OČETU, ČRNEMU BRATU (1913 -1969)
Le vstani, vbôrni národ moj,
do dánes v prah teptán,
pepelni dan ni dan več tvoj,
tvoj je - vstajenja dán!
(Iz Pepelnične noči, Simon Gregorčič)
do dánes v prah teptán,
pepelni dan ni dan več tvoj,
tvoj je - vstajenja dán!
(Iz Pepelnične noči, Simon Gregorčič)
Začetek otroštva je bil svetal
kot božji hram v Pepelnični noči.
Obris prijaznega sončnega dneva.
Zlati vežni prag domače hiše,
ljubeča mati Marjuta in oče Pepo.
Deček je bil še zunaj časa, ki je prihajal.
Z zavojčkom sreče pod vsakim brstom
je cvetel, še skoraj brezglasen
in lahek kot regratov puh.
Iskra, v kateri je cvetel vrtinec mladih sanj.
Na začetku je bil še naiven in otročji.
Otrok z blagozvočno domačo govorico.
Iz zemlje je zlezel čriček in zapel,
še preden je kot dijak preslišal
svojemu ušesu neznano govorico
v tujih šolskih klopeh, kjer je na zidu pisalo:
Qui si parla soltanto italiano!
Da je hodil v šolo z belo čepico na svetlih laseh,
se spominja sošolec Just Brezigar.
Naj srce okleva ali umre?
Vesti ni strah! Srce zna radostno peti,
um brati slovenske knjige in govoriti po domače.
Nezmotljiva zrelost v srcih domoljubje.
Prav nihče od mladeničev ni več posedal
pod drevesi pri Soči in počenjal mladostnih norčij.
Vžgala se je iskra in razplamtela.
Kazalec se je iztegnil kot živec in zapretil:
Ne jemljite nam Primorske, ne teptajte nam jezika!
Tega ne bomo dopustili, borili se bomo.
Raznosili so letake po Gorici in zanetili upor.
Grenkoba, bolečina in znoj so obšli mlada telesca,
ko so dijačke odkrili in jih odpeljali v tuji zapor.
Vklenjene za noge in roke, povezane z verigo,
so jih fašisti gnali po mestnih ulicah v Gorici.
Vsi, do zadnjega so bili izključeni iz fašistične šole.
France Bevk je to vedel in zapisal zgodbo
o Črnih bratih, o Petru, Janezu Matevžu, Jerku,
o dijačkih pod ključem, ki jih pretepajo in mučijo.
Vedel je, da še niso imeli rok s pestmi,
pa so bili že deležni brc in klofut.
Tepli so jih, da bi spregovorili,
prosili odpuščanje in molili v tujem jeziku.
Črni bratje so bili res še otroci,
ki niso vedeli za skrbi, nemirni spanec
in neprespane noči, dokler Jerko iz Cerovega
ni pod udarci fašistov podlegel.
Prestrašeni so se poskrili v skrivno kaverno
pri Soči, v staro skrivališče snovanja upora
in se odločili: »Vsi za enega, eden za vse!«
Zgodili sta se kljubovalnost in odločni upor.
Upreti se tujcu, divje scepiti fašiste,
jih upogniti, jih ukriviti, sleči črnino z njih,
oslepiti srepe poglede, jim sezuti črne škornje.
Jih odgnati s Primorske!
Le komu bodo pravili: Schiavi? Nam že ne!
Plamtele so iskre v modrem mesu od udarcev,
razbarvali in obledeli so se jim nasmehi,
povesili pogledi pod udarci po šibkih telescih.
Bolečina je pekla in iskra je v duši tlela.
Glasilke niso mogle rjúti in val krvi preglasiti.
Teža neizlitih ploh je pritiskla in jih upogibala.
Ne, ne boste raznarodovali dedinje očakov,
izganjali in mučili Čedermacev!
Mostove bomo vrgli v zrak! To si zapomnite!
Na stenski uri je gong bìl v prazno.
Težo črnine so merile tehtnice v očeh.
Pomikali so se skozi temne hodnike.
Ne bodo več utapljali v mašinskem olju
naš jezik in ga izlivali v grla Primorcev!
Ne, ne bodo nas uničili!
Borili se bomo, dajte nam orožje v roke!
Brezbrižen, skoraj brez spomina je bil svet,
ki ga je čas otrpnil in otopel, misleč:
Saj to so bili le otroci, male čebelice,
ki so tujcu pokazale le svoje želo kot ose!
Črni bratje, so res bili še skoraj otroci,
a hkrati že odrasli možje!
Hvala jim, ljubili so svojo domovino,
svoj materni jezik!
Slava jim!