KO LUČ ZASVETI

DIH, KI KODRA VODO

Vsak je otrok začetka,
cvet na dlaneh rok,
ko vstaja dnevna luč.
Tipa bistvo nevidnega
kot mojstrovina, ki jo slika obzorje
z neizrekljivo angelsko popolnostjo.

Vsak je amfora božjega spomina.
Meja, ki ločuje nebo in zemljo.
Prihaja kot škrat s svetilko v roki,
mala pega na trupu jahte,
ki drsi na obrobju sončnega kroga.

Dih, ki kodra vodo in opazi sebe
v predpasniku breze,
Z usti, ki odznotraj govorijo.
Z očmi, ki odznotraj vidijo.
Zasnutek naseljenosti v nevidnem.

Koliko oznak za pijanost žarka,
ki se je zapletel v mednožje,
stkal placento, položil vanjo seme,
ki bo živelo v pozneje rojenih.

NABIRALKA KRISTALOV

Neko bleščavo zimsko naključje
nosi s seboj videnja med drevesi
s snežnimi metulji in belimi cvetovi,
ki padajo z brezčutnega neba
in se pripenjajo na veje.

Skozi ločje plavajo jadrnice.
Sklonjena sem ob jamboru
in skladam zamrznjene kaplje v košaro.
Sem nabiralka ledenih kristalov
na valoviti pokrajini mlečnega morja.

Med potepuškimi snežinkami
krmarim svoj čoln iz vodne pene,
skozi prste se mi prepredajo
ledene korenine in mrtvičijo roke.

Glasba trešči v prezeblo žvenketanje
in zvenenje, ki s pomnjenjem not zamira
v iskanju privolitev za igro prstanov.
Bledikasto nebo vpleta kragulje
v nemirne kroge biserovine.

Šopi belega trsja med tropom
severnih jelenov ledenijo kakor
bele lilije v bolnem jezeru.
Nikoli več ne bom slišala tega
jokajočega glasu vetra.

Luč z belim obrazom vstopa
v melanholični škrlat,
ki se umika vase
za spolzkimi arabeskami oken
s steklenimi očmi.

Slutim usode živali, ki jim beli zobje
v ustih šklepetajo kot majavi vozovi.
Grizejo kamen in grebejo po mahu.
Po ledeni ploskvi iščejo,
če je na njej kaj berljivih sledi.

V polsnu se zaziblje zlomljena misel,
zapodijo se govoreče črke po ledu
in spoji se mistični in metafizični
mrak v samoto krogov na prstih,
ki varujejo smeri vetrov.
Zahrepenim v naletih upanja.

LASTOVKA

Ko je žalost zimila v srcu,
je iz daljnih krajev
priletela lastovka.

Kakor veka,
ki pokriva oko,
je njena perut
ogrnila bolečino.

Nešteto milj je letela,
da je skrila dež
pod svojim perjem.

Razprla je krila,
a odleteti ni mogla,
ker si jo priklenil nase.
Postala je nevidna pevka
nedeljivega glasu.

Najčistejšo jutranjo zarjo
si vdihnil, ko si ptici odprl okno,
a ko si ga zaprl,
si bil prezračen odznotraj.

Prinesla ti je robidnice
s soškega 'Proda'
in ti si jih shranil
v večne posode.

Ko se obrnem nazaj,
se spomnim nate oče
z bogatejšim srcem,
srečna, da sem bila veter,
zazrta v tvoje zamišljeno okno
kamor je lastovka odletela
in ti poklonila del mene.

SKRIVNOSTNI EPITAF

Metafora na reliefni figuri
sivega kamna je oživela.
Postala je telo z imenom
na gladki površini kot morje.
Otipljivo telo na dotik
čez pojem lepote.

Toplo in strastno,
igra v besedi,
kal v sredici rastja,
svetlobna lisa poželenja
s perutmi vetrov.

Mesto, ki mu veter
ne upogne spomina.
Oko lebdi na površini
odklenjenih vrat.

Kolorit skrivnostnega epitafa
vodi po sledeh razdivjane krvi,
ki  je ustavila svoj tok v mraku.
Ta bo bedel čez mokro oblačilo
z okruški časa in lebdenjem
na meji večnosti.
Na stični točki neke poti.

Nikogar ne more odžejati
iz svojih votlih oči.
Presežene so besede
v hiši zvezdnega neba,
oddaljene od razuma
s koščkom strtega srca.
Obiščejo vas in odpirale
bodo cvetove s poljubi sonca.

Usliši vas glas angela,
majhna podobnost
z vašimi dušami.
Teža besed se bo vračala
na zemljo in dež bo rosil,
ko vam bo nevidna roka
pripela uhane s prišepetom
potepuške pripovedi,
kako je tam, kjer vas ni in ste.
Ko zapustite ladjo,
me shranite za naslednjo plovbo.
Nihče od nas ni večno izbrisan.
Vračamo se po kapljah v življenje.

DIŠEČA BELEŽNICA

Napolnila sem te
s prašniki svojih oči.
Iz čaše cveta sem te oprašila.
Z zlatim prahom napolnila
lačne razpoke telesa.
S šivi pisav sem jih zakrpala.
Iz prgišča črk sem sejala žito,
pršila kri po skladovnicah papirjev zate.

