moje srce.

Odvezal si zelene vezalke in me naskočil.
Hotela sem vedeti, če me iskreno ljubiš,
zato sem čakala, da je blisknilo
in razsvetililo zgoraj in tebe odznotraj.
Nebo je razstrelilo vse žveplo.
Odnehalo je deževati.

Slekel si mokro obleko
in se pokazal, takšen kot si.
V begajočih žepih je plivkala voda
in v njej so se zaredile žabe.
Eno je očaral vodnjak
in je skočila na svojega žabona
s svojim: rega, rega, kvak, kvak.

KEMIJA LJUBEZNI

Vse stvari nosijo s seboj voljo.
Brez volje ne bi bilo ljubezni.
Človek gleda v mogočno raztrgano nebo,
ki kaže vesoljske pošasti postaranega duha,
bolestno sladko, zvonko piskajočo kamenino,
pomešano s plini vesoljnih meglic
in inteligentno motivacijo svetlobe.
S prostim očesom lahko v daljavah opaziš
neverjetne presenetljive, pretresljive oblike
jurskega sveta, kamene dinozavre s stražarjevim očesom.
Kot mesečniki plavajo po univerzumu,
ki ga je ustvaril darovalec imunskega sistema človeku.

Ta najstarejša vesoljska sila skritega izvora
in dolgega nagonskega spanja
se je nekaj bilijonov let zadrževala
v nedrih stvarstva, dosegla je stanje
neomejene moči in umsko zrelost kamenin,
da lahko zapovedujejo sistemu in se izkazujejo
z genialnostjo mesijanske prerokbe biti.
Vsa snov v vesolju ima voljo in možnost,
da zaživi kot divja samovolja nad človekom -
nepokornežem pred zakonom narave.
Kamnina je človeka naredila za svojo usodo.
Živo bitje, nadaljevanje evolucijskega kaosa.
V tem podrejenem orodju –
človeku krepijo rudnine svojo samovoljnost.
Homo sapiens je samo še mehanizem kamenine,
je navadno merilo njenih zakonov,
ki jih nosi v kamenih prsih starodavnih zapisov,
iz strahopetnosti in nemoči jih imenuje božanstvo.
Vesoljni pok se spreminja v avtomobile, lokomotive,
ladje, TV sprejemnike, računalnike, traktorje in orožje.
Kaže, da se je mogočnii pok soočil sam s seboj v človeku
in si preskrbel svoj čestitljevi videz vsemogočega Boga.
Kamenina je prinesla s seboj zavest in možgane,
da je napravila filozofijo s sistemi, religije, politiko
in narisala zemljevide ter preživela vse vesoljske
spridenosti v človeku z dobro negovanimi iluzijami
in lažmi. Človek je samo kamenina, mehko sijoči
kozmos, ta pa upravlja veliko večji sistem,
kot ga zna upravljati človek, ki je sposoben zgraditi
Asuanski jez, Panamski prekop in na Kitajskem
masiven jez Treh sotesk na reki Jangcekjang.
Prvo dejanje: surovine se preobražajo v skupine molekul;
drugo dejanje: Preskok k večjim molekulam;
tretje dejanje: preskok k živi celici.
Le kdo bi še lahko oporekal dokazom geneze,
da življenje nastaja samo iz volje stvari,
volje in razuma svetlobe. Kaj pa ljubezen?
Objemanje beljakovinskih molekul in molekul DNK,
ki se po naključju srečajo, spoznajo kot ljubimci
in se objamejo. Rodi se prva živa celica, ki nosi
v sebi nežni dedni zapis, kako naj se človek zaljubi.
Ljubezen je kemija, volja in geneza razuma stvari.
Zunaj je mraz, zato je treba nocoj preveriti resnico o tem.

ZAŽIGAŠ ME

Zažigaš me v tistem delu telesa,
ki je ustvarjen za razsodnost.
Nadevaš mi jarem, s katerih mehčaš
moje ženske občutke, ki so ustvarjeni
za plemenitejšo usodo, kot je vdanost tebi.

Ko me pobožaš po jermenu, se ta spremeni
v strune z žlahtno melodijo in jaz odložim
ob tvoje vzglavje hrepenenje po zadovoljstvu,
ki se odstira v pesmih, v katerih je moje telo
in večnost navdiha. Vse v meni se odpoveduje
bivanjskemu času zaradi prečiščevanja
določenosti v nedoločenosti.

Prisegam ti, da te ljubim, vendar poezija
prisega meni, da me bolj ljubi, kot me ljubiš ti.
Jaz pa sem negovalka, ki do obeh gojim
ta prečudoviti občutek hvaležnosti za ljubezni,
sama sebi pa sem spokojno svetilo,
ki išče samo sebe in pot do vseh v sebi.

Brezvsebinski podvig je vse to čaščenje
ljubezni, to izkričanje iz sebe, iz svoje nujnosti.
Ženske poteze so nerazločna znamenja
Rimske ceste. Red poti brez pravil.
Uravnavanje razigranih odstiranj odznotraj.
Vkleni verige na moje ptičje perje in reci,
da me ljubiš, da me privezuješ nase,
da bi lovil ravnotežje ob moji duši.

