KLEPET S STVARNIKOM
SKRIVNOST
Dva Boga sta.
Enega si ustvaril ti,
drugega ne poznam.
Tretji človek trdi:
Za Boga,
ki si ga ustvaril ti,
ne moreš trditi,
da je,
ker nimaš dokazov
o njegovem bivanju.
In prav v dokazovanju
nebivajočega po človeku
si storil nekaj korakov bliže
in se približal možnosti,
da bi se božje rodilo
kot bivajoče v tebi.
Po volji nebivajočega se priklepaš
na kopne površine planeta
in prenašaš božanskost bivajočega
na nebivajoče
in bivajoče odtujuješ,
zadržal si zase
kot lastno breme
le nebožanskost bivajočega.
Zaradi nebeške preobilnosti
v božanskosti si obubožal
in hkrati obogatel v svoji biti,
ker gojiš zimzelene kali
svojega obstoja,
ki zaraščajo goličavje,
v tebi nebivajočega,
v oddaljenosti cvilečega prahu
in razbesnelih vsemirskih meglic.
Tvoje zimzelene kali
se še niso razrasle v drevo,
da bi se v nebivajočem v tebi
odpovedal sadežu Adama in Eve.
Nadomestilo za tvoje drevo je nebivajoče,
ki ga ustvarja, kar je bivajočega v tebi.
Nebivajoče se spreminja v bivajoče
in ga prerašča ter zopet izginja v nebivajoče.
To je tvoj svet in tvoja skrivnost!
Nebivajoče se združi z bivajočim
in se kot božje razodeva v tebi.
SPOR Z VSEMOGOČNIM
Nadaljuj ti tam, kjer me bo Bog prekinil,
ko pa se hoče ukvarjati z mojim bivanjem
in na najbolj ranjeno mesto kaže s kazalcem.
Brez pridržka je potegnil načelno časovno črto
med menoj in njim. Vse je vnaprej določil.
Kaj vse mi je naložil na moja šibka ramena.
Pride čas, ko mi nobene pridihane misli
ne dopusti več. Neizprosen je v svoji strogosti.
V daljavi sem in slišim njegovo zehanje,
čakaje na rdečo svetlobo.
Rada bi se malo spočila med drevesi
in spoznala v kakšen red so razvrščena debla
in kako je z njihovo zamaknjenostjo in strahom,
ko strmijo v oboleli obraz svojega usihanja.
Jezna vročica se me polašča,
ker mi je Vsemogočni namenil tako kratke sanje.
To rožljanje časa, ki nosi pečat moči, mi ni po volji.
Neka moralna pravila mi je vsilil
in ko odskočim pred udarcem gonga,
me spet postavi na staro mesto.
In ko primem za sprožilec,
vedno izberem pokorščino Njemu.
Preverjam možnost ponovnega rojstva,
in prikličem v zavest prasilo
ter se obrnem na perzijskega maga Zaratustro,
naj mi pomaga z zgodovino njegovega mišljenja,
kajti moje tragično občutenje in doumevanje sveta
v končnosti je dolgo šele dva tisoč let.
Sem človek na prelomu časa, z malo kesanja
in moje telo kmalu ne bo več primerno mesto
za prebivanje Boga v njem,
saj bodo silne luči rodile večno temo in konec.
Zares se vprašam kam bo Bog tedaj šel iz mene
in kako bo z njegovim razodevanjem ljubezni,
le zakaj mi jo bo odtegnil, ko telesa ne bo več.
Teologija je poskrbela tudi za ta odgovor.
Na meni je, da ga preizkusim kako vera očiščuje dušo.
In ker je za izničenje človeka potrebna ista sila
kakor za ustvarjanje, bo tudi moj odhod
ujet v nepreklicnost, stvariteljski dej.
Smo zarodki višjega stanja in to stanje nosimo v sebi.
Ob smrti prehajamo v stanje njene skrivnosti.
ABSOLUT
V tem v korenine
presekanem času,
v tem v korenine
prastarih kultur
presekanem drevesu
sem slišala šumenje
mrtvega vetra,
ki je odnašal
cvetni prah s seboj.
V vsaki tvoji roki
lahko zraste manjše drevo
tvoje nepopolnosti.
Z vsakim premikom koraka
v prostor, ki ga zaseda čas,
lahko iščeš hodnike
in ključe svoje določenosti.
Z vsakim korakom
lahko stopiš v novi čas,
prek mostu starega.
