BOLNIKI IN PSIHOANALITIČNA DIAGNOZA ZDRAVSTVENE POLITIKE

Ministrstvo pristojno za zdravje je popolnoma neuvidevno do svojih državljanov, ki potrebujejo zdravstveno oskrbo. Finančno bogato podpira nenasitno farmacevtsko industrijo, polni blagajne pohlepnih zavarovalnic, podpira nesposobne menedžerje, dopušča drage in neracionalne gradnje, ki se izvajajo brez nadzora, nabave dragih medicinskih pripomočkov brez nadzornih mehanizmov, socializiralo je kasto zdravnikov s plačami na evropski ravni, ni pa tudi počlovečilo svojega odnosa do pacientov, ki se jim z vsakim ukrepom posebej vedno znova le krčijo zdravstvene pravice.

Državljani vprašajmo se, ali sploh potrebujemo takšno zdravstveno politiko in ves ta drago plačani birokratski aparat, ki se temeljnega problema sploh ne zaveda. Zakaj morajo biti le bolniki tisti, ki se jim zmanjšujejo pravice? Vsi imajo pravice, le najšibkejši člen v zdravstveni verigi ne. Bolezen ni samo dogodek v našem obstoju, bolezen je način našega življenja, njen sprožilec pa so razmere, v katerih človek živi. Tu ne potrebujemo nobene politične mega govorice, stvari so preproste in vsakomur lahko jasne.

Človek se kar zgrozi, ko se napoveduje, da se bodo operacije opravljale ambulantno in da bo takoj po operaciji bolnik moral zapustiti operativno sobo, da se krči število dežurnih zdravnikov in zdravstvenega osebja po bolnišnicah, da se nerazumno krči obseg in kakovost zdravil, daljšajo čakalne vrste, krajšajo se bolniške in skratka človek kmalu ne bo imel več nobenih pravic. Kaj smo res dosegli stanje, ko je človek postal odvečen? V državi ni distributivne pravičnosti. Vladna politika je postala brezosebna, izkoriščevalska, zapostavljajoča in s svojimi nerazumni nazori in ukrepi povzroča nevzdržno stanje in razmah psihoz in vseh mogočih obolevanj naroda, ki trpi v socialni revščini.

Tako zavestno, potratno in neracionalno delovanje v zdravstvu je prava sramota za socialno in pravno državo. Kakor koli obrnemo, narod zboleva za nevrozami, abnormalnimi reakcijami, depresijami in maničnimi stanji. Po številu samomorov smo na prvem mestu. Vse več je simptomatičnih in nevrotičnih pijancev, narkomanov, shizofrenikov, psihopatov in rakastih obolenj.

Psihodramatični minister za zdravje deluje kot socialrealistični aktivist in vzbuja lažni vtis kako razmere narekujejo varčevanje in odpovedi pravic državljanov do zdravljenja v razumnem času in na razumni način, v skladu z doktrino, ki ima svoje metode in meje. Prava sramota! Motivacijski okvir vseh teh zavajanj sloni na partikularnih interesih lobijev, ki odžirajo državljanom pripadajoči evro za zdravje. Nihče me ne bo prepričal, da na naše zdravstvo ne pritiska mišična moč tistih, ki se z zdravstvom okoriščajo. Vlada zamuja, vlado vodijo lobiji in vlada jim ni kos, izgubila je pozornostno polje in orientacijo za videnje in reševanje problemov. Sedaj smo zares dosegli ničelno točko in lahko izdelate še takšno tabelo s seznamom zdravnikov, ki ne smejo delati popoldan in še bolj naelektrite proletarsko ozračje, da boste izpadli bolj pravični, pa vam to nič ne pomaga. Elite, ki imajo denar in corpus of diplomatic bodo šle na mesto v kliniko Barsos ali Petrer's Caridial, v tujino. Reveži pa bodo le še slabše oskrbljeni.

Problem niso zdravniki, ki so pripravljeni za plačilo delati popoldne, problem je vaša trgovska psihologija z velikimi – consumer psychology. Problem so nakupi cepiv in povzročanje neznosnih psihoz, ki jih lansira farmacevtska industrija in financira draga potovanja zdravnikov v tujino ter promovira predpisovanje svojih farmacevtskih izdelkov po ambulantah in prodajnih pultih po farmacijah.

V naših percepcijah zdravstva smo v veliki meri odvisni od vsakokratne vladne strukture, ki nam deli pravice, v skladu s svojo prilagodljivostjo lastnikom kapitala in lobijev. Tajne pogodbe s farmacevtsko industrijo ne varujejo potrošnika zdravil pred kratkovidnim in zavajajočim trgovanjem in morebitnimi tveganji. Farmacevti so trgovci, h katerim drvi zdravstvo, ki ne ostane praznih rok.

S čustveno otopelostjo politike do zdravja lastnega naroda, so državljani izzvani, da se začnejo boriti zgolj sami, osamljeni kakor vedo in znajo za svoj fiziološki obstoj. Umik, potlačitev in resignacija so pripeljali do frustracijske situacije, ki se je začela nagibati v agresijo, zagrenjenost, sproščanje napetosti in napetostno polje se bo samo še razraščalo in stopnjevalo, dokler ne bo doseglo kulminacije in ubralo druga pota medsebojnih medčloveških odnosov .

Socialna čustva so ostala na plitvini, obubožana in atrofirana, kajti instanco urejanja zadev je prevzel kapital lekarn in lobijev iz ozadja , kakršne smo zasledili v slovenski prestolnici. Vse to gre na račun bolnika, ki je v tej verigi najbolj nezaščiten. Zdravstvena zavarovalnica ne more diktirati obsega zdravstvenih storitev in doktrini pogojev kako naj se zdravijo bolniki, ker to je izključno stvar stroke, zdravnikove vesti in njegove odgovornosti. Ta vprašanja je nujno treba drugače urediti in Fakina odstaviti, ker je šel preko roba in čez rob zdravniške etike in humanizirane višine zdravljenja bolnikov. Državljani smo dosegli končno stopnjo zatiranja naših pravic v zdravstvu in tak človek in take združbe si ne zaslužijo več zaupanja zavarovancev in razpolaganja z njihovimi sredstvi. Miselno vrednostno je treba stvari postaviti na drugo osnovo. Farmacevtska industrija je čedalje bolj debela in srečna, isto tako si zavarovalnice polnijo mošnjičke, ki jih kadrovska šola iz Kumrovca obilno napaja z dobrimi plačami in nadkompenzacijami. Sindikati pa se vmešavajo do tistih meja, ki jim jih vlada in lobiji dopuščajo. Sistem zdravstva je formalna organizacija, kjer vrana vrani oči ne izkljune.

Sedanja zdravstvena psihologija je podobna moškemu, ki dolži ženo nezvestobe, žena zardeva, ko se on vrne domov, postelja je še topla, za vogalom pa je pravkar kakor senca švignil v klinični center zdravnik in se skril v omaro, da mu ne bi dokazali nezvestobe. Smešno!

Organizirajte zdravstvo tako, da nam bolnikom ne bo treba hoditi v privatne klinike! To je edina rešitev. V tujino na operacije lahko hodite samo elitni izbranci, kot je n. pr. Milan Kučan, ostali potrpežljivo čakamo vrste. Mnogi pridejo na vrsto tudi prepozno.

ZRNJE ZA POD ZOB

V boju za moč in prevlado izpostavijo celo svoje telo pasjim ugrizom.
*
Iz biološke monotonije se rojeva grška tragedija, le da v teatru vidimo poleg igralcev še bulmatstifije.
*
Prav nobeden od tistih, ki nas furajo, se ni rodil kot demokrat, a vsi so kralji demokracije, ki delajo v imenu slovenske jet – set velike pizdarije.
*
Najboljša pot v pravno državo je razraščanje administracije in birokracije. Ko se ta rakasto izrodi, ustvarijo pravni sistem, da zaščitijo sebe.
*
Kapital, politika? Ali ste res tako naivni, da mislite, da bodo tajkuni ukinili samega sebe?
*
Partijo so izrinili iz sistema, da so se še bolj utrdili.
*
Najprej so se nažrli lastnik otrok, potem so pobrali, kar je še ostalo, sedaj pa pobirajo tudi tisto, kar bo moral še narod odplačati.
*
Sloveniji vladajo lačni Franci, ki smo jim ob osamosvojitvi priredili obilni banket.
*
Spričo takega ropa stoletja bo gospodarstvo še dolga desetletja paralizirano. Vse, ki so zanemarili dolžnosti do naroda in kradli, bi morali izročiti roki pravice v leto 1789. Škoda, da se čas ne more zavrteti nazaj!
*
Naredili so tako dobro komunistično revolucijo, da je v kapitalizmu še slabše kot prej, zato vladajo še naprej, da nas potegnejo iz krize.
*
V svetu blaznosti, pohlepja in neumnosti je revščina še dobro življenje.
*
Postali smo tako imuni proti revolucijam, da se še fašizma ne bojimo več (tigrovska).
*
Sram naj jih bo, da so tako naseljevali indijanske teritorije, mi pa še svojih nočemo, da ne bi povzročali Evropi moralnih problemov.
*
Ko pišete manifest ukrepov za rešitev iz krize, rešite koliko dobijo lačna usta zastonj iz zadolževanja in koliko dobi kot investicijo gospodarstvo za razvoj.
*
Postkomunistični liberalci se selijo v Bruselj, stroji se selijo iz tovarn k manj razvitim, doma na coctail paty pa ostajajo tisti, ki ostajajo povezani večno skupaj!
*
Ko se mi izpridi pesniška občutljivost, grem v muzej voščenih lutk in primažem vsaki eno klofuto, a zanimivo, da niti ena ne piskne glasu iz sebe. Zlomka, še naprej vladajo neme.

NAROD V HIPNOTIČNEM STANJU!

Potreben bi bil psiholog ali več psihologov,.ki bi pomagali ljudstvu v diagnostičnem procesu samospoznavanja »psihološko in trezno misliti«. Ljudstvo nujno potrebuje diagnostično pomoč. Potrebuje sposobnosti razumevanja in spoznanja psihološko diagnostičnih relevantnih podatkov o lastni usmerjenosti in svoji ostrini videnja realnosti zaradi zaslepitve.

Čustvene predstave ljudi so obrnjene v svet, ki ga je odnesel čas. Ustvarjeni so pogoji, da je človeku podtaknjen tuji miselni proces, ki obide razumsko stran človekove osebnosti in iz malega človeka ustvarja podložnika. Vse to se dogaja na podlagi afektivne resonance pod procesom sugestije in množične hipnoze.

Ljudem je vsiljen vzorec, nek model, nek domet razmišljanja, ko je človek zaradi posebne dispozicije tako rekoč brez obrambe izpostavljen psihičnemu vplivu dozirane in vsiljene zavesti, kakor kakšni bakterijski infekciji.

Neka masovna družbena duševna bolezen se širi in prenaša v dejanske socialne odnose, prek politike, lobijev, klinentelizma in medijev, da so ljudje izpostavljeni zavestnemu vplivanju in izgubljanju svojih moči, kar bi lahko poimenovali tudi sugestivni vpliv, ki mu gospoduje podoba velikega brata.

Obstaja nek radarski sistem upravljanja družbe, ki ustreza hipnotizerjevi želji po posiljevanju. Sugestor na sugerenda mora vzpostaviti vpliv nadmoči in vzvišenosti. Imeti mora prestiž, avtoriteto in prepričanje v svoj uspeh. Vse to politiki imajo. Politik zmore sugestivno obvladati podložnika. Državljani izgubljajo čut za stvarnost, propagandist velikega brata vzbudi negotovosti in s tem odvisnost podložnika. Tako postane hipnotizer v očeh podložnika edini nepogrešljivi odrešitelj. Primer, ki dokazuje, da ta teorija drži, je pojav masovnega vpliva nacizma na »razumske« Nemce med drugo svetovno vojno. In tudi pri nas doma bi se našli primeri.

Psihoanalitična razlaga vidi v sugestiji narcistične naravnanosti k lastnemu jazu, ki so tako zelo očitne, značilne in rezistentne. Hipnotizerji nikoli ne zgubijo svojih žrtev. Hipnotizirana oseba ne more dvigniti roke, postane trda in ne more odpreti ust, ne more izgovoriti besed, dobi eholalijo (vse ponavlja tudi po več desetletij zaporedoma). Hipotaksija (podrejenost hipontizerju) je stanje z avtomatičnim izvrševanjem ukazov. Hipnotiziranec ima halucinacije, spominja se prejšnjega in sedanjega stanja, a se ne more upreti, če tudi ve, da je neumno, se ne more zoprstaviti. Oseba je toliko budna, da zmore svoje stanje opazovati, vendar si ne more pomagati in se ravna po hipnozi. Po volji velikega brata lahko sledi tudi pohipnotična amnezija, kadar velikemu bratu to koristi.

Za hipnotiziranca velja velika notranja odvisnost. Mnogi mislijo, da živijo še v socializmu in se ne morejo zbuditi. Pri mnogih traja integralni del hipnoze tudi po 50 do 70 let. To so posamezni primeri, vendar obstajajo. Diagnostika naše družbe je masovna sugestija, ki jo je izdelala vladajoča oblast s klientelistično pomočjo strokovnjakov za hipnozo.

Pogosto govorimo v praksi o družinski nevrozi (če ima mati glavobol, ga ima tudi hčerka in nato še zet), o nevrozi celega naroda pa malo kdaj slišimo govoriti. Ljudje se hipnotizirajo tudi s privajanjem na revščino, z zmanjševanjem pravic in s potlačitvami n. pr. krize, slabi gospodarski uspehi, zadolževanje in nemoralne scene, ki jih ne morejo več prenašati. Sistemskega zdravljenja in samoozdravitve ni, le psihonevrotični simptomi so zmeraj bolj prisotni in očitni in tudi nimajo določene zgornje meje.

Psihiatri predpisujejo ljudem razne kapljice in tablete za pomiritev, histerični bolniki so zmeraj bolj naelektreni in nezadovoljni, veliko je samomorov, iznajdljive in dobička želje lekarne pa ponujajo in pridno prodajajo placebo preparate. Državljani se v večini nahajajo v stanju splošnega pomanjkanja, politiki sedijo na vzvišenih prestolih pod fikusi kot fevdalni vitezi in si privoščijo zajetno dobre plače, draga potovanja in drage nočitve v privilegiranih apartmajih za sultane; slovenska jet - set se zabava, lepo oblači, bogati, kupuje jahte, drage izvenserijske avtomobile, zida dvorce itd, običajni ljudje so vedno bolj dol, vendno bolj na dnu. Vzvišeni so vedno bolj gor – uradni ton, redkobesednost, pomembnost, aroganca – skratka obratna sugestivna vzročnost, krivci niso krivi, krive so žrtve. Vse je odvisno od pravšnje konstelacije vrednot.

Umsko stanje v hipnozi je sugerirano in če hipnotizer reče hipnotiziranim, da jim bo n.pr. znižal plačo ali pokojnino, hipnotiziranec spozna halucinacijo kot nekaj neskladnega in izjavi: »Vidim bulmastifija v pisarni, vendar bulmastifija ne more biti v pisarni, ker bi vse na vrhu obgrizel in raztelesil«.

DAN KULTURE IN ŽIŽKOVA BOMBA

Lep primer ravnanja z možgani je Oppenheimer, ki je na zahtevo ZDA zapustil univerzo in imel nato vodilno vlogo pri izdelavi atomske bombe. V svojem laboratoriju v Los Almanosu se je ukvarjal z uporabo atomske energije v vojne namene. Nekaj let po koncu vojne pa je bil obsojen, da sodeluje s komunisti, zaradi česar mu je bilo onemogočeno nadaljnje raziskovalno delo, zlasti ker se je upiral izdelovanju vodikovih bomb in želel jedrsko energijo uporabljati le v miroljubne namene.

Po Hirošimi in Nagasakiju so se Amerikanci odločili, da bodo centralni možgani bolj sistematično nadzorovali druge države pri predelovanju in uporabi čistega urana. Potem pa nekega lepega dne, čez veliko let, poči dr. Slavoju Žižku v glavi in opazil je, da se nekaj dogaja. Vznejevoljil ga je John Clark s protižižkovsko ligo in svojo filozofsko nadležnostjo. Dovolj mu je bilo Žižkovega nadutega akademskega znanja in besnih izbruhov in ko je Žižek začel žvižgati v temo in začel kazati nejasne apokaliptične čudne namige, znake nasilja in nastopaštva, se je že skoraj začela revolucija.

Žižek nato šokiran pohvali Robespierov zagovor strahovlade in poziva k ponovitvi leninistične geste v razmerah, kakršne vladajo družbi. Torej pri tem dejanju ne gre le za giljotino in čeko – nekdanjo rusko policijo, temveč za sposobnost predvidevanja kvalitativnih sprememb. Gre za preskok iz kvantitete v kvaliteto. Opazil je zapravljanje bogastva za razkošje, preveliko trošenje in razsipništvo, medtem ko so drugi lačni in odloči se, da je to podlaga za njegovo moralno dejanje. Ko pomisli, da je oblastnikom figo mar za podnebne spremembe in da še Lojzetu Slaku niso podelili Prešernove nagrade, izbijejo filozofske razprave sodu dno. Tedaj javno napade hegemonistične ideološke koordinate in se sprijazni s terorizmom čiste teorije.

Mat kurja, treba je uničiti sovražnike ljudstva in podeliti enake pravice do kulture za vse. Nato pomisli na drugo možnost. Norm iz kiotskega sporazuma gotovo ne bomo dosegli, čeprav je Potočnik dober EU komisar. Kaj povzroči večjo grozo kot neukrepanje? Za ocenjevanje režimov ni več časa, saj so itak vsi izkoriščevalski. Nato se Žižek znajde onkraj domišljije, zagrabi ga strast do resničnega. Nastopi revolucionarni trenutek. Sredstva opravičujejo cilj in nakaže se nekaj upanja, da bi se Lenin ponovil. Zaigral je svoj veličastni nastop. Vsi mu ploskajo za dejanje, ki presega nastopaštvo, to je dejanje onstran junaške kreposti.

Stvari se seveda dogajajo in nastajajo, pravi… vendar tega ne boste videli, če gledate Prešernove nagrade in te oslarije. Nato Žižku zavre in slovenski kulturni srenjii pove:Po mojem bi bila največja usluga slovenski umetnosti, če bi – zdaj prihaja na dan moja teroristična plat – pod Cankarjev dom, ko so tam zbrani vsi kulturniki, podstavili veliko bombo, tako da bi vse razneslo in bi jih bilo, če rečem tako zelo neokusno, še več kot v tisti jami, ki so jo nedavno odkrili, nato pa bi jih lepo, dostojno pokopali. Potem bi mogoče nastalo kaj dobrega.

Vendar, če bi bomba tudi v resnici eksplodirala v Cankarjevem domu, bi gospe ministrici za kulturo skuštrala frizuro in to bi bilo za okrasje naše kulture resnično škoda. In seveda jaz sem si vse to razlagala s svojo izmišljijo, da niti ne bi bilo v pravem revolucionarnem pojmovanju preboja Žižkovo pustolovstvo tako slabo za množično ljudsko kulturo. Ko je nastopil čas za ploskanje Žižku, sem se umaknila k razmišljanju v spoznanju, da je v spirali časa že Nietzsche, pred njim Kierkegaard, Heraklit, Lao Zi in zapisovalci Ved so podobno razmišljali v kakem kislem februarskem vremenu, ko jim je mraz povzročal zaplete pri razsvetljenju.

MISEL OB DNEVU KULTURE

Z vsakim otrokom se upanje domovini rodi,
z vsako prebrano knjigo se narod duhovno krepi.

Sonce ljubezni naj ogreje ti dom, sveti naj prosojno nebo, zazrt v modrino oči, poljubi njeno toplo telo.

Prihaja cvetoči maj, prevzela te bo čudežna sila oživljajočega duha, življenja polna mehkobe dobra vila, bogastvo, blagostanje in sreča naše dežele, le da družine bi polno radostnih otročičev imele.

JAZ SEM TVOJ VELIKI COPRNIŠKI POGLAVAR

Na TV Sl 1 smo si lahko ogledali televizijski igrani esej o čarovniških procesih, ki so ga ustvarili z zelo zanimivo galerijo likov: režiserka Hanka Kastelicová, snemalec Bojan Kastelic, igralci Violeta Tomič, Gašper Tič, Maja Sever, Vesna Jevnikar in drugi.

Jaz sem torej tvoj veliki coprniških poglavar, hudičev služabnik v obleki božjega hlapca. Coprnica prizna vse, kar so hoteli slišati. V srednjem veku so sežigali coprnice žive na grmadah. Coprniški stol obstaja še danes in v vseh časih služi, da bo tvoj poglavar ubil duha v človeku in upognil njegov upor.

Igralka Lucija ob študiju vloge ene od obsojenk počasi odkriva to obdobje strahu in preganjanja. Bolj ko se Lucija istoveti v svojim likom, bolj ugotavlja, da čas ni izbrisal nekdanjih vzorcev ravnanja.

Srednjega veka in čarovništva ni konec. Pojavlja se v različnih oblikah. Nacizem je v taboriščih izstradal ljudi, jih mučil in pognal v plinsko celico. Fašizem je imel policijski stol, na katerem je nasprotnike zasliševal, pretepal, jim dajal piti mašinsko olje, jih zapiral v kaznilnice, sestradal v taboriščih in ubijal. Boljševizem je imel krute zasliševalce in temne krvave zasliševalnice v kleteh, gnal je milijone ljudi v Sibirjo, jih zasliševal, zapiral, mučil, sestradal in pobijal (20 milijonov Ukrajincev je od lahkote umrlo).

Coprniški poglavar na Slovenskem sta bila UDBA in tajna policija prejšnjega režima, ki je namišljene nasprotnike režima zasliševala, mučila in ubijala duha lastne identitete v človeku. Namišljene in resnične nasprotnike je režim brez čarovniških procesov pobil in jih zmetal v brezna in jame. Na mesto sežgani na grmadi, so pobiti razpadli v rovih. Igrani esej je nadvse podučen. Človek spozna strah pred velikim bratom, ki ga lahko mirne duše imenujemo tudi moralna strahopetnost.

Prilagajamo se, doživljamo strah, razpadamo kot osebnosti, smo neodločni, ne znamo se upreti. Dokler se upiramo, smo nezlomljivi in tudi za nezlomljivost poznamo ime: dostojanstvo. Moralna strahopetnost ustreza občutku, da se bomo pod bremenom zlomili, kot se je zlomil Sokrat in so ga zastrupili, Giordana Bruna so sežgali na grmadi, Adelarda so kastrirali. Sedaj smo bolj moderni sledi najprej diskvalifikacija, nato likvidacija. Tudi brce v zadnjo plat so v modi, če nisi na pravi strani.

Včasih so imeli na dvoru dvorne norce, ki so bili umetniki provokacije kot principa do kje so začrtani robovi in meje nespodobnosti, neokusnosti in predrznosti in katerih meja se ne sme prekoračiti, če se hoče živeti. Čarovnicam so uprizarjali javne procese in jih sežgali na grmadi, da so vlivali ljudem strah v kosti. Danes smo bolj moderni, policisti nabavijo vodni top za neposlušne.

Tudi danes živi med nami coprništvo. Strah je vedno konstanta. Čeprav se vam morda zdi enigmatično in nerazumljivo, da bi danes imeli coprništvo, veliki coprniški poglavar še vedno živi med nami. Ljudje so bili takrat prepuščeni oblastnikom na milost in nemilost. Tudi v naši družbi manipulirajo z močjo, ustrahujejo drug drugega, lažejo in ustvarja se ozračje strahu. Eni smejo početi nečednosti, drugi ne. Visoki moralni standardi za ene veljajo, za druge ne. Tisti, ki molči, nujno služi tistemu, ki govori in ta se lahko razvije v coprniškega poglavarja in nam vlada s prikrito agresijo – oblastniško močjo.

Danes, ko je na prvi pogled videti, da živimo v najprijaznejšem od vseh možnih svetov, s prijaznim obrazom demokracije, agresija coprniških poglavarjev je pridobila le bolj zastrt obraz. Direktna surovost ni v skladu s človekovimi pravicami. Ta mora biti zavita v celofan. Ljudje žal ko trpijo, skoraj ne vidijo razločka med srednjeveško agresijo in dandanašnjo močjo velikega brata. Vsi tisti prijazni obrazi, ki jih gledate v funkciji oblasti, so s svojimi pogosto prijaznimi grimasami le zatočišče agresije, so zaslepitev za agresijo, ki se je transformirala v odpornost trpečih.

Prijaznost politike je zelo sofisticiran način, kako se izmika provokaciji ljudi s tem, ko se izmika klicem na aktivno nasprotovanje, razvrednoti vsako človeško provokacijo, ki se s prikrito agresijo v obliki moči, ne strinja.

Prijazni obraz čarovniškega poglavarja je sinonim za nespodobnost, sprenevedanje, za pomanjkanje občutka za pravo mero, pomanjkanje dobrega okusa in predrznost. Danes je čarovništvo spremenilo obliko, čeprav tudi danes zmontiranih političnih procesov ne manjka, vendar je pod praporom človekovih pravic nekoliko izgubilo na svoji ostrini, da z malo bolj moderno diskusijo kaže svojo lažno moralno podobo, saj svojemu malemu porednežu ne smeš primazati klofute, lahko pa gre tvoj otrok lačen, brez večerje spat, invalid na vozičku lahko spi kar v starem avtomobilu, odpuščena delavka nima kaj dati v lonec in očitno vse to nikogar od čarovniških poglavarjev, preveč ne skrbi. Saj smo vendar posodobili čarovništvo. Imamo demokracijo in človekove pravice. Kakšna farsa!

RAZMISLEKI O ZGODOVINI  ...

Zgodovina se nahaja na dveh različnih koncih časa – resnična v času dogodkov, preučevana v politično motiviranem trenutku.
*
Zgodovina je sinteza preteklosti s sedanjostjo, zato ni nikoli verodostojna.
*
Lakota politike po poustvarjanju zgodovine je edina zgodovinska resnica.
*
Zgodovina so izpraznjena življenja in trpki spomini.
*
Resnična zgodovina je odmaknjena v distanco časa, zakrita, grobove prekriva pepel in molk, leži v zastaranem kraju, ki mu je potekel rok trajanja in vanj ne more več vstopiti človeška noga, dokumenti kot pričevalci nekih dogodkov, se prebirajo z drugimi očali kot so bili napisani, zato je ni mogoče verodostojno preučiti. Zgodovina so le hipoteze nekega časa, verjetnost, ki je pa le nižja stopnja prepričanja.
*
Zgodovina je najbolj zmanipulirana in ponižana resnica od svojih otrok.
*
Zgodovina se oddaljuje od časa njenega nastanka in pristane na novo preoblečeno obliko bivanja in nastopi kot najbolj diskontinuirani pojav zavesti.
*
Zgodovina je najbolj pisana pobarvanka vsakokratne politike.
*
Zgodovina se osamosvoji šele, ko ji umrejo njeni starši in otroci.
*
Največji lažnivci vseh časov so zgodovinarji, ker hipoteze o stvareh, ki jih niso živeli, razlagajo kot absolutno resnico.
*
Zgodovina je najbolj nerodovitno opravilo, ker se iz nje nismo ničesar naučili.
*
Politično motivirana prepričanja ne morejo določati preteklosti in oblikovati pogleda na čas, ki ga ni več.
*
Danes se ne moremo spraševati ali je bil objektivno gledano, fašizem bolj črn ali komunizem bolj rdeč, ker sta oba izgubila barvo. Potrebni sta dve očesi, eno s črno lečo, drugo z rdečo, da oko gleda na stvari, kakor samo hoče.
*
Po nekem naravnem zakonu zaradi oddaljenosti dveh točk današnje opažanje ne more določati zgodovine, ki se je dogajala v preučevanem trenutku, ker še niso iznašli daljnogleda za premoščanje časa.
*
Zgodovina obstaja samo zato, ker jo zgodovinarji proučujejo z očmi, zaslepljenimi od dnevne politike in oblasti, ki jih nagrajuje.
*
Zgodovine ne moremo razumeti tako idejno široko, kot jo opisujejo, ker njen rezultat je vselej mrtva utopija, reducirana na ozke razsežnosti interesov. Kar ji je dodano izhaja iz praktičnega in idejnega vidika sedanjosti.
*
Zgodovinski izsledki so nekje vmes med nočno moro prednikov, lažmi sodobnih politikov in sanjami zanamcev.
*
Zgodovina je tudi eleganca in nastopaštvo, kako se iznebiti odvečnih.
*
Edina zgodovinska resnica smo mi, tu in zdaj!

MAHATMA GANDHI, VELIKA DUŠA IN MORALNI STEBER ČLOVEŠTVA

Mahatma Gandhi je zapisal:

V duhovni propad vodijo
politika brez načel,
blaginja brez dela,
trgovina brez poštenja,
zabava brez vesti,
vzgoja brez izobraževanja,
znanost brez človečnosti,
življenje brez vere.

Ob Gandhijevih modrih besedah se lahko zamaknemo v razmislek in uvideli bomo, da so čaplje na Sorškem polju kot galebi v Koprskem zalivu, še vedno isti, le ljudje smo se spremenili; smo etično nespodobni, kulturno omejeni, od politike uročeni in z vso to nespodobno človeško pritljago, drsimo v duhovni in moralni propad.

Kdo je pa bil Mahatma Gandhi, velika duša in moralni steber človeštva?

Mohandás Karamčand Gándhi, splošno znan kot Mahatma Gandhi (sanskrt Mahatma - velika duša), indijski politik, voditelj in borec za človekove pravice, * 2. oktober 1869, Porbandar, Gudžarat, Indija, † 30. januar 1948, Poona, Maharaštra, Indija.

Gandhi je bil eden od tvorcev sodobne Indije in vpliven zagovornik satjagrahe (nenasilnega protesta) kot sredstva revolucije. (Glej tudi: Mahatme). Pomagal je pri boju Indije za neodvisnost od britanske nadoblasti in s svojim delom navdihnil tudi druge narode, da so začeli razmišljati o svoji neodvisnosti in dokončni odpravi moči Britanskega imperija v zameno za Commonwealth. Gandhijevo načelo satjagrahe, po navadi grobo prevedeno kot »pot resnice« ali »težnja za resnico«, je navdihnilo generacije demokratičnih in protirasnih aktivistov. Najbolj znana med njimi sta Martin Luther King mlajši in Rolihlahla »Nelson« Mandela. Gandhi je velikokrat izjavil, da so njegove vrednote preproste in izhajajo iz tradicionalnih hindujskih prepričanj: resnice (satje) in nenasilja (ahimse).

Gandhi je bil sin Karamčanda Gandhija, devana (glavnega poslanika) Porbandra in Putlibe, Karamčandove četrte žene. Gandhiji so bili potomci trgovcev. Beseda »Gandhi« pomeni trgovec z živili. S trinajstimi leti se je poročil s Kasturbo, ki je bila istih let. Imela sta štiri otroke - vse sinove: Hariral Gandhi, rojen 1888, Manilal Gandhi, rojen 1892, Randas Gandhi, rojen 1897 in Devas Gandhi, rojen 1890. Ko mu je bilo šestnajst let, mu je umrl oče.

Z devetnajstimi leti je odšel na Univerzitetni kolidž Univerze v Londonu na študij prava. Mladi Gandhi je postal zastopnik v Južnoafriški republiki, kjer naj bi izterjeval denar od tamkajšnjih trgovcev. Maja 1893 se je izkrcal v južnoafriškem pristanišču Durban in sedel na vlak za Pretorio. Že na naslednji postaji je v njegov kupe vstopil belopolti poslovnež in zahteval, da zapusti vagon, čeprav sta imela enaki vozovnici. Ker mu Gandhi ni hotel ustreči, ga je sprevodnik vrgel z vlaka. V čakalnici za temnopolte je vso noč čemel na prtljagi in se šele proti večeru naslednjega dne odpeljal proti Pretorii. Izkušnja z rasno diskriminacijo je na štiriindvajsetletnega Gandhija naredila močan vtis in takrat se je odločil, da se bo boril proti rasnemu zatiranju. Tu je začel s svojim političnim delovanjem. Najprej s pritiskom proti pristranskim zakonom v škodo Indijcev v Južnoafriški republiki. 6. novembra 1913 so ga pri vodenju pohoda indijskih rudarjev v Južnoafriški republiki zaprli.

Gandhi je črpal iz Bagavad Gite in Tolstojevih del. Tolstoj se je v 80. letih 19. stoletja obrnil k krščanskemu anarhizmu. Gandhi je kot odgovor indijskim nacionalistom prevedel Tolstojevo »Pismo hindujcu«[1], napisano leta 1908. Tolstoj in Gandhi sta si dopisovala vse do Tolstojeve smrti leta 1910. V pismu je za prikaz svojih pogledov na naraščajoči indijski nacionalizem uporabil hindujsko filozofijo iz Ved in življenjska pravila hindujskega boga Gospodarja Krišne.

Med 1. svetovno vojno se je Gandhi vrnil v Indijo, kjer je pomagal novačiti može za vstop v Britansko indijsko vojsko.

“ Ne vračajmo norost za norost, ampak modrost za modrost, in položaj se bo slej ali prej znašel v naših rokah. ”

Gibanje za indijsko neodvisnost

Januarja 1915, ko se je vrnil domov, se je odločil, da se odpove vsej svoji lastnini. V letih, ko je bil odsoten, se je razširil glas o malem Indijcu v Južnoafriški republiki. V Indiji so mu kmalu po vrnitvi nadeli ime Mahatma, kar v hundijščini pomeni »velika duša«. Gandhi je hitro spoznal, da svoje dežele po dvajsetih letih odsotnosti skoraj ne pozna več, zato se je podal na potovanje po Indiji.

V javno življenje je vstopil razmeroma pozno, šele leta 1919, ko so Britanci sprejeli zakon, ki je Indijcem odrekal številne pravice. V naslednjih 29 letih je postal središče indijske politike. Ves ta čas je ostajal zvest načelom svoje filozofije o nenasiju in borbi za resnico.
Aprila 1919, ko se je odpravljal na protestno zborovanje v New Delhi, so ga britanske oblasti aretirale. Novica se je hitro razširila in razburila njegove privržence. Prišlo je do spopadov, v katerih je bil ubit policist. Istega dne, ko je Gandhi v znak spoštovanja napovedal post, je britanski general svojim vojakom ukazal streljati na množico, ki se je zbrala na protestnem shodu. Ubili so 1200 ljudi in jih 3600 ranili.

Gandhi na protestnem pohodu

Med letoma 1920 in 1930 je Gandhi pripravil številna zborovanja in shode ter na njih Angleže pozival, da zapustijo Indijo. Eden najodmevnejših je bil marca 1930, ko je organiziral pohod do 400 kilometrov oddaljene obale Indijskega oceana. S tem je protestiral proti zakonu, ki je Indijcem prepovedoval pridobivanje soli iz lastnega morja. Pohod je dobil dramatične razsežnosti. Gandhija so aretirali. Angleži so začeli izgubljati nadzor v velikih mestih. Gandhija so izpustili in ga povabili na pogajanja v London. Dosegel ni nič, a angleška javnost je njegov obisk pospremila s simpatijami.

Ko je leta 1939 v Evropi zagrmela druga svetovna vojna, se je Gandhi postavil na stran svojih kolonialnih gospodarjev. Japonske čete so leta 1942 iz Burme hitro napredovale proti Indiji. Angleži so uvideli, da Indije ne bodo sposobni ubraniti, a kljub temu Indijcem niso pustili, da bi se branili sami. Gandhi je avgusta na Indijskem kongresu Angleže spet pozval, naj zapustijo Indijo. Že naslednji dan so Gandhija in vse člane kongresa aretirali in odpeljali v zapor. Konec februarja 1943 je britanski častnik Churchilla javno pozval, naj Gandhija ne zadržuje več v ječi, saj je na indijski ulicah vedno več nasilja. Gandhi se je medtem v ječi postil in zaradi tega hudo oslabel, povrh vsega je zbolel za malarijo. Ko so ljudje izvedeli, da je zbolel so indijskega upravitelja prisilili, da ga je izpustil na prostost.
Maja 1945 se je končala druga svetovna vojna. Indiji je bil priznan status neodvisne države. Pod Nehrujevim vodstvom je bila ustanovljena prva indijska vlada in 15. avgusta 1945 je Indija razglasila samostojnost. Ljudje so slavili. Hkrati z osamosvojitvijo so islamske oblasti v zahodnem delu države, Pakistanu, razglasile svojo islamsko republiko. Hindujci in muslimani na obeh straneh meje so bežali na drugo stran meje. Izbruhnili so nemiri. Stanje je mejilo na državljansko vojno.

Ko se je čez nekaj mesecev vrnil v New Delhi, je ugotovil, da se strasti med Indijo in Pakistanom niso pomirile, zato se je Gandhi postil. Rezultat je bil na moč presenetljiv, saj sta že po nekaj dneh obe strani umaknili vojno napoved. Nekateri strastni domoljubi pa so Gandhijev neverjetni uspeh razumeli drugače. Kot izdajo. Ena od skupin je na sestanku izžrebala mladeniča, ki naj bi ga umoril. Prepričani so bili, da jih Gandhi po naročilu muslimanov izsiljuje. Gandhi je atentat preživel, mladeniča pa so ujeli in aretirali.

30. januarja 1948 je ob poti skozi vrt ob hiši njegovega prijatelja Nathuram Godse izvedel atentat nanj. Nathuram je izpod ogrinjala potegnil samokres in ustrelil. Atentator ga je zadel dvakrat v prsi in trikrat v trebuh. Ko se ljudje izvedeli za Gandhijevo smrt, so se zgrnili okrog Birlove hiše. Na balkon je stopil Nehru, vodja svobodne Indije. »Mahatmadži je umrl,« je rekel.

Nekateri danes trdijo, da je bil Gandhi neke vrste miroljubni anarhist. Nekakšni verski in politični upornik, a pri tem izviren in zato drugačen od sodobnikov. Vere ni poskušal izkoreniniti, ampak jo je hotel napraviti bolj življenjsko. To je plačal z življenjem. (Življenjepis iz Wikipedije)

IMELA JE ZLATE ROKE

Zdenka Gašperčič, roj. Kovačič, iz Sv. Petra pri Sečovljah (* 30.8.1951, Jesenice  + 29.12.2009,  Izola) je po kratki in usodni bolezni za vedno odšla. Vstopila je v svet miru, ljubezni in sprave. V večni molk je s seboj odnesla vso bolečino in izkušnje notranjega sveta. Za svoje človeške stiske je iskala dobro besedo v zaupanju s sočlovekom. Tako nedojemljiv in boleč je njen odhod za družino in vse, ki smo bili povezani z njo.

Zdenkina sestra Sonja mi je rekla: »Imela je zlate roke«. Res je, zdelo se je, kot bi Bogu vzela iz rok vse delo, danes tako malo cenjeno vrednoto. Odlikovala se je po delavnosti, pridnosti, ljubezni in odgovornosti do svoje družine. Bila je ena izmed slovenskih čebel sivk, ki nabira sladko strd, jo nosi v panj in skrbi za svojo družino, za sina Sebastjana in hčerko Suzano, vnukinjo in vnuka ter vse v družini, ki jih je imela rada. Ostala je zvesta svojih idealom.

Mnogi se jo spominjajo kot lastnico piranske čistilnice in kot obrtnico cementninarskih izdelkov, lepo oblikovanih cvetličnih korit. Poprijeti je znala za vsako še tako težko delo in ga je opravila z natančnostjo, vztrajnostjo in vestnostjo.

Njeno življenje je bilo podobno življenju mnogih Slovenk. Zaznamuje ga delo od zore do mraka, predanost družini, prijaznost in ustrežljivost. Imela je mnoge od tistih človeških darov, ki človeku tako dobro denejo. V času Božiča, novega leta, ob družinskih praznovanjih in srečanjih je znala tako prijetno presenetiti in postreči v svojem skrbno urejenem domu in vzpostaviti prijetno vzdušje. Imela nas je vse rada in to smo občutili.

Njeno življenje govori iz sebe in je prepleteno z živimi spomini nanjo, ki bodo ostali za vedno. Pogrešali jo bomo. Zame bo ostala v spominu kot draga oseba, ki sem jo spoštovala. Bila je iskrena, občutljiva in dobra kot kruh.

Blagoslovljeno bodi njeno bivanje v večnosti in naj v miru počiva!

Za otroka, ki bosta pogrešala izgubo svoje drage matere, bom povzela dve pesmi, ki sem jih napisala svoji pokojni materi:

VOŠČILO

Leto odmira in mi stojimo z uprtim pogledom v prihodnost. Vse kar nam bo novo leto prineslo, naj nosi v sebi srečo, radost, lepoto, dobroto, pravičnost in mir.

Novo leto naj bo bogato v setvi in žetvi!

Leto, ki prihaja, naj bo praznično in mi bomo vstopili v notranjost novega časa in hodili stopinjo za stopinjo z nasmehom, s hrepenenjem, z upanjem in ljubeznijo v srcu, z  lepimi in prijaznimi besedami do bližnjega in raznimi spodbudami za snovanje prihodnosti.

Sreča izvira iz skupnega delovanja, blagostanje iz skupnega dela, mir iz skupnega hotenja, ljubezen iz tkanja skupnih človeških vezi. S kakšno radostjo se ljudje poganjamo za svojimi cilji v novo leto. Kako se nam zdi življenje dragoceno, vsak naš cilj je kot žarek svetlobe, kot svetla lučka upanja v daljavi.

Poklon staremu letu in pozdrav novemu, ki prihaja! Pazljivo prisluhnimo njegovi glasbi, ki odpira srca. Dobrodošel človek v sveto reko dobrih dejanj iz ljubezni. Še tako oddaljen cilj živi in diha.

Vse premalo ljudje premišljujemo o preobrazbi, o tistem območju na pragu lastnega duha, ki srce topi prav na tisti točki, kjer si najbolj želimo, da bi bil svet dober in human v znamenju človeške ljubezen . Bodimo dobri, prizanesljivejši, v nas naj se prebudi dremajoči duh, milost in brezpogojna človeška ljubezen. Vse kar imamo bo nekega dne darovano.

Pomagajmo bližnjemu živeti in mu razveselimo njegovo srce!

RADOSTNE PRAZNIKE IN SREČNO NOVO LETO 2010

SLOVO OD STAREGA LETA  IN POZDRAV NOVEMU!

KOLIKO IN ZAKAJ JE CERKEV LAHKO POLITIČNA?

Loenardo Boff in njegova teleogija osvoboditve pomeni nedvomno izziv za Cerkev in za svet. Boff je moral celo v Rim na zagovor, saj so bili izraženi pomisleke zoper nekatera mesta v knjigi »Cerkev: karizma in moč«. Boffova teorija drugače govori o cerkvi in nakazuje drugačno podobo Cerkve, kakor smo jo navajeni spoznavati iz drugih teoloških knjig in razprav. V njej se srečujemo z ostro kritiko, s podobo Cerkve od spodaj, ki se odločno zavzema za uboge in se z njimi solidarizira v boju za osnovne človekove pravice, za pravičnejši družbeni red in sploh za uresničevanje svobode, pravičnosti in bratstva po vsem svetu.

Nikjer ljudje ne živijo v takšnih razmerah, da ljudje ne bi bili potrebni osvobajanja in izboljšanja družbenih razmer v duhu pravičnosti in svobode, enakosti in bratstva. Karitas v veliki meri uresničuje Boffovo misel o pomoči šibkejšim in predstavlja v tej težki situaciji močan korektiv. Zagotovo nam Sacrum, religija tudi odpira oči za neodpravljivo šibkost, krhkost, ki stoji nasproti prometejskemu mitu o človekovi vsemogočnosti. Bog nam nič ne dolguje, le obogatiš lahko, če spoznaš, da človek ne more zapolniti meje med profanim in božjim, ki je v človekovih očeh merilo popolnosti. Dobro spoznamo tedaj, ko spoznamo zlo. To je tisočletna človekova izkušnja.

Boffovi knjigi nasprotujejo predvsem cerkve v kapitalističnem svetu. Nedvomno je Boffova knjiga prezračila in poživila uspešno delovanje v korist družbe in posameznega človeka, čeprav je ta svoja mnenja pisal v drugačnih družbenih razmerah, kot so danes (1986. leta).

Boff meni, da krščansko občestvo (z vidika ljudstva) vstopi v politiko, pri čemer je politika zavzemanje in praksa, katere cilj je skupna blaginja in socialna pravičnost. Pravi, da je krščanstvo ljudska religija. Jezusovo življenje in evangelij meni, da vodita do osvoboditve in krivic. Ta presega zgodovino in je v osvobodilnem procesu družbe lahko anticipirana, ko nastajajo manj krivične oblike sožitja.

Nekaj se gotovo v Cerkvi premika. Pozitivno rečeno Boffova teorija meri na vzpostavitev bolj izenačenih razmer, ki bi upoštevale družbo kot celoto. Njene kreposti se izražajo v razredni solidarnosti, soodločanju pri odločitvah, ki so pomembne za vso skupnost, so v medsebojni pomoči, kritiki zlorab oblasti, v prenašanju obrekovanj, preganjaj, odpustitev z dela, sovraštva in v kritiki privatne akumulacije brez družbene odgovornosti.

Boff navaja, da Cerkev nastopa za želje izkoriščanih tega sveta in naredi verodostojno tisto, kar vera priznava in upanje obljublja. Razodeva poteze Kristusa, ki je še danes sposoben navdušiti duhove, ki niso zadovoljni z ureditvijo tega sveta. Navaja, da cerkev postaja odprta za socialne probleme okolja, ki jo obdaja. Akcije ustrezajo stanju zavesti. In v tej svoji razsežnosti naj bi postala tudi politični subjekt oziroma vključena v politiko za izboljšanje sveta. Tako meni Leonardo Boff. V vsakem primeru se tudi v Cerkvi nekaj premika.

Nadškof in metropolit Anton Stres je zagotovo pozitivno presenečenje, ki obeta sproščene odnose in otoplitev odnosov med državo in slovensko cerkvijo. Zadrti politiki pa so itak utrdili svoj dvojni odnos in kvarijo sožitje znotraj ustavne in religiozne formule o medsebojnih razmerjih, ki niso nikoli takšna, kot so zapisana v deklaraciji o človekovih pravicah, ustavi in zakonu, temveč so prepuščena subjektiviteti in prepričanju vključenih. Država bi morala biti jamstvo za versko svobodo in dovolj trdno osnovo za duhovno tradicijo in sproščeno kulturno podobo družbenega življenja.

Po nepotrebnem se ustvarjajo intelektualne, duhovne in politične napetosti, ki povzročajo pri vernih ljudeh in njihovih dušah globok razcep in otežujejo sproščeno ureditev družbenega življenja po meri človekove duhovne identitete. Na delu so še vedno stara revolucionarna gibanja, ki vsiljujejo narodu svojo normirano marksistično zavest. Odpovedovanje lastnemu duhovnemu bistvu je za narod pogubno, po nepotrebnem povzroča delitve in predstavlja ponesrečeno razumevanje duhovne svobode.

Nihče nima pravice nikomur vsiljevati izdelane teorije in ideologije. Človek začne upati, ko postane siromak, bednež, ubogi, lačen in nag. Vedeti moramo, da je religija od nekdaj bila področje čaščenja življenja in smrti, prošnja, občutek udeleženosti pri poslednji realnosti in da se človek počloveči prav s svojim odnosom do Boga, kajti ta odnos naredi človeka občutljivega za dobro in slabo, ko se zavedamo svoje šibkosti in svojih meja. Besede, ki so ločene od človekovega moralnega življenja, so prazne. Ne bo odveč če rečemo, da je religiozna zavest opravlja tudi vlogo varuhinje moralnih načel. Religija nedvomno sodi v zakladnico človeške kulture, če odmislimo tiste, ki se niso ravnali po Kristusovem nauku in so se v zgodovini spozabili. Vse kar pomaga k naraščanju in utemeljitvi vrednot je pozitivno in svet potrebuje.

OSAMLJENI ZIMSKI DAN

Bil je mrzel prednovoletni zimski dan. Sonce ni imelo moči. Nezadovoljna je bila s svojim razpoloženjem. Ni našla prav nobene zadovoljitve z ničemer. Ohlapna duhovna preveza njene duše je narekovala preverjanje poguma s telesnimi zmožnostmi, z razmerjem duševnih in telesnih moči.

Ni se imela s kom pogovarjati, čutila se je osamljeno. V kotu so jo gledali zimski čevlji in debele volnene nogavice. Samota je vplivala nanjo akustično s prisluhi, ki jih je užitek razmišljanja skrčil na zunajčasovno, nadrealno. Vsak trenutek je prepoznala kot osebni dogodek, ki ji krepi pogum in absolutno statičen prostor njenega mestnega stanovanja ji je kazal v kotu gojzarice. Malce porogljivo so se ji zimski čevlji nasmehnili in stopili korak naprej.

Iz sebe je izločila vsa postranska vprašanja, ki so podvržena formalnim zakonom življenja in gorništvu. Čutila se je kot peščeno zrnce v puščavi, tako prvinsko kot sta svetloba, glasba, dež in sneg. Preplavil jo je občutek svobode. Lahko gre v kavarno, sreča ljudi, gleda televizijo, bere ali piše.

Odmikanje od realnosti ji ponudi neko posebno zavetišče in njej je dobrodošlo, kolikor bolj se odmika od človeških vzorcev načrtovanja. Vsakdo potrebuje svoj domišljijski svet. Odstranitev neizživetega iz prejšnje zime je ostalo pod varnim okriljem molka. Prava huda zima je zunaj! Začutila je potrebo, da bi zunaj vsaj malo mraz popustil. Moskovčani govorijo o sibirskih razmerah. Barometer se je pogreznil globoko pod ničlo. Snega je povsod po Evropi dovolj. Tudi na drevju na njenem vrtu je dovolj ledenega ivja in snega po gredicah.

Neka notranja sila jo je gnala naprej, ji odstirala maske strahopetnosti in ponujala očarljiv igrokaz. Beloočnice so strmele skozi okno. Vreme jo je odvračalo od misli, da bi dan preživela na snegu. Bila je otožna v duši in njen nemirni duh jo je nagovarjal, naj ne gleda sonca, kajti pozimi le malokdaj pokaže svojo toploto. Nevidna kljubovalna sila ji je govorila naj vseeno gre, naj prekorači mero moči in meje poguma. V idejo se je pogrezala neopazno, sicer se lahko spremeni v kamnit spomenik, ki je izgubil vojno sam s seboj. Okrepljena s pogumom bo tako sebi razložila kako deluje njen notranji svet. Izborila si je časovni odlog. Nato se je odločila!

Bilo je vse zaledenelo, v njeni duši in zunaj. Čas je bil brez pravih dražljajev, zato je hotela doživeti kakšen dogodek, ki bi ji popestril dan in jo obdaroval z doživetjem, ki si ga bo še dolgo zapomnila. Nejevoljno je pogledala skozi okno osiveli dan in odšla.

Na oknih je zapustila debele plasti arabesk, ki jih je voda zamrznila. Mrzli veter se ni menil zanjo in ne za ledene rože. Arabeske so se za njo zlovešče smejale, ko je odhajala s polnim srcem zamolčanih želja.

Iskala je sorodno dušo, da bi se lahko z njo pogovorila in izmenjala izkušnje. Dolgčas ji je kljuval srce in mraz jo je udarjal po obrazu. Drevje je poledenelo in v krošnjah je škripalo od bolečine. Hodila je po zasneženih poteh, cilj se ji je odmikal, mraz jo je praskal in pikal z ledenimi vbodi po koži. Zaledenela pokrajina in želje so se ji spreminjale v ledene metulje. Potapljala se je v meglo in gazila po vse globljem snegu. Z radovednimi očmi je med zamrzlo suhljadjo iskala dvoje oči, ki bi jo opazile in jo povabile na pomenek.

V zasneženem gozdu je bilo ob belih skalah vse resnobno in veje dreves so se ji zdele anemično bledikave. Smreke so dihale s polnimi pljuči in srkale kapljice iz ledu. Zeleni kuščar v skrivališču pod kamnom ni bil zadovoljen s pojemajočimi sončnimi žarki in ledenim rastlinjem, ki je tako bujno cvetelo ledene rože.

Hodila je dolgo in zagazila v visokem snegu do pasu. V daljavi so štrlele v nebo zasnežene skalnate gore. Kakor visoki obeliski so metale senco nanjo. Sence so bile razmetane križem kražem, da ni vedela kje je senca in kje je še kakšen žarek sonca. Zaledenela tla so rezala zasneženo pokrajino na tanke rezine, da je bila videti kakor kosi sladoledne vaniljeve trote na bogato obloženi slavnostni mizi.

Nebo je postajalo vedno bolj temno, že skoraj črno. Dan se je spremenil v viharni metež in veja se odlomila in jo udarila po rokah. Začutila je odmerek kazni za svojo trmasto vztrajnost. Z bolečo roko si ni mogla postreči torte in nobeno drevo ni vedelo, da je lačna in da bi ji rezina ledene torte vrnila moč.

Tedaj začno iz jam in ledenih razpok med kamni lesti roke, noge, glave, in vse polno je bilo človeških udov, ki so se plazili iz snega. Iz tal so vzniknile glave, telesa in prsti so tipali po ledenih površinah in iskali oporo v njej. Telesa, ki so privzdignila ledeno skorjo snega in plezala kakor kače, so jo vabila k sebi v podzemlje. Nato so se telesa postavila v sprevod in pod črnim nebom plesala okrog nje. Objemala so jo z ledenimi prsti, jo stiskala k svojim ledenim licem in zaledenelim telesom. Ona se je vprašala, kdo so te smrtne sence, speče v skalah in ledu. Kristalne ledene gmote so se nalamljale in odmikale. Roke, ki so molele iz njih, so najprej iztrgale obleko z njenega telesa, jo sezule in ji vzele nahrbtnik z malico. Nato so se vse te prikazni umaknile. Ostala je popolnoma sama, slečena, kakor drevo v viharju je ječala in od mraza šklepetala z zobmi. Znašla se je v globokem snežnem breznu in ni vedela kako naj si pomaga.

Spomnila se je, da si je želela srečati sorodno dušo, da bi se lahko z njo pogovorila. Tedaj je zaklicala na vse grlo z glasom vpijočega v puščavi: »O, kje si zdaj duša draga, moja odrešiteljica? Pridi k meni in bodi z mano v tej hudi uri. Ne vidim te še, se mar spuščaš k meni na krilih teme. Čutim, da si drugačna, kot sem se te predstavljala. Veliko večja si, zaobjemi me, ogrej moje zmrzlo telo, odžejaj me, nahrani me, prosim, odreši me gorja!«

Duša se tedaj oglasi: «A, ti si tisto zaledenelo telo, v katerem tako zmrzujem. Veš prišla sem zato, ker iščem zatočišče pred tabo v tebi.«

PREMIŠLJEVANJE, DA BI BILI MORALNI ...

 
Subjektivisti so nacionalizirali zgodovino, potrebujemo denacionalizacijo!

Mitološko evforično politično pojmovanje zgodovine daje pospešek, en korak naprej, tri nazaj!

Pisatelj in dolgoletni ljubljanski mestni svetnik pok. Peter Božič, predsednik komisije za poimenovanje ulic je Ljubljani zagotovil Titovo cesto v zahvalo totalitarističnemu režimu, ki ga je preganjal. Psihologi temu pravijo sadomazohistični kompleks.


Ljubljana je relief mesta, ki dobiva poteze monopolija.

Glorija osamosvojitve Slovenije se šele začenja z artikulacijo političnne zavesti kontinuitete.

Začenja se zlati čas duhovnega blagostanja. V kovnicah kujejo medalje za vse heroje Sanctus amor patriae dat animum, ki niso drugorazredni!

Naučite se gledati domovino iz ptičje perspektive! Se splača.

Približuje se nam čas, ko bo plemenski obred ustoličevanja slovenskih vojvod spet v kmečkem klobuku (mit demokracije, da ne izgubimo spomina na koroško zibelko in generala Majstra).

DRŽAVNA PROSLAVA  OB 19-OBLETNICI PLEBISCITA BREZ DUŠE

Na današnji dan pred 19 leti je v Sloveniji potekal plebiscit, ki je odločal o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije.

Na podlagi plebiscitarne odločitve za samostojno državo je slovenska skupščina 25. junija 1991 uzakonila temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ter deklaracijo o neodvisnosti. 26. junija istega leta je bila uradno razglašena suverena slovenska država.

Od Republike Slovenije bi pričakovali ob temu za narod pomembnemu dogodku primerno slovesnost.

Po 19 letih pebiscitarne odločitve in  osamosvojitve samo lahko videli eno najslabših državnih proslav, kar sem jih v svojem življenju videla. Na državni proslavi ni bilo ničesar videti in slišati, kar bi dajalo nek domovinski in kulturno zgodovinski pečat osamosvojitvenim prizadevanjem in osamosvojitvenemu zgodovinskemu obdobju. Nič ni bilo povedanega o lastni identiteti naroda in najglobljem bistvu in smislu osamosvojitve, kar je izrazito duhovna kategorija slovenskega naroda, niti ni bilo ničesar slišati o upravljanju demokratične družbe, o spoštovanju pravnega reda in človekovih pravic.

Če smo sledili Predsedniku Vlade Borutu Pahorju in njegovim navedbam v govoru, ko nam je skušal razložiti kako osvaja svet z gospodarstveniki, pri tem pa je pozabil razložiti svoje videnje in občutenje duhovnega utripa naroda, smo lahko občutili, da se je njegovo zaneseno poročilo prej razbilo v kalejdoskopu opazovanj izven namena proslave in zato ni bilo mogoče najti skupne referenčne točke, na kateri bi lahko sledili njegovemu govoru ob tem tako pomembnem in velikem državnem prazniku .

Predsednikov miselni tok se je zapletel v apologetiko in promocijo lastne politike, skratka nastal je ekonomsko propagandni file. Niti z eno samo besedo ni poudaril pomena narodove samoodločbe in dogodkov, ki so pripeljali do osamosvojitve; same naučene besede politične pravšnjosti smo poslušali državljani. Zloraba državnega praznika za politične propagandne namene kvaziliberalne filozofije in ideologije!

Zares velika programska beda, ki je zasenčila dimiurgovo bivališče narodove duše in ga spremenila v politično nogometno igrišče.

Luči so ugasnili in ljudem v temi so kazali podatke s spleta statističnega urada Republike Slovenije, copy paste statistične številke in odstotke, med drugim tudi koliko krav in prašičev ima Slovenija. Telovadci so skakali in se premetavali kot naviti roboti brez duše po odru.

Do kdaj bomo še gledali take državne proslave? Kam smo prišli? To ni prva takšna proslava pod to Vlado!

Beda, kakršno človeški um težko sproducira.

Protestiram zoper takšno ignoranco. Slovcenci nismo socialrealistični sindrom, temveč narod z dušo.

ODMEV

Oči pripadajo vekam,
ki jih je povesil mokri piš časa.
Obrnem hrbet omaram in knjigam
in se zazrem skozi okno,
kjer stoji rogovilo, brez listov,
zvito kot kača,
vse blatno odspodaj,
belo odzgoraj,
ki se potaplja v zemljo
kot bolni, majavi zob
v ustih modrostih,
brez las trepeta
in se boji štrcljev svoje sence.

Oglasi se:
Poberi še zadnji sadež z veje
preden izdahnem.
To je moj zadnji sadež.
Pogledam v vrt in vidim
koliko pešk je raztresenih
čez jalovi zid.

Iz radia odmeva Šifrerjeva:
Kdo bo za pijačo dal…?
Kot bela prezebla dama,
oblečena v trikoju, čaka
da jo ogreje slovenska pomlad,
ko odteče ta ledeni čas.

NOVI DRUŽINSKI ZAKONIK Z ZAVEZANIMI OČMI

Vlada Republike Slovenije je predložila v razpravo v Državni zbor novi družinski zakonik. Kljub prepričanju pripravljavcev zakona, da zakon celoviteje rešuje vprašanja družine glede na določene primere v praksi, je predlog zakona zaradi nekaterih spornih določb dosegel ravno nasprotno. V vlogi zaščitnika pravic istospolnih partnerjev, zakon z dikcijo, da tvorita dve osebi različnega spola ali dve osebi istega spola družino, ki lahko posvoji otroka, je zakon neumestno posegel v pravice otrok. Že spočeti, še nerojeni otrok ima določene pravice (nasciturus), da ima svoje biološke starše in da skrbijo zanj, biološki starši pa to dolžnost.

Zakon je posegel v pravice otrok, ki niso sposobni varovati svojih interesov in niso še sposobni izraziti svoje volje v kakšni družini bi živeli. Po zakonu narave ima vsak otrok svojega biološkega očeta in mater in iz krvnega sorodstva med starši in otroki so se skozi zgodovino človeštva izoblikovali tudi starševski odnosi do svojih otrok. Zgodovinsko in sociološko gledano je družina očeta in matere temeljna celica družbe.

Predlagatelj zakona je presegel objektivne meje ustvarjalca pozitivnega prava, ker je v nasprotju z naravnim pravom s predlogom družinskega zakona razvrednotil družino moškega in ženske, ki spočneta otroka, da pride na svet. Pripadniki naroda v večini temu nasprotujejo, ker zakon ni v skladu z merili človeškega hotenja. Že sama definicija popači pojem družine. Po isti logiki, bi manjšina lahko zahtevala uveljavitev veččlanske družine, n. pr. moža z več ženami ali harem, ki naj bi pridobil status družine. Te namišljene »človekove pravice« bi se po tej logiki lahko stopnjevale v nedogled. Da o posledicah niti ne govorimo.

Predlagatelj zakona je brez stvarno upravičenega in posebej opredeljivega razloga in brez strogega testa načela enakosti pred zakonom ter tehtanja temeljnih pravic otroka posegel v izjemno občutljivo področje, kot je družina in narod. Uveljavlja se kršitev otrokovih pravic glede na namen in naravo stvari, ki se ureja. Zakon sega preko problematike, ki jo želi urejati.

Družina je po naravnem pravu in v zavesti ljudi tradicionalna vrednota. Od nekdaj je družina življenjska skupnost staršev in otrok, ki je uživala posebno družbeno varstvo. Naravno pravo je univerzalno in je občečloveško. Naravno pravo je nadpozitivno, primarno in izvirno. V primerjavi s pozitivnim pravom je naravno pravo popolno, idealno, idejno in je, filozofsko gledano, absolutno.

V razmerju do načel naravnega prava je pozitivno pravo lahko z njimi bolj ali manj soglasno, lahko je z njimi v še znosnem razkoraku ali pa je z njimi v popolnem nasprotju. Danes se naravno pravo vse bolj ujema s človekovimi pravicami, ki so univerzalne vrednote. Uresničevanje temeljnih pravic temelji na komutativni in distributivni pravičnosti, ki sta že od antike temeljni vodili kulture prava. Naravno pravo so pravice, ki jih ima vsak človek na osnovi naravnega reda stvari, oziroma človeške narave in so že v antiki pomenile osnovo za pozitivno pravo. Naravno pravo je v nasprotju s pozitivnim pravom že od nekdaj v človeški zgodovini veljalo za izvor, pribežališče in oporo ideje pravičnosti, ki ljudem zagotavlja življenje, primerno njihovemu dostojanstvu.

Prav tako je bilo od nekdaj naravno pravo pomemben subjekt delegitimizacije prava, ki je nasprotovalo univerzalnim vrednotam, ki so večne. Pravna teorija je jasna določitev naravnega reda, na katerega se pravo sklicuje. Že pri grških sofistih in Platonu velja narava za vsebino hierarhično stopnjevanega reda, v katerem je vsakemu bitju po njegovi biti dodeljeno ustrezno mesto. Moški in ženska imata po svoji naravni biti mesto, da zagotovita nadaljevanje in obstoj naroda in človeštva.

Zakon, ki ne ustreza človekovi naravi, ne more biti legitimen, ker ne dojema smotrnega reda narave kot izvor načel, ki jih človek mora uresničiti v lastni eksistenci. Očitno je, da pripravljavec zakona v težnji, da taksativno uredi prav vse situacije, ki se morebiti pojavljajo ali se bodo še v praksi pojavljale, ni sledil normativnim vidikom narave, torej normi človeškega delovanja za svoj obstoj.

Težava je v tem, ker je konstituiral nenaravne skupnosti kot družino, ki je suha veja in ne more imeti biološko potomcev in ga razlaga kot stanje, ki ga razum ne more sprejeti, ker predstavlja gledano s stališča naravnih zakonov, stanje kaosa v družbi, ki ne ustreza človekovi eksistenci in nadaljnjemu obstoju. Izhaja iz predpostavke, da ljudje morajo pristati na nekaj, kar je izven naravnega konteksta in se podrejati normam zakona, ki v naravi nima opore.

S tem pa moralno sesuje definicijo družine, ki izhaja iz naravnega prava. Na nek način je takšen zakon represiven, ker na zlomljen način potvarja naravno pravo. Sedanje politične sile in postmodernistična gibanja hočejo posnemati nekatere eksperimente skandinavskih držav, ki so s pojmovanjem človekovih pravic šle predaleč, nezavedajoč se, da kršijo pravice otrok in tudi naroda, kar se bo zagotovo pokazalo na daljši rok. Narod res ni posameznik, a v interesu vseh posameznikov je, da narod obstane in se razvija v skladu s temeljnimi vrednotami, med katere sodi na prvo mest tradicionalna družina.

Nobena skupnost ne more nadomestiti čustvenega odnosa staršev do otrok, kot ga lahko izkazujeta biološki oče in biološka mati. Govor o ljubezni se lahko kaj hitro sprevže v prazno floskulo, zanemarjanje otroka ali celo v nasilje, pedofilijo in podobno, če precenjujemo nebiološki starševski čustveni odnos in poveličujemo neko starševsko ljubezen, ki je lahko samo človeška ali pa nečloveška, nikakor pa ne instinktivna. O tem bodo pishologi lahko še veliko pisali.

Zakon predstavlja izkrivljanje demokracije, ko na nedemokratičen način vsiljuje manjšina mnenje večini z odsotnostjo naravnega prava in oponiranjem argumentom. Argumenti za tak zakon so zelo šibki. Družina je primarna in izvorna človeška celica. Očitno smo izgubili nadzor in kompas nad svojimi pogledi in razumevanjem stvari. Utopično, nesmiselno in nepremišljeno je gibanje in zavzemanje za to, da je posvojitev otrok istospolnih partnerjev človekova pravica. Človekova pravica je rojevanje otrok, ne pa posvojitev. Ko je otrok rojen, lahko govorimo le o njegovih pravicah in starševske pravice morajo biti skladne le z otrokovimi pravicami, na pa s pravicami tretjih. Otrokove pravice so nad vsemi pravicami. Brez dvoma, da jih imajo istospolni partnerji glede svoje spolne usmerjenosti in izbire vse pravice, ki so predvsem njihova intimna zadeva. Vendar ta trditev, ki govori v prid svobodi posameznika, ne more zanemariti univerzalnih idealov pravičnosti na osnovi naravnega prava. Iluzija o človekovih pravicah in ideja popolne svobode ustvarja nesmisle, kakršen je nenaravna družina, ki že po svojem funkcioniranju in vzorih ne more biti enakovredna družini očeta in matere.

Posamezne primere in izjeme bi lahko zakonodajalec uredil kazuistično v posebnem zakonu, ne pa da deformira družino, kot temeljno celico družbe z odkloni od narave, ki je podrejena svojemu osnovnemu smotru, podrejena je svoji smotrni zadostitvi, v izpolnitvi pripravljenosti za novo nalogo, da poskrbi za vzgon in nadaljevanje novega življenja in ohranitev vrste. Rastlinje je oblikovano harmonično. Spačkov in izrastkov je sorazmerno malo. Pri ohranitvi in razvoju vrst je navzoč zakon žive narave, ki poskrbi za razmnoževanje in nadaljevanje življenja in določene vrste.

Po mojem je vlada dala državljanom tematiko o pravicah istospolnih partnerjev, da tvorijo družino in da lahko posvojijo otroka, kot kost za obiranje v času gospodarske krize, da odvrne pozornost od drugih resnejših problemov, ki pestijo našo družbo. To je spet ena od psihološko preštudiranih taktičnih potez politike, saj le-ta dobro ve, da je to tematika do take mere občutljiva, dase bodo na nej bodo lomila kopja. Večina ljudi je konservativnega mnenja in ne sprejema vzorca nenaravne družine, ki ji ga vsiljuje manjšina.

Otroci, ki jih bodo vzgajali istospolni partnerji, bodo na nek način duševni invalidi, ker ne bodo imeli v družini vzora o naravnem življenju ženske in moškega ter matere in očeta, ki ga je podarila človeku narava. Ti otroci bodo po svojem notranjem duševnem razvoju in svoji identiteti glede na vzorec svoje vzgoje v okolju, v katerem bodo živeli, lahko samo nevrotične osebe in ne normalni heteroseksualni partnerji - torej skupnost moža in žene, ki zagotavlja reprodukcijo človeštva v družini, ki je temeljna celica družbe. Razen tega bodo v šoli in življenju zasmehovani, saj bodo imeli mater ata in očeta ata. Ne vprašajte, kako se bodo ti otroci počutili v družbi. Enospolni partnerji imajo lahko vse pravice v intimnem življenju, ne morejo pa govoriti, da je njihova pravica posedovati otroka v nenaravni skupnosti. Otrokova pravica živeti v normalni družini matere in očeta je višja pravica od pravic homoseksualcev in lesbik. Večina o tem odloča na temelju naravnega prava!

Mislim, da bi v skrajnem primeru, če zakona ne umaknejo na osnovi zdravega razuma, morali razpisati o tem referendum. Polje človekovih pravic žal, naša družba, ki hoče eksperimentirati, interpretira preširoko in zanemarja druge človekove pravice - pravice otrok. Vsiljuje jim nekaj, kar ljudje ne sprejemamo. To ni v naši kulturi. Uzakoniti hočejo deviacijo, da je družina skupnost dveh oseb istega spola, ki lahko posvoji otroka. Politiki, lepo vas prosim, vprašajte ljudi, kaj si o tem mislijo! Vprašajte 15-letnega otroka, če bi imel dva očeta ali dve materi. Zagotovo vas bo čudno gledal in odgovor bi bil zagotovo: ne!

Ne gre za nestrpnost do drugačnosti, temveč za negacijo stališč, ki niso normalna. Le kakšna žalostna bitja se bodo rojevala iz takšnih zvez, ki jih nikjer v naravi ne opazimo, razen izjemoma pri spačkih. Parjenje je naravna stvar partnerjev različnega spola. Znanstveniki pravijo, da je ljubezen nagon po preživetju, ki zagotavlja reprodukcijo, t.j. obstanek človeštva. Istospolni partnerji tega ne morejo zagotoviti, zato naj ostanejo v mejah, ki jih jim je določila narava ali celo sami. Ne odkrivajte neizrekljivih stvari, o katerih je človeštvo molčalo in si mislilo svoje. Ni opekline brez brazgotine!

Družinski zakonik, kakršen je v razpravi, je muha enodnevnica, ki ga bo demantirala praksa in zdrava pamet.

PREDBOŽIČNE MISLI

V zvezdnem soju gledam znamenja noči.
Tam daleč svetloba polni tiho ležišče
v mojem srcu. Vzhaja mesec,
utišana potešenost me izroča času
s komaj zašito praznično obleko luči.

Ponavljajo se dnevi v usodnem krogu
in odpirajo vrata harmonije vonja
po domačnosti med vejicami
bleščeče okrašene smreke,
čez mehke gibe rok v novi čas.

Vdihnem utišana, popolnoma predana,
z zaprtimi očmi globoko zapredena v sanje,
prebujena in na novo rojena
poniknem vase, v notranjost duše.

Kjer gori v nedrih majhna lučka
merim čas za ljubezen.
Znotraj se prebuja embrio
samotnega pričakovanja.
Opazujem in čakam,
da vam razveselim srce
z dobrimi željami: RADOSTEN BOŽIČ!

Predbožične misli

Roka je segla znotraj po božičnem kolaču iz otroštva.

Še vedno imam mrzle ustnice, ki sem jih kot otrok prislonila na okensko steklo, ko sem za Božič leta 1944 čakala, da se vrne oče.

Glej božično izložbo, a tvoje želje so znotraj tebe!

Spomnimo se za Božič koga, ki nosi breme samote in ga razveselimo!

Iz posode svoje duše vzemimo prijazno besedo, ki bo vzhajala iz božičnega kolača.

Vonj po domačnosti je kakor medeni nektar prvega pomladnega sonca.

Koliko sočutja do ptic rodita božični sneg in mrzla noč. Nakrmimo jih!

Bleščeča predbožična izložba je ogledalo, v katerem lahko uzremo hirajoče bitje ljubezni.

V praznično okrašeni izložbi lahko kupimo vse: kruh, slaščice, mleko, bleščečo ogrlico, parfum in obeske za božično drevo, ne moremo pa kupiti, kar ni naprodaj in je v srcu.

V božični izložbi je lahko tvoj dvojni obraz, ki mu manjka mera.

Veliko pijmo, da se bomo odžejali, pa ne z vinom, z veseljem!

Vpletimo lučke v svoje pričakovanje. Lučke bodo ugasnile, a po Božiču ne smemo ostati brez svetlobe.

Rakete povzročajo pokanje, dim in svetlobo, a prava luč in božični mir sta znotraj človeka.

Po moji ulici diši po cimetu, slišati je kako kričijo in se prepirajo, vrtijo glasno glasbo, zaganjajo avtomobile, nad strehami se vali smog. Kaj bo šele, ko bodo zadnje dni navalili ljudje v trgovine in bodo pokale petarde! Preberite si zbirko ljubezenske lirike, da tega ne boste slišali in občutili!

Kljub obupu mnogih revnih, razkroju etične vesti, zloma upanja, vere in ljubezni, ohranjajmo globoko v duši božje dete kot merilo našega delovanja in miru.

Koliko laboratorijev in inženirjev duš in koliko kurjačev prepira med prazniki je med nami. Poklici, ki ne bodo nikoli izumrli!

Prazniki – raztreseni drobci impulzov ljubezni med peskom puščave, kjer morda požene tudi zeleno rastlinje.

Na ulici so ostale v snegu stopinje Božička, ki mi je med vojno pozabil prinesti darilo, ki sem si ga tiho želela. Naj vlada mir na zemlji!

Žmigavec na avtomobilu mi je dal znak, da bo kmalu novo leto 2010 in da si bomo voščili.

EPISTOLA DOPOLNITVI

Ko bom umrla, veselite se moje dopolnitve.
Vaše petje in glasba naj mi zmehčata nebo.
Ne glejte me v obraz, ker pod njim leži mlad
dekliški obraz, sijočega tena in nežne polti.
Odkrijte ga v poeziji, ki vam bo razodela skrivnost.
Bila sem izvrstna portretistka svoje duše.
Živela sem sredi bujnega razcveta sanj,
ki so se dvigovale nad bolečinami vsega bivajočega.
Živela sem pod svetlobno kupolo na stolih
Adrijane Maraž, kjer so se utapljale duše pokojnih.
Usojen mi je bil večen zlat stol in s kerubi okrašen okvir
ženske, lika Irene Polanec, ki ga hranim zase.
Tako žive lepotne izsanjanosti, kot sem jo doživela
v poeziji, ne more doživeti nobena operna diva
in ne nobena kraljica popa, niti Marija Callas niti Madona.
Tako krasno in neuničljivo je to življenje, sestavljeno
iz malih rumenih trobentic, ivanjščic in drobnih spominčic,
ki iščejo po travniku pesniški izraz, v srcu navdih.
Vse moje veselje boste našli v skrinji poezije
v podobi matamorfozne Dafne, ki oživlja moj stol
z usodo brezčasja. Prihaja obdobje renesanse.
Zapomnite si to mojo izpoved, ki ima več pomenov.
Osvojite nek razumski red, da nikoli ne boste žalovali
za ljudmi in ne za stvarmi. Veselite se vsake dopolnitve!
Ponujam vam svoj vrč, v katerem se okopajte v mehkem
niču nimfinih ustnic in iz trsa si naredite piščal.
Iz telesa Etno, iz rok vezi, ki jih ni mogoče razvozlati.
Ljubite z milino in ne sodite po obrazu, ki ugaša.
Ob žerjavici se je najprijetneje greti dolgo v hladno noč.
Poslušajte starosvetni šanson Edit Piaf in ženske mislite si,
da ste svetnice v krilu s kerubini, obšitimi z diamanti
in rubini kraljice, ki sanjate o neponovljivosti trenutka.
Vertikala božjega sega od zvezd do duše in od moškega,
ki leži horizontalno in ljubi žensko telo.
Svet ima gladiatorski obraz, obrnite s k tistemu,
ki vam bo ob smrtni uri ponudil bonbon – p o e z i j o!
Zravnajte se, kakor ljubeča ženska, ki srka trato,
da bi vas odžejala. Ustvarite si svoj svet, pripet z
zlatimi priponkami na svoje telo in srce.
Spodbujani od moje gledališke stvarnosti in svetlih
upov pričakovanja, si Improvizirajte dober pesniški večer.
Epistolo dopolnitve sem vam samo recitirala.

