NOVE PESMI

Himna upora čebel

Vstopi v središče prostora,
zavzemi nadzor na točki,
kjer rojijo čebele in na krilih
prinašajo med.

Zapusti smetišče ostankov molka.
Stopaj po ulici odločno,
da se daleč sliši tvoj smeli korak.
Slišijo naj te tudi oni,
ki so se zaprli v panj in si režejo čebeljo strd,
ne da bi razumeli prostorskih razmerji
med maticami in troti znotraj panja –
razmerij med delom in sladkanjem.

Tvoje dihanje naj bo način upora.
Čutijo naj tvoj notranji nemir,
tvojo stisko, tvojo aritmetiko.
Preproste računske operacije:
seštevanje, odštevanje,
množenje in deljenje,
ki ima svoj začetek
v kamenčkih, panjih in številu čebel.

Ali ne vidiš, da zmanjšujejo
tvoj notranji prostor in tekmujejo,
kateri trot bo zasedel
še neizpraznjeno matičino mesto.
Moj jaz je vanjo vraščen –
puntar z vilami, ki prebada tatove,
puntar s koso, ki pri prvem zamahu
pokosi jalovo ljuljko;
puntar s kolom, ki prebada
Luciferjevo trotovo dušo.

Imam črke in besede,
iz njih sem sestavila himno upora čebel,
ki jo boste peli skozi viharje
pesticidov in insekticidov v oči.
Ko bom vraščena v vršace,
bom pela z dežjem in vetrom,
ki bo počistil mojo deželo.

Ne sodi svoje domovine po njenih
ravninah, sodi jo po njenih vršacih,
ki silijo v nebo in rastejo oprti
na korenine življenja med panji čebel.

Ko te bo zaskelela stara rana,
začni globoko dihati, vse hitreje in hitreje,
dokler njihovo hišo iz kart tvoj zrak iz pljuč ne sesuje.
Srce v tvojih prsih pripravlja nevihto,
misli dobivajo krila in roj čebel bo poletel za teboj.
Zrno pšenice te gleda kot kruh iz tvoje zenice.
V zlatem soncu ima zakopano dušo dobrote.
Delovno čebelo, slovensko sivko!


ODPRI OČI!

Ni naključje,
da začutiš sebe,
ločeno od besed,
z zavestjo
tihega čustvovalca.

Dobiš ukaz vesti:
Odpri oči!
In oglasi se čustvo,
ki še ni beseda,
le vid za gledanje sveta.
Enotnost krvi in duha
s čutili sluha in tipa.

Nekdo ti trka po hrbtu.
Vzameš teleskop,
iščeš, kje se nahaja,
prosiš naj razgali
svoje bistvo,
ker nobenemu odsevu
v čistem gorskem jezeru
več ne verjameš.

Gnostična jeza in bes
prihajata za teboj,
te spremljata s pingvinjo hojo
in oznojenim perjem.

Razdalje te razprostrejo,
zagledaš milijone zrcal,
Vsako ima svojo podobo.
Nič se ne more ponoviti.
Nič več ne more biti tako.
Vselej so drugi in drugačni.

Zrak zeha,
mačke se pretegujejo,
himera lenobno poplesuje.
Stanje za kartoteko,
sistem, ki zahteva oštevilčenje
In arhiviranje.

Sežetje nepresnovnega.
Skritega. Stisnjenega.
Potlačenega. Nepropustnega.
Impregnirana zavest.

Zvoki, igrani na elektronski klavir,
natanko ob istem času,
ko se stikata preteklo
in prihodnje na točki,
ki te zahteva.
Zabeleži spomine!
Vrana vrani oči ne kljune.

NENAVADNO HLADNO

Ljubiš me,
ne da bi s svojo roko
dotaknil mojo dušo,
ki se vrti v kolutu
svetlobe in na njej
raste skrotovičen hrast,
zasvojenec z zemljo.

Vse posrka vase,
da bi se s svojo krošnjo
prikupil nebu,
ki lebdi nad njim
s skoraj brezsnovno
praznino odsotnosti
zaklenjenih kroženj
v znamenju osmice.

Kako nenavadno hladna
je ta tvoja ljubezen,
ki mi jo izpoveduješ
z možnostmi za užitek
pitja in hranjenja
izpod snega.

Kepe kopnijo
in jaz cvetim v utoru te poti
in zorim želod,
da boš z zobmi
mlel mojo ljubezen.

OBČUTENO

Raztopil si se v mojih očeh.
Dotikam te s spuščenimi vekami.
Zamižim in ti se zlivaš v moj hram,
kjer rastejo pokrajine flisastih gričev
in zeleno dekliške oljke.

Eterično mavričen
in travnato sanjav je dan,
ogrnjen s sinjim šalom,
ki izroča nevesto
svatbi razigranega morja.

Sem kot samotno drevo na obali
s čebelo na svojem sadežu.
Stisnjena smokva
s sladko kapljico na nosu
iščem besedo, ki jo je narisala
jutranja rosa in položila na jezik,
ko se je morje hotelo zarivati vame.

Mežim in hrepenim po razkošju
galebovega leta,
ki zarisuje črte svojih svobod.
Iz morskih valov sem sezidala stolp
v podporo mavrični prisotnosti
in z dvojno ljubeznijo
držim za roke vodo in kopno,
poljubim bel cvet magnolije
in vetrovi oddeskajo z jadri v svet,
ko se slačijo mlada jutra noči.

VONJ

Je človek,
ki ga je oplodil
njegov oče?

V nedrih kača,
na obrazu oltar
in temna pega
motnega dna.

Vina na pretek.

S krvavim obrazom
ga gleda
skozi številno mutacije.

Vino v ljubezni,
sodba v sovraštvu.
Živeti v hlapih,
je kakor moliti Boga
skozi pekel.

Tam cingljajo
izpraznjene duše
in zlagajo
prazne steklenice.

Slike ne dovolijo
pozabiti
razkosanega drevesa.

Materi še pulzira mleko
v dojkah.
Voham jo,
dehti po šmarnicah.
Treba je razumeti ta vonj.

ZA TEŽO KAMNA LAŽJI

Kamen ti je padel iz roke.
Obstal si kot kip,
za težo kamna lažji,
v gmoti kamnit.
Umolknil je veter,
ki je usmerjal roko v cilj.

Dleta na delu ustvarja,
prste breztežne
in utišane čute lovca v njih.

Skala je iz mrtvega kamna,
gmota celic prsti, brez krvi,
Poslušaj ptiča,
roka pogreša kamen,
kamen sonce,
ki v njem se iskri.

Rešen teže kamna,
spoznavaš mimoidoče,
ki so občudovali veščino,
kamen v tvoji desnici,
srce ob levici.

Ko na tebi se ranjena koža
od dleta ohladi, boš vedel kdo si.
Hladile te bodo vode in dež.
Le zamaknjen kamnit samotar si,
ki ne veš kaj bi,
brez kamna v roki si le kip
v zakotju kiparjeve sobe
s človeškim okrasjem,
še vedno na kamen uglašen.

POT



Skopnela je pot.
Po njej so gazile
razbeljene noge do križpotja
z molkom prekrižanih ustnic.
Listje se lepi na sledi.

Poslušam. Bijem. Bijem
v odrivanju korakov.
Vase še skoraj nisem šla.

V zubljih nihče ne umre.
V ognju so izgorevali.
V plamenih so izparevali
z bolečino opeklin.
Se upogibali, jokali
in odlagali pepel.

Noge imajo smisel za daljavo.
Za iztiskanje iz mednožja.
Za obstanek v izsušenem koritu.
Nekateri mirno dihajo,
drugi sopijo predčasne ustavitve.
Sfumato zabrisani korak brez sledi.
V ognju vidim pigment svoje kože.


NA USNJENEM SEDLU SLASTI









































Blaženi dan, postala je ženska!
Oblaki s svetlikajočimi robovi jo nosijo,
dviga jo hudournik z uperjenim semenovodom
v rajsko dvorano, kjer pršijo luči svojo nespečnost.
Skozi hrepenenje se vžigajo niti svetlobe,
poželenja plapolajo s sijočimi plameni,
razpotegnjena po dišečih popkih na lističih,
ki brizgajo fontano miline svojih pestičev.

Pljuska in sega z rokami v notranjost
pojoče krvi, ognjeniki plešejo v zaslonu oči
nezaveden namen v darovanju himna.
Sprejema ga v čaščenje, pokrita s krznom
njegove kože na usnjenem sedlu slasti.

Na svoji koži bo nosila njegov rodovni zaklad.
Nekaj lovskega je njej, ki diši po zemlji.
Nabira drva za kres. Čaka ga v jagodi
kot kača, ki opreza za kačjim pastirjem.
Skriva se v sencah njegovih obrabljenih rogov.
Jezdi ga z bremeni na njegovemu konju,
je del tropa njegovih lovskih strasti,
razpotegnjeno je vlakno njegovega pasu,
morda odvečna luknja lakote v njem.

Šklepeta ji okostje v njegovem telesu,
vpije nad vrhovi podivjanih dreves,
vabi ga med kroženje zvezd,
s ključem od nebeških korenin in dreves,
kjer skovika noč svoje strasti.

Njena molitev je izsušila sonce,
ko je dregnila s koleni v blazino
njegovega ležišča in ga rušila kot trdnjavo
moči pod seboj; žejna kraljica
je spila iz keliha vse seme,
ko je vanjo ponikal komet.

IZGINEVANJA IN OSTAJANJA

Na zgubano dlan poglej
kaj govorijo zapisi,
kaj je zarisal veter
in kaj spi v dremavi svetlobi soli.

Poglej, če še obstaja tisto,
iz česar sem bila rojena
in je prihajalo v slapovih,
se spreminjalo v vino,
trepetlikalo in si krotilo dušo
z bičem besede.

V mehkih nedrih sem iskala
bradavičasto podobo,
zabrazgotinjeno glino upanja,
pripovedujoči duh tolažbe,
a stope topotajo neutrudno
in voda jih žene naprej,
udarjajo in luščijo zrna,
luščijo mak.

Poganjajo čas
med bele zavese
pajčje mreže svetov,
pajčine spredene iz lepljive snovi.

Bilo je polaščanje
in prilaščanje, zastrtost,
ki se pomika in odmika.
Nekaj je, kar se skloni,
pobere in zloži vase.
Nekaj, kar se prevesi čez
in nekaj kar obstaja ostaja tu.
Razcvetel se je cvet,
ki zvoni.

VEČNO VRAČANJE

Ne vem kdo si. Brez oči si.
Kot stepski tiger imaš telo.
Hodil si čez Iranske planjave,
kjer se je rodil Zaratustra.
Prvi med velikimi preroki.

Prihajaš iz Gilgemeša
z vero starih Perzijcev.
Heroj, mag, kralj, kdo si,
s kom se imam čast pogovarjati?
Težki tovor nosiš s seboj.

Bila sem na pogrebu Aristotela
sredi Babilona, ko so vsi žalovali.
Ali se me ne spominjaš?
Sprehajala sem se z Aleksandrom
Velikim po Semiramidinih visečih vrtovih.
V vrtincih sem se premešala in prevrednotila.
V genih nosiva še spomine jezdenja svojih
prednikov na kamelah po žgočem soncu.

Si mar iz snovi iz Mrtvega morja?
Vonjam dišave arabskih trgovcev.
Vsakič, ko pelje vlak mimo,
se spomnim na puščavo in kamele.
Zaznavam znake Morsejeve
abecede, predirne glasove,
ki kličejo mite po imenu.
Srečujem se z miti, ki mi nadevajo
usodno masko pogube in jaz se rešujem.

Si mar spoznal zamaskiranega
moškega v sebi, ki me je zazidal vase.
Od kod si, kdo si, od kje prihajaš?
Si dionizični opoj, kača ali orel?
Že davno tega je, odkar sem umrla
kot puščavska roža, bila sem Kaldejka.
Minilo je že mnogo let in moj duh
nosi s seboj arheološko popotnico.

Ustavila sem se in utrujena počila.
V genih nosim knjigo vseh knjig,
Nekaj zvezkov so mi izročili že
Moški stare kamele, sam kralj Vištaspa,
še pred Budovim rojstvom.
Nek starodavni ep mi še danes zveni v ušesih
o stvarjenju sveta - Enuma eliš:
Ko nebo zgoraj še ni imelo imena,
niti zemlja spodaj še ni bila imenovana.
Večno vračanje in znova najdeni čas.
Razgrnjen je prt sredi Torina
na vzvišeno mesto sintagme v smrti in vstajenju.
Moj krog je znova sklenjen s semenjem
umirajočega bika. Moji vrnitvi je ime čudež.