Pod prhami sonca si rasel po svoje
iz telesa žametne rože
in jaz sem strmela vate,
te ponoči zbujala iz spanja
in iskala tvoje sanje,
ko si z lističi in metulji na svojem klobuku
pohajkoval, ne da bi slišal
moje vzdihe in prošnje,
ki so v temi čakale jutro.

Vse je prihajalo odspodaj,
iz vznesenosti korenin
in iskalo dušo odzgoraj.
Veter, dež in nasmehi
so le oblike sončnih menjav.
Zarja in nebo, daljni horizonti
brez dna in meja. Veliko prostora
za vezenine sanj in hrepenenj.
Kako dišeča je moja beležnica,
koliko cvetja, trav in štiriperesnih deteljic
je v mojem herbariju  življenja,
ki naju je vodilo po svoje.




NA JEZERSKEM

Bil je sneg
in bil bo potem,
ko se spremeni
v ognjene trave
in samote odsotnosti.

V storžih smrek slutim
tisti pritajeni smeh vetra,
ki osiplje kaplje,
da dobe nove začetke.

Vrnem se tja,
kamor sedanjost hoče,
da srečam z očmi kraj,
ki je izgubil luči.
Selil se je z mehkim
odhodom v noč.

Pogled zdrsne
kot kaplja rose v odsev,
ki se bo talil
v ledeni roži
na okenskem steklu
kot zakaj nebivanja
v bivanju.

Moj čas ima
notranje oko,
ki vidi kar je bilo
v tistem kar bo.

Trenutek sedanjosti
se upira tišini prihodnosti
in se pretvarja v spomin.
Skoraj nedoumljivo je,
da še drhtijo iglice smrek,
ki so skrile mladost
v zelene plamene.

ZLATORUMENO

Zdelo se mi je,
da živim v grozdu,
ki čaka jesen.

Počutim se,
kot bi me senca
trtnega lista varovala,
da ljubezen ptice
do mezenja
ne izkljuva grozdu obraz.

Brez navzočnosti lista
ne bi mogle jagode shraniti
zmehčane vode in ognja
in toliko cvetlic, čebel
in metuljev v svoj spomin.

Jagoda se je stisnila
in premerila listu barvo.
Ko ju ločijo roke,
izpolnita želji po združitvi
in se zbistrita v vinu,
ker drugi ne znajo
tako čutiti zlatorumene.

POČUTILA SEM SE ZIDAK

Iz Aladinove čudežne svetilke
je zasvetil ogenj
z angelskih obrazom.
Igram se z njegovimi zenicami,
ki razžarjajo vsepovsod iskre,
medtem ko mi duša še leži na dnu.

Ne morem se sestaviti
iz sposojenih nasmehov.
Kič je izpraznil duh.
Skozi razpoko v telesu odteka luč.

Svetilka je ugasnila
in pustila tu svoje telo.
Dež ji je zalil oblačilo.
Kožo morskega lista.

Iz morja je prihrumel Pozejdon,
mi prinesel akvamarin
in razgrnil nebesni lazur.
Me vklenil z verigo,
potegnil na dno
in me polegel na koralni greben.

Ne merim več svetlobnemu soju kril.
Val me je odnesel kot ribo.
Svetloba je vžgala morsko travo.
Premikala sem škrge.
Se potopila še globlje.

Na tleh je ležal pepel
z mehkimi odtisi nog.
Zakril je fuge, kjer so ose vzletale.
Se poganjale in potapljale.
Izskočile iz morskega vala
in odletele ne obrežno drevo.

Opazovala sem krila metuljev.
Odsev sonca na odlitkih junakov.
Zdramil me je dan.
Razprla sem okna.
Dan me je označil.
Počutila sem se zidak.

OBTOLČI GA NEŽNO

Moj ovoj je krhek kot oreh
z drobno izrezljanim obrazom.
Prislonjen na lupino
je zapreden v ljubezensko
igro skrivnosti.

V sebi ima shranjen spomin,
kako je deževalo ob potoku
iz teže kopastih oblakov
in kako se je sončil
sredi poletne omame dreves
in prodiral s koreninami med skale,
pil rodovitne snovi, nihal
in se zapletal v zorenje,
ko ga je veter nagovarjal
s šumenjem listov in plodov.

Čuti še luč v mračni kamri,
ves prevzet od zelene krošnje,
ki se je upirala tišinam noči.
Pogled na orumenelo listje
ga spominja na znamenje
na bolečem mestu,
ko je bil sklaten v obcestni jarek
in so ga slačili kože.
Ves je polepljen s skrivnostmi rasti,
zato obtolči ga nežno,
da ne bo zahlipal.

RAST

Poganjek je odvalil kamen s sebe.
Se silovito zagnal s telescem.
Kamen je osupnil.
Moč korenine ukazuje.

Zelena kri poganja navzgor.
Dvigne streho.
Razrašča veje.
S sadeži hoče bivati pod soncem.
Z napetim sunkom se dviga.
Vse višje in višje.

Zraste v drevo.
Se razgalja.
Cveti in zori.
Slavec mu poje.
Čebelam je vonj medu domovina.

KO OGENJ SVETI

Kam naj grem,
kaj naj delam,
kam naj se izgubim,
da se od sebe oddaljim?

Vedno sem tu in tam,
odpiram in zapiram vrata.
Ogledalo me zrcali,
v njem iščem zenice,
ki so zunaj ostale.

Pritekam in odtekam,
se vrtinčim in pljuskam,
maham z repom
kot mokri pes,
ko vstopi v hišo,
srečen, da je v njej.