Moj navdih je natezalnica vrvi, ki jo ti
imenuješ ljubezen, ki hoče plezati navzgor
in me prečiščeno pošlje nazaj v bivanje.
Duša ima svoje poti v ranih urah.
Nobene lire ni, ki bi pela bolj mile glasove,
kot je zlitje vseh ljubezni v eno,
ki zasije kot uročena moč poeta
v vseh barvnih poželenjih tega sveta.

TKANINE CVET

Ves cvet je imela ovit v nežno tkanino.
V njenih listih se je ujela rosa neba.
Leteče sledi metulja so božale nektar
razuzdane rože, ko je trgala ogrinjalo s sebe.
Jeziki sonca so plezali po voljni svili,
ko je pohota segla s svojim udom v tempelj
in cvetu obarvala pelod v šatulji,
kjer je piščal igrala svojo mlado kri
in slačila roži znotraj kožo,
ko je kri hotela zarivanje in odrivanje
in utiranje slasti po nagubanih poteh.
Sladka tekočina se polni in meša
z zrakom vodo in kri, da ustvarja
življenja izvir, ko seme svoje roža zori.

Čutila je tkanino s sluzastim robom,
ko se je pustila mediti med stopinjami jutra.
Medtem ko je dihala slo in poželenje,
je dež rožo zalil in zadišala je v popku strasti.
Vitki ogenj na ustnicah iris je razburkal drget
vrelca iz dveh razprtih listov na stebelcu,
ki odpirajo vrata končnega v neskončnem

z lepljivo tekočino blaženosti
na vekah skrivnosti v pozlati mednožja.
V globinah potapljajoče se šumenje
in dihanje koralne ljubezni z nasmehom
in glavico zaščiteno z dlanmi
širi in krči v boke v nedogled,
ko želi iztisniti skoz obokane stene
ribo v vodne sanje oceana.

V DVOJE

Stala sta zagozdena na dveh tirnicah.
V njuni ljubezni, v tkanini njunih mišic
in vezeh njunega odnosa.
Drug na drugega sva metala senco,
upogibala barve in lesk njunih oči.
Ona je izgorevala s svetlobo,
on jo je obtoževal z naklonom duše.
Razdalji sta bili sveže raztrgani in zaceljeni.
Nihče se ni odrekel samemu sebi.
Ona je izrabila svobodo svetlobe,
on jo je žrtvoval, ker se je hotel utemeljevati.
Dve tirnici, en vlak z nakano svobode.
Pozna ga do najdrobnejše travnate bilke.

Tudi prejšnji dnevi ga gledajo zamolčani,
prikriti, oglaševanje vesti.
Najbolj čaščena vrlina je ego,
ki ji drsi z roko po hrbtu
in odpenja nedrček.
Ali sploh ve, da se lažje dajo ukroti lasje
kot duša? Opazujeta ključni trenutek
kako se odreči svoji raznolikosti.
in kako doseči še eno združitev
in delitev, ki ju osvobodi.

SAPFINA HIŠA

Pustila sem se presenetiti,
da doživljam žensko v sebi
na tisoč in en način.
Postajam srce in um iz ženske snovi.
Zgodil se mi je obetavni začetek
recepcijskega dogodka:
ostala sem enovita v svoji razcepljenosti,
ko hočem leči zvečer nedokončana k počitku,
biti ženska, zadeti in živeti svoj lastni utrip,
dodati novo razsežnost življenju,
gledati svet z zbujenimi očmi.
Urejena v neurejenosti.
Živeti z lastno podobo
iz preteklosti v prihodnost,
ki cvete na peclju čudeža.

Dan je zlezel vame
s svojo struno in sozvenom Orfeja.
Iz genealogije Sapfine hiše
shrepeni želja po izrekanju.
Nosim svoj lastni rokopis v duši
in vse diši po pomladi in ljubezni.
Nasamotim sebe v plodno samost,
brez ponavljanja banalnosti,
ki jih vloga pričakuje.

Tu je kraj, kjer ne sme obtičati
moja duša. Trepetavo telo ptice.
Tu je kraj, kjer se hrepenenje dviga
in se oprijema sence svojega utelešenja.
Tu zapeljuje Sapfino narečje
in ovija telo jezika okrog bodala
z erekcijo ponotranjenosti.

Čez meje minljivega hrepeni erotičnost
in sledi sestavljanje antologije o ženskosti.
Koliko krvi bo preneseno na ono stran,
skoz žensko telo: barva, genetska koda,
vonj hormonov in okusi po ljubezni.
Živeti razmerje z drugim spolom,
opazovati njega s svojem zrcalu,
živeti vesolje ujeta v temnem sodu
in stremeti v obzorja duha.
Dozorevati kot jabolčna pečka.
Doživljati usode matere
prek lastne reinkarnacije,
skrivljena v materinstvo in dojenje
s polnim grlom simbolov, metafor in besed.
Čutiti kako polzi otrok iz telesa
vzravnana v višino, z odstiranjem modrine.
Čutiti priklenjenost k lastni svobodi
ženske v sebi. Joj, kako sem vsa rožnata
v cvetličnem vzorcu sveta in zelenega polja,
kako plodovita z dodatkom sonca v laseh.