KAKTEJA

Cvetoča bodičasta kakteja,
s podobnostjo zadirčnega osata,
razprta slast trnjevega okusa,
ogrnjena s plaščem pojoče krvi,
ritmično s teboj bi rado zaplesalo
divje hrepenenje, obsedenost
v dateljnih velikih oči.

Prestavi posodo svojega soka
na ustje razbesnele reke,
ob breg vlažne trave
in cvetočih razvozlanih čeveljcev.
Bodi pelod, ki ga sonce
spreminja v mošt, da ga čas zbistri
v vino in me omotičnega sprejmi
v potopitve, da bo skalilo moje
semenje v tvojem toplem trebuhu.

Znotraj tebe bo žarel moj obraz,
zgoščena snov, plazeča kot kača
po lastovičjem gnezdu vrnitve.
Vate točim tekočino življenja
in slišim jok svojega veselja.
Sonce vtira v prašnike iztisnjene
kaplje iz semenskih solznic,
gostijo metulja z lahkotnostjo helija.

Ponavljam se. Roke si umivam
v dotikih tvojega telesa.
Spijem malo duše in grem dalje,
potujem, iščem samico svojega
tropa, da se prisesam na ženski vonj.
Med razkrižanimi nogami
te ljubkujem s trnji svoje zavesti,
po ozki stezi slasti te jemljem.
Da ne bi pozabil, da sem človek,
se ti dajem in zabadam
svoj mučeniški smisel presežka.

METAFIZIČNA FIKCIJA

Vrtela se je na pirueti morskega vala,
razpljuskana po zvezdah v trebuhu
in brstela v nakodranem smehu valov.
Plapolala je z zefirjem nežnega diha
med runo zlatega ovna. Duša sonca
v škrlatu in zlatu je jokala smeh
skozi dež, ki diha vonjave sena.

Veliki voz jo pelje skozi pletež sanj
premičnega svetlobnega opaža
v ugodje plovbe, v evforični sen,
vznemirjenje z zdravilnim spancem
in zdramitvijo juter, ki nosijo v sebi
tišine miru in ščegečejo žarek,
ki topli z Orfejevim glasom.

Čustvujoče razburjenje morja
in hipnotično čarno muziciranje noči
s kresnicami trenutka neba zarisuje
fascinacije vesoljske zavesti
izkiparjenemu kapniku, skulpturi
vozeči se skozi neskončnost zaznav.

Gleženj vesolju oteka, mavec duha
postaja pretresen. Joj, kako napeto
je petje ptice z drevesnim sadežem v grlu
v nadčutnosti esence bivanja tu.
Sem izbrana sedanjost, belina obrobe,
rojstvo hipa, ki dobro mu je.

Z ODPRTIMI OKNI V OČEH

Morda se bo komu čudno zdelo,
da sem se danes zbudila kot stonoga,
obuta v težke čevlje in da sem se
čudila številčnosti svojih nog.

Ena polovica nog je hotela proti jugu,
druga polovica pa proti severu.
Opazila sem, da me noge razdvajajo
in na pol razpolovljeni, mi ni preostalo
drugega, kot da se obe strani pomerita
v moči, kajti če nobena stran ni
spoznala, da nobena ekspedicija
stonoge ne more uspeti, ne na
sever in ne jug, če ni enotnosti volje.

Tako sem se zdela kot stonoga podobna
svojemu narodu, ki se kar naprej deli,
da bi bila kar vesela, če bi ostala
brez nog s to neozdravljivo boleznijo
delitve, in sicer stonoga brez okončin.
Deževniki sicer živijo po razdelitvi
na dvoje naprej, vendar stonogin svet
je nekaj drugega. Kako bi razdeljene
noge, če bi se še naprej delile na sto
delov, nosile svoje telo in se poganjale
proti vetru in dežju brez telesne moči.

Takoj sem vstala s svojimi sto nogami
in pomislila na odrešitev, da bi se
razumela kot stanje stonoge.
Sonce je bilo zunaj silno rožnate barve
in jaz sem odšla na sprehod s svojimi
sto nogami in z odprtimi okni v očeh
zagledana v svoje edino telo
in moram reci, da so noge ubogale
stonogino voljo, da ostanejo skupaj
in združijo svoje moči.

LJUBEZEN

Bila je sobota. Navaden običajen dan.
Kot strela z jasnega je udaril vame princip
zadostnega razloga, da se me je loteval
obup in da me je minevalo veselje.
Odložila sem svojo popotnico - ljubezen.
Spravila sem jo pod prozorno steklo,
z izbrušenimi površinami in opazovala
to čisto čustvo kako se lesketa.

Pod steklom sem videla najboljši del sebe.
Po lepoti in zanosu se mi je zdela
najlepša umetnina narave, ki seva
pod občutljivo glazuro kot nekakšno
tiho glasbilo večnosti, brez oblike.

Nisem vedela, da obstajam po delih
in da je to najlepši del mene.
Tako nedostopno lepa se mi je zdela,
da sem jo klicala nazaj v duševno stanje,
prosila sem jo, naj se zmehča in vstopi
nazaj v moje srce. Prazno in okrnjeno
sem se čutila, da sem doživljala
nekakšen strah in vznemirjenost
v votlosti prostora, ki se je širil v meni.

Obljubila sem ji, da ji bom pričarala
še veliko ugodja, presenečenj in veselja
in da naj me ne oropa tiste dragocene
radosti, da je ne bi mogla več obuditi
v sebi in da ne bi mogla več ljubiti.

Gledala sem jo v njeni popolnosti.
Tako samosvoja se mi je zdela.
Kazala sem ji roke in jo vabila k sebi,
a ona je le nepremično žarela, vsa magična.
Bila je sterilna, a dišeča kot vonj jasmina.
Neponovljiva impresija duha je bila,
ta moja lastnost pod stekleno površno
in jaz sem se počasi dokopala
do čistega pojma izgubljenega časa,
ko sem še z vsem žarom ljubila.
Odsev izpod stekla mi je dajal razumeti,
da je ona v meni takrat, ko mene ni.
Ko sem, se pa skrije pod steklo in žari
kot najmočnejše vezivo vsega kar je.

RAČUNALNIŠKI CREDO

Odstopil se je na razpolago računalniku
in iskal znanje človeka odrešujoče prihodnosti.
Debele žile silijo v ekran, klikajo in iščejo.
Našel je prepirajoče se moči, številne migljajoče
podobe, ki funkcionirajo, kot sanje želijo.
Spominske slike se nosijo same s teboj.
Naslednje dni se vlačijo še sem ter tja,
dokler vtisi in slike ne zbledijo in otopijo.
Dnevno omamo si zdravimo znova.

Škatla pred teboj se obnaša kot čudež
v svetu in svet v tebi. Oko prodira v dimenziji
svetlobne hitrosti, kot kompresor vrta
v živo skalo in išče kamen modrosti.

Prostor ob računalniku postaja svetišče,
ki postavi človeka na samo križišče sveta,
v kozmološko eksistenco, omogoča videnje
palete nians in občutenje refleksov in trzljajev,
propustnost resničnosti, ki ji hočemo verjeti
in jo kopičimo v oči in z njo zalivamo dušo.

Ekran postaja istoveten z nebom.
Je čudež, ki se kaže človeku kot pojem biti
z vladarskim obličjem – računalniški credo
Actum purus, ki se zasveti kot luč.

Gugalnice, tobogani, plezanje spusti,
skrivenčeni in utrujeni pogledi, klikanje
in vnovično klikanje, iskanje, pogrezanje,
uhajanje bežečega peska iz rok,
obiranje piškavih orehov,
hlastanje po zraku, paranje trebuhov,
ki goltajo, vnovično bliskanje, odsvitanje,
odskakovanje od tal do obzorja,
pritiskanje palca desnice na tipkovnico,
ta drgne spodnjo ustnico duše.

Obsipavanje možganov s tisočerimi imeni,
ki jih sive celice sproti pozabljajo.
Razkrinkavanje prepletenosti sveta,
iskanje prave znamke zobne paste,
ženskosti in moškosti po forumih »srca iščejo«
in stvari, ki jih ni mogoče definirati.
Niti ni znano, če stvari obstajajo pod pojmi
in fikcijami posebnežev, ki se kratkočasijo
in zavajajo z veseljem, da postajamo
laični kupci, potrošniško sestavljeni
in računalniško razstavljeni predmeti duha.

Zapiramo se v žičnično kabino.
Vozikanje gor in dol, prestopanje sem ter tja.
Iskanje vedrine pomladi v beli šmarnici
razdišane slike, iskanje njenega
latinskega imena - Convallaria majalis.

Odvzemanje pravic domačim,
da me vidijo, občutijo in slišijo.
Jahanje mogočnega konja, ki je postal
moj gospodar in jaz pomilujem svoja
otekla kosmata kopita pod računalniško mizo
z občutki krivde v verižniški zanki zasvojenosti.
Pajčje mreže milijontih oken v svet neboleče
goltajo užitek. Jutro znova vstaja,
da bi ponovno vzniknil svet v ekranu.
Mrzel in neizprosen nasmeh,
kraja življenja. Le kdo tega še ni spoznal?

ČLOVEŠTVO

Logos ljubezenskih upehanosti.
Delovanje iz kože kot presežek
kipenja, nekakšna ognjena fantazma,
ki ne more doseči mere bivanja
v svojem fizičnem telesu.

Lahkoživa slepa produktivnost čakajoča
v preddverju na praznovanje uresničitve.
Sila veličine, izbruh in moč prstov iz prsti.
Sila opozarja na fizično rojstvo magme.
Prašni delci z nagonskim hrepenenjem.
Gibčnost še ni zaznala modric v možganih.

Valijo se kamni, ki bodo dali duhu kosti.
Bolečina gnitja,  dišeči peclji po novih stvarjenjih.
Sluga na podvozjih in kolesih v zdrsu
in zaviranju v drvenjih pospeška.
Sla s srebastim kljunom orla.
Ukrivljenost nedokončne stvaritve sonca.
Proces nastajanja in umiranje tkiva,
ki mu zmanjkuje kisika, da bi oživelo.

Otrpnjena izdajalka s tragičnim humorjem
v izžarevajočem očesu  slikovitega nereda.
Šopek cvetlic ob knjigah Dostojevskega.

Vzhajani erotizem s hlebcem kruha pod
pazduho v begu v lastni volčji brlog.
Neizmerljiv lapor v tekočem stanju premikanja.
Zavita kača, ki plazi po samotah nedojemljivosti.
Nevidnost, ki se bo opravičevala sočasno kot vid
ki prodira skozi tebe človek, v najgloblje plasti
odsotnosti. Mižanje, ki morda spregleda.

DOBRO TI BO DELO

V trakove vezi se ne moreš zaplesti,
če niso stkani iz prizanesljivega plamena,
ki greje človeku dušo in ne zažiga kril.

V pepelu leži mrtva poteza duha,
ki je bil obsojen na peklenski ogenj.
Koliko moči potrebuješ za beg in rešitev,
da te nesreča izpljune iz svojih ust.
Njeno dno je kačji brlog s premerom sveta,
ki pripada pohlepu, prevzetnosti in zalezovanju
kače, ki se ti ugrudi, te zmami in piči.

Ustvarjen si, da se samopoužiješ v nočeh,
ki bodo izvabljale iz tebe izvire studenčnice
in da boš v dneh, ko ti bo dreta smrti na vratu
še pustila dihati, lahko zvedavo odpiral
polknice svoje duše in iskal sebe v njej.

Dobro ti bo delo, če boš stal na prožnih stopalih
in sledil korakom, ki gredo v pravo smer.
Na svetlobi je moč prebrati veliko več besed.
Tema je ugaslo svetilo tvoje osebnosti.
Ko lomiš kruh svetlobe na koščke, delaj to
z ljubeznijo in ne s preveliko vnemo moči.

Življenje je s premerom zlatega oltarja,
ki se mu izročaš s svojim srcem upanja.
Povezujejo ga mnoge niti v stanje možnosti.
Meriš se z zvezdo, ki utrne in zasveti.
Ko odcvetijo dišeči cvetovi pomladi,
poljubi sadež svojega dela in ga pužij.

TESNO OBLAČILO

Bežim, bežim, se slačim…
Zidajo, rušijo, praznujejo.
Prihaja čas, ko se v megli mnogi
še komaj premikajo s sencami noči.
Času pokajo šivi. Otroci jadikujejo
za kruhom, dobrino, ki je vsaki dan
težje dosegljiva v preddverjih,
kjer pokajo s šampanjci.

Razrasla se je vznesena radost miclija,
ki išče svojo spolnitev na skorji
odmrlih in razpadajočih dreves.
Zvegana hiša pravice išče v jetrih
le jecljavi jezik, na pa tiste lahkotnosti
in razglašenosti  preigravanja,
ki odmikajo nezasluženo zlato
kos za kosom in si pripenjajo njegov lesk
na svoja razgaljena nedra.

