Norost – fikcija ali resničnost?
 

Če bi še živel pesnik Srečko Kosovel,
bi kraške bore spremenil
v hodeče upornike razpismenjevanja.
Na vsako slovensko besedo bi razprl dežnik.
Vsak bor bi opremil s fračo,
rogovilicem z elastiko za proženje v popačenke.
Razum in zavest ne delujeta več!
Vlada jima politični analfabetizem,
in zgodovinska amnezija.
Vlada nam imperij kapitala.
Najprej nacionalizacija, nato privatizacija.
Vselej s spodnjim delom prednjih volčjih nog.
Dogajajo se: kopičenje bogastva in korupcija.
Odtujevanje ljudi in stvari.
Postmoderna avtanazija družine.
Univerzalni jezik bebavosti v kulturi.
Globalni zasebni in nacionalni nadzor.
Pustošenje narave in onesnaževanja okolja.
Družbeni konstruktivizem je prignan do absurda.
Čreda drvi proti rdečemu.
Le kje so skrite pokrajine teh čudih bitij
z umetno oplojenimi možgani iz epruvete.
Izbranci za osemenjevanje,
ki čredijo bežeče horde,
dvigujejo havbe
in lomijo pokrove možganom.
Bitij, ki prhutajo s krili
in butajo s sencami ob stene.
O ja, kaj vse počno ti lažnivi fantasti
bahave retorike laži,
ki škripajo z zobmi in lomijo vezja robotom
in kosti izkoriščanim in nemočnim,
ki ne vedo, če še živi minimalci ali že trupla.
Kdo so ti norci, zapleteni v mreže,
teoreme nikoli dokazanih resnic.
Fantasti neuresničenih obljub in dejanj.
Inženirji duš in kreatorji lažnivih polemik,
ki kontrapunktno poneumljajo in podrejajo medije
in širše množice za »svojo« udobno prihodnost.
Bitja z inteligenco Machiavela in vzvišenega klana
z dopuščanjem fiktivne vladavine 'sodrge',
ki Izginjajo in spet prihajajo na položaje
krovnih zajedavcev in narcisoidnih povspetnežev,
ki s pooblastili 'črede' ustanavljajo kastni družbeni red.
To ni več samo postmoderni amerikanizem,
to je specialnost kontinuitete, ki se zavzema
za etičnost, moralo, pravičnost, temelječi na biologiji
močnejšega in bolj pretkanega. Kakšna farsa!
Kosovel bi se vprašal: Kdo je kriv te mizerije.
 

Dijaške srenje TIGRA na Primorskem

Po zapisih slovenskega rodoljuba in tedanjega študenta prava Avgusta Sfiligoja (1902-1985) in spominih Toneta Rutarja iz Tolmina je bila organizacija TIGR ustanovljena v začetku leta 1927 v gornji sobi gostilne pri Maksu v Ulici S. Ivana v Gorici. V gostilni pri Maksu so se zbirali tudi goriški dijaki, Črni bratje. Ime organizacije TIGR je bilo uveljavljeno šele pozneje.

Dijaške srenje protifašističnega upora po večjih središčih Goriške je organiziral Zorko Jelinčič. Namen pritegnitve mladine, še zlasti dijakov je bilo usklajevanje delovanja podtalnega protifašističnena upora in narodnoobrambne dejavnosti na Goriškem. Dijaki so bili pri raznarodovanju v fašističnih šolah najbolj ranljiva skupina. Iz tega upora so vznikli tudi Črni bratje. Delovanje je bilo tajno. Nihče ni smel vedeti odkod prihajajo navodila. Posledica raznarodovanja in fašističnega nasilja je bil bombni atentant na tržaški časopis Il Popolo di Trieste, ki je pripeljal do prvega tržaškega procesa, dne 6. septembra 1930 so pri Bazovici na podlagi obsodbe italijanskega fašističnega posebnega sodišča ustrelili štiri primorske protifašiste in rodoljube, člane tajne organizacije Borba - Ferda Bidovca, Franja Marušiča, Alojza Valenčiča in Zvonimirja Miloša. Prišlo je tudi do aretacij goriških dijakov – Črnih bratov (1930), od katerih so Bevkovega Jerka - 14-letnega Mirka Brezavščka iz Gornjega Cerovega tako pretepli, da je zaradi posledic mučenja 21.2.1931 umrl materi v naročju. Mirko Brezavšček je tudi prva fašistična žrtev med dijaki v Evropi.

V tem prispevku bom povezala nekatere manj znane ali neznane dogodke v tigrovskem delovanju na Vipavskem in Goriškem. V Ajdovščini so bili dijaki organizirani v dijaški srenji Karel Lavrič, ki je vključevala mnogo zaupnikov po okoliškim vaseh, v kateri so bili dijaki: Miroslav Gregorič, Ivan Štekar, Franc Fegic, Venceslav Rust, Franc Repič, Franc Kalin, ki je študiral na univerzi v Bologni. Družil se je z 20 slovenskimi študenti v gostilni v ulici Indipendenza, se vadili v zborovskem petju in predavali. Razdeljevali so abecednike Prvi koraki in drugo slovensko in italijansko literaturo, tiskano v Ljubljeni in Parizu. Pred volitvami 24. marca 1928 so raztrosili po Ajdovščini in okoliških vaseh letake proti volitvam, prav tako je dobila vsaka družina svoj letak.

Franc Fegic in navedena ajdovska skupina TIGRA so navdihovali goriške dijake, da so se organizirali v Črne brate za protifašistični upor zoper raznarodovanje. Med Solkanci sta bila edina Črna brata moj oče Ivan Gašperčič (21.3.1913, Solkan 6.9.1969, Rim) in Ivan Verdikon (29. marec 1914, Solkan, † okrog leta 1960, Trst), nato pa še solkanski tigrovec Ivan Fegic * 20.9.1916, ki je prijateljeval z mojim očetom Ivanom Gašperčičem. Ajdovsko skupino TIGR so sestavljali v glavnem premožnejši ajdovski trgovci: Štekar, Rušt, Repič …Omenila bi tudi družino Markič iz Solkana. Štefanija Markič, roj. Fegic (1900-1993) je bila lastnica Kavarne v Tolminu, oče Angel Markič (1898-1950) pa je bil lastnik kavarne v Gorici. Trgovci niso le idejno, temveč tudi gmotno podpirali organizacijo TIGR.

Sodelovanje mojega očeta Ivana Gašperčiča s tigrovcem Ivanom Fegicem ni znano kdaj se je začelo, zagotovo pa je bilo okoli leta 1939 vse do očetove emigracije v Kraljevino Jugoslavijo 22. junija 1940. Skupaj sta hodila po Primorskih krajih (Tolminska, Most na Soči, Vipavska, itd). Moji mami je oče rekel, da prodaja tekstilno metrsko blago in neke artikle za gospodinjstvo, vendar od tega ni bilo nikoli nobenega zaslužka. K nam so prihajali tudi neznanci in pri nas prespali, kar mami ni bilo prav. Oče je pogosto v moški družbi igral karte v prostoru pod stopnicami v hiši v Solkanu. Kartali so na veliki leseni deski za pranje perila (perivnici), kartali so z namenom, da prikrijejo, če bi jih fašistična policija našla, da sestankujejo. Rekli bi, da se družijo v igranju kart. Pri neki akciji so neznanci pustili pri nas tudi kolesa, ki so jih fašisti našli in očeta preganjali in aretirali, pretepli in vrgli v zaporniško celico po prihodu domov iz Maribora dne 10. oktobra 1940 zaradi onečaščenja fašističnega znamenja. Ležal je 30 dni na betonu ob kruhu in vodi v zaporniški kletni celici. Iz Goriškega zapora so ga premestili v koprsko kaznilnico, od tam pa po kaznilnicah v Italiji, na zadnje v Peschiero del Garda, od koder je bil 22.9.1943 deportiran v dahausko taborišče, iz katerega se je vrnil v maju 1945. Po vrnitvi domov ga je Ozna preganjala kot bivšega dahauskega interniranca, Črnega brata, tigrovca in bivšega trgovca – torej razrednega sovražnika države, zato se je umaknil v notranjost Italije, kjer se je težko bolan več let zdravil v vojaški bolnišnici v Rimu, leta 1969 pa je umrl na tujem. (Gl. Primorci.si)

Menim pa, da tedaj ni šlo za ambulantno prodajo blaga, temveč za tigrovsko dejavnost. Verjetno za dostavo tigrovske literature in za razne tigrovske akcije, sestanki. Moj oče je bil tudi dober strelec s puško. Kje se je navadil streljati? Za kaj je to potreboval? Očitno za obrambo. Domnevam, da je iz Črnega brata postal tigrovec, vendar se o tem ni nikoli govorilo. Bil je pravočasno obveščen, da ga fašistična policija išče in je zbežal v Kraljevino Jugoslavijo (Maribor). Počasi razkrivam meni prej nerazložljive stvari. Povezujem spomine in pripovedi matere. Veliko stvari se tudi sama spominjam, bila sem stara od tri do štiri leta. Ivana Fegica se še spominjam, saj mi je podaril igračo miško, kar opisujem v pesmi Molčeča pesem, objavljena v pesniški zbirki Odstiranja, izdani v samozaložbi ob stoletnici očetove smrti 2013. Podatke zanj sem našla v italijanskem državnem arhivu v Gorici (lista di leva), kot sledi: FEGIC Giovanni Ivan * 20.9.1916, mati Giusppina Jožefa Keriklener, Solkanka, tudi drugi vir: leta 1907 je živela v Solkanu, Gorica 18.6.1907, Darovi, oče Franc Fegic, iz Ajdovščine, član omenjene celice TIGR , v kateri so bili dijaki. Ivana Fegica sem našla v Italiji med pismi bralcev v rubriki Ogledalo časa leto 2008, kjer navaja, da je star 92 let, kar se ujema tudi z njegovo letnico rojstva 1916. Iz tega lahko sklepam, da ga je doletela podobna usoda, kot mojega očeta, da se je umaknil v notranjost Italije.

Ivan Verdikon (29. marec 1914, Solkan, † okrog leta 1960, Trst) in moj oče sta bila med Črnimi brati edina Solkanca. Ivan Verdikon nedvomno sodi v našo nacionalno zgodovino. Bil je tudi tigrovec in partizan. Ivan Verdikon je bil edini sin Ludovike Poberaj in Ivana Verdikona. Poročen je bil z Leopoldo (u. okoli 2000, Trst). Imela sta štiri sinove Ivana, Danijela, Darja in Florjana. Ivan Verdikon je bil član organizacije Črni bratje (1930). Kot dijak na srednji komercialno-tehnični šoli v Gorici se je uprl raznarodovanju in se boril za ohranitev slovenstva. Z mojim očetom Ivanom Gašperčičem (1913–1969) sta bila edina Črna brata iz Solkana. Ivan Verdikon je bil predan borbi za svobodo Primorcev in vseh Slovencev, zato se je vključil v narodnoosvobodilno gibanje v Goriški brigadi, ki je bila ustanovljena 6. oktobra 1943 kot Goriška divizija. (Vir: Historiat fonda AS 1851).O njem je njegov sin Ivan v šolskem letu 1945/1946 napisal spis o obisku očeta v partizanih leta 1943. Časopis 1001 – Solkanski časopis (9. april 2009, str. 9) je šolski spis objavil pod naslovom 'Tudi mi smo združili moči'. Ta spis je bil objavljen že maja 1946 v Knjižici prostih spisov slovenskega učitelja, pisatelja, dramatika, urednika in publicista Jožeta Pahorja (1888–1964), ki je zbral in uredil spise otrok in mladine Slovenskega Primorja (Gregorčičeva založba v Trstu).

Po vojni je bil Ivan Verdikon pod Zavezniško vojaško upravo (ZVU) pri zavezniški policiji (pogovorno pri 'čerinih'). Še pred določitvijo meje leta 1947 se je umaknil na zahod in nato izginil v svet. (Vir štev. 112, Mira Cencič, Povest in resnična zgodba o Črnih bratih, 2005) Ivan Verdikon je živel v Trstu pod potujčenim imenom Giovanni Verdi. V Trstu je opravljal delo policista in umrl zaradi srčne kapi, star komaj šestinštirideset let. Z materjo Ludoviko se je sestajal skrivaj, saj je bil očitno kot 'čerin' in Črni brat pri jugoslovanski oblasti nezaželen. Negova mati je Imela veliko težav s prepustnico, da je sploh lahko šla na sinov pogreb v Trst. Ludovika Poberaj je ostala v Solkanu in umrla v pozni starosti. Nekateri Solkanci se je še spominjajo kot lastnice 'butegina' (trgovina z zelenjavo) na Placu. Katarina Vuga je v svoji knjigi Soukan an Sukenci u sukenščini, Krajeva skupnost Solkan 2012, stran 28, zapisala: »Butegin je biu tudi pər Ludovíki, polok pa Manufaktura pər Lidji.« (Trgovina z zelenjavo je bila tudi pri Ludoviki, zraven pa Manufaktura pri Lidji). Sorodniki so Ivana Verdikona s pomočjo starih zvez skušali spraviti na Jesenice, vendar se ni hotel vrniti v Jugoslavijo, saj se je bal oblasti. Oče Črtnega brata Ivana Verdikona – Ivan Verdikon st. je bil brat Slavka – Lojzeta Verdikona (1899–1962), ki je že po prvi svetovni vojni zaradi političnega prepričanja in nasprotovanja fašizmu živel v Zagrebu, kateremu sta brata Kuhar (Prežihov Voranc in njegov brat) pomagala. Slavkov sin Dušan Ciril Verdikon je vzdrževal stike z Ivanovo materjo Ludoviko, Ivanom, Črnim bratom in njegovim najstarejšim sinom Ivanom. Te stike so vzdrževali do približno leta 1960, ko se je njegov sin Ivan, šofer smrtno ponesrečil v remizi. Kljub prizadevanjem sorodstvo na Jesenicah Ivanu, Črnemu bratu nista mogla omogočiti življenja v Sloveniji.

Očeta Ivana Verdikona, Črnega brata – Ivana Verdikona st. – so zadnjič videli leta 1933 v neki gostilni v Solkanu, nato pa je izginil v noč. Našli so ga ubitega, njegova smrt pa ni bila nikoli pojasnjena. Iz solkanskih župnijskih knjig so pridobljeni naslednji podatki: Ivan Verdikon (st.), mizar, se je rodil 26. junija 1889, kot sin Franca in Katarine, roj. Abramič, je bil mož Ludovike, roj. Poberaj, ki je umrl 20. aprila 1933 v bolnišnici v Gorici in je bil pokopan 22. aprila 1933 v Solkanu. Pri rubriki "vzrok smrti" je vprašaj (?). Kako je prišlo do takega zapisa, da je umrl v bolnišnici, pa ni mogoče ugotoviti, vsekakor pa je pri vzroku smrti postavljen vprašaj. Ivan Verdikon in njegov brat Slavko – Alojzij (Lojze) Verdikon sta bila prijatelja z Lovrom Kuharjem Prežihovim Vorancem, v prvi svetovni vojni v letih 1915–1916 sta bila soborca v doberdobskih jarkih na soški fronti. Vsi trije so bili člani Sokola. Voranc je že leta 1910 odšel zdoma in iskal delo v Trstu. Pripeljal se je v Gorico, kjer je dobil delo v papirnici v Podgori. Vorančevo povezanost s Primorci opisuje tudi Ivan Vogrič (Primorska srečanja, štev. 320–321/2008).

Prežihov Voranc je pomagal številnim primorskim beguncem, da so se prebili do Raven na Koroškem in se tam zaposlili. Leta 1919 se je Prežihov Voranc vrnil domov in se zaposlil najprej kot delavec, nato pa kot uradnik v jeklarni na Ravnah, kjer je bil zaposlen tudi Slavko – Lojze Verdikon kot prokurist. Enoletni narednik Lojze Verdikon, ki je bil pri 40. p.p. bataljonu 3. čete, je zapustil Ljubljano in odšel v koroške planine. Borci so poslali božično voščilo, da se srečno vrnejo in se srečajo v jugoslovanski Primorski. (Vir: Slovenec, 15.12.1919, št. 249) Slavko – Lojze Verdikon je bil kasneje prokurist v jeklarni v Ravnah na Koroškem in zelo verjetno tudi član partijske organizacije na Ravnah, ki jo je do 1930 vodil prav Lovro Kuhar (Vir: publicist Marijan F. Kranjc, generalmajor v pokoju. Lovro Kuhar, agent Kominterne – zveze in delovanje na Primorskem).

V arhivski korespondenci (AS) Lovra Kuharja je dvoje pisem, ki ju je Slavko – Lojze Verdikon decembra 1945 in januarja 1946 poslal prijatelju Kuharju ('Dragi Lovro' …), podpis: Lojze Verdikon, do tedaj predstavnik ravenske jeklarne v Zagrebu, ki je izgubil službo, se obrača na Lovra Kuharja, naj mu pomaga. In druga povezava z Lovrom Kuharjem je Ivan Verdikon, soborec na soški fronti in njegov prijatelj, je po izjavi sorodnikov Verdikon iz Gorenjske, najden zaboden na njivi, ko je zapustil gostilno v Solkanu in se napotil domov. Umor ni bil nikdar razjasnjen. Ali je nepojasnjeni uboj Ivana Verdikona st. v zvezi z aretacijo Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca in njuno povezanostjo s primorskimi rodoljubi, ni znano. (Navedeni podatki so pomembni zaradi morebitnega nadaljnjega raziskovanja umora Ivana Verdikona st. in poznavanja vplivov, pod katerimi se je Ivan Verdikon ml. oblikoval in vstopil v organizacijo Črnih bratov.) Da je Lovro Kuhar zaupal Primorcem, kaže intervju Antona Svetine z Maksom Obrsnelom, ki govori o snovi k romanu Požganica. Zapisal je: S pomočjo nekaterih oseb, ki so jim bile znane krajevne razmere, sem začel urejevati kaotični položaj. S posredovanjem osrednjega urada montanističnih obratov je bil jeklarni dovoljen kredit pri nekem ljubljanskem denarnem zavodu in sprejel sem v službo nekaj novih moči, ki so mi bile priporočene, kakor Tržačanko Boro Piščančevo, primorskega rojaka Lojzeta Verdikona in še druge dobro uporabne in nacionalno zanesljive moči; med njimi je bil Rajko Kotnik, bivši malgajevec, in nekaj njegovih tovarišev, kasneje pa zlasti ing. Viktorja Fetticha iz Ljubljane (Vir: Intervju Maksa Obrsnela, 1957, št. 4, izvor: Slovenistično društvo Slovenije). Verdikonovi v Solkanu so bili znana narodno zavedna primorska družina. Milan Klemenčič* (1875–1957), prvi slovenski lutkar, je bil rojen v Solkanu. Oče Štefan, mati pa je bila Ana Verdikon.
 

Glas Primorke!
 

Svoje otroštvo sem preživela pod fašizmom s trpinčenim in preganjanim očetom. Napisala sem zgodbo Moj oče - Črni brat in njegov čas. Pričujoča zgodba govori o življenju mojega očeta in se prepleta z izkušnjo mojega odraščanja. Prebila sem se skozi še dosegljive plasti spomina in razpoložljive podatke o osebah in dogodkih časa, ki ga opisujem. Zgodbo sem dolgo nosila v sebi. Za vsakim napisanim stavkom te knjige se mi je odprlo novo vprašanje, ki je vključevalo del skupne zgodovine Primorcev v trdem boju za narodno samobitnost.

Primorske družine so se vselej v zgodovini spopadale s poskusi uničevanja svoje identitete, borile so se za lastno preživetje in svoj obstoj. Iz njih je vstala Primorska in se ohranila kot del naroda, ki se je priključil k svoji matici, žal okrnjeni za Trst, del Istre, Gorico, del Brd, Beneške Slovenije in Kanalske doline. Italija je obvladovala ozemlja, ki jih je prejela kot plačilo za svojo vlogo v prvi svetovni vojni, na katerih smo od nekdaj živeli Slovenci. Primorci smo plačali visoko ceno za njeno udeležbo v protinemški in protiavstrijski koaliciji.
Primorska se ne bi ohranila brez narodne zavesti številnih braniteljev jezika, njenega ozemlja in svoje identitete, enotnosti in premišljene izbire svoje uporne poti, ki je bila predvsem duhovne narave. Mednje nedvomno sodi tudi druščina mladeničev, poimenovanih Črni bratje. Njihov upor proti raznarodovanju je spontano vzklil in vzniknil iz prizadetosti, idealizma in rodoljubnih čustev.

Ob pogledu na spominsko ploščo padlih borcev, preminulih taboriščnikov in drugih žrtev nasilja me prevzame žalovanje in veličina spomina nanje, na njihove ugasle želje po življenju in svobodi, idealih in nedokončanih življenjskih načrtih. V notranjosti se oglasi vprašanje, zakaj so morali umreti? Zakaj nasilje med narodi, zakaj nasilje in toliko zla in gorja med ljudmi? Ob njihovih imenih se mi pojavi razbolel občutek pozabljenih, ki se jim 'čas ni tako poklonil in jim izkazal dolžno spoštovanje'. Potlačen je spomin na vse tiste, ki jim je bil namenjen ideološki projekt brisanja njihovega imena.

Pretrpeli so sramotno in uklonljivo uničevanje svoje identitete, preganjanje, trpinčenje, mraz, pomanjkanje in nekateri naposled še izgon iz domovine. Totalitarizmi so svojim žrtvam izmaličili in odvzeli dušo, ki je umirala dostojanstveno. Nič ni bilo prepuščeno naključju. Eksekucijski stroj je bil hierarhično natančen, psihološko izdelan in ideološko utemeljen z večvrednostjo gospodarja nad žrtvijo in s premočjo, ki jo je gnala sla po oblasti. Zdelo se mi je pomembno, da v knjigi spregovorim tudi o tem.

Čeprav nimam za sabo usmerjenega študija zgodovine, sem z iskanjem in uporabo zgodovinskih virov udejanila hotenje napisati zgodbo – vsem v razmislek. Sicer pa je zgodovinopisje vselej umeščeno v dobo, ko njegovo resnico narekuje nekakšen višji interes. Kot znanost je vprašljivo tudi zato, ker besedo 'interpretacija' nadomesti z besedo 'dejstvo'. Zgodovinarji se težko sprijaznijo z ugotovitvijo, da večnih resnic ni. Resnična zgodovina se pojavlja le v življenju ljudi in njihovih usodah. Ti so jo izkusili na svoji koži, zato je le lastno izkustvo edini resničen pričevalec o njeni avtentičnosti.

Knjiga govori o domoljubju in svobodi kot zavestnem občutju samoohranitve in o moralnem vprašanju vojne in njenih posledic še v povojnem času, ki ga zgodovinarji poimenujejo revolucija.

Pisala sem mimo političnih ali ideoloških omejitev, saj živimo v času demokracije, ki omogoča duhovno sproščenost misli in iskanje resnice, brez v preteklosti tolikokrat uporabljenega žargona pravšnjosti in zamolčanja dejstev. Iskala sem pomenljive podatke, s katerimi sem v zgodbi zapolnila vrzeli spomina. Na trenutke sem se morala preseliti v otroško dušo svojega odraščanja in čas dozorevanja. Verjetno je knjiga s svojo zgradbo svojstveno delo 'toka zavesti' na področju interdisciplinarne narativne teorije, ki skoz zgodbo družine in številnih vključenih usod ponudi razumevanje tedanjega časa in dogajanja, ki je ohranjalo jezik in narodno zavest na Primorskem.

Pripoved prehaja v določenih delih v historiziran jezik (v povzetkih) in odgovarja na vprašanja, ki se dotikajo polpreteklosti in odpira nova. Knjiga zabrisuje meje med leposlovjem in zgodovinopisjem.

Po naravnem toku stvari in v praksi bi morala biti to knjiga, ki bi umeščala očetovo življenje in dogajanje zgolj v biografske okvirje, vendar se je navdih razgibal in je bil bolj udaren od forme. Literarna teorija nikakor ne bi ostala inertna ob tej pripovedi, ki jo je porajalo zbliževanje in oddaljevanje žanrov na vsebinski kot na oblikovni ravni. Prebila sem se skoz spominski razpon odraščanja in opisala osebe in dogodke, ki so močno čustveno in vzgojno vplivali na moje zorenje ter razkrivanje in razumevanje njihovih pomenov.

Sploh ne vem, kako literarno utemeljiti 'travestijo' mešanja slogov. Spoznala sem, da zgodba o očetu ne pokriva vsega, kar bi rada povedala. Razkritja tudi pojasnjujejo dvome. Tok misli je vselej trčil ob zavest in spomin, ki je ob številnih dilemah dobil nov zagon za širjenje pripovedi v vsej njeni časovni in pomenski razsežnosti.

Žanri se prepletajo in to zloženo povédanje bi lahko poimenovali tudi 'zgodba o primorski družini'. V zgodbo sem umestila svoja doživetja in videnja in tako dosegla, da je delo razkrilo intimnost in subjektivnost mojega čutenja. Otroštvo je tisti preprost kelih, iz katerega sem izpila poslednji sladko-grenki nektar. Knjiga se začenja in z vmesnimi postanki nadaljuje in konča kot življenjepis mojega očeta. Vse drugo so retorični vložki, ki jo dopolnjujejo. Primorski človek pa je skoz zgodovinsko dogajanje ključni del te zgodbe. Biografske in bibliografske pripovedi o svoji ožji in širši družini in mnogih zaslužnih narodnjakih so se dotaknile in zaznamovale, morda po svoje tudi razložile čas, ki se kaže kot spremljevalec usod primorskega človeka skozi čas. Nizanje dogodkov z vtkanimi leposlovnimi vložki povezuje pripoved v celoto. Opisi in fotografije oseb in dogodkov zgodbo popestrijo in ponujajo tudi višja spoznanja, saj odkrivajo in zastavljajo bralcu vprašanja in mu omogočajo tudi nova videnja.

Spremenjena in dopolnjena izdaja knjige je izšla pod razširjenim naslovom Moj oče – Črni brat in njegov čas, ki postavlja zgodbo v širši kontekst dogajanja s tem, da vključuje in poudarja opisano dimenzijo časa, v katerem je moj oče živel in ne nazadnje tedaj sem odraščala in se osebnostno oblikovala tudi jaz v krogu svoje družine in tedanje stvarnosti. Knjiga je vsebinsko obogatena z nekaterimi novimi slikovitimi opisi iz tistega časa in vizijami, ki so plod obujenega spomina, dodatnega raziskovanja, pobud in odzivov bralcev, razmišljanja, védenja in intuicije.

 

 

Nečistovanje z duhovnim telesom
 

Odloži nočne barve, dragi Hamlet
in kot prijatelj se ozri na Dansko.
Nikar ves čas povešenih oči
ne išči v prahu žlahtnega očeta.
(iz drugega prizora Hamleta kraljici Gertrudi)

Ni bilo, pa obstaja,
kot da je bilo.
Kar je bilo, ne obstaja,
kot da nikoli ni bilo.

Razpravljamo o praznini.
Stanju trajnega izginotja resnice.
Stanju, ki je neobstoječe in votlo.
O izmišljenem stanju iz nuje laži.

Ontološko dimenzioniranje časa.
Podtikanje ognjev grmadam,
na katerih pod razprostranjeno
težo megle, brez meja,
izgorevajo spomini
na pokojne, katerim smo verjeli.

Iz steklenic uhaja varljivi duh
z zgubanim obrazom.
Nesmrtnost nekega stanja
z napihnjenim trebuhom
in vonjavami presnove
neprebavljene hrane.

Nebo riše mavrični lok,
ki bo izbrisal meje
med nebom in zemljo.
Z neresnicami ne potrjujem
prijateljstva z nikomer.
Prav z nikomer!
Niti s cesarjem, niti s hudičem.

 

Aleksander Isajevič Solženicin: Ne živite od laži!

Dan pred svojim izgonom iz Sovjetske zveze leta 1974 je A. I. Solženicin objavil naslednje besedilo:

NE ŽIVITE OD LAŽI!
ZAKAJ NAJ BI BILA ŽIVINA SVOBODNA?
NJENA TRADICIJA STA JAREM IN BIČ!

Nekoč si nismo drznili niti šepetati. Danes pišemo in izdajamo knjige, dejal je v »samizdatu« (samozaložbi) in od časa do časa, ko se zberemo v zakajenih sobah znanstvenega inštituta, se odkrito pritožujemo drug drugemu: kakšne šale igrajo z nami in kam nas vlečejo s svojevoljnim bahanjem z vesoljskimi uspehi, medtem ko vladata doma revščina in razdejanje, kam nas vlečejo s podpiranjem tujih, neciviliziranih režimov, z razpihovanjem državljanskih vojn. Brezbrižno smo na svoje stroške podpirali Mao Tse-tunga in zdaj se bomo morali MI boriti proti njemu.

Pred sodišče postavljajo vsakogar, kot se jim zazdi; zdrave ljudi zapirajo v umobolnice. In vse to delajo ONI, vselej ONI - MI pa smo brezmočni. Stvari so zdaj v resnici prekipele. Duhovna smrt se je že dotaknila nas vseh in fizična smrt bo kmalu privršala in pobrala nas in naše otroke. Pa vendar se še vedno strahopetno smehljamo in mrmramo z zavezanimi jeziki. Kaj pa moremo, kako naj ustavimo vse to? Saj nimamo nobene moči. Postali smo tako obupno dehumanizirani, da smo pripravljeni za skromen grižljaj kruha zatajiti svoja načela, prodati svoje duše, prezreti vsa prizadevanja svojih prednikov in zapraviti vse priložnosti svojih potomcev - samo da ne bi vznemirjali svoje krhke eksistence. Manjka nam odločnosti, ponosa in navdušenja. Niti vsesplošne jedrske smrti se ne bojimo pa tudi tretje svetovne vojne ne. Zavlekli smo se v svoje brloge in bojimo se le dejanj navadnega državljanskega poguma. Bojimo se, da ne bi zaostali za čredo in da bi morali hoditi svoja pota, da bi se nenadoma znašli brez belega kruha, brez ogrevanja in brez osebne izkaznice. Na političnih predavanjih so nam oprali možgane in vcepili idejo o udobnem življenju, ker nam bo dobro vse do konca naših dni; svojemu okolju in družbenim pogojem se ne moremo izogniti. Samo vsakodnevno življenje določa, kaj je vest. In kaj se nas vse to tiče? Spremeniti ne moremo ničesar. ...