Moje telo je koren, ki sega globoko
v telo matere, ki me je rodila
in jaz rojevam telo njenega telesa v Sapfini hiši,
mojega otroka, telo mojega telesa –
večna neusahljiva veja
in bezeg cveti bele kresnice,
ki mu vsako pomlad okrasijo telo.

SANJE ZA MLADE

Rjuhe so pomečkano platno.
Nanje se v plasteh zlagajo sanje.
Ko gredo rjuhe skozi pralni stroj
in se zravnajo z likalnikom,
so pripravljene za nove sanje.

Nekega dne so rjuhe doživele,
da so se uresničile sanje,
zložene na njih v plasteh.

Pojavil se je mladenič iz sanj.
Kakor nimfa je vstal iz vode
in zdrsel v posteljo med rjuhe.
V sobo je veter nežno potegnil
še lesketajoče se bisere noči
in modrino jasnega dneva.
On se je ulegel na posteljo
s svojo ptičjo hišico
in ni hotel več oditi.

Rjuhe so se spremenile
v ravnico poljskega cvetja.
Ona se je potopila v reko
in vlekla za seboj
svojo dolgo spalno srajco
k izviru ljubezni.

V svojih sanjah je obešala rjuhe
na streho sveta. Sijalo je že sonce.
On je njeno sijočo lepoto
zložil v svoj žep
da si jo prihrani za jutri,
delček pa jo je ustekleničil
in jo shranil kot zdravilo
za tiste turobne dni,
ko ga ne bo sanjala
in po njem hrepenela.

TAKO BO

Tako bo,
kot si namestil vzvod,
ročico, ki poganja stroj.

Tako bo,
če sežeš k stikalu,
pritisneš in se zasveti luč.

Tako bo,
če ob ladji peniš vodo,
igraš se val,
ki je prišel ob času,
da ladji opere trup.

Tako bo,
če vse počaka, počakaš tudi ti.
Času mine čas.

DRŽA

Nekdo jo je ljubil
z zlomljeno krvjo.
Mislila je,
da se bo zravnal,
pa ga je veter
pripogibal naprej,
da je ostal pri tleh.

Ob njem je rasla,
brez njegove podpore,
brez njegove odločitve.

V venah je čutila
toplo kri
in se spreminjala
v bilko.

Kazalo je,
da je sklonjenost trave
pravilna drža,
pa sta dež in sonce
opravila svoje.

Bilka se je dvignila
v svetlobo,
trava pa je gnila
po plasteh,
nagnjena k tlom.

 

 

 

 

 

 

FALUS IN NJEGOVA MOČ

Razpihnjene ženske misli
se obnašajo kakor divji regrat.
S svojimi profesionalnimi perutničkami
so se ovile okrog izklesanih angelov,
ki bučijo v kamnu svoj diskurz
in hočejo oživeti, shoditi, govoriti,
se povzpeti med velika moška imena
in se prebiti skozi stekleni stolp,
'magari' na funkcijo državne poslanke.
Z žensko topilno prijaznostjo prek SMS-a,
za moške pojmovano, malo pretkano usekano,
oni pa trivialno zasukani, kot fascinirani
otroci odpirajo usta: aaaaaaa…..

Nato vzletijo iz toplih angelov sanje
in to božansko gibalo - ženska zapleše
kakor hočeta celota narave in ona, kajti …
narava in ženska imata žensko voljo in namen.
Vse kar je bilo v vidnem polju odsotno,
pokuka v prostor, iz prostora zavetja,
kar je moškemu tabu, žensko pa napotuje
na neprestano navzočnost zaradi njegove
moške vizije in njene velike skrbi zanj.

In koliko solznega meteža
zadrži moški v sebi, ko ihti žensko
v modrem prepričanju, da je kot moški
v družbenospolnem ključu presežen.
Ko ugotovi to nesistemsko žensko popolnost,
biti zunaj kip, znotraj ženska,
moški bere literaturo in si zastavlja vprašanja
pod veliko murvo in sladki sadeži
spoznanja ga bašejo z razsvetljenstvom
razuma, v katerega se je zaletelo
naključje zgodovine, da začuti žensko
moralno izdelanost ob svojem telesu.
Potem zmezi njegovo hrepenenje po moči
zdrsno namiljeno z 'mačo' položaja,
prijetno kot spust s tobogana in
sveža ohladitev v morju, pod nebom
polnim svetlobe, fotonov in kvantne radoživosti,
mu kar dobro dene kot morski val delfinu.

Nato teka okrog in raziskuje genealogijo
in malo zdesetkano groteskno,
aprilsko deževno ugotovi,
da se čuti malo pokradenega, malo zagozdenega,
malo utišanega in malo pridušno se kot otrok razjoče,
da je ostal čisto sam, samcat v borbi z ženskim
narcisizmom in karierizmom,
'kaj pa misli lisica, da je', iztisne iz sebe
zapičen v ogledalo svoje moškosti
in sicer znotraj tendenc kot lava,
ki iz kozmičnega trebuha eksplodira,
si navijači živce in zaviha rokave.

