nerve pain amitriptyline
nerve pain amitriptylineVOJNA IN POVOJNA LETA
Uvodna misel
Običajno ljudje pišejo samo sončne spomine na svoja šolska leta in mladost. Tudi jaz bi se rada spominjala le na tiste osrečujoče trenutke svojega življenja in pozabila na vojno, ki je uničila kulturo in človečnost ter izmaličila duševnost mnogim ljudem. Otrokom pa je zapustila neizbrisen pečat preganjanja, prikrajšanosti in težkih časov. Želela bi si samo dolgi mir, vračanje v kraljestvo tistih otroških spominov, ki so me osrečevali in mi dali razumeti, da je življenje vredno živeti, da je sožitje pomembnejše od sovraštva, da je mir plemenitejši od vojne, da je ljubezen najmočnejša sila nad vsemi silami sveta.
Doživela sem marsikaj, kar mi je oslabilo zaupanje v vest človeštva. Poleg lepega, sem doživela tudi surove dogodke, ki se niso zgodili samo med vojno, temveč tudi po njej. Življenjska sila me je silila k novemu zagonu in da vse, kar je bilo neprijetnega potisnem v podzavest. Pozabiti pa ne morem. Najbolj žalostno je, da ob vsakem nasilnem vzponu določenih osebkov na oblast, zavlada primitiven človek, civiliziran in izobražen pa se mora umakniti, nasilno preoblečen v občutek manjvrednosti, ki vzpostavlja sramotno podrejenost. Ta sodba je nastala v glavi otroka, dokončno pa se je oblikovala v zavesti mladenke. Dolga leta sta jo skrivala strah in slabost, občutek, da se o teh stvareh ne sme govoriti in vznemirjati drugih. Da je treba stvari preseči, ker je bil vojni čas. ( Na sliki moja starša)
Spomini na zgodnja predšolska in šolska leta
Svoja najbolj zgodnja otroška leta bi opisala kot srečna. Z očetom in psom sem hodila k Soči in uživala svoje najbolj zgodnje otroštvo. Vmes sem hodila na počitnice s svoji noni Francki Breščakovi v Dobravlje, s stricem Stankom Breščakom sem se na kolesu vozila na predstave amaterskega gledališča v Velike Žablje, ki jih je stric režiral, za katere pa fašisti niso smeli vedeti. Spominjam se, da sem stara komaj 5 let na koncu igre recitirala pesem:»Glavica je zaspana, posteljca je postlana, vsem želim lahko noč, pojdimo urno proč.« (da nas ne odkrijejo fašisti).
V prvi razred osnovne šole sem hodila v fašistično šolo v Solkanu, oblečena v črno haljo. Drugi razred pa sem obiskovala pri Uršulinkah v Gorici, vendar nisem letnika dokončala zaradi neprestanih alarmov in preletavanja angloameriških letal.
Namesto v šoli, sem preživljala dneve in noči v kaverni iz prve svetovne vojne ob Soči, kamor se je zatekalo prebivalstvo, ko je zategli zvok oznanil pretečo nevarnost letalskega napada. Ded zaradi bolne noge (v nogi je imel šrapnel iz prve svetovne vojne) ni mogel bežati, zato se je ob alarmu zatekel v klet. Vmes nam je skuhal enolončnico, ki jo je mama prišla iskati in nam jo prinesla za kosilo v kaverno ob Soči. V mrzli in vlažni kaverni sem zbolela in mama me je peljala v Kromberk, kjer sem ob skrbi neke dobre družine počasi okrevala.
Zaradi vojnih razmer, je moja mama naložila nekaj stvari, mene in brata na dvokolesni voziček »borelo« in naju iz Solkana odpeljala v 25 km oddaljeno svojo rojstno vas Dobravlje pri Ajdovščini. Vendar tudi v Dobravljah so potekali boji, partizani so napadali iz sosednjih 'brdc' vse kar se je po cesti premikalo. Ponoči je bilo slišati pokanje pušk in mitraljezov. Tudi tu nismo živeli v miru. Mama je zbolela in ležala v neki drugi bolj varni hiši.
Mamine sorodnice so delovale kot partizanske aktivistke. Dve sestri, Mara in Ema Rustja sta bili zajeti in odpeljani v nemško koncentracijsko taborišče. Zavladal je strah. Njuna sestra Silva je bila partizanska kurirka in se je bala, da jo odkrijejo. Tudi njihova sestra Polda je delovala za partizane. Bili so zelo nemirni časi. Vsi smo verjeli v partizanstvo in osvoboditev. Na partizane smo gledali kot na odrešitelje. Zaupali smo jim, to so bili naše domači fantje in možje, ki so se borili za nas.
Spominjam se, da je na 'Globoki cesti' med Dobravljami in Potočami voz s svetokriškimi menihi naletel na mino in da so vsi zleteli v zrak. Pozneje sem videla prizorišče, ki je bilo zares nekaj grozljivega. Nemci so dne 23. 9.1943 požgali mamino rojstno hišo. Ljudje so pomagali rešiti le dve vreči koruze. S koruzo smo preživeli v begunstvu. Največ smo bili pri sorodnikih, pri družini Rustja, vendar tu ni bilo varno in smo se morali skrivati tudi drugod.
Med vojno smo nekaj krat odšli iz Dobravelj obiskati tudi ostarelega in bolnega nonota v Solkan, ki je ostal v hiši sam. Oče je bil interniran v Dachauu, družina v begunstvu. Spominjam se bombnega napada na solkanski most 15. 3.1945. Ljudje se drli z ulice in se zatekli v našo klet. Skozi okno sem videla vse nebo razsvetljeno z »racami«, tako smo jim pravili. Ded me je tolažil, da naj bomo brez skrbi, ker da je klet velbana. Slišati je bilo bombne eksplozije, vsi smo si mašili ušesa, da nam bobenčki ne bi počili.
Po bombnem napadu so se valili oblaki prahu po ulici. Po tleh in po posteljah v sobah je bilo razbito steklo. Tedaj je bila porušena tudi pokopališka cerkvica Svetega Roka in poškodvan spomenik moje babice Marjute Grosar, ki je bil tik za obzidjem cerkvice. Še danes samevajo na grobu za spomin na ta pretresljiv dogodek kosi stranskih vaz, ki so krasile spomenik v obliki razprtih cvetov. Spominjam se tudi bombnega napada dne 20. 2.1945, ko je bila porušena kapelica Svete Trojice.
Med vojno sem bila največ v Dobravljah, čeprav so šolo in domačijo moje mame nacisti požgali. Otroci nismo hodili v nobeno šolo. Živeli smo z odraslimi od danes na jutri. Edina skrb je bilo preživetje.
Partizani so požgali hišo dr. Stanka Vrčona (12.9.1913 - 2.7.1976). Spominjam se tega dogodka in vselej, ko sem šla mimo, sem se vprašala, zakaj so to naredili partizani, če so pa nam zažgali hišo nacisti. Ljudje so pravili, da so Vrčonu, po domače Stanku Jozotovemu hišo zažgali, ker naj bi bil domobranec. Kot otrok teh pojmov in opredelitev še nisem razumela.