Pa vendar lahko VSE SPREMENIMO. Tudi ne smemo krivde za vse pripisovati NJIM.

Krivda je NAŠA in SAMO NAŠA.

Lahko je ugovarjati: saj smemo misliti, kar se nam zljubi. Usta so nam zamašili, nihče nas noče poslušati in nihče nas ne vprašuje. Toda kako naj jih prisilimo, da nas bodo poslušali? Njihovega mišljenja ni mogoče spremeniti.

Ali pa ...

Tako je zapisal Solženicin, ruski pisatelj, zgodovinar romanopisec in scenarist, naposled brezdomec.

Vredno razmisleka!

Aleksander Isajevič Solženicin [aleksánder isájevič solžénicin] (rusko Алекса́ндр Иса́евич Солжени́цын), ruski pisatelj, dobitnik Nobelove nagrade za književnost, * 11. december 1918, Kislovodsk, Stavropolski kraj, Rusija, † 3. avgust 2008, Moskva, Rusija.

Leta 1974 je bil zaradi svoje kritične drže proti sovjetskemu političnemu sistemu izgnan iz takratne Sovjetske zveze, kamor se je smel ponovno vrniti šele leta 1994. Diplomiral je iz matematike, poleg tega pa dopisno študiral tudi književnost. Proti režimu je pisal že med drugo svetovno vojno, zaradi česar so ga tudi zaprli. Leta 1956 so ga rehabilitirali in zaposlil se je kot učitelj matematike. V tem času je začel pisati, pisateljevanje pa je poslej postalo njegova strast. Leta 1970 je za svoje delo prejel Nobelovo nagrado za književnost, ki pa jo je lahko prevzel šele leta 1974, po izgonu iz Sovjetske zveze.

Njegovo pisanje zaznamuje predvsem socialna, politična in zgodovinska kritičnost. Kot velikemu domoljubu mu ni bil všeč predvsem totalitarni režim, kateremu alternative pa ni videl v zahodnem modelu demokracije in individualne svobode, pač pa je favoriziral dobrohotno avtoritativno vladavino, ki bi svoje korenine črpala iz bogate ruske tradicije in krščanskih vrednot. Po razglasitvi »glasnosti« (odprtost) v osemdesetih, se je njegovo delo v domovini spet aktualiziralo, Solženicin pa je predstavljal enega vidnejših literatov svoje dežele.

Umrl je zaradi odpovedi srca 3. avgusta 2008 v Moskvi. Še isti dan je bil pokopan z državniškimi častmi.

Najpomembnejša dela:
• En dan v življenju Ivana Denisoviča (1962)
• Prvi krog (1968)
• Rakov oddelek (1968)
• Avgust 1914 (1971)
• Arhipelag Gulag (1974-1975)
• niz Rdeče kolo (1983)

Napisala sem pesem:

ISKRA DUHA

Temačno spoznanje je izgon.
Izgon duha!
Preženejo telo,
a ne preženejo duha v pregonu.
Duh je nepropustna koža.
Duh je ritual moči živeti.
Okovica misli, ki varuje.
Kamor greš, nosiš s seboj duha.
Lahko greš v Buenos Aires, Rim, Peking,
Sanghaj ali Moskvo. Vseeno je kam!
Vedno nosiš s seboj iskro duha.

Hitler je izgnal Einsteina in Thomasa Mana.
Sovjetska uprava Chagalla; Solženicina
in Bukovskega so vklenili in brcnili.
Milan Kundera je zapustil Češkoslovaško,
Czeslaw Milozs Poljsko.
Puškina so izgnali na Krim,
Saharowa v Odeso.

Vaclav Havel je ostal v svoji deželi
in si ogradil z neprobojnim jopičem duha.

Impresivni pedigre duha!
Ljudje duha od Ovida, Danteja,
Chopina, Victorja Hugoja do Ionesca,
vsi so bili pregnanci in preganjanci duha.
Židovski narod par excellence
so pregnali do plinskih celic.
Primorske duhovnike narodnjake
so izgnali iz domovine.

Vsi so našli svoj duhovni in etični dom v sebi!

Izgnanstvo, to stalno svetovno stanje.
Felix culpa misliti, biti misleč!
Misliti. Biti duh.
Duhovno cepljena rastlina.
Odrešimo duha mraza.
Osvobodimo duha plesni.
Duha naj objeme topli vonj pomladi.
Poskrbimo, da duh ne postane suho seno.

Duh ima modre oči in veliko čelo.
Božje narečje svetlobe.
Duh je skodelica božanske krvi.
Duh je živobarvna morska flora v globini.
Duh pogozduje goličave.
Duh so pljuča planeta.
Duh se spozna po mehki besedi.

Duh zasluti vonj po dimu, vojni in krvi.
Stoji kot sledni pes za zenico.
Duh vidi lesk kopja na daljavo.
Je vonj duše, ki hrepeni po svobodi.
Duh je teloh pod snegom, Helleborus higer
s črnimi koreninami in belimi cvetovi.

Duh je neskončna ljubezen,
zakopana pod zemljo, ki klije
iz svojih korenin na sončno stran.

Duh je vrtnica, je trnje srca.
Duh se ne drobi na koščke teme.
Duh je morski val, ki očara svet.
Najlepše kar je ustvarjeno, je delo duha.
V ustvarjenju sveta je bila iskra duha.

Duh ne utihne, v rokah nosi harfo miru.
Duh je regratova lučka sveta
z milijoni puhastih nevidnih semen.

Makiavelizem in današnji čas
 

Italijanski diplomat Niccolo Machiavelli (* 1469-1527) v politični razpravi Vladar, it. Il Principe, 1513, objava 1532, zanika vsako povezavo med etiko in politiko, kar je motilo številne njegove sodobnike. Vladar naj bi si prizadeval, da bi izgledal milosten, veren, pošten in etičen, vendar mu njegove prave dolžnosti preprečujejo, da bi bil tak v resnici.

Po Machiavelliju se morajo naravna načela povsem umakniti koristnosti, iz česar sledi, da mora vladar do sveta imeti vselej enak odnos; njegovi prebivalci se ne spreminjajo niti na bolje, niti na slabše. Vladarjeva dolžnost je z danimi ljudmi doseči kar najboljši izid, ne da bi se oziral na njihovo izobrazbo, prosvetljenstvo in tudi na nezadovoljstvo ljudstva.

Machiavelli je o ljudeh dejal, da so nehvaležni, nestanovitni, neiskreni, licemerni, bojazljivi, pohlepni in opravljivi. Ovid je govoril v 'Metaformozah' o podli ljubezni do imetja, Russeau pa je govoril o ujetosti modernega človeka v pohlepno samoljubje, ki vodi v instrumentalizacijo drugih človeškim bitij, da jih brez premišljanja izrabi. Gre za moderno ogrožanje sobivanja z zlorabo človeških bitij kot golih sredstev.

Razmislek vodi v smer, da obstaja povezava med opustošenjem okolja, razpadom vrednot in neoviranim tehničnim preobraženjem od narave danega sveta in tem silam se mora človek ukloniti, ne glede na ceno, ki jo mora za to plačati.

Ne glede na ne-enakost ljudi, obstaja univerzalna pravičnost in dostojanstvo, ki sta postali razvrednoteni kategoriji, kar povzroča motnje v družbenem sistemu, ki lahko pripelje do transcivilizacijske in transkulturne groze, da se bomo v napredku in neenakosti vsi zadušili – bogati in revni. Napredek lahko obeta ugodje in odpravo trpljenja, ne pa tudi bolečine in uničenja, ki lahko za človeštvo nastopi, če nam bo primanjkovalo vode, zraka in temeljnih človeških vrednot. Zajeziti bo treba strasti in postaviti mejo.

V stari evropski etiki Kant govori o dostojanstvu, ki mora biti v enaki meri lastno vsem ljudem. Kant v Kritiki presodne moči navaja: Za etiko naloga presojanja ni v apliciranju vnaprej danih pravil, temveč v tem, da glede na dano situacijo odkriva nova pravila, ki temeljijo na etičnosti in pravičnosti.

Ni dobro urejena država, katere odločitve temeljijo na monopolu moči.

Gospodar brez obraza

Dobe večnega miru ni, ker je stari imperializem zamenjal novodobni, ki spreminja narod v kravo molznico.

Neviden gospodar se prek predstavnikov v kot postavljenih deklarira za prinašalca etike, omike, reda, blagostanja in miru, a rušilni valovi norčevanja iz ljudi in vsiljevanja klinično še živih ideologij brez obraza, ki se ne morejo več vrniti v življenje zaradi grdobije prejšnjega obraza, služi danes le za zabavljaštvo, med tem ko gospodar brez obraza upravlja z življenjem ljudi in narodovimi dobrinami.

Dvorni norčki s polnimi vrečami smeha in denarja, norčij in vragolij plešejo v imenu nevidnega gospodarja.

Po videni predstavi ljudje ne potrebujejo psihoterapevtov in tabletk za pomiritev, temveč tableto za zbujanje in prebuditev.

 

Jožko Šavli, slovenska znamenja in razdiralna spolitizirana "akademska sfera"

Na svoji knjižni polici imam že nad dvajset let prekrasno knjigo 'Slovenska znamenja' avtorja, žal že pokojnega velikega moža slovenskega narodnega izročila Jožka Šavlija (* 22. marec 1943, † 11. marec 2011), ki jo je izdala Založba Studio RO, d.o.o. Bilje 4/a, 65292 Renče.

Omenjena knjiga in tudi ostala njegova knjižna dela so za slovenski narod vrednota, izraz samozavesti in pokončnosti. Vendar danes, četrt stoletja po razpadu Jugoslavije imajo nekateri, ki še vedno zagovarjajo unitaristično ideologijo, voljo in moč žaliti staro slovenske karantanske simbole, kot je črni panter, simbolno znamenje Karantanije, s kastriranim mačkom (V znamenju kastriranega mačka, Delo, Gostujoče pero Prof. dddr. Andrej Pleterski 29.2.2016).

Nekaterim ni bilo dovolj, da je star beograjski režim obtožil protijugoslovanstva Mateja Bora, partizana in uglednega slovenskega akademika, ki sem ga tudi osebno poznala, in tudi druge akademike, ki niso razmišljali tako kot uradna politika iz centra. Z odkritji, ki so pomenila spopad z jugoslovanskimi strukturami, akademik Andrej Pleterski medijsko plasira po slovenskem prostoru žalitve, ki niso drugačne od tistih, ki so dušile slovenstvo v času purgerstva in nimajo s slovensko narodno mislijo in narodovo zavestjo nič skupnega. Nasprotno, posredno zlivajo gnojnico po zgodovinopisju, ki je znanost ne pa ideologija, ki hoče vcepiti Slovencem hlapčevske predstave o lastni zgodovini.

Sramotno je, da danes, ko so v EU posebej varovane pravice narodov in njihove nacionalne kulture, da se izničuje državnost Karantanije, ki ni prenehala z zatrtjem upora leta 820, temveč se je pod Arnulfom Koroškim nadaljevala in se ohranjala ves srednji vek tja do 19. stoletja, ko so nove ideologije, kakor je pangermanizem, ilirizem, panslavizem in zatem tudi jugoslovanski unitarizem, zabrisale njeno izročilo iz zavesti slovenske, avstrijske in evropske javnosti, čeprav se je na državnopravnem izročilu Karantanije izoblikovala sama Avstrija in ga vključila v nemški zgodovinski okvir.

Andreju Pleterskemu želim predočiti, da narod ne čuti, da smo Slovenci pravkar začeli z letom kastriranega (skopljenega) mačka, temveč z letom narodne zavesti. Vsak jo izraža na način, ki mu jo je izoblikovala lastna izkušnja, vendar spoštljivo do drugega. Tako sramotilno in omalovažujoče se glasi njegov prispevek, objavljen v »Delu«: s pripisom uredništva: Prispevek je osebno mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva. Gostujoče pero Prof. dddr. Andrej Pleterski - Znanstvenoraziskovalni center SAZU.

Zares ugledno za inštitucijo Slovenske akademije znanosti in umetnosti, sprašujem se, kako da svojega člana ne opozori, kje je še meja dobrega okusa! Zares čudno, da si je tako mlad nabral toliko ideološke navlake, ki jo vceplja ljudem četrt stoletja po osamosvojitvi.

Predstavitev Jožka Šavlija v Wikipediji, prosti enciklopediji ni korektna, sestavljalec ga označuje kot samodeklariranega zgodovinarja in ne pove, da je Jožko Šavli slovenske narodnosti, doma iz Zatolmina, ki naj bi bil tedaj del Italije, kot da Ljubljana ne bi bila tudi med vojno tudi zasedena s strani fašistične Italije in njen del. Očitno je Jožko Šavli imel razloge za to, da je postal zamejec, saj naj bi ga Udba zaradi njegovega znanstvenega delovanja, ki ni bil skladen z beograjsko uradno politiko zasledovala in preganjala.

Jožko Šavli je raziskoval venetsko teorijo skupaj s pesnikom Matejem Borom, ki je bila med akademiki jugoslovanske provenience neutemeljeno široko zavrnjena. Šavli je objavil tudi več znanstvenih prispevkov in knjig o zgodnjesrednjeveški kneževini Krantaniji. Dokazoval je politično in kulturno kontinuiteto Karantanije in kasnejše Kranjske. Prav tako je postavil teorijo, da je črni panter bil grb, simbolno znamenje Karantanije, ki je zibelka slovenstva, kar pa so »akademiki« realsocialistične provenience zavrnili.

Bibliografija
V slovenščini:
• Veneti: naši davni predniki ("Veneti: Our Ancient Forefathers", 1985), together with Matej Bor and Ivan Tomažič;
• Slovenska država Karantanija ("The Slovene State of Carantania", 1990);
• Slovenska znamenja ("Slovene Symbols", 1994);
• Slovenija: podoba evropskega naroda ("Slovenia: the Image of a European Nation", 1995);
• Etruščani in Veneti ("Etruscans and Veneti", 1995), together with Ivan Tomažič;
• Slovenski svetniki ("Slovene Saints", 1999).
• Zlati cvet: bajeslovje Slovencev: duhovna dediščina Karantanije. Studio RO – Humar d. o. o., 2008

V angleščini
• Veneti : First Builders of European Community (1996);
• Slovenia : Discovering a European Nation (2003).

Protestiram, sem proti žaljenju Slovencev in vnovičnem ideološkemu navalu napadanja naše zgodovine in narodopisja.

Jožko Šavli in Matej Bor, član SAZU sta se soočila na najvišji strokovni ravni in s strokovni odgovori zavračala vse kritike in ubranila rezultate svojih raziskav, ki so bile objavljene v številnih knjigah in Glasu Korotana (štev. 10, 1985) in izzvala silen odmev v takrat še jugoslovanski Sloveniji.

Takšno oholo napadanje in žaljenje karantanskih simbolov, kot ga je s prostaškim govorom ponazoril Andrej Pleterski in se znesel nad narodovo zavestjo, ker imamo Slovenci tudi simbolno svojo lastno narodovo korenino in svojo stoletja razvijajočo se kulturo, iz katere je zraslo drevo - samostojna Slovenija, je sramotno in ponižujoče!

Čeprav malo časovno odmaknjeno od »kastriranega mačka«, sem morala to javno povedati.

Kaj je res?
 

Na proslavi ste sedeli sami ugledni ljudje.
Nihče od vas se ni spomnil tigrovcev!
Je to pomanjkanje spoštovanja do primorskih junakov
ali ljubezen do zamolčevanja resnice.
Je to negacija resnice, fikcija,
vaša stara pogreta resnica upora?
Fantje, kaj se greste?
Ustanovili so protiimperialistično fronto.
Danes vašo ljubljenko, ki se objema s kapitalom
in pomlajuje. Gre za bodočnost vaših sinov.
Domovina je posuta z grobovi,
davčne oaze z računi in našimi žulji.
S smrtjo svojih bratov ste si mnogi napolnili račune.
Nihilizem in dvoličnost na lastnem borjaču.
A vsi politiki imajo svoje usode!
Za vas je važen čas in mir, v katerem živite.
Arhivi so končali v vevški papirnici.
Zvon besed, polno krvi in kolorizma.
Eno samo frfotanje in plapolanje istih metuljev,
ki se spreminjajo v bronaste kipe.
Povsod mozaiki rdečega,
a na tigrovce ste pozabili.
Z eno samo besedo se niste spomnili Primorcev.
Naših protifašističnih upornikov.
Brezprizivna kompozicijska dominanta starih razvad.
Ekstatična erupcija ideologije.
Razpenjena pena revolucije.
Znotraj totalne mobilizacije sil.
Orkestriranje razvejane apologije moči.
Vsiljen občutek šoka.
Zapletanja in prepletanja brez možnosti razmisleka.
Izzvani trenutek. Kontrapunkt.
Udarec na pločevinasti boben.
Prihajanje in odhajanje.
Grozeči obrazi edine resnice.
Revščina zmožnosti biti za vse.
Priložnost za nasilno razsvetljenje.
Sprijenost praznine.
Tunel je teman.
Poti so neprehodne.
Silnice podzemlja so zakrile
kozmičnost neubogljivega konja.
Tetovirana reka z vetrom v strugi.
Kri se tali v vročem telesu.
Lastnoročni zagon v čas.
Čeljust prekrita s slino
v domeni osupljive moči nemoči.
Neustavljiv tok iluzij.
Trepetanje svetlobe.
Orgazmi mrtvega semenja.
Preveliki modernizmi za današnji čas.
Prazne sklede naših otrok.
Bog nam ni predstavil svojega mnenja o ukradeni državi.
O upepelitvi slovenske knjižnice v Trstu.
O ustreljenih na Bazovici.
Niti ena same besede o rodoljubni organizaciji TIGR ni bilo.
Nihče ni pripravljen na priznanje zubljev upora pred letom 1941.
Roka se je stegnila in odprla okno v hiši
in mlačen veter je odnesel grulečega goloba v nebo.
Gor imajo sodišče za narodno čast in resnico.
Za vse enako.
Obsodijo sleherno duhovno tiranijo.
V orbiti uspeva cvet naroda.
Dovoli mi vendar, da napišem kar mislim.
Gre za fenomen resnice,
za verbalni radikalizem po meri časa,
ki manipulira na strani zašitega izropanega žepa
pa ne v imenu ljudstva, v imenu protiimperialistične fronte!
Da je melanholija praznika spokojnejša.
 

Umbertu Ecu v slovo

Poklon enemu največjih umov sodobnega sveta,
ki je opisal pošasti, utelešeno grozo
in lepoto očarljive ženske z ribjim repom.
Stregel je bogovom z mesom tujih sinov,
ko Tantal speče sina Pelopsa in ga med
slovesnim obedom ponudi bogovom.
Ajgist ubije Agamemnona,
da bi si prisvojil njegovo ženo Klitajmnestro,
a njo ubije njen sin Orest.

Ojdip zagreši očetomor in krvoskrunstvo.
Vse je že opisal Heziod.
Psihoanalitik Roman Vodeb ve zanje,
ljudje pa še ne. To je svet, ki mu vlada zlo.
V njem so celo lepi ljudje.
Strah vzbujajoče prikazni.
Hibridi, ki kršijo zakonitost naravnih oblik.
Harpije, gorgone s kačami in marjaščevimi okli.
Sfinga s človeško glavo na levjem telesu.
Pa Minotaver s bikovo glavo.
Ernije, kantavri in meduze.
Bitja groze iz Dantejevega pekla.

Razpeta med lepoto in grdoto,
razpeta med rastlino in prikaznijo vesolja,
sem že nekajkrat spremenila
svoje kozmično stanje, da bi se
izognila Saturnu, ki požira lastne otroke.
A Medeja jih ubije.
Katalog nepopisnih krutosti.

Vidim Kebero in harpije, gorgone, svinge,
kantavre, hudobne stvore v svoji dvojnosti
in jaz binglajm v vesolje iz odrezanega
Van Goghovega uhlja.
Ko on slika, jaz pesnim
in zlagam pesmi v glinasto posodo.
Pišem o glasbi, ki podžiga strasti.
O pitagorejski estetiki, harmoniji števil.
Razmišljam o apoliničnem in dionizičnem.
O bakhantskih sprevodih sodobnih pijancev.
O pasijonu, smrti in mučeništvu nesrečnikov.
O neprimerni lepoti za današnji čas.
Visoko udeležene etike, ki je sama na sebi
lepota, veličastno utelešenje popolnosti,
ki greši najhujša ponižanja človeka.

O Bog, kako je z metafizičnega kozmičnega vidika
vse platonsko lepo obarvano. Ulice žarijo
od sijaja, pa ne sirske. Veličastno širijo svojo
lepoto begunci po svetu, njihovi otroci.
Lepoto, ki se spreminja v brezoblično snov,
pred katero si zatiskajo oči.

Zlo ni tisto, kar ni moglo sprejeti lepe oblike.
Zlo je znotraj, skvarjenost in poškodba duš,
ki ni po božjem načrtu.
Ampak za nekatere lepe živali je forma bistvena.
Rablju pravimo, da je grd, ker ima grobe poteze,
prostaško pljuva, ko opravlja svoje delo,
Oblast je pa lepa, popolna, pravična, zgledna, etična.
Upravljajo jo lepi in lepo oblečeni ljudje.
Kakšne zmote o lepoti in grdoti!

Z menoj potujeta Odisej in Enej skoz žalobne megle Hada.
Potovanje seva tihoto, reka odteka v podzemlje
in svet odhaja med sferične meglice, kjer angeli
slačijo oblake in oblačijo ledene kamne Univerzuma.
A v vsaki stvari je ljubezen,
Vse lepo in grdo je povod za božansko gibalo življenja,
za mojo in tvojo navzočnost tu in sedaj.
Van Goghovo uho krvavi
in jaz pišem pesmi. Sem tam daleč
v toplokrvnih žilah galaksije, kjer se pretaka
žalost in človeška bolečina Umberta Eca,
od koder je zagledal mokri madež na
mojem zglavniku, saj mi ni vseeno, da je odšel.

Z njim sem se zapletla v ljubezensko razmerje,
ko sem prejela v novoletni dar dve njegovi knjigi:
Zgodovino lepega in zgodovino grdega.
Za slovo bom uporabila besede Iva Svetine
iz sinove knjige in z njimi nagovorila
profesorja dr. Umberta Eca: Bodite pazljivi:
na zupajte obrazom, a tudi zvezdam ne.
Prvi potujejo k smrti, slednje pa so že zdavnaj umrle.
Srečno pot in mirni počitek v večnosti.
Dela velikega duha so večna!


Umberto Eco, italijanski filozof, jezikoslovec in pisatelj, * 5. januar 1932, Alessandria, Italija, † 19. februar 2016, Milano. Eco je bil rojen v mestu Alessandria v Italiji. Njegov oče Giulio je bil računovodja preden so ga vpoklicali v tri vojne. Med 2. svetovno vojno se je Umberto skupaj z mamo Giovanno preselil v majhno vas v Piemontskih gorah.

Njegov priimek je akronim za ex caelis oblatus (lat: dan z nebes), ki je prvič bil dan njegovemu dedu.

Po doktoratu iz srednjeveške filozofije in literature (Tomaž Akvinski) leta 1954 je bil najprej zaposlen na RAI v kulturnem uredništvu televizije, kasneje je med drugim predaval estetiko na fakultetah v Torinu in Milanu, kamor se je po poroki septembra 1962 z nemško učiteljico umetnosti Renate Ramge preselil, ter semiotiko na univerzi v Bologni. Na številnih univerzah, na katerih je predaval, so mu podelili tudi častne doktorate. Svetovno znan pisatelj je postal s prvencem Ime rože (1980).

Je priznani semiotik in medievalist. Nekatere ugotovitve v njegovem znanstvenem delu (Odprto delo, Odsotna struktura, Razprava o splošni semiotiki, Umetnost in lepota v srednjeveški estetiki, Moje interpretacije, Interpretacija in nadinterpretacija) so vplivale tudi na njegove romane: Ime rože, Foucaultovo nihalo, Otok prejšnjega dne in Baudolino. V njih je opazna postmodernistična predpostavka, da novo v literaturi ni več možno, mogoče pa je iz delčkov (literarne) tradicije sestaviti nove kombinacije in tako prenavljati dediščino oziroma vzpostaviti dialog literature z literaturo. Ecovi romani združujejo literarne aluzije in jezikovno znanje, oblikovano v različna družbena, zgodovinska in filozofska sporočila.

Romani

Ime rože (Il nome della rosa, 1980)
Foucaultovo nihalo (Il pendolo di Foucault, 1988)
Otok prejšnjega dne (L'isola del giorno prima, 1994)
Baudolino (Baudolino, 2000)
Skrivnostni plamen kraljice Loane (La misteriosa fiamma della regina Loana, 2004)
Praško pokopališče (Il cimitero di Praga, 2010)

Filozofska dela

Il problema estetico in San Tommaso (1956)
"Sviluppo dell'estetica medievale", v Momenti e problemi di storia dell'estetica (1959 )
Opera aperta (1962, rev. 1976)
Diario Minimo (1963)
Apocalittici e integrati (1964)
Le poetiche di Joyce (1965)
Il costume di casa (1973)
Trattato di semiotica generale (1975)
Il Superuomo di massa (1976)
Dalla periferia dell'impero (1977)
Lector in fabula (1979)
Sette anni di desiderio (1983)
Postille al nome della rosa (1983)
Semiotica e filosofia del linguaggio (1984)
I limiti dell'interpretazione (1990)
Interpretation and Overinterpretation (1992)
Iskanje popolnega jezika v evropski kulturi (La ricerca della lingua perfetta nella cultura europea, 1993)
Šest sprehodov skozi pripovedne gozdove (Sei passeggiate nei boschi narrativi, )
Incontro - Encounter - Rencontre (1996 - v italjanščini, francoščini in angleščini)
In cosa crede chi non crede? (skupaj z Carlo Maria Martini, 1996 )
Cinque scritti morali (1997)
Kant e l'ornitorinco (1997)
Serendipities: Language and Lunacy (1998)
Il secondo diario minimo (1994)

Navodila

Kako napišemo diplomsko nalogo (Come si fa una tesi di laurea, 1977)

Za otroke

(ilustracije: Eugenio Carmi)

La bomba e il generale (1966, rev. 1988 - prevaja se kot: Bomba in general)
I tre cosmonauti (1966 - prevaja se kot: Trije astronavti)
Gli gnomi di Gnu (1992)

Ko mu je leta 2007 ljubljanska univerza podelila častni doktorat in je obiskal Ljubljano, je na predavanju v Cankarjevem domu o tem, da je prvi roman napisal tako pozno, z značilno blago ironično humornostjo povedal: »Sem znanstvenik, ki ob koncu tedna piše romane, namesto da bi igral golf.« Častni doktorat so Ecu podelile številne univerze, od moskovske Lomonosova, pariške Sorbone in londonskega kraljevskega kolidža za umetnost do buenosaireške, varšavske, newyorške, berlinske, telavivske, atenske in številnih drugih. Kot predavatelj je gostoval na univerzah Harvard, Yale, Columbia, Cambridge in Oxford.

 

Umrla je Zofija - Modrislava Stibilj, interniranka taborišča Auschwitz
 

V starosti 96 let se je včeraj poslovila Zofija – Modrislava Stibilj * 1.2.1920, Dolenje, Župnija Planina nad Ajdovščino, † 23.2.2016, Izola, Dom upokojencev. V letih 1943─1945 je bila interniranka v Taborišču Auschwitz na jugozahodu Poljske.
Zofija - Modrislava je zadnja potomka s priimkom Stibilj rodu kaplana STIVELA, ki je v starodavnih časih iz Benečije (Karnije) prišel maševati na Planino pri Ajdovščini.

Njen pra/pra/pra nono Andrej Stibiel je živel okoli leta 1690 na Ustjah, njegov sin Thomas Stibiel pa je okoli leta 1725 živel v Dolenjah, poročil se je 1751 s Katarino Uršič, oba iz Dolenj. Imela sta sina Josephusa Stibiel, ki je bil rojen leta 1753, poročil se je z Ano Žbokelj (Žvokelj), Josephus Stibiel in Ana Žvokelj * 1758 , Dolenje, † 1848, Ločnik, sta starša duhovnikov bratov Jožefa Stibiela, Stibilja (1784─1848), šolnika, pridigarja, narodno zavednega duhovnika in homileta, kakor tudi Jakoba Stibiela, Stibilja, (1795-1861), duhovnika, profesorja cerkvene zgodovine in kanonskega prava ter kanonika in starša Antona Stibilja * 1790, Zofijinega pra/pra nonota, trgovca z živino, ki je nadaljeval rod v Dolenjah.

Zofije se bom vedno rada spominjala, prihajala je k nam domov, obiskovala je mojo pokojno mamo Minko - Hermino Breščakovo (* 1915, Dobravlje pri Ajdovščini, † 2001, Izola) in prijateljevala z nami. Moji mami je rekla: 'Da veš, moj nono Josip Stibilj *1867, najmlajši v družini in tvoja nona Marija Stibilj, * 1843, poročena Rešeta,  prvorojenka, sta bila brat in sestra.

Bila sta hči in sin njenega pranonota Ludvika Stibilja *1819 in pranone Vincencije Vovk* 1824 z Erzelja iz Glavarjeve hiše. Ludvik je bil sin Antona Stibilja * 1790 in Marianne Šinigoj * 1789, ki je nadaljeval rod v Dolenjah 9/11. Zofija je s tem hotela povedati, da nas združujejo vezi krvnega sorodstva in stare, prastare družinske vezi in prijateljstva.
Zofijin nono Jožef, Josip Stibilj, Ludvikov sin, je leta 1885 odšel na Grm na šolanje, kjer je po vseh stopnjah končanega izobraževanja na realki v Idriji in visoki sadjarsko-vinogradniški šoli v Mariboru ostal v službi na Grmu. Josip Stibilj se je leta 1889 poročil z Maričko Grabrijan (*19.12.1869 iz Vipave, † 1954, Črniče) nečakinjo msgr. Jurija Grabrijana in si ustvaril družino.
 