PISMO PESNIKA BORUTA PETROVIČA VERNIKOVA, 14.12.2009

Tako veličastne pesmi še nisem srečal. Sprejemam jo kot neprecenljivo daritev. Pesnica v zahvalo življenju, poklanja sebe, v vsej svoji enkratni neponovljivosti, v vsem svojem pesniškem, duhovnem razsegu, ki se kakor mavrica prelije v objem sveta in človeka. Ta pesem je nektar, rojen in ustvarjen za čebele, ki vedo kaj sta najdragocenejša hrana in pijača tega sveta.

Pesnica se s svojo veličastno metaforiko, kakor modrec, ko v procesu odhajanja, dosega svojo notranjo duhovno koncentracijo, v tišini in samoti, v nedoumljivi lepoti narave, vrne k sebi, v svoj notranji smisel, da bi nam darovala polnost notranje, večne lepote, ki ne pozna zakonov zunanjega, fizičnega sveta. To je daritev, ki ne pričakuje vračila, to je daritev prave Ljubezni. Ta odnos ji daje notranjo moč, da lirski subjekt lahko vstopi v lastne sanje, v lasten uvid življenja, da bi kasneje žarel v srcih žejnih zvezd, ki pa najlepše utripajo, to pesnica dobro ve, le v dušah ljudi.

Pesem je žalostna a hkrati tudi pomirjujoča. Žalostna zato, ker govori o slovesu, pomirjujoča zato, ker govori o smrti kot dopolnitvi, ne pa kot koncu življenja. Pesem prav zato iz svoje najgloblje substance, že v svojem prvem stihu, kliče k veselju, da bi nas v tem stanju vodila po poti do pesniškega večera, ki je smisel in edini namen duhovnega življenja. Pesničina poetološka konstanta priča o notranji potrebi ubeseditve smisla "bonbona": "Svet ima gladiatorski obraz, obrnite s k tistemu, ki vam bo ob smrtni uri ponudil bonbon – p o e z i j o!"  In prav to je razumeti kot neprecenljivo daritev, da bi začutili večnost živega žarka, ki prebija temo groba.

Spoštovana Tatjana Malec, tvoja pesem Epistola dopolnitvi, se me je tako globoko dotaknila, da jo bom v sebi nosil ves čas svojega človeškega bivanja. Moj najgloblji poklon.

Želim ti še veliko, veliko, veliko ustvarjalnega navdiha.

Borut Petrovič Vernikov

ODGOVOR, 15.12.2009

Spoštovani pesnik Borut Petrovič Vernikov,

le človek ima inherentno mero, da oblikuje svoje misli po zakonih lepote in modrosti, medtem ko imajo druga živa bitja bolj gradbeni instinkt, ki se kaže v termitskih, mravljičnih in koralih grebenih. Le človek lahko oblikuje po meri navdiha in si je zelo zgodaj pridobil pomočnika in zaveznika - ogenj, ne le v jamo kjer je prebival, temveč mu je ogenj vžgal tudi srce.

Umetnost nas očara in vznemirja, pa ne le s Puškinovo Pikovo damo in njegovo ljubeznivo Rusalko, ali s fantastičnimi Doréjevimi ilustracijami Božanske komedije, med umetnosti sodi tudi poezija, ki je tako veličastna kot Bachova tocata s fugo, je nekakšna apokaliptična kataklizma ali klic na poslednjo sodbo, ki jo imenujemo lahko dopolnitev življenja. Ta opeva večni navdih, kakor poje Prešeren neiztrohnjenemu srcu, ki so mu sonce, luna in zvezde vdahnile življenje in sanje in ga hkrati navdaja zavest, da smo v vsem vesolju verjetno edina bitja, ki pesnimo in nosimo zametke vedenja o velikih stvareh in svojem duhu ter stanje, ki se ga edini med živimi bitji zavedamo, da smo umrljivi. To naše zavedanje je kot senca našega življenja, ki mu daje smisel in poraja občutke, da smo z vsem ena sama celota, vtkana v lepoto in etiko besede, v ta prečudoviti in edinstveni svet, ki ga živimo vzporedno, kot nekaj edinstvenega in posebnega. Odmerjene so nam notranje razsežnosti in vsaka od njih je kakor pravi pesnik Župančič: »Jaz sem struga tisočerih duš«. Navdih se pojavi in da pečat večnosti delu in je temeljno svojstvo umetnosti. Ni mogoče razložiti navdiha in ne pesnika, da bi mu lahko prišli s svojim razumevanjem do bistva. V poeziji je ekstaza in dopolnitev neumrljivega življenja. V poezijo se vtihotapijo tudi misli o smrti in s tem dopolnitvi človeka po besedi. Nekje sem prebrala, da je pesnik v sorodu z Arhimedom, ki je o sebi trdil: hypothesas non fingo. Pesnik je v jedru in bistvu svoj apriorni jaz.

Borut, hvala za komentar, ki prešine kakor električna energija, ki prešine in zapusti za seboj tako skrivnostne občutke in lepoto, kot bi z roko hoteli graditi dušo človeku in mu okrepiti čustva.

Tatjana Malec

POMAGAJMO LJUDEM V STISKI!

Pred nami so prednovoletni tedni in dnevi in prav bi bilo, da vsak izmed nas kaj dobrega postori za pomoči potrebnega bližnjega, da mu stisko in revščino na nek način omili. V medčloveške odnose naj bo vtkana dobrota. Dajajmo nenaprošeno in ponižno. Nekaj malega lahko namenimo Rdečim noskom, družinam in posameznikom v stiski, starostnikom, otrokom za vodo v Afriki, itd

Zavedati se moramo, da je ta svet ena velika bolnišnica, v kateri si bolni od napuha in egoizma nočejo zdraviti svoje bolne duše. Nekateri posamezniki si kopičijo, kar je možno prigrabiti, od zlata, denarja, mogočnih razkošnih hiš, jaht, luksuznih avtomobilov, blestečega nakita in ne nazadnje novoletnega pavjega perja in dragih novoletnih križarjenj in počitnic. Veliko je takšnih, ki so na hitro obogateli na delavskih žuljih in jim nihče ne stopi na prste. Nemoralno je trošiti toliko denarja za okrasitev mest, medtem ko družine nimajo niti za osnovne potrebščine, da bi nahranile svoje otroke.

Vsak izmed nas lahko nekaj naredi, da bo ta svet boljši. Ni potrebno, da si postavi cilj, da bo spremenil svet, naj vsak začne sam pri sebi in naj nekaj postori. Naredimo kakšno malo dobro dejanje za svojca, soseda, prijatelja, nekoga bližnjega ali nekoga, ki ga sploh ne poznamo in vemo, da je v stiki.

Svoboda pomeni za ljudi osamosvojitev od revščine, lakote in stisk, enakost pa pomeni enak dostop do prednosti, ki jih ponuja trg. Ta enakost pa je pri nas zatajila. Obe načeli sta bili poteptani v tranzicijskih strukturnih procesih, ki so razslojili ljudi na nove oligarhe in maso delavstva s sramotnimi nizkimi plačili za pošteno delo in nizkimi pokojninami za polno delovno dobo, ki ne omogočijo človeku dostojnega preživetja.

S stvarnostjo se lahko soočimo le onkraj častihlepja, egoizma in pohlepa. Danes gojiti mit in mu slediti češ, da bo nekdo zastopal interese delavstva, je znak zaslepljenosti.

Srčna kri, ki je tekla izpod peresa na veliki dan izrekanja »za«, se uporablja za pakte s hudičem, ki je s svojo popkovino povezan z na hitro obogatelimi botri. Znašli smo se v krizi osveščenosti ljudi, krizi mišljenja in v krizi vrednot, v krizi modela naše družbene stvarnosti s prevrednotenjem vrednot, v krizi, ko nam laži in sprenevedanje krojijo življenje.

Kdaj se bo ljudstvo naučilo osvoboditi se napačnih pričakovanj, da bo s kritično distanco lahko gledalo svoje lastno razmišljanje in zablode. Očitno bo treba prevetriti rodovno zgodovino svojih starih nazorov in evolucijskih spoznanj, da pridemo do novega spoznanja.

Potrebno bo še mnogo zrcaljenj, da bomo videli sebe in svoje mišljenje, kakršni v resnici smo. Potrebne bodo še velike spremembe, da bomo razumeli, kdo in v imenu koga je pahnil ljudi v krizo in naredil iz večine reveže, da postaja načelo, da smo socialna in pravna država za večino trpečih na robu preživetja zgolj farsa.

Opraviti imamo z dušebrižneži, ki se delajo prijazne z demagoškimi govori, plačujejo iz občinskih proračunov razkošno drage okrasitve mest in tuje ansamble za zabave, ne vidijo pa svojih mnogih lačnih in obubožanih krajanov in državljanov, ki bi jih samo radi spremenili v slepo verujoče volivce, ne manjka jim starih rekvizitov oblasti, ki jih bodo morda uporabili na kakšen alternativni način, z istim rezultatom kot v preteklosti. Ustavno urejena država, da smo socialna in pravna država, je oblasti ušla iz rok.

Ime »kruh«, ki ga izgovarjajo tisti, ki »kruh« kradejo iz ust ljudem, nima istega vonja, kot ime, ki ga izgovarjata mati in domovina. Kič govora takih je prisoten, ni izven dosega spomina, ki je razpoznaven po dolgem in počez.

Za dražitve življenjskih potrebščin ne moremo kriviti samo globalizacijskih procesov. Nekateri se izgovarjajo nanje, da prikrijejo svoja nepoštenje, grabež in bogatenje. Trgovske marže so previsoke. V njihovi strukturi je marsikaj zakritega. Ne zunanji, od nas neodvisni trendi, tudi notranji činitelji povzročajo revščino in lakoto slovenskih družin.

Oligarhi so najemali enormna posojila pri bankah, ki so jim nekritično posojale denar za prevzeme. Stroški velikih investicij naraščajo, cene življenjskim potrebščinam se povečujejo, delavci v trgovinah imajo sramotno nizke plače, enako proizvajalci, kmetje in delavci.

Ljudje smo resnično izvoljena živa bitja, vendar življenje nas je razvilo v različne sloge in modele svoje izvoljenosti. Tudi postkomunistični model je sistemsko skonstruiral in uvedel modele svoje izvoljenosti. Ta model preferira mišljenjsko ponižnost naroda, kot ga je prikazal Albert Camus v liku spokornega sodnika Johasnnesa Clamansa: »Posut s pepelom, si pulim las za lasom, obraz imam razpraskan od nohtov, toda moj pogled je prediren, in tako stojim pred celotnim človeštvom in govorim svoji veliki sramoti, ne da bi ob tem pozabil na doseženi učinek, in pravim 'bil sem najpodlejši izmed podlih'. Nato neopazno preidem z jaz na vi. Šele ko pridem do - taki smo, bom zmagal in vam bom lahko bral levite. Sem kakor vsi vi, gotovo, saj vsi veslamo na isti galeji. Vendar pa sem v eni stvari vzvišen nad vami: zavedam se tega, in to mi daje pravico, da spregovorim. (…) Kolikor izčrpneje obtožujem samega sebe, tem bolj nesporno imam vso pravico, da obsojam vas*. Žrtev kot storilec,, obtoženi kot sodnik, ponižni bralec Lukovega evangelija kot inkarnacija napuha: Bog zahvaljujem se ti, da ne molim tako kot drugi farizeji, temveč tako kot cestninar (Odlomek je preveden iz nemščine po Albert Camus, Der Fall (Padec). Roman je v nemščino prevedel Guido G. Maister. Reinbeck pri Hamburgu: 1957m stran 115.)

In upanje teh ljudi se je na svet naselilo
s pahljačo milijonov izrazov in potreb,
ki držijo uzde trpljenja v svojih rokah.

Z voljo do moči, ki je skrčena in gola
vstopala mednje s prekletstvom nasprotij,
ko revščina in obup se zagrinjata nadnje
in zajedata v majhno krušno rezino,
hostjo človeške ljubezni, ki jim pripada.

Oh, kako dobro ste me razumeli,
da jim želim boljše življenje
z dobro besedo, ki bo vselej prihajala mednje.
Razcepljena na dele vesti sem jim govorila,
postajala tiha, neznatna, majhna in bosa
v duši ponižna, poteptana z grobo igro oblasti.

Revščina je hladna in slepa, vase zaprta,
ji usta molčijo, jeklene oči ji veka zakriva,
ko ruši jim upe in trga kos kruha iz rok,
a jaz trkam na vrata človeške vesti in dobrote,
na njihove duše, srce in nenasitno telo.

Bodimo človeško solidarni in pomagajamo potrebnim, vsak po svojih močeh! Radostni prazniki pod toplo streho z obilnejšo rezino domače pogače so človekova pravica, ki pripada vsakomur. Prav vsakomur, brez izjeme!

PESNIK KOT ARHITEKT

Pesnik kot arhitekt
Poezija te zajame,
zavije v svilo
in spremeni v sladkorni trs.
Je lapis za ižiganje ran
in divjega mesa.
Ti pogasi žejo duše
in oživi glasbo v tebi.

Pesnik je arhitekt svoje stvaritve. Njegov gradbeni material so besede, ki so gradniki smislov. Posamezne besede se pomensko povezujejo v metafore, te pa sestavljajo celoto pesnitve.

Večpomenska besedila metafor so organska snov, ki tvorijo vezivo razodevajočega pesniškega sporočila. Metafore so stavki z igrivo, simbolično, epistolarno in tudi polemično govorico dvoumnih ali večumnih pomenov besed.

Pesniška misel ustvarja prostor, kjer najde beseda svoj preneseni pomen nerazkritih misli. Metafora razbije misel in iz njenih delcev gradi strukturo. Pesništvo bi lahko poimenovali arhitektoniko upesnjene umetniške stvaritve.

Metafora se razpira in svet izrisuje v več barvnih odtenkih, mnogoplastno, žarči ga z mnogopomenskostjo in predstavlja enkratnost poetove domišljije, ki se razprostira v neslutene daljave in dolbe skale v globine k izviru spoznanja. Svet razgrinja s svojim molkom, ki mu sledi pomišljaj, čustvo in zadostni razlog, da notranji dialog s slišanim razloži v metaforičnih podobah.

Metaforična govorica je inovacija. Gozd simbolov očiščuje in omogoča dihanje; je razsežje mnogopovedanosti in mnogoglasnosti, izraščeno v razodevanje nezavednega. Beseda daje mislim barvo, vzgib duše in oko srca jim dajeta prostorsko in časovno razsežnost, harmonija jih pa uglasbi. Polifonija izstopi iz sebe kot govoreči jaz, ki želi povedati.

Absolutni notranji jaz nagovori pesnika, da kot etična oseba z neposrednim življenjskim izkustvom pripoveduje. Pesnik potrebuje njegovo zanesljivo besedo, če hočeta preživeti v medsebojnem zaupanju v skupnem duhovnem prostoru. Nemir se vprašujoče in razkrivajoče oglaša. V samodanosti in odprtosti se pesnik usodno izroča svojemu duhu. Navdihi so zadrževano dihanje na dnu potopitve v morje in vdih, ko priplava na površino. So klici v odmevajoči votlini: »Oglasi se!«

Poezija je upor, je izstopajoča moč kreiranja, ki se metafizično udejanja kot okrepljena nadčutnost, kot razum in krhka občutljivost na skrajni meji resničnosti biti, ki se zgodi.

Pesnjenje je metafizični angel, ki nenehno plapola s perutmi v pesniku in zatrjuje, da mu ima nekaj povedati. Hrani in razrešuje se s koščki sveta, ki vstopajo vanj. Živi v sozvočju z načeli, ki obravnavajo osnovo, vzroke in najsplošnejše lastnosti duha in volje. Pesnikovanje je ontološko dimenzioniranje lastnega odnosa do sveta, je ustvarjalni trenutek filozofije, ki se hoče udejanjiti kot struktura odnosa, kot vzgib in razrešitev.

Poet stoji med ničem in vsem, steguje roko in zaobjame skrajnosti, spusti se do roba in se dotakne obeh neskončnosti. Vsaka pesem je enkratni in edinstveni dogodek notranje govorice. Pesnik doživlja izkušnjo neskončnega, ki se mu razgali in zagonetno odmakne. Ko preseže mejo svoje končnosti, se razglasi svetu kot sopotnik, ki se dvigne še višje v obzorje neba in išče Hubblove teleskope, da bi se pogledal navznoter. Sešteva druge v sebi in sebe v drugih in izpopolnjuje svoje (samo)zaznavanje s (samo)prevaro, da je neskončni neumrljivi duh v končnem bitju, ki se izraža intuitivno.

Poljublja roke, ki so se dotaknile njegovih oči, da je spregledal. Odrešen skrbi, da na vsak njegov zakaj odgovarja drugi, ki ima pri roki trdnejše resnice, kot jih kaže svet, zato se mu zdi samoumevno, da se reducira na sprejemanje notranje evokacije iz zavesti tretjega, ki si ga znotraj ogleduje kot dovršenost svojega bitja in nagovarja svet onstran dobrega in zla.

Pesnik posluša, kaj govori njegov deziderat. V umetnosti zre duh samega sebe v popolni svobodi zunanje lupine. Prebivalec Olimpa, se umakne s sedeža bogov in gre v svet, da svoje fantazijsko Dionizično ugodje nadomesti z resnico, vse bolj ga prežema mera, ki označuje njegov odnos do realnosti, da se reproducira kot apolinično estetsko, etično in lirično izkustvo.

Poezija izhaja iz notranje potrebe, da se navdušujoči in navdihujoči duh instinktivno iztisne iz duše, ko začuti absolutno neodvisno hotenje za dosego najvišjega namena, ki ga imajo stvari v ljubezni, pravičnosti in lepoti.

Ko svetloba poplesuje v sakralnem razpoloženju in razpolaga z idejami, se rodi pesem. Poezija s svojo sporočilnostjo izpoveduje, sproža vprašanja in dvome, a navdih nagovarja, kako naj se razpotegnejo poteze roke in peresa, da bo »poiesis« postala zrcalna slika poetove duše, eksistencialne verodostojnosti pesnikovega doživljanja sveta, kakor tudi odsev oblike, lepote in lastnosti, oplemenitenih s krepostjo, silo, močjo in bogastvom jezika, barvitostjo sloga, močjo izraza s poglabljanjem lastnega čustvovanja in mišljenja, v sorazmerju s prečiščeno občutljivostjo notranjega poetovega opazovalca in bralca.

Arhitektura pesniške stvaritve se odlikuje po literarnih prvinah. Pesniški opis je izrazito individualen, temelji na lastnih čustvih in vtisih. Naracija naj sledi notranjemu doživetju, notranjemu ritmu, s katerim pesnik izraža svoje misli in čustva.

Poezija je naše sedanje realno bivanje, spoznano in doživeto po svojem bistvu. Poezija je čustvenost, lepota, šepetanje, blagozvočnost in iz duha vznikla beseda, ki na skrivnosten in dvoumen, a hkrati intelektualno dojemljiv način sporoča in daje čutiti, da je človek vrednostno bitje v nedovršenem stanju sveta.

FILOZOFIJA OPTIMIZMA IN PESIMIZMA V POEZIJI

Posvečeno prijatelju, ljubitelju poezije mag. Ljudmilu Arezini iz Velike Kladuše

Svet dobrega in svet zla se zrcalita v govorici, ki se v kreaciji »iz niča« (ex nihilo) razpira v svet. Pesniška govorica je odrinjena v zasebnost osebne zavzetosti, je način razločevanja, da takšno ali drugačno izkustvo onkraj dosegljivosti, daje videti svet v vsej razsežnosti. Je vsek v življenje, da dobimo vzorec tudi od tam, kjer naše oko ne želi pogledati. Ni njen cilj težiti za tem, da bo posnetek zmeraj lep, četudi izvirnik ni.

V poeziji se pesniki odpiramo, da odkrijemo resnico. Transcendentalno imenujemo tisto spoznanje, ki se ne ukvarja s stvarmi, temveč z načinom spoznavanja. Lepota je na strani subjekta in njegovih razumskih moči in sposobnosti. To ubrano razmerje med čutnostjo in umom, med predstavo in mislijo, ki je lastnost zavesti pesnika, predstavlja domišljija. Pesnik najde cilj v samem sebi. Immanuel Kant je najbolj cenil poezijo, ker je pri njej najbolj udeležena fantazija, njena lepota pa izhaja iz razmerja med čutnostjo in umom.

Živimo v času, ko je misli treba usmeriti v celotni tok našega življenja, da razumemo sebe. Stvar na sebi je temeljni pojem spoznanja. Svet se ni začel v času, kamor ga mi postavimo in ni prostorsko omejen samo na naše hoteno zaznavanje. Videnje je razmerje med čutnostjo in umom, je dimenzija ustvarjalnega duha. Že filozof Kant je moral priti do spoznanja, po katerem >… razum ne črpa svojih zakonov iz narave, ampak jih ji sam predpisuje. > To je svet človeške spoznave, podrejen možnostim njegovega spoznavanja in je veljaven samo za človeštvo.

Zavest ne ustvarja predmetov tako, da bi si jih zamišljala, da bi jih ustvarjala »ex nihilo«, ampak tako, da ureja čutne vtise vnaprej po določenih poteh v prostoru in času na podlagi substance, vzročnosti, bivanja, nujnosti in slučajnosti.

Resničnost torej čutim, jo zaznavam in doživljam le v obliki prostora in časa. Filozof Kant je prišel do spoznanja, da mora v vsakem človeku posebej delovati vnaprejšnji, apriorni, od izkustva neodvisni moralni zakon, ki ga je imenoval kategorični imperativ. Dejal je: »Deluj tako, da bo maksima tvojega ravnanja po tvoji volji postala vsesplošni naravni zakon!«

Umetnost, je postala poetizirana uglasbena filozofija. Poetična praksa izhaja iz vsega, kar vidi, zaznava in čuti. Pesnikov oblikovalni nagon se razvija navznoter kakor navzven, kjer je središče in temelj njegovega bivanja. Pesnik vidi zakonitosti in red vsake stvari. Pesnik je suženj resnice. Pesnik preroško vidi razvoj dogodkov. Poezijo prebudi slutena resničnost od daleč. Filozofija je pesniku usojena. Najprej mora pesnik pojasniti sam sebi kaj je začutil in napisal. Pesem temelji na individualni ravni doživljanja. Svoboda se razodene, ko vstopi v ječo.

Ideja lepega vsebuje idejo norme in idejo uma, ki obvladuje etična razmerja. Prek uma je estetika povezana z etiko. Pesmi ni mogoče razložiti razumsko, temveč je stvar občutenja bralca. Človek, ki so ga hoteli vzgojiti stoiki, bi bil sam razum. Bil bi človek vednosti in ne dejanja. Prav je, da živimo v prepričanju, da v življenju prevladuje dobro nad slabim, torej, da smo optimisti, a zlo obstaja. Pesnjenje je priložnost, da ga vidimo in razkrijemo tudi tam, kjer se našemu estetskemu čutu za lepoto izmika.

Videnje je nekaj izvorno prvotnega. Celota je moralna nujnost. Pesem je tudi umetniško prirejen kaos, očarljiva simetrija nasprotij, čudovita menjava zanosa in ironije ustvarjalnega duha. Včasih zahteva tudi naporno iskanje, da kar je obrnjeno na glavo postavimo spet v svoji zavesti in sodbi na noge. Sodbo izgovorimo na mestu, kjer bi morali molčati in molčimo na mestu, kjer bi morali spregovoriti.

Bit je čas, je človeško bivanje. Spremlja nas s stalnim predpogojem niča v zavedanju eksistence. Če se preizkusimo kot duh, smo posegli v izkustvo transcendence, kajti povezava je možna samo, da jaz čutim, da me je znotraj nagovorila celota kot projekcija sveta, kot poseg odprtosti iz neskončnih razdalj, kajti samo spoznanje je gonilo besede. Človek je po besedi človek. Tudi pesniški. Le celota lahko daje odgovore na izzive iskanja resnice, je spoznavna pot svetlobnosti luči, ki osvetljuje iščočega.

Tragedija s svojo ekspozicijo, dejanjem in razpletom kaže ljudem, da je narava človekovega obstoja v bistvu zla, in tako tudi umetnost upravičuje filozofijo pesimizma. Filozof in umetnik se ukvarjata z istim - z življenjem.

Slovenski pisatelj Josip Stritar, derivat Schopenhauerjevega pesimizma in njegove filozofije, ki je sicer vključevala skozi spoznavanje indijske filozofije tudi vprašanja moralne askeze, je pod njegovim vplivom razlagal Prešernove pesmi v duhu »solznodolinstva«, čeprav Schopenhauerju ne bi mogli očitati, da je bil negativen mislec in negativno vplival na Stritarja.

Umetnost razodevanja bistva sveta, ki ga pesnik spoznava samo površinsko in ne more prodreti v njegovo jedro, ni življenjska. To misel so ponavljali skoraj vsi predstavniki filozofije življenja in predstavniki filozofije eksistence (n.pr. Martin Heidegger).

Optimizem pa je čustvo upanja, ki ga človek doživlja v zanosu nad suhoparno racionalnostjo. Pesnjenje spremlja omama, zanos, pijanost, neke vrste ekstaza, orgastično razpoloženje, ki se mu pridruži apolinična vizija sveta. Ideal lepega je pri Kantu estetika povezana z etiko. Pesmi, ki jih ne prebudi resničnost so za Goetheja iz trte izvite in zanič (tako je rekel Eckermannu).

Optimizem in pesimizem sta dva razpoloženjska pola življenja, na katerih se uresničuje deifikacija in demoničnost človeškega bivanja kot resničnosti biti, zato se jima umetnost ne bo nikoli odrekla. Prava poezija ima tudi razmišljujoč značaj.

KREACIJA "EX NIHILO"

DANAŠNJE MISLI, 22. listopada 2009

Čas se je zgostil v zgodovini in jaz imam pravico domnevati, da vas je zasnežilo.
*
Einstein vam že kaže jezik. Naj sleče še cunje s sebe, vam odmakne hrib in spere oči, da boste pokukali čez dimno zaveso.
*
Bogovi vemo od kod so prišli, ne vemo pa od kod so prišli ljudje in kam gredo z zavezanimi očmi.
*
Kam gredo vse prazne besede na točki prehoda iz ostriženih vrtov resnice? So to slepe pege našega razuma ali plastične rože, ki dajejo videz, da v snegu cvetijo?
*
Ne boš mi ukazoval ti, tam kjer mi vest ukazuje, sem jaz gospodar!
*
Ne ponujaj mi obrazcev, kako naj vidijo moje oči jutranjo svetlobo! Moje oči so teleskop, obrnjen navznoter.
*
Če je človeško bivanje njegov temelj, je njegova bit podana že sama po sebi v človeku in svetu.
*
Meje se ne moremo iznebiti, lahko se iznebimo le nadležnih, ki jo prestopajo.
*
Ne odvzemite ljudem blagodejne toplote, ki jim jo daje spomin na preteklost, dokler jim toplote ne povrnete v otipljivi obliki.
*
Če smo na ladji, pripravljeni za plovbo, si izberimo najboljšega krmarja. Imamo vzor v megagalaktičnem opazovanju vesolja in našem obstoju.
*
Če smo postali predmet praktične rutine, smo postali njeni predmeti. Medsebojni odnos pa je le virtualen kot statistika na elektronski disketi.
*
Gospodarsko zadolžene države ni mogoče rešiti na isti stopnji razmišljanja ljudi, na kateri so bili, ko so jo ustvarili. Potrebna so druga orodja.
*
Vprašanje je, kako naj ravnam, ali naj pritisnem na svoj boleči živec, da poskoči in se sprosti, ali naj obmirujem, da me živec dregne naj poskočim in ga sprostim bolečine?
*
V šoli sem videla globus velik kot žogo in mislila na nogomet, nato sem vstopila v vesoljsko ladjo in krožila po praznem vesolju in opazovala kako se odpirajo črne luknje in nas srkajo v njihov zračni balon. Nogometašev ni bilo nikjer. Vse je odvisno v kakšnem merilu se opazuješ.

SEKULARIZACIJA IN ZADRTOSTI

Fizik Albert Einstein je rekel, da Bog ne kocka.

Pravi, da kdor hoče kaj (novega) ustvariti, mora to novost že "zazreti" preden jo je "odkril", vse po znanem pravilu, ki ga beremo pri Einsteinu in drugih velikih matematikih in fizikih rekoč - rešitev že imam, samo poti do nje še ne. Vidim jo, samo ne vem, kako bi prišel do nje.

Mnogi menijo, da je treba Slovenijo sekularizirati, kar pomeni, povzročiti, da izgubi država verski in cerkveni značaj. Mislim, da si ekstremov v delovanju ne smemo dovoliti, ker bi s tem dogmatizirali um do drugih skrajnosti.

Načelo ločenosti cerkve in države je ustavna kategorija in znotraj tega načela se ve, da nima upravljanje države verskega značaja, čeprav je tudi cerkev z verniki subjekt upravljanja, vendar znotraj človekovih svoboščin in zakonov, ki vladajo v družbi, ne pa kot oblast.

Tu so stvari jasne in ne bi kazalo demonstrirati premoč občega nad posamičnim in individualnim. Vera je etično utemeljeno upanje v nekaj odrešenjskega, kaj drugega je n. pr. preostalo ljudem v Auschwitzu, Dachauu, kjer je bil tudi moj oče? V peklu neizmernega človeškega zla so ideje in prepričanje o nedotakljivosti in svetosti življenja nekaj absolutnega v človeški zavesti. Tostranski svet je zemeljska razsežnost, torej življenje samo v svoji zgodovinski razsežnosti. Kakor koli že, izrazito svetovnonazorsko dojemanje prej ali slej skuša vzpostaviti in uravnavati celoten duhovni in realni svet samo iz zavesti. Zgodovina je pokazala, da substituta za religijo enostavno ni. Njeno nadomestilo je lahko samo nihilizem. Nihče ne more biti mojster našega mišljenja, ampak naš um sam in naša zavest. Nobene možnosti ni, da bi vernika omejevali z nekimi normami. Če bi tako blokirali spontanost in avtonomnost mišljenja, bi naš »organ resnice« izumrl.

Zelo težko bi odgovorila na razmišljanje raznih komentatorjev v blogih na prispevek TV oddaja Piramida – križ da ali ne. Za tematiko je javnost pokazala veliko zanimanja, vendar če strnem vprašanja in odgovore v celoto, bi rekla, da je razmišljanje reducirano na zelo formalne in nepoglobljene okvire. Morda si je treba stvari raztolmačiti z globljo logiko. Krščanstva ne moremo umestiti v vrsto pojavov, kot so naravni (noč, dan, pomlad, dež, sonce itd) in družbeni (družbeni redi, življenjski standard, ipd), ki jih je z ustreznimi metodami mogoče natančno oceniti in izmeriti, kot n. pri. starost, obseg in sestava našega planeta.

Za pojave, med katere sodi krščanstvo, je značilno, da se v njih videz in resnica že v samem izvoru razhajata. Govorimo o pojavih z meje dveh svetov – vidnega in nevidnega, zunanjega in notranjega ter tostranskega in onostranskega. Videz in resnica se pojavljata asimetrično. Kar vidimo, ne odraža nevidnega, kar je tostranskega pa ne onostranskega. Resnice, na katere iščemo ljudje odgovore, ne morejo nikoli zadovoljivo zajeti resnic onstran videnega, onstran znanstveno nedokazanega. Te pojave si lahko razlagamo le interpretativno prek simbolov, po katerih se nam nevidni svet javlja. Vse religije in tudi krščanstvo sodijo v red takšnih pojavov in ko se govori o upanju na krilih simbolike, se ima v mislih, da človek duhovno prestopi rob znanega in našemu razumu dosegljivega.

Tu bi omenila študije naše filozofinje dr. Cvetke Töth »Spontanost in avtonomnost mišljenja«, ki predstavlja lepo predstavitev filozofskega izkustva, ko pravi, da če mišljenje ne bi bilo zmožno videti ničesar utopičnega, bi to pomenilo konec mišljenja. S tem je zajamčena odprtost mišljenja in celoten človekov mišljenjski svet tvori totalnost, torej celoto. Dialektiko določa sama narava bivajočega, zato nesporno velja kot moč vsebinskega mišljenja, kar upoštevata tako Hegel kot Adorno.

Kaj želim povedati? Da je treba vero gledati skozi optiko logike svobode mišljenja, torej vidnega in nevidnega. Človek je tako ustvarjen, da v svoji zavesti občuti svojo stisko in stisko sveta. Kaj mu preostane drugega kot upanje. Upanje, da nas nekdo ali nekaj izven nas reši. Človek je temu rekel Bog. Dimenzijo vere in potrebe po verovanju ljudi je treba gledati po znamenjih odrešenja. Vsa novost Jezusa Kristusa v primerjavi s starim svetom je v tem, da človek ne vzpostavlja sebe kot sprejetost »iz nič«, temveč kot del tistega, v kar veruje, kar obstaja, kar je človeku dalo podarjenost, da je, da obstaja. Zato smo ljudje običajno ponižni in hvaležni že po svojem izvornem bistvu, razen ljudi, ki jih daje napuh in niso sposobni širše dimenzije duhovnega bivanja.

Med človekom in stvarstvom se vzpostavlja nek odnos, ki sebe izpeljuje iz sveta in omogoča človeku neko notranjo mero rasti, ki pripada neskončnemu. Človek izčrpa vse labirinte svojega možnega in ljubezen je edina, ki zmore ustvarjati iz nič in duha voditi v novo spoznanje, v nov presežek. Tako smo v bistvu dosegli ves naš človeški razvoj in tudi znanosti ne bi bilo, če človek ne bi bil sposoben miselno stopiti čez rob. Človek je večen zamudnik odkrivanja, tega je zmožna samo zavest.

Če se vrnem k filozofinji dr. Töthovi ali Adornu, ki navajata, da je veljal v preteklosti vzorec dialektičnega mišljenja, ki je izhajal iz materializma, ki ni priznaval človekove zavesti, »mišljenja čez rob«, če se tako izrazim kot totalnosti oziroma celote. Po sesutju socializma boljševiške provenience, ki je obravnavala dialektično mišljenje kot filozofijo v mirovanju, je spet postalo filozofsko izkustvo totalnega mišljenja in zavesti aktualno. Adorno je uspel povedati, kaj ohranja še filozofijo pri življenju, zato bo človek čudenja in strmenja, kot homo adorans, večno obstajal. Surov materializem ne bo nikoli mogel umestiti človeka v ozke okvire materialnega, ker ima sleherni hotenje v sebi po presežnem.

Moč vsebinskega mišljenja nam omogoča, da neprestano bogatimo našo duhovno razsežnost bivanja. V tem filozofskem izkustvu imata tako poezija kot tudi vera svoje sakralno mesto. Seveda ljudje verujejo na različne načine. Marsikdo bo rekel, da je njegova vera vključena v spoznaven proces njegovih notranjih duhovnih razsežnosti s filozofsko refleksijo od kod prihaja, kaj je in kam gre? Posameznik je nekje intervertirani miselni arhitekt svoje zavesti.

Zato menim, da verske inštitucije lahko obstajajo le kot nenasilna komunikacija s človekom pri odkrivanju, kar človek išče. Zato so mi blizu tudi sodobnejši filozofi, kot je n. pr. Gianteresio (Gianni) Vattimo, italijanski filozof in politik, * 4. januar 1936, Torino, Italija. Filozofijo je študiral na Torinski univerzi pod mentorstvom eksistencialista Luigija Pareysona. Leta 1969 je postal redni profesor estetike, v letu 1982 pa še teoretične filozofije. Med letom 1999 in 2004 je bil član Evropskega parlamenta.

Nietzschejevo izhodišče bilo, da Boga ni. Po njegovem mnenju vera v Boga siromaši življenja ljudi. Vera v nebesa po smrti omejuje sedanje dostojanstvo in vrednost človekovega bivanja. Središče Nietzschejeve analize je bilo, da se je Nemčija s celotno Evropo obrnila proti krščanstvu, medtem ko ni imela poguma, da bi ga sprejela. Skoraj ni dvoma, da je Nietzsche gledal nase kot na nekakšnega preroka. Čutil je, da ima za svojo generacijo nalogo, da jo zbudi iz spanja in izpostavi njene lažne vrline. Vattima pa je rekel: Credo di credere.

Vattimo je predstavnik filozofskega postmodernizma, katerega opredeljuje skozi koncept "šibke misli". S pomočjo Heideggerove filozofije se pridružuje kritiki temeljev hermenevtične filozofije nemškega hermenevtike in njegovega učitelja Hansa-Georga Gadamerja. Največji poudarek Vattimove misli leži v njegovi tezi o "šibki misli". Credo di credere (Verjamem, da verjamem).

RKC je inštitucija, vpeta v čas in družbo in je del našega krščanskega etosa, kar praktično pomeni, da temeljijo naša kultura in vrednote na njenem izročilu. RKC je dejstvo, ki ga ne moremo kar tako ignorirati, saj obstaja že dva tisoč let in je del svetovne družbene zavesti, predstavlja tudi ravnovesje sil. Koliko se je zmožna spremeniti in posodobiti, ne da bi okrnila etično, je pa na njej sami. Gotovo se tudi tu odvija nek proces, ki pa ne bi smel biti proces relativiziranja vrednot, ki smo jih sprejeli v naši potrošniški družbi, v kateri prednjači materializem. Cerkev ima svoje slabosti, a hkrati tudi spodbuja mir, obče človeške vrednote in marsikaj dobrega ljudje odnesejo od krščanstva. Mislim, da v družbi morajo verniki in tudi cerkev občutiti sproščenost.

Nerada se pogovarjam z miselno ozkimi in materialistično zagrizenimi govorici, iz katerih veje nestrpnost in celo sovraštvo do katolištva. Obsojam tako fundamentalni ateizem kot fundamentalni klerikalizem. Oba izhajata iz istih korenin.

Takole ko berem razne nestrpne in pogosto tudi sovražno nastrojene prispevke v zvezi s krščansko religijo, sem razmišljala, kaj te ljudi žene naprej, da se izrekajo o drugem eksistencialnem »modusu vivendi« drugače mislečih na takšen neprimeren, pogosto primitiven in tudi sovražen način. Da so neverujoči ateisti, vemo. Vendar pri tem sem se spraševala, v kakšni obliki se pri nas pojavlja, oglaša in deluje ateizem.

Ateizem dobiva razsežnosti ideologije, zato ker se ne pojavlja zgolj kot svetovnonazorska opredelitev posameznika s pravico do neverovanja, temveč deluje tudi organizirano v vlogi napadanja verujočih in hoče s svojimi prikritimi političnimi sredstvi in cilji reducirati družbeno zavest in filozofijo na marksistično ontološko pojmovanje družbene stvarnosti z vsemi idejami, ki se hočejo restavrirati kot nekdanje sovraštvo do drugače mislečih in se zato od klerikalizma, ki izrablja vero za politične namene, ne razlikuje. Nad verujočimi se kar naenkrat pojavijo razmere, kot da bi bile povsem odtrgane od ustavnih svoboščin pravice do veroizpovedi in verskega združevanja, več kot jasno pa je, da te razmere ustvarjajo čustva ljudi, ki jih nekateri radi razpihujejo.

Ateizem je redukcionizem, ki hoče po stari shemi družbeno zavest prevesti na odsev nekdanjega pojmovanja državnega gospodinjstva in normirane družbene biti, hkrati in odklanja resnico, da je bistvo človeka enotnost predmetnosti in subjektivnosti hkrati. Verovanje je zgodovinski pojav človeškega kulturnega razvoja in izhaja iz lastnega duhovnega spoznanja vsakega posameznika. Torej izhaja iz njegove subjektivnosti, ki je sestavni del družbene zavesti, ki naj se kaže kot objektivna resnica.

Zavest človeka ne more biti reducirana na politične razmere in politično klimo ter oligarhijo, ki želi ljudstvu vladati, zato je v središču pozornosti proces osvobajanja slehernega, v katerem konkretni subjekt producira družbeno stvarnost bodisi kot nevernik ali vernik in je sam v njej historično produciran ali reproduciran.

Pri tem pa ateist pogosto služi kot subjekt ortodoksni politki pri doseganju njenih političnih ciljev ter izpolnjuje s svojim ideološkim ateizmom politično funkcijo in udejanja propagandno akcijo odkritega napadanja verujočih, kar pa ni šteti več zgolj kot njegovo svetovnonazorsko opredelitev, temveč kot politično delovanje, ki seje nestrpnost.

Klerikalizem je bil veliko krat tarča političnih obračunov, nikoli pa nisem zasledila, da bi o ateizmu kot politični ideologiji nestrpnosti pri nas kaj več razpravljali. Obe skrajni meji delovanja pa razkrajata enotnost naroda ter sejeta nestrpnost in sovraštvo med ljudmi.

V sodobnem pojavljajočem se ateizmu, zlasti med mlajšimi, je značilna teoretična redukcija, ki vidi svoj fenomen v kontinuiteti namišljenega socialnopolitičnega napredka neverujočih v ospredju s svojimi političnimi idejami, ki pogosto rušijo etičnost, ker se hočejo prek delujočega ateizma restavrirati z vsemi svojimi starimi napakami in prilaščanjem svobode drugim. Ateizem v funkciji politike se torej na zelo vulgaren način odziva in napada verujoče in Cerkev kot institucijo ter zlorablja neverska čustva za svoje ideološke obračune z verujočimi češ, da so ideje in nauki Cerkve in vernikov konservativni, nesodobni in zastareli, ne da bi pri tem tak ateizem utemeljil etičnost svojega nazorskega prepričanja, ki je samo odsev politike, ne pa tudi etičnosti človekovega delovanja.

Govoriti o družbeni stvarnosti in zavesti, ne da bi se ji nakazala nova razvojna smer etike in strpnosti, je početje, ki ruši pridobljene vrednote na določeni stopnji razvoja in zapušča za seboj vakuum. Naša kultura ima svoje korenine v krščanskem etosu, ki predstavlja zavest časa. Človek sedanjega časa potrebuje totaliteto človeškega izkazovanja življenja tako socialno-družbeno, etično kot duhovno. Lastno človekovo prepričanje naj eksistira kot notranja nujnost posameznika ob zavesti slehernega, da človek drug drugega potrebuje brez predznaka kaj je kdo po svojem nazorskem prepričanju.

TV ODAJA PIRAMIDA - KRIŽ DA ALI NE

Na TV oddaji Piramida je direktor verskega vladnega urada Aleš Gulič bolj z distance in lakonično komentiral dogodek o odstranitvi križa na šoli, ki je gostovala v prostorih župnišča, medtem ko se je znani slikar Jure Cekuta do tega vprašanja opredelil filozofsko in s svetovljansko nazorsko širino, ki pritiče intelektualcu, vendar dovolj jasno in človeško sporočilno.

Pred obličjem današnjega sociološkega in humanističnega pojmovanja velikih medosebnih gibal časa, je vedno človek razlagalec, ki ustvarja distance do nazorov in resnic po miselni poti in daje stvarem in pojmom končni smisel.

Šola naj bi bila spoznavna pot do resnice.

Zahteva za snetje križa s stene gostitelja šole, torej iz župnišča, je nestrpno in nespoštljivo dejanje, ne le do Cerkve kot institucije, temveč in predvsem do vernikov. Dejanje je žaljivo in se ne more opravičevati z laičnostjo šole.

Žalostno je, da si nekateri ateisti izmišljajo vedno nova in nova ponižujoča, že skoraj inkvizicijska dejanja (sežig križa, zahteva za njegovo odstranitev, itd) in nove teorije za demoniziranje krščanske simbolike, ki je del evropske zgodovine, človekove zavesti in kulture.

Še vedno v zavesti nekaterih prednjači ideologija izničevanja kulturne dediščine krščanstva na liniji ontološkega nihilizma in posurovelosti duha. Človek ni samo rodovno in plemensko bitje, kot je navajal Marx, temveč tudi in predvsem duhovno bitje. Križ je le simbol z določenim duhovnim pomenom.

Sploh ne gre v tem primeru za laičnost šole, temveč za nesposobnost šole za subtilnejši pristop in vrednotenje take zahteve, saj takšno ravnanje sodi bolj v srednji vek, ko so ljudi, knjige in simbole sežigali na grmadah, sedaj pa bi jih celo prikrivali pred očmi učencev s črnimi cunjami. Saj normalen človek sploh ne more verjeti, da je to v 21. stoletju sploh mogoče.

Šola bi na učence vzgojno vplivala, če bi križ pustila viseti na steni in učencem vzgojno obrazložila:

1. ustavno načelo ločenosti cerkve od države ter ustavni koncept laičnosti šole;

2. pomen križa skozi človeško zgodovino in njegov verski pomen skozi prizmo verstev, etike, humanizma in poznavanja globljega človeškega bistva in sporočilnosti križa kot simbola trpljenja in darovanja dobrote človeštvu in da zato križ uživa spoštovanje ter da je v mnogih državah križ po šolah tradicija ter da je bil križ in drugi simboli v človeški zgodovini tudi zlorabljeni.

3. Šola si je vzela neomejeno pravico pokazati kako nepopustljivo strogo je vezana in omejena na ideološke strahove in na slepo poslušnost pravnim načelom, ki jih implementira v praksi na civilizacijsko nestrpen in težko razumljiv način.

V vsakem primeru bi učenci v šoli imeli pravico, da bi bili objektivno informirani o načelu ločenosti države in cerkve, laičnosti šole in križu kot verskem simbolu in bi s tem šola dosegla pri učencih vedenje in znanje ter jih podučila o strpnosti v medsebojnih odnosih, kjer se pojavljajo različnosti. Z odstranitvijo križa je šola pokazala le striktno slepo sledenje, ki služi le načelom, ne pa življenju. Hkrati pa je šola izničevalno posegla v dragoceno vrlino, ki ji pravimo strpnost. S svojo nespretnostjo je šola pokazala nestrpnost in verjetno nenamenoma sporočila javnosti sovražna čustva do verskih simbolov in posredno do vernikov. To pa ni nobena civilizacijska pridobitev in nikakor ni vzgojno in državotvorno ravnanje šoskega sistema.

Politika je na nek način dvolična in nedosledna. V neposredni bližini centra prestolnice se projektira gradnja velikanskega islamskega centra, v katerem se bo poleg verskih obredov in čaščenja simbolov, uresničeval tudi verski šolski islamski program in uresničevalo so bo tudi šeriatsko pravo iz koranovih sur tako, da o dosledni ločitvi cerkve in države tu za zidovi, kjer se bo opravljala tudi pedagoška vzgoja slovenskih državljanov, ne moremo govoriti. Kot je znano načrt islamskega centra predvideva tudi šolske prostore, v katerih se bo izvajal pouk in šola najverjetneje ne bo imela koncesije države. Postavlja se vprašanje, ali bo ministrstvo, pristojno za šolstvo smelo vstopiti v te prostore in sneti verske simbole. Verjetno si nihče od ministrov ali vladnih predstavnikov tega ne bo dovolil.

Tu se odpira veliko vprašanj kaj laičnost šole tudi v resnici pomeni in kako je tudi zares cerkev tako strogo ločena od države. Kadar državi ustreza, je s cerkvijo povezana, kadar ji ne ustreza pa uporablja druga restriktivna merila.

Če bi država po šolah tako nadzorovala preprodajo drog kot verske simbole, bi bila naša država en sam raj srečnih otrok, staršev in učiteljev. Vendar s križem ali brez je resnični demon bolj prisoten pod križem kot na križu. Takšno ravnanje je le kazanje premoči ideologije in izrabljanje pravnih norm brez prave človeške mere.

MERE BIVANJA

Če bi me kdo vprašal, naj mu odgovorim, kakšne mere kakovosti bivanja razločujem in razkrivam kot občuteno navzočnost dobrote in pravičnosti v današnjem prebivanju, bi me spravil v zadrego, saj ni nujno, da jih tudi povsem razumem v pomenu umetno ustvarjenega in ponarejenega višjega družbenega smisla. V tem pogledu lahko izhajam le iz svoje osebe.

Vsakdo pričakuje od drugega nek pristop, ki ga ima sleherni v svoji človeški vlogi, ki temelji na zavesti. Zato je težko neprilagojeni novemu družbenemu stanju po osamosvojitvi dajati kakršne koli ocene, ker smo si postali med seboj različni. Ta različnost je najbolj očitna v razslojenosti. Pa vendar naš kolektivni spomin je še svež, da lahko odkrijemo vsaj razlike med preteklimi tradicionalnimi in sedanjimi novimi načeli, ki vplivajo na oblikovanje okoliščin, v katerih je vse manj prostora za neposredno človeško bližino; čutiti je razosebljanje sosedstva in človek skoraj ni več sposoben narediti koraka iz sebe, ne da bi za to čakal na povračilo oziroma plačilo. Družbena ureditev, v kateri živimo, me navdaja z odporom, saj je aktivna soudeleženost posameznikov z dobroto tudi zasmehovana kot staromodna. Tu gre za vprašanja stapljanja identitet, recipročnosti, človeške solidarnosti in izpolnitve človečnosti iz trajne pozornosti do bližnjega.

Dobro oduševlja in oživlja. Vprašajmo se, koliko te preproste človeške snovi premoremo in kakšen napredek ali s kakšno humanistično inovacijo se lahko postavimo pred oltar svojega osebnostnega razvoja in vesti; kaj smo kot posamezniki dosegli od tedaj naprej, ko smo se pred dvema desetletjema začeli pogovarjati o kakovosti našega novega bivanja in koliko tega se je v nas še ohranilo, da bi presojali kriterije našega dosedanjega ravnanja.

Ali ni zavladalo neko stanje, ki je ošibilo naše zmožnosti v razsežju biti za drugega. Pogosto me preveva občutek, da smo se odcepili sami od sebe in da gledamo na dobro kot na od zunaj postavljeno merilo.

Marsikdo lahko podvomi ali se znamo sploh soočiti s pomanjkljivostmi, ki nas obdajajo, ali nas ni morda zajelo neko puhlo dolgočasje ob spremljanju dogajanja, ali res ne najdemo nobenega vzroka za zaskrbljenost, ko se postmoderni intelektualizmi pomnožujejo po višini izrečenih mogočnih besed, ne pa tudi po globini odkrivanja razsežnosti bivanja, ki ima svoje korenine v najpreprostejšem izvornem bistvu dobrote in vzorih naravnega življenja. Temu se v življenju ne moremo izmikati, kajti vlak odpelje dalje in moramo čakati na naslednjo priložnost, da se bomo utemeljili kot družba po svoji človečnosti in modrosti. Vprašanj je, kako dvigniti digniteto poteptanemu človeškemu dostojanstvu.

Diagnoza prevelike sproščenosti bivanja je nesposobnost odpiranja oči za resničnost, ki jo rušijo utopije po modernizmih. Človekova svoboda ne more služiti le užitkom, razvedrilu in navduševanju nad moralno atonijo, v katero nas ženejo potrošništvo in nesposobnost kljubovanja Atili in Džingiskanu sodobnega uničujočega pohoda človeško nesprejemljivih dvoumij in nasprotij, ki jih ni mogoče rešiti z zakoni, če v sebi ne občutimo vsaj minimuma morale. Vseobsegajočega sistema življenja, ki vdira z zapada enostavno ni, to je zadnja formula življenja in tveganja, je lahko izvor našemu nekritičnemu liberalističnemu pragmatizmzu in racionalni preračunljivosti, lahko postane to zakon črede, ne pa kakovost bivanja in naša presežnost.

Izvor moralnega dejanja je človek kot bitje razuma, svobode in ljubezni. Izgube biti moralen ni mogoče opravičevati ali odvezati človeka te dolžnosti.

Diagnoza slovenske prevelike sproščenosti bivanja je brezbrižnost. V imenu vsega, kar smo lahko v obilici prispevali k utemeljevanju svoje državnosti in ohranjanju slovenstva, prednjačimo v prepirih in egoizmu, a naša prihodnost išče po domovini človeka, ki bo dober in pošten in kot tak sposoben upravljanja.

Preplavlja nas politično izobilje, ne pa tudi družbeno. Dosegli smo najnižjo možno mero bivanja v človečnosti. Edini kos papirja na katerega lahko pišemo, nam ostane lastna vest posameznika. Družba se poganja za ničem, z neukročenim pohlepom kupuje in prodaja, jemlje ljudem delo pod okriljem človekovih pravic, trguje s človekovimi življenji, zahrbtno zamaskirana slači kožo bodočim generacijam z dolgovi.

Vitraže s klasičnimi vrednotami so razbite, lestenec je padel v temo, začeli smo sobivati eden z drugim kot slepi netopirji z zoženimi krili. Čustvena inteligenca in dobrota sta bili stari slovenski tradiciji v ljubezenskem razmerju s poštenostjo, ki nam je bila vedno v ponos. Kaj pa danes?

Ali so inteligence, razsvetljeni aristokrati znanja, vedenja in etičnosti, bi rekla očetje in matere naroda, pripravljeni voditi narod duhovno in častno, ne pa utihniti in se udinjati oblasti, ko jih ljudstvo potrebuje. Moralno razpadle včerajšnje hierarhije na ruševinah in plečih naroda kopičijo zase bogastvo. Posledica njihove prevlade je moralni nihilizem, ki v najgloblji osnovi pomeni zanikanje naravnih zakonov, relativiziranje tradicionalnih vrednot in izgubljanje sposobnosti biti moralen.

Merilo nacionalnega programa je zadovoljstvo ljudi. Dobro in pravično je temelj družbe. Nikomur se ni ob osamosvojitvi države sanjalo, da se bo življenje tako izmaknilo in se utapljalo v inerciji in mlakužah ciničnih instanc, prilepljenih le na lastne interese.

Ideje razumnikov na zalogo, brez realizacije, postanejo utopija. Slovenija iz dneva v dan postavlja zahtevo po soočenju ne le v tistih temah, ki razdvajajo, temveč v tistih temah, ki nas povezujejo in ustvarjajo prostor za prihodnost.

Nosilci družbenih vlog so ostali isti, sprememba sistema jim je omogočila le prosto gibanje v prostoru in času, ne da bi kršili formalne norme, ker so poskrbeli, da le-teh ni bilo in še danes je tu bela lisa. Njihova dispozicija in koristi so jim je omogočile, da so počeli, kar se jim je zahotelo. Odločajo odmaknjeni od ljudstva, porazdeljeni po strankah, s ciljem, da s svojimi rundami izplenijo čim več.

Ne glede kdaj in kako počenjajo stvari, in če jih ne delajo modro, ostanejo to le neumnosti ne glede na sistem in čas. Narodu je že skoraj poginilo zadnje upanje, da bi odločal o sebi. Kaj pričakujete še od politikanstva, ki je ostalo kot grenak okus ponižanih, surrealistična kabina v podpalubju ladje, ki tone, medtem ko se njeni kapitani s posadko rešujejo na druge ladje s polnimi žepi bogastva. Ideali preteklosti gledajo v vas kot muzejska bitja, strmeči v večnost ostati vaši gospodarji.

BUKET TRPKIH RESNIC

Soočenja in razhajanja nas lahko okrepijo ali razvrednotijo in ukinjajo.
*
Slovenska vojska je bila pomemben dejavnik v Afganistanu, doma z njo trgujemo in rešujemo epohalne zmote sveta.
*
Logistična analogija nekoč še ni poznala letal in vojščaki so prihajali z bojišč peš. Brezkončne poti so se končale, ne pa tudi večne.
*
Skrivnost uzrtja vzroka prepustite Platonu, ker on je pustil odprta številna vrata, da se lahko vidite v vzvratnem ogledalu.
*
Bitnost dobrega je uzrtje globokih oči, ki imajo izhod na vse morske strani. Sledijo medeni tedni. Eden pride v Had, drugi v nebesa.
*
Debeli posli se posrečijo drugim.
*
Na Obali in Krasu tujci kvačkajo parcele!
*
Nižje sistemske ravni se jezijo, višje sistemske ravni se gostijo in vohajo denar.
*
Naš slogan: suverenost je hierarhično primarna, varovanje človekovih pravic in demokratičnih pravnih standardov je primarno, v kolikor se ne spremenijo v sekundarno.
*
Cerar zadnje časa dobro ravna s svojo pravniško nadarjenostjo.
*
Diagnoza: Ljudstvo potrebuje mavčno podpornico vratu.
*
Potrebujemo klešče za izritje žebljev pribitih na križ.
*
Vaši zobje so sijoči, ljudski nagniti. Komu smrdijo besede? Zdravstvu!
*
Ali nas bodo farmacevtski, zdravniški in sodniški lobiji spravili na beraško palico?
*
Rjuhe doživljajo prostitucijo. Prostitucije ni, ker se prostituirajo že skoraj vsi, ki ležijo na belih rjuhah.
*
Smrad je zaprt v pločevinki sardin.
*
Omet je odpadel, gledalci ne ploskajo več, se držijo za glavo.
*
Kozmonavti odnašajo žrtve cestnega prometa v vesolje in beležijo promile na Marsu , kjer iščejo vodo, ki bi nadomestila vino. Toplo podnebje dopušča ustanovitev kolonije pijancev na Marsu.
*
Koža jim smrdi po plesni od laži, resnica skovika.
*
Od beleža izpod katerega udarja rdeče, še ni kemijskih rezultatov, ker je kemija preveč vulgarna veda.
*
Varuhom ruševin gorijo na grobovih tolste sveče.
*
Zakaj je Slovenija svečarska dežela? Ker proizvodnjo sveč tržno diktirata število grobišč in narodov značaj.
*
Za nedotakljive so izdelali posebni kanape s pozlačeno ograjo, da ne bi kdo dol padel.
*
Nekateri že dolgo niso jedli, ker je kruh zaboden z ostrim pogledom in črnim nohtom.
*
Pisatelj ni več družbena figura, temveč zasebnik psihotik, ki ne razume politične literature.
*
Vpliv, slava in denar bedakom, ljudem pa Avsenikovo in Slakovo veselje do poskočnic.
*
Pri izkazovanju čustev se lahko razstrelite v skladu z novo tradicijo jeznih državljanov in ne skrbeti za posledice, kajti policije ne bo, ker niso pristojni.
*
Arturjevi podplati na kmetiji slavnih so duša naroda.
*
Gledam jih v usta in roke pa ne razumem približnih pomenov, ker samo momljajo in mencajo.
*
Pisarniškim stolom se spahuje greznica. Ko bodo mišice eksplodirale, nas bo zagotovo zalilo.
*
Noben državljan se ni zbudil in zahteval, da ga še enkrat.
*
Ni se vam treba bati, da bi se okužili, kajti oni so sterilni.
*
Število načinov in položajev ni z zakonom predpisano.
*
Strupena zajedavka pohlepa vas bo ovijala še naprej. Srečno!
*
Že voham po brezmejnosti in prostosti dišečo dušo naroda. Krmilni pulti zavesti so v sunkih zavalovali, vendar še točno ne vemo, kam gremo.

ODMEV NA BILL CLINTONOVO SPOROČILO

Bill Clinton je včeraj popoldne v Cankarjevem domu predaval v okviru 11. Poslovne konference Portorož, ki letos izjemoma poteka v Ljubljani. 42. predsednik ZDA je govoril o sprejemanju skupne odgovornosti za človeštvo. Razumeti je bilo, da je bila odgovornost za drugega njegovo glavno sporočilo. Seveda govoril je kot posameznik in ne več kot predsednik ZDA, saj bi mu politična funkcija predsednika, morda narekovala drugačen diskurz.

Clinton deluje karizmatično in govori na ravni osebne morale in etike z lingvističnimi humanističnimi razlagami, ki nas niso pustile indiferentne. Osebe kot so Clinton in njegova soproga Hillary ter Obama vlivajo upanje za prihodnost, da se bodo stvari morda le premaknile na boljše. Clintonov govor je bil zagotovo sprejet kot pozitivno sporočilo in človek si resnično ne more kaj, da ne bi sprejel takšne preroške obljube in napovedi za prihodnost, ki aludirajo na odkritje sposobnosti v samem sebi biti na tej točki negotovosti, v kateri živimo, moralni in etični ter ustvarjalni človek.

Zavedati se moramo, da živimo v času, za katerega je značilna zelo okrnela in minimalistična morala in da je človekova zavest kot vir moralne moči, zelo šibka. Kako narediti dobrega in odgovornega človeka za drugega, je v etični filozofiji in politični praksi ostala tabu tema, nejasna in dvoumna, saj takega človeka politični sistem takoj inštrumentalizira v vlogi izkoriščevalca ali izkoriščanega in je vprašanje v kakšni človeški kategoriji in usodi se bo posameznik znašel in kako bo reagiral ob preizkušnjah in zahtevah, ki jih pred njega postavljajo izzivi današnjega sveta.

Tu vlada že ustaljeni red izkoriščanja in človek se znajde pred nerešljivimi konflikti, pripravljen, da iz rok različnih avtoritet sprejema pravila svojega delovanja kot oblastnež ali podrejeni. Moralna odgovornost za drugega je najbolj osebna in neodtujljiva in pripada izključno človeku, posamezniku, zato o kolektivni moralni zavesti sploh ne moremo govoriti, čeprav bi bilo nadvse koristno to doseči, zato nas takšno predavanje gotovo še bolj očara in vzbudi čustva občudovanja, saj nas je nagovorila oseba, ki uživa v svetu avtoriteto demokrata in humanista. Vendar realnost je vse nekaj drugega. Človek s človekom se srečuje površno, med njima je malo moralne bližine in odgovornosti. Takšen je pač ta svet.

Predvsem je največji problem v načinu, kako pristopiti k moralnim vprašanjem, ki zadevajo naše dolžnosti, dogovore, omejitve in obveznosti. Takoj se znajdemo v številkah, izračunih, javnem dolgu, poravnavah in delovanju, ki je depersonalizirano in tudi korumpirano. Sistem spreminja svet v tirane in podložnike.

Model družbenega življenja je pripraven za iskanje trenutnih zadovoljitev za politike, komercialiste, podjetnike in medije. Liberalna država blaginje je ogrožena, pojavlja se različnost poti in pogledov na življenje, prevladujejo in dominirajo kalkulacije denarja in nepravične prerazporeditve dobrin.

Nihče se več ne sprašuje po moralnem prostoru. Medčloveška ljubezen je odvisna od tega, kakšne rezultate in dobičke bo dosegla. Naučili smo se ekonomskega pojmovanja ljubezni. Sprejeli smo dekadentni postmodernizem z vsemi slabostmi liberalizma na ravni osebne morale in družbene etike. Do dobrote in ljubezni drugega hočemo priti po najnižji ceni, z manj truda.

Dolžnost spoštovati zakon in pravila naj zamenja ljubezen. Delati kar zahteva rutina, vodi človeka v brezosebnost in izpraznjenost. Izvotljenost sicer ekonomsko preživi, je tudi sposobna kalkulirati materialne interese, vendar skrbeti za drugega, delati drugemu dobro, poskrbeti vodo in hrano afriškim otrokom, delati to z veseljem, kot to dela naš Tomo Križnar je povsem nekaj drugega. To je darovanje sebe drugemu.

Temeljne človekove pravice, družbena pravičnost, usklajevanje odnosov med zahtevami posameznikov in družbeno dobrim so zagotovo aktualna vprašanja, vendar ni načinov za umevanje in sprejetje poti do njihove realizacije. Človek resnično ne ve, kaj bi počel s svojo pripravljenostjo za spreminjanje stvari, ko kriterij za odločanje ni več moralna odgovornost za drugega, temveč egoizem, pohlep individualni pragmatizem in sebična preračunljivost človeka, ki je pripeljala do neupravičenega bogatenja peščice ljudi, svetovnega nomadstva lačnih in podhranjenih, ki se pehajo s trebuhom za kruhom, zato lahko rečemo, da se potreba po humanizmu in da se postmoderna perspektiva etike šele razodeva kot nejasnost, morda kot svetlikajoča majhna lučka v daljavi, ki se sveti na koncu tunela.

Poleg pravičnosti obstaja še idejni problem utemeljitve, kako zagotoviti svobodo vsem in prostost. Dokler obstaja Guantanamo in dokler obstajajo vojne in nepravični družbeni odnosi, ki so maloštevilnim dali v roke vso moč oblasti, množice delavcev pa se morajo zadovoljiti z drobtinicami bogatinov z njihove mize in dokler ne bo zagotovljena naravnopravna svoboda vseh ljudi, kajti vsi smo rojeni svobodni in enaki, lahko le sanjamo o stvareh, o katerih smo tudi mi Slovenci sanjali ob osamosvojitvenem zanosu. Ni težko ugotoviti, da na mesto prejšnje komunistične ideologije z vzhoda, je na izpraznjeno mesto prišla druga, nič manj kruta ideologija neobrzdanega in pohlepnega liberalizma z zapada. Tega vprašanja se pa Clinton ni dotaknil, čeprav je to svetovni problem.

Clinton se je posredno s primeri iz Ruande, indirektno dotaknil narodovih delitev in sovraštva, ki ga generirajo pretekle krivice in seveda sedaj peščica politikov, ki deli naš narod, čeprav ni o tem izrecno govoril. Tudi zahodnonemški politiki so po padcu berlinskega zidu zatrjevali, da bodo nekdanjo Vzhodno Nemčijo v nekaj letih preobrazili v demokratično državo zahodnega tipa, vendar spoznavajo, da je proces dolgotrajen in mučen. Tudi nam bi moral pasti berlinski zid v glavah pa nikakor ne gre, ker vsak zase uveljavlja enostranska sporna merila svojega delovanja, ki mu manjkajo osnove demokratičnih načel in hotenja za narodov blagor.

Predavanje, za katerega naj bi Clinton dobil dobrih 100 tisoč evrov, je poslušalo 1200 ljudi, med njimi tudi celotni naš politični vrh. Predavanje smo poslušali tudi državljani pred TV ekrani, ki pa nam ni bilo treba plačati vstopnine in dojeli smo ga kot slogan, ki izpostavlja pojem dobrega in prav tu smo se znašli na točki protislovnega v praksi.

Vrednote kot take v svetu ne obstajajo ali obstajajo samo navidezno, so samo stvar interpretacije nekega časa in prostora. O tem, da je Clinton iskal s svojim diskurzom prav to, kar je dejansko politika razvrednotila in to bremeni in spodkopava merila, ki naj človeku nekaj povedo. Humanizem ima svoje korenine v izvornem bistvu človeka in prizadevanje, da bi v sedanji razklanosti in neuresničenosti bivanja nekaj naredil, je znamenje njegove moči.

Mnogi med tistimi, ki so poslušali Clintona, so tudi ponižani, strti v elementarnosti bivanja zaradi socialne diskriminacije, zapostavljenosti in krivic, ki puščajo človeka ponižanega in strtega v fragmentalnosti njegovega bivanja. In tak človek je utrujen, apatičen in vsega naveličan, da ne more zbrati niti toliko moči, kot so jo zbrali tisti zatirani v Ruandi, o katerih je govoril Clinton in si želijo na novo graditi svojo bodočnost.

Clinton je bil tudi zelo radodaren s komplimenti in pohvalami glede naših uspehov. Gotovo smo ustvarjalni narod in smo uspešni v tej naši prelepi deželi, vendar ne na vseh področjih. Seveda pohvale zahteva bonton, da se je do gostitelja vljudni in se mu izkazuje hvaležnost. Toda to stvari ne spremeni, bogastvo pri nas se kopiči v rokah maloštevilne peščice ljudi, kar ustvarja nezadovoljstvo in krivično socialno razslojenost. Clinton zagotovo teh prizadetih slovenskih državljanov s svojimi človekoljubnimi namerami ni bogvekako prepričal. Vsekakor njegov nastop je bil pozitiven in človeški, ne more pa spremeniti tistih stvari, ki jih lahko spremenimo sami.

KAKO JE BILO POD JUGOSLAVIJO IN KAKO JE DANES?

Nezadovoljstvo nad sedanjo državo, standardom, socialno varnostjo in državno politiko, skratka odpor do sedanjosti je čutiti na vsakem koraku. Sen generacij o Indiji Koromandiji prejšnje skupne države še ni ugasnil. Rezultat 83 % glasov »za» vprašanje ali smo boljše živeli v Jugoslaviji ali sedaj in 17 % glasov »proti«, je vsekakor indikator, da se je treba zamisliti in soočiti nad sedanjim stanjem in o njem čim več razpravljati in povzdigniti glas, če je treba.

Velika škoda je, da je POP TV ukinila oddajo Trenja, saj je oddaja odpirala vprašanja, ki jih druge oddaje ne odpirajo v tolikšni meri in ob tolikšnem povabilu navzočih govorcev. Zares škoda, da si vsaj enkrat tedensko ne pogledamo več mpošteno v oči in povemo kar mislimo in čutimo o sedanjem neoliberalizmu ter socialni in pravni državi. Komu je šla oddaja Trenja v nos?

Spominjam se četrtkove oddaje Trenja iz meseca maja 2006. Odkritost povabljenih in udeleženih gostov je bila osupljiva. Pod to vlado si povabljeni gostje ne bi uprali tako odkrito povedati, kar mislijo, kot so povedali pod prejšnjo vlado. Ali je to samocenzura ali smo na nek način že cenzurirani. Ljudje samo poslušamo in posameznik si skoraj ne upa več povedati svojega mnenja. Ura naše resnice je, da smo že globoko v negativni kontinuiteti našega družbenega življenja, še posebej v politiki. Ura pravzaprav pokaže na nosilce te kontinuitete, ki so se razvrstili na levi z dobršno mero samozadovoljstva in se čutijo idejno povezane s komunizmom in kažejo mišice svojih rund, da se izrivajo drugi iz političnega pluralizma in demokratizacije procesov, saj prav nobeden predlog opozicije jim po volji in dober.

Gospodarski rezultati demantirajo njihov zastavljeni okvir in njihove vloge, ki pišmeuhovsko presegajo glas ljudskega mnenja .Kaj je torej kontinuiteta so povedali govorci na tej oddaji davnega maja 2006, v nekoliko bolj sproščenem ozračju, kot je danes.

Ugledni gostje na TV oddaji so bili enotnega mnenja, da prejšnja skupna država ni bila sposobna življenja, kajti ves tisti družbeni standard in socialno varnost, katero danes državljani objokujejo, se je plačeval s krediti iz tujine na račun bodočnosti. Isti vzorec kot je danes. Zadolževanje in zadolževanje! Država tedaj ne bi mogla še naprej vzdržati take ravni življenja, ekonomski model se je izčrpal in sesul, spopad med republikami je bil nujen, zahteve po svoboščinah čedalje glasnejše.

Nekateri udeleženci TV oddaje so menili, da je bilo samoupravljanje najbolj prefinjen sistem za podjarmljenje delavcev, samoupravni zmazek, ki je ideološko vzdrževal režim in omogočal borbo za točke in plače ter razmeroma lagodno življenje na račun tujih kreditov. Gospodarstvo bivše skupne države ni bilo tržno naravnano, temveč administrativno in umetno vzdrževano brez upoštevanja ekonomskih zakonitosti, ki vladajo svetu. Cel svet se je spremenil in politični sistem bivše države se je moral v tej posledici tudi nujno spremeniti. Demokratični centralizem ni bil demokracija, temveč totalitaristična diktatura.

Samoupravljanje in neuvrščenost so vlekli ljudi za sabo, kazali so luč, kam je treba iti. Vendar politika je bila dvolična, umazana , g. Balažič je menil, da je bila že leta 1970 v ozadju politika napeta, umazana in država gnila. Pove, kako so zapirali kolege zaradi verbalnega delikta, pankovstva in glasbe, ki je »dišala« po zapadu.

Svobode mišljenja ni bilo. Zavest je bila politično normirana. Ugledni koprski odvetnik g. Starman, starejši meni, da država ni imela osnov, da bi bila demokratična, ker končno besedo v vsem sta imeli komunistična partija, varnostne službe in policija. Z očmi današnjega časa ni bilo temeljev za človekove pravice. Na največjem udaru so bili odvetniki in duhovniki, saj je šlo 2/3 duhovnikov skozi zapore. Pravniki so dostikrat trpeli, zlasti sodniki so morali delati po diktatu politike. Odvetništvo je bilo sovražnik državi, zato so ga hoteli ukiniti. Sedaj pokojni upokojeni beograjski nadškof in metropolit Franc Perko pove, da so uničevali kmete, vernim pa je bila zaprta pot do vsakega napredovanja. Cerkev je bila vedno na udaru, še zlasti prek teorije osvoboditve škofa Grmiča. (Opomba: Leonardo Boff »Cerkev karizma in moč«, piše o teoriji osvoboditve).

Komunisti so zahtevali, da komunist ne sme jesti za Veliko noč potice in prihov. Pisatelj Partljič in Perko povesta, da sta bila zaprta zaradi nedolžnih vicev ( Perko je »fasal« 5 let za dva nedolžna vica). Pisatelj Tone Partljič pove, da sta bila njegova starša hlapec in dekla in da je bilo zanj »fajn«, ker so dobili kos zemlje, da so si lahko pridelali krompir, on se je šolal, vendar problem so bili vici pa tudi komedija »Moj oče socialistični kulak«.

Dr. Lev Kreft, ki je bil v Beogradu vodja Marksističnega centra, kot dober poznavalec komunistične ideologije in razmer, je obrazložil kakšna je bila tedaj politična situacija in vsi gostje so bili enotnega mnenja, da Jugoslavija ni imela pogojev, da bi še nadalje obstala.

Zgodovinar Dr. Jože Pirjevec na trditev pisatelja Žarka Petana, da je bil Tito veliki mednarodni zločinec, pove, da je res, da je bil vse to, da pa se je boril za mir v svetu, za neuvrščenost, za mednarodni status Jugoslavije in da je bil v mednarodni politike tudi avtoriteta.

Govorilo se je, da je bil Tito zelo nemilosrčen, da niti enega zapornika v vsej dobi vladanja nikoli pomilostil. Ugotavljali so, da so v prejšnjem režimu najbolj nastradali intelektualci in ljudje, ki so razmišljali s svojo glavo. Množica ljudi, ki jih je poslušala in sledila več ali manj sita političnih idejam, je imela politični mir. Miru pa niso imeli tisti, ki so kaj imeli. Tem so komunisti pokradli premoženje z nacionalizacijo.

Govorci so se dotaknili hegemonističnih teženj velike Srbije in povedali, da je bila usodna napaka storjena že 01.12.1918, ko so »naredili« staro Jugoslavijo po meri Srbije. Ta politika je ekspanzionistično tako naraščala, da končni cilj niso bila le skupna jedra, temveč tudi uvedba srbohrvaščine v šole in javno življenje po vsej državi. S tem pa bi Slovenci izgubili svojo identiteto. V tem pogledu bi se Slovencem ne godilo veliko boljše, kot se je Primorcem pod fašistično Italijo. Dr. Jože Pirjevec pove, da je za Primorce dobro, da se je zgodila Jugoslavija, saj je omogočila, da smo se rešili fašističnega jarma in za Primorce pravi: »Hvala Bogu, da smo Jugoslavijo imeli«. Vendar …. Lahko bi imeli tudi samostojno Slovenijo, ali ne? Vendar to je že druga zgodba.

Govorilo se je kako sta Kardelj in Bakarič pijana sklepala dogovor, kje bo tekla meja med Slovenijo in Hrvaško in da vse te težave, ki jih imamo danes s Hrvaško sta nam ona dva »zakuhala«, saj smo Slovenci izgubili velik del slovenskega ozemlja v Istri, ki je prej pripadal Občini Piran.

V razpravi je bil udeležen tudi g. dr. Bučar, ki se je z izvajanji strinjal in pojasnjeval kako je bila Jugoslavija nadaljevanje srbske ideologije in velikosrbske politike. Za nameček so pokazali še vse obstreljene in zrušene ter uničene spomenike, ki so glorificirali komunizem in junake ter vse porušene in obstreljevane stavbe, ceste in mostove bratstva in enotnosti, itd, v tej vojni v jugoslovanskih republikah in sama pri sebi sem si mislila, da se Novogoričani lahko oddahnejo, da je ostal njihov komunističen simbol na Sabotinu tako ideološko neomajen. To je zares prav komedija komunistov pred vrati imperialističnega sveta! Seveda v Sloveniji še nismo imperialisti, smo samo pohlepni neoliberalisti, ali ne?

Kakšne resnične dobrosrčnosti in vseljubeče besede, ki bi služile za reševanje vsakdanjih psiholoških in ekonomskih problemov naših državljanov zares na tej oddaji ni bilo slišati ali čutiti. Zaželeno bi bilo, da bi tako odkrito in iskreno nastopili in povedali, kot smo o bivši skupni državi, tudi za dandanašnjo državo Slovenijo.