Sem za zlatimi
okvirji očal,
v očeh mi kroži
zaporedje trenutkov odzunaj,
ki razgalja me znotraj.

Čas se useda vame,
trava me diha,
razvršča me veter
med stvari, ki jih ni.

Ko bo delo končano,
se dvignem in grem.
Vrnem se, zaprem se
v prostor ovenelih
in izdišanih besed.

Izginem v spominu,
prelomljen bo glas.
Tukaj ostanem.
Pridem po prtljago,
grem po vklesane črke v kamen.

Potreplja me čas po ramenih.
Ugasnem računalnik,
vzamem pisalo,
pišem in pišem,
drgnem, kot bi z lugom
ribala kuhinjo.

Duša mi joka in poje
kot zubelj plamena.
Vračam se v kraj,
kjer gašperček greje.
Rada bi videla v ognju
svoj pravi obraz.

LEDENA DREVESA

Dan je odraščal v zvezdnato noč.
V beli obleki. Kot da se je odlomil
kos ledu, ki išče toplino v ljudeh.

Nikoli ne premore ledena ploskev
odleskov svetlobne moči,
ki jo premoreta žuboreča reka
in voda, ki klokota v ceveh
in privre v dlani, da zbudi
človeku zaspani obraz.

Noben dragulj snežinke
ali arabeske na zamrznjenem oknu
ne more ustvariti v zaledenelem
stanju tistega razkošja,
kot ga lahko ustvari reka
na svojem obrežju.

Spomnimo se barv trav,
cvetov, dreves in prisluhov
žuborenja izvira, petja ptic,
ki so oznanjale prebujenje in rast.
Sneg snuje sanje in nosi s seboj
svoj skrivnostni ključ pomladi.

Ko prisluhnemo zasneženemu gozdu,
zaslišimo ječanje dreves in ječanje
zlomljenih vej v ledenem oklepu.
Nekakšen smrtni ples v belem
je v tem prehodnem stanju počitka.
Morda je to preizkus vzdržljivosti
poraščenega pobočja z rdečim
rododendronovim grmičevjem,
ki vlada dovršeni svetlobi ognja.

Ledeni svečniki spominjajo
na nagrobnike in nasičenost sveta
s hladnimi ljudmi, z ledenimi kockami
v svojih napitkih, ki se z žalostjo
žejnega cveta zarivajo drug drugemu
z jeziki v obraz in rezilom v srce.

Kako zvonijo drevesa v umiranju
in čakanju odledenitve in odtaljitve.
Kako je stanje vode podobno človeku.

BOŽIČNA PRAVLJICA

Potonila sem skupaj z drevesi
v zasneženo pokrajino
in v daljavi zagledala luč.

Hodila sem po zamrznjenem snegu
z violino v roki in igrala.
Bila sem vsa bela od hrepenenja.
V gozdu so se oglašale orgle in
igrale nek Chopinov preludij.

Bila sem meglica z glasbo,
ki jo je nosil oblak v sebi,
zaljubljen v bela drevesa.
Bila sem vsa iz zelenih celic
in prezeblih koreninic,
ki iščejo v materi zemlji zavetje.

Oglasila se mi je čarobna piščal
in ledeni soj sveč mi je neboleče
trgal čustva in že odvzemal moči.
Plazila sem se po kamnitih razpokah
in opazila skrivnostno znamenje na nebu,
ki je zarisovalo tančico odmaknjenosti
in s svilenim šumom kril sem plavala
med lesketajočimi snežinkami,
vendar nobeno nebesno telo
mi ni moglo videti v dušo.

Plavala sem skozi stekleno jasnino
in zagledala lestenec z veliko sveč.
Na perutih luči je nosil mojo ljubezen,
Vse je pelo in muziciralo in gozd je žarel.
Viharno kipenje vej je nalamljala teža snega
in drevesa so se spreminjala v bitja
s sivimi lasmi in se s skrivnostnimi gibi
izogibala omahovanju in moči viharja.

Zapletla sem se v pogovor z belimi ljudmi.
Slišala sem trhle veje, ki so se podirale
pod težo snega in videla veje,
ki so pod kopreno snega
stegovale svoje roke proti meni.
Bila sem sredi gozda z živimi bitji.
Za mojim hrbtom je stal škrat in molel
svojo roko in me vabil naj se
pridružim rajanju zasneženega gozda.

Čutila sem melanholijo in radost.
Gozd mi je zastrmel naravnost v obraz
z vprašanjem, če sem namenjena
v podirajočo se štalco, kjer sveti luč
in rojeno dete oznanja veselje in ljubezen.
Še vedno hodim in hodim po gozdu
in cilj, da dosežem radost na točki svetlobe,
mi pomeni olajšanje hoje med kosmi snežink.

KRŠČENEC

Ti lahko vstopiš v veliko sobo
ali izstopiš iz nje,
boš vedno samo ti.
Z grehi ali brez njih v prostoru.

V sobanah se bodo krčile sence
in menjavali ljudje,
a ti boš vedno samo ti.
Eden in isti. Noben tujec
ne more vstopiti vate.

V najsvetlejši prostor znotraj
ne more nihče vstopiti v copatih
in ne iz njega izstopiti v škornjih.
V njem se je naselila tišina,
ki jo je spirala voda.
Tišina osvetljena z lučjo,
ki je poševno prihajala
skozi okno tvoje otroške sobe.