Moški se poda v volilno kampanijo.
Na koalicijski nasprotni listi ima žensko.
Vedno bolj se od svoje ženske oddaljuje
in rahljajo se čustvene vezi.
Ženska in moški se srečata v parlamentu.
Ženska mu reče: »Ali se midva poznava?
Sedi malo bližje!« Razdalja ju ločuje.
Poslanske klopi pač. Eksaktni red.
Veča se hrepenenje po zbliževanju,
otipu, prejemu za roko, stisku, poljubu.

Simbolični diskurz falusa se tedaj kot
nosilec specifične dejavnosti in lastnosti,
neležeče umiri in pomiri svoje strasti,
ko pa tako hrepeni po ženski …
Medtem ko gleda v globino njenih oči,
gleda tudi v globino njenega
mednožja in trebuha v poslanskih klopeh.
Falus kot struktura ima svojo moč.

SLADKO NASILJE

Hudičevo seme sadežev
zastrupljenega drevesa z ljubeznijo,
nasmejano v sarkofagu slasti,
poganja neznana energija strasti,
ko se mešajo in gnetejo tkiva,
pretapljajoče snovi
v vročične krče
iz podaljška v podaljšek poželenja,
sprevrženega v nabreklost koščice,
ki izloča sladkobni vonj
in zavije ovoj v pajčevino živih sokov.

V počasnem toku lezejo atomi po tkivu,
brizgnejo in se polastijo blata,
obešajo luči na betonsko ogrodje
in peščenijo v skrivnostno malto
in nato nasledijo obraz.

Z drobtinicami hranijo
in nadzirajo rast živih bitij,
se hranijo z njihovo sokrvico potem,
ko prestopijo veterinarsko postajo
in prag zelenih ljudi,
ki visijo in se sklanjajo po vrtovih
in se božajo s svojimi brati in sestrami.

Nabirajo školjke, morske sadeže,
ki se na koralnem grebenu
lepijo Stvarniku ob noge.
Medtem ko veje škrlatijo
strmoglavi čas v svojo dimenzijo,
iztrgano iz nadčasovnosti.

Čemu toliko vesoljnega razuma,
vloženega v upanje, povezano
z rojevanjem in umiranjem bitij,
ki vztrajajo do konca
kot sladko nasilje bambusa
v ženskem trebuhu.

Zakon sladkega nasilja bambusa
v ženskem trebuhu potuje svoj
čarobni krog okoli planetov,
da bi priklicalo življenje
in spet nekoga usmrtilo.

Zamaknjena sem v skrivnost,
kako ta neznana energija,
to sladko nasilje uspeva uravnavati
zakon stvarstva v Orlovi meglici,
v votlini ženskega in kravjega trebuha,
v stepni ptici Mongolije
ali eksotičnem pragozdu Amazoke.
Nori zakon, ki ga potrjuje peščica
sivih celic v lobanji,
ki je morda središče vesolja.

Kdo bi vedel?
Najverjetneje, bo že res,
če tako mislim z mislečimi mislimi
in obdarjenostjo s sladkim nasiljem.

EKSCENTRIČNE FASCINACIJE

Nebo, ki je že mnogim omrtvilo
ideale o lepoti ženske in jezik
nenehno ustvarja novo obljubo,
Dinonizov kult orgiastičnega
z bolečino moškega telesa v ženski.
Besnečo silo, ki spreminja Eros.
Tisti neizprosni nič in vse,
ki upre pogled v zenit,
ko išče življenje tam,
kjer se rojeva brezbesedno
mojstrstvo in kjer se rojevajo
zvezde z nemimi in brezglasnimi kamni,
kjer razvodenevajo iluzije
v neskončnih daljavah.
Tisti neizprosni nič nenehno oživlja
z ekscentrično fascinacijo upanja.

Tam ne more nihče več
sestaviti človeka,
pisav, ki bi bile podobne našim,
čustvenega vzdušja para, ki se ljubi.

So prehajanja, ki se začrtujejo
vdanostim oceanov nezavednega,
neizmerni srhljivi samotni moči,
ki liže z dolgim jezikom
nerazpoznavno pod previsnimi stenami,
kjer je zemlja še dovolj topla,
a majhna rastlinica, cvet simbol lepote,
ne ve za poslednjič.

Kako slepa je gotovost,
kako malo presenečenj je lahko,
ko je človeku dano upati.

Smo del snovi,
iz katere je vse, kar je.
Nikoli se duša ne razžari na način,
da bi človek zamenjal vlogo
in insceniral avtentični planetarni spektakel
oplojevalnih uranskih snovi,
delto demiurgove ljubezni skoz luč,
tisti majhen del večnosti, ki ga nosi v sebi,
da bi lahko spreminjal lunine hribe
in pobočja v večne ljudi.