Njen nono je kot visoko izšolan vinogradnik in sadjar imel dobro službo, delal je v vinarsko-sadjarski in poljedelski šoli Grm pri Novem mestu (tedaj Rudolfovo), zaposlen kot upravnik – skrbnik posestev. (Vir: Kmetijska šola na Grmu 1886─1936, zgodovina šole)

Rihard Dolenc, ravnatelj šole je bil Josipu Stibilju naklonjen, spoštoval ga je kot sodelavca in strokovnjaka. Zato je težko razumeti Josipovo odločitev, da je zapustil službo in se odločil za plovbo v Ameriko. Morda je temu botrovalo tudi razočaranje, ker so sestre imetje odnašale z dotami in obubožale premoženje v Dolenjah 9/11, ki ga je od Antona Stibilja (*1790) nasledil njegov sin Ludvik Stibilj (*1819), h kateremu se je primožila Vincencija Vovk z Erzelja (*1824), njegova mati. Kmalu po upokojitvi Riharda Dolenca na Grmu na Dolenjskem je Josip Stibilj odplul s sedemnajstletno hčerko Gabrijelo, Jelico v Ameriko.

Josip Stibilj je bil izobražen, obvladal je nemščino in tudi več tujih jezikov, dokončal je realko v Idriji in doštudiral tudi na Deželni sadjarski in vinogradniški visoki šoli v Mariboru. Sodeloval je z vipavskim rojakom Rihardom Dolencem (1849–1919), znanim strokovnjakom v vinarstvu in sadjarstvu v Vinarski in sadjarski šoli na Grmu. Josip Stibiel je bil po končanem šolanju tudi eden izmed 400 izvedencev za vinogradništvo in vina. Imel je torej lepo službo upravnika in skrbnika posestev na Grmu.

Najverjetneje obstajajo poleg premoženjskih, razlogi za njegov odhod od doma tudi v predvojnih razmerah. Pri tem je treba upoštevati tedanje gospodarske in politične razmere, saj je na Slovence imela prva balkanska vojna v letih 1912—1913, ki se je že prej pripravljala, močan vpliv. To so bila težka leta.

Jožef, Josip Stibilj je utonil ob nesreči v reševalni akciji izseljenskega parnika Volturna dne 13.10.1913, ki je zgorel zaradi sabotaže nezadovoljnih mornarjev, ki jim lastniki niso hoteli zvišati plač. Rešenih je 521 potnikov. Reševalne akcije so opravljali vkrcani na ladje: Carmanit 110, La Touiraine 40, Mineapolis 30, Rappahanock 19, Car 102, Naraganset 29, Avignon 59, Kroonland 99 oseb, med njimi kapitana, Grosser Churfurst 105 in Seidlitz 36 oseb. Ladja, na kateri je bil vkrcan Josip Stibilj in okoliščine smrti niso znane. Viri govorijo, da je utonilo tudi 16 Avstrijcev.

(Viri: poročala sta časopisa Sava, 18. oktobra.1913 in Slovenec, 13. oktobra 1913 in drugi, ustno izročilo Zofije - Modrislave Stibilj o utonitvi njenega nonota Jožefa, Josipa, starega 46 let)

Časopisi so z oglasi vabili ljudi v Ameriko in Kanado. Jožef, Josip Stibilj *1867 je s svojo mladoletno hčerjo Jelico *1893 odplul v Ameriko. Točen datum njunega odhoda ni znan, tudi ni znano kdaj je Marička Grabrijan zvedela, da je njen mož Josip utonil v pomorski nesreči. Šele z vpogledom v župnijsko knjigo je mogoče ugotoviti, zakaj se je vračal v domovino. V Trstu je umrl njegov 22 letni sin Viktor Stibilj * 11.9.1891, † 1913. Oče Josip Stibilj, ki je bil namenjen k svoji družini in na pogreb, svoje družine ni nikoli več videl, saj je za eno nesrečo prišla še druga, star komaj 46 let je utonil v pomorski nesreči in zapustil svojo družino.

Tako je vodja Kmetijske šole na Grmu pri Novem mestu avgusta 1913 ošteval podeželske šole, kjer so po stenah učilnic visele slike parnikov in “morskih pokrajin” namesto slik iz domače narave in kmečkega življenja. (Vir: Marjan Drnovšek, Pojav množičnega odseljevanja Slovencev v ZDA).

Zofijin oče Karlo * 1896 se je boril v jarkih prve svetovne vojne in umrl mlad za posledicami vojne (1924), njena mama Julija Poljšak * 16.3.1897 v Dolenjah, † 10.1.1921, zbolela ja za pljučnico in umrla, ko je bila Zofija - Modrislava stara eno leto.
Njeno življenje je bilo težko, saj je kmalu ostala brez očeta in matere. Vzgajala jo je nona Marička Grabrijanova. Zofija je imela lepo vzgojo, saj je bila njena nona izobražena, bila je nečakinja msgr. Jurija Grabrijana, dekana iz Vipave. Šolala se je v gospodinjskem zavodu Maria Zell, ki stoji pri znani veličastni gotski cerkvi Gospe Svete na Koroškem. Kvačkala in vezla je čudovite prte, rjuhe, krstne prtičke. Z vnukinjo Zofijo sta se preživljali tudi tako, da je Marička iz domače volne pletla volnine izdelke. Gotovo jima življenje ni bilo lahko.

Marička iz Grabrijanove hiše je bila izobražena in razgledana. Bila je podkovana v literaturi, zgodovini in vešča vodenja gospodinjskih del, pletenja in vezenja najrazličnejših vzorcev. Kot mladenka se je veliko zadrževala v knjižnici in prebirala vzgojne knjige. Msgr. Grabrijan je posvečal posebno pozornost njeni vzgoji. Vzljubila je tudi vrtnarstvo. Na vrtu je gojila lepo cvetje. V posebno veselje ji je bilo sadno drevje, ko je cvetelo in so jeseni dozorevali s slastnimi sadeži. Rada je obrezovala in oblikovala okrasno grmičevje.

Oboževala je latnike kraljevine, ki ga je msgr. Jurij Grabijan prineselj iz Metlike na Primorsko. Kraljevina ima goste, drobne rahlo pordele jagode in je okusna tudi za zobanje. S svojimi velikimi grozdi je zelo rodovitna trta. Marička Grabrijanova je bila še prav posebno ponosna na svojega strica msgr. Jurija, ker je leta 1864 ustanovil vipavsko čitalnico in je bil njen predsednik do smrti, saj se je v njej redno sposojala knjige in se izobraževala. Navduševala se je za svojega strica, ki je pisal pesmi, prevajal igre, objavljal govore in članke s prosvetno vsebino, za katere se je posebno zanimala.

Še prav posebno ponosna je bila nanj, da je bil za zasluge odlikovan z viteškim križcem reda cesarja Franca Jožefa. Že kot majhni deklici je svoji vnukinji Zofiji pokazala posvetilo Juriju Grabrijanu, zapisano na spominski plošči, položeni na stari vipavski šoli in na zadnji steni na cerkvi Log pri Vipavi, kakor tudi na stari šoli v Črničah. Vsekakor je bil imenitnež, ki je veliko dal svojemu narodu. Bil je priljubljen, zato so njegovi sorodniki, Vipavci in seveda tudi Belokranjci nanj ponosni.

Vse te svoje darove je Marička prenašala na svojo vnukinjo Zofijo. Komaj 17-letna je Zofija šla v Neapelj s trebuhom za kruhom in našla zaposlitev pri italijanskem filozofu Benedettu Croceju. Ko je iz Neaplja prišla na obisk k svoji noni Marički v Črniče, jo je gestapo aretiral in odpeljal v največje nemško koncentracijsko taborišče Auschwitz, ki je veljalo za simbol groze in tovarno smrti. Zofija – Modrislava je večkrat pripovedovala kako ji je bilo v tem zloglasnem nacističnem taborišču hudo.
V taborišče se je pripeljala po večdnevnem mučnem in trpečem potovanju s transportom zapornikov v prenapolnjenem živilskem vagonu. Pričakali so jih esesovski stražarji. Sledila je »selekcija«, z enim samim gibom roke SS-zdravnika: na levi smrt s plinom, na desni delovno suženjstvo v podjetjih in smrt po grozovitih mukah. Zavedala se je svoje brezizhodnosti. Bila je močne in železne volje. Težko ji je bilo, ko so jo Nemci zajeli pri noni Marički v Črničah in odpeljali v taborišče smrti Auschwitz, kjer je morala pretrpeti toliko nepopisnega gorja. Pripovedovala je, kako jo je zeblo, pa si je rekla, da ji je toplo in prijetno, da je lažje preživela. Bila je lačna, pa si je pričarala domač obed, kakršnega ji je pripravljala nona Marička, in si je dopovedala, da so jo dobrote nasitile. Imela je srečo, da je bila modrooka in plavolasa, kajti temnopolte interniranke so pogosteje pretepali, češ da so Judinje ali Romke in kot takšne rasno manj vredne.

Ubogala je nemške stražarje in firerke, upirala se je samo navznotraj, svojega upora ni kazala navzen, obdržala jo je le želja za preživetju. Nikomur ni delala problemov, sojetnicam je pomagala po svojih močeh. Nemo je spremljala nove pošiljke taboriščnikov. Živela je od danes na jutri. Taboriščni zaporniki in zapornice so bili v tankih oblačilih, izpostavljeni hladnemu vremenu, ponoči kot živali stlačeni v barake. Lakota, nalezljive bolezni, nečloveško ravnanje, pretepanje in kaznovanje jetnic, streljanja brez povoda, grozljivi medicinski poskusi na sojetnicah dr. Josefa Mengeleja, niso omajali njene volje do preživetja. Vedela je, da taboriščnike in taboriščnice morijo v prostorih za slačenje, ki so jih esesovci poimenovali »prostori za prhanje in dezinfekcijo«. Prhe so bile samo prevara - cianovodikov preparat ciklon B je ubijal z mukami.

Taborišče je lahko sprejelo 200.000 ljudi in je bilo s štirimi krematoriji in plinskimi celicami velikanski uničevalni obrat. V Auschwitzu (in njegovih podružnicah) je bilo od samega začetka umorjenih 1,6 milijonov ljudi, predvsem Judov in Romov. V samem taborišču Auschwitz je bilo od skupaj 402.222 ljudi najrazličnejših narodnosti zaprtih 2342 Slovencev. Taborišče, ki je imelo še 38 podružnic po vsej Šleziji, so 26. januarja 1945 osvobodili sovjetski vojaki pod komando maršala Konjeva. Auschwitz je bil v verigi čez tisoč koncentracijskih taborišč, razsutih po Nemčiji in zasedenih državah, prvi osvobojen. Ko je v taborišče vstopila Rdeča armada je tam našla okoli 7600 izčrpanih in bolnih taboriščnikov. Taboriščno vodstvo je nameravalo taborišče pred osvoboditvijo razstreliti, pobiti preostale jetnike in uničiti vso dokumentacijo. Toda v zadnjih mesecih vojne je tudi v nemški vojski popustila disciplina in vsi ukrepi vodilnih, da bi zbrisali sledove svojega zločinskega početja, niso bili uresničeni. Ujetniki so z grmad potegnili večino dokumentov in tako ohranili večino dokazov proti zločincem, ki so se ob koncu vojne poskrili in skušali ubežati roki pravice.

Zofija - Modrislava je veliko potrpela in z neomajno voljo do življenja je dočakala osvoboditev in se vrnila domov k svoji noni Marički v Črniče. Leta 1946 je rodila hčerko Lidijo, imela je dve vnukinji, Katjo (* 1969) in Ireno (*1970). Hči in vnukinje so ji bile v veliko veselje.

Njena mladost brez staršev ni bila lahka, Zofija – Modrislava je ostala v Dolenjah, nakar jo je njena nona Marička v Črničah vzela v oskrbo in jo vzgajala. Zofija je imela lepo vzgojo, saj je bila Marička Grabrijanova izobražena, bila je nečakinja msgr. Jurija Grabrijana iz Vipave. Šolala se je v gospodinjskem zavodu Maria Zell, ki stoji pri znani veličastni gotski cerkvi Gospe Svete na Koroškem. Kvačkala in vezla je čudovite prte, rjuhe, krstne prtičke. Z vnukinjo Zofijo sta se preživljali tudi tako, da je Marička iz domače volne pletla volnine izdelke. Gotovo jima življenje ni bilo lahko.

Bila je zelo ponosna na svojega strica msgr. Jurija Grabrijana, ki je kot arhitekt sodeloval pri vseh cerkvenih stavbah in popravilih v svojem dekanatu, kakor tudi drugod (Podkraj, Sanabor, Vrabče, Goče, Budanje, Šturje, Planina, Slap, Šent Vid, sedaj Razdrto)

V Vipavi je Grabrijan ustanovil osem enorazrednih šol, v dekaniji pa je šolo razširil na štirirazrednico. Učil je tudi sam, dokler ni prišel iz Moravč učitelj in organist Jernej Vrančič. Sezidal je šolska poslopja na Gočah (1851), na Planini (1857), na Slapu (1858) in v Vipavi (1861). Na njej je bil z zlatimi črkami v kamen vdelan zapis: »Veri in omiki«. Šolsko poslopje v Vipavi se je sezidalo s cerkvenim denarjem osem tisoč goldinarjev. Grabrijan je poskrbel, da je pregovoril vrhpoljskega kurata Antona Breganta, da je volil za šolo štiri tisoč goldinarjev. Z obrestmi so dolgo potem še plačevali šolske potrebščine. Na pročelju šolskega poslopja je bila vzidana spominska plošča z napisom: »Ta veri in omiki posvečeni dom je s cerkvenim denarjem sezidal msgr. Jurij Grabrijan, župni, dekan in okrajni šolski nadzornik vipavski, častiti kanonik ljubljanski, vitez Franc Jožefovega reda, deželnega zbora kranjskega poslanec, tukajšnje štirirazrednice ustanovitelj ter dal dovršenega po generalnem vikarju ljubljanskem Antonu Kosu slovesno blagosloviti dne 9. decembra 1861.

Vzornemu pospeševalcu šolstva v hvaležen spomin vzidal je to ploščo krajni šolski svet vipavski 17. septembra 1885.«

Ko je zakon ločil šolo od cerkve, je bil Jurij Grabrijan predsednik krajevnega šolskega sveta v Vipavi, okrajni šolski nadzornik, nadzornik za veronauk v dekaniji in duhovni zastopnik v cerkvenem krajevnem okrajšanem šolskem svetu postojnskem.
Jurij Grabrijan je ljubil materno besedo, redno je bral Vodnikove novice, zanimal se je za njegove pesmi, družil se je s somišljeniki, kakor součencem Antonom Martinom Slomškom in Francetom Prešernom, je pesnikoval in prevedel več Prešernovih pesmi v nemški jezik. Zanimanje za slovenščino je v njem krepil prof. Fran Metelko. Leta 1821 se je vpisal v ljubljansko bogoslovje. Napisal je prošnjo na Dunaj, da bi smeli izdajati slovenski časnik, v katerem bi objavljali spise, v katerih bi vzbujali med ljudstvom ljubezen do slovenščine z namenom, da bi se narod učil v maternem jeziku. Oblasti z Dunaja so sporočile, da ni potrebe za izdajanje časnika, torej naj spi, kar se buditi ne sme. Grabrijan je objavil pesem polno ljubezni in narodovega čustva z napisom: »Kranjska Slovenija«, Dr. Jan Bleiweis jo je našel v Metelkovi zapuščini v objavil v Novicah leta 1862, str. 332. V poznejših letih je Grabrijan napisal kakšno pesem ob posebnih slavnostnih prilikah, n. pr. ob otvoritvi vipavske šole leta 1861, ob slavnosti na Zemonu pri Vipavi leta 1862 in ob otvoritvi vipavske čitalnice leta 1864. Pesmi so objavile Novice, nekatere so ostale v rokopisu. Bil je velik narodnjak in narodni buditelj. Deloval je na vseh področjih, preporodil je vipavsko društvo Sokol, bil je dejaven in vpet tudi v gospodarstvu in kmetskemu življenju. V Šturjah so sadili prvi krompir, trto »kraljevina« je prinesel na Vipavsko iz Bele krajine. Leta 1873 so Vipavci dobili vinarsko šolo na Slapu in tudi pogozdovanje Nanosa je njegova zasluga. Nakupoval je tudi razno poljedelsko orodje in živinorejske stroje, vendar jih ni imel časa uporabljati. Bil je vsestransko aktiven.
Navduševal se je za zedinjeno Slovenijo, zato lahko mirne duše rečemo, da je gojil sanje, ki so bile uresničene šele z osamosvojitvijo Slovenije. Od leta 1867 je bil deželni poslanec kmečkih občin vipavskega in idrijskega okraja. V zboru poslancev je malo govoril, a je v odsekih deloval marljivo. Funkciji poslanca se je zaradi visoke starosti leta 1874 odpovedal.

Zofijina nona Marička je ostala sama z najmlajšim sinom Karlom * 1896, ki so ga leta 1914 mobilizirali in ga poslali na fronto. Druga svetovna vojna se je začela eno leto po Viktorjevi in Josipovi smrti (1913), izguba sina in moža, oba v istem letu jo je močno prizadela. Ko je bilo prve svetovne vojne konec, je bila hiša v Dolenjah 9/11 že tako zadolžena, da je ni bilo mogoče več rešiti in jo je za majhen denar kupil tajnik vaške skupnosti s Planine. Namreč premoženje v Dolenjah je bilo precej obubožano zaradi dot šestim Josipovim sestram in slabih gospodarskih razmer v tistih letih.

Msgr. Jurij Grabrijan je kot arhitekt sodeloval pri vseh cerkvenih stavbah in popravilih v svojem dekanatu, kakor tudi drugod (Podkraj, Sanabor, Vrabče, Goče, Budanje, Šturje, Planina, Slap, Šent Vid, sedaj Razdrto).

V Vipavi je Grabrijan ustanovil osem enorazrednih šol, v dekaniji pa je šolo razširil na štirirazrednico. Učil je tudi sam, dokler ni prišel iz Moravč učitelj in organist Jernej Vrančič. Sezidal je šolska poslopja na Gočah (1851), na Planini (1857), na Slapu (1858) in v Vipavi (1861). Na njej je bil z zlatimi črkami v kamen vdelan zapis: »Veri in omiki«. Šolsko poslopje v Vipavi se je sezidalo s cerkvenim denarjem osem tisoč goldinarjev. Grabrijan je poskrbel, da je pregovoril vrhpoljskega kurata Antona Breganta, da je volil za šolo štiri tisoč goldinarjev. Z obrestmi so dolgo potem še plačevali šolske potrebščine. Na pročelju šolskega poslopja je bila vzidana spominska plošča z napisom: »Ta veri in omiki posvečeni dom je s cerkvenim denarjem sezidal msgr. Jurij Grabrijan, župni, dekan in okrajni šolski nadzornik vipavski, častiti kanonik ljubljanski, vitez Franc Jožefovega reda, deželnega zbora kranjskega poslanec, tukajšnje štirirazrednice ustanovitelj ter dal dovršenega po generalnem vikarju ljubljanskem Antonu Kosu slovesno blagosloviti dne 9. decembra 1861.

Vzornemu pospeševalcu šolstva v hvaležen spomin vzidal je to ploščo krajni šolski svet vipavski 17. septembra 1885.«

Ko je zakon ločil šolo od cerkve, je bil Jurij Grabrijan predsednik krajevnega šolskega sveta v Vipavi, okrajni šolski nadzornik, nadzornik za veronauk v dekaniji in duhovni zastopnik v cerkvenem krajevnem okrajšanem šolskem svetu postojnskem.
Jurij Grabrijan je ljubil materno besedo, redno je bral Vodnikove novice, zanimal se je za njegove pesmi, družil se je s somišljeniki, kakor součencem Antonom Martinom Slomškom in Francetom Prešernom, je pesnikoval in prevedel več Prešernovih pesmi v nemški jezik. Zanimanje za slovenščino je v njem krepil prof. Fran Metelko. Leta 1821 se je vpisal v ljubljansko bogoslovje. Napisal je prošnjo na Dunaj, da bi smeli izdajati slovenski časnik, v katerem bi objavljali spise, v katerih bi vzbujali med ljudstvom ljubezen do slovenščine z namenom, da bi se narod učil v maternem jeziku. Oblasti z Dunaja so sporočile, da ni potrebe za izdajanje časnika, torej naj spi, kar se buditi ne sme. Grabrijan je objavil pesem polno ljubezni in narodovega čustva z napisom: »Kranjska Slovenija«, Dr. Jan Bleiweis jo je našel v Metelkovi zapuščini v objavil v Novicah leta 1862, str. 332. V poznejših letih je Grabrijan napisal kakšno pesem ob posebnih slavnostnih prilikah, n. pr. ob otvoritvi vipavske šole leta 1861, ob slavnosti na Zemonu pri Vipavi leta 1862 in ob otvoritvi vipavske čitalnice leta 1864. Pesmi so objavile Novice, nekatere so ostale v rokopisu. Bil je velik narodnjak in narodni buditelj. Deloval je na vseh področjih, preporodil je vipavsko društvo Sokol, bil je dejaven in vpet tudi v gospodarstvu in kmetskemu življenju. V Šturjah so sadili prvi krompir, trto »kraljevina« je prinesel na Vipavsko iz Bele krajine. Leta 1873 so Vipavci dobili vinarsko šolo na Slapu in tudi pogozdovanje Nanosa je njegova zasluga. Nakupoval je tudi razno poljedelsko orodje in živinorejske stroje, vendar jih ni imel časa uporabljati. Bil je vsestransko aktiven.
Navduševal se je za zedinjeno Slovenijo, zato lahko mirne duše rečemo, da je gojil sanje, ki so bile uresničene šele z osamosvojitvijo Slovenije. Od leta 1867 je bil deželni poslanec kmečkih občin vipavskega in idrijskega okraja. V zboru poslancev je malo govoril, a je v odsekih deloval marljivo. Funkciji poslanca se je zaradi visoke starosti leta 1874 odpovedal.

Okoliščine so se v Maričkini in Josipovi družini bistveno spremenile, njen mož Josip je odšel v ZDA. S smrtjo Josipa Stibilja je ostala Marička Grabrijan vdova, brez moža, otroci pa brez očeta. Ni znano kakšno službo je Josip Stibilj *1867 opravljal v Ameriki. Znal je več tujih jezikov, bil je izobražen, razgledan in vrhunsko usposobljen strokovnjak v sadjarstvu in vinogradništvu, zato mu službe verjetno ni bilo težko najti. Vendar z njegovo tragično utopitvijo v pomorski nesreči je odmanjkala glava družine in vsakršna pomoč. Da je Marička preživela z vnukinjo Zofijo – Modrislavo, je pletla rokavice in nogavice za borce v Makedoniji, med katerimi so se borili tudi Primorci.

Zofijin oče Karlo je po vojni odpotoval v New York in sicer 3. februarja 1921. Šel je na obisk k svoji sestri Gabrijeli. Umrl je mlad († 1924) za posledicami bolezni in poškodb iz prve svetovne vojne.
Komaj 17-letna Zofija je šla v Neapelj in našla zaposlitev pri italijanskem filozofu Benedettu Croceju.
 
Po vrnitvi iz nemškega taborišča leta 1945 in okrevanju se je Zofija - Modrislava zaposlila. Zadnja leta pred upokojitvijo je delala v Tomosu in si prislužila pokojnino. Pokojnino, ki jo je dobivala iz Italije, pa je namenjala za gradnjo hiše njene hčere v Luciji, kjer je pozneje ko je potrebovala oskrbo svojcev, imela tudi svoj dom.

Zofija se je rada spominjala mladih let, ko je služila v Neaplju pri italijanskem filozofu, idealistu, literarnem kritiku in politiku Benedettu Croceju (1866–1952).Pripovedovala je, da so se ob nedeljah sestajali primorskih fantje in dekleta, ki so šli s trebuhom za kruhom na jug Italije, pogovarjali so se po domače, šli na ples ali kako drugo zabavo. Po Zofijini zaslugi je Benedetto Croce gojil globoke simpatije do Primorcev. Zofija mu je pripovedovala o naših ljudeh, običajih, zgodovini Primorcev in kaj se dogaja v času fašizma v njeni domovini, potožila mu je, da Slovenci ne smemo govoriti svojega maternega jezika in da se vršijo politični pritiski na njene ljudi. Govorila mu je, kako na Primorskem fašistični režim vse agresivneje vodi raznarodovalno politiko in kako kruto in nasilno se obnašajo škvadristi do našega ljudstva. Nekatere Primorce je tudi spoznal in se z njimi rad pogovarjal.

Tedaj so na Primorskem vladale tuje režimske razmere, ki so Primorce razteple na vse strani, tudi po Italiji. Njeno pripovedovanje je Benedetta Croceja globoko prevzelo. Nasilje je bilo v nasprotju z njegovo nazorsko opredelitvijo, saj je bil antifašist in globoko prepričan humanist. Mussolini ni nikoli odprl nobene njegove knjige in nikoli ni hotel izgovarjati njegovega imena.

Benedetto Croce je prav po zaslugi Zofije sprejel skupino primorskih študentov. Miro Kocjan (1925–2012), ki je kmalu po vojni zaslovel kot publicist, dopisnik, mednarodni komentator, sodelavec v pripravah za podpis Londonskega memoranduma leta 1954 in za sklenitev Osimskih dogovorov leta 1975, bil je direktor in glavni urednik Radia Koper, dvakratni predsednik občinske skupščine v Kopru ter nosilec številnih družbenih funkcij, je dejal:: »To je staro zgodovinsko, rekel bi psihološko, pa tudi že politično pravilo, da ne rečem vodilo, kakor je take primere ocenjeval sloviti tvorec sodobne zgodovine Benedetto Croce, ki me je leta 1941 počastil s tem, da me je v Italiji sprejel v svojo študijsko skupino. Še kako cenim razne zgodovinske poglede in zgodovino sploh, vendar ne smemo pozabiti, preprosto, da imamo prastaro zgodovino in pa polpreteklo, to je tisto, ki naj bi res bila "magistra vitae". Spadam med tiste, ki dosledno podpirajo slednjo, ki je hkrati neposredno življenjska, kakor jo je predstavljal Benedetto Croce.« (Vir: Vstala je Primorska, Društvo TIGR, 2. december 2007; pogovori z Zofijo Stibilj v letih od 2003–2006)

Zofija - Modrislava se je kot mlado dekle pogosto pogovarjala s filozofom Crocejem, ki se je zanimal za preprosto življenje in probleme ljudi. Pridobila si je njegovo zaupanje, predvsem pa je znala biti zelo pronicljiva in samozavestna sogovornica z občutkom za pravičnost.

Kljub že častitljivim letom je znala povedati še marsikaj zanimivega o svojem življenju in doživetjih v Neaplju in trpljenju, ki ga je prestala v Auschwitzu, čeprav so sčasoma njeni spomini šli v pozabo. V življenju je veliko delala, svojo pokojnino si je prislužila pretežno v Tomosu, zadnja leta življenja pa je živela v Domu upokojencev v Izoli.
Iz življenjepisov prednikov in potomcev Stibielove rodbine izhaja, da so bili domoljubi in predani Primorski, bili so klena in narodno zavedna primorska družina iz roda v rod. Takšna je bila tudi Zofija Modrislava, ali kot smo jo skrajšano poimenovali kar Zofija ali ljubkovalno naša Zofija ali Zofka.
Skoraj ni bilo praznika, da nas ne bi obiskala in prinesla v dar kakšno svojo pletenino. Še hranim njene kvačkane tople nogavice, prijemalke za lonce, pa šal, ki ga je skvačkala moji mami. Vselej je prinesla kakšen Stibielov spomin v hišo, n. pr. steklen podstavek za jedilni pribor župnika Jožefa Stibiela (1784–1848), na katerega je med obedom odložil vilice, žlico in nož, da se prt ni umazal. Stibielovi v Dolenjah so od nekdaj veljali za premožno družino, saj so imeli pogosta srečanja z verskimi in gospodarskimi odličneži. Imeli so srebrn pribor za pogostitev 70 oseb in vsa hiša je bila okrašena s čipkami, prti, prtički, krstni prtički, zavese, predpasniki. Pavel Plesničar opisuje v kronologiji Ajdovščine, da so Stibilji veljali za obhubeljsko elitno družbo.

Zofija – Modrislava je bila ponosna na njenega pra/pra/ pra strica Jožefa Stibiela, saj je prednik družine iz katere izhaja. Stibiel (Stibilj) Jožef (5.8.1784, Dolenje pri Ajdovščini 9/11 (Hišno ime: Kontrofalovih), Župnija Planina, † 15.11.1848, Ločnik pri Gorici) je bil duhovnik, profesor, homilet in filantrop. Rodil se je očetu kmetu Jožefu iStibielu, Stibilju in materi Ani Žvokelj. Po opravljeni maturi na goriški gimnaziji (1804) je prvi letnik bogoslovja obiskoval v Gradcu, nato pa je študij nadaljeval v Ljubljani, bil je med najboljšimi študenti in 8. novembra 1807 je bil posvečen v duhovnika. Do leta 1810 je bil kaplan v Šturjah, potem pa v Nabrežini. Leta 1813 je prišel v rojstno župnijo v kraju Planina pri Ajdovščini. Leta 1817 z odliko opravil izpit za župnika.

Ko so v Gorici leta 1818 ponovno odprli bogoslovje, so ga poklicali za profesorja pastoralke. Na Dunaju je napravil še dodatne izpite, da je lahko učil v bogoslovju. Poučeval je tudi eksegezo, liturgiko in opravljal službo spirituala. Napisal je skripto za pastoralko. Ker je zbolel, si je želel ponovno na župnijo in prišel je za župnika in dekana v Črniče. Ker v vasi ni bilo šole, je kar sam začel poučevati otroke. Na koncu leta je poskrbel, da so učenci opravili izpite in najboljši so prejeli nagrade. Po treh letih so v vasi dobili prvega učitelja. Navdušil je ljudi, da so zgradili šolo in poskrbel za potrebne dohodke za učitelja. Poskrbel je, da so odprli šolo tudi v takratnem Svetem Križu (Vipavski Križ).