In kdo je tisti, ki bi lahko rekel,
da nisi krščenec?
Z dežjem. Z bolečino. Z radostjo.
Z vlažnimi ustnicami po telesu
in da tvoja molitev ni luč.
Tista čista svetloba resnice,
ki jo zvonijo ob polnočnici
ko oznanjajo rojstvo.
Prav nič drugačna ni od tistih
iz plemena Indios v Amazoniji,
ki s fračami streljajo na avione.

Ko nihaš med mogočnimi vrati
katedrale, odpri vrata svojemu
majhnemu oltarju in vstopi tih vanj.
Tam so zbrani vsi svetniki,
eni z alkimijo, drugi brez nje.

Skozi vrata vstopijo v prostor,
kjer je zbranih veliko sodnikov le tisti,
ki potrebujejo tvoj krst zase.
Ko se sonce nagne,
odreže svoj žarek vsem enako.
Na boljšem je tisti,
ki ga je shranil v dušo.

Poje pa najlepše tista ptica,
ki se je hranila z zrnjem luči
v iskanju neskončnega.
Brez nikogaršnje privolitve
se otroci izrekajo iz ljubezni do življenja
s hvaležnostjo, da živijo v prostor,
kjer v igrah dajejo samega sebe.
Nič nimajo, kar ne bo
nekega dne darovano ljubezni.

LEDENE KAPLJE

Vitke sence opletajočih se vej
so kakor dnevnik praprotnih lističev,
ki jih zbujajo kaplje ledenega piša.

Če bi okamnele, bi ostale
pod drevesi zelene doline,
iščoče skale slepila luči.

Nocojšnje kaplje so obležale
na mahu in ugašajo zvezde.
V lesketu se gledajo v ogledalo,
kako jim nebo snema obraz trenutka.

Koliko noči sem žrtvovala
za to zelenečo praprot pod drevesi,
ki se ne more otresti zaledenelih ros,
brezšumnega premikanja listov,
dežja, ki moči vrtove
in listja, ki odpada z visokih dreves.

Vsi gremo zvečer spat
in seštevamo nepreklicne
utrinke nebesnih teles,
ki premikajo ustnice
kot čudežna govorica
in se spreminjajo
v temno zelene sence,
ki napolnijo kotanje sanj.

V krog se razporejamo,
brskamo po škrapljah
in iščemo v padlih zvezdah
svežo malto samega sebe.
Tudi jaz sem med njimi.
Nočne rose se vedno naseljujejo v kri.
V njihovih očeh ledeni človeški pogled.


BOŽIČ

Zgodi se praznik miru.
Rojen je otrok svečanosti.

Premislek o podarjenosti…

Duh se je sklonil,
poklonil,
spesnil v tkivu,
himnično navdihnil,
harmonično zložil,
zanetil bitje ljubezni.

Te mojstrsko dovršil,
vpotegnil iz matere
in priklical
v obredje radosti.
Se nasmehnil
v sončnem viharju
in izravnal naključja.

Nebeški pozdrav
z dogodkom rojstva,
s povabilom na gostijo življenja.
Vdihnjen je monolog neslišnega,
postoterjen pogled notranjih oči.

Namnožil se je.
Ob tebi zleknil,
razselil med črke in besede,
se razložil.
Zunajezikovno.

Pomnožil drevesa.
Dihanje. Te označil
kot bivajoče v večnosti.
Spenil kri za gibanje.
Te okrepil. Opogumil.
Veseli se življenja
v posodi sončnih ur.
Praznuj Božič,
svoje notranje bistvo!


MOLČI, NE UPOGIBAJ VELIČIN

Molči, ne upogibaj veličin,
ki nimajo kolen.
Njihove razsežnosti živijo slepih oči
in trepetajo pred ključem
na tvojem jeziku.

Oči skrivajo kot hobotnice
pod morskimi travami,
ki jih nanese razburkano morje.
Zdi se, da jim je senca vklenila dušo.
Senca z zlatimi žepi,
ki se oklepa kulise črne barve.
Naj jo noč skrije in ji odmeri
usodo razpadajočega lista
v vlažnem iz zatohlem prostoru
ob konzervi marmelade.

Nihče ne more odtaliti zmrzali srca
sredi gorišča krivic in bolečin.
Dobrota ni črta, ni kvadratna hiša,
bazen ali bankovec. Dobrota je obzorje,
je sonce. Je pismo brez naslova.
Znan je le njegov pošiljatelj.
Prejemniki nimajo imen.

Vode neba rišejo klicaje.
Pokrajine sanjajo stvariteljske stebre
svetlobe, ki se bodo pogrezali
v živi pesek in pokopali svoje sence.
Nihče noče zaspati pod vodo.
Dež samo spira zlato sončnega sistema.
Korenine dobijo svoj delež skozi liste.

POVEZANA S SONCEM

Na mojih podplatih
so zalepljene rožice.
Za nohtom je pšenično zrno.
Kmalu bo vse zeleno.
Vrata mi loputajo v srcu.

Sem velika sončnica,
povezana z obračanjem
zemeljske oble k soncu.
Ko odprem vrata,
vstopijo žarki,
razširijo prostor
in pozlatijo liste.
Nikoli ne ugasnem svojih luči.

Tudi trava se v vetru zvija
in ravna proti svetlobi.
To vidijo samo ptice.
Drobni otroci neba.