Ljudi, ki bi počivali na krošnjah dreves
in pod nogami čutili popkovino,
ki človeka druži s preteklostjo
in se razteguje v večnost,
v prihodnost živo pridihane
in izdihane, ponotranjene nuje.

Kako močno hrepenenje trepeta
in drhti v telesu, ko človek gnete
zadnji kos kruha med zobmi,
z brezbrižno nonšalanco do resničnosti,
da se bo razrešil z iluzionističnim semenom,
zasejan z zavestjo, v veščini
erotizianega jaza z reliefom človeka,
fasciniran na drugem planetu
nad nasprotnim spolom,
erotično razprtega telesa večne lepote.
Eksistencialno vprašanje je,
ali bo ženska ali moški. 

TANGICE

Pred tabo leži toplokrvna žival,
ki si jo nocoj srečal na ulici
in povabil v svoj brlog,
da bi ti ogrela mrzlo posteljo.

Deklica, ki si jo srečal,
ti je globoko pogledala v oči
kje te najbolj ščegeta telo,
da bi počohala tvojo vest.
Kakor da se je zaljubila vate
te je gledala, in ti si mislil,
da je malce odštekano trmasta
in da se pusti prositi,
ker ti ni pustila sleči tangic
na tvoj paritveni apel.

Lepo se je poslovila
in dala vedeti,
da si neveden,
ker nisi razumel,
da ti ne bo čohala telesa,
temveč tvojo vest,
ki se je mastno svetila
in bolščala vanjo,
kakor pisana lutka,
ki ji je otroška duša hotela vdahniti
droben žarek svetlobe v oči
in je primerjala njena cunjasta usta
z jagodo, ki je scedila svoj sok
na njeno belo oblačilo.

Ti pa si ji v kozarcu pijače,
ki si ji ga ponudil,
mislil, da se bo riba v njem
ujela na tvoj trnek
in da boš imel mastno večerjo.

Medtem, ko si ji hotel
sleči njene tangice,
ti je ona slačila oči
in veter ob njenem odhodu
je odprl vrata na stežaj
in potegnil črto
med dve osamljeni telesi.

SALONAR

Salonar je padal v praznino
in nikoli več ni dosegel vodoravne ceste,
da bi nogo obul in znova shodil.

Salonar je s svojo konico tipal
kje so še ovire
in kje v področju časa je ples.

Če bi salonar hotel nogo poiskati,
bi vedel, da ni zaman deževalo oko to poletje,
ko je mazurka zdesetkala poskočni čas.

Če bi salonar vzel svetilko v roko,
bi videl kje ječi bosa noga,
ki je v škrlat obarvala utrujeno kožo.
Odmaknil bi kamenje, ki ga je nosila
cesta v rokah mladih dlani
in šel bi skoz razbitine nekega večera,
ki je imel na vesti krvavi madež v čevlju.

Boleče odrgnjeni lak
z bledolično krinko na zunaj,
kakor bi ga požrlo trenje moči,
je razločno čutilo svojo usodo čevlja,
ki načenja lepoto noge,
pred žarometi avtomobilov,
kjer se ženejo na ples kakor divjad.

Obuta noga pozna melodijo zraka
in ve kje na nogi tiči kurje oko.
Breztežno, lepo in blaženo,
lahkotno je zaplavala noga
v pomešano otožnost in bolečino,
ko je deklica prvič in poslednjič nosila
tesen salonar. Pomislila je nanj,
ki ji je nogo neusmiljeno pomendral
in ona je zatulila od bolečine kot volk.
Prvič! Naslednjič je plesala v supergah.

Salonar je v kotu tulil: provinca, dolgčas,
estetsko dvoživkarstvo in blef,
smrad po gumi in potu, pritlikavost, majhnost.
Na pomoč, na pomoč! Jaz salonar, ki sem
branil in varoval meščansko obutev,
snobovstvo slokih ženskih bokov,
estetski elitizem in erotiko nog,
jaz salonski lev že ne bom požrl
skoz grlo svoje ošiljene pete
takega ponižanja, da me bo zamenjala
navadna proletarska zanikrnam smrdljiva
in pritlehna superga, še ta brez vrvic.

IZBRISANE ROKE SPOMINA

Ko si odhajal
zakaj nisi vzel
s seboj spominov
zakaj si ostajal tu
z nasmejanim obrazom
zakaj si ostajal tu
z istimi glasovi
zakaj si dopustil
da pljuskajo
izgovorjene besede
v obraz
zakaj si zapustil
prstne odtise na duši

Ne oziraj se
ne glej nazaj
okenske šipe
so okamenele
ne boš več videl skoznje
bilo je davno
tisoč svetlobnih let je
odtekle so želje iz srca

Na dotikih kože
rastejo bele krizanteme
prah je razprl peruti
čas pleše svoj stari ples
in ti pusti ga da odpleše
ni izgubil svojih starih lastnosti

Čas je ohranil isti obraz
brez gub je
le spomin nanj obujaš
z začetkom na koncu

Ne oživljaj zdrsov
tišin v pozabo
srce je skalna votlina
v njej so utihnile ptice
v dnevnik je zapisan molk
ne listaj več po tebi ljubi liriki
ne išči več v sebi barv
vlakenca so se potrgala
ko so slikala tvojo podobo
izžeto praznino iz tišine

V tebi je zamujena
oblika bivanja
pripadnost svojemu značaju
v igrah svoje večne
neulovljivosti

Ne tekaj za sabo
ne ponujaj več
svoje neminljivosti
Obmolkni

Sentiment miruje
pusti ga
naj ga s svojo notranjostjo
molk posrka.

