PESMI - SATIRA
OKROG KOLOVARTI STRAHOTNI STVOR
Obšla me je ledena zona,
obliva me ledeni pot. Groza!
Vsa otrpla sem.
Za mano stoji suhljata ženska.
Čez ramo me gleda pod prste.
Ima lase iz odmrlih pokopaliških vencev.
Spreletavala me groza
od pokopanih strahov iz otroštva,
ko sem s kanglico hodila po mleko
mimo pokopališča in srečevala skelete.
Ženska je stegnila roko v mrtvaškem povoju
in koščene okoničene od zemlje umazane prste.
Sijala je mrtvaški mrak.
Vedela sem, da prihaja z zamaknjenostjo
iz groba, kjer stojijo okopi izkopane zemlje.
Opogumila sem se, jo pogledala
v votle oči in jo legitimirala.
Tedaj mi je rekla: »Ti nimaš pojma,
kaj pomeni živeti mrtvemu«.
Damo sem vprašala,
če se je naučila Ovida na pamet,
pa mi je odgovorila,
da pesniki nikoli ne umrejo
in da ostanejo med živimi.
Rekla je, da jo je sem privabilo zvonjenje
in suženjsko delo tovarniških delavk,
ki bi jim rada pomagala.
Ta ženska se je prikradla po skalovju
skozi zeleno gostoto dreves
in trepetala od mraza pred vrati gostitielja,
čakala je, da ji kdo odpre hišo.
Skrbno skrita v omari čaka
na pravi trenutek.
Ne izbira ne reveža ne bogatina.
Šmentana ženščina kako je poskočna.
Kako skaklja pijana od svoje ošabnosti,
dokler ne potone v globok spanec.
Dala sem ji šilce žganja in ji zjutraj pokazala vrata.
Krenila je po stezi navzgor k nekemu bogatinu,
ki ga je zasenčilo sonce in trpeče jadikuje,
ker bo zapustil tolikšno nagrabljeno bogastvo.
Ta bogatin, ki ima namreč generalsko bolezen.
Au, au, kako ga bolijo vsi sklepi in kosti!
Preveč je jedel in pil, nažiral seje kot suha goba.
S svojimi delavkami nikoli ni bil prijazen in dober,
sedaj pa se svoji novi ljubljenki dobrika, da je kaj.
A hudičevka se je kot konj zapodila nanj in mu rekla:
"sedaj si mi padel v pest, zmendrala te bom
in stlačila v žakelj in te zabrisala čez zidovje
tvoje graščine, da se tvoje telo izsmradi
in da ti lisice okrog raznesejo kosti."
PASJA HIŠICA
(Humoreska)
Jutro je sklatilo z neba
jasen in kristalen dan.
Veter je zapel toplo
mediteransko pesem.
Iz lanskoletnega listja
je prilezel na plano
samojedi rogač,
ki se je metal v morje
in si brusil podplate
ob asfalt kopališča.
Bil je kontinentalec.
Poznal je smer vetra
in kje sonce vzhaja.
Z izbrušenim občutkom
za porjavelost kože,
se je mazal
in nastavljal soncu.
Soncu je odškrnil
toliko sijaja,
da so mu oči lezle
po zelenih vejah
in se neprekosljivo vrtele
kot vrtavki iz vlažnega muslina.
V ujetništvu mu je šlo na jok.
Če bi bil kužek,
bi nase opozarjal z lajanjem
in zvestobo gospodarici Hildi.
Opazovala sem, kako je prišlo
do javnega zloma zvestobe.
Vladala mu je rogačka,
a ne z logiko korenčka,
temveč z logiko palice.
Ko je rogač stopical za neko
brhko mladenko, mu je rogačica
zalučala kamen pod noge.
Obrnil se je in ji rekel:
Takoj se vrnem v pasjo hišico.
Joj, kako mračno je danes
tvoje razpoloženje, ko je sonce
tako polno svetlobnih barv
in plaža lepih deklet, ki me radostijo.
Začel ji je praviti pravljico
o prizanesljivosti oblakov,
ki ne dežujejo, ko ljudje nimajo
odprtih dežnikov. In tudi rože
cvetijo vsako leto istih barv.