VSE SE JE MORALO ZGODITI …

Vrni se spokojnost mladih dni,
brezskrbna in lahkotna
s trenutki, ki počivajo v nikoli
zbledelem naloženem spominu,
pomirjenje v neskončno mladi
nasladi popkovine, ki dovaja kri.

Nekaj praznine je bilo med tem vmes,
nekaj klicev obupanega obžalovanja.
Nekaj je izhajalo iz blagega šepeta
ob hoji po belih plažah k sončnemu
zahodu med zaporedji ozvezdji.
Zrno nespesnjenega žitja,
zamolčanih glasov in klicev
k svetlobi, ki je slepila oči.

Razlomljeni kot kruh iščemo roko,
orodje v rokavu duše, ki v polsnu
doživlja lastno prebujenje,
srečanje na vozliščih, ki se dotikajo
mene in tebe, ko vstopava skozi vrata
v hišo in zreva v razsvetljeni strop.

Vse se je moralo zgoditi
skozi spuste, padce, plezanje, vstajanje,
prehode skozi vhode in izhode
s plašnicami ob vretenčastem vratu,
vriskanjem v neznanem jeziku magme,
penjenjem iz brozge občutkov,
strmenje v razpenjeno morje,
ki je požiralo lepoto zvezd,
nasprotje večnosti in časa.

Vsi smo nekakšni berači
udobno čepeči kot tihobitje v jarku,
ki se sprijazni z ljubezensko bolečino,
medtem ko mu nemoč divja po žilah
in drhti hrepeneče po vrbovemu šibju
s spiralasto zloženimi listi ob reki krvi.

SENCA

Ugasnil je dež.
Skozi veje svetlikajo žarki.
Medla senca je legla na gredico.
Slišim jo: Potrpi!
Nebo se bo zjasnilo.
Pridem ti delati družbo.
Prinesem ti citre za igranje.

Prihajam, oglašam se ti.
Med vresjem bom hodila ob tebi.
Nimam jezika.
Gibam se skozi sončni čas.
Brez besed.
Upehana se rada spočijem.
Zvečer prežgana izginem.
Zdrobim se v prah.

Veje dreves mi zjutraj spuščajo
lase na tvoja ramena.
Ko tebe od vbodov trnov boli,
sta meni bolečina
in drhtenje neznana.
Pijana od luči se skrijem.

Bog mi je priča,
samo ob tebi lahko živim.
Ko boš v ognju gorela,
jaz že ne bom ob tebi hodila
in s tabo trpela.
Brezčasna sem ljubica nezvesta.

Kar je včeraj dremalo v tebi,
se ne bo nikoli več zbudilo.
Kar je pelo, bo onemelo.
kar je bilo med resjem izgubljeno,
ne bo nikoli več sanjalo pomladi
o lotosu s tisočerimi listi.
Jaz senca se bom obrnila stran,
ko luč razgradi tvoje telo.

RAZSEŽNOSTI

Ali ni občudovanja vredna
stalna volja po izrekanju.
Edinstvena priložnost biti.
Vtisi zaživijo, zasijejo
in napolnijo pomen,
razkrijejo poti,
po katerih smo hodili
in nas razložijo v tistem delu,
ko nismo bili prisotni
in nas je ukinil čas.

V labirintih znakov iščemo
razlage, zakaj smo se izseljevali
iz sebe, izruvali kamne preizkušenj,
prestopili reko neločljivih bregov,
si lizali bledi obraz
in se izključevali od svojega bistva.

Uganke brez odgovorov
na mnoga vprašanja človeštva,
okuženega s posamičnostmi
brezimnih, ki izgovarjajo kletve,
besede kesanja in dvoma.
Sredstva samoodrešitve,
ki nikogar ne morejo potešiti.

Naposled moramo verjeti,
kaj vse bi hoteli in ne le kaj hočemo.
Kar se nas tiče, se med glasovi
preteklosti oglaša tudi sočutna Pietà,
ki človeku najprej določi ime
in bedi nad obredom sežiganja.
Ko resnica razveže vnaprej
preračunane učinke nihilističnega
bistva, zasije uvid lastnega obraza,
ki svojega spoznanja nikomur ne more dati.

Objemam vas vse, ki bogatite
neločljivost veselja in žalosti.
Nekaj vedno obstaja, kar delimo z drugimi.
Morda je to ena izmed utemeljenih razlag,
zakaj nam je podarjeno življenje,
majhna lučka prav ob jamboru
lastne plovbe, ki poziva, da se vkrcamo
preden se izmuzne svetloba z njega.

SENTIMENT

Sanje se nikoli
ne dotaknejo postelje.
Kot črede oblakov tavajo po nebu.
So izmuzljive jate rib, ki plujejo po morju
in s svojimi luskinami ranijo tvoje oči.
Zvečer se spremenijo v speče ptice,
ki posedajo pod napuščem
in tkejo mesečino iluzij.
Pijanost določa bistvo lastnega
oprijemanja postelje
le v snu današnjega izsanjanega dne
v dejanju, ki ga več ne more meriti čas.
Vsi predmeti se smejijo
omamljenim negibnostim.
Vsi imajo mojo kri.
Po žilah potuje karavana astrologov,
ki tehtajo zlato zvezd.
Prižgan je goreč razpihan veter,
ki odnaša na vse strani neba zrcala luči.
Slikanice s trenutnim lepilom,
pritrjene na robove astralnih teles,
dokler vse zlato ne razpade
skozi goreče line,
ki odpirajo pogled v neskončnost.
Niti ena zvezda ni zadrhtela,
ko so ustnice izsesale vse mleko
iz hudournikov in odrte kože neba.
V seniku se je izgubila le šivanka;
skozi njeno uho sem uravnavala
svojo samoto in odkrivala
z magnetno resonančno tomografijo
območja, ki porajajo iluzije.
Sentiment povešenega jadra sredi oceana
mi je razsvetlil pot, da sem kot feniks
znova vstala iz okopa upepeljenih sanj.