Ne dotikaj se ga
z izbrisanimi rokami
spomina
kmalu ne bo na papirju
več tvojih okornih pisav
duša ima radirko
ostani zamrežen v svoji resničnosti
Resničnost resničnosti te je posrkala vase
Tisoč svetlobnih let je minilo v prostoru in času .

VEČNA LEPOTA

Nekdo, ki je že zdavnaj umrl.
je imel vse -
peno iz katere je ustvarjal sanje
in posodo, v katero jih je zlagal.

Nekega dne je iz dna posode
z vsemi žgočimi strastmi
prebudil sanje z željo po večni lepoti.

Čisto obnorel je tedaj
in nikoli ni pozabil
ponižujoče dogodivščine,
da je njegova izvoljenka zaledenela,
ko je videla v posodi
vse odložene želje mladeniča.
Med njimi je bila tudi želja,
da bi ga ljudstvo častilo in slavilo
zaradi njegove lepote in modrosti.

Ko se je pogledal v ogledalo,
je videl sam pohlep po življenju
in pot, po kateri potuje smrti naproti.
Ljubil je deklico,
ki je že zdavnaj umrla
in videl je svoje želje,
ki so že zdavnaj zapustile njegov telo.

Ni se več trudil opazovati sebe
in občudovati svojo lepoto in modrosti.
Svojo skledo želja je odložil med pojave,
ki s svojimi željami in strastmi
naseljujejo svet.

Stal je negiben pred ogledalom
in ni se več spraševal
ne po željah, ki zadevajo prihodnost,
ne po željah, ki so segale v preteklost,
kajti vratar neba mu je zaprl vrata luči.

Mladenič ni mogel več videti ljudstva
in ljudstvo ni moglo več videti njega.
Zavrgel je vse svoje želje in hotenja.
V posodi je ostala živa le ena želja:
želja po večni lepoti ljubezni,
ki ne šteje dnevov,
ki ni sužnja svojega telesa
in ne sužnja svojega uma,
ne pozna tvojega telesa
in ne imena nikogar.
S smrtjo želja izstopi iz tebe
in te vodi v neskončnost,
da bi te radostila s svojo večno,
nedosegljivo lepoto, ki ji boš sledil,
ko boš izročil sebe njeni ljubezni.

Vendar moje in tvoje življenje
nima nič kaj opraviti s tem mladeničem.
Občutek, da mi je bil privlačen,
se je pogreznil v skledo mojih želja
in hrepenenje, kakršnega je živel mladenič,
me je spomnilo na dotik njegove kože,
ki me je z grozo spominjala
na težko listje, povešeno k tlom,
da sem posodo svojih želja
napolnila s čisto vodo,
hrepenečo po izrekih molka.
In večna ljubezen še naprej šiva
svojo lepoto skozi jeklo kože
in s silo zabada iglo v robove oblačila
in naravnost v srce.


HREPENENJE V PRAZNI STEKLENICI

Od daleč sem te gledala
kako si dogoreval
in pljuskal vame,
se sesuval vase,
se lomil kot ledena skorja
v mogočno reko življenja
in ogenj moje ljubezni.

Kakor star hrast si tlel
in zamujal najlepše dneve
svojega življenja,
preseljen v stvari,
ki so bile samost,
hiša, dvorišče, češnja
in barve tvojih slikarij.

Oh, to sladko moje
in tvoje tlenje,
prepoznavno z dišavami sanj
v praznem lovu za trenutki,
ki so neizpolnjeni zaradi daljav
umirali dan za dnem
v sončnem ozračju dneva
in strdkih najinega časa.

Na središču poti
so znova vzklile kali
v čudežno naključje
in goreče spoznanje,
da sva ti in jaz
z vonjem pomladi napolnjevala
to čudežno tišino,
neizmerno daljavo,
poletavanje čebel nad poljem,
guganje dreves ob reki
ob njenih lenih vodah,
ki so hladile
najino koprnenje.

Gibanje vetra je vznemirjalo
mene in tebe.
V mislih sva se srečevala
in še bolj ljubila
ob tihi glasbi
in upognjenih rožah
z bivanjem vsaksebi,
včasih tudi srečna
v potuhnjenem ognju,
v katerem se vrtijo
in vrtinčijo upanja
z veličastnim ritmom
utripov srca
in sprehajanjem spravljivih senc
pod tihožitjem zvonika,
ki ob jutranjih rosah
zaradi prehitre vsakdanjosti
kmalu zazvoni v večer
- meni in tebi.