Poglej se kako kričeče cvetiš,
je rekel Hildi samojedi rogač
in se pred kopalci naredil,
kot da ji ne pripada več.
Poletje je preživel na kopališču
zaradi ljubkosti in ljubeznivost I deklet.
Hildo je spokal na vlak za München.
ŠOLSKO ŠPRICANJE
(Satira)
Na koncu ulice živi pobič,
ki se boji zdravnikov
in privat ranocelnikov.
Ti ne znajo detektirati diagnoz.
Po stereotipni zdravniški formuli
je pobič za vsak psihični urez
in nazadostno oceno
dobil Amoksiklav 625 mg Enot
za zdravljenje sistemskih infekcij,
dokler ni postal alergičen nanj.
Nato je antibiotik netransparentno
metal v kanto za smeti.
Zavoljo bistva,
da zajca ne moreš loviti
z atomsko bombo,
se je pobič odločil,
da bo kvantnost profesionalnosti
in trivialno stvarnost zdravstva,
ki si zasluži največ nagrad in honorarjev,
uspešno skomuniciral sebi v prid.
Na SMS-ju je sporočil dekliču,
ki je zbolela za virozo, da jo goreče ljubi
in da ji je zato naredil ogrlico
iz kapsul in tablet.
Ko boš ogrlico nosila,
ne odpiraj okna zaradi motečega
vohljanja radovednih sosedov.
Zdravljenje premikaj iz termina
v termin, dokler ne bo šole konec.
To moderno bolezen si pozdravi
z gledanjem ameriških grozljivk.
Dokaži, da si grozo preživela!
To lahko narediš z osebno izkaznico,
emšo, DNA, krvno skupino,
davčno številko in številko
zdravstvenega kartona.
Če med grozljivko slučajno umreš,
dokažejo šoli, da te ni z izpiskom iz knjige umrlih
in osmrtnico v časopisu, v kateri bo pisalo:
Tisočere zmage so uspele, ena izgubljena!
Bila je alergična na Penicilin G in V ter na
Amoksiklav, a imela je lepe dolge počitnice.
Zato glej, da vse prelisičiš!
tamoxifen for men
buy tamoxifen ireland clujmuenchen.ro tamoxifen brand namebuy amitriptyline uk
buy amitriptyline shellware.com buy antidepressants visaNek Friki, unikum v akademskem prostoru naj bi se konvertiral
na Depaartment of Philosophy, ko je v žitu pustil kroge hudič
in je na empirično preverljiv in prepričljiv način po principu
»Intelligent Design« položil filozofa prof. Slavoja za veliko mizo
na kontuzijskem diskurzu v koš, ko je izpeljal aksiom,
s katerim je šokiral ves znanstveni svet tako-le:
Trebuh vesolja je aksiom al pari niču.
Je inštrumentarij, ki dosega notranje in zunanje
gigantske praznine, je kontinuiteta brezmejnega niča.
Nenasitna praznina je potegnila nič vase
in ga reproducira kot likvidatorsko avtoriteto,
ki je obrušena z zaobljenimi robovi ničle.
Na predpasniku vesolja so se prepoznale
krvave srage ranjene praznine, ko je skozi nič poniknila
v paradoks in ustvarila aksiomu metaforo tretje poti –
abstrakcijo s procesom netransparentnosti,
hrumečo tišino s slepim tirom.
Absurd je ustvaril okoliščino, da se je nič
začel spreminjati v trebušno oblino in pridobil
identiteto sledi, ki okrepi nemir praznine.
Nič je zaprt, nerazkrit, nesproščujoč, abstrakten,
nedostopen in samoubijalski z občutljivo mehkobo,
nekoličinsko determinirana ranljiva enota,
ki se zaradi ogroženosti nenehno vrača v strukturo
kroga in se zapira v kontrapunkt varnosti v sebi,
je egocentrična in samozadostna projekcija
izničenih energij v prividu praznine,
je paradoks notranjosti z razpadlo rakavo tvorbo
v konsistentno ničlo s tendenco alegorike kroga.
Nič je gibljiv odnos med stegnjeno praznino
in abstrakcijo časa, v njegovi praznini ni hrupnih
padcev. Glavni nastopajoči junaki praznine so fikcije.
Nič se zapisuje, ne da bi poznali njegovo vrednost,
trajnost in mersko sestavo praznine.