NERAZLOŽLJIVO BELA

Ko se je zmračilo,
sem zaslišala otožni glas morja.
Valovita vodna streha sveta
je ležala pred mano.

Kakor razžarjena sončnica
je padala vanj baletka svetlobe.
Obala je bila ogrnjena z modrim šalom.
Izpraznjeni vrč se je utapljal v zajemanje.

Naslonila sem se na staro drevo.
V rokah sem imela kamenčke
in jih metala v razpenjene vode.

Bila sem lahka kakor galeb.
Z vonjem šmarnice,
stebelce polno majhnih cvetov.
Bila sem nerazložljivo bela
ob koncu poletja in sredi jeseni.

Izgubila sem telo.
Val je odložil morsko travo na skalo.
Vznemirjena, kakor dih večnosti,
ki tli v daljavah, sem vzdrhtela.
Lučaj od mene je skočila riba iz vala.

Opazila sem, da potiho potujem
s soncem na zahod.
Hrepeneče drsim za njim.
Brez njegove luči ne morem živeti.

ODTRGANA Z LUTKARSKIH VRVI

Mreža neizčrpnih odnosov
gradi svoje pajčje tkivo med ljudmi.
Govorim jim, oni meljejo besede.
Iz samega strahu pred žuganjem
se mi prižiga luč spomina.
Kako nevidno in neznano je očesu,
kar se hoče preseliti v tkivo duha.

Zgodi se, kar se zgodi.
Zapisujem se v njih,
oni se zapisujejo vame.
Prekratka je roka,
da bi se jih dotaknila tja,
kjer imajo nastavek zame.

Kako begotna je ta igra,
to preslikavanje enega v drugega.
Spoznavanje brez smeri.
Ko si ogrevam telo, se talijo kovine.
Molči, molči ženska,saj kamni govorijo!

Molk, vpleten v mrak za zastori,
me je predramil.
Žarki s sosednje ulice
se prosojno kažejo skozi zaveso.
Ljudje se premikajo sem ter tja.
Baudelaire jim zaveže oči,
da ne bodo videli
kako padam med njihove sence
spodmaknjenih tal pod nogami.
Dvignem se okrepljena
potem, ko vode preselijo gore
in odnesejo kamenje.

Prišel je čas, da sebe bolj spoznam.
Nikoli ne bom nikomur podložnik,
nikoli ne bom nikomur priključek.
Moj duh je hitri Ahil,
ptica v višavah,
polet v loku svetlobe.
Odtrgana misel z lutkarskih vrvi.

ZARES NE RAZUMEM

Ko sem vsa v ognju,
ki me očiščuje,
sem kot tleče poleno
v pepelu vsa prašna.

Zares ne razumem
zakaj sem včasih
ko me veter zrači,
tako poševna.

Ko veter pobira prah z mene,
me hkrati upogiba,
da krilim na vse strani kot drevo
s košatimi vejami.

Vsak gib me spominja na jutro,
ko se je burja razdivjala
in me je veja udarila po obrazu.
Ko je veter odnehal,
sem se zravnala kot svečnik.

HARMONIJE

Doživela sem,
da mi je morje oblepilo dušo s koralami,
kot nežni ljubimec se me je dotikalo,
odznotraj sem kakor cvetoče drevo.

Vsa sem tako silovito prepredena
s svilenimi lasmi, cvetovi ognja in kristali soli.
Srce zapušča neskončno sivino urana
in potuje na vse strani neba;
poganja ga orfeični glas v višine,
v zračni krog, silnejše od igre vetrov,
razširja me v vznemirljivo bližino
mistične posvečenosti harmoniji.

JESENSKI DAROVI

Tihožitja miz,
žlahtne arhitekture narave
v sadežih svilnatih oblek.
Nepremičnost, ki sanja mater -
jesensko drevo v pokončnih obrisih,
prosojne zgodbe zvezd,
krhke skrivnosti poletnih noči,
sporočila luninih reliefov
in znamenja vzhajajočega sonca.
Dogaja se alegorija zorenja,
da bi povedalo človeku resnico.

Koliko kozmičnih značilnosti
je vtisnjenih v nabrekla lica jabolk,
koliko ornamentalnega veziva v granatu
in ošiljenih črt v pecljih.
Koliko filigranskega dela v listih
in neizmernih človeških razdalj v mezenju.

Opazila sem veliko dremavo ljubezen
v speči hruški, ki pod listjem počiva in smrči,
ko se ji približuje ježek, da bi jo použil.
Sporočilo človeku, da tihožitno materinstvo
izdihuje luč in razdaja svojo limfo,
opno miline, ki daje rasti svoj pomen.

Same igre pod odprtim dežnikom neba,
dehteča razgibana toplina večera
in dehtenje jutranjih ros.
Sufijska mojstrovina narave
v vzvišenem stanju,
ki jo poganja kolo božanske urejenosti.