Midva v jesenskih oblačilih
bova še dolgo hodila
drug do drugega.
Ležala bom v mehki travi
in zamujala slasti
neke pravljice brez konca.

Vidim te rožnato in sinje,
med brstiči diši po pomladi.
Umirim se in kmalu lahko
sladko zaspim
z dušo plahe prepelice,
ki pod nebom vnebovpijoče beline
zadihana zlaga poševne ure samote.
Hiše bežijo, beži polje in čas.

Zatuli v grlo prazne steklenice
in skuhaj si vroč čaj!
Noč potrebuje norčije.

RDEČI ČEVELJC

Sonce je raztrosilo droben zlat prah po planetu,
ki se je nekega večera oprijel rdečega čeveljca.
Ta se je neizprosno hitro vrtel okoli nje,
jo nagovarjal, da je ustvarjen za njeno nogo,
da zna uživati svojo usodo z njeno ljubko podobo.
Prigovarjal ji je, da je ustvarjen zanjo
in da ga bo nosila z navdušenjem in občudovanjem,
šepetal ji je na uho in govoril, da bi rad proslavljal zaroko,
da se tako dobro prilega k njeni svileni obleki,
k nakitu, njeni pričeki in njenem avtomobilu,
govoril ji je v nekakšnem potrošniškem jeziku
tovarnarjev in trgovcev s čevlji, ki hvalijo svoje blago.
Hvalil se je, da je zadnji dosežek mode
in da potrebuje lastnico, ki ga bo pošteno plačala,
negovala in čistila, kakor se za čeveljc spodobi,
da bo ohranil rdeč sijaj in mesto izbranca v omari,
ki mu je globoko priraslo k srcu.
Povedal je, da hoče biti izbran in kupljen premišljeno
ter ohraniti svojo zavidljivo zunanjo podbo vse življenje.
Življenje z njo si predstavlja v uživanju in potovanjih.

Gibati se želi med omikanimi in prefinjenimi ljudmi,
ki so ga sposobni občudovati in zavidati tudi gospodarici,
ki ga potrpežljivo nosi in se boji njegove majhne sence,
ko ji s svojo ostro konico pete pritiska na dušo.
Rekel je tudi, da nosi v sebi zakon divje samovolje,
da če on hoče, da otišči nogo in povzroča hudo bolečino,
da nezmotljivo rad sledi zakon maščevanja,
ki ga vedno znova krši in spreminja na dobro,
ko se neha čutiti sladokusec tuje bolečine.
Vesel je, da je našel pribežališče v čarovniji ničemernosti
in se prepoznal v ogledalu izložbe na ulici.
V svoji domišljavosti je rekel: "Daleč so tla,
ki so trosila zlat prah in mi prinesla iskro prostosti,
da počnem jaz čeveljc, nepokoren svojevoljnež,
kar me je volja. Lahko skakljam in jo brcam v srce.
Jaz sem v odnosu tihega uživalca bolečine z njo,
uživalec njenega trpljenja, da jo kolikor zmorem utrudim,
ji prizadenem žulje in jo podrejam svojim igram."
Ona mu tedaj z razpolovljenim trpljenjem
in razpolovljeno vdanostjo reče, da je vse stvar
okusa in potrpežljivosti in da naj osvetljeni obraz,
namazan s tolsto pasto za čevlje zavoljo zafrčkanega denarja
zanj in zavoljo njenega dobrega počutja konča
v kanti za smeti, ker ona najraje hodi bosa.
In tako se je tudi zgodilo. Rdeči čeveljc moli
svoj nos med odpadki in prosi, če bi ga katera obula.

LEPE NOGE

Vsak ima srečo svojega telesa,
da se mu skozenj pretaka
glasbena matematika,
ki je gola deskripcija duše.

Vzdignem roko, jo zajamem,
in z rokavom pobrišem dim za njo.
Jaz imam vselej zadnjo besedo.
Računalnik ali papir pred mano nikoli.

Da se znajdem v njej,
se odprem kakor široko nebo.
Misli so poslikane z obrednimi
barvami – enkrat so bele, modre,
drugič rdeče, zelene, tretjič sive in črne.
So simboli barv in dodatkov – enkrat aktivni,
drugič regressus ad infinitum.

Božemili, kakšen monitor
paradoksalnih zavesti!
Vendar prava misel človeka
je središče galaksij. Je nepreglasna.
Izletno sejmišče duše.
Najdragocenejši temelj duha.
Koliko pozornosti, vznemirjenja
in prebujenja! Moči dobrega
in ničnosti v nečimrnosti.
Električno mikrovalovno nihanje
s postuliranjem zavesti skozi sive celice.

Vendar misel ima tudi lepe noge.
Slekel bi ji pas, nogavice in nedrček.
Rad bi se začutil ujetega v njej.
Rad bi občutil kako mi slači majico
in kako se curek znoja raztrešči brez besed
in takšna misel je pravi rokopis srca.
Noben program umetne inteligence ne more
zlomiti njen logični razum: ljubiti.

