POEZIJA 2011, 2012

TELO IN KRI

Poznam telesa brez organov.
So armada anonimnih brezimnežev,
ki vodi revolucijo namišljenih pušk.
So scenografija perverznosti
duše na prizorišču skopljenih scen.
Gledališče brez Anime.
Slišati je le besede, ki spominjajo
na zvok roke in prste, ki pritiskajo,
kot so bičale konja v človeku,
ko je dirjal po krvi.
Iščem po brezpotjih žejne žerjave,
zrcala kljunov v mirnih vodah,
ki ga perjadja vonj petja otipa.
Z mojim očesom se vidiš,
kako bi se moral dojeti,
ko ti žvižga v krvi.
Ugasni luč! Čuvar spomina
te bo zazibal v spanec
in veslal s tvojim molkom naprej.
Krmaril iz teme med nove luči.
Prižigal srebrne vode,
ki jih pojo trave miru
in krhke peruti ptice opoldan,
ki si odpočijejo v senci dreves,
vročično prižganih na bregu,
kjer je na stotine bitji zažarelo
in razpelo miroljubne kodre zelene.
Ivanjščice mehčajo bose noge otrok,
ko luč odpira strani neba
in te lasulja zlatih las po ramenih prekrije.
Ne sanjaj poslednjič o šumenju
dreves v čustveni pripravljenosti,
da rastejo v miru z močnimi barvami
svoje geneze v človeku,
ki se išče izgubljen v njihovi množici.
Ime človeka je poglavitna sestavina
njegove osebe, je del njegove duše,
je steber zeleni, ki prebiva daleč od obale.
Po imenu spoznaš človeka,
ki z očmi pridrži mir v sebi
in s ščitom odbije sovražni žvižg,
piske in klice maščevanja v krvi.
Kadar se srečata človek in drevo,
naj se človek umakne drevesu.

Nisi me ubil!

Misliš, da si me ubil
z ostrim kopitom svojega uma
in me premišljeno pokopal na mestu,
kjer veš, da moje duše ne bodo iskali.

Smrt bi si zaslužila bolj dostojen pogreb
in mesto pokopa, a zgodil se je majhen čudež.
Dotaknil se me je slani poljub sonca.
Nato še zvezdni nokturno.
Jaz sem se upirala zapreti utrujene oči.

Ko je podivjani konj stopil name,
sem se skrila v zemljo in začela rasti,
prepojena z močjo semenskega zrna.
ki je poganjalo skoz razpoko duše.
Če se ji odrečem, boš verjel, da sem mrtva.
Vendar jaz sem te preživela.

Prav na hladnem mestu zločina,
kjer si ti mislil, da umiram,
sem začela rasti in poganjati klas.
Znašla sem se med zobmi tvojega konja
in ga nahranila z močjo zemlje.


Feniks iz pepela

Zaman sem iskala svet
brez preizkušnje,
svod zvezd nad hrbtom
galopirajočega se konja v sanje.

Sijoči sij lune me je zvabil k oknu,
kjer se zrcalijo letine in žetve davnih let.
Tu sem spoznala moč bolečine
in smisel veselja.
Se preizkusila živeti in obstati.
Odnehala sem krakati kot vrana.
Vzletela je ptica feniks iz pepela.

Kako lepe so božične niti luči v daljavi.
Nebesni svod brez meja.
Dan novega rojstva.
Razprt po kometih zvezdnih poti.
V snežnem kožuhu med zvezdami
nabiram avtograme življenja.

Vsa sem topla navznoter
in pojoča navzven,
kot kri ptice s krili na hrbtu.
Mračnočrna vrana -
črnokrokarica je odletela.
V gnezdu je ostala ptica Feniks,
pripravljena na vzlet,
z orošeno primulo v kljunu.


Kaj bom z očmi?

Kaj bom z očmi,
ki bodo izhlapevale solze slovesa
v agoniji vračanja.
Kaj bom z njimi,
ko se ne bodo več spominjale daljnih odsotnosti,
ki so prinašale luč.
Kaj bom z njimi,
ko bodo odhajale v stanje
novega rojstva z videnji,
ki bodo iskala drugačne
odgovore v svetlobi večnosti.
Kaj bom z njimi,
ko bodo kot povešeni sadeži iskale
lesk samotnega drevesa
po ljubezni metuljev.
Kaj bom s priprtimi očmi,
ki ne bodo mogle več sanjati
o hrepenenju,
o lesku samot spolnitve ljubezni.
Ne odhajaj in ne verjemi tistim,
ki ti zamolčijo skrivnost večnosti
in ne verjamejo v neskončje vračanja.
Pogled v tvoje oči je edini način,
da lahko izgovorim tvoje ime.
Tvoje oči mi zapovedujejo,
naj te sprejmem v srce.
Ne odhajaj v nikogaršnji kraj!
Tvoje oči me ne odvezujejo zavezanosti,
da bi kdaj umrla v tvojih zenicah.
Tvoje oči dajejo piti vsem, ki ljubijo
in se bodo nekoč v njih prebudili.


Srčne strune

Ob dolgih samotnih večerih
nevidna roka zloži dušo človeka
v predale in na police prašne omare.
Nič ne vem zakaj se tako umika v brezvetrje
in prazni iz telesa kot cekinast zven
žvenketa, kot bi soncu kapljala kri iz limfe.

Včasih si želi obrisati solze na samem,
morda pogoltniti trpek kaktusov okus.
Naslednjič pa gre cela jata lastovk za njo,
da si ptice pletejo gnezda pod napuščem strehe.

Kako se lahko ljubezen tako ločuje od človeka,
mu odpne bluzo in plane kot vihar iz neder
in z valom morja pljuskne v pesem.
V amfori svetlobe sem začutila svoj krvni obtok.
Iz njega raste roža, modra šarenica -
drugo sončevo oko
s pikapolonico na trepalnici.

Kakor kratek dih vetrca izgine,
in pomiritev se premesti v besede,
ki odidejo še pred zoro
in se povzpnejo na vrhove planin,
da poljubijo modrino neba.
Veter se prebuja in jaz že razpiram krila
nad morjem, da bi uglasbila strune srca.


Nemoč razcepljene moči

Razdeljeni na dvoje.
Brez moči.
Razklani.
V velikem plavalnem bazenu.
Vanj so natočili svobodo.
Gibanje mišljenja
brez plavalnih veščin.
Omejitve v plitkosti vode.
V njem plavajo račke in goske.
Tepeni in pegasti racmani.
V zrak se poganjajo ribe.
Kot vznesene.

Leteti hočejo kot ptice
s krili nesmrtnega Rimbauda.
V literarno dogodivščino
varšavskega sezonskega svetnika
Jaceka Podsiadla.
Czesława Miłosza.
Vzlet skozi angele kraljestva.
Z opolzkostjo kože in mesa.

Ptica je začutila nemir.
Azteškega vladarja Montezume.
Sedela je na kamnu v votlini
in se hranila s semeni,
ki osvobajajo bolečino samote.
Čutila je ptičjo žepno nevihto v srcu.

Zakaj je toliko svetlobe
v suhem bazenu brez vode
in veščega plavalca.
Preveč votle prostornine,
ki je posrkala gibljivost svobode
in se prevesila v smrt užitka.

Detektorji prihodnosti
se ne menijo za višino vode v bazenu
in hitrost svetlobe.
Globine je komaj za ped visoko.
Ptice se zadušijo v oblaku prahu.
Robotski priklon se zatakne v programu.
Medtem ko je ptica ležala na plitvini
z zlomljeno perutjo, sem napisala pesem.

To jutro ...

Zdaj vem, da se ure noči
merijo po sapah večera.
Moja pljuča pogrešajo zrak.
Morski zrak, ki prišteva ure poletju.
Predrzna simultanka sonca
in vročične noči
se je prevesila v osvežujoče jutro.
Noro hrepenenjsko jutro.
V dvodelno počutje.
To nihanje,
to zefirsko pihljanje
je nekaj posebnega.
Vsa sem v območju čiste modrine,
kjer se stikata nebo in zemlja,
kjer morje odpira vrata
skrivnostnim galerijam.
Morje me boža kot ribo
v svojem trebuhu.
Iščem odprtino v skali,
kjer bi se spremenila v koralo.

Rdeče svetilke

Meje, ki jih koplješ in postavljaš v duši,
so nove razpoke na strehi mesečnikov.
Skoznje riješ kot krt po mokrih hodnikih
spominov, med počasnostmi,
ki ne ločijo mehkega greza
in kamenja v roki.
So pota mrtve ladje,
ki te bo odložila na breg
med osipe vetra,
na obrobje obrežja,
kjer plivkajo žalostne vode,
oblečene v tuniko soli.
Tam cvetijo rdeče svetilke,
ki se spuščajo po stopnicah kot plesalke,
da bi med živobarvnimi metulji
vstopile v rožo svoje prvinske tkanine
in spolzele kot mehka jegulja
v strugo cvetočega voska,
ki ga izplakujejo oblaki in odnaša dež,
pripete na svetlobno telo,
ki odpira trhlim besedam oči.

Planjava valov

Sonce je letos zgodaj izpovedalo
svojo zaljubljenost v morje.
Namočilo je mogočno perut
prav do bokov pohotne nimfe
in se razprlo čez telesno razkošje
mediteranske prostranosti,
ki mu najbolj ustreza jutro
modre sinjine, polno ozona.
Kopalci se sprehajajo po Ednu
pod suhimi palmami.
Neavtohtone lepotice razkrivajo
nemaren občutek zanje.
Človek človeku je tujec.
Optična zmes dobrega in zlega.
Grlo s prgiščem erotičnih besed -
morje planjava zvokov.
Strmim v suha usta zemlje,
ki so jo uničili grbasti osvajalci zlata.
Vzvišenost, ki upodablja atmosfero
občutene odmaknjenosti.
Zaprla sem oči in se stisnila
med zelene liste svojih sadov.

Čudež

Zaljubila sem se v ideal
svojega ljubimca – tujca.
Ne ljubim njega, temveč presežni
dodatek - tisto nekaj,
kar je bolj vzvišeno od mene
in temelji na izravnavi sonca in senc.
Ko se jim približam, spremenijo obliko
in jaz se znajdem za zidovi
z razsvetljenim oknom v daljavi.
V mehkem tkivu podrhtava up,
zelo majhen delež votlega prostora.
Nerazsodna obsedenost.
Oporna točka.
Nekakšen vrabčev kljun,
v katerega sem položila hostijo
svoje domišljije z zlato ribico.
Izdišane sape preteklosti.
Skljuvane sanje med letom črnih vran,
ki so preletavale streho.
Ideal je izstopil iz hlač in se razgalil.
In jaz sem ostala s svojo beraško srečo
iluzij močnejša. Kot sončnica se obračam
za soncem, osvobajajoča z upesnjenim
drobirjem zvezdnega prahu.
Mojemu idealu je bil odvzet velik del bleska.
Zamenjala ga je druga ljubezen,
ki se je spremenila
v čudež komaj rojenega milega jutra.
Nezlomljena svetloba, ki razširi prečko zenita.

Dopustniški utrip

Bila sem nekaj časa odsotna.
Nekaj pesniških besed mi je uspelo
spraviti skoz sito. Begotne misli na preteklost!
(Tiste bolj krepke so ostale na rešetu).
Zaželela sem si brati kakšno novo
številko Nove revije, vendar so mojstri
ubesedovanja utihnili, ker jih je
čarobna krogla demokracije zadela v tilnik.
Če se izrazim nekoliko abstraktno,
sem se znašla v nadzidanem hotelu
za dve nadstropji s sončnim zbiralnikom
nad glavo. Sončne celice so na tisti strani
dežele, kjer se je za nekatere spremenil režim.
Srečni oni s priprtimi žaluzijami na vekah,
ki prisluškujejo južnjaškim kletvicam
in si pravijo, saj beseda ni konj.
V bazenih se ne kopajo več tisti komisarji
z ekspres partizanskimi diplomami iz gmajne
in razni lingvisti, ki so brezmejno ljubili režim
in vrednote, dozorele v naročju Partije.
V bazenih sem opazila, da se namakajo dame
s kožuščki med nogami in kerlci osvobojeni
ideoloških momentov. Izvirna voda
iz grudi domovine je ista, mokra telesa
in rosna očala – nerazložljivo resnično
za zelenimi ograjami parka ne kažejo
nobenih čustev po tajski masaži.
Sonce človeku dobro de in ga potolaži.
Vzamem nekaj listov papirja in jih popišem.
V križu me je ugriznil kuščar.
Dnevniški zapis je razdišal vso romantiko,
ki je sanjala teden velikih avantur.
Lažje je opisovati spomine,
kot pa opisati epizodo, ko se usedeš
na rob ležalnika se prekucneš kot klada.
Prišla sem domov. Kakšna sreča!
Gorečke na balkonu so kljub toči,
ki je pustošila po Primorski, še lepše cvetele.
Povsod je lepo, a doma je najlepše!

Je ni leše knjige ...