Iz slovenskega emigrantskega tiska Ave Marija, Lemont Ilionis, 1976 pa sem prebrala o drugačni podobi Stanka Vročona, kot so jo nam otrokom prikazovali. Pišejo, da je bil po značaju in naravi velikan, spoštovan in cenjen od prebivalcev 3 milijonske Bay-aeree, da so ga vsi poznali kot zdravnika najrevnejših, ki jim je nudil svojo pomoč ponoči in podnevi. Tudi v delih, kamor se ponoči noben drugi zdravnik ni upal. Nič ga ni moglo odvesti od njegovega samaritanskega dela. Bil je večkrat tudi napaden, okraden, celo avto je izgubil, a ne glede na nevarnosti, katerim je bil izpostavljen, je rekel, da je bolje, da stotine opeharijo mene, kot da bi eden sam potreben, ostal brez pomoči. Ob njegovi smrti je žalovalo vse mesto. Radio in televizija sta oznanila žalostno vest z besedami »Preminul je zdravnik ubogih, svetniški dr. Vrčon.« Celo kralj ciganov ciganske kolonije Zapada se je priklonil njegovemu spominu. Zdravniki so v počastitev njegovega spomina ustanovili pri Saint Mary's Hospital posebno štipendijo. Neprekosljiv je bil v zvestobi in ljubezni do svojih prijateljev in bolnih. V tisku piše, da je imel Vrčon zelo težko življenje, da je bil iz skromne hišice v Dobravljah na Vipavskem, da se je moral težko boriti, da se je prikopal do zdravniškega poklica, a ko je prišel v Ameriko, je moral ponoviti izpite in začeti svojo prakso v popolnoma tujem okolju. Bil je zelo skromen, saj je v naglici med eno in drugo vizito použil le košček kruha in odšel na svoje dolžnosti. Na tej podlagi in seveda tudi po drugih sodbah lahko sklepam, da je bil vojni in povojni čas do ljudi tudi krivičen in da jih ni znal prav vrednotiti. Mnogim ljudem so bili naprteni tudi grehi, ki so jih storili drugi.
Po vojni sem hodila v šolo h Karlinovim (družina Šuligoj v zaselku Vrčonov konec). Učile so nas partizanske učiteljice. To so bila mlada dekleta ali žene, prostovoljke, mnoge brez učiteljišča. Tedaj je bilo zelo malo razpoložljivega kadra za šole, saj so mesta vaških učiteljic na šolah prej zasedale italijanske učiteljice.
Konec vojne sem dočakala v Dobravljah. Svoji mami sem rekla,da četudi bomo jedli trikrat na dan polento, kot smo jo med vojno, ali četudi bomo lačni samo, da je vojne konec. Naši vsakdanji hrani sem posvetila tudi pesem.
Če me kdo vpraša,
kakšna so bila zrnja,
kakšna je bila moka
in kakšna je bila polenta
iz tistih rumenih mozaičkov
iz dveh vreč koruze,
ki so jih med vojno
rešili iz goreče hiše,
bi mu odgovorila,
da je bila nebeška mana
zlate barve pred menoj,
ki me je odrešila lakote.
Skoznjo so se pretapljali
travniki domačije
z makovim cvetjem in plavico,
skoznjo so se scejale
kaplje znoja
in vode reke Vipave.
Ob koruzne storže
se je zalepilo sonce
in zapustilo vso težo in moč
v barvah rumenega zrnja
na storžu, ki me je iskal.
Nebo je z materinsko ljubeznijo
odložilo zarjo v zavitke,
v srajčke iz ličk
in mehkih lasnic,
ki so bile kot nitke
človeškega diha.
Polenta se je vraščala vame
in jaz sem rasla iz nje.
Na ličkah sem prespala
svoje dekliške sanje
v vonjih in barvah koruze.
Dolga otroška leta
sem luščila ta zrna sreče
in tipala z dlanjo medico
slastnega okusa
kuhane polente
v zlato bakrenem kotličku,
prikritim z zapečeno skorjo,
ob presevanju žarečega oglja
skoz moje čakajoče oči.
Del mene je ostal
za rešetami in kitami koruze,
ki še čakajo, da bi jih moje roke
z ljubeznijo oluščile
in zmleto zrnje použile
z nekdanjo slastjo.
Tako kot nekoč,
ko je bila poletna edina hrana,
ki se mi je skoz vse življenje
prikazovala kot Bog.
Po vojni smo začeli z obnovo šole in z zasilno obnovo požgane hiše. Po priključitvi Primorske k Jugoslaviji dne 15.9.1947 v Dobravljah, in tudi še dolgo potem nismo imeli prav nobenega dohodka, bili smo lačni. Selili smo se od hiše do hiše. Stanovali smo pri Francu in Poldi Rustja; Vrčon Viktorju na železniški postaji, kjer je stanovalo tudi vojaštvo, zato smo bili polni uši in garij; pri Milnih na 'Hribu'; pri Brankovičevih. Lastnik hiše je v odsotnosti moje mame izsilil izselitev iz kupljene hiše od Brankoviča; pri Mikuževih v sobah, kamor smo se preselili, je vojaštvo zapustilo polno stenic, ki so padalje s stropa na postelje.
V šoli učenci nismo imeli papirja za pisanje nalog. Pisali smo tudi na papir od škrnicljev ali s kredo na tablice. Spominjam se, da sem najraje nabirala travniške rože in druge rastline in jih zlagala v herbarje. Največ težav sem imela pri sklanjatvi, saj nas učitelji niso znali poučiti, da je treba ob sklanjatvi odgovoriti na vprašanja: Kdo ali kaj? Koga ali česa? Itd, temveč smo se otroci učili obrazila kar na pamet, kar je bilo popolnoma nesmiselno. Šola po vojni je bila bolj ideološka, kot pa vzgojno – pedagoška. V šoli smo dobili tudi malo osnov, ki bi jih nujno rabili pri nadaljevanju šolanja. Vse znanje, ki nam je manjkalo, smo otroci morali kasneje nadoknaditi.
Ko se je vrnil stric Stanko Breščak iz Milana po osvoboditvi domov leta 1945, je stanoval pri Pepi in Edvardu Vovk- po domače pri Andrčevih. Moja mama je skrbela zanj, saj ni imel nobenih dohodkov. Plači tajnika na Krajevnem ljudskem odboru Dobravlje se je stric Stanko iz samega idealizma in domovinske zavesti odpovedal. Mama je pa za sproti zaslužila z vojsko vse do priključitve Primorske v Jugoslaviji 15.9.1947, vendar o tem nadvse zanimivem poglavju v nadaljevanju.
Ko je bilo zaukazano stricu Stanku, da se moramo izseliti iz Brankovičeve hiše jeseni leta 1947, je užaljeni in prizadeti stric hotel odpeljati vse premične stvari, ki smo jih imeli, pod železniški most v Vrčonovem koncu. Hiša, ki so jo obnavljali še ni bila vseljiva. Bil je popolnoma psihično na tleh in ni imel moči za odločno ukrepanje, da bi se postavil po robu naj lastnik počaka, da se požgana hiša dokonča vsaj do take faze, da bo vseljitev v zasilne prostore mogoča.