PRST V LONČKU MARMELADE

Prestopam se v sebi,
vzpenjam po stopničkah,
da bi dosegla
lonček marmelade na polički.
Stegnila sem vanj prst,
ga vtaknila v usta
in pomešala sladko s slino.

Rada bi ponovila tisto malo
požrešnost, tiso privrženost
k sladkanju in samopotešitvi,
ki črviči v meni kot v jabolku.

To sladko draženje tiči
kar naprej na konici jezika
in ko se prst duši v skominah
in sodeluje z jezikom
v sladkem sledenju misli
na marmelado,
poželjiva misel caplja za njim
kot mala deklica.

Tedaj me zajame občutek,
da ga moram prelisičiti.
Napišem pesem,
ki s kuhalnico zajame velikansko
porcijo marmelade in mi da vedeti,
da je za moja leta sladkosnednosti
ravno prava porcija potešitve.

Niti ne vem koliko pesmi
se je sladkosnednemu prstu zapisalo,
ko sem izgubljala zavest v lončku
marmelade in koliko krat sem obležala
v mareličnem nasadu sladkih sadežev
in čakala nanje, da dozorijo.


TKANJA

Kletka moja, vesolje.
Tako samotna sem v njem,
kot suha notna vejica
v Bachovi fugi.

Na popku sveta raste
zastrta razprtost,
polifonija glasov,
ki se vzpenjajo čezme,
v pisanem cvetenju upanja.

Spontana struktura, najslajša
Ejlejtija z gorečo baklo
porajajočega se življenja
in materinskih nanosov
se umika v zatišni prostor srca.

Jaz barva življenja,
škrlat raskavih dlani,
neskončna jata obljub,
nedrček dojk dišeče lipe,
ki cvetijo omamne,
ko udarjajo zvonovi
v lubje spomina.

Berem te list za listom,
prepletam te s svilo gobelinov,
in ti še zmeraj goriš zame
v devonskih morjih preteklosti.

Podpiram ta velikanski prostor
savan, to sladko ugašanje
in izginevanje v blagopokojnost.
Vsa sproščena šumim v lipi,
v travi z vetrom odtrgani zven,
gnezdim in plešem,
tkem vlakna nore sedanjosti.

PŠENICA

V gozdu sem opazila drevesa,
ki imajo različne drže dostojanstva
in cvileče glasove,
ko veter v krošnjah završi.
Naštevala sem imena dreves,
pa nisem prišla do konca.
Prej sem se utrudila,
ker so od mene terjala
popis tišine, ko so obmolknila.

Spomnila sem se,
da so v zgodovini vladali
drevesom podobni ljudje.
Tudi danes je malo tistih,
ki hodijo pokonci
in berejo misli njivi,
popisani s pšeničnimi klasi.

V pošteni deželi žanjejo žito sejalci,
ki imajo deleže kruha v setvi.
Svetloba žita je vsaki dan dražja.
Ljudi podijo daleč od sija draguljev,
ki jih je sejalo sonce po njivi.

Njiva, ki rodi pšenično zrnje,
v resnici trpi, ker se zemlja ohlaja,
pobrano žito pa so varljive sanje
pravičnosti zaradi gnilega mulja,
ki se jo je dotikal
in plezal po njej kot medla svetloba.

Zelena barva v očeh ni znak
dovršenih izrekov vedenja o pšeničnih
sejalcih, ki jim srp reže kruh.
Slamnate kope se hočejo dvigniti,
ko iz njihovih izpitih stebelc
izvabljajo glasove piščalk.
V lesenih coklah je lažje razumeti
njivo in usodo kruha v pšenici.

HVALEŽNO KAPLJANJE

Po dolgem drevoredu
v svetlobnih linicah
plapolajo svilnate bele rutice
s pršenjem ros v čas.

Spomine, ujete v dogajanje,
spreminja iz peska v prah,
ki ga veter nanaša na obraz.
Odebeli se skorja,
ki se ne more odlepiti od drevesa.
Deblo ima oči, ki so izcedile vid
in vsadile v humus spoznanje,
ki ga ni mogoče izruti.

Življenje so kaplje voska,
ki ga čebele prinašajo
med prašnike eteričnih vonjev.
Duša naposled najde dražbo,
kjer je naprodaj sreča
za njen nasmeh,
poplačilo s kapljico rose,
ki kane s cveta.
Male lopute hvaležnosti
za tako velike odmerke potešitev.

PTIČJA PESEM

Vsa sem zaraščena
z materinim obrazom,
ki se dviga na krilih z vetrom
na sončevih perutih.

Vsa sem obraščena
s krili otroštva,
ki so se razrasle
v ognjene peruti.
Telo je obteženo z vejami
in zeleno lasuljo.

Ko se usuje dež
in ustvari rapsodijo
v belih nederjih
plesočih kamnitih jert
in senc šavrinskih borovcev,
ptica odleti v višine
in izkriči svojo pesem
nad prižgano mavrico
istrskega pastela,
z zrnom setve v kljunu
nad lovorjevim grmom,
s stanjšano dušo.


FLAVTA

Imela sem srečo,
da sem stopila skozi vrata,
podobna nasmehu daljne dežele,
ki jo je ogrelo sonce do koreninic.

Živim iz veselja za radost.
Zvok oddajajo nevidne strune.
Za mano se je stkal zeleni most,
da se vedo lahko vračam
v paralelni svet,
potem ko sem ga zapustila.