Je ni lepše knjige,
kot je slovar slovenskih besed.
Pojmi, ki ponujajo premislek.
Glasotvorno pojoč notni zapis.
Uspavanka glasov matere skozi placento.
Šepetanje skozi popkovino v otrokovo dušo.
Kuštrava otroška radovednost od 'a' do 'ž'
z zadnjo besedo žvrkljanje …

Slovenščina, cvetje iz domačih logov.
Travica zelena in nežno cvetoči žepek.
Studenčnica izpod skalce.
Razpršena modrina neba.
Povezovanje pšeničnih bilk v snope.
Blagozvočnih besed v poezijo.
Barkača duše s korenom srca,
ki se odpravlja na plovbo
z ubranostjo duše
po velikem morju življenja.

O beseda, človeška, dana, dobra,
dvoumna, izdana, močna, notranja,
odrešilna, pesniška, prazna, preslišana,
prijateljska, resnična, simbolična, ustvarjalna,
utelešena, vsiljena, živa in mrtva,
Prva in zadnja …
Prepletanje, izmikanje, soočenje …
Snop zaljubljenk in pokošenk
od rojstva do groba.


Skrivnost globokih prostorov

Soba je bila polna tišine,
ko si me napolnil s telesom.
Z globino svojih oči.
Mi odkril kožo.
Me vdihoval in vonjal,
prižigal in ugašal.
Se spuščal vame prav do korenin.
Bila sem kot šivanka z odprtino,
skozi katero si vlekel nit v zapik.
Tkal med nama vezi.

In jaz sem te s prsti otipala odznotraj.
Ovil si me s svetlobo svojih oči.
Mi ličil srce. Dušo umival.
Me poljubil z zaprtimi vekami
na ožgane ustnice,
mi šepnil v uho.
Me razgalil odznotraj,
stopil in s požirkom použil.
Vzbrstel v darovanje.

Razpiranja

Skrita za jezikom podrhtava.
Neizpeta boli.
Uglasbena se razpira v širjave.
Nadihne cvet.
Oveni v glas tišine
kot oblazinjeni krik sonca.

Se v prsih razpira v bolečino.
V ustih kot šepet ali odmev.
Nepreslišana živi
kot veselje ali pomiritev.

Zamolčana zbriše razdaljo.
Ponosna ima sloki hrbet kot mladenka.
Zvesta ti podaja roko.
Širi se v prostor z namigi,
vprašanji ali trditvami.

Izbrana je izrečena z žametnim glasom.
Prava je nanizana med pomeni
pod akvareli, olji in grafikami
kot luč, ki se razlije med barvami.
Naslonjena na mizo strmi
v strop s presežnim pomenom:
'Beri, me!'
Trda pade med prah in ostružke.
Zapuščena oslepi, ovene in preperi.


Zasedanje norih

Če boste še naprej delali
takšno gnečo na kljunu ladje
in si ostrili zobe v vodnih vrtincih,
bomo vsi, ki smo med vodami
razpršeni po Kraljestvu oceana norosti,
zaradi velikega pljuskanja
med vodnimi vrtinci, potonili.

Še prej pa bomo poiskali tisto,
kar ste zapustili na napačnem kraju.

Pljuskalo in pljuskalo bo in grmelo!
Pride čas, ko kar ni mogoče
spremeniti z razumom,
uredi narava sama, na svoj način.

Ko bodo tihotapci in tolovaji
na največjem roparskem pohodu
delali v imenu javnih koristi,
oviti v mumijo z zlatimi naočniki prepričevali,
da so boljši in ustvarjeni za boljše stvari,
se bo marsikaj spremenilo.

S to ladjo ne morete doživeti
nobenega brodoloma več,
ker je že nasedla na čeri.
Mornar razvezanih ust pluje skozi
plašč megle in je zašel med trstiko paludja,
kjer zadihani in opešani potniki lepijo času rep.

Nekateri premočeni potniki
so z nasedle ladje zaplavali
proti sončni obali zadnjega upanja.
Modrost tišine je ugasnila.
Preplavila jo je blebetavost na pritisk
na gumb, ki je zašit na tankožilnem kljunu
blebetavega mornarja.

Vedite, da ni nobene plovbe naslednjič,
kjer bi obstajalo pristanišče,
opremljeno z jermeni,
s katerimi bi vklenili svoje sužnje.

Na prostem pod nebom bo nasedena ladja
zaplula z mesta, brez strehe nad glavo,
med tem ko boste vi žejni sanjali,
s čem bi zavrtali v beton za vodni izvir.

Vse kar se dogaja je slepota, brez volje
do razjasnitve pogleda naprej
in zapravljanje dragocenega časa
na mestu, kjer bo nekoč iz mrtve lave
zraslo drevo spoznanja
za novo palico po očetovem spominu.



Goriška

Perut veje ujeta v žarek
lahkotno razprostira zeleno telo,
oblito z zlato lučjo,
ki vstaja iz teme
z vzgibom trenutka.

Zemlja je vzbočila zrele prsi,
razgrnila mehke zavese
z ženskega telesa in sešila
zelenkasto puhasto oblačilo
samotni burbonki, žejnih ust.
Z modro senco na temenu cveta.

Čez rob ustnic je spolzela kaplja
v čašo valujočega lista,
pripetega na rožo petelina,
ki je iz spanja prebudil ves kraj.

Jutro je in vsi hitijo na delo.
Panovec se prebuja iz spanca.
Zdenka je šla na škljoc.
Ptice pojo na valoviti poljani,
Goriška se potaplja v morje burbonk.


Požigalci križa

Vi kar ostanite v svojih telesih,
preveč ste vdelani v svoje meso.
Urina kazalca v trebuhu se vam
strahotno hitro vrtita in vas rotita:
'Čez obraz in telo vašega groba
se vam usipa pepel
in duša vam ogleni.'

Na kamen se je usedel angel,
oblečen v žalno oblačilo in joče.
Ni vaš odrešitelj ne vaš grobar.
Pokleknil je blizu jame vašega groba
in moli za vas. Ste senca križu,
beden zaslon, opora Hudiču.
Niste duh, ste njegov napuh.
Zamolkel odmev srca.
Plamen vas liže, s hladno
in tresočo roko se vam približuje
z nečimrnostjo užitka zažiga križa,
ki so ga postavili mornarji
leta 1600 gospodovega,
ko so odpluli na pot za kruhom
in zapustili v solinah svoje družine.

Znašli so se sredi odprtega morja,
In pluli so v širna obzorja brez obal,
kjer usode ni mogoče nikomur izreči,
pojasniti nobene usodne stvari.

Enaindvajseto stoletje!
Pojavi se obleka z odpetim suknjičem.
Vozel na rdeči kravati,
hudičev štirikolesnik se pripelje
in se pred križem zlovešče ustavi.
Prižge vžigalico za svoj ceneni načrt.
Se stegne mogočnež v nebo,
medtem ko v peklu brusijo grešniki jezike.

Gori, gori! Poglejte, gori!
Neron je zažgal Rim in obtožil
kristjane v katakombah,
da so mesto zažgali.
Poglejte trinog je mesto zažgal!
Sveti Peter, je na križ obešen
za noge, z glavo navzdol.
In glej, zgoraj se mu prikaže filozof
in se ves spokojen dviga
in plava po zraku z zubljem
v roki in sam gori kot papir.
Na križ je pribit tudi on.
Sprošča se Artaudova shizma
po nadstropjih neba.
Kot akademska znamenitost
se dviga z zloveščo roko
in se spreminja v ognjeni zubelj.
Tam visoko je trpeči Werther Bogu
potožil vse svoje bolečine in ponovil
refren svoje nerazumljive pesmi.
Od akademske utrujenosti je bolni
človek izgorel na križu krščanskem.
Na črki ipsilon svoje pesmi.
Ostal je brez zraka – strmi v misel,
ki ni ne pesem ne red človeških besed!

Za mornarje je plameneči križ
hujši od žrela morskega psa.
Hujši od žrela oceanov.
Slamoreznica siga v prsih požigalca.
Zmanjkuje mu zraka!
Bogu je potožil vse njemu
nerazumljive bolečine in ponovil
refren svoje pesmi. Od akademske
utrujenosti je bolni človek izgorel
kot košček papirja, nalepljen na križu.

In glej nebo, zvezda je razprla
čeljusti in pogoltnila plamen in križ.
O Bog, kakšna zmešnjava!
Človek je izgubil občutek za
občutljivost do drugega,
za njegovo bolečino,
za njegovo upanje.

Ubežnik pribit na križ,
išče oporo v tebi, o Bog!
Joj, kako trobijo fanfare
sredi lepljivih smeti!
Zažigajo ljubezen, darovano človeku
sredi peska in prahu,
ki je bil prah in v prah se povrne.

Jaz je drugi v tebi.
Ne dojameš ga več.
V nezavedni strukturi diskurza
filozof v človeku omahne.
Ne vprašajte ga po njegovem
duhovnem jazu.
Piše pesem o črni usodi,
ki je nedosegljiva njegovim očem.


Krvavenje sonca

Vsemirje požvižgava svojo pesem.
Samote se spreminjajo v domače živali.
Zvesti psi so sopotniki telesa.
Sence, ki iščejo mater.
Od daleč prihaja misel
kot projekcija sanj,
kjer mlinski kamni ženejo kri
in vetrnice hlastajo zrak.
Ko molku poči žila na jeziku,
se kri izlije v besedo.
Zadrhti glas v grlu.
Vrata se odprejo na stežaj.
Z zavihanimi rokavi sonce gnete telo.
Simptom bolne duše luči,
ki guga zmaja na nebu.
Luč ne zna več servisirati duha telesu,
ki se duši v morju krvi.
V neskončju protislovij, razpotij
in sotočji, kjer si misli utripajo pot
v noro morje škrlatno.
Sulice zbadajo nežne prste pisav,
ki hočejo utrgati vrtnici cvet.
Iz sončne svetlobe se rodijo pesmi,
iz stihov sanje, ki zarosijo oko,
raztopijo dušo in pokopljejo telo,
iz česar se iztrže zadnji krik kot akrostih,
sestavljen iz črk tvojega imena.


Pentlje

Prihajam v koncertno dvorano.
Želim si slišati veličastni zbor angelov,
ki se osvobaja totema sveta.
Ne more si privoščiti molka.
Medtem ko angeli pijejo noro vino,
da bi lahko izstopili iz sebe,
se jaz potapljam v speči tolmun pozabe
in oko mi uhaja skozi žaluzije dneva,
kjer dela pesem zračne vrtince
in razvozlava pentlje mladostnih spominov.

Medtem ko angeli plavajo čez vrtove jezika
in pesniki nazdravljajo s šampanjcem,
se jaz ustavim ob kamnitem obzidju na mestu,
kjer se ob gredicah sklanja dišeči jasmin.
Besede vrejo magmo iz zemlje
v erotičnih barvah ženske krvi,
ki je zapustila na posteljnini svojo sled.
Rdeči listič iz svojega čašastega cveta.


Sončno in zvezdnato

Zlata kolesa drobijo
ledene kaplje v očeh,
pribite z žeblji v razporke duše,
obložene s suhimi luskinami
v velikem viharju sončnega prahu.

Plavala sem in prelistavala dneve
v mogočni prostorski razsežnosti časa
in našla še eno cvetoče drevo
v zelenem lišaju zapuščenega kraja
z neizrekljivim vonjem po višini leta
ptice in njenih gorečih peruti,
ki je držala v kljunu zrno spomina.

Zazrla sem se v zgibanko luči in teme
in pomislila na globino herbarija,
v katerem so kakor sanje rasli,
cveteli, zoreli in se sušili
drevoredi cvetočih jablan.

Z njimi sem prehajala v zlato rumeno.
Kako je spet vse sončno in zvezdnato,
kakor cvet v jutranji rosi, kakor kaplja,
ki zvoni svoj večerni Ave Marija.

Praznični spev

Čas je utonil v vesolju
in se dotaknil ledenih golobov.
Ogenj je zaspal v dolgih grozdih.
Grozdje je dozorelo.
Življenje se je spremenilo v vino.
Pijani planeti plešejo.
Zvezde zlatijo nebo.
Čutim njihov utrip.
Pričevanje življenja.
Razdeljevanje njegovega bistva.
Križpotja ozelenjevanj.
Slišim petje ptic v gnezdih.
Neka luč od daleč me je dosegla.
Skoz spiralne poti je našla pot
do mene s krilatimi perutmi
in pada vame, v čašo,
iz katere pijem eliksir
in uživam veselje današnjega jutra.
Sem koreninica vsemirja s cvetočo rožo.

Vračanja

Odšel je skozi vrata,
ki se niso zaprla za njim.
Mrtev se živ vrača,
ker se še ni odžejal.

Mnogi mrtvi so živim
že večkrat menjali barvo
in jim odstopili lovorike
za svoje delovanje.

Živi se s pokojniki
redkokdaj srečajo.
Morda v sanjah.
A mrtvi nadzirajo žive,
dokler ne izpeljejo
vseh svojih načrtov.

Živi jim strgajo življenje
iz dna groba in tipljejo
s prsti po orodjih preteklosti.
Po trebuhih oploditve.