Povsod so stojnice, veliko misli
in praznih besed. Misel prižiga
namizno svetilko in midva posedava
sama ob njej. Brez računalnika!
Kdo bo sprejemal najine misli
in besede, ko bova morala oditi?
Računalnik ne bo potočil nobene solze.
Treba mu bo vgraditi srce.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

LJUBEZEN NIKOLI NE PRESAHNE

Bila sem otožna in opazila,
da me je lišaj že skoraj prerasel.
Sanjala sem utrujenih nog in zaprtih oči.
Opazila sem, da si želim ljubezni.
Bila je noč, ki je pila mojo ljubezen,
da bi jo jutro rodilo na novo.
Čas prazni in jo napolnjuje.
Nikoli tema ne zakamni srce.
Jutro nadomesti manjkajočo
zgodbo govorice noči.

Zvezde nikoli do kraja ne izgorijo.
Ostane svetloba, ki se privesi v jutro.
Zbudi domišljijo in želje.
Požene kolesje časa v zaris gibanja srca.

Občutim kri z nadihom vina,
ki hoče z močjo reke krožiti
in se pretakati skozi telo.
Kadar usmerim pogled na otroštvo,
se mi zdijo razmišljanja in občutki lepši
in ljubezen ne bi nikoli smela
postati talka v ujetosti noči,
kajti tema in svetloba sta eno telo
in jaz sem omotična, ko me sežiga
noč in dan na ležišču čakanja.
Ljubezen nikoli ne presahne, vedno pride,
pomešana z zvezdnim prahom noči.

SVINČNIK

Ena sama koreninica
v poganjku svinčnika
se je razrasla v drevo
z žensko v sebi.

Anoreksičen košček lesa
v brezčutnem stanju,
z odsotnostjo, ki zazebe,
kot izvirek napoten v morje,
izmuzljiv v roki,
z modrico na spominu,
piše žive besede.

Znotraj ga vonjam
ob gorečih stenah voham dim,
v prehodih tlenja občutim
žerjavico, ki hoče greti
in se spusti globoko
v zaledje izvira hrepenenja.

Brezbarvno, prozorno
in prosojno prostorsko telo
se izklesuje v Ostržkovo podobo.
Sva neločljiv ljubezenski par.

MATERINSTVO

Srce prepredeno s čutili neslišno utripa,
v tančico ovito ziba se majhno telesce,
z drobnimi prstki navznoter išče in tipa
po skrivnostni kamri to majhno čudesce.

V votlini raste zavojček pod toplo vzboklino,
uči se s sozvočejem matere živeti, želeti.
V lupini radostno z dihi polni praznino,
z vžigom uči se ljubezen duše vase sprejeti.

Ves svet se je v prenešene upe pretopil
z vsem bogastvom, ki zmore ga podaritii narava,
lepoto neponovljivo je v materinstvo natočil -
sončno luč, vzvišeno svetlobo v čašo kristala.
Zvenijo uspavanke in gozdne vile šumenje
šelesti po sledeh beline soka najslajšega mleka;
rojstvo položi v naročje staršem največje veselje,
žlahtnost ovito v mehkobo otroškega joka.

V rdečih popkih speča materina ljubezen
mezi od sladkobe, dokler ne počijo ovoji,
iz korenin in drevesa je sadež izvabljen
zori, dozori in razprši se semenje daleč naokoli.

IZROČANJA

Sem mesečina,
rojena v očeh tvoje ljube.
Ko me raniš zvečer, v spanju krvavim.
Pod Tiffanijevo svetilko zamiram
v medlo luč v odblesku okna
in se priplazim čisto blizu tebe,
da otipam svoje zajetje,
ko tema dobi obliko telesa.

Imam lastnost določanja zatišja
in upanja v lesketanju. Darujoči razpon
pretakanja skozi tebe, me meri.
Sem že skoraj dobrota in žlahtnost
daljnjega spomina, ko se izrečem
kot čista ljubezen v zrklu,
z izročanjem, ki je čakalo name.

Zapletena v stvari v kotu,
sem znak božje volje,
spev miru iz daljave,
prilepljena na vžig iskre srca.

Ne vem kako padam,
ravno ali poševno,
vendar ko prihajam, se zleknem
ob tebi in sem kot ravnokar prižgana
večnost, zapletena med veje noči.

Spletam ogrlico mozaikov
v prostorih svoje naselitve.
Obsijem sleherno zrnce prahu
v predsrčju, ki se spreminja
v zeleni vrtinec in zavija srce v sebi,
ki poganja moje korenine.

Uvodna stran  |  Bibliografija  |  Novo objavljeno I.  |  Literarni porton  |  Poezija  |  Proza
Genealogija  |  Galerija  |  Knjiga bralcev  |  Stiki in povezave  |  Slovenska imena mesecev  |  Kotiček za Slovence po svetu  |  Slovenec sem!  |  Raziskovanje nekega primera  |  O smrti   |  Blog I.  |  Današnja misel  |  Luske hibridne samorodnice  |  Aforizmi  |  Poglejte kaj je danes novega!  |  Objavljene vsebine od 1.4.2008 - 31.3.2009