Iz Črnič je leta 1827 prišel v Ločnik. Njegov pomočnik je bil Štefan Kociancič. slovenski rimskokatoliški duhovnik, jezikoslovec, leksikograf in zgodovinar, * 25. december 1818, Vipava, † 9. april 1883, Gorica. Vse do Stibiljeve smrti je bila prva nedeljska maša v slovenskem jeziku. Poleg dušno pastirskega dela je tudi tukaj organiziral šolo in v njej tudi učil. Prepričal je ljudi, da so za potrebe šole sezidali novo poslopje, po njegovi zaslugi so bile odprte šole v Moši, Kojskem, Biljani, Medani, Šlovrencu, Fojani, Šmartnem in Gradnem. Bil je šolski nadzornik za celo dekanijo. V slovenskih župnijah je pridigal v slovenskem jeziku in si pridige tudi zapisoval. Slovenščine se ni učil v šolah, ampak je bil samouk in je za učenje jezika uporabljal Japljevo Sveto pismo. Pokopan je v Ločniku pri Gorici. V knjigi Pavla Plesničarja (1880–1947), pisatelja, učitelja in ajdovskega kronista Narod naš dokaze hrani je bibliografski pregled slovenskega tiska na Primorskem do konca leta 1918. V njej piše: »Pridige ino drugi slovenski spisi, ki jih je po svoji smerti zapustil Jožef Stibiel, nekdanji kaplan v Šturjah, Nabrežini ino Planini, potem učitelj pastirstva v goriškem semenišču ino špiritual, fajmošter ino špiritual v Črničah, ino na zadnje fajmošter ino dekan v Ločeniku blizo Gorice, okrožni šolski ogleda, častni svetovalec konsistorialni, cerkveni ud krščanske kmetijske družbe v Gorici … Sabral Štefan Kocjančič, v Gorici, natisnila in založila Paternolli, 1853, 8. XI –176 strani«. Na uvodnem delu navedene knjige se nahaja 'životopis Jožefa Stibiela, ločniškega fajmoštra'*. (Vir: NUK, *pod signaturo 24193 – tudi Digitalna knjižnica Slovenije)
Iz pričevanja in biografskih podatkov izhaja, da je bil Jožetov oče Josip Stibiel, sin prekupčevalca z živino Stivela, ki se je priženil k Žvokljevim. V Dolenjah blizu Planine pri Vipavi je pri svojem očetu, kmetu Josipu Stibielu in materi Ani Žvokelj preživel svoje otroštvo kot pastirček. Slučajni obisk meščana iz Gorice, ki je imel dijake na stanovanju, je pripomogel, da je dal oče nadarjenega prvorojenca v goriške šole.

Jožefov življenjepis ne omenja kakšno vlogo je imel nanj kaplan Stivel, ki je prišel na Planino, da se je mali pastirček odločil za pastirski poklic. Biografski podatki ne omenjajo, ali je poznal kaplana Stivela. Gotovo je pri Jožefu kot otroku njegovo poslanstvo, če drugače ne posredno spodbudilo premišljevanje in zapolnjevalo njegov otroški svet z nečem, kar je spodbudilo njegovo duhovno poslanstvo, da je v sebi začutil klic, ki je nanj deloval sugestivno in kompleksno in ta klic ga je zvabil v bogoslužje, ki naj bi ga vodilo načelo pravičnosti in globoke vere. Iz njegovih besed, ki jih v knjigi Kocjančič opisuje, je mogoče sklepati, da je Jožeta spodbujala notranja gorečnost in človečnost, da je tako prisluhnil notranjemu glasu in že s tako predanimi čustvi občutil trpljenje vseh živih bitji in okrepil svoje srce z dobroto. Štefan Kocjančič je v Pridigah ino drugih slovenskih spisih Jožefa Stibiela opisal tudi njegov krajši "Životopis".

Prav tako kot na msgr. Jurija Grabijana in planinskega kaplama Jožefa Stibiela, je bila Zofija - Modrislava Stibilj ponosna na Jakoba Stibiela, ki je študiral je v Ljubljani, kjer je bil njegov profesor tudi Valentin Vodnik. Pridobil je temeljito znanje številnih jezikov: francoščine, italijanščine, nemščine, latinščine, grščine in slovenščine. Postal je profesor nadškofijskega semenišča v Gorici. Bil je profesor zgodovine in kanonskega prava v Gorici. Služboval je v Ogleju, kjer je imel visok položaj v cerkvenih krogih (bil je kanonik, izvedenec za cerkveno (kanonsko) pravo). Z bratom Jožefom (prav tako duhovnik in profesor) je veliko sodeloval in pomagal pri dvigu slovenstva in šolstva. Od novembra 1817 do 1819 je bil župnik na Planini (nasledil je brata Jožefa Stibilja). Po svoji smrti je volil precejšnjo vsoto Planincem ( in sicer glavnico 1200 goldinarjev občinskim revežem, 1200 goldinarjev za dijaško ustanovo in dve glavnici po 100 goldinarjev za šolske otroke). Tako se je oblikovala tudi Stibiljeva štipendija, s pomočjo katere so se šolali številni vipavski duhovniki. Tudi Zofiji - Modrislavi Stibiel, Stibilj je zapustil doživljenjsko štipendijo oziroma rento, vendar se je dokument o tem izgubil, ko ga je pred odhodom v internacijo zaupala nekemu odvetniku. Po vrnitvi ni našla ne odvetnika ne dokumenta.



Zofija je bila za preživetje v življenju odvisna od svojega dela. Seveda na Zofijo je vse svoje ročne spretnosti prenesla njena nona Marička Grabrijanova. Prenesla je nanjo tudi ustno izročilo o tem kdo in kako so tedaj živeli, izročilo se je prenašalo iz roda v rod in na temelju njenega in maminega pripovedovanja sem dokončala knjigo o življenju tega rodu.

Zofija je bila zadovoljna z malimi stvarmi. Bila je skromna. Najbolj sem jo razveselila, ko sem ji podarila volno. Nato se je izkazala s kakšnim novim vzorcem pletenja in presenetila z majhno pozornostjo, ki so jo ustvarile njene pridne roke. Bila je žlahtna in pozorna oseba, imeli smo jo radi.

Za njena ustna izročila in nastanek moje nove knjige STIVEL, NAŠE KORENINE, POTI IN USODE gre tudi Zofiji - Modrislavi velika zahvala, saj je bila življenjsko povezana s spomini in vedenjem o rodbini Stibiel. Veliko ji je povedala tudi njena nona Marička Grabrijan, njeno izročilo pa je prenašala naprej.

Ostala nam bo v dragem spominu.

 

Slovo od Anice Rehar, rojene Breščak
 

Anica Rehar roj. Breščak (* 19.6.1960, Dobravlje pri Ajdovščini, † 5.10.2015, Vipava) je bila hči pesnika Stanka Breščaka in Tilke Šuligoj Breščak. Aničin oče je umrl za pljučnico, star komaj 49 let, njena mati pa je po hudi bolezni leta 2006 zapustila svojo družino.

Po Stankovi smrti sta na domu v Dobravljah ostala dva majhna sinova Marjan in Slavko in njegova Tilka v visoki nosečnosti. Anica ja bila rojena dva meseca po očetovi smrti. Svojega očeta ni poznala, spoznala ga je le po njegovi poeziji in njegovem življenjepisu, ki ga je literarno ubesedila njegova sestra pripovednica Iva Breščakova. Aničin oče je bil razumnik, filozof, publicist, slikar, glasbeno in vsestransko nadarjen. Igral je tudi klavir, obvladal je več svetovnih jezikov.

V mladosti je bil v kapucinskem zavodu v Piacenzi, kjer je hudo zbolel. Imel je zelo težko in tvegano operacijo. Zaobljubil se je, da bo ostal zvest krščanski veri, zato je bilo njegovo življenje ena sama zahvalna molitev in dejanje zvestobe Bogu. Bil je krhka in občutljiva duša.

Prijateljeval je z ajdovskim profesorjem in filozofom Antonom Bizjakom (1907–1981), svetokriškimi patri in duhovniki, še zlasti s svetokriškim župnikom in rodoljubom Andrejem Simčičem (1912─1986), ki je maševal tudi pri sv. Petru v Dobravljah in je s sodelavci jeseni 1943 organiziral slovensko šolo v sedanjem Vipavskem Križu in v Dobravljah. Poleg verskih vsebin je poučeval tudi slovenščino.

Aničin oče Stanko Breščak, publicist, pesnik in slikar (2. junij 1911, † 13. april 1960) je bil človek zaobljube in etičnih življenjskih načel. Vaščani se ga spominjajo kot dobrodelnika in človekoljuba. Skrbel je za vaške reveže, tako je poskrbel, da je obubožani Viktor Fakuč imel vsaki dan v vasi Dobravlje toplo kosilo.

Že v mladih letih si je želel, da bi se mu poleg sinov rodila tudi hči, saj je vedno sanjal o veliki družini, vendar tega ni dočakal, da bi jo sprijel v naročje in objel.

Jaz sem njegova nečakinja. Z njim sem živela z mamo Hermino Breščakovo in bratom Marjanom pet let po vojni, ko se je leta 1945 vrnil iz Italije na požgano domačijo v rodne Dobravlje. Spominjam se, da mi je že prej kot otroku pošiljal iz sanatorija iz kraja Verese v Italiji celuloidne punčke in kvačkana krilca zanje. Petletno me je naučil pisati, ko sem prebolela davico, me je peljal v Milano k svojim bratom in sestram, kjer sem okrevala. Še danes hranim razglednice, ki mi jih je pošiljal iz Vareseja. Ohranila sem ga v ljubečem spominu. To povem zato, ker vem, da je bila njegova skrita srčna želja spočeti svojo hčer, kar se je uresničilo, vendar mu ni bilo dano, da jo ugledal, vzgajal in ljubil.

Anica je bila v rani mladosti prikrajšana za očetovsko ljubezen. Na mesto očeta je vstopila na njegovo mesto njena teta Ernesta, mamina sestra. Po rojstvu je Anico negovala, vzgajala in jo neizmerno ljubila. Spremljala in skrbela je zanjo vso pot odraščanja in šolanja. Med njima je ostala globoka vez, saj sta se skoraj vsakodnevno srečevali. Veliko krat je nadomeščala ne le očeta, tudi Aničino mamo, saj je bila po smrti njenega Stanka, potrta in osamljena; na kmetiji je ostala brez moške moči in brez sredstev za življenje, kar je omajalo njeno psihično moč za starševske naloge, saj bi morala prevzeti še očetovsko vlogo, kar je bilo zanjo zelo težko. Njena sestra Ernesta je družini v Dobravljah veliko pomagala.

Po Stankovi smrti se je njegov brat Robert Breščak, po poklicu zobozdravnik zaobljubil pred Bogom, da bo on z vso družino v Milanu prevzel skrb za družino v Dobravljah. Anica in oba brata so bili samorastniki, ki so ob pomoči svojcev prišli do kruha. Teta Tea Breščakova jim je podarila Breščakov dom, Anici iz življenjskih prihrankov vse družine v Milanu – tet: Tea Breščak, slikarka in pesnica (9. oktober 1895, † 12. februar 1973), Iva Breščak, publicistka in pisateljica (13. junij 1905, † 17. december 1991), Tonca Breščak (3. avgust 1889, † 6. april 1965), strica Roberta in dobrotljivega Teinega moža zdravnika Emmanuela Abbattista in tudi njenega bratranca dr. Jerkič Franca - Radka so bila podarjena sredstva in pomoč za postavitev hiše v Dobravljah, ki je pa žal, Anica ni uživala. V njej živita njeni hčeri Alenka in Maja z družinami. Tako je bilo za vse poskrbljeno, da imajo svoj dom. Teto Ivanko je vselej kadar sem govorila z njo, skrbelo, da bo Anica preskrbljena, enako so skrbeli zanjo in za vse ostale vsi v Breščakovi družini.

Anica je dokončala administrativno šolo in bila dolga leta zaposlena kot uradnica pri Fructalu v Ajdovščini. Sodelavci so jo pohvalili kot vestno in natančno tajnico, na katero se lahko zanesejo. Na zadnje je bila zaposlena na Škofiji v Vipavi.

Anica in Jordan Rehar, pranečak bana Dravske Banovine dr. Marka Natlačena iz Manč sta se vzela iz velike ljubezni. Rodili sta se jima hčeri – Alenka in Maja. Z enako ljubeznijo je vzgajala tudi Jordanovega sina Aljošo. Bili so srečna in ljubeča družina. Hudo je spoznanje, da je Anica izgubila bitko z boleznijo. Vsi, sorodniki in prijatelji smo si prizadevali, da bi čimprej začela z zdravljenjem, a uradna medicina je zamujala z diagnostičnimi postopki in zdravljenjem. Hudo je bilo spoznanje, da je Anica kljub vsem velikim prizadevanjem in ljubeči skrbi njenega moža Jordana, vidno pešala. V nedeljo je v Dobravljah obiskala hčeri, vnuke, oba zeta in ostalo sorodstvo. Kot bi se hotela posloviti v želji, da jo ohranijo v spominu takšna kot je bila – srečna in zadovoljna v krogu svojih dragih.

Odšla je brez trpljenja. Spremenila se je v angela, ki bedi nad vsemi dragimi, ki jih je zapustila.

Anica, v miru počivaj, ohranili te bomo v svojih srcih in dragem spominu.

Sestrična Tatjana z družino
 

Vitez poezije obratne vrednosti X, -X, 1/X (X=neskončnost) ...

(Pesniku Tomažu Šalamunu (4. julij 1941 - 27. december 2014)

Hodil po zemlji je naši
in dobil čir na želodcu.
Ko se je utrudil podobe svojega plemena,
se je izselil. Kri še ni bila sprana.
Tisočdevetstoštiriinšestdesetega je napisal Dumo,
smrtno prizadeto s prehladom devištva komur gre cvet.
Župančičeva zemlja je sveta in blagor mu, ki mu plodi,
a Fritzeva je prava podoba uzrtega sončnega raja.
Rdeči Maček z dolgimi tacami, je spravil Tomaža v keho,
ker je zahteval ljubezen in brezpogojno svobodo.
Po petih dneh se je skotil močerad,
ki ga je Maček ulovil v zavetrni legi infrardeče svetlobe.
Dobil je uspavala. Fokus žarnice v oči.
Celo pijani, postajajo ob umetni svetlobi trezni.
Brez pesnika ne more nastati nič poštenega.
Izide raztrgan tkaninasti besednjak brezbrižnosti.
Neizrekljivo slastne presihajoče lirike
o posestnikih duševnih muk,
o dresiranih intelektualcih z dioptrijo minus petnajst,
o rektorjih z nagobčniki,
o ideologih s svojimi cipami ideologijami.
o doktorjih prežvekujočih loške kruhke in interpunkcije …
Kje je sanatorij, ki bo zdravil impotenco socializma?
Upravičeno vprašanje še danes!
O prehlajeni predmet zgodovine!
O gostija z ambrozijo v ZDA.
Tujina se diči z delom pesnikovih rok.
Zažgana slama. Odglumljen ugašajoči ogenj
pred očmi domorodca in brodarjev bodočnosti
v nova obzorja brez meja, v šegi neuživaška,
novo/avantgardna, Protiduma Župančičevi.
Brezprostorna praznina v metafori, ki jo napolni.
modernistična superstruktura.
Fragmenti, izkopanine socializma.
Znojen moški telovnik na ženskem oprsju domovine.
Nasilje brez sprave z realnostjo mišljenjske svobode!
V svetli senci refleksivne smrtnosti.
Vendar močerada niso imeli namena ubiti.
Smrt je bila rezervirana za večje zveri.
Mistična legenda nekega časa.
Zmizelena pesem v tujem ovitku.
On ni maral utopitve v vinu,
niti utopitve muhe v lastnem urinu.
Zjutraj se je zbudil pijan od poezije
in čakal, da se jezik zgodi.
Nato je nastopil strahoten užitek.
Naval krvi, orgazem možganov,
eksplozija celic, izlitje sperme na belo rjuho.
Oplodijo se besede, zlogi kot plaz drsijo po belem polju.
Ko mu povsem izničijo individualnost in sanjarije o prostosti duha,
odrinjen na rob lesene mize, raztrga besede in scefra jeziku razum.
Se pesnik lahko spremeni tudi v ladijsko podgano ali ščurka?
Ob fanfarah norcev utihne in se dela tudi sofista.
Iz političnega protesta si lahko izstrada tudi telo.
Odide na tuje s skupkom paradigmatičnih idej.
Delovanje leče s pogledom v daljavo resnično deluje.
Pesem mora imeti načrtovalca, ko pesnika šprica kragulj.
Pesnik lahko zamolčano bolečino izkriči v panoramsko steklo balkona
in se vrne v indoevropsko preteklost, povišan v blaženega,
ko raztrga besede, ki jih je človek določil za stvari.
Modernizira kaos stvari. Besede strgajo in na novo napišejo tisti,
ki ne morejo več živeti, ker se jim misel na življenje brez svobode gnusi.
Izberejo si pravico do lastne smrti tako, da pesmim sekajo roke.
Izžgejo srce. Iz pepela vzletajo feniksi na tuje.
Pesniški samomor je pravzaprav absurd vseh absurdov.
Ivan Karamazov se v norem svetu ne ubije, ampak zblazni.
Literatura je lahko samomor iz filozofskih razlogov.
Stih je dramilo v steklenici fruškogorske penine.
Metafora omami kakor doza heroina.
Pesniška zbirka je psihična blaznost.
Petdeset zbirk je petdeset blaznih skokov v globino,
sla Tanatosa, s pravico pesmi do vstajenja od mrtvih.
Pesem je cirkularka, s katero si odžagaš nogo,
Valjar, ki ti zravna dušo.
Sekira, ki odseka roko.
Vžigalica, ki vžge.
Lahko se zastrupiš in tudi pokončaš s pesmijo.
Pesem je nadomestilo za pištolo.
Rusko ruleto. Poker.
Posebnih študij o načinih smrti s pesmijo ni,
obstaja le seznam mrtvih pesnikov.
Odpadajo listi raztrganemu cvetu na reliefnih vzorcih
oblačila tatinske dame, ki je obiskala viteza poezije,
pripravljenega na potovanje v dolino kamelij,
kjer opravljajo bogoslužni obred umivanja besed.

Tomaž Šalamun hodi z Arhilohom po Kikladih

Tomaž Šalamun (4.7.1941, Zagreb– 27.12.2014, Ljubljana), čudežni deček pri klavirju je upesnil sonato v nadčasovno modernistično metaforo, ki daje videz, da je nemogoče mogoče ubesediti v poetičnem jeziku. V mladih letih je bil pesnik mojega mesta, kjer smo se srečevali in vsak s svojim očesom opazovali vidni svet, ki je imel nekaj skupnega. Koper je mesto sonca. Pesniki so njegovi otroci. Tomaž je bil že v mladih gimnazijskih letih združen z zavezujočo močjo poezije. Ne vem, če se mi bo v duši prižgala svetloba, če bo preskočila iskra, da bi z izbranimi besedami spregovorila o njem, saj se nisem sprijaznila z mislijo, da so pesniki smrtni. Doumeti moram moč usode, da so pesniki zapisani smrti in vstajenju upesnjene besede, ki je večna.

S stališča svoje zavesti in ontologije bi razumela uzrtje ponovnega rojstva pesnikovega dela onkraj telesnosti. Prisluhnem melodiji njegove biti na točki, kjer se razprostira nedostopno, eterični dotik strun, poduhovljeno občutenje, kjer se ne more pojaviti nič drugega kot on sam v vsej svoji resničnosti. Vse pesmi, ki jih je napisal, je doživljal s svojim notranjim očesom, ko mu jih je govoril nekdo drugi. Poezija je resnica, ki raste iz bivajočega čez rob v novo razsežje in mnoštvo božansko - človeških čutenj in umevanj. Njegov odhod doživljam kot drugotnost onstran biti. Spoznati moram, če res obstaja nesmrtnost, moč spontanosti kreativnega odziva na izročeno izročanje načrtovalcu, samozakrivanje in samoodkrivanje. Preveč je navzočnosti in preveč odsotnosti. Nimam besed, s katerimi bi izmerila in opisala razmerja sil narave, zakaj je odšel prav on in prav danes in zdrsel po neki cikcakasti poti z neizrekljivim izkustvom, ko se tudi v zadnji pesniški metafori ni mogel odreči vprašanju: Zakaj? Načrtovalec, ki ga je ustvaril in mu sporočal kaj naj piše, ga je poklical k sebi. Bog pokliče k sebi kogar ljubi. Šalamun je zapisal: Vsaka pripeta vesoljska ljubezen začne dišati po strašni omaki. Pojdi na zid in skoči dol. Roke bodo priplavale za teboj. Nago telo ubogega boksarja. O granatno telo jagod!. Gospod, splahni mi vrt z ogromno žlico. Razžari hanger. Razžari hanger.

Kot žuželka, ki jo prebuja sonce na belem osvetljenem zidu, sem se gostila z njegovo poezijo. Po koprskih ulicah so hodili različni ljudje, a Tomaž Šalamun je bil med njimi genij, sijajen tip, lep, visok, velikan, mogočen in veličasten (brez ironije). Bil je temno zelena senca, ki se ob soparnem vročem poletnem popoldnevu dotakne ramen in izgine v noč. Vse zelenje njegove poezije je v platanah na Verdijevi ulici. Tomaž je bil pojoči Orfej, svetovni popotnik v hoji za safirasto lučjo poetske domišljije, bil je ikonoklast slovenske poezije in kozmopolit, ki se je spogledoval z literarnim modernističnim svetovljanstvom. Odšel je s pesniško zbirko, ki je ostala vtisnjena v njegovem tkivu. Hladno je Tomaž, obuj se tople nogavice in se vrni neslišno nazaj. Tvoje roke plavajo pred teboj. Luč bo osvetljevala tiste, ki bodo prebirali tvojo poezijo.

Opozorilo sfingi (1)

Bela bela noč, požgi mi travo.
Zibam se v kotu med belim apnom, med belim
apnom.
…

Življenje in delo

Tomaž Šalamun, pesnik in prevajalec se je rodil v Zagrebu leta 1941. Živi v Ljubljani. Gimnazijo je končal v Kopru (1960), študij zgodovine in umetnostne zgodovine pa v Ljubljani (1965). Med študijem je sodeloval s skupino OHO, v kateri je deloval tudi njegov brat, slikar Andraž Šalamun. Leta 1969 se je zaposlil kot pripravnik v Moderni galeriji (Ljubljana), leta 1971 pa kot asistent za umetnostno zgodovino na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Leta 1970 je bil na trimesečnem podiplomskem študiju v Pizi. Julija istega leta ga je povabil newyorški muzej moderne umetnosti (MOMA) kot člana skupine OHO; tam je ostal mesec dni. V jeseni 1971 je bil povabljen v ZDA na univerzo v Iowi (1971–72). Tam je deloval na oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo. Kasneje je bil na povabilo ameriške umetnostne kolonije v Yaddo še trikrat po dva meseca v ZDA (1974, 1979, 1986), kjer je ustvarjal (večina Šalamunovih pesmi je nastala v tujini). Pesniti je začel v Perspektivah 1963–64. Bil je član OHO in je z njo razstavljal v Ljubljani, Beogradu, Zagrebu, New Yorku in samostojno v Kranju. Slovenski klasik je postal leta 1993 z izbranimi pesmimi v renomirani zbirki Kondor. Leta 2005 je bil izvoljen za izrednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Prevedenih je več kot 30 njegovih knjig, ki so doslej izšle prevedene v 18 jezikov.
Ko je Tomaž Šalamun objavil pesem Duma 64 (1964), je bila ta politično provokativna. To je veljalo tudi za objave pesmi v Perspektivah l. 1963; prav tako ob izidu pesniške zbirke Poker leta 1966. Pesnik je takrat dobil podporo enega izmed srbskih pesnikov, že pred vojno tudi francoskega surrealista, tedanjega člana CK KPJ, Oskarja Daviča, ki mu je – kot navaja v intervjuju[2] – »na celi zadnji strani časopisa Komunist napisal pravi panegirik, kar je v Sloveniji povzročilo veliko zmedo«.

V okviru mednarodnih pesniških festivalov, v okviru različnih literarnih delavnic (npr. International Writing Program), pa tudi v okviru svojih bralnih turnej, je največ gostoval po ZDA: Vermont College, University of Iowa, Sarah Lawrence College, Harvard University, Columbia University, Georgia State University, University of Massachusetts-Amherst, Emory University, University of Mississippi.

Žirija berlinskega umetniškega programa (DAAD) je maja 2002 Tomaža Šalamuna za leto dni povabila v Berlin. Štipendije so bile podeljene literarnim ustvarjalcem po vsem svetu.
Pesništvo: Tomaž Šalamun je predstavnik druge povojne generacije. Je prvi v tej generaciji, ki je uresničil tip modernistične poezije. Po vsebinski strani pa je opustil tradicijo socialnega realizma, simbolizma in eksistencializma. Izdal je preko trideset pesniških zbirk. Že v prvi zbirki (Poker) je uporabljal svoj jezik, ki pa je že bil uporabljen pred njim. S tem jezikom je vpeljal v poezijo besede, ki so prej v pesmih veljale za tabu. Vpeljal jih je na tak način, da so se prilegale v njegove pesnitve. Nikoli ne piše v prvi osebi. Pesniški jaz se pri Šalamunu skriva v jeziku in v skritem pripovedovalcu, tako da nikjer ne pripoveduje pesmi neposredno iz sebe. Svoja dela je objavljal v Perspektivah, v zborniku EVA, Katalog I, Katalog II, Pericarežeracirep.

Pesniške zbirke
• Poker (1966) (COBISS)
• Namen pelerine (1968) (COBISS)
• Romanje za Maruško (1971) (COBISS)
• Bela Itaka (1972) (COBISS)
• Amerika (1972) (COBISS)
• Arena (1973) (COBISS)
• Sokol (1974) (COBISS)
• Imre (1975) (COBISS)
• Druidi (1975) (COBISS)
• Turbine (1975) (COBISS)
• Praznik (1976) (COBISS)
• Zvezde (1977) (COBISS)
• Metoda angela (1978) (COBISS)
• Po sledeh divjadi (1979) (COBISS)
• Zgodovina svetlobe je oranžna (1979) (COBISS)
• Maske (1980) (COBISS)
• Balada za Metko Krašovec (1981) (COBISS)
• Analogija svetlobe (1982) (COBISS)
• Glas (1983) (COBISS)
• Sonet o mleku (1984) (COBISS)
• Soy realidad (1985) (COBISS)
• Ljubljanska pomlad (1986) (COBISS)
• Mera časa (1987) (COBISS)
• Živa rana, živi sok (1988) (COBISS)
• Otrok in jelen (1990) (COBISS)
• Glagoli sonca (1993) (COBISS)
• Ambra (1995) (COBISS)
• Črni labod (1997) (COBISS)
• Knjiga za mojega brata (1997) (COBISS)
• Morje (1999) (COBISS)
• Gozd in kelihi (2000) (COBISS)
• Table (2002) (COBISS)
• Od tam (2003) (COBISS)
. Z Arhilohom po Kikladih (2004) (COBIS)
• Kaj je kaj (2005) (COBISS)
• Sončni voz (2005) (COBISS)
• Sinji stolp (2007) (COBISS)
• Narobe svet je tudi svet (2010) (COBISS)
• Letni čas(2010) (COBISS)
• Opera buffa (2011) (COBISS)
Pripovedništvo
• Hiša Markova (1992) (COBISS)
• Korporacija v 21 nadstropjih (2010)
Priredbe
• Simone de Beauvoir: Mandarini (1971) (COBISS)
• Art Buchwald: Težave v raju (1975) (COBISS)
• Jaime de Angulo: Indijanske zgodbe (1978) (COBISS)
• Agatha Christie: Odhod ob 16'50 (1978) (COBISS)
• Frederick William Winterbotham: Nacistična znanstva (1983) (COBISS)
• Walter De la Mare: Čudežni jopič (1984) (COBISS)
• René Goscinny: Nikec (1985) (COBISS)
• Charles Simic: Razgaljanje tišine (2001) (COBISS)
Nagrade
• 1967 Nagrada Mladosti
• 1973 Nagrada Prešernovega sklada
• 1978 Nagrada železarne Sisak
• 1981 Nagrada Ljubiša Jocić
• 1988 Jenkova nagrada za pesniško zbirko Mera časa
• 1999 Prešernova nagrada
• 2003 Nagrada Altamarea v Trstu
• 2007 Evropska nagrada za poezijo v Münstru
• 2007 Jenkova nagrada za pesniško zbirko Sinji stolp
• 2009 Nagrada zlati venec Struških večerov poezije, Ohrid, Makedonija (poroča STA)
Sklici in viri
1. Poslovil se je Tomaž Šalamun, ikonoklast slovenske poezije, MMC RTV SLO
2. Štamcar, Miha; Neža Mrevlje (2009). "Filozofija je tanker, poezija pa je hitra". InDirekt. ISSN 1855-2889. (abstract)
• Branko Hofman (1978): Pogovori s slovenskimi pisatelji. Ljubljana: Cankarjeva založba. (COBISS)
• Janko Kos (1996): Književnost: učbenik literarne zgodovine in teorije. Maribor: Obzorja. (COBISS)
• Janko Kos (2001): Primerjalna zgodovina slovenske literature. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS)
• Boris Paternu (1989): Obdobja in slogi v slovenski književnosti. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS)
• Boris Paternu (1999): Od ekspresionizma do postmoderne. Ljubljana: Slovenska matica. (COBISS)
• Jože Pogačnik s sod. (2001): Slovenska književnost III. Ljubljana: DZS. (COBISS)
• Brejc, Tomaž. 1989. 'Beseda je meso postala': predgovor k drugi izdaji Pokra. V: Šalamun, Tomaž. Poker. Ljubljana : Cankarjeva založba
• Hribar, Tine. 1984. Sodobna slovenska poezija. Maribor: Obzorja (COBISS)
• Kermauner, Taras. 1991. Poezija slovenskega zahoda, 2. del. Maribor (COBISS)
• Paternu, Boris. 1999. Od ekspresionizma do postmoderne (COBISS)
• Zorn, Aleksander. 1993. 'Beseda je edini temelj sveta': spremna beseda. V: Šalamun, Tomaž. Glagoli sonca. Ljubljana : Mladinska knjiga. (COBISS)
Zunanje povezave
Wikivir vsebuje izvorna besedila avtorja: Tomaž Šalamun

• Poetry international web
• Študentska založba
• Intervju v InDirekt 5. junij 2009
• Šalamunu nemška nagrada za evropsko poezijo
• Šalamun v spomin na Clausa
• Šalamun ob 70-letnici beleži skoraj 50 let plodnega ustvarjanja
• Dnevi poezije in vina - Tomaž Šalamun
• Tomaž Šalamun: The Poetry Foundation

Slika: avtorica Metka Krašovec, slovenska slikarka in grafičarka, 7. oktober 1941, Ljubljana

Na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani v Ljubljani je študirala slikarstvo. Diplomirala je leta 1964. Študij je nadaljevala na specialki za slikarstvo pri profesorju Gabrijelu Stupici in ga zaključila leta 1966 ter na specialki za grafiko pri profesorju Riku Debenjaku in ga zaključila leta 1970. Bila je profesorica za slikarstvo na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost. Leta 2010 je imela obsežno retrospektivno razstavo v ljubljanski Moderni galeriji.