Skozi razpadajoče telo
žarčijo ideje s časom zapečene.
Na zapuščenih grobiščih
otroci napenjajo trebuh matere.

Poglejte jih, neopazno vstopajo
v krog življenja in bolj kot se
vest z bršljanom zarašča
in pleza po kamnih,
več jih je, ki stojijo tu med nami.
Eni opremljeni s črpalkami za kri,
drugi s črpalkami za zrak.
Eni čakajo na ponovitev,
drugi na odrešitev.

Vseh strupenih perunikinih cvetov
v ustih vračajočih še niste videli.
Klijejo, se po kačje zvijajo
in vabijo siromake v raj.
Nebeške harfe zapeljujejo v pekel,
od koder ni vrnitve.

Vedno več jih je,
ki se bodo vračali mrtvi živi.
Drzne obljube!
Vrata so priprta.
Za rablje in za žrtve.


Točka osvetja

Zvezde svetijo jasno noč.
Nocoj so še svetlejše kot prej.
Verjamem, da obstajajo
še drugi boljši svetovi,
prostorninsko večji,
od sonca še bolj odmaknjeni,
kot je bivanjska navzočnost ladje
s trupom pijane glave,
čudnih plovnih navad,
s premajhno posadko pravih mornarjev.

Strmim v nova osvetja,
z dežjem žarkov obžarjena.
Zagotovo so po merah
svojih geoloških dob ustvarjena.
Z občutkom za prostor in čas.
V sorazmerju s pojavi nastajanja
in umiranja jim poteka svoj čas.

Kje se rojevajo nova ozvezdja,
ki kot mravljišča gradijo termite
z otroci na osamljenih ladjah.

Le odkod so k nam prišli Vikinigi,
Odisej, mionotavri z bikovo glavo,
pojoče božanske sirene, zeleni vesoljci?
Cvetoče kraljestvo bajk sredi vesolja,
vrvohodci na vzporednicah v etru
na majavih jeklenih vrveh?

Ti pripovedujejo bajke v jeziku domišljije.
Je kdo med njimi, ki govori v jeziku razuma,
ki ne postavlja mejnikov na obrobje sveta?
Le kje se nahaja tisto iščoče božanstvo
brez maske in nasmejanega obraza,
v katerem ni več spravljen mefistovski izraz,
iz katerega se vselej izleže nasilje.

To iskalno mesto je središčna točka vesolja!
Vendar predno zapišem zadnje besede,
naj zlogi v njih skalijo in naj se odlepijo prsti
od pušk in iz ust odtrga zlo
kot črvivo jabolko s svojim rdečim mesom
……………z drevesa življenja.





Biološka ura dneva

Znoči se.
Mirovanje, negibnost
in mehkoba noči.
Spokojno zaspim.
Na splavu moja duša
plava na zahod.
Na obali je pustila telo
in mokro listje
samotnih spominov.
Se sprehodim po poteh,
ki jih ni več.

Sončna vlakna
vrtijo vreteno vetrov
z razklenjenimi rokami.
Zrem skoz kožo
materinega obraza
in izmerim globino
ožarjenih vrat.
Uzrem globoki smisel
njene spolnitve.

Odtekanje dneva v noč.
Slovo dneva,
da vzide luč.

Fenomenalno odkrivanje nerazkritega …

Odsotnost blagostanja ne pomeni,
da blagostanja ni,
le do njega nimamo dostopa.
Blagostanje ni horizont ekonomije,
blagostanje je horizont duha,
ki se v naravi obnaša kot moč, svetloba,
žitni klas ali kot velika breza ob vodi.
Postavlja se vprašanje daru brez darovalca.
Glede na stanje stvari bi lahko tudi rekli,
da je človek vesoljska krivulja,
nek pecelj na rastlini, izrastek
prefinjenega norca morbidnega telesa,
zapreden v usodno zanko koordinat
in čredne narave nebesnih teles.
Kakor koli proučujemo človeka,
vemo, da je fenomenološki pojav.
Medtem, ko mu um poplesava
na trhli deski mostu v negotovost,
se poganja 'mimo vrste'
po novo masko svoje podobe.
Poganja kot napudrani brst
z rožnato glavo pod burko
svojega značaja.
Pol je nadrealističen
in samo pol realističen.
Za seboj vleče filmski kolut.
Tajnopis univerzuma.
Nekakšen pitagorejski misterij.
Živi v več eksistencah hkrati.
Nihče še ni pomislil na možnost,
da sploh ne obstaja.
Kaj če je samo kozmična zrcalna slika,
ki se kaže kot dogodek,
misel na jeziku drugega,
ki si je izborila v njem mesto govorice,
retoriko ognja in zvezd,
neko bivšo silovito ljubezen,
ki nima bistva niti svojstva.
Nekaj, kar je mogoče spraviti v zgodbo
kot nadbitno šepetanje iz teme.
Nekaj, kar smo že izsledili,
kot na primer zgodovinskega Hamleta
In odkopali Shakespeara
iz dešifrirane realnosti uma
v iskanju nekakšne pogojne skrivnosti,
ki bi se lahko razodela,
pa se ne razodene in ostaja za vedno
nerazkrita skrivnost napornih iskanj.



Usoda

So na svetu stvari,
ki jih nagovorimo z molkom.
Ko sem nerazložljiva,
potrebujem samoto.
Med tem sojenice tkejo mrežo
in precejajo našo usodo skozi čas.
Ko bi le mogla razložiti,
kako se je vse začelo.
Bila sem razdeljena
na levi in desni breg.
Skozme je tekla reka
in me učila umetnosti zvoka,
petja ptice skozi votle peruti.
Prepustila sem se moči vetra
in toku reke, da bi se razumela.
Spominjam se oblik, barv
in vonjev rož z rečnega obrežja.
Spominjam se šivanke v seneni kopi
in njenega ušesa, skozi katerega
sem našla pot. Tu je točka,
na kateri sem začela rasti
kot vodna rastlina.
Na dnu struge leži mirno
zadovoljstvo kamna,
ki mu je pisano na dušo.
Nekaj metafizičnega je v njem.
Neko usodno stanje s pravico
do samote in žalovanja.
Pulzirajočo tišino moje roke nosi v sebi.
Šum reke, ki je edina zveza s časom.
V sebi nosi hipnotične glasove
in plesne gibe reke.
Iz sto tisoče zvokov je sestavljena
lepota barvnih odtenkov spomina.
Ni mogoče premakniti kamna,
ki se je nekdaj ustavil tu.
Reka mu govori v jeziku smaragdno
zelene fotosinteze z gora.
Ura je pokazala s kazalcem nebo.
Odsev obličja reke,
rojen iz dišečega maternega naročja,
je poiskal mene s prosojnim spominom.
Iskala sem dele svojega telesa
na dnu struge in našla sebe v kamnu,
ne da bi ga vprašala,
če ga moja odsotnost boli.
Skupaj ustvarjava glasbo,
ki daje reki značilen ritem šumenja.



Kdo?

Jaz sem ena na več mestih hkrati.
V meni sta dva nevidna očem.
Vse kar je zunaj zaprto,
je znotraj odprto.
Ko preraste eno,
ga še ne doraste drugo.
Ko se eden ozre,
me drugi ne vidi.
Ko se obrneta oba,
vidimo vsi.

V stepi svoje duše
sem srečala krotilca konja,
ki ga je z ostrogami spodbodel jezdec.
Vsak galop je nevidna pesem.
Žlahtna trobenta v vsem sijaju
s fasetnim evridičnim: Kdo?


Znamenja

Na peclju zarodka se je razprl cvet.
Človek, že pred rojstvom z umom obtežen.
Klas s semenjem utripajočih žil.
Čas, meso, kri, delo, spanje,
strasti, vezi, oči … zrcalo duše.
V svilo oblečen okrušen kamen.
Jetniška raševina svobode.
Nitroglicerin v genih.
Ogenj in led.
Žeja leoparda v pesku.

Sledi jetija v snegu.
Zatočišče v lupini in izgnanstvo.
Tetovaža bolečine.
Znamenja od biča.
Logika pekla in sanj o nebesih.
Basen življenja.
Čebela, ki išče besede v travi.
V vrču vina opitost bolesti.
Majhno čustvo
z mokrim obrazom zamude.
Dih, ki je predolgo odlašal
s poljubom sonca.
Zrenje neulovljive sreče
skoz okno zlate palače.
S ponaredki zapolnjena praznina.
Strah, ki krepi junaštvo smrti.
Divjina sredi mestnega vrveža.
Trop tulečih zveri s slengom,
ki ga ni moč razumeti.
Nerazločni glasovi skoz gosto nepredirno temo.
Zamrznjene sledi prebičanih pritlikavcev
iz Dalijevega razpočenega jajca.
Razdivjani vetrovi razcefranih zastav.
Ob vsaki stezi razmočene sence dreves.
Mlini na veter, ki veslajo svoj perpetuum mobile.
Teorija zarote, skrita v zlatem perju.
Pavje kraljestvo.
Pojmi vgubani v prostor in zavest.
Tetovža oči z zrenjem v semena
iz dolge, postarane njive,
kjer plapolajo ptičja strašila v vetru.



Svetloba prihaja odznotraj

Na pragu neke hiše se je gnetlo ljudi,
ki so hoteli vstopiti v svetlobo,
ki je prihajala skozi okno.
Vstopili so željni veščin in védenja
in se usedli okoli mize.
Slišati je bilo šumenje listov knjig
kot piš suhe trave.

Ko se je znočilo,
so prihajali nočni svetilniki.
Bila je že pozna ura in jaz sem stopila
na nerazsvetljen pločnik.
Na njem sem srečala človeka,
ki je imel svetlobo v očeh.
Povabila sem ga, naj vstopi
in se odžeja v hramu učenosti,
kjer točijo luč v kozarce.

Za mizo so sedeli opiti od svetlobe
in kradli drug drugem kruh.
Ugotovila sem, da so mi izpraznili denarnico.
Možakar je izstopil in nadaljeval
svojo pot z dvignjeno glavo.
Odšla sem za njim in spremenila
sva temo pogovora o učenosti.


Materinska ljubezen

Ko bi me le hotela mati
skozi rojstna vrata priklicati
nazaj v svojo toplo kri,
da bi smela še enkrat prespati
zatisnjenih oči,
kot tiste zadnje noči
preden me je potisnila v svet.

Tedaj sem se ločila
od njenih notranjih luči.
Oblaki so zatemnili nebo.
Jaz vsa dišeča in topla
od njene krvi sem splavala
v majavem čolnu, vsa tiha
med pljuskanjem izvira v nove svetove.
V meni se je oglasil zvon.
Zadonel je bron.
Vznemiril plivkanje morja,
gibanje valov, prispodobo viharjev.

Oprijemala sem se vej
in se odrivala od zaraslega obrežja.
Bile so vene njenega krvnega obtoka.
Udarjala sem z vesli
po nedrih širnega obzorja,
se odrivala s krhko perutjo med zvezde,
kjer misel nesmrtna utiša viharje krvi.

Še me navdaja spomin na materine dlani,
ki so me varovale pred čermi velikega morja.
Tedaj mi je dala še zadnjo kapljo krvi,
da sem lahko varovala sebe z njenimi očmi.
Se vračala k obali, kakor da je kopno njeno telo.


Človek, središče vesolja

Ko so zvedeli za Kopernikovo odkritje,
se je sesul domišljavi kralj vseved v človeku.
Mislil si je, da je središče vesolja,
gospodar nečitljive brezmejnosti,
ki je postala usnje njegovega preperelega uma
in zarjavela krona na grivi sivih las.
Razsenčeno slepilo z vklenjenimi rokami
v svetlobnem razkošju popkovine stvarstva.

Ostal je na kraju srečanja s svojim umom,
v vrtincu dihanja tisočerih pojmov,
izpraznjen sod domišljije o svojem kraljestvu.
Koliko poti do zvezd bo še moral obhoditi
in odkriti razkričani napuh uničujoče obsedenosti.

Maščevanje Moby Dicka štiristo let pozneje.
Naposled je človek našel belega kita glavača
in odgriznjeno krvavečo nogo v sebi.
Zvezde pokajo kot milni mehurčki in izginevajo v očeh.
Ob teleskopih zmanjkuje prostora.
Sužnji pridelujejo svoboščine na njivi razuma.
Vsak ima doma svojo kredenco in stekleničko z zdravili.
Senčne rastline na robu vesolja, ki ugašajo v mraku.
Napravo za merjenje naklonske višine pri topu.

Treba bo še silnega napora, da se uravna
izkrivečnena drža hrbta pijancev za točilno mizo uma,
zaklinjevalcev z zapitkom samega sebe.
Nemezis kulture: Černobil, potresi, cunjami, vojne,
izsledki v imenu napredka z uničenjem sveta!

Nekaj časa ljubimo, nekaj časa si domišljamo
da ljubimo, nato sovražimo v mejah kroženja,
ki nam jih je določil Kopernik.
Ob dnevu kulture morda pomislimo:
Beseda je ogledalo vesolja v velikem in malem.
Konveksno konkavna leča, ki vžiga in sežiga
besede v grdobiji in lepoti. Sledi ji dejanje!
Razplamtevanje brez pridržka z odvzemanjem
in vračanjem človečnosti v neizmernem
in brezmejnem vesolju uma in aorti srca.
Nobenega posebnega vzroka ne potrebujemo,
da živimo držo pokončnih vojakov svoje vesti.
Le enega samega – življenje!