Kar je bilo povedano o bivši Jugi, je bilo povedano osvobajajoče. Tako odkritega pojasnjevanja in razširitve mej državljanske svobode, resnično doslej še nisem v nobeni javni oddaji doživela.

Mladina ne nosi več štafet in se ne udeležuje udarniškega dela na progi Šamac – Sarajevo, temveč smo ji priča dandanes, kako se mladi potapljajo v razkrojeni, zalkoholizirani in zdrogirani svet in ko je treba sesti na trolebus, bulijo v svetle barve novih znamk avtomobilov, bolj kot so nekoč dekle in hlapci buljili v iskrega drnca v štali. Nekaterim, ki sreča priviligirancev ni bila naklonjena, pa bulijo v kos kurha, ki jim postaja nedosegljivo razkošje.

Kateri naj bi bil novi šimel avtomobila, pa ni le preokupacija mladine, temveč predvsem naše oblasti. Ta temni zagnojeni hlev potiska ljudi v prepire in osamlejenost ter zavist, uperjeno zoper peščico strahotno bogatih. Glasovanje na TV oddaji Trenja so pokazala kako obupujejo ljudje nad družbo, v kateri živijo in trpijo. Vsaki dan se v njih bolj razraščata jeza in gnev. Samoumevno mislijo, da so svobodni in to je tudi vse kar reveži imajo. Prave telesno - duševne potrebe se nikakor sistemsko ne morejo uskladiti s slovenskim človekom in ne človek z njimi. Osamosvojitev Slovenije je udejanila svobodo svobode, da ljudje lahko usmerijo čustva kamor hočejo in kakor jih je volja. Za bentenje, vice in obupne krike brezposelnih družin v prazno, nikogar več ne zaprejo. Smo svobodni. Z veliko začetnico. Vzrok za takšno glasovanje, je na izredni iskrenosti, ki najbrž lahko gane slehernega državljana, slehernega politika pa razoroži. Redko kdo je bil doslej zmožen tako jasno povedati, kako se počuti v svoji svobodni domovini. Trenutni slovenski prostor je docela priskuten. Življenje je sklerotizirano in zoprno. Zmagali smo v osamosvojitvi, a nismo uspeli udejaniti sreče, enakosti, ljubezni, bratstva in sreče ljudi, da bi rekli, da je sedaj v novi državi boljše kot prej. Bogatini so se oddaljili od ljudstva, institucionalizirala se je smetana družbe, ki skrbi samo za svoje interese in svoje samopašne riti. Kdo vlada v našem imenu? Ali je to svoboda?

Jaz pravim, da se gremo otročje skavtsko stanje, igramo se z ravbarji in žandarji. Te TV igre na Trenjih so parodija na svobodo naše svobode. Komu so bile napoto, da so jih ukinili? Vse blebetaško govorjenje o primerjavah starega in novega, je samo beden skeč, ki se ga gremo bebasti Slovenci, ki ne znamo udariti po mizi, temveč v skladu z našo jodlarsko podalpsko folkloro jočemo kot dež (za Titovo Jugoslavijo). Jasno naj nam bo, da Titove Jugoslavije nikoli več ne bo!.

Pa ne me jugat, če je tu povedan kakšen stavek malo krevljasto povedan, za malenkost drugače, kot je bil izrečen na TV, saj nisem snemalna kamera, da bi si vse zapomnila. Še veliko mi je ostalo v glavi čez noč, da sem si to lahko zapomnila in nekaj zapisala.

ZADNJA TUJA VOJAŠKA OKUPACIJA SLOVENSKEGA OZEMLJA

Primorci pod Anglo-Američani (Primorske novice, 23. oktobra, 2009, 7. Val. št. 246)

Izšla je knjiga »Zadnja tuja vojaška okupacija slovenskega ozemlja« izpod peresa avtorja dr. Cvetka Vidmarja. Žalostno je, da ko je že zdavnaj konec neke zgodovine, presojamo dogodke in jim lepimo imena, ki jim ne pritičejo. Še vedno se skuša prikazovati zgodovino enoumno. Kot prvo je že sam naslov knjige zgrešen, kajti Anglo-Američani niso bili okupatorji, temveč osvoboditelji in zavezniki, da nas nista pokončala fašizem in nacizem.

Po vojni je anglo-ameriška uprava predstavljala tamponsko cono med Italijo in ozemlji, ki jih je zasedala jugoslovanska armada z namenom, da se vzpostavi red, mir in da se obnovijo porušeni in požgani domovi, šole, ceste, mostovi in drugi objekti infrastrukture. Pripisovati zavezniški vojaški upravi okupatorstvo je milo rečeno manipulacija z zgodovinsko resnico.

Resnična okupacija po vojni je bil balkanski sistem okupacije JLA in ne zavezniška vojaška uprava (ZVU), ki je bila razdeljena na dva roda vojske in je pod vodstvom častnikov izvajala lokalno policijsko upravo in upravo za obnovo - inženirski del z označbo Srne.

Anglo-Američani so prebivalstvu in partizanom veliko pomagali s prehrano (pekti UNRA), pripeljali so vozila s kopalnicami, v katerih so kopali in dezinfetirali prebivalstvo okuženo z garjami, ušmi in stenicami, nudili so potrebnim tudi zdravniško pomoč, oblačila, obutev, lačne otroke so razveseljevali s čokoladami. Ne spomnim se, da bi bile med ljudmi in zavezniki kakšne napetosti. Niso pa dovoljevali nezakonitih dejanj, ki so jih izvajali oznovski likvidatorji i n tudi desničarji na drugi strani.

Pri Primorcih je bila globoko zasidrana zavest, da ne želijo živeti pod Italijo in so videli edino možnost, da se priključi Primorska k matični Sloveniji. Primorci se niso identificirali s partijo, temveč z ozemljem in maternim jezikom, ki mu pripadajo. Kdor istoveti cilje partije s cilji Primorcev se hudo moti. Primorci smo se borili za osvoboditev izpod fašističnega in nacističnega jarma, ne pa za boljševizacijo in totalitaristično oblast.

Stvari je treba obravnavati tako, kot so v resnici obstajale. Partija Jugoslavije je usmerjala boljševistično revolucijo in Ozna je prevzela diktaturo. Ob koncu vojne naj bi boljševizem dal aretirati v Sloveniji nad 17 tisoč ljudi na podlagi spiskov, ki jih je imela partija pripravljene za množično streljanje. Zgradila je močan aparat za boljševizacijo. V Trstu in Gorici so prevzeli vse pomembnejše naloge diplomanti ruske policijske akademije Dzerežinksega in Klimenta Vorošilova. Z zaporniki so se ukvarjali le izbrani oznovci. Ozna je imela svoj tajni zapor, najstrožji zapor pa je imela Ozna z bunkerji v podzemlju in tudi v kletnih prostorih.

Za Slovenijo in tudi za Primorce se je po fašizmu in nacizmu začela resnična okupacija tedaj, ko je jugoslovanska partija obglavila slovensko vojsko in jo podredila jugo-srbski vojski pod srbskim poveljstvom Drapšina, ki je bil komandant 4. armade in je bila poleg fašizma in nacizma edina resnična povojna okupacija.

Jugoslovanska armija je imela omalovažujoč odnos do slovenskih partizanov. V Sloveniji se je obnašala okupatorsko, saj je delovala v prepričanju, da je osvobodila Slovenijo. Do Slovencev se je obnašala roparsko z demontažo tovarn in mehanizacije, praznjenjem bornih zalog hrane, opreme, streliva, rezervnih delov, krajo avtomobilov, gum, goriva, motornega olja itd. in odvažanjem na jug.

Jugo armada je zahtevala prek oznovskih izpostav, da naj organizirajo zasede in kraje angloameriških vozil in hrane ter drugih potrebščin. Organizirane so bili tudi roparski pohodi na tovarne in podjetja, n. pr. kraja denarja za izplačilo plač delavcem tovarne v Miljah, itd. Primorski fantje, ki jih je ozna silila v takšne akcije, so se temu uprli in mnoge so poslali nato kazensko na Jesenice za varovanje vojnih ujetnikov, kar se lahko po potrebi postreže tudi z dokazi. Mnogi Primorci so zato ušli čez mejo v Ameriko, Avstralijo in na druge kontinente, ker so se temu uprli. Slovenski kmečki fantje niso imeli v genih janičarske krvi, da bi to zmogli, zato se je ozna posluževala tudi boljševikov infiltriranih v jugo vojsko.

Kos, Knoj in Ozna so bili eno in isto, vsi so bili podrejeni obveščevalno – špijonskemu aparatu. Knoj je bil izvršni organ ozne, ki je vršil aretacije in likvidacije, stražil zapore in taborišča. Knoj je deloval tudi na ozemlju, ki ga je zasedala anglo-ameriška vojska. Tu so njegovi likvidatorji »puškarili« in izvajali likvidacije in ljudi metali v jame. Zato lepo prosim, ne govorite, kako je bila zavezniška vojska ljudem nepriljubljena, nepriljubljena je bila komunističnim eksekutorjem, ki jim ni dovoljevala prostih rok, da bi delovali kakor se je zahotelo oznovskim oficirjem iz jugoslovanske cone B rovariti v zavezniški coni A, ki ju je delila Morganova črta.

Sovjetska zveza je organizirala svojo boljševistično mrežo prek Mačka in Sovjeti so bili boljše seznanjeni z razmerami na terenu kot Slovenci. Pri vrhovnem štabu jugoslovanske armije, je bila močna skupina sovjetskih oficirjev, ki je bila v povezavi s Stalinom in CK v Moskvi, ta pa je dajal Titu direktive. Obstajali so zelo prefinjeni načini likvidacij. Ljudi so pobijali zato, ker se niso strinjali s partijsko diktaturo, bodisi ker so bili drugačnega ideološkega nazora, zaradi premoženja ali intelektualci, režimu nevarni in ti so množično bežali čez mejo. Niso bili vsi izdajalci in sodelavci okupatorja, kot se skuša sedaj prikazati in opravičiti zavržena dejanja.

Partija je začela z likvidacijami Slovencev. Lidja Šentjurc je vodila kadrovsko politiko Partije in je mnoge stare primorske antifašiste premešala iz Trsta in Gorice, da se Primorska ne bi politično okrepila.
Pravi borci za osvoboditev Primorske so bili odstranjeni, kar ni naredil fašizem, je naredil še boljševizem. Lidija Šentjurc je dobila od CKJ nalogo, da Trst in Gorico očisti tigrovcev, začela je z izvedbo socialne revolucije in boljševizacijo. Primorci so bili prežeti z odporom do fašizma in Italije, vendar s Primorci so izpopolnjevali enote v Ljubljanski pokrajini in na Dolenjskem tako, da so boljševiške partijske spletke izrabile pripravljenost Primorcev za o odpor.

Anglo-Američani se v začetku niso vmešavali, vendar ko je začela Ozna z aretacijami in poboji ter obračunavanji, so vzeli stvari v roke. Ozna je za aretacije izrabljala tudi garibaldince, ki so se bojevali na partizanski strani. Žrtev Ozne je bil tudi likvidator Edvard Mielnisczek, ki je napadel mojega očeta Črnega brata z namenom likvidacije in naj bi pozneje naredil samomor.

Prihod Ozne v Trst in Gorico je bil podoben prihodu okupatorja. Trst je v glavnem osvobodila slovenska vojska, vendar prihod 4. armade v Trst se je »proslavil« z nasiljem in balkanskim primitivizmom. Komandant mesta Trst Martin Greif iz IX. Korpusa ni imel lahke naloge z obvladovanjem jugo vojske ob osvoboditvi Trsta in z ostanki fašizma in nacisti, ki se niso hoteli vdati. Zavezniki so prišli v Trst šele dva dni po osvoboditvi. Nato so se vrstile aretacije in preganjanje. Ljudje so bili srečni, da so prišli Anglo-Američani, ki so jim bili v zaščito.

Direktive so prihajale iz Moskve. To ne drži, da slovenska krajevna samouprava ne bi bila sposobna opravljati pričakovanih upravnih nalog in sodelovati z zavezniško vojaško upravo (ZVU). Slovensko vojsko in vpliv Slovencev in tudi Primorcev je obglavila jugoslovanska partija in JLA s svojo velikosrbsko in boljševistično politiko. Tudi Primorsko je zajela konfiskacija, nacionalizacija, kolektivizacija in novi režim ideoloških fanatikov, ki so jih vzgajali v Moskvi.

Kako so bile tedaj razmere, je treba pogledati tudi izven konteksta komunistične zgodovine in revolucionarne ideologije. Treba je vedeti, da je bil po vojni Tito izpostava Moskve in stalinizma na naših tleh, kjer se je izvajal teror po vzorcih boljševizma. Sovjetom je bilo do tega, da čim prej končajo vojno in zasedejo čim več Evrope. Ko je ozna leta 1945 prišla v Trst in Gorico, je začela z aretacijami. Tovornjake aretiranih iz Gorice so vozili na goriški grad, tudi duhovnike narodnjake, med njimi je bil tudi goriški škof.

Očitki češ, da je ZVU zaposlovala zgolj italijanske in celo fašistične uradnike, kakor tudi da naj bi bila ZVU pristranska, je tendenciozno podtikanje. ZVU se je administrativno oprla na lokalno prebivalstvo in obstoječo upravo, saj je rabila za svoje preventivno delovanje pri vzpostavljanju reda in nadzora podatke in nepristransko pomoč, tudi tolmače, kar pa je bilo v tistih razmerah zelo težko doseči. Nekorektno in nepošteno bi bilo zavezniškim častnikom očitati, da so podpirali desničarje ali celo fašiste, saj so se borili proti fašizmu in nacizmu. Zavedati se je treba, da je bilo vse gospodarstvo razdejano, hiše požgane in porušene, kakor tudi skoraj vsa infrastruktura. Politični in pravni sistem je bil porušen, treba je bilo improvizirati in se znajti, kot so okoliščine dovoljevale. Prebivalstvo je bilo svetovnonazorsko razdeljeno in ni moglo izoblikovati še jasnih predstav, kaj ga čaka in kako bo svet razdeljen med političnima blokoma.

Res je, Primorci smo srečni, da smo bili priključeni k matični domovini, nikakor pa ne, da smo bili pod komunistično diktaturo in satelit Moskve ter da nam je več kot pol stoletja poveljevala tuja vojska, v tujem jeziku in vsiljevala slovenskemu narodu skupna jedra in nas sovjetizirala in balkanizirala.

Naslov knjige o zavezniški vojski »Zadnja tuja okupacija slovenskega ozemlja« je milo rečeno spet ena ideološka pobarvanka, ki enostransko govori o stvareh in jih prikazuje takšne, kakršne so nam vsiljevali režimski zgodovinarji nad pol stoletja. Škoda, čas je, da izvemo resnico, da zavezniška vojska ni bila okupatorska, temveč osvoboditeljica in zaveznica, da se je borila proti fašizmu, nacizmu in sovjetskemu totalitarizmu, kakor tudi proti pojavom banditizma, kraje, umorom, zmontiranim sodnim procesom, izvensodnim pobojem in samovolji komunistične oblasti, dirigirani iz Moskve.

Šef zavezniške uprave v coni A polkovnik Bowman je v svojih spominih zapisal, da je bil to izreden in edini tovrstni primer v Evropi in da so v vseh drugih zavezniških upravah v Italiji, Avstriji in Nemčiji vzpostavljali lokalno upravo s sodelovanjem krajevnih predstavnikov. Na nemirni tamponski coni na meji z ostanki fašistične Italije in na meji nasilnega totalitarnega režima s sovjetskim vplivom, tega res ni bilo mogoče doseči in so morali lokalno samoupravo zaupati zavezniškim častnikom. Odgovor zakaj je bilo temu tako, bo morda bralec sam našel med vrsticami.

Sramotno je, da zaveznike, ki so osvobodili nacistična taborišča širom po svetu, se izkrcali v Normandiji in izgubili toliko svojih mož za osvoboditev Evrope in sveta izpod fašizma in nacizma, imenuje avtor okupatorje. Takšna obravnava zaveznikov, ki so s svojimi aktivnostmi in žrtvami pripomogli k uničenju naci-fašizma, je podcenjujoča in se ne bi čudila, če bi se slišali negativni odmevi demokratične svetovne javnosti.

MEMENTO MORI RESOLUCIJI  O TOTALITARIZMIH

Nek izviren kmet, ki so mu po končani vojni iz štale pobrali vso živino,
je rekel: Glas mukanja krav iz kolhozov ne more popraviti ali obsoditi
nobene totalitaristične zgodovine in krivic storjenih človeštvu.
Krava si lahko nadene tuniko in natakne klobuk, a bo vedno krava.

Nato je kmet spremljal debato o elitah in dejal:
Ali jih ne vidite, da živijo v stolpu
in igrajo pomembno vlogo svoje zgodovine,
ki se ji mimo vseh blokad človeškosti
in cinizma iz distance
še ni oglasila tista elementarna človeška vest
v zadnjem vlaknu človeškega telesa,
ki je sidrišče, oporišče in srčika nitkam nemira vesti.

Evropska zavest pa je oblasti težko razumljivi pojem?
Le kako bodo obsodili ideologijo, iz katere se politično napajajo?
Noben človek ne more biti v isti osebi tožnik in toženec.
Ali jih ne vidite, da po logiki težijo k nadaljevanju starega stanja,
ki jim je podlaga, da se ohranjajo kot arbiter moči.
Psevdodemokracija jih je pripeljala v Evropo, a kontinuiteta
je zasidrana v sistemu in je drugi pol istega starega vzorca.
Ime mu je neobvladani totalitarni liberalizem
in ta skriva pod svojim plaščem vse ostale totalitarizme sveta.

Oh, to je posebna ludistična zgodba Velikega brata male dežele!
Zgodba je znanstvenofantastična. Fenomen stoletja!
Skoraj antracitna vnema krvi poganja pod kožo mrščavico.
Vodijo vas kot turiste, ki še ne poznajo starih puščavskih poti.
Sledi so izbrisane, zabetonirane in minirane.
Le par prgišč peska jim je še ostalo v žepih,
s katerimi dokazujejo, da so vešči voditeljstva vaših poti.
Le kako bodo zmogli nadaljevati pot iz labirinta puščave,
če vas ne zmorejo izviti iz klešč rogača.

Zares čudne reči! Da, da, vi le nastavljate naprej zanke
filozofskim in zgodovinskim vprašanjem o zavesti
Še noben podporni steber ni imel opore v praznem.
Očitno je, da si življenje gradimo na za vas
pomembni prvorazredni temi: Ostati na oblasti!
(Ostale so drugo in tretjerazredne teme):
Vsak naj si izbira etične vrednote po svojih potrebah.
Skupna vez med Evropejci postaja že staromodna razvada.
Svetujejo: Kodificirajte moralo po naših predstavah!
Obsodba klavcev je pozabljeni pojem našega zmagoslavja.
Vzpostavljena je bila nova, nova, nova, nova oblast!
Oblast zmore zapovedovati ljudstvu in vsem vetrovom.

Salamona ni več. V Atenah ni več nobenega živega,
ki bi se dvobojeval z vami za δημοκρατíα.
Salon, Platon in Aristotel so neumrljive hrepeneče duše,
ki vam pošiljajo epistolarna pisma o pomenu resolucije,
vi pa jih prebadate z bucikami vaših neukrotljivih strasti.
Toda posedovati cilj, še ne pomeni etično obvladovati sebe.
Imeti v rokah kladivo, ki maha po bolečih stigmah, prešinja.
Ljudstvo čaka, da se vsi v stolpu spremenijo v diktatorje,
ki se bodo bojevali z uporniki in na razpadajočih deskah parketa
našli mrtvaško smetišče svojega duha.

Tako boste vsi bivajoči v slonokoščenem stolpu
dosegli svetovnotvorno božjo pravičnost,
ki vam bo olajšala zavest,
da je diktatura duha in izkoriščanje človeka po človeku
največji pojav človeške slepote,
ki napihuje kraljestvo ničevosti.
Pokojni Drnovšek je rekel: »Saj se boste še med sabo pobili!«
Res je, čaka vas še hudi pik lastne norosti.

To burno ljubezensko razmerje z ljudstvom
in z vsemi mrtvimi, ki ga po vašem ni treba upoštevati
in če nikogar več od mrtvih ni med živimi in živi so mrtvi,
tudi modrosti ni več in cilji relativizma posvečujejo vsa sredstva.
In če nikogar več ni, tudi ni mogoče nikomur več vsiliti
zgodovinske slepote, da bi se na katarzah zgodovine razslepili,
ker smo vsi množično postali drug drugemu diktatorji,
kar pomeni, da smo vsi postali zaključni epilog
neke narodove zgodbe, iz katere se nismo ničesar naučili.

Biti vsi v času v stolpu kamni preteklosti,
brezoblični z votlimi obrazi, izrazno prazni,
zazrti biki v rdečo barvno zamolklost
sredi razpadanja in hlastanja,
modri magi, rojeni iz incesta z lastnim narodom,
začrtati tragično pot novorojenim kraljem,
obsoditi in spremeniti prasilo sovraštva v mir,
izstopiti iz lastne zavesti,
v kateri se oglaša uspavana groza preteklosti
in vstopiti v prerojenje,
je za vas preveč, veliko preveč in odveč.

Zakopljite se v svoje, od krvi toplo, mračno vest.
Tako se lahko vsi identificiramo kot polzeči
penetranti v analni labirint, ki mu od žvečenja
prazne slame, prebavljanja česna in popite rakije
po pobojih vse do kraje premoženja
in metanja delavcev na cesto,
sledijo najljubše vonjave
balkansko prežvečenih zgodb,
ki so narod drago stale.

Sklepni akt je: Vsi smo bedaki, razen vas!

SMO RES TAKO NAIVNI?

Dr. Francé Bučar, oče naroda je modrec, vizionar in moralna avtoriteta z znanjem in izkušnjami, ki ve, kaj govori.

Naivno je misliti, da bodo mednarodni arbitri načelu pravičnosti pri določanju izhoda na odprto morje dajali vsebino po predstavi Slovenije. Vsaka stran pričakuje, da se bo načelo pravičnost razlagalo in nagnilo v njeno korist. Pred seboj imamo virtualno skledo iluzij in pričakujemo, da se bodo le-te spremenile v realnost naših pričakovanj.

In kaj, če hrvaško morje tako naraste, da zalije obalna mesta, čigav bo tedaj Piran? Ali si bo Hrvaška lastila še Izolo in Koper? Ali mednarodno pravo sploh ureja takšne od življenja odmaknjene primere, ko morje poplavi sobo v kateri spiš in nato pride nekdo in te nažene?

Jasno nam mora biti, da bo tretja oseba kot arbiter, načelo pravičnosti razlagala tako, kot zahtevajo strateško pomembni interesi tistih, ki želijo, da postane Hrvaška čim prej članica EU.

Ali nismo prehitro izrekli svoj »da«, kateri adut sploh še imamo v rokavu? Vsak spreten pogajalec si bo kakšen adut zadržal za vsak slučaj. Mi smo hiteli z radodarnostjo, ali se nam bo to obrestovalo dobro ali slabo, tega še ne vemo.

Iz izkušenj vemo le to, da je Hrvaška takšna zvita turistična ostriga, da zna biti fizično blizu vsa nasmejana, celo za skladnost kravat poskrbi, pogodbeno pa ostane vselej daleč, čeprav si pogodbene dolžnosti vplačal že vnaprej. Zna vzeti tudi takšno pomirilo, ki ji trdno uspava moralno zavest.

Na jasnem si moramo biti, da manevrski prostor uveljavljanja nacionalnih interesov Slovenije določajo interesi EU in ta je preveč administrativno urejena in osredotočena na vzpostavljanje lastnega imperija moči, da bi se ukvarjala z marginalnimi notranjimi problemi meja svojih članic. Ti problemi so za EU irelevantni in jih je treba čim prej pragmatično rešiti. Investitorji velikih čakajo pred vrati za obnovo in modernizacijo hrvaških turističnih zmogljivosti, povojno obnovo in si manejo roke. Če si priznamo da ali ne, interesi si vedno umivajo roke.

Čim bolj prilagodljiva in servilna je določena nacionalne politika, tem lažje delo imajo strategi, da spravijo problem ad ácta in dosežejo svoje .

Arbitri so agenti univerzalizma in ne nacionalnih interesov Slovenije. Ljudstvu je lahko jasno, da bo politika naredila Slovenijo igračo zgodovine. Močni in večji evropski narodi sanjajo o vzpostavitvi vseobvladujočega imperija, ki ga hočejo pod krilatico demokracije in vrednot o širokem pojmovanju človekovih pravic, duhovno in politično ponotranjiti v ljudeh kot skupen cilj in skupen interes. Evropska politika gre v smeri, da doseže, da se bodo ljudje počutili bolj Evropejce kot nacionalna entiteta, predani skupnemu cilju.

Evropa artikulira z argumenti v političnem smislu, ki ji zagotavljajo odpiranje dostopa do svetovnih trgov v skladu z interesi njenih močnih članic, ki hočejo dominirati s svojo ekonomsko politiko in jo na prefinjen način vsiljevati manjšini kot skupno dobro.

Pred seboj ima EU vedno politični zemljevid interesov velikih in se deklarativno zavzema za vrednote demokracije, ki ji na nek način zagotavljajo mirno delovanje, brez težav, ki se jim želi izogniti. Resnični povezovalec narodov v EU ni toliko skupna kultura, zrasla iz duha Evrope, ker ta je pustila na evropskih tleh tudi genocid in uničenje v obliki vseh totalitarizmov (fašizma, nacizma in komunizma), temveč je glavni generator združevanja kapital in gospodarska moč. Skupna evropska zavest je obsodila vse totalitarizme, vendar to posameznim politikam ne gre najboljše od rok. Dominirajo materialni interesi močnejših in manjša nacionalna gospodarstva se morajo podrejati tem interesom s ponotranjenim občutkom, da gre za skupne interese in skupni cilj.

Ozemlje Slovenije in njen izhod na odprto morje pa je vitalni interes naroda, ki ga doseže le z lastnim upornim vzpostavljanjem suverenosti na ozemlju, ki mu zgodovinsko pripada in to je neodtujljiva pravica naroda, o kateri ne more odločati noben tuji arbiter in se ne more nihče pogajati.

Le-ta pa ne more predstavljati le začasni politični pojav, na katerem bomo v bodoče lahko opravili popravni izpit. Kar bomo izgubili, bomo za vedno. Zatrjevanje Pahorja, da izpostavlja vso svojo avtoriteto in kariero za ta cilj, je naravnost smešno. Le kako bi lahko sploh vrednotili in vzporejali primerjavo avtoritete in kariere liderja neke stranke, ki je na mestu premierja vlade z nacionalnim interesom naroda in njegovo neodtujljivo pravico. Ali res s takšno lahkotnostjo kockamo z lastno usodo in suverenostjo, ki bi jo morali že po naravi stvari samostojno izvrševati na svojem ozemlju že od osamosvojitve naprej?

Vprašanja izvrševanja lastne pravice do suverenosti na svojem ozemlju Slovenija ne more prepuščati tujim arbitrom, da bodo ponovno o njej odločali, ker ta pravica že obstaja. Nihče točno ne ve, kaj posamezna načela, s katerimi operirajo politiki, sploh pravno pomenijo in kako bodo uporabljena.

Žal, v rokah držimo kislo jabolko, ki je bilo prehitro pobrano z drevesa spoznanja v upanju, da nam bo v košari dozorelo v okusen sadež. To so žal iluzije naivnih, ki se precenjujejo po pomenu na parketu evropskega prostora, kjer plešejo veliki.

Slovenija ni bila sposobna izdelati in uresničiti svoje strategije in vizije političnega razpleta dogodkov, ki se bodo še razreševali v okviru meril delitve premoženja in določitve meja na ozemljih prejšnje skupne države in nasledstvenih pravic in si pridobiti zaveznikov.

Hrvaška nima še rešenih sosedskih odnosov z drugimi državami bivše skupne države in v njenem interesu je, da postane razreševanje teh vprašanj s Slovenijo s pomočjo arbitrov precedens ali če hočete praksa za bodoče reševanje teh problemov z ostalimi, s katerimi bi lahko Slovenija dosegla drugačno ravnotežje moči, kot da daje na tehtnico načelo »pravičnosti«, ki sploh še ni definirano in obstaja kot fikcija, saj še ne vemo, na katero stran interesov se bo tehtnica nagnila.

Življenje nas uči, da prihodnost pripada izkušenim političnim mačkom z dobrimi instinkti, ki vedno padejo na noge. Hrvaška je zvita in očitno dopusti veselje o zmagi , ki jo bo sama deležna, nam. Sedaj se obe strani nasmihata ena drugi, vendar kdor se smeje zadnji, se najbolj sladko smeje.

Slovenska politika je omejena na notranje samovšečne interese lastnega obstanka in tekmovalnost tu nima meja in ne cene. Nahaja se v kolapsu lastne samovšečnosti. Cena za narod je previsoka. Izplen Slovenije se nahaja v virtualni skledi iluzij. Vsekakor premislek Bučarjevih besed ni odveč!

NERAZLOŽLJIVA SKRIVNOST

Sama ne vem, kako naj si razložim, saj sem dobesedno presunjena. Prejšnjo noč sem si v sanjah zadala, da moram poklicati sošolca, ki ga že nekaj časa nisem srečala, da ga vprašam kako in kaj je.

Njegova podoba, ki se mi je prikazala v sanjah in je bila tako živa, da jo še sedaj vidim pred očmi. Zjutraj, ko sem se zbudila, sem si rekla, da bom zavrtela telefon in ga poklicala, da se morda dobiva na kavi in se kaj pogovoriva.

Skuhala sem si kavo in odprla časopis. V njem je bila osmrtnica s sliko mojega sošolca in prijatelja. To me je nepopisno pretreslo. Kako naj povežem sanje in smrt prijatelja?

Oba sva bila pred več kot 30 leti izredna študenta ob delu. V skupini smo bili trije in skupaj študirali in si medsebojno pomagali. Pravzaprav najboljši je bil pokojni sošolec, ki je vse izpite izdelal z desetko. Tako so ostale stkane študentske vezi žive in vsakič, ko sva se srečala na ulici, sva pokramljala in šla skupaj na kavo. Spominjam se zadnjega srečanja, kar veliko sva si imela povedati, beseda je dala besedo in pogovor je nanesel tudi na študijska leta in spomine na tiste čase.

Ne morem in ne znam si odgovoriti in povezati sanj z njegovo smrtjo. Še nikdar nisem sanjala o njem. Tudi srečanja so bila naključna, nikoli vnaprej dogovorjena. Razlagam si, da se je sošolec poslovil od mene s telepatskim prenosom misli po sugestiji na daljavo. Ali je bila to njegova želja, da se še zadnjič sreča z menoj in poslovi? V to verjamem.

Marsikdo bo rekel, da je to zgolj naključje, goli slučaj, da sem sanjala o prijatelju, ko je umiral. Zagotovo je bil odločilen vpliv njegove volje.

Telepatija spada med izvenčutne zaznave, ki niso še znanstveno dokazne. Morda gre za podzavestni instinkt, za podzavestno delujočo psihično energijo, za duševno polje, za telepatično ustvarjanje sanjske podobe. Postavlja se mi vprašanje, ali je duša nad mislijo, časom in snovjo, energijo in prostorom, ko operira s skrajno stopnjo duhovnega osveščanja. Rusi pravijo, da je telepatija bioinformacija. Kaj je, ne vem. Vendar nekaj obstaja in je.

Nosila ga bom kot dragega prijatelja v duši, še toliko bolj, ker se me je ob smrtni uri spomnil. Naj počiva v miru! Ne bom ga pozabila. Ko bom obiskala pokopališče, mu bom prižgala svečo in mu položila cvet na njegov grob.

Ob takšnih dogodkih se vprašamo, kaj je duša ?

Vsi filozofi se trudijo z razlago sebe in sveta s svojimi mislimi. Kaj je z dušo? Od duše mnogi ločujejo duh, kar je eno in isto. Duša in duh nista dve ločeni bitji. Duša je isto kakor duh, duhovnost, duševnost, srce. V nas se razodeva dobri duh ali Bog, kot ga imenujejo v vseh religijah.

Isto pomeni tudi vest ali zavest. Gre za doslednost človekove misli in logike. Filozofi in pesniki uporabljamo razne jezikovne predložke za isti pojem. Duša pomeni človekov obstoj, bivanje, bitje, bit, samozavedanje. Imamo tudi imena s katerimi nas filozofi varajo, sklepajo z besede na predmet, namesto da bi s predmeta prehajali na besedo. Prihaja do situacije, da misli besedujejo in besede mislijo.

Splošni pojem in misel s sodbo je zmaga duha nad materijo. Z dušo se začne razodevati drugačen svet , docela različen od živalskega gonskega sveta. Človeku se odpre nov svet v neskončno spremenljivih in variabilnih podobah. Tu je na delu drugačen princip, močnejši od materije in njenih dražljajev in odzivov, ki so živali nedostopne. Zloba ne prihaja iz telesa, temveč iz duha in njegove luči ali teme. Dobrota je človekova veličina, ki prihaja iz duše. Vsaka beseda je v bistvu simbol, ki naj nekaj predstavlja in pomeni, to kar občutimo v duši. Človekova govorica izhaja iz duha, je čisti učni jezik. Človekov zavestni duh ni le nekaj samo dobrega in plemenitega, je tudi tekmovalen, uporen in napadalen. Človek je načrtovalec, upornik in revolucionar.

Tu pa trčimo ob vprašanje ali se v duši razodeva le božje. Ne, v duši se razodeva tudi zlo, tu ima "hudič" svojo vlogo, zlo se polasti duše, ki prehaja nazaj v izvor izvirnega greha, ki predstavlja prebujenje človekovega mišljenja, če v hoji za krivcem nazaj iščemo to lastnost duše. Človek je jedel z drevesa spoznanja. Ta tragičnost privede človeka do krvoprelitja in toliko gorja, kot ga je na svetu.

In kakšen je še lahko človeški duh? Ima oblast nad oblastjo. Močnejši je obenem boljši, boljši je obenem močnejši. To logiko osvajamo ljudje v sebi kot opravičilo. Na tem sloni tudi plemstvo, boljša družina je isto kot bogatejša in močnejša. Na tem sloni tudi oblast v družbenem pomenu besede. Vest pa je božji glas v človekovi zavesti. Vest imamo ali je nimamo. Lahko imamo tudi nižjo zavest ali višjo.

Kaj je človek? Materija ali duh? Fizika je ves tvarni svet razdrobila do najmanjših atomov in delcev, v katerih se izgublja prav njihova snovnost. Vse pojave z matematično natančnostjo kvantificiramo in izračunamo medsebojne odnose. Razlagamo svet v drobnih prvinah, ki niti na elektronskem ultramikroskopu niso več vidni. Vidni svet je postal nevidni.

Najhujši paradoks se začne odpirati. Mikro delci prvine vidnega sveta izgubljajo svojo pravo snovnost, ki je ne moremo več ne videti, ne tipati, ne tehtati, ki je po svojih lastnostih že matematična redukcija. Ali to pojmujemo z besedo duhovnost? To je reducirana, skrčena snov, ki nima več snovnosti.

Ali ni potem pravo bitje vendarle ravno duh, medtem ko je snov samo aproksimacija (približna ocenitev) duha. Tako pridemo do zaključka, da med materijo in duhom ni tako nepremostljiv prepad, kakor so ga delali fiziki, ki so enkrat zanikali materijo drugič duh. Kako pride torej bitje, ki mu pravimo duh v povezavo z bitjem, ki ji pravimo materija? Ta soseščina je po svoje pretres, ki nas spravlja v stremenje. Ta zveza obstaja za vsakega, četudi bi kdo zanikal stvarjenje, vidimo v neštetih dogajanjih, da se v snovi razodeva energija, mehanska v majhnem in velikem, zlasti pa vitalna energija, ki se razodeva kot življenje. Energija je masa krat hitrost na kvadrat in obratno masa, snov energija v zamrznjenem stanju, ki prihaja že v identičnost.

Energije res ne moremo istovetiti z duhom, vendar smo tu že na skrajni meji, na neposrednem stičišču med dvema bitnima območjema, materijo kot dopolnilnim polom, kot nekaj od materije različnega in z njo združenega, da ustvarja z njo bitje, ki se razširja in deluje eksplozivno, s stopnjevano hitrostjo in močjo, dokler iz nje ne požene življenje. In tu se spet ponovi življenje, ki se razodeva tem močnejše in odpornejše, čim manjši je organizem na skrajni meji majhnosti, ki je analog subatomskih prvin, obenem na meji med živim in neživim (npr. virusi), saj ne vemo ali so živi ali neživi, kljubujejo pa kot prehodna bitja vsemu živemu in neživemu. Snovnost se torej izgublja v neopredeljenost. Ali je tam sedež nesnovne sile duha?

Prišli smo do nevidne meje do največje snovnosti, ki je življenjsko najmanj odporna vse do najmanj materialne, ki je najbolj živa. Tu nam misel zastrmi in se zamisli. Življenje se nam izgublja v skrivnost.

Pri tem se nam postavlja vprašanje, ali človekov duh po smrti še živi?

DOMISLICE O KMETU, TATOVIH, PŠENICI, LJULJKI IN KROMPIRJU

Jasno je, da žetve ne bo, ker sejete ljuljko. Na dan slovesa, boste morali vso ljuljko populiti in odnesti seme s seboj.

Pod lepimi oblekami bi radi zakrili svoje darove, kako si je treba z rokami napolniti žepe, vendar dejstvi, da ste tatovi in da ste ostali brez krompirja, je preveč očitno. Nikar ne skrbite, pri nas tatove izpustijo in še nagradijo, le tatiče zaprejo.

Ker kot štiriperesna deteljica si glede sreče niste v soglasju sami s seboj, si sposodite drobec sreče pri kmetu, ki mu je njiva obrodila krompir.

Slovenski kmet je preoral njivo. Globoko v zemlji je našel koreninice korenčka in skrinjo z zakladom zlata. Vi trdite, da skrinja pripada vam, ker naj bi bila vaša nasledstvena dediščina. Koreninice korenja pa so pridelek, ki pripada kmetu.

Ko so se sodi polnili s solzami, ste polnili balone s svojim votlim smehom.

Kot tehtnica ste razpeti med slo po oblasti in denarjem, nesposobni pa ste stehtati srebro in zlatnino narodovega srca.

Ko ste razprli narodovo bogastvo predse, ste rekli: »To je za nas, vrline so pa za ljudstvo!«

Ko se boste dodobra nasitili, boste druge privedli v lakoto z dolgovi.

Izogibajte se prevelikim užitkom, da ne boste razžalili duha naroda!

Z napihovanjem ne boste mogli doseči neba, nebo lahko dosežete le s sanjami.

Kar ste šibkega prezrli, si zasluži, da postane močno.

Vaš pohlep in narodova razsodnost se bojujeta, zmagati mora dobro!

Vaša ušesa pričakujejo odmev »Da!«, toda tokrat bodo slišala odmev »Ne!«

VIZURE HČERE ČRNEGA BRATA

Ožgano okostje hiše je stalo pred mano. Skoznje je pihala burja. V njej so imeli zublji in vampirji svoj ples. Davno je že od tega (23.9.1943). En dan pred tem so očeta deportirali v taborišče Dachau. Ogenj je počrnil kamenje. V njem vprašujoče zeva odprtina razpadajočega obraza otroštva.

Polifem je bil v Beogradu, a ni vprašal, kje leži denar od požgancev. Če vso stvar poenostavimo, bi temu rekli, da je to drugorazredna tema.

Imamo prvorazredne in drugorazredne teme. Prvorazredne teme niso nikoli sklenjene s širšim družbenim konsenzom. Prvorazredne teme so vedno same sebi cilj. So pa na svetu živi in mrtvi ljudje, stvari in teme, ki jih nikoli ni mogoče spraviti v neke okvire in jih posedovati.

Hvala za vašo moralnost spoštovani zgodovinar, moralnost je za vas nekakšna investicija in pričakovanje, ki se je in pričakujete, da se še bogato obrestuje. Vaša moralnost je sredstvo »za nekaj«. Vaš cilj je natančno preračunan. Ali res ne mislite nehati trgovati s kostmi mojega že 40 let pokojnega očeta? Ali vas res ni sram?

Da bo bolj razumljivo, vaš moralni klic, ki se sklicuje na druge, vam nepoznane osebe in dogodke, poudarja vaš element preračunljivosti. Moralni klic je izrazito oseben, zato spoštovani moralnež, zgodovinar ali kar koli se razglašate, v osrčju etičnosti ni kodificirane moralnosti po vaši meri. V osrčju družbenosti je vedno samota indiviudalne osebe, zato se zazrite vase. Ne mrtvi in ne živi ne potrebujejo vaših razlag etičnih prinicipov, vaše normirane zavesti in vaše kodificirane moralnosti in če hočete, tudi vaše ideološke zgodovine ne.

Zmodeliran je kip s pretečo gesto, kot da bi bil vlit po živem modelu. Takšen model vsepovsod , kjer vladajo demokracije, odstranijo v zato namenjene parke. Vaše vstopanje v življenje in trpljenje mojega očeta, ima ekspliciten cilj. Ta cilj je manipulacija. Dvomov, ki vas navdajajo, ni mogoče razrešiti z vašim miselnim sistemom.

Na prvi pogled prepoznavno, nikoli dokončano utelešenje preteklosti v raznih izmišljenih zgodbah, ki zahteva neprenehno že kar bolestno vzbujanje pozornosti javnosti z generiranjem fiksinih idej, je že dodobra načeto od starostnih bolezni. Strašno breme ste si naložili na ramena. Kako težka je včasih pot do lastne slave, sprejeti nase tudi bremena, ki so jih nosili heroji in junaki, pol bogovi, pol ljudje, kralji, očetomorilci, sinovi, ki so bili materini možje. Gilgameš in Ojdip. Da, zares tragična so pota postati zgodovinar – nadčlovek! Nietzschejeva skoraj patološka potreba po dokazovanju je pomenila izgubo mita in tragedije in z njo umetnosti, predvsem pa dionizičnega kot apoliničnega duha, prišla je na sintetično raven … razpiranje helenske pokrajine iz mračnih globin proti visoki jasnini, zapel je rog, ki je klical zbore trpečih in koprnečih. Zaratustra je prinesel človeku očiščenje in posvetitve, udaril je človeka, ki je bil pred njim razpet med rastlino in prikaznijo… Da na pogorišču vrednot se vedno najde temni biser, ki postane mit za kupčije.

Nekateri so pa res ostali na mrtvi točki rdečega oltarja in nihče jim ne ponudi vrvi, da splezali dol, na realna tla, kjer je rezerviran prostor za črepinje omamnih glorij, človeških zmag in porazov. Vaša potreba, da si iz črepinj vojne neprenehno dozidujete spomenik slave v višino vašemu samozadostnemu gibanju, sam za sebe nedvoumno pove, da je preračunljivost vaš ključni kriterij. Posmoderna perspektiva nasproti temu močno poudarja element nepreračunljivosti v morali.

Zgodovina ima v sebi nekaj nomadskega, seli se skozi čas, kot postarana laž in deluje kot magija, kot pravljični mit, kot legenda. Neizpodbiten dokaz, da je starka tudi lagala, je nastopil, ko je ovekovečila ideje o svoji večvrednosti. Očitno je za njeno čistost napočil določen zgodovinski trenutek, da je naredila samomor, ko je samo sebe spoznala po okostjih svojih žrtev. Vendar v zgodovinski arheologiji je treba venomer iskati možnosti za ponovno rojstvo rdečega zmaja. Dinozavra je treba rediti, tudi na državne stroške, da bo hodil z zmajčki po gozdu velikih simbolov in tem junakom je treba podeliti nesmrtnost. Tudi zmajčki morajo biti del teh zgodovinskih dogodkov, s katerimi je zgodovina povezana. Saj to so nasledstvena stanja in zasluge, ki se plačujejo. To je vendarle politika!

To je zgodovina za vse in ni za nikogar. Zgodovina je ideološko stkana mreža, skozi katero so se in se še danes precejajo ideologije. Ta spektakel nikakor ne more sneti svoje maske in pokazati svoj pravi obraz.

Vendar za to masko se skrivajo določeni obrazi z imeni in priimki, ki ne vedo za svoje naravne meje. Še niso razumeli, da je te igre konec in da so kodificirana merila morale, ki jih je ustvarila ideologija, obtičala v košu za smeti.

Moji spomini segajo daleč nazaj. Spominjam se, da je bila v predalu komode v sobi očetova slika, ko je bil še otrok. Oblečen je bil v belo mornarsko obleko. Ob sliki je ležalo spričevalo, v katerem so bile zapisane slabe ocene, ki jih je ob izključitvi fašistična šola zapisala na spričevalo otroku Črnemu bratu, ker je govoril slovensko in se je uprl raznarodovanju in podcenjujočemu odnosu, da je "Sciavo". Tudi to dejstvo bi radi izničili, ga izrinili iz knjige o Črnih bratih. Neverjetno, da tudi za takšne projekte trošite davkoplačevalski denar.

Ded mi je pravil, da se je iz skupine sošolcev trgovske šole, ki je šla na božjo pot na Sveto goro, moj 17-letni oče pognal iz vrste in se zatekel v hišo, se oklenil matere in ji rekel, da ne gre več nazaj.

Mojega očeta se je pri ljudeh, lojalnih fašistični oblasti, oklenilo slabo ime, zanje je bil terorist in slab mladenič, ker ga je fašistična oblast zaprla. Besedi terorist so nekateri dodali celo najbolj podlo besedo »zločinec« in bognedaj, da bi se otroci tistih, včlanjenih v »fascio«, ki so se ob pravem trenutku konvertirali v segrete komuniste, družili z njim.

Nekateri akterji so si morali oprati vest in so morali iskati sovražnike, da so se prikupili novi oblasti. Šli so celo v partizane pred koncem vojne na razne vprašljive načine. Obstajajo tudi takšni, ki se bojijo pričevanj. Nekateri so bili italijanofili in podrepniki fašizma, nosili so »faccette nere« in mnogi, če bi še danes živeli, bi se jim še sedaj videlo znamenje kraste na zadnjici od črnega cofa.

Totalitarizmi imajo to specialnost, da sodelujejo eden z drugim. O tem tudi pričajo arhivski dokumenti.

Zaradi jasnosti pa še kronologija mojega očeta, Črnega brata

- Ivan Gašperčič - 21.3.1913 rojen v Solkanu
- V času prve svetovne vojne (1914 – 1918) begunec s starši v Lokavcu in Mariboru
- Po vrnitvi iz begunstva je osnovno šolo obiskoval v Solkanu
V srednjo trgovsko šolo je hodil v Gorici (sošolec z Juštom Brezigarjem, ki je edini še živeči Črni brat v Mariboru, Ulica Mileve Zakrajškove 6, telefon 02/332-99-21 in edini verodostojno še kaj lahko pove). Iz šole je bil z ostalimi sošolci 1930/1931. leta izključen zaradi članstva v organizaciji Črni bratje, s prepovedjo služiti vojaški rok v italijanski vojski;
- Od leta 1930 – 1940 je bil vseskozi zasledovan od fašistov na vsakem koraku, delal v trgovini svojih staršev v Solkanu, imel je tudi v Gorici trgovsko podjetje z jestvinami – odkup in prodaja grosistom, ki ga je moral zapreti zaradi razmer).
- Leta 22.6.1940 je moral pred fašisti zbežati v Maribor (stara Jugoslavija)
- Dne 10 .10.1940 se je vrnil k družini. Takoj po prihodu v Solkan so ga fašisti aretirali in pretepli na licu mesta, kjer so oskrunili nek fašistični spomenik tisti, ki so pustili kolesa na hodniku v naši hiši in so očeta zaradi tega škvadristi iskali, saj je bil nenehno pod fašističnim nadzorom.
- Vklenjenega so ga vrgli v temnico 30 dni ob kruhu in vodi.
- Ob poskusu pobega iz goriškega zapora, so ga poslali še v hujši zapor v Koper;
Iz koprskega zapora so ga poslali v bataglione speciale, kjer je bil dne 22.9.1943 od Nemcev zajet in poslan v Dachau. V Dachauu je bil osebek medicinskih poskusov (TBC, osvoboditev je dočakal na malarični postaji). Iz Dachaua se je vrnil v Solkan 25.5.1945, bolan.
- Leta 1946 ga je likvidator Knoja Edvard Milenischczek s skupino
napadel v hiši z namenom likvidacije (priprave na zmontirane dachauske procese, saj je bil tedaj vsak, ki je prišel iz nacističnih krempljev živ izdajalec in kolaborant. Pri tem je omenjeni napadalec utrpel zlom noge, ko je bežal pred anglo-ameriško policijo, ki ga je aretirala in je bil v Coroneo zaprt, ker je na ozemlju pod anglo-ameriško upravo zagrešil razne nezakonitosti. Zanika se, da bi bilo to res, da bi bil oče napaden. Naj odkopljejo Edvardov grob v Solkanu (vem kje je zakopan) in naj identificirajo zlom noge, če mojemu očetu ne verjamejo). Edvard je pa itak po letu 1950 vse povedal pri nas doma, kako je bilo, ko mi je večkrat kot lačnemu otroku dal kakšno nekaj kilsko vrečko bele moke iz mlina Poldke Poberajeve, kjer je bil upravnik. Očitno je imel slabo vest, saj je potem naredil tudi samomor.
- Od leta 1946 – 1953 je bil oče v vojaški bolnišnici Ospedale militareS.O.U.O. no 5, Via Breveta 75 v Rimu, kjer je ostal na zdravljenju 6 let in pol (od 1946 – 1953). Mojemu očetu je nudila materialno in duhovno pomoč humanitarna organizacija Malteškega viteškega reda, nakar ga je Italija upokojila kot veterana in je dobival vojaško pokojnino. Živel je v vseskozi v Rimu, apolitično, bolan od prestanega trpljenja. Umrl je v Rimu star 56 let, kjer je tudi pokopan.

Letos 6. septembra je bila 40-letnica njegove smrti in še nima počitka, kar predstavlja svojevrsten rekord oprtunistov v manipulaciji z mrtvimi za politične namene.

Obnašate se kot ideološki pijanci!

Moj dopisan komentar:

Kopitarjev in Čopov-Prešernov svetovni in narodno kulturni nazor sta bili temelj emancipaciji slovenske duše v dobi slovenskega preporoda. Moj ded, rojen 1863 je bil velik narodnjak in moj oče je bil deležen te vzgoje. Svojega deda Jožefa Gašperčiča, bratranca filozofa in aplinista dr. Klementa Juga, s katerim sta tudi sorodstveno prijateljevala, se dobro spominjam, kako je reagiral, ko sem morala obleči črno haljo pri odhodu v 1. razred fašistične osnovne šole, ki je bila v prvem nadstropju v hiši Ulica IX. Korpusa v Solkanu, današnja štev. 46, I. nadstropje. V klopi sem sedela z Olgico Bašin. Rekel mi je, da njegova vnukinja pa že ne bo nosila črne fašistična halje. Spominjam se ga jeznega in ogorčenega.

Tudi sama sem občutila fašizem in raznarodovanje na svoji koži in to pri Uršulinkah v Gorici, ko so me s težkim ključen udarili po glavi, ker nisem vedela  odgovoriti v italijanskem jeziku, kje je moj oče in tudi nisem znala govoriti italijansko, razen kakšne besede iz prvega razreda. Oče je bil tedaj v fašističnem zaporu in kasneje v Dachauu. K sreči sem kmalu šolo pri nunah prekinila zaradi nenehnega pretelavanja angloameriških letal in groženj z bombardiranjem solkanskega mostu in zaradi bolezni, ker smo se cele noči skrivali pri Soči v vlažnih in mrzlih avstrijskih kavernah iz prve svetovne vojne.

France Prešeren in Simon Gregorič sta postavila temelj slovenskega duha tudi nam Primorcem. Pred njim ni še nihče šel tako skozi slovensko in primorsko dušo tako kot ona dva. Zato imam globlji razlog, da verjamem občutkom Črnih bratov, ki jih je povezoval narodno buditeljski duh v enotno in enovito delovanje "Vsi za enega, eden za vse" in odpor proti tujerodni vsiljeni zatiralski kulturi. Čeprav so to bili Črni bratje še otroci, so danes za razumevanje ranljivosti primorske duše kar dovolj zgovorni primer odpora proti nasilju.

Spominjam se tudi, kako smo hlastno  prebirali slovenske otroške revije in knjižice, ki jih je pošiljal solkanski duhovnik slovenskim otrokom (Barčica, Pastirci, Mojca Pokrajculja in tudi molitvenike v slovenščini). Če ne bi bilo mojega deda in primorskih duhovnikov, bi lajala laško in ne bi govorila slovensko. Pri dedu sem opazila žalovanje za Cesarjem Francem Jožefom, ki je dovoljeval šolanje otrok in opravljanje verskih obredov v maternem jeziku. Primorci smo vedno sanjali o svoji državi. Ko danes prebiram dedova in tudi očetova pisma, sicer opazim arhaično slovenščino, vendar mi razodeneta pirjeten, sladek in mil jezik, rekla bi že kar kultiviran jezik, ki odraža moč in duhovno kulturo. Moj oče je imel izjemno lepo pisavo, bi rekla, da so njegova pisma že kar lepopisje, obogateno z lepimi slovenskimi besedami, spletenimi v misli.

Kulturnozgodovinsko vrednotenje teh pojavov ima precej razsežnosti , je stanje duha Primorcev nad politiko, ki si hoče danes prilastiti in soditi , do take mere zoženo, da ne zmore preseče ideoloških okvirjev. Jaz popolnoma verjamem, da za prejšnjo komunistično oblast niso imeli Črni bratje in Tigri kakšnega posebnega pomena, celo napoti so ji bili, ker so vedno hoteli biti komunisti edini in nositi primat za vse zasluge. Vendar ni tako. Tu je primorsko ljudstvo, ki je vstalo iz suženjstva predvsem zaradi svoje narodne zavednosti. Komunisti niso odigrali v tem procesu nobene prav pomembne vloge, razen asimetrične razburljive in kaotične vloge pri delitvi na vaše in naše ter pri podtikanju in lažnem, obtoževanju in to počno še danes.

Prišla bo še ura resnice in pokazala narodu pravo plat kontinuitete v našem družbenem življenju, ki jo dovolj drago plačujemo. Oprostite, vendar jaz ne morem biti lojalna do države, ki je simbol zatiralca mojega ljudstva in znak pomanjkljive pameti. Danes so vrline kraja, utaja davkov, laži, napadanje narodovih čustev, odpuščanje ljudi na cesto, nerazumno trošenje davkoplačevalskega denarja, objestnost, surovo nepiatetno žaljnje mrtvih. Hvala lepa za takšne forume in zveze, ki ohranjajo moč arbitriranja s politiko psevdodemokracije in jih naš proračun izdatno napaja! Žalostno, da se moram boriti z mlini na veter in s takšnimi trošiti svoje energije, ki bi jih lahko uporabila za ustvarjalno literarno delo. Zavedati bi se morali , da sta bili naša državnost in nacionalna emancipacija nasledek našega hotenja, da preživimo v svoji identiteti. Še mrtvi ne morejo, kako  bodo  pa preživeli živi?

KDO JE NAJPOMEMBNEJŠA OSEBA V SLOVENIJI?

Glede na to, da so pisatelji in pesniki skupaj s filozofi merilo duhovne moči in izobraženosti, bi se odločila za odgovor, da je ta oseba Drago Jančar, ki je eden najbolj plodovitih slovenskih pisateljev in se uvršča tudi v sam evropski vrh. S tem pa ne želim zmanjševati pomembnosti drugih, ki so nad vse pomembni na raznih področjih človekovega delovanja v dobrobit svojemu narodu in človeštvu.

Dejanje duha je nad vojaško močjo in politično oblastjo. Homer je pomembnejši kot je bil Karel Veliki, Dostojevski je bil in bo ostal večno pomembnejši od Putina in od vseh politikov, ki so mu in mu bodo še sledili. Drago Jančar je zagotovo za narod pomembnejši od predsednika države ali predsednika vlade. Njegova knjižna dela utelešajo življenjsko tkivo odcvetelega življenja naroda, medtem ko korenine že utripajo močan človeški jaz in poganjajo kal, ki nosi v sebi nakazujoči razvojni proces in preroško jedro resnic.

Literatura uteleša razvojno stopnjo naroda in je hkrati tudi razvojna stopnja človeka in njegovega duha, ki se z njegovo pomočjo izraža. Književnost predstavlja intelektualne zmožnosti, ki plemenitijo posameznika. V izolaciji in nesvobodi ne more književnost doseči literarnih vrhov, se pravi tiste svetlobe, kot jo imajo stvari, ki so izvir kreposti resnice. Podrejena književnost ideologiji je manipulacija, zaradi katere se noben književnik ne more uresničiti, prirejenost tuji sili pa postavi človeka v časovno omejenost, je absurdno stanje, ki so ga mnogi tragično doživljali in izkusili.

Vsi mladi samomorilci, so bili preobčutljivi mladeniči in pesniki, Aleš Kermavner, Vojko Gorjan, Marko Pavček, Borivoj Wudler in Marko Slodnjak, ves ta subtilni cvet naroda, si ni vzel življenja zaradi vase obrnjenega morilskega nagona, ampak zaradi preobčutljivega predpada med osebno vestjo in družbeno resničnostjo, med čistostjo njihovih duš in umazanostjo sveta, pa tudi zaradi vsesplošnega pomanjkanja ljubezni. O tem bi vedel veliko povedati pokojni pisatelj Marjan Rožanc.

Idejno poanto zgornjih misli bi lahko ponazorili z mušico, ki leti k luči po večjo srečo, kot jo premore navadni večerni hlad, kjer najde le trpljenje in smrt. Literatura je svetla luč naroda, predana resnici in življenjski polnosti.

Jančar se je v svojih knjižnih delih predstavil kot samosvoj, odločen, samozavesten in pokončen demiurg sedanjega časa, ki je vnesel v slovensko književnost velik duhovni preobrat; osvobodil jo je travme ideološkosti in duhovne zavrtosti, vnesel je nov vzgon svobode duha, resnicoljubnosti in moralnega uravnoteženja pogledov na polpreteklo zgodovino, popolno prepuščen spontanemu občutku in lastni izkušnji.

Njegova knjižna dela lahko tudi razumemo kot povabilo k jasni in razločni artikulaciji z realnostjo, ki je postala najvažnejša in središčna os pri vzpostavljanju zvez s središči evropske in svetovne literature po padcu berlinskega zidu in predstavlja kohezijsko moč v duhovni fiziognomiji naroda. Ideološki radikalizem je kot neživljenjsko stanje potisnjen na obrobje in zasnovan je preskok v presežno.

France Prešeren je leta 1937 v pismu, ki ga je pisal S. Vrazu (vir: Zbrano delo II, st. 197), zapisal: »Tendenca naših pesmi in druge literaturne dejavnosti ni nič drugega kot kultivirati naš materni jezik.«

Ideološkost, ki se je uresničevala na dva načina, in sicer: kot literatura podrejena politiki in zgodovina podrejena ideološkosti, ne more kultivirati našega maternega jezika, ker pisatelji kulturoloških in literarnih prispevkov niso mogli in smeli izraziti geneze svojega ustvarjanja in odtenkov svojega resničnega občutenja in razmerja do družbe. Z zadovoljstvom danes lahko ugotovimo, da se književnost v nujni posledici demokratizacije in uveljavljanja človekovih pravic svobode govora in združevanja, danes vrača k realnosti in svoji pristnosti.

Med letoma 1987 in 1991 je bil Drago Jančar predsednik Slovenskega centra PEN, v okviru katerega je tudi veliko pripomogel k slovenski osamosvojitvi. Dobil je več slovenskih in mednarodnih nagrad, med drugim Prešernovo nagrado za življenjsko delo (1993), evropsko nagrado za kratko prozo mesta Augsburg (1994), Herderjevo nagrado za književnost (2003) in nagrado za esejistiko (2007). Je tudi dvakratni dobitnik nagrade Kersnik za romana Katarina, pav in jezuit ter Zvenenje v glavi.

Danes je Drago Jančar zaposlen pri Slovenski matici kot urednik in tajnik. Znan je kot esejist; v svojih esejih se je velikokrat ukvarjal tudi s problemi politike in civilne družbe. Skupaj z ministrstvom za kulturo je pripravil odmevno razstavo in zbornik Temna stran meseca, o značilnostih avtoritarne vladavine v Jugoslaviji po drugi svetovni vojni.

Drago Jančar je avtor: romanov Petintrideset stopinj (1974) , Galjot (1978) , Severni sij (1984), Pogled angela (1992), Zvenenje v glavi (1998), Katarina, pav in jezuit (2000) in Graditelj (2006); dram: Disident Arnož in njegovi (1982), Veliki briljantni valček (1985), Vsi tirani mameluki so hud konec vzeli ...(1986) Daedalus (1988), Klementov padec (1988), Zalezujoč Godota (1988), Halštat (1994), Severni sij (2005); esejev: Razbiti vrč (1992), Egiptovski lonci mesa (1994), Brioni (2002) in Duša Evrope (2006).

Sredi meteža ideološke izumetničenosti in sprenevedanja, patetične elegičnosti, izgube občutka za resničnost, predstavljanja lažnega ideala in ideološke zaslepljenosti, ob katerih subtilna literarna duša ni mogla slediti zvonovom resnice, se nam je pod drevesom življenja – slovensko lipo rodil Drago Jančar z narodno konstruktivno silo, ki mu je uspelo ubraniti tezo o ustvarjanju kot iskateljski svobodi resnice za veliko zakladnico, ki jo je treba bogatiti s čutom za življenje in njegove zakonitosti, za ta in nove rodove.

Kot narod smo lahko ponosni, da ga imamo!

Moj dodatni zapis:

Naslov mojega bloga je treba razumeti metaforično. Moj namen je bil povzdigniti književnost nad vojsko in oblast, čeprav tudi trditvi, da je pisatelj Drago Jančar najpomembnejša oseba v Sloveniji, ni oporekati.Odvisno kako ga kdo razume, sprejme in vrednoti.

Spoštovani Neptun 99, hvala, da ste se potrudili s tako obširnim komentarjem in pojasnjevanjem. Pri obravnavi Draga Jančarja kot književnika ne smemo pozabiti, da se ne ukvarjamo s politiko, temveč z umetnostjo, ki je izšla iz človeka in je tudi namenjena človeku.

Življenje nekega književnega dela gre mimo želja in norm teoretikov in književniških kritikov, mimo politike in raznih ravni razmišljanj v družbenem prostoru. Književno delo pogosto gre tudi mimo zavestnega hotenja ustvarjalca samega. Literatura Draga Jančarja razkriva skupni izvir v celotnem evropskem duhovnem prostoru. Jančar se je spopadel z bivanjskimi problemi z vsemi etičnimi, kulturnimi, političnimi in socialnimi posebnostmi in razsežnostimi. Postal je pomemben odločilen pojav v naši kulturi oziroma odločilni kulturni dejavnik v svetu, ki ga živimo. Zato sem poudarila njegovo pomembnost v smislu narodovega buditeljstva, kar politika ne zmore. Popolnoma zgrešeno je ocenjevati njegova dela na način, kot ste ga izbrali vi, g. Neptun 99.

Tudi Ivan Cankar je ustvaril obsežne dramske tekste -Za narodov blagor, Kralj na Betajnovi, Pohujšanje v Dolini Šentflorjanski in Hlapci. Glede na prejšnja dela je v delih zrelega obdobja ,svojo motivno in idejno tematiko razširil na socialne in etične ljudske motive, motive umetnika, ženske, otroka in izobraženca v slovenski meščanski družbi. Imell je tudi izdelan svoj svetovni nazor, celo panslavizem je zagovarjal, pa ga zato nihče ne ocenjuje po politični pripadnosti in je v književnosti postavljen na častno mesto kot predstavnik moderne in kot klasik. Ivan Cankar je zatrjeval, da je v socialno demokracijo prišel na podlagi osebnih izkušenj, teorija pa mu je razodela, kar je že vedel iz življenja.

Književnika je treba preučevati kompleksno, se pravi iz celote njegovih miselnih izhodišč. Živimo v posebnem čustvenem in napetem ozračju notranjih družbeni protislovji, marsikoga je strah brati s pametjo. Jančarjeva književnost zagotovo ne bo naroda razslojila, lahko le razsvetli njegovo 60-letno enoumje, omogoči, da človek postane bolj logičen, književnost ga vodi preko dedukcije k spoznanjem. Dela Draga Jančarja zagotovo ne sodijo na raven neosveščene vegetacijske zadovoljnosti in zanikanja gibanja, sile in življenja. Njegova dela aludirajo na gibanje k višji humanosti in svobodi duha. Razumnikova dolžnost je človeka prebuditi in ga razsvetliti. Umetniki so bili vselej v totalitarnih režimih preganjeni in iz te prizadetosti je logično, da je izšla tudi tako močna literarna izpoved.

Kaj povedo mediji o Jančarju:

Drago Jančar je ključno ime slovenske publicistike, dramatike in književnosti zadnjih treh desetletij
Jančar je eden največjih slovenskih pisateljev, čigar dela so prevedena v 18 tujih jezikov.
Drago Jančar je odprtost slovenske samobitnosti
Drago Jančar je ime, ki odmeva in bo odmevalo med bralci
Drago Jančar, eden najbolj pogosto prevajanih sodobnih slovenskih pisateljev ...
Drago Jančar, eden najpomembnejših sodobnih slovenskih pisateljev in dramatikov
Drago Jančar - absolutni favorit z največ nagradami
Drago Jancar, ki ga imajo mnogi za najvecjega sodobnega slovenskega pisatelja, se je z Graditeljem pridružil svetovno znanim pisateljskim peresom
Drago Jančar - Tega človeka visoko cenim po njegovih delih in njegovih razmišljanjih
Drago Jančar, pisatelj, dramatik, esejist in publicist, redni član SAZU, doma in v svetu angažiran družbenokritični razumnik

JE HOMOSEKSUALNOST NEUVIDEVNA IZPREVRŽENOST?

Otroka naravno spočneta moški in ženska s spolno združitvijo. Otrok je spočetje novega življenja, ki mora zoreti 9 mesecev v materi tako, kot zori sadež na drevesu. Otrok je tako kot plod rastline spolnitev po zakonih narave, da se oskrbi za samostojno življenje. Narava je podrejena svojemu osnovnemu smotru, podrejena je svoji smotrni zadostitvi, v izpolnitvi pripravljenosti za novo nalogo, da poskrbi za vzgon in nadaljevanje novega življenja in ohranitev vrste. Rastlinje je oblikovano harmonično. Spačkov in izrastkov je sorazmerno malo. Pri ohranitvi in razvoju vrst je navzoč zakon žive narave, ki poskrbi za razmnoževanje in nadaljevanje življenja in določene vrste.

Če vzporejamo človeka z drugo živo naravo in ga umestimo vanjo, lahko kaj hitro ugotovimo, da je človekov smoter prav tako podrejen zadostitvi in izpolnitvi pripravljenosti za novo nalogo, da poskrbi za razmnoževanje naravnim potom in za nadaljevanje življenja in vrste. Narava ne kodificira razvoja vrste, temveč ga udejanja. Narava nima namena vzgajati in poučevati, narava je sama zase temelj življenja, ki je z zgovornostjo vzgona svojih lastnosti in zakonov navzoča povsod v življenju.

Večina ljudi homoseksualnost socialno vznemirja, ker predstavlja spolno nagnjenje k istospolni osebi odklon od narave. Psihiatri, psihoanalitiki in nasploh medicinska stroka se kaj preveč ne trudijo z znanstvenim raziskovanjem in dognanjem, zakaj je neka oseba spolno nagnjena k istemu spolu. Res je, da se itospolnost sprejme kot danost in ne kot morebitno obolenje, ki ga je treba zdraviti. Nekateri menijo, da je homoseksualnost perverznost ali izprevrženost, torej odklon od normalnega seksualnega življenja, ki ga predstavlja spolni odnos med samcem in samico in mu sledi oploditev.

Če opazujemo preostalo živo naravo, bi takšni definiciji izprevrženosti lahko tudi pritrdili, vendar v imenu človekovih pravic, ki dopuščajo človeku svobodo, da je lahko to kar hoče sam biti ali v sebi čuti, da bi to bil ali da je, le da s tem ne škoduje drugemu, se je pogled na istospolnost v družbi kot izgleda, spremenil, postal je tolerantnejši, ne pa tudi do take mere toleranten, da je postal družbeno sprejemljiv kot normalno stanje. Analno občevanje dveh moških je iz zdravstvenih razlogov sporno, saj je znano, da se v analnem delu črevesja nahajajo v »dreku« najrazličnejše bakterije, med njimi najbolj razširjena je Escherichia coli (E. coli) , ki je najbolj razširjena bakterija v črevesju in dnevno se v človeškem fecesu nahaja več kot 100 milijard teh bakterij, ki lahko okužijo moška sečila in povzročijo tudi vnetje in odpoved ledvic.

V vseh teh razpravah o človekovih pravicah, se stroka ni odzvala na vprašanja in podala v javnosti medicinski pogled in odgovore kaj pravzaprav homoseksualnost je. Nenazadnje je prišlo tako daleč, da družba zaupa celo v posvojitve otrok istospolno usmerjenim osebam, ne da bi sploh vedeli kaj več o genezi istospolne usmerjenosti. Kdo nam zagotavlja, da istospolno usmerjeni niso latentne shizoidne osebnosti z nevrotičnimi simptomi, da ne bodo izrabile posvojenih otrok. Na kakšen način lahko stroka zagotavlja, da niso istospolno usmerjeni partnerji predisponirane osebnosti z ustaljenimi razvadami in da ne bodo to zgrešeno usmerjenost prenesle tudi na posvojence. Otroci dobijo svoje vzore obnašanja v družini, v kateri živijo.

Nedvomno je, da so otrokove pravice na prvem mestu. Vprašanje je, ali ne gremo pri človekovih pravicah predaleč? Pedofiliji smo rekli: Ne! Kaj pa spolno občevanje z živalmi (Sodomija), ki naj bi bilo tudi razširjeno med pastirji in živinorejci ob pomanjkanju normalnih spolnih priložnosti), masturbacija z ekshibicionističnimi akti, mnogi se po parkih pred otroci in mladino razgaljajo? Kaj pa sadizem in masohizem, ki pomenita spolni užitek, če en spolni partner, drugega trpinči, trpinčeni pa pri tem uživa. Mnogi možje tudi svoje žene »tepejo«, vendar za zidovi, da nihče tega ne vidi. V znamenju človekovih pravic toleriramo celo vero, ki ima v svojih kanonih stroge telesne kazni (šeriatsko pravo). Imam občutek, da družba in politika si sploh nista na jasnem, kar počneta in podpirata pod krilatico »človekovih pravic«.

Kaj pa transvestiti?. Ali bi sprejeli za normalno, če bi se moški oblačil v oblačilo drugega spola in hodil tako oblečen v službo. Če bi prišel kakšen minister pred javnost v ženski kikli, bi se verjetno vsi zgorzili, ker to ni v navadi. Seveda tedaj bi takoj našli opravičilo, da gre za nevrotično osebo, ne pa za homoseksualne mehanizme.

Vprašam se, ali nimajo razne oblike izprevrženosti istega imenovalca kot narkomanije (razočaranja v zgodnji mladosti, prestrogi starši, socialne častihlepnost staršev, zanemarjanje v družini, slabe družinske razmere v mladosti, nesloga, ločitve, alkoholizem, huda beda, ambivalentna navezanost na starša istega spola, motnje v spolnem življenju, nezadoščenost v spolnosti s partnerjem drugega spolna, nesposobnost čustvene navezave, predisponirana nevrotičnost in psihopatija).

Vprašajmo se tudi kako vplivajo na mladino filmi, ki jih mladi gledajo, pornografske slike, svet mamil, potrošniška družba, ki le količinsko zadovoljuje človeka, ne pa tudi po kakovosti življenja. Ko tako-le opazujem »parade ponosa« , mi nehote ustvarjajo vtis, da gre za psihopatske in narcisoidne osebnosti, ki hočejo izstopati z nenavadnim obnašanjem, oblačenjem, manjka jim moralna vest s socialnimi zavorami. Imajo podzavestno potrebno, da bi jih javnost izločila, ker se notranje čutijo tujci v lastnem telesu.

Je morda homoseksualno nagnjenje bolezen, psihična motnja, kje so korenine nastanka istospolne nagnjenosti?

* Medicinska stroka ugiba, da naj bi na razvoj homoseksualne usmerjenosti vplivali naslednji dejavniki:
1. mora biti že naravnana ali (redko) celo telesna anomalija v človeku samem;
2. spolnost se na določeni stopnji fiksira;
3. zaradi tega pa nastopi regresija, ki ovira razvoj spolnosti na zrelo stopnjo;
4. Izzovejo pa tak razvoj navadno zgornja otroška travmatična doživetja (tudi zapeljevanje), tako da si otrok želi zavzeti materino mesto (vlogo), da bi si pridobil očeta in tako stopil »s premočno očetovo podobo« v želeni odnos.
Psihoanalitiki so se v spolne odnose posvetili tako globoko, kakor nobena teorija poprej, čeprav je v njihovih razlagah veliko subtilne filozofije, ki jim jemlje prepričevalnost
(Vir:*Oris sodobne psihologije, Dr. Anton Trstenjak, II. Knjiga, str. 325).

Po mojem je vlada dala državljanom tematiko o pravicah homoseksualcev, kot kost za obiranje v času gospodarske krize, da odvrne pozornost od drugih resnejših problemov, ki pestijo našo družbo. To je spet ena od psihološko preštudiranih taktičnih potez politike, saj le-ta dobro ve, da je to tematika, na kateri se bodo lomila kopja. Večina ljudi je konservativnega mnenja in ne sprejema vzorca nenaravne družine, ki ji ga vsiljuje manjšina.

Otroci, ki jih bodo vzgajali istospolni partnerji, bodo na nek način duševni invalidi, ker ne bodo imeli v družini vzora o naravnem življenju ženske in moškega ter matere in očeta, ki ga je podarila človeku narava. Ti otroci bodo po svojem notranjem duševnem razvoju in svoji identiteti glede na vzorec svoje vzgoje v okolju, v katerem bodo živeli, lahko samo nevrotične osebe in ne normalni heteroseksualni partnerji - torej skupnost moža in žene, ki zagotavlja reprodukcijo človeštva v družini, ki je temeljna celica družbe. Razen tega bodo v šoli in življenju zasmehovani, saj bodo imeli mater ata in očeta ata. Ne vprašajte, kako se bodo ti otroci počutili v družbi. Enospolni partnerji imajo lahko vse pravice v intimnem življenju, ne morejo pa govoriti, da je njihova pravica posedovati otroka v nenaravni skupnosti. Otrokova pravica živeti v normalni družini matere in očeta je višja pravica od pravic homoseksualcev. Večina o tem odloča!

Mislim, da v skrajnem primeru bi morali razpisati o tem referendum. Polje človekovih pravic žal, naša družba, ki hoče eksperimentirati, interpretira preširoko in zanemarja druge človekove pravice - pravice otrok. Vsiljuje jim nekaj, kar ljudje ne sprejemamo. To ni v naši kulturi. Uzakoniti hočejo deviacijo, da je družina skupnost dveh oseb različnega spola ali dveh istospolnih oseb. Politiki, lepo vas prosim, vprašajte ljudi, kaj si o tem mislijo!

Ne gre za nestrpnost do drugačnosti, temveč za negacijo stališč, ki niso normalna. Le kakšna žalostna bitja se bodo rojevala iz takšnih zvez, ki jih nikjer v naravi ne opazimo, razen izjemoma pri spačkih. Parjenje je naravna stvar partnerjev različnega spola. Znanstveniki pravijo, da je ljubezen nagon po preživetju, ki zagotavlja reprodukcijo, t.j. obstanek človeštva. Istospolni partnerji tega ne morejo zagotoviti, zato naj ostanejo v mejah, ki jih jim je določila narava ali celo sami. Ne odkrivajte neizrekljivih stvari, o katerih je človeštvo molčalo in si mislilo svoje. Ni opekline brez brazgotine!

Družinski zakonik, kakršen je v razpravi, je muha enodnevnica, ki ga bo demantirala praksa in zdrava pamet.

RAZPARAN TREBUH UMIRAJOČEGA …

Lov je bil odprt. Kažejo nam lovca ne pa izplena. Ta tiči v skrbno varovanih trezorjih. Na tej točki moramo doumeti, da pravne države, ki bi delala red v interesu preprečitve ropanja narodovega gospodarstva in njegove vrnitve na mesto, kjer je bilo pokradeno, ni.