Ukvarja se tudi z risbo, ilustracijo in knjižno opremo. Leta 1973 je dobila Nagrado Prešernovega sklada za razstavo v ljubljanski Mali galeriji 1972. leta.

Metka je hči ekonomista Staneta Krašovca, sicer pa soproga pesnika Tomaža Šalamuna (pesem: »Balada za Metko Krašovec«).

Sovražni govor!

V svojih razmišljanjih sledim načelu razloga z vzrokom ali odsotnosti vzroka. Vprašanje je, če izogibanje videnja vzrokov za sovražni govor, najde utemeljitev v razumu tistih, ki sprožajo stanje in klimo za negativna čustva.

Sovražni govor je odziv za nezadovoljstvo. Je odziv na prikrajšanost, prizadetost, razžaljenost, nepravičnost, laži, krivice in ogroženost. Vendar našteto predstavlja le eno plat, druga plat pa so provokatorji, ki ne izhajajo iz sebe, temveč od naročnika. Od začetnih vzrokov za nastanek sovražnega govora do večjih razsežnosti pojavnosti tega ambivalentnega čustva, je daljša pot, kot bi si mislili, ki budnemu očesu ne bi smela ostati prezrta. Nihče ni sovražnega govora javno obsodil, ko se je množično z veliko dozo sovraštva manifestiral na ulicah in na spletnih straneh. Marsikaj se je zamudilo, ko je bil čas za postavljanje vrednot na prvo mesto in krotenje strasti. Reševanje problemov z nenasilnimi sredstvi. Dogajanje je dobilo vsa mogoča imena: shod, vstaja, upor, punt, slogan: »Gotof si!«, nihče pa ni omenjal sovražnega govora, ki smo mu bili priča, še več dogajalo se je marsikaj, kar je ostalo v spominu.

Ni modra tista država, ki izumlja oživljanje doktrine železne roke, temveč tista, ki daje več kot se od nje pričakuje. Mir ljudem zagotavlja s poštenim in modrim vladanjem. Z blagostanjem ljudstva in ne elit. Oblast individualizirajo državljani na volitvah, sovražni govor pa sprožajo ogroženi politiki.

Prepoved sovražnega govora ne bi obrodila pozitivnega rezultata, če se ne odpravijo razlogi za njegovo pojavljanje in njegov nastanek v koreninah izvora. Nekatere človekoljubne organizacije poudarjajo krizo vrednot prepozno. Predolgo so molčale in tolerirale izgrede in sovražnosti. Ni prav in ne pošteno do državljanov, da postaja problem sovražnega govora pravšnje sredstvo političnih interesov. Preganjanje in sankcioniranje verbalnega delikta vodi v policijsko državo, totalitarizem. Takšna težnja že izpričuje podobo, da izražanje negativnih čustev nezadovoljstva, sproža strah pred izgubo moči in oblasti.

Zatiranje pojavnosti sovražnega govora s sankcioniranjem, bi lahko pomenilo vračanje na staro pozicijo »discipliniranja« s prisilo, kar bi sprožalo še večjo entropijo negativnih razpoloženj in trenja. Nekateri mediji navajajo, da za javno vzpodbujanje sovraštva in nestrpnosti je sicer predvidena tudi zaporna kazen do dveh let, a je zaradi precej ozke definicije sovražnega govora - izkazani morajo biti indici, da se bo kaznivo dejanje tudi v resnici izvršilo - je obsodb le malo. Menim, da je to svojevrstno sprenevedanje, ki si ne zasluži posebnega komentarja. Nekateri bi očitno radi prestopili mejo svobode izražanja in vzeli prizadetim pravico, da povedo javno, zakaj so nazadovoljni, pa četudi bolj jezno, včasih nespoštljivo.

Opozarjanju na sovražni govor ne bi mogli ničesar očitati, nasprotno, to je dolžnost vsakega poštenega človeka, da opozori na nesprejemljivost takega odzivanja na nezadovoljstvo, ki lahko preraste v nestrpnost, jezno odzivanje. Običajno je tako, da ljubimo brez razloga, sovražimo pa z razlogom v območju čutenja do neslutenih strasti. Oblike sovražnega odzivanja na vzroke, ki sprožajo jezo, so stvar zavor, etike in kulture vsakega posameznika. Skratka odvisne so od dimenzije človekove osebnosti. Ali se lahko nekomu zapove, naj bo kulturen in etičen, če takšne vzgoje in kultiviranja svoje osebnosti ni bil deležen in je nevzgojen. Še huje je če, če se takšen posameznik skriva za psevdonimom in ne zmore nastopiti s svojim lastnim imenom. Za marsikoga se ve, kdo stoji pod posameznim psevdonimom. Ve se tudi, da ta posameznik ni sposoben vsebin pisanja, ki jih objavlja in da je le sredstvo nekoga drugega.

Najbolj srdite izbruhe sovražnega govora, tudi navidezno z zelo prefinjenim diskurzom, si dovolijo politiki, torej tisti, ki bi morali biti vzgled. Žarišča sovražnega govora imajo svojo genezo v strankinih prerivanjih in ideologijah, vse do najnižje ravni vulgarnega populizma. Tudi molk in neinformiranost ter zamolčanost informacij bi lahko na nek način poimenovali sovražni molk, saj generira jezo, prikrajšanost in sproža sovražni odziv.

Problem je v tem, ker se sovražni govor moralno v kali ne obsodi kot družbeni pojav. Pogosto predstavlja organizirano prikrito delovanje, za katerim stojijo politični motivi. Higiena političnega govora tiči za kulisami etike in navidezne spodobnosti. Lahko bi rekli, da je sovražni govor absurdni pojav, vendar absurdnost nima vzroka, je vse brez logike in končnega cilja, medtem ko se sovražni govor skriva v radikalni doktrini ega politike, ki ga izrablja in ji služi. Banalni vidni dokazi so na spletnih portalih, kjer je sovražni govor postal orodje politične propagande, ki ne temelji na tekmovalnosti strankarskih programov, temveč na verbalnem uničenju nasprotnika. Najprej diskreditacija, nato likvidacija. Moralna je včasih hujša od fizične.

Toliko v razmislek!

Za družino gre ...

Vam ni toliko mar za dobro otrok,
kot vam je mar za izpolnjevanje zakonov,
ki brezglavo rastejo kot trava.
Štorasta in slamnata.
Celuloidne lutke lahko prestavljate,
jih odvzemate iz rok in jih predajate
v tuje roke, ne pa otrok.
Otrok, ki imajo v družini svoje čustvene in krvne vezi.
Vezi od najzgodnejšega otroštva.
Svoj dom, igrače, topel in ljubeč kotiček.
Ideje, ki se rojevajo z umetnimi popadki
moči po oblasti, so zgrešene.
V popkovino veznega tkiva rodovnih vezi
zarezujete z ostrino noža,
ne le v srca dedkov in babic,
temveč v SRCA in DUŠE OTROK,
pa ne v imenu ljudstva, temveč vašega
eksperimentalnega modernizma tam zgoraj,
ki se je usedel na prestol razsodnika,
in ne spoštuje niti naravnega prava.
Neizmeren je vaš namišljen napuh,
da lahko odločate o vsem
po adrenalinskih vzletih domišljije.
S kakšno pravico narod imenujete ulica?
Nedavno tega je bil ukraden
in pod preprogo skrit pojem DRUŽINA,
da bi se prikljuvali do narodove svetinje
in posegali v jedro, sredico njegove duše.
V jerbasih, kjer bi se morali nahajati pristni
kmečki izdelki domačega izvora,
so zložene jedi prižganega,
neužitnega obroka, neužitna hrana
za sestradane pravic, ki jih imenujete ulica.
Vse kar hranite v spominu je moč -
kloni zakonov za ulico po skrajšanem postopku.
In teža ljudskega glasu tako skopni v dlaneh
in hrbtiščih tistih, ki jim nalagate težke preizkušnje.
Vsi smo ljudje, eni bolj, drugi manj.
Eni ožemajo duše in telesa in hlinijo kuliserije
lažne plemenitosti, po kateri otroke
obračajo, kot da bi bili palačinke v ponvi.
Da bi ublažili svoje željne celice po oblasti,
oblasti nad človekom. Njegovim življenjem!
Vi veste, kaj je politika, ne veste pa
kaj je dar družinske ljubezni.

 

Spremembe družinskega zakona brez legitimne potrebe!
 

Sprememba definicije družine moškega in ženske se je zgodila brez legitimne potrebe, brez vprašanj in tehtnih odgovorov, brez javne razprave, po hitrem postopku. Znašli smo se pred izpraznjenim zakonom, nekakšnimi črepinjami družine, ki jo tvorita moški in ženska in otroci, izvotljeno modrostjo z razpokami v mišljenju in čustvovanju, kaj je prav in kaj ni prav. Branim naravno družino kot skupnost moškega, ženske in otrok, ... Ne želim, da me v kontekstu moje ženske in materinske vloge v družini poimenujejo oseba! ... Zato bom kot državljanka Republike Slovenije, ženska in mati glasovala PROTI!

Državni zbor je sprejel nov družinski zakonik, ki odpravlja definicijo družine, ki jo tvorita moški in ženska. Kljub prepričanju pripravljavcev zakona, da zakon celoviteje rešuje vprašanja družine in določene primere v praksi, je predlog zakona zaradi nekaterih spornih določb dosegel ravno nasprotno. V vlogi zaščitnika pravic istospolnih partnerjev, zakon z dikcijo, da tvorita družino dve osebi, ne glede na spol, ki lahko posvojita otroka, krši pravice otrok. Že spočeti, še nerojeni otrok ima določene pravice (nasciturus), da ima svoje biološke starše in da skrbijo zanj, biološki starši pa to dolžnost.

Zakon je posegel v pravice otrok, ki niso sposobni varovati svojih interesov in niso še sposobni izraziti svoje volje v kakšni družini bi živeli. Po zakonu narave ima vsak otrok svojega biološkega očeta in mater in iz krvnega sorodstva med starši in otroki so se skozi zgodovino človeštva izoblikovali tudi starševski odnosi do svojih otrok. Zgodovinsko in sociološko gledano je družina očeta in matere temeljna celica družbe.

Predlagatelj zakona in zakonodajalec sta presegla objektivne meje ustvarjalca pozitivnega prava, ker je v nasprotju z naravnim pravom družinski zakon razvrednotil družino moškega in ženske, ki spočneta otroka, da pride na svet. Pripadniki naroda v večini temu nasprotujejo, ker zakon ni v skladu z merili človeškega hotenja in zakona narave, da le moški in ženska spočneta otroka. Že sama definicija popači pojem družine. Po isti logiki, bi manjšina lahko zahtevala uveljavitev več članske družine, n. pr. moža z več ženami ali harem, ki naj bi pridobil status družine.

Te namišljene »človekove pravice« bi se po tej logiki lahko stopnjevale v nedogled. Da o posledicah niti ne govorimo. Predlagatelj zakona je brez stvarno upravičenega in posebej opredeljivega razloga in brez strogega testa načela enakosti pred zakonom ter tehtanja temeljnih pravic otroka posegel v izjemno občutljivo področje, kot je družina in narod. Uveljavlja se kršitev otrokovih pravic glede na namen in naravo stvari, ki se ureja. Zakon sega preko problematike, ki jo želi urejati.

Družina je po naravnem pravu in v zavesti ljudi tradicionalna vrednota. Od nekdaj je družina življenjska skupnost staršev in otrok, ki uživa posebno družbeno varstvo. Naravno pravo je univerzalno in je občečloveško. Naravno pravo je nadpozitivno, primarno in izvirno. V primerjavi s pozitivnim pravom je naravno pravo popolno, idealno, idejno in je, filozofsko gledano, absolutno. V razmerju do načel naravnega prava je pozitivno pravo lahko z njimi bolj ali manj soglasno, lahko je z njimi v še znosnem razkoraku ali pa je z njimi v popolnem nasprotju. Danes se naravno pravo vse bolj ujema s človekovimi pravicami, ki so univerzalne vrednote. Uresničevanje temeljnih pravic temelji na komutativni in distributivni pravičnosti, ki sta že od antike temeljni vodili kulture prava.

Naravno pravo so pravice, ki jih ima vsak človek na osnovi naravnega reda stvari, oziroma človeške narave in so že v antiki pomenile osnovo za pozitivno pravo. Naravno pravo je v nasprotju s pozitivnim pravom že od nekdaj v človeški zgodovini veljalo za izvor, pribežališče in oporo ideje pravičnosti, ki ljudem zagotavlja življenje, primerno njihovemu dostojanstvu.

Prav tako je bilo od nekdaj naravno pravo pomemben subjekt delegitimizacije prava, ki je nasprotovalo univerzalnim vrednotam, ki so večne. Pravna teorija je jasna določitev naravnega reda, na katerega se pravo sklicuje. Že pri grških sofistih in Platonu velja narava za vsebino hierarhično stopnjevanega reda, v katerem je vsakemu bitju po njegovi biti dodeljeno ustrezno mesto. Moški in ženska imata po svoji naravni biti mesto, da zagotovita nadaljevanje in obstoj naroda in človeštva.

Zakon, ki ne ustreza človekovi naravi, ne more biti legitimen, ker ne dojema smotrnega reda narave kot izvor načel, ki jih človek mora uresničiti v lastni eksistenci. Očitno je, da pripravljavec zakona v težnji, da taksativno uredi prav vse situacije, ki se morebiti pojavljajo ali se bodo še v praksi pojavljale, ni sledil normativnim vidikom narave, torej normi človeškega delovanja za svoj obstoj. Težava je v tem, ker je konstituiral nenaravne skupnosti kot družino. Skupnost dveh istospolnih partnerjev je suha veja, ker biološko ne more imeti potomcev. Je stanje, ki ga razum ne more sprejeti, ker predstavlja gledano s stališča naravnih zakonov, stanje kaosa, ki ne ustreza človekovi eksistenci in nadaljnjemu obstoju. Izhaja iz predpostavke, da ljudje morajo pristati na nekaj, kar je izven naravnega konteksta in se podrejati normam zakona, ki v naravi nima opore.

S tem se pa moralno sesuje definicijo družine, ki izhaja iz naravnega prava. Na nek način je takšen zakon represiven, ker na zlomljen način potvarja naravno pravo. Sedanje politične sile, kot je Združena levica in njej sorodne ter postmodernistična gibanja hočejo posnemati nekatere eksperimente nekaterih držav, ki so s pojmovanjem človekovih pravic šle predaleč, nezavedajoč se, da kršijo pravice otrok in tudi naroda, kar se bo zagotovo pokazalo na daljši rok.

Narod res ni posameznik, a v interesu vseh posameznikov je, da narod obstane in se razvija v skladu s temeljnimi vrednotami, med katere sodi na prvo mest tradicionalna družina.

Zakon predstavlja izkrivljanje demokracije, ko na nedemokratičen način vsiljuje mnenje manjšine večini z odsotnostjo naravnega prava. Družina je primarna in izvorna človeška celica. Očitno smo izgubili nadzor nad svojimi pogledi in razumevanjem stvari. Utopično in nesmiselno je, da ima to nepremišljeno gibanje, ki ima brez dvoma svojo privlačnost v trditvi, da imajo istospolni partnerji svoje človekove pravice. Brez dvoma, da jih imajo glede svoje spolne usmerjenosti in izbire. Vendar trditev, ki govori v prid svobodi posameznika, ne more zanemariti univerzalnih idealov pravičnosti na osnovi naravnega prava v odnosu do otrok. Iluzija o človekovih pravicah in ideja popolne svobode ustvarja težke situacije, kakršna je nadomestno materinstvo, posvojitve v istospolne skupnosti, ipd.

Posamezne primere in izjeme bi lahko zakonodajalec uredil in dopolnil v že obstoječem posebnem zakonu, ne pa deformira družino, kot temeljno celico družbe z odkloni od narave, ki je podrejena svojemu osnovnemu smotru, podrejena je svoji smotrni zadostitvi, v izpolnitvi pripravljenosti za novo nalogo, da poskrbi za vzgon in nadaljevanje novega življenja in ohranitev vrste. Rastlinje je oblikovano harmonično in človeku daje zgled. Pri ohranitvi in razvoju vrst je navzoč zakon žive narave, ki poskrbi za razmnoževanje in nadaljevanje življenja in določene vrste.

Ustvarja se vtis, da je vlada razburila državljane s tematiko o pravicah istospolnih partnerjev, da tvorijo družino in da lahko posvojijo otroka, očitno z namenom, da odvrne pozornost od drugih resnejših problemov, ki pestijo našo družbo med tem ko mirno poteka nadaljevanje privatizacije. To je spet ena od psihološko preštudiranih taktičnih potez politike, saj le-ta dobro ve kako se bodo lomila kopja. Večina ljudi je konservativnega mnenja in ne sprejema vzorca nenaravne družine, ki ji ga vsiljuje manjšina. Otroci, ki bi jih vzgajali istospolni partnerji, ne bodo imeli v družini vzora o naravnem življenju ženske in moškega ter matere in očeta, ki ga je podarila človeku narava. Ti otroci bodo po svojem notranjem duševnem razvoju imeli privzgojeno drugačno spolno identiteto kot njihovi vrstniki, ki jih vzgajata oče in mati.

Treba se je zavedati, da bodo v šoli in življenju imeli težave, saj bodo imeli n. pr. mater ata in očeta ata. Ne vprašajte, kako se bodo ti otroci počutili v družbi. Enospolni partnerji imajo lahko vse pravice v intimnem življenju, vključno z ekonomskimi, ne morejo pa govoriti, da je njihova pravica posedovati tujega otroka v istospolni skupnosti. Otrokova pravica živeti v normalni družini matere in očeta je višja pravica od pravic homoseksualcev in lezbik. Polje človekovih pravic žal, naša družba, ki hoče eksperimentirati, interpretira preširoko in zanemarja druge človekove pravice - pravice otrok. Vsiljuje jim nekaj, kar ljudje ne sprejemamo. To ni v naši kulturi. Uzakoniti hočejo deviacijo družinske skupnosti dveh oseb različnega spola in jo izenačiti s skupnostjo dveh istospolnih oseb. Politiki, lepo vas prosim, vprašajte ljudi, kaj si o tem mislijo! Vprašajte 15-letnega otroka, če bi imel dva očeta ali dve materi. Zagotovo vas bo čudno gledal in odgovor bi bil zagotovo: NE! To ni politično vprašanje, temveč vprašanje stroke in znanstvenih spoznanj.

Treba je poudariti, da je parjenje naravna stvar dveh partnerjev različnega spola. Znanstveniki pravijo, da je ljubezen nagon po preživetju, ki zagotavlja reprodukcijo, t.j. obstanek človeštva. Istospolni partnerji tega ne morejo zagotoviti, zato je prav, da ostanejo v mejah, ki jih jim je določila narava ali celo sami. Ne odkrivajte neizrekljivih stvari, o katerih je človeštvo molčalo in si mislilo svoje. Ni opekline brez brazgotine!

Družinski zakonik je muha enodnevnica, ki ga bo v spornih določbah demantirala praksa in zdrava pamet.

Sprememba družinskega zakona na situ in rešetu

Po namenu je družinski zakon, ki je brez legitimne potrebe razvrednotil družino na skupnost dveh oseb in uvaja možnost posvojitve otrok homoseksualnim partnerjem sporen. S tem je zakonodajalec grobo posegel v pomen družine moškega in ženske in njunih otrok in je zato zakon lahko le vsiljen konstrukt, ki izhaja iz individualizma, pragmatizma in politične preračunljivosti Združene levice, ki programsko nima kaj pokazati in je s ponovno vnesenim nemirom med narod opozorila nase in na svoje iluzije. Napovedujejo novo moralo demokratičnega socializma in se uveljavljajo s podobnimi retoričnimi okraski v borbi za moč. Kar naprej razpravljajo le o konoplji in homoseksualcih, ki se naravnim potom ne morejo uresničiti kot naravna reproduktivna skupnost in si želijo biti razumljeni v njihovi želji po tujih otrocih.

Po namenu pomenijo spremembe novega družinskega zakona glede posvojitve otrok s strani homoseksualnih partnerjev situacijsko protislovje, ki prinaša negotovost in nedoločenost pri vzgoji otroka v biološko nenaravni skupnosti, zato kot pravilo posvojitev ne more obstati. Po mojem mnenju in izkušnjah je zakon do take mere skregan z zdravo pametjo, človeškimi izkušnjami in spoznanjem, da je treba o tem spregovoriti.

Po svojem izvoru zakon izhaja iz političnega stanja v državi, ki hoče spremeniti zavest večine, noče ali pa ne želi razumeti temeljev in razsežnosti bivanja človeka, zakoreninjeno zavest ljudi in večne nespremenljive vrednote, ki so v modernizmu mišljenja zapostavljene in zrelativizirane zgolj na formo, ne pa na vsebino.

Zato je zakon o družinskih razmerjih v omenjenem delu vse prej kot humanističen projekt, ker njegovih sprememb ni zahteval vrednostni sistem dobrobiti otroka in moralnega videnja zavesti, potreb in tradicije. Z zakonom so nerazumno hiteli po hitrem postopku, brez predhodne razprave in vključitve strokovne javnosti.

Retorika predlagateljev ne vzdrži nobenega racionalnega in znanstvenega testa. Govorjenja in teoretiziranja je kar vsevprek, le-to pa spodkopava naravne pravice otroka do očeta in matere in predstavlja destruktivno merilo ravnanja, ki zanika modrost vračanja k izvoru tradicije, ki jo manifestirata narava sama in življenje.

V primeru kolizije dveh pravic, pravice A in pravice B, ima prednost pravica B na podlagi pravice C. Izkaže se, da ni šlo za kolizijo pravice A in B, kjer prednost pravice A zagotovo ne bi bila sporna, ampak za kolizijo pravic A in B, kjer je za odločitev treba najti drug kriterij pravice C.

Da bi bil gornji prikaz jasnejši, opredelimo:

Pravica A: Homoseksualni par uveljavlja pravico do posvojitve otroka

Pravica B: Otrok ima pravico do staršev očeta in matere

Pravica C: Pravica B ima po strogem psihološkem testu koristi otroka prednost pred pravico A, tu ne pride v poštev test arbitrarnosti dveh pravic, temveč strogi psihološki test naravne pravice otroka, da živi v družini naravne skupnosti očeta in matere, da bo lahko izoblikoval svojo spolno in osebnostno identiteto. Najpomembnejši element družinskega zakona so koristi otroka.

Poseg zakonodajalca v družinski zakon bi moral biti zato restriktiven in ga zakonodajalec ne bi smel spreminjati brez posebej utemeljenih razlogov in strogih tekstov vloge družine kot naravne družbene celice očeta in matere, ki velja in je zasidrana v zavesti človeka od nekdaj.

Takšna sprememba zakona, ki priznava neomejeno in neutemeljeno pravico do otroka, danega v vzgojo osebam istega spola, s čemer se otrok kot odrasla oseba kasneje ne bi strinjal, je nelegitimna. Takšna posvojitev ne temelji na opredeljenem legitimnem namenu, ki je tudi merljiv in omogoča tehtanje enih in drugih individualnih pravic, koristi in posledic.

Zato takšen poseg v zakon ni niti primeren, nujen in sorazmeren, brez potrebe pomeni preobčuten poseg v zavest človeka in uveljavlja relativnost pravic glede na naravo in namen stvari, ki je predmet normativnega urejanja.

V predreferendumskem času bo sledil argumentirano razširjen prispevek ''Sprememba definicije družine brez legitimne potrebe!", ki je bil nekaterim terminološko nejasen in zato umaknjen.

Zato utemeljim svoj glas: Glasovala bom PROTI!

Teorija spola?
 

Zares mi je žal, da je Slovenija preko koalicije naše vlade postala talka načrtovanih dobičkonosnih finančnih korporacij in drugih zaslužkarjev trgovine z ljudmi na račun plačanega nadomestnega materinstva v tujini, spreminjanja in prilagajanja spola po teoriji spola s pomočjo hormonskih pripravkov in operativnih posegov. Korporacije hočejo narediti iz človeka spačka, na katerem bodo služili, ga maličili tako fizično kot psihično, spreminjali spol in nato zdravili. Veriga udeleženih dobičkarjev ni majhna.

Že v zgodnjem otroštvu naj bi z ciljanimi priročniki usmerjali otroke k spremembi spola. Danes s priročniki, jutri s hormonskimi pripravki v prehrani, pijači, itd. Niso dovolj mamila, alkohol, škodljivi filmi o kriminalu, tudi na druge zanke hočejo otroke ujeti in jim pohabiti naravni duševni in telesni razvoj. Za akcije poseganja v naravno materinstvo in očetovstvo so v igri velike vsote denarja korporacij prek gejevskih lobijev, ki jih namenjajo za takšne akcije pačenja in prekrojevanja mladih.

Socialistična ideologija je priročna in pravšnja za lansiranje »novodobnih trgovin«, podobnim mamilaškim in trgovini z ljudmi. Tudi vnašanje nemira, nesporazumov med prebivalstvo je permanentna vojna nizke intenzitete, ki uničuje in destabilizira narode. Človek spremlja sceno in na koncu ugotovi, da je svet postal neznosen, politika pa tako naivna in kratkovidna, da tega ne zmore uvideti, kam pes s taco moli.

Za slog in tonus javne besede predstavnikov koalicije ob TV prekinjani oddaji na soočenju, ki se je odvijalo na programu Tarča, je bilo res nepojmljivo, da poleg leporečja na strani koalicije, ni bilo argumentov, ki bi me prepričali za glasovanje »za«. Nekaj zdrave pameti pa še premorem.
 

Novoletno voščilo 2015

V prihajajočem letu želim vsem ljudem srečo, mir in blagostanje. Bodimo dobrohotni in ljubeči drug do drugega; potrebujemo se! Naj med nami zavladajo pravičnost, solidarnost in dobrota. Vsem želim ustvarjalno, uspešno in zadovoljno leto. Naravne sile naj nam povrnejo moč in zdravo stanje duha. Poštenje, ta stara slovenska vrlina, dobrota in modrost naj prinesejo narodu zdravje in dobrobit. Za vse to pa moramo imeti tehten razlog: doumeti moramo, da vsakdo od nas ni na tem svetu sam, da je narod enovito telo in da smo vsi enako pomembni s pravico do dostojanstva in dostojnega življenja. Naša moralna moč je v enotnosti, spodbudah mladim, poštenem delu in poštenem plačilu za opravljeno delo, medsebojnem spoštovanju in sožitju, ki so temeljni postulati za ohranitev identitete in za narodovo preživetje. Naša usojenost je tudi sočutje in ljubezen do osamljenih in pomoči potrebnih.

Srečno!

Gospodarstvo Slovenije - v razmislek!

Pri nas ne gre dobro, zato ker državo vodijo pretežno družboslovci, naravoslovci z raznih področij znanosti pa so odrinjeni od odločanja, ali pa se uspešni v svojem poklicu nočejo ukvarjati s politiko, medtem ko za družboslovce predstavlja politika izziv za karierizem in razmeroma hiter vzpon na dobro plačano mesto in položaj, posebno če je posameznik prave politične barve in ima dovolj zaveznikov.

Odkritja na določenem znanstvenem področju so pogosto odvisna od napredka v drugih pomembnih vejah znanosti in tehnike, ki se med seboj dopolnjujejo in povezujejo. Družboslovci pa se ukvarjajo z vsem mogočim, predvsem pa jih »odlikuje« retorika političnega leporečja po dnevnih potrebah in tudi javno klevetanje in medsebojno obtoževanje. Standardi delovanja in poročanja so podvrženi politični klimi, podatki o izvirnih raziskavah, ki bi lahko pripomogli k upravljanju države, so pomanjkljivi in ne omogočajo objektivne razprave o njihovem pomenu, saj so podatki prilagojeni političnim interesom in zato nenatančni oziroma netočni. Meje med etičnim in neetičnim so pogosto zabrisane, posebno med dežurnimi ustvarjalci družbene klime. Med njimi nosijo mediji tudi svoj delež bremena.

Velikokrat je vprašljivo, tudi za vodilne politike in parlamentarce, ali so posamezni avtorji ali avtorice napisali izvirno delo, saj uporabljajo misli in besede drugih kot svoje. Tudi v diplomskih nalogah, magistrskih in doktorskih disertacijah in si tako prisvajajo rezultate drugih in se kitijo z akademskimi naslovi, ki si jih niso zaslužili.

V politiki je veliko javnega klevetanja, katerega zastavonoše so prav družboslovci, ki so obiskovali politične šole oziroma izhajajo iz preteklega političnega karierizma. Zanimivo je, da so prav družboslovci tisti čakajoči kader na ugoden trenutek, ki stoji vselej prvi v vrsti za novo grupacijo pri ustanavljanju instant političnih strank. Ti se prav posebno odlikujejo po zaslepljevanju javnosti z naravnost nemogočimi, napačnimi ali zavestno prilagojenimi in politiki kontinuitete pravšnjimi izjavami. Ponavljanje in spreminjanje izjav je njihova »specialnost.« Njihovo delo je obremenjeno s konflikti interesov, saj razpredajo vezi povsod, kjer se jim obetajo podpore in uspehi za karierizem. Družboslovcev je v našem šolskem sistemu očitno preveč. Zato je naše družbeno ozračje pretirano spolitizirano, čeprav vsak razumen človek lahko spozna in tudi ve, da politikantstvo ne prinaša blagostanja, je pa velik potrošnik sredstev ustvarjenih z delom. Politikantstvo in individualni interesi posameznih lobijev ustvarjajo hiperprodukcijo neučinkovite zakonodaje, ki je sama sebi namen in služi le njim.