Spominjam se, da sem ponoči luščila koruzo in spravljala zrnje v vreče. Silva Rustja mi je pomagala in je našla stanovanje pri Mikuževih, od koder se je vojaštvo izselilo. Nato sva me dve s sorodnico Silvo z »borelo« prepeljale naše stvari k Mikuževim, kamor se je preselil tudi stric Stanko.
Po preselitvi v zasilno obnovljeno hišo, smo živeli v mrzli hiši, brez štedilnika, ogrevanja in brez zasteklenih oken. Okna, smo imeli zavarovana z kartoni od paketov UNRA. Dokler nam niso oken zasteklili, smo preživljali zimski čas na prepihih. Vipavska burja je odnašala kartone z oken in mi smo zmrzovali v posteljah. Mama je prosila oficirske žene po Vipavskem, Tolminskem in na Črnem Vrhu, če bi ji katera odstopila oficirske karte za nakup štedilnika. Kuhali smo zunaj v naravi »na Ogradi«. Po dolgem prosjačenju se jo je neka Bosanka usmilila in ji odstopila karte za nakup štedilnika. Mama je pripeljala iz Tolmina nov zelen štedilnik na drva, na katerem smo lahko kuhali in se ob njem greli.
Kmetovanje nam je omogočilo preživetje. Bili smo brez semenskega krompirja in moja mama je šla s temno modro obleko od mojega strica Stanka v torbi, z vlakom na Most na Soči in se podala peš v hribe, kjer naj bi dobila kakšno vrečo krompirja. Mama se je v mraku izgubila v gozdu in dolgo tavala, da je prišla do neke visokogorske kmetije, kjer se je na ognjišču osušila premočena in premražena. Uspelo ji je obleko zamenjati za 10 kg semenskega krompirja.
Med mamino odsotnostjo je moj brat Marjan zjutraj, ko je odšel po mleko, v 'Veliki vasi' padel v nezavest, imel je srčni zastoj. Zdravnik Dietz je prišel na ogled in je rekel, da nima več kaj, da ne more pomagati. Svetoval je zbranim vaščanom in stricu naj bi ga masirali s kisom in je odšel drugam na teren. Meni so prišli na ajdovsko gimnazijo povedati, da sem izgubila brata. Nato mi je upravnica ajdovskega internata Marjanca Šeme (na sliki) dala s seboj v košarici ameriško mleko in jajca v prahu UNRA in sladkor, saj je vedela, da vlada doma beda in da ni hrane. Ob bratu so bili vaščani do 14 ure popoldan in ga na kuhinjski mizi masirali s kisom. Po 14 uri je prišla domov mama z vrečo krompirja in se je brat začel zbujati iz kome. Tedaj ni bilo nobene zdravstvene in sanitarne oskrbe. Vodni viri in živina so bili okuženi z različnimi boleznimi in paraziti. Večkrat smo bruhali in imeli prebavne težave. Klet je bila po požigu zalita z vodo. V njej je bilo še polno neaktiviranega orožja in mrčesa ter vlage v zidovih hiše, kjer smo živeli.
Krompir, ki ga je prinesla mama, smo hranili kot zlato, za seme. Niti enega nismo skuhali. Zelo težko je opisati resnične razmere in bedo, v kateri smo živeli.
S sorodnikom Drejčetom Samsa iz Velikih Žabelj je mama hodila v Črni vrh iz Ajdovščine po snegu peš z nahrbtnikom na ramenih. Nesla sta vojski žganje in ga zamenjala pri intendantih za hrano.
Družina maminih bratov in sestra iz Milana je začela po pošti pošiljati ½ kg pakete (kolikor je bilo tedaj dovoljeno poslati). Z mamo in tudi sama sem hodila po vaseh Velike Žablje, Brje, Skrilje, Plače, itd ter zamenjevala poslano milo, sukanec, glavnike, kavo in podobne predmete, ki so primanjkovali in v zameno sem dobila pri ljudeh košček slanine, kakšen kilogram bele moke in podobno. Po vaseh poznam mnoge družine, skoraj vse hiše. V Plačah sem pri Mariji Ušajevi dobila kokoš, ki mi je ušla in sem imela velike težave, da sem jo ujela, zavezala za noge in prinesla domov. Ta kokoš je bila dolgo nesnica.
Marija Ušajeva je bila daljna sorodnica mojega deda. Njegova sestra iz Breščakove hiše je bila poročena k Ušajevim v Plače. Marija Ušajeva je po smrti mojega deda in babice v Dobravljah skrbela za domačijo. Partizani so imeli skladišče orožja v mamini rojstni hiši. Ko so Nemci dne 23.9.1943 hišo požgali, je Marijo Ušajevo načelnik železniške postaje Uršič rešil smrti. Znal je nemško in jih je preprosil, da je niso ustrelili. Ko so prihajali Nemci, si je obesila na prsa trakove slovenske zastave s peterokrako zvezdo in jim mahala v pozdrav, mislila je, da so partizani.
Po vojni sem nosila na Brje na glavi po 10 do 15 kg koruze in jo zamenjala za vino, da je lahko stric ob delu v gruntu spil kakšen kozarec. Bil je slaboten, je zelo težko delal fizično delo, v posledici TBC in operacije, imel je le polovico pljučnega krila.
Na mojo mamo je bil stric zelo navezan, ker ga je še kot dekle negovala po prihodu iz semenišča, ko je zbolel. Bil je operiran in 6 mesecev je imel ves trup v mavcu. Tedaj se je zaobljubil Bogu, da če ozdravi, da bo globoko veren.
Po ljudski obnovi dobravske šole (na sliki pred požigom) je bil postavljen za ravnatelja šole ućitelj Milenko Vodopivec. Bil je zagret komunist in ideološko netoleranten do vernih. Z mojim stricem Stankom Breščakom, tajnikom Krajevnega ljudskega odbora je prišel v ideološki konflikt, ker je moj stric hodil k maši in imel stike z duhovniki in svetokriškimi patri. Konflikt se je končal tako, da je zavladal komunizem na šoli in na vasi, moj stric pa se je nato umaknil iz javnega življenja, kmetoval je in pisal poezijo. Svoje intelektualne potrebe je zadovoljeval z izpopolnjevanjem tujih jezikov, s pisanjem in s pogovori s podobno mislečimi intelektualci, kot so bili njegovi prijatelji filozof profesor Alojz Bizjak, duhovnik Andrej Simčič, frančiškani in drugi.