Nikoli ne doživi samozapisa ali samouničenja.
Nič je najmanjši infinitizimalni dodatek praznini.
Ko se nič spremeni v resonanco duha, vzpostavi
ravnotežje med praznino in ničem, ki je v določenem
odboju, sled stoji v razdalji, ki ne obstaja,
ker praznina nima robov, nič nima interpretacije,
ne obstaja in ko se nalepi na praznino, ostaneta
nič in praznina neotipljiva aktualizacija istega
vprašanja. Sledi menjavajo okolja praznin
in niča ne morejo več položiti v šablono nobene iste praznine,
ki bi pomenila infinitizimalno projekcijo v drugi praznini
ali praznino v niču vesoljskih znanstvenih prikazovanj.
Brez viharjenja niča obstaja praznina protislovje,
aksiom absurda, kontrapunkt na tetivi, merjeni
v središče kroga, ki se razbohoti z estetskimi
krili praznine in se dvigne v zenit in se nič v nič razleti.
Ostanki se pretopijo v moč niča neizmerne širine
praznine in tedaj lahko olupiš paradoks aksioma
in s konstituirane zgodbe zunaj te interpretacije,
ko postane nič stanje kristalizacije ideje o večnosti,
v hladni odsotnosti je nič ostal nič, praznina v
praznini, duh pa v sledeh erudita, izničenega v
ničevosti niča, preseljenega v večnost praznine
konveksnega vesolja, ki je znanstveno dokazano
iz niča nastal in v nič se povrne.
Friki in prof. Slavoj sta nato razpravljala
o zlatolaskah na koruzi in vsak eno pečeno slastno zaužila
ter se razšla, ne da bi kdo vedel, kje se koga pamet drži.
Še dobro, da je hudič delal kroge v žitu
in ne v koruzi in v človeških glavah.
Vstopite!
Nudim vam super šampon,
je znanstveno dokazano, da opere glavo.
Pri prvem pranju odpre tri dimenzije:
prva je imaginarna, da čutiš prhanje,
druga se ukvarja z logiko simptoma,
da glava potrebuje šampon,
tretja je neomejena ekspanzija,
glava potrebuje frizuro - kruto estetiko.
V frizerskem salonu te čaka stol,
čakata te dve mehanski roki,
ki ti bosta zmasirali glavo.
Mehanizacija iznajdbe je brezhibna.
Vsaka indoktrinacija je izključena.
Iznajdba je razsvetljenska in osvobojujoča.
Tu ni ideologov in ne moralistov.
Vso masažo ti nudi znanstveni aparat.
Šampon se peni, vendar ne ustvarja morale.
Tu je vse dovoljeno, ni dezerterjev,
ker hočejo imeti vsi čisto glavo.
Obstaja dolžnost čistega pranja
in prijetne masaže glave,
dolžnost urejenega kuštranja z gelom.
Stopite v gigamarket opranih glav!
Tu je vse plačljivo v logiki tržne menjave.
Tvoja umazana glava je naključna motnja,
ki jo je treba odstraniti, oprati glavo!
Na osnovi premisleka, zavezanega znanosti!
Pohitite! Projket ni utopičen,
vrata so odprta, vstopite v svet pranja glav!
Postopek je empirično preverjen,
izključuje vsako bolezen, prenašanje virusov
z ene glave na drugo ali vrtanje glav s svedri.
Drugi vam bodo povedali, da se je izplačalo.
Rabiš pranje glave, da preživiš.
Definitivno razsvetljeni filozofi si perejo glave,
pozitivne rešitve so sila preproste,
ne povzročajo vrtoglavice!
Prevzemite način pranja glav, ki ga generira znanost
in ti zagotavlja s čisto glavo boljše počutje,
s čisto glavo boš začutil odgovornost pred Bogom,
išči pozitivne odgovore na svoja vprašanja,
blokiraj zlo, šampon ti zagotavlja reciklažo govora!
Prepoznaj polje različnih možnosti svoje glave,
pranje glave ti zagotavlja nove poteze in značilnosti
tvojih razpoloženjskih, jezikovnih in filozofskih drž,
s pranjem glave bodo odtekle v kanal vse tvoje
potrebe hedonističnega pijančevanja
in zdrsi v groteskno prismuknjenost.