Duhovni okus

Neumnost kot naravna pogostost
in modrost kot naravna redkost
sta lastnosti vzajemnega dopolnjevanja.
Zavest v bližini breztelesnega plamena.
Enkrat zaniha značaj v eno,
drugič na drugo stran
in lepota se uskladi na pravšnjo mero
kot notranje utelešenje sonca.
Kot izročilo modrega starca:
v srcu dobrota – snov, ki dolguje
svoj obstoj vrelcu svetlobe
in zrelemu sadežu kozmičnega drevesa.

Glej, popolni posnetek ganjenosti utrinka
goreče zvezde, ki te išče sredi temne noči.
Osvetljuje ti obraz in barvo značaja
kot žarek gotiko antične stene.
Materinsko smotrnost rojenega otroka.
Naravni moralni red časa,
obutega v čeveljce lepote telesa in duha.
Iztezanje onkraj čez razmerje teles.
O razum, razsvetljena lepota,
kako sladek je danes tvoj duhovni okus.


Poslednje

Luč je izstopila s štirih strani neba,
s štirimi letnimi časi.
Človek je z razkrečenimi rokami
kot zver z razprtimi čeljustmi
stopil na ploskev
s tisočerimi vprašanji.
Število štiri je tedaj postalo
moralna popolnost luči.
V skladu z redom in mero vesolja.

Iz najbolj topega kota je uzrl oko.
Kockast razum,
ki ga je luč uporabila,
ko je človeka vklesala
in položila na sklepnik,
kjer se stikajo rebra.

Občudovala je delo svojih rok.
Njegove kite,
somernost delov
in simetrijo okončin.
Ravnovesje nasprotji,
gube in kotičke ustnic z nasmehom,
izpolnjenost oči s svetlobnim sijem.

Tedaj je vstopila luč skozi pomladanske
cvetove zibajočih se čaš,
z vonjem v medsebojnem razmerju.
Zgodilo se je veliko bleščeče sonce.
Kot bi raztrosil notni zapis simfonije
nad bregove reke, kjer je žarek
zgradil mavrični most večne všečnosti.
Rože – nakit, precejajoče se igre narave
skozi vitraže socvetja,
ki se razgaljajo kot romantične
povzdignjene izpopolnjenosti.

Razum pridobi spoštovanje
do umrlega telesa.
Središčni kamen leži
pobeljen z bolnim čopičem
in govorico poslednjih čutov
odrešenega steznika razprte duše
v vijolično zlato žalovanja.


Razvnemanja

Ničesa ni mogoče trditi,
da bo, kar še ni.
Gospodovati in se delati modrega,
da lahko z roko dosežeš
ozvezdja Rimske ceste,
kaže na obnorevanje s poželenjem
zaplembe absolutnega.
Ugrabitev nemožnega.

Vse kar še ni,
je zakodirana resnica.
Zaužitja sadeža njenega telesa
pred njenim rojstvom ni mogoče razložiti.
Ratio studiorum 2012.
Odzivati se na možni zven
nemega glasbila,
je kot igrati naprej, ko poči struna.
Večna igra zastiranja v odstiranju.
V neskončnost odlagano poželenje.

Ogenj v višji obliki odrekanja.
Pomnjenje pozabljenja.
Prodreti na površje odmaknjene stvari.
Odkriti proces antiteze biti.
Slikati notranjo kupolo obraza,
ki jo je vzel čas.
Iztezanje k absolutnemu.
Prestavljati neskončnost v končnost.

Napovedati mesijo,
ki se je poslovil zastrt za sanjami razuma.
Razodevati česar ne moreš vedeti.
Vse kar prihaja, ni namenjeno
tvojemu videnju, ker ni točke odhoda.
Ni točke prihoda.
Le brskanje po Pompejih.
Nevednost je izvorna izkušnja skrivnosti.
Posvečena vzvišenost galeba,
ki je okamnel v spominu
na Maratovo smrt.


Svoboda, kot počelo lepote

O, ko bi se vrnila
prelestna doba mladosti
izpred dvajsetih let.
Harmonični zvez strun,
lepota zakladov z igro luči,
živost ubranosti okrasja dneva
z razprtimi rokami.
Odsev isker v razročju,
ujet v sončevo svetlobo.
Ogenj kot počelo strastne ljubezni
znotraj zrcalnega bitja.
Od miline in miru
magično zastrta modra,
ki se je barvarji niso dotaknili.
Mistično čutna alegorija lepega
v vitražu precejajoče luči.
Trenutek, ko še ni posegel
razum v kolorit in izbrano čustvo,
ki premore pretanjenost impresije,
odmaknjenost ponižane navzočnosti.
Vrtoglavo svobodo,
plapolajoči šal svile neba,
ki nežno objame ptico
čez vse omejitve izkustva.

Matematična ničla

Večno ponavljajoče.
Večno vračajoče enakega.
Ciklično bomo živeli
ista življenja v neskončnost.

Neuničljivi smo!
Omejenost znotraj misli
si predmišlja drugačne svetove,
vendar mi smo nujnost bistva,
da mišljenje določa pot
kakšni bomo čez milijarde let.

Mišljenje je večer jutra.
Čaščenje preteklosti.
Pozdravljanje, kar bo.

Vse kar je bilo in kar bo
pojasni trenutek bivajočega.
Dodajamo slovo in dobro jutro
vmesju ponavljanja.

Smo presežek odvzetka.
Resnica je vnaprej določena preteklost.
Vzrok je zunaj možne večnosti.
Mi smo zunaj v duhu misli.
Živimo za ljubezen nevidnega
s temeljnim občutkom
in okusom dobrega,
ki se vpne v časovnost –
dimenzijo, ki je samo človeška.

Prebijamo se skozi
zgodovinski roman vesolja,
ki ne more spoznati vzroka
zadnje veljavnosti.

Mi smo imanentni nič.
Šibka sila večnosti.
Agregat mišljenja.
Matematična ničla duhovnega
iz neskončnosti brez števila
njenih ponovitev.

Ne moremo niti zanikati
niti potrditi, da je vzrok ničla
zunaj možne vzročnosti,
zato je mišljenje določilo,
da je um označevalec tistega
nedoločljivega, v kar verjamemo.

Ne-do-ločenost (nedosežena ločenost).
Ločenost od nas je Absolut.
V njem je mogoče vse,
četudi nikoli ne vidimo
njegovega obstoja,
ki je presežek na določeni točki
človekovega uma.
Duh je identiteta vsega,
kar je in kar ni.


ARHEOLOGIJA SANJ

Hrbtenica okostnjaka drži kozmos.
Iz nje raste glava,
ki razkriva razporeditve planetov.
Strmeča v notranjost,
naslonjena na rob zunajčasnega,
z nozdrvmi, ki dihajo stvarstvo.
Nikjer ni več kotov,
le vznemirljiva oblina,
po kateri se kotalijo posnetki
utrujenih besed od spraševanj.
Vesoljski obeski, izbokline uma
se širijo in plahutajo s krili.
Lebdijo in odkrivajo gube
modrikaste barve, mutaste,
gravitacijsko predane Absolutu.
Metafizični beg, obremenjen s čuti
prostorskih svetlobnih sil ...
Priobčutje, ki drhti in trepeta.
Makrokozmična zamisel novih svetov
na robu sanj, na meji vesoljske zavesti
z regato ladjic, ki rohnijo in penijo
vesoljno morje, izkustvo prostorskosti,
ki zadobiva globino v bežišču
mnogoterosti v nadčloveškem.
Bitje korena, rastlina, človek …
semitskih jazikov, potomec 'hajsidejcev'
Iz 2. stoletja pred Kristusom,
častilec Davidovih psalmov
In Salamonovih od.
O kje, sem nocoj hodila?
Sem mar izginevanje, hlapenje
z ritmom spomina pod dežnikom vesolja.
Nocoj v sanjah hrepenim
po poljubih moškega,
ki je kot gola snov izginil
in se mi kaže kot svetenje,
zven preteklosti, kot ubranost sanj,
ki se zadržuje ob meni kot sij.


POSVEČENI TRENUTKI

Vsi imamo svoje trenutke posvečenosti.
Trenutke, vezane na ljudi in kraje
čustvenih spominov.
Premica nazaj je prvinska pot,
po kateri se vračamo skozi privide
preteklosti, zazrti v svet prihodnosti.
Sanjamo nove začetke,
da se izmaknemo končnosti.

Glasba čarobne piščali je petje ptičev
v belem perju, ko drevesa postanejo nevesta
in veter poje himno preminulih ljudi,
ki smo jih ljubili, preden smo jih spoznali.
Vstopajo, ne da bi za nas vedeli
in mi izstopamo, ko se jim pridružimo.

Kraji so s svetlobo duše razsvetljeni posnetki
davnih prizorov in očiščenj.
Izsek življenja in umiranja.
Ponovnega obnavljanja razvalin,
ki nam iz globin povezanosti s trenutkom sedaj
vračajo stare strukture podob,
da je včeraj znova danes.

Človek nosi v sebi čutnost ali stanje,
ki noč polarne zime spremeni v pomlad
in steguje roko iz dna, od koder so priplavali
spomini in se okusili odznotraj s pogledom
v prihodnost, ki je že preteklost.

Velike praznine se zapolnijo s snovjo,
ki kot šampanjec okrepi tihožitje trenutka.
Ni preteklost ne prihodnost.
Le utrinek trenutka sedaj,
ki se je za gorami srečal z belo drobnico.

IGRARIJE MISLI

Kaj pa človeku preostane drugega,
kot da zaživi namišljeni svet,
kjer izsanja kakšno uro samote.
Pogosto ne veš, ali ja ta svet kletka
ali poživljajoči sen.
Okrasje brezobličnosti dneva.
Tišina, ki odžeja bolno telo,
izpraznjeno vsebine stoletij spominov.
Tedaj prisluhneš samo sebi.
Uročeni ptici z nostalgijo po petju.
Nekaj pravljično dogajajočega je zaznati.
Morda zamolk, zametek nečesa,
ki je v krču življenja bilo nemogoče.
Tisto nekaj, kar si bil napoten iskati.
s čarobnim pisalom v roki.
Morda samo eno besedo,
ki jo je navrgel čas
in jo je parkiral razum na belo podlago
kot kipeče čustvo, kot zlepljenko besed v misel.
Kdo bi vedel kam pelje človeka
to zgodbarsko razmišljanje,
ki se pretaka na nek začetek razredčene mistike,
valilnice sanj v košarah s poljubi noči.
Pravzaprav kaj pomeni ta polsen v dremežu,
ki mu je noč vzela nedolžnost in se ga polastila.
Zgodilo se je že, da sem se slišala jokati
v daljavi, ki je v tuniki časa.
Ko sem zaslišala smejanje,
sem se znašla v kraju prijetnih bližin,
ki se svetijo kot zlati kovanci
osrečujočih nasmehov,
kot pomisel na dezodorant ljubimca.



LEPOTA

Pokažite mi nekaj lepega!
Trenutek zanosa, dobro dejanje, nasmeh.
Biti dober je onstran meje biti lep.
Izrazna posebnost duše je odkriti obraz,
izpraznjen jeze in žalosti.
Nič ni bolj razsvetljenega kot vesel obraz.
Smeh je izraz zmagoslavja,
da smo odkrili v sebi lepoto,
zmehčane poteze duše.

Ne smemo izbrisati lepote s tega sveta.
Lepota je neizrekljiva milost narave.
Je nekaj, kar se razpira.
Kar zmoremo občudovati in čutiti.
Nič, ki se povzdigne v odprto dejanje.
Razpetost razprostrtega cveta.
Palača, balkon rož pod obzorjem.
Odprta okna, da skoznje zvonijo zvonovi,
preletavajo ptice in kroži modrina.

Lepota je ponotranjena oblikovanost volje.
Lirična arija, ki vžiga kri.
Življenje je lep, nerazumljivi prostor.
Greda na kateri rasteš in kjer se dogajajo
lepe stvari. S čudežno roko odpreš šatuljico
nakita in v njej najdeš svoj biser lepote.

Neizmerni prostor z zvezdnim prahom
je podaril temi svetal obraz.
Goreče popotnice nočnega neba imajo svojo moč.
Spremenijo se v milino roke,
v jezikovno okretne besede,
ki razpirajo resnico.

Lepota je vonj puhteč od ženskih kodrov.
Žarki skriti v ljubezenske zgodbe.
Breztežnost repatice, ki riše luč po nebu.
Lepota so leta, ki so jih vredni spomini.
Lepe besede so ključi za odpiranje srca,
vselej iščejo najbolj udobni kraj za svoj počitek.
Mesto, ki njihove lepote ne postara in zguba.
Vsi smo v začaranem krogu
njenega večnega iskanja.