Vodopivec je izkazal svojo politično moč proti mojemu stricu tudi tako, da me je v četrtem razredu osnovne šole »vrgel«, da razreda nisem izdelala. Bila sem žrtev ideološkega obračuna med ideološko nestrpnim učiteljem in vernim stricem Stankom Breščakom, ki je bil po mnenju nekaterih vaščanov zelo udaren. Vodopivec je imenoval neko vaško komisijo, ki naj bi me ocenjevala pri spraševanju. V njej je bil nek organist Ripč pa še nekdo iz vasi, vendar jaz sem bila tako prestrašena, da nisem ničesar spravila iz sebe. Spominjam se, da so me spraševali o Trstu in da sem jim odgovorila, da je Trst okno v svet. Ker smo izgubili Trst, z odgovorom očitno niso bili zadovoljni. Nato sem razred ponavljala in po intervenciji moje mame so se politične strasti nekoliko umirile.
Naslednje šolsko leto, sem izdelala razred z odličnim uspehom. Zares nenavaden preobrat, ki ga še danes težko razumem. Kljub temu sem bila vesela, da me je Milenko Vodopivec vključil v pevski zbor, da sem se naučila peti pesmi »Sem slovenska deklica«, »Dekle je po vodo šola…«itd. in da sem šla z ostalimi učenci z vozom s parom vpreženih volov v Ajdovščino na Radio, kjer smo peli v zboru. Še lepše mi je pa bilo, da sem lahko hodila v dvorano k Marički Vročonovi, kjer je vadil vaški pevski zbor partizanske pesmi, ki se mi še danes zdijo tako veličastne. Včasih sem tudi na mitingih kaj recitirala.
Iz Dobravelj v Sveti Križ nisem prav rada hodila po Rebru (kamnita stezica) k maši in verouku, ker sem imela na podplatih čeveljev luknje. V čevlje sem sicer dajala karton ali papir, vendar ta se je hitro obrabil in so me ostri kameni pogosto ranili v noge do krvi. Bila sem zato tako jezna, da sem v mlinu iz samega nezadovoljstva, saj je upor prešel že prav v otroško zlobo, spustila mlinarici vodo iz jezu. Spominjam se tudi, da sem pred obhajanjem, užila po poti robidnice, zavestno da grešim. Bila sem že tedaj uporno bitje in nisem prenašala pritiskov in nobenih krivic.
Postala sem gojenka socialističnega internata (na sliki nekdanji internat v farberaju - nekdanji barvarnici ob Hublju v Ajdovščini) , kjer sem se lahko najedla ameriške margarine in napila razredčenega Trumanovega mleka v prahu, skoraj do sitega in kjer so me tako indoktrinirali, da sem se doma ideološko prepirala s svojim stricem. Stankom. Za moje današnje pojmovanje so na nas otroke vršili nerazumno ideološko nasilje. Ob 5 uri zjutraj smo imeli budnico in z baklami manifestirali po Ajdovščini in vpili razna revolucionarna gesla; še ponoči smo vstajali in odhajali na udarniško delo v mrazu in burji. Podajali smo eden drugemu zmrzlo opeko, ko so se gradili razni objekti za ajdovskimi »fabriškimi« hišami. Po cele dneve skoraj brez hrane, ob koščku kruha in ameriški margarini, smo pogozdovali smreke. Ko smo odšli dijaki na Nanos peš, da bi počastili z minuto molka obletnico smrti Janka Vojka Premrla, so nam dali s seboj dve kuhani jajci in kos kruha. Otroke je pestila huda žeja, saj na Nanosu ni bilo vode, da bi se otroci po naporni poti odžejali.
V Ajdovščini sem hodila v nižjo gimnazijo (na sliki) in na jadralski tečaj, ker sem hotela postati pilotka in žrtvovati svoje življenje za ideale revolucije. Na nek način so nas, zlasti v internatu, vzgajali kot bodoče »kemikaze« socializma. V internatu so bivale skoraj same sirote, brez staršev. Tudi mene so obravnavali kot siroto, ker nisem imela očeta. Tedaj se je zdravil v Rimu v vojaški bolnišnici za posledicami medicinskih preizkusov v taborišču Dachauu.
Še več časa kot za revolucionarno prevzgojo, so leta 1948 ob izbruhu informbiroja (resolucija informbiroja o Jugoslaviji) rabili, da so nam dopovedali, da ruščine v šoli ne bomo več imeli, ker smo Jugoslovani v sporu s Stalinom in Sovjetsko zvezo. Dijaki smo bili žalostni, saj smo si ustvarili o Rusiji in Stalinu mit, kot da bi šlo za Boga. Živeli smo z Metro v Moskve in proletarsko pravičnostjo pri naših bratih Rusih.
Tovarišica Marjanca Šemè (na sliki zgoraj) , partizanka in polkovnica NOB, je bila naša upravnica Internata v Ajdovščini, leta 1946/47 in 1947/48, kasneje vzgojiteljica v Domu Majde Vrhovnik v Ljubljani v letih 1954 in 1955 (tedaj sem bila v navedenem internatu). Ko nismo bili disciplinirani, nam je vselej rekla, da je videla Tita in se ga tudi dotaknila, kar je avtoritativno učinkovalo.
Dijaki smo imeli tudi svečano pionirsko zaprisego domovini Jugoslaviji.
V internatu se me je pogosto lotilo domotožje in sem napisala pesem:
DOMOTOŽJE OTROKA
Za hrup in vrvenje
menjala nocoj,
bi vrtno zelenje
in cvetja opoj.
Če pot bi bila odprta
mi širom sveta,
bi želja zatrta
mi nikdar ne bila.
Domov bi odhitela
skoz zvezd zlat soj
in z veseljem objela
domačije pokoj.
Naj željno srce
v upu živi,
da mine gorje,
tavati mi.
Ko sem prihajala iz ajdovskega internata ob nedeljah domov, se najbolj spominjam »zobkanja« ledenega, že skoraj zmrznjenega grozdja po »Ogradi« .Spominjam se svoje »plantaže« krompirja pod dedovo hruško in žalosti, ko so ga napadli koloradski hrošči z rumenimi in črnimi programi na sprednjih krilih.
Krompir, ki sem ga sama vsadila, sem tudi oplela in izkopala. Krompir »kifelčar« sem nesla prodati v Ajdovščino v zelenjavno trgovino na trgu pri gostilni Maks. Ko sem odhajala v šolo, sem z vlakom odpeljala v Ajdovščino tudi pridelke, šla sem k prodajalki zelenjave po voz, naložila v garderobi na železniški postaji pridelke, jih odpeljala v zelenjavno trgovino in šele nato sem šla v šolo.
Uživala sem tudi obirati drobcene rumene fige na ogradi ob grapi, ki sem jih sušila na strehi skladišča za orodje na železniški postaji. Tam sem sušila tudi bezeg in meto, ki sem jo nabirala in nato nesla v Fructal. Moja mama in stric Stanko sta na nosilih (traglah) znosila iz grape rodovitno zemljo za sajenje krompirja in povrtnin. Živeli smo z zemljo in bili od nje odvisni, da smo preživeli.
Obvezno čtivo v internatu ob večerih urah je bilo branje knjige Nikolaja Vasiljeviča Gogolja o Tarasu Bulbi, ruskem kozaku.