Šampon je super, znanstveno dokazano
ti opere glavo kot je treba!
Z oprano glavo boš zanesljivo nov človek!
where can i buy low dose naltrexone
buy naltrexone online indiaVDANOSTNO PISMO
(Ljubezenska impresija po Markizu De Sadu))
Jaz pri svoji ženski duši
se častno zavezujem,
da bom svojo veliko ljubezen
gojila kot bolest
in jo povzdignila v dejanja,
ki se merijo in naredijo edino zate
z ljubeznijo vse do absolutnega
čaščenja, dragi moj. Zavezujem se,
da ti bom izpolnila vsako željo.
Mojo naklonjenost moraš razumeti
kot očarljivo milost. Krzna ne bom
nosila ne poleti ne pozimi,
jajc in mesa ne bom jedla,
mleka ne bom pila in uživala kefirja,
ker ne želim biti okrutna.
Ohranila bom belo perje
za ljubezensko razmerje s tabo,
ti grulila kot prava golobica.
Za vsako duhovno besedo se bom
opravičila, za vsak nerazpoložen pogled
se bom samokaznovala.
Tvojim tekmecem ne bom dovolila
obiskov in izrazov naklonjenosti.
Skratka bila bom brezpogojno vdana
samo tebi. Vsako besedo, ki jo boš odložil,
bom malikovala. Ne bo ti treba več
potočiti ene same solza zame.
Odvzel si soncu luč in odslej si samo ti
moja svetloba. Sem suho drevo,
ki samo ob tebi vzcveti. Konica tvojega
jezika mi prinaša samo radosti.
Kruti udarci usode so mi užitek.
Prihajam k tebi kot ponižna sužnja
in najljubši glasovi so mi tleski šibe božje
in udarjanje čevlja ob tlak,
še lepši pa mi je glas, ko tvoja roka
udari po mizi in zarisuje s kretnjami znamenja
tvoje preroške besede, tvojo globočino misli.
Opazila sem, da imaš nekaj neprisiljenega
v očeh, neko neizmerno mučiteljsko ljubezen,
in zdiš se mi najlepši na svetu, deškega videza,
nadčlovek po Nietzscheju, z neizmernimi potenciali.
In ko korakam od enega izničenega življenja
k naslednjemu, srečam labradorca Heideggerja
in tebe moj dragi. Oprosti mi, če sem kdaj
bruhnila v smeh. Ljubim te, dragi, ljubim,
globoko te ljubim, brez definicije in omejitev.
Ko brez lastnega imena
na spomeniku svojega oprsja
udariš z jadri po vetru,
ki komarju žene krila naprej,
me spomniš, da je v Ikarjevem
letenju in ožganih krilih
toliko več milga glasu,
kot ga je v sporočilu vetru
brez lastnoročnega podpisa.
Lahko si še tako cukrast,
pentljast ali karizmatičen
in si še tako lahko tolažiš
s sladkorčki svojo sladkosnedno kri,
ne moreš zatajiti samoslepila,
da zrak ni prežet z zjedkanim
trobentaštvom jecljavega duha,
medtem ko pecelj cveti
pod vislicami in pod črno kapuco
skriva svoje resnično ime.
Svojo resnico pokoplješ
na prazno mesto z napisom:
»Tu počivam jaz Pinko Palinko,
sin matere hudičevke,
ki je pozabila moje ime."
Sentimentalni časi srečnega otroštva,
ki lezejo narazen, so mimo. Teren je čist.
Nobene sledi ni kdo je bil
Pinko Palinkoooooooooooo.
prednisolone cost
prednisolone pharmacytamoxifen uk side effects
buy tamoxifen pct online tamoxifen brand namebuy accutane singapore
accutane without food (za Martinovo)
Vse je resnično,
kar v vinu razveže jezik.
Tradicija je tradicija.
Za Martinovo
ustvariš umetno situacijo,
da situiraš razpoloženje v njej
v vinski kleti ali gostilni.
Gostilna je polna ljudi.
Med njimi si lahko tudi ti.
Oglasi se gostilničar in reče:
"Uživajte fantje, pijte in jejte,
danes je Sveti Martin.
