POEZIJA "KO LUČ ZASVETI" VIII.
Iz mojega otroškega telesca
so hoteli narediti trupelce.
Najprej so me zavili v črnino,
nato v rdečo krpo.
Jaz sem rasla iz ritma zemlje
kot beli znanilec pomladi.
Vsa pokrajina je bila bela,
zasuta s snegom.
Beli pršec je cvetovom belil obraz.
Ogromne količine vode so v posebnem
agregatnem stanju varovale cvet.
Belina je delovala kot luč.
V sebi sem čutila tisto območje
Sončevega očesa, ki se staplja
z notranjo tišino beline.
Ledeni kristali so se spremenili
v diamantno krono razuma.
In ta belina ne bi bila nič posebnega,
če ne bi bila svoboda in sama po sebi
razum in človečnost.
JULIAN ASSANGE WIKILEAKS
Garjava usta se sprenevedajo.
Lažejo enkrat sebi drugič drugemu.
Laži imajo svoje gnezdo v temi.
Na ležišču pokopanih besed,
ki kot feniksi vstajajo iz pepela.
Neiskrenost in sumničenje imata
obokan nerazsvetljen tunel,
v katerega se pomikajo ljudje,
ki lezejo na skalnato in krušljivo pečevje.
Drug drugega so preslepili.
Prelisičili z besedami lepljive sline.
Za hrbtom so preganjalci
pred njimi napadalci z zgubanim obrazom.
Vsi prisilijo vsakega posebej,
da je svet po njihovi meri pravšnjosti.
Prilagojen fonetiki zvoka Pilatove dlesni.
Dežuje. Premor za luč.
Spreminja se močvirje
nerodovitne pokrajine.
Tunel se vleče do sončnega oltarja.
V njem mežika trepalnica vesti.
Opotečeš se in padeš.
Vstaneš in pridobiš vzgib za resnico,
ko se nebo široko razpre.
Iz sebe lahko izstopiš,
če si prej vstopil vase.
V globini je višina, v višini resnica,
ki jo dosežeš z iztegnjeno roko med zvezde.
Roka išče pot,
kjer dozorevajo soli.
Zasvetil je mesec in odprl vrata vesolju.
Vse skrivnosti jutra so priprte
v sencah oblakov.
Trenutek obvladovanja.
Spregovoril je jezik miru.
Nič ni več neznanega.
Vse je vsakomur jasno.
Odpira se razpočen sončni kamen.
Premika se svet!
STREŠNO SLEME
Samo eno statično točko poznam.
Stati in obstati.
S stopalom na svoji zemlji.
Zahtevati mero čevlja zase.
S prgiščem zemlje.
Samo prgišče trdih tal
s pravico hoditi po mehkejšem zlatu
in živeti sredi zelenega čudeža.
Brez sklonjenih črt.
S strešnim slemenom,
nad katerim je zasidrano sonce.
Z žveplenko v prsih,
ki se vžge in zasveti,
ko se oblaki razpršijo po nebu.
S prvinsko silo moči.
Seme se usidra v odprti rani.
S potopljenimi očmi preteklega
v prihodnjem, prebrano v jeziku
svojih korenin. Klitja in cvetenja.
na potujoči razstavi pomladi.
Ni mogoče cenzurirati misli narave.
Svojo ljubezen razkrije v času rasti.
Prej ali slej bo njena roka napisala,
kar je zemlja v sebi ohranila.
Sadeži so verbalni simbol svobode,
ki govori v barvah metuljev.
Ljubezen požene v mračni luči zvezd.
V dišečem toplem zraku.
V oglatem oklepaju kažejo sadeži
pesti spomina na erotični čas brstenja.
Drevo stoji kot utišan zvonik,
ki pripada rasti ob človeški višini
in ne klone od bremena.
ZAKORENINJENO DREVO
Nihče ni razčesal ljudem možganov
tako, kot je veter razčesal lipi krošnjo.
Nobeno črnilo ni ohranilo spomina,
tako kot je lipa ohranila svoj dišeči vonj.
Le razredčeni čas žaluje za njegovo izgubo.
Vsakemu tujcu lahkomiselno odstopijo
svoje mesto in se mu ponižno klanjajo,
ne da bi prižgali svetilko,
mu pogledali globoko v oči
in skozi oči tujčevo srce.
O Bog, kako nas življenje odtujuje,
kako nas izžema in nam jemlje sokove,
upogiba, kot bili bi votle bilke v vetru.
Ko ljudstvo spregleda in spregovori,
ima že razmajano zobovje,
iz spoznanja mu zeva le izkušnja
z razprtimi žejnimi usti in razpokanimi očmi.