V spomin na te čase sem nekoč napisala pesem:
MENI SE JE NEKEGA DNE RAZODELO
Spominjam se nekega davnega dne.
Postala sem Titova pionirka.
Mladost je tiho vstopila vame.
Nekaj se je v meni oglasilo:
»Odslej boš Zoja!«
Stric mi je rekel, da se mu ne zdim nič
izjemnega, spremenjena v Zojo.
Stric Stanko, ali sploh veš za kaj gre?
Gre za pogum, žrtvovanje, ideale!
Za najplemenitejša čustva in dejanja.
Ženske bomo inženirke in "samoljotke".
Zemljo kmetom! Otroke v jasli!
To so moji ideali, začrtani prihodnosti.
Stric, zapusti usedline starega življenja.
Zapusti senco svoje vere tam v cerkvi.
Zelo sem zaskrbljena zate. Vendar odhajam.
Grem nazaj po "štreki" preštevat drogove.
Saj veš kam! V svoj internat grem,
v staro fabriko ob Hublju,
kjer so kapitalisti izkoriščali delavce.
Ali sploh razumeš za kaj gre?
Eno in isto mi govoriš.
Ne vklaplja se, razumi!
Vsega so krivi gospodarji in hlapci.
Jaz in ti nisva ne eno in ne drugo.
Svobodna sva. Rusija je velika dežela.
Ali veš, da smo Jugoslovani Slovani.
Nekdaj si zagovarjal panslavistične ideje.
Verjel si v Cankarja, ki je o tem govoril.
Izneveril si se svojim idejam o slovanstvu.
To pa ti že ne odpustim!
Tam na zahodu vlada ena sama pravičnost.
Na stenah nimajo niti enega samega razpela.
Srp in kladivo krasita hiše in tovarne.
Tam vlada le smehljajoča se harmonija dela,
ki jo spremlja najlepše zborovsko petje na planetu.
Pognala sem se čez prag. Šest kilometrov, peš.
Vztrajno sem preštevala drogove pod tračnicami
in razmišljala o svojem negibnem stricu.
Ajdovščina, Hubelj, gimnazija in internat.
Vse je bilo na starem mestu.
Upravnica Marjanca Šeme mi je rekla:
»Zdravo! Odloži križec,
obesi si na verižico zvezdo, peterokrako.
Veš kdo sem jaz? Jaz sem videla Tita,
živega, tistega pravega od blizu,
ki je govoril našemu ljudstvu
in tudi dotaknila sem se ga.«
Misli so mi uhajale k stricu. Ne razume me.
Stric je po mojem odhodu slonel na vejah
zložene suhljadi pred hišo in mi ni jasno odzdravil
na moj »Zdravo stric!«
Zamomljal je: »Zbogom«.
Kako klavrno je stopal.
Z ramo se je zadel v podboj vrat in se opotekel.
Naslednji teden sem spet prišla domov.
»Ti si na tešče opijanjen otrok«, mi je rekel.
Tvoja pijanost je zlahka pridobljena.
Nisi še doumela, da si otežuješ življenje.
Ne morem ti očitati tvojih drznih lastnosti,
ki jih zahteva prevzgoja današnjega časa,
vendar ostani zvesta tistim vrlinam in naukom,
ki si se jih naučila pred vstopom
v kolektivno internatsko življenje.
Ne pozabi na Boga, molitev in na zakramente.«
Stric, ne izumljaj Boga, ko pa veš,
da je edini in pravični Bog Stalin.
In na mesto dvora in ruskih cerkvá
so postavili Metro v Moskve,
največji in najlepši na svetu.
Ali si slišal stric, za novo himno:
»Svet se trese od Volge do Triglava?«
»Bog pomagaj! Tega pa že ne bom prenašal.
Moj sadež zori v amforah motnega vina,«
je rekel in odšel utrujenih nog kmetovat.
Tja mi seže spomin, v rano mladost.
Spomin na tiste razbeljene čase
ob prebiranju knjige "Kako se je kalilo jeklo".
Takšno otroštvo je vdihnil v nas ta jekleni čas.
Živeti z novimi spodbudami v verodostojni resnici.
Resnici, ki ji je spodletelo. Umrla je v srcih.
Bankrot idej! Prevelika svetloba, ki oslepi!
Dogajalo se je pred davnimi šestdesetimi leti.
Učenki so prepovedali nagovarjati sosedo
z besedo: gospa, učitelja z besedo: gospod.
Prepovedali so ji nositi klobuček zaradi tovarištva.
Prepovedali so ji hoditi v cerkev zardi laži o Bogu.
Prepovedali so ji nositi lakaste čevlja zaradi enakosti.
Prepovedali so ji nositi verižico z božjim križcem.
Peterokrake zvezde so sijale s prsi in žarele.
Doma ni bilo več ameriških paketov UNRE.
Vzgojni mladinski centri so dobivali državno pomoč,
da smo preživeli. Prevzgajali so nas po načelu:
»Imej pravo zavest in posluh, dam ti državni kruh!«
Učenka je preživela z ameriško margarino.
Vse je rumenelo od prahu Trumanovih jajc
in sončne svetlobe zmagoslavne svobode.
V skledah ajdovskega internata je blestela belina,
v razredčenem mleku v prahu ameriških krav.
(Yes, tedaj še niso bile nore Yenkijeve krave):
Nato je bilo konec imperialistične pomoči.
Z Vzhoda sta prihajala ruski grah in leča.
Rezilo po suhem grlu opraska in prereže malo
v ustih in večkrat tam doli. Stalin govori:
»Proletarska revolucija ni dogma,
potrebna so dejanja Partije – dejanja ljudi!
Proletarci vseh dežel združite se!
Potrebna je strategija, plima in oseka gibanja.
Taktika. Strateško in taktično vodstvo,
reformizem in revolucionarnost delavski plasti.
»Kdor ni za nas, je proti nam!«
Naseljena sta Goli otok in daljna Sibirija.
Karel Steiner je bil sedem tisoč dni v Sibriji.
Izveden je ukaz o montaži Dachauskih procesov.
Kriki odmevajo v nebo. Telesa padajo v brezna.
Tista leta niso hlipali samo ljudje,
hlipale so tudi Kajuhove češnje ob Sori.
Pomladi so otroci veselo skakljali bosih nog,
mnogi brez očetov. Nismo vedeli za pregnanstva,
Kočevski rog, Teharje, kraška brezna.
Nisem vedela, da je moj oče Dachauec moral zbežati.
Razglasili so me za siroto. Dali so mi nove čevlje,
prave partizanske gojzarje.
Nato je zmanjkalo kruha in semen.
Zakon je predpisal kmetom obvezno oddajo.
Česar ni bilo, je pobrala država.
……… Za vse žito in krave, o država,
……… bodi kmetom večna slava!
Po radiu Kosmaj sem slišala:
Agitacija in indoktrinacija oplaja naš svet.
Buržoazijo, kulake in trgovce odločno zapret!
Tovariši, proletarci naj bodo vzgled!
Živela Rdeča armada!
Živel voditelj in učitelj
vseh zasužnjenih narodov tovariš Stalin!