Lahko vam zrastejo krila na jajcih",
se šali in smeje "birt" in si mane roke.
Tišina. Nato se nekdo oglasi:
"Nekdo se pa jajca z nami".
Tretji vpraša: "Kaj imaš ti v havbici?"
"Kaj neki? Razum, čelo, uhlje, hlape..."
odgovori, malo zakima in za mizo zaspi.
Muha zakašlja: brrrrrrrrrrrrr....
Nekdo se oglasi: "Konj neumen,
v kaj pa ti gledaš in buliš?", reče Martinu.
Kaj ti je vino zažgalo glasilke?"
Martin zapoje s svojim baritonom:
"En hribček bom kupil, bom trte sadil..."
Vsi se raznežijo in zapojo v zboru:
"prijatle bom vabil, še sam ga bom pil...".
V kotu je Martina gledal črn maček.
Tedaj se odpro vrata gostilne,
pojavi se Martinova žena
in Martinu primaže klofuto.
Sodra besed in blabla, blabla....
Pri mizah sedijo samo moški.
Besede žabe skočijo iz vode - vina:
rega, rega, rega, kvak, kvak, kvak...
Martin odide s povešeno glavo
opotekajoč se domov. Pred njim
maršira general - njegova boljša polovica.
Martin z okorno roko seže v žep in išče.
Z okorno nogo se spotakne ob copato.
Zabenti zakrčen glas v čezmerni: ojoj!
Martinu pade na tla biserna priponka -
darilo ženi za rojstni dan 11. novembra.
Neodžejan sreče Martin zaspi in zasmrči.
Naslednji dan Martin izpusti papagaja iz kletke
in ta se zateče pred mačkom v gostilno
in znese papagajevo jajce gostilničarju
na njegov gostilniški pult in zavrešči:
"Martinovim jajcem je žena odrezala krila!"
Najprej ti dajo podpisati neko grozno
izjavo, s katero potrdiš, da se strinjaš z vsem
na tem svetu možnim in človeški roki dostopnim.
Nihče ti ne daje nobene garancije, da te potem,
ko te kot trto obrežejo in ostanke tebe pograbijo kot seno,
vrnejo bližajočemu poletju in božajočemu vetru v naročje,
Da se boš sončil, kopal v morju in veselo kramljal s
s prijatelji, lahko le sanjaš v svoji domišljiji.
O tem se nihče s teboj ne bo pogovarjal,
nihče ti ne bo ničesar obljubil. Ali res ne veš,
da živiš v otopelem mehaniziranem svetu, po katerem
blodi le jata zbeganih duhov, ki krilijo z jeklenimi
priključki po zraku in jih v nemočna telesa zabadajo
pa podžigajo jeklene konje v dir? Samo jeklo, brez duše!
Vbrizgajo ti tekočino in te potopijo.
Zdrsiš kot riba mečarica v črno luknjo.
Horizontalno, v atomsko jedro stisnjene mase.
Iskra sije tenke žarke drhtečih nebes.
Blodiš po staromodnih trgih prejšnjih
življenj in se spremeniš v žuželko,
letaš v omejenosti Siriusa, bele zvezde,
ki se kaže kot karbidovka sredi vesolja.
Odpreš duri, ki niso večje od atoma,
plavaš po globinah novih svetov,
s plesom snežink si skoraj popoln astronavt..
Drsiš v zelenih copatah proti pregradam
in se znajdeš v vesolju kot človeški fantazem,
ki zarisuje nove meje razumu fazanom.
Nato ti skarabej odnese na prednjih tačkah dušo iz telesa.
Posesivna roka ti dovaja zrak in ti odmerja dihanje.
Praznina ima vse polno modrih krogov okrog oči,
Ti pa šteješ ovčice. Piše se ti že leto 2036
in ti še vedno ležiš na deskah, kjer ležijo
tvoji zapeljani ljubimci v ideiferentnem odnosu
do tvoje navzočnosti. V vodotesnem molku, na
kristalnem kapniku, te čaka novo življenje žuželke,
morda boš pa med vrbjem šopek trave,
ali boš med množico teles (če boš imel veliko srečo)
našel tudi sebe. Ko boš slišal začudene glasove ljudi,
vedi, da si spet na pragu svoje hiše.