Konkurenčno sposobnost Slovenije bodo lahko zagotavljali kadri, ki znajo nekaj narediti in ustvariti dodano vrednost. Naj gre za poklicne šole ali za dodiplomski, magistrski ali doktorski študij, študente matematike in fizike in drugih naravoslovnih ved. Slovenija potrebuje kadre, ki jih odlikujejo kreativnost in izvirnost. Kadri, ki znajo nekaj narediti in ustvariti dodano vrednost, so uspešni in cenjeni na raznolikih področjih, ki segajo preko raziskovalnega in pedagoškega dela do industrije, gospodarstva in finančništva.

Žal hiperprodukcija družboslovcev nikamor ne vodi, saj ne dobijo zaposlitve in so v breme državi na zavodu za zaposlovanje. Slovenija potrebuje šolski sistem, ki bo prisluhnil potrebam gospodarstva in potrebam po znanosti s področja znanj matematike, fizike, astronomije, informatike, tehnike, tehnologije in drugih naravoslovnih ved. Študentom, ki se lotijo resnega in zahtevnejšega študija, zmanjkuje časa za študentsko delo. Potrebno bo prevetriti celoten šolski sistem!

To je naša izbira!

Sestava poslanskih skupin koalicije in Vlade:

SMC (36) zdravnik, dermatolog, strojni tehnik, arhitekt, inž. lesarstva, kmetijski tehnik, 30 družboslovci
SD (6) 1 veterinar, 5 družboslovcev
DESUS (10) 1 zdravnik, 9 družboslovcev

Vlada (17): univ. dipl. inženir kmetijstva (2), gradbeni inženir, arhitekt, gozd. inž. I. stopnje, 12 družboslovcev
Vladna koalicija je skupina strank, ki so na volitvah v nacionalni parlament osvojile ustrezne deleže glasov, ki jim skupaj običajno zagotavljajo večino in na osnovi skupnega programa sodelujejo v vladi in oblikujejo ter uresničujejo cilje skupne politike. Kakšna je lahko politika, če v njej niso zastopani gospodarstveniki, znanstveniki, raziskovalci s področja naravoslovnih ved? Odgovor je na dlani! Našo izvršilno in zakonodajno vejo oblasti vodi 56 družboslovcev koalicije, kar je očitno disproporc za kakovostne odločitve.
za profesionalnost gre, za razumevanje tehnološkega napredka, za prisotnost tehničnega znanja pri odločanju. N.pr. omenim naj biotehnologija, računalniška tehnika, elektronika, elektroenergetika, elektrotehnika, energetsko strojništvo, mikrotehnologija, nanotehnika, biomedicinsko inženirstvo, shranjevanje energije , mehanika, vesoljska tehnika, jedrska tehnika, optična tehnika, vojaška tehnika, telekomunikacije, transport.

Vprašam se, ali bi nastal izgubaš TEŠ, če bi bila prisotna tehnična inteligenca pri odločanju? Najbrž ne! Odločali so brez glave, politično, s strankarskim kupčkanjem. Stroke ni bilo zraven, le lobiji, ki so si polnili žepe, drugi pa nabirali politične točke. Tehnologíja (starogrško τεχνολογία: tehnología < τέχνη: téhnē - umetnost, spretnost, veščina + λογος: logos: - beseda, računanje + pripona ια: ia) je ali veda o načinih izdelovanja, česarkoli že, ali skupek takih postopkov od začetnega do končnega stanja. Na svetu ni izdelka, ki bi nastal brez tehnologije. Obstajajo denimo mehanska tehnologija (vrtanje, struženje, žaganje, brušenje, rezkanje, skobljanje itd.), tehnologija materiala, kemijska tehnologija, gradbena tehnologija, medicinska tehnologija, biotehnologija, informacijska tehnologija, itd. »Tehnologija« pod vplivom angleščine zadnje čase v slovenščini zelo izriva izraz tehnika in je v nekaterih primerih že tudi prevladala, na primer informacijska tehnologija, nanotehnologija. Tako s poenostavljanjem in tezo, da morajo biti vsi odločujoči dejavniki le pošteni, ni dovolj, tudi interdisciplinarnost ima svoje meje. Znanosti se med seboj dopolnjujejo, filozofski sistemi in svetovnonazorska prepričanja pa se med seboj pobijajo. Zavzemam se za odločanje po strokovnih kriterijih, kar sedanja oblast ne zagotavlja s takšno strukturo sodelujočih dejavnikov. Politika je dobila dimenzije pohlepa, grabežljivosti in trganja moči drugemu iz rok, da bi določena opcija imela čim več koristi. Ne gre za racionalnost mišljenja in odločanja, temveč za prestiž in premoč nadvlade, ki ne zagotavlja narodu novih delovnih mest in blagostanja. Za moje pojme je takšna struktura vlade in parlamentarne večine neustrezna in vredna razmisleka!

Pokanje ogledal in novoletna razmišljanja

Ob koncu leta se ogledala lomijo
in drobijo v lačne čeljusti časa.
Nastopi trenutek, ki se je nahranil s tvojo podobo.
Pok šampanjca, hipni zven in sesutje časa
kot oslabeli lesk razpadle realnosti.
Pred teboj zazeva odpečatena votlina
vesoljnega potovanja, drvenja v rdeče.
Vstopamo v neobstoječo resničnost.
Planet v babuški, babuška v meglenici,
nato zmanjka teorije, tudi Einstein ni vedel vsega.
Slečeni preteklega leta, bomo vstopili v nov čas.
Starejši bomo in bolj modri, v svečanih oblačilih lepši.
Sledili bomo molekularni logiki in vstopili
v neobstoječo razsežnost z iskanjem smisla
v uvereiženih metaforah že pozabljenih zlih izkušenj.
Nastopi preblisk, ki še komajda doseže razum:
Noro je delati vedno isto in pričakovati
boljši rezultat, ali z drugimi besedami:
Sidrišče je na krožniku silvestrske večerje,
hardware pa v drobovju prebave naslednjega dne.
Slišim preslišan jok sirot in pokanje petard,
prebiram statistiko o suicidih nesrečnežev,
zgodbe o ljudeh brez numeričnih vrednosti,
ki čistijo potemnelo srebrnino za prodajo.
Ti ne vedo ne kod ne kam z nebiološkimi geni
nasledstveno neizvoljenih, z atributi sužnjev,
ki počivajo vgravirani z njihovim znojem
na kamnih graščin že od pamtiveka.
Glava potrebuje zaslon in ogledalo!
Paradoks o združitvi nezdružljivega.
Uničenega časa in večnosti.
Ko se te rokohitrec čas dotakne ob polnoči,
sledi čarovnikov nastop in vonj po penini.
Vsi smo znova hipnotizirani, omamljeni in pijani.
Navadna sleparija preteklega leta, nič drugega!
Nihil bene!¨ Iluzionist ti ukrivi ključe tvojega doma
in ti plezaš proti času, ki ga še ni, neznanemu naproti.
Sledi trkanje na vrata brez notranjščine.
Ulica je razsvetljena, gorijo lučke, da se tvoje
prepotene dlani in solze še bolj svetijo v gubah vesolja,
medtem ko tvoja senca vrta lino v čas, ki prihaja.
Reveži ne umirajo na fronti z orožjem v roki,
ubijejo sami sebe za tujo srečo in tuje blagostanje.
Nastopil je konec leta, a propadajoči svet še obstaja.
Obstajal bo večno, tudi ko njih ne bo več, bodo prihajali drugi.
Tisti, ki z zlaganimi parolami že danes živijo v krču naslade,
da bo jutri za njih še boljše, kot danes za tiste, ki jih odganjajo.
Revež pa kot revež se bo v tej zgodbi ponižno priklanjal
funkcionalnemu narcisizmu z uveljavljanjem absolutnega
v bolni človeški lupini na obrežju, kjer je polno peric,
ki izpirajo umazanijo in sušijo svoja bela oblačila na soncu.
Preveč vode imaš Slovenija, zato ni več solza!
Vsak naj si nastavi svoje ogledalo v tej solzni dolini!

Stoletnica rojstva pisatelja Vitomila Zupana, Udba in igra s hudičevim repom

Letos je minila stoletnica rojstva enega najplodovitejših slovenskih pisateljev prejšnjega stoletja, pisatelja Vitomila Zupana (18.1.1914 – 14.5.1987). Bil je izjemen literarni ustvarjalec, pisal je romane, pesmi, drame, scenarije, znanstvena dela s področja filozofije in psihologije. Njegova pomembnejša dela so: Menuet za kitaro, Komedija človeškega tkiva, Levitan, Igra s hudičevim repom in druga pomembna dela (gl. spodaj). Zupan je bil posebna oseba, ki je v svoji psihi nosil usedline težkih doživetij in izkušenj, ki jih je preživel s povojnim disidentstvom in režimskimi trinogi, ki so hoteli nasilno disciplinirati njegovo svobodomiselno in uporno osebnost. Bil pa je tudi človek, ki je imel veselje za najpomembnejše čustvo.

Dokumentarni portret o Vitomilu Zupanu, ki so ga predvajali na nacionalni televiziji 25.11.2014 ni bil najbolj posrečen, saj so pričevalci le enostransko osvetlili pisateljevo osebnost in njegovo življenjsko filozofijo, ki se v literaturi prepleta z njegovo življenjsko izkušnjo. Problem Zupanove uporne osebnosti še danes spravlja v zadrego nekatere vodilne osebnosti v kulturi, ki s ponižujočimi pretiravanji o Zupanu na nek površinski in deformiran način zmanjšujejo pomen režimskega zla z relativiziranjem tedanjega stanja entropične vulgarnosti v kulturi, skrivaje za tem pezo morečega ozračja, v katerem ni živel in deloval le Zupan, temveč tudi še mnoge druge svobodomiselne in pokončne osebnosti. Seveda mnogi so karierno prosperirali v kulturi medtem, ko se je Zupanu dogajal experimentum crucis; oni, ki še danes s svojimi imperativi režimsko uslužnostne morale sodijo, pa so bili vseskozi režimu všečni, ostali so vzvišeni, uspešni a brezčutni, kajti disidentstvo je pogum upora zoper razmere sramotnega bivanja, poniževanja in udbovskega kratenja svobode. Takšni pokončni in neomajni stebri slovenske kulture dehtijo kot zreli sadeži nekega zorenja ob prelomu depresivnega tisočletja.

Vitomil, Vitomil, Vitomil, … je zapisala pesnica in publicistka Ifigenija Simonovič v svojem eseju k Interpretacijam o literatu Vitomilu Zupanu. Zapustil je v njej globoko čustveno sled, hrepenenje in nostalgijo za časi, ko sta se družila in spoznavala. Vse življenje mu je ostala v tesni bližini, nikoli ga ni sodila in pozabila. V pogovoru s pričevalci o Vitomilovi osebnosti, je bila Ifigenija še najbolj pristna, iskrena, človeško topla in razumevajoča.

Včasih se zazdi, kot bi se nehote znova prikradla v spomin in zavest bizarna zgodba Jožeta Javorška, zgodba o Vitomilu Zupanu, ki jo je opisoval v knjigi Nevarna razmerja. Ta se je na nek način prikradla tudi na ekranu. Za razumevanje kaj je Vitomil Zupan prestajal in zakaj se je tako odzival, je treba poznati, kaj se je dogajalo s svobodomiselnimi razumniki in nekaterimi literarnimi sopotniki upora tistega časa.

Igor Omerza opisuje: Osebni dosje št. 584 je Kocbekov; njegova tortura je namreč trajala od 1944 do 1981! Seveda izvemo marsikaj, na primer to, da je Edvarda Kocbeka »špijoniralo« kar 69 sodelavcev Udbe. Samo za obdobje med 1944 in 1965 je ohranjenega 4268 strani udbovskega gradiva, poročil sodelavcev Udbe pa je za 3175 strani. Najhujši cinkaš je bil pisatelj Jože Javoršek, torej tisti, ki je oblatil in obračunal z Vitomilom Zupanom (opomba TM: in Dušanom Pirjevcem – Ahacem) v Nevarnih razmerjih, in ki je ves čas ovajal celo svojega dobrotnika Josipa Vidmarja, Vitomila Zupana, ki je bil v zaporu že od leta 1948, Dušana Pirjevca, Zorana Mušiča, Borisa Pahorja, Alojza Rebulo ... Samo Javoršek je od leta 1952, ko je prišel iz zapora, o Kocbeku napisal 179 poročil s 155 stranmi; višji, kot je bil honorar, daljša so bila poročila! Javorška je kot špiclja razkrinkal sam Stane Kavčič. Udba je s tajnimi sredstvi z lahkoto obvladala, kogar koli je hotela, na primer samo v Trstu je leta 1979 imela kar 60 svojih pozicij. Sicer pa je Udba leta 1977 nadzirala famoznih 334 posameznikov in institucij. Tako so z lahkoto odkrili tudi« dejavnost« Blažiča in Miklavčiča kot sicer psevdonimna pisca za tržaški Zaliv.

V polemičnih spisih se pojavljajo sodobniki (Edvard Kocberk, Vitomill Zupan, Dušan Pirjevec, Taras Kermavner in Janez Gradišnik, idr.), s katerimi pamfletsko obračunava. Velik odziv so doživeli dnevniški deli Samotni jezdec in Pičevci (tako imenuje ideološke nasprotnike, sodelavce revije Prostor in čas), roman v pismih Nevarna razmerja, ena njegovih najbolj razvpitih knjig, v kateri obračuna z Vitomilom Zupanom, in roman Črna krizantema. Kot protipol nasprotnikom se v teh delih pojavljajo njegovi domači in tuji prijatelji, med njimi njegov mentor Josip Vidmar.

Roman Manuet s kitaro je aluzija na Zupanovo življenjsko zgodbo in njegovo filozofijo vse do aktualiziranja navedenih tematik, s podnaslovom 'Na petindvajset strelov', je vojni roman (1975). Zaradi izjemnega zanimanja je bil ponatisnjen že pet let pozneje. Deležen je bil številnih pozitivnih in negativnih kritik, saj je prikazal partizana drugače, kot je bilo v navadi do takrat (partizan ni več junak, pogumen, bister, brez napak ...). Nekateri kritiki so delo ocenili kot vrhunec slovenske povojne literature, kot najboljše pripovedno delo o vojni. Po romanu so posneli tudi film z naslovom Nasvidenje v naslednji vojni. Svet pisatelj prikazuje tak kakršen je: grob, surov in krvav. Prikazuje, kako je človek neznaten in beden. Zupanova pripoved se ves čas dogaja na robu med biti in ne biti. Prikazuje človeka, ki je vržen v blodnjak sveta, v kri, na nož vojske, ker si mora sam reševati kožo, kakor ve in zna.. To ni samo roman o osvobodilnem boju, ampak je to tudi roman o kritični vesti človeka v tem boju. Roman je avtobiografski.

Vitomil Zupan je v takšnem okolju razvil idejo svobodnjaštva, vitalizma, nebrzdane erotike in specifični odnos do ljubezni. Slednji se odraža v veselju, ki je po Zupanovem mnenju najpomembnejše čustvo.

Nekoč je ob nekem intervjuju rekel Majdi Suša, novinarki Primorskih novic, da je veselje najpomembnejše čustvo. Ko mi je Majda pripovedovala o srečanju z Zupanom in njegovem življenju, sem začela razmišljati o njemu in njegovih knjigah, ki sem jih prebrala ob posameznih knjižnih izdajah …

Veselje ni funkcija razuma, temveč prijetnost, ki jo občuti bolj duša kot razumsko dojemanje. Radost v duši budi neko stopnjo ljubezni, je zadovoljstvo, ki se razodeva intuitivno kot harmonija razpoloženja, kot navdušenje in neskaljeno sprejemanje življenja. Vitomil Zupan je imel neverjetno življenjsko moč in sposobnost za samospoznanje. Zrl je samega sebe v popolni notranji svobodi zunaj lupine. Njegovo upanje je bilo visoko in trdno. Imel je poseben razlog, da je preživel: Veselje do življenja!

Veselje je vzvišena stopnja doživetja sreče, ki ni seštevek količin užitkov v nekem notranjem čutu, ki naj bi bil istoveten z voljo in razumom. Sreča se razodeva samolastno in povsem samostojno kot čustvo čiste kakovosti. Je kot socvetje s klobučki v poganjkih, ki se razcveti v kobul luči. Lahko bi jo primerjala kot luč, ki se je prižgala v temi in pred očmi zažari galerija slik Alphonsa Muche, ki so mi posebno pri srcu.

Težko bi z besedami opisala to čutno zaznavanje sreče, ki ga poimenujemo veselje, saj ni istovetno z ljubeznijo; nesrečna ljubezen nam lahko povzroča bolečino. Zagotovo pa občutimo veselje ob ustvarjanju, ko ovrednotimo dejanje lastnega navdiha. Ko nenaprošeno pomagamo potrebnemu in ko se razdajamo, ne da bi pričakovali poplačilo, občutimo notranje veselje. K veselju nas ženejo dejavniki hrepenenja po popolnosti, da usmerimo našo voljo k pozitivnemu delovanju, ki nas notranje izpolnjuje.

Veselje seva svetlobo, toploto, nekakšno materinsko čustvo. Veselje je vzvišen navdih, iz katerega seva prvobitnost življenja – je mnoštvo odsevov v svoji močiti bìti.

Veselje je izpolnjena vera v dobro, je upanje in lepota duha, ki dosežeta popolnost razpoloženja. Radost se razprostre v nasmeh, ki podeljuje milino in posebno lepoto obrazu, blesk oči in poplemeniti poteze, ki so odsev duše. To je nekaj, kar zaznamo na prvi pogled. Kozmična lepota sonca se v obliki svetlobe razprostre v nasmeh in doseže najvišje mesto v človeku z občutenjem neokrnjene sreče. Z radostjo se vračamo k idejam, k lepoti narave, ki je čutno zaznavna nosilka harmonije, postavljena na izredno visoko mesto. Fiziološko je sedež zavesti najverjetneje v talamusu. Vprašanje pa je, kje se rojeva veselje, v tem majhnem organu v možganih ali v srcu?

Radost je metafizika nebes, je nekaj svetega, ki se rojeva v nas. Veselje povezuje ljudi v harmonijo. Lahko bi ga opredelili tudi kot socialni čut ali kot zakonitost enotnosti obstoja. Veselje je ugodje, ko uživamo v lastni duševni aktivnosti, v dobrem delu, ki smo ga opravili za drugega in pričara ugodje. Lahko bi tvegali trditev, da ga je moč utemeljiti z lepoto Boga, ki se izraža in seva skozi človeka. Je sijaj ubranosti in estetsko uživanje duševne lepote. Veselje ni samo sebi namen, ampak pot za dosego najvišjega namena življenja – doseči čisto srečo, kakovost bivanja v sebi. Na nek način je renesansa duha, ki nas plemeniti. Biti vesel pomeni ne biti osamljen, pomeni dohitevati človeka v sebi v radosti z drugim. Veselje je sadež vrlin, je radostno čaščenje dobrega z zadovoljstvom, je plod božje milosti in nadarjenosti za življenje. Veselje je dvojno bivanje v paru z žalostjo. Tako kot je veselje neskončna popolnost, je žalost neskončna preizkušnja. Ko nas navdihne ideja dobrega dela, smo tudi srečni in dovršeni. Razveselimo se današnjega dne, da smo se spomnili svojih dragih, ki jih ni več med nami in tudi pisatelja Vitomila Zupana, ki je ljubil življenje in se ga veselil.

Roman Levitan je zgodba o njemu samem, mogoče tudi zato, ker se levi v tisočera stanja, občutke in spoznanja, ki bralca s svojim globoko doživetim opisovanjem povojnega življenja v zaporih dobesedno prestreli. Zapor je zanj šola življenja, kjer skozi najbolj pretanjene oblike spoznava občutke, misli doživetja, erotično slo in hrepenenja. Zapor je tudi prispodoba režimskega sistema, ker so jasna pravila obnašanja, kjer moraš sprejemati hierarhijo in se ji podrejati, a kjer si lahko globoko v sebi, čisto v globini na dnu pekla, resnično svoboden. Notranja živost, miselne kreacije, ki jih z dlako s svoje kože in krvjo iz svojega telesa napiše pisateljeva in pesnikova roka, je kot psihoterapija, ki te osvobaja do te mere, da postajajo zidovi le še fikcija, saj skozi zid občuješ in se ljubiš z žensko. Levitan je v zaporu samosvoj, nabit z življenjsko energijo ter stalnim miselnim snovanjem, ki si v svoji radoživosti ne dopusti podrejanja. Nekje sem zasledila vprašanje: Le kako bi sicer lahko tihotapil zvezke literature preko debelih zidov, se sestajal z ljudmi, organiziral literarne večere, izvrševal številne koristne usluge za sojetnike in živel bolj skulirano, kot si ga lahko predstavljamo v vsakodnevnem življenju na svobodi. Na trenutke lahko celo zaznaš, kako mu življenje »zunaj« predstavlja neko odvečno navlako, obremenjenost, blodnjo. Kot jetnik izrabi to vlogo maksimalno sebi v prid. Do varuhov sistema z bakelitnimi očmi kot opice in velikega brata je celo zajedljiv, nesramen, saj točno ve, do katere mere naj se spusti z njimi v dialog. Vaje, trening, snovanja, tako na fizičnem kot na psihološkem področju. Nikoli se povsem ne prepusti usodi. Njegov um se stalno reproducira, tudi njegovo telo in fizična kondicija sta bila v stalnem razgibavanju in obnavljanju. Tudi ko je prestal zaporniško kalvarijo, se je sam v sebi razstavil in ponovno sestavil kot da se ni zgodilo nič posebnega in odkorakal v oblačen dan. Igra s hudičevim repom je antiljubezenski roman, ki preko nizanja zakonske krize razkriva idealizirano zlagano podobo družbe, v kateri se je tudi sam znašel po prihodu iz aresta.

Njegov duh se je tedaj razblinil v votlem in izpraznjenem notranjem svetu ljudi, ki vadijo uniformirano priklanjanje Velikemu bratu in se ob tiktakanju ure nekega večera leta 2014 povsem ne zavedajo, da se je pred časom prelomilo tisočletje.

Nagrade

1947 Prešernova nagrada za dramo Rojstvo v nevihti,
1973 Župančičeva nagrada za roman Potovanje na konec pomladi,
1982 Župančičeva nagrada za roman Levitan,
1984 Prešernova nagrada za literarno delo.

Biografije

Leta 2014 je izšla biografija Vitomil Zupan – Važno je priti na grič (uredniki: Alenka Puhar, Ifigenija Simonović, Aleš Berger, Nela Malečkar in dr.); Mladinska knjiga, 2014.[1][2]
Dela
Novele

Andante patetico: povest o panterju Dingu (1944) (COBISS)
Iz partizanskih let: izbor proze (1947) (COBISS)
Sončne lise (1969) (COBISS)
Gora brez Prometeja (1983) (COBISS)

Romani

Potovanje na konec pomladi (1972) (COBISS)
Klement (1974) (COBISS)
Menuet za kitaro: Na petindvajset strelov (1975) (COBISS)
Zasledovalec samega sebe (1975)(COBISS)
Mrtva mlaka (1976) (COBISS)
Duh po človeku (1976) (COBISS)
Igra s hudičevim repom (1978) (COBISS)
Komedija človeškega tkiva (1980) (COBISS)
Levitan (1982) (COBISS)
Gora brez Prometeja (1983) (COBISS)
Človek letnih časov (1987) (COBISS)
Apokalipsa vsakdanjosti (1988) (COBISS)

Drame

Tri zaostale ure (1944) (COBISS)
Punt (1945) (COBISS)
Rojstvo v nevihti (1945) (COBISS)
Stvar Jurija Trajbasa (1947) (COBISS)
Aki (1950) (COBISS)
Ladja brez imena (1972) (COBISS)
Preobrazba brez poti nazaj (1973)
Bele rakete lete na Amsterdam (1973) (COBISS)
Angeli, ljudje, živali: Barbara Nives (1974) (COBISS)
Aleksander praznih rok : tragična komedija o Aleksandru Velikem (198?) (COBISS)

Mladinske povesti in pravljice

Trije konji (1970) (COBISS)
Potovanje v tisočera mesta (1983) (COBISS)
Plašček za Barbaro (1986) (COBISS)
Pravljica o črnem šejku z rdečo rožo (2011) (COBISS)

Eseji

Sholion (1973) (COBISS)
Freud in umetnost (1974)

Poezija

Polnočno vino (1973) (COBISS)
Pesmi iz zapora (2006) (COBISS)

Scenariji

Ljudje in luči: scenarij (1956) (COBISS)
Pet minut raja: tretji scenarij za kratkometražni umetniški film (1957) (COBISS)
Dobri stari pianino: snemalna knjiga za celovečerni igrani film (1958) (COBISS)
Strup: (enodejanka) (1961) (COBISS)
Vest in pločevina ali Pobegli vozniki (1973) (COBISS)
Ulica treh rodov (1974) (COBISS)
Odločitev (1976) (COBISS)

Radijske igre

Upor črvov: radijska igra (1969) (COBISS)
Andante patetico: (umetniška pripoved) (1971) (COBISS)
Poplah na ladji Jutro: radijska igra (1974) (COBISS)
Odločitev (1976) (COBISS)
Ptiči pojejo pesem: radijska igra (1977) (COBISS)

Glej tudi

seznam slovenskih pisateljev
seznam slovenskih pesnikov
seznam slovenskih dramatikov
seznam slovenskih mladinskih pisateljev
seznam prejemnikov Prešernove nagrade
seznam dobitnikov Župančičeve nagrade
seznam slovenskih filmov

Sklici

"Življenjske in ustvarjalne pustolovščine Vitomila Zupana". Planet SiOL.net. 14.1.2014.
Zupan, Vitomil; Simonović, Ifigenija; Berger, Aleš;Puhar, Alenka; Malečkar, Nela; Hočevar, Matjaž; Bukovšek, Katja (2014). Vitomil Zupan : važno je priti na grič : življenje in delo Vitomila Zupana (1914-1987) : [biografija, dokumenti, novele, pričevanja] / [uredniški odbor Ifigenija Simonović ... [et al.] ; slikovno gradivo Narodna in univerzitetna knjižnica ... et al.] Mladnska knjiga. str. 396. COBISS 269878272. ISBN 978-961-01-2958-5.

Zunanje povezave
Wikivir vsebuje izvorna besedila avtorja: Vitomil Zupan

Vitomil Zupan – avtorjeva dela v zbirki Digitalne knjižnice Slovenije
Geopedia.si: Hiša Vitomila Zupana
Geopedia.si: Grob Vitomila Zupana na Žalah
Intervju: Dr. Taras Kermauner; RTV
Vitomil Zupan: Stvar Jurija Trajbasa; absolventi MB PEF
Polnočno vino, Marijan Zlobec
Diplomske naloge na temo Vitomil Zupan

Inferno

(Filmska kritika)

Gre za pretresljivo filmsko zgodbo o mladi družini, ki ne zmore preživeti zgolj z delom svojih rok in se znajde v slepi ulici. Imunost družbe do takih primerov slabi iz različnih vzrokov. Glavne vzvode slabitve gre pripisati zgrešeni politiki in ducatu tepcev in ničvrednežev, ki je povzročila družbene vzroke za razkroj družin in takšno brezupno stanje. Režiser Vinko Möderndorfer se v filmu res ubada s tujim trpljenjem, lahko bi rekli, da deli z drugimi občutek eksistencialne solidarnosti in opozarja na družbeno nesprejemljivo stanje, vendar ne pokaže s prstom na krivce. Celo na napačne se usmerja kazalec. Tako se simptom v duši občutljivega gledalca filma izkriči, izjoče, opozori, izrazi svoj protest, jezo, nezadovoljstvo in tudi gnev do krivic in bivanjske praznote. Takemu filmu ni mogoče očitati le, da je delo »okužilo« gledalca z obupom, temveč ga je zagotovo tudi osvestilo s samozavedanjem in razmišljanjem pa tudi z velikim razočaranjem. Vest bi morala narekovati, kaj naj gledalcu sporoči dober film in na kaj naj ga opozori. Simptom je treba zdraviti in blažiti s trohico optimizma, ker se je rana zagnojila, počila in krvavi in bolnik upa na ozdavitev, ne pa da se nesrečnika poriva v še večjo nesrečo. Iz napak in trpljenja se običajno učimo in le-to ni zaman, saj iz svojih in tujih izkušenj črpamo dosežke za kakovostnejše življenje. To je zagotovo ena plat filma.

Druga plat filmske izpovedi pa je bolj problematična: pomanjkanje kulture in človeškega sočutja je prisotno tako v političnem izobilju in izobilju politikantstva, to pa predstavlja smerokaz brezpotij, igranje s človeško psiho in ognjem. Temu bi lahko rekli kraja razpoložljivega kulturnega prostora in denarja zase, za bolne ambicije politike, gre za kulturo, ki je vstopila v sektor državne politike in se čuti oklicano, da proizvaja nihilistično razpoloženje med ljudmi, razčlovečuje človeka, razkraja in ustvarja kaos. Bolno! Gnilo! Pod krilatico multikulture se prestopa rob, mejo brez kulture, gre za povsem konkretne družbene, politične razmere, v katerih se je znašla Slovenija zaradi pohlepa peščice mogotcev (lobijev in tajkunov), ki so s sodelovanjem in pomočjo politike oropali slovenski narod in ne zgolj za svet odzunaj, ki naj bi nas s svojo požrešno in nenasitno globalno kapitalistično pošastjo – globalizacijo - vrgel na kolena, kot se politično zgrešeno prikazuje in razklada ljudem.