Čez prazen prostor
s korakom čez jarek
brez svojih korenin
ne moreš stopiti
z obliko praznine
in spodrezanih nog.
Slišala sem šumenje
oživljenga vetra,
ki je prinašal
pelod za menoj
in poganjal korak v čas
brezobličnih popolnosti.
Ne sekaj korenin
človeški kulturi,
ne obrezuj s škarjami
duha absolutu,
ne omejuj ga
s svojo naravo.
Ne žagaj veje drevesu,
na kateri poje ptič,
ne pripisuj svoji naravi
modrosti neskončnosti
z odstiranjem odgovorov
svoje končnosti.
PO BOŽJI PODOBI
Prežeta s prerajanjem prvin
v prostoru neznanega imena
vstopam v potopljene dvorane
z usnjeno kožo živali.
V mračnih hodnikih je bilo vse polno
udov nedokončanih ljudi,
ki so bili primešani kamnom
in nekateri so se sklenili roditi
kot konji Apokalipse v ognju.
Spoznala sem tudi osebke,
ki so se spreminjali v prikazni,
prežeči na smrt drugih bitij.
In, ko so duše jokajoče prosile
za vodo in košček črnega kruha,
so nekateri sezidali steno iz njihove revščine
pred svojimi očmi in zabijali zlate žeblje vanjo,
da jih niso videli v Afriki in po kontinentih.
Viharno je bilo v peščenih podzemeljskih sobanah
zaradi kipov, ki so oživeli iz zgodovine.
Mrtve živali so še imele svoje pomembno ime.
V naglici so zrahljale svoje grobove
in vstajale iz starodavnih historičnih zapisov
ter vnovič stegnile svojo medvedjo šapo.
Med dežjem in šumenjem uničujočega vetra
sem zaznala bolečino in nemir udov
nedokončanih ljudi, bližje krvi kakor črnilu,
ki je spremenilo barvo in risalo bele križe,
bele obeliske in pobelilo kosti.
Sprehajam se po pepelu med skeleti železa
in štrcljem drevesa, na katerem poje mrtev vran.
Puščavski bojevnik me je povabil
pod edino drevo oaze in mi govoril
o besneči slani vodi, ki preplavlja
in potaplja dvorane in kako usnjene živali
dobivajo krokodilje noge, plazijo in požirajo svet.
Tedaj mi je rekel, da je izprosil človeka
v Božjem sinu, da malce korigira svet
in ustvari svetlobo tudi v podzemnih dvoranah,
da kamni oživijo in udje živali shodijo pokončno
in da naj dokonča začeto delo po božji podobi.
i am a woman and i took viagra
female viagra pills read female viagra over the counterKLEPET S STVARNIKOM
Sama moram ostati, v tišini sama.
Nihče me ne sme motiti,
ko bom razmišljala o svojem Stvarniku
in se pogovarjala
s svojim filozofskim Bogom,
ki leži v dolgi vrsti krst mojih prednikov.
Zapustil mi je verige, svarila
in številna vprašanja.
Vprašam ga kako je z besedo dvom,
ki se venomer hoče izraziti s svojo dvojnostjo.
Besedo, ki je zakleta, prekleta in sveta obenem
in z geni ugnezdena v jeziku.
Po neki vzvratni sledi otroških spominov
sem stopicala čez molčeče obrobe praznin,
le tema se je dotikala robov mojih oči.
Naključno sem se znašla tu, na območju,
kjer sonce ustvarja zlato ravan in rožno polje,
v podobi kakršna sem, s številnimi vprašanji.
Zazrla sem se v snežno bele obline oblakov
in na klepet povabila Stvarnika,
ki živi v preživelem spominu med šmarnicami
na oltarju mladostnih molitev
s posvečenim imenom neskončnosti.
V božji dimenziji skoz razdalje let
sem mu skozi šepetanje vetra v drevesih
in razpihani pelod pošiljala vprašanja,
položena v svileno mrežo krošenj,
ki so v svoji mladi bujnosti razcvetele,
a ni mi odgovoril.
Razdeljena sem mu govorila o vsem,
kar me teži navznoter obrnjeno,
da bi zvedela kako si je zamislil ta svet.
V tihoti strmim, molčim, počasi gorim in čakam.
Tako kot ob svitu svetlobe človeku zastane dih,
zaide sonce in listje zaniha v dlan.