SONČNI POLJUB

Proza narave se piše
v poeziji drobnih pisav.
Drevesa imajo na tisoče vej.
Mnoga z zašiljenimi listi.
Pesem ima manj kot sto besed.
Njene oči zrejo povsod.
So zastrta razprtost vek v svet.
Iz zvezd in sanj črpajo snov.
Puh čudežev.
Raztrosijo tisočero semen.

Sprehodim se skozi gozd.
Deželo ljudi z drevesi
z zeleno tišino v telesih.
So volja miru. Vzorec tihote.
Predstava valovanja v vetru.
Mlado jutro njene zavesti.
Načrt nenaslovljene pesmi kamnu,
ki si izmišlja sivino v košari mahú,
brez korenin in pravih cvetov.

Švigne misel. Po utorih drsijo besede.
Rodijo se iz telesa kot otrok.
Kot bistvo resnice biti, ki hrani razum.
Lahko so začetek ali dotik konca.
Zavetnik bolečine ali radosti.
Vselej je veter neba tisti,
ki igra na lutnjo človeških strun.
Skozi kamen nikoli ne vzklije žito,
le dež mu spere kožo in zrahlja dušo.
Ob njem se razprostira ravnó poljé,
ravnina z razprtimi ustnicami maka.
Kot ženska pripravljena za ljubezen.


PESEM PUŠČAVSKEGA PESKA

Presejane so besede kot mivka na sito.
Zlat pesek z molčečimi ključi
v ušesih davnih šumov
iz asirsko - babilonskih zgodb.
Brezupno zabrisane sledi srečnežev,
ki so zrli varljivi sreči v oči.

Sledim pravljicam o čudežno presežnem.
O razlomljenih poročnih obljubah.
Zgodbe o karavanah nomadov,
ki so se pomikale na svoj začetek
kot ganjena in hlipajoča upehana misel o sreči.

Začetek tistega, kar je zmogla
sveta akrobatika duha, ko so prehajali
skozi svode domišljije o zvrhani meri uspeha
z roko v tabernaklju Babilonije,
ki še ni bil v zlatu.

S tistim nečim, ki se obnaša
kot sila, na pragu zrétja kot navdih,
ki drobi odseve v zrcalu dneva.
Zakrinkan privid v peščenem viharju.
Obeti kozarca vode iz oaze.

Ob njej najdeš del odlomljenega vesla.
Zbledelo zeleno peščeno obleko usode.
Zlate kovance ugašajočih se luči.
Pesek, ki pada in ga veter odnaša
s peščenega hriba v peščeno dolino
kameljemu človeku z grbo, v oči.

Pesem peska je drugačna od pesmi
cvetoče oaze z datljevci.
Sladki sadež vedno cveti v duši nomada.
V dimljah princa asirskega so še mešički mošusa.
Vonji izvabljajo nomada v votel prostor,
da se z njegovim znojem odžeja skarabej.

Tu je nekdo napisal ekskluzivno reportažo
o neolitski dobi, kako je smrt ukradla asirskemu
princu kamnito sabljo. Berem Ep o Gilgamešu,
da bi razumela kameljo žejo
in svojo nomadsko neodžejanost.

Tedaj začutim, da se mi je število okončin
zmanjšalo na dvoje nog,
ki sledijo prastarim brezimnim potem.
Tako je zapisano na uruškem obzidju,
kjer je nekoč stal tempelj Eana,
posvečen boginji lepote in ljubezni Ištar.




INTEGRALISTKA

Ovijaš me s svilo besed okoli telesa.
V njej ognjeni steber plamti.
Rdeči zid v spominu se lupi.
Kiklopsko oko. Seseda se mišičast vrat.
V kragulju siva koprena,
zavesa sveta brez imena se kruši.

Premražena večnost, razgaljeni čas.
Planjave snega v razparanih prsih.
Mistična roža s slezom noči
po slemenu strehe pleza naprej
Na njej pikapolonica.
S črnimi pikami na krilih
posejani spomin.

Kje ste tisti zeleni griči iz sanj,
do kraja človeška drevesa.
Vonj izsanjanih juter
z neskončnim obrazom.
Uganke v školjki pojočega vala.
Nad njim v nagibu apeksa
razstreljeno meteorsko nebo.

Zemlja pod morjem je skrila obraz,
nedotaknjene pene slasti
razsute zvezde vesolja,
daljne pokrajine v sozvočju spomina,
kjer se ob večernem počitku
šepetanje prelije v glasbo poželenj
v medsenčje luči vklenjenih ur.


GOTSKA ROZETA

V slikarskem vrtu je mešal barve.
Jih v zlatem žarenju priprtega okna
nanašal na belino deviških sadežev.
Prepletanje las je veter nosil na platno.
Med plapolanjem so razširjali prostor.
Renesanso iz ozadja.

Razpiral se mi je padec vanj.
Skozi vitraže gotske rozete.
Svojo navzočnost sem zapustila
na praznem stolu.
Izginjala sem v prenovljeno senco.
Plavala sem breztelesna v svoje telo.
V kotičke svojih samot.

Ulegla sem se na slikovno ploskev
ob robu, kjer se začenja zlati rez.
Leonardova sectio aurea.
Dinamična simetrija, odsev ravnovesja.
Morda Platonov ključ za odkritja vesolja
v piruetah belih čipk na barvnih manšetah.

Skupaj sva ustvarjala sliki okvir,
da bi ostala v njem.
Ljubil me je na likovni način.
V likovnem jeziku barv.
Okvir je ostal obod mojih nog.


OZKI MOST VIRGINIE WOLF

Na veliki blatni preprogi je klil,
širil svoj strok,
se utelešal skozi luč.

Se dvignil iz teme,
jačal poganjek,
se odžejal v rosenjih.

V tkivu pljuč je mutiral.
S pregrinjalom čez zobovje.
Utišal žival.

Se razprostoril,
vstopil in pronical
razluščen v deviško nedrje iz meča.

Se potopil v kozmično kopel.
Razdrobil dragulj v diamantni prah.
Vstopil na vlak gospe Brown

z otrdelo mumijo v strdku spomina …
se je nagnil čez gorski greben
in shodil v totem

skozi predrto membrano
v odprtino, shizmo libida in uma,
v medceličje vrtincev ognja in vode.

Z izčiščeno žlindro odklenjenih čutov
zmagoslavja, porazov in umiritve
je vstopil v trup mehkih noči in plimovanja,

ko je sanjala luno in svoje obličje skozi svit.
Na sipinah si požvižgava vodna ptica,
ki bo imela sobo prostranih morij samo zase.


NA SRČNI STRANI

Med listi knjige sem jaz.
Kot zeleni val gozda
pošumijo strani
na srčni strani moje pesmi.

V temi so besede tako same.
Zvezde goré in prižigajo
lestenec zrahljanim
ležiščem spomina.

Stisni me knjiga vase,
ko liste zapreš.
Na beli podlagi
misli preživijo vse srčne vezi.

Skozi okno padajo pljuski svetlobe
na zapuščeni klavir odloženih besed,
kot bi imele telo, značaj in pogled,
obraz iz otroških plenic,

a pesem je reka besed,
ki vali kamenje in pljuska
ob gležnje vaših nog,
ki lahko shodijo ali misel pohodijo.


VSEENOSTI

Na tisoče vseenosti živimo.
Ni se jim treba izražati,
saj ni verjeti besedam,
ki jih dnevno sežigajo
v sežigalnici odpadkov.
Ni treba ponavljati besed,
ki ne ustrezajo več
aktualnim potrebam.
Pustite jih literatom!
Resnice so staromodno blago.
Hiperteksti napredujejo
premo sorazmerno
z naraščanjem bolezni jezika.
S poplavo laži, ki pačijo resnico.
Vsi so pristojni lagati.
Medijska laž je za ljudstvo opij.
Laž je spektakel za čute,
ki jo resnicoljubnež drago plačuje.
Ližejo ga zublji pekoči laži po očeh.
Pred njim se razpira pahljača sovraštva.
Kupujemo sij laži za sladkanje počutja
na mesto bonbonov, ko nam mečejo
konfete in koriandole s svojih maškerad.
Refleksija je brezplačna kulturna storitev
samemu sebi, ko cvet se razpira v vazi
človeške vesti. Edini obstanek v času.
V živalskem vrtu plezajo kače,
v akvariju plavajo eksotične ribe.
Groteskne krvave vojne slike ob kosilu,
umori pri večerji in nevrotični shówi
poblaznelih akrobatskih skupin pozno v noč.
Dotiki spolovila z umazanimi rokami.
Filmi bivanjske praznine.
Pestrost sveta, netilstvo strasti.
Nečiste in votle besede, obrnjene k nam.
Nališpane s smehljajočimi izrazi
dvojnih obrazov. Gibala norosti.
Z razčlovečeno pahljačo sovraštva.
Samo narava še pleše svoj zeleni
trebušni ples brez laži.


KRIPTOLIBERALIZEM

Pastir igra himnično pastoralo svobode.
Čez polja oznanja ptičji let.
Jato, ki je obvisela pripeta na patetično
črto žalovanja z dolgimi jeziki usod.
Iz ureza s krvjo zariši v meglo
sledi svoje poti. Označi mesta postanka.
Na skelečih blatnih sragah krvi postani.
V vsaki rani zraste spomenik.
Dostojanstvo iz samoobešanja.

Rane izvohavajo lačni volkovi,
da použili bi meso in ti spili kri.
Nastavi jim pasti!
Kaktus besede. Kaktus, ki zabode,
da od skelenja človek zblazni.
Da se tema v luč spremeni.
Z gibom roke in zvokom besede
se volkovom ukrotijo nagoni,
da jim glad, nenasitna kri ledeni.

Vabi te črednik k svoji predstavi,
ko iz kristalno krhke čaše pije kri.
Na slavje te vabi, na obredje tvoje krvi.
Nikar! Tam se kovanci parijo.
Denarju gre le za tvojo kri.
Prekupčujejo s tabo.
Bil si naivno prepričan, da delajo zate.
Dobrikajo se ti in laskajo.
Resničnih namenov nikoli ne izdajo.
Ko jim grlo po volčje zavija,
se grešnočednostna volčja lepotica
spravi na sestradanega psa
s črno ptico v ustih.

Letajo ptiči v varljivi in goljufivi atmosferi.
V omledni in oglodani uniformi časa.
Čas je obrnjen stran od človeka,
Črta čepečih črnih ptic na žici.
kjer ptičja svoboda temnih kontrastov lebdi.
Govorica z zvenenjem črnega petja.
Sopotniki smo na vlaku duhovno
razvrednotene identitete,
zaprti v nepredušno kripto liberalizma
z značajem manične ješčosti.
Simbolno ptiči črnih plenic.

NEIZMODRENA NAŠA MORALA

Ljudje, kako ste še ideološko nasekani
od pijanosti, niti ne veste,
da levice že zdavnaj ni več.
Potegnili so črto čez vaše zahteve.
Smokve socialne države
so samo še tihožitje spomina.
Življenje vam podaljšujejo
z zadolževanjem bodočih generacij.
Ideja o dolgu je debela kot svinja za zakol.
Velika je luknja v atmosferskem lebdenju spomina.
Na kopno se kobacajo plenilci
in mrhovinarji inkarnaciji mesnega stanja.
Nevarno nagnjena k indiskretnostim je morala
razkrečeno nasajena na telegrafskem drogu.
Še razčlovečiti se ne more,
tako je učlovečena v golotni zarezi,
da ne more omahniti kot lilija brez vode.
Nima še povsem oslepljenih oči.
Solze ji kdaj pa kdaj pronicajo iz mešičkov.
S črnim metuljem na občutljivem
mestu je zadrhtela, ko se je izlil dež.
Nato so se plenilci in mrhovinarji razbežali.
Doma so vsi močili postelje od ugodja.
Na semaforju je utripalo rdeče oko.
Usojeno mu je bilo, da postane ritem, glagol,
ideja debela kot evkaliptusovo deblo
in še naprej z drogom vrta luknjo vnanjo,
jo uroči, izdela načrt za preselitev vesolja vanjo.
Čez epidermis jo naskoči hlapec,
jo jaha, dokler kobila morala ne izdahne.