Lipe še dihajo in ohranjajo to deželo.
Tisti, ki prebiva v lipovem drevesu ve
za rast korenin, ki se ne umikajo
tujerodnim drevesom in ogradam,
le poslušajo šumenje srčastih listov,
ki šepečejo materinsko pesem.
Lipa odpira oči in raste neločljiva od zemlje.
Kot bi se dvignila beseda, je njeno drevo.
S preroško krošnjo varuhinja svetlobe
razgalja sončeve vode in žene korenine v rast.
Kar je globoko v zemlji, se kaže v krošnji.
Lipovo cvetje ima svojo govorico,
vonj in svoj prvinski značaj.
VEČERNI UTRINEK
Neskončni zlati trak večera,
glas vetra odnaša sončno luč.
Enega zbode, drugega zabode.
Položi mu srce na kamen,
drget beline v neparnem brstu,
ko pod dišečim grmom se stopi perut
v toplem zraku v brezbrežno morje.
Govori v narečju leta ptice,
vali velike črke abecede,
med prsti se zapisuje
lunin krajec se zrcali na zobeh.
Iz intimne notranjosti s potezami
vzletov, gori, gori na grmadi
ognja zadaj gori, plapola z lasmi,
v deblu utripa usločen odsev.
Svetlobni lom, kristal v srebrnih rosah.
Poljub obilja, ožete ustnice plapolajo,
sesede se ljubezen v notranjost časa.
Vidim jo na koncu jase oči,
kako se guga s krili živobarvnega metulja,
ki svoja krila razprostira v skrivnost,
ki jo počasi liže noč.
NEKOČ
Rekla je: Nočem biti lobanja,
hočem biti mivka na produ.
Stresite me med kalužnice,
da se bom smejala soncu.
Kje so pevke,
ki bodo položile bilko v gnezdo.
Jaz bom sarkofag svoje preteklosti,
ptice pa bodo kraljice nepopisne
lahkotnosti, zleknjene v mojih očeh,
brez črnih naočnikov,
ki jih nadenejo umrlim.
Bogovi ne umirajo.
To lepoto dovolijo užiti samo pesnicam,
ki z bidermajerskim navdihom
polnijo prašnike maku in prebujajo luč.
Jaz bom nekoč ibis s sledovi tekočine,
ki bo kapljala iz srčnih žil kot tolažba
z vonjem juter na morskih sipinah.
PTIČJA ŽALOSTINKA
Moj dragi dom, zrem v tvoje telo.
Telo telesa matere domovine,
obrnjene navznoter,
kot da bila bi čebela v melasi narcise.
Pozlačeno zrnje rodovnega spomina
se svetli kot jantar v maternih očeh.
Kdo te ne bi ljubil?
Tkanje iz svetlečega ptičjega perja.
Petje iz škrjančkovega grla.
Oznanilo sonca nikoli ugaslih ognjev,
lučce kresnic, izkušnja svetlobe.
Stik z neslišnimi glasovi sreče.
Domovina, delo milijonov rok.
Zanje veljala poklicanost poštenja.
Zapognjenost čutov in življenja srčni utrip.
Zavihek materinskega brsta, utripanje
zimzelene butarice na preprogi,
kjer tekajo veseli otroci
in preštevajo lističe ivanjščicam.
Domovina je marljivo delo dobrega,
srečnega in delovnega človeka.
Njen zapredek nasmeha je odzrcaljen v solzi.
V glasu trepetajočem ji moč ugaša v grlu.
Glasu, ki škripa in opertetno cvili kot veter
osramočen, zaskočen in utišan.
Jezik se je podredil žargonu dobe.
Okrnel je po starem scenarju.
Iz znoja in zgaranih rok je vstala
izrabljenih nohtov, kot krt je rila po zemlji.
sejala, orala in drobila kepe prsti.
Drevesa so vztrajala v gozdu.
Pognale so korenine, zraslo je deblo
in se razbohotila krošnja v ptičje žgolenje.
Drevesa si želijo dobro druščino za tolažbo
v koreninah pod pomrznjenim snegom
in premraženim brezčutjem sveta.
Vsako drevo je kot platnena hlačnica,
ki poplesuje v vetru in ustvarja ritem rasti.
Znašel se je nekdo, nato so mu sledili še drugi.
Sramoval se je svojega porekla in se je nabreknil.
Si je zlatimi okraski izumetničil svoje ime in telo,
si nadel odvratno masko požeruha in lenuha.
Prisvojil si je njeno rast, prelest in oblast.