Plenjenje je osnovano na fevdalni osnovi, kajti kapitalizem poganja svoj motor na proizvajanju, tekmi enakih možnostih in na drugačnih osnovah. Vendar tu gre za priviligirance, ki nikoli niso mislili resno. Po niču bogastva hočejo imeti vse, kajti oni so skrajni rob vzvišenosti in se v svojem militantnem ateizmu ne ozirajo na zapoved: »Ne kradi!«

Za kompleksnost socialne razslojenosti je treba »brezpravje« še nagraditi. Novi titularji nacionalne lastnine so vznikli iz grobov pokopanega marksizma in titoizma. Strukture so zamenjale vloge in funkcije. Razdivjalo se je veliko politik kapitala z lastnim omrežjem obvladovanja družbe. Slovenija je tako moderna država, da zmore izhajati celo brez vsakršne ontologije biti. Biti brezbitnik pa najbolj občutijo tisti ljudje, ki živijo v revščini in bedi svojega preživetja, vrženi iz svoje posesti na cesto. Že Nietzschhe je naznanil neznanski dogodek pomračitve razbitega sveta. In to je to! Če vesti ni, te na noben način ne morejo prisiliti, da bodi človek.

Zapletene gospodarske hobotnice so nastale in mutirale s političnim privoljenjem in njihovo povezanostjo. Gospodarstva ni spodkopala svetovna recesija, temveč zavestna inercija notranje politike in stahoviti pohlep.

Politiki prav prideta pojma: svetovna recesija in globalizacija za zaslepljevanje. Ti izgovori so v glavnem votli in prazni. Resnični vzrok za težave je neučinkovita in jalova politika, ki izgublja orientacijo, ravnovesje etičnost in ugled. Njen populizem je izjemno omejen in nima nobenega manevrskega prostora več.

Za odpravo težav, v katere nas je politika pripeljala, bomo v najboljšem primeru potrebovali desetletja, saj zadolževanje bo še nezadržno naraščalo, dokler ne bodo zastavili narodu še duše in nas prodali na boljšem sejmu Evrope.

Ljudje so revni, lačni in slabo oblečeni, drugi pa presiti in mentalno omejeni brezobzirneži, popolnoma nenadarjeni za vloge menedžerjev, člane uprav in nadzornikov in funkcije, ki so jih uzurpirali. Naučili so se uspevati le s trošenjem nazasluženega.

Kdaj bomo zmogli odkrit pogovor o potratnem življenjskem slogu države in njenih krvosesov. Državi so bolezensko začele krneti njene funkcije in je potrebna medicinske obravnave. Vendar tudi zdravniki doživljajo enako obravnavo kot sodniki in tožilci, vsem tem pa je zaupano ohranjevanje in podaljševanje njenega življenja. Za nastalo bolezensko situacijo mora biti znana volja pacienta, ki pa je očitno nesposoben za sprejemanje odločitev o lastni usodi.

Ekonomija je razparan trebuh mrliča, iz katere jemljejo šakali, da se nažro do sitega. Šakalom ne moreš dopovedati naj si zategnejo pas.
To logiko sprejme lahko le poslušno ljudstvo.

To stanje ni več problem stroke, temveč vprašanje vesti. Predraga in prerazkošna režija države, bo narod požrla. Proračunski kolač je razparan trebuh mrliča, pa če si to hočemo priznati da ali ne.

Do te ironije me je pripeljalo stanje, da razen socialne bede v medijih ne beremo, ne vidimo in ne slišimo nobene novice, ki bi človeka razveselila. Drugega ne gledamo, kot to od črva zgrizeno luknjo. Osamosvojitev je bila prekrasen jabolčni cvet, ki je dozorel v sadež, ki noče več viseti na veji zaradi svoje črvive notranjosti.

KRIMINALNE, KI RAZSTRELJUJEJO TRUPLA

Kriminálka po knjižni definiciji je literarno delo iz življenja in delovanja kriminalcev in kriminalistov. Kiminalka je tudI filmska upodobitev takega dela; gledati kriminalko / v kinu predvajajo same kriminalke/, vendar ne le v kinu, tudi po raznih zvezah in forumih uprizarjajo zdravemu razumu nerazumljive kriminalke.

V kriminalki je običajno prvo truplo in potem razplet zgodbe. So pa tudi kriminalke, ki razstreljujemo trupla na politične drobce, odkopavajo jih, oživljajo mrtve in spletajo zmontirane zgodbe.

Včasih je težko spregledati, da zgodovina ni nič manj kot poučna klavnica, ki ne odneha s svojimi posegi neusmiljenih moči, tudi ko je vsa zasmrajena od umorov in ideološkega svetohlinstva in postavljena na laži. Ljudje so se prisiljeni soočati z njeno zlaganostjo in ob njej živeti. Besede, ki prihajajo iz ust so hujše kot ogenj iz pušk.

Ko človek sedi za pisalno mizo in razmišlja, kako bo prenašal težo laži, si misli, da zgodovina zahteva revizijo, vendar ta čas je še daleč. Mi živeči te ne bomo dočakali. Njen sedanji ideološki ekskluzivizem je prikazen, ki nikoli ne bo sposobna spoznati svojih zmot, prevar in laži. Le deli in med razdeljenimi je razpeta trhla brv čez strašansko brezno, katerega strašnost in globočino je skusil sam nesrečni kralj Ojdip. Freud pripisuje razvoj verbalno agresivne in diktatorske osebnosti prestrogemu navajanju na čistočo med analno fazo, pa neuspešno zaključene genitalne faze po njegovem prinesejo pretirano zasvojenost s samozadovoljevanjem z oralnim seksom ideološke zaslepljenosti. Lačna duša s svojo patološko lakoto nepotešena stoji zlakotena, da koplje in rije in neprestane išče žrtve, ki jih je treba znova obglaviti. To stanje bi lahko opredelili kot logični in retorični nauk o domišljijski razporeditvi ideoloških tez, s katerimi se dokazuje kaka trditev, ki po svoji bolni borbeno naravnani vztrajnosti hoče postati resnica. Vendar to ni Aristotelova topika, temveč nabuhla retorika političnega kova, ki se napenja kot urh, brezrepa dvoživka z rumeno lisastim trebuhom in bradavičasto kožo na hrbtu.

Eden od zamaskiranih rabljev mrtvih trupel, ideolog s stažem, z mlahavim kosom mesa, se odloči, da bo izvedel sektaški umor pokopanega trupla. Mrtvi tako vstajajo, eden za drugim, iz živega peska,
ki požira vse, ki vanj stopijo.

Ni kaj, kot človek ne moram sprejeti kar tako trpne vloge, ko slišim govorjenje o javnih pričakovanjih bolnega ideološkega nasilja, ki bi se rado politično uveljavilo in obstalo kot poslednji obrok revolucije. Živim v času živahnih izmenjav, srečanj in pričakovanji, da se bomo enkrat lahko dvignili iz krča travmatične osamljenosti v demokracijo in resnicoljubno spoznanje. Vendar prizorišča ideoloških impulzov je mogoče vsakodnevno zaznati, občutiti in jih povezati v samem dogajanju. Ve se, da prihajajo iz tistih kleti, kjer so se tiskali plakati za drugače misleče, ki so nato postali tarča napadov. Lev dlako menja, svoje nravi pa ne. Ideološka shizofrenost je huda oblika bolezni, ki je lahko le diagnosticirana, ne pa tudi ozdravljiva. Človek z več jazi ni nobena redkost.

Ime mu je kača, ki nima ne starosti ne oblike, le falus si goni do nezavesti v svojem raju, na svojem vlažnem ideološkem tiru. Ta slepi ogleduh bi rad pretočil vse stvarstvo in ljudi skozi kanale svoje miselne ožine, vendar se vsakič znova zagrize v svoje rep.

Ko sem pisala ta prispevek, sem imela v mislih kraj, kjer bi bilo treba ustanoviti kliniko za ideološke psihotike.

URAVNILOVKA POKOJNIN Z ZAMRZNITVIJO JE PROTIUSTAVNA

Razlogi zastavljajo vprašanje, ali je dopustno razlikovanje in zamrznitev pokojnin samo nekaterim kategorijam upokojencev. S tem bi bilo kršeno načelo o enakem obravnavanju dejanskih stanj pošteno zasluženih pokojnin posameznikov z delom in vplačanimi prispevki.

Zamrznitev pokojnin samo nekaterim upokojencem je protiustavna, ker bi na ta način država posegala v že pridobljene pravice in sorazmerja, ki izhajajo iz dela in vplačanih prispevkov državi. Načela pokojninskega sistema morajo biti jasna in pravno konsistentna.

S tem poseganjem v že pridobljene pravice upokojencev bi se kršilo načelo varstva zaupanja v pravno, torej 2. člen Ustave RS, zaradi varstva enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic v postopkih pa še 14. in 22. člen Ustave.

Uravnilovka pri pokojninah je brez stvarne podlage in protiustavna. Zaslužena pokojnina z delom ni socialni transfer, temveč z družbeno pogodbo na podlagi zakona vnaprej določena pričakovana pravica.

Generacija, ki si je zaslužila pokojnine, je za relativno nizke osebne dohodke v primerjavi s plačami v drugih demokratičnih evropskih državah ustvarila družbeno bogastvo, ki se je olastninilo, vendar še ne v celoti. Vprašajmo se na kakšen način – z različnimi by-pass podvigi sumljivega izvora.

Upokojena generacija se je zavestno odpovedovala delu plač za akumulacijo podjetij. Zato so upokojenci prvi in najbolj upravičeni, da pri razrezu te pogače, da dobijo svoj kos, ki jim v skladu s poštenostjo in družbeno pravičnostjo pripada. Odvzemanje pokojnin določeni kategoriji upokojencev je nonsens, ki demantira postavljeni ustavni in družbeni etični okvir pravičnosti, ki je bistven za sleherno demokratično ureditev in socialno delujočo državo.

Upravičenje do izplačevanja zasluženih pokojnin ima prednost pred vsemi drugimi stroški države in takšen poseg v pridobljene pravice upokojencev sploh ne more biti primerno sredstvo za dosego cilja, da bi tisti, ki so si zaslužili z leti dela in vplačanimi prispevki pokojnino nad 700 Evr mesečno, morali sedaj pod nekakšnim zlaganim načelom solidarnosti to delno odstopiti in si pustili odvzeti.

Pokojnina niti ne zadošča starostniku za dostojno preživetje in kritje stroškov za posebne potrebe (dom starostnikov, zdravstvena nega, zdravila, tuja pomoč, itd). To, da bi prav ta najbolj ogrožena in nemočna kategorija krila primanjkljaj v državni blagajni, kaže na moč neomejenega arbitriranja in samovolje sedanje oblasti, ki kaže s takšno potezo prav svoj nehumani in brezčutni obraz. Ali res ni drugih virov, da morajo priskočiti prav opešani in pomoči potrebni upokojenci na pomoč državi, ki potrebuje nerazumno veliko denarja za vzdrževanje popolne politične moči in enormnega aparata, ki je posledica vzorca, ki ga je podedovala.

Nepošteno je, da bi država prevalila na otroke upokojencev stroške za starostnike, ki že sami težko preživljajo sebe in svoje družine. In nenazadnje bi to ranilo dostojanstvo človeka, ki si je pošteno zaslužil pokojnino, da bi mu država kar tako uzurpirala del teh njegovih prisluženih sredstev. Ali ni to vulgarna kraja? Kako sploh lahko predlagateljici Kožuhovi kaj takega pride na misel, ali res ne ve kako boleče je za starostnika, da bo svojim otrokom in vnukom odžiral kruh.

Upokojenci niso stroškovna postavka, na kateri bi država jemala za vzdrževanje svojega administrativnega aparata in potratnega trošenja. Argumentacija takega predloga zakona sploh ne temelji na testu sorazmernosti nošenja bremen. Izražam absolutno nesoglasje s takšnim predlogom, ki predstavlja tudi kršitev človekovih pravic, saj to je navadna kraja.

Če bi sprejem takega zakona temeljil na prognozi nujnosti ukrepov in bi bil problem res tako družbeno aktualen spričo drugega trošenja za udobje in nesorazmerno razkošje na vseh ravneh, bi bilo poprej potrebno prevetriti celotno gospodarjenje države in prilagoditi zakonodajo obdavčenju razkošnega blagostanja, ki ga nekateri uživajo in sprejeti ukrepe za oživitev gospodarstva.

Bistvo ustavnega načela enakosti se odraža v splošno ustavnopravnem sprejetem pravilu: na enako dejansko stanje se uporablja enaka pravna norma, na različna pa drugačna. Objekt uravnavanja pokojnin ne prenese privilegijev, da so visoki dobički in premoženje, ki je prišlo nelegitimno v roke posameznikom, ostali v njihovih rokah, ker to je bila navadna kraja davkoplačevalcev in državljanov. Če tega država ne zna urediti, naj vlada odstopi.

Neupravičeno bogatenje je s socialno in pravno državo, kjer sodstvo opravlja svoje funkcije, nezdružljivo in ga ni mogoče upravičiti. Velika nesorazmerja v plačah in nagradah uprav in nadzornih odborov so s socialno in pravno državo nezdružljiva. Opraviti je treba nacionalizacijo fevdov, ker je posest tranzicijskega izvora v veliki meri nelegitimno prisvojena in to ni združljivo s pojmom socialne in pravne države. Tako pridobljena posest naj se vrne državi za pokojnine, zdravstvo in šolstvo.

Opletanje z neracionalnimi ukrepi in spravljanje upokojencev v še večjo bedo na račun zaščite na hitro obogatenih, je odraz pomanjkanja zasidranosti in poštenja v odgovorih pri reševanju temeljnih družbenih vprašanj, ki zadevajo narod.

Vprašanje družbe ni samo kvantitativna večina, ki glasuje ali preglasuje določene zakone ali ukrepe. Matematična večina ne zagotavlja kvalitete, parlament je organ, ki bi moral odražati voljo državljanov, vendar postaja vse manj njen glasnik. Sprejemajo se ukrepi, ki najbolj prizadenejo šibke in nemočne, medtem ko se politika prav po pavje šopiri in razkazuje. Vse manj kaže volje in sposobnosti, da bi spodbudila gospodarstvo in rešila ta gordijski vozel, da bi ljudje dobili delo in da reši gospodarstvo.

Recesijo so povzročili tisti, ki so sesuli slovenska podjetja in si napolnili žepe. Oni ne žanjejo samo koristi globalizacije, temveč in predvsem koristi netransparentne tranzicije, ki jo je politika dopustila, da je razbesnel takšen pohlep. Kar verjemite še naprej v njihovo pravoverstvo in družbene kreposti. Razen neozdravljivega samoljubja ne premorejo ničesar. Po inerciji dacarjev je veliko več nepobranih davkov, kot znašajo prihranki pri zamrznitvi pokojnin. Sedaj smo še v slabših vodah, kot so bile tiste, iz katerih smo hoteli izplavati. Tržno gospodarstvo ne ustreza pravilom igre, da imamo vsi enake možnosti. Narod smo postali odvečni ljudje!

Najprej naj vsi državni funkcionarji, uradniki, poslanci, sodniki in ostali pokažejo svojo solidarnost in narodno zavest in naj opravljajo svoje delo za poprečno mesečno plačo v RS. Potem se bomo pa pogovarjali o upokojencih in njihovih pokojninah!

O POKOJNINAH IN UPOKOJENCIH ...

Korenite državne spremembe zahtevajo odpravo upokojenskega stanu.
*
Država je dobra kot mati, njena želja je, da upokojenci ne bi predolgo trpeli.
*
Zdravstvena zavarovalnica priporoča brezplačno nego težko obolelih starostnikov v domači oskrbi in pitje kamiličnih čajev. Pustite jo, naj se redi!
*
Usoda upokojencev ni več v rokah Boga, temveč v rokah vlade, ki si podaljšuje življenje.
*
Smrt je navadna človekova usoda, ki jo človek ne more nadzirati, lahko jo pa nadzira vlada, da ne prihaja s preveliko zamudo.
*
Po novem je ohranitev odraslosti pri 65. letih mogoče rešiti tudi tako, da jo določi utemeljenost vladnega preživetja.
*
Če je socialna država izrinila smrt v daljno prihodnost, jo sedaj kliče, da ji stabilizacijsko pomaga na pokojninski reformi.
*
Vlada odstranjuje upokojence iz svojega vidnega polja, ker jih ni mogoče pomladiti z infuzijo mladostnih celic. Viagra se pa ob proizvodnem traku ne obnese, obnese se le na višjih ravneh.
*
Alzheimerjeva bolezen in slabljenje imunskega sistema nista toliko prizadela upokojencev, kot sta prizadela državo, ki terja pomoč v hospicu samopomoči.
*
Kje so naše pokojnine, kje so naše pokojnine, kje je naše minulo delo? Tajkuni ga stražijo!
*
Vsak upokojenec ima pravico imeti nadzor nad smrtjo s samoodločbo in država nima pravice, da si jemlje evtanazijo upokojencev v lastno pristojnost. Zmanjševanje že tako bornih pokojnin ni skladno z ustavo in temeljno pravico do življenja.
*
Upokojenci niso steklci cucki, da bi jih preganjali uniformirani mačeradi po veleblagovnicah, medtem ko čreda bizonov nosi na svojih hrbtih njihovo srebrnino.
*
Možgansko mrtvi uzakonjujejo slovo od dela na smrtni postelji.
*
Država ne priznava starosti ljudem in ne svoje lastne.
*
Treba bo določiti zanesljivo metodo za identificiranje bioloških pokazateljev, na podlagi katerih bo ljudstvo ugotovilo prenehanje možganskih funkcij tistih funkcionarjev, ki delajo na pokojninski reformi.
*
Pokojnine bodo očitno izgledale kot polomljene rešetke v zaporih.
*
Kdor misli od popka navzdol drseti po debelih tajkunskih trebuhih in ohraniti samo eno človeško vrsto, drugo pa sleči in pustiti golo, brez hlač, se mu ne piše dobro.
*
Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade!
*
Namesto, da bi počasi poslušno sledili obljubi "vsakemu 1.000 Evr pokojnine" in jo celo prehiteli, je narod ugotovil, da vlada govori več različnih jezikov v babilonskem stolpu in da ministri, ki si zrejo eden drugemu v obraz, le podžigajo hrepenenje po univerzalnem jeziku, ki se spreminja v zakleto bitje magičnih čarovnij.

MUTIRANA ZAVEST

Nastopila je ura resnice. Upravičeno se lahko vprašamo, kaj stoji danes nasproti podivjanemu kapitalu in neoliberalistični evforiji, ki nima vajeti in žre lastne otroke.

Tako kot je med kapitalizmom in komunizmom stal fašizem, je danes na pohodu iracionalni (ne)red redundant population (odvečno prebivalstvo), ta vodi v nov »izem«, ki bo v kratkem dobil nov predznak.

Odvečna postaja armada brezposelnih, upokojencev, invalidov, bolnikov in tudi otrok. Na vseh naštetih področjih se sprejemajo ukrepi, ki kratijo pridobljene pravice in diskriminirajo najbolj šibke, medtem ko se množijo privilegiji tistih, ki poganjajo sistem razslojevanja v najrazličnejših sklopih delovanja.

Uveljavlja se nov red brezobzirnega neoliberalizma brez etične perspektive. Uveljavil se je red, ki se prepušča samovolji in absolutni svobodi brez odgovornosti in neetični avtonomiji brez objektivnega temelja morale. Sistem pušča ljudi ponižane, apatične, nemočne, utrujene in naveličane.

Ta nacionalni Babilon zanika navzoče državljane in govori samosvoj jezik, ima več jazov in deluje zgolj pozunanjeno, brez globljih temeljev nacionalnega interesa in narodove gotovosti. Bistveno ostane neizraženo.

Modeli vladanja, ki so se zvrstili po osamosvojitvi, so se izkazali kot anti-relistični, izhajali so iz individualnih interesov vladajočih struktur. Vsako emancipacijsko civilno gibanje se je sprevrglo, mutiralo in splavalo je s tokom dogajanja oziroma je bilo potisnjeno v prisilni jopič, ki so mu v gumbnico nadeli rdeč nagelj in ga posadili za obloženo mizo.

Ljudstvo je potisnjeno v stisko, izolacijo in omejevanje, razen tistih, ki se prerinejo h koritu. Nemoč in potrpežljivost sta vključeni v scenarij. Brezposelnost in revščina sta strukturno pogojena s samodrštvom in netransparentno tranzicijo, ki je služila pragmatizmu vladajočih struktur.

Ideologi nove ureditve služijo lastnikom kapitala, med katere sodijo tudi sami. Celo sindikat se je usedel za skupno mizo. Vsi se odlikujejo po nedomiselnosti in iracionalnosti, ko gre za interpretacije lastnih dejanj, medtem ko so za interpretacije delovanja nasprotnikov še kako zgovorni, da odvračajo pozornost javnosti od sebe. Njihovo orožje je spodkopavanje in izničenje dela drugih ter odvračanje pozornosti od resničnih vzrokov, ki so zlomili človeka in ga kot odvečnega odvrgli na smetišče proletariata. Še tako minimalistična morala je okrnela in postala odvečna.

Svojo nesposobnost in sprenevedanje akterji opravičujejo z globalno krizo. Odvečno prebivalstvo ni vključeno v odločanje, niti ni vključljivo. Vsi govorijo o humanizaciji kapitalizma in s tem pritrjujejo njegovo barbarstvo, ki se personalizira v čedalje večji neenakosti razporeditve bogastva, etični principi pa so postali abstraktni pojmi. Poštenje je postalo tujka in nekateri komaj čakajo, da bo izbrisana iz slovarja slovenskega knjižnega jezika.

Upanje za oblikovanje bolj humane države izginja. Upravičeno se sprašujemo, ali je sploh možen kapitalizem s socialdemokratskim obličjem? Leva zavest se ni mogla vzdržati skušnjave, razcepila se je na več strani z raznimi zaupanja nevrednimi in moralno dvomljivi nadomestki, ki funkcionirajo izključno za svoje koristi in leporečijo v korist naroda. Nihče ni za nič odgovoren, moralnost je ponižana pred narodom zgolj na navidezno izpolnjeval pravil in zakonov.

Politični personal, ki smo ga podedovali kot izvoljeno nasledstvo za vse večne čase, je na voljo za vsako menjavo oblike strukturirane moči. Ta deluje pod zastavo demokracije in celo vrsto deklaracij o človekovih pravicah, a s pravili stare igre vzpostavljanja moči in svojega delovanja.

Osramočeno utopijo socializma so nadomestile globalna ekonomija in notranja zloraba informacij ter uveljavljanje moči z anarhiziranostjo političnih in gospodarskih razmer ter hkrati z dvoličnostjo, da ima narod volilno pravico, ne more pa odločati o svoji usodi v procesih družbenega urejanja zadev. Konstitutivna oligarhija, ki se skriva pod plaščem demokracije, je demokracija na ravni fikcije. Le-ta ni uredila ekonomije in jo je prepustila deregulaciji zaradi svoji lastnih interesov. Utrjuje se v svoji pasivnosti z dobršno mero samozadovoljstva in neizmerne samodopadljivosti.

Politiki se verbalno drugače obnašajo, kadar so v opoziciji, kakor kadar so v koaliciji. Svoje vzorce mišljenja spreminjajo kot kameleoni barvo. Njihova moč arbitriranja je neizmerna, medtem ko je možnost posegov ljudstva odvisna od kapitala, politike psevdodemokracije in kako si kapital podreja podjetja in oblast. Ta sistem gospodarjenja je najzanesljivejši indikator, da bo čedalje več odvečnih ljudi. Tudi bogatini bodo prišli do svoje kritične mase, da ne bo več od kje jemati in si tlačiti v lastne žepe. Tedaj se bomo vsi skupaj sesuli in morda bo sledilo še najhujše. Preboj očitno ne more priti od političnih strank, temveč s tovarniških dvorišč.

Da bo družba v svoji identiteti sploh preživela, bo potrebno preseči sebične kratkotrajne interese, egoizem in spremeniti standarde obnašanja ter odpraviti pravni relativizem, ki so se posejali kot plevel na rodovitni njivi preprostega slovenskega kmeta in delavca in so za demokracijo absolutno nesprejemljivi. Servis državljanov, ki mu pravimo država, sploh ne uživa partnerskega odnosa z volivci, temveč zija kot nerešen problem v dejanskem življenju narodove istovetnosti. Socialn3 napetosti pretresajo socialno ravnovesje v družbi in ogrožajo narodov napredek ter legitimnost gospodarskega življenja.

Vsi ideološki izhodi nosijo le legitimacijo mutirane zavesti in so neka čudna skovanka starih utopij in nove stvarnosti, ki mu interesi zapovedujejo, da politika govori drugače kot misli in dela.

Državljani smo pridobili božje kraljestvo narodove samostojnosti z notranjimi okovi in prisilnim jopičem z rdečim nageljnom v gumbnici.

Narod razmišlja, na čelo mu je položena lastna roka!

NI IMEL ZA POLOŽNICE IN SE JE OBESIL

Včeraj sem v trgovini prisluhnila pogovoru ljudi in izvedela žalostno vest, da so v majhni istrski vasici Sočergi, ki leži ob cesti in pelje od Gračišča proti Buzetu (na Hrvaškem). Sv. Siro, sv. Sirico, sv. Quirico oz. sv. Kvirik, nekoga pokopali. To so imena, pod katerimi se prvič pisno omenja vasica že leta 1028.

V tej vasici naj bi včeraj pokopali obešenca.

Vasica je zanimiva tudi zgodovinsko (v bližini so ostanki prazgodovinskega gradišča, na pokopališču pa cerkev sv. Kvirika , krita s kamnitimi škrlami, s temelji iz 11. stoletja in stolpom), kot tudi zaradi izjemno zanimivih naravnih stvaritev, kot so spodmoli (imenovani tudi ušesa Istre ali »istrijanska uha«), naravni most, skalne osamelce, in 8 metrov visok slap Veli Vir, ki se izliva v smaragdno zelen tolmun. Posebej zanimiv je spodmol, izjemna naravna znamenitost, tako v Sloveniji kot tudi v Evropi, pod njim pa je več kot 40 metrov dolga jama, imenovana pri Svetem Kviriku. V teh kraji naj bi bili doma avtohtoni Slovenci že pred davnimi tisoč leti in več. Tu je primorski človek prestal ujme mnogoterih vojn in strahote fašizma, a ni klonil. Klonil je v državici, ki smo jo osamosvojili, da v njej živimo in ji tudi socialno in duhovno pripadamo. Vprašajmo se, ali smo tudi odgovorni zanjo, ko toliko njenih državljanov in državljank ostaja brez dela v izropanih podjetjih in ljudje danes množično doživljajo toliko grenkobne izločenosti .

V tej prelepi istrski vasici se je torej zgodilo nekaj nezaslišanega, nekdo naj bi si iz obupa vzel življenje.

Ostal naj bi brez službe. Obesil naj bi se na drevo in okrog drevesa naj bi zložil neplačane položnice in izvršbe, ki jih ni imel s kom plačati. Absurdni svet, v katerem živimo in absurdni položaj, v katerem se je nesrečnež znašel tako, da se je v agoniji brezupa opotekal med življenjem in smrtjo in izbral smrt. Ali se je nesrečnež sam odločil za smrt, ali ga je družba pahnila v to samodestruktivno dejanje s svojo nevestnostjo in za mnoge nečloveškimi razmerami, ki jih lahko danes ali jutri pahnejo v podobno usodo. Človek ni mogel več vzdržati, ne da ne bi hotel živeti. Živeti je želel, a ni mogel. Človek na robu obupa začuti gnus in celo sovraštvo do družbe in države v kateri živi, ter v trenutku brezizhodnosti in zožene zavesti stori najhujše. Smrt se mu pokaže kot milostna rešiteljica vseh težav.

Poslanka Majda Potrata, SD je v državnem zboru izjavila, da pravica do dela ni več človekova pravica. Kaj pa je potem človekova pravica? Ali je pravica do preživetja in pravica do življenja človekova pravica? Ali je človekova pravica samo pravica vladati in to tako slabo vladati družbi, da njeni člani ne morejo preživeti in si vzamejo življenje? Žalostno je, da se v državnem zboru tako razlaga načelo socialne in pravne države.

Ni najvišji vrh človekove volje, da se nekdo obesi ali ubije, najvišji vrh njegove volje je, da ima človek v svoji domovini pravico do dela in dostojnega življenja. Ali se kdaj vprašamo kakšne gmotne stiske, bolezni, bedo in revščino živijo ljudje? Vprašajmo se kakšna domovina je to, da si njeni državljani jemljejo življenje. Le kam lahko družba s takšnim odnosom do družbenega dogajanja lahko pripelje človeka, da svojo nepokorščino, svoj strah in svoj gnev v obupu pokaže tako, da si zaveže vrv okoli vratu in zabinglja na veji.
S takšnimi reveži se očitno birokrati ne ubadajo, da bi ljudem zagotovili delovna mesta z zagonom gospodarstva, ker imajo preveč dela s sodniškimi in zdravniškimi plačami ter z zmanjševanjem že tako obubožanih nizkih pokojnin starostnikov in socialnih transferjev.

Ivan Karamazov, se v takem položaju ne ubije, iz strahu pred smrtjo ostane živ in zblazni.

Ali je komentar sploh še potreben?

Ali res ni sram tistih pogoltnežev, ki so izropali slovenska podjetja, da so ljudje ostali brez dela, praznih rok, sami pa so si napolnili račune v tujini in si še polnijo. Celo sindikalisti niso imuni pred bogatenjem v teh, nekdaj delavskih podjetjih. Kako, da jih še ni dosegla roka pravice?


DOMISLICE TRENUTKA …

Spinoza je postavil tezo: »Religija je metafizika množic, metafizika je religija mislecev.« Za današnji čas bi lahko zapisali »Socialna država je metafizika množic, metafizika socialne države pa je religija politikov.«
*
Politika lovca = politika plena.
Politika plena = Zaplenjeni narod.
*
Takšno kot je zobovje državljanov, takšna je slovenska politika. Odprite usta, aaaaaa!
*
Politika je veda, ki se ukvarja s premočjo interesov bogatih nad revnimi in nemočnimi.
*
Trenutno je politika utopični ideal levice in komična dramaturška mojstrovina za TV gledalce.
*
Prestolnica je personalistični monoteizem hrepenenjskega po maršalatu.
*
Manipulacija, da lačni dajejo vrednostni pomen sitim, se imenuje vzdržna politika.
*
Demoni življenjske in bivanjske sle določajo usodo revežem, dobrohotni bog pa bogatim.
*
Zakaj smo Slovenci še nad pol stoletja po končani vojni še vedno v duhovni državljanski vojni? Zato, ker smo duhovno neoboroženi bojevniki.
*
To kar vidimo, ni preobrazba stvari, okoliščin, ustanov in temeljnih pojmov, temveč svoboda notranje rasti ljudstva, ki se mu ljubi biti ravno toliko, kolikor je.
*
Današnji Slovenec je zgodovinsko modificiran po vzorcu avtomatično delujočega podložnika revoluciji, ki reproducira mit.
*
Z veščino trpnega prenašanja bo po koridorjih Evrope morda zavelo tudi kaj svežega zraka, ki nam bo zapihal kot lahek vetrič.
*
V arhaičnem hajduštvu revolucije se je zgodilo razčlovečenje, ki se ne more počlovečiti.
*
Ideali: Stol, miza, fikus, položaj, denar, moč!
*
Možnosti za sporazum med Slovenijo in Hrvaško o mejnih vprašanjih so odvisne od privlačnosti. Kdor je lepši, ta bo zmagal?

PRIMORSKA DANES PRAZNUJE!

SMO LETA 2009 IN ŠE GOVORIMO SLOVENSKO!

je bilo geslo prireditve v Kobaridu.

Primorska prvič praznuje državni praznik, dan združitve z matično domovino, ko je bila uveljavljena pariška mirovna pogodba.

Premier Borut Pahor je na sinočnji proslavi omenil vlogo organizacije Tigra in OF in pripadnost Primorcev skupni identiteti.

Najstarejša Bovčanka 99-letna Darinka Kravanja je polno dvorano v Kobaridu ganila z deščico, na katero je njen mož leta 1933 zapisal sporočilo: »Po 15 letih okupacije, tu še vedno govorimo slovensko!« Leta 1980 je Darinkin zet Marko moral podreti prizidek, ki je bil močno poškodovan v potresu in v ruševinah našel deščico. Vsi so bili presenečeni, tudi Darinka Kravanja, ki o tem ni vedela ničesar. Gospa Darinka je s svojo prisotnostjo ustvarila slavnostno in vzneseno vzdušje, prisotni so ji namenili navdušen aplavz. Zapeli so tudi pesem Vinka Vodopivca »Vstajenje Primorske«. Tradicionalne pesmi upora so se prepletale s posodobljenim napevi pevke Lare Baruca in drugih izvajalcev.

Iskrene čestitke Tigru in predsedniku Marjanu Bevku ter Zdravku Duši za umetniško zasnovo in režijo prireditve ob prazniku Primorske v Kobaridu, kakor tudi vsem nastopajočim, ki so bili enkratni. Priznanje in poklon vsem upornim Primorcem in antifašistom. Posebnega navdušenja so bili deležni rojaki iz Benečije in Rezije. Proslava je bila veličastna, takšna kakršne si jo Primorci zaslužimo. Prav vse je bilo na višku, tako se me je dotaknila kot Primorke, saj sta omenjena snovalca programa, kakor tudi vsi nastopajoči s programsko izvedbo subtilno zadeli Primorca prav v njegovo dušo. Vzdušje na prireditvi v Kobaridu ob primorskem prazniku je potekalo v znamenju moči materinščine.

MATERINŠČINA

Zlatenje odtenkov zvoka govorice
mehko med kodri božajo besede,
vdihovani vonj iskri zdaj speve,
naslonjen ob mik podobe na otroško lice.

Plamtenje dotikov zvoka govorice
iz zaklada k rodovitnosti zloženo,
lesketanje biserov v dihanje vgneteno,
položeno v gnezdo petja prepelice.

Peščeni v objemu žarkov in ponika,
skapljano iz duše v kri vneseno,
z besedo materino prvo izgovorjeno
se v srca iz roda v rod pomika.

ZAPIS O PESNJENJU, 14. KIMAVCA 2009

Pesnjenje je neizrekljivo stanje, ki čudežno prešine. S svojim srcem določamo pesniki razmerje do sveta. Pesnjenje je sladostrastje, je kulinarični užitek duše, ki zazna in ubesedi vse njene odtenke. Pesnjenje je glasba, igranje na klaviaturo srca.

V pesnitvi izrazimo in razkrijemo najbolj skrite misli. Urejeno besedilo in dobra metafora spremljata občutke iskanja in uresničenosti v neskončnost. V bistvu je pesnik razdeljeno bitje na dušo in telo. Telo mu služi, da duša preživi, da vzbudi čustva.

Olimp ni več gora, na katero bi se vzpenjali in polagali nanjo le lepoto, besedno estetiko in izborno obliko rim. Olimp je postala ropotarnica, smetišče duš, ki se tu izčistijo. Na romarski poti pri osvajanju njenega vrha odložimo nanjo vso kramo, ki jo nosimo s seboj in se nam je nabrala v tem ponesrečenem Kafkovem času. Pesnik ni več le slavec, ki radostno poje, sodobni pesnik doživlja tudi metamorfoze, ko se spreminja vse od nežne grlice do zverine, ki tuli, kadar ga v duši boli. Njegov prostor za duhovna potovanja se je razširil v neskončnost zaznave bolečine in obsodbe krivic.

Erato (starogrško Ἐρατώ), muza ljubezenske poezije po grški mitologiji, ki je običajno predstavljena z liro, je postala prestol za vse mogoče vrline in slabosti. Bila je ena od devetih muz, ki so spremljale grškega boga Apolona ter ga navdihovale. Iz mehke in lepe Apolonove duše ni mogoče potegniti kosa železja ali kamna, kakor ni mogoče s sijajem, bliščem in leskom sezidati hiše. Sentimentalizem so začeli obsojati kot nespodobnost in osladnost. Sodobna poezija čustvom ne priznava pravice do izliva in je do vznesenosti kritična. Mnogi ne cenijo več poezije, ustvarjene z vonjem in instinktom, temveč poezijo sezidano z rokami in lopato, torej z oprijemljivimi elementi, ki jih je mogoče prekladati, z njimi trgovati in jih uporabljati. Moderno je postalo realistično pesnjenje o ceveh in kanalih z apokaliptičnimi znamenji človeštva. Srečujemo se tudi s poezijo z nadutostjo jaza, brez mistike, ki se izraža v globljem.

Svečnik je nadomestila žarnica, sadeže drevesa okrasni plastični predmeti. Ljubezenska čustva seks. Marsikateri nesrečen človek je prazen in nima kaj povedati, piše pa visoko doneče, nerazumljive verze instantnih učinkov, ki so iztirili iz arhaičnih pravil večno žive lirike. Tudi ustvarjalce oblikuje čas, redki ostanejo v svetišču narave in jo lirično doživljajo kot prvobitnost človekovega občutenja.

Dobra pesem pripada čustvom, je naklonjena svobodi in predana etiki. Včasih je veljalo, da je vsebina zaradi oblike. Poezija mora imeti tudi filozofski pomen, izražati mora nauk in moralni pomen. Neizgovorjeno in zamolčano ostane sporočilnost metafore, kjer bi morala spregovoriti in spregovori tedaj, ko bi morala molčati. Napolnimo naša srca z užitkom branja, brez patetičnosti, nabreklosti, vznesenosti, duša potrebuje hrepenenje v globljem razmerju do prvinskosti, pomembno je duhovno občutenje, ki dojema in dviguje. Poezija je subtilen pojav posameznega ustvarjalca, implicirana na vse duhovne pojave naših predstav in občutenj. Pravil kakšna naj bo poezija enostavno ni. Je vzvišen jezik, ki razodeva pesnikovo duhovno pot. Je motrenje absolutnega v luči biti in ostati na duhovni ravni.

JESENSKI ZAPIS

Danes, 14. kimavca 2009, zunaj dežuje. Sončni žarki sijejo skozi oblake in se ne morejo odločiti, da bi me ošinili s svojim jasnim pogledom. Razmišljam, da četudi dežuje in je zunaj megleno, mi noben čas ne more zbrisati vrednosti bivanja. Včeraj sem opazila, kako lahko nekateri z razgretim jezikom ližejo po hladni šipi svet mrtvih, kjer zdavnaj urmli spijo na vojaškem štrozaku in jih s tega sveta drezajo s tolstim prstom v Kafkovo stoletje , pri tem pa sami sebe spreminjajo v sprevrženo svobodo svojega bivanja.

To hudičevo stoletje, ki bi nas rado oplazilo z rdečim repom, preden bo izdihnilo, mi ne daje nič berljivega, nič novega upanja, le tisti zbogom, ki še pride, bi se spodobil. Kar naenkrat se mi je zazdelo, da mi v roke rinejo nekakšen suvenir nerazgledanosti in zaspanosti iz polpreteklosti, ki še vegetira na lovorikah ideoloških parabol z alogorijami od rdečega teizma bolne mentalitete. Le kaj lahko s tem negativizmom radikalizirane logike prostega pada vrednostnih sodb navzdol še lahko naredim?

Pa sem si rekla, da sem srečen dogodek svojega očeta in naj me še naprej tako skrbno in ustvarjalno obdeluje moj usodni vrtnar, ki mi je vdihnil življenje. Vidim nek globalni pojav in neke čudne procese, ki bodo kmalu končali na smetišču zgodovine. Sklenem, da se ne bom obremenjevala in se poganjala na starih kolesnicah po nerodovitnih njivah in da bom namenila več pozornosti sproščeno živečim, svobodnim in srečnim, ki se v sebi ne počutijo sužnje. Tem prijaznim ljudem moram nameniti del sebe, treba je vnesti čutenje časa in duhovno atmosfero s sakralno dimenzijo, ki jo sedanji čas tako človeško potrebuje. Izkušnje mi govorijo, da moram napolniti z lučjo svoje notranje prostore, od koder samo sebe jemljem in dajem.

Ko bi le mogla dati kakšen koristen prispevek svetu. Notranja svoboda se mi zdi več vredna od vsakega človeka, ki živi svojo svobodo zanikanja, da je svoboda nepogojena in neodvisna in da se v njenem okrilju žal, razvija tudi relativizem, ki ponuja brezčutno pačenje človeškosti. Totalitarizem svobode se je izkazal kot neučinkovit, če deluje kot avtoritaren omejevalec svobode drugega. Jaz pa sem takšna, kot sem bila mišljena. Niti nasilje, bolečina, lakota, žeja in utrujenost me ne morejo spremeniti. Dolžna sem varovati svoje telo, njegov um in svoj duh. Epistemološka inverzija ne more spremeniti moje pesmi in mi zamenjati srca in oči, me narediti predmet, ki se ne more človeško izraziti.

Človek ni nikoli znotraj tako slep sam po sebi, da ne bi bil rojen z izrazitim gradbenim instinktom, da vse kar gradi je po inherentni meri božjega, ki mu je pripadalo ob rojstvu.

V sebi ima pomočnika in zaveznika, ki mu pravimo ogenj.

Poleg ognjev v človeških očeh, ki nam namenjajo mehak odsev miline, poznamo tudi ognje zvezd, ki krasijo naše nebo. Niso nam tuje slikovitosti vulkanov, ki bruhajo lavo in pepel iz svojih kraterjev, poznamo pa tudi ognjena čustva, ki jih uprizarjajo sodobni gledališčniki pod lučmi žarometov. Ognjena čustva so lastna vsem ljudem, ki razvijajo svoje moči in sposobnosti, da jih izražajo. Vpeti smo v svet ognjev, ki plamtijo in nas tudi navznotraj razžarjajo.

Igre sončne svetlobe, mavric in fatamorgan so pojavi, ki razodevajo skrivnosti luči, s katero smo prežarjeni. Zastrto svetlobo človeškega očesa pa komajda opazimo in pogosto jo tudi prezremo, ko ne znamo opazovati lepote, ki jo daje človek s svojim ljubeznivim pogledom. Koliko poezije nam pričara ogenj na kmečkem ognjišču. Zvezo med človekom in mavrico opevamo v poeziji o ljubezni.

Še diham, imam polno ime, gledam z lučjo posejane griče in doline, obiram jesensko sadje in se spominjam iz svojega otroštva, kako so se tedaj prižgale in zagorele luči mojega življenja. Sem popolni čustveni aksiom tistega trenutka, se vonjam kot čudoviti stari prijatelj sebi. Cvetim in zdravim svojo bolečino s hermeliko svoje etike, razpeta v lepoto akacije, šumenja vetra in njegovo glasbo v drevesih. Opažam, da sem pomešana med žarke za vedno in da kar naprej prižigam ognje. Narisala sem si podobe, v poeziji upesnjeno aluzijo na luč.

ČAS VELIKIH KRIVIC

Čas velikih pričakovanj je za nami, nastopil je čas velikih krivic. Slovenci, narod hlapcev po Cankarju, ki iščejo preživetje z državnimi subvencijami, pri Rdečem križu in Karitasu, je mizerja dolgoletne politike, ki je pripeljala narod do takega stanja. Človek je lahko zgrožen nad razmerami, ki vladajo, napake je zakrivila izključno politika. Ali res ni zmogla videti kakšni procesi se odvijajo okoli nje in uvideti kapitalske imštrumentalizacije in odvisnosti svojega delovanja. Očitali bi ji lahko, da je namenoma pustila pravne praznine in nekonsistentno staro zakonodajo, da je bil lov na narodovo premoženje odprt. Politika ima od bogatinov vedno svoje koristi, saj jo podpirajo, dokler politika podpira nje.

Poplitveni in slepi, neprofesionalni in oblastiželjni, nekateri s svojo zvitostjo, drugi s svojo mlačnostjo in neodločnostjo izpodkopavajo temeljne narodu. Nimajo ljudem več kaj povedati, nimajo ljudem več kaj ponuditi in dati. Vlada nam dvojnost meril, postali smo neetična in nemoralna družba, obsojanja vredna, omejenega pogleda in omejene pameti. Vodijo nas ljudje, ki se ne odlikujejo po bistroumnosti in prodornosti, mnogi med njimi tudi soodgovorni za stare napake.

Igrati se vsemogočnega pod plaščem demokracije in gledati kako propadajo podjetja in kako novodobni bogatini brez dela, ljudi izganjajo na cesto ter tiščati po nojevsko glavo v pesek in ne videti kako nekateri bogatijo na račun odvzemanja kruha družinam in njihovim otrokom, je nečastno in zavrženo. Pogled nazaj nam jasno pokaže in pove, da nam je vladala peščica ljudi s svojo nomenklaturo polnih trebuhov, privilegirancev v politiki in praksi, ki jim je glavna naloga nadzorovanje svobode s prisluškovanjem, medsebojno primitivno blatenje, uprizarjanje afer ter prezirljivo zavračanje človekove pravice do dela, izobrazbe in udeleženosti civilne družbe pri upravljanju.

Vladajo nam finančni imperiji, ki jim služijo medijska trobila v njihovi lasti. Kažejo nam podjetniške manipulatorje in preplačane barone, uprave in nadzorne svete, ki so en sam degutanten porog revščini ljudstva. Politično podprta in kot medved zaščitena napihnjena tranzicijska karavana gre naprej in se pomika v njen lastni raj komunizma, ljudje pa nasičeni z obljubami in lažmi čakajo, kako se bodo ti mogotci razpočili in sesuli sami vase, kajti moči med domovino in človeštvom se merijo z vdanostjo vrednotam in poštenju.

Ta, za narod škodljiva vprega obvladuje politiko, medije in se smehlja ljudem v obraz in ji ni mar za depresivno občuteno razpoloženje ljudstva. Vseobsegajoča hinavščina, dvojna morala in paradoksalno stanje v družbi materialno in duhovno uničuje narod. Na eni strani nam v medijih kažejo primitivno obračunavanje med nasprotniki pri prerivanju in osebke, ki so se uspeli preriniti do žlampanja h koritu.

Zares virtualno idilična lepa domovina prekrasnih gora, vatikanskih gozdov in komunistično skorumpiranih mest, sami presežki moči in armada nesposobnih, drago plačanih častihlepnih politikov, managerjev, stečajnikov, tožilcev in sodnikov in še bi lahko naštevali osebke z nasmejanimi in tudi zlobnimi obrazi, ki si mislijo: Kaj nam pa morete! Eni delujejo, drugi držijo roke križem. Vsi so oblast v imenu ljudstva. Ali res tudi tako delujejo?

Vlada nam kapital, ki so se ga polastili topoglavi in nespoosobni, hedonističnega pohlepa iz nekega zatohlega sistema, mnogi bolestno ambiciozni in požrešni, med njimi snovalci prestrukturiranj, ki jim napolnijo lastne žepe in transakcijske račune v davčnih oazah.

To je pretekli čas velikih pričakovanj in sedanji čas velikih krivic, za katere je odgovorna oblast. Osramočen je pokončni človek, poštenjak, človek voljan poštenega dela in dostojnega plačila. Z opljuvanim dostojanstvom se je moral umakniti v kot in čaka na miloščino svojih novih gospodarjev, ki so podobni tistim, ki so ga naučili molčati, stradati, zmrzovati in prosjačiti. Izbor izbrancev je bil nezaslišno trd in ideološko selektiven.

Ubogi narod, ki mora drago plačevati armado nesposobnih in mentalno zaostalih gospodarjev svobode, svoje materialne eksistence in duhovnega preživetja. Vidna je oprtunistična tajkunizacija in armada podrepnikov, ki ji služi in ponižno ter nedostojno pobira drobtine pod veliko mizo narodovega premoženja, na kateri se gostijo mesarske muhe.

Najbolj degutantni so mnogi takozvani deklarirani levičarji v raznih forumih in razpršenih novih strankah (staro vino, v novem sodu, ki se prodaja pod novo znamko), slavni apologeti humanizma, bratstva in enakosti, sociologi, komunikologi, pravniki, odvetniki in razni profesionalni govorci in blogovski amaterji, tudi na visokih položajih, ki proizvajajo čveke in znižujejo občečloveške kriterije na najnižjo možno raven. Ko bi se le videli v ogledalu oči naroda!

Nivo njihovega delovanja je nerazumljivo reven in prazen. Premalo so bistri, da bi vedeli, da svojih namer ne morejo prikriti. Vsi se ženejo za denarjem in oblastjo pod parolami nekega ideološko razsutega sistema. Vendar ti imajo pravico, priborili so si jo, da Slovenkam in Slovencem vladajo in da so drago plačani za svoje opredeljevanje in da zavezujejo čevlje baronom. Posebna vrsta drago plačanih veleumov so tisti svetovalci in projektanti podjetniških hobotnic, ki znajo velemojstrsko sprojektirati odtočne kanale, kamor se odteka narodovo premoženje in pušča za sabo prazne bazene, v katere se natekajo nove ideologije, nazori in pravšnja gesla, pred katerimi narod obnemi in otrpne. Vendar to je plemstvo krvi in dednega nasledstva, ne pa plemstvo duha. Intelektualna aristokracija lahko goji samo sanje in jim posveča posebno skrb.

Mrka našega gospodarstva ni povzročila toliko globalizacija, kot skušajo prikazati, temveč skrbno zamišljeni mafijski posli. Komunisti so se razšli po strankah in forumih z vnaprej določenimi nalogami, da vse kar je črnega in zarotniškega in nemoralnega, je treba pobarvati z rdečim, bikovsko barvo, ki ljudi asocira na tisti čas, ko so imeli službo, čeprav dvakrat manj plačano kot v umazanem in gnilem kapitalizmu, ki je postal danes prav tem tako priljubljen način življenja.

Zares impozantna drža tistih, ki so imeli polna usta pravičnosti in moralnosti, ožemanje naroda pa jim je postala terciarna dejavnost njihovega delovanja. Skoraj vsak je na nek način od njih odvisen, zato da preživi. Eni dobro, drugi slabo, na robu. Mobing na delu je postal način, kako se znebiti nezadovoljnih s skorumpiranim in nemoralnim načinom delovanja na eni strani in družbo, ki se spreminja v maso revežev in peščico graščakov iz srednjega veka na drugi strani. Danes ni potrebno, da bi ljudi pretepali z bičem, dovolj je da so brez službe in lačni in so prav dovolj tepeni, ne samo po telesu, temveč in predvsem ponižani v svojem človeškem dostojanstvu.

Morda bo kdaj drugače, ko bo dosežena narodova zrelost, da bo vodenje postala častna funkcija samostojno mislečih, nepodkupljivih, izobraženih in poštenih ljudi, ki jim narod ne bo drugorazredna tema. Takšni častni občani pa naj delajo za poprečno slovensko plačo in ne za tisoče in tisoče Evrov, o katerih slovenski povprečni človek lahko samo še sanja.

UPANJE

Na drevo sem obesila
poslednji odpadli list
in sem mislila,
da bo drevo oživelo.


Upanje ugasne zadnje.

Upanje je hoja za srečo, tako je mit o popolnosti seštevek številnih uteh na poti našega tekmovanja, vendar ne vemo, kje se ta popolnost v nevidnem ozadju skriva in kdo bo boljši od nas in tudi ne vemo, če po upanju ne bo sledil obup. Iz svojega tekmovanja za najboljšega, si človek obeta več in vedno več.

Popolnost je kot vesoljsko plovilo, ki s pomočjo upanja dviga človeka visoko nad prostorske in časovne dimenzije, in človeku omogoča, da premaguje težnostno silo lastnega planeta in da se popelje v neskončne razdalje, da bi dosegel popolnost. In ker popolnosti človek nikoli ne doseže ali preseže, je njegovo potovanje dvignjeno nad vsakdanjost, vendar iz nje nikoli ne izstopi. Človek nenehno išče smisel svojega obstoja in tekmuje za svojo popolnost, ki se ne more izraziti kot taka. Zato je že samo upanje, brez da bi dosegli cilj popolnosti, smisel življenja.

Z upanjem dosegamo smisel in srečo življenja, ki pomeni glavno dimenzijo prihodnosti. Upanje je v svojih posledicah tudi univerzalni izhod iz vseh paradoksov, s katerimi se v vsakdanjosti človek srečuje. Upanje je najvišja plat naše osebnosti, vse druge vrednote so vzpostavljene ena v drugo. Upanje je usmerjeno v tveganje, v negotovost prihodnosti, tekmovanje pa pomeni preskakovanje nevarnih prepadov ali skakanje z vrtoglave višine v vodo in pri tem človek doživlja sebe kot tekmovalca, ki ne ve kje je njegova meja.

Moje bivanje in moja tekmovalnost ter cilj ki ga nameravam doseči, ni moje imetje, ne, to sem jaz sam, to kar je v meni in ne kar je zunaj mene. Jaz sem v sebi, popolnost je zunaj mene. Jaz iščem smisel in srečo življenja v tem, kar sem. Vrline, ki bivajo izven moje eksistence pomenijo odtujitev, razen če postanejo del mene.

Srečo lahko doživljam samo znotraj sebe, v svojem obstoju, ne pa v vzorcih, ki si jih lastim za svoje in jih nikoli ne bom dosegla. V moji sreči je vračunano tudi trpljenje, nepopolnost in moje napake na poti upanja k popolnosti. Tu pridemo do konice razpravljanja o popolnosti, ki pomeni abstrakten pojem, za katerim tekmujem, da bi ga dosegel in ga želim doseči in v to svojo željo vlagam v upanje, vendar pri vsem tem je najpomembnejše le upanje in moj subjektivni občutek moje notranje izpolnitve in sreče zdaj.

SLOVESNA ZAPRISEGA MINISTRICE ZA KULTURO

Mladina: Majda Širca in njene misli, Ljubljana, 21. avgusta (STA):

Majda Širca, ministrica za kulturo, seveda nima prav, ko pravi, da je blog zasebna misel, ne pa predstavljanje uradnih stališč. Ko si enkrat minister, ministrica, je pač vsaka izrečena ali zapisana misel, sploh če gre za misel o direktorju javnega zavoda, ki spada v pristojnost tega ministra, čisto resna misel, v Mladini piše Grega Repovž.

S stališčem Grege Repovža se v celoti strinjam, ker ga lahko podkrepimo tudi s pravno doktrino in argumentiramo s tem, da tehtamo na eni strani pravico do svobodnega izražanja Majde Širca kot državljanke in pa njeno slovesno zaprisego, ki jo je podala kot ministrica pred imenovanjem državnemu zboru. V slovesni prisegi se predsednik vlade ali posamezni minister izreče, da bo spoštoval ustavni red, da bo ravnal po svoji vesti in z vsemi svojimi močmi deloval za blaginjo Slovenije (104. in 113. člen Ustave RS).

Pri tem si upravičeno lahko postavimo vprašanje, ali je ministrica delovala za blaginjo Slovenije in v skladu s svojimi zakonskimi pristojnostmi, ko je postavila svojo pravico do svobode izražanja kot državljanka nad pravicami in dolžnostmi, ki jih ima kot izvoljena funkcionarka vlade, kajti vsak minister posebej je odgovoren za delovanje vlade in svojega resornega ministrstva. Ker je podaljala izjave na blog o stvareh, ki sodijo po naravi stvari v resorno ministrstvo za kulturo, bi lahko rekli, da je z obveščanjem javnosti izvrševanje svoje ministrske funkcije privatizirala in prenesla izvrševanje funkcije predstavljanja resornega ministrstva, se pravi nalog, ki spadajo v njen resor, na blog in da se lahko utemeljeno domneva, da je manipulirala z javnostjo z žargonom politične pravšnjosti stranke, kateri pripada.

Postavlja se načelno vprašanje, ali lahko odgovorni za resorno politiko ministrstva daje javnosti svoja osebna stališča na blogih o stvareh, ki uradno sodijo v pristojnost ministrstva? Očitno ne! Politični in pravni red naj skrbita za preprečevanja konflikta interesov na relaciji interesi politične stranke – Vlada.

V tem primeru ne gre za ljubiteljsko izražanje osebnega mnenja Majde Širca na blogu, saj bi bilo neresno, da bi Majda Širca, ki je hkrati ministrica, o istih vprašanjih enkrat nastopala kot blogerka, drugič kot ministrica.

Oseba na ministrski funkciji je 24 ur na dan minister, ponoči in podnevi. Tu ne gre le za dolžnosti, ki izhajajo iz ministrske funkcije, gre tudi za načelo prijaznega in resnega obnašanja v nastopih z javnostmi, ki zahteva samokontrolo in samoomejitve.

Majda Širca ne more nastopati v istih vprašanjih v dvojni vlogi, enkrat kot ministrica, državna funkcionarka in drugič kot nepomembna statistka - blogerka, ki kar tako leporeči ali grdoreči. Lahko bi ji očitali tudi zniževanje varstva pravic javnemu zavodu, ki mu jih priznava zakon kot neodvisni ustanovi. Tu gre tudi za vprašanje obzirnega in tenkočutnega spoštovanja standardov, ki zagotavljajo višjo raven varovanja zakonitosti, tudi človekovih osebnih pravic javnih osebnosti in drugih. V svetu veljajo določena načela, doktrine ali pravila, vzpostavljena s precedensom o ravnanju oseb na takšnih položajih.

Resnost in zgledno zasebno življenje izvoljenega in zapriseženega državnega funkcionarja je precej izraženo in zasidrano etično in pravno stališče, ki izvira iz načela delitve oblasti med zakonodajno, sodno in izvršilno vejo tako, da je to delitveno načelo med abstraktnim in konkretnim težko določiti oziroma razmejiti. Stranka, kateri ministrica kot članica pripada, s svojimi člani, ki so hkrati poslanci, nastopa pri uveljavljanju svojih interesov v parlamentu. Večinoma se taka vprašanja rešujejo od primera do primera s tehtanjem, ali je bil z določenim ravnanjem funkcionarja prizadet javni interes, ugled ustanove ali državnega urada ali kakšna človekova pravica, kakor tudi načelo delitve oblasti. Takšno blogovsko lobiranje ministrice vsekakor ni primerno.

Vsakemu je po 35. členu ustave RS zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti in človekovih pravic. Tu se postavlja vprašanje ali nek minister lahko s tako grobimi in žaljivimi izjavami posega v integriteto konkretno direktorja RTV Jožeta Možine in tudi celotnega kolektiva RTV, da ga imenuje javna hiša. Minister je kot nosilec javnih pooblastil dolžan ravnati s skrbnostjo izbranih besed in dejanj, ko nastopa v odnosih z javnostmi in spoštovati enako varstvo pravic vseh ter varstvo človekove osebnosti in dostojanstva ter integriteto resorja, ki ga vodi.

Funkcija izvoljenega državnega funkcionarja je častna, odgovorna in resna zadeva. Državna ureditev in delo nosilcev javnih pooblastil je zakoličeno z ustavo, temelji na varstvu človekovih pravic, etiki, parlamentarni demokraciji, političnem plurazlizmu in zahteva takšen vzpostavljen državni mehanizem, da se kaj takega ne zgodi. Predsednik vlade bi moral takoj intervenirati. Interesi posameznih političnih strank so sekundarni pojav in nasledek demokratičnih volitev. Pravni relativizem je za demokracijo absolutno nesprejemljiv. Naša nacionalna emancipacije in državnost naj ohranjajo vzorce obnašanja, ki so značilni za visoko razvito družbo. Blog je bil farsa, groba manipulacija z RTV ustanovo odzadaj!

DANES, DAN EVROPSKE ZAVESTI IN SPOMINA NA ŽRTVE TOTALITARIZMOV

Dne 23. avgusta 1939 sta se dva totalitarizma - nacistični in boljševistični s Hitlerjem in Stalinom na čelu odločila, da bosta Evropo razdelila v dve interesni sferi. Evropski parlament je 2. aprila 2009 sprejel Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu in odločil, da bo 23. avgust dan spomina na žrtve zločinov, množičnih izgonov in pobojev.

Pakt Molotov-Ribbentrop (1939), poimenovan po zunanjih ministrih Stalina in Hitlerja, je pakt o nenapadanju med nacistično Nemčijo in komunistično Sovjetsko zvezo. Podpisan je bil 23. avgusta, le teden dni pred začetkom druge svetovne vojne.

Pakt je vseboval tudi tajno klavzulo, ki je določala interesno in vplivno območje obeh držav v Evropi: neodvisne države kot so Finska, Estonija, Latvija, Litva, Poljska in Romunija je razdelila v nacistične in sovjetske interesne sfere.

Evropski parlament v svoji izjavi poudarja, da je pakt Molotov-Ribbentrop s skrivnimi dodatnimi protokoli razdelil Evropo na dve interesni sferi. Množični izgoni, umori in zasužnjevanja, ki so bili storjeni v okviru stalinistične in nacistične agresije, pa spadajo v kategorijo vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu, ki po mednarodnem pravu ne zastarajo.

Predsednik Parlamenta Hans-Gert Pöttering je 22. septembra razglasil sprejem pisne izjave o razglasitvi 23. avgusta za evropski dan spomina na žrtve nacizma in stalinizma. Parlament predlaga, da se ohrani spomin na žrtve množičnih izgonov in pobojev, ter da se hkrati močneje ukorenini demokracija in okrepita mir in stabilnost na naši celini.

Predsednik Evropskega parlamenta je to izjavo skupaj z imeni podpisnikov posredoval parlamentom držav članic. Slovenija se je z njo le seznanila.

Poslanka v Evropskem parlamentu dr. Romana Jordan Cizelj pa je izpostavila:

»Prav na 23. avgusta pred sedemdesetimi leti je bil podpisan sporazum Molotov-Ribbentrop, ki je razdelil Evropo na interesni sferi in povzročil nepopisno gorje. Poslanke in poslanci Evropskega parlamenta opozarjamo, da se celo zgodovinarji strinjajo, da zgodovinskih dejstev ni mogoče razlagati povsem objektivno. To pa ni razlog, da na preteklost pozabimo, temveč da se iz nje učimo na podlagi nepristranskega dela stroke, ki za preučevanje preteklosti uporablja znanstvena orodja. Izključevanju, sovraštvu in rasizmu se v Evropi lahko izognemo le z ohranjanjem spomina na preteklost, s težnjo po dokumentiranju in pričevanju. Mirno prihodnost zagotavlja združena Evropa, ki bo sposobna oblikovati enoten pogled na svojo zgodovino, ki bo obsodila nacizem, stalinizem, fašizem in komunizem ter bo izvedla poglobljene razprave o njihovih zločinih v prejšnjem stoletju. Zato smo v EP predlagali dvoje: da se 23. avgust razglasi za vseevropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov ter da se ustanovi evropski dokumentacijski in spominski center za žrtve vseh totalitarnih režimov.

Evropski parlament se je ob zaključku minulega mandata z veliko večino opredelil do najosnovnejšega nivoja za zagotavljanje kakovosti življenja. To je zagotovitev dolgotrajnega miru, ki temelji na zagotavljanju človekovih pravic in spravi. Ob omembi te besede, njene definicije in dejanskem uresničevanju je bilo v Sloveniji porabljenega veliko črnila. V EP smo kratko in jasno dejali, da je spravo mogoče doseči s priznanjem odgovornosti, prošnjo za odpuščanje in spodbujanjem moralne prenove.«

Resolucija Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu

Evropski parlament,

– ob upoštevanju splošne deklaracije Združenih narodov o človekovih pravicah,
– ob upoštevanju resolucije št. 206(III) A o genocidu, ki jo je 9. decembra 1948 sprejela generalna skupščina Združenih narodov,
– ob upoštevanju členov 6 in 7 Pogodbe o Evropski uniji,
– ob upoštevanju listine Evropske unije o temeljnih pravicah,
– ob upoštevanju okvirnega sklepa 2008/913/PNZ z dne 28. novembra 2008 o boju proti nekaterim oblikam in izrazom rasizma in ksenofobije s kazenskopravnimi sredstvi(1),
– ob upoštevanju praške deklaracije o evropski zavesti in komunizmu, sprejete dne 3. junija 2008,
– ob upoštevanju resolucije št. 1481 parlamentarne skupščine Sveta Evrope z dne 26. januarja 2006 o potrebi po mednarodni obsodbi zločinov totalitarnih komunističnih režimov,
– ob upoštevanju svoje deklaracije ob razglasitvi 23. avgusta kot evropskega dneva spomina na žrtve stalinizma in nacizma, sprejete dne 23. septembra 2008,
– ob upoštevanju svojih številnih resolucij o demokraciji in spoštovanju temeljnih pravic in svoboščin, vključno z resolucijo z dne 12. maja 2005 o prihodnosti Evrope šestdeset let po drugi svetovni vojni(2), resolucijo z dne 23. oktobra 2008 o spominu na žrtve namerno povzročene lakote (holodomor)(3) in resolucijo z dne 15. januarja 2009 o Srebrenici(4),
– ob upoštevanju člena 103(4) svojega poslovnika,
A. ker se zgodovinarji strinjajo, da zgodovinskih dejstev ni mogoče razlagati povsem objektivno in ker ne obstajajo objektivna zgodovinska poročila; ker poklicni zgodovinarji ne glede na to uporabljajo znanstvena orodja za preučevanje preteklosti in poskušajo biti čim bolj nepristranski;
B. ker noben politični organ ali politična stranka nima izključne pravice do razlage zgodovine in ker ti organi in stranke ne morejo trditi, da so objektivni,
C. ker se uradnih političnih razlag zgodovinskih dejstev ne bi smelo vsiljevati z večinskimi odločitvami v parlamentih; ker parlament ne more sprejemati zakonodaje za preteklost,
D. ker je osrednji cilj procesa evropskega združevanja zagotoviti, da se spoštujejo temeljne pravice in načela pravne države, in ker so bili s členoma 6 in 7 Pogodbe o Evropski uniji zagotovljeni primerni mehanizmi za uresničitev tega cilja,
E. ker lahko napačne razlage zgodovine spodbujajo politike izključevanja in tako napeljujejo k sovraštvu in rasizmu,
F. ker je treba ohraniti spomin na tragično preteklost Evrope, da se počastijo žrtve, obsodijo storilci in položijo temelji za spravo, ki bo temeljila na resnici in spominu,
G. ker je bilo evropsko združevanje sprva odgovor na trpljenje, ki sta ga povzročili dve svetovni vojni in nacistična tiranija, ki je pripeljala do holokavsta in širjenja totalitarnih in nedemokratičnih komunističnih režimov v srednji in vzhodni Evropi, bilo pa je tudi način preseganja globokih delitev in sovražnosti v Evropi s sodelovanjem, združevanjem, končanjem vojne in zagotavljanjem demokracije v Evropi,
H. ker je bil proces evropskega združevanja uspešen in je naposled pripeljal do Evropske unije, ki združuje države srednje in vzhodne Evrope, ki so živele pod komunističnimi režimi od konca druge svetovne vojne do zgodnjih devetdesetih let, in ker je pred tem pristop Grčije, Španije in Portugalske pomagal utrditi demokracijo v južnem delu Evrope,
I. ker Evropa nikoli ne bo združena, če ne bo sposobna oblikovati enotnega pogleda na svojo zgodovino, priznati komunizma, nacizma in fašizma kot skupne dediščine in izvesti poštene in poglobljene razprave o vseh totalitarnih zločinih prejšnjega stoletja,
J. ker bo leta 2009 ponovno združena Evropa praznovala 20. obletnico razpada komunistične diktature v srednji in vzhodni Evropi in padca berlinskega zidu, kar bi morala biti priložnost za krepitev zavesti o preteklosti in priznanje vloge demokratičnih pobud državljanov, kot tudi spodbuda za krepitev občutka skupnosti in združenosti,
K. ker je pomembno tudi, da pomnimo tiste, ki so dejavno nasprotovali totalitarni vladavini in ki bi morali zaradi svoje požrtvovalnosti, zvestobe idealom, časti in poguma imeti mesto v zavesti Evropejcev kot junaki totalitarne dobe,
L. ker je z vidika žrtev vseeno, kateri režim jih je iz kakršnega koli razloga prikrajšal za svobodo, jih mučil ali ubijal,
1. izraža spoštovanje do vseh žrtev totalitarnih in nedemokratičnih režimov v Evropi in se poklanja vsem, ki so se borili proti tiraniji in zatiranju;
2. obnavlja svojo zavezanost miroljubni in uspešni Evropi, ki temelji na vrednotah, kot so spoštovanje človekovega dostojanstva, svoboda, demokracija, enakost, načela pravne države in spoštovanje človekovih pravic;
3. poudarja pomen ohranjanja spomina na preteklost, saj brez spomina ni sprave; ponovno potrjuje svoje enotno stališče proti vsem oblikam totalitarne vladavine ne glede na ideološko ozadje;
4. opozarja, da so se zadnji zločini proti človečnosti in dejanja genocida v Evropi zgodili šele julija 1995 ter da je za boj proti nedemokratičnim, ksenofobičnim, avtoritarnim ali totalitarnim idejam in težnjam potrebna stalna budnost;
5. poudarja, da je treba za okrepitev evropske zavesti o zločinih, ki so jih zagrešili totalitarni in nedemokratični režimi, podpirati dokumentiranje in pričevanja o nemirni evropski preteklosti, saj brez spomina ne more biti sprave;
6. obžaluje, da se 20 let po razpadu totalitarnih komunističnih režimov v srednji in vzhodni Evropi v nekaterih državah članicah še vedno neupravičeno omejuje dostop do dokumentov, ki so pomembni za posameznike ali potrebni za znanstvene raziskave; poziva vse države članice, naj si resnično prizadevajo za odprtje arhivov, tudi arhivov nekdanjih notranjih varnostnih služb, tajne policije in obveščevalnih služb;
7. odločno in jasno obsoja zločine proti človeštvu in množične kršitve človekovih pravic, ki so jih zagrešili totalitarni komunistični režimi; žrtvam teh zločinov in njihovim družinskim članom izraža sočutje, razumevanje in priznanje za njihovo trpljenje;
8. izjavlja, da je evropsko združevanje kot model miru in sprave svobodna izbira narodov Evrope, da se zavežejo skupni prihodnosti, in da je Evropska unija posebej odgovorna za spodbujanje in varovanje demokracije, spoštovanja človekovih pravic in načel pravne države, ne le v Evropski uniji, ampak tudi zunaj nje;
9. poziva Evropsko komisijo in države članice, naj si še naprej prizadevajo za krepitev pouka evropske zgodovine, ter poudarijo zgodovinski dosežek evropskega združevanja in ostro nasprotje med tragično preteklostjo ter miroljubnim in demokratičnim družbenim redom današnje Evropske unije;
10. je prepričan, da bi ustrezno ohranjanje zgodovinskega spomina, obsežno prevrednotenje evropske zgodovine in vseevropsko priznanje vseh zgodovinskih vidikov sodobne Evrope okrepilo evropsko združevanje;
11. glede tega poziva Svet in Komisijo, naj podpreta in zagovarjata dejavnosti nevladnih organizacij, kot je organizacija Memorial v Ruski federaciji, ki se aktivno ukvarjajo z raziskovanjem in zbiranjem dokumentov, povezanih z zločini iz stalinističnega obdobja;
12. ponovno izraža svojo dosledno podporo okrepljenemu mednarodnemu pravosodju;
13. poziva k vzpostavitvi platforme evropskega spomina in vesti, ki bi zagotovila podporo pri povezovanju in sodelovanju med nacionalnimi raziskovalnimi inštituti, specializiranimi za totalitarno zgodovino, in k ustanovitvi vseevropskega dokumentacijskega/spominskega centra za žrtve vseh totalitarnih režimov;
14. poziva h krepitvi obstoječih zadevnih finančnih instrumentov, da bi podprli zgoraj opisane pobude;
15. poziva k razglasitvi 23. avgusta za vseevropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, da bomo lahko dostojanstveno in nepristransko počastili njihov spomin;
16. je prepričan, da je končni cilj razkritja in ocene zločinov, ki so jih zagrešili komunistični totalitarni režimi, sprava, ki jo je mogoče doseči s priznanjem odgovornosti, prošnjo za odpuščanje in spodbujanjem moralne prenove;
17. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, parlamentom držav članic, vladam in parlamentom držav kandidatk, vladam in parlamentom držav, pridruženih Evropski uniji, ter vladam in parlamentom držav članic Sveta Evrope.

SONČNI VZHOD, ČAS VELIKEGA DEJANJA

Najlepše pesmi ne nastanejo iz erotičnega doživetja in spolnitve, temveč iz hrepenenja po ljubezni. Ob samotni uri, ko pesmi še nimajo telesa, vabijo zvezde v ognjene korenine poželenja.

Dvignjeni nad veliki resnični val ljubezni utelešamo nezadržno kozmično gibanje in doživljamo polnosti biti.

Nikoli nismo sami, vedno smo v nenehnem prizadevanju, da se naša želja, beseda ali stegnjena roka nekoga dotakne, kar ni nikoli samo naključje, temveč enost, skrivnost nevidne navzočnosti.

Ljubezen ni nikoli v ednini in je prisotna v vseh stvareh, ki si prizadevajo žareti in oddajati luč v veliki skupnosti. Luč je tudi radostni dih v središču namena in smisla, je samoumevna energija vsega gibanja.

Sonce je Eros velikega dejanja, sladká temó in dela družbo velikim ozvezdjem. V vesoljnih samotah seva zavest, svetloba ima stroge oblike, se obnaša kot vzvišenost snovi. Luč spodbuja temo, da ji sledi v njenem redu.

Življenje nas sili v zanos, v ritem utripanja z vesoljem. Luč ima genialno prikupnost, izraža se v jasnini rosnega jutra, v ozeleneli krošnji, valujočem polju, barvitosti cvetov in nasmehu človeka, žene nas v nenehno gibanje in približevanje. Svetloba pozna umik v temó in počitek. S seboj vselej nosi delež drugega. V sebi nosimo mrak dna in luč neba. Svetloba je spremljevalka mraka, tako kot je udarjanje strele, spremljevalec dežja in veselje spremljevalec jeze; črpamo jo iz kristalno jasnega zraka, iz toplega sončnega kamna, iz kapljice rose in neizsanjanih sanj, ko pretekli čas izteguje roko k tebi.

Ko boš potoval z Vzhoda proti Zahodu, sprejmi vsak obrok, ki ti ga bo svetloba namenila. Luči poišči zavetišče v svoji duši in nahrani z njo srce.

RAZMOTRIVANJE O HUMANIZMU IN DOBROTI PO MERI ČLOVEKA

Novi svetovni družbeni red, ki bo ostal živ za vse večne čase kot božji fragment, se nedvomno imenuje ljubezen. Absolutna in edina sprejemljiva resnica je ena sama. Ko bo človeštvo doseglo družbeni red, humanizem po meri vsakega človeka, prežet z ljubeznijo, tedaj bo konec trpljenja in krivic. Vodilna vloga misleca je oblikovanje miselnega reda in potovanje k temu cilju. Pot je težka, polna preizkušenj, vzponov in padcev.

Na vprašanje kakšna ideologija je absolutna, je odgovor jasen. Nobena ideologija ni absolutna in sprejemljiva. Ideologija je lahko skupek vrednot in prepričanj, ki pripadajo določenim ljudem, da z njimi dosežejo svoje cilje. Moralni klic vsake osebe pa je v polni meri oseben, apelira na mojo odgovornost in pri tej odgovornosti se ne morem sklicevati na druge, ali so oni storili to, kar sem storila jaz drugače.

Biti moralen pomeni biti vdan vrednotam, ki pomenijo človečnost. Gotovo lahko govorimo o več atributih, ki so značilni za sodobne moralne teorije, vendar moralno obdobje je na teh atributih oblikovalo svojo moralo in jo spremenilo v univerzalni pozitivistični sistem, pri vsem tem pa je njeno bistvo moralna oseba, ki je osnova vsakršne morale.

Cilj biti moralen je kriterij izbire in deli dejanja na različne vrste. V Evropi je moralnost zagotovo elementarno potrebna in pogoj za skupni obstoj narodov. Obstaja neki zunanji red, ki vsem koristi in zaradi tega je potrebno pravično delovati v soglasju z moralo. Evropa vlaga v moralo kot v kakšno investicijo v pričakovanju, da se bo ta investicija primerno obrestovala in prinesla sadove. Kakšna bi bila družba brez morale? Pristop k Evropski pogodbi ima zelo ekspliciten cilj. Ne sme se ponoviti zgodovina evropskih narodov, ki je prinesla človeštvu toliko gorja. Kriterij ravnanja torej ni samo oseben, je tudi skupen in temelji na nekem skozi trpljenje in preizkušnjo izoblikovanem moralnem etosu, tudi na verskem izročilu, ki je v bistvu samo prečiščena življenjska izkušnja, ki oblikuje in samopostavlja kulturo posamezne civilizacije.

Reflektiram lahko in se globoko zamislim, kaj predstavlja zame posamezna vrednota in kakšen moralno etični odnos imam do nje. Pri tem vas vprašam ali bi kdo pristopil v Združenje duha in izobraženosti ?

Dejavnost? En sam namen: služiti ljubezni.