Če pa se ne boš zbudil, vedi, da si oslepljen in gluh
umrl in da so ti med posegom vzeli ne samo organ,
tudi tvojo dušo iz telesa. Nikar si ne zaželi
vrčka piva, ker ti ga ne bodo dali. Nobene nagrade
ne boš dobil, zato da si preživel, če pa ne boš preživel
ti pa bodo zapeli na grobu žalostinko.
V vsakem primeru se lahko le smeješ čudežu kot nor.
sertraline without prescription
buy sertraline 50mg read buy sertraline online Ko me je dan zalil
v jadra lanskih spominov
z dolgočasjem do grla
in je plima plivkala čez rob,
se spravim na plažo pod drevo smejat.
Gledala sem prgišče kamenčkov,
ki nočejo pozabiti na lansko poletje
in jih morje odnaša,
a meni živobarvne frnikule
prinašajo srečo tega poletja.
Jaz se pod točko zenita zmerno cvarim
in sonce je znorelo od smeha,
ker se je luna neke poletne noči,
ta romantična avša, prevrnila
in se zagozdila med skalne čeri.
Zvezde so ji privoščljivo zaploskale.
Sedim, ližem sladoled na plaži
in vržem svoje lanske spomine v morje,
da se ribe namucajo namesto mene
in odšarmirajo z fluorescentnimi očmi,
da okusijo vonj, okus in otip
mojih morsko penastih utripov,
načičkane od erotizma in posezonskih brstenj.
Naj gredo bizonom v Afriko noge preštevat
in naj jim morska trava ne razžre steklovine oči,
ko bodo učeno sortirale ezoteriko.
Te dni si dopovem, da je letošnje poletje
dober dokaz za to, da je toliko lepega v stvareh
in ljudeh, ki jih lansko leto nisem videla.
Riba z modro manšeto mi je pomahala
in me zdramila iz miselnega lenarjenja,
v katerega so me zapeljali pomlajeni čuti.
Jaz obesim mokre kopalke na svetilnik
in poskušam nadoknaditi zamujeno.
Plavam pod vplivom domišljije
in si popravim smešen čop las nad čelom
pa si zasukam klobuček nad desno oko.
Na obali sem opazila, da so iz morja
priplezali verzi, tedaj sem po morju spustila
papirnato barčico in ji zabičala,
da zaplava krjavlja, ko zagleda rdečo barvo
na rešilnem pasu morskega psa.
Letos nisem utrujena želva v odloženem
jajcu v vročem pesku na počitnicah,
kajti gibi želv, rib in ljudi so letos različni.
Pridite! Morje vam podeli vzvišeno nalogo:
lenarjenje in sanjarjenje, ki mu lahko slediš.
NOTRANJSKA
(Šaljiva pesem)
Bila je zala in bogata,
v duši in srcu vsa zlata.
Iskala je fanta lep'ga
in ga v Postojni našla.
Ni bil plemič Erazem Predjamski,
bil je navaden furmanski sin,
lep pobič, skravžlan notranjski,
pivec žganja, ruma in vin.
V genih imel je stare navade
'kontrabanta' z Martinom Krpanom.
Za malico klobasa in pečenka prate,
nakar je pokal z bičem usnjarskim.
Pa še harmonikaški pir in veselica,
skakaje s škornji čez grm na konja,
za pokrepčanje se hoče golaž, potica
iz domače kuhinje soseda pletarja.
Ded bil je zares priden rezbar,
od Strmce do Postojne najlepši,
a vnuk ni postal izučen kolar
od deda rokodelsko spretnejši.
Za hišo pozabljen je stari parizar,
lojtrnik in zapravljivček s svati,
med staro šaro je zapuščen odstavljen,
ob konju sameva Marcedes bahati.
Zares je vsak svoje sreče kovač.
Na ognjišču sedi sosed sedlarjev,
po plečih ga oplazi en korobač,
ko izmakne košaro lisičk in gobanov.
Lovec na preži v gozdu pokočno stoji,
srno ugleda, za njo čez travnik hiti.
Nevesta mu pomaha in preč odhiti,
čez drn in strn od njega zbeži.
Notranj'c brez svoje žene ostane,
vstopi v gostilno in 'kelnarci' odločno veli:
»Pečenko srnadi mi Katra, postrezi!«
Sam sem ostal, le vinček mi dušo krepi.