Vidijo se obešenjaške slike tajkunov,
nedefiniranih in enigmatičnih junakov.
Slišijo se zamolkle, na pol zmomljane laži,
kot da se oglašajo potomci antičnih bogov,
ki se igrajo varietejsko glumaštvo
na daljavo slovenskemu ljudstvu.

V parterju ploskajo v plemiških livrejah.
Vrata so odklenjena, nikogar ni, ki bi sestopil.
Starikavi igralec že desetletja igra dihurja
in vse posode svinjaka so polizane do dna.

Nekakšna žižkologija trzanja vlada,
cvili in škripa iz nevidnega ozadja.
Nek sindrom drdrajoče nadutosti
s plohami gorečega dežja,
ki razvnema in zažiga strasti pohlepa.

Kup ruševin ob stolpnicah velikih idej,
ki rastejo iz miclija kot gobe po dežju
in se opravičujejo s svetlimi preoblekami.
Z norostjo prihajajo in s truščem odhajajo
z zlakotenimi ugrizi, glasni kot pasji
lajež v kamnu ob glasnem rotenju korenin
izrutih in posekanih dreves.

Nazdravljanja, razhajanja in spodmikanja.
Kroji se čas tesnega oblačila
in našega prehajanja vanj.
Pokajo, pokajo mu šivi….
Psi lajajo v obroču v luno.

ANGEL ZAVIRALEC

Na tvoje približevanje odgovarjam:
Zbogom! Odslej se bova ljubila narazen.
Vzdržujem te v sebi kot ljubezen,
a se trgam od voska zažganih kril.
Ti si mi podlaga za sproščanje
iz oklepa s tisočerimi vozli in kleščami.
»Ljubim te, a narazen!«

Ne poznam drugačnih stopnic
do polken z izrezljanimi srčki,
kjer vladajo nebesne miselnosti,
kjer angeli dihajo in krilijo z idejami.
Poiskala te bom v globini
in ti približala razločke.

Ne upogibaj me na svojo stran.
Ko boš obvisel na berglah
z zaprto enigmo angelske duše,
bo moje hrepenenje sproščalo bisere.
Bogastvo so neizpolnjene želje.
Skrivajo sanje, ki jim hočemo verjeti.
Sanje so dodana vrednost.

Ostani neopredeljen. Narazen.
Nepregledna samozadovoljnost
za pahljačo svojih zlatih besed,
ki govorijo, naj ostanem ob tebi.
Ne zmanjšuj me na kozmično
perspektivo svojega vzletanja
in preskakovanja ovir.
Kot zazidan v stolp si s svojim
vstopanjem vame.
V molitveniku sem strgala strani,
ki te opevajo kot vodnika brezpotji.

SVET

Če hočeš preživeti
v krvosesi deželi,
si moraš izpustiti kri
in postati brezkrven.

Če imaš razžarjeno dušo,
moraš pogasiti ognje v sebi
in se spremeniti v pepel.
V prgišču skrij iskro,
da boš prižigal luč.

Čas je krut,
zahteva skrotovičeno,
zmečkano in sprešano dušo,
da se odžeja s tvojo zgodbo
in nasiti na tvoji njivi.

Kosi te kot kosec travo
ali žanjec s srpom klasje.
Ko padajo bilke na obraz,
stopi gospodovalno nanje.

Ko zapreš oči, vidiš, da ima plot,
na katerega si se opiral,
odtrgano lato. Potiskan je s tipi
tvojih rok in odtisi tvojih prstov,
a tvoji snopi ležijo na tleh.

Vid si pustil na mnogih stvareh,
ki so ti legle v dušo.
Le pri ljudeh je problem,
ker vedno bežijo od tebe.
Ne prenesejo pogleda v oči.

Če te je duša zapustila
na pultu z razpokami, ki te iščejo,
te kot izgubljeno stvar izžrebajo
in dobiš usodo dobitka
ali te pa prodajo novemu lastniku
z ustnicami, ki pijejo.

BELA GOVORICA

Vsega je že zdavnaj konec.
Še jo kliče otrok
z limonastim obrazom.

Obšla jo je slabost.
Pokrit je preko ust
z belo govorico:
Mati slutil sem te.
Še nista stehtani tvoja
toplota in svetloba.
Tvoje nedoločljivosti.

Vsa kromatična si
v nerešljivem ponavljanju:
Zakaj?
Vse višje v obsegu oktave
je tvoj jok. Predirljiv.

Brez privoljenja
si me odnesla
v sanje budnosti.
Gledam te,
skozi izkustvo ničevosti.

PILATOVI VRČI

V katerem Pilatovem vrču
naj si umijejo roke pred resnico,
ko pa so vse vode blatne.

Če udariš po vrču s kladivom,
ne zabrni, le zamolkel glas se oglasi.
Vrči niso zvonovi iz brona,
ki oddajajo čist glasen zven.
Postali so velikanske cisterne blata,
ki jih je načela rja in iz njih pronica
gosta tekočina zaudarjajočega vonja.

Vrči so nagačeni z veliko puhle
in preperele trave in z otrplimi obrazi
ždijo mnogi v teh velikih posodah,
iz katerih se širi zadah trhline.

Na vrčih so moderni grafiti.
Oblepljeni so z velikimi plakati
mnogih nasmejanih obrazov,
ki so z rok prej umili umazanijo,
zato je nabranega toliko
svežega blata v Pilatovih vrčih.

Nekateri so si nadeli tudi zlate životce
z livrejami svoje pripadnosti.
Dolge prste z ostrimi nohti so skrili
v blato, kamor roke zlagajo nesnago.

Koliko razpadlega okrasja trohni
v vrčih, za katerega je bilo
porabljenega veliko denarja,
ko so si s svileno rokavico
nanašali ličilo na obraz.

Vrči ne lajajo in ne cvilijo,
le smrdi iz njih vse naokrog.
Tako značilno zaudarjajo.
Motna kaluža iz podzemlja rek
se steka vanje. Nobenih nočnih mor
in nespečnosti ne poznajo potopljeni
v blato in še naprej luščijo s sonca
in z zvezd zlato, dež pa jim spira roke.

Pilatovi lonci so edini red, ki ga poznajo.
Vedno več jih je. Rastejo in se večajo
kot gobe po dežju, oni pa mešajo blato.

TRKANJE

Roka drsi,
trka po vratih,
pušča za sabo senco telesa.
Znotraj se glas tišine
drugače sliši.
Sem budna, topla.
Polzim. Pripadam.
Vržem kamen.
Upam.

Vonjam duh ceste,
ki me razteguje
kot zgodbo v hišo.
Mi spreminja obraz
v smešnem ogledalu senc.
Stojim v čevljih
iztekanja vode.

Sem izven okvira,
vstopam v krog.
Rišem neskončnost,
stiliziram noč, temo.
Sproščam svetlobo.

Ponavljam hojo
po odlagališčih.
V skodelici se najdem
znotraj usedline.
Molčim. Se zdramim.

Znova trkam.
odtekam v telo,
ga obkrožam, blagoslavljam,
poglabljam, oblikujem.
Se obotavljam,
razmaknem, točim,
se zgoščam, okamnevam,
drobim kamenje v grušč,
ga meljem v pesek,
pripravljam malto, vezivo,
zidam, gradim.
Sebe.

MLADOST

V brezglasni globini molka
domuje hip, umit bledice
in brezmejnosti.
Osamljen in zapuščen žarek
zvezde, ki je s čolnom
zdrsnila v srce
in umirila pljuskanje krvi.

Z nežnim zapestjem je zaobjela
mehke gibe človekovega razuma.
Koliko vsemirskih skrivnosti
prinaša njena selitev.
Kakor bi oplodila, rodila
in obožanstvila svet,
ki govori v vseh jezikih ljubezni
z glasbo, metulji in cvetenjem rož.

Z vsakim gibom te silne radosti
je odžejana duša velikega stvarstva
z jagodami in tekočino življenja.
Prebujenost, da na nekaj metrih
zemlje živiš svojo mladost,
ki z veliko energijo proslavlja
življenje z medeno rosnim
oblačilom čez kožo,
kakor nasmeh sonca.

OLIMPIJSKI OGENJ UGAŠA

Nekaj čudnega se dogaja
v očesu vesolja.
Bolno je, vse rdeče ,
kot bi mu popokale kapilare.
V njem je cel ocean strjene krvi.

Sto milijonov mrtvih, od tega
petinšestdeset milijonov na Kitajskem,
kjer bo svet prižgal olimpijsko svečo
za genocid, sistemsko izstradanje do smrti,
deportacije, streljanje študentov na
Trgu nebeškega miru, preganjanje
in ubijanje Tibetancev, uničevanje
samostanov in kulturne dediščine,
ubijanje komaj rojenih deklic.

Kitajci so zadušili pojem: človekove
pravice in ga splavili po tibetanski reki
Qinghi. Onesnaženih imajo že
sedemdeset odstotkov vodnih virov,
zastrupljenih ljudi pa niso prešteli.

Najimenitnejše tekmovanje v maskah bo.
Športni duh z naslado stepnega volka.
Fokstrot človeške zavesti.
Brezna onesnaženega zraka,
iz katerih bodo vihrale
zastave Združenih narodov.

Nov monolitni steber duha nad Olimpom.
Peking, prizorišče zrežirane totalne
farse sveta. Podložni uporniki
bodo dočakali olimpijski ogenj v celicah.

Iracionalni vrtinec sveta v slepem
in bolnem očesu. Zagnojeni vid.
Izgorevanje vesti v plamenu pekla.
Kakšno črno-bele nihejanske tipalke!
Na mesto olimpijskega ognja boš
zagledal luč na semaforju,
ki kaže pot. Na njem piše:
Rešimo Tibet in svetovni mir.
Peking se bo moral rešiti sam.

ZELENIJO BESEDE

Umijem ti oči,
da boš videl gostoto dežja.
Da boš slišal tišine besed,
ki izvabljajo sonce.

Vsaka beseda zase
je kot kresnica velikega sonca.
Besede se naselijo v drevesih
in ohranjajo gozd večno zelen.

So zvoki prebujenih duš
in raztopljene sence tistih,
ki so besede spregovorili.
Vse gube in brazgotine,
ki jih je zapustil znoj, so v njih.
Žalost in veselje, molk in krik!

Besede moraš začutiti,
ko zasijejo iz njih pomeni.
Obudi jih, ko se ti kot skipek
pogašene sveče uležejo na dušo.

Besede so kot podaljšane strune.
Njihov glas seže visoko gor
in plamtijo kot pobožna misel.
Rade se naselijo v upanje
in v vrtince čistega vetra,
kjer se srečujejo v viharju
z jamborom človeške moči.

Nikoli ne gredo besede onkraj s teboj.
Vedno ostanejo tu. Ne poznajo tega
nerazumljivega slovesa. Nikoli se
ne boš spominjal materine ljubezni,
ločeno od njenih besed.

Slišiš besede in se zaljubiš vanje.
So kot cvetovi, ki mehčajo zemlji obraz.
Izmikajo se zdrsom na poledenelih
višinah. Pojavljajo se tam, kjer se
začne ustvarjanje njihovega življenja
So kri tisočerih zrn dobrih semen,
posejanih v velikih knjigah resnice.

Ne razdišijo se sproti. So kot rezine
kruha, ki potešijo glad, a ko zaužiješ
male drobtinice, ki so jih zapustile,
jih nepotešeno sprejmeš kot rodovitni totem
zemlje in jih pripenjaš na svoje srce.

Kako šumeča je reka, ki spira in nosi
besede, ki so se morale umakniti
premočni svetlobi, mnoge
pa so ostale ovite z mahom tišine.

Še pomislila nisem, da je včeraj
z vetrom sijalo tudi majsko sonce,
a ko se spominjam besed, vem, da je
mojim vnukom govorica pozlatila obraz.

V PŠENIČNI NJIVI

V močvirju ni beneških stebrov,
ki bi podpirali srce in plivkanje duše.
Le spomini na otroštvo so dovolj
drobni, da bilke v vetru valovijo
in dovolijo, da bosi vstopimo mednje.

Otroci se skrijejo v žito in čakajo,
da jih bo sonce poljubilo kot mati.
Razširijo roke in poslušajo dihanje
zemlje, zibanje in trepetanje stebelc
in gledajo modrini neba v oči.

So tiho kot miši, da jih ne odkrijejo.
Stopijo previdno ven in se sramujejo
poležane njive in šele ko pretečejo leta,
opazijo kako sta se pšenično zlato
in vonj po zemlji zalepila nanje.

KAFKOVI SINOVI

Zakrilila je v prostor
brez običajnega reda, simetrije
in pravih črt, vodenih v mesto,
kjer jo je čakala izpolnjena želja.
Rabila je potovanje nazaj v čas.