Ko tako razmišljam o sebi, se v svojih pesmih pogosto vračam v mlada leta. V moji poeziji je odslikana in zarisana mehka pokrajina otroštva. Celotna veriga doživetij skozi življenje mi je omogočila, da sem lahko povezala svoja občutenja v sedanjost bivanja. Držala sem se pomembnega, preizkušenega zakona življenja, da sta radost in veselje najpomembnejši čustvi.

Pogosto sem v poeziji s svojo kritično ostjo izražala ali celo razglašala želje po pravičnosti in ustvarjanju boljšega sveta. Posrečilo se mi je zvabiti mladostnega duha resnice in lepote čez plot v poetiko svojega popotovanja skoz življenje in vstopiti v prostor pesništva, v katerem sem se z bralci dobro počutila, ker smo bili združeni s pozitivnimi mislimi, kar se odraža tudi še danes v komentarjih bralcev. Skrbeti za drugega, delati drugemu dobro, se boriti za boljši svet, pomeni neprestano veselje. Poezija je na poseben način izražena ljubezen do sočloveka in sveta, v katerem živimo. Je prizadevanje za popolnost.

Cilj človeka, da bo delal dobro za drugega, pomeni kriterij izbire, ki ni odvisen samo od razumske utemeljenosti, formalnih pravil ali norm, saj poezija odstira neslutene izrazne možnosti za neponarejeno razkošje čustev in vrednot, je skrivnostna motivacija za prečiščenje in prenavljanje duše, ki izvira iz navdiha.

V mojih pesmih se rojeva nov sodoben, presežen človek, ki mu njegova svoboda in avtonomija dajeta še drugo širšo razsežnost – biti človek po meri humanizma.

Človek naj bi odkril v sebi izvir moralnih sposobnosti. Živimo v obdobju, ko v posledici razmer rastejo in zorijo nekatere razsežnosti bivanja, ki pomenijo dejanja samopostavitve človeka na pravo mesto, z željo oblikovati etiko, ki bo postala kriterij za odločanje in slog življenja v medsebojnih odnosih.

V nekem svojem posvetilu sem zapisala:


Tako pridemo do bistvenega vprašanja kaj je humanost? Vrtimo se v večnem vprašanju kaj je popolnost in kaj je dobro. Popolnost je ideja, dobro pa potrebuje človeka z notranjim razpoloženjem, da se dobrota, ki jo čuti kot notranji imperativ, izživi kot smoter v funkciji oznamenjevanja in udejanjenja človeškosti. To zlato pravilo življenja je gibanje zavesti, ki se izrazi kot sočutje, kot sposobnost odkriti v sebi človeško dimenzijo, ki se utemeljuje kot odnos biti dober za drugega.

Dobro pa je odvisno tudi od oči. Če ima človek oči na vrhu glave in gleda kar naprej samo v nebo, postane dobrota abstraktni pojem, filozofska dimenzija, malikovanje, ki strmi nepremično v popolnost. Če pa ima človek oči spredaj, se lahko dobro utemelji kot človeški odnos biti za drugega. Tak pogled je razvejano vezje čustvovanja skoz vse pore življenja in vstopa v sleherni utrip življenja. Pri tem se seveda postavlja vprašanje ali je človekova duša z dobroto enako težka kot je popolnost. Odgovor bi morada našli v naslednji zgodbi.

Sirakuški kralj Hieron II je Arhimeda vprašal, če lahko ugotovi, ali je njegova krona iz čistega zlata, ali pa vsebuje primesi drugih manj žlahtnih prvin. Pri tem pa je morala krona ostati nepoškodovana.
Do rešitve se je Arhimed dokopal med kopanjem v banji. Iz do roba napolnjene banje je izteklo nekaj vode, ko se je vanjo ulegel Arhimed. Doumel je, da je izteklo natanko toliko vode, kolikor je prostornina njegovega telesa. Navdušen nad svojim odkritjem je gol tekel po Sirakuzah in vzklikal od veselja »Našel sem!«

Problem, ki mu ga je zastavil kralj, je rešil tako, da je v posodo z vodo potopil krono, nato pa še kos zlata, ki je tehtal natanko enako kot krona. Če bi bila krona iz čistega zlata, bi morala izpodriniti natanko enako vode kot kos zlata. Ker je izpodrinila več vode, je Arhimed dokazal, da je morala biti iz manj žlahtne snovi z manjšo gostoto. Tako je s človekovo dobroto in popolnostjo. Nihče ni popoln, lahko pa je dober s primesmi, ki niso čisto zlato.

Življenje pozna hierarhično najvišje superstrukture dobrote. Te strukture so brezpogojno dobre, če njihovo oko gleda na sredino obroča življenja, ki gospodari z revščino, bolečino, prikrajšanji in krivicami. Tam je z vidnimi črkami zapisano, da revščina ne prosi dobrote iz usmiljenja, temveč človeško pravičnost.

Sistem superstruktur dobrote pa ima gospodarja dobrote, malika na vrhu hierarhije. Revež suženjsko roma k maliku in ga prosi dobroto, prosi ga za srce. Kot odsev belega porcelana je njegova prošnja, a dobrota ga otipava z meščansko uglajenostjo in odličnostjo svojega stanu, kot drža se premika po debelih rdečih tekačih, ki dušijo vsak njen korak, nervozno loputa z vrati. Dobrota si goji iluzijo o lastni veličini in omogoča nakup svoje vdanosti človeku in se izkaže kot hierarhija nad revščino in tako postane sredstvo menjave. Znotraj tega delovanja je človek ničeva »stvar na sebi«.

Dobrota je pogosto prikrita s politično plahto, s katero se trguje pod pultom po načelu: »Jaz tebi, ti meni«. Dobrota spreminja idealiste v realiste in je peklensko «Blažev žegen« za tiste, ki jo morajo vračati pa je zaradi revščine ne morejo. Dobrota je lahko tudi meščanski snobizem, ki se hoče kititi v raznih dobrodelnih akcijah.

Vsaka dobrota posebej ima svojega osebnega boga, ki jo utemeljuje z interesi. Prihaja s spremstvom, lepo oblečena kot božje poslanstvo, ki te kot programirani sistem s svojim žargonom postavi v svojo odvisnost. Postavlja si ceno, da je razkazovana in da ji revščina in vdanost ležita pred nogami. Pogledaš ji v oči in vidiš, kaj pogled govori. Biti intimno v očeh dobrote, ko nastopa z vsem bliščem kot tvoj rešitelj, je nekaj tiste presežne ponarejene popolnosti, ki se kot ideja o popolnosti človeka spreminja v redukcijo človeške biti.

Razglasiti takšen ponaredek kot dobroto zmore le človek, ki vidi izvir teh strasti in se zaveda, da je v sporu s samim seboj in svojo vestjo sodobni človek zmožen vsega tistega, kar ni človeško. Smisel je vid stvari, v katerem se dobrota pokaže, kaj ona sama v resnici je. Vidik skozi katerega gledamo dobroto, odkriva kaj v resnici smo in kako jo pojmujemo. Biti dober je vsebinski vidik srca in ne vsebinski vidik pravnega reda, ki vključuje pravila, da moramo delovati dobro in strmeti za popolnost v skladu s sistemom.

STARI  DOKUMENTAREC, PREDVAJAN NA RTV KOPER

Deželni glavar stalnega kapitelja naj bi sporočil, da se je treba pri informiranju čimbolj oklepati odmevnosti simbolov in mitov, ki definirajo našo pripadnost preteklosti. Rečeno storjeno! Ukvarjajmo se še naprej z vprašanjem, v čem je tisto, kar je specifično in je lahko vzor za našo prihodnost.

Ampak, kaj morajo vedeti Italijani, kar še ne vedno (poleg »Srca v breznu«) in tudi zamejstvo ni nikakršna indiferentna cona, da jih dokumentarec iz preteklosti, predvajan na RTV Koper (it. program), ne bi osupel ob spoznanju, kako zamaknjeno in nadzemeljsko smo se v jugo monarhiji imeli. Zakaj ne bi bil Koper še naprej emporij socialističnih idej v svet. Hvaliti in pobahati se moramo še naprej z zgodovinsko epizodo, kakršni je ušel italijanski narod. Če resnice ne moremo prikazati, prikažimo vsaj sanje ljudstva, enoumje in eleganco monarha, ki je poljubljal deklice s cvetlicami v rokah in se pred narodom nikoli ni poženiral za težo svojih odlikovanj na prsih in svoje razkošje!

Sentiment globoko vabi v pravljično deželo nebogljenosti, v deželo današnjih nadležnostih napetosti. Tako se bo Berlusconi lahko bolj veselo pripravljal k cvetenju in zelenel med oljkami podolgem in počez, saj mu je bojeviti marksizem in titoizem skozi naplavine časa in geopolitičnih razdalj v tolažbo, da ni sam v triumfalnem sprevodu nadvse zanimivih politikov, ki jih je utrpela in jih bo še utrpela družbenopolitična razvrščenost.

RTV dokumentarec bo tako pridobil v domišljiji Italijanov izredno velik pomen in vlogo, da o zamejcih niti ne govorimo. Dokumentarec iz kletnega arhiva prikazuje in tolmači pomene polpreteklega veličastja zgodovine na legendarno polakiran, evforičen in neizrekljivo posvečen način. Nesvobodo govora in enoumje pa blagodejno z molkom sprejmimo v večno pozabo, ker bi stvari kvarile moralo duha. Mladi, ki tega niso doživeli z odprtimi usti občudujejo pravljično čudežni čas, ko so plapolale rdeče bandere. Nič pa ne vedo, da so mislece in kulturnike postavljali na kegljišče in komaj kaj vedo o krvavem, nesmiselnem in grozovitem povojnem obredu, ki ni prikazan v dokumentarcu niti z eno samo besedo.

Torej glejmo še naprej enoumje in skušajmo se vživeti v jugo odmerjeno kulturo časa. Za rakvijo Maršala (1980) sledi zgodovina, kot imamo priložnost videti in slišati, na poseben alegoričen način.

Nacionalnost je pri informiranju prodoren pojem, ki sega onkraj meja. Samospoznanje, da je le bojevito hajduštvo navznoter proti enoumju možno, je pa težko doseči. Mediji so vedno bili potrpežljiv učitelj naroda v toplem tolščavem trebuhu.

Hvalabogu, da ne živimo več v rajnki jugovini, da zaradi aforizmov in vicev ne morejo več zapreti ljudi, čeprav ima danes marsikoga, da bi koga zamahnil z gorjačo po jeziku za izrekanje najbolj norčavih odstavkov pesniške nature, ki ne želijo, da se razstavljeni predmet zgodovine zamesi v komaj zakvašeni hlebec demokracije.

Zagotavljam vam, da s kikirikanjem v tujino s takšnimi enoumnimi odmerki polpreteklosti samo dokazujemo, da v humusu slovenstva ne rastejo najboljše kulturnopolitične ideje. Računam, da smo še normalni narod z moralnimi refleksi, da ne moremo s takimi cvetkami plavati več v sopranih vodah naše samohvale, še posebno zato, ker nas tajkunski in lobistični eksistencializem vznemirja v najbolj subtilnih plasteh narodove duše, ki nosi v sebi labirint prehodov in neskončno vesolje možnosti, da malo več lahko govorimo o prihodnosti in ne toliko o preteklosti. Ali ni bilo v preteklosti že dovolj izslinjenih letargičnih oddaj?

Kaj nam je treba še svetega Jurija na konju z zmajem, da nam bo slekel svoje rdeče oblačilo, saj imamo še dovolj živečih zmajev, kač in rajskih ptic, ki krasijo to naše lepo nebo nad Triglavom, seveda s pripombo, da bi bila kakršna koli moralna cenzura za njihovo prikazovanje, za marsikoga vprašljiva. Iz svoje potrtosti res ne moremo več priti na zeleno vejo. Tudi informiranju jo žagajo!

POLETNE ZGODBE IZ TERMALNEGA BAZENA

Ko obiščemo katerekoli slovenske terme, imamo priliko doživeti revolucionarno divinizacijo socializma, pravo pobožanstveno blaznost in obsedenost z ideološkimi shizmi in narodovimi delitvami.
Po prihodu boste kmalu ugotovili, da ste prišli na minsko polje in da na termalnih valovih poleg tujih turistov, ki ne razumejo slovenskega jezika, dominira stari ritual partijskih aktivistov skojevske šole tipa Ivana Matije Mačka, Sergeja Kraigherja, Jokla (F. Popit), Staneta Dolanca, Edvarda Kardelja, Lidije Šentjurc, Vide Tomšič in drugih nekaterih starih še živečih udbovcev, saj spisek ni tako kratek. Tu boste slišali najprej zgodbo, kako je ta ali oni postal Skojevec in član KPJ še v srednješolskih letih, kako je med drugo svetovno vojno in po njej  opravljal različne partijske funkcije v KPS in kasneje ZKS in kako je kot komunist in funkcionar bil pristaš trde uradne linije ZKJ, ki je zgradila našo državo od temeljev navzgor.

Ko boste trčili ob plavajočega skojevca ali skojevko (te so še bolj trdovratne), ki s svojim telesom prodira v htonično globino polpreteklosti in vašo dušo, boste lahko preživeli dopust v diagonalni črti telesa z njim, saj vam ne bo dolgčas. Kar boste slišali, še sami sebi ne boste verjeli.

Najprej vam bodo skojevci povedali, da so svojim otrokom podelili marksistično filozofsko dostojanstvo, sinovi pa so jih v zahvalo posedli v fotelje razkošne hiše, da mirno uživajo svoje privilegije in hvalijo komunizem, ki s svojo podaljšano roko sega v današnji čas. Da je v naši državi ustvarjeno odvečno prebivalstvo, niso krivi oni, da ljudje niso pridobili enakih možnosti, kot so jih imeli njihovi sinovi in hčere, ki so imeli dostop do informacij na svojih položajih. Zakaj se pa niso vsi včlanili v Forum 21? Kdo je za to kriv?

Trdijo, da je divinizacija socializma še vedno edina linija, ki bo zagotovila državo socialne pravičnosti. Sedaj, ko imajo že napolnjene žepe, bo morda treba odpraviti entuziazem dvojnih meril, pomnožen s strankarskimi intrigami, zvijačami in sprenevedanjem. Očistiti in okrepiti je treba podobe junakov levice, saj desnica je postala odpornejša proti razodetjem grehov in je že malce eksistenčno izmučena od afer. Kdo je v današnji družbi sploh disident, morda jaz, ki občutim potrebo po spremembah, po pravni državi in poštenju?

S svojimi zgodbami vam bo borec za pravičnost in mir zarisoval bojne linije, bitke in vzpone na oblast. Prevzel vas bo občutek, da v vodi plava heroj, opasan z bombami, ki bi jih smeli imenovati sintetični eksploziv dandanašnjega ideološkega kvantuma. Nihče pa si ne puli las in se ne posipa s pepelom zaradi pobitih v izvensodnih procesih. Pravijo, da tako je moralo biti, saj mrtvi nikomur ne morejo več izpraskati obraza z nohti. Slovenska zgodovina je bolj nedotakljiva kot Koran ali Talmud.

Krvne skupine in prirastki popkovine na domovino niso pomembni, pomembna je tista kri, ki teče iz nalivnega peresa in opredeljuje.

V bazenih je slišati zapletene zgodbe in pripovedovanje, ki naj bi se prenašalo od ust do ust, kot da bi bili na radijski oddaji »Še pomnite tovariši«, vendar mitološka določenost nezamenljivih se opira bolj na kronološki red vzpenjanja na vodilne položaje v družbi, kako je kdo opravljal pomembno in odgovorno funkcijo generalnega direktorja pri izgradnji socializma in tlakovanju poti v komunizem. Nihče se ne more ločiti od svoje mitološke določenosti in nasledstvene izvoljenosti.

Ti tovariši se počutijo drugače kot drugi ljudje. Ne dopustijo kar tako moljev v svojo bližino, da bi si ti privoščili pojedino z njihovimi luknjičavimi zgodbami. Nihče ne pride kar tako do besede, razen če pritrjuje, kima in jih občuduje. Vaše drugačno mišljenje ne sme zmotiti ritma njihovega dihanja. Bodite mišljenjsko ponižni in vdani.

Ko povedo svojo skojevsko zgodbo, predstavijo tudi svoje ograjene hiše in vrtove v parkih prestolnice, ki bi jo lahko poimenovali kar dolino faraonov, vse družbeno pomembnejše generalije vam povedo o članih svoje družine, da so magistrirali in doktorirali in ko vam predstavijo krmilnico za njihove ščinkovce, ki bodo še odraščali, občudujete jih in pokažite navdušenje, četudi na primer živite sami v bedi, ste brez službe ali z minimalno pokojnino. Vedeti morate, da so jim idejno vzorno usmerjeni starši v mladosti brali poučne knjige in jih naučili, kako je treba živeti. Postavili so jim gnezdeca na brezobrestni kredit, ki ga je odplačala inflacija. Ta fantazma samopoveličevanja se imenuje sebičnost, egoizem iz samopomembnosti ali model intelektualnega izstopanja in hvalisanja, ki bi mu lahko rekli čustveni analfabetizem do drugega.

To je pravo gojišče tajkunov, seveda če iščete izvor današnjega rokodelstva za stanje močno finančno očiščene države, brezposelnost in revščino. Vse svoje učenosti so starši imeli skrbno zašite v žimnicah in tako varovana inventivnost in nauki so pogojevali, da so se ščinkovci prevesili v levico in se le navidezno borijo proti zmajevemu semenu desnice. Podelite jim pravico do trajnosti zvončkljanja in starih napevov ter postavljanja napisov »Živjo Maršal Tito«. Leva opredelitev sega v čas njihovih očetov in je doživela najvišjo zvrst liberalne mutacije, prežete z brezobzirnim liberalnim barbarstvom in liberalnodemokratsko evforijo.

Treba je doumet, kje se začnejo mejniki, kjer se je začel slovenski narod razkrajati in gniti v temeljih. Nikar ne skušajte duha njihovega časa zasenčiti z lastnimi sposobnostmi, poveličujte rodovno zgodovino njihovih nazorov, brez zavojev lastne inteligence in razmišljanja. Skratka občudujete super razkošno organiziranost njihovega bogatega življenja, vzorno, do potankosti perfektno izpeljanega in dovršenega – saj to je jet set sodobne slovenske družbe. Opustite vsako upanje, da bi vstopili v privatizirane niše njihovega funkcioniranja, ker so zavarovane kot državne skrivnosti.

Tu srečamo izrojenost razuma in pravi fundamentalizem starajočih kopalcev in kopalk. ki kakor svetlordeče prosojne meduze lebdijo na vodi, zatopljeni v svet lastne ožigalkarske domišljije in domišljenega življenja, ki so ga do potankosti uresničili, ti bodo pa še naprej žulili vaš kocelj razuma, če jim to dovolite. Imejte se še naprej za otroke pritlikavce enoumja in pojte himne idolom, postavljajte jim spomenike in poimenujte čim več ulic po njih. Ti s tramvaji iz preteklosti še naprej vozijo ljudi naroda žejne prek vode.

Pravijo, da nas še vedno obletavajo beli krokarji in črni šakali, ki parajo rdečim drobovje. Podobni so Guevari, ki je kombiniral model zdravnika z modelom revolucionarja, le da ti so skoraj vsi bili komunistični direktorji ali politiki – izmenično.

Sprejmimo jih kot resničnost in jim vljudnostno še naprej prikimavajmo. Pogovarjajmo se preudarno, da nas njihov pogled ne ubije. Izogibajmo se opisovanju svojega svetovno nazorskega prepričanja in plešimo kakor muzika svira, če hočemo mirno preživeti dneve oddiha. Najboljše je, da prelisičimo same sebe in preslišimo, kar ne želimo slišati. Usedimo se raje h kakšni zagrebški matroni s turškim šalom okrog vratu in ji dajmo na hitro razumeti, da nismo obsojeni na poslušanje njenih jugo ali bećkih spominov in da bi radi imeli mir in občudovali njen šarm od daleč. Tudi podhladitve njihovega bivšega premierja nas toliko ne zanimajo. Kaj hitro se lahko zgodi, da se znajdemo na barikadah in da bomo izzvani s političnimi ali družinskimi temami in da se bomo znašli v mišnici, ko ne bomo imeli pri obedu več miru.

Vsak človek mora krotiti svoje strasti. Če človek neomejeno izkorišča svoja čustva, uniči samega sebe, če je neomejeno pokoren drugemu in se prereka, izgubi živce in pride v konfliktni položaj. Če matematiku vzameš njegova čustva, se lahko še naprej ukvarja s svojimi izračuni. Ideologa pa vodijo strasti in nagon, zato je treba biti pred zalizanimi postaranimi revolucionarnimi vročekrvneži posebno pazljivi, da se ne zapletamo in morda iz nepazljivosti nismo dovolj pozorni, da je sogovorec utrpel neljubi občutek prezrtosti ali zavrženosti. Gorje!

Droben siv možakar, shujšanega obraza, s štrlečimi ušesi kot krila netopirja je nonšalantno prebijal led na gladini valov in zbral pogum, da je začel govoriti o sebi, svojih skojevskih zaslugah in svoji družini. Sedel je za sosednjo mizo. Za mizo je sedela tudi njegova soproga. Oba kot čajnika z vratom  stegnjena čez zarebrnico s krompirjem. S krožnikov je dišalo po Balkanu. O bratstvu in enotnosti je bilo napisanih že gore knjig in spet te hoče nek ideolog strpati kot slanik v sodček in te posedovati, zase hoče ves tvoj prosti čas, tvoje pritrjevanje k vsemu, kar bo povedal. Ko te pomenljivo ošine s pogledom, vedi, da mu moraš biti predan. To je sicer tvoja odločitev. Naenkrat te zasenči spomenik drugega in ne moreš biti več ti.

Tovariš se je postaral in prišel v leta pa rad govori. Najboljše je, da nihče ne ve za številko tvoje hotelske sobe in da se na bazenu usedeš med dva tuja turista, ki ne razumeta tvojega jezika. Skratka znati moraš vohati smodnik in ubežati nevarnostim, ki ti pretijo. Vreme ga lahko lomi in dežuje, nihče pa ti na dopustu ne sme lomiti vratnih vretenc in te tlačiti v trup svoje krste, v katero udarjajo strele. Nihče si ne želi na dopustu biti prebit na križ z ukrivljenimi žeblji ali med deske. Če nisi usklajen s poškodbami iz vojne in revolucije, si zanje kot okuženi mrtvi na drugi strani. Če nisi rdeč, si bel. Iz globin termalnih vrelcev bruhajo čiste vode, vendar ko dosežejo človeška telesa, spremenijo barvo. Na dopustu so kot metulji iščoče duše, izrazno priostrene na pravičnost, s hrepenečimi psihičnimi držami brezhibnih kreatur.

Ali sploh še kdo verjame v ta že večkrat klonirani diskurz levice?

O DEMOKRACIJI …

Vladajo nam najsposobnejši med pastirji, ki znajo preštevati ovce.
*
Dobri očetje so sinovom dali na pot krampe in vrvi za višinske plezalce.
*
Demokracija se hrani iz svobode vsakega izmed nas, iz naše nemoči.
*
Obsedenost s spominom odvzema demokraciji vitalnost.
*
Demokraciji se razkraja socialno tkivo, zato je presegla rob svoje pomenskosti.
*
Nismo zmožni ustvarjati več novih vrednot, hvalimo se le, da smo demokratični na osnovi vrednot, ki so jih ustvarili predniki.
*
Demokracijo dojemamo le teoretično kot svoboščino na papirju, njeni uresničitvi pa daje vsak izkustveno svoje pravo ime.
*
Demokracija se naredi zmožno vladanja, ne da bi se preizkusila pri ljudeh.
*
Demokracija pužije samo sebe v diktaturi svobode, ko naredi iz svobode nesvobodne posameznike.
*
Demokratična vladavina je absolutni gospodar ciljev in vrednot. Vrednote verbalno ostanejo iste, a dejanski cilji se spreminjajo.
*
Uresničen je končni cilj, da se je totaliteta preoblekla v tuniko družbe in zavladala brez objektivnih kriterijev kot demokracija.
*
Duh je hotel demokracijo izčistiti, a je naletel na hedonistične samovoljneže, ki so se razglasili za nedotakljive.
*
Sodobna demokracije ne odkriva same sebe kot nekaj od starih Aten danega, ampak samo sebe postavlja kot priložnost za sklenitev družbene pogodbe o pravičnosti, ki se ne hrani iz moje svobode in tvojih privilegijev.
*
Zaslepljeni od zmagoslavja in zaverovani v uresničitev svobode, enotnost in bratstva smo večkrat zapeli venček narodnih ali borbenih in verjeli v vrednote. Zvedela sem, da so se nekdanji partijci in njihovi sinovi samo ponorčevali s proletarci.

KOČLJIVO VPRAŠANJE: »KAKO VODITI DUŽBO?«

Od spodaj navzgor se ni obneslo, ker je bilo spodaj preveč podpore zgornjim, da so se razbohotili in postali močnejši od spodnjih.

Od zgoraj navzdol se tudi ne obnese, ker si tisti, ki so zgoraj, prisvojijo, kar je spodaj in prihaja do krivic.

Kako naprej?

Samo ena pot je! Od  srca poštenjaka navzdol!

Apolitično vodenje države bi bilo teoretsko idealno, a kaj ko bi se posamezniki kaj hitro grupirali v stranke ali celo v eno stranko in bi zavladal še bolj groteskni totalitarizem, sigurno pa še večja zmeda, kot je sedaj.

Parlamentarna demokracija je po vseh preizkušenih metodah edina praktično možna oblika vladanja, vendar če bi delovala kot resnična demokracija po vzoru grške države polis, z elementi skandinavskih držav sociale. Pri nas imamo star totalitaristični sistem, preoblečen v plašč demokracije. Vladajo nam s starimi metodami stari  kadri, pa nikakršne etike ni več. Je že res, da so se teorije o totalitarizmu znebile ideološkega balasta o političnem ozračju hladne vojne po padcu komunističnih režimov, a kaj ko je boljševizem zamenjal neoliberalistični totalitarizem. Ortodoksno komunistično usmerjeni imajo še vedno navito rdečo skrinjico v sebi, ki napaja politične konjunkture novega kova. To je dedna naprava, ki se gensko podeduje po starših, kot srce, želodec ali falus.

Totalitaristični režim se je spremenil v dinamični model pravšnjosti  in je kot kameleon, ki menjava barve. Ima tudi bujno domišljijo, da si ume nadevati razna imena o demokracijah in ima na obrazu nadeto krinko deliti narodu nasmehe in ga voditi žejnega preko vode. A nekaj pa je zagotovo, da je ohranil politične revolucionarne strasti in brezobzirnost, pohlep in egoizem, ki ne pozna meja. To je fantazma, ki pije narodu kri. Denar, ki si ga prisvajajo, jim podaljšuje agonijo. Ni ga normalnega in razumnega človeka, ki bi se o tej posttotalitarni falangi izrekel pozitivno. Jaz sem strahotno razočarana, pa ne nad politiki, temveč nad narodom, ki si je to dopustil in dovolil:

- da borbo za demokracijo, v napačni interpretaciji nekateri razumevajo tako, da so upravičeni pograbiti vse družbeno premoženje, ki pride v roke tehnokraciji vladanja bogatih nad revnimi in okradenimi;

- da »ljudska demokracija« postane nekdanja oblast, v kateri sta imela delavski razred in druge napredne sile v svoji sredini zajedalce ljudstva, ki so se konvertirali v demokrate in nam vladajo;

- da to ni »demokratija« kakršna je vladala pri starih Grkih in Rimljanih, kjer je obstajala državna ureditev, v kateri so soodločali vsi svobodni prebivalci. Tu odloča tehnokratski volilni sistem, ki vrže na površje vedno ene in iste;

- da je zavladal politični sistem, v katerem imajo izbranci ljudstva, ki so največ pokradli, tudi najvišjo oblast in največ prebrisanih med sabo;

- da je drugače, kot je bilo v atenskem polisu, kjer je demokracija pomenila obliko vladanja, da je imelo pravico do političnega odločanja celotno državljansko telo ob uporabi večinskega načela in da so take, ki so pa pridobili preveliko moč, izgnali iz državice polis.

- kazalo bi razmisliti, da bi se oblikovale skupine sposobnih ljudi, ki bi zmogle  postaviti alternative sedanjemu vladanju in oblikovati konkretne cilje, ki predstavljajo prioriteto in bi jih v vladi skušale uveljaviti s svojim vplivom in verodostojnostjo.

 - kakšen model države bi potrebovala Slovenija? Morda skandinavskega tipa, predvsem državo javne blaginje z razvitim zdravstvenim sistemom, dostopnim šolstvom tudi revnim, šolstvom izven bolonjskega sistema, ki ne vzgaja le kader za hlapčevanje kapitalu in ne posveča znanja za spoznanje globine človeškega bistva in razumevanje človekovih kulturnih in duhovnih potreb;

- kako zvišati kakovost šolstva, da bo imela tudi etika v njem svoje osrednje mesto;

- glede na to, da smo majhen narod, bi bilo treba razmisliti o odnosu priseljevanja tujcev in tujerodnih kultur, ki niso avtohtone v tem prostoru, kar predstavlja zelo občutljivo vprašanje tudi na dolgi rok;

- kakšen je naš odnos do tradicionalnih vrednot;

- o ukrepih za povečevanje natalitete; ukrepih zoper diskriminacijo na delovnem mestu;

- kako izboljšati duhovno vizijo svobode (mediji, izražanje mnenj, dostopnost ljudi do verodostojnih informacij javnega značaja);

- kako vključiti civilno družbo v sistem odločanja, da ima tudi civilna družba svoje predstavnike v parlamentu;

- kakšni naj bi bili učinkoviti ukrepi za izboljšanje gospodarstva in zmanjševanje števila nezaposlenih;

-kakšno gospodarske prednosti ima naša država in katere; ali bomo spodbujali turizem, obrt, storitve in ekološko kmetijstvo, ki ne onesnažujejo toliko okolja kot industrija;

- ali bi kazalo sprejeti pobudo za postopek vrnitve nezakonito pridobljenega družbenega premoženja v klientelističnih povezavah, izrabi informacij in krivičnih lastninjenjih;

- kako uvesti sodelovanje delavcev pri upravljanju podjetja, da ne bo ostalo samo na
papirju (participacija delavcev pri dobičku);

- delovna razmerja so urejena diskriminacijsko do delavcev; smo majhna država in
največji zaklad je človek.  Brez človeka ni naroda!

- ukrepi za sprostitev podjetniške avtonomije in več vlaganja v razvoj malega gospodarstva;

- zmanjševanje stroškov za obrambo in namenjanje sredstev za stanovanja mladim družinam in za izobraževanje mladih.

Ali se vam zdi to nemogoče?

KAKŠNE BARVE LJUBIMO?

Osebno sem ljubiteljica pastela. Vsa moja oblačila so v pastelu, zelo rada imam belo barvo in nežne odtenke. Ljubim rumeno, ki je barva veselja in sonca. Rumena je dober stimulans za oko in deluje ugodno. V svojem spektru ima rumena barva tudi največji obseg. Je pobudnica duševnega dela, je intelektualna, razumska in če gremo v njeno simboliko, je celo filozofska in idealistična. Kako lepo je videti žensko oblečeno v rumeno oblačilo, kar deluje nekako kozmično in mistično. Sončno nebo je izraz svetlosti srca. Nič manj ne ljubim bele barve, saj moja oblačila so običajno fizikalno svetla, psihološko pa čista in jasna. Hkrati delujejo tudi hladno in oddaljeno. Samo oblačilo brez svetlo rožnatega tena bi zgledalo brez substance. Asociacijo beline ljubim tudi v cvetju, ki čustveno povezuje nedolžnost in krepost z dušo otroka. Belina izraža začetek od zgoraj.

Cvetlični vzorci na beli podlagi so kakor stanje raja (Edna) ali japonske ikebane, ki je oblikovana v več stopnjah - nebo, človek in zemlja. Razen ob posebni priložnostih, se nikoli ne bi oblekla v črno barvo, ki izraža smrt, konec življenja, temo. Je žalna barva, ki jo je uvedel francoski kralj Ludvik XII ob smrti kraljice Ane. Tudi če bi umrla in bi se tisti, ki me ljubi, oblekel v črno barvo na mojem pogrebu, bi mu strašno zamerila in ne bi imel več miru, saj bi se vračala, dokler se ne bi oblekel v veselo svetlo barvo ali dostojanstveno modro. Če bi se oblekel v modro, bi mi moral igrati na orglice, da bi lažje odšla v raj. Črna barva zares ne more spodbujati ugodnih čustev, saj ji primanjkuje svetlobe. Črna je barva pekla in demonov.

Moja barva je tudi roza, zelo nežna, nedotakljiva, prozorna tako kot je na primer prozoren svet, v katerega se vračajo duše. Ljubim tudi svetlo modro, vzvišeno in nevidno, barvo bivališča angelov. Modrina je umetniška barva, ki zaradi svoje bogate simboličnosti privlači slikarje. Je barva vzvišenosti. Je nekako aristokratska, redkobesedna, tiha, oddaljena, odmaknjena - je pravo nasprotje mojih daljših pisem ali poezije, ki jo običajno napišem v svoji odkritosrčnosti, vendar ker je barva potovanja in vesolja, jo kljub njeni zadržanosti ljubim. V modrem oblačilu se počutim, kot bi lebdela nad nebesnimi svodi, kot bi bila boginja morja in neba. Čeprav modra barva zvišuje krvni pritisk, kljub pogostemu oblačenju v modro, imam nizek krvni pritisk in zelo pomirjen in počasen dihalni ritem in srčni utrip, celo tako da sem enkrat pozabila dihati. Pogosto sem rada tudi v objemu svetlo zelene barve, vendar v pastelu. Tedaj čutim vero vase, zaupanje in notranji mir. Zanima me, če se prav zdravim z barvami, da nosim tiste barve oblačil in obutve, ki mi najbolj prijajo in so mi duševno najbližje. Ali je glede na moj opis mogoče še kaj več povedati o sebi? Poleg tega bi dejala, da sem vodno bitje. Najboljše se počutim v vodi, ki vpliva pomirjevalno name.

Rdeča pa je barva ognja in krvi. Je barva vitalnosti in telesna moči. Ugaja mi, vendar bolj v pastelnih odtenkih, ki se skladajo z mojim temperamentom.

O HUMORJU …

Humor poskrbi, da se smejete stvarem, zaradi katerih ste prej jokali.
*
Disciplinirajte svojo bolečino in se neljubim stvarem nasmejte!
*
Življenje ne prihrani z udarci, zato pustite kožo v garderobni omari in si nadenite oblačilo z veselimi vzorci, da ne boste spreminjali svojega veselega videza v žalost, ko vam bo hudo.
*
Humorno stanje naroda se kaže kot perpetuum mobile kloniranih dvornih norčkov, ki imajo v zamaknjenju neposreden stik z nadnaravnimi silami in duhovi, ki iz onostranstva posmrtno ideološko vodijo svoje ovčice.
*
Humor je pernata kača, ki vas vabi v duhovni pol preseganja bolečine.
*
S humorjem lahko cepite laži z resnico.
*
Če ste postali žrtev hudiča, boste nadležneža spodili s smehom. Ugotovil bo, da je zgrešil tarčo.
*
Kadar vas kdo prizadene iz svojega lastnega užitka, mu z nasmehom povejte, da je obleka tepčka, v katero vas je hotel preobleči, ravno pravšnja zanj.
*
Humor pahne škodoželjneža v območje njegove cinične zavesti.
*
Dotedanja resnica, ki jo spoznanje spremeni v neresnico, se lahko obvlada s humorjem, kadar nastopi človekova sposobnost dojeti stvar drugačno.
*
Humor sesuje in razgradi še tako trdno resnico.
*
Humor je povezovalna moč med ljudmi, ki poskrbi, da konji zaradi rezgetanja enega, ne zbezljajo iz srčne konjušnice.
*
Naivnega in cenenega humorja je toliko, kolikor je ljudi, ki so se mu pripravljeni smejati.
*
Humor je obrambna moč človeka, ki zraste iz razbolelih brazgotin, ki so jih povzročile krivice. Je šarmantna eleganca, sposobnost in dar, ki dominira malodušje in obup.
*
Inteligenten človek lahko svoje mnenje in argumente ubrani tudi s humorjem, pri manj inteligentnem, ki mnenja in argumentov ni dojel, ali se z njimi iz same vztrjane trme ni hotel strinjati, pa se razgrejejo mišice in arogantna ironija, ki ustvari naelektreno ozračje s pridihom superiornega kompleksa, ki a priori ne prenese svoje nevednosti in samozaverovanosti vase. Arogantno povabilo k pogovoru iz oblastne prevzetnosti zavrnite z nasmehom. Komunikacijski krog se vam bo tako posrečeno sklenil, da vam ne bo treba metati boba ob steno.

O PREMOŽENJU IN DENARJU…

Premoženje in denar nista kar tako, združujeta in razdvajata, prinašata užitke in nesrečo, nikoli pa ne sreče.
*
V življenju toliko veljaš, kolikor premoženja imaš. Škoda, da nimata srce in razum svoje cene.
*
Življenje je zgodovina iluzij, premoženje pa kolos kamenja, s katerim te obmetavajo in ti povzročajo samo bolečine.
*
Kadar sta v spopadu ljubezen in denar, ni nihče zmagovalec.
*
Način, kako se kdo poteguje za premoženje, izkazuje obris njegovega značaja.
*
Ne čudite se, da je toliko mladih moških in žensk v družbi z ostarelimi damami in gospodi. Nekateri potrebujejo denar, drugi pa potrditev, da so še mladi.
*
Njene ljubezni ne potrebuje kupiti, ker jo že ima. Potrebuje pa kupiti in posedovati ljubezen koga drugega s premoženjem, ki sta ga skupaj z njo ustvarila.
*
Premoženje je igra gospodarjeve mačke z mišjo. Tožbe rušijo hiše, sprave jih nikoli na novo ne sezidajo.
*
V Črni Afriki so ljudje odzunaj črni, pri nas pa je belina odzunaj genetsko dana vsem, tudi izbrancem in posvečencem, odznotraj črnim skopuhom.
*
Skupnost slovenskih moralistov pravi, da se ne smemo čutiti pozabljene v zadnjem kotu Evrope zaradi svoje majhnosti in materialnega uboštva, saj smo nadpovprečno bogati po arheoloških izkopavanjih rudniških rovov. Pridelovanje zdrah pa je prednostna gospodarska naloga, zato je perspektiva po mnenju politikov zanje kar ugodna.

ISKRICE O BARONIH

Le zakaj bi medijski hlebec Dela in Večera rezali le zase, če pa smo vsi dediči enotnosti, bratstva in enakosti.
*
Ateist je rekel: »Bog je dober«, poskrbel je, da smo se rešili barona tajkunov, ki ga ni bilo mogoče več obvladovati. Bog je zares dober, da pomaga tudi tistim, ki vanj ne verujejo.
*
Kot studenec je čista politika, ki se zahvali svojemu nekdanjemu članu za vso medijsko podporo in prizadevanja, da je prišla na oblast. Odstopi in odstavitve več povedo o njej, kot o odslovljenemu. Zelo natančno je mogoče izmeriti koristi, kdaj kdo koga rabi in koliko za to da.
*
Pustite ob strani baronske naslove, stranke iz katerih izhajajo, so rodbinske veje, ki štrlijo nad breznom slovenskega gospodarskega obupa.
*
S šampanjcem iz kislega grozdja slovenske bebavosti ne more nihče nazdravljati in se delati, kot da še vedno živi v socializmu na vasi in da mu ploskajo, ker je lep.
*
Politika ima nešteto vmesnih odtenkov, ki bi jim lahko rekli »blef«. Zamižite in stisnite zobe, ko bi hotel kdo od vas lačen sikniti v obraz bogatemu in presitemu, ker od dela prepotena bombažna majica se razdiši, preden pride vonj do vrha, kjer se neponovljivo otožni zaradi »Mure« parfumirajo in meditirajo kot kipi v hramu kitajskih vojščakov.
*
Ko boste drsali po razmočenem terenu, si obrišite blatne oči, da boste vsaj videli, kdo vas je scuzal.
*
Nakodrana usta imajo vsi tisi, ki so si s prefinjenimi manirami napolnili žepe in vsi tisti, ki so se obdali s slavo moči in nam mečejo pesek v oči. Ne verjemite jim, odstavljanje baronov so do potankosti izpiljeni triki. Nihče ni obubožal, razen vas.
*
Nekateri znajo zvijačno nadeti lisice drugemu, ki so namenjene njim, čeprav sta formalno tisti, ki vrečo drži in tisti, ki vrečo polni pred zakonom enaka.
*
V današnji družbi se nam ni treba zamisliti kaj bolj ironičnega, kot je to, da je pivovarski baron postal žrtev stanovskih kolegov, ki hlinijo verodostojni videz.
*
Brez moralnih predsodkov so oblikovalci tranzicije poskrbeli, da so se dodobra naužili dobrot, moči in slave oblasti, da sedaj drug drugemu privoščijo le prdce v izobilju. Državljani, zamašimo si nos!
*
Hlinijo vrline in nazore o pravičnosti, da bi prikrili svoj eksperimentalni pragmatizem in pohlep.
*
Uspel je in kakšen posmeh usode. Odšel je bogat.
*
Pomembno je, da se vsi žalni sprevodi pogrebcev pokopanih podjetij sedaj pomikajo po Titovi cesti. Ti čudni tiči res ne vedo, kaj pomeni norčevanje iz ljudi.

DANAŠNJI ZAPIS: "MISLIMO OPTIMISTIČNO IN DELUJMO POZITIVNO", 18.7.2009

Odmislite politiko in razmere, ki so skrenile s pravega pota in si zamislite kraljestvo Slovenije, ki ste ga sanjali ob osamosvojitvi. Beseda domovina naj bo uporabljena le v področju moje – vaše zavesti. Ustvarite si lepo optimistično sliko in igro mišljenja na polju svoje zavesti. To naj bo vaš neokrnjen notranji svet. Razvijajte dobro! To kar je, ne more biti objekt vašega brezupnega in nemočnega opazovanja in sprejemanja, ker izziva neučinkovitost in vas hromi. Po zakonu narave se prej ali slej kaotično stanje sesuje samo vase.

Negujete svojo predstavo, kakšno domovino ste si predstavljali. Vi ljudje, ste nosilec mišljenja in hotenja. Vaš notranji svet je močnejši od zunanjega. Negujete moč svojih pozitivnih misli, to zmorete, ker je resnica misli brezčasna in vaša zaveznica. Je sodnica nad vsemi stvarnostmi s tendenco uničenja in povzročanja krivic. Naravni zakoni naredijo svoje. Sedanji čas se res nanaša na njihovo prisotnost in destruktivno delovanje, polno sle po oblasti in pohlepa, vendar ker nobena od negativnih stvari ni trajna, je dolgoročnejše gledano takšno stanje brez učinkov. Dejanskost vaših misli je povsem drugačna od dejanskosti stvari, ki se pred vašimi očmi podirajo in vam povzročajo krivice in velike težave. Morda je bil narodu potreben ta učni proces, ki bo imel za posledico propadanje starega sistema in rojstvo novega, socialno in pravno pravičnejšega, ki se bo obdržal ne neki ustrezni ravni upravljanja.

Neizogibna posledica takega v propadanje usmerjenega stanja, je izboljšanje. Bodite naklonjeni razločevanju med bistvenim in nebistvenim. Pospešek stvari izvira iz mase in čim več ljudi bo gojilo pozitivne misli, s tem da vplivajo na dogodke v pozitivnem smislu, se bodo stvari po zakonu nujnosti spremenile in krenile v pravo smer.

Vaše vedenje o stvari in bolečina zaradi krivic pripadajo vam. Vi imate svoje predstave, čustva, razpoloženja, nagnjenja, želje in sodbe. Občutek brez čutečega ni mogoč. Vaš značilni čutim, čutni vtis se bo zlil v reko pozitivne energije, ki bo odplavila vsebine, ki jih vaša zavest in čustva ne sprejemajo in odklanjajo. Nič negativnega ne more ostati živo proti volji večine, ki deklarira pravičnost v družbi kot svoj končni smisel, kot emancipacijo človeka, ki je podvržena življenjski racionalnosti. Vsakdo je torej samemu sebi podan na poseben in prvoten način kakor nikomur drugemu. Misli, ki jo le vi dojemate lahko posredujete drugemu, vendar ne bodo razumljene, če okoliščine zavračajo vaš pomisleke in izražene misli.

Stvaritev svoje domišljije, občutkov, razpoloženj in presojanja ne more spremeniti njihovega mišljenja in ravnanja, kajti vi ste usmerjeni k resnici in pravičnosti, oni pa k lastnim interesom, pohlepu in k moči nad vami.

Če bolj natančno opazujete, kaj se dogaja, boste ugotovili, da oni sami producirajo lastno mrežo razcepov med njimi samimi in da se takšno stanje nagiba k samouničenju še prej, preden bo vsa vaša moč izčrpana. Najvažnejše izhodišče je vaša volja, moč duha. Takšno nasilno nategovanje ljudstva in uničevanje narodovega bogastva prej ali slej rodi protislovnost in destruktivno delovanje znotraj sistema samega.

Čas praznine so izkoristile nevzgojene osebnosti, ki jih je navrgel čas v omaro s sladkarijami. Vsekakor domovina potrebuje dvoje: spoznanje in poštenjake, ki bodo s svojimi vzgledi kaj dali nase. Politikov bistveno manj.

Domovina je kot drevo, ki vselej požene rast iz svojih korenin.

KOMUNISTI SO ODPRLI  KNJIGO ŽALOSTI

Objavili so vest: Umrl je krvnik iz Kočevskega Roga

Beograd | 11. 7. 2009

Umrl je Simo Dubajić, ki je junija 1945 izdal ukaz za poboj najmanj 13.000 vojnih ujetnikov v Kočevskem Rogu.

Bivši partizanski poveljnik, sicer 86-letni Simo Dubajić, ki je med drugo svetovno vojno sodeloval v eksekucijah vojnih ujetnikov in ki se je javno hvalil, da je pobil 10.000 Hrvatov, želel pa jih je pobiti najmanj 100.000, je v sredo umrl v Beogradu.

Konec marca je hrvaško tožilstvo proti Dubajiću sprožilo preiskavo, poleg tega pa je sprožilo tudi zahtevo za razpis mednarodne tiralice. Iz tožilstva so tedaj sporočili, da se Dubajića sumi, da je izdal ukaz, zaradi katerega je bilo med 26. majem in 5. junijem 1945 v Kočevskem Rogu ubitih 13.000 vojnih ujetnikov. Sam Dubajić je leta 1990 v intervjuju za beograjski tednik »Svet« priznal, da je sodeloval v likvidaciji kar 30.000 vojnih ujetnikov. Koliko Slovencev je bilo med njimi? Pijan naj bi dal tudi nalog za razstrelitev – granatiranje brezen, v katerih so se v agoniji mučili tudi še živi ljudje, zvezani z žico in pometani v brezna. V kočevskih breznih je več tednov vrela kri in dvigovala površino zemlje.

Kdo je Simu Dubajiću majorju JLA, obtoženemu za poboj okoli 30.000 ljudi, dajal naloge za pokole. Kdo drugi, če ne partijski vrh z vrhovnim poveljnikom JLA na čelu.

Na Hrvaškem so leta 1993 proti Dubajiću vložili obtožnico, katera ga je bremenila terorizma oziroma organizacije postavljanja barikad na ceste leta 1990 in organiziranja straž, ki so streljale po civilistih. Slovenci vložitve obtožnice proti Dubajiću in sodelavcem nismo zmogli, čeprav so se izvensodni pogoji izvršili na našem ozemlju in pobiti so bili tudi Slovenci, ki so iz najrazličenjših razlogov emigrirali v tujino in so le te vrnili. Te je doletela ista usoda kot vojne ujetnike.

Svoboda in zločin sta leta 1945 prihajala neločljivo z roko v roki. Organizacijo zločinov so vodile posebne enote Knoja, to so bili ljudje, ki so se šolali v policijski šoli Derežinskega in Klimenta Vorošilova v Moskvi in ljudje, ki so jih ti šolali na Cekinovem gradu za najbolj krute metode mučenja in ubijanja. Te zelene gore in rodovitne slovenske doline niso le naša zibelka, so tudi velikansko morje krvi, posejano z nad 600 grobišči. Tu orli spletajo svoje gnezda, razmnoževali se bodo, krožili po nebu in kljuvali naprej. Toda vi ne slišite krikov, ki še odmevajo in ne vidite tragične resnice, ki je prizadela našo domovino.

Kakšen smisel so imeli vsi ti pokoli in pomori? Morda ta, da imajo sinovi tistih revolucionarjev, ki so ves čas vse vedeli in sodelovali pri pobojih, danes lepe službe, dovolj denarja, bogastva in užitkov, očetje pa nikoli niso odgovarjali za zločine proti človeštvu.

Odgovornost zajema etične vidike, ki so sestavni element zavesti in našega odnosa do zločinov. Odgovornost je ena od osnovnih odnosov in človekovih kvalitet, je predpostavka človekovega dostojanstva. Odgovornost ostane tudi, ko vse vrednote zatajijo. Odgovornost je zunaj vseh norm. Žrtve so morale umreti strahovite smrti zaradi negativnih osebnostnih potez in pohlepa partijskega vodstva, oholosti, ki jo je gnala v zločine le sla po oblasti, stremuštvo, pretirani egoizem, asocialnost in stremljenje po uveljavljanju lastnih moči. Odpovedalo je človekoljubje, zmagali so najbolj bestialni nagoni. Temeljnim ciljem vzpostavitve totalitarne oblasti je bila podrejena morala v najbolj sprevrženi obliki. To ni bila svoboda, to so bile nečloveške okoliščine bivanja in višek surovosti, ki so pomorile del narodovega telesa in razdvojile slovenski narod.

Kateri ideologiji je bil Dubajič podrejen? Idologiji, ki še vedno vlada v slovenski družbi, ki se ne želi soočiti s problemom zločinov. Ideološke prakse kažejo na zmotne predstave o vrednostnih načelih, ki so se proklamirala s pravšnjo ideološko retoriko in zlaganostjo. Cvetje, luči in obredi so simboli, ki spadajo v svet minljivosti, Kadar koli zvoni, zvoni vedno drugim. Ne pošiljajte spraševati komu zvoni. Zvoni vam! (Hemigwajev vstop v roman »Komu zvoni«.) Zvonilo je Dubajiću! Odrešen je svoje peklenske vesti.

UMETNIŠKE ZAMISLI IN UVID USTVARJALCA V ČASU, KI GA ŽIVIMO

Svoboda ni nikoli uresničena realnost. Svoboda je plod uvida (spoznanja). Cilj umetnosti v najširšem smislu je humanističen, usmerjen je k človekoljubju (philantrophija), ki je tenkočutno vzvišeno stanje človekove zavesti nad materialno nujnostjo. Ustvarjalci bolj poredkoma izpostavljamo v svojih delih svoj kritični odnos do položajev, ki predstavljajo za človekovo dostojanstvo nesprejemljive usode.

Ustvarjalec ni le v lastno školjko zaprta oseba, ki polemizira le s svojim egom in se ukvarja le sam s sabo in moralizira o duhovnosti. Nekateri imajo bolj plitvo dihanje, koža je bleda in mišice so ohlapne, drugi znajo vdihniti globoko, da so oči povezane s telesom do gležnjev in sveži zrak preplavi vse telo. Ustvarjalec v umetnosti je tudi terapevt človeštva, ki se lahko s svojo kritično mislijo dotakne človeka in z opozarjanjem sprošča napete mišice družbe, ki so vklenjene v mišičnem oklepu egoizma in človeške slepote.

Ustvarjalec je človek, ki zna biti tudi za drugega in zna pritanjeno prisluhniti sočloveku. Razumnik ima svoj notranji poglobljeni svet, ki je zmožen odkriti in uvideti ne le svojo, temveč tudi tujo bolečino in etično delovati z vso svojo človeškostjo. Ustvarjalec je del duhovnega in socialnega okolja in zmore delovati po koncepciji naravnega reda pravičnosti, če premore ontologijo duha in volje. Le kako lahko danes razumnik preživi v tem socialnem mazaštvu in abstraktnem humanizmu, ki predstavlja sprevrnjeno zavest, lažni moralizem na najnižji vrednostni stopnji medsebojnih odnosov. Živimo v obdobju, ko so dovoljene laži, dovoljen je plen, ropanje, hinavščina, korupcija, zavist, poniževanje ženske s prostitucijo in najbolj grobo izkoriščanje človeka. Kje so tiste sile, ki bi se zavzemale za moralno delovanje?

Moralizem je le abstraktno etično védenje in pridiganje, etika pa moralno spoznanje in sposobnost odkriti v sebi zmožnosti delovati etično.

Ustvarjalec je zavezan času, ki ga živi in v katerem ustvarja. Njegova etična razsežnost ga vodi, da spozna in obsodi tudi surove oblike nečloveškosti, krivice in nedemokratičnosti, tisto suženjsko življenje, ki ponižuje človeka in njegovo dostojanstvo. Ustvarjalec ne more biti do take mere individualist, zaprt v svojo školjko, da ne vidi intuitivno čez lastni plot. Naloga ustvarjalca in vsakega razumnika zajema etične vidike njegovega delovanja, ki so sestavni element zavesti. Ustvarjalec ne more biti tako samozadosten, da si zatiska oči pred krivicami in zlom.

Opozoriti in obsoditi neskladja, ki ustvarjajo krivični svet, je primarna naloga razumnika. Tako oblikovalnost kot sporočilnost sta oba pomembna in sestavljata celoto. Sporočilnost je miselni predpogoj za stvaritev. Mislim, da človeka vrednostno  opredeljuje ustvarjalnost, ki temelji na etiki. Sodobni ustvarjalec ne more biti izključen iz humanističnega prizadevanja s svojo tenkočutnostjo in etičnostjo. Estetska zamisel je polna znakovnih struktur, beseda je nosilka intelektualne sposobnosti, prerašča jezikoslovje, čustveni svet, ima svojo nadrejeno točko, ki je sploh še bila odkrita in predstavlja spoznanje vrhovne resnice.

Z besedo areté so že stari Grki označevali najvišjo človekovo sposobnost, s katero se človek odlikuje kot popolno bitje. Areté so vrline, ki so odlikovale razred rodovne aristokracije. Areté je vedno bolj dobivala pomen razvitih intelektualnih in moralnih človekovih sil in harmonije v medčloveških odnosih. Areté združuje dovršeno in vse kar je lepo in skladno in vzbuja vzvišena estetska čustva.

Ideal h kateremu so Grki težili, pomeni biti dober, predvsem v smislu moralnih lastnosti in plemenitosti duha. Z besedo areté se smiselno izpove intuicija, harmonija telesa in duha.

Dotaknila sem bom psihološkega zakona dobrega in lepega. Ko rečem dobro, dam prednost etiki; ko rečem lepo, dam prednost estetiki. Ob vsem tem pa ne smemo pozabiti na temeljni zakon, ki mu pravimo resničnost, ta je členjena na vrednostne kriterije humanizma. Kot resničnost moramo razumeti totalno resničnost, ki zajema tudi utopično mišljenje. Zajema vso avtonomnost mišljenja.

Če na primer vzamemo Dantejeve osebe iz pekla, te niso resnične osebe. Osebe so izmišljene, vendar pesnik je izrazil v svoji Devini komediji moralno vrednost teh oseb. Liki teh izmišljenih ljudi se skladajo z Dantejevo zamislijo o dobrem in zlu. Isto bi lahko rekli za Homerjeve, Tolstojeve, Balzacine, Kafkine in Proustove junake. Pri teh delih so umetnikove zamisli skrbno izbrana čustva, izkušnja in sintetični izraz misli. Gre za vrednostno dimenzijo umetniške zamisli. Metafora je merljiva po prostranosti in globini sporočila, po skritosti ideje, ki je meso in kri, vitalnost in miselno čustvena prepričljivost. Literat poskrbi za intelektualnost metafor, da niso besede samo izpraznjeni pojmi.

Besede niso samo dobre gozdne vile, prosojna breztelesna bitja. Metafora ima lahko tudi lepo žensko glavo in hkrati jekleno telo levinje. V umetniško zamisel vstopa intuicija zaznav, slutnja, jasnovidnost resnice, vizionarstvo. Nastopijo čustva, ki sprejmejo zamisel kot resničnost. K ustvarjalnosti štejejo tudi etične vrline posameznika. Današnji čas zahteva od ustvarjalca tudi angažiranost in polarizacijo mnenj.

Referenčni okvir, znotraj katerega se giblje in ustvarja pisatelj ali pesnik je prostor, v katerem si je spoznanje pridobilo svojo poklicanost. Ko se človek nauči uporabljati svoje izkušnje ter čustveno in intelektualno dispozicijo, ima dostop do stvari same, spoznavno mišljenje mu omogoči, da se izrazi v dometu svoje intuicije in navdiha. To nikakor ni majhna stvar, če prek ustvarjalne misli naredimo nekaj dobrega za človeštvo.

ZAPIS IZ KNJIGE ŽIVLJENJA, 7. MALEGA SRPANA 2009

Sanje so v začetku lepe, a niso vselej rodovitne. Usode pogosto umirajo, ker ne sledijo svojim človeškim zakonom. Človek zmotljivo sledi napačnim silam, ki imajo to lastnost, da precenjujejo podrejena orodja sreče. Človek živi v utvarah, da je za resnično dobro razpoloženje glavni denar in občutenje telesnega ugodja s seštevanjem užitkov, a od ugodja ostane le obledel ostanek pustolovščine.

S črednimi ljudmi so zmote najpogostejše. Zgodi se na primer sovraštvo med ljudmi ali vojne med narodi. Denar in premoženjske stvari so malo vredne, človeku ne pomagajo rasti. Vprašanje je, kako daleč segajo tla, ki nosijo ego človeka. Življenje ima svoj dobri smisel, če ta smisel nosi človek v srcu. Razum je sicer za življenje koristni člen, vendar s pravim zagonom deluje samo srce. Ura branja poezije več pomeni kakor ura sončenja na plaži ali kupovanja po trgovinah.

Človek sicer odgovarja z dobrim počutjem ob ljubečem prisluškovanju svojim skritim potrebam in se odziva na različne svoje zahteve, vendar notranje duhovno občutenje pomeni več kot telesno ugodje. Duhovni napor nas izziva, da odkrijemo v sebi pravo nagnjenje. Čustev sploh ne moremo vračati, če jih ne zaznavamo in razumemo kot bleščeče lepe notranje simfonije. Misli vrtajo v majhnost radoživosti. Človek niti ne ve česa mu manjka. Sanja in nepotešljivo hrepeni ter si ustvarja svoje miselno zračno plavajoče kraljestvo in uresničuje svojo neizogibno potrebo tudi tako, da si ustvari svoj vzporedni miselni svet, neko zračno vmesno kraljevsko palačo, kjer si odpočije ali razigra domišljijo v plesu z vilinskimi bitji. Prebije svoje poglobitve v belem siju z jasnimi čuti. Harmonija s svetom se človeku lahko tudi posreči, če na potovanju zna opaziti kakšno Tizianovo sliko v Benetkah in se naužije s tančico narave odetega jutra.

Svojevoljnost je nekakšna krepost, vendar krepost mora biti pokorna izvirnemu človeškemu cilju osrečevanja in ne pijanski objestnosti razburkanega morja. Medčloveški odnos pogosto postane sprevržena oblika ljubezni, ker ne naredi rojevanje ljubezni človeka srečnejšega kot občutenje »biti ljubljen«. Utvare se pogosto sesujejo, kot hišica iz kart. Nekaj pietističnega sentimentalizma nosi vsak v sebi. Človek vedno najde razlog, da oživi svoj ego v sebi. Vrline so okras človeka, vendar kaj mu služijo prepričanja, če ne živi po njih. Egoisti so običajno duhovno ozki prikrajšani ljudje.

Svet se je postavil na glavo in se ustavil prav tam, kjer je bolečina opustošenega največja. Vsaka krivica je posušila en list drevesa. Kozmično seme klije, a ne zazna vonja svojih sadežev.

"Medtem, ko gradite peščene gradove, prinaša ocean novega peska na breg," Kahil Gibran 81883-1903, Prerok

Datum: 06. malega srpana 2009

 

Drage bralke in dragi bralci,

res ne vem, kako naj opravičim svojo odsotnost in se vam hkrati zahvalim, da ste kljub temu, da ni bilo na spletni strani objavljenih novih prispevkov, obiskovali stran in se pomudili ob starih objavah, kar razvidim iz analitike. Zgodbe na spletu se bodo torej nadaljevale in obljubim vam, da se bom potrudila.

Ne boste verjeli, vendar sem bila celi mesec od zjutraj do večera v prahu. Prenavljala sem svoje stanovanje. Ni bilo lahko. Utrujena sem in še ne najdem koraka z vašim. Tipam po žepih in iščem navdihe, ki bi vam segli do srca, vendar moja muza ima obdobje nesrečne ljubezni. Odtujila sem se ji. Ne vem kako si bom spet pridobila njeno naklonjenost. Njen ponos je malce osramočen in ranjen, ker sem jo zapostavljala za marginalne stvari. Muza ne more razumeti, da pesnica potrebuje tudi prepleskano stanovanje, zbrušen in polakiran parket, prenovljeno kopalnico in podobne stvari. Blodi po sobah, se me ogleduje, ko se sprehajam po stanovanju in še vedno brišem prašne kotičke. Vabim jo nazaj, a še noče razpreti svojih rok in prejeti za plug, s katerim bi skupaj brazdali najino pesniško njivo. Pred očmi valuje morje in druga drugi nazdravljava, vendar se hoče čas, da se zamere presežejo. Marsikaj lepega bo še zapisalo radoživo življenje. Oživeti mora ludizem misli in spet vzpostaviti ravnovesje med pesnico in igrarijo njene muze.

Vesela sem, da smo spet skupaj in da odpenjamo gumbe svojim dušam. Današnji dan je že skoraj končan. Prepričana sem, da bo jutrišnji dan razgrnil svoje nočno tkanje misli.

Prijazen pozdrav
Tatjana

DANAŠNJI ZAPIS IZ KNJIGE ŽIVLJENJA, 20.6.2009

Tako nejasna in nepopolna se čutim danes, ko spreminjam svojo človeškost v hrepenenje. V mislih vidim vrata, ki se odpirajo v drugi svet, trkam nanje in odpre se mi pokrajina, kjer trepetajo zvezde noči. Veličastje človeka hrepeneti, čutiti se gotov svoje božanske poklicanosti v bleščavosti nebesnih teles, kjer me ne ograjuje in pritiska samosvoj obroč. Tu diham iz toge mladosti. Resnica je v zrcalu, ki neločljivo odseva iz platonistične tradicije v stvarni svet gradnikov človeka.

Nepopolnemu duhu se zgodijo dejanja popolnosti: Zveneti drugače, kot zveni življenje v odnosu do običajnega. Hodim po mavrični cesti in skušam doumeti drugi svet, v katerega vstopajo romarji. Tako svetlo je in svečano zunaj človeške teme. Zlata barva se lušči v modro. Viharni valovi me pregrinjajo s prtom vesolja, da mi posrkajo zemljine snovi v tišini in nalijejo vame seme samotnosti globokega plimovanja. In jaz se predajam svojemu metafizičnemu presežku v naročje valov kot izpraznjeno izkustvo, porazdeljna v svet in nekonkretizirana v nadosebnem.

Posrkam z neba zrelo vino, ko se izčisti. Na vratih duše zazveni čista patina, oglasi se popolnost iz nepopolnosti, beg iz osebnosti v transcendenco, v stanje bivanja¸ kjer bisernica pomladnega jutra izkazuje nežno ljubezen s poljubom na svoj spomin mladosti. Šepetajoče premika liste veter in boža zapestje sanj. Na edinstveni točki začutim, da deluje načelo odrešitve. V ospredje vstopi Agape v umetniškem kredu s svojo resnico duhovne mističnosti.

Iščem stranske poti in zapravljam ugodne okoliščine za dolgo plovbo, odkrivam stvari, ki imajo svoj globlji pomen v osebnem svetu, v njih slišim glasbo in občutim ritem. Oklepam se spomina in snujem prihodnost, medtem ko hlapi sedanjost kot dišeča kafra in mi odišavi posteljo s kvantnostjo, ki pri gibanju ne more določiti tir in se zaplete med tiste kotičke življenja, ki sem jih položila v oklepaj. Nisem čisto gotova, če je ta norost dobra ali slaba, vendar ta norost je brez maske, z obrazom človeške resnice v tem trenutku.

Ko oluščim vso barvo s sebe, me telo opozori na ontološki problem svoje duše. V glavi imam buteljko šampanjca, ki čaka na svoj pok, da sebe nalijem v kozarce in vam nazdravim s svojo tekočino. Na zamudite priložnosti pogovora, svojo dušo bom imela s seboj. Plesala bo kot čebela po cvetju in vi ne boste vedeli, kje ima shranjeno želo in kje med.

Še ne vem kdo ste moji sogovorniki, tako osamljen je svobodni del mene. Življenje izven časa me sili k pogovoru, prihajam in odhajam s svojo ladijco skozi zamisel reda harmonije valov. Povabljeni izginevate in mi kažete nepovabljene. Prevoz in spoznavanje poti v absolutno sta brezplačna. Vabljeni! Nikoli ne morem izreči vseh vaših imen. Preveč vas je.

Odkar pišem za vas, vas imam vedno pred očmi. Enkrat sem zahrepenela po vas, drugič sem se umaknila pred vami. Če sem vas kdaj ljubila bolj kot sebe, sem se sama sebi nasmejala. To so le poteze, ki postavljajo dogme in nejasne razlage stvarnosti. Saj veste, da je poezija dobila veljavo dogme. Vse razlage izhajajo iz upanja in se utapljajo v upanju. Družbeni in psihološki vzorci vaših ljubezni so samo rob ugibanja, sploh ne morem odgovoriti kdo s kom biva in kako iskreno se tudi med seboj pogovarjamo. Izrekamo si besede, včasih razčustvovano, včasih brezmočno, a besede postanejo resnične in preživijo ravnodušnost. Po iskanju v samotah me vodijo zvezde in slavljenje juter. Bistven je vzgib, ki je izrazil potrebo po besedi.

DANAŠNJI ZAPISI O ZLU, 19.6.2009

,

.

. .
.

Škoda, prvi poljub sem pustila na ideji, ki se je sfižila.

Če hočete preživeti, abstrahirajte scenarij in dopuste zlu, da se znotraj sebe iztroši in izgori. Je tako samomorilsko, da samo sebe požene čez rob. Ko njegovo truplo umira, je že rojen nov samomorilec. Politike se nikoli ne rešite, politikov lahko.

Harpunarji, vaše zabadanje morske pošasti v bližino repa ni uspešno. Ribe smrdijo pri glavi.

Zasledovanje velike ribe je možno tudi na samotnem čolnu (Moby Dick).

Uplenite levitana z vrvmi in verigami in ga razložite z delavskih hrbtov.

Iz motnih mlakuž mi diši po velikih ribah.

Pršice, majhne plesoče zverinice se obešajo na podveznice in lezejo po dlaki zavzgor, da se z mehkimi čeljustmi in nabrušenimi zobmi hranijo z  epitelom.

Na mesto da izpopolnjujejo precizne merilce za daljavo, bi bilo boljše, da bi izdelali natančni teleskop, s katerim bi politikom pogledali v dušo.

Politika ne bi smeli po smrti pokopati, temveč bi ga morali izstreliti v transcendenco nazaj v Boga, da bi videl, kaj se je dogajalo na zemlji, med tem ko je pravični kralj po križanju utrujen zaspal.

Naj veter ne odnaša speve ljudstva na gluha ušesa, ki nimajo korenin za sprejemanje skrivnosti iz zemlje in ne sluha za spoznanje vaših src.

KDOR NI NADARJEN ZA LAŽI, NAJ POTRPI!

Pisatelj Kahlil Gibran (1883 – 1931) je zapisal: »In kakor en sam list ne more orumeneti brez tihega soglasja celega drevesa, tako ne more zlikovec storiti zla brez skrite privolitve vseh vas.«

Volivci, sami ste si krivi, da usiha narodovo telo in da ste obubožani. Dali ste k temu skrito privolitev. Vprašajte se, komu pripada prihodnost, narodu ali monadološki politiki, ki je izgubila kredibilnost in je padla na najnižjo točko brezupa in brezpotja. Spremljata jo koruptivni elitizem in neetično rušenje vrednot, ki veljajo že tisoče let človeštvu in humanizmu za svete. Med nje sodita zapovedi:

»Ne laži!«
» Ne kradi!«

Najbolj drastičen primer je laž Gregorja Golobiča, ki so jo neverodstojni politiki in tudi nekateri slovenski intelektualci (n.pr. Spomenka Hribar) retorično okrasili s puhlimi frazami opravičevanja v borbi za moč in obstanek. Vrednota poštenje je oguljena, izčrpana in devalvirana. To pomeni, da se danes zaman sklicujemo in prisegamo na evropske vrednote in dediščino, ki predstavlja merilo človečnosti, verodostojnosti in poštenja. Slovenija je izgubila evropsko dušo in obraz, najvišji slovenski vrh pa je s svojo držo postal grobar vrednot. Ali bo sploh v bodočnosti še možna restitucija h klasičnim humanističnim idealom in razsvetljenstvu, ko pa smo se kot narod tako ponižali, da toleriramo nepoštenje in laž.

Politika ne deli več usode z ljudstvom, temveč si deli le fevde in položaje ter izigrava narod. Racionalno je izgubila svojo vlogo in vsebine. Medtem, ko iščemo etične temelje bivanja, nas politika pokorava z univerzalnim zakonom črede. Pri tem bi pa dejali: »Slovenski narod ni več tako močan, kot je videti iz kmečkih puntov, niti ni nikoli tako slaboten kot daje videti sedanji politiki.«

Moralo slovenske politike danes očitno personalizira prvak Zaresa Gregor Golobič, ki je v isti sapi moraliziral v zvezi z reprogramiranjem kredita pivovarskemu baronu Šrotu in s Kramarjevo nagrado en milijon Evrov z Veselinovičem in se na vso vnemo boril proti tajkunom, hkrati pa priznal, da je lagal, ko je novinarjem zanikal lastniški delež v nizozemskem podjetju Ultra Sum in s tem v zagorski Ultri in naj bi zamolčal, da ima vredno premoženje nad 5 milijonov Evrov, ki ga je mogoče zaslužiti v 208 letih dela.

Ljudstvo je doživelo višek dvoličnosti politike, ko je Državni zbor na svojem zasedanju 16.6. 09 svojo nepreseženost spomina in razvad, ki ne morejo pretrgati popkovine s komunističnimi metodami delovanja, ko je bilo oblasti vse dovoljeno. Zgodilo se je, da se je prav v tem kritičnem trenutku Golobiču rodilo novo »zunanje fizično sonce«, da je Ministrstvo za visoko šolstvo, tehnologijo in šport dobilo v svoj resor še telekomunikacije in pošto. Torej telekomunikacijam in pošti bo odslej šefoval Golobič. Zares lepa nagrada za laži. Uresničila naj bi se mu želja, da se bo prek Telekoma okrepil. Farsa brez primere, unikuum na svetu, saj povsod spada resor telekomunikacij pod gospodarstvo in po vsem demokratičnem svetu velja izjemna občutljivost glede etičnosti in morale politikov. Utemeljeno se sumi na konflikt interesov in da se je to zgodilo z določenim političnim namenom. V politiki je umivanje rok neprestano veselje, skrbeti eden za drugega in delati eden drugemu dobro. Vrana vrani oči ne izkljuje.

Domneva se, da bo ob bok telekomunikacijam, konkretno ob bok Telekomu, Ultra s svojimi poštnimi nabiralniki na Nizozemskem in v Singapuru, kjer so ugodne davčne olajšave, dobro prosperirala, da o Golobičevih interesnih niti ne govorimo. Medtem, ko se denar Golobičeve Ultre in fim s poštnimi nabiralniki odteka v davčne oaze z olajšavami, bomo državljani polnili prazen proračun z najvišjimi trošarinami v Evropi. Ali niso pri nas stvari na glavo postavljene? Očitno je, da sta individualizem in pragmatizem iz sebične preračunljivosti brez meja in brez sramu. Ali ni to popolnoma protislovno z nacionalnim interesom? Golobič naj bi z vrnitvijo iz Ultre v politiko zelo natančno izmeril, koliko »ljubezni« do svojega naroda bo žrtvoval in koliko bo od njega prejel. Gotovost, ki hoče priti po najnižji ceni, s čim manj truda do svojih osebnih koristi.

Človekovo odkritost, zaupanje, sanje Slovencev ob osamosvojitvi, nove vsebine, ki smo jih državljani pričakovali in vloga človeka kot bitja razuma, je zamenjala samovolja, nered, umazanija in netransparentnost delovanja politike in klientelizma ter nespoštovanje človekovih potreb in narodovih čustev. Brezčutnost, preračunljivost, bogatenje na hitro z malo dela in laži so zamenjale narodove vrednote.

Človekovo moralno teženje za dobro in pošteno delo je poteptano in razvrednoteno. Končna posledica je nihilizem iz izguba sposobnosti politike biti moralen. Vprašam vas, ali lahko najvišje vodstvo sploh še lahko prištevamo med moralne osebe, ko se niso več sposobni postaviti na stran poštenja najvišjih predstavnikov oblasti, obsoditi laganje in zares žalostno je, da niso več sposobni slediti moralnim zahtevam svojega naroda. Moralna odgovornost je nekaj najbolj osebnega in neodtujljivega, je človekova moralna zavest. Pregovor pravi: »Kdor laže, tudi krade« Preveč narodovega premoženja je bilo pokradenega in z goljufijami prenesenega na slamnata podjetja in odtujenega prek firm s poštnimi nabiralniki. Nekaj gnilega je v tej deželi Danski!

Ni mogoče zastaviti poštenja in pokončne drže, kot je to storil vrh slovenske države, da je zaščitil lažnivca. Laži ni mogoče opravičevati ali zanjo odvezovati krivde poslanca, zapriseženega narodu. Moralno stanje v naši družbi je postalo problematično. Kdo lahko reši situacijo in postavi stvari na svoje mesto? Razmere bodo pripeljale tudi do neželenih posledic, ki jih politika danes podcenjuje.

Vprašam se, kje je vodilna vloga duhovne elita slovenstva? Slovenska današanjost je egoizem, kraja, korupcija in nespoštovanje dostojanstva slehernega državljana, ki se preživlja s poštenim delom.

Sodobna svetovna kriza ima znanstvene, tehnološke, ekonomske, ekološke, kulturne, humanistične in politične razsežnosti. Analiza kriznih procesov doma pa kaže na krizo vrednot in moralno pokvarjnost.

O POEZIJI ABSURDA

Poezija je tisto območje delovanja, ki razodeva človeku odtenke najfinejših občutij, pogosto pa tudi razkriva in odkriva masko resničnega obstoja, ker se dotika problemov sveta, ki ga živimo. Pesmi so tudi zlata tkanina, ki zakrije praznino, v kateri živimo, so tista tkanina, skozi katero zremo stisko našega časa in nam sončna luč poezije naredi življenje lepše, bolj slikovito, prikaže nam ga v bolj optimistični in izčiščeni podobi, tudi z njegovimi lepimi stranmi.

Poezija absurda pa osvetljuje odnos med človekom in vsiljenim malikom, ki postane on sam, ujet v vrtinec, v katerega se vedno znova vrača, razen če se ustavi v osi gibanja in prekine krožno potovanje ter razkrije pomen točke, ki označuje njegovo oko, fokus percepcije, tako, da v vse te možne svetove in prostore vstavi paradoksalno vez, ki v absurdnem perceptivnem aktu veže irealno optiko na oko. Dinamična poetova misel se more sprijazniti z entropijo, s kaosom. Pri tem ne gre za to, ali se misel more sprijazniti s pozitivno odsotnostjo. Človekova tendenca je, da mora vzpostaviti vedno hierarhično najvišjo superstrukturo, sam pa nikoli ne doseže zenita. Poetovo suženjsko romanje k maliku predstavlja vedno samo odrešitev v potovanju, nikoli pa ne v cilju. Neko neskončno odisejado odsevov, resonanc, analogij in zrcaljenj prevzema pesnika v njegovem navdihu, ko hoče vzpostaviti universum na novih temeljih, ideje, fikcije, spoznavanju sebe v mnogem in vsem. Zavest je vselej gibanje skozi strukture logosa. Človek hoče postati velika luč absolutnega bitja, ki razsvetljuje in posije v sleherni prostor in postane odsev vsakega odseva v vesolju in večnost. Zlata kita hrepenenja po popolnosti se vselej plete in razpleta z zlatimi lasmi ljubezni po ženskem zatilju, ki je temeljni postulat poezije. Eros, skozi katerega se pretaka prav vse in tudi kreator,  si je tu zaslužil svoje mesto.