ODA ŽALOST RADOSTI

Nihče ni več to, kar je bil
in ni to kar bo.
Bili smo srečni,
a zdaj smo nesrečni.
Pišem odo žalost radosti.
Znašli smo se votli
v ozari praznine
in obračamo plug.
Smo ogrizek svobode!
Njeni ujetniki.
Vklenila nas je v suženjstvo,
v okove samovolje,
v verige značaja.
Potuhnjena dvojnost
v ogledalu iluzij,
zablod in bolečine.
Razdeljeni
in notranje razcepljeni.
Pregnali smo sebe v izgnanstvo.
Kradejo na zemljo in zrak.
Drug drugemu smo si tujci,
le po jeziku smo ostali Slovenci,
da se lahko razjočemo po naše.
Smo izmučene fantazme preteklosti.
Služili smo cilju svobode,
a postali smo sredstvo napuha.
Izbira je možnost,
ki so jo izrabili drugi.
Naša usoda je obsesija samouničenja.
Živimo v začaranem krogu
diskurzivnega mitomanstva in afer.
Pred očmi se parijo
z našim idealizmom,
se posmehujejo poštenju in delu.
Z našim blagrom okrepljeni
nas tepejo in sesuvajo,
odmerjajo nam sramotno
ponižanje hlapcev.
Zapletamo se v verige pohlepa
njihovega semena.
Če iščete čistost svojega upora
za nazaj, je golo hrepenenje
kot način življenja.
Pojem pogoltnosti je neločljiv
od pojma zločina.
Nekateri se ponovljivo vračajo.
Nevidni so vidni.
Naselijo se v človeku
in se mu zalepijo kot kri na sekiro.
Gledam zvezde, sonce
in mrk svoje svobode.
Svojih sanj. Nočna mora me tlači.
Mora tlačečih diktatov, ki sproži upor.
Redaktorji spijo v duši.
Angeli visijo na kavlju,
veter vstopa vanje
in jim napenja krila.
Odo žalost radosti sem zložila zato,
ker je danes vzšlo sonce.
Zato, ker nisem vključila televizije.
Zato ker nisem razgrnila časopisa
ob jutranji kavi in Puccinijevi Turandot.
Zato, ker sem se zaljubila v dan
čudežnega 10. marca 2011.
Zato ker vem, da so mačice napete.
Zato ker vem, da se moram boriti,
zarisana od očeta v svojem značaju.


WAGNERJEVA FUGA

Polifonija v spodmaknjenem vesolju
se je oddaljila od budnosti kontinuuma
in prej posrkala vase človeške oči.
Slepcem so solze spolzele z oči,
ki jih je Stvarnik potreboval,
da bi videl znotraj udobnega
položaja zapovedanega reda
in izpovedovanja svoje ljubezni,
slišal fugáto zrahljanega ležišča

v človeku

Satovje speče svetlobe sredi razpok
se ne more več razložiti v sadju,
v ranjeni tišini drevesnih korenin,

v človeku

preizkušano zlato v ognju strasti,
ki gorijo po hišah, medtem ko zunaj
dežuje, kaplja za kapljo kaplja
in curki z neba ustvarjajo vreme,
že tisočletja se zlivajo vode,
da ima vse svoj nepopačen trenutek

tudi ljudje

z zavajajočimi videzi in motivi
očitnega in prikritega v svoji slepoti.
Nelagodno, brez logičnih razlogov
za rast plevela in meketanje.

Slišim Wagnerjevo fugo, ki okameneva.


SONČNE POTI

Ustavil se mi je razum.
Na meji lastne danosti.
Ostal mi je dešifriran spomin.
Utelešam se v roži,
ki raste v meni.
Vonjam prašnike s presežkom.
Sem služnost sončnih poti.
Skozi raster vida se berem.
Pogledam skozi leče
upognjeno lupino oreha,
zaužijem jedro stvari
in krenem na pravo stran
z dobrim okusom v ustih.
Vsa sem medena
od požirkov ljubezni.
Nekdo je prižigal luči.
Zbiram kamenčke na produ,
gradim si dušo
iz mozaikov z dodatkom zelene.
V skodelici je zlato rumena.
S pšeničnim vonjem .


ČLOVEK

Človek je človeku križanka.
Dvom, ki namuči razum
z nedognanimi besedami.
Spremeni se v upanje,
ki razvneme stare nepogašene ognje.
Je razdalja, ščit in orožje.
Človek je človeku pripravljen
zgladiti ali zmaličiti obraz.
Bleščijo se solze skozi maske nasmeha.
Opazim čudo narave na duhovnem zaslonu.
Morda je glasba ali glas,
ki govori z očmi, tipa s prsti
in oblikuje z rokami.
Vidna resničnost ali zagonetka
sredi razkošja biti človek.
Nikoli ne veš ali stoji pred teboj
lupina morale ali počeni vrč etike.
Njegovo telo je posoda duha.
V njem gori večna luč.
Trajnica vsega živega.
Razprostrto krilo razuma
z vonjem srca po travniških rožah.
Na od bridkosti izlizanem kamnu
je zrasel cvet, ki ga ovijajo sončne niti.
Scila in Karibda vesti.
Obmolkneš na zlomljenem jamboru
in veter te upogne izza zatilja.
V tkivih razdvojenega dragulja
leži razodetje dragocenega nakita,
ki ga je Bog zagrebel v dušo,
da ga ob smrti sname in položi
v neskončne zlitine izvira.
Kembelj je gibljivo pritrjen na zvon.
Slišim pritrkovanje. Nekomu zvoni!
Meni in tebi…Tako bodi!

DRVENJE

Plujemo po dolgi reki.
Bredemo po veliki brezčutni vodi.
Premikamo se. Nikoli ne obstanemo.
Smo veliko svetlo telo.
Brezkončnje usklajeno z lego planetov.
Spreminjamo se v volka samote.
Čas nima imena.
Vse drvi brez začetne postaje.
Lomimo se skozi lesk slepot.
Nosijo nas izzvenele govorice.
Glasovi vpijočih v puščavi.
Peruti se spreminjajo v šumenje
in trepljanja po ramenih.
Misli udarjajo kot dež v šipo.
Mokrijo se telesa zunaj nas.

Begotne sence bogov iščejo svoj načrt.
Delež ljubezni, ki se je izmuznila gori
s svojimi sijočimi pobarvanimi odtenki luči.
V silovitem allegru se je rodilo življenje.
Spregovorijo besede med ustnicami
v babilonski zmešnjavi poljubov.
Vse se vali, premika in drvi.
Gib noči odpenja gumbe dnevu,
ki razgali svetlobo začudenim očem.
Božanske prostore rajskih vrtov.
Srečujemo se z neznanimi imeni tišin.
V zlatih črtah priletijo ptice pevke
in se zleknejo v gnezdih znotraj nas.
V kamnu so skrivni zapisi molčečih zvezd.
Življenje je v molk zakopana uganka,
spočeta prihodnost z dolgorepimi sledmi.
Slišimo škripanje omare pod težo oblačil.
Les je izbočil boke in pije vlago izdiha.
Spomin lušči brade bogovom
in zlati rože majskih hrepenenj.
Sredi koralnih grebenov se v ljubezni
ikra izpolni na svoj ribji način.

METAFIZIČNI DISKURZ

Po ustaljenih večernih tirnicah
sem se že skoraj zapeljala
v spanje na postlanem ležišču,
pa sem zagledala na pol v snu svečo,
ki je plapolala in mi razsvetljevala obraz.
Plamen, kot bežni preblisk svetlobe
z močnimi gubami starosti v duši.
Posvojeni duh, ki se je znašel v svetu
absurda, ki odpira pot k pojmu stvari.
Načelo razloga vključuje vzročnost.
Vzrok je zasedel mesto razloga.
Ni brez razloga, da sem se zbudila.
V velikih besedah tiči erotična sila,
ki sledi načelu zadostnega razloga.
Vem, da jo utrjuje ljubezen.
Ta sledi božanski privzdignjenosti.
V ljubezni ne sme biti dvoumnosti.
Ne govori mi o doktrini ega,
kajti fenomenologija misliti
je čisti dogodek, brez vzroka.

Roža je brez zakaj.

Razlog opravičuje ljubezen.
Ali moja ljubezen preživi
svojo utemeljitev v tvojem razumu?
Ljubezni priznavamo lastno logiko.
Ravna po načelu nezadostnega razloga,
ki ji zadostuje za njeno moč.
Ponudil si mi tvoj obraz,
v katerem ne vidim ničesar,
kar bi lahko ljubila.
Prazno mesto.
Ponudil si mi mesto resnice.
Ogrožena sem od tvojih drž.
Svojo neskončnosti vidim v tebi.
Ljubezen se lahko zgodi brez zakaj.
Jaz sem avtorica svojih čustev.
Ljubezen nima obraza.
Po moji izkušnje vse,
kar se me dotakne, sem jaz.
Midva nimava nič skupnega.
Le dvom, da sva glavni vir razprtij.
Tesnoba, zmeda, oddaljevanje in približevanje.
Dialog je še edini izraz ljubezni.
Po Salomonu je srce tisto, ki posluša.
Spozna se na pamet. Igra pantomimo
hierarhične ubogljivosti vsega kar živi.

TONEČA LADJA

Ladja ima številne odprtine.
Skoznje vdira voda.
Geometrično okrašena amfora
je ostala skrita v blatu.
V njej je shranjena luč.
V ladjo zabijajo žeblje.
V podpalubju so telesa v vodi.
Voda vdira. Bredemo.
Na ladji je totemska žival.
V njeni kajuti.
Edina lastnina je njeno ime.
Potniki imajo zamaške v ustih.
Ne smejo govoriti, rotiti, kričati.
Odpirajo se nove pipe.
Voda nezadržno teče.
Umazana s prahom, smogom,
plini in odplakami.
Zaliva hiše zložene na ladji.
Podira ograje vrtov.
Lušči barvo in odnaša lesk stvarem.
Zapirajo se v svoje kabine.
V kajuti sedi kapetan.
Meri svojo premoč nad dežjem,
vetrom in vremenom.
Ladja se polni z otipavanji
vdorov vode odzunaj.
Totemske vezi so vse močnejše.
Okrepljeni so gibi rok zoper vdore.
Ladja vsepovsod pušča.
Tone, tone … V globino.
Ladja je raj za kalabreško mafijo.
Na ladji so zaporniki iz Guantanama.
Al Kaida ante portas.
Titanik doživlja razkol trupa.
Rešite se! Rešite se!

POMLADNI UTRINEK

Vidim en popek zelen.
S prekrižanimi listi.
V njem je moč ugaslih zvezd.

Zaprem oči in vidim kroge,
ki se spreminjajo v cvetove
in pisane klobuke.

Danes je vrtnica odprla liste
in se v hipu razprla.
V nežnočutni cvet.

Splazim se v njen vonj.
Vdahnem jo.
Poslušam njen šepet.

S pikapolonico v duši,
kot majhna žuželka uživam
igrivo sproščenost v cvetu.

Jutro pripada njenemu pogledu.
Šelestijo ji žarki,
ugašajoči v svili.

NOČ

Ko luna s pogledom obteži streho,
severna stena hiše
upogne svojo hrbtenico
in sleme se povesti
pred severnimi vetrovi.
Majejo se nosilni stebri neba.
Stavba se ruši v spremenjeni čas.
Vse naokrog ležijo razbitine vezenine,
obžarjene milostne ikone častilcev noči.
Zid je ves raskav in razmočen.
Drhtenje zvezd skozi kožo noči.
Lunino območje z razprtimi zenicami
na sipkih naplavinah peščenih gradov.
Viharni soj usode v temi.
Sence spremljajo misel noči.
Lunine mene mrtvorojenih sanjačev.
Soji luči v pajčevini skrivnostne preje.
Zlate rjuhe, obešene na obmorske svetilke.
Jadra ujeta v beli puh, se spreminjajo
v odtenke biserovine školjkine lupine.
Na sivi skali čepi duša ob zamreženem oknu
duhov, ki spremlja prehode neznanih pokrajin,
razgibane simfonije zvezdnih lestenc.
Blesk… Utrinek… Smrt…
Usedline sanj, ljubezen z razlogom.

ONKRAJ ČASA

Luna je budna.
Med medlimi zvezdami
in dimniki se je prikradel nasmeh.
Vzdolž sipine,
ki jo je morje zložilo na obalo
se poigravajo napevi šumenja,
a jaz ne vem, na kateri galaksiji
sem vpletena v bodečo žico
na robu pomola.
Na stiku dveh svetov.
Enega, ki odhaja in me odnaša.
Drugega, ki prihaja in me prinaša.
Zlaga me med ribje kosti,
kot da je moj obraz samo gib vala,
ki me odloži in zapušča na pesku.
Osupla ovenevam v roži onkraj časa.
Kam grem, mi bodo povedale luči.

OB SLOVENSKEM KULTURNEM PRAZNIKU

Kakor besede oživljajo v molku,
bodo umirale v jeruzalemski Jerihi,
ko bodo padle med razbojnike.
Slekli jih bodo, pretepli,
jih pustili na pol mrtve in odšli.
Mimo bo šel nek Samarijan,
jim obvezal rane in jih odpeljal
na živinčetu v hram slovenske kulture,
imenovan Samarija.
Sedučeji bodo zavračali misel
o ozdravitvi in vstajenju besed od mrtvih,
a Samarijan jih bo s tovorno živaljo,
morda Krpanovo kobilo razvažal med ljudi,
da jih bo ljudstvo hranilo, negovalo
in zanje ljubeznivo skrbelo.
Do ranjenih besed se Samarijan
obnaša ljubeče in odgovorno,
ogrne jih s plaščem časti
po stopnjah svetništva.
Slovenske besede so od nekdaj
kraljevale na cesarskem Dunaju
in kraljujejo v Evropski uniji,
čeprav nekdo doma mlati s sekiro po njih,
ko izbira v katerem jeziku bodo predavali
v slovenskih hramih modrosti,
a jezik preživi svojo utemeljitev v srcu.
Besede so se zaklenile z okamnelimi očmi
pred izpolnjevanjem čudnih zapovedi.
Samarijan je presežnik skrunitve
In posvetitve ljubezni slovenski besedi,
ker spoštuje očeta in mater.
Vso noč sem objemala blazino,
na kateri so ležale Ipavčeve besede:
'Slovenka sem, tako je mati d'jala,
ko me je dete pestovala'
in roke s grabile nebeško listje,
obešeno na ogrlico davnega spomina.
Jezik je plaval na morski plimi,
ko je dež je zalival blagozvočne besede.
Do zenita so zrasle najlepše rože sveta
in koncertirale govorico rasti.
Slišim simfonijo, sprostitev duše.
Molk se je razlil v zvonek zven materne besede!