Hodila je po vegastih in ozkih ulicah,
tlakovanih s škrlami.
Poti so vodile k neki idilični hiši,
ki ni bila označena s številko,
temveč z lepim rdečim cvetom.
Njeno okolje je bilo zbotanizirano
s parki in s toplimi klopcami,
ki jih je ogrevalo pomladno sonce.

Mesto je bilo čisto kot okopano telo.
To mesto sta upravljala duh
in neka višja logika razuma
z vidnim redom in nevidno močjo.
Slepe strasti prebivalcev mesta
so se spremenile v dobre lastnosti,
ki so jim lepšale življenje.
Bili so v takem stanju, da se niso
mogli sovražiti, le ljubili so se.

Dobrih stvari mesto ni moglo razkazati
tujcem, ker nikogar v mesto miru ni bilo.
Mesto je na vse želje odgovarjalo
z njihovo spolnitvijo. Vabilo je vse,
ki čutijo potrebo, da bi se zaradi
nagrmadenosti z dobrinami in razno
kramo ter potlačenostmi v njem
dobro počutili in si pozdravili
sodobne bolezni s kozmičnim smehom.

To mesto pa se ne nahaja
v kakšni vsemirski galaksiji, temveč
je prizemljeno, le na časovni lestvici
je nekoliko pomaknjeno nazaj.
Ima še plinsko razsvetljavo in vodomete,
s čisto vodo kot solza v mestnem vodnjaku.

Noben sodobni človek še ni čutil potrebe,
da bi ga poiskal. Naprej žene ljudi samo
hlepenje po denarju in potešitvah strasti.
Hrane v mestu je povsod dovolj, da bi lahko
potešila fundamentalno lakoto ljudi.
Na drevesih zorijo sadeži, ki vabijo,
da jih človek utrga in slastno zaužije.
Noben sadež ni škropljen s strupenimi
škropivi proti žuželkam. Po vrtovih letijo
iz cveta na cvet raznobarvni metulji
in ptice veselo oznanjajo sončni dan.
Vsi vrtovi so posejani s cvetjem.

Povsod po mestu visijo oglasi,
da se stanovanja oddajajo brezplačno,
a nihče noče priti živeti v mesto,
kjer niso dovoljene umazanije,
le uživanje v naravnem okolju.
Smeh in dobra volja sta preplavila
mesto in stimulirala brezskrbno
življenje z nevsiljenim redom.

Ker je župan tega mesta žlahtna,
prijazna in gostoljubna oseba,
se je odločil, da bo povabil na obisk
župana drugega mesta zaradi
dobrih sosedskih odnosov
in v dobrobit vseh prebivalcev.

Župan sosednjega mesta mu je
sporočil: Hvala za povabilo!
Nimamo časa za obiske. Preurejamo,
in širimo mesto. Gradimo mesto,
ki bo pogoltnilo vaše. Drevesa, prosimo
odstranite, in razširite cesto za dovoze.
Hitimo z gradnjo pokopališča, ki ne
zadošča več za vsakdanje potrebe.
Imamo vedno več prometnih nesreč,
drogiranih, nevrotikov in vedno več
obolevnosti zaradi modernizacije.
Naš inženiring lahko pride takoj k vam,
preuredi mesto in vas civilizira.

Župan mirnega mesta je odgovoril:
Hvala, nismo Kafkovi sinovi!
Višje filozofičnosti z žigom bolne družbe
niti na obisk ne vabimo več.
Ne želimo si razdomitve našega miru.
Naše mesto po Platonovem zakonu
ne sme preseči števila 5.040 ljudi.
Ljudje božji, ali vas straši kuga
tretjega tisočletja, le kaj se z vami dogaja?
Nujno potrebujete pomoč!

POLEPŠAJMO SI DAN

Ko položiš na srce misel,
morda smo besedo,
ki zajame ubrane spomine,
se rodi sto novih besed
in začutiš pretakanje življenja.

Tiso prvinsko moč,
ki znotraj zaveje
z mehkobo vetra,
kot dotikanje ljubeče roke,
kot je hoja po zlizanih rečnih kamnih,
kot razcvet jablane in petje ptice.

Odpirajo se ti nove pokrajine,
do tedaj slepcu neznane.
Kot studenec žubori
in vate vstopa gozd
in vsi lestenci tega sveta.
Tisočere dlani ti ponujajo
pšenična zrna za setev.

Tedaj svoje veselje
prevedi v vse jezike sveta
in človeštvu povej:
Berite speve o sreči,
naj vam radost otrpne žalost
in naj vam sončno zlato
požlahtni in radosti srce!

Vzemite si božansko resničnost
današnjega dne v svoje roke
in širite veselje naprej,
da se hudourniki jeze iztečejo
in morje umiri, ko spere in odnese
morsko travo s tvojega obraza.

Z VETROM

V filmski kameri
vidiš gibanje vetra,
vidiš hitrosti drvenja stvari,
vidiš premikanje senc,
vidiš gibanje ženske z vetrom v laseh.
Ne vidiš pa duše odznotraj.

Nato vse obleži mirno in spokojno.
Kakor da se je veter ustavil.
Na čustveni razdalji od skrhane ključavnice,
ki s ključem ne more odkleniti zarjavelih vrat.
Vse je zraslo v doživetje trenutka,
ki odloča o poskusu pozabe.

Prelomni dogodki zmedejo sanje.
Ne bo ji več veter zakrival obraza
z maskami svojih senc,
z letečimi brezbarvnimi metulji.
Tišina je razklana prek ust, ki želijo govoriti.

Zrasla je v kljunu pojoče ptice.
Nad jezikom ji leži rdeči sadež,
ki lomi svetlobo in poganja valovanje krvi.
Njena zarja je reducirana na flamingo.
Na rožo, ki ne more zbledeti in oveneti.

Kako veter joka. Zbodel ga je trn.
Veter, ki nima bivališča, zvija in lomi,
se v krčih vrtinči in s trnjem obraščeni
grm neusmiljeno pritiska ob zid.
Ko se izpoje, je kot sapica blag in božajoč.
Pred lastno silo se sončno cvetu nasmeje.

Razpršil in odnesel je sliko trenutka
in se ob njej naselil z nemirom naslade.
Dvignil jo je visoko v nadsvet. Odrinil,
skipnil, da nikomur ni več podobna.
Morda hiši, zgrajeni iz besed.
Postala je misleča misel, ki razgrajuje dež.
Ne more se več z vetrom gibati,
je kakor granit iz sanj na valovih neba,
spletenih iz ženske moči.

Neotipljivi okvir življenja se z vetrom
giba in divja. Z njim se dviga v višine.
Nebogljen ždi med brazdami resnice
čakaje na obrežju morja svoj čudež.
Nebo in zemlja sta se naselila v besede.
Rdeče morje se je razdelilo in odprlo duši vrata.

Kdo še verjame v nadresničnost?
S prostim očesom naj otipa na drugi strani
sedanjost prihodnosti faraonove
blesteče kočije, ki nosi njeno zlato
skrinjo besed v Kano Galilejsko.

PRVOMAJSKI KRES

Vsega so krivi bogovi na Olimpu,
ki so naložili človeštvu toliko polen
pod noge, toliko drv,
da lahko zakurimo kres.

Ženske slavijo Bakusa,
ki jim naliva vino ljubezni in pozabe.
Vino teče v potokih. Hvalabogu,
da ni kri, da je ogenj, ki očiščuje.

Človek ima vendarle listino v svojih rokah.
Deklaracijo o človekovih pravicah
z odmerki upanja. Lahko bi jo vrgel
na ogenj, a spomin je odpornejši.

Plamen kresov je visok do neba,
kjer spijo novi bogovi, ki gojijo
zasužnjevalsko ljubezen, zlorabljajo moč
in svoj visoki položaj na Olimpu.

Nasilje nad ženskami za tekočim trakom,
ki gredo na stranišče, da si zamenjajo vložek.
Kako banalno hlapčevstvo za nujnost preživetja!
Brez premorov za dihanje svobode.

Abstraktne svobode je kolikor hočeš.
V demokraciji lahko preklinjaš na glas,
lahko prerokuješ iz delavskega lonca.
Vse je dopustno in dovoljeno.

Bogovi ne tavajo po svetu zelene dežele,
kjer na Rožniku pečejo pleskavico
in jo zalivajo s pivom iz domačega hmelja.
Zaklali so pujske iz Ihana in pečejo vola.
Komu je namenjeno vse to slavje?
Vam, ki bi se radi rešili bogov.

Naj ne silijo dol, kajti spodaj so sužnji,
prezračevalnice znoja in mučilnice,
ki jih osvobaja delo za 380 Eur mesečno.
Domov se odnašajo polivinilaste vrečke,
v katerih so deli preživelih lastnih teles.

Resnico slavja iščejo v pepelu,
ko je prizorišče kresa zapuščeno.
Pepel vzbuja malodušje in obup,
a zakon o delavskih pravicah je na
človeški strani. Kaj hočete več?

Kako vam sploh pride na misel,
da se bodo po sončnih terasah spustili
bogovi navzdol, kjer gorijo kresovi?

Prvomajski plamen je nekaj magičnega,
zublji so avtentični in edini realni pogled
na stvarnost, ki v zubljih kaže upor
kljubujočih za delavske pravice.
Prvi maj ostaja, ker je sestavni del
socialnega inženiringa. Živel 1. maj!
Karizma in moč mladih sanj.

ZA HRBTOM

Nekdo ji šepeta
in za hrbtom govori.
Čuti, da ima mrzlo telo.
Ne pusti se prepričevati.
Ne vidi ozadja v ogledalu.

Opazi, da je na istem
metru površine kot včeraj,
vendar drugačna.
Globoko diha
in išče v torbici drobiž,
da plača kavo še za njo,
ki stoji za hrbtom in jo potiska
v amorfno maso steklovine.

V ogledalu je zazevala praznina.
Opazila je, da okrog nje
raste gozd in po njem vodijo
stezice na vse strani.

Na vse poti hkrati se je podala
brezmejna duša
in zaveslala skozi ogledalo.
Za njim je iskala samo sebe
v prihodnosti bivanja.
Vse sile se borijo,
da jo jutri več ne bo, ko bo.

OD CVETENJA DO ZORENJA

Oglaša se jutro. Jasnina.
Z zvenenjem kristala me je prebudil dan.
Dobil je izraz rdečega jalobka
z lepoto v smotrni zadostitvi in spolnitvi
globoko iz biti čudeža življenja.

Z neustavljivo slastjo vzhaja dan
kot mogočna melodija v hip,
ki pljuska medeno tekočino
skozi žareče drevo do beline cvetov
z najžlahtnejšimi močmi vzgona.

Čarni plamen obletavajo žuželke.
V slikovitosti žarkov in vonju ros
srkajo nektar prebujene
zelenkaste mladenke.

V travi še ležijo ledeni cvetovi,
ki so pluli od cvetenja k zorenju
skozi od daleč naloženo toploto
med vrtove lajajočih psov.

Sama jasnina je danes nad to
smaragdno pokrajino z rdečimi lici,
s sončnimi plodovi na koži.
Od pesnjenja z alkimističnim glasom
zagonetnosti, iz belega sanja rožnato.
Izrekanje tišin kakor mezeče prebujanje
tkiva, ki izkriči iz sebe vso ljubezen
in se z mehkimi gibi dotika življenja.

KO SE ROŽA ZBUDI

Odmaknjene višave
s studenci svetlobe
prižemajo k obrežju praprot,
ki vabi v zeleno hišo.

Zrak je prozoren.
Visoko gor, kjer je neizpeto.
Dol se zbirajo sence,
nad njimi sanje
in žareče ptice.

Kakor nebeška misel prihaja,
kakor nedotakljiva snov v posodi,
kakor poljščine z velike njive
za shrambo srca.

Na urnem konju jezdijo,
okrašene s zlatimi trakovi
na pecljih mehkih odprtin.
Z rokami, ki poganjajo
srčno mišico v ritmu življenja.

Radost s slastnim vonjem,
plaho in nežno božanje,
prisluškovanje krvi,
ki na zelenih viticah
poganja popke besed.
Prostodušnost in milino,
ki pozna svoj notranji glas,
brsteča v smehu.

Zanos adrenalinske moči
odžeja noč,
kakor bi se zbudila
med šumečim trsjem ob vodi,
kakor da bi se zbudila roža
z rosno kapljo na trepalnici
in raztopila trdoto kamna.

MOJA SOBA

Misli so zložene v prostoru.
Omara je že polna papirja,
v predalih so sipine školjk,
ki jih je napljuskalo morje.
Bisere pa imam okrog vratu.
Zategujejo mi izdihe.

Na mojem stolu so odložene
vejice, ki imajo mačje oči.
Vrt moje sobe je obraščen z mimozo,
iz nje se pocedi rumena barva,
ko me nagovori sončen dan.