Ta moj novi dom
je tik ob košu za smeti
in vanj vstopim,
ko se flavti zahoče moje roke.
Tu nikoli ne začutim
pomanjkanja idej in besed.

Potopim se v medeno morje.
Po policah je zloženo veliko knjig,
zložene so tanke lamele vetra,
ki prinašajo in odnašajo liste
med prašnike spomina.


Globoka tišina mi daje podporo.
Tu imam možnost, da se izrekam
na molitveni način.
Flavta utripa in vibrira,
ko prižiga svetlobo svojega glasu
in mi dopušča, da vstopam
v brazgotino svojega diha.

Celotno vesolje je strjeno
v majhnem balončku,
tu pojo samo samotne ptice
s perutnicami globoko v koži.

Flavta zapisuje svojo pesem,
odmerjeni obrok hrane duši,
ki ga je mogoče najti v odsevu
na peclju hrepenenja
tudi v mačjem uhlju,
kjer vibrira telo in utripa srce.

KANDELABRI

V mislih sem videla alejo dreves
in dolgo vrsto uličnih kandelabrov.
Nanje so nabijali prečne deske.
Postali so podobni križem.

Ko so luči ugasnili,
so bili podobni ljudem,
ki so jim ugasnile misli.
Tkivo brez krvi,
kot olupljeno rdeče jabolko.

Le kdo zna nositi križ,
prebrati Križev pot,
kdo se ga zaveda,
dokler ni križ naložen
na njegova ramena;
kako prenesti usodo bičanega,
razkazovati farizejem prepoteni obraz,
ki ga prekrivajo srage Kristusovega potu,
ko telo postaja del njegovega telesa,
pribito na križ?

Kandelaber s prečno desko
je le asociacija na križ,
vendar polna vroče krvi.
Ko se prižgejo kandelabri,
se zdi, da je konec amnezije duha,
da je Kristus vstal od mrtvih.

TUJE SILE

Topi se sonce
in naslanja na ledeno ramo.
Slači svojo kožo in jo podarja.
Ves med vesoljnih nebesnih teles
bo podarilo človeštvu,
ki razpira nozdrvi
na zamrznjenih obrazih,
kjer je milina v jamicah lic,
krasila materam obraze.

Nedoumljiva zima je zajela svet.
Zakaj zamrznjena telesa
tako težko dihajo,
zakaj so tako zgubana
od ledene skorje resničnosti.
Virilno je obarvana toplota
z mehurčki v pljučih,
ki ustvarja gibanje,
utrip nebeškega brezčasja,
ki se pomika proti severu.

Človek bo znova poln
asketskih idealov,
vitalist poln presežkov moči,
a hoče se hoja za vrnitev
v ogreto stanje.

Postaran je kult matere,
ki prižema planet v svoje naročje.
Le kje so tiste tuje sile,
ki nas bodo odrešile?

S pelerino je ogrnjen hrbet,
nekakšen odlitek ,
z žebljem  zabito življenje na križ,
bolečina ogreta z ljubeznijo sonca.
Čutim njegove mehke kretnje,
ki materinsko polagajo vame svarilo,
naj se obujem tople nogavice,
da bom lažje hodila po ledeni skorji.


Misel iz Mahabharate

Razvita in bogata civilizacija starih narodov na južnoazijski podcelini je ustvarila verjetno najstarejšo pisano književnost. To je Veda, zbirka himen, molitev in drugih obrednih spisov v sanktrskem jeziku, najstarejšem izmed indoevropskih jezikov. Vedo (beseda pomeni znanje) sestavljajo štiri knjige, ki so nastale v različnih obdobjih od leta 1500 do 400 pr.n.š. Strokovnjaki menijo, da je prva knjiga - Rigveda - nastala pred Homerjevima epoma Iliado in Odisejo. Vede pa so se seveda širile z ustnim izročilom že stoletja preden so jih zapisali, in v bistvu pomenijo jezikovne in literarne korenine indoevropskih narodov. V povedskem obdobju indijske književnosti, ki je trajalo od 400 pr.n.š. do XII. stoletja našega štetja, so nastala najpomembnejša dela sankrtske književnosti. Tedaj so spesnili slovite epe Mahabharto, ki opisuje boje severnoindijskih arijskih plemen Bahartov z Dravidi, in Ramajno, spev o boju kraljeviča Rame z demoni. Ramajanov naj bi spesnil legendarni pesnik Anahoret Valmiki, a zanesljivih podatkov o tem nimamo. Znane so tudi Purane, knjige z lirskim in zgodovinskim izročilom. To so enciklopedično - didaktično delo, ki so nemalokrat posvečena posameznim božanstvom in svetiščem.Purane so najverjetneje ostanek prastare književnosti, ki so jo prvič zapisali šele v VI. stoletja.

Uvodna stran  |  Bibliografija  |  Novo objavljeno I.  |  Literarni porton  |  Poezija  |  Proza
Genealogija  |  Galerija  |  Knjiga bralcev  |  Stiki in povezave  |  Slovenska imena mesecev  |  Kotiček za Slovence po svetu  |  Slovenec sem!  |  Raziskovanje nekega primera  |  O smrti   |  Blog I.  |  Današnja misel  |  Luske hibridne samorodnice  |  Aforizmi  |  Poglejte kaj je danes novega!  |  Objavljene vsebine od 1.4.2008 - 31.3.2009