Pod 'rekelc' usnjeni z roko mi seži,
tam d'narcev je kakor listja in trave,
nikar mi 'taku' tanko kruha ne reži,
za plug vola vpreži, da najem se otave.
Če bi živali imele sposobnost
metafizičnega mišljenja,
bi pisale mitološke knjige
in razdelile živa bitja
na priljubljene in osovražene.
Mednje bi zagotovo uvrstile
tudi homo sapiensa po pregovoru:
»Človek človeku volk«
Veliko je tudi uvoženih volkov,
ki jim pravijo vukodlak, vejdomec,
rokalnik, podvodni mož in kdo bi vedel vse
kakšne volkove je Valentin Vodnik
skril pri ribniškem graščaku Rudežu,
ki jih bodo pismene živalce še odkrile.
Krave bi igrale violine gluhonemim.
Pes bi se pa vrnil ves sestradan
na vrata svojega doma,
da bi zvesto bral pravljice
o rdeči kapici svojemu gospodarju.
Orel bi se pa uprl pripovedovanju
zgodbe o kralju Matjažu pod Peco,
da ga ne bi zbudil iz dolgega spanja,
ker v gorah rad sam kraljuje.
Ptič, ki se je naučil molka v jajcu,
pa bi le začivkal, kot čivka strahopetec,
ko mu gospodar zapoveduje.
Kam bi živali uvrstile krilate
močvirne šesterokrile kače,
ki žrejo ljudi in konje
pa bi napisal zgodbo troglavi zmaj,
ki pri vsakem neuspelem vzletu
pordeči jezero od svoje krvi.
Mrčes pa bi živalski razum uvrstil med
demone in duhove, ki nevidno
vzletajo ponoči in pijejo kri.
Lisice, ki se spreminjajo v čarovnice
pa namažejo gospodarja kokošnjaka
s coprniško žavbo svoje prebrisanosti.
Ali si že kdaj srečal metafizično lisico?
tamoxifen uk
buy tamoxifen ireland click here tamoxifen uk pctbuy amitriptyline online
buy amitriptyline Dovoliš intervju?
Sem humanist, etik, filozof in strateg
posebne vrste, s častnim doktoratom.
Specialist za grozo.
Rad bi napisal esej o bitju groze.
Nisem Slavoj Žižek.
Neoporečen DNK sem,
aristokratskega duha.
Nimam zajčje ustnice,
večprstne roke,
pesticidov v telesu,
Alzheimerjeve bolezni,
Parkinsona ali dednih
degenerativnih sprememb pameti.
Tudi nisem potomec ali vzorec
nečastnega vlačugarstva.
Pravijo, da sem sin patriarhalnega
šovinizma, plastičen DNK,
izkrivljenih potez na ustnicah,
poseben primerek
vzorčno – posledične odvisnosti
svojega »fathra«.
Psihiater je fasciniran nad mano,
ko preoblečen v panterja
zarivam grozo v kosti.
Ne bom pisal o sebi,
pisal bom o tebi, bitje groze
Osama bin Laden
iz Džida blizu Meke v Savdski Arabiji.
Z energetskimi učinki nihanja
in s predkonceptualnimi
aksiološkimi načeli groze
te bom sesul in ti odpiral drobovje.
Sem sejalec groze.
Roman Polanski nima nič z menoj.
Ogledal sem si dve grozljivki:
Cat Pople v režiji Tourneura, 1942
In Rosmary's baby Romana Polanskega.
tretja je filmsko producirana -
oglej si posnetke 11. septembra.
Te luknje realnosti sem zabasal
z mreno praspomina.
V svoji spalnici občujem
z grozljivim bitjem – s tvojo pokojno ženo.
Grozljivost fantazijske projekcije
me navdaja z zanimanjem.
Pošast sem premestil v zunanjost polja.
Rdeči dekor me privlači,
ker vsrkava težišče sveta.
Vsak večer rišem s čopičem kri
Intervju je uspel. Hvala!