Opravičujem se stvarem,
ko hoče deževati,
ker se tedaj ne morem
dotikati veselih stvari.

Po skrivnih kotičkih so zloženi
svileni kosmi iluzij, ki pogosto
obledijo, umrejo in znova oživijo.

Moje roke lovijo veter iz prostora.
Štiri ura zjutraj je in ptica mi poje.
Odprem okno pa noče prileteti
v sobo, čeprav po omarah visijo
jagode, v katerih zorijo besede.

Kakšne misli mi je natreslo nebo
skozi strop in glej mojo predanost,
govorica premika stene,
filtrirane esence tisočerih duš
se obešajo name in jaz kiham
od cvetnega prahu. Povsod so
sami prstiči, vse hoče cveteti.

Srkam kavo, ki mi jo prijatelj prinese
in položi na računalniško mizo.
Če bi hotela, bi lahko pojedla ves
kruh, ki ga je položil pred mano.

Koliko spiral in cikcakastih črt
se mi vijuga pred očmi
in koliko idej se nabira
v plodnem trebuhu moje sobe.
Vprašam se, kako je mogoče,
da je v njej toliko moje golote.

VIŠINE

V odsevu okenskega stekla
je videla krošnjo svoje duše,
ki je segala do polovice pritličja.

Na sosednji hiši je opazila
plezalko na oknu še višje,
ki se je snubeče spuščala navzdol.
Na koncu vejice je imela cvet.
Nad njo je slonel mladenič
s svetlimi in žarečimi očmi.

Ob jarku na robu cestišča
se je svetlikala ponižna ivanjščica.
Korak je veselo odmeval po asfaltu.
Iz hiš se je predirljivo oglašala glasba.

Ob zidcu za cestiščem ja rasla cipresa,
pod njo pa je vzplamteval val
rumenih cvetlic, ki so plesale po travniku,
ko je prhutal topel pomladni veter.

Pogledala je okoli sebe in zagledala
gručo otrok, ki veselo skaklja,
krili in frfota v otroških igrah.

Pomislila je na cvet plezalke,
ki se tih razpira, povešen navzdol.
Nekaj se je v njej zganilo.
Mladenič, ki slonel na oknu, je bil čeden.
Ljubko se ji je nasmehnil
za cvetličnimi listi, čisto sončno.

Odstranila je lupino, ki jo je obdajala.
Spoznala je, da je vse, kar obstaja,
ena sama duša sončnih žarkov,
ki so se raztrosili po obalah
zelenih nežnosti in da tudi sama
dozoreva v sadež svetlobe,
ki se spreminja v ljubezensko igro.

ZNOTRAJ SEBE

Ko klije znotraj
in je duša senčnato prekrita
z golim vejevjem in suhimi listi,
jo obletavajo črne vrane.
Tedaj se spomni, da je znotraj tebe
tudi oder in na njem orkester,
ki čaka za zamah z dirigentovo
palico, da bo zaigral koračnico
in ti boš kot ognjeni zmaj zapel
z visokim glasom himno življenja.

Ne boj se razkazati veselja, da živiš.
Privošči si prijazen pogled vase,
privošči si notranji nasmešek.
Izbrskaj iz njega skrite želje,
ki grulijo hrepenenje.
Tam zariši s kredo črto,
ki te ločuje od skrbi
in pazljivo preberi, kaj je zapisano.

Zapis te bo s puščico usmeril k zakladu.
Tam zeleni preprosto čutenje rož,
ki odsevajo žar lepote.
Tam boš odkril sončni kamen,
ki ti bo izpovedal ljubezen.
Ne bo te obteževal,
spremenil ti bo dušo v notranje sonce.

Koliko veselja se je že tam napletlo,
ki kipi čez obrežni zidec mladosti,
čez zarisano črto s kredo,
in ti se mučiš v razbolelih čevljih,
ki bi jih moral že zdavnaj sezuti in odvreči.
Steci po travi bos in zavriskaj!

SKUPAJ

Sploh nisem opazila,
da nisi več tisti,
ki sem ga prej srečala.

Tako začudena sem
nad tabo in samo seboj.
Zelo malo veva
drug o drugem,
vendar se mi zdi,
da je prišlo nekaj med nama,
ki določa, da imava srce.

Vsaka vejica na drevesih
in vsaka travna bilka
sta vedno bolj zamaknjeni.
Luč sonca je zagorela
in velika krogla se je razžarila
in se razživela.

Vse je polno skrivnosti,
ki so zastrmele opoldan v zenit.
Notranje bivanje drsi v popoldan.
Lahkotno hrepeneče
se premika po nepoznanih poteh.

Ne morem skriti veselja,
ki kroži okrog zrna resnice.
Nenamenoma je vzklilo
v neponovljivi čas.

Želje se premikajo v vrtincih
nestvarnega zraka.
Nekaj zapuščava za sabo
s tem odmevom koraka.
Nekaj, kar je oživelo, se prebudilo.

Svetle sledi zapuščava.
Ozračje razplamteva
in mehča trde robove ceste.
Stojiva pod krošnjo drevesa
in se pogovarjava. Vprašal si me:
Mar čutiš bolečino slovesa
nad to nikoli prej srečano pokrajino?


PRITRKOVANJE

Nedelja je spokojna.
Možje pritrkavajo.
Kako veličastno zvonijo danes zvonovi
in zarisujejo meje zvena glasu.

To je molitev brona.
Kot bi se zvonu razpočila duša
in odprle duri neba,
da bi pozdravili, vstopili,
se predali zgoščenosti svetlobe
iz modre glasbene dvorane.

Valovi in premika se zrak.
Kembelj udarja vse pogosteje, hitreje.
Ustvarja se zvok, barva in čudež,
ki jo nosi gong veselja v sebi.
Ogenj duš v Vestinem templju.

Peščeno zrnce, ki ga je veter prinesel
iz puščave, je zahrepenelo.
Glasba zvonov ga je oživela,
da je stopilo življenje v čas.
Nad brejskim gričem Svetega Martina
je pritrkavanje prestopilo reko Vipavo
in se razlega od Čavna do morja.

Bron se spreminja v zlato.
Moč in iskanje. Oznanjanje svobode.
Ritem, ki se oblikuje v veselje ljudi.
Oznanjanje življenja.

Zvon ne sivi. Se ne stara.
Spodbuja s svojim glasom sonce
v zemlji in kamnu, rujno kapljico
na vipavskih gričih in v kleteh.

Varen je privez kemblja na zvon.
V gibih  pritrkovalcev se premikajo rjavkaste roke,
kakor da bi jih oblikovala vipavska zemlja
in v njej pretanjeno in občuteno srce.
Božje bivanje nad zvonikom.
Ko pljuskne glas s Svetega Martina
se trava poleže, utihnejo škržati
in obmolknejo ptice. Trstike se pozibavajo.
Oglasijo se zvonovi, ki kljubujejo času.
Poniknejo glasovi med praznično oblečena
telesa ljudi, ki se zbirajo na Brjah.
So kot razgibanje planjave travniških rož.
Zadrhtijo z naravo, ko zadoni glas zvona,
nebeškega očesa z govorico vetra,
s poigravanjem mogočnega zvena.

Razcvetelo se je čelo zvonu
s toplino velikega sonca in z molitvijo:
Sveti Martin nas vari!

KAKO MORETE?

Vedno manj je drobtinic pod mizo.
Ljudje, vabljeni ste k novi pravičnosti.
Luknje, ki jih imate v zavesti,
si lahko napolnite s humano dobroto,
s srditim in odločnim uporom.
Z odločanjem, ki vam je ostalo!

Blaginja je dolga lista pravic,
ki izključujejo dolg seznam zločestih krivic.
Ničesar ne zamolčite, ničesar ne
izkrivljajte, ničesar ne potvarjajte,
ničesar proti vašemu življenju ne sprejmite!

Nosijo plašče z našitki pozlačenih gumbov.
Zapenjajo se in skrivajo v telovnikih
laži in krive namere. Pravšnjost besed,
s katerimi vam bodo govorili in vas peljali
žejne prek vode z umom tujčeve učenosti.
S sebe bodo izpirali grehe pod pozlačenimi
pipami, nemir bodo prevažali v bajnih vozilih.

Le kje vse se skrivajo ti patetični heroji,
ki se utemeljujejo s sebičnostjo.
Berglami pohabljenega srca.
Ali še verjamete v vladajoči
smisel dobrega in poštenja,
kdo bo spodbudil pravičnost,
kdaj bo postavljen temelj
za urejanje domovinskih vprašanj?

Zgradili so umeten konstrukt moči
in volku so prebarvali kožo s krepostjo.
Obteženi, hrapavega in zateglega glasu,
s težkim trupom, se krokarji v jatah
črne svile zgrinjajo nad vami.
Nikogar ni, pred katerim bi morali
dokazovati grabežni plen in vest.

Vrnite se nazaj, v leto 1215,
ko je Anglija dobila od kralja zagotovilo
svojih pravic z Magno charto libertatum.
Spozabili ste se pri razdelilni pravičnosti.
Pohlep in grabežljivost so norme izkušnje.
Ves protokol je igrokaz apokalipse.
Globoko pod morjem so ostanki razbitin,
ki se ne vidijo. Paša oseke do skrajnosti.

Noben napredek si ne more nadeti maske
in nagovarjati siromake z mastnimi usti.
Vi bogatini delite, oblast nareže.
Vidijo se Benetke skozi rezino.
Življenje je preozek okvir ogledala bogatim,
v katerem si ne vidijo lastnih trebuhov.
V naletu se proizvajajo oblačila bikove kože.
Urino kolesje se vrti nazaj v zgodovino.
Nihanje je prekletstvo, ni kozmični princip.
S črnino hočejo oslepiti luč.
Potrebujejo dosmrtno kazen zapora,
gradnjo kaznilnic in veliko paznikov.
To je nezavedno vsiljen pedagoški trik
ljudstvu, da bo mirovalo.

V nevihtah grmenja si kalijo roke za grabež.
Kopičenje dobrin je sramotno. Je zloraba.
Izcejati tuj znoj pod plaščem demokracije,
spuščati kri in se prisesati na drugo telo.
Samovoljna merila žrejo otroke
in pojó žalostinke samotnemu rodu.

Za vaš defekt je poskrbela narava matere.
Ustvarjali ste si ugled z rdečo kravato
in hrepeneče nosili v sebi stanje
izkoriščanja človeka po človeku,
v lastni hiši, v kateri  še žubori
očakova kri in odmeva možata beseda.

Postali ste nemoralna titanska moč.
Za stegovanje rok in pokvečene noge
niste potrebovali plebiscita revežev.
Še imam vlažno kožo od vašega jezika.
Krvave sledi podplatov vodijo v tujino.

Ni popravnega izpita, ni ponovitve.
Reveži in bogatini so tu. Razslojevanje
tisočkrat razslojenih in razdeljenih duš.
Ne potrebujete vmesnega polja.
Med vami in božjim kraljestvom
ste genialno skrajšali razdalje
s svojim orgiastičnim razpoloženjem
za zastrtimi okni, ki spodbuja le bes.
Bes je namenjen hudiču in se skriva
pod palubo ladje, ki razjarjeno orje
razburkane valove nevihti naproti.
Oblak, gora in nerojeni so ostali nemi,
zaklenjeni in skriti v šatulji te pesmi.

ILUZIJA

Neskončna pokrajina. Iluzija prostora.
Gibanje sreče po bohemskih poteh.
Črkuje se zasončeni dih lepljivega vonja.
Schopenhauerjev obstoj stvari, ki jih ni.

Kakšne okoliščine bi morale vladati,
kakšno vreme bi moralo biti,
da bi se iluzije osvobodile vabe ptičev
na svoje brezlistno drevo.

Iluzije se prepuščajo omami upanja,
da bodo prehranjene in izpolnjene v luči.
Veje krošnje v nekakšnem gibanju,
se preselijo v sanje in bivake noči.

Kot pahljača se sušijo brez korenin,
ko spijejo vse tvoje poželenje.
V velikih kopah sena so zložene.
So pernati ptiči, ki ne morejo vzleteti.

Neverjetno kakšna gnezda so spletli
pod napušči streh, v katerih so sami klopotci.
Bolestne potrebe po sočutju odlagajo
svojo bolečino glave v mehko naročje.

Postavi se v bran s svojimi zračnimi rokami,
v nočni mori sanj si izrij šop las,
odpleši svoj ples na goli veji drevesa
in s svojimi semeni posej svoj vek časa.

OGNJENI ZUBLJI

Eno malo slikanico imam za refleksijo.
Oči se precejajo vanjo v sijočih nočeh
skozi zasnežene zamete duše,
ko iščem gib, ki še diha in se pretaka po krvi.