Živeli Rusi, naši zavezniki!
Osrednja osebnost v internatu:
Vzgojiteljica Marijanca Šeme, plavolasa
perfekta v škornjih.
Neizpodbitjo je videla in otipala Tita.
Kulturno – vzgojna indoktrinacija:
Kolektivistične ure branja.
Obvezno č'tivo: Taras Bulba.
Lekcija ruščine: Metro v Moskve.
Poezija: Čižik, čižik gde ti bil?
Anatolij Krasovski: Izgovori trdi »l«.
Fizika: Atomska bomba (Kalin).
Petje: Volga, Volga mat rodnaja,
Volga ruskaja rjeka … (Kalinova).
Dekletom so starši dajali ime Rodnaja.
Slovenski film: Na svoji zemlji, svoji gospodar.
Ruski filmi (obvezen ogled in obnova):
Kamniti cvet, Zoja Komsomolska (mesto
Komsomolsk v Čečenji je bilo do tal porušeno
leta, ki 2000 se mu piše),
Mesojede rasline,
Ivan Vladimirovič Mičurin, ruski botanik –
z juga se preselijo na sever cvetoči gaji in
vzgojijo cvetoča kolhozna jabolka.
Kmet se obrne k boljševiški partiji
(perioda štirih Dum, zlitje kmetov v
revolucionarni hudournik proletariata,
Josip Visarijonovič Đzugašvili Stalin
iz Georgije: Smrt imperializmu!
Temelji leninizma. Slovenski Agitrop:
Kulturna revolucija in Požgana trava
Pesnik Dane Zajc se opeče.
Duša komunicira z sovjetsko revolucijo.
Kako postati jadralka…letalka…
Narodna junakinja….
Ideal: »Umreti, za kar je umrla Zoja Komsomolska.
Ideologi imajo dobro hrano in spolne užitke.
Sinovi imajo demokracijo in tranzicijo.
Politična vzgoja: Zdrav duh v zdravem telesu!
Jadralski tečaj za dijake v Šturjah.
Spuščanje vrabcev s polic (Ajdovščina).
Vstajanje ob petih. Budnica!
Jutranja krepitev pljuč:
Smrt fašizmu – svobodo narodu!
Papež lopov – Pella tat!
Delu čast in oblast!
Manifest dijakov z baklami (konzervna pločevinka,
žaganje napito z rusko nafto).
Udarniško delo na požgani hiši in šoli.
V Dobravljah so partizani imeli skladiščeno 'municijo'.
Nemci so požgali domačijo 23. septembra 1943.
Obnova osnovne šole v Dobravljah – dodeljena sem
v pomoč mamini sestrični, partizanki, gledališki igralki
Emi Starčevi (njen portret slikarja Božidarja Jakca
visi v Galeriji na Kostanjevici).
Gradnja kulturnega doma v Ajdovščini,
pogozdovanje slovenskih gozdov
(gozd se po šestdesetih letih vrača Rimsko katoliški cerkvi).
Recite nam pionirjem: Hvala!
Likovni pouk
Risanje titovk na glavah partizanskih mater in AFŽ-jevk,
peterokratih zvezd, srpov in kladiv. Nariši za domačo nalogo
Četo Zmagoslavnega Marša na Trst.
Nariši partizanske grobove (o drugih tedaj še nismo vedeli).
O, kako zmagoslavna je bila moja svoboda postati
Titova pionirka!
Regratov mleček je učenko vzgojil in nahranil.
Lučka moje svetle svobode na nato ugasnila.
Meni se je nekega lepega dne razodelo:
Nič več delu čast,
le tatovom delavcev oblast!
Na ajdovski nižji gimnaziji se najbolj spominjam izjemno dobre profesorice slovenščine g. Zadnikove, ki je znala pritegniti dijake, da smo sodelovali, pisali in se naučili lepega izražanja v maternem jeziku. Navdušila me je, da sem začela pisati pesmi in kratke prispevke za šolski stenčas. Bila je zares izjemna pedagoginja. Po njej mi je ostala ajdovska nižja gimnazija v zelo lepem spominu. Spominjam pa se tudi profesorjev: Milana Zadnika (matematika), Kalina (fizika), Ljudmile Kalinove(petje), Fuksa(zemljepis), Fonove (prirodopis), Anatolija Krosovskega (ruščina) in Alojza Bizjaka (zgodovina), ki je znal s svojo širino in modro besedo osvojiti dijake, da smo ga napeto poslušali. Profesor Kalin pa nam je ob učnih urah fizike predaval skoraj samo o atomski bombi in njenih učinkih.
Dr. Danilo Lokar, ajdovski zdravnik, (1892 – 1989) je bil tudi zdravnik dijakov – leta 1947 me je kot »siroto« vprašal, kam bi pa raje šla na šolske počitnice, v Hruševje pri Postojni ali Banjlole. Rekla sem: »V Banjole k morju bi rada šla.« Vendar nisem mogla na počitnice v Banjole, ker sem se okužila v internatu z garjami.
Vipavskega Križa, tedaj še Svetega Križa se najbolj živo spominjam v svoji poeziji:
SVETOKRIŠKE PODOBE
Nič več se pot navkreber ne vije.
Po kamnitem rebru v Sveti Križ nihče ne hiti.
Ko skoz zaraščeno grmovje sonce posije,
mi v vezju duše blag spomin oživi.
Tu sameva stezica z zbujenimi čuti.
V gošči so ostale stopinje mladih nog,
odtisnjene v kamenju. Otroci v copate obuti,
smo hodili navkreber in talil se je glog.
Molitvi posvečen je obeh cerkva oltar.
Še slišim, da odmevajo veseli otroški glasovi,
ko jim Bog podeljuje zakramente v dar,
in v ušesih mi še donijo svetokriški zvonovi.
Prek zelenega polja in cvetočih trat
sem tekala s svojo majhno zavestjo.
Bila sem otrok, ki je begal od vrat do vrat,
z ranjeno dušo in stisnjeno pestjo.
V katedrali so orgle odmevale veličastne speve,
dišalo je prižgano kadilo pod kipi svetnikov.
Melodije so donele. Še danes slišim napeve.
Moje oči so strmele v daljave nebesnih mejnikov.
Spomnim se na dom. Čar starožitnega bistva
v meni še raste in se me blagohotno polašča,
z nevidno roko ljubezni; po namenu poslanstva
narava blaga, nežna in v spominih poltežna.
Odpirajo se mi vrata daljav v podobe spomina.
V mnogih odtenkih zaživi duša krasoto.
Žar grudi domače. V kamnih še zeva bolečina.
Zaiskri se beseda moje zahvale za užito lepoto.
Vzniklo in skalilo je. Za žetev je dozorelo semenje.
V zapestju roke tiščim to zavest kot varuh skrivnosti.
Vklesano je znamenje svetokriških podob v življenje,
ki strmi v veličastne duri mladosti in njene svetosti.