Ljudje se vsakič zgrozimo ob ponedeljkovih TV Tednikih ob takih nesrečah ljudi. Kaj smo prav za prav pripravljeni storiti v tej epidemiji revščine, ki je zajela Slovenijo? Rdeči križ in Karitas ne moreta rešiti vseh problemov. Ali naj pribijemo na križ trupla samomorilcev, da bi pogled v z ognjem zažgano ali gnijoče meso odvračal občutljivost ljudi od te norosti, da bi se v obupu zažgali, skočili iz osmega nadstropja ali obesili. Vprašajmo se, ali film prikazuje družbeno motivirano rešitev takšnega nesrečnega slučaja, kot je samomor zaradi družbene revščine ali družbene brezizhodnosti , zlasti mladih. To so samovžigalne rakete za Werherjevo blaznost, morda tudi tistih študentov koprske humanistike, ki so si film ogledali v izolskem Odeonu. In kakšna je profilaksa, da bi te nesrečnike obvarovali pred izgubo človeškega dostojanstva in prezgodnjim grobom. Strupeno filmsko seme je padlo v pripravljen humus - revščino. Kdo bo nosil odgovornost za posledice? Zagotovo ne tistih nekaj obogatelih bisnismenov iz monolitne slovenske družbe, ki jo vodi stari demon.

Film dajte v bunker in naj čaka za ogled druge čase. Človek lahko sam sebe umori iz spoštovanja do človeka vrednega življenja, ko ga življenje ni več vredno. Umetnost ima moralno nalogo, da človeka počloveči in ne sme vzbujati v njem še večjih stisk in obupanosti.

Obsojali so na smrt v imenu ljudstva!
 

Da ne pozabimo! Dahavski interniranec in dahavski obsojenec Igor Torkar (pravo ime Boris Fakin), slovenski dramatik, pesnik, pisatelj, publicist, diplomirani inženir kemije * 13. oktober 1913, Kostanjevica na Krasu, † 1. januar 2004, Ljubljana, je zapisal: SPOMNIMO SE ŠE ENKRAT, IN ČE BO TREBA ŠE MNOGOKRAT

Spis posvečam nekaterim za svobodno Slovenijo ekskluzivno zaslužnim a pozabljivim novodobnim borcem za narodov blagor in še bolj pozabljivim literarnim zgodovinarjem!

V sobotni prilogi DELA sem prebral analitsko razmišljanje Draga Jančarja o našem družbenopolitičnem podnebju. Meditira o »cinični distanci« vladajoče koalicije pa o molku, o povojnih zločinih, o univerzalnem strahu, o odsluženih pojmih »levica« »desnica«, o popravah krivic, o nezasluženih privilegijih za povojne zločine. Vsega tega - piše Jančar - »SPOMNIMO SE ŠE ENKRAT, IN ČE BO TREBA SE MNOGOKRAT«. Ta Jančarjev nasvet je prebudil moj dremajoči spomin.

Pripoveduje mi, da sem že v nedemokratičnem MONOLOŠKEM družbenem sistemu in seveda tudi v današnji še porozni DIALOŠKI demokraciji premeditiral vse Jančarjeve smiselno nanizane in ostro prežarjene bolezni naše parlamentarne Slovenije.

Sodne umore in družbene grehe sem obsodil v romanu UMIRANJE NA OBROKE že leta 1983. Roman je izšel v treh slovenskih izdajah (20.000 izvodov), nato v srbohrvaški izdaji (10.000 izvodov) in potem še v nemški izdaji (3.000 izvodov). Skupaj 33.000 izvodov. S tem romanom sem prvi razkrinkal tabuje stalinističnih, dachauskih in drugih montiranih procesov. Tudi v romanu DESETI BRATJE (leta 1979) in v knjigi MEDITACIJE O MOJEM ČASU (pred šestimi leti) sem kritično analiziral našo družbenopolitično klimo.

Preden bom predal pero ZGODOVINSKEMU SPOMINU, ki bo izbral odlomke iz mojih spisov po vojni, naj povem, da sem bil, kot študent na univerzi, leta 1936 soustanovitelj študentskega društva z imenom SLOVENSKI KLUB. Geslo tega kluba je bilo: NE MOSKVA NE RIM - LJUBLJANA! Se pravi, zbirali smo opozicijo proti ilegalni komunistični partiji, ki je slepo poslušala ukaze Stalinove Kominterne. Zgodovina družbenopolitičnih gibanj v Sloveniji ni še dovolj poudarjeno zapisala, da smo bili privrženci načela: Ne Moskva ne Rim - Ljubljana - prva opozicija komunistični partiji že leta 1936. Prvi program za neodvisno Slovenijo, ko se sedanji novodobni borci še rodili niso!!

Spomnimo se še enkrat, in če bo treba še mnogokrat. Dvanajstega aprila 1952 so spustili nedolžnega mladega človeka iz zapora na pogojno svobodo. Kdo so krivci za to? Nekateri še živijo! Mirno, z izjemnimi pokojninami za izjemne zasluge! Nismo še zmotili njihovega miru in jih javno imenovali, da so krivi tudi za trpljenje zaprtega mladega človeka PO ZAPORU, trpljenje z bolečino opisovano:

SOOČANJA

»Spustili so me iz kaznilnice na pogojno svobodo. Stopim na cesto. Cviljenje vrat, ki jih za mano zaprejo, se mi skeleče razbeži po mreži živcev. Široka ulica pred mano je kot - prepad. Širok. Globok. Ne vidim mu ne konca ne dna. Če pogledam v globino, mi usta napolni slina vrtoglave slabosti. Požiram jo. Gre mi na bruhanje. UNRA škatlo pod pazduho močneje stisnem, da bi iztisnil iz sebe vrtoglavico. Zrkli očes se mi zameglita. Ne, to pred mano ni prepad, to je le - odprt prostor. Odprt prostor- nekaj strašnega! Nekaj, kar je in hkrati ni. Nekaj brez zidov, ki ograjujejo.

Brez stropa, ki duši. Brez vrat, ki zapirajo. Nekaj brez verige, brez ključavnice, nekaj brez železnih rešetk. Odprt prostor. Pred mano in okrog mene in daleč okoli. Fata morgana. Skrivnostni zračni ocean. Zahrbtno brezbrežje. A najhujše je nebo. Skoraj dveletna samica v štiriletnem zaporu pomaga, da pozabiš, kakšno je nebo, kaj je nebo. Pogledam vanj. Saj to je praznina nad praznino, votlost votlosti. Moj bog, kako prozorno modrikasto j e . . . ne ni... rdeče j e . . . ne, ne, zeleno...
mrtvaško belo. Hudobno je! Žge zenice, bolj kot hlapi amonijaka, huje kot zasliševalčev »špic« reflektor. Zaprem oči, da ne bi oslepel. Stegnem levico, da ne bi padel. Na kaj naj se oprem? Na zid? Na zid celice... V glavi mi zaprasketajo pekoče iskre želje, da bi se vrnil v celico, v zapor, v ograjen prostor. Odprt prostor me bo pogoltnil. Kot krastača komarja. Odprem oči, a zaradi sončne svetlobe - le zakaj je tako bodalasta - veke na pol spustim. In grem nekaj korakov. In se ustavim.

To ni vprašanje poguma, ampak ravnotežja. Hoditi po tem odprtem prostoru, hoditi skozi to bodalasto svetlobo... in to sam... Zanaša me. To ni isto, kot hoditi pred stražarjem po senčnih, ozkih, trdnih hodnikih kaznilnice. In vendar moram, moram naprej. Majava negotovost in strah počasi zaostajata za mano. Sončna luč mi osuši, zbistri zamegljene oči. Nekakšne razpotegnjene sence in maroge se zgostijo v žive ljudi. Hitijo po cesti navzgor, navzdol pa počez in na levo in na desno... Vrag vedi kam, vrag vedi, zakaj. Saj ni vrednih ciljev, ni pomembnih razlogov za takšno naglico, prekleto! Ne bom hitel. Nikoli več in nikamor in za nikogar ne bom hitel! UNRA škatlo živčno stisnem pod pazduho in počasi zakoračim v ljubljanske ulice. Hodim. Gledam levo, desno, a ničesar ne vidim. Grem, kot da hodim skozi samega sebe. A tudi na tej svoji notranji, zapleveljeni, čudno cikcakasti stezi ne
srečam ničesar. Nobene misli, nobenega čustva. Obstanem pred hišo, kjer smo stanovali. Ne znam si odgovoriti, zakaj takoj ne stopim v hišo. Nekaj, kar je podobno sramežljivosti, zadregi, potuhnjenemu strahu, me zanese skozi vrtna vrata za hišo, pod staro hruško v vrtnem kotu. Sedem na majavo klopco. UNRA škatla pod pazduho me zbada kot velik jež. Z živčnim drgetom jo odvržem v travo. Iz glave pa ne morem in ne morem odvreči vrtavke veselih in zagrenjenih, sovražnih in odpuščajočih, obupanih in upajočih, vprašujočih misli. Glava in srce sta mravljišči vprašanj.

Vračam se. Od kod, kam, h komu? Kaj pa če mi bo zmedenost zamrenila fizične in psihične oči, da bom videl okrog sebe vse zamegljeno na cestah in v duši? Teden dni v toplem gnezdu domačih me je umiril le napol. Vsevečkrat sem sam taval po mestu. Vedno bolj sem se bal samega sebe. Bom res moral k psihiatru? Večkrat je nerazložljivo... Grem ob zidu po pločniku. Nasproti prihaja znanec, a bolj ko se bliža, bolj se spreminja. Včasih se spremeni v rdeč semafor, včasih v neznansko velik policajski pendrek... ali pa v velikanskega belega zajca z rdečimi očmi, ki se pričnejo čudežno množiti. Iz belega zajčjega kožuha me srepo gleda nešteto rdečih oči. Same steklene rdeče oči. Nikjer več toplih, rjavih, srebrno sivih
pa svetlo modrih človeških oči. Kakšen dan pa se kar naprej smejem. Zdi se mi, da sem na plenumu nekakšnih klovnov in na občnem zboru grbastih dvornih norcev.

Včasih bi prisegel, da sem na kongresu čarodejev in rokohitrcev, ki s prastarimi triki slepijo gledalce. Vem, da z vsem tem nekaj ni v redu. Ne vem pa, ali nekaj ni v redu z mano ali s svetom, v katerega sem se vrnil in v katerem zdaj jem, spim in tavam. Zdi se mi, da niti jaz niti svet okoli mene nočeva povedati resnice. Povedati seveda vsak svoje resnice. Pri tem poskušam z žalostjo in trpkim naporom razumeti, da bi nastala nevarna zmeda, če bi naš svet, ki ga češe ena sama, nezmotljiva Resnica, česalo več resnic. Naši veliki, vodilni frizerji namreč ne marajo razkuštranih fantov. Ljubijo in podpirajo le skrbno počesane ljudi. V našem vladajočem frizerskem salonu so bili in so tudi danes skriti frakcijski boji. Vodilni frizerji teh frakcij ponujajo vsak svojo uradno, edino dovoljeno frizuro: Zdravo, tovariši, poslušajte in predvsem predano verujte: Preča postrani! - Ne, ne! Odrešilni so nazaj počesani lasje! - Nikakor! To je demagogija sovražnikov našega sistema! - V komunizem, sodrugi, boste najlaže zakoračili s frizuro: Na krtačko!! - Ne in nikoli! Najbolj demokratično je striženje na balin! Na balin, tovarišice in tovariši! Le ta frizura zagotavlja enakost. Enakost in tako naprej. Enakost vseh glav. Samo na balin ostrižene, gole, nage glave onemogočajo sleherno manipuliranje z dolžino, kakor tudi z barvo las. Jasno??!

Vsevečkrat sem takole plitvo ciničen. Žaljiv, previden, nevaren in zvrhano poln dvomov. Kadar sem pogumno prestrašen ter »življenja in mandeljnov sit«, se zmeraj zasmejem. Ne z usti in naglas. Zamolklo, nekje znotraj v trebuhu, da mi zadrgetajo želodec, jetra in žolč. In trudno srce. Ta zamolkli smeh je hudourna mešanica bridkega spoznanja, odrešilne samozavesti in tesnobne žalosti. Iz slepe ulice prividov, prikazni in iluzij moram, moram zaviti na ceste vsakdanjega človeškega sveta. Se pravi, moram živeti med ljudmi. Med ljudmi, ki so polni človeških zmot, napak, hudih grehov pa tudi nepričakovanih vrlin. Med temi vsakdanjimi ljudmi ne bom zmogel več pretakati ne humanističnih ne krokodiljih ne zagrenjenčevih solz. V zaporu so me izjokali do dna. Suhi solzevodi. Vendar bom kljub temu kdaj pa kdaj vseeno poskusil tiho zajokati - čisto sam. Kajti, najhuje je, ko ni več solz...«

* * *
Spomnimo se še enkrat, in če bo treba še mnogokrat. Še živijo krivci za trpljenje mladega človeka po zaporu. Trpljenje, opisovano v šestdesetih letih: »Po štiriletnem zaporu (osemnajst mesecev samice) živim dneve pogojne svobode. Ti dnevi so vedno bolj dolgi, mrzli, skopuški, zahrbtni, grozeči. Živci, prekleto. Vse življenje pretepani živci. Le česa se bojim? Sem res le žrtev prividov in prisluhov? Se mi res že blede? Osel! Poišči si delo! Delo pomirja. Je edina zvesta romarska palica na klancu življenja. Muzejsko modrovanje, cepec!

... Sedim v gostilni. Pri steni ob polovični mizici. Sam. Tretja dvojna pleterska. Živčno se prepiram sam s sabo. Razumi že vendar, vsako vračanje je grenko izkustvo, s katerim se moraš sprijazniti. Moraš! Vrnitev je bolečina, ki peče, žge, bolj kot rane, ki so ti jih zasekali vojna, nacilagerji in soczapori. Ja, res. Ampak hujši kot pravi zapor je zapor, v katerega te prve mesece zaklene pogojna svoboda!

Vrnitev iz kaznilnice v svobodo je skok na glavo v prazen bazen! Vrnitev je inkvizicijsko oživljanje starih čustev in misli. Vrnitev je »začeti vse znova«. To pa je - zaradi omrtvičenega telesa, duše in srca - prekleto težka hoja. Ceste in ljudje so drugačni, kot so bili ob tvojem odhodu v zapor. Povratek neusmiljeno zahteva, da moraš prenašati njihovo nehvaležnost, pozabljivost, ravnodušnost, slepoto, strahopetnost. Eksam. Grizem spodnjo ustnico. Štejem znance, ki prihajajo v gostilno. Ja, stare znance štejem! Že peti je šel mimo moje mize. Nobeden ne pozdravi, nobeden ne prisede. Deveti, enajsti znanec gre mimo. Mimo, s pogledom v nasprotni zid. Znanci. To so pač vsakdanji ljudje. Slovenci. Narod. Očitno je mojemu milemu narodu vse, kar sem v življenju počel, prekleto malo mar. Jezus Marija, cepec, le kaj je v tem tako strašnega in nenavadnega, če si bil po krivici zaprt? Bili so in bodo po krivici zaprti še mnogi, pa zaradi tega je - in bo moj mili narod molil, klel, jedel, pil, kavsal in spal nemoteno naprej! Kaj je pravzaprav romantično čaščeni mili narod?
Značajnež? Potuhnjenec! Računarski podkupljivež? Vse to skupaj! Ljudstvo, množica, večno labilna komponenta bivanja. Sprijazni se s tem in pika! Pijano mrmram praznemu kozarcu. Tudi besede so pijane. Ponavljajo se, šepetajo, kričijo, bežijo v druge smisle. Obupujejo, obtožujejo. Skozi opijanjem sluh se mi zazdi, da ves ta slap besed šumi iz nekih drugih ust, ne iz mojih. Jaz samo poslušam. Ne! Ne, madona! Ne bom samo poslušal! Ne bom molčal! Pogojna svoboda, ki ste jo podarili nedolžnemu zaporniku, je - žalitev! Ne bom molčal, da mi ne daste službe. Ne bom molčal, da me načrtno puščate v družbenopolitični
puščavi, na robu življenja. Na robu prepada. Z zahrbtno željo, da bi se v ta prepad zapit in zgubljen prevrnil čimprej - sam. Ne! Ne bom se prevrnil! Ne bom molčal!

S pestjo udarim po praznem kozarcu, ki pade na tla. Žvenket črepinj mi zazveni v ušesih, kot steklen smeh. Zmrazi mi kožo telesa in duše v kurjo polt, kot da se je na kožo prilepilo bodeče ivje. Plačam pijačo in razbiti kozarec. Vijugasto koračim skozi prazno gostilno na cesto. Ližem, sesam krvavo pest in streljam iz ust krvave pljunke. Kot da hočem opljuvati vsaj cesto, ki me ne pelje... nikamor...«
* * *
Spomnimo se še enkrat, in če bo treba še mnogokrat - pravi mladi človek - spomnite se, krivci, ki ste krivi tudi za to, kar mladi človek z bolečo jezo zapisuje: "Spet pijem. Četrti viski brez. Molče govorim sebi mimo sebe. Seseden! Seseden, kot do dna prazna vreča. Vem, vem, hudobni zbadljivec dvom, pa rastoča nevera pa pijavka razočaranja in komaj še slišno tiktakanje ure ljubezni - so stresli iz moje nogavice zadnje, skopuško hranjene srebrnike mnogih smiselnih pa tudi pogumnih dejanj, ki sem jih storil v življenju. Dejanj, za katera sem mislil, da jih cenijo... ja - kdo neki, cepec! Pij in nehaj že misliti. Mislijo samo tisti, ki mislijo nezmotljivo. Se pravi, nečloveško! Oblastniki!

Plačam. Grem. Zibam se po tivolskem drevoredu navzgor proti klopci v niši, ki jo stražijo bronasti psi, katerim je kipar pozabil v režečih gobcih zmodelirati jezike. Psi brez jezikov. Ker ne vem, kaj me pravzaprav vleče na tisto klopco, na kateri sem nekoč sedel s svojim prvim dekletom, ki jo je zadušila pljučnica, vso pot zmedeno molče preklinjam.

Klopce prvih ljubezni niso nikoli več gostoljubne. Sedim. Nagnjen naprej. S komolci se naslonim na koleni. Z rokama zgrabim šopa las in ju stiskam in cukam, do puleče bolečine. Strmim v tla. Iz pijanih oči mi po licih polzijo hudobno mrzle solze in padajo v pesek. Padajo prekleto čudno. Odmevno. Sleherna solza trdo trkne ob tla kot kamnito zrnce. Okamenele kapljice. Kamnite solze. Haha! Na tleh je že cel kupček mojih kamnitih solz. Naj kar bo. Saj me nihče ne vidi, da jokam. Le bronasti psi, ki čuvajo nišo. Naj kar vidijo. Saj so brez jezikov. Mutasti. Vsi, vsi, kar jih lazi okrog mene, so še vedno mutasti. Ne priznajo ničesar. Ne opravičijo se. Sami mutasti psi! Niso jim mar niti kamnite solze, ne krivica, ki jih je rodila. Nihče proti temu ne zarenči, nihče ne zalaja. Niso brez jezikov le bronasti psi. V mojem mestu je veliko živih, objestnih pa tudi strahopetnih psov brez jezikov. S pijano jezo razbrcnem v pesek kupček svojih kamnitih solz. Napadalno zlezem na podstavek k bronastemu psu. Odpnem hlače. Ščijem v odprt pasji gobec. Kričim: Poscati! Vse poscati! Vse! Predvsem žive pse brez jezikov. Mutasti psi, grla vam zalivam s scalnico.

Izlajajte vse krivice, izlajajte mojo scalnico, če ne, se boste zadušili. Krepali! S težavo zlezem s podstavka. Tavam po temi tivolskega parka. Hkrati pijan in trezen. Čudno nebivanje. Nenadna, nerazložljiva plahost me stisne kot stiskalnica za pločevino. Me zmanjšuje, me zgošča v masivno zbranost. Zbranost česa! Vrag vedi česa. Neznosno gost postajam. Gost, da komaj diham. S strahom začutim, da taka zgoščena zbranost spremeni človeka v nekaj nečloveškega. In to nečloveško iz mene - nazaj vame šepeta: Masivno nagačena stvar si. Od zmeraj je na svetu samo nagačen, prepariran človek. Nagačen z žimo ideologij in s peno raznih ver. In ne pozabi, kaj pravi kitajska prastara legenda: Ljudje so mrčes zemlje. Bolan, bolan si, fant! V hipu me oblije mrzel strah. Strah biti sam. Sam sredi množice ljudi. A bom res sam do konca, sam, recimo, do srčne ali možganske kapi? Pij! Čimveč pij! Privabi srčno kap! Ne! In še enkrat ne! Saj nisem sam. Vedno večje meni podobnih, po krivici obsojenih, po krivici odrinjenih, po krivici pozabljenih! In če bo teh živih
premalo, bodo oživeli mrtvi! Tisoči mladih in starih, ki so s sveto vero v svetlejši, čistejši svet padli in pomrli v partizanskih bojih, v lagerjih in zaporih. Padli in pomrli prekleto, za svet laži, korupcije in zločinov. Če bodo mrtvi oživeli, ne bo več računarskega spravaštva. Brez dogovarjanja bodo spregovorile brzostrelke. Se jih sploh še spominjate? Njihova govorica je jasna in kratka!!«

* * *
Leta 1983! je mladi človek zapisal:

»Vse večkrat berem v časopisih ter poslušam na radiu in televiziji, da Predsedstvo Federacije in Predsedstvo ČK ZKJ terjata revolucionarnejšo borbo proti velenacionalističnim provokacijam, proti tehnokratom ter sploh proti notranjim in zunanjim sovražnikom samoupravnega socializma. In še berem ter poslušam, da mnogi ne izpolnjujejo revolucionarnih sklepov partijskih kongresov, niti smernic za stabilizacijo gospodarstva. Skratka, bolj ko se - kot muha - zapletamo in trzamo v pajčevinah gospodarske in moralne krize, vnetejše iščemo raznobarvne sovražnike in krivce. Meni pa se že dolgo jasni, da iščejo krivce - krivci! Povejte že enkrat, zaslužni tovariši, konkretna imena! Kdo so malomeščanska desnica? Kdo so tehnokrati?

Kdo so birokrati? Kdo so saboterji stabilizacije gospodarstva? Kdo so krivci za gnitje morale v naši družbi? Zakaj pozabljate, da so na skoraj vseh vodilnih položajih v gospodarstvu, v finančnih ustanovah, v državni upravi, v društvih pisateljev, gledališčnikov, glasbenikov, likovnikov, arhitektov in znanstvenikov - člani Zveze komunistov! Delovni ljudje to vejo! Zato so ogorčeni, kadar vas poslušajo, kako iščete sovražnike in krivce zunaj svojih vrst. Vodilni zaslužniki, vi ste živi mrtveci, živi samomorilci, samoumorjenci. Vi ste iz partizanov prinesli v sebi poštenega, pogumnega, požrtvovalnega človeka. V povojnih letih, opiti od oblasti, pa ste dopustili, da je ta pravični človek v vas umrl, v vas naredil samomor. In postali ste ptice ujede. Pijavke. Klopi!«

Pred leti so bili tiskani naslednji zapiski mladega človeka:
»O, hinavski Gorki, ne besedo »človek«, besedo »oblast« moramo pisati z veliko začetnico! Oblast je večna. Ne pade tudi takrat, kadar se zdi, da je padla.

***

Padajo samo njeni predstavniki. Menjajo se samo njeni pridigarji. Menjata se samo količina in kakovost nasilja. Vsaka Oblast od vekomaj zagreši velike grehe. Bridka je resnica, ki se je zgodila že 399. leta pr. Kr. Takrat je Melet, Sokratov tožilec, rekel: Sokrat je kriv, ker ne verjame v bogove, v katere verjame država. Hvali druga demonska bitja. Kriv je, ker s tem kvari mladino. Predlagam smrt! In Sokrata so ubili. Potem so se Atenci pokesali. Ubili so tožilca. Sokratu pa so postavili spomenik. Vsaka Oblast cinično uči: V imenu načela, da žlahtni cilj posvečuje tudi podlo sredstvo, lahko brcneš v suženjstvo Kasandre, zažigaš na grmadah Ifigenije in pustiš na samotnem otoku Ariadno, potem ko ti je pomagala, da si premagal Minotavra.

Vsaka revolucija ima v sebi klice tistega, kar je smrtno pokosila. In te klice se počasi razrastejo. Iz vsake revolucije se rodi novo cesarstvo. Večna Oblast. Francoska revolucija je zastrupila svet s porozno parolo: Svoboda - Enakost - Bratstvo. Rdeče košare sanj, reke krvi, morje okrutnosti, bataljoni Himer. In končni rezultat? Napoleon Bonaparte in Cesarstvo. Privilegiji, enaki prejšnjim. Zlorabe, enake prejšnjim.

Ruska revolucija. Nova zastrupitev ljudskih množic. Nove rdeče košare sanj, nova reka krvi, novo morje okrutnosti, novi bataljoni enkavedejevskih Himer! In potem? Carstvo carja carjev, še slabšega, kot je bil prejšnji, ubiti car. Monokracija!

Zlorabe, enake prejšnjim, utrjene z doktrino, formulirano po kriterijih znanosti. Marksistična znanost filozofije, biologije, medicine, umetnosti in tako naprej. Psihiater te razglasi za norca, ker nisi bil ideološko poslušen, in te brcne v norišnico. Ne uničujejo samo teles, ampak tudi duše. Možgane z amenzoinom. Amerika. Tista Amerika, ki so jo rodili pregnanci in obupanci iz Evrope, ko so iskali svobodo, delo in srečo. Amerika, ki se je uprla Angliji, ker ni hotela ostati njena kolonija. In potem? Nova Amerika. Polikracija. Izumila je suženjstvo. Živo človeško meso je prodajala in kupovala na težo, kot govedino ali svinjino. Potolkla
je druge sanjače, ki so tudi iskali svobodo, kruh in srečo. Pomorila Indijance! In končno spremenila skoraj polovico našega planeta v svojo kolonijo. Krvavi monopol dolarja!

In še dežele v Evropi. Dežele polikracij, ki so organizirale Upore in potem živele v takih polikratičnih režimih, ki so asfaltirali ceste fašizmu in nacizmu. Povsod isti, enaki gospodarji. Večna Oblast. Tiranije, desne in leve, zahodne in vzhodne. Včerajšnje, današnje in jutrišnje. Vse so si podobne. Podobni sistemi tlačenja in pokoravanja, zasliševanja, zapiranja in justificiranja. Podobni zapori. Podobni pregoni vseh, ki niso režimovci. Podobna špioniranja, prisluškovanja in skrite likvidacije.

V boju za Oblast tudi zahrbtne likvidacije med samimi voditelji! Revolver v Parizu za brate Rosselli, kladivo v Mehiki za Trockega, ostrostrelci v Ameriki za Kennedyja. In pri nas doma? Množični povojni pokoli na Rogu! Sodni umori na dachauskih procesih. In obsojanja na smrt v imenu ljudstva še na drugih montiranih procesih. In zločini na Golem otoku, krutejši kot v naci taboriščih!!«

* * *

Spomnimo se še enkrat, in če bo treba še mnogokrat! V letu, ko so na Žalah postavili tartifovsko klavrni »kenotaf« za žrtve dachauskih procesov, sem javno zapisal: »Menim, da bomo žrtve dachauskih procesov priviligiranci, če se postavlja spomenik samo za Dachauce! Na vidnem mestu v centru Ljubljane moramo postaviti velik spomenik! Na njem moramo vklesati:

Za žrtve stalinističnih dachauskih procesov
Za žrtve Nagodetovega in ostalih montiranih procesov
Za vse mučene in pomrle Golootočane
Za vse, ki so jih umorili med zaslišanji
Za žrtve kmetov ob prisilnih odkupih in kolektivizacijah
Za žrtve na družbeno koristnem delu
Za vse nasprotnike komunizma, ki so brez zaslišanj in brez procesov izginili čez noč
Za vse partizane, ki so jih zunaj boja pobili nasprotniki komunizma
Ce družbenopolitična klima za tak spomenik še ni demokratično brezoblačna,

TUDI S SPOMENIKOM SAMO ZA DACHAUCE POČAKAJMO!

Spomnimo se še enkrat, in če bo treba še mnogokrat:

Nekaj zakalciniranih komunistov in skritih jugoslovanarjev še vedno sklerotično govoriči, da bomo prikorakali v pomlad jugoslovanskih narodov - in seveda tudi v pomlad Slovencev, edino po poti Titove Jugoslavije.

Nepodkupljiva, nesmrtna modrijana. Zgodovinski spomin in Zbadljivec Dvom, mi šepetata na ušesa razuma in srca: Odloči se - po poti katere Titove Jugoslavije boš korakal v cvetočo pomlad Slovencev? Titovih Jugoslavij je namreč kar precej!

PRVA Titova Jugoslavija bi lahko zaživela leta 1944, ko je Josip Broz zahodnim zaveznikom uradno obljubil, da Jugoslavija ne bo komunistična, ampak demokratična
parlamentarna država.

DRUGA Titova Jugoslavija je tista, ko so bile po vojni razpuščene vse stranke - razen Komunistične stranke Jugoslavije.

TRETJA Titova Jugoslavija je tista, ko je Josip Broz - po Stalinovem prišepetu - z besedo in pisanjem podpiral idejo o balkanski konfederaciji naših republik skupaj z Bolgarijo in Albanijo.

ČETRTA Titova Jugoslavija je tista, ko je Josip Broz z uporom proti Stalinovemu Informbiroju prebudil upanje, da bomo razvili demokracijo - a nam tega upanja ni uresničil. Mnoge je segnal le na zločinski Goli otok.

PETA Titova Jugoslavija je bila dolgo let stalinistična monološka združba - konglomerat prisilnih odkupov na kmetih, kolektivizacije kmetijstva na račun težke industrije, skratka, groba diktatura »samoupravnega socializma«, v katerem je manj kot dva milijona komunistov izkoriščalo in varalo dvajset milijonov Jugoslovanov.

ŠESTA Titova Jugoslavija je v šestdesetih letih stalinistično zadušila hrvaški nacionalizem in pričetke demokratizacije.

SEDMA Titova Jugoslavija je v sedemdesetih letih v Sloveniji izruvala Kavčičeve, v Srbiji pa Nikezičeve sadike demokratizacije in tržnega gospodarstva.

OSMA Titova Jugoslavija je »samoupravno« zaplodila preko 22 milijard dolarskega dolga in cvetoče brezpravje, rekordno korupcijo, samomorilsko inflacijo, sovraštvo med svojimi narodi ter - hvala bogu in hudiču - tudi razpad Zveze komunistov Jugoslavije.

Zgodovinski spomin in Zbadljivi Dvom, hvala obema za opozorilo. V pomlad Slovencev bodo Slovenci korakali po poti Prešernove »ZDRAVLJICE«!!