Razmišljanje odpira uvid v drobljivi čas,
ki se spopada s kresnicami samote
in nagubano kožo spomina,
raztezajočo po tistem koščku zemlje,
ki se ne more odtrgati od njega.

Na stezi ob dedovem starem sadovnjaku
so se odprla vrata tik za bezgovim grmom,
ki se je raztopil v en sam mili občutek,
grčavo razvejan v plamenih ognja
in žerjavici, v kateri sem pekla mlado koruzo
in sanjala, kako bom odrasla kupila
materi štedilnik na drva in ga namestila
v podeželsko hišo, ki je pogorela v zubljih.

Štedilnik je kupila mati, a jaz se takim
nežnostim ne morem še danes upirati.
Češem ostanke rumenih las med zrnjem,
ki mi je še toplo ostalo v dlani.

V to kurjenje ognja se pogosto vračam,
saj mi zublji ogrejejo spomin na otroštvo.
Na trenutke, ki sem se jim predajala
in z njimi prgiščila dneve v živopisje reke.
Veter odriva čas od omamnega bezga,
da se dež ne bi razpljuskal po ognju spomina.

MERE IN MEJE

Sedim na kopnem.
Na sklali, ki je bila nekdaj lepša
in bolj gladka, kot je človeška koža.
Morda jo je razoral orkan, ciklon
ali odtrgal rušilni potres
in jo vrgel na obalo.
V njej so bili nekoč morski
osirji in satovje školjk.
Koliko domiselnih oblik
skozi gibanje vetra in vode
se je moral domisliti gradbenik.

Misli frfotaijo in šumijo.
Drobijo se v drobne kapljice veselja
prek razpenjenih morskih valov
in strmijo v nostalgičen obraz gore,
vprašujoče zagledane v morje.

Tako so misli žive kot konji.
Preskakujejo migetajoče površine
pretanjeno, vztrajno tavajoče
skozi mlačni veter.

Gori bi rada danes podarila
čisto lepotno čustvo samotne pesmi,
kot so njeni pobeljeni vrhovi.
V sanjskih jatah naj oplajajo vetrovi
prstiče gorskih rož in sledijo zvokom
štropotanja aprilskega dežja.

Eruptivne in razsvetljene
v svoj zagonetni glasbi,
naj se predajajo učinkom južnega vetra.
Ljubim to njihovo zasluteno zvezo z menoj.
Pomenljivo zamišljeni so davni spomini,
ležeči na plamenih kraškega ruja,
vipavskih livad in domačih krajev,
kjer upanje vžiga drevje in log.

Zibljejo se misli in preoblačijo luč
v zeleno tuniko različic.
Z barvnimi prelivi rose radostijo oči.
Na sto načinov iz skorje vulkanskih moči.
Danes morda nihče več ne misli,
da sem bila vodopad na gori,
gora in skala ob morju pa eno telo.

SRAM ME JE ...

Sram me je vse etične mizerije.
Sram me je vseh razlogov za enoumje.
Sram me je, da sem vztrajala na svojem udobju lenega duha.
Sram me je sodelovanja v gradnji vseh tistih arhitektur,
ki so se mi v rokah podirale.
Sram me je moralno dvomljivih razmerij, ki so me odtujevale
od bistva in logike.
Sram me je, da sem bila tako dolgo izvotljena in pohabljena.
Sram me je, da nisem premogla duhovne moči in sposobnosti
obnove in prevzgoje nagonskih čustev.
Sram me je, da sem izgubila občutek za krivdo in bolečino.
Sram me je, da sem sedanjost kupila za ceno prihodnosti.
Sram me je, da sem degradirala dediščino svoje kulture in
pačila svoj materni jezik.
Sram me je, da sem utelešala cilje tujega telesa.
Sram me je, da sem ob izravnavanju protislovij, izgubljala
vzvišene smotre.
Sram me je, da nisem mogla preseči časa s človeškim vedenjem.
Sram me je, da sem hotela ukiniti človeka v nedojemljivosti
njegove svobode in ga programirati z zavestjo.
Sram me je za vse, kar sem zamolčala ali se zlagala.
Sram me je, da se duše umrlih vračajo in trpinčijo žive.
Sram me je, da nisem prepustila možnosti izbire v mišljenju.
Sram me je, da me še ni popustila patološka oblika fetišizma –
čaščenja idolov in ideologij kot absolutne vrednosti.
Sram me je, da sem se iz odvisnosti izrodila v novo odvisnost,
brez etične čuječnosti.
Sram me je, da nisem mogla uzakoniti pravice do blagostanja vseh.
Sram me je, da imajo nekateri toliko barbarskega okrasja in pritiklin,
drugi pa tako hrapave odeje in trdo ležišče.
Sram me je, da nimajo vse kuhinje vonja po kruhu.

TKANJE SEMEN

Danes je padal dež poševno.
Zemlja je ležala tiho, lačna semen.
Dehteče jutro je vabeče
kakor mladenka, ki čaka nanj,
da mu bo tkala seme.

Polju se bo olistal obraz
z zelenimi prišitki popkov
in nasmehi sončnic,
ki bodo zaljubljene
vrtele sončno vreteno.

Zlatooke veke ponoči spijo.
Plezalkam citrajo listi simfonijo
barv pecljastim socvetom.
V močvi se korenini breza.
S travnikom sodiha rumena metuljčica.
Cvetoča jablana bo kmalu odpenjala
sadeže izdpod listov
in čmrlju scimila mezeči sok.

Suhe oči balkonske rože
gledajo zalivalnik.
Poševni dež roke umije cvetju obraz.
Vse je ena sama glasba pomladi,
ki nežno govori, kako smo srečni,
da nam zemlja materinsko rodovitna
trepetlika pod nogami.

V ČEVLJIH KOT LADJA

Nikoli ne sanjamo slepo.
Prikažejo se podobe,
ki ovenejo in izginejo
kot nočne dušne sence.

Črkujejo sporočila na begu.
Dihamo skrivne besede,
s katerimi je življenje hotelo
nekaj reči, morda preseči.

Krmijo z željami in strastmi,
s pojočo liro koprnenja.
V čevljih kot ladja, prihajajo,
obraz imajo skrit za vezalkami.

Kdo pozna vse zgodbe,
ki smo jih izsanjali.
So želje, ki se prikradejo ponoči,
kot majhne želvice z oklepi,
ki nosijo pod njimi vse,
kar smo izgubili.

Sanje nikoli ne dočakajo jutra,
da bi videle kako pijemo kavo,
beremo časopis, pospravljamo sobo.
Sejejo nevidne samote
in ostajajo v zaraščenih gnezdih,
ki vejepisijo svetlin
in prgiščijo tkanje noči.

ZELENIJO HREPENENJA

Pisati srebrno svitanje
in poslušati kaplje vode
kaj govorijo,
ko zelenijo hrepenenja.

Vžiga se metež v travi
in vzletajo sanje
v brstje cvetov.

Kakor curki gejzirjev
pršijo jantarji vrelce devištva
in polje marjetic povije sonce v plenice.

Zažiga se stenj v deblih dreves,
poželenja trsja za grmom lučc
šelestijo obrazi belega trnja.

Dren je odsvital rumene suite,
male gejšice se vijolčijo na trati,
trobentice kipijo osončje na pladnju,
votli petelinčki veslajo in plavajo
s svojimi čolnički po gozdni stezici.

Murni čričkom brusijo glas,
belež smejanja zardeva,
ko metulji rokopisijo pelod.

Kmalu bodo rdeče obrobljeni
balončki cingljali med žvrgolenjem ptic.
Iz svetilke razuma utriplje kamen,
veter šiva liste in oblači drevo.

ABECEDA LJUBEZNI

Kako fino tkanje!
Nebo se sinji v modri pastel.
V valovitem sunku
se je nasmejala pomlad.

Stebelca so dobila bele pegice
in zakipel je travnik ivanjščic.
Gosta rumena barva je popisala
grm sončno lahkotno.
Trava v vetru valuje kot morje,
medtem ko pljuskajo trate
jutranje rose in koreninijo
dušo svojih semen.

Kako kopičijo čustva
iz belega v rožnato češnje.
Vse je popisano z abecedo ljubezni.

Joj, kako lep je dan v nežnih barvah.
Vsa narava je kot bila bi sestavljena
iz enega samega navdiha,
ki barva cvetove in krila metuljem.


POŽAR KRAŠKEGA GOZDA

Hrasti s svojimi grčastimi
in čokatimi debli so videti,
kakor Kraševci v kmečkih hlačah,
ki so odšli s svojih borjačev
nabirati gobe in brin.

Nekega dne se je na Krasu
razplamtel gozdni požar.
Gasili so ga več dni.

Obiskala sem pogorišče.
Iz tal so moleli zogleneli osamljeni štrclji.
Mlad borov gozdič je v vetru prepeval
žalostinko brinovki, ki je zoglenela.

Tako jokajoče je zapela kraška burja,
da se je kamenje, oblečeno v žalno obleko,
začelo slačiti in se odmikalo s svojo težo
koreninam. Videla sem krpe kraške prsti,
ki so v mukah rojevale zelene brstíke
in si zdravile opekline v duši korenin.

Večina jih še nima lastnih teles,
le spomin in ušesa imajo,
ki prisluškujejo pljuskanju dežja.
Ruj se je poklonil v čast
tej volji do življenja.


NOČ IMA SVOJO MOČ

Gledala je svetlobo v temí,
ki je tiho poležavala ob njej.
Magnolija se je dotaknila neba.
Vsujejo se zvezde in lunin krajec
se je spremenil v srp,
ki reže glave uličnim svetilkam
in ko se onezavestijo,
zaljubljenci spregovorijo neslišno.

Odšla je v noč.
Stegna in roke je imela kot platane.
Na ulice padajo samote
in svilene krivulje noči
se pomenljivo gibljejo v somraku.

Srečata se.
V objemih je še komaj toliko
prostora za dihanje.
Roke se zavozlavajo. Drsijo.
Boki se naslanjajo na pločevino.
Vse je zaobljeno v toplo milino.

Žejni veter zmoti ritem dihanja.
Noč strmi v prebujeno luno.
Mehka luč snopičasto zamiglja
in razprostre zlate trakove ur
nepotešenim sanjačem.

Ljubezenske igre brez konca.
Vse je lahkotno. Noč je dosegla
rekord po svoji dolžini.
Naučila se je hrepeneti po ljubezni.
Gostota temé leži na odsotnosti
dnevne svetlobe, ki hoče domov,
da vidi kako lep je resnični obraz
zaljubljenih srečnežev.

RADOSTI

V srcu so nedotaknjena mesta,
kjer gori luč in vlada mir.
Tu ni prav nobenega trenja.
Na vzvišenem mestu živijo
otroško mlade radosti
z majhno razpoko,
skozi katero sem poniknila
v samo sebe.

Ne sprejemam nobenih obiskov.
Hišo imam zaklenjeno.
V njej prebiva ptica pevka.
Tam molčijo in hvaležno čakajo.
Okrašene so s cvetličnim šopkom
in ko gledajo skozi okno pomlad,
mi pogosto planejo v objem.
Tako so srečne, da je nebo modro
in da so gredice mojih spominov
obrobljene prelestno zeleno.

KO LJUBEZEN ZASIJE

Ko sonce razžari mlečno mehkobo,
se mi zdijo rože božansko čarobne
s svojo jutranjo pastelno bledico.
Vsak cvet je sam zase svetilka,
ki vabi čebele in metulje v svoje
sladke kamrice na zajtrk.

Vse diši po pomladi in ljubezni.
Ljubezen ima svoj vonj po rožah.
Rože se smejijo kot zaljubljene ženske.
Le vrtnica temno rdeče žari
v boleči osamljenosti svoje lepote.
Tako skrivnostna je in prežeta s samoto.

Breztežno in lahkotno odpre svoj cvet,
kot se odpre ženska ljubezni.
Tudi rože imajo svojo kraljico,
ki se odpira, da bi sprejela sončno kri.
Nanjo se je usedel skrivnostni lepotec
z bisernimi krili, ki iz rosnih kapljic
pije vonj ljubezni iz njene tihe čaše.

CANTOS MALATESTA

Samodejni zastor je padel pred oči.
Razdeljen je bil na tri dele.
Prvi je zamrta luč.
Drugi je duh, ki se ni mogel izreči.
Tretji je stvar, ki je ni mogoče videti.

Zgodilo se je videnje minevanja.
Vse je bilo neslišno. Tiho.
Kar naenkrat tleskne čez prepad v brezno,
kamor padajo drevesa,
ki rastejo na robu in gledajo čez.

Ezra Pound se zdrzne,
Rimini, anno domini 1454,
ostajam vaš sin vam na voljo
Malatesta de Malatestis.

Nobenih vzdihov ni več.
Suho drevo se je naslonilo na hudiča
in pogledalo vprašujoče
iz brezna v nebo.