OKROGLA MIZA O DNEVNEM TISKU V DSI

Društvo slovenskih izobražencev

 

DNEVNI TISK V SLOVENIJI, PLURALIZEM IN PRITISKI.

Sodelujejo: časnikarji Peter Jančič, Tino Mamić, Uroš Urbas,

kolumnist Matevž Tomšič in podpredsednik ZNP Nenad Glüks.

Večer bo vodil Andrej Černic.

Začetek ob 20.30.


Dnevni tisk v Sloveniji, pluralizem in pritiski

Okrogla miza

Z uglednimi gosti in z žgočo aktualno temo pluralizma v dnevnem tisku v Sloveniji se bo v ponedeljek, 15. junija, končal niz ponedeljkovih večerov Društva slovenskih izobražencev za sezono 2008/2009. Od lanskega oktobra se je zvrstilo čez trideset srečanj, ki so privabila veliko obiskovalcev in na katerih so obravnavali številna in raznolika vprašanja. Po poletnem premoru pa bodo septembra na vrsti študijski dnevi Draga 2009.

Na jutrišnji okrogli mizi bo govor o dnevnem tisku v Sloveniji. V Sloveniji vlada medijska svoboda od leta 1990. A kljub temu je glasov o nepluralnosti medijev veliko. Slovenija je verjetno edina država v EU, ki nima nobenega sredinskega (v matici bi rekli desnosredinskega ali »desnega«) dnevnega časopisa. Ali se s tem odpira vprašanje, da je medijska pluralnost okrnjena?

O političnih pritiskih na časnikarje se veliko govori. O posegih tako »levih« kot »desnih« politikov v uredniško delo v zadnjih letih govori vrsta pričevanj. V času prejšnje, Janševe vlade je 571 časnikarjev poslalo v tujino izjavo, da vlada izvaja cenzuro. Zaradi nestrinjanja s takimi pogledi in akcijami je nastalo novo društvo, Združenje novinarjev in publicistov (ZNP).

Sedanji ministrski predsednik Pahor je obljubil, da se v delo medijev ne bo mešal, vendar je prišlo v zadnjih mesecih do očitnih političnih zamenjav v najmanj dveh medijih. Gre za politične pritiske, kot menijo nekateri? ZNP namreč trdi, da se pritiski večajo, pri tem pa omenja Primorske novice in Slovensko tiskovno agencijo (STA).

O takih in podobnih vprašanjih bodo povabljeni gostje, časnikarji Peter Jančič (Delo), Tino Mamić (Primorske novice) in Uroš Urbas (Finance), kolumnist in predavatelj na Fakulteti za uporabne družbene študije na Univerzi v Novi Gorici doc. dr. Matevž Tomšič ter podpredsednik ZNP Nenad Glücks, diskutirali na ponedeljkovem večeru, ki ga bo moderiral Andrej Černic. Srečanje se bo, kot običajno, začelo ob 20.30 v Peterlinovi dvorani v Ul. Donizetti 3 v Trstu.

KAKO LJUBIMO?

UJMA SLOVESA

Ob prvem srečanju rastlina,
ob slovesu pošast.
Sleherno spoznanje ima svojo zgodbo.
sleherna ljubezen svoj višji smoter,
sleherno poslavljanje svojo bol.
Ko stopaš v odnos, vstopiš v sprejemnico.
Iz nje boš odhajal bogat
ali pa osiromašen in utrujen.
Ljubezen te bo prijela za roko
in te peljala skozi preizkušnje,
zvabila bo le tvojega duha na pot
in ti ji ne moreš nekritično slediti,
kajti njen retorični izraz prvega nasmeha
se kaj hitro lahko spremeni v ukrivljeno
ustnico in neustavljivo sovraštvo.
Ko se dobivaš na sestankih z ljubeznijo,
božaj tudi mačko, ki ti bo morda
postala najboljša prijateljica
v urah samote in razočaranja.
Nikoli ne trepeči pred ujmo slovesa.

Medčloveški odnosi so včasih zelo zapleteni. Ljubezen ne more temeljiti na recipročnosti, »ljubil te bom, če boš ti ljubila mene«, ker ljubezen je absolutna, torej sama sebi cilj. Vendar, če ne uspete pri svojem partnerju narediti iz sebe ljubljenega bitja, ste razočarani. Razočaranje postane še večje, če ste deležni takšnega človekovega delovanja in ravnanja, ki žali vašo osebo. Včasih spremlja slovo ob koncu slovesa ujma, posebno če je medsebojni odnos temeljil na preračunljivosti drugega.

Klic ljubezni je tudi moralni klic, ki mora biti v polni meri oseben, apelira tudi na tvojo odgovornost, kajti ljubezen je tudi to. Način, kako biti z drugim ali drugimi - odnos se nanaša tudi na prijateljstvo, je mogoče določiti tudi s pravili o vljudnosti in lepem vedenju, recipročnosti ter ekvivalentnosti dajatev, toda načina kako »biti za drugega«, gotovo ni mogoče. Ljubiti pomeni biti vdan svoji lastni svobodi.

Ko govorimo o odnosu med ljudmi oziroma posameznikom, se moramo zelo dobro zavedati, da je v srcu vedno samota ljubeče in moralne osebe. Etične principe ljubezni, torej ljubezenskega čustva ali čustva prijateljstva niso nikoli kodificirana z nekimi naučenimi pravili o ljubezni ali etičnosti. Vstop v ljubezenski odnos ima pogosto eksplicitni cilj, ta cilj pa je sebičnost, pričakujemo, da smo ljubljeni in v zakonu hočemo zavarovati sebe z vstopom n. pr. v pogodbeno razmerje zakonske zveze in si zagotoviti spoštovanje medsebojne pogodbe.

V življenju je tudi tako, da v medsebojnem odnosu preračunavamo medsebojne ugodnosti, ki jih prinaša odnos, češ če bom jaz prijazen in naklonjen, bo tudi drugi to meni vračal. Ali se mi odnos  izplača, ker je partner/ka dobro situiran/a in bom imel/a od tega koristi. Vendar to je zunanji red, ki vsem koristi, to je investicija, ki se bo obrestovala in prinesla sadove. Ali je to resnična ljubezen, če je odnos sredstvo »za nekaj«? Kalkulacija je torej pred ljubeznijo. In ravno v tem je ključni problem.

Če drugi ne bo naredil, kar jaz od njega pričakujem, bom prekinil odnos, torej običajno nastopi ujma, očitki in prerekanje ter konec zveze. V preračunljivem medsebojnem odnosu pomeni cilj kriterij izbire, deli dejanja na različne vrste. Pogosto odnos temelji na računanju in medsebojni ugodnosti. Nekateri partnerji so izpostavljeni tudi pritiskom drugega partnerja. V pravi ljubezni so vedno varuh svojega partnerja, ne glede kakšno korist ima posameznik, torej ljubi brezpogojno.

Prevelike zahteve iz koristoljubja so sebičnost in predstavljajo reduciranje medsebojnega zaupanja. Ko postane ljubezen ponižana zgolj na izpolnjevanje nekih pravil, se običajno odnos skrha do take mere, da je slovo samo še logično pričakovana posledica. Kaj pomeni brezpogojna ljubezen? Pomeni, da odnos ni odvisen od zunanjih meril, če ima drugi partner težave, padce, poraze, bolezen in tudi slabosti. Ljubezen je večno na preizkušnji. V ljubezni je treba dajati samega sebe za drugega.

LJUBEZENSKO PISMO

Dragi, berem tvoje pismo.
Nikoli ne moreš zapreti duri svojim občutkom.
Vse najine želje dozorevajo v sadove ljubezni.
Sonce se je dvignilo visoko na nebu.

V meni se prižiga luč, ki razvetljuje tvoje poti.
Z žgočim ognjem svojega hrepenenja
te čakam, s skrivno močjo svoje pesmi
ohranjam in krepim najino ljubezen.
Razigranost in razkošje tvojega srca
sta me vzradostila v slovesni preobleki luči.
Vse tvoje hrepenenje se je združilo
z mojimi mislimi, željami in očutji.

Rešuješ se slasti.
Utapljaš se v brezbrežnem oceanu čakanja.
Skelijo te spone in srce te boli, ko me ni.

Popolna blaženost je vzcvetela v srcu
in te predramlja iz sanj in spominov,
ko zaslišiš moje napeve
in začutiš moje telo in moje ude.

Tvoja bela jadrnica ne more odriniti.
Valovi pljuskajo in dnevi minevajo.
Ti me v mislih prižemaš k sebi.
Najini duši se mešata z veseljem in bolečino
in jaz te čakam v svoji podobi
z mnogoterostjo tebi všečnih dejanj.

Ostajam sama in ti pojem pesmi.
Ostajam tvoja nebeška luč, tvoja vodnica,
luč ki ti napolnjuje srce z ljubeznijo,
luč, ki boža tvoje oči,
luč, ki blaži tvoje osamljeno srce.

Jesen je in sedim v travi.
Gledam v nebo in ljubezen me razžarja.
Srce se poigrava v ritmu radosti,
v ritmu valovanja trav,
zibaje v mojih čutih.
Ozračje drhti po ljubezni.

Čakam te preizkušena v moči,
čakam te z govorico svojih znamenj,
čakam te v upih, veselju in smehu.

Ljubezen je treba negovati, kot cvetje, da ne usahne. Ljubezensko čustvo je zagotovo čudežno in krasno, ko ljubezen zacveti. Samo pojmovanje ljubezni je človeku, ki si jo želi doživeti, psihološko samozadostno hrepenenje. Za zaljubljenega človeka je pojem ljubezni prepreprost, vzbuja lahkotni občutek vzvišenenosti, je ples želja in hrepenenje po zadostitvi. Ljubezen je tako zagnana, da dobi svojo moč celo v poeziji. Primerjamo jo z lepoto cvetja.

Želja po ljubezni pa lahko kaže tudi podobno lastne osamljenosti in razum poseže v bistvo stvari, da se vprašamo, kaj smo naredili, da bo ta ljubezen takšna, kot smo si jo na začetku želeli in pričakovali, da nam bo kot zrela hruška padla v roke. Spoznanje je pri tem najpomembnejše, človek poseže z duhovno močjo v njeno globino, tehta in uravnoveša moči, premika jeziček na tehnici od analize svojega ravnanja k temu kako bi moral ravnati, da bi odnos ohranil znotraj gravitacijske aktualnosti in čustvene stabilnosti. V mislih eleminira vse, kar bi utegnilo ljubezen ogrožati. Ljubezen kot potreba postaja vse bolj cenjena, ravnanje pa prispeva k njenemu razvoju in je včasih manj učinkovito, ker ponavljamo iste napake. V ljubezni preradi zahtevamo, da se težišče pravic prenese na našo stran. Ljudje imamo smisel za romantiko in tedaj zatiskamo oči pred dejstvi, ko se pa lomimo pod težo konflikta različnosti, postanemo realisti. Tedaj poleg srca vstopi na prizorišče tudi razum. Ure, dneve in noči razmišljamo o svojem problemu, o svojem položaju, ki ni skladen z idealom, ki smo ga sanjali. Zajame nas sentiment in fetišiziramo ljubezen, izmišljamo si nove želje, se lomimo pod težo problemov, ki nas težijo, se duševno upiramo ločitvi, svoje predstave poveličujemo. Ustvarjamo ozračje tolerance, izogibamo se zaostrenega besednjaka, skratka postavimo se v vlogo talca in prepustimo zopet odprto pot zmagovalcu. Vprašajmo se, ali takšna ljubezen še vpliva na razvoj vaše osebnosti? Ali še s svojo intelektualno in dobrohotno predispozicjo lahko ustvarjamo nove možnosti, da bi nam uspelo partnerja spremeniti, da bi skupaj odraščala in oblikovala odos v dvoje? Če z odnosom izgubljamo svoje življenje in svojega duha, je boljše da travmatičnre razmere in svoje trpljenje iz čustvene samoobrambe, prekinemo. Včasih so razlike tako nepremostljive, da jih ni mogoče preseči. Povračilno nasilje nas začne najedati, upanje se razblini in odnos se sprevrže v brezobzirno realnost. V takem primeru je boljše mrliča pokopati. Prihodnost ustvarjajo živi ljudje. Iz svojih napak se običajno učimo, vendar se marsikaj naučimo tudi iz tujih napak, da smo pri novi izbiri partnerja previdni in bolj izkušeni.

KATOLICIZEM IN ČLOVEK

V teoriji osvoboditve Leonarda Boffa Cerkev: karizma in moč, Razprave o bojeviti ekleziologiji, 1986, Taložba Obzorja,  najdemo zanimivo razlago v odnosu do krščanstva, ko pravi, da v preteklosti rimski katolicizem ni bil dovolj kritičen. Vse prepogosto se omenja konstantinsko dobo. V svoji zgodovini krščanstvo krivični družbi, krivični državi ni kazalo ogledala idealov dobrote, pravičnosti in ljubezni.

Leonardo Boff je bil rojena leta 1938 v kraju Concordia v zvezni državi Santa Caterina v Južni Brazliliji. Študiral je v Curitibi, Petropolici in Munhenu filozofijo in teologijo. Promorviral je za doktroja 1970 v Munhenu. Danes je profesor sistematične teologije in ekspert brazilske škofovske konference. Njegove študije ne pomenijo samo  teoretična razglabljanja o  verskih resnicah in dejstvih, temveč veliko bolj odgovarjajo na konkretna vprašanja vernega človeka v domačih razmerah in so hkrati evangelijsko sporočilo za tega človeka. To je v resnici življenjska teologija, iz življanja in za življenje.

Cerkev je dajala prednost podpori večanja premoženja in večanja moči. Krivično gospodarje družbe jo je obdalo s sijajem nebeške pravičnosti. Tako je krščanstvo izgubilo svojo eshatološko sol in se izrodilo v ideologijo, ki je opravičevala obstoječi red vladanja. S tem se je izognilo svoji spravi v svobodni družbi. Postalo je reakcionarno. Toda ni šlo samo za napačna stališča, ampak tudi za teološko ideološko opravičevanje. Zgolj zgodovinskemu pravu so radi pripisovali božje pravo, tisto ki je bilo proizvod kulture, so radi imenovali naravno pravo. Tako so bile institucije, zakoni in nauk obvarovani pred vsako kritiko ali poskusom socialne spremembe. To pa je bil humus za vse zatiralske mitologije, ki jih je tedanji katolicizem ideološko zastopal kot so mit o absolutni oblasti kraljev, o svetosti cesarstva in še o drugih.

Absolutizacija enega tipa Cerkve in enega način predstavljanja evangelijskega oznanila pa je ustvarilo patologijo, ki bi ji lahko rekli apokaliptično mišljenje. Ko pride nek absolutizirani položaj v krizo, imajo ljudje, ki so se popolnoma naslonili nanj občutek, da je konec sveta pred vrati. Teologi in svetniki so podlegli tej iluziji. Hieronim je videl v propadu rimskega cesarstva jasno znamenje skorajšnjega konca sveta. Papež Gregor je spoznal v pretresih svojega časa in v rimskih porazih znamenje neposrednega konca. Vendar kar je nastopilo, je pomenilo le konec enega sveta z njegovo ureditvijo in njegovo močjo. Toda ta svet niti ni ves svet niti se v njem ne izčrpa vsa zgodovina. Zgodovina gre dalje, nastajajo novi svetovi, ki veri se ponujajo nove priložnosti, da bi se upodobila med ljudmi in jih omogočila odrešilno srečanje s človeško skrivnostjo stvarstva.

Nič ni evangelijskemu duhu bolj tuje in bolj daleč kot zahteva katolicističnega sistema po neomejeni nezmotljivosti, nevprašljivosti in absolutni zanesljivosti kot vklenitev krščanstva v edino in izključno izrazno obliko, kot nespodobnost spoznati evangelij tudi v drugih izpovedih. Da ne živimo več v peklu teh interpretacij je dokazal Papež Benedikt XVI. , ki je prvi papež v zgodovini RKC, da je prestopil muslimansko molilnico in dosegel, da se Cerkev povezuje tudi z drugimi cerkvami po svetu, saj se zaveda, da je bila storjena napaka, da so izključili luterance, ki so nasprotovali evangeliju. V preteklosti je res prihajalo do malikovanja sredništva, kar je povzročilo zgodovinsko okamnelost in počasnost prenašanja Jezusovega oznanila. Kritika je zato upravičena, vendar mora biti z zgodovinskega, družboslovnega in psihološkega ter nenazadnje tudi kulturološega vidika premišljena. Ne more dopuščati, da se izpusti iz vajeti človeško versko izkustvo in da se neka skupina ljudi organizirano neovirano, brez slehernega obzira do vernikov, izraža in deluje.

Moje mnenje je, da je vsak človek na svoj način veren, da naj bo vera svobodna, prepustiti je treba ljudem in verskim inštitucijam, da razvijejo svojo ustvarjalnost in da vera išče nove oblike navzočnosti v kulturi časa, nova prenovitvena gibanja in svoja izkustva Boga in Kristusa. Nihče ne zanika, da v uradnem katolicizmu ni patoloških pojavov. Tudi cerkev ima vse tiste napake, ki jih ima človeška družba, saj je Cerkev del nje. Brez ljudskega katolicizma je Cerkev mrtva, kakor je človeško upanje, ki opogumlja ljudi brez naukov, ki dajo ljudem veselje in voljo do življenja brez pravega utripa. V ljudskem katolicizmu je treba preizkusiti kaj je v njem ljudsko in kaj prinaša pozitivnega za ljudi. Na katolicizem je treba gledati tudi kot na katoliško kulturo z vsemi cerkvami, spomeniki, sakralno umetnostjo in literaturo. To so pozitivne razsežnosti, ki jih je katolicizem ohranjal. V Evropi je katolicizem dovolj tradicionalen v smislu kulturnega izročila, saj naša kultura temelji na krščanskem etosu. Zavedati se moramo, da s svojo kulturo spadamo v krščanski svet in tu imamo svoje korenine. Takšne zatiralske sheme krščanstva in vse kar je sveto, ki se od časa do časa prikradejo in načenjajo živce vernikom se mi ne zdijo korektno ravnanje. Tu pa je le treba malo več objektivnosti in obče človeškega ravnanja. Nenazadnje naš cilj je, da harmoniziramo človeške odnose in da živimo v kolikor toliko strpnih odnosih.

Očitati Cerkvi podle cilje, se mi ne zdi, da je substanca resnice. Neka sredstva potrebuje za svoj obstoj, za karitativno dejavnost in ne nazadnje ne smemo prezreti dejstva, da je vera ljudi jedro religije in da imajo ljudje željo po njeni spolnitvi, ki se kaže v medsebojni ljubezni, neomejeni spravi, medsebojnem spoštovanju in prispevanju k miru v svetu.

Razcepiti telo in dušo človeka na dva dela ne pomeni nobene zmage. To je kaj klavrno početje. Vse svoje strukturne elemente je krščanstvo dobilo od svojega božjega ustanovitelja Jezusa Kristusa in obstaja nad dva tisoč let. Biblično judovstvo pa naj bi bilo s svoje strani razodetje Jahveja v zgodovini. Nastopati totalitarno zoper verske pojave pa je nasilje brez primere. V tem nasprotujem delovanju omenjenega določenega društva, ki se razglaša za pristojno za zaščito ustavo in krivice cerkv, ki ga vsi poznamo, saj nastopa dokaj militantno in nasilno, v določenih primerih veliko hujše in neizprosno, kot je nastopal prejšnji totalitarni režim zoper vernike. To se mi zgolj z državljanskega vidika, ki terja spoštovanje ustave in človekovih pravic, tudi verskih, dokaj sporno, da ne rečen neetično.

DANAŠNJI ZAPIS IZ KNJIGE ŽIVLJENJA, 2. 6. 2009

Danes 2. rožnika 2009 se sprašujem, kdo izmed naju je mlajši, ti ali jaz? Ti mi govoriš, da sem jaz mlajša, ker ti razodevam in razkazujem avtotipije odtiskov svoje duše na rasterskem klišeju besedne umetnosti.

Jaz pa pravim, da si ti mlajši, ker si zaokrožena formacija duhovnega izročila telesa. Pomembna je tvoja dobra volja, ki razkriva odgovore za obe polarizaciji. Genetično je popolnoma razumljivo, da izhajava oba od istih staršev, le da se je eden pridružil telesu drugi pa duši. Za telo je pomembno, da se oskrbuje na materialni ravni in da dušo ohrani pri življenju, medtem ko je duši potrebna še ena raziskovalna in ustvarjalna posebnost: da na robu zanimanja hrepeni po dosegi človeške svobode in sreče.

Sedemglavi svečnik s tremi perutnicami gori na mizi svoje dišeče svečne napolnjenosti prostora.

Zahotelo se mi je zabave, pa so vsi moji ljubimci brez posluha in plešejo kot slon v trgovini s porcelanom. Oblečeni so v flanelaste hlače, nič kaj praznično! Zanašam se na kakšno čebelico, ki bo izjema.

Vse to je šala, ker se bojim, da bi mi današanji dan pokvarili oblaki in kakšna rosa. Nagajiva domišljija neba lahko uporabi svoja čustva za praznovanje na nepričakovni način in mi orosi oči.

Preprosto gre za to, da iz enega čustva, ki je sestavljeno iz mnogih drugih, naredim lep dan, pa četudi brez družbenega ozadja.

Rože bodo napolnile vaze na mizi, in čas se že zapleta v perutničko prihodnjega. Nič posebnega, le fragment, ki mu plačujem najemnino, da mi šteje leta in mi nazdravi sedanji hip, ki zapit s požirkom trenutka že brska po preteklosti.

Smejim se tej pregibnosti dneva, ki mi hoče ukrasti hip in mi krati lenobo ostati v trenutku. Tako obremenjujoče institucije kot je rojstni dan, sploh ne potrebujem, a kaj ko pride, četudi ga ne prikličeš. Vlak bo zapiskal in potegnil kompozicijo za eno postajo naprej.

Češnje na mizi mi izzivajo tek. Sin mi jih je obral v prikupno košarico. V sebi čutim pomladno nevihto. Privoščila si bom prho in se spomnila vseh žrtvovanjih veselj in dražljajev svoje upehanosti leta pa koprnenja, ko sem ledeno mrzla pred rojstnim dnevom snela s sebe maske malce kislih smehljajev in izginevanj, ki se delijo na duše zaljubljenih idej, saj ljubezen ni nikoli ena sama. Sedaj gre pa zares!

Nekaj živega in osrečujočega gospodari danes z mano. Krepak odmerek vedrine. Letom se  moram zoprstaviti in se jim ne smem zameriti z  z gubicami,  v torbici imam skrito radirko, nekaj jih bom odstranila.

Uspeh leži v tem, da jih prav razporedim po letnicah. Razgorčenih ušes, ker se še nisem uredila, slišim, da nekdo zvoni. Stoj! Pohitim. Umislila sem si neko razcefrano in razviharjeno obleko, da ne bom pomanjkljiva brez klobuka uma, v pozlačenih sandalih. Brez parfuma ne gre. Ničemurnost, ki ji spet podlegam kot lipa na obrobju vasi, ki kliče svoje prijatelje za kamnito mizo.

Seveda življenje je treba odišaviti in olepšati kolikor se le da. Sanjsko mistična si bom odžejala dušo, ko bom pesniško razpoložena naslednje leto spet kaj zapisala. Upanje je zadnje, ki ugasne.


Pismonoša je pozvonil in prejela sem sončninčno voščilo direktorice Primorskih novic gospe Suzane Zornada Vrabec z iskrenim voščilom, da mi želi veliko lepega pa s starim rekom W. Shekspeara : »Čas je stari sodnik«. Jaz bi dodala: »in stari modrec«. Kako lepo je, da se  upokojene delavke delodajalec spomni. Hvala!

Ne morete me kar tako poljubiti, potrebujem dolg vzdih. Kako hecno je tleskati bobneče po licih in spremešati ozvezdja. Zvonjenje v glavi je kakor pri dvajsetih, roj kresnic pred očmi, obraz pa znosno  emotivno obarvan z rahlo rožnato barvo.

Joj, kaj bom še vse lepega danes doživela!

POZIV RAZUMNIKOM!

Problem je v tistih ljudeh, ki so si uzurpirali moč in te ljudi vodi miselni koncept logike velikega brata, ki si ga je izmislil George Orwell. To so ljudje malih mentalitet, ironija in posmeh osamosvojitvi naše države, ljudje pokvarjene in nemoralne mentalitete staro/ novega časa, ki nam izpodkopavajo možnost, da bi našli preprosto veselje v ustvarjanju nove prihodnosti. Totalitarizem je ohranil svoj izvor in namen, sestavljen je iz kolaža ljudi, ki so se s svojimi koristolovskimi lovkami zapletli v našo narodovo zgodbo. V sebi nosijo matrico starega ali kot je George Orwell rekel v romanu 1984: »Če želiš imeti podobo prihodnosti, si predstavljaj škorenj, ki tepta človeški obraz. »

Hobotnica je sproducirala in klonirala stare duhovno revne in človečnosti odtujene protagoniste, ki nam krojijo sedanjost in nam vsiljujejo svoje »stranske produkte« humanizma, ki se hočejo tatinsko naužiti ne le čevapčičev in jagnjetine, temveč hočejo postati tudi gospodarji narodove identitete, nam krojiti zavest po meri iluzij, ki jih prodajajo ljudem za svojo politično promocijo. Radi bi ustvarili Slovenijo kot rajsko stanje zase in nov red, sprejemljiv zanje in njihove koristi, torej za tiste, ki sodijo v smetnjak zgodovine.

Če bo šlo tako naprej in jih ne ustavite, nam preti razčlovečenje, razevropizacija in razsvetovljenje. Ostali bomo unikum evropskega naroda, primerek nesposobnežev za preseganje preteklosti in ustvarjanje svobodne družbe duha po meri človeka. Zaskrbljena sem, ker se beseda domoljubje izrablja za politične koristi, upravičena je zaskrbljenost zaradi stanja človekovih pravic in poveličevanja prejšnjega avtoritativnega in diktatorskega režima, ki smo ga odpravili ob streznitvi, ob velikem narodovem dejanju osamosvojitve pred dvajsetimi leti in odhodom JLA iz našega ozemlja. Vladata nam ignoranca in ošabnost, pomanjkanje razuma in odprtosti v prihodnost.

Kdo ima koristi, da izrablja čustva ljudi in deli narod? To so igre za poceni politiko in zamujene priložnosti za ustvarjanje prihodnosti. Ljudje enostavno ne moremo več spremljati v vlogi žrtve teh umazanij z reprogramiranjem posojil za prevzeme in odkupe podjetij tistih z zamrznjeno partijsko knjižico v žepu, brez lastnega zasluženega evra, ne moremo prenašati, da si nekateri menedžerji in predsedniki uprav delijo enormne zneske za plače in nagrade in da tako ropajo narod. S tem se preproste navadne ljudi ne bi smelo obremenjevati in dražiti, to sodi v pristojnost policije, tožilstva in sodišč. Teh kosti ne metati več ljudem v obraz, siti smo vas!

Tega mučnega stanja so sokrivi tudi razumniki, ki ne povzdignejo svojega glasu. Nismo dovolj občutljivi do družbene klime, ki vlada; nismo dovolj dobri do svoje domovine in ne dovolj pošteni, saj včasih je poštenje bilo spoštovano kot nekaj sakralnega. Ali bomo dopustili, da pri ljudeh doseže to stanje stopnjo gorljivosti in da izbruhne ogenj, ki ga ne bo mogoče pogasiti brez velikih žrtev. Narod je prišel do meje potrpežljivosti zaradi kapitala, ki se je koncentriral pri nekaj ljudeh in povzroča nepretrgano verigo konfliktov in krivic. Trume ljudi so poslane na cesto brez dela in osnovnega za preživetje. Sistem reševanje problemov in stisk ljudi z miloščino, SOS trgovinami, Rdečim križem, Karitasom in socialnimi podporami  ni pravičen sistem. Ljudje želijo delati in ohraniti svoje človeško dostojanstvo. Ne ponižujte več naroda!

Naša nacionalna identiteta ni skupek smotrov in ciljev oživljati staro, temveč bi morala izbrskati izpod pepela tiste vrednote in cilje, ki so jih generacije zibale tisočletje v svoji narodovi duši in so nam pomagale, da smo se ohranili. Potujemo po nekih stranskih labirintih, na vso moč nas zavirajo z goljufijami in krajami ne le na ekonomskem, temveč tudi na duhovnem področju. Razdvajajo nas z ideološkimi, že zdavnaj mrtvimi temami, saj slepila so edini način politične dekonstrukcije kulture in narodove zavesti. Izrabljajo in poneumljajo narod. Ali ni žalostno, da je mesečniku za kulturo »Nova Revija«, vztrajno padala naklada od nekdanjih 3.000 izvodov na današnjih 900 izvodov, kar kaže na stanje duha in čedalje manjšo moč in poslanstvo izobraženstva pri soustvarjanju razvoja Slovenije. Razumniki bi morali biti nevidni gonilnik, nekakšni človeku podobni traktorji, ki bi s svojim opozarjanjem, usmerjanjem in s širjenjem demokratizacije in kulture, torej s kulturnimi sredstvi bi pripomogli, da se izlevimo iz tega brezupnega letargičnega stanja, politika pa se ukvarja le sama s sabo. To, kar se dogaja, je »Igra s hudičevim repom«, kot opisuje Vitomil Zupan v svojem istoimenskem romanu.

Prav duhovna kultura naroda je tista malta, ki s svojo nevidno moralno silo zdrave človečnosti povezuje stavbo družbe. Politiki in kapitalu je treba odvzeti moč in uveljaviti zdravo človeško pamet pri vodenju naroda. Zavedati se moramo, da nas je zajela kriza vrednot s poraznimi posledicami, pred našimi očmi je zazijala vrednostna praznina, nobene prave vrednostne lestvice ni več in smisel življenja se nam žal, izmika. Kot narod smo stresno oboleli, postali smo brezobzirni v medsebojnih odnosih in v tej anarhiji vrednot smo pozabili na pravično stvar, ki smo jo sanjali ob rojstvu naše mlade države. Zavedati se je treba, da gre v tem trenutku za mejno situacijo, ko je treba presojati in vrednotiti moralnost človeka, ki se zapleta v samopravičniško moralo svojih lastnih koristi.

Spominjate ljudi na starogrško boginjo maščevanja Nemezis, ki se za vsako zablodo maščuje. Narodovo življenje je ena sama preizkušnja, slabo smo priučeni zanj, brez pravega učitelja. Ali se bodo razumniki kaj bolj angažirali in povzdignili svoj glas, v narodu je še vedno živo čustvo upanja. Narodova identiteta je zagotovo tista sinteza vseh ciljev in smotrov samozavesti naroda, ki ji je treba prisluhniti.

UTRINKI IZ KNJIGE ŽIVLJENJA (zapis, 29.5.2009)

Ali človek sploh ve, česar ne razume. Suče se v kolobarju. Ta ima notranjo in zunanjo mejo. Čim širša je notranja, tem večji je obod zunanjega kroga.

Na meji zunanjega kroga je intuicija. Lahko srečamo tam je tudi navdih za poezijo. Stvari niso razumljene in niti pojasnjene niso. Obod kroga je tista presežnost, ki nam določa mesto, da smo še prizemljeni, a hkrati vstopamo v območje abstraktnih resnic, ki so razumu tuje. Tu nastopi proces razsvetljevanja. Preiskujemo kotičke neznanega, iznebimo se svojega invalidskega vozička in shodimo na robu vesolja. Gibamo se po astronavtsko, zapustimo gravitacijsko polje planeta, presežemo krog razuma in vstopimo v krog, kjer so zložene neznanke. Jadramo po hipotetičnem in osvajamo delček za delčkom celoto.

Zaprti v hiši notranjega kroga odpiramo okno in kukamo navzven. Ko eno okno odpremo, zagledamo drugo. Vsako okno nam pokaže novo veduto. Glavni vzrok vseh bolezni sveta je, da ljudje ne odpirajo oken. Obstajajo v krogu kot v svojem getu. Iskanje odgovorov širi naš notranji krog in nas osvobaja. Širjenje kroga in vstopanje v drugi krog je dar, je pojav duhovnega prenavljanja in dopolnjevanja. Emotivno razumsko je stopnja preseganja, sposobnost naših čutil, da se odzivamo s čudenjem in zaznavanjem novih nevidnih dimenzij, ki so ustvarjene za tiste duhove, ki znajo zlesti iz pozlačene kletke in se podati na pot iskanja.

Zunanji krog definira človeka in ga izključuje iz samozadostnosti, da se trudi čim manj negirati in čim več sprejeti. Ko odpiram okna napišem na narišem na steno spalnico še nove strani neba in odkrite stvari nikoli ne izgubijo smisla. Določajo mi zemljepisno širino z osvajanjem delčka za delčkom celote. Ob odpiranju izginejo nesvobodnosti, nedoumljivosti in rešujejo se uganke. Naključnosti presenetijo. Bolj kot se notranje določamo, bolj se izročamo uram zlate svetlobe. Onkraj našega notranjega kroga je delavnica za sistematiziranje novih podob in razkrivanje še neznanih resnic, ki jih še slutili nismo. Zjutraj izpraznimo mreže našega ribolova, ki smo jih vrgli ponoči v vesoljno morje. Ulov zložimo v notranji krog, da nahranimo našo lačno dušo.

V ŽITNEM ZRNU ZORI VAŠA USODA

Triglav je pokleknil pred vami, ko mu je nemirni srh spolzel po severni steni, njegovi hrbtenjači. Skale se mu krušijo in mrmrajo. Silni vali Save potiskajo skale gore proti vam in gorje, če se gmote kamenja odvalijo z vršaca, koliko kamnov bo umazan veter raztrosil povsod po deželi, razjezil bo gmote težkih oblakov in Triglav se bo premaknil s svojimi kostmi in trupom proti vam, zdrobil bo vaše palače, potopil jahte in zmečkal avtomobile. Nihče ne bo ustavil vašega propada. Da se le narava ne bi zarotila proti vam.

Sprejmite od stvarstva, kar je človeško naravnega in vrnite narodu kar je ljudskega!

Peklensko sarkastične vloge ste si izbrali za svoj absurdni nasmeh, ki kaže mlečne zobčke vašega kolesja. Triglav je zgrožen, ker vidi skozi vas kakšno dušo zibate v naročju te prelepe zelene dežele z vso vašo cirkuško menažerijo.

Za zvišanim bioritmom hranjenja s človeško revščino in spletkarjenjem ter selitvijo vran iz enega gnezda v drugo ne gre več le za besede, temveč za zla dejanja. Medtem, ko z živalsko sestradanostjo nadaljujete svoj obred hranjenja z živimi telesi in krotite svoj apetit, vedite, da ne boste pod tako ugodnimi pogoji večno živeli. Vse čaka neka dopolnitev. Pomembno je kakšno sled zapustimo za sabo.

Davna slovenska prvina je poštenje, ki ga ni mogoče prestaviti izven zgodovinskega časa. Vaša zgibanka je popisana z rdečo tinto in nikar ne mislite, da bodo pred vašimi palačami dežurali paparazzi, ne domišljajte si da ste slovenski Berlusconiji z državo, denarjem, narodom in načeli na jeziku, v duši pa norčava packa s kravato in zlato sponko. V vaših pisalnih mizah je polno navodil in receptov, kaj je treba delati, da se nič v življenju ne dela. Ali je to zadnja stopnja prepričljivosti, da ste na svet priklicani zato, da hlepite po umeščanju na prestole, kjer naj bi se vam prek denarja povečal ugled. Motite se! Domovina ni iznajdba za uničenje naroda. Niste narodov idol avtomatičnega neoliberalistiičnega sveta, človek je pomembnejši od vašega bogatenja. Treba je ločevati med triumfom goljufije in uspehom dela.

Samooklicana slovenska druščina leži v naslanjačih in razmišlja kako bo ljudstvo šlo za denar. Preklemansko podlo šavje se vam mota po glavi. Prišel bo čas, ko vam bo ljudstvo puščalo kri, da prevelika vnema popusti svoj zagon. Prišel bo dan, ko se človek ne bo počutil le Evropejec globalizacijskega sveta , ampak vedno bolj Slovenec. Povsod, kjer se človeka žrtvuje, je človek tisti, ki vrača žrtve. Tega bi se morali zavedati. Ne morete biti hkrati svatje in rablji mlade neveste.

Vaši cilji nadživetja kažejo kako pokvarjeni ste, za trajnostno monolitnost bi si pustili zvrtati luknjo v kolenu. Če smo poleg denarja in smrti še kaj drugega, kar je dragocenejše in smisel življenja, je zmožnost biti človek v odnosu do drugega. V imenu večnega zakona se Triglav odreka, da bi vas pohodil in zasul med kamenje. Astronomi prispevajo h gotovosti, da se vsak gib na amplitudi nihanja zaznamuje. Triglav miruje, sinjemu jutru naj sledi vedrina dneva. Trenutek resnice ali iluzija?

ZAKAJ TITOVA IN NE PARTIZANSKA ULICA?

V Hudi jami odkrivajo novi tretji Barbarin rov živih zazidanih in pobitih žrtev. Ali sedanja družba ne živi v stanju moralne pokvarjenosti, ko ob odkritju teh zločinov hoče poimenovati ulico v Ljubljani po tistem, ki je dal odredbo, da se ti zločini izvršijo?

Neobičajna naklonjenost času zverinskega mučenja in pobijanja. Ali res hodimo po poti, ki nas kot narod vodi v etični in moralni aut?

Kdo ima ambicijo postati novi Stalin ali Tito v Sloveniji, ali je to plesna mrzlica predlagatelja Titove ulice kazanje mišic, demonija moči in sla po oblasti?

Svobodo narodu so izbojevali partizani, povojne poboje, totalitarno oblast z nesvobodo izražanja in nedemokratično družbeno ureditvijo pa ideološka smrtonosna boljševistična azijska kuga iz Moskve, ki je pustila preko sto milijonov mrličev po vsem svetu in celotno Slovenijo posejano z okrog 600 grobišči. Ali ne predstavlja takšen antietičen predlog prav v času, ko je moralno vzdušje naroda razdeljeno, negotovo in ranjeno, izzivanje in omalovaževanje moralnega naziranja naroda? Kdo hoče prevzeti skrbništvo nad narodovo vestjo? To je manipulacija, ki služi povzročanju napetosti, razplamtevanju strasti in rušenju narodove sprave.

Ali si slovenski partizani, izvorno pošteni kmečki fantje, domoljubi, brez šol in brez potrebnega vojaškega znanja, ki jih je klicala dolžnost ljubezni do svoje domovine in mnogi med njimi so tudi padli za svoj narod, ne zaslužijo poimenovanje ulice v prestolnici po slovenskih partizanih? Partizani so se zavestno borili za osvoboditev domovine izpod okupatorja, celotni politični vrh CK-ja pa je vodil glavni motiv nedemokratičnega in nasilnega prevzema oblasti z odstranitvijo vseh, ki bi temu kakor koli nasprotovali ali imeli pomisleke nad nasilnimi boljševističnimi metodami vladanja. Celotni boljševistični vrh, ki se je šolal v Moskvi, je bil etično pokvarjen s Titom na čelu, ki je drugače misleče dal pobiti, ustvaril je zloglasno taborišče Goli otok in duhovno strl slovensko inteligenco na ponižujočem prisilnem delu in nečloveških življenjskih razmerah. Jugoslovanska in slovenska partija sta bili čisti boljševiški kopiji. Kako si lahko zamišljamo, da istočasno ko je samodržec Tito jemal ljudem premoženja, kmetom zemljo in jih izganjal iz njihovih domov in pobijal cele družine, imetnike premoženja, ki so ga pridobivale generacije, je sam grabil premoženje in postal 30 odstotni delničar razkošnega Hotela Imperial na Dunaju in sam živel razkošno življenje, ki ni bilo skladno s socialistično idejo o enakosti in socialistično moralo.

Poimenovanje ulice po takšnem človeku predstavlja zaničevanje razumnikov, etikov in žrtev. Kako različno pojmovanje duhovne kulture naroda, zorenja in učlovečenja!

Odziv na pisma in komentarje bralcev RTV MMC:

... Gre za nov etični pogled za zgodovino in preteklost, za preseganje enoumja in zapiranje črne knjige komunizma. Pred nami je nov čas, čas vrednot in spoštovanja človekovih pravic ter človekovega dostojanstva. Zaradi relativiziranja zločinov ne moremo pristajati, da bi se s promocijo relativizirali tudi njihovi vršilci. Ne prenašamo, da bi še kdo obvladoval podložnike pod svojo oblastjo, jih silil k slepi poslušnosti in urejal njihovo javno in zasebno življenje, pa četudi gre za vsemogočnost županstva, ki je minljiva. Nekdo si očitno hoče podrediti celotno družbo in jo posiljevati z nekim neseliktivnim terorjem neetičnosti, čeprav ni dedič socialistične ideje enakosti, temveč razvampirjenega izkoriščevalskega neoliberalizma in bogatenja, h kateremu sam spada. To je manipulacija z narodom, brez primere.

... Naša dolžnost je, da obnavljamo svojo zavezanost vrednotam, kot so spoštovanje človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, načel pravne države in spoštovanja človekovih pravic. Večina komentarjev potrjuje enotno stališče proti totalitarni vladavini in ideologiji ter zavezanost demokraciji.

Naš imperativ je, da na zločine gledamo in o njihovi teži razpravljamo z današnjimi očmi videnja in moralnega vrednotenja dejanj. Gre za naš etični odnos do povojnih pobojev. Značilen zgled za to je padec Nicolaeja Cuausescujea v Romuniji. Kot narod moramo doseči politični in etični konsenz, da obsodimo zločine in ne da jih poveličujemo in relativiziramo njihovo težo. Vladavina totalitarizma se mora osvoboditi političnega prostora starih sil, ki se vmešavajo in ovirajo demokratične procese. Sodobni etični človek ne more iskati opravičil in restavrirati posttotalitarnega režima Miloševičevega tipa in zamenjati despota Tita z novim despotom. To posttotalitarno obdobje traja predolgo in angažma ljubljanskega župana, da bi obdržal nadzor nad zavestjo ljudi in krepil mobilizacijo starih sil na temelju čaščenja in obnavljanja kulta osebnosti in zavrženih dejanj, je nezaslišna manipulacija in presega vse mere dobrega okusa. Več kot očitno je, da tisti, ki so osamosvojitvi Slovenije nasprotovali, sedaj podaljšujejo svojo agonijo in iščejo svojo uveljavitev za prevzem oblasti v demokratičnem despotizmu staro/novih odnosov.

Pomen partizanstva, tigrovsta in odpora slovenskega ljudstva proti raznarodovanju in zasužnjevanju se ohranja s spominom na preteklost, ne pa s spominom na poveličevanje zločinov in storilcev. Brez resnice in spomina ni sprave. To ponovno potrjuje enotno stališče evropskih narodov proti vsem oblikam totalitarne vladavine ne glede na ideološko ozadje. Noben zločin in dejanje genocida ne zastara. Krepitev zavesti o zločinih, ki so jih zagrešili totalitarni in nedemokratični režimi in obsodba teh zločinov, je zato nujno potrebn0 moralno dejanje, da se ti ne bodo v bodočnosti več ponovili.

Okrepiti je treba zavest o zločinih, ki so jih zagrešili totalitarni in nedemokratični režimi, podpirati je dokumentiranje in pričevanja o nemirni preteklosti, saj brez spomina ne more biti sprave. Po razpadu komunističnih diktatur v srednji in vzhodni Evropi ter v nekaterih državah članicah se še vedno neupravičeno omejuje dostop do dokumentov, ki so pomembni za posameznike ali potrebni za znanstvene raziskave, zato praška deklaracija poziva vse države članice, naj si resnično prizadevajo za odprtje arhivov, tudi arhivov nekdanjih notranjih varnostnih služb, tajne policije in obveščevalnih služb, čeprav je treba zagotoviti, da se to ne bo izrabljalo za politične namene.

DOMISLICE

Moja povezanost s trto je, da vam nalijem čistega vina.

Besedam venomer nastavljam zavore, pa tako rade z milnico zdrsnejo iz duše.

S pogledom na uro se zavem časa, ki je drsel skozi njeno kolesje, ne zavem se pa časa svojega mirovanja.

Odpiram vrata, da vstopam v prihodnost, ko se vračam zaživi preteklost kot samoumevnost.

Ko prekoračim mejo, postavim nov mejnik, a za hrbtom stopa drugi, ki si prisvaja mojo svobodo.

Negacija negacije nikoli ne prikliče pravice na prestol, temveč samodržca.

Vzeli so iz prodaje obliž, ki zalepi oči za pol stoletja, a prodajajo ga pod roko.

Zaradi očesne bolezni ne moremo vstopiti v novo stanje. Vid je utrpel krč.

Konji so se utrudili pred padcem Berlinskega zidu, kočijaž se je pretegnil in zaspal, ko se je zbudil je videl svet skozi več očal, Slovenec pa je še v stanju globokega spanca.

Ljudje, plačajte vstopnino za predstavo vlade, a po njej ni reklamacij!

Čarobne lastnosti resnice niso pri meni nikoli tako ločene od laži, da je ne bi prepoznala.

ALI SLOVENIJA POTREBUJE OPOZICIJSKI DNEVNIK?

Sprašujejo se ali branost dnevnikov rešuje brezplačni Žurnal 24. Po raziskavi branosti (NRB) se je že lansko leto zabeležil padec branosti tako brezplačnega Žurnala 24 kot plačljivih dnevnikov, ki so izgubili skoraj 30 tisoč bralcev. Najhujši osip naj bi doživele Finance in Delo, medtem ko sta se Večer in Dnevnik skoraj izenačila. Povečuje se obisk pri spletnih oddajah časopisov. Letos so razmere zaradi splošne gospodarske krize, padca kupne moči in nemoči politike, še slabše. Tudi pri nas gre na področju časopisne dejavnosti za ameriški problem, ki mu je sledil slovenski sindrom z bančnim financiranjem prevzetih podjetij na kredit. Delo naj bi lansko leto kupnino Večera financiralo z bančnimi krediti. Delo, d.d., naj bi z nakupom 59,25-odstotnega deleža družbe ČZP Večer, d.d., postalo skupno 79,25-odstotni lastnik mariborske časopisno-založniške hiše. Kako je z varstvom konkurence si ne znam odgovoriti.

Pri vseh časopisih je postal prihodek od oglasov manjši, naklada pada. Takšno usodo doživljajo vsi slovenski dnevniki, tudi najmanjši. Časopisna industrija posredno izdatno financira brezplačne spletne medije in sama sebi koplje grob. Tiskanje in raznašanje časopisov imata svojo razmeroma visoko ceno, na tem področju ni konkurence in teh dejavnosti ni mogoče preseliti k manj razvitim, kjer je delovna sila cenejša. Novinarski poklic je itak podcenjen, ker nad njim gospodari veliki brat. Kapital je postal bog bogaboječih novinarjev, da ne obtičijo na cesti. Nenehni boj za neodvisnost novinarstva ne spremeni prav veliko stanja, negotovost in nemir v uredništvih ustvarjata svoje.

Časopisi pri nas so v finančni in moralni krizi. Zanje je značilna tržna koncentracija kapitala, ki spodjeda demokracijo.

Zavest o umrljivosti katerega koli časnika, bi bila zavest o omejenosti bivanja javne besede. Tu so na vrsti še manjši regionalni časniki. Vendar če bi hoteli priti do razumevanja problema preko prerazporeditve kapitala, ne bi imeli težav z odgovorom, kajti obstal bo le tisti časnik, ki bo postal plen kapitalu odvisne politike. Že razgreto ozračje na Primorskem nakazuje določene smeri logičnega doumevanja problema.

Vemo kakšna je bila usoda Slovenca in Slivnikovega Jutranjika. Alternative slovenskemu tisku ni. Vsi slovenski časopisi, razen tednika Demokracija, so pristali v levem rokavu tajkunske dejavnosti, ki ima politiko in javno obveščanje za svojega talca in si zna razdeliti fevde.

Življenje časopisom usmerja zarotniška kapitalska kuhinja interesov. Veliko hrupa, žuganja s palico in strahu za stolčke in službe, a logistika je predvidljiva in jasna. Neodvisnih časopisov ni več. Mediji so postali glasilo kapitala odvisnih političnih elit.

Časopisi so zasičeni s subjektivnimi mnenji, ki služijo za manipuliranje in ohranjanje interesov njihovih lastnikov in politike, ki jih podpira. Prehod iz socializma v neoliberalistični realistični kapitalizem je žal, ustvaril in ohranil kar občutno prepoznavno število sluzastih in odvisnih lakajev, oblikovalcev javnega mnenja, ki strukturno pomenijo del gnile družbe, ki podlega nadzoru velikega brata, manipulaciji z javnostmi in enoumju.

Svobode in neodvisnosti v novinarstvu ni več. Kjer se še pojavlja in se hoče uveljaviti raziskovalno novinarstvo, je to zatrto s šikanami, prerazporeditvami in odpuščanji. Javnost je zasičena z vsebinami lobijev, ki hočejo podrediti vse življenje svojim interesom. Na oblasti je ista nomenklatura, ki je ustvarila tajkune in eni z drugim delujejo po načelu: »Roka roko umije«. V novinarstvu vlada vulgarni populizem z bebastim izrabljanjem ideologij, ki se jih politiki poslužujejo kot obliko manipulacije z javnostjo. Svobodno konkurenčno delovanje trga ni več vrednota, le iluzija. Tu vlada zakon divjega zahoda.

Tranzicijska prerazporeditev kapitala je za novinarstvo pomenila prehod v še večjo odvisnost, kot je vladala v socializmu. Medijska resnica je diktatura kapitala in njegovo bolestno hrepenenje za stopnjevanje moči in premoči nad sedmo silo, ki naj bi bila čuvarka demokracije. Raziskovalno novinarstvo ne more do globine družbenih problemov, ker bi ga klientelistične povezave takoj onemogočile in v kali zatrle in celo nasilno obračunale z njim (primer Petek). Posredni in neposredni vpliv tajkunskega kapitala na uredniško politiko predstavlja za svobodo novinarjev pravi demoklejev meč in tako se je znašel novinarski poklic v črni kuhinji, »smrdeči po zelju, klobasah in čevapčičih«, ki zlasti za prestolnico predstavlja posebno kulinarično posebnost. Na novinarje pritiskajo klani, brez občutka za narodovo telo.

Kot narod smo usodno obsojeni na prejemanje doziranih in prilagojenih informacij, na podcenjevanje našega razuma in v takšni klimi se bomo zelo težko rešili zatohlosti, ki vlada. Neodvisnih časnikov ni več, zato najmanj kar Slovenija potrebuje je opozicijski dnevnik, da se bodo mnenja soočila, kajti novinarska svoboda je postala ujetnica same sebe. Če že neodvisnega novinarstva nimamo, vsaj soočenj predlogov različnih političnih opcij bodimo deležni. Z enoumjem si bomo zgradili lastno ječo neargumentirane ekonomije, ki je spravila gospodarstvo na beraško palico.

4. GLAS SVETEGA MARTINA

Turistično kulturno društvo Sveti Martin z Brji na Vipavskem je v nedeljo, dne 17.maja 2009, v sodelovanju z Društvom pritrkovalcev Dolenjske in Bele krajine priredilo že četrto tekmovanje v pritrkovanju ČETRTI GLAS SVETEGA MARTINA. Tekmovanje je potekalo v zvoniku cerkvice Svetega Martina. Srečanja se je udeležilo osem ekip, ki so prišle iz vse Slovenije in tudi iz Italije in Avstrije.

Tekmovalce je bilo možno spremljati na platnu pred cerkvijo. Sodniška ekipa je bila tudi letos okrepljena, predsednik sodniške ekipe je bil pritrkovalski mojster najvišjega čina, akademski glasbenik Mark Česen. V sodniški ekipi je bil starosta pritrkovanja, mojster iz Avstrije Peter Hribernik.

Pritrkovali so kot nekoč. Po Vipavski dolini so se razlegale čudovite melodije, saj ima pritrkovanje pri nas že več ko 700-letno tradicijo, zato ga ljubitelji pritrkovalske kulture želijo ohraniti in obogatiti s tovrstnimi prireditvami in predstaviti širši javnosti. Letos so prireditev obogatili s pevskim delom in mašo, ki je posvetil renški župnik Slavko Hrast.

Umetniško je povezovala program Nina Trebovec. Obiskovalce in goste je Nina nagovorila z interpretacijo pesmi Glas svetega Martina, pesnice Tatjane Malec, ki je nastala po navdihu v noči pred programom.





Predstavili so se:

• Sontius – mešani pevski zbor, pevovodja Matej Petejan
• Vrtovin – moški pevski zbor, pevovodja Stanko Benko
• Janez Svetokriški – mešani zbor, pevovodja Peter Vidrih
• Moška pevska skupina Sv. Jernej Opčine ( Italija ), pevovodja Mirko Ferlan
• Vicenza ( Italija ) moški zbor, pevovodja Dino Stella prof.
• Koroška ( Avstrija ) pevska moška skupina, pevovodja Roman Verdel prof.

Usklajevalec pevskih zborov je bil Stanko Benko. Pevski zbori so z vrhunskim petjem  popestili prireditev in pričarali občinstvu svojevrstni užitek. Mešani pevski zbor Janeza Svetokriškega je zapel veličastni odlomek iz Verdijeve opere Nabucco – zbor sužnjev (Zleti, misel, na zlatih perutih), kar je okronalo višek prireditve.

Sledila je podelitev pokalov in priznanj tekmovalnim skupinam. Prvo mesto so dosegli mladi  lokavški pritrkovalci. Brez izjeme, vsi tekmovalci so bili odlično ocenjeni tako, da so bile med ocenjenimi pritrkovalci le manjše razlike. Vsi so si zaslužili resnično priznanje občinstva, ki je bilo izkazano z aplavzom. Posebno pohvalo si zaslužijo mladi, ki nadaljujejo s klenkarsko tradicijo.

Spekli so 13-kilogramski vinski kruh, ki ga je rezala vinska kraljica Karolina Kobal, predstavili so se domači vinarji in drugi, prireditelj je gostil z bogato kulinarično ponudbo. Prireditve se je udeležilo veliko število domačih obiskovalcev iz vse Slovenije, kakor tudi obiskovalcev Slovencev iz zamejstva ter Italijanov.

Marjan Možina iz Haloz je na RTV MMC zapisal: »Lepo je bilo. Med prijaznimi domačini, v hladni senci, pa kozarček barbere in košček vinskega kruha....Škoda, da si zaradi oddaljenosti nisem mogel ogledati celotnega programa. Pohvale še enkrat organizatorju.«

Med gosti je bil tudi Dragotin Mate, ki je užival v prijetni družbi sproščenih in ponosnih domačinov in ostal na  prireditvi in družabnem srečanju do konca.

Vsa zahvala gre predsedniku Turistično kulturnega društva Sveti Martin Nenadu Breškemu in njegovi družini ter vsem sodelujočim, ki se trudijo, da se glas Sv. Martina vsako leto oglasi s pritrkovalsko tradicionalno prireditvijo.

Ob tem bi bilo potrebno še posebej poudariti, da bi morali vsi družbeni dejavniki bolj materialno podpreti pritrkovalsko tradicijo in ji omogočiti njeno delovanje, saj le-ta spada v narodovo kulturno zakladnico. Finančno bi bilo treba podpreti tudi periodično izhajanje časopisa Klenkarski glas. Vsa podpora in zahvala pritrkovalskemu mojstru, akademskemu glasbeniku in entuziastu Marku Česnu za njegova prizadevanja, da se ohrani ta biser slovenske kulture.

Na Breškijevem vrtu je bilo zares lepo. Upam, da se kmalu tam spet srečamo.

GLAS SVETEGA MARTINA

Kamniti turn je presanjal leto.
Hribček na Brjami je ozelenel,
v srčni prekat Vipavske doline
se vrača poletje.

Stojimo pod nebeško pozlačeno
kupolo, obdano z modrino.
Obliva nas mehkoba dneva.
Poglejte, s soncem so obsijani
vipavski griči, vinogradi dobivajo
podobo najlepše dežele na svetu.
Z zelenim šalom in rožnato ruto
je ogrnjena naša vasica.

V bronu se prebuja glas.
Glas Svetega Martina.
Vso noč se je zvon naslanjal
na klenkarske roke in čakal,
da zaniha kembelj.

Oglasil se je!

Prebudil se je glas brona
in njegovo zvonjenje je preraslo
v veličastno melodijo.

Koliko ljubezni skrivajo kamniti zidovi
cerkvice v svoji notranjosti.
Prisluhnite, zvon nabija doneče,
drami vas in zbuja.
Šoje in ptice so se dvignile z letom
v svoje polsanje.

Nebo se odpira, kakor bi glas
Svetega Martina trgal himen vesolja
in preplavil vse nebeške vrtove.
Melodija iz zvonika doni po tej igrivi,
od burje prepihani Vipavski dolini
in mi občutimo vonj po kruhu, vinu
in radost, ki vstopa v naša srca.
Zvonjenje se razlega in odmeva
v daljave, izžareva zarjo zemlje
in vstopa v svetišče življenja.

Glas Svetega Martina bo donel tudi,
ko boste pospravljali žetev na kašče,
grozdje v brenete in kleti.
V vsaki čaši brejske klarnice bo donel
in vam nadzravljal blagoslužni božji klicar.

Oglašal se bo, ko bo jutranjica vstajala,
ob dogodkih radosti in veselja,
ob hudi uri bo žive klical,
mrtve objokoval in lomil strele.
Zvon Svetega Marina bo večno
veličastno klenkal in pel
v ritmu zemlje in njene duše,
vsakič ko bo nastopil čas praznovanja.

Tisoč krat se je kembelj že umiril,
zvon utihnil in vedo znova zanihal
in se čarobno oglasil.
Polje se zdrami in vztrepeta,
vinogradi ozelenijo, češnje pordijo.
Koliko zdravilnih glasov se dotika
naše duše, koliko svetlobe
in veličastja je namenjeno
tej prekrasni deželi in njenim ljudem.
S čudežnim glasom resnice
nas glas svetega Martina uči
spoznati neponarejeno lastnost kovine.

Pesem sem napisala po navdihu ob četrti uri zjutraj, 17. maja, na dan prireditve.

ZAMENJAJMO NAROD!

 
Glasba je lahko lepa, če nas pomirja in osrečuje.  Če je glasba prehrupna, se ljudje vznemirjajo. Glasbo je treba doživljati in razumeti predvsem prvinsko, kot mir in navdih lepega in dobrega. Vladanje je zelo podobno glasbi.

Ne potrebujemo vlad, ki bodo znale samo diagnosticirati nasprotnike, zapletati probleme in ustvarjati nove. Prevreč motečega hrupa!

Potrebujemo narod, ki bo znal svoje voditelje izbirati.

Ogenj v Vestinem templju ne sme ugasniti. Naj sveti skozi zgodovino nazaj h genezi.

Ne potrebujemo naroda, ki je začaran s činovništvom in posthabsburško-jugo carevino, temveč narod, ki bo znal gledati prihodnosti v oči.

Temeljni problem je torej v narodu, ki ima težave v razumevanju samega sebe.

Stari sistem v novem je ohranil ribiške mreže in akvarij, v katerem so ujete ribe, ki niso sposobne plavati, temveč le sestankovati in govoriti. Vse pa smrdijo pri glavi.

V ozračju terapevtskega nihilizma se ne ukvarjamo z antropologijo rib, temveč z arheologijo.

Politiki so slabi diagnostiki, a še slabši prognostiki, ljudje naroda pa slabi terapevti. Iz prostora, v katerem živimo, smo naredili norišnico in sredi norišnice veliko korito, kjer je postala že velikanska gneča.

Čakanje na Dioniza, da nas bo povabil h krmi pri svojem koritu in z nami delil dobrote, ki smo jih mi pridelali na svoji njivi, je iluzija.

Sami smo krivi, ker smo ustvarili bogove na Olimpu, ki med seboj prešuštvujejo in nečistujejo. Težko jih boste sklatili z neba.

Lepo je imeti v rokah mikrofon in moč pa letargično zaspan narod, a v tej igri se še ne ve kdo je igralec in kdo gledalec. Vsi skupaj pa smo heretična sekta, ki še ne vemo, kaj je demokracija in pravni red.

Planet rešujemo, a nismo sposobni rešiti sami sebe. Tajkune spodbujamo naj še bolj kradejo in jih še nagrajujemo. Ko ostajamo praznih rok, častimo bogove na Olimpu in kličemo Maršala od mrtvih.

Kritiziramo, a nismo sposobni ničesar storiti. Radi bi videli, da bi bili voditelji social/reformatorji, a so vsaki dan bolj grabatorsko/manipulatorski, mi pa impotentni letargični jugonostalgiki.
Zdravila, ki bi pozdravil slovensko bolezen, še niso iznašli. V lekarnah dobite le generično tableto za pomiritev in spanje.

Ko bo končal vaš obredni kanibalizem lastnih teles in duha, vedite, da bo treba zaliti z vinom poobedek z ribami.

Zmagoslavje duha je  pomemben dogodek za narod!

ODZIV NA PRISPEVEK »NESPODOBNA PONUDBA DIREKTORICE PRIMORSKIH NOVIC", RAZGLEDI. SI

Ali kdo je nespodoben?

Piše: Vojko, sreda, 13. maj 2009

Suzana Zornada Vrabec je direktorica Primorskih novic. Založnika enega od slovenskih dnevnikov. Najmlajšega. Ki ga zato, ker je najmlajši, nihče ne nosi po rokah (nasprotno, lastniki so v zadnjih letih delali z njim slabše kot s pastorkom), ampak se mora kot tudi največji in najstarejši spopadati s padcem oglaševalskih prihodkov. Imajo pa Primorske novice domiselno direktorico Zornado Vrabec. Ki ji je padlo na misel (na pamet tukaj ne bi bilo umestno zapisati), da je primorskim županom ponudila poslovno sodelovanje. Povzemam po primorska.info (ta pa po STA).

Med ostalimi točkami, ki so jih včeraj obravnavali severnoprimorski župani na seji sveta regije, velja omeniti še težave dnevnika Primorske novice, ki je po besedah direktorice Suzane Zornada Vrabec v letošnjem prvem četrtletju zabeležil med 25- in 35-odstotni padec oglaševalskih prihodkov, v prihodnje pa naj bi bilo še slabše. Zato severnoprimorskim županom predlagajo poslovno sodelovanje, tako da bi občine kot pomoč pri opravljanju funkcije družbeno odgovornega medija zagotovile 180.000 evrov letno. Župani so se s tem danes le seznanili, sicer pa so imeli precej pomislekov, zlasti glede novinarske neodvisnosti.

Ne direktorico Suzano Zornado Vrabec, župane je zaskrbelo, kaj bo z novinarsko neodvisnostjo, če gredo v to ‘poslovno sodelovanje’. Poslovno sodelovanje? Župani 180.000 evrov, kaj pa Primorske novice? Kaj je na drugi strani ‘poslovnega sodelovanja’? Brezplačni oglasi ob občinskih praznikih? ‘Malce’ več županom naklonjenega pisanja v družbeno odgovornem mediju? Bodo tudi južnoprimorski župani deležni podobno nespodobne ponudbe za poslovno sodelovanje?

O d g o v o r :

S takšno oceno, da je ponudba direktorice Primorskih novic gospe Suzane Zornada občinam nespodobna, se ne morem strinjati.

Primorske novice so bile ustanovljene kot odziv na potrebe prebivalcev severne in južne Primorske po informiranju in po pokrivanju tega prostora. Izhajanje Primorskih novic je bilo sofinancirano s strani tedanjih desetih primorskih občin, ki so vsako leto plačevale Primorskim novicam dotacije iz občinskih proračunov v tranšah. Vsako leto so se sklepale pogodbe o sofinanciranju na podlagi sprejetega letnega finančnega načrta, ki ga je predhodno obravnaval časopisni svet, v katerem so bili zastopani predstavniki bralcev iz posameznih občin, ki so obravnavali in potrjevali obseg in pogostost izhajanja in časopisno zasnovo. Določeno je bilo tudi razmerje med informativnim delom časopisa in plačanimi oglasi.

Primorska je majhen prostor, zato se časopis ne more sam financirati z lastno naročnino, kolportažo in prihodki od oglasov. Časopis je zakoreninjen v dušah Primorcev in je nepogrešljivo javno občilo, ki prihaja že skoraj v sleherno primorsko hišo in uravnoteženo zadovoljuje potrebe po informiranju prebivalcev posameznega območja.

Očitek, da bi takšen način sofinanciranja občin ogrožal neodvisnost časopisa, ni utemeljen ali v zelo neznatni meri. Vsaka občina ima itak svoje javno glasilo, ki ga dostavljajo občanom v nabiralnike in občine same informirajo občane o svojem delovanju prek svojih zastopnikov za stike z javnostmi. Če pogledamo pod lečo slovenske medije, lahko ugotovimo, da mediji niso neodvisni, vsak medij je odvisen od lastnika kapitala, torej od njegovega ustanovitelja in lastnika. Točno vemo kako je v Sloveniji prerazporejen tranzicijski kapital in vpliv politične moči. Govoriti o neodvisnosti medijev je sprenevedanje in demagogija. Raziskovalno novinarstvo je v dandanašnji situaciji zelo težko uresničevati, kajti nad glavami novinarjev, ki bi odkrivali in razkrivali določene informacije za javnost, ne stoji nihče. Vsakdo novinarja lahko toži in noben lastnik medija ne bi bil pripravljen plačati odškodnine toženemu in obsojenemu raziskovalnemu novinarju. Na področju javnega obveščanja še ne deluje trg, razen morda za trače in rumeni tisk.

Informacije bralcem, gledalcem in poslušalcem posameznih medijev so dozirane, v skladu s politiko lastnika. V vsakem družbenem sistemu se odvija neprenehoma borba med težnjami in zahtevami novinarjev po neodvisnosti in lastnikom medija, ki se le navidezno odziva do zahtev za profesionalno etičnost novinarstva. Tu so vedno razhajanja in kompromisi novinarjev, če si hočejo obdržati svoj vsakdanji kruh.

Krivično se mi zdi očitati direktorici Primorskih novic nespodobnost pri iskanju rešitev, da časopis Primorske novice preživi, medtem ko javnost mirno sprejema odvisno Delo, Večer in druge medije in tega sploh ne komentira. Tu veljajo naveze, kupčije in zaveze. Zato ocenjujem, da je očitek direktorici Primorskih novic politično motiviran od nekoga, ki si želi postaviti na to mesto svoje politično odvisne kandidate. Domnevamo kdo naj bi bil, vendar upam, da so ne bo zgodilo. Največjo neodvisnost bodo Primorske novice ohranile, če bodo dobile pomoč od občin, ki jih pokrivajo z javnim obveščanjem, saj občine so pluralno politično zastopane v svetih s svetniki različnih političnih opcij.

Kdo naj bi bil tisti, ki bi rad dobil pod svoj politični vpliv primorski prostor in je zainteresiran, da Primorske novice prenehajo izhajati kot neodvisni medij, se lahko domneva? Primorska je enotni politični, gospodarski in kulturni prostor in če gremo po sledeh TIGRA, bomo svoj časopis Primorci ohranili, tako kot smo v času raznarodovanja ohranili svoj jezik in svojo narodnostno samobit. Primorci živimo na prostoru, ki je bil že večkrat okupiran in tujec nas je hotel potujčiti in uničiti. Pomembno je, da iz narodno buditeljskih in povezovalnih razlogov ostanemo Primorci tudi informacijsko enotni in kolikor je le mogoče svobodni s pravico, da preživimo v svoji identiteti in demokraciji. Najslabše bi bilo, če bi Primorske novice prišle pod vpliv tajkunskega kapitala in kakšne politične opcije.

O d g o v o r :

Na komentar Kriptoproletarca, da so bili pritiski županov na Primorske novice že pred tem “nespodobnim povabilom”. In to na tak način, da novinar ni smel več poročati o dogajanju v določeni občini, ker županu ni bilo všeč, kako se poroča, odgovarjam:

Župani so izvoljeni po večini pridobljenih glasov na volitvah v posamezni občini in naj bi le-ti bili predstavniki pluralnih družbenih in političnih interesov na določenem območju občine. Noben župan naj ne bi poosebljal sebe, temveč predstavljal občino, njene interese in dogajanje v njej. Noben župan ne more dodeliti finančne podpore n. pr. časopisu, če za to nima določene večine v občinskem svetu, ki bi odločal o tem. Tu so stvari jasne.

Še vedno vidim manjše zlo, če bi časopisu dale dotacijo občine, kot če bi časopis postal trobilo samo ene politične opcije. Seveda želela bi si, da bi javna občila bila uravnotežena, objektivna in da bi cvetelo raziskovalno novinarstvo. Vendar slabe izkušnje nas učijo (primer Petek), da slovenski medijski prostor čaka še na korenite spremembe na svoji poti do demokracije in pravne države. Vse preveč je zakoreninjeno dejstvo, da bo na izpraznjeno mesto prejšnje ideologije, prišla neka druga, nič manj nevarna ideologija neobrazdanega neoliberalizma, za katerim se šopirijo tajkuni.

www.tatjana-malec.si  - KOMENTAR RAZGLEDI.SI, maj 15th, 2009 at 7:16

Občinsko dotiranje Primorskih novic se mi zdi vsekakor pametna poteza, če kaj dajo Primorci na svoj časopis in tradicijo, ki ni bila vedno svetla in se je tudi v preteklosti borila za svoj obstanek z mastodonti.

Ne vem od kod, lahko si le predstavljam, kdo vse slabi imunski sistem primorskemu obveščanju, verjetno tisti, ki dobivajo dobre vitaminske napitke iz tranzicijske ozimnice. Očitno je, da nekaterim strokovnjakom za heraldiko javnega obveščanja zasebna moč in sla za vladanje v glavah raste hitreje kot demokracija, sicer si težko razložim, zakaj se pri javnih občilih tako pogosto žagajo uredniki, zlasti na gospodarskem področju. Je mar to področje tako posebno, da mora ostati pod politično ingerenco?

Pogosto sem se že vprašala, zakaj je bil nekrivdno razrešen izjemno prodoren in sposoben odgovorni urednik Primorskih novic, ki je v času svojega urednikovanja z raziskovalnim novinarstvom povečal naklado in učinkovitost dela novinarjev ob istočasnem povečanju obsega časnika. Razlago lahko najdem le v dejstvu, da je bil preveč raziskovalen.

Pred kratkim me je obiskal nek dunajski novinar, sicer dolgoletni znanec, po rodu Slovenec in me vprašal, zakaj Slovenija nima opozicijskega dnevnika, kar je normalno za vsako demokracijo. Odgovorila sem mu, da bi zaenkrat zaradi skritega nostalgičnega spomina na enoumje, to bilo zelo težko izvedljivo. Eno je pa zagotovo, da Primorska potrebuje neodvisen časnik, v katerem se bodo soočala različna mnenja in interesi.

Najudobneje je politikom postati veverica in skakati iz enega debla na drugo! Ali bodo tajkuni odpirali steklenice s šampanjcem tudi na Primorskem?

www.tatjana-malec.si

maj 15th, 2009 at 18:15

NESPODOBNI PREVZEM!

Primorci, sedaj smo pa v riti z medijsko pluralnostjo in raziskovalnim novinarstvom. Neodvisnost in kultura v medijih postajata tudi na Primorskem ujeta v zaprt krog ene politične opcije, ki se vrti po spiralni poti navzdol v vse večjo ožino tranzicijskega kapitala in njegovih interesov, ki diktirata tudi politične cilje. Problem je tako v vaših hrbtenicah Primorci, kot v kritični masi, ki ji bo hobotnica paralizirala vse gladko mišičevje in ji ožala horizont.

Kako naivno je bilo misliti, da bodo župani reševali časopis!

Ni tajkunstva brez družbenega in političnega konsenza.

El condor passa!

SLOVENSTVO, PRETEKLI IN SEDANJI ČAS

Pred kratkim sem bila v Čatežu in se spomnila slovenskega pesnika, dramatika, kritika in jezikoslovca Frana Levstika (28.9.1831 – 16.11.1887), ki je v svojem »Popotovanju od Litije do Čateža« zapisal: Pevčevo delo mora biti zrcalo svojega časa, mora stati na vogalnem kamnu narodnega života, sicer nima veljave, ker je enako poslopju, na pajčino zidanemu.«

Popotovanje iz Litije do Čateža je potopisno-programski spis, ki ga je Levstik napisal leta 1858. Delo je predvsem pomembno zaradi slovstvenega programa, ki ga je Levstik vpletel v opisovanje potovanja med Litijo in Čatežem.

Dogajanje slovenskega slovstva je dogajanje slovenstva. Med obema najdemo znamenje identičnosti. Slovenstvo je danost, ki jo je treba samo potrjevati, negovati in razvijati naprej. Slovenstvo je graditeljstvo, je naš cilj za ohranjevanje naše nacionalne identitete. Slovenstvo je način našega življenja.

Ko je Levstik stopil v slovensko književnost, je imel pred sabo jezikovni okvir, ki ga je bilo treba izpolniti s konkretno vsebino. To vsebino pa je mogoče graditi na spoštovanju jezikovnega izročila in slovničnih zakonitosti, kar pomeni, da je treba pisati tako, kot ustreza strukturi slovenskega jezika. Levstik nam je zapustil tri poglavitna dela in sicer: Napake slovenskega pisanja, Popotovanje od Litije do Čateža in Martina Krpana. Zagotovo je dal Slovencem kar nekaj inspirativnih pobud, saj Levstik od kulture in umetnosti zahteva, da tematizirata le vrednote slovenstva, v katerem je poudarjen pedagoški proces, ki naj bi postal trden in jasen.

Slovenstvo je narodova zadeva, ne le na jezikovni ravni, temveč v celotni igri življenja; je prostor narodovega iskateljstva svojih vrelcev in korenin, zlitje subjektivnega in objektivnega v nek rastoči občutek, ki ima duhovni izraz in izziv v razumevanju časa, v katerem živimo in dojemanju sebe, kako ustoličiti narodovo bit v življenje in položiti v zibelko naših zanamcev v prihodnost zavest čutiti se biti in ostati Slovenec. Temu bi lahko rekli tudi narodni značaj, naše obzorje, naše zavedanje, pozitivistična doktrina, ki mora zajemati vsa področja življenja.

Pluralizem slovenskih mnogoterosti razkriva slovenski prostor in predstavlja razčlenjenost duhovnega življenja tako svetovnonazorske, družbene in kulturne diferenciranosti. Narodi nimajo enakih razvojnih poti in se po notranjih razmerah različno spoprijemajo z bivanjskimi problemi, ki izražajo duhovno fiziognomijo.

Z razmišljanjem se vrnem k Levstiku, ki je v šestedesetih letih preteklega stoletja v nekem polemičnem sestavku zapisal tole: »Kdor ne vidi, v kako nevarnost pahnemo Slovence, ako jih nehamo narodno izobraževati v maternem jeziku, brez katerega je nemogoča vsaka narodna omika, ta mora tajiti, kar dandanes trdi vesoljni svet, namreč, da vsak narod, sedeč na meji izobraženih sosedov, brez narodne zavesti, katera pa izvira iz narodne omike, v zadnjem času poleg vse narodne ravnopravnosti nima narodovega obstanka. Naj nam pade narod zbog naše nepremišljenosti še v globočjo duševno letargijo, kar se tiče narodne zavesti, potem bodo imeli težko delo brez vsakega uspeha vsi tisti naši pisatelji, ki bi zoper hoteli buditi …« (Jože Pogačnik, Parametri in paralele, 1978).

Jože Pogačnik, slovenski slovenist, literarni zgodovinar in teoretik (13.4.1933 – 18.8.2002) je menil, da sta v Levstikovem navedku dve poglavitni misli. Avtor ugotavlja, da je slovenski narod v stanju duševne letargije. S to ugotovitvijo Levstik misli na tisto psihično in moralno krizo, ki je zajela slovensko kulturo po izjalovljenih upih po 1848. letu. Ta kriza je izpričana z mnogimi individualnimi usodami in številnimi izpovedmi sodobnikov, kar razodeva njeno intenzivnost in širino. Levstik se zaveda nevarnosti, zato spregovori o merah, ki naj bi zaustavile omenjeno letargijo. Po njegovem kulturni delavci prevzemajo nase nalogo, da vzgajajo narod v maternem jeziku. Materni jezik v tem konceptu postane izvir narodne vzgoje, od katere je odvisna narodna zavest, ta pa je spet predpogoj etičnega obstoja.

Levstik je branil tezo o etnični in kulturni enotnosti Slovencev, podlaga te enotnosti pa je jezik, ki postaja najbolj relevanten dejavnik za formiranje etične kulture in civilizacije, navaja Pogačnik.