Bela smrt tedaj hudourno pogolta življenje
in Stvarnik ostaja nem, ne da bi odgovoril.
To bil lahko bil tudi očitek božji popolnosti,
si spregovorim dobrohotno sredi jesenskega polja.
Bog je dopustil vstajenje svojega trupla
in potegnil lestev za seboj, si mislim.
Moje srce se ziba sem ter tja v zalivu oseke
in se guga na mrtvi točki številnih vprašanj.
sama sem, sama v iskanju odgovorov.
Ni ga bilo k meni, ko sem ga klicala.
Ne s telesom, ne z duhom, ne v besedi.
Tu sem ostala sama, tiha in ranljiva.
Moj čas za odgovor še ni napočil.
Na moje povabilo se odziva
le govorica vetra in šumenje voda.
V žilah se oglasi kri mojih pradedov.
Misel se odžeja. Mokra sled mi dušo shladi.
Razgoreli ogenj v zatišju spomina
me je globoko ogrel in prevzel.
Kakor, da se je stvarnik oglasil
v belih brezah z dobrohotnim glasom vetra,
brez besnenja nevihte, valovanja polja,
bučanja krvi in morja.
Glas v vršacih mi pove,
da ne jaz in ne Bog nisva le prah.
Le redko kdaj se dogodi, da v eni sami besedi,
podobi izkopani iz spomina srce tako zagori.
To je bilo prvo intimno srečanje s Stvarnikom
čigar duh je zašel v kovačnico domislic,
vprašanj in domov o človeški pameti.
Zvezana z jermenjem ob belo brezo minevam,
Bog pa večno živi in kraljuje v zgornjem delu neba.
Mar ne vidi temno rdečih rek, premalo vere,
drugačne nazore, nova človeška spoznanja
in človeške zablode, brezbrižnost in rop.
Zaradi njegove oddaljene vsemogočnosti
in zveriženih poti človeka po njegovi podobi
je človek v labirintu usode vedno bolj zadržan,
ko se sooča s svojo izvirnostjo po samosvoje,
mimo božanske prispodobe in svetopisemskih metafor,
s svojo avtentičnostjo bivanja in usodno zgoščenostjo
besed, dejanj, sadov in zatajevanih želja.
Medtem, ko nad ljudmi vihra plašč nemoči
in odšteva časovne enote ur v temo,
sem za hip posedela in spregovorila sama s seboj.
Vprašala sem se kako živeti naprej v svetu,
ki je tako različen od božjih, zdavnaj
spregovorjenih besed, naukov in dejanj.
«Nasiti lačne in potolaži nesrečne«,
mi je Vsemogoči odgovoril vzneseno,
prepoten in potrt ob telesih ljudi,
ki jih je sam ustvaril po svoji podobi.
»Jaz sem in v meni si ti«, si pravim.
Vidim trpljenje nesrečnih, bolnih in umirajočih,
ki se valijo vzdolž strmin in ne znajo umreti.
Nekega dne bo tudi z menoj tako ali še slabše.
Kdo ve, če mi bo oddaljeni Stvarnik pomagal.
Nekaj se v meni oglasi.
Ne lepi se toliko na besede Boga,
ki je poskrbel za sanjarjenje, parjenje,
gnetenje človeških teles, iluzije in umiranje.
Med ljudi je prišel v času,
ko nebo še ni imelo imena
in nobenih modrosti,
pred dvatisočletno vladavino križa.
Svet je tedaj prebudil prastari duh.
Nihče še ni pesnil,
skladal simfonij
in še ni bilo toliko cvetočih lip,
kolovratov ženic in preje,
svatb in veselega rajanja.
Tedaj še ni bilo toliko vizij o ureditvi sveta,
poznavanja zvezd, popotnikov in vagabundov,
toliko rojstev, gorečega zanimanja za umetnost,
norosti in človeških pasti.
Pod stopali ležijo dedje,
na zemlji stopinje, razklane duše in kri plemen.
Stvarnika vprašam kaj bi počela koristnega
in s čem bi utemeljila svoj obstoj.
Vso domišljijo mi je hudič posrkal,
pomračil je moje želje in misli
in izničil moje začeto pričakovanje.
Iz globine so privrele otožne pesmi vsakdana
in Bog mi postaja odvečen.
Izogibam se le svoji bolečini.
Noben odgovor me ne zadovolji.
Tedaj je Stvarnik zašumel v vetru
in mi dokazal svoj večni obstoj.