Zakaj mu je bilo usojeno,
da je viselo nad breznom
in se prelomilo,
ko ga je močan sunek vetra izrul
in zakaj se narava odreka
svoji modrosti in moči,
da bi ga zasadila v bolj rodovitna tla.

Umiranje korenin na robu brezna
z razmajanimi gibi telesa
je naklonski kot v svetu živih,
ki vžarijo svojo pot navzdol.
Rad bi se primerjal z odpadlimi listi,
ki plavajo med oblaki
in padajo v travo
tam,  kjer sem doma.

PASTORALA O LJUBEZNI

Sanjala je, da je pastir igral
na piščal in da je plesala
v zelenih žametnih čeveljcih,
oblečena v svetlo rdečo svilo
in z gorsko narciso v laseh.
Videti je bila kot planinski cvet
z rumenim metuljem.

Pastorala jo je izvabila v noč,
izginila je kot svetloba skozi šipo.
Izgubila je zlato torbico,
ki ji je padla v vodo in potonila
na dno gorskega jezera.

Nato se je deklica shranila v samoto
in razmišljala, kako bi iz zlate torbice
rešila misel, ki ji dolguje idejo
o oblikovanju pravih besed,
ki se natisnejo in pošljejo v svet,
da postanejo bitje z vrlino in ciljem.

Na koncu sanj je zagledala vrata,
skozi ključavnico je zvabila pastirja
in smuknila v budno stanje.

Na vratih je pozvonil pismonoša
in ji prinesel pismo iz urada
za najdene predmete.
V njem je pisalo, da so našli
zlato torbico brez duše,
ker je poniknila z jezerom
v osrčje zemlje in da je na tem mestu
pognala življenje cvetoča livada.

S pastirjem in zemljo se je deklica čutila
tesno povezano in je spoštovala enost,
saj duša ne more biti ločena od občutkov,
ki rastejo iz lastnih korenin v vsakem telesu.
Od vsepovsod poganjajo bilke zelene
in cvetja spevi na konici pomladi,
ki se je ustavila kot okrasek ljubezni.

LEŽE ALI STOJE

Pogovor v postelji je lažji,
ker celotna panorama izrečenega
plava po zraku in imaš priliko videti
tudi prosti pad besed, ki s težo
kamna zadenejo človeka.

Človek v grobu te ne more
postaviti na laž, pa še usta so mu
zabetonirali za vsak slučaj.

V postelji lahko gol govoriš ali molčiš.
Molk je zlata žila v kamnu.
Premišljevanje v ležečem stanju
ti daje globino misli in stanje miru.

Če govoriš stoje, besede mečeš
v obraz sogovorniku ali tistemu,
ki si mu jih namenil. Stoje lahko
mečeš besede tudi kot bob v steno.

Če govoriš leže, se ti vžgejo plameni
na ustnicah in plapolajo v višino.
So kot feniks, ki se dviga v nebo.
Horizontalno se vode izlivajo v reko
in reke v veliki morski zbiralnik.

Horizontalno ležijo tudi travnate planjave
in pšenična polja. Kot horizontalne pisave
življenja. Vse to zeleno ljudstvo raste
v nebo in teži kot beseda k rasti v višino.
Tudi ko izstopi pisna beseda iz tebe,
se uleže na ravno podlago kot človek
v svojo posteljo, kot žena in mož,
ki se leže lažje pogovarjata
in tudi molčita leže, ko se utapljata
v mirni spanec dneva.

OB MORJU 

Stojim ob morju.
Ob kompleksnosti vode sveta.
Zrem v rokopisne stavke modre partiture.
Govori mi s krivuljami valov,
ki jih bolj slišim, kot vidim.

Zvok je antirealističen.
Spreminjajočih barvnih razmerij.
Zvočna sinteza moči.
Razkodrano muziciranje violine.

Zamolkli glasovi z dušilcem trobente
trgajo mreže z naraščajočo močjo.
Slišim žvenketanje steklenih celic soli.
Inteligentno govorico neslišnega
življenja iker in rib ob vodnih grebenih.

Prostovoljno bivanje življenja,
prostovoljno premagovanje umiranja,
ki prerašča v akustiko velike dvorane,
kjer podeljujejo zlate grammyjije, nagrade neba.

Zazrem se v fantastične skrivalnice naključij,
v razcefrane strasti in obrazne poteze morja,
ki je nase prevzelo križ človeštva.
Iz školjke vstaja Kristus, brez domovine,
ki prostovoljno umira za odrešitev sveta.

Morje nežno otipava obalo, doseže me
in nagovori z likovno domišljijo svoje krvi.
Osvoji me z žarečo in s toplo
sredozemsko sproščenostjo sonca.
Z nezemeljskimi barvami večkrožnih
hierarhij in pijanostjo luninih metuljev.

Tu sem, da sprejmem njegovo sintakso
glasbene govorice valovanja,
ki razumsko nerazložljivo zre vame.
S sufijskim plesom skozi moja čutila
me nagovarja s prvobitno ekspresijo
čustvenega nemira. Udje pod obleko
se zganejo in morje vzvalovi v meni.
Obrnila sem glavo na drugo stran,
kjer rastejo drevesa.

SREČA

Sreča izvira iz skupnega delovanja.
Žari ponotranjeno. Je moč,
ki nagovarja z nasmehom
in naredi svet meden s sladkim
zamolklim brenčanjem čebele.

Sreča je odsev tisočerih luči,
je jata žerjavov, ki potujejo na jug.
Občutimo jo v zadovoljstvu,
ki naredi dobro še bolj vzvišeno.
Razčeše v srcu dolge razmršene lase.
Kot ponižna roža kapucinka gleda
prizanesljivo druge rože, ki venejo.

V sreči začutimo, kako je lahko
življenje svetlo in dragoceno.
Žarek, ko zagori ljubezen, je srečanje
z njeno družbo, ki poboža roko in opogumi.
Je mehka perjanica za mirno spanje.

Opoteča sreča se koprneče pomika
k popolnosti cilja večnega trenutka.
Ne sprejema obiskov, ki prinašajo
slabo voljo, jezo in sovraštvo.
Je izvir, ki odžeja po použitem dnevu
s hvaležnostjo koreninice, ki neti poželenje.
Srečanje s to krepko zgneteno lastnostjo,
ki nima oblike, je kot sonce s svojimi
sencami, ki pride, zaide in se znova vrača.

TELO

Vlečem te, ne pustim, da padeš!
Potrebujem te, da okusiš naslado upov,
ki šumijo kakor svila na robovih kože,
kjer se začenja slabo tkanje sanj.

Dohiti me, iztisni zadnjo kapljo znoja.
Hitim za letečim ptičem. Vzletam.
Rada bi začela vse spočetka.
S čolnom te pripeljem čez vso to vodo,
čez odsvite ognjev te ponesem
in ti se med potjo spomni na sanje.
Vse bi dala, da prideva srečno vanje.

Medtem, ko se je nabiral prah
in sem te hranila spečega v svoji hiši,
je listje padalo z drevesa.
Nikar, nikar naj ne bo čas tvoj gospodar!

Tam za živo mejo je nov svet,
polje in cvetje v nežnih barvah
valuje do gležnjev,
drevesa rastejo v nebo.
Za njimi je vzletna steza,
na njej jata, namenjena na obalo,
na kateri ležijo nedotaknjene sanje.

JASMIN

Podarjeni šopek jasmina
se skrije v žensko telo.
Tam cveti in dehti.

Jasmin ima svoje mesto
v bližini srca, ko pa tako diši
po blagih sladkih vonjavah ljubezni,
da se mu ženska duša odpre
in cvetom smehlja.
Z notranjimi očmi slači
bele razprtosti njegovih cvetov.

Sedmerocvetna vejica jasmina
tolmunka nežnosti, biserni sij,
stkana iz diha in nedotaknjenih sanj,
je z belim čudežem telesa
in s svilnato bleščečo belino,
ustvarila ljubezen zanj,
zazrta v blesk rose in oblake,
v zvezde posejane po nebu,
v ptice in čebele, ki cvetje obletavajo
in z belimi zaponkami pripenjajo vonj
in zelene lističe na njegovo srce.

ČAS, KI GA VEČ NI ...

Vse je tako, kot je bilo.
Le čas se je odselil iz Vipavske doline.
Veliko ljudi sem srečala,
ki jih ne poznam in jih prej ni bilo tu.
S kakšno pravico si je čas vzel
svobodo in odšel od vseh ljudi
in stvari, ki sem jih ljubila.
Čas, ki je tako krepko zgneten v mojih prsih,
se spreminja v neki tihi zamirajoči glas,
ki potiho toži o rečeh, ki jih je zapustil.

Z vrelcem svojega bistva se še dotika
stvari. Ostaja kot neka tišina in zavetje.
Prebudi se dremajoči duh prvih radosti,
ki so svoje otroške ročice stegovale
po kljuki in s prsti hotele odpreti vrata.
Oči so hotele pogledati v tisti čas,
ki ga še ni bilo. Tedaj še nisem mogla
vedeti, da je čas prizorišče spomina.

Spomnila sem se, kako so po mrzlem
sneženju in vipavski burji zagorela
drevesa v svetel ogenj pomladnih cvetov
in kako sem zamaknjena opazila,
da je vetrič vzvaloval dihanje polja,
neslišno in milo, vedro in prizanesljivo,
ko se je poslavljal skozi ihtenje srca.
Nobene poti nazaj v čas več ni.
Le moj spomin in Vipavska dolina sva tu.

NA BELIH KRILIH OLEANDRA

Kot lahko posušeno seno
so besede. Zeleni spomin.
So luske prečiščenega drobirja,
rogoznica iz ličk izpod dekliškega telesa.
Nad scenografijo obešene koruze
v kitah so komaj rojeni rumeni vzgibi,
spomini na glas iz roževinastega glavnika,
na katerega so brenkale ustnice
in zvabile pomladno veselje v srce.

Vzhaja jutro, jasen sončni dan.
Natančen čut, ki upogiba hrbet.
Ko starosvetni kerub oživi,
šepeče beli oleander tiho vetra dih.

V nemiru biserov na krilih cveta
se zaziblje v sen lepote
kot čisti zavestni odmev.
Nikoli rože ne pijejo sonca
iz istih posod. Vse se menja.

Že ko nagovoriš dušo,
odhaja trenutek, kot odtajajoči
sneg se zlije v besedo in na veji
zaziblje pomladinko žametni nasmeh.
Svetilka telesa ga vpije v ples luči.

V zadnji loži krošnje drevesa sedim jaz
kot nekakšna vila na veslu mladosti.
Spomin je zakosmatinil
pomladno mačico ob ribniku,
ki jo zemlja ponuja soncu.

PIKAPOLONICA

Vse, s čemer pridemo v stik,
zahteva spoštovanje življenja.
Vrat, skozi katera vstopamo,
ne morejo zapahniti zleknjeni udje.
Volja ne more pridobiti moči
in prestopiti čez prag negotovosti,
če se ni izurila do polne zavesti.

Duri so se na stežaj odprle,
za njimi se razteza
zelena dolina za ledenimi hribi.

Življenje se nenehno spreminja
in zamenjuje oblike, da se prečiščuje
v duhovnem ognju nižjega v višje.

Ko se opotekamo ob vstopu
v dvorano učenja in zmag,
duh prosi po svetu ljubezen.
Barva njenega rojstva
je rožnata kot koža otroka.

Dvorana, v katero vstopamo,
je nasad bodljikavih rdečih vrtnic.
Nad njim blesti zvezda Večernica,
ki ne more utrniti,
preden ne bo izsijala vse svetlobe.
Zvezde so zelo podobne človeku.

V telesu se topi sneg.
Vstopam v nov letni čas.
Na vrtnici vidim pikapolonico.

ZAPELJIVKA

Bila je graciozna deklica.
Popek ji je krasil svetleči se gumb,
pod njim je imela veselo metuljčico.
Mačje magnetke v očeh.

Hodila je z eleganco čaplje.
Večvrstične kitke, ki so se svetile v soncu,
so imele vonje puščavskih rož.
Kožo so ji krasili lesketajoči se biseri.
Bila je zapeljivka z žametnih glasom.
Dišala je po vonjih orhidej.
Na njenih nedrih so bili notni
zapisi njegovih ljubezenskih vzdihov.

Njen poljub se je vtihotapil v kapljico
dežja na njegovih ustnicah.
On je sedel v sobi ves časten in plemenit.
Užival je tiho in hvaležno srečo ob radostni glasbi
in obiral sadje z njenega telesa.
Ona je z barvnimi trakovi povezovala igrivost,
ko je spletala zgodbe sproščujočega
humorja med ljubezensko igro.