JOYCEV TOK ZAVESTI

Rodiš se, ko je na vrsti tvoj čas.
Vržen si v svet, ko ura miruje
svojo preroško votlost
v oguljenem portretu večnosti.
Ob rojstvu ti je dano, da slišiš zvon.
Zven glasu, ki presune nočne samote hiš.
Nemirno kamro. Izbo prihoda.
Zavetišče za brazgotine.

Ko izstopiš iz teme, te ženejo sile
matere skozi slepe oči pohojenih senc.
V raševino oblečen impulz,
utrip z uvelimi rokami ob telesu
in bosimi stopali prsti vstopi vate.
Posoda za madeže darov
sredi čela orjaškega Kiklopa.
Lunin ščip te gleda v dušo
pred skladovnicami sončevih kamnov
in naloženega brezumnega dela.
Zidal boš hiše in gradil ceste
na sejmišču ničevosti in se zbujal
v stanje begotnega odštevanja.

Tvoja samica bo medtem lizala mladiče.
Na mesto bo legel večer,
ko bo življenje presadilo vate srce.
Postal boš ujetnik človekov
Rasputinovih volčjih oči globoko v duši.
Drevo življenja, ki pleše z vejami planetov.
Morda riba faronika,
na kateri se bo zazibal svet.

Prav na nedelje dan
ko se ljudje odrečejo molitvi,
boš zadrhtel na nekem pločniku ulice.
Zvonovi bodo preglasni in ti boš
s platnenim trakom zavezal uri oči,
ujet v hrustljavost skorje kruha,
z ugrizom v testo čisto majhne žemljice.
Med tem ko vandrajo zvezde po slemenih hiš,
ti v glavi brni, kako boš preživel in šolal otroke,
te razgret spektakel podganjega kralja na prestolu
skoz gospodarjev kelih popije v njegovo samospolnitev.

Pod stopniščem svojih vzponov iščeš preživele,
ki niso več v modi, a ti se nanje spomniš.
Iz vsakega življenja se smeji ranjeni Bog,
kajti kazalec ure prebode vsako posteljo.
Poveličan boš deležen božjih lastnosti
skozi zgibajoče praizkustvo govorice molka,
ki ponazarja gibanje plesa planetov,
izkušnja starostne gube v človeku.

Kontrapunkt gibanja. Ezopova gostija.
Spust jasnine v temo s potnim listom
duhovnega napora z vročičnostjo stvarjenja,
interpretacija kot psihoanaliza nastanka sveta.
Ob poku je vzrok izgubil spomin in pridobil
izkušnjo ljubezni z ognjem in mečem,
ki prižiga prsti s plameni spomin.
V razpoki čela je čas, ki učinkuje kot odgovor
vsakičnega giba roke tam v daljavi.
Le kdo si je izmislil kipeče poteze obraza
brez dokaza od kod prihaja resnica,
da so začele rasti pticam peruti za let.


SIGNATURA

Umirala je trava in nek podpis
v spremstvu podaljšane roke
je grebel z blaznimi prsti po grudih.
Sredi brezdelja se je ugriznil v jezik,
se poigraval in švisnil v bazaltno temo
ta neprekosljivi dedič besede poštenje.
Bil je ponarejena volja.
Pohabljen orel, ki se je spustil
na svoj plen in kljuval meso.
Obupan, bolan in onečeden,
preboden, boleč in skesan
s solzami pokapljani gib.
Gola nabrekla razjeda duše.
Gesta brez sentimenta.
Nihče natančno ne ve
njegovega namena in pomena.
Morda bi Kafka vedel za kaj gre.
On zna brskati po prgiščih krtin.
Ve za ožilje podzemlja.
Mesta vstopov in izstopov.
Ko se čas ustavi, nahrani hijene.
Nekdo iz krdela smetarjev govori:
Grabi in nagrabi!
Gledam drevo v zelene oči.
Odštej moj pogled in smeti.
Nikoli si nisva bila enaka.
Nikogar več ni, ki bi povedal,
da smo, ko nas ni.


IZREKANJA

Ko izrekaš misli,
odgovornost sega dlje od življenja.
Si posoda pretakanja tistega,
kar je od zmeraj.
Duhovni prah planetov v popotni torbi telesa.
Zgostitev snovi gorečega grma, netivo isker,
morda zavržena oporoka kakega umiranja
ob štirih zjutraj, ko vsi še spijo
pod figovim listom čez dušo.
Ko luna odpre areno za bojevanje
z dolžnostjo, jo sprejmi kot svojo sopotnico.
Povsem nerazumljiva preizkušnja biti
te razodeva na alkimistični način.
Različne tančice zaznavajo in razgrinjajo
razgaljeno zabrazgotinjene kože.
Občutljivosti od daleč odbolečinjene.
Tesnobni opaž, s katerim sta izmerljivi
širina in višina katedrale.
V jutranji halji njen zvon odbije čas
in očita vero v čarovnijo posmrtja.
Prav potratno lepe so sanje
o oceanu svetlobe, v katerega se izteka
večna celota, ki ji je naložen spev ptice,
da med daljnimi ognji izgrajuje
in oblikuje nov obraz.
Ne vstopaj tja neveden. Kar boš dojel,
te okrepi. Te izvleče iz teme.
Zbudiš se v presunljivih sanjah čudenja,
nikoli prej videnih vizij o raznoterih
začetkih in koncih, vsakič zaznan
v hipih novih začetkov.
Slišim stopnje, kako duša hodi za menoj
In ostri sposobnost večnega spomina…


IZ VRELCEV MODROSTI

Vesolje je lobanja Boga.
Neprekosljiva modrost.
Modrost, ki jo deli ponoči,
ko zvezde žarijo.

Vstani luč,
zasij opolnoči,
odpri mi oči!
Mesečina zažari
tam nekje v daljavi,
zvezdni glinasti golob
z duhovnimi očmi.
Shilueta vzgibov
napolni moj hram
s kopreno svoje tišine.

Noč se temni.
Nečitljivo brezno luči,
ki razpada v čas.
Veselje se vpleta
v vence žalosti.
Rojstvo se pridruži pepelu.
Iz konca vznikne začetek.
Vse kar je bilo,
sem nesluteni jaz.
Vse kar sem
in kar še nisem.


DRUŽINA

Noben zmagovalec
se še ni odpovedal očetu in materi.
Vse zvezde imajo očeta,
maternega ljubimca,
zato je ljubezen večna.
Mati in oče si zadoščata
v naravi genitalnega cilja.
Vsi smo njuni otroci.
Gre za zadovoljitev,
naravno stanje Stvarstva.
Bog je neomejeno srečen,
ker je zapovedal:
»Ljubi svojega očeta in mater,
da boš dolgo živel!«
Oče in mati nista iluzija.
Sta človekova samozavest.
Otroci prihodnost.

MRTEV ALI ŽIV

Kako so otožne krone brez lobanj kraljev,
lobanje brez oči, votle odprtine,
tkivo brez človečnosti,
pljuča, ki izdihavajo izsušene čute
duše, ki si niso spovedale vesti
in pripenjajo na svoja stebla rože zla.
Zaman boste iskali v njih serafina,
ki bi neviden hotel oživeti telo
in zmlinčil v ustih jezik med zobmi
in napolnil razpokano lobanjo s prvino,
ki bi določila človeka v telesu.

Tistega leta, ko je odmrla roka, ki deli,
so našli v neogrevanem stanovanju
mrtvega starca, ki se je dvignil
in hotel povedati, da je umrl svet
in da so na njegovo okno v prazno
ptičnico priletele ptice, ki so jim zmrznile
peruti in da je začel ječati,
ker ni mogel vstati od mrtvih.
Bil je mrtev in še človek,
ki ne more zapreti vek
in okrasiti odprtin s toplino zenic.
Je mrtvec, ki še živi, da mu cilj preseže smrt.

Zakaj je Bog ustvaril mrtvecu organe
in zakaj je toliko mrličev med živimi,
ki jezdijo konje in kvečijo vrancem hrbte,
ko s peklenskimi rokavicami
in ošabnim poklonom spuščajo mrtve
še žive v grobove, ne da bi se zavedali,
da so mrtvi bolj živi od njih
in da ima vsak grob najmanj ducat vrat,
ki se bodo odpirala,
ko stvor z vlažnimi očmi v lobanji
razgali svojega mrliča v gangrenasti svili
z uhljem na dimljah, tik ob razkošju riti,
ki ji lončar brusi odvečne obline blata,
ko mu leta redčijo lase
in mu obraz v lobanji veni.

Pri nikomer ne manjka razvnetih strasti,
da se ima vsak sam zase za oraklja,
ki najde pravi odgovor,
ko mu je telo posodilo srce.


ODSEVI, KI NAUČIJO ODHAJANJA

Z uprtimi očmi gledam v vodno gladino.
Reka vrača zenicam obraz.
Vidim potopljene griče, drevesa,
kamenje in ptiče. Odsev vsega,
kar bi se rado preselilo v moje telo.
Naenkrat mi voda raztrga obraz.
Vidim se v mavričnem plesu.
Pride oblak in mi skrivenči obličje.
Gledam zamaknjena v kamen,
ki na dnu reke izvablja pesem šumenja.
Izgubljam pogled in reka me odnese.
Strgam se vodi iz objema
kot prehodna fuga zelene opojnosti.
Brezglasno utišana reka me odnaša.
in se spreminja v luč besede.
Mistični občutek, v zrcalih čista svila neba.
Plezam skozi v reko potopljeno drevo
med zvezde in gledam svoje razpotegnjeno telo
do peščine, kjer se spomini na podobe
veselijo svoje razgaljenosti skozi kite zelenja
Voda šumi in vleče ogrinjalo za seboj.
Hvaljena bodi različnost podob,
spreminjajoči lesket utišane vode
obraščene z žejo po zelenem.

JAZ ČLOVEK

Še ne vem, kdo sem.
Morda list papirja v knjigi.
Morda list na rastlini
ali poljub, ki so ga pustile ustnice
na pesmi, ki je ostal brez obraza
in si v knjigi išče bivališče
med črkami s strešicami,
misleč, da so ptice, ki pojó
in z razprtimi krili sedijo
na vrsticah pisav.

Črte res niso žice
na telefonskih drogovih,
po katerih se vlečeta misel in čas.
So le odtekanja brez povratka.
Več ne vem, kaj je navzočega v meni,
koliko nečitljivih strani
in koliko ognja, ki bi rad razplamtel
in odnašal iskre po svetu.

Sem morda omotični, spremenljivi
in uročeno nezanesljivi jaz,
razpoka, ki poka in zeva v lubju drevesa?
Ohranjen spomin na stare knjige v sebi.
Zimsko razpoloženjski čas,
prostodušna bizarnost,
ki lahko poblazni od bolesti samote.

Cel december sem stopnjevala nakupe,
da zapisala k njim bi nekaj prijaznih besed.
Čustev, ki povešajo nikogaršnje oči.
Črna barva se še utira na belo podlago,
kot da papir bi nevidna duša bila.
Veliki oder življenja za male igre sveta.
Lakota biti tam, kjer nikogar ni.
Nekaj, kar morda predrugači stvari.

ILUZIJA

Usoda neke iluzije
so oči zvrhano polne sanj,
ki se prižigajo globoko v prsih,
s hrbtom obrnjene
k razvnemanju in ugašanju.
Rojevajo se v draguljarni
z mistiko upanja.
Slišim zven biserov.
Vonjam njihov omamno dehteči
odsev cvetočih teras.
Mimohod razigranih zapuščanj
zmag in porazov.
Lesk, ki prebiva v jutri.
Morda je jambor v sončnem jutru,
ki si želi jader.
Morda plug, ki je človeku usojen.
Morda podkev zmagoslavnega trenutka,
ki ga poapni čas,
ko se je razložil slepih oči.
Vsakdo odraste skozi čarovnije iluzij.