Na okoliške vasi in dobre ljudi se spominjam s pesmijo
HRANA
Hodila sem iz Dobravelj od vasi do vasi,
potopljena v revščino povojni dni.
Ljudje niso imeli napolnjenih izb z zlatom,
ne s svilo, krznom in ne z brokatom.
Bili smo brez vsega, revni kot cerkvene miši.
Ni bilo kruha, ne krompirja v hiši.
Bila sem lačna in žejna, vsa vase sesuta,
povojna leta bila do otrok so mačeha kruta.
Hodila sem iz Dobravelj od vasi do vasi,
potopljena v revščino povojnih dni.
Našla sem dobre in preproste ljudi,
ki so dajali, kar otrok starše prositi želi.
Po sveže pečenem kruhu je dišalo v zraku.
Hvaležni pogled se je dvignil visoko k oblaku.
Dobrotniki so hlebec kruha otrokom dali,
nič niso rekli, nič niso otrok spraševali.
Bili so dobri ljudje v Velikih Žabljah in Plačah,
živeli so od danes do jutri v natrganih hlačah.
Me več ne poznajo, ne vedo za mojo hvaležnost;
če še živijo, blagoslovljena naj bo njih dobrodelnost.
Živel je bogatin debel, sit in z vinom napit,
sam s sabo nezadovoljen, jezen in z vestjo sprt.
Najbolj žaljiva se mi je tedaj zdela stvar,
da lačnemu otroku ni odstopil ničesar v dar.
Vrtala sem po zemlji, glodala repo pri korenini,
ko je bogatin obiral zrele sadeže na svoji njivi.
Zdrobila sem leto 1945. Tam je pokopano.
Blagoslovljene njive, ki dajejo danes vsem hrano.
Na otroško prikrajšanje pa se spominjam s pesmijo
CESTE
Skrivenčena okna od joka in stoka
hiše na gredicah zelenih imajo,
so prikrajšana, objokana usta otroka,
zazidana v stenah, votlih oči za ograjo.
So ceste, ki nemo po prstih odhajajo,
se v daljave odmikajo, bežijo v noč,
so žile okamnele, kot drevesa usihajo,
umrejo, ko v rasti izgube svojo moč.
Od dogorelih ur svečni skipek ostane.
Molk čakanja. Kot z jadrom brez vetra
ubežnik pluje, se z mesta ne gane,
izdihne, kot življenje bilo bi iz etra.
Dobravljam sem se poklonila s pesmijo
MOJ KRAJ
ki še ne vedo kako dihajo hiše,
kako travniki pijejo jutranjo roso
in kako je mlel star mlin v Kozje Pari.
Moj kraj, ki je bil nekdaj blag in prijazen,
mi je tujki izrekel ravnodušnico.
Zakaj mora biti moj kraj še vedno
središče mojih otroških spominov,
ki zrejo kot žirafe z dolgimi vratovi čez brdca
v svet stolpnic, svet miz in predalov,
v svet štirih sten, ki hlasta po napredku.
Lističi tistih vreč mete in bezga,
ki sem jih nabirala ob Vipavi, jih sušila
in nosila v ajdovski Fructal za predelavo,
mi še šumijo v ušesu in dišijo po mojem kraju,
soncu in dežju tistih dni, ko sem si kot otrok
služila prvi denar, da sem si kupila čevlje.
Ali je zgolj naključje, da sem ohranila
zvestobo mojemu kraju, kjer veter
spreminja veje v hrepeneči roki?
Meni je njegova duša postala vesolje,
neko starožitno prostorsko kraljestvo
neskončnih prizadevanj v mojih genih,
da moj kraj zapustim zaradi pomembnih načrtov,
ki so dajali pomen mojim sanjam
in so me s svojim mešanjem kart usode
vračali k tistemu ponosnemu kostanju,
ki ga je davno tega posadil moj ded.
Tu pod kostanjem sem bila vedno zaposlena
s tistimi malimi problemi narave,
ko sem našla gosenico v cvetači,
polža na solati, črva v jabolku ali mravljo v figi.
Tu so mi zaposlovale glavo imena rastlin,
njiv, polj, živali in ljudi, ki so bili središče
dogajanja in življenja v moji vasi Dobravlje.
V ušesu imam še vedno tisti rahel šepet
šušteče svile iz studenčnice, ki se je skrivala
pod grmičevjem nad skal¢co pod Svetim Križem
in me vabila na hladno gostijo odžejanja.
V laseh imam še vedno tisti mehak veter,
ki je skrbel za lepoto moje skuštrane pričeske.
V očeh imam še vedno tisti zelen baldahin latnika,
kjer so se lesketale zlate jagode grozdja,
in tiste lističe cinij, aster in marjetic na vrtu,
ki so mi stale ob strani, ko se mi je življenje
obrnilo in razdišalo po svetu vonj cvetov,
in ko sem se pozneje sramovala svojega navdušenja,
ki je ostalo v cestnem prahu mesta.
Tedaj sem se spomnila na barve tistih rož,
ki so me opogumljale in obsipavale s čari
svojih zelenih vek, ki so mežikale vame
ob vsakem premiku zraka in mojem dotiku.
V nosnicah ohranjam še vedno tisti značilni vonj
po gorečih polenih, ki so iz dimnikov dišali
po vasi in se tiščali ob hišah; in tisti žlahtni vonj
po sveže pečenem kruhu, ki mi je pomenil
največji vzdih in izdih zadovoljstva,
saj je dehtel tako sveže in ljubeznivo po domačnosti
in materinih dobrohotnih rokah.
Sadeži z dedove »Ograde« so napolnili
moja usta s tistim okusom sonca,
ki je našel mesto v moji notranjosti
in prekaša okus in barvo koruzne polente.
Kam so odšli vsi tisti ljudje, ki so se zibali
na nitkah stebel in jih je veter tako upogibal?
Kam so odšle vse tiste brezdomne strele,
ki so udarjale v cerkveni zvonik pri
Svetem Petru, da je zvon zanihal ljudem svoj
značilni »Memento mori«.
Iz mojega kraja je prišla tista poslušnost,
tista neskončna potrpežljivost in hvaležnost
za male stvari, ki jo zahteva življenje
in tista radost, ki mu daje svoj pomen in smisel.
Moj kraj je vzel v hrambo moje spomine,
ki so zašli na dolge sprehode po travnikih
in jih s trpkim okusom sprejemajo vode vase.
Spomini na Solkan
Spomini na solkansko šolo mi oživijo, ko se spomnim na dan, ko sta me mama in ded poslala med vojno v šolo. Govorila sta, da bomo imeli pouk v slovenščini. Prišla sem v šolo in učitelj g. Slavko Prijon nam je govoril, da nas bo poučeval v slovenskem jeziku. Vendar šole v slovenščini med vojno nikoli ni bilo, saj so za to izvedele okupatorske oblasti in prepovedale podučevanje otrok v maternem jeziku.