Z rožnatimi uheljci in sončnimi pegami na licih
je sanjala o moškem, ki razvaja žensko.
Oblečena v tkanino noči,
je razkazovala svoje bele breze,
včasih hidrantna, včasih solarna,
kakor zrela zvezda, ki utrne v noč.
Božala ga je z nežnimi rokami
in dolgimi prsti z rožnatimi nohti.
Zardela je, ko jo je vprašal,
če ga hoče za moža in je sramežljivo
izdihnila svoj 'da moj dragi kanarček'.

CAPRIS

Po tednu dni razigrane burje,
ki je pometala kraške borjače
in obalne ceste, se je vlil dež.
Zmračilo se je.
Noč se je potopila v globoki sen.
Utišano in pridušeno.
Kako bi rekel Peter Pavel Vergerij?

Mesto je zaspalo.
Bagerji so tudi zaspali.
Pomembno stanje,
da se odpočijejo.
Budne so ostale le stare palače,
antični spomeniki, kipci in reliefi.
Pomembno stanje za budnost.

Prekopane ceste in gradbišča
v temi fascinirajo. Letristično.
Z zvoki tišine količin materiala.
Naravnost fantazmatično.
Ponoči so blokade cest
mnogo manj občutene kot podnevi.
Srečaš se s stvarmi, ki so onkraj.

V osrčju mesta so šli v globine.
Makrokozmos občestva za parking.
Statiki in arhitekti so mistiki,
fantasti, ki živijo med resničnim
in vizualno domišljijskim.
Cena neštetih vizij? Neznanka.

Rastlinje je specifično.
Izstopa v svetlobo, kot da mu ljudje
spodaj niso veliko mar.

Postajamo mesto tisočerih novosti.
Uspešnice postajajo problemi.
Ambicije nekje v ozadju.
Izvirne motivacije. Ideje.
Zaprta poslikana vrata pred nosom.

Ljudje so vpleteni v pustolovščino
simbolnega. Vizualno projekcijo.
Pogled na mesto bodo posojali
prišlekom z ladjami in avtobusi
za denar, pice, hamburgerje,
češpove njoke in Capris.

Mesto je sistem notranjih
in zunanjih oken in vrat.
Prenova je zgodovinski val
emancipacije, a spremljanje urbane
simbolike pokaže ranljivost opeke,
kamnov, betona, satja in mejo,
ki jo ni mogoče reducirati.

Videti je igro zrcal, ki se pogovarjajo
z zrcalnimi kopijami. Vsako jutro,
ko mesto vstaja, preverjamo,
če še obstajamo v iluzornem prostoru.
Nostalgija ali kaj?
Mislili smo, da je zrak prozoren
pa je prašen. Zasičen.

Vlagamo telesa v mesto,
ne da bi mesto spravili vase.
Kar je vas omejevalo,
je nas vezalo nase.
Nepremišljena strategija
premišljenih odločitev.
Preobilica lastnih pomenov.
Glas kapitala! Shizofrenija.

Vidim skozi steklena vrata,
znotraj, kako mi umikajo svet
z duše beneških spominov
in me naseljujejo nad glazuro
belega mlečnega štuka.
Določajo nove obleke teles.

V srcu mi pojó še škržati in črički
s pozidanih polj in šalarskih palud.

GRAJSKI KLJUČ

Mojih trubadurjev pa že nikomur ne dam.
Nihče ne bo vstopil v moj zaklenjeni grad.
Obožujem skrivnosti pomladnih vetrov in vode,
zapeljevanje jasmina in cvetje sladkih vonjav.

V vitražah se lesketa moj steklenih spomin.
Živobarvnost zračnih plasti, ki se poigravajo
kot sončne ovale, hrepeneče po veselju.
Tam so shranjene baletne copatke,
rolke na štirih kolesih, encimi prvih sladkorčkov
in mleko moje kože. V posebni skrinjici
so zlepljene krhke vezi harmonije.
Na kavelj je obešena roza nedeljska obleka.
Sveža in napeta lica svetnice,
tu shranjen je njen dih,
Gallusov madrigal sonorno zveneč.

Slišim glasbo besed, ki merijo korake po stopnišču.
Polne dvorane poslušalcev kljubujejo času.
Učilnice šolskih potrebščin plešejo v ritmu jazza.
Tam počivajo vsi berački, ki so umrli v svoji ljubezni.
kult svetnice se bo z graščino do tal sesul.

Mojemu Romeu sivijo lasje.
Izgnal je vse trubadurje za zapahe gradu.
Misli, da je edini, ki je znal lepo peti,
me zapeljevati ob grajskem obzidju.
Roka naslonjena na perut ptice,
mi odklepa pojočo ključavnico grajskih vrat.
Neka strgana struna mi zaganja srce.


SUHA KOŽA ROŽE

Zakaj trgaš vijolice
in piješ njihov vonj,
odsev leta ptice v potoku,
veter v peclju rože?

Zakaj ne umakneš svoje sence,
ko po soncu in plamenu žarkov
njeno drobno čustvo hrepeni?

Trstika liže luni obraz.
Umito velo neba se pretaka skoznjo.
Dež ga briše po belih stenah.
Tipa zeleni grivi korenine
oddaljen glas, brez potešitve
glasbila v zvokih milih strun.

Komaj rojena rosa v gozdu
skrivnostim sencam odpira liste,
hlasta jih in požira hrepenenje
iz ženskih neder, ki utripa kakor sla.

Dirjata blisk in oblak neba
v kožuh samote.
Stapljaš se kot okobaljen grom
v dotik, ki rezgeta v telesu,
ko pod jezdecem ji ječi srce.
Nalivaš ji vroči vosek v uho
in iščeš ob temenu njene oči.

Zaprašil si drevesa ob cesti
in ožgal resje njenih nežnih sanj.
Topotal si s kopiti ob robove,
bil glasen kot galop sedmero konj,
ki oglušel je še obcestne kamne.

Kot vihar si imel široko razprte oči,
ona naravo preganjane divjadi.
Bil je ulov stvari, piš ki veje skoznjo.
Visi ji ogrlica okrog vratu,
nabrane perle odsevajo
svoj blesk v jato utrujenih zvezd noči.
Razletele so se v krvave sanje,
ko si stopil s škornjem nanje.
Razleze se pustinja. Oslepil si ji oko.
Veter veje po listih suhe kože rože.


NEDELJSKI IZLET V NARAVO

Odznotraj ji je žarel obraz
in duša je šumela
kakor kita cvetnih kobulov
v nevidni gozdni globeli.
Igre svetlobe so prodirale
s poželenjem skozi zvoke in barve.
Gibala in dihala je kakor drevo,
listi, sadeži in veje.

Imela je vklenjeno srce
prav na mestu, kjer jo je ptica
pričakovala s svojim petjem.

V tem njenem samotnem bivališču
je občutila zdravilno moč rastlin.
Prevzel jo je poseben domačijski vonj
po dimu ognjišča in senu prve košnje,
ki je že skoraj sveto opravilo,
ko spremenja občutke v besedo.

Nedeljsko dopolne je polno čudežev .
Vse stvari dajejo duši svoj notranji smisel.
Narava uči opazovati in prisluhniti vetru.
Postati previden s svojo stopinjo in roko.
Nauči te biti njen del, jo vdano spoštovati.

Zaslišiš glas gozdnega duha in njegovo
magično snubljenje v hrastovem želodu,
ki napenja svoje zelenkaste sadeže,
da dojameš bistvo sveta.

Narava združi v sebi vse čudovite
darove in zmožnost, kako postati
neprekosljivi del njene dobrote!
Vsakomur njemu lastne, enkratne
misli so priložnosti za doživetja,
ki ostanejo ponotranjena sreča trenutka.

Zaljubljen v tri oranže

 

Bili so časi,

ko so sanje postale preja,

ki se je tkala od spečega do spečega.

S sanjami so se ogrevali.

 

Bili so časi

zaljubljenega v tri oranže.

Profokijev je v Donesku zblaznel.

 

Bili so časi,

ko so plesali v maskah.

 

Bili so časi,

ko je Lajoš v Hotelu Triglav v Kopru

igral na cigansko violino in Tereza Kesovja

je pela 'Tužno nedeljo'.

 

Bili so časi,

ko so bili zunaj veseli,

znotraj žalostni.

 

Bili so časi,

ko niso smeli prinašati tujih vplivov

na območje.

 

Bili so časi,

ko so cariniki potnike otipali

in jim pogledali v drobovje.

 

Bili so časi,

ko so te domače čebele

lahko do smrti opikale.

 

Bili so časi,

ko te je sprala ali umorila

štampiljka kakega birokrata

ali beseda zlobnega soseda.

 

Bili so časi,

ko si moral biti za delo

politično primeren.

 

Bili so časi,

ko si lahko bil šef

brez talenta.

 

Bili so časi,

ko je Edvard Kocbek pisal dnevnik

in Boris Pahor Mesto v zalivu.

 

Bili so časi,

ko so si morali Črno orhidejo

skrivoma izposojati.

 

Bili so časi,

ko si z neobjavljeni knjigo

nisi mogel dvigniti imena.

 

Bili so časi,

ko so direktorju radia dali dopust.

ker se je preveč pomeščanil.

 

Bili so časi,

ko je Kocbek v Sv. Juriju ob Ščavnici

videl miličnike, podobne civiliziranim

nekdanjim starejšim žandarjem.

 

Bili so časi,

ko je Amnesty international začela

zapisovati kršitve človekovih pravic.

 

Bili so časi

idejne neprimernosti,

ko so Svinčene zvezde, Tople grede,

in Požgana trava

povzročali zaplete in nelagodje.

 

Bili so časi

očiščevanja in požlahtnjenja kovin.

 

Bili so časi

ko je zaskočilo in je opijanjena četa zaspala.

Nastopila je mlada generacija v Tribuni.

Tomaž Šalamun je bil Koprčan.

 

Bili so časi,

ki so omogočili, da smo,

kar danes smo.

Zgodovinske uteži - smerokaz prihodnosti.

 

 

 

Zaljubljen v tri oranže

 

Bili so časi,

ko so sanje postale preja,

ki se je tkala od spečega do spečega.

S sanjami so se ogrevali.

 

Bili so časi

zaljubljenega v tri oranže.

Profokijev je v Donesku zblaznel.

 

Bili so časi,

ko so plesali v maskah.

 

Bili so časi,

ko je Lajoš v Hotelu Triglav v Kopru

igral na cigansko violino in Tereza Kesovja

je pela 'Tužno nedeljo'.

 

Bili so časi,

ko so bili zunaj veseli,

znotraj žalostni.

 

Bili so časi,

ko niso smeli prinašati tujih vplivov

na območje.

 

Bili so časi,

ko so cariniki potnike otipali

in jim pogledali v drobovje.

 

Bili so časi,

ko so te domače čebele

lahko do smrti opikale.

 

Bili so časi,

ko te je sprala ali umorila

štampiljka kakega birokrata

ali beseda zlobnega soseda.

 

Bili so časi,

ko si moral biti za delo

politično primeren.

 

Bili so časi,

ko si lahko bil šef

brez talenta.

 

Bili so časi,

ko je Edvard Kocbek pisal dnevnik

in Boris Pahor Mesto v zalivu.

 

Bili so časi,

ko so si morali Črno orhidejo

skrivoma izposojati.

 

Bili so časi,

ko si z neobjavljeni knjigo

nisi mogel dvigniti imena.

 

Bili so časi,

ko so direktorju radia dali dopust.

ker se je preveč pomeščanil.

 

Bili so časi,

ko je Kocbek v Sv. Juriju ob Ščavnici

videl miličnike, podobne civiliziranim

nekdanjim starejšim žandarjem.

 

Bili so časi,

ko je Amnesty international začela

zapisovati kršitve človekovih pravic.

 

Bili so časi

idejne neprimernosti,

ko so Svinčene zvezde, Tople grede,

in Požgana trava

povzročali zaplete in nelagodje.

 

Bili so časi

očiščevanja in požlahtnjenja kovin.

 

Bili so časi

ko je zaskočilo in je opijanjena četa zaspala.

Nastopila je mlada generacija v Tribuni.

Tomaž Šalamun je bil Koprčan.

 

Bili so časi,

ki so omogočili, da smo,

kar danes smo.

Zgodovinske uteži - smerokaz prihodnosti.

 

 

 

Uvodna stran  |  Bibliografija  |  Novo objavljeno I.  |  Literarni porton  |  Poezija  |  Proza
Genealogija  |  Galerija  |  Knjiga bralcev  |  Stiki in povezave  |  Slovenska imena mesecev  |  Kotiček za Slovence po svetu  |  Slovenec sem!  |  Raziskovanje nekega primera  |  O smrti   |  Blog I.  |  Današnja misel  |  Luske hibridne samorodnice  |  Aforizmi  |  Poglejte kaj je danes novega!  |  Objavljene vsebine od 1.4.2008 - 31.3.2009