Slovenci smo majhen narod, ki smo prav zaradi te majhnosti in nenehnih groženj, ki so pretile uničevanju naše narodove identitete, postali uporni, trdoživi, kleni in narodno zavedni s svojo pripadnostjo rodovni skupnosti. Danes lahko s ponosom ugotavljamo, da smo postali enakopravni člani z velikimi evropskimi narodi v EU in da lahko uveljavljamo naš materni jezik enakopravno pri občevanju z drugimi narodi v tej skupnosti. To je velik uspeh in priznanje, ki ga pa brez zaslug velikih mož naše slovenske književnosti, ne bi nikoli dosegli. Tega se premalo zavedamo. Nanje smo lahko ponosni, tudi danes na številne v tuje jezike prevedene avtorje od Jančarja, Pahorja, itd. Pri tem se moramo spomniti tudi omenjenega Jožeta Pogačnika, ki je prejel najvišja mednarodna priznanja: prestižno Herderjevo nagrado za delo v humanistični stroki. Tega leta je postal tudi član Akademije znanosti v Göttingenu. Od uglednih tujih priznanj je akademik Pogačnik prejel Evropsko medaljo za medievalistiko (1978), Nagrado mesta Osijek za znanstveno delo (1986) in Herderjevo nagrado na Dunaju (1996). Leta 1998 je prejel nagrado Ambasador RS v znanosti. Sodi med tiste redke naše znanstvenike s področja humanističnih ved, ki so v mednarodnem svetu dosegli občudovanja vredno uveljavitev in s tem prispevali izjemen delež k ugledu Republike Slovenije v Evropi in svetu.

Prebiram njegove študije, objavljene v knjigi Parametri in paralele, ki jo je posvetil preučevanju Jerneja Kopitarja in nastanku karantansko-panonske teorije, tipologiji književnih časopisov v prvi polovici XIX, stoletja, slovenski romantiki in Petrarki, Francetu Prešernu in Sándorju Petöfiju, Franu Levstiku, Jenkovim spisom, Stritarju in naturalistom ter nasprotjem v enotnosti in Prijateljevi literarno-raziskovalni praksi.

Tematika njegovih objav je osredotočena na slovensko pismenstvo in književnost od začetkov do danes, obravnavana pa je s primerjalnega zornega kota, v srednjeevropskem in evropskem kontekstu. Od leta 1970 do svoje smrti je imel vabljena posamezna in ciklična predavanja na več kot 40 univerzah v Evropi in Ameriki. Kot gostujoči profesor je predaval na univerzah v Skopju, Göttingenu in v New Yorku na Univerzi Columbia. Akademik Pogačnik je bil član Society for Slovene Studies, dopisni član Akademie der Wissenschaften v Göttingenu (1995) in strokovni svetovalec pri Humboldt-Stiftung v Bonnu. Bil je tudi član uredniškega sveta oz. dolgoročnega projekta Geschichte, Kultur und Geisteswelt der Slowenen pri založbi znanstvenih publikacij Anton Kovač v Münchnu in član sveta Münchner Zeitschrift für Balkankunde.

Kako je z nami danes? Spet bom ponovila svoje že izrečene misli:

Kakšna bo naša zgodovinska usoda kot naroda, če bomo naš materin jezik kar naprej pačili s tujkami. Tuja imena in naslovi firm slovenskih podjetij, tujke in popačenke, ki mrgolijo v časopisih, strokovnem jeziku in vsakdanjem življenju, kažejo na to, da smo zanemarili duhovno bogastvo in vsebino našega slovenskega jezika in da izpademo bolj imenitni in svetovljanski, če uporabljamo v našem poslovnem življenju in tudi v občevalnem jeziku tujke. Kakšno bodočnost ima lahko narod, če zanemarja svoj bogat duhovni zaklad, svoj materin jezik.

Vsak kulturni narod je ponosen na svoje lepe, izbrane, blagoglasne besede svojega jezika, svoje literature in književnosti. Prav gotovo se dandanes lahko zamislimo nad popačenkami ali barbarizmi, ki se vnašajo v naš jezik. Koliko robatosti in vulgarnosti prinašajo nekateri izrazi, ki posurove duha in srce in nas kot pripadnika svojega naroda popolnoma razvrednotijo. Zavedati se moramo, da je besedna uglajenost našega maternega jezika dostikrat posledica duševne uglajenosti slovenske duše. Včasih beremo takšna skropucana besedila, da je to popolnoma neumljivo in nikjer ni opaziti tiste narodne zavesti, da bi kdo rekel: »Tako pa že ne boš pačil materinega jezika, to ni sprejemljivo, to je v nasprotju z narodovimi vrednotami«. Očitno je, da postaja vse to užitno in da slabi vzgledi vlečejo. S takšnim duhovnim vzdušjem in kulturno mlačnim ozračjem že ne dajemo mladim rodovom dobrih zgledov. V svoji mladi državi tako ponižujemo svoj jezik in svojo kulturo, ogroža nas narodna mlačnost, ravnodušnost in nezainteresiranost do vrednot, ki bi nam morale biti svetinja.

Negujmo svojo narodnostno identiteto, da se bomo ohranili kot narod!

ODMEV NA ODDAJO STUDIO CITY, 11.5.2009

Besnilo, kakršnega smo doživeli na Studio City 11. maja spada v golobnjak, kjer se golobi kljuvajo  med sabo, ker so se preveč razmnožili.  V bodoče priporočam, da vodja oddaje Marcel Štefančič ponudi pomirilo in kozarec vode nastopajočemu intervjuvancu. Človekov biloški kokon je kulturni kokon, kakor mu ga sproti razširja njegova beseda. In kar je demokratični svet, kot vrsta neke kulture ustvaril filogenetičnega, to vselej vnovič ustvarja posameznik ontogenetično na črti svojega individualnega življenja in razvoja *1. Človek vselej zastrmi in se zamisli nad izrečeno besedo tistega, ki jo je izrekel. To se mi je zdelo vredno poudariti.

Primer je zares potreben obravnave psihiatrije, saj gre najverjetneje za anksizonost, ki v bistvu pomeni stanje živčne napetosti, ki zahteva zdravljenje, kot pljučnica ali sladkorna bolezen. Asociacije, ki jih je nastopajoči intervjuvanec vzbudil, spominjajo na jeznega prepirljivca in brezbrižnega obrekovalca, ki je razumljen tako, kot ga je Žižek označil.

Panoramski pogled odzunaj navznoter v studio, ki kaže na nepotrpežljivost in nestrpnost, pomeni izgubo priložnosti za oblikovanje pozitivne samopodobe o sebi in da bi si človek ne mislil, da takšne interpretacije kažejo na nestabilnost in so milo rečeno onkraj civilizacijskega nastopa in predstavljajo podcenjevanje javnosti. Lahko bi ga razumeli tudi kot kontinuiteto besednjaka, ki ji je namen zatreti demokratično soudeleženost drugega pri oblikovanju predlogov za upravljanje družbe in razmišljanje o lastni usodi naroda, ki se utaplja v reki povampirjenih pohlepnežev in genealogiji naključij sumljivega izvora, ki spominu niso tuja. Vsaka nadrobna razlaga primera je odvečna, kajti očitno gre za primer obupa nad lastno nemočjo in nesposobnostjo.

Poslušamo melodijo, na katero se je izpelo vse, kar se je državljanom ob volitvah obljubljalo, zato je boljše, da zlata trobenta obljub na ustih utihne, kajti zrem te skozi ledeni zaslon. Avtor vsega stoji kot stražar na stolpu in se utrjuje z apokaliptično sliko neizogibnega, ob tem pa se sam ne vpraša ali v sebi ne nosi negativ filma psevdohistoričnega dogajanja, ki osveščenemu ni tuje. Apokalipsa in afirmacija se spravita z ontologijo propadanja. To je eksorcizem tesnobe, ki se zrcali kot nasilje nad svobodo drugega, ki je vsaki demokratični družbi samoumevna.

Zgodi se tudi, da je dolžina vladanja včasih lahko veliko krajša, kot je dolžina študija. Identiteta izpovedi je socialna antropološka kategorija. Spregledano ni izhodišče, da nobena stvar ni večna, če tudi ji zamenjaš preobleko.

Zvoki besed so tropi, ki veliko povedo o človeku, ki jih je spregovoril. Svoboščina kot revolucija volje, da se odreagira na nasprotno mnenje in tistega, ki ga je izrekel, pljuvalniško od/reagirano, še preden ga je ljudstvo slišalo in videlo, kaže na nek stari vzorec totalitarističnega obnašanja in demoniziranja drugače mislečega. Arhitekturni design nastopa na Studio City je kazal ne neučinkovito in neprofesionalno vodenje političnega gospodinjstva, ki izgublja živce in potrpljenje v lastnih vrstah.

Končno tudi vsega vajeni človek v vseh teh formah političnega politeizma in slogov vladanja otrpne in okamni pred tako nasilnim in vsiljivim samopotrjevanjem in ponavljanjem samoohranjanja, ki hoče prodati svojo lastno senco za zlato, zato je zagotovo to nekaj iztirjenega in neozdravljiva konfuzija, ki zazanava obrise bližajočega se konca.

Lahko bi mirne duše ugotovili, da se takšen diskurz odmika neposrednemu človeškemu dojemanju in sprejemanju, ker razburja javnost z nevrotičnimi in jeznimi nastopi, kar je za današnjo stopnjo civilizacijske politične kulture in demokratično javnost nekaj nesprejemljivega. Diskurz se odmika neposrednemu človeškemu dojemanju in sprejemanju. Artikulacija misli mora vsekakor upoštevati »subtilitas intelligendi« in »subtilitas explicandi«, torej veščino razumevanja in pojasnjevanja razumljenega, denimo javnosti na civilizacijsko kulturen način. Gnev je odveč. Izkušnja ni prva. Spomnimo se volilnih kampanj. To ni samo točka v času, temveč točka, ki nas spremlja skozi čas in strahotno utruja.

Usmrtitev drugega je v kazenskem zakonu prepovedana, kar pa nasprotno ne velja za politični umor ali samomor. Vendar če koga  jeza in bes pripeljeta do takega dejanja, ne delajte tega pred očmi javnosti, ker to je vaša osebna zadeva in to opravite pod varnim okriljem molka pred ljudmi, med svojimi vrstami. Mutacije in reinkarnacije očitno niso več mogoče ali vsej učinkovito sredstvo za urejanje družbenih razmerij, ker se politična kuhinja odreka transplantacijski medicini demokracije priznavati tiste pravice drugemu, ki si jih je zase uzurpirala v svojem fevdu kot samo njej pripadajoči privilegij.
---------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
*1 Sem pesnica in včasih govorim v metaforah. Vsekakor si prizadevam in želim biti jasna.

1. odst.:»Človekov biološki kokon je kulturni kokon, kakor mu ga sproti razširja njegova beseda«. (z besedo “kokon” je mišljen prostor).

2. Odst.: In kar je za demokratični svet /( pod demokratični svet je mišljena - grško δημοκρατíα (demokratía) iz δημος (demos - ljudstvo) in κρατειν (kratein - vladati) - »vlada ljudstva«, zlata doba Aten (Solon), moderna demokracija, ki se je izoblikovala v srednjeveški Angliji, ko so dedno oblast kralja začeli omejevati meščani s svojo institucijo parlamenta (Magna Charta) in sčasoma oblast razdelili na zakonodajno, izvršno in sodno, ki se medsebojno nadzorujejo, nad vsemi pa bedi tudi danes civilna družba)/

kot vrsta neke kulture (umetnost, znanost, filozofija, družbeni in pravni sistem, religija, itd), razen če bi kulturo negirali kot neobstoječo in nepotrebno vrednoto demokratične retorike in se zadovoljili samo z vladanjem, ne glede kako ga uresničujejo politiki pred državljani in tako naj bi demokrati bili nosilci neke vrste kulture tudi verbalne, govorniške pred javnostmi (med kulturo nedvomno sodi omika, politična in pravna kultura)

in kar je demokratični svet ustvaril filogenetičnega (filogeneza je evolucija rastlin), v prenesenem smislu je v mojem besedilu družba v prispodobi ob uporabi izpeljanke iz besede (filogenetika) rastlinjak, v katerem se dogaja evolucija, včasih tudi »kloniranje tako rastlin kot ljudi«) in človek iz tega »evolucijskega in kloniranega rastlinjaka« vnovič kot posameznik ustvarja ontogenetično (spreminjanje in razvoj, ki ne vključuje samo telo, temveč tudi zavest, človekovo bit) na črti svojega individualnega življenja in razvoja, če hočete na ravni ontičnega. (ontično se nanaša na bit, pomeni eksistenco, danost, resnico). Smisel povedanega je, da je človek po besedi človek.

DNEVNI LIST IZ ZAPISA, 10.maj 2009, 6.00 ura

Počutim se kot zmečkano pismo, ki sem ga prejela skozi jutranje žarke. Kako se sploh počutijo danes drugi v prostorsko raznorodnih hramih. V senci dneva stoji čas s kazalcem na uri in z zobmi v svojem mehanizmu. Kot zobovje žage ga ostrijo in se mu odzivajo cvileče minute. V živi pesek se pogreza, v dišečem olju namočen, datelj noči. Napočilo je jutro, slepa pega dneva. Odziv telesa na odvzem kisika.

Bolj kot o sebi, razmišljam o drugih. Življenje je kot plovba brez čolna po megli. Lear mi je prišepnil: »Ofelija se je utopila. Čez potok nizko se upogiba vrba, zrcali čisto listje v vodi …Preveč vode je imela Ofelija, zato nič več solza.« Lear o moji deželi ni hotel govoriti.

Dandanes je ljubezen postala mati samohranilka, brez opore očeta. Ne more sprejeti življenja z neobstoječim očetom. Preveč telesnega lišpanja ji je škodovalo in umira žejna ob polnem vodnjaku.

Vsak ima pravico, da odide iz svojega telesa, ker ga je nespametno rabil. Odvrže ga kot staro umazano in raztrgano oblačilo. To velja tudi za narod. Utopitev je najbolj pogost način, ker utopljenec hoče še potem izprati s sebe tudi umazanijo sveta in se telesno in duhovno čist osredotoči na svoje potovanje.

Nemir in nezadovoljstvo sta zasegla že skoraj vsako srce. Človek se ne more sprijazniti z nedostojnostjo in moralnim relativizmom. To je upor in borba proti vsem onesnaževalcem življenja, iskanje svobode iz nujnosti. Je boj proti absurdu ponesrečenega. Tudi Kristus se je žrtvoval za človeštvo. Ti se boš morda žrtvoval za narod, za kmečki punt, uresničil svoj smrtni nagon na barikadah. Kdo ve?

Najvišji vrh tvoje svobode je, da mrliča pokoplješ, ker iz komunista, socialista, libertalca nisi uspel narediti človeka. Vse ti je dovoljeno, da se greš ekonomijo Adama Smitha in v krču naslade na dušek popiješ strup iz lastnega keliha, se omamiš v smogu in odideš iz zavesti. Sebe boš kreiral sam.

Dobrega dna sploh ni, na dnu je samo izsušeno blato in izumrlo rastlinstvo in živalstvo. Ali sploh znaš prebrati posnetke svojega mišljenja, ki si ga potlačil v sebi? Nevidna roka te vodi proti cilju, ki sploh ni bil eden tvojih namenov. Ko se ženeš za lastnimi interesi, pogosto bolj učinkovito podpiraš tuje interese. Morda pa se ti bo sebičnost, čudežno prevrednotila v nekaj skupinsko dobrega. Kdo bi vedel kakšen čudež se ti lahko še zgodi, če ne boš odznotraj pokopal obstoja ljubezni, ki si jo pridobil po nekakšni naravni selekciji, ko je narava usmerjala tvoj obstoj v želeno obliko.

Kako izraziti čustveno stališče razumsko, določiti meje etične razžrtosti, oblikovati merilo za vrednotenje tvojega časno bivajočega in nebivajočega.

Smrt je alternativa življenju, vendar življenje ima prednost. Prezgodnji sentiment zanjo je odziv krize ob spoznanju, da si izmišljen, da z gospostvom s svojo bitjo ne znaš upravljati, da gojiš iluzije, da si produkt frustriranih razmerij, da si telo s prazno arhitekturo svoje biti. Pomembna je razmejitvena ločenost med veseljem in žalostjo, moral bi se zamisliti in se vprašati, kje je tisti prazni tek trenutkov, ko bi lahko odstranil napake iz sebe.

IZ KAKŠNE TKANINE NAJ SI SLOVENCI SKVAČKAMO SVOJE DUHOVNO OBLAČILO?

Quo vadis Slovenija?

Lojze Ude, Moje mnenje o položaju, Članki in pisma 1941 – 1944, Slovenska matica, Ljubljana, 1994 govori o »novem slovenskem človeškem liku«, ki naj bi nastal skoz narodnoosvobodilni boj Slovencev, ki naj bi presegel obstoječi dotedanji, kakor pravi »hlapčevski tip Slovenca«. Govori, da so nosilci klerikalne konservativnosti »iz hlapčevskega duha« napravili svetovnonazorsko čednost ter tako bistveno pripomogli, da naj bi se ohranil pri Slovencih hlapčevski tip v taki množini, kakor nikjer v Evropi ne.

Vendar se mu ta tip zdi za slovenstvo manj nevaren od tistega, ki se pod praporom svobodoljubja in naprednosti bori vendar na čisto hlapčevskih pozicijah pod zastavo nekega naprednega jugoslovenstva (danes berimo: balkansko/evropejskega/menedžerskega Jankovićevega tipa) nekoliko demokratičnega, nekoliko fašističnega (danes berimo: ideološko /slepilega/manipulatorsko/liberalističnega/komunstičnega tipa) duhovni zmazek brez primere, brez trdnosti in jasnosti stališč do osnovnih narodovih vprašanj današnjega časa.

Ta vprašanja o slovenski bolezni hlapčevstva odpira Ivan Urbančič, »Jezik in kultura Slovencev v času odpiranja v Evropo«, Nova revija št.232-233, IX/2001. Vendar sodobno hlapčevstvo je danes treba obravnavati še z drugih vidikov, saj se ne moremo tolči po prsih, da smo  Slovenci sploh razumeli in imeli resen namen postati plemeniti in pravični, odločni in pokončni.

Težnja po narodni svobodi Slovencev in slovenska bolezen hlapčevstva se vleče skozi vso novejšo zgodovino, proti hlapčevstvu so se borili Prešeren, Levstik, Cankar in Slovenci njihovega duha.

Tega duhovnega zmazka, poimenovala ga bom sedanji čas, ki smo ga dočakali, se nismo nikoli nadejali. Slovenski narod in slovensko identiteto smo pustili na cedilu. Nismo bili sposobni dostojno verovati v tisto vzvišeno, ki se odreka egoizmu in pohlepu in se boriti proti pogubnim ekscesom, ki so okužili naše življenje še z veliko hujšo boleznijo, kot smo jo poznali v preteklosti. Zanjo so značilni: nezaposlenost, gospodarska nestabilnost in korupcija, kriminal, odtujenost politikov od ljudi, ki nimajo skoraj nobenega vpliva na odločitve. Plačujemo politike, ki so za drag denar zaljubljeni vase in svoje položaje. Drug drugemu nekaj dolgujejo in točno vedo kako sebe in svoje položaje zaščititi in ohranjati.

Osamosvojitev smo dočakali pod praporom hotenja naroda po življenju v duhu človečanstva in socialne pravičnosti, ki je skrito kot izvorno bistvo v narodu. Danes je narodu odtegnjeno in potlačeno vse tisto hotenje, ki ga je narod skozi stoletja negoval in gojil za uresničitev svoje svobode.

Očitana prizgodovinjena lastnost klerikalne konservativnosti ni nikoli pokazala tolikšnega hlapčevskega duha naroda, kot ga je pokazala komunistična indoktrinacija, ki je ljudem sprala pamet za  zadravorazumsko odločanje o usodi svojega naroda.

Pravo hlapčevstvo in nemoč je značilna za dandanašnje družbene procese, ko je narod hlapčevsko pokleknil pred malikovalsko strukturo politikov in lobijev, ki so naredili iz naše družbe velik zmazek, kjer je spoštovanje človekove pravice do preživetja na človeško dostojni način, dosegla dno.

Soočamo se s pretresljivo stvarnostjo, kjer nič več ne deluje, procesi in ne/pravna država nas ogrožajo, nihče več za nič ne odgovarja, poštenje je vrednota, ki je pristala na zadnjem mestu na dnu lestvice. Pri delitvi narodove skromne pogače velja zakon divjega zahoda.

Zato si utemeljeno lahko postavimo vprašanje, kaj se je zgodilo z zavestjo slovenske pomladi, kaj je v resnici pomenila podedovana socialistična drža ljudi, ki jih je vzgajal prejšnji režim, da so se povampirili v nenasitne pijavke ljudstva in nenazadnje kaj je s slovensko identiteto. Kako sploh deluje nacionalna država danes, ali se sploh zavedamo svoje omejenosti in samosmotrne oblasti, ki se ukvarja le še sama s sabo in kapitalskimi lobiji, s pomanjkanjem čuta za pravičnost.

Poulični populizem je do takšne mere kaotičen, da se ljudje samo še nevrotično odzivajo in iščejo tolažbo s pomirjevalnimi tabletami pri zdravnikih v zdravstvenih domovih, alkoholu in drogah. Število rojstev in srečnih zakonov upada, število ločitev in nasilja narašča. Mobing na delovne mestu, odpuščanja z delovnih mest, nizke plače, brezposelnost, pritiski od zunaj na gospodarstvo in kapitala na politiko, neprofesionalnost menedžerjev, postavljenih po političnih kriterijih, ideološka odvisnost, karierizem, uporabljanje starih političnih tem za delitve naroda in nabiranje političnih točk, pomanjkanje pluralizma v medijih, anarhija pod plaščem zlagane demokracije, slepila, cinični odnosi v političnem življenju, medstrankarska obračunavanja, naraščanje števila drogirancev, pijancev in samomorilcev, enormo število ljudi pahnjenih na cesto ali ob rob revščine brez možnosti za dostojno preživetje svojih družin, brezperspektivnost mladih, ki ne morejo do službe in stanovanja, neodgovorno bančno kreditiranje tajkunksih prevzemov podjetij, bogatenje brez dela, vulgarni primitivizem, podtikanja, komolčarstvo in aferaštvo. To je obraz dandanašnje družbe brez narodove vizije.

Kmalu bom ostala brez zavestnih človeških čutil in pomnilnikov. Kdo si drzne vdirati v moja duhovna obzorja in mi jemlje moč do zdravorazumskega življenja. Mediji me krmite s samo neužitno duševno hrano, na bruhanje mi gre izbor južnoameriških bedastih nadaljevank in debilnih kriminalk, ki poneumljajo narod. Škoda elektrike! Da ne govorim o krevljastih krjavljih, ki me imajo v obraz za norca kot debilno državljanko.

Le kako bo cvetelo naše življenje, ko pa smo poplevelili že skoraj vse, kar je bilo izvorno dobrega in rodovitnega. Ali smo sploh še sposobni sebe videti pod lečo kakšne pohlevne ovce smo v volčji koži. Kakšna prevara v tako lepi zeleni domovini, ki se razprostira od Jadrana do gorskih vrhov Triglava. Mit o domovini kot dobri materi je žal, sesut. Za nameček je doživela še pravo shakespearjansko katarzo kosti in lobanj.

Kako lepo je živeti v naši domovini!

Slovenci, v nas še vedno tli upanje, da se  nam ne bo treba obleči v skvačkano beraško duhovno oblačilo, kot je bilo to usojeno Cankarjevemu  hlapcu Jerneju.

PRAŠIČJA GRIPA

Poleg ptičje gripe nas sedaj ogroža še prašičja gripa. Živimo v svetu groženj, iluzij, laži in upanja. Naš vsakodnevni diskurz je pogosto izkustveno/ kritičen, predstave si gradimo v skladu s medijskimi pravili označevanja. Interpretacije naših praks ne vsebujejo vsega vedenja, ki bi bilo zaradi jasnosti stvari nujno potrebno. Seznanjanje z informacijami medijev pa je naša vsakdanja dejavnost.

Vzpon lobijsko/politično/medijskega špekulativnega prepričevanja ali zavajanja pa postaja premosorazmeren z naraščanjem krize in nezmožnostjo reševanja resničnih problemov, ki tarejo človeka. Vsekakor transgresija medijske poplave informacij, ki naj bi utrjevala pot človeškemu utilitarizmu, proklamira kraljestvo naraščanja samoudejanjanja lastnih koristi tistih, ki jim je dobiček referenčna točka. Nenazadnje pa smo biološki ljudje tudi zaskrbljeni za svoje zdravje in svojo virtualno nesmrtnost.

Interese in strukturne diktate poročanja lahko le slutimo, če nismo tiste sorte, ki bi se pred vsako informacijo lahko lahkoverno plazili in ji prikimavali. Zadnji takšen primer je bilo poročanje o prašičji gripi, ki je zasenčilo vse ostale domače in svetovne dogodke, da smo skoraj samo še o tem razpravljali. Kdo vse in koliko dejavnikov se je skrivalo za temi informacijami, bi težko ugotovili, ali lobiji farmacevtske industrije ali določeni politično/gospodarski manevri, ki jih niti natančno ne poznamo.

Vsekakor virtualna simulacija življenja in smrti prašičjega virusa gripe je mejila že na znanstveno fantastično vizionarstvo o pomoru človeštva. Zaloge so se razprodale za med (Tamiflu z zdravilno učinkovino oseltamivir, maske, itd) . Vsako zgodbo zaznamuje neko točno določeno delovanje in namen. Kaj je verjetno in kaj resnično, je mogoče zožiti na imenovalec lastnega razuma. Politika in lobiji imajo sposobnost, da prek medijev ustvarjajo lastne učinke interesov.

Struktura interesov je vedno nad profesionalno močjo medijev. Če se osredotočimo na lik gledalca, bralca ali poslušalca, ugotovimo, da imamo pred seboj klonirane identitete, ki jim je odvzeta zmožnost lastnega razmišljanja. Včasih je veljalo, da je vse, kar je bilo zapisano sveto in resnično. Danes tega ni več. Množica medijskih pogledov strukturira vsiljeni populizem ali poustvarja dozirane informacije za resničnost. Naša zavest je zato špekulativno zrcalna. Stvari sprejemamo popačene ali na novo določene, potvorjene na raven želenega učinka.

Človek postaja ponižan, krotek, suženjski, manjvreden in izpostavljen statist virtualne ne/resničnosti. Televizija kot gostujoča predavalnica v vsakem gospodinjstvu je spoštovana avtoriteta informiranja, vendar ob vsem tem malokdo pomisli, da opravlja funkcijo dobro izučene varuške razno raznih interesov. Za njo preži neverostojni lik, ki je slab zdravnik narodovega mentalnega zdravja in se vsak trenutek lahko spremeni v krutega moža.

Veseli smo, da se tu pa tam informacija osvobodi neželenih označitev in se sooči z resničnostjo. Vsaj upanje nam ostaja!

JUGONOSTALGIJA

Začelo se je spet obdobje intenzivne medijske indoktrinacije, da se zasenčijo resnični problemi, ki so jih politike povzročile prek samolegitimirajoče elite s sposobnimi talenti za prevaro in tako zavozile stanje, ki ga nihče ni sposoben rešiti. Najprej se je na dan Osvobodilne fronte začelo oživljanje revolucije s simboliko rdečih rut za vratovi mladenk - pevk, nato na juriš, na juriš, udari, razpali…, skratka razpaljeno ozračje z militarizmom in gestikuliranjem z bajoneti, kar je za razdražene prazne želodce in pacifista vsekakor preveč.

In seveda medijska indoktrinacija se nadaljuje. Tragičen spodrs komunizma na vratih Evrope se spet dviga iz arheologije titoizma z lažnimi obljubami, da bo levica dala ljudem to, kar jim je dajal Tito: zaposlitve na račun zadolževanja, ki jih bodo odplačevali še naslednji rodovi. Moralna praksa jugo balkanske kulture se nadaljuje in se hoče prevrednotiti v vrednostne dogodke, medtem ko se Matjaževo spečo slovensko vojsko izpod Pece izvaža v Afganistan, Irak in na druga vojna žarišča.

Mar postaja obvezno narodovo opravilo mižanje na eno etično oko?

Medtem, ko si mirovniki s celega sveta prizadevajo za razorožitev in svet brez vojn in uničujočega globalističnega imperializma, recikliramo pri nas revolucijo in vse, kar ta protislovna dediščina premore. Odzadaj za zaigrano sceno, ki je pesek v oči ljudstvu, ukleščenem v revščino, binglja samovščnost moralnega nesprejemljivega tajkunskega in političnega despotizma.

Izročila seveda ne morejo brez občudovanja in čaščenja herojev, ki so klali svoj narod. Evtanazija morale in vsekakor zalo pretehtan političnih manever karieristov in medijev, ki poskušajo prepričati volivce, da sledijo idejam titoizma. Izrabljanje domoljubja za politične igre preko neke prefinjene miselne matrice, ki uspeva z manipulacijami z ljudmi.

Simpatična televizijska voditeljica Mojca Malek je na 29-obletnico smrti jugo maršala Tita, v vlogi dobrega in lepega angela razparala žimnico jugonostalgije, na kateri se nekateri lenuhi brez volje do resnega dela še vedno valjajo in čakajo na svoj srečni trenutek kratkega kurza v Kumrovcu in na ladjo podarjenih prezrelih banan iz Afrike, s katerimi so se v mladosti osrečevali prek sindikalnih podružnic po tozdih, ki so razpadli kot celotni Kardeljev ideološki koncept socializma.

Vse je propadlo, česar sta se Tito in Kardelj lotila s svojim ideologiziranim socializmom. Zapustila sta dolgove, sprte narode z nerešenimi nacionalnimi, etičnimi, verskimi in gospodarskimi problemi, Sloveniji pa zmanjšano in okupirano ozemlje z JLA, posejano s svojimi spomeniki in simboli. Viri govorijo, da se je se je nesreča z našo južno mejo začela leta 1956, po ukinitvi STO, ko sta se tedanja politika Vladimir Bakarić v imenu Hrvaške in Edvard Kardelj v imenu Slovenije dogovorila za mejo na reki Dragonji. Tretjino ozemlja občine Piran je takrat dobila občina Buje, katastrski občini Kaštel in Savudrija sta postali hrvaški, pojavil se je problem celovitosti Piranskega zaliva. Znana, vendar pogosto zamolčana je peticija prebivalcev Savudrije iz tistega časa, ki so hoteli nazaj pod občino Piran, vendar je njih in takratnega predsednika piranske občinske skupščine Davorina Ferligoja Edvard Kardelj odpravil z besedami, da rušijo enotnost med narodi Jugoslavije, v kateri sploh ne bo meja. Izgubljenega slovenskega ozemlja pa očitno ne bomo dobili več nazaj.

Zavožena je bila kmetijska politika z odvzemom zemlje kmetom, potem, ko sta pokradla ljudem imovino z nacionalizacijami in zapustila razbitje gospodarstva na tozde, je propadel koncept komune, propadla je tudi neuvrščenost. Vse je napisano v številnih knjigah, ki jih nihče več ne bere, ker so bile ideje vsiljene z večjo ali manjšo stopnjo nasilja in ideološko brezobzirnostjo. Tito se nam je prikazoval kot nesmrtno jugo božanstvo na TV ekranih, da se je vzdrževala in prestabilizirala fiktivna harmonija in sreča, dokler se nam ni prikazala maršalova paruzija o koncu socializma.

Voditeljica TV oddaje Mojca Malek je vohala nabrano cvetje iz bivših jugo logov, tehtala tone marmorja iz Teb v hiši cvetja in predstavila afriškega voditelja z največjim robcem na maršalovem pogrebu in največ prelitimi solzami. Ob tem je predstavila tudi postarane, od čevapčičev in pleskavice ter popite rakije predebele estradnike preteklih jugo/tihožitij in jugo/bakanalij, ki so v potapljaški komori podmornice tonili z narodi SFRJ v jugo gopodarsko sesutje, enoumje in bratomorno morijo. Scena in vzdušje TV predstave je bilo napolnjeno s skrivnostno cirkuško dinamiko in ironijo. Le oblačkov dima od Drava cigaret ni bilo videti in tudi zavohati jih ni bilo mogoče, ker jih je čas razkadil. Razkadil je tudi vonj Titovih cigar Cubank, ki jih je dobival od svoje prijatelja Fidela Castra s plantaže sladkornega trsa in tobaka v Biránu.

Neka logika spomina je po mojem nujna, vsaj gradskih in lepih dalmatinskih napevov se vedno radi spominjamo. Počutila sem se kot prevrnjen vrč, iz katerega se izteka ves jugo med, s katerim so nam sladkali našo mladost in življenje. Iz spoštovanja do preteklosti, ne glede kakšna je v resnici bila, dopuščamo tudi drugim z raznolikimi tradicijami, da se prepustijo refleksiji iz preteklosti. Le, če ne bi bilo vse to tako vztrajno politično motivirano, z dvojnim obrazom in raztreščenim mozaikom kultur, jezikov, verstev iz jugo sfere, ki je bila s silo zalepljena v tetrapak in utelešala idejo jugoslovanstva.

Zgodba se je odvijala in tehtala v dveh skledicah tehtnice. V eni skledici so bile kosti iz Hude jame in 600 grobišč posejanih po domovini, nesvoboda izražanja in cenzuriranje tiska ter kaznovanja verbalnega delikta po 133. členu kazenskega zakonika, zanikanje svobode govora, gospodarska zaostalost, univerzitetno dvorno zgodovinopisje; v drugi skodelici pa samozadovoljstvo, da smo samoupravljali in podpisovali plačilne liste s skoraj najnižjimi plačami v Evropi ter prejemali sindikalno ozimnico s krompirjem, zeljem, Eta kumaricami in krajnskimi klobasami.

Po nekaj desetletjih smo po zaslugi nacionalne TV le bili deležni čustvenih eksplozij nostalgije, kakršno premorejo le dobri igralci. Nedvomno naj bi logistika vele/maršala, ki je dobival šopke in poljubčke slovenskih pionirk, sugestivno nostalgično delovala na brezposelne in lačne kor pravljica iz Tisoč in ene noči. To kar znajo politični in igralski režiserji ustvariti, je zares neverjetno. Treba je spet polakirati totalitarizem, da ne bi izgubil svojega starega sijaja, kot se je to primerilo Titovi križarki Galeb. Ne smemo kvariti spominov o prelepih trenutkih na križarki Sofiji Loren, Gini Lolobrigidi in drugim lepoticam, ki so kratkočasile našga maršala, ki je vedno govoril: "Mi gore, a vi tam dole."

Komunistična elitna bala se vali in odpira težka vrata medijev. Ideološki fanatizem se dobro trži tudi prek medijev. Čemu bi vam tratila čas, saj že itak sami veste!

V. Gajšek: List iz dnevnika - 30.april 2009, četrtek, objava na RTV MMC

Vladimir Gajšek: Fraktalski portret pesnika, 2009

Zahvalim se prijateljici Tatjani Malec, veliki pesnici, intelywayski katedralnici in humanistični sobojevnici za pravičnost, razvoj in svobodo za vse, kar je dobrega storila za nas in posebej tudi prijateljsko zame... - z opravičilom, ker sem ostal nekako skrit te mesce, ves v organizacijskomedijski mobilnosti...

ZAHVALA VLADIMIRJU GAJŠEKU ZA PRIJATELJSTVO

Prisrčna hvala cenjenemu književniku, pesniku, prevajalcu, slikarju moderne in prijatelju Vladimirju Gajšeku, da se je s tako izbranimi besedami in mislimi ter prijaznimi poudarki o mojih literarnih aktivnostih, spomnil name.

Odreči se moram predstavi in pričakovanjem, da bi lahko glavni in odgovorni urednik ter avtor čudovitih intelywayskih vsebin prelil samega sebe v še bolj pogosta literarna pisma, saj nas na spletu obdarja s sobesedili, ob katerih si nakrmimo dušo s prečiščenimi in prečesanimi bogatimi mislimi njegovih esejev, poezije, aforizmov in humanistično/literarnih zvrsti, ki so iskreno namenjene prijateljem in bralcem s sorodnim čustvenim okvirjem in interesi, da skupaj doživljamo zmagoslavje in lepoto najboljše spletne revije v Sloveniji in tudi širše, kjer bivajo Slovenci in drugi kulturniki po svetu. Intelektualna revija Intely Way je umeščena v čas in predstavlja bogastvo vseh možnih kulturnih, literarnih, socioloških, filozofskih in humanističnih pomenov.

V naši deželi je malo takšnih duhovnih neusahlih izvirov, ki bi imeli sposobnost dojetja in zajetja toliko svetlobe in čiste vode, ki prečiščuje jezik in mu utira pot, obogaten z lepoto in omiko, iz preteklosti v prihodnost. Ob silni tehnizaciji življenjskih načinov ter razdrobljenega zasebnega in javnega življenja izgubljamo svojo jezikovno svojskost in pristnost in se premalo zavedamo, da je jezik trdna opora in jamstvo slovenstvu.

Vladimir Gajšek je človek globljega vzgiba in življenjskih moči s sposobnostjo, da odnaša raševino, čisti in bogati naš kulturni prostor, posega s konstruktivno kritiko v družbeno dogajanje. Je človek etične svobode, s širokim pogledom na svet in Stvarnika, ki je ustvaril svet in podelil človeštvu zakone, po katerih bi lahko boljše in pravičnejše živeli. »Bog ne kocka«, je nazorno dejal znanstvenik Albert Einstein, temveč prepušča človekovi ustvarjalnosti in duhu uresničevanje teh zakonov.

Vladimir Gajšek v svojih pisavah ostaja na ravni sproščenega miru, lepote in razkriva resnico tudi s potezami rahlih dotikov ironije in dolgega očiščujočega potovanja skozi bivanjski čas, izpove zle slutnje, opomni in opozarja na možnosti novega. Ponudi nam intuitivni del sebe v pogonu, svoj svetovnozavestni del.

Spletna revija Intely Way je jadrnica v intelektualnem smislu; jadrnica, ki razpira jadra času. Vladimir Gajšek je mojster slike in besede, je človek in umetnik čudovite širine, ima čudežni potni list, s katerim vstopa v duše prijateljev in ljubiteljev dobre in lepe besede. Njegove kolumne in poezija zvenijo orkestralno in veličastno, občečloveško in vzpostavljajo ravnotežje na ravni duha. Avtor vliva zvestobo impulzom duše, je posrednik svetlobe in resnice. S svojimi pisavami daje in omogoči občutek, da smo kulturni narod. Piše tam, kjer se življenje in svet začenjata do tja kjer se končujeta. Gajšek je umetnik in humanist v pravem pomenu besede, zna pripenjati misli na srce in zna negovati in razvijati prijateljstvo. Kogar se njegova struna dotakne, lahko ustvarja in se od njega uči.

Spletna revija Intely Way je rodovitna zemlja. Njena naloga je tudi zagotavljati pot do razvoja in pravičnosti. Prizadeva si kovati zlato deteljico sreče iz čimbolj čiste in žlahtne kovine. Njen obisk je slavnostni dogodek, je povabilo k razmišljujoči novi pravičnosti in skupnega dobrega.

VRTNICE ZA MURINE ŠIVILJE

ČESTITKE ZA NAJLEPŠE SEŠITE OBLEKE NA SVETU!

 

 

PRVOMAJSKA RAZMIŠLJANJA

Naša poosamosvojitvena politika ni spodbujala dozorevanja naroda in avtonomije osebnosti v etičnem smislu. Ljudje so bili odrinjeni kot nepomembni, sistem pa je postal socialno nevzdržen. Privilegiranci nekonkurenčno tekmujejo z drugimi, ki imajo slabša izhodišča in spretno izkoriščajo družbene možnosti, ki omogočajo krajo, prisvajanje in manipuliranje s politiko.

Individualistični liberalizem, ki si je prisvojil politične pristaše in podpornike nelegitimnega bogatenja, je z vidika človeka in človekovih pravic velika anomalija sistema. Lahko bi mu pripisali usodno katastrofo, ki ogroža obstoj naroda.

Slovenija je s svojo liberalistično politiko zasenčila vse težnje za demokratizacijo in pohodila merila demokratičnega delovanja na področju socialne pravičnosti in etičnih temeljev družbe. Uveljavil se je in zavladal samovoljni, nenasitni in nekontrolirani individualizem, velik nenadzorovani pohlep, ki je pahnil naivne in neizkušene ljudi v narodovo nesrečo.

Težko si je zamisliti večjo okupacijo dežele, kot so jo storili postkomunistični liberalisti na položajih, ki so imeli dostop do informacij in proste roke pod plaščem demokracije. Soočamo se z oblastmi, ki niso bile sposobne uvesti družbenih mehanizmov in zakonodaje, ki bi uredile odnose znotraj gospodarske tekme, v skladu z moralno dolžnostjo pravične družbe. Preštevilni podivjani pohlepni posamezniki so nebrzdano hlastali po družbenem imetju in resnično upravičeno se lahko vprašamo, kako da niso ti titani za zapahi. Ta oklep družbenih okvirov je stisnil delavca v brezpravni geto brezposelnih in priča smo nemočnemu vodenju družbe z enostranskimi in samovoljnimi merili, ki so odpirali vrata neredu ter zamolčali in potvarjali to umazano igro namernih stečajev in kraj.

Praznik prvega maja ne more biti več praznik delavcev, temveč žalostna diagnoza naše družbe, nepripravljene na spoznanje, da je vodenje države iztirilo iz etičnih temeljev in postavilo delovnega človeka v zloglasni režim laži, sprenevedanja in kaotičnosti. Mnogim ni več jasno, da pomeni delo presežno dostojanstvo lastne osebe, zato je vsak dobromisleči človek lahko zelo zaskrbljen in zgrožen nad takšnim stanjem, ki postaja vse manj razčiščen in transparenten družbenopolitični prostor, v katerem živimo, ne da bi se zavedali svojih korenin in nujnosti obstoja svojega lastnega roda. Na koncu ne bo več prostora za preživetje človeka s poštenim delom. Mnogi, premnogi očitno životarijo na robu preživetja. Skrivanje za recesijo je največja hipokrizija politike, ki se ni sposobna upreti nasilju, lažem in kraji ter postaviti po robu. Lažne strukture kar naprej nadaljujejo svoj idejni dialog metanja peska v oči narodu in funkcionirajo kot izvrševalci nekega sistema brez prihodnosti.

Bogati, prebogati, ki to niso postali z lastnim delom, niso nobene metafizične figure. To so ljudje z imeni in priimki in velikim imetjem, ki morajo odgovarjati za svoja dejanja. Ne živimo v verbalni džungli ekscesivnega razpravljanja, temveč v družbi maloštevilnega naroda, kjer je mogoče za vsakega posameznika ugotoviti kako živi in od kod mu bogastvo in na kakšen način ga je pridobil. Le elementarno čisto stanje je porok za preživetje v historičnem in dejanskem pomenu. Sicer ne bomo mogli poražene pravičnosti in človeškosti sploh več pojmiti. Degenerirali bomo naš pošten narodov značaj s samoprevaro. Živeti je treba iz lastne duhovne in materialne substance, da je prostora za življenje in dostojno preživetje vseh. Poštenje je položeno Slovencem v gene, to so prasile, ki so ohranile narod. Lahko si podredimo načrt narodovega življenja, ne mora pa nas podrediti načrt lastnega uničenja.

Kdo bo sposoben razgrniti vizijo humanističnega sveta, posvetiti z lučjo resnice to blodnjavo hojo skozi neprehodno goščavo in brozgo blata ter odločno razkrinkati to nacionalno sramoto, ki je pripeljala narod do absurdnega stanja?

Ali se je partitura cvilečega človeka v primežu klešč eksorcizma tesnobe spravila z ontologijo propadanja, brez volje, da obstanemo, da se rojevajo narodu otroci, da bodo imele družine kruh, mladi možnost šolanja in stanovanj ter da se ne spremenimo v narod sužnjev tujemu kapitalu? Tega martirija revnih ne smemo sprejemati, temveč je treba razkriti vzroke in krivce, ki so do takega stanja pripeljali. Zlo ima svoje korenine v pohlepu. Pohlep je strastna želja po prisvajanju dobrin, oblasti in po dobičku in ga je treba obsoditi ter vzpostaviti stanje pravične družbe enakih možnosti. Pohlep posledično pomeni umiranje naroda, ki se kot senca drži revščine in pripelje deželo do propadanja.

Javno protestiram zoper takšno ignoranco!

OB DNEVU KNJIGE

Dan knjige! Kako naj govorim brez zanosa, ko se dotikam tega čudežnega, od človeka neločljivega organizma: knjige. Vem le to, da se jo dotikam s pogledom, rokami in dušo. Posebno ljubezensko čustvo gojim do poezije, zato bom spregovorila o njej. Nobena izkušnja ni bolj naravna, kot poetu spregovoriti o pesništvu.

Grm cvetočega šipka ni ničesar drugega kot luč, ki sveti v nekem drugem trenutku in prostoru. Poet neguje svoj vrt in svetloba nagovori rožo na gredici naj cveti, pesnika pa luč nagovori z navdihom, naj dokonča njeno delo.

Jezik pesmi je tkivo lepote. Svoje globoko čustvo do narave in človeka, pesnik uresniči z liričnim impulzom, ki ga vznemiri in spodbudi. Čustva in notranja doživetja poeta so različna in se obnašajo kot zrak v pljučih, kot svetloba v duši. Inspirirana pesnikova roka interpretira neponarejeno in ga povezuje z neskončnostjo človekove biti. Poezija je naklonjena svobodi, etiki in dobremu. Poezija vselej nagovarja in spodbuja oživljanje in ritem srca Stihi potrebujejo samoto in duhovne odnose.

Besede so včasih tudi bolne, ko je duša ranjena. Zato potrebujejo gazo, razkužilo ran in roko, ki jih bo ljubeče obvezala in negovala, jih dvignila v psalmsko vzvišeno stanje. Pesnik občuti včasih tudi kolektivni nemir in njegova muza mu ukazuje, da sestavi znova svet v celoto in ga navda z optimizmom. Pesništvo je neločljivo od etike, etika pa neločljiva od resničnosti in izvorno dobrega. Če je poezija zadušljiva in nečloveška, človek odloži takšno knjigo in prime v roke drugo knjigo, ki ga osvoji z vonjem po življenju.

Pesniška zbirka je vselej knjiga upanja, vere v življenje, je kultura, ki jo živimo. Poezija so lahko tudi besede iz brezna obupa, ki jih poet dvigne iz teme v območje svetlobe. Navdih domišljijsko izumlja nov svet in ga umešča v zavest. Duhovno preboletje Kafkovih procesov umešča pesnik na dve ravni: krivično in pravično. Ustvarjalec je etično zavezan in vrednostno obrnjen k pozitivnosti, mrakobni pesimizem in nihilizem sta dekadenčna in ju odklanja. Energija, ki jo sprejema v obliki dotoka in naraščanja moči v navdihu, je inteligenca, ki vključuje duhovno dejavnost obravnavanega sveta, ki osvobaja in se dviguje kot ptica ob vzletu.

Duhovni princip pesnjenja je močan, je pratemelj čistega duha, svetloba, ki dosoja razumevanje in občutenje življenja do njegovih najglobljih plasti. Tudi etimološko je demetričnega značaja.

Poezija je otrok luči. Je vitalnost moči same narave. Nihče je ne more usodno pomembno izkrivljati ali uničiti, ker se vedno znova rodi kot resnica. V njej lahko najdemo vselej kotiček zase, v katerem se človek lahko spočije, razmišlja in globlje občuti stvari. Poezija je izravnava med močjo in duhom narave, je zemeljska in transcendentalno odprta, ko preseže stanje bivanja. Poezija je hvalnica življenju in ga povzdiguje, da nas resničnost nesprejemljive danosti ne umori. Poezija izhaja in bogati globine našega življenja. Če pesnik ne bi pesnil, bi umrl človek v njem. Če bralec ne bi bral, bi se ugasnilo upanje in hudournik vsakdanjih skrbi, bi zalil zrcalo, v katerem se odseva njegova duša, pretrgan bi bil tok zavesti z duhovno živo vsebino življenja.

Poezija skrbi za razvoj avtonomnega duha, nas prepušča spoznanju odznotraj in nas uresniči kot z duhom napolnjeno bitje. Podoba človeka je homo sapiens in homo adorans, ki se radosti in veseli dobre knjige, hrepeneč po dvigu nad omejenostjo in nesrečno utesnjenostjo bivanja.

JUGOSLOVANSKI MARŠAL TITO ZNOVA V LJUBLJANI!

Samostojna in demokratična Slovenija – iluzija! Nima daru za odnose s svojimi ljudmi.

Poimenovanje vzhodne mestne vpadnice Titova cesta v Ljubljani je za mojo presojo, ko gre za čas demokratizacije Slovenije, razhajanja o vlogi kontraverznega jugoslovanskega vodje, politično ideološko izrabo zgodovinopisja, poveličevanja kulta osebnosti, enostranske interpretacije preteklosti v času, ko vsa demokratična Evropa obsoja totalitarizme in nenazadnje v trenutku ob odkritju po vojnih pobitih v Hudi jami, je dobesedno perverzno.

Več kot očitno je, da gre v tem primeru za človeško neobčutljivost, za vsiljevanje Titove ceste nekomu, ki tega ne želi oziroma, ki mu s tem povzroča bolečino. Svojcem žrtev povojnih pobojev ne le v Ljubljani, temveč po celotni deželi, po kateri je posejanih okrog 600 grobišč, se vsiljuje poimenovanje po človeku, ki je odgovoren za te poboje. Ključna prelomnica tega časa bi moral biti mir in prepustitev zgodovine zgodovinarjem. Ideološko neobremenjenim zgodovinarjem je danes več kot jasno, da je naša preteklost družbeno diskurzivni konstrukt, ki mu je botrovala zaprtost in nerazgledanost širših množic, ki se z raziskovanjem preteklosti niso ukvarjale, temveč so bile predmet partijskih manipulacij in enoumja. S preteklostjo se je po vojni ukvarjalo le nekaj režimsko izbranih zgodovinarjev tako, da še danes zgodovina diši po vosku za ločenje tal.

Revizija zgodovine je naravni del raziskovalnega procesa in ne more večno trajati, da bi bila v službi komunistične revolucije. Moderna generacija ideologije, simbole in mite zavrača. Umiriti je treba bolne politične strasti in domovina si mora dušo ozdraviti in z ročno zavoro je treba ustaviti to drsenje v nove delitve in sovraštva.

Kdor hoče s tako pretiranim povzdigovanjem epizod jugoslovanskega totalitarizma, ki naj bi se ga rešili ob osamosvojitvi naše mlade države, z nekritičnostjo in s svojo manipulatorsko politično dejavnostjo ustvarjati antipod čustvovanju in ustvarjati ljudem novo bolečino in zamegljevati sedanje težke razmere z retrogradno moralo socializma, ne čuti potrebe po umirjanju pregretega političnega ozračja, temveč ustvarja nove delitve in izključevanja.

Peščica politikov si dovoli v tem občutljivem obdobju provokacije in kazanje mišic, podcenjuje svoj narod in nadaljuje z dribljanjem starega v novem. Ti nimajo za narod nobene vizije o prihodnosti in politične strategije, glavno jim je priti na oblast in lesti na sam vrh ne glede na sredstva, samo da dosežejo svoj cilj. Spričo težkih razmer izrabljajo narod z najbolj travmatičnimi nacionalnimi spomini za politične namene. Te aktiviste je treba čim prej odstraniti s položajev in vzvodov moči, ker bodo stopnjevali delitve, prizadejali čustveno trpljenje mnogim in podžigali sovraštvo med ljudmi. Očitam jim pomanjkanje etičnega duha pri umeščanja argumentov sprave v družbeno stvarnost. Ti ljudje sprejemajo odločitve brez občutka za narodovo identiteto in vzpostavljajo nad Slovenci ekskluzivno skrbništvo preteklih sil nad sedanjostjo in nam vsiljujejo človeško zavržena merila morale in etike.

Takšne prakse predstavljajo pridobivanje politične moči in so onstran koncepta sodobne družbe in demokracije. Zgodovinopisje ne more postati polje spopada in ne konsenza in ne more postati ekskluzivistično cehovsko združenje starih sil in zalivati korenin starega, da bi le-te poganjale zla merila neetičnosti svojih ravnanj v sedanjost. V takšni vodotesni strugi srbskega županovanja Ljubljani, je naša pot v prihodnost zagotovo ovirana pri vzpostavljanju novega reda in etičnih meril. Očitno je, da so takšne in podobne odločitve neproduktivne in so slaba učiteljica za osvoboditev ranjenega spomina mnogih, ki jim ni bil totalitarizem tako naklonjen, kot je bil nekaterim starim akterjem, ki sedijo na likalni deski, košara je pa polna cunj.

Človek je brezobziren, kadar se sočloveku ni pripravljen odzvati in mu simbolno sporoča, da kdor ima moč v sferi javnega in kapitalskega, se lahko artikulira v politiki kot mu je volja. Kdor se hoče učinkovito in verodostojno razložiti ima sedaj vso možnost, da javno pove, kaj je za slovensko politično kulturo še sprejemljivo in kaj ni. Preteklost se ne more ukvarjati s prihodnostjo, sedanjost in prihodnost imata drugačno lestvico vrednot, kot jo je imela totalitaristična oblast, ki ji je bilo edino merilo zvestoba množic dejstvom, ki jih je sama lansirala in resnicam, ki jih je sama polakirala in prilagodila za pravšnje. Časi se spreminjajo in osebe, ki imajo na vesti zločine, ne morejo biti nikomur za vzgled. Revizije slovenske zgodovinske in etične zavesti zagotovo ne bomo dosegli z ohranjanjem in razvijanjem revolucionarnih izročil, ki ne sodijo več v standarde civilizacijsko razvitih narodov in demokracij. Očitno je topoglavost postala iskano blago za določeni ceh.

Gospod Peter Božič, mestni svetnik in predlagatelj Titove ulice očitno naj bi postal predmet političnih manipulacij starih sil. Glede na častitljiva leta in bogato kulturno bero v socializmu kod samostojni književnik, časnikar, uslužbenec pri Zvezi kulturnih organizacij Slovenije, nato na ministrstvu za kulturo in kot sodelavec v revijah t.i. kritične generacije: Besedi, Revija 57, Perspektivah in drugje ter kot urednik revije Mentor. in seveda glede na srečo, da kot izseljenec v Nemčijo, ni bil med Dachauskimi obtoženci ali obtoženci Nagodetovega procesa, bi bilo morda za sedanji čas koristno, da si štirikotno ogradi svoj kolhoz in da piše spomine, urejanje prihodnosti mladih pa naj prepusti njim.

Božičeva prozna dela so zaznamovana s sodobno eksistencialistično filozofijo, za njih so značilne tudi poudarjene groteskne prvine. Avtor raziskuje človeško resničnost, ljubezen, smrt. Osebe njegovih proznih besedil so izobčenci, nemoralni ljudje, ki se sprti z družbenimi normami skrivajo v svojem svetu domišljije. Božičevi literarni liki so ujeti v svojem položaju »izven«; njihovo usihanje lahko ustavi le smrt. Merila po katerih moralno vrednoti jugoslovanskega maršala in odkritja pa očitno niso znanemu slovenskemu dramatiku in publicistu še dovolj človeško etično jasna, sicer bi bil vsaj do trpečih, ki so zagledali kosti morebiti od svojih v Hudi jami pobitih, bolj obziren.

Črte etičnega vrednotenja dejanj so različna. Sem sodijo tudi dvojice med pravično in krivično, pošteno in nepošteno, lepo in grdo, spodobno in nespodobno, človeško in zločinsko. Vprašajmo se kaj je etično dobro in koristno. Nobena beseda in dejanje nimata večnih resnic, resnica in vrednota se spreminjata po vsakokratnih spremembah okolja, sposobnost odkriti etičnost v sebi pa nikoli.  Ne odloča število glasov. Kdor zmore dobiti množice ljudstva na svojo stran, ta odloča o resnici in pravici. Vendar te množice so zvečina zmanipulirane, množična občila jim dejajo informacije in jim formirajo osebnost. In tako pridemo do sklepa,  da pritisk na številne osebe, ki so zunaj polnomočja lastne osebnosti, se spreminjajo v člen zmanipulirane mase, ki jim manjka razsodnost, pogum in so stežka docela etična in poštena za drobtinice, vržene z bogato obložene mize, ki jih bodo odplačevali še naslednji rodovi. Pomanjkanje dostojanstva pa je že bližina surovosti in neetičnosti.

LJUBLJANA, ČESTITKE!

Ljubljana, čestitke, da vam je uspelo iz Beograda prenesti Hišo cvetja v mrliško vežico Hude jame! Imate dobrega srbskega oprodo, da vam je veliki met uspel.

Na koncu mitske dobe ga je treba zaščititi pred samovoljo Boga!

Romanja in potovanja, s katerimi izpopolnjujemo svojo duhovno omiko, bodo sedaj olajšana po novoimenovani aveniji prestolnice, ki vam bo dvignila zavest dobrega okusa.

V vsaki strasti tiči več ali manj zavestno namen, priti na oblast tudi preko trupel.

Kosti žrtev totalitarizma visijo tridimenzionalno z oboka rova svete Barbare. Oglejte si jih!

Nova doba: Detitoizacija zločinov.

Žile so počile, da se je še malo krvi dolilo v rov.

Nočni netopirji s širokimi uhlji v jami prisluškujejo in se sprašujejo, če je to subjektivni proces totalitarizma in kdaj bo na Kongresnem trgu ozvočenje kot v Dachauskih in Nagodetovem procesu. Prikazal se bo in pokazal kraj njihove usmrtitve.

Resnico je mogoče dojeti na najrazličnejše načine, samo na tistega ne, po katerem se je resnica zgodila.

Od zgodovine ne ostane ničesar drugega kot samo bolečine in nekaj norih ljudi.

Biljeterji v Cirkusu Slovenicum so, kot da bi …

Uporništvo v psihiatrični bolnišnici je norost.

Sedaj se bo lahko usedel zavezanih oči za veliko mizo pod fikus in opisal dogodke svojega srečnega pionirčkovega otroštva. Vi od Petrička pa utihnite!

PAPIRNATI ZMAJ, KI GA DRŽI V ROKAH NA VRVICI KAPITAL

Ko je človek prizadet, lačen in ko mu grozi eksistenčno uničenje, je razdražen in se odziva čez vsa normalna pričakovanja. Zavedati se moramo, da se je naša družbena stvarnost osnovala na ozkosrčnem ozkem vzorcu surovega neoliberalizma in njegovi prepotentni ideologiji kapitala, ki uničuje sleherno obliko ljudskega sožitja in solidarnosti. Zajelo nas je zlo in izdajstvo temeljnih človeških vrednot. Zgrajena je nova država, s katero ne vemo kaj početi. Resnica je zlasti v dejstvu, da je na zlorabah in opeharjenju ljudi zasnovan tudi politični položaj – staro v novem – nosilcev stare monolitne režimske oblasti, ki se je ohranila kot središčna revolucionarna kategorija. Diktaturo proletariata je zamenjalo zlagano ogrinjalo demokracije, ki žre svoje otroke še bolj kot totalitarizem, ki je poskrbel vsaj za to, da so ljudje imeli, sicer bolj slabo plačano delo, a niso bili lačni.

Na vodstvenih položajih ne srečate znanstvenikov, razen ene izjeme, ne pesnikov, pisateljev, filozofov, članov SAZU, skratka zelo malo je v teh vrstah slovenske inteligence, ki bi povzdignila glas modrega tako kot ga n. pr. povzdigne dr. France Bučar. Vse preveč so zastopani stari politiki in njihovi podaniki – karieristi, ki nimajo pedigreja uspešnosti in bi jih zlahka lahko vključili v staro vrsto individuumov graditve socializma, ki so dobivali državno plačo in bili deležni privilegijev za ideološko podporo ohranjevanju sistema. Ob prvi priliki pa so se ti grupirali po strankah, ki niso bile nič drugega kot kontinuiteta starega. Ta je najbolj ogrozila tiste, ki so jih ti pred osamosvojitvijo najbolj zagovarjali.

Sistem volitev je zgrešen in je čist teren izključno zanje, drugi ostajajo odzadaj. Različni so tudi pogledi na to kakšna je sploh ta ekonomska kriza, ali je v bistvu posledica zunanjih vzrokov ali je v glavnem posledica političnih in ekonomskih vzrokov znotraj države. Moralna kriza pa je vedno posledica opuščanja temeljnih vrednot kot regulatorja medsebojnih družbenih odnosov, na katerih lahko temelji sleherna zdrava družba. Tista oblast, ki je to povzročila, po nobeni logiki ne more tega stanja rešiti.

Zdravje družbe je upoštevanje človeka posameznika kot temeljne celice družbe v vsej svoji raznolikosti in različnosti. Tu ni nobenih dilem. Moderno in pravično družbo morajo graditi ljudje vrednot. Notranji integracijski mehanizem poganja naprej sprevržena retorika stare ideologije, ki je ciljno usmerjena v ozke interese posameznikov in ne dopušča širine, ima se za nedotakljivo, vase zaverovano, samovšečno, na ljudi pritiska v smeri izravnavanja revščine tam, kjer je revščina že tako velika, da teh pritiskov in napetosti enostavno ne prenese več. Med tem se med revnimi in bogatimi razlike večajo, ljudje so ogroženi, lačni tudi sovražno razpoloženi.

Nihalo brezizhodnosti je prikovano na sam mehanizem sistema. Ta mehanizem se mora prilagajati situaciji, ki jo je sam ustvaril in se ne more odtrgati od izroditve, ki mu je ušla iz rok, ko ga je le-ta ohranjala pri življenju. Politika je izšla iz kapitala, zato se družba na novih osnovah in premik v pravičnejšo družbo izključujeta. Organizem, ki se ne more prilagajati narodu, temveč le posameznikom, je priklenjen na negibnost. Ta veriga, ki ga priklepa nikakor ni zlata, predstavlja le model sedanje stiske, ki vodi v nadaljnje strmo padanje. Ta sistem ni sposoben korektivnega feed – backa, ki bi se oddaljil od genetske kode tistih, ki so si izmislili vse družbene konstrukte – od zlorabe notranjih informacij, ustanavljanja slamnatih obvodnih družb, holdingov, financiranju odkupov podjetij brez bančnih garancij in celi vrsti koruptivnih in moralno zavrženih dejanj, ki so ustvarila tajkune. Ukinitev tajkunov bi pomenila ukinitev samega sebe.

Nosilec politične moči je sam ustvaril monopolizacijo kapitala v rokah tajkunov, zato le-teh ne more upravljati, ker je od njih odvisen in v njihovi pasti. Ne upravlja več politika kapitala, temveč kapital politiko. Prepozno je, da bi politika lahko to vprašanje rešila. V bistvu gre za to, da nas vodi še vedno enopartijski režim oblasti/kapitala. Kriza ni samo gospodarska, temveč se nahajamo v krizi vrednot in totalitarizma kapitala, ki generira nove napetosti in še večjo revščino. Tajkunizacija dežele onemogoča razmah našega narodovega duha in razvoj njegovih ustvarjalnih sil. Onemogle delavske družine, upokojenci in mladina so njeni talci. Resnična demokracija in svoboda posameznika sta postali papirnati zmaj, ki ga drži na vrvici v rokah kapital.

Totalitarizem kapitala je zapustil na psihi prizadetih ljudi tako globoke usedline prikrajšanosti in ureznine razkroja, siti se pa ne zavedajo, kaj pomeni biti lačni in ostati praznih rok. Omajana trdnost našega pravnega sistema je erodirala vse pore malega podjetništva. Zakoni so neopredeljeni, megleni in področja pravnega reda namenoma niso urejena. Finančna disciplina ni pravno urejena.. Zakaj ni pravno urejeno obrnjeno breme dokazovanje v davčnem postopku pri dokazovanju izvora premoženja? Komu to odgovarja? Prav erozija zakonodaje je omogočila nastanek stanja, kakršno je, za kar ni nobenega opravičila. Če gledamo obraze in dejanja politikov (nakup Falcona, stroške za potovanja predsednika države, neučinkovit nadzor nad bankami in podjetji v državni lasti pri dajanju garancij brez zavarovanja za prevzeme, izplačevanje enormnih nagrad neuspešnim in inkriminiranim managerjem, brez sodnih epilogov za krajo družbenega premoženja in naklepne stečaje, se človeku zdi, kot da stojijo zunaj razmer, ki vladajo narodu.

Zmeraj se ustoličijo in splavajo na površje isti ljudje. Vselej privlečejo iz svoje stare zakladnice isti pravšnji diskurz z insignijami moči, ki so bile uporabljene v preteklosti za napačne namene. Veliki nič, ki so ga pripravljeni braniti s svojimi stražarji! Oblačijo se in hodijo podobno, podobno govorijo, zadeve rešujejo kot bi bili izven tega sveta. Ljudem svojo resničnost in rešitve pošiljajo od zunaj, od zgoraj navzdol. Tako so mogočni, z odrskim učinkom nastopanja, kot da niso sinovi istega plemena. Človekovo uporniško usodo in konstruktivno kritiko lahko zatrejo samo še z »lovom na čarovnice«, tako kot n. pr. izvajajo šikane nad onkologom dr. Erikom Brecljem, z represivno dogmatiko in oblastniško pragmatiko. Dogodi se lahko samo še ta kruta uprizoritev histerične čarovniške obsesije. Čarovniški proces Demokracije! Najočitnejše protislovje je v samem pojmu demokracije, ki s starimi artefakti izziva njen abortus.

Le kam se je umaknila slovenska inteligenca? Ali je tudi ona obtičala na hierarhično razslojeni ravni?

VELIKONOČNO VOŠČILO

Bralkam in bralcem želim radostne in vesele Velikonočne praznike.

Krščanski praznik ima svoj globlji pomen, ker je Jezus Kristus učil, da se moramo ljubiti med seboj.

Ljubezen živi v tišini in pomeni samorefleksijo vsakega posameznika. Skozi njo se vračamo k izgubljenemu svetu miru, sprave, prizanašanja in odpuščanja.

Za razumevanje globljega pomena tega praznika poglejte vso naravo v cvetju, ki je sama na sebi sama ljubezen.

ODKOD IZVIRA HOHŠTAPLARIJA?

Pri razmišljanju o ohranjevanju svetlejšega sveta in nezavednem propadanju človeškosti, sem iskala razumne in razložljive odgovore. Med ljudmi kar naprej poslušam, da smo v dobi razpada vrednot in naraščanju hohštaplarije, ki je mati napuha in pohlepa. Kje se je vse to začelo in kako si razložiti ta pojav?

Če pogledamo v nedavno preteklost, ugotovimo, da so bili v partiji skoraj vsi tisti, ki so bili na pomembnejših delih zaradi kariere. V partiji so bili iz praktičnih razlogov, nato so še večkrat menjali stranke in vedno gredo v tisto stranko, ki je trenutno na oblasti in v vsako opcijo so pripravljeni vneto vstopiti, jo zagovarjati in se zaklinjati na vrednote demokratične družbe, čeprav počenjo ravno nasprotno. Kjer le morejo, lovijo koristi in ko so do pasu v dreku, pribežijo k drugi opciji.

Nekateri pa so pripravljeni opisovati glorijo socializma, čeprav ga niso nikoli resnično živeli. V tistih bolj železnih časih se je na članstvo ZKJ gledalo drugače, ne kot na kak kvaliteten skok, ampak kot na dolžnost. Kdor je bil talentiran, ni dobil štipendije za študij v Ameriki ali Parizu, če ni bil član partije in če ni pristal na sodelovanje, da je nosil politkomisarjem vsaj zrezkov iz tujih časopisov. Z nečem je moral pristati na lojalnost in se odkupiti za uslugo. Danes je vsakega kar malo sram priznati, da je bil v partiji. Neki mlad komunist je bil zelo ponosen, da si je sposodili usnjene rokavice od Edvarda Kardelja, ki jih je ta kupil v Parizu in Vilfanov sin je celo spal v njih. Hotel se je navzeti avtoritete in karizme od Edvarda Kardelja. Đilas je dal takim mladcem dinagnozo, da gre za nov razred, ki zavira razvoj.

No, potem je bila tudi skupina komunistov, ki je kot Robespierova giljotina elegantno kot gospodinja države rezala glave ljudem na najrazličnejše načine, kar na tekočih trakovih, nekateri od teh so se upokojili mladi, ker so bili neuporabni in so 50 let uživali penzion in razne dodatke. Dolgo je vsa Slovenija smrdela po truplih in ljudje so o tem molčali.

Ljudje so bili kot opice pijani od komunističnih vrednot in so bili pripravljeni vse narediti kot slepe kokoši za komuniste. Bili so oblast. Komunizem izraža bolezensko stanje družbe, za katero bi potrebovali armado sociologov in psihologov, da bi to čudno bolezen naroda ozdravili. Za nekatere je izrednega pomena, da bi jim še naprej vladali udbaši in partijci in bi življenje dali za to. Ljudje hrepenijo po partijski hierarhiji in policijski mentaliteti. Podzavestno imajo komunizem ponotranjen kot nezavedno suženjstvo slepi ideologiji. Še naprej bi radi švercali iz Trsta kavbojke in kavo, hkrati pa na vsa široka usta opravljali gnili kapitalizem. Toliko hipokrizije kot je zasejal komunizem, bi težko zasejal kateri koli drugi politični režim. Ljudje so postali masa ovaduhov in drug drugega ovajali.

Najbolj se ljudem toži po čevapčičih in sindikalnih veselicah iz tistih časov, ko so lahko med delovnim časom igrali nogomet, država pa se je zadolževala. Lenuhi so bili zaščiteni kot medvedje. Na Dachauskih procesih in Nagodetovem procesu so množično skandirali Tito - Partija, Tito - Partija. Upam, da ste si ogladali film o Angeli Vode iz Ribičičevih časov. V teh procesih je javno sodelovalo tudi vsakršne morale od Udbe oskubljeno ljudstvo in ploskalo.

Iz navedenega stanja duha se je razvila hohštaplarija od neproduktivnih politikov do tajkunov. Tudi Kardelj dokler še ni imel tako izostrenega okusa je stanoval v vili, ki je bila podobna ameriškim vilam, ki so jih imeli ameriški južnjaki na plantažah v času secesijske vojne. No potem si je zgradil sodobnješo vilo po okusu Amerikancev. Kapitalizem je zelo zgodaj okužil komuniste, ki so se le javno delali zavedne populiste z ljudskimi demagoškimi govori (Tito), v resnici pa so bili to očetje, ki so zaplodili sinove v embrionalni fazi cenenega demagoškega diskurza in tajkunstva ter sle po denarju.

Stanovnik pa je bil generalni sekretar v kabinetu Edvarda Kardelja in hkrati naj bi ljubil Kocbekovo poezijo in eseje, pojoče sonorne govore, včasih pa naj bi igral s Kardeljem tudi pasjanso. Ko bo komunizem kot slepa ideologija tudi zares crknil, se bom spremenila v Feniksa in zaplapolala s perutmi nad to žalostno deželo, ki ji še vedno vlada postarani ZSMS. Smeri razvoja so zmeda in lažne iluzije, ki se precejajo skozi centralistične kadrovske filtre večno mladega politika Mirana Potrča & Co, ki se ne more znebiti občutka, da še vedno sodi v samo strukturo lebdeče piramide, ki jo še sama ideologija nosi visoko nad oblakih. Jaz bi temu rekla mitologija, ki si zasluži palico, da bi jo kdo sklatil dol.

Notranje stene našega šotora so še vedno rdeče ohišje in rdeče ogrinjalo velikega duhovnega vodje, ki s škrlatno rdečim prstanom in snežno belo srajco pod rdečim telovnikom še vedno straši in vstaja od mrtvih kot kakšen apokaliptični jezdec, ki gleda v narod in čaka, da se bodo razmnožili Antikristi in duhovno uničevali rod.

Problemi se začnejo tedaj, ko se človek zave, da je "živo bitje", kar pomeni duhovno bitje, ki ima telo in je zanj pomembna duhovna svoboda. Ta arhaični zmaj bi hotel v svojo zaprto, nedoseženo zavest pogoltniti vsa bitja, ki želijo živeti v kraljestvu svetlobe in ga širiti z rojevanjem srečnih in svobodnih ljudi. A Lucifer, ki se je rodil iz rdečega zmaja, se upira redu in božji postavi. Zato je rdeče barva revolucije, barva komunizma in barva prelivanja krvi. Zato ni niti slučajno, da se imajo komunisti za levico, kajti levica je simbol opozicije, vstaje, upora in zanikanja. Rdeči simbol revolucije je od leta l792, ko so Jakobinci osvobodili kaznjence na galejah in označili revolucionarno prepričanje z rdečimi čepicami, poleg tega je revolucionarni komite pripravil rdečo zastavo z napisom, ki poziva k uporu. V tistem času so izumili tudi Robespierovo giljotino, napravo za obglavljenje obsojencev,ki  predstavlja veliko bolj milo smrt, kot pa pognati ljudi v rov in jih zazidati žive.

Ali se kaj podobnega tudi sedaj pripravlja, ko rdeča barva tako simbolično izstopa?

Tako je tudi sam Bog postal "rdeč", ko nastopi trenutek sodbe. Zakaj je rdeča tvoja obleka in tvoja oblačila kakor tlačilnica v tlačilnici ?(Iz 63,2) vpraša prerok Izalija Boga. "Poteptal sem ljudstvo v svoji jezi, ga upijanil v svojem srdu in njegovo kri izlil na tla" (Iz 63,6). Prerok gleda Boga v rdečih oblačilih, in prihaja iz Edoma, to je iz "Rdečega mesta", iz zmajevega gnezda. Tako je tudi Bog postal "rdeč" - kot zmaj: grozovita skrivnost, ki skriva v sebi nasprotje.

Moja izkušnja bivanja, v kateri se pojavlja vse več izkoriščevalcev in izkoriščanih, ni dobra. Bojim se, da smo znova podvrženi temu pravilu, sli po rdečem, prvini razdvajanja, ko smo si ljudje drug drugemu postali nasprotniki. Prvi krat se to zgodi pri Kajnu in Abelu. Kajn je starejši poljedelec, kmetovalec, to je človek zemlje, rdeči postane ubijalec in preliva rdečo kri svojega brata Abela, ki jo meša z rdečo zemljo. Iz njega izvira arhetipsko tisti, ki si roke maže s krvjo. Prastara pripoved, o dveh neenakih bratih, o blagoslovljenem in prekletem se zopet pojavi v pripovedovanju o Izaku in Izmaelu, praočetu Arabcev, ko bo človek podoben divjemu oslu; njegova roka bo zoper vse in roka vseh zoper njega; pred očmi vseh svojih bratov in sestra se bo naselil (1 Mz 16,12) Rdeči osel je pri Egipčanih prispodoba demona Tifona, ki je predstavnik rdečega podzemlja. Izak je nosilec blagoslova "božanski otrok", Izmael pa je nosilec prekletstva. Rdeča nit je dramatično povezana z vlačugo. Le-ta ima v sakralno usmerjeni antiki vedno značaj podzemlja. Ko vojska vkoraka v mesto, razobesi rdečo vrv, znamenje "rdečega" pozemlja. Tudi Rdeče morje ne nosi slučajno tega imena. Je odpirajoče žrelo podzemlja, ki mora osvoboditi ujetnike med "potoki ležečega zmaja". Tako Sveto pismo imenuje faraona. Egipt je svet zmaja, Rdeče morje je obenem njegovo žrelo, ki se po božjem posegu razklene, odpre. "Razklal je morje in jih pripeljal, vode je postavil kot jez" (Ps 78,13). Apokaliptični zmaj simbolizira tudi stara kača, hudič in satan je vedno rdeče barve.

Vprašanje je samo kako in kdaj se bo zgodovina ponovila? Vse preveč rdeče barve in revolucionarne simbolike je začelo ogrevati lačno ljudstvo. Vedite, da rdeča je tudi barva zla. , kajti Tifon - ogenj bruhajoča pošast ali poosebitev uničujočih sil iz ognjenikov - je rdeče barve, kakor pravi Plutarh in mislijo Egipčani. Torej rdeča barva še ni duhovno in je protiduhovno. Rdeče je barva zla, je mrtvaška barva. Še v mozaikih preddverja pri sv. Marku v Benetkah pride do slikovne upodobitve tega popolnoma srednjeveškega načina mišljenja. In šele od trenutka, ko Bog črnemu Adamu vdahne božjega duha - dušo, ki je na mozaiku upodobljena s Psiho z metuljevimi krili, ki ledbi nad Adamom, bo Adam lep in bel kot klasičen kip. Človek je po prvi Mojzesovi knjigi torej "rdeči glineni stvor" (Golem), ki ga Bog po življenjskem in duhovnem vdihnjenju obudi v življenje. Rdeča zemlja, "adamah", iz katere je oblikovan Adam, je kot prasnov, kot materia prima, kot tisti z vsemi močmi stvarjenja napolnjen Paracelsusov "Limus". Bog je delček zemlje odščipnil in obudil lik človeka. V Epu Gilgameš pramati Aruru ustvari naravnega človeka Engiduja tako, da "odščipne glino in jo oblikuje".