Tudi ko mene ne bo več, bo On tu
v preživelem, prisoten v studencu,
trtah, grozdju, vinu in novemu življenju.
Torej tudi zame velja, da bom nekoč zaspala
med bukovjem v travi, pod križem na planjavi,
brez čustev in misli, začasna in svetu odvečna.
Z Bogom si bova potlej oddaljena kot še nikoli.
Roka pravičnosti sega proti nebu,
v neznanske razdalje večnosti,
s človeku nedoumljivo nadležno logiko
božjih in hudičevih navez.
Vtkemo Boga in Hudiča v skeleče rane,
v rastni humus moje domišljije,
moje zavesti, nadbivanja človeškega življenja
nad drugimi nezavednimi živimi oblikami
brez pravega namena in pomena.
Vsako jutro znova obležijo ideje na smetišču sanj.
Prehodila sem globoke brazde
in prišla do zelene ozare. Ozrem se navzgor.
Zvezde so popadale in ranile brezčutne obraze.
Naprej me veleče nedoločeno upanje.
Pretesne postajajo vezi božje tišine.
Romarka sem. Nomadka brez načrta.
Na tisoče travnih bilk je dalo vonj zame.
Nasmeje se mi sonce in me obide ob zatonu,
kot da me ni nikoli poznalo.
Večeri se in noč stopi preko mene.
Dogodivščina sem. Pustolovščina duha,
ki je po naključju zašla v moralno bližino Boga.
Zjutraj sem rastlina, zvečer ničla
na straži svoje zaokrožene osame,
smoter in dejanje obenem,
izkušnja v labirintu iskanja
z velikimi iščočimi očmi skoz kamniti hrib.
Znašla sem se pred rajem,
iz katerega se odpravljata Adam in Eva,
skrušena, brez ravnotežja,
s skesanima dušama grešnikov,
z liturgijo in alegorijo razmerja
med človekom in Bogom,
s svojimi sadeži in semeni med prsti,
prišleka z davno izginulega sveta,
človeka z bolečino bivanja.
Poglavar življenja in smrti,
absolutni gospodar obstoja,
človek v človeku, Oče moj,
je nepripravljen na stisk moje roke
v imenu Očeta, Sina in Svetega duha.
Vselej hoče od mene nekaj iz nič
na način svoje drugačnosti.
DUHOVNA VAJA
Prijatelj, si mar na tretji stopnji,
na stališču in sečišču znanosti
bolj napreden, bolj razgledan?
Si mar zaradi svojega mišljenja
kaj več ali kaj manj vreden?
Si se mar spotaknil ob znanost,
si presotopil čez reko Rubikon
in svoje mišljenje sprejel kot slepilo,
utvaro? Če si se razvil z njim,
ga ne moreš reducirati na fiktivno.
Preskočil si od golega dražljaja do znamenja.
Znamenje je dobilo določen pomen.
Ali nista ti in tvoje mišljenje eno in isto?
Je mar iluzija biti, če pa se je izoblikovala
šele tedaj, ko se je že zgodila bít tvojega bitja.
Tvoja nesmrtnost izvira iz želje po nesmrtnosti.
Za Božansko komedijo je Dante rodil fikcijo,
ki je postala prostor bíti v svetu svetosti.
Prijatelj, zakaj zanikaš fikcijo upodobitve te želje?
Nebo nad tabo ni svet, temveč je okno sveta.
Tvoja misel in tvoje oko se raztezata čez vse nebo.
In ko se v duši dotakneš božjega, dosežeš
najvišjo instanco bivajočega. Se dotakneš božjega,
ne pa Boga, Jahveta ali Elohima. Bog ni tvoj gospodar.
Bog je samo tvoja resnica. Bog je tvoja fikcija.
Zakaj bi moralo imeti to v kar verjameš svoje ime?
V vesolju smo in nismo sami. Morda so še drugi,
ki tako mislijo. Verjameš v resnico? Jaz verjamem v
resnico, ki vem da ne obstaja. Resnica je nikoli
odkrita skrivnost. Nima jedra, nima srdice.
Sredi nje požene nova rast. Resnica je nedotakljiva,
večna je in nesmrtna. Je hierarhija misli, ki te dviga.
Je tvoj presežnik. Umri na legitimen način
svojega hrepenenja po nesmrtnosti in večnosti,
saj se ne moreš več reducirati na fiktivno!
Obstajaš! Ti in tvoja bít sta eno in isto.