Zanihal je svet in se skotalil
skoz vrata človeške hiše v prostor,
ki ga je napihal hropenja koš
hrupnih zvokov,
glas spozabljen v človeku,
krik v glasu, znitkan okrog kosti,
zamrznjen v mrežastih daljavah
himen žgoče sle
in podivjanih nog iz kemijskih snovi,
zverižen brezčuten sel iz daljav
z bivališčem v niču molekule.
Razgradnja, ki omogoča uvidenje
trobente s podaljškom v oblaku,
ko se gmota morja nabije na obale
in vzporednost valov naprej nazaj
z obrazi žvepla in soli,
kjer zorijo delci turkiza
in požirajo vodo cvetnim listom
z udori, dvigi, prelomi in premiki tal,
ki bodo zoreli sadeže čez milijone let
iz pepela izsušenih oceanov
in glave Gergone Meduze
in oživel bo Midas, kralj vrtov in rož,
morda v novi deželi Hiperborejcev,
zavarovani na strani severnega vetra
s plodovi mladosti in vrtinčastim morjem.
Razjedeni od ličink trhlega hrepenenja
v bodicah kaktusa so zdrobljeni zobje
izumrlega mamuta, ki hlastajo
in spodbujajo tek v človeku,
ob njem meketajo jagnjeta,
ki jih slači luna med krvavo meglo.
Kri je razdeljena na liste rože
in zvonovi odpirajo svoje dežnike,
ko pljuskajo razcefrane vezalke
ob obrabljene čevlje in napihnjeno telo ribe
v mimobrežni mimohod odmetanih plastik.
Žuljastih nog slepci vodijo očesna zrkla
za roko spomina in kosti vstajajo
skozi razpoke duše. Ognjenik je bruhnil
črne peruti skoz rdečo priglasitev lave
in čas se pogreza v kremenasta tla.
Angeli sedijo na kupolah zvonikov
potopljenega mesta na glavnih
Heraklitovih stebrih Atlantide,
medtem ko brazgotine
železove rude izstreljujejo
rafale plamenov v hudodelski čas,
ki se pari in s hromečo nemočjo
skušnjave išče človeka.
Svet se je spremenil v sodni dan.
Spravno rokovanje
in človeška rokavica pravice
tisočletnemu deblu napenja žleze
in oživlja mamutovo jajce
z genetskim spominom,
a nihče ne verjame,
da so utripajoče zvezde
začutile vonj po ožgani človeški koži
in so sklenile obleči nerojene otroke
v skafandre, stkane iz sanj,
ki jih je na zemlji uničil.
Pedigre, ki ga ustvarja beseda
do metaforičnega delirja,
vžiga Pipistrel izžemajočega poganjka
iz tal, skoz oddajnik podplatov.
in naoljeni brioš se drušebrižniško
umakne pred provincialci
z astronomsko kozmopolitsko držo pilota
zunaj svoje izkušnje, potem ko se je vpisal
med Giunesove junake
zaradi izvirne reflektivnosti,
odlepljen od svojih vzvišenih funkcij,
malo očaran nad natakarico Helgo.
Njemu bodi slava!
kajti viteštvo srpe besede je podzavestni
atribut, ki ga lahko sprejme le
pesniška mučenka, do Amena stojična duša
(po stoikih, da ne bo pomote)
potrpežljiva in vztrajna v svoji obrambi,
veliko krat na kolena vržena in kamenjana,
od duhovnega kruha žejnih častilcev poteptana
zaradi sterilnosti očesnih mešičkov črede volkov.
Zaznati je ritem in mero nekega časa,
bolj množične črednosti z oslovskimi uhlji,
z do drobovja visečo slušno in govorečo diafragmo,
ko kdo koga natepava, natepavajo še oni
in po njem rišejo pamflete, ki kipijo
iz žavbe brezsramja, ko pesniška ptica trpi
od bolečine in morilski ljubljenci poezije
jo prekljuvajo in ji spletejo venec iz bršljana,
ki povzroča alergijo in zastrupitev.
Vsem njim bodi slava!
Kraste je mogoče zaceliti in jih z zaseko
namazati, težje pa se je vrniti v tisti odnos,
ko verjameš da pesniš za iskrene in pravične,
malo licermerne seveda, pa vendar….
to so limanice, na katere se zagotovo ulovijo pesniki
in zbolijo, ko plivkajo po marelični marmeladi.
Vsem bodi slava !