ODKRITJE SPOMINSKE PLOŠČE MIRKU BREZAVŠČKU
Ob spremljavi Mojce Stres je prireditev povezoval Peter Stres. Ob spominskem obeležju so stali praporščaki TIGR-a, krajevnih organizacij Zveze borcev Brd in veteranov vojne za Slovenijo. Častno stražo so držali pripadniki novogoriških skavtov. Spominsko ploščo je odkril Boris Šfiligoj, slovensko zastavo, ki jo je prekrivala, so sklenili poslati 93-letnemu Justu Brezigarju, edinemu še živečemu "črnemu bratu«, doma iz Podgore, ki stanuje v Mariboru. Vence in cvetje so položili tudi k spomeniku talcem in na grob Mirka Brezavščka. Po prireditvi je udeležence pogostila VS Cerovo v svojih prostorih.
Izpostavimo le nekaj misli govornikov.
Marjan Bevk je izrazil željo, da bi v prihodnje s klubom mladih tigrovcev v Brdih organizirali Brezavščkove dneve,in predlagal, da bi TV Slovenija posnela oddajo o črnih bratih, saj je bil TIGR prva antifašističnaorganizacija Evropi, ki je tudi Primorce obvarovala pred kulturnim izginotjem. Dr. Miroslava Cencič je predstavila junaško življenjsko zgodbo Mirka Brezavščka (komaj 13-leten je 21. 2. 1931 umrl za posledicami mučenja, dan pozneje pa je bil pogreb) in delovanje uporniške rodoljubne organizacije Črni bratje v Gorici.
Cencičeva je spomnila tudi na željo pokojnega predsednika društva TIGR Franja Batagelja, da Mirko Brezavšček postane v zavesti slovenske mladine to, kar je Ana Frank v Evropi in svetu. Dr. Vasko Simoniti pa je poudaril, da smo tudi Slovenci postali člani družine EU. V družini pa se moramo spraviti in živeti drug ob drugem brez sovraštva in enakopravno. Naši dedje in očetje so v 20. stoletju doživljali vojne in vrsto političnih rešitev, kisopovzročale krivice in ogromno trpljenja. Po njegovem je prav zato nujno, da v novem življenju ne pozabimo na žrtve, ki so nam omogočile tako sedanjost. »Torej ohranimo živ spomin na Mirka Brezavščka, najmlajšo žrtev fašističnega nasilja proti slovenski manjšini na Goriškem,« je sklenil minister (M. Beguš).
NAŠA ANNA FRANK
(V spomin 14-letnemu Mirku Brezavščku,Bevkovemu Jerku, Črnemu bratu,
ki je podlegel pod udarci fašistov
in umrl 19. ali 21.2.1931)
Umrla je Anna Frank.
Celi svet je za njo žaloval.
Nate dragi Mirko, so morali pozabiti,
ker jim tujec ni dovoljeval spomina,
potem ko je bolečina tvoje matere
rjúla po briških gričih
s tvojim telescem v naročju.
Dan je nemo vsrkaval lepljivi sok
njenih oči in ust,
žled je lomil veje
in piš dežja in vetra je rjúl bolečino,
opisuje Radivoj Pahor.
Svinčeni zrak je obmolknil,
svetloba je spregovorila o Jerku
in pero Franceta Bevka je napisalo zgodbo.
Dolgo je bilo tvoje trpljenje zamolčano!
Skozi kakšne čase si prehodil svojo pot
s svojo zlato ognjeno tkanino otroštva,
z upanjem v boljši in pravičnejši svet.
Mirko, poglej, te vinograde,
te svoje rodne briške griče,
nasade cvetočih češenj in breskev,
blagodat, ki si nam jo zapustil!
Ne mineva še čas za žalovanje.
Drobni škorci vedo za tvoj grob
in se usedajo na nagrobni kamen.
Čivkajo ti zgodbo. Pod napuščem strehe
tvojega doma v Gornjem Cerovem,
spletejo gnezda.
Ali slišiš v gnezdih čiv, čiv, čiv
mehke slovenske govorice?
Koval si upor!
Napad na sovražnikov vlak.
Ubogi ponižan primorski otrok.
Odšel si s težkim kovčkom na pot.
polnim krivic in sporočil:
Ljubite svojo domovino,
ljubite svoj materni jezik!
Tvoje telo še leži na parah
mlačnega pomladnega dežja
in klije v koreninah
cvetje domačega vonja.
Kako utrujen je bil čas
in izsušen vrt plahih cvetov
za Mirkov grob!
Vonj mladosti je potrpežljiv.
Dolgo je čakal na oživitev
v čakalnici mladih sanj.
Zastrta, že skoraj pozabljena bolečina
v tvojih ranah od fašističnega pretepanja
je znova obudila bol in spomin.
Dolga je bila pot do srca.
Zaspano je plezalo sonce
po briških gričih desetletja.
Rod za rodom je ponižno molčal
potem, ko je umazani vlak
odpeljal tvojega očeta na jug Italije
v izgnanstvo, učiteljevati v tujem jeziku
s slovensko besedo v grlu.
O Bog, koliko krivic je pretrpela Primorska!
Slava bodi tvojemu spominu, dragi Jerko!