Oprijel se je vej narodovega drevesa
in ga stresal toliko časa, da je drevo golo ostalo.
Veduta z vrha vseh možnih obubožanih svetov.
Kjer se konča grič, se začenja hrib.
Tam ptice glasno pojo žalostinko,
narcise bodo cvetele, ko pride svoj čas.
BOLEČINA
V suhem drevesu višnjeve barve
raste bolečina in se spreminja v izkušnjo.
Drobi ležaje spomina
ob prestopanju praga ljubezni.
Nevsiljiv veter se tihotapi v dušo,
razburka kri in gospoduje
kot použivalec ognja izročitve.
Ni ga mogoče ubesediti.
Je tišina, ki raste iz trpljenja.
Iz rane požene neokrnjen lotosov cvet.
Uročeno bijejo dražljaji
svoj ples svojih prašnikov,
čustvenih razločevanj in delitev,
a bolečina ima globlji pomen.
Je prepoznavni znak človečnosti,
leži v toponomih ljubezni.
Bolečina nima dokončne razlage.
Bolečina je brez oblike,
občutje v objemu zelene barve.
Upanje usahne zadnje.
Modrina sega v deveto nebo.
Je govorica etičnega zakona,
kakor plačilo za ljubezen in kazen za mrk.
V odtrganem kosu podobe
ostaja v duši kot zastrašilna praznina,
ki sega preko nje same
kot izjedkana izkušnja uma,
uročeno čustvo brez cilja.
Ikebana v treh stopnjah,
škrlatno krvava paša življenja,
prestopanje iz črnega v belo.
Potapljamo se v darove modrine,
z molitvami in s tetovažami
cvetličnega veselja vekotrajnosti v brezčasju.
V drobcih zavedanja narašča ocean solza,
v boleče slovo do zadnjega diha.
JESENSKA ODA
Izplesan je ples zvončkljanja kraguljčkov.
Sad lebdi v tišini drevesa na veji
ob kozmičnem krvavenju ruja,
ko ptica zapoje alkimistu luči.
V plamenih sredi rdeče rodnice kipim.
Srkam sončne cvetove neba,
za zvezdnimi ognji hitim
po cvetoče sanje izpraznjenih noči.
Ples svobode, plapolanje v jezikih
orumenelo zelenega tkiva.
Spreminjam se, dodajam in odvzemam.
Zaniham, od svetlobe oslepim.
Ude prosojne stapljam v belo.
Spreminjam se v cvetoče ajdovo polje.
Žejo po dežju umirim.
Spremenim se v mak z okraski plavic
in lepljivih kadulj z rumenimi venci
ob robu gozdnih stezic z vonjem
po mladostnem koraku in metuljih
z velikimi barvnimi krili.
V dišečem kipenju dneva se nekoč razrešim
kot veje žalujke z njeno jokajočo postavo.
Svetobolje s trpkim deležnikom deklištva,
ki je sanjalo mistiko, drevesno višino rasti.
Prisluhni, mar slišiš glas, ki se zlije
v vsako melodijo, v jok smeha
in nasmeh žalosti. Zlog se povezuje v besedo:
jesen. V srebrnem veku svojih spevov slišim
šelestenja dreves, kako medijo kostanji.
Pletilja jeseni me je vtkala in mi posodila
čevlje za hojo med rjavimi listi.
Kakšen čudež ob vznožju stopal,
ki bo vzklil in rasel čez darežljive zaznave.
Prižiga se že roka ljubezni in narava zaspi.
Tam bele krede z manšetnimi čipkami
rišejo odlagališča za sanje,
medtem ko prsti segajo k soncu
kjer tropolijo plameni
v vrelcih ljubezni in nas upesnjujejo
s tanjšanjem kamnitih zidov med ljudmi.
DOM
Ko me objame mehkoba
in sproščenost domača,
sem srečna.
Čez okno svetloba,
jutro ozona po plohi dežja.
Ponižnost gorečk na balkonu,
ki so zagorele
v kobule čudovitih cvetov.
Vstopim v sobo.
Odtekam.
V misli.
V mokrocvetoče spomine.
Nikoli razvozlana skrivnost
tisočerih malih ujetosti
in tisočero ljubezni,
ki zorijo v podobe današnjega dne.
Posvečenost sledi brevirju zahvale.
Dan zadiši po domačnosti,
po delu lastnih rok.
Neznano v znanem.
Utrinek tople intimnosti.
Druženje same s seboj.
Olepšan trenutek poglobitve,
ki požlahtni mojo bit.
Nevidni natakar,
ki vselej postreže
nekaj posebnega.
Romanje in zatekanje vase.
Med lepe spomine.