Ali smo tudi zares ljudje ali neubranost golega bivanja, ki nas vodi kot narod v prezgodnjo nesrečo? Bodimo pozorni, ker se žrelo rdeče pošasti odpira!

ČEMU PRAŠKA DEKLARACIJA O OBSODBI KOMUNIZMA IN VSEH OBLIK TOTALITARIZMOV?

Vsak osveščen človek lahko kaj stori, kar je v njegovi moči, da trezno razišče in presodi zgodovino in položaje ter da odkrije kontraproduktivnost preteklega ravnanja, nad katerim se razumen človek lahko samo zgrozi.

Ni dolgo tega, ko je bila objavljena Praška deklaracija, ki obsoja fašizem, nacizem in komunizem ter druge oblike totalitarizma, ki so zaznamovali Evropo v 20. stoletju, predvsem njen vzhodni del.

Bom začela z zgodbo, ki morda vsaj mladim ni tako znana in naj se zamislijo v kakšni "kulturi" in "barbarstvu" smo se Slovenci znašli v preteklosti. To ni brez pomena tudi za našo prihodnost. Ko človek govori ali piše o teh stvareh je vedno pred dilemo, ali spregovoriti ali molčati.

Prebiram Dachauske procese, 1990, obširno in zajetno knjigo dogodkov in zmonitranih sodnih procesov in si mislim, da če so se zdele javnemu tožilcu Dachauskih procesov Dr. Krivicu obtožbe normalne in da je lementiral le nad tem, da ni prisostvoval justifikaciji na smrt obsojenih, se tudi meni lahko zdi normalno, da bi se komunizem sklatil s palico z neba in ne bi prav nič lementirala, če bi si pri padcu z višin rdeči zmaj polomil noge. Še posebno prav bi mi bilo to padanje rdečega zmaja, ker sem pri preučevanju Dachauskih procesov brala, da je bil celo moj ugledni in cenjeni profesor Dr. Martin Žalik, ki me je učil predmet upravni postopek in upravni spori, prav tako javni tožilec na Dachauskih procesih. Kar za glavo sem se prijela, saj nisem mogla verjeti!

Dachauski procesi v Sloveniji je naziv za skupino politično montiranih sodnih procesov med leti 1947 in 1949. Priprave za zmontirane dachauske procese so se začele v Sloveniji že leta 1946.

Šele 10. kongres Zveze komunistov Slovenije je aprila 1986 dokončno odpravil obsodbe dachauskih procesov:

• predhodni proces - Puflerjev proces (maj 1947)
• 1. dachauski proces (april 1948)
• 2. dachauski proces - proces proti Jožetu Mavcu in Francu Malenšku (maj 1948)
• 3. dachauski proces - proces proti Mitji Sark (maj 1948)
• 4. dachauski proces - proces proti Francu Žumru in Alojzu Veršniku (maj 1948)
• 5. dachauski proces - proces proti Janku Ravnikarju (julij 1948)
• 6. dachauski proces - proces proti Kopaču, Bohincu, Brezarju in Vidmarji (avgust 1948)
• 7. dachauski proces - proces proti Reziki Barle (avgust 1948)
• 8. dachauski proces - proces proti Figarju in Ranzingerju (junij 1949)
• 9. dachauski proces - proces proti Marčanu (september 1949)
• 10. dachauski proces - proces proti Fakinu, Mrzelu in Petraku (oktober 1949)
• v času preiskave so obravnavali 7.380 Slovencev, med njimi tudi mojega očeta Ivana Gašperčiča (osebek medicinskih preizkusov zdravil za zdravljenje tuberkuloze, osvoboditev je dočakal na malarični postaji), je bil določen za ilegalno usmrtitev, ki naj bi jo opravil likvidator Edvard Mielnischzek s skupino, ki ga je tudi v hiši v Solkanu napadel;
*obravnavanih je bilo tudi 2.144 tujcev;
• obsojenih je bilo 37 oseb;
• proti trem so ustavili preiskovalni postopek;
• trije so umrli med preiskavo;...
• preiskovalci: podpolkovnik Ivan More - Žan (vodja), Kamilo Hilbert, Branko Ivanuš, Nace Majcen, Martin Renko, Franc Pirkovič, Karlo Sagadin, Rado Škraba, Aleks Winkler
* javni tožilec dr. Vladimir Krivic, dr. Martin Žalik ...

Dachauski procesi so kot sodniški teater potekali javno, z uličnim ozvočenjem. Krivic je Petanu potožil, da je bil takrat indoktriniran. Tožilec dr. Vladimir Krivic ni sodeloval pri usmrtitvah Dachauskih žrtev, kot je bilo s predpisi določeno.

Opis stalinističnih dachauskih procesov od poteka dogodkov z aretacijami, policijskimi preiskovalnimi hipotezami, metodami torture in izsiljevanj, vse do usmrtitve na smrt obsojenih, ki je bila izvršena šele konec leta 1950, je skopo opisana v študiji raziskovalne skupine, pod št. 85, ki jo je vodil Ljubo Bovcon, ki navaja, da ni podatkov o grobovih usmrčenih.

Uporabljeni viri o Dachauskih procesih: Dachauski procesi, 1990, pogovori z očetom in nekaterimi navedenimi osebami; Raziskava št. 85 o Dachauskih procesih - Ljubo Bavcon, izpovedi : Zdenko Zavadlav; Žarko Petan: Razglednice iz mojega vrta, objavljeno na spletu 21.6.2007, Dokumentacija in knjige o Dachauu, ogled Dachauskega muzeja.

Ne smemo nikoli pozabiti, da so pod vplivom stalinistične doktrine nasilja še sami komunisti v partizanih med seboj izrekali smrtne obsodbe v lastnih vrstah in so pretirano jezuitske partizane kot zločince streljali in so streljali svoje tovariše, če je kdo pobral jabolko in jo žejen in lačen pojedel ali če sta se zaljubljenca poljubila. Si lahko zamislite kakšne metode stalinističnega ustrahovanja so vladale, o katerih udeleženci kar molčijo ali se sklicujejo na svojo etičnost prepovedi kraje v partizanih in podobno ter s tem prikrivajo resnični izvor terorja, ki je prihajal v Sovjetske zveze v obliki indoktrinacije. To niso bile metode, ki bi zrasle doma med krompirjem in koruzo slovenskih fantov in mož v partizanih. V obsodbah sta bila podpisana politkomisar in komandant Ahac-Pirjevec ter Rome-More in tako se je začel slovenski stalinizem kar na domačem zelniku (Vir: Oznovec Zdenko Zavadlav).

Na oltarju »velike socialistične revolucije« so ob informbirojevskem konfliktu zahtevali likvidacijo tujih agentov v naši oblasti, agentov za katere je sovjetska NKVD celo poslala sezname, na katerih so bili navedeni predvsem naši fantje in možje, ki so bili španski borci ali predvojni komunisti ter drugi in je baje te sezname videl sam general Avšič, kar v nekem intervjuju potrjuje tudi javni tožilec Dachauskih procesov Krivic. To pa pomeni, da so se seznami pripravljali doma, tu v Sloveniji in od tu so bili odnešeni v Rusijo. Revolucionarji so dokazovali pravovernost internacionalizmu ter organizirali procese in obsodbe revolucionarjev, podobne stalinističnim procesom v Sovjetski zvezi, kjer je trpelo nad 20 milijonov državljanov v gulagih. Tako je naša komunistična oblast dokazovala pravovernost s stalinističnim preganjanjem kmetov in meščanov z malo imovine, tudi dotedanjih soborcev in pripadnikov NOV in OF.

Te metode so prinašali naši komunisti iz policijske akademije Džeredžinskega in akademije boljševika Klimenta Jefremoviča Vorošilova v Moskvi, po katerih naj bi bila nacistična uničevalna taborišča pravzaprav šola za gestapovske agente.

Pravo je bila politična in policijska oblast, predvsem Udba, pravosodna služba pa le služkinja prvih. Sodišče je moralo soditi po direktivah Udbe. Slovenija je bila polna udbaških biričev, ki še danes sodijo med »junake našega časa« in so do nedavnega prejemali privilegirane pokojnine, nekateri pa jih še vedno uživajo. Nosili so dolge usnjene plašče in klobuke. Še danes vidim te ohole, strah vzbujajoče v stalinistični Rusiji šolane nasilneže, ki so se jih ljudje bali srečati. Spoznam jih po načinu hoje. O dosjejih pa nič, ker so jih uničili v Mačkovih bukerjih v Kočevskem rogu ali v Papirnici Vevče, ki je ob osamosvojtvi delala in mlela noč in dan.

Sledilo je preganjanje in razlaščanje kmetov, malih trgovčičev, organizirali so svoj gulag – Goli otok, kjer so strahotno poniževali in mučili ljudi. VOS za vse svinjarije, ki so jih počeli po Sloveniji in tudi agenti prek meja nad lastnim narodom, so bili podrejeni CK KPS. VOS je imel posebna pooblastila sodne oblasti. VDV je bil vojaški izvršilni organ (vojska državne varnosti). Tito je podpisal odlok o organizaciji centralistične policije za vso Jugoslavijo, vojaško organizirano OZNO, z vojnimi izvršilnimi enotami KNOJ s pooblastili, odgovorni pa so bili po hierarhični liniji vse do samega vrha, do načelnika OZNE za Jugoslavijo Rankovića.

Vodilni oficirji s policijske akademije Džeredžinskega in Vorošilova so šolali slovenski udbovski kader na Cekinovem gradu. Naučili so jih kako potekajo policijske stalinistično naravnane preiskave in kruta zaslišanja. Ne verjemite nobenemu staremu politiku, da teh stvari ni vedel. Med njimi je veljala konspiracija in imajo preveč masla na glavi, zato je veljal in še vedno velja zanje molk, da se osebno zaščitijo. Edino Zdenko Zavadlav in Erno Svetina sta bila tako pogumna, da sta povedala resnico, ki je bila tudi mnogim ljudem zakrita. Če prištejem še čobane iz drugih republik, ki so klali pri nas in minirali brezna, polna trupel, lahko rečemo, da je bila slovenskemu duhovnemu narodu zatisnjena bodeča žica okrog vratu in zgodil se je strahotni genocid. Padali so goli z zvezanimi rokami na hrbtu v brezna, ki so jih Samo Dubajić in izbrani najbolj preverjeni komunistični kadri minirali. Nato so se opijali noč in dan in slavili po blejskih hotelih zmago. Njihove soproge so se kinčale s pokradenim zlatom in nekatere, ki so preživele svoje može ga še vedno razstavljajo kot spomin na tiste čase, ko so bile od svojih soprogov krvavih rok, oboževane Gorgone.

Po vojni sem videla in doživljala veliko svijarij, ki so se dogajale ljudem in sem jih opisala v svojem življenjepisu na svoji spletni strani. V moji rojstni hiši je stanoval šef Udbe in policije Rudolf Čubrilo, zato sem bila o stvareh morda bolj informirana, kot so bili drugi. Dolgo let so vladale razmere, da se je moralo o teh stvareh molčati. Danes je prav, da mladi rod zve, kaj se je dogajalo. Kdor je dal fašizem, nacizem in komunizem skozi, pozna kakšnega nasilja je človek sposoben.

Narod je bil potisnjen v pol stoletno temo. Udba se je ukvarjala s preganjanjem in zasliševanjem. Vsakega osumljenega so peljali na Poljanski nasip v Ljubljano ali ga kar direktno po nalogu Udbe lividirali, brez sodnega procesa in truplo odvrgli v brezno ali ga napol pokrili pod zemljo, ne da bi mu dokazali krivdo. Če se je Primorka zaljubila v Italijana, so oba vrgli živa v brezno. Zakaj ljudje o tem molčijo? Koga se danes bojijo? Nas je morda kot narod sram? Nekega zelo znanega predvojnega komunista in španskega borca naj bi po nalogu iz Sovjetske zveze počili večkrat kar z lopato in puškinimi kopiti po glavi (storilec naj bi to grozno dejanje priznal na smrtni postelji). Več ali manj o tem mnogi vedo, a molčijo. Nato naj bi ga isti morilci proglasili za narodnega heroja. Tistega mladoletnega fanta, ki je videl kako so odnašali Oznovci iz hiše arhiv navedene žrtve, pa so počili odzadaj v tilnik. Tako so potekale tudi izvensodne usmrtitve in zemlja po celi Sloveniji se še danes dviguje nad človeškimi kostmi. Kar preberite, tudi knjigo Levitan, od preganjanega pisatelja Vitomila Zupana, ki opisuje svojo prevzgojo v kazensko poboljševalnem domu. Slovenijo so dolga leta izgrajevali slovenski intelektualci na komunističnem prevzgojnem prisilnem delu.

Znano je, da so v betonski luknji brez svetlobe bili Dachauci (tudi moj oče je bil žrtev medicinskih preizkusov v Dachauu in so ga napadli KNOJ-evci, da bi ga ubili, likvidator Edvard Mielnicszek) in te izmučene trpine iz taborišča Dachau so komunistične barabe mučile tako, da so jih prevzgajali s slano in mrzlo hrano ter s paznikovimi ključi tepli po glavi,  dokler jih niso usmrtili (mene so v fašistični šoli udarili s ključem po glavi, a me je manj bolelo, kot če bi me udarili moji bratje Slovenci).

Spomniti se je treba Nagodetovega procesa, procesa proti Angeli Vode (nov pretresljiv film o njej, ki pokaže razmere tako kot so tudi v resnici bile). Prav tako pretresljiv komunističnega nasilja je tudi film Otroci Petrička. Mladi o vsem tem malo vedo. Kako gledate danes na to, da spet vse "malajo" z rdečo barvo? Zakaj politične stranke ne izberejo rajše zelene barve, ki je barva naše prelepe slovenske domovine, ki je potrebna vsestranske ekološke in etične sanacije. Komu je lahko po vsem tem krvoprelitju še rdeča všeč? Meni ne! Asocira me na nekaj groznega in kar strese me, ko pomislim, da bi ta rdeči zmaj splet lahko oživel.

Čemu torej Praška deklaracija o obsodbi totalitarizmov? Opisano je le del odgovora.

KDO PRINAŠA OKROG DRŽAVO NA RAČUN BREZPOSLENIH DELAVCEV?

Javni razpis za pridobitev subvencije za zaposlitev brezposlenih oseb, vprašanje kontrole in okoriščanja

Denar so delodajalci pokasirali od države in naj bi nekateri potem, ko so delavce špekulativno posojali drugim podjetjem, brez urejene dokumentacije in urejenega varstva pri delu in zagotavljanja elementarnih pravic iz dela, delavcem kar ti nepooblaščeni »delodajalci« pokazali »izposojenim« delavcem vrata in jih postavili na cesto. Delavci so šikanirani, z njimi grobo in grdo ravnajo, primitivno in nečloveško komunicirajo z njimi, brez slehernega spoštovanja človeškega dostojanstva in jim enostavno pokažejo vrata: Izginite ven! Za vas ni več tu delovnega mesta! Tu nimate več kaj iskati! Tako delavci izgubijo ne le delovno mesto, temveč še pravico do nadomestila na zavodu za zaposlovanje. Ponižani in razžaljeni doživljajo stresne in mukotrpne dneve in neprespane noči, nemočni in obupani,odvisni od Rdečega križa, Karitasa ali kakšnih dobrih sorodnikov, ki jih pomagajo prebroditi težko krizo preživetja, v katero so jih pahnili brezvestneži.

Kdo nadzoruje porabo denarja, danega delodajalcem za zaposlovanje? Ali je tu sistemsko s kakšnimi pravili določen način kontrole nad uresničevanjem pogodb, na podlagi katerih so posamezni delodajalci dobili kar zajetne vsote denarja? Zakaj ni nadzora? Dogajalo naj bi se, da delavce, za katere so delodajalci prejeli subvencijo, mečejo le-ti na cesto in sprejemajo nove, ker naj bi se isti delodajalci ponovno prijavljali na razpise za sredstva za dodatne delavce, dokler se denar za te namene ne izčrpa. Ali je to program ukrepov za oživitev gospodarstva in reševanje brezposelnosti?

Kaj delajo tu inšpekcije za delo? Kaj dela tu Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in Zavod za zaposlovanje? Kako se kontrolira poraba sredstev iz evropskih skladov. Slovenija je očitno država, v kateri je vse dovoljeno! Na mesto, da bi bili zaščiteni brezposelni delavci, ki se zaposlijo s pomočjo državnega denarja, so zaščiteni špekulatni.

Zavod za zaposlovanje je 30. januarja 2009, v Uradnem listu RS objavil dva javna razpisa, ki sta delodajalcem v gospodarstvu omogočila pridobitev subvencije za zaposlitev brezposelnih oseb v letih 2009 in 2010. Delodajalci so svoje prijave na razpis oddali na območne službe Zavoda.

Podjetniki so pridobili finančna sredstva za zaposlitev brezposlenih oseb v letu 2009 in 2010 . Na prvem razpisu Zaposli.me/ so delodajalci lahko prejeli subvencijo za zaposlitev za brezposelne osebe za polni delovni čas, in sicer: 4.000 evrov za enoletno zaposlitev in 8.000 evrov za dveletno zaposlitev.

Na drugem razpisu, ki je bil namenjen spodbujanju zaposlovanja za krajši delovni čas, so delodajalci lahko prejeli subvencijo za zaposlitev brezposelne osebe za 4 ure ali 6 ur na dan, in sicer za eno leto ali pol leta. Subvencija za enoletno zaposlitev znaša 3.750 evrov za 6 ur in 2.500 evrov za 4 ure na dan, za polletno zaposlitev pa sorazmerno manj: 1.875 evrov za 6 ur in 1.250 evrov za 4 ure na dan. Vse subvencije se izplačajo v enkratnem znesku. Zakaj se delodajalcem izplačujejo v enkratnem znesku? Čemu so namenjene pomoči in to brez kontrole porabe?

Na prvem razpisu z naslovom Zaposli.me/ je spodbujanju zaposlovanja za polni delovni čas namenjenih skoraj 15,5 milijona evrov, na drugem razpisu pa je spodbujanju zaposlovanja za krajši delovni čas namenjen 1 milijon evrov. Oba razpisa sofinancira Evropski socialni sklad, nacionalni del sredstev pa zagotavlja Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve iz proračuna RS. Prvi rok za prijavo je bil 27. februarja 2009. Delodajalci so lahko dobili več informacij o razpisu in o razpisni dokumentaciji na spletni strani Zavoda: www.ess.gov.si (rubrika Javni razpisi).

Na oba javna razpisa so se lahko prijavili delodajalci iz tržnega sektorja, ki so v preteklem poslovnem letu več kot polovico svojih prihodkov ustvarili s prodajo blaga in storitev na trgu. Subvencija so se dodelile delodajalcem za zaposlitev brezposelnih oseb iz ciljnih skupin razpisa, med katerimi so brezposelni starejši od 50 let, mlajši od 25 let, iskalci prve zaposlitve in drugi. Za obdobje 2009–2011 je v programu Zaposli.me/ predvidenih 3.850 zaposlitev in v programu spodbujanja zaposlovanja za krajši delovni čas 400 zaposlitev brezposelnih oseb.

Na obeh razpisih prvemu roku za oddajo vlog 27. februarja 2009 je sledi drugi rok 27. marca 2009. Razpisni roki se bodo nato vrstili vsak zadnji petek v mesecu do 12. ure, do razdelitve vseh sredstev na posameznem razpisu oziroma do 24. septembra 2010 do 12. ure za Zaposli.me/ in do 28. junija 2010 do 12. ure za spodbujanje zaposlovanja za krajši delovni čas.

Ker se oba razpisa izvajata po pravilih o državnih pomočeh, pri kandidiranju veljajo omejitve za delodajalce iz določenih sektorjev in dejavnosti, za delodajalce, ki so ustanovljeni po Zakonu o zadrugah, in za podjetja v prestrukturiranju. Oba javna razpisa se izvajata na podlagi Operativnega programa za razvoj človeških virov v Sloveniji za obdobje 2007–2013, ki ga sofinancira Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada. Tako je 85 % vseh sredstev za posamezen razpis zagotovljenih iz Evropskega socialnega sklada.

Javni razpis Zaposli.me/, ki je namenjen spodbujanju zaposlovanja težje zaposljivih brezposelnih, se izvaja v okviru 2. razvojne prioritete Operativnega programa (Spodbujanje zaposljivosti iskalcev dela in neaktivnih) in prednostne usmeritve 2.1 Spodbujanje zaposljivosti iskalcev dela in neaktivnih.

Javni razpis Spodbujanje zaposlovanja za krajši delovni čas pa se izvaja v okviru 1. razvojne prioritete Operativnega programa (Spodbujanje podjetništva in prilagodljivosti) in prednostne usmeritve 1.4. Pospeševanje razvoja novih zaposlitvenih možnosti.

Mar za to dobivajo delodajalci finančne pomoči, da dajejo delavcem brce v rit, potem ko so obubožali to našo že itak revno in od tajkunov izčrpano družbo.

Komur se je zgodila krivica, naj se nemudoma javni na inšpektoratu za delo, država pa naj takoj ukrepa in izvrši pri vseh prejemnikih subvencij kontrolo in zagotovi stalni nadzor nad izvajanjem pogodb!

PREBLISKI ...

Demokracija je farsa, ki sproti briše individualne poteze nastopajočih politikov. Mnogi pozabljajo, da so ohranjeni v pomnilnikih, avdio in video posnetkih, kasetah, disketah, video ploščah in Hribarjevih hologramih in da je Bog pravičen.

Alibi pred Bogom, da nisi kradel, je revščina.

Za brskanje po ekscesih demokracije moraš biti razredni sovražnik do zadnjega kotička svoje duše.

Novi poklic: politični zdravnik, ki bo farmacevtsko predpisoval modrost preživetja s pomočjo Rdečega križa.

Mnogi na pragu revščine so izključeni iz življenjskih svetov in razbremenjeni teže realnega.

Smisel demokracije je povečevanje sreče in ugodja pri ljudeh, ki občudujejo toalete politikov.

Pasjansa je igra za potrpežljive in osamljene brezposelne.

Dvoplastni demokrati so mojstri za uveljavljanje svoje nezamenljivosti in za organizacijo ilegale kot kozmični angeli rdečih okraskov.

Ko se legitimiraš kot demokrat, ne pozabi tega pokazati po nošnji frizure: lasje naprej! Tako boš vsaj delno zakril svojo razvojno zaostalost.

Razpad demokracije lahko povzročijo demokrati, ki dobavljajo predrago elektriko gospodinjstvom.

Na Obali:"Jaz stojim na soncu svobode, obsojen na demokracijo."
"Figo, ti stojiš v paru čevljev, ki jih bomo mi državljani morali bankam še odplačati."

Zmagovalci postanejo tisti, ki jih starši pustijo šeškati mlajše brate in sestre.

Resnica je prišla prepozno na svet, zato je več krat tepena.

»Jaz sem nebo in ti si zemlja« pravi v Upanišadah ženin nevesti.
 "Jaz sem pa tvoja žena in ti si moj mož in oba sva med nebom in zemljo brez dela in lačna."
 Tudi to je kozmični smisel, ki postavlja site, lačne in odvečne na preizkušnjo.

Kazalo bi, da bi politiko odcepili od države in jo zračno osamosvojili, da bo lahko živela na svoj račun v Falconu.

CEPLJENJE DRŽAVLJANOV S POLITIKO DO IZBRISANIH

Pravna, demokratična in socialna država je dolžna popraviti 17 let stare krivice izbrisanim, ko so le-te z individualno obravnavo posameznega primera dejansko ugotovljene in samo do te mere, koliko ji ekonomsko stanje to dopušča storiti brez bistvene škode za zagotavljanje človeka vrednega življenja množici sedanjih državljanov in perspektive mladini.

Pri tem je treba upoštevati strogi test sorazmernosti in splošno načelo enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave, da niso izbrisani neenako obravnavani. Potrebna je zakonska opredelitev ustavne pravice do povračila škode po 26. členu Ustave RS. Ni mogoče pritrditi stališču, da bi bila možna povrnitev škode v vsakršnem obsegu. Gre za specifičen primer poprave krivic izbrisanim, ne pa za tipično odškodnino po določbah civilnega prava.

Zakonodajalec bi moral upoštevati načela socialne države, ki veleva uravnoteženje socialnih razmerij in bremen. Zakonodajalec bi moral pri sprejemu odločitve upoštevati tudi realne možnosti v skladu s splošnim stanjem nacionalnega gospodarstva in težko situacijo, ko ne more zagotoviti niti dela državljanom in ljudem dostojnega življenja.

Iz nedorečenih nejasnosti in neposredno uporabe odločbe Ustavnega sodišča se sedaj uporabljajo načela odškodninskega civilnega prava, kar ni združljivo z javnim interesom z učinkom ex tunc izplačevanja odškodnin na podlagi golega dejstva o izbrisu tujih državljanov iz stalnega prebivališča.

Ali bi po tej logiki lahko zahtevali posebno odškodnino vsi, ki so živeli v prejšnjem sistemu skupne države (Socialistične federativne republike Jugoslavije) in bili prikrajšani na ustavnih svoboščinah? Tu lahko govorimo o žrtvah vojnega nasilja, n. pr. o požgancih iz druge svetovne vojne, ki še niso prejeli izplačanih odškodnin, čeprav so bile reparacije agresorjev plačane in se nahajajo v lastninjenem premoženju novo nastale Republike Slovenije. Tu naj omenim tudi odškodnine azbestnih bolnikov, odškodnine delavcev, ki so ostali brez dela zaradi krivične tranzicije in opeharjenja od delavcev ustvarjene lastnine. Ali ne predstavlja tudi odrekanje pravice do dela človeku kršitev človekovih pravic? Ali ni človekova pravica tudi pravica do dostojnega človeku vrednega življenja? Tudi denacionaliziranci niso prejeli pravičnih odškodnin, temveč le višino v skladu z materialnimi možnosti države za povrnitev.

Na eni strani se skuša popraviti storjene krivice izbrisanim, z nepremišljenim in nedorečenim se pa ustvarja stanje, ki bo povzročilo državljanom nove krivice. Sodišča so začela izdajati odločbe o ugotovitvi odškodnin po določbah civilnega odškodninskega prava (primer ptujskega sodišča g. Todorović) in v pravnomočne odločbe (ko bo le-ta omenjena postala) in pridobljene pravice pa v načelu ni mogoče posegati za nazaj (določba drugega odstavka 155. člena Ustave). Če bo sprejet zakon o ureditvi vprašanj izbrisanih in pavšalnih odškodninah z zamudo, ko nam bo tekla voda v grlo, se bodo upravičenci znašli v neenakopravnem položaju. Zaman si zatiskamo oči, da odškodninskih tožb ne bo.

Pri sprejemu takega zakona, ki bi uredil položaj izbrisanih, pa je treba upoštevati, da ni izključni krivec država, ki je tuje državljane izbrisala iz registra prijavljenih oseb, temveč tudi izbrisani, ki svojega statusa kljub pozivu države, niso uredili. Zato bi moral biti pristop zelo restriktiven. Zakonodajalec bi moral tehtati, ali kaže zaradi posebej utemeljenih interesov sprejeti ustavni zakon, kot je predlagano, kajti ustavno odločbo je mogoče udejanjiti le na podlagi zakona.

Zakoni, drugi predpisi in splošni akti po 155. členu Ustave ne morejo imeti učinka za nazaj in samo zakon lahko določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. S 153. členom Ustave je določeno, da posamični akti in dejanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblasti morajo temeljiti na zakonu ali na zakonskem predpisu. Zato akti državnih organov morajo temeljiti na zakonu in ne na ustavni odločbi, ker Ustavno sodišče ni zakonodajalec. Ustavno sodišče je po 161. členu Ustave pristojno, da protiustavne in nezakonite predpise ali splošne akte odpravi ali razveljavi in lahko zadrži izvrševanje akta. Ne more pa posegati v zakonodajno vejo oblasti in odločati z zakonsko močjo o določenih vprašanjih, kajti s tem bi preseglo svoja ustavna pooblastila. Pravne posledice odločitev ustavnega sodišča ureja zakon.

Sprejem ustavnega zakona, po katerem bi se obravnavali posamezni primeri izbrisanih iz starih registrov SFRJ oziroma ne ponovno vpisanih v register nove države, bi bil od primera do primera nujen in tudi določitev pavšalne odškodnine je pomemben element pri sprejetju takšnega zakona, zlasti glede varovanje splošnega blagostanja (javne koristi), ki se ugotavlja s tehtanjem individualnih in javnih koristi. Uveljaviti je treba pravice socialne države, saj se zakonodaja vselej v praksi povsod po svetu prilagaja zahtevam splošnega blagostanja. Ne gre za kršitev enakosti, če se uveljavlja relativnost pravice glede na naravo in namen stvari, ki je predmet uravnavanja, saj bi bila sicer ustava sama s seboj v nasprotju. Neenakost subjektov lahko nastane iz razlogov ekonomske ali socialne funkcije države.

V primeru izbrisanih oziroma ne ponovno vpisanih v register novo nastale države gre za dolžnosti in omejitve, ki so zaradi javnih interesov nujne zaradi varstva širše družbe, težkega socialnega položaja velikega števila državljanov, ki ne morejo dostojno preživeti, mladine, ki nima materialnih možnosti, da bi se izobraževala in zaposlila in glede na splošno stanje gospodarstva, zdravstva, pokojninskega sistema in javne blaginje nasploh, ki sta jih prizadela recesija in slabo gospodarjenje z družbenim premoženjem; politika pa je v vseh letih po osamosvojitvi dopustila neupravičeno bogatenje na račun posojil iz bančnih sredstev, medtem ko je vsakemu lahko jasno, da bomo državljani še enkrat odplačali že zasluženo premoženje.

Odškodnine izbrisanih zagotovo bodo in zelo neodgovorno se mi zdi, da si vlada in zakonodajalec zatiskata oči ob skoraj praznem proračunu za takšne nepredvideno/predvidene izdatke, ki bodo sledili. Tu si je treba naliti čistega vina! Če se že hodimo v tujino dobrikati, da bomo izbrisanim izplačali odškodnine, potem se vsaj odgovorno obnašajmo, da takih izjav politikov, ki imajo za državo in ljudi svoje moralne in nenazadnje tudi materialne posledice.

Vprašanje je, če lahko takšni politiki državljani sploh še lahko zaupamo.

Vse se spreminja v brezupno hipokrizijo, v brezobzirno politično samooskrbo do pridobivanja glasov volivcev. Da smo Slovenci tako razbrozgani, smo si sami krivi, ker smo razvili nek psevdosolidarnostni sistem do človekovih pravic, ki pa ni odgovoren do svojega naroda. Vse preveč je še pri nas moralne črednosti politiki, ki se ji zdi samoumevno, da smo državljani bebci. Škoda, da ministrstvo, pristojno za kulturo, ne podari ljudem kaj knjig, da bi se naučili razlikovati med 1. aprilskimi potegavščinami in resnico. Naša država postaja nek evropski velesejem človekovih pravic in ji očitno klima odgovarja za politično hortikulturo, saj ponujajo enormne količine državljanske dobrote. Za 1. april je bila levica tako psalmična in himnična in je nastopila s takšno orgelsko slovestno privzdignjenostjo, da nisem razumela, ali stopam po stezi bananinih olupkov ali še po svojem, s turško konjenico potlačenem kamenju domačega dvorišča. Začutila sem, da je današnja slovenska levica zares krona stvarstva v demagoškem besedičenju.

UMRL JE SLIKAR ZVEST APOLLONIO

Globoko me je pretresla vest, da je v svojih rodnih Bertokih, v svojem oljčnem nasadu, v 74. letu starosti preminil naš primorski likovni ustvarjalec, slikar Zvest Apollonio.

Oblikoval je moji pesniški zbirki Sončevo oko, 2006, 275 strani in Gorečka ,2007, 175 strani, obe izdani v samozaložbi, slednja je posvečena dramski igralki Emi Starčevi ob 40-obletnici njene smrti. Dogovorjena sva bila, da bo oblikoval mojo novo pesniško zbirko Ko luč zasveti, ki bo izšla letos. Mnogo prezgodaj je odšel od nas, smrt ga je iztrgala od ustvarjalnega dela, družine in prijateljev. Z vsemi, ki nam je bil drag, sočustvujem in se žalostim. Zadnjič sem ga videla in z njim govorila 11. februarja letos v koprski knjigarni Libris na predstavitvi pesniške zbirke primorskega pesnika, pisatelja in prevajalca Berta Pribaca, Vonj po jasminu, Apollonievega prijatelja in mladostnega sovrstnika, ki je oblikoval tudi navedeno Pribčevo pesniško zbirko in sodeloval na njeni predstavitvi.

Apollonieve slike izžarevajo svetlobo in moč, ki prevladuje v Sredozemlju, njegove stvaritve so prežete z neizmerno življenjsko in ustvarjalno energijo. Koliko srčne, notranje svetlobe in lepote nam je namenil s svojimi deli in človeško toplino v medsebojnih odnosih, ki jo je premogel izraziti s svojo čutečo primorsko dušo. Njegov kip Istrijanka na koprskem Belvederju me je tako prevzel, da sem mu posvetila pesem, ki se jo je razveselil in mi poslal sliko tega kipa (pesem in slika kipa Istrijanka sta objavljeni v meniju Moje mesto in morje v sliki in besedi). Vsa njegova dela, ki so razstavljena v številnih zbirkah doma in po svetu ter visijo na stenah po domovih in galerijah, bodo ohranjala tesno vez s spominom manj. Bil je eden vodilnih primorskih likovnikov in ohranili ga bomo v naših srcih.

Življenjska in umetniška pot Zvesta Apollonia: rodil se je 15. maja 1935 v Bertokih, kjer je tudi odraščal svoja mladostna leta med vinogradi, oljkami, šavrinskimi griči in morjem. Po dokončani osnovni šoli na Pradah je obiskoval gimnazijo v Kopru, kjer je tudi maturiral. Šolanje je nadaljeval na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost (ALU) in je leta 1960 diplomiral. Štiri leta pozneje je diplomiral še na slikarski specialki pri prof. Stupici, na področju abstraktnih slik v tehniki akrila, kar je bilo za tedanji čas prava redkost. Poučeval je likovno vzgojo na gimnaziji in učiteljišču v Kopru, Bil je mentor več slikarjem srednje generacije, ki so izšli iz primorskega prostora. Od leta 1973 je poučeval grafiko na likovni akademiji v Ljubljani, kjer je ostal do leta 1989. Uvedel je študij grafične tehnike sitotiska. Štiri leta je bil predstojnik grafičnega oddelka in prodekan likovne akademije. Vrnil se je v slovensko Istro, kjer je živel in ustvarjal. V svojih delih je njegov slikarski čopič živobarvno izrazil vse značilnosti slovenske Istre, v vsej njeni mehkobi, voljnosti in sončnosti šavrinskih gričev, kmečkem življenju, slikovitem kamnitem svetu in težkem življenju istrskega človeka. Posebno slikoviti so njegovi značilni boškarini. Morsko favno in floro pa srečamo v mnogih njegovih motivih. Ustvarjalni opus Zvesta Apollonia je bil zelo bogat, saj je poleg slikarstva, risbe, ilustracije in scenografije, tudi kiparil in slikal na steklo in keramiko ter tapiserijo.

Zvest Apollonio je za svoje delo prejel 30 domačih in mednarodnih priznanj in nagrad. Poleg 1. nagrade za grafiko leta 1958 v Beogradu, so pomembne še: Prešernova nagrada na ALU-ju za slikarstvo l. 1964, 1. nagrada na Prvem slikarskem Ex temporu v Piranu l. 1966, častna nagrada Ars Histriae v Rovinju l. 1971, nagrada Prešernovega sklada za grafiko in slikarstvo l. 1972, odkupna nagrada na mednarodnem bienalu sodobne risbe na Reki l. 1974, posebno priznanje žirije na II. bienalu evropske grafike v Mulhousu l. 1976, 1. nagrada za grafiko na 3. dubrovniškem salonu l. 1981, odkupna nagrada na mednarodnem bienalu portreta v Tuzli l. 1982, odkupna nagrada na Mednarodnem grafičnem bienalu v Ljubljani l. 1983, Jakopičeva nagrada za slikarstvo l. 1984, odkupna nagrada na Bienalu akvarela v Karlovcu l. 1989, priznanje Mini prix Lucas l. 1993. Za svoja dela je prejel vrsto nagrad na mednarodnih razstavah v Evropi, Združenih državah Amerike in na Japonskem.

JE DEMOKRACIJA PADLA?

Danes naj bi padel na izpitu naš najvišji domovinski hram demokracije. Vsaj tako je bilo videti! Demokracija je izpeljanka iz grške besede δημοκρατíα (demokratía) deοκρατíα (demokratía) iz δημος (demos - ljudstvo) in κρατειν (kratein - vladati) - »vlada ljudstva«).

Demokracija je državna ureditev, v kateri najpomembnejše odločitve sprejema ljudstvo in ne vladar po svoji volji.

Ljudstvo ima oblast in to pravico izvršuje neposredno (na referendumu); večinoma pa posredno, preko volitev v nacionalno predstavniško telo (parlament) in vsakodnevnega vpliva in nadzora v okviru civilne družbe. Se pravi, vpliv ljudstva na oblast je nezanemarljiv in bistven. Državni zbor je mesto, kjer se obravnavajo vprašanja, ki zadevajo ljudstvo in javni interes.

Osnove demokracije so osnovane v tako imenovani Zlati dobi Aten (Solon), moderna demokracija pa je izoblikovana v srednjeveški Angliji, ko so dedno oblast kralja začeli omejevati meščani s svojo institucijo parlamenta (Magna Charta, 1215. leta). Sčasoma se je oblast razdelila na zakonodajno, izvršno in sodno, ki se medsebojno nadzorujejo, nad vsemi pa bedi civilna družba.

Danes so demokraciji punktirali dušo!

Časopisni viri govorijo , da so poslanci SDS in SNS  vložili zahtevo za sklic izredne seje DZ, ker predsednik odbora za zunanjo politiko Ivo Vajgl do danes ni sklical seje odbora. Predlagajo obravnavo Vajglove napovedi o začetku izdajanja odločb t.i. izbrisanim v Beogradu. Kot je pojasnil vodja poslanske skupine SDS Jože Tanko, je to izjavo Vajgl podal 10. decembra lani v Beogradu na sestanku s predsednikom odbora srbske skupščine za zunanjo politiko Dragoljubom Mičunovićem.

V SDS menijo, da je bilo ravnanje predsednika odbora za zunanjo politiko, ki je “prvič dal nedvoumno napoved o izplačilu odškodnin tako imenovanim izbrisanim prav v Beogradu, v glavnem mestu države, ki je napadla samostojno državo Slovenijo, neprimerno in vprašljivo z vidika njegove (ne)pristojnosti kot predsednika delovnega telesa, da brez pooblastila podaja takšne izjave”. Po Tankovih besedah je izjava v Beogradu pravzaprav pomenila napoved vseh nadaljnjih aktivnosti, ki jih je koalicija potem opravila na področju urejanja statusa t.i. izbrisanih. Poudaril je, da je treba ugotoviti, da so bile te izjave izrečene nepooblaščeno in da je potrebno tudi v nadaljnjih ravnanjih katerega koli predstavnika Republike Slovenije zagotoviti, da bo deloval v skladu s sprejetimi stališči, ki so oblikovana na ustreznih organih.

Ivo Vajgl pove: DZ ima lahko tisoč in en povod za razpravo o izbrisanih, ne pa moje izjave v Beogradu, kjer sem rekel samo to, da bo slovenska vlada spoštovala ustavno sodišče, je dejal predsednik OZP Ivo Vajgl. Po njegovih besedah ne gre za razpravo o njegovi izjavi, ampak “o njihovi najljubši temi”. Kot je v odzivu poudaril Vajgl, ni “ničesar nepooblaščeno izjavil”. “Jaz kot poslanec lahko zastopam svoje stališče, kjer koli hočem in kakršno koli hočem, tako da je to čista izmišljotina in pravzaprav nek konstrukt, v katerega hočejo umestiti neko svojo željo dati na dnevni red temo, ki si jo želijo,” je dejal poslanec Zaresa in predsednik odbora za zunanjo politiko.

Z izjavo Iva Vajgla v Beogradu, da lahko zastopa svoje stališče, kjer koli hoče in kakršno koli hoče, se kot državljanka ne morem strinjati, ker poslanec ni imel pooblastil ljudstva oziroma državnega zbora ali drugega pristojnega organa, da bi lahko dal v tujini takšno izjavo, ki finančno zavezuje in obremenjuje državljanke in državljane Republike Slovenije in nelegitimno posega v njihove interese.

Poslanci koalicije so se sklicevali na ustavno pravico poslanca Iva Vajgla do svobode izražanja (39. člen Ustave), kar niti pravno in logično ne vzdrži. Poslanec je odgovoren volivcem, da bo ravnal po svoji vesti in z vsemi svojimi močmi deloval za blaginjo Slovenije. Izjava o plačevanju odškodnin državljanom tuje države, nasprotuje interesom matične domovine in njenim materialnim možnostim. Posega v pravice drugih, ki niti elementarnih socialnih pravic do dela, zdravstva, izobraževanja in človeku dostojnega življenja ni mogoče zagotoviti množici državljanov in perspektive mladini. Tudi primerjalno pravni kriteriji upoštevanja načela enakosti državljanov pred ustavo in zakonom govorijo v prid razumevanju obveznosti socialne države do nezmožnosti izplačevanja odškodnin, saj niti za azbestne bolnike, ki umirajo bolni in požgance iz druge svetovne vojne ni denarja za odškodnine, ni denarja za socialne transfere, štipendije, pokojnine in številne druge elementarne potrebe državljanov.

Poslanec ni kazensko odgovoren za mnenje ali glas, ki ga je izrekel na sejah državnega zbora ali njegovih delovnih telesih. V tem primeru uživa imuniteto. Vendar v primeru izjave Iva Vajgla naj bi očitno šlo za prekoračenje pooblastil, ker naj bi dal izjavo o izdajanju odločb izbrisanim in plačevanju odškodnin tuji državi kot predstavnik države na uradnem obisku. Takšne izjave poslanca na uradnem obisku, ni mogoče deklarirati kot pravico do svobode izražanja, saj je poslanec moralno zavezan, da deluje za blaginjo svojega naroda in ne more obljubljati v tuji državi ničesar, kar nima osnove v zakonu in nima za to danih pooblastilih in v škodo interesov svojega naroda. Teh pooblastil Ivo Vajgl od slovenske države ni imel. Pri presoji ustavne dopustnosti navedene izjave je treba izhajati iz strogega teksta, kakšne posledice ima lahko takšna izjava za državo, saj zelo vznemirja javnost in zavezuje in ali dejanje posega v specifično ustavno pravico iz 2. člena ustave (načelo, da je Slovenija pravna in socialna država), kar pomeni, da deluje po obstoječem pravnem redu in izvršuje pooblastila po pooblaščenih organih, na podlagi ustave in zakona. Prav tako je treba upoštevati 3. člen ustave (načelo delitve oblasti).

Tehtati je treba meje pooblastil in prekoračitve le teh, ki se ne morejo utemeljevati s človekovimi pravicami svobode izražanja. Uradna oseba je omejena v svobodi izražanja in je dolžna delovati v skladu z uradnimi pooblastili, zakonodajo in interesi svoje države. Za to jo zavezuje moralno in etično že funkcija poslanca. Demokratične države pri najvišjih predstavnikih oblasti ne ločijo zasebnega od javnega, vse mora biti moralno etično in v skladu s poverjeno funkcijo.

Človekova pravica do svobode izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja je res določena v 39. členu ustave. Vendar nasproti te ustavne določbe stojijo tudi načela o odgovornosti poslanske funkcije. Kadar oseba izvršuje uradne ali državniške posle, je vezana tako kot upravni organ ali sodišče na zakon in mora delovati v skladu s pooblastili, ki jih ima po zakonu. V mojem imenu in za moj račun ne more poslanec neke stranke, ki ga nisem niti volila, obljubljati, da bom plačevala iz naslova svoje zmanjšane pokojnine in davkoplačevalskega denarja odškodnine tretjemu. Tu se vse neha in odločno protestiram proti takšni samovolji.

Stranke koalicije niso zavzele svojega pravilnega stališča do izjave Iva Vajgla, saj bi po tej logiki lahko v skladu z načelom svobode izražanja posegel dispozitivno na vsako področje, za katerega ni pristojen in brez posebej opredeljivega pooblastila in razloga. Po tej logiki, bi lahko kdor koli od poslancev Hrvaški podaril slovensko zemljo in morje, kot je to storil Kardelj, ko je ob večerji v Savudriji z Bakaričem, gentelmansko podaril Hrvaški slovenska ozemlja, ker je to v skladu s pojmovanjem svobode izražanja parlamentarnih strank, ki bi morale zavzeti držo zakonitega in ne samovoljnega delovanje predstavnikov oblasti in zaščititi interese svojih državljanov. Po mojem mnenju gre za podcenjevanje pomena dejanja. Očitno bo treba razmisliti tudi o poslanski odgovornosti in moralno etičnem kodeksu ter sankcijah pri prekoračitvi pooblastil.

Nobene človekove temeljne pravice ali temeljne svoboščine pa ni dopustno omejevati z izgovorom, da se ta ustavna pravica ne priznava ali da se drugemu priznava v manjši meri. Koalicija se je postavila na stališče, da lahko opoziciji prepove razpravljanje o zadevi, ki še kako posega v interese državljanov. Ob tem sem si mislila: »Volk dlako menja, svoje naravi pa ne«. Dogajanje je bilo zelo podobno tistemu iz svinčenih časov, ko se je govorilo "to dovolimo" - "tega ne dovolimo". Kontinuiteta pač!

Dodatno pojasnilo

Po moji presoji:

1. naj bi Ivo Vajgl prekoračil meje  še dopustnih izjav in meje svojih pooblastil na uradnem obisku v tuji državi, saj ni imel nobene prvne osnove za prejudiciranje vprašanja o odškodninah, ki niso bile predmet narodovega konseza (izhajam iz objavljenega dokumenta srbske vlade in povedanega);

2. poslanci koalicije niso zavzeli pravilnega stališča v zvezi s pravico poslanca Iva Vajgla do svobode izražanja (39. člen Ustave), ker niso upoštevali argumentov, da je širši javni interes nad vsemi pravicami posameznika. Moralizacija pravice do svobode izražanja poslanca je predstavljala neznanje govorcev, ki očitno ne razumejo, da pravice, ki izhajajo iz širšega javnega interesa imajo pred vsakim individualnim interesom posameznika absolutno prednost.

Pri politiku se svoboda izražanja (39. člen Ustave) razume selektivno, glede na odgovornost, ki izhaja po naravi stvari iz te funkcije, ni meje med zasebnim in javnim. Funkcionarji so izpostavljeni družbenemu nadzoru in so dolžni ravnati ter prilagajati svoje obnašanje in delovanje višjim interesom države in naroda. Obnašanje in govor politika spadata v javno sfero, kjer koli in kadar koli nastopa in se politik pojavlja. Politik je javna osebnost. Politik pri uradnih obiskih predstavlja politiko države, iz katere prihaja in interese države, ki jo zastopa. Neresno in neodgovorno bi bilo, da politik na uradnem obisku govori kakšno je njegovo osebno mnenje o določeni zadevi in da daje izjave, za katerimi ne stoji uradna politika, izjave za katere ni po funkciji pristojen in spadajo recimo v pristojnost ministra za zunanje zadeve. Politik si ne more privoščiti »solo« nastope in polagati na jezik izjav, ki moralno zavezujejo državo, prejudicirajo stvari in so v nasprotju z interesi svojega naroda. Kar politik pove, ima svojo politično težo in svoje pravne posledice. Zato so osebnostne kvalitete politika ali javnega funkcionarja posebej poudarjene. Politik ustvarja javno mnenje. Politik naj bi izrekel manjše število premišljenih besed, ki imajo svojo težo. Politik ne more na uradnih obiskih iznašati svojih osebnih mnenj. Pri politiku se pravo zreducira na njegovo osebno odgovornost, ki izhaja iz funkcije in narave stvari njegovega delovanja. Politik mora delovati za blaginjo svojega naroda. Vzdržati se mora vseh dejanj, ki bi kakor koli postavljale svojo državo in narod v manj ugoden položaj.

3. koalicija se je obnašala do opozicije nedemokratično, ker jim «ni dovolila» oziroma jih je omejevala v njihovem nastopu.

ALI JE POLITIKA LAHKO PO ČLOVEŠKI MERI?

Srečujemo se z najrazličnejšimi vrstami političnega govora. Po pravilu gre za govorjenje v službi nekega deklariranega cilja, ki naj bi bil dosežen s posledično še nepoznanim učinkom, podpira pa ga določena interesna politična opcija, ta si prizadeva za uveljavitev svojih interesov vzpona na oblast ali za ohranjevanje in krepitev pridobljenih pozicij moči. Govorim na ravni splošnosti.

Politika daje tudi ljudstvu razumeti, češ, da so se čustveno odtajani in vizionarsko spregledani častilci mitov, naenkrat spremenili in postali dediči humanizma, ki imajo orodja za popeljati narod v svetlejšo prihodnost. V resnici gre za takšno vnovično razdeljevanje svetlobe, ki oslepi, čeprav je čas za pravljice že preživel.

Nikoli ne bo nobena politika po moji človeški meri; vse razkrivajo slepe pege v človekovem značaju, ker prikazujejo svojo voljo do moči v imenu zmanipuliranega ljudstva in narodovih hotenj po pravičnosti, svobodi, demokraciji in človekovih pravicah, ki ostajajo le deklarativno na papirju za dozirano uporabo pravšnjosti. Naprej jih ženejo večplastna in večsmerna polaščevalska hotenja zmagovati in večno vladati na polaščevalni način.

Svoje odslužene tovariše nekateri imenujejo kar s pajdaši, ki naj bi se pri nepoštenih dejanjih pajdašili s sovražnikom, in to samo zato, ker morda drugače razmišljajo. Ob tem pa ljudem pojo zimzelene melodije, narod pa čisto zagotovo ne ve, kdo jim sploh govori in kam vse to vodi. Nekateri posamezniki se srečujemo s svojimi lastnimi spodrsljaji lahkovernosti in prevelikega zaupanja.

Vse politike so žal, tragičen pojav človeštva. Politike obljubljajo ljudem, kar ne morejo storiti in svojih obljub izpolniti. V politiko se podajajo narcisi, ki improvizirajo vloge svojega ideološko pogojenega nastopanja in v ognjenih zubljih plapulajočega nekontroliranega lastnega intervertiranega čustvenega naboja, ki naj bi mobiliziral in sprožil čustva odpora proti krivicam, ki so jih morebiti sami doživeli. Koliko zlajnanih floskul slišimo, ki so namenjene vzbuditi na ceneni, slogovno nedodelani način občutek v očeh naroda, da imajo pred sabo odrešitelja.

Improvizacije se vrstijo na znani kulinarični način: retorično površno in čustveno črno - belo dozirano, dovolj za malega in nerazgledanega človeka, ki ne živi dobro. Pretirano sampoveličevanje in obljubljanje predstavlja vrtoglavo pilotiranje neveščega pilota, ki brez znanja, izkušenj in modrosti zarisuje po nebu vijuge, ki razvnemajo domišljijo, vendar nobena od zvijuganih črt ni načrt, po katerem bi kdo vodil in pripeljal narod iz kaosa v odrešitev.

Vse politike so rutinirane in sproti postavljajo v očeh opazovalca na laž izrečene ideološke parole, ki le multiplicirajo negativne učinke, ker razdvajajo narod, ekstremne pa ga porivajo v nesrečo. Ujete politike v stare rutine so neučinkovite, tragične in komične.

Vsem politikam se dogaja, da ko pridejo na oblast, puščajo narod ob strani in se zadovoljujejo z lastno samovšečnostjo. Narod jim je le sredstvo, ne pa cilj. Ljubezen do domovine jim je le žargon pravšnjosti za dosego svojih političnih ciljev, da se povzpnejo na oblast. Navidez prepoteni razkazujejo, kako se trudijo za narod, a ob tem se ukvarjajo le z lastno kariero in osebnimi travmami iz preteklosti, jih generirajo in prenašajo v masovno narodovo zavest kot zmedo, medtem pa mali, duhovno neosveščen in tudi manj izobražen, ob rob postavljen človek, brez človeka vrednega dostojanstva, do skrajnosti razžaljen in obubožan pripadnik naroda, izgublja stik s samim seboj. Ob tem je treba vedeti, da v njem rastejo negativna čustva in srd, ki ga ni težko mobilizirati, saj nima kaj izgubiti.

Politiki zastirajo človeku jasen pogled in zamegljujejo tisto, ker v resnici človek potrebuje, da bi bil usmerjen k smislu svojega življenja in preživetja v lastni identiteti. Okrnjeno je oko, ki omogoča jasnost videnja in um, ki omogoča sposobnost lastne presoje. Narod je prav vsem politikom, brez izjeme, orodje za dodajanje smisla izključno stvarem, ki politiko ustvarjajo in politike ustoličujejo ter jih ohranjajo na položajih, kakor tudi stvarem, ki so v prid le njihovim osebnim ambicijam in koristim tistih lobijev, ki molzejo narod. Nikjer ni toliko sprenevedanja in laži, kot je v politiki.

Jezik, s katerim se narod nagovarja v medijih, je odtujen, neiskren in netransparenten. Prodornemu opazovalcu postaja jasno, da politik govori le o sebi in vzvodih oblasti polaščevanja lastnega naroda.
Ljudstvo pa nima tako izurjenega kazalca in izostrene pameti, da bi reklo: »Nehajte, ne verjamemo vam! Preveč demagogije nam servirate.« Najbolj iskrena se mi je zdela izjava nekega mladeniča, ki je rekel: »Vi nas provocirate, potem ko bo šlo zares, pa bomo mi »najebali«.

Očitno je, da ne bomo mogli kot narod zmagati pri uveljavljanju svojih nacionalnih interesov, ker hotenjem navadnega človeka ni moralno etično politika poštenega ravnanja na dosegu, da bi obrnili vloge in dosegli, da bi poslanci ljudstva prenašali narodovo voljo v dejanja. Na tej točki se vse sprevrže.

Rešitev vidim v ustvarjalnem življenju posameznikov in modrih potezah, kadar je narodu dana možnost za odločanje.

Kot človek se zoperstavljam oživitvi družbenega upanja, da bi lahko revolucionarna in nasilna politika pripeljala do etičnega in moralnega življenja naroda. O tem nas je že zgodovina poučila. Narod ne more biti strelovod za osebne frustracija posameznikov na pohodu v politiko in tudi ne tistih, ki so že zasidrani v sami politiki, kajti narod sam na sebi je že preveč frustriran in nesrečen zaradi izkoriščevalske situacije, v katero ga je pahnila politika. Nihče nima toliko narodovega pedigreja, da bi narod izrabljal in neodgovorno filozofiral o idealih in vrednotah češ, da jih drugi nimajo, sam pa jih ima v tolikšni meri, da predstavlja odrešitev. Osebno čutim odpor do trgovanja z zavestjo ljudi in prodajanjem pridevnikov kaj je resnica in kaj je laž.

Ni naključje, da vsaka kriza vrže na površje osebe, ki imajo sami potrebo postati povzročitelji še večjih kriz in pahniti ljudstvo v nesrečo. Teh svojih vgrajenih mehanizmov, se ti niti ne zavedajo. Onkraj lahkovernih družbenih upanj in vizij, se ničesar dobrega ne zgodi, če se stvari lotevamo površno, površinsko in ideološko prenapihnjeno v smislu biti na delu, kot da smo center sveta, ne da bi upoštevali ravnotežja sil, ki nas upogibajo, ker smo si jih sami izbrali za sopotnike. Ne bom rekla, da imam povsem prav, vendar tako subjektivno občutim to prisotno situacijo. Zgodovinsko gledano se je ljubezen do domovine zgodila prva, vse kar ji je sledilo in kar se dogaja, pa je bilo obrnjeno proti njej.

Svet je poln posameznikov, ki hočejo splavati na površje in potrebujejo velike teorije in velike besede odrešiteljev in jasno je, da jih je na delu veliko, čedalje več in preveč za ta majhen narodov čebelji panj. Inertna družba in inertne inštitucije so odraz politike, kakršno imamo. Kako dojeti to današnjo stvarnost, pa je stvar interpretacije vsakega posameznika, da njegov razum dojame, kaj se pravzaprav z nami kot narodom dogaja in v kakšno nesrečo nas lahko še pahnejo.  Da okrog nas vlada depresivno vzdušje, je odveč govoriti. Sistem, ki si ne dovoljuje samega sebe znotraj prenoviti, dopušča več možnih in nepredvidenih zasukov. Vprašajmo se kdo so podeljevalci smisla našemu življenju. Če ne bomo zehali in prižgemo luč v sebi, bomo morda uzrli paradoks, ki nas vodi k nesmislom. Le-ta tiči v nas samih.

Komentar najboljšega blogerskega časopisa  Novi svet - Najboljša sporočila slovenskih blogov na enem mestu   - izbrani blog na TV MMC  -

Tatjana Malec govori o različnih vrstah političnega govora. A prav v nobeni retorični spretnosti politike in politikov ne najde pravilne in ustrezne vrednote, ki naj bi vodila kreatorje državne blaginje. Blogerka opaža, da že zgodovina jasno kaže, da se v ospredje vselej uspe prebiti le tisti nevarni žilici po polaščevanju in zmagi, dobrobit posameznika in `navadnega´ predstavnika pa zmeraj potone v pozabo. Izredno dovršen zapis, ki bo odprl oči vsakemu, katerega so do sedaj zavajala politična slepila boljše prihodnosti.

JOSEF FRITZL DOSMRTNO V PSIHIATRIČNO KLINIKO

Josef Fritzl bo do konca življenja zaprt v psihiatrični bolnišnici. Sodbo naj bi sprejel kot logično posledico svojih dejanj. Navzven ni kazal čustev. "Zdaj so žrtve zanj pomembnejše od njega samega," je dejal odvetnik.

Tako kot zahtevajo različne vrste bioloških odpadkov različne režime, ki jih je v dobro ljudi in okolja potrebno strogo upoštevati, kar zahteva tudi določen nadzor, lahko isto pravilo prenesemo tudi v naše moralno življenje, kajti človeštvo ima tudi svoje odpadke ali odpadnike. Fritzl iz Amstettna je ena izmed njih. Posiljeval je svojo lastno hčer 24 let, tudi pred očmi otrok.

Ob tem se lahko vprašamo ali imamo tudi med nami kakšnega Josefa Fritzla, za katerega ne vemo. Morda je prav sedaj in nekje tudi pri nas kakšna Elisabeth Fritzl, ki jo oče posiljuje in se ji v temi rojevajo otroci, ki bodo čez nekaj let brez zobovja, rahitični in zaostali zagledali luč sveta.

Segregirani Elizabethini otroci namereč so anemični, brez zob, komaj kakšno besedo znajo napisati, saj niso niti vedeli, da šola obstaja. V bunkerju razen ene televizije, radia in video ragistratorja, ni bilo ničesar drugega za njihov razvoj. Sedaj se z njimi ukvarja veliko psihologov za mladostnike in odrasle, terapevtov, nevrologov, logopedistov in fizioterapevtov, je pojasnil Berthold Keppinger, direktor klinike v Amstettnu. Vsak od teh pacientov ima ločeno terapijo glede na različno simptomatiko. Vsi pa trpijo za klavstrofobijo.

Times je prvi objavil podrobnosti o zdravstvenem stanju treh otrok in vnukov hkrati Avstrijca Jozefa Fritzla s hčerko Elisabeth, v starosti 19, 18 in 5 let, ki so živeli v celici, ki meri 50 do 60 m2 v kletnih prostorih, pod hišo in niso bili nikoli zdravniško pregledani, nikoli pri nobenem zobozdravniku, hči Kerstin je izgubila vse zobovje, vsi imajo probleme z imunsko odpornostjo organizma, trpijo kronično anemijo in pomanjkanje vitamina D, ki regulira presnovo kalcija in izgradnjo kosti. Otroci niso nikoli videli dnevne svetlobe, kar jim je povzročilo tudi probleme s slabovidnostjo, bili so prisiljeni hoditi sključeno pod stropovi, ki so bili visoki le 1,70 m in so se razvili s skrivljeno hrbtenico.

Medtem ko polemiziramo o upravičenosti dosmrtne ječe, lahko samo pritdimo: »Dosmrtno ječo da!« Ob tem se pa vprašamo ali ni ta človek bolni um? Kaj na tem svetu lahko upraviči tako okrutno dejanje, da se lastni oče spozabi nad svojim otrokom, da svojo lastno hčer 24 let zapre v kletne prostore in ji zaplodi 7 otrok in enega mrtvega celo sam zažge v peči. Tak oče ni slaboumnež, saj je bil po poklicu elektroinženir in je v javnosti veljal za uglednega meščana, temveč je do fundamenta izprijena oseba, brez slehernega moralno-etičnega in človeškega zadržka in usmiljenja do bližnjega, ki ga trpinči. Tako strahoten incest je nasilje, tiranstvo in sadizem brez primere. Hkrati se pa vprašamo kakšni dejavniki lahko sprožijo takšne človeške odklone in nagnjenje do uživanja v mučenju in poniževanju sočloveka, zlasti z dosego spolne zadovoljitve nad svojim lastnim otrokom. Seks je pri okrutnem sadistu le še eden izmed možnih načinov, kako vzpostaviti dominantnost. Popolna moč nad osebo, ki jo ponuja seksualni odnos, je za sadista idealno okolje. Fritzl je očitno užival v bolečini in nemoči hčere, ko je igral dominirajočo osebo. V bolečini hčere ni iskal le seksualno zadovoljstvo, temveč in predvsem zadovoljstvo, da je pokazal svojo lastno dominacijo in premoč. Vsa bolečina, ki ji jo je povzročil, ga je navdajala z občutkom večvrednosti, da nad bitjem, ki ga je sam ustvaril in o njem odloča o življenju in smrti.

Usmiljenje do takega človeka, kot je Josef Fritzel bi bilo minimum pravičnosti in nevarnost za še okrutnejše ponovitve, če bi bil kdaj odpuščen na prostost. Za takšno človeško pošast bi se zavzemala za tolonsko načelo: »Zob za zob, brez odpuščanja«. Če primerjam Trobca, ki je sežigal ženske v peči, je Josef Fritzl storil neprimerno hujši zločin.

Kakšen je lahko psihološki okvir takega človeka? V jedru gre za izgubo stvarnega čuta, za blaznost, ki lahko tiči tudi v sestavi kromosomov, v genih, v okrutni vzgoji. Vendar to so le ugibanja. Takšen primer bi težko uvrstili med umske bolezni.

Incest sodi v dejanje spolnih perverznosti. Takemu človeku pomeni sadizem nad lastnim otrokom in trpinčenje hčere užitek. Zelo podobno kot pri nekrofiliji, spolnem občevanju z mrtvo osebo, ki je značilna ob posilstvih z umori. Spolno zlorabljanje mrtve žrtve je nekakšen nekrofetišizem. Pri zlorabljanju duševno strte in ponižane hčere pa gre za nekrofetišizem do lastnega otroka, vse od oskrunitve in ponižanja njene duševnosti, uničenja njenih čustev in sadističnega uničevanja v incestu rojenih otrok. Strahoten zločin, hujši kot umor in pokol.

Jozef Fritzl je težka psihopatska osebnost, ki mu tudi kastracija ne bi pomagala. Takšna osebnost se lahko izrodi tudi zaradi mučnih doživljajev v mladosti in takšna skvarjena mladost gre v smeri patološkega razvoja. Gre za človeka, ki naj bi bil najverjetneje v zgodnji mladosti izpostavljen težkim psihičnim travmam. Lahko mu je tudi ambivalentno čustvo do očeta močni izvor za razvoj tako nerazumljivo težkega odklona. Razvija se zaostalo infantilno stanje, potlačena narcistična znamenja, da vlogo ženske izbranke prenese na svojo lastno hčer, ki jo užije s kanibalskimi strastmi.

Vsaka poslednja zmota in spozaba je hujša od prve. S premočno očetovo podobo vstopi v zaželen odnos s hčerjo najprej s perverznim ogledovanjem, nagovarjanjem, vzdraženjem, tipanjem, eksibisionističnim razkazovanjem genitalij ter slačenjem in razgaljenjem nje. Vse se spreminja v perverzno igro spolnosti.

Možno je tudi, da hčerka, lačna očetovske ljubezni, je v začetku sprejemala takšno približevanje očeta kot izraze očetovske starševske naklonjenosti. Ob morebitnem začetnem spolnem ugodju in užitku je hči razvila deviirano nagnjenje do očeta, ki se ga je potem sramovala in je hotela očeta pred družino in javnostjo razgaliti in oče se je naklepno odločil, da bo hčerko spravil v bunker, jo nasilno zavezal in s silo ukrotil, da bo to početje prikril. Verjetno je bila z njim že noseča. Po mojem mnenju je bil to proces, ki se je razvijal in stopnjeval v družini tudi več ali manj pred očmi Josefove žene. Nihče se ne vpraša kakšna osebnost je bila njegova žena. Da ničesar ni opazila, ne vzdrži. Povsem možno je, da so se zaradi očetovega tiranstva, razvili v družini sadomazohistični odnosi. Možno je tudi, da se je njegova hči tudi samokaznovala, ker je doživljala materinstvo z očetom s krivdo ne le napram sebi, tudi napram materi in da se ni hotela več prikazati pred njene oči in v javnost. Najverjetneje so se tu mešala razna paranoidna ambivalentna čustva sovraštva, ljubezni, brezobzirnosti, ljubosumja, obračunavanja med Josefom in njegovo ženo vse do groženj in očitkov in samotrpinčenja. Odnos ni tako preprost in enostranski, kot ga prikazujejo mediji. Psihologi in psihiatri pa o tem molčijo v interesu otrok in v izogibanje razburjanju in zgražanju javnosti.

Mati je za stanje zagotovo vedela. Saj članom družine take stvari ne morejo ostati prikrite. V kleti je bila televizija, radio in slišati je bilo glasove ter govorico in jok otrok, slišati je bilo tudi običajen ropot. Tudi hrana in druge potrebščine se ne morejo prinašati v hišo neopazno. Tudi perilo hčere in otrok je moralo biti nekje oprano in posušeno. Pri rojevanju otrok je moral nekdo sodelovati in prerezati popkovino. Potrebno je realno ovrednotiti okolje in razmere, v katerih se je lahko takšno suženjstvo dogajalo. Zelo naivno je prikazovati javnosti, da je hči pisala pisma, da je v sekti. Verjetno jih je tudi pisala pod silo grožnje, vendar kaj je njena mati storila, da bi hčerko našla. Ničesar, ker naj bi tudi ona nekaj prikrivala. Mislim, da gre tu za primer krivde, ki ga je celotna družina sprejela v svoje breme, da je svoj lastni razpad in sramoto prikrila pred javnostjo. Vso umazano igro pa je vodil Fritzl, ki kot je povedala njegova svakinja, ni nikoli trpel ugovorov. Seveda za moralno spodobno družbo se spodobi, da prikaže Josefa Fritzla kot duševno moteno osebo, sebe pa v luči brezhibnosti in čistosti, ki prižiga sveče v znak solidarnosti. Zelo splošna in medicinsko-psihološko pomanjkljiva je takšna ocena o duševni motenosti. Da je to diagnoza tudi sedanje družbe, v kateri razpadajo vrednote, si ne bo nihče priznal.

Slovenski mediji so veliko pisali o odkritjih, in sicer, da je policija pozvala okoli sto ljudi, ki živijo v soseski, naj posredujejo kakršnekoli informacije o dogodkih v zvezi s primerom Fritzl. Tako bodo lažje zbrali vse podrobnosti o skoraj četrt stoletja dolgem mučenju. "Morda je kdo opazil kaj pomembnega, kar se je takrat morda zdelo nepomembno," je na novinarski konferenci povedal preiskovalec Franz Polzer. Preiskovalci preprosto niso mogli verjeti, kako je lahko imel Josef Fritzl hčer in otroke tako dolgo zaprte prav pred nosom sosedov in pristojnih organov, nihče pa ni opazil ničesar.

Shema in lik osebnosti Josefa Frtizla spada v klinično območje. Zagotovo pa je, da je kriminalec, kakršnega si ljudje niti v domišljiji ne moremo zamišljati.

Policija je preiskovala tudi, ali je Josef Fritzl povezan z umorom, ki se je zgodil pred 22 leti. Novembra 1986 so potapljači v jezeru v Kienbergwandu našli truplo 17-letne Martine Posch. Njeno golo truplo je bilo zavito v plastično vrečo. Sumili so, da je šlo za spolni zločin. Ravno v tistem času pa sta zakonca Fritzl ob omenjenem jezeru imela v lasti penzion. Poleg tega je bila njuna takrat 20-letna hči Elisabeth zelo podobna žrtvi. Žrtvinih oblačil še vedno niso našli, zato so tedaj sumili, da jih je morilec vzel kot nekakšno trofejo. Preiskovalci so očitno temeljito preiskali hišo Josefa Fritzla. Pravijo, da bo težko dokazati povezavo med Fritzlom in umorom, saj je težko preiskati 22 let star alibi.

Hermann Gruber, predstavnik za stike z javnostmi v občini Amstetten, je ob izbruhu afere še sporočil, da so gasilci leta 1999 opravili rutinski pregled stanja napeljave centralne kurjave v "hiši groze", kjer je Josef Fritzl 24 let skrival svojo hčer in njune otroke. "Gasilci so se odpravili tudi v klet hiše, v poseben zapečaten prostor s centralno pečjo, vendar niso naleteli na žrtve incesta," je tedaj dejal Gruber.

Seveda primer je tako pretresel svetovno javnost, da ga Avstrija želi čim prej pozabiti.

Josef Fritzl je menda pred časom (približno pred šestimi meseci pred izbruhom afere) nameraval svojo hčer in njune tri otroke, ki jih je zadrževal v kleti, izpustiti na prostost. "Osvoboditev" je načrtoval tako, da bi bilo videti, kot da se je hči s svojimi otroki skesano vrnila domov k staršem. Znano je, da je Fritzl svojo hčer Elisabeth silil k pisanju pisem, v katerih je sporočala, da živi v neki sekti.

Nemški časopis Bild je navajal Fritzlovega prijatelja Paula H., s katerim sta dvakrat skupaj odpotovala na Tajsko. Paul H. je povedal, da je Fritzl na Tajsko odpotoval brez žene. Ta je namreč ostala doma in skrbela za otroke. "Na plaži ga je dolgo masirala neka mlada Tajka in v tem je zelo užival," je za časopis Bild povedal Fritzlov prijatelj. Nekega dne je Fritzla zasačil, ko je kupoval večerno obleko in izzivalno spodnje perilo. Fritzl mu je priznal, da so darila za njegovo tajsko dekle. Prosil ga je, naj tega ne izda njegovi ženi. Paul H. je še povedal, da je Fritzla na domu obiskal trikrat, nazadnje leta 2005, vendar za otroke v kleti ni vedel.

Različni mediji poročajo še o tem, da naj bi bil Josef Fritzl okoli leta 1960 obsojen za spolni napad, vendar kartoteke o tem ne obstajajo. Res pa je, da kartoteke po določenem času izbrišejo. Londonski The Times navaja 50-letno Fritzlovo sosedo, ki se spominja svojega otroštva. Ko je bila stara deset let, so se otroci bali igrati v Fritzlovi bližini, ker so se širile govorice, da je posilil neko žensko in bil zaradi tega tudi v zaporu.

Za takšne primere kot je Josef Fritzl bi bila dosmrtna ječa edino pravilna kazenska sankcija, vendar za Avstrijce je spodobneje, da ga razglasijo za duševno motenega in pošljejo v psihiatrično bolnišnico. Seveda v zaporu se mu pa ne bi godilo dobro, saj se kaznjenci strahotno znesejo in izživljajo nad takimi, ki so zagrešili incest in se spozabili pred zakoni naravnega prava.

Da je treba voditi register pedofilov pa nam ta primer še kako potrjuje.

V psihologiji se skoraj vedno skrčijo vprašanja na območje nadarjenosti in prirojene inteligence, bolj malo pa na vprašanja, ki pri človeku sprožijo tako strahotno deviacijo, da zagreši incest, pedofilsko zlorablja otroke in jih ubija. In vendar so tudi za to znaki, ki oblikujejo človeka. Do kdaj bomo prikrivali vzroke za bolno družbo?

Pri dosmrtnem zaporu ne gre za sankcijo maščevanja družbe, temveč za varnostni ukrep, da je družba zaščitena pred takim, ki je zakrivil tako strahotno dejanje. Trobec je storil samomor, vendar če bi prišel iz ječe po 30 letih, bi lahko znova storil iste zločine in ubijal. Pred posiljevalci, pedofili in kriminalci najtežje vrste morajo biti ljudje zaščiteni s tem, da so take osebe izolirane, da znova ne storijo istih dejanj. Prevzgoja običajno ni učinkovita. Dokler ne bodo iznašli in vgradili čipa za človeško popolnost, bo žal svet tako funkcioniral. Praksa kaže, da se takšni kriminalci, ko psi nehajo lajati, znova odpravijo na pohod.

Seveda nima nihče drugi pravice izrekati sodbe kot sodišče, ki jo je danes že izreklo, vendar primer je takšen, da se javnost zgraža in se izrekamo. Z javnim mnenjem se ugotavljajo vrednostne pravne, psihološke in sociološke razsežnosti primera, ki nas navdajajo z močnim občutkom odpora in spraševanja človeške vesti. Zakaj? Kako je to mogoče?

Incest, kakor tudi pedofilija, do take mere nasprotujeta naravnemu pravu, da se ob takih primerih človek zgrozi. Primer se dotika subjektivnega v nas. Človek se vpraša zakaj se lahko človek odloči in se sprijazni s svojo monstruozno identiteto očeta posiljevalca lastne hčere, ki nasprotuje animalnemu. Na mesto nežne očetovske roke ima biološki oči - zver nečloveško šapo in kanibalsko čeljust.

Za ljudi niti ni več tako pomembna zlikana logika pravosodja, ki je primer obravnavala iz izrekla sodbo. Slika tistega malega kletnega stanovanja, v katerem je hči nasilneža prestajala nečloveške muke, nima podatkov o trpljenju in strahu, ki ga je prestajala s svojimi v incestu rojenimi otroki. Nikoli ne bomo videli joka, nasilja in oblik izživljanja izprijenega očeta ter počasnega umiranja človekovega dostojanstva, ker je vse to ostalo za kletnimi zidovi in nenazadnje tudi zidovi tiste hiše, v kateri so stanovali in živeli ljudje. Tudi slike hčerinega telesa, ki je rojevala v kleti in muk, ki jih je prestajala brez strokovne pomoči pri porodih, nikoli ne bomo videli.

Sam sodni proces ni bil spektakel, ker so ga izpeljali po hitrem postopku, s čim manj medijske pozornosti. Seveda nekateri že kujejo dobiček, hči bo napisala knjigo, ki jo bo brezvestna družba razgrabila, torej svojo nesrečo bo hči skomercializirala in ponujala množicam ljudi v branje in pred TV ekrani svoj užitek. Upravičeno se lahko vprašamo o etičnosti takšnega dejanja. Kdo bo imel nalogo izmitja sramote tudi za Avstrijo? Marsikaj se zaradi koristi žrtev odvija za zaprtimi vrati. V pravni retoriki se o krivcu govori, da je neprišteven. Vendar meja med neprištevnostjo in naklepno, hoteno in zavedajočo se izprijenostjo, ki jo nosi v sebi Frankesteinova pošastna očetovska figura, ne bo nikoli v celoti obelodanjena. Veliko nacističnega je v njej in v tem primeru, je omogočilo neskončno uživanje v sadističnih gonih in trpljenju žrtev. Resničnostne najbolj obskurne družinske relacije ne bodo nikoli ugotovljene. Lahko si jih samo predstavljamo in glasno obsojamo.

Uvodna stran  |  Bibliografija  |  Novo objavljeno I.  |  Literarni porton  |  Poezija  |  Proza
Genealogija  |  Galerija  |  Knjiga bralcev  |  Stiki in povezave  |  Slovenska imena mesecev  |  Kotiček za Slovence po svetu  |  Slovenec sem!  |  Raziskovanje nekega primera  |  O smrti   |  Blog I.  |  Današnja misel  |  Luske hibridne samorodnice  |  Aforizmi  |  Poglejte kaj je danes novega!  |  Objavljene vsebine od 1.4.2008 - 31.3.2009