Na križišču ob solkanskem pokopališču proti Lokvam in tudi drugje nas je opozarjal napis: »Achtung Bandit!« . Tako so okupatorji opozarjali na partizane, ki so se borili na svoji zemlji. Spominjam se tudi, da sem kot 5-letna deklica mimo vedenja svojih doma, odšla z Marico Bucik, Solkanko na Banjšice, ko je odnesla pošto partizanom. Domov sem prišla popoldan. Med tem pa so moji doma javili izginotje policiji, ki je preiskala vse območje ob Sočl. Naredila sem svojim doma veliko nepotrebnih skrbi.
Dokončala sem prvi razred fašistične italijanske šole v Solkanu in nato še nekaj mesecev pouka pri Uršilinkah v Gorici in to je bilo med vojno vse. Po vojni sem hodila v šolo v Dobravljah in v Ajdovščini, kar sem že opisala (osnovna šola in dva razreda nižje gimnazije).
Takoj po vojni smo otroci prosjačili angloameriške vojake čokolado. Dali so nam tudi kakšen zavitek cigaret znamke Camel za očete.
Po priključitvi Primorske k Jugoslaviji pa sem se leta 1949 preselila iz Dobravelj v Solkan. 1949. Nato sem na solkanski šoli obiskovala tretji razred nižje gimnazije. Tu so me kot 14-letno mladenko zamorili in mi vzeli veselje do učenja. Profesor g. Fabjan, ki je poučeval zgodovino, mi je rekel, naj ne mislim na nadaljnje šolanje, ker bo itak vojna med Vzhodom in Zahodom. Neka čudna psihoza je v letu 1949/1950 vladala med profesorji, ki so bili tudi nasilni. Bili so prestrašeni in najverjetneje pod političnimi in psihičnimi pritiski, saj je bilo slišati skoraj vsako noč strele na ubežnike, ki so bežali čez mejo v Italijo. Vrstile so se aretacije, zasliševanja in podobno. Kasneje se je izvedelo, da je tudi profesor Fabjan zbežal čez mejo v Italijo s svojo soprogo, ki je bila lekarnarica v Solkanu. Situacija je bila kaotična. Veliko je bilo aretacij. Ljudje so se spremenili v maso ovaduhov, ki so ovajali eden drugega, da so obvarovali sami sebe pred Golim otokom, arestom in drugimi represalijami tedanjega totalitarizma. Otroke so ščuvali proti duhovnikom, da so jih brcali in pljuvali (V Solkanu je znan primer nasilja otrok nad zavednim slovenskim duhovnikom dr. Francem Močnikom). Spominjam se, da je po vojni drla reka ljudi po tedanji Svetogorski ulici proti italijanski meji, da ni bilo videti koščka asfalta na cesti. Kot otrok sem gledala skozi okenske zapornice to maso ljudi, ki je bežala kakor zbegana čreda.
Tudi profesorjem ni bilo prizanešeno. Učenci so bili ideološko nahujskani in nervozni, saj so profesorici slovenščine g. Mariji Podgornikovi, ki je hodila v cerkev, namazali stol s lepilom, da se ji je prijela obleka. Najverjetneje se je porodila ta ideja kakšnemu dijaku iz ideološko prenapetega dužinskega okolja.
Nekega dne sem med spraševanjem »suflirala« sošolcu Lučku pri matematiki in profesor me je oklofutal in me zaprl nekaj ur v drvarnico. Ko sem za prvomajske praznike leta 1950 šla ob 9 uri zvečer k svoji mami, ki je prodajala za prvomajske praznike na štantu na OKAP-u tobak in razne rekvizite, me je videla razredničarka g. Šinkovčeva, tedaj profesorica srbohrvaščine in sem zaradi prekoračitve »hore legalis« dobila ukor profesorskega zbora. Ob uzakonitvi delavskega samoupravljanja 27. junija 1950 sem dobila spričevalo z znižano oceno v vedenju zaradi ukora, kar me je zelo razžalostilo. Moram reci, da solkanske šole nimam v lepem spominu in da se mi je zdela nekako tako nevrotična, kot je bil tisti čas okoli leta 1950 in po njem, v času hladne vojne med Vzhodom in Zahodom. Vse to vzdušje pa so znali okrasiti in olepšati s slavoloki zmage in mitingi ter ideološkimi govori. Nasploh pa smo ljudje smatrali, da je to stanje po vojni normalno in smo bili zadovoljni, da smo svobodni, brez okupacije ter fašističnega in nacističnega nasilja.
Na solkanski osnovni šoli sem v letih 1952/1953 kot mladinka opravljala tudi tečaj prve pomoči. Usposabljali so nas za nudenje medicinske prve pomoči za primer vojnega spopada me Vzhodom in Zahodom.
Edino zadovoljstvo, ki sem ga kot dijakinja imela v Solkanu, je bilo kopanje v Soči. Pa še to so mi neki prenapeteži skalili, ko so me tolkli po glavi z vesli in vpili: Gofe, Gofe (vzdevek mojega očeta). Vedela in občutila sem kaj to pomeni in oni so tudi dobro vedeli zakaj so to počeli. Očeta sem pač imela v Italiji in to je bilo za tiste čase usodno, da so me stigmatizirali.
V veselje mi je bilo rolkanje na štirih kolescih in za solkanske rolkarje moram reci, da so bili vsi prijazni in prijateljski. Rolkali smo po glavni cesti in po drsališču na želeniški postaji Nova Gorica.
Povojnega bivanja v Solkanu od leta 1949 do 1959 se spominjam, kot čas nepretrganega političnega šikaniranja, ki je presegalo prag človeške meje vzdržnega in predstavlja zame najbolj travmatično obdobje mojega življenja.
SOŠKI KAMNI
Joj, moji beli soški kamni,
nevidni in neslišni popotniki voda,
ki brusite svoje okroglaste oblike
in drvite s šumenjem Soče mimo mene.
Le redko se vas dotakne sreča moje roke.
Joj, en kamen je name čakal z razpoko,
nagrizen od bolečine v strugi, joj!
Razmaknjen v duši, v mišicah trdote, joj,
razjeden in zlizan v prvinah svojih prvih zob,
z žejnimi usti, ki jim voda je urezala svoj čas
in spomin na mah zeleni.
Joj, kako neprilagodljiv je bil ta kamen,
prebijal in valil se je z bolečino mojo,
skoz blede oči čistih vod, s čipko zarje v laseh
in snovmi obilja smaragdno zelene govorice.
Kamen moje mladosti, ostal je skoraj brez duše, joj!
V prosojnih kapljah Soče si je izpraznil vse moči,
ta beli kamen deviških let, ostal je brez ostrin,
zaprta roža, pozaba deklice iz davnin.
Koliko praznih rok moj kamen išče,
ko v prvinah svojih spremenjenih gub preskakuje ovire
in spreminja dan za dnem zdavnaj začrtane smeri,
zamaknjen spremljevalec v sile brzic, tolmunov in valov,
božajoč deviške prsi duše in neskaljeni mir,
iskaje svoj izgubljeni obraz mladosti,
strt v duši se ob ločju oklepa Proda
in me z vsem telesom, ranjen v dušo, išče.
(Na sliki: V Rimu z mojim očetom)