KRVAVI GOLOBI

Naša dežela je dežela sveč.
V nobeni deželi ne izgori toliko sveč,
kot jih izgori na naših grobiščih.
Naša dežela je akademija smrti.
Drhti kakor roka milosti božje,
da bi vsakega sodili in obsodili.
V naši deželi opravljajo delo,
ki pripada vsemogočnemu Bogu.
Amaterji življenja in smrti
tavamo skupaj po labirintih
in se izogibamo resnic,
da smo samo ljudje, udje naroda,
jadra v vetru naključnih usod.
Govorimo z Eliotovimi besedami
o škripanju in cviljenju, ki bo prišlo.
Vrtimo se okrog spravne lipe
in se ne moremo spraviti.
Prikazni prihajajo po praznih cestah
in skozi okna hiš lomastijo
s kostmi iz kremena.
Vselej prihajajo novi golobi,
ki srdito kljuvajo in odpirajo rane,
jih posipajo s soljo, da skelijo;
delijo odlikovanja drugim golobom
s krvavimi sragami pod perjem
in grozijo s krvavo pestjo.
Zbujajo ranjence, ki še hropejo v mukah
lomečih se vej zdesetkanega naroda,
majejo čolne miru, lomijo skale
in motijo spokojni pogreb rajnkih duš.
O narod, ki te nikoli Bog ni mogel prijeti
za roko in voditi po mirnih poteh.
Kako hripav je tvoj glas od joka in stoka
na tisoče utišanih s smrtjo v tilnik.
Čas miru ni bil nikoli tvoj vladar.
Kakšne skrivnosti nosijo tvoje notranje vode,
kakšne glasove je utišala prst,
ko te je objemal strahotni povampirjen vihar,
Zbogom prekleti krvavi golobi,
ki odnašate narodu mir!
Naj strupena kača v prsih vas piči,
v izpraznjeno bizarnost prividov,
jalovo odtujevanje in delitve,
umirite se krvniki viharjev, zmot in zablod
iz vrtov, kjer rastejo narodu zle rože gorja.


OREHOVA LUPINA

Hodim po robovih spominov,
ki pometajo tla z obleko svileno.
Ležem na vzglavje,
ki misel zrahlja in beli lase.
Se zavijem v odejo in se izmerim
v mehkobi živalske dlake.
Čas meri ura, vraščena v dušo.
Kot šum vetra v ušesih
se kazalec premika na njej.
Kako voljna je vezenina duha,
ko z leti tiplje čute,
ki še žive v temenu lobanje,
da bi segli še globlje,
otipali srce in vdihnili vonj po mladosti.
Vsaka beseda je kot metulj
z ožganimi krili, kot roža
ki ji je sonce obarvalo liste.
Vsa sem razsuta po svoji svobodi.
Sem del obraza, ki ga nikoli nisem srečala.
Razsenčeno življenje je sililo za mano.
Napisala sem pesem,
da bi zleknjena na obrežju
v ogledalu videla svoj lastni obraz
in iz duše odseva sestavila sebe.
Spreminjam se v nikoli izmerljivi sijaj,
ki razpleta kodre svetlobi.
Kot oreh sem strla svoj materni jezik
in iz jedrc sestavila mozaike besed,
da mi v nebo vpeti, v njegovem obličju
berejo hrepenenje, ki se spreminja v pesem.
Sem orehova lupina v čaši morja brez dna,
krik vala, večni trenutek izrekanja,
brezimna navzočnost na ustnicah tišine
onkraj ljubezni, ki pripada zvezdam.

ČRNI TOK ZAVESTI

Ko bo čas za žalovanja za rajnkimi pticami minil,
bodo živi prosili z razprtimi rokami za milost:
»Bog usmili se nas!«
Tedaj bodo duše izstopile iz neba.
Odigran bo zadnji prizor.
Vsi mrtvi nas bodo okrepili z lastno krvjo.
Mogočna drevesa v gozdu bodo tedaj
podobna golim človeškim kostem.
Nihče ne bo vedel kdo je bil rastlina
in kdo je bil uničujoča žival.
Pošastne klešče rogača bodo človeka vklenile.
Konec bo goljufanja,
konec bo izmikanja roki pravice!
Bog sam je narava. Ni preganjalca!
Kako radi smo se nekoč ljubili,
hlinili prijaznost,
skrivali kujav značaj.
Odvrgli ovenelo rožo v smetnjak.
Kockali za zlate žetone.
Revni tulili Tantalove muke.
Srečali smo varuha čred,
ki se je hotel ogreti
pod mrzlim lediščem človeške vesti.
Bog si je mislil, saj svetu vladate vi.
Dolgo si je zatiskal oči,
dokler se ni pocedila solza z zadnjega lista
In je izdihnil zadnji plevel.
Bledel je zrak.
Mrtve je namučil spomin.
Iz njihovih lobanj gledate sebe s prošnjo:
Vstani skelet in zasij žareč v ogledalo svoje vesti!
Odrivam jih stran, a zaman.
Čutim mrtvih poslednji utrip.
Vidim plamene besneče.
Gori! Nekdo je od ognja odskočil.
Boji se lastne podobe v tujih očeh.
Ugasni luč! Tvoja mati prihaja.
Čas za tvoje rojstvo zaostaja.
Mrliče najprej spravimo odtod.
Ogradimo jim lobanje v železni obod.
Dajmo jim hrane, človeške dobrine!
Vdahnimo jim izdihani zrak
ponarejene miline iz nepresegljivo
domišljave človeške lupine.
Natrimo jim obraze s cvetjem jasmina.
Dober namen naj bo očiten.
Poklon umirajočih mrtvim neizpodbiten.
Pošljimo jim arhitekte svobode,
a nimajo volje in moči, da zgradili
bi vsem zdomcem posmrtne domove.
Planet plava kot mrtva ladja po vsemirju.
Sedaj je vseeno kdo ima dom ali grob.
Jaz vem, da najbolj spodobne grobove
imajo drevesa, v gošči pred človekom so skrita.
Ljudem nedostopni svet. Tam ni vislic,
umorov ne človekovega klanja, ne pekla ne vic.
Narava je bogastvo cvetja, metuljev in ptic.
Zelenje je mišljenje planeta na rastlinski način.
Po smrti gleda le človek človeku v obraz.
V vrste zložen, ker duše občutijo mraz.
Le kaj bo še od človeštva ostalo?
Vonj mošusa in električna lučka na grobu planeta,
ki se obložena s kamni in pepelom
vrti okoli svoje akutno bolne osi.
Le pokopališče zarjavelega železja, azbesta
in radioaktivnih snovi . Koga je strah pred izrekanjem:
»Zbližajmo se in ukrepajmo«, a se po planetu kot megla
ta misel prepočasi vali, nobenih rezultatov še ni!
Zvezdno vsemirje uči, da tudi veliki hirajo,
da planeti umirajo od prevelike sle in moči.


ODDALJEVANJE

Oddaljevanje je pot,
ko minevanje boža medla luč slovesa
in hladna struna spoznanja
predela v sebi okruške besed,
ki odsotno gledajo,
se soočajo z živo praznino,
zlužene do kosti,

premražene in zvodenele
v prazen obraz vsakdanjosti.

S svojo krivuljo zemeljska obla
privlači prijazno mačko,
ki se s svojimi dlakastimi nitkami svetlobe
ljubeznivo dobrika okrog nog;
privlači v svojo telesnost
leseno otrplost viharnika
in panični strah smrtnikov
z lovorikami svetlobe
in tudi skeletje tistih belih konjev,
na katerih so jahali princi
in tista suha kljuseta,
na katerih so jahali reveži
v ponošenih oblačilih.
Mar je to sploh pomembno?
Če izvzamemo mačko,
ki ima v svojih tačkah več svetlobe,
kot premorejo ljubezni namišljeni bogovi.

Medtem narava ureja stvari po svoje:
žalujoči vrelci časa
nikdar ne prenehajo zeleneti
in cveteti v svojih blagoglasnih lirah,
odtekajo k rečni boginji,
ki sedi na kamnu na dnu struge,
kamor je odložila stara vprašanja
in odgovore; čaščena v objemu vode
se je otipala v najbolj občutljivih točkah
in spoznala, da še nikoli
ni bila tako blizu svoje radosti.
Zadržala je dih, da se planet ne sesuje.
Če ni mogla nahraniti duš,
je nahranila z mirnim spancem
svoje telo in voda je božala njene spomine.
Naj plešejo valovi reke in teko svojo pot.

Medli žarki iz onostranstva
se medtem prihajajoči in odhajajoči
klatijo po svetu in hlastno razpirajo peruti
v svetlobo in se bratijo z minljivimi bogovi,
ki v brezčutnem pogledu svojih oči
razpredajo čudno spiralo.
Veter jo upogiba in lomi na tistih,
ki so prezrli krila luči.

SENTIMENT

Sanje se nikoli
ne dotaknejo postelje.
Kot črede oblakov tavajo po nebu.
So izmuzljive jate rib.
Plujejo po morju
in s svojimi luskinami ranijo tvoje oči.
Zvečer se spremene v speče ptice,
ki posedajo pod napuščem
in tkejo mesečino iluzij.
So občutki, ki jih zjutraj
več ne more meriti čas.
Vsi predmeti se smejijo negibnostim.
Vsi imajo mojo kri.
Po žilah potuje karavana astrologov,
ki tehtajo zlato zvezd.
Prižgan je goreč razpihan veter,
ki odnaša na vse strani neba zrcala luči.
Slikanice s trenutnim lepilom,
pritrjene na robove astralnih teles,
dokler vse zlato ne razpade
skozi goreče line,
ki odpirajo pogled v neskončnost.
Niti ena zvezda ni zadrhtela.
V seniku se je izgubila le šivanka;
skozi njeno uho sem uravnavala
svojo samoto in odkrivala
z magnetno resonančno tomografijo
območja, kjer se porajajo iluzije.
Sentiment povešenega jadra sredi oceana.
Sentiment, ki mi je razsvetlil pot,
da sem kot feniks znova vstala
iz upepeljenih sanj v nove sanje.


V VELIKEM KOLESJU

Znašla sem se izgubljena
v velikem kolesju svetlobe,
brez verig, le z lakoto uma
kot izvršeno dejanje naključij.

Za sabo sem zapuščala praznino,
pred sabo sem videla znamenja
brez mojih dlani, iztrgana iz oči.
Le srebrnino odbleska sem videla,
lučko upanja v daljavi.

Nikjer ni bilo velemest.
Nikjer ni bilo ljudi.
Le skrčena pot in globoko v cilju
fosfor, nek smisel iz božjih rok.
Morda privid, morda usoda,
ki svojo iskro kaže, kakor trenje
na škripcu, ki se vrti in poganja.

Morda je misel, ki proizvaja smisel
v prgišču pepela, lupini ostrige.
Morda je čreda besed,
ki iščejo telo; morda vonj,
ki išče cvet na svojem oltarju.

Ne bi se čudila, če mi žarek zapahne
vrata in me izrabi za zarjo večera,
za liro z njegovim navdihom
in skrotoviči moj duh v telo
po njegovi podobi, ki je ušlo
iz samote na križpotju pomenov.

Čas je razmaknil ure, ki jih je zlatilo
iskanje neznanih stvari,
ki niso zaznale mojega obraza.
Argonavti iščejo svoje otroke.
Plujejo na Kolhido po zlato runo.
Spremlja jih grlica molčečih noči.
Hrepenenje oblakov po zelenem.
Slišim klic iz dremotnih korenin,
ki živi od nespečnosti razcvetele dalije.


Hiša iz besed

Sezidala sem hišo.
Z besedami, brez kamna grajeno.
Mnogo soban ima.
Iz ene v drugo sem tlakovala poti ,
se preseljevala v podaljšek hodnika
iz sedanjosti v prihodnost neskončnosti.
Sobe so bile prazne in puste.
Metež samote je prahu in rji brisal spomin.
Nad stropom je lebdel vodni pršec.

Nato sem začela naseljevati prostore
z zvokom dežja. Brezmejne sobane s svetlobo.
Prihajala je iz oddaljenih svetov.
Glas je bil kakor šumeče vode v cvetju.
Kakor čaše svetlobe se je lesketalo.
Vanje so se naseljevale besede.

Sonce je povesilo pogled.
Ko me je poljubilo, sem odprla oči.
Slišala sem notranji glas.
Konji v boksih so rezgetali.
Ladje v dokih so trobile.
Videla sem človeka, ujetega v mrežo,
v trušč in brnenje tovarniških strojev.
Povabila sem ga v hišo besed.
Neumrljiva, nerazložljiva in brez imena je.

Iskala sem zloge za prave besede.
Vedno bliže izvirov so bile,
skrite v luči mesečine.
Videla sem jih v breznu neba.
Govorile so skozme in polnile sobane.
Kot sončna trta zorijo v vino.
Jaz plavam kot senca iz ene sobane v drugo.
Vžiga me luč. Iz nje zorim in dozorevam.
S sposojenim obrazom tega sveta.
Ohranite poti, da bodo besede stopale nanje.

Uvodna stran  |  Bibliografija  |  Novo objavljeno I.  |  Literarni porton  |  Poezija  |  Proza
Genealogija  |  Galerija  |  Knjiga bralcev  |  Stiki in povezave  |  Slovenska imena mesecev  |  Kotiček za Slovence po svetu  |  Slovenec sem!  |  Raziskovanje nekega primera  |  O smrti   |  Blog I.  |  Današnja misel  |  Luske hibridne samorodnice  |  Aforizmi  |  Poglejte kaj je danes novega!  |  Objavljene vsebine od 1.4.2008 - 31.3.2009