* * *

SPOMNIMO SE ŠE ENKRAT, IN ČE BO TREBA ŠE MNOGOKRAT

Spomnimo se še enkrat, da je bilo tudi naslednje zapisano že večkrat:
"Kot pisatelj sem se z nihajočo uspešnostjo vse življenje trudil, da ne bi bil sodnik, da ne bi sovražil, da ne bi zdrknil med maščevalce. Pisatelj je lahko kvečjemu le prebujevalec krivčeve vesti. In še to posredno z umetniško metaforo.

Krivci za zasliševalske in sodne zločine v lagerskih in drugih montiranih procesih se
nenehno zagovarjajo: Mi nismo vedeli. Mi smo verjeli. Res nismo vedeli. - Kralj Ojdip ni vedel, da je spal s svojo materjo. Ko je to zvedel, se je v sebi razglasil za krivca. Iztaknil si je oči, zapustil Tebe in šel med berače. - Kot pisatelj seveda ne zahtevam, da naj si naši še živeči krivci iztaknejo oči, zapustijo gnezdo privilegijev in grejo med berače. Lahko le upam, da jim bo njihova vest končno prišepnila, da naj umolknejo in grejo v pokoj s pokojninami, kot jih imajo navadni državljani, ki so brez vil, limuzin in nezakonitih privilegijev.

Molk vlada. Zgubljamo domačo, materino pisano in govorjeno besedo. Zgubili smo trdo, ostro pa tudi toplo, dobro, resno, moško in častno besedo. Snedli, požrli, prelomili smo dano besedo. Beseda zastaja, beseda ne gre z jezika. Nikogar ne držimo za besedo. Beseda se ni uresničila, beseda ni meso postala. Ne pridemo do besede. Ne oglašamo se k besedi. Besedo nam je vzelo. Molk vlada. Zaukazani molk. Lisjaški, mežnarski, strahopetni, sramotni molk. Pritrjujoči molk. Prekleto, koliko molkov.

Muči me žolčni spomin. Smrtni marš lagerašev. Marširali smo, surovo gnani, sestradani, pretepani in spotoma streljani - zaviti v grozljiv, preteči molk. Mnogo talcev je pred puškami ponosno molčalo. Jetniki v dolgoletni ječi umolknejo. Rablji, kralji, predsedniki, sodobni graščaki, sodobni fevdalci in papeži vseh barv ne molčijo. Molčijo slepi verniki, molčijo tlačani. Srednjeveški in današnji. Molčijo strahovani sužnji vseh ideologij.

V taboriščih rdečih nasilnikov poginejo milijoni nedolžnih ljudi. Svet molči. Molči o črvu v breskvi sveta in govoriči le o njeni žametno lepi koži. Črne in oranžne vojske bombardirajo, požigajo vasi in mesta, koljejo, obešajo in pomorijo na tisoče mater in otrok. Preživeli molčimo. Atomski bombi zrušita milijonski mesti, mavrične rakete raztreščijo svobodno državo. Vladarji sveta molčijo. Požrešni napredek človeštva zastruplja zrak, zemljo, morje, ljudi, živali, rastline. Požrešne ideologije zastrupljajo misli in čustva človeka. Kramarji človeštva molčijo. Molčijo o črvu v breskvi sveta in govoričijo le o njeni žametno lepi koži. O, koliko črvov v breskvi sveta in strahopetnih, sramotnih, kramarskih molkov. In koliko kaznivih
molkov javnih tožilcev in sodišč, kadar zagazijo v močvirje kriminala izjemno zaslužni stari borci, pa kameleonski partijci in črni fanatiki in oportunisti, karieristi in koritarji. Ob teh kaznivih molkih javnih tožilcev in sodišč, ob teh farsičnih primerih brezpravja in tartifovske morale - Skupščina, najvišji organ naroda, sramotno molči! Med vsemi zločini je molk - eden največjih!«

Drago Jančar v svojem eseju Egiptovski lonci mesa, objavljenem v Sobotni prilogi DELA, indirektno na več načinov sprašuje, kaj naj počne pisatelj v odnosu do večno kameleonskih voditeljev naroda. Sprašuje analitsko zaostreno. Vprašanja, na katera pisatelj nenehno išče odgovore:

Sleherni vladajoči sistem zaplodi univerzalni strah, ker ve, da je strah najmočnejše lepilo, da sistem ne razpade. Univerzalni strah lahko pahne pisatelja v duhovno emigracijo, v kateri ustvarjalna moč usahne.

Naj živim samo v slonokoščenem stolpu literarnih metafor ali naj stopim tudi na tribuno, ki kritizira konkretne družbenopolitične napake? Naj živim v samoti?
Francois Mauriac mi pravi, da je pisatelj človek, ki se ne more pomiriti s samoto.
Faulkner meni, da zmore pisati samo človek, ki je človekoljuben. Sem človekoljuben? A ne postajam zagrenjen, jedek ljudomrznik? Hemingway zlobno mrmra: Več ko boš pisal, bolj boš osamljen. Prepiram se s pametjo, zafrkavam prejokava čustva, psujem vest, dobrikam se dvomu. Glodam srce kot star hrček piškav oreh. Le komu naj verjamem? Mauriacu, Faulknerju, Hemingjvavu? Sebi! Samo sebi. V žalosti in bolečini. Sicer pa nasmehni se Cocteauju, ki pravi, da je pisatelj lažnivec, ki zmeraj govori resnico.

Pisatelj, član malega naroda, se mora, ko je ogrožen materialni in moralni obstoj tega naroda, bojevati kot državljan in kot umetnik. S kritičnim esejem in z literarno metaforo. Stalinistična monokracija pa tudi današnja pubertetna polikracija reinkarnirata prastare resnice: Beseda »svoboda« in beseda »policaj« ne preneseta pridevnikov. Priviligiran goljuf je največji lažnivec. Ptice roparice ne pojejo.

Stara zmota ima več prijateljev kot nova resnica. Z resnico prideš povsod - celo v ječo. Pravično oceni lončarja edino lonec. Eno gnilo jajce pokvari celo potico. Hesse je zapisal: Človekov duh je ploden in plemenit samo, če je pokoren resnici. Ne evangelizacija naroda, ampak demokratična, humana, dialoška družba bo nemara ustavila prhnenje duš ter dehidracijo src in pameti.

***

Spomnimo se še enkrat, in če bo treba še mnogokrat. Že leta 1968 sem razpravljal
o povojnih sodnih zločinih:

Vztrajni so poskusi, ki hočejo zabrisati zasliševalske in sodne zločine tisti, ki so zrežirali montirane lagerske in druge procese v prvem desetletju po vojni. Mnogi dokumenti okrog teh procesov so izginili. Kdo jih je strgal, odnesel? Najbrž še živi krivci! Izginjanje dokumentov je potrdil vodja arhiva CK ZKS Ivan Križnar, ki je po smislu tudi nakazal, da so bili izvrševalci montiranih procesov Boris Kraigher, Niko Šilih. Nace Majcen, Žan More in še nekateri. Vprašujem: Kateri?! Menim, da za montirane procese niso krivi samo Slovenci. V stalinističnem centraliziranem sistemu je vse vodil in dovoljeval politični vrh v Beogradu. Tito, Rankovič, Djilas, Kardelj in še trije, štirje podobni. Ni res, da sta bila Tito in Rankovič proti montiranim procesom v Sloveniji! Ko so Rankovičevi zasliševalci zvezne OZNE nekaj tednov mučili v ljubljanskih zaporih nesrečne Dachauce in so potem Rankoviču povedali, da niso našli ničesar, kar bi smrdelo po gestapovstvu, Rankovič ni telefoniral podrejenemu šefu slovenske OZNE Borisu Kraigherju, naj zaprte spusti domov. Prepustil je Slovencu Borisu Kraigherju, da izvrši - bolj papeški kot papež – nekaj zasliševalskih in sodnih »ukrepov«, ki jih je še kako potreboval takratni politični vrh v Beogradu - po moje - za bližajoči se spopad s Stalinom!

Dejstva so naslednja:

Že marca 1948 je partijski jugoslovanski vrh vedel za prvi napad Stalina na Jugoslavijo, katerega pa je »ohranil zase«. Titovci so torej že marca 1948 vedeli, da jim Stalin v pismu očita: ... da si hoče jugoslovanska vlada z vohuni zagotoviti milost imperialističnih držav in se staviti pod njihovo kontrolo« - Za Stalinovo obtožbo o vohunih je torej partijska vrhuška vedela že nekaj tednov pred glavnim dachauskim procesom. Najbrž je po kakšnem spisku Enkavedeja nekatere bodoče žrtve procesa zaprla že nekaj mesecev prej. Kreačič, Rankovič, Kardelj in Tito so vedeli, da Stalin ne grozi samo s tanki, ampak da ima v mapi tudi novo vodstveno ekipo za Jugoslavijo. Skratka, Titovci so se zbali za svoje stolčke. In zato so zelo pohiteli. 21. aprila 1948 se je v Ljubljani pričel - hrupno so ga prenašali po zvočnikih - glavni dachauski proces. 27. aprila 1948 so na smrt obsodili enajst vohunov. Že
čez dva dni, 29. aprila, je šef slovenske OZNE Boris Kraigher na kongresu OF zadihano govoril: »V Jugoslaviji gradimo socializem lahko samo zaradi tega, ker SPOMNIMO SE ŠE ENKRAT, IN ČE BO TREBA ŠE MNOGOKRAT obstaja močna Sovjetska zveza... Na dachauskih procesih smo razkrinkali sovražne vohune... Mi vežemo svoje sile s silami demokracije v svetu 5 Sovjetsko zvezo na čelu...«

Dachauski procesi so bili torej krčevit poskus, da bi se Titovci ob Informbiroju znova prikupili Stalinu in tako odstranili nevarnost, da bi jih »očka« zamenjal s svojo
»ekipo«.

* * *

Za konec tega spisa, posvečenega nekaterim, za samostojno Slovenijo ekskluzivno zaslužnim, a pozabljivim novodobnim bojevnikom med pisatelji in še bolj pozabljivim literarnim zgodovinarjem - se spomnimo še enkrat in če bo treba še mnogokrat tudi tega, kar sem že pred dobrim letom govoril v enournem intervjuvu na televiziji in kar sem pred dobrim mesecem objavil v DELU:

Komisija DZ Republike Slovenije - vodi jo dr. Jože Pučnik - že mesece predolgo in kar preveč bontonsko vprašuje bivše vrhunske »zaslužnike«, ali kaj vejo o povojnih sodnih in zunajsodnih »pomotah« in - zločinih v Sloveniji. »Izjemno zaslužni« starci z »izjemnimi« pokojninami odgovarjajo: Komandant povojnega KNOJA: Ne vem. Ne spominjam se. Res ne vem. OZNOVEC srednjega ranga: Ukazoval je Maček-Matija. Pa Boris Kraigher, Niko Šilih, Nace Majcen. Mi smo verjeli. Ukaze izvrševali. OZNOVEC visokega ranga: Pobijala je jugoslovanska vojska. Sama. Brez vednosti Tita!! Sodila so JLA sodišča! Vsi vpraševanj izmikajoče razglašajo za krivce le pokojne vodilne komuniste.

Moj nasvet parlamentarni komisiji:

Komandantov KNOJA in OZNOVCEV visokega ranga ne vprašujte, kaj vejo, kaj so osebno počeli, kakšne »pomote« so zagrešili! Vprašajte samo: Ste bili v prvem desetletju po vojni eden od komandantov KNOJA? Ste bili eden od šefov OZNE ali UDBE? DA ali NE?? Vaš DA zadostuje. Zaslišanje končano! Kot komandant KNOJA, kot šef določenega resorja OZNE ali UDBE ste objektivno ODGOVORNI tudi za tisto, česar niste vedeli, da v vašem resorju počno! In ker ste objektivno ODGOVORNI, ste tudi KRIVI za zločine, ki jih je dokazano zagrešil vaš resor!

DZ Republike Slovenije posredujem naslednji predlog:

Slovenski parlament, ki je najvišji organ naroda, naj z dvetretjinsko večino izglasuje ter objavi v tisku in na RTVS IZJAVO NARODA:

Vsi, ki so bili v prvem desetletju po vojni šefi OZNE ali UDBE in vsi pomočniki teh šefov, vsi, ki so bili od leta 1945 do 1955 šefi policije ter člani Slovenskega politbiroja v prvih desetih letih svobode in vsi, ki so v prvem desetletju po vojni sestavljali v Beogradu zvezne Titove partijske politbiroje, KI SO O VSEM ODLOČALI IN UKAZOVALI REPUBLIŠKIM PARTIJAM, KI O NIČEMER SAME NISO ODLOČALE - vsi ti so objektivno ODGOVORNI za sodne in zunajsodne zločine v prvem desetletju po vojni v Sloveniji. In ker so odgovorni, so tudi KRIVI! Teh krivcev je vsega skupaj le okrog 60 do 80.

V IZJAVI NARODA naj bodo objavljena njihova imena in družbene funkcije. Ob tej javni moralni obsodbi naj bo zapisano: Tistih krivcev s tega seznama, ki so še živi, ne bomo poslali ne v preiskovalni zapor ne na sodne procese. Naj živijo s svojo vestjo - če jo še imajo - kot navadni državljani z navadno pokojnino brez kakršnihkoli dosedanjih privilegijev.

Igor Torkar

Slovenski parlament bo omogočil spravo vseh Slovencev edino tako, če bo enako kot grehe fanatičnega dela levice, moralno obsodil tudi grehe fanatičnega dela desnice. Se pravi: IZJAVA NARODA bi morala z objavo imen in funkcij moralno obsoditi vse, ki sestavljajo militantni del Katoliške cerkve in vse, ki so bili v fanatičnem vojaškem vrhu domobrancev, ki je gnal mnoge nekrive mlade Slovence v kolaboracijo z okupatorji rodne zemlje! Tudi za vse te naj bi v IZJAVI NARODA pisalo: Imenovanih, moralno obsojenih, ne bomo gnali ne v preiskovalni zapor ne na sodišče.

Taka IZJAVA NARODA bi število pametnih, dialoških voditeljev v desnih in v levih strankah dvignila do večine, ki bi prepovedala nevrotično zbiranje dokumentov in protidokumentov, zločinov in proti zločinov, grobov in protigrobov, krivcev in protikrivcev - vse pod tartifovsko parolo: Gre nam za spravo. Predlagana IZJAVA NARODA slovenskega parlamenta bi omogočila zamenjavo besede SPRAVA za besedo SOŽITJE. Demokratično, dialoško sožitje različno mislečih! Temu bi zaploskale predvsem mlade generacije, ki vse težje prenašajo božjastno medstrankarsko boksanje za »spravo«. Velika večina mladih je za dialoško sožitje različno mislečih in s tem za MIR in DELO!

Le z ustvarjalnim delom v miru bodo mladi Slovenci politikantsko zblojeno Slovenijo spremenili v demokratično in dialoško ter s tem v ustvarjalno Republiko Slovenijo, kajti le takšno bosta Evropa in svet spoštovala.

Zakaj RTV Slo - MMC ni več moja najboljša izbira za stike z bralci!

Leta 2008 so me prijatelji pesniki povabili naj sodelujem na literarnem natečaju za poezijo. To povabilo sem sprejela z zadovoljstvom. Nekaj mojih pesmi je bilo tudi izbranih in objavljenih v zbirki Blogozija dveh letnikov.

V moj publicistični repertoar sodijo različne literarne zvrsti, kot so: lirika, socialno motivirane pesmi, znanstveno fantastične pesmi in zgodbe iz zbirke Actio in distans. Pišem in objavljam domislice, aforizme, humoreske, parodijo, potopise in prispevke o raznih kulturnih dogodkih, v katerih sem bila tudi sama udeležena. Raziskujem zgodovino, zlasti Primorske (fašizem, tigrovsko, domoljubje). Sodelujem tudi z nekaterimi kulturnimi društvi, zgodovinarji in publicisti pri skupnih projektih. Moje interesno področje je tudi rodoslovje, sem tudi sodelavka Slovenskega rodoslovnega društva. Spremljam družbeno dogajanje in pišem o posameznih temah tudi kritične prispevke. Pišem in izdajam knjige. Veliko svojih del pripravljam za tisk. Berem in se družim z osebami, ki imajo soroden ustvarjalni interes. S svojim razmišljanjem in delovanjem sem vpeta v svoje ustvarjalno delo. Vse navedene aktivnosti pa so bile nekaterim na omrežju MMC trn v peti.

MMC že dolgo ni več spletna stran sproščenega diskurza, temveč omrežje medsebojnih podtikanj, diskvalifikacij in likvidacij drugače mislečih. Programska zasnova RTV Slo - MMC, ki ga vodi odgovorna urednica Kaja Jakopič, se je spremenila. Po ukinitvi literarnega natečaja služi televizijski MMC le še za potrebe dnevne politike naročnikov in za obračunavanja z drugače mislečimi in za krepitev strankarskih monopolov. Sredstev ne izbirajo več, nihče jih ne nadzoruje, odgovorni si zapirajo oči.

Po ukinitvi literarnega natečaja, ki je povezoval literarne ustvarjalce, se je podoba MMC začela spreminjati. Veliko nas je bilo, ostali smo le nekateri, ki smo čutili potrebo, da nadaljujemo z objavljanjem za zveste bralce. Mojih bralcev ni malo, bliža se število pol milijona ogledov. Večina je takšnih, ki radi berejo pesmi in prispevke s poglobljenim in kritičnim razmišljanjem. Ti običajno ne puščajo komentarjev pod besedilom, včasih mi pišejo po elektronski pošti in se zahvalijo za objavljeno.

Resnično mi je žal, da je zvodenela ideja kulturnega poslanstva medija MMC, ki jo je zasnoval in razvijal tedanji vodja MMC-ja Zvezdan Martič. S svojim zanosom in idejami je dvignil raven ustvarjalnega pisanja in MMC je dosegel vidno kakovost. Literarnega natečaja sem se resnično veselila, saj je bilo opažati čedalje več ustvarjalnega pisanja. Na natečaj je prispelo več kot 1.500 prispevkov. Žirantki MMC-jevih novinark Maja Kač in Ana Jurc sta pri izboru prispevkov za objavo iskali ravnotežje med tem, da je bilo treba "dati glas" čim več ustvarjalcem, po drugi strani pa poudariti tiste s svežim, drugačnim pristopom k pisanju. Posebno novinarka Maja Kač je odlično povezovala avtorje z uredništvom in uporabniki. Obeti so bili dobri, če ne bi v Fillijev zastekleni mrtvi rokav zaplavale čudne ribe, ki so naredile vse, da se bralci ne soočijo več s kulturo. Ukinili so rubriko Literarni natečaj!

In kaj se je v resnici dogajalo na RTV Slo – MMC?

Že nekaj časa razmišljam, da bi portal MMC zapustila zaradi pritlehnih diskvalifikacij in žalitev, ki jih administratorji ne izbrišejo. Tudi pritožba nič ne zaleže. Pomazani in opljuvani človek pa nima nobenih pravic! Obramba se mu ne splača. Z močjo argumentov ni mogoča, zapis izpod ravni se pa močno človeku maščuje, ker generira nove žalitve in se sprevrže v obtoževanje. Zaklenila sem komentarje, pa jim tudi to ni bilo prav.

Ko mi je pa vseeno postalo dovolj, ko so se spravili na posthumno dostojanstvo mojega očeta in mi grozili z antraksom, sem se opogumila in napisala prijavo. Bralce in bralke MMC-ja sem želela o tem obvestiti, saj se je prav tedaj namnožilo na spletu MMC več mazaškaih akcij zoper mene. Objavila sem zapis, ki so ga administratorji MMC-ja izbrisali in uvedli zoper mene nadzor zaradi navedbe identitete mazačev, ki so žalili   moje dobro ime in moje dostojanstvo, njim pa so dolgo dopustili takšno delovanje naprej. Na drugo intervencijo varuhu gledalcev in poslušalcev Ladu Ambrožicu, je bil končno sramotilni komentar o mojem očetu izbrisan, ne pa tudi vsi. Administratorji RTV MMC so zaradi razkritja identitete svojega sodelavca Jurija Korošca - Gromovnika, nekdanjega vzgojitelja mladine v Zavodu Malči Beličeve, izbrisali naslednji moj prispevek:

Resnica: Tatjana Malec in Jure Korošec

Napadali so me: Erik Kos kot Amsel, soproga kot Cerberus, Boris Franetič iz Kopra kot Cinik, Jure Korošec kot Gromovnik, itd). Vladislav Stres zapiše: Tatjana Malec predmet LINČA 130 blogov, 334 slik .

Administrator je izbrisal moj pietetni prispevek v zvezi s  povojnimi poboji, ki sem ga objavila na Gromovnikovo srhljivo izjavo (Jure Korošec), ki je navedena v nadaljevanju besedila in ga je administrator izbrisal. Ne razumem, kako lahko le-ta povzroči tak vihar. Sem žrtev vojnega nasilja, doživela sem vojne grozote, nacisti so požgali dom, bila sem v begunstvu, moj oče antifaist od leta 1930 (Črni brat), od leta 1940 je bil mučen po fašističnih kaznilnicah, septembra 1943 je bil deportiran v Dachau, bil je osebek medicinskih preizkusov, domov se je vrnil bolan (TBC) in je bil od leta 1946 - 1953 v vojaški bolnišnici, umrl je star 56 let. V družini smo ogromno pretrpeli. Preprosto jaz takega odnosa nekaterih ne razumem.

Zapisala sem: Ko izgubiš človečnost, nisi več človek! Kam sodi takšna srhljiva izjava, kot mi jo je javno namenil nekdo, ki me v posledici svoje ideološke impulzivne obsesije kar naprej nadleguje v svojih pisanjih. Piše pod psevdonimom Gromovnik? Ne vem kdo je, anonimneža sploh ne poznam. (Opomba: šele danes sem izvedela za njegovo identiteto). Seveda ni sam, na RTV Slo 1 – MMC jih je kar nekaj delujočih provokatorjev, ki se izživljajo nad ljudmi, ki niso umeščeni v njihov ideološki vzorec razmišljanja. Med drugim je Gromovnik zapisal na mojem portalu pod prispevek »Gromovnikova kompulzivna obsesija z mano«:
Seveda dovolj jasno o kvaliteti tega bolnega zapisa govori množica komentarjev podpore ... daj raje napiši odo svojemu Princu Teme z naslovom: "Skoraj sem se onesvestila, ko mu je tako simpatično zadehtel iz ust vonj ljubezni do razpadajočih kadavrov" Hahahaahahaaaaa

Sprevržena zabava s povojni pobitimi nesrečniki!

Ali je komentar sploh potreben? Tak človek je globoko notranje poškodovan. Zame je to sovražno delovanje v psihičnem smislu hujše, kot sem ga preživljala v času fašizma, ko so mojega očeta antifašista, Črnega brata leta 1930 fašisti z mladimi domoljubi, vklenjenega gnali po Gorici, ga preganjali in naposled vklenjenega vrgli v temnico 30 dni ob kruhu in vodi. Ob poskusu pobega iz goriškega zapora, so ga poslali še v hujši zapor, v kaznilnico v Koper. Iz koprskega zapora so ga poslali v kaznilnice Campobasso, Gaeta in v Peschiera del Garda. Nemci so ga zajeli 22. septembra 1943 in deportirali v Dachavsko taborišče, nato v podružnico Allach (bil je na prisilnem delu v kontroli proizvodnje propelerjev za letala, kjer so jih s 25 udarci na tepežnem kozlu pretepali z žilavko (močan korobač iz posušene bikove žile) in jih veliko usmrtili zaradi sabotaž. Nacisti so 23.9.1943 požgali dom moje matere in kot otrok sem bila z družino v begunstvu. Veliko sem potrpela, zato čudim potrebo, da o svojih izkušnjah in spoznanjih pišem, da se grozote ne bi več ponovile. Svoja občutenja izražam tudi v poeziji in več knjigah. Moj oče je bil osebek medicinskih poskusov (TBC, osvoboditev je dočakal na dahavski malarični postaji). Iz taborišča se je vrnil v Solkan 25. maja 1945, bolan in izčrpan. Za posledicami mučenja, izčrpanosti in bolezni je v tujini umrl mlad, star komaj 56 let. Da, tedaj je bilo res hudo, vendar danes je zame še hujše, saj se je sovraštvo med narodom tako razbesnelo, da ne vidim dobrega konca. Zadevo je politika prignala do absurdnega konca, da se človeška pieteta do mrtvih, označuje kot ideološka tema.

Politiki, ali se mislite ustaviti in se zamisliti nad svojim početjem. Ali ne vidite, da producirate neuravnovešene psihične bolnike, ki ne vedo več kaj govorijo in kaj delajo! Se bo drama ponovila, dovolj je takih, ki so pripravljeni nanjo.

Dne 3. marca 2014 je minilo pet let od odkritja množičnega grobišča v rovu sv. Barbare v rudniku Huda jama pri Laškem. Do zdaj so našli posmrtne ostanke 800 žrtev povojnih pobojev. Delavci Rudnika Trbovlje-Hrastnik so pred štirimi leti prebili pregrado v rovu svete Barbare in odkrili mumificirane posmrtne ostanke več tisoč žrtev. Do zdaj so izkopali in forenzično pregledali 800 okostij, predvidevajo, da v jašku ostajajo posmrtni ostanki več kot 2.000 žrtev.

Človek današnjega časa se sprašuje: Kako je to mogoče? Ne more verjeti, da je toliko ljudi bilo masovno pognanih v smrt in moralo umreti najbolj krute in zverinske smrti. Kdo so tisti krvoloki, sposobni tako zavrženih dejanj zoper človeštvo? V tematskih razpravah za okroglimi mizami se ljudje sprašujejo in obtožujejo, kdo je vedel in kako, da ni vedel, saj bi moral vedeti in povedati, zakaj ni povedal, kdo je dal nalog za poboje, kdo je to storil.

Logična vprašanja, najtežji pa je odgovor. S prizadetostjo in žalostjo, da se je nekaj tako groznega zgodilo, se drug drugemu darujemo kot ljudje in se srečujemo v polemiki z vprašanjem: Zakaj? Zakaj je bila tako tragična epopeja zmage, zakaj je revolucija tako razdelila narod, da se ne prenehamo deliti in sovražiti. Kakšne sheme sovraštva se še danes širijo med ljudmi, naše življenje urejajo spravniki sprtih strani, ki se ne morejo poravnati, mučijo zanamce in vnašajo nemir med ljudi.

Ali ni to čiščenje vesti priprava za ponovitev masakrov. Eni in drugi bi se morali umakniti v svojo vest in dopustiti narodu, da ozdravi, da se bratomorni zločini nikoli več ne bi zgodili. Dopustiti bi morali, da se zgodovina umiri in da zgodovinarji in pričevalci na neideološki način povedo zgodovino svojega naroda; kaj se je z ljudmi v resnici dogajalo, pa lahko le domnevamo in sprejmemo z verjetnostjo. Zakaj to delitev na zmagovalce in poražence generirati v srcih mladega rodu, ki potrebuje ljubezen in ustvarjalni zagon v novo, boljše življenje, boljšo prihodnost?

To, kar se je zgodilo, ni bila več ljubezen do domovine, temveč sovraštvo, neizmerno sovraštvo. Dimenzije so veliko širše, kot jih lahko razume dandanašnji človek. Narod je bil ranjen, razkosan, krvaveč, civilizacija iztirjena, ujeta v vrtinec sovraštva in maščevanja, Bog je v človeku umrl, človeka je zajel nihilizem, ki se je razmahnil v imenu velikih ciljev. Ideologija se je naužila smrti.

Grozljivo dogajanje je bilo znotraj svetovne zgodbe gorja. To ni bil več uboj sočloveka, temveč Boga, ki je zapustil človeka. To je bila blasfemija smrti, ki je pustošila, pobijala, požigala in si izmislila svoj uničevalni pohod nad narodom, nad človeštvom.

Nobene sprave nikoli ne bo in je zastonj, da se tematizira poboje na ontični ravni. Sprava na ideološkem poreklu ni nobena sprava. Narod je tisti, ki mora sprejeti svojo usodo nase. Domovina ni sistem, ni ideologija, domovina ni strasten komunizem, niso domobranci. Domovina smo vsi ljudje in vsi rodovi, ki se rodijo z vsemi zmotami, ljubeznijo, razprtijami, lažmi in resnicami. Domovina so ljudje, ki so jo izsanjali v tujini. Domovina se razprostira onkraj meja na drugih kontinentih. Domovina je tudi izgon ljudi, ki so bili ideološko drugačni in so morali na dolgo pot, brez vrnitve. Domovina so vse tiste kosti raztrošene širom po naši zemlji. Nihče ne potrebuje rehabilitacije v tej žalostni usodi. Naša domovina je ječa vesti in ječa svobode. Ran ne moremo zapreti niti s pietetnim odnosom do mrtvih, niti z obsojanjem mrtvih storilcev ali s kaznovanjem živih, ki jih razjeda vest in krivda. Niti se ni treba spraševati kdo so tisti ljudje, ki so prodali svojo vest ideologiji in maščevanju. Nikoli ne bo nihče našel pravega odgovora zakaj je posameznik v besu moril ali moral moriti na preizkušnji svoje nepreklicne vdanosti revoluciji ali drugi ideologiji. Ostaja samo eno vprašanje zakaj je storilec umoril človeka v sebi, ko je moril druge. Zmagovalec ni nikoli deležen samo zmagoslavja, temveč tudi preizkušnje svoje vesti. Totalna ogroženost je obrodila neizmerno surovost. Ali je ubijanje za obstoj naroda krivda ali nujnost, ali ni ubijanje iz maščevanja skrajna posledica te nujnosti, ki pa zajame le določeno število ljudi, vendar zadostno, da se je zgodilo, kar se je zgodilo.

Pieteta je sestavni del naše zavesti, ki jo potrebujemo, je simbol naše bolečine. Potrebujemo dostojanstvo mrtvega in živega. To je spoznanje, stopnja višje v našem zorenju. Rane naroda so velike in potrebujemo zmiritev razplamtelih čustev. Žival v človeku je dobila po naravnih in božjih zakonih v dar zavest in vest, da z njima uravnava svoje strasti in da svobodno vstopa v ljubezen, ki je edini pravi dom njene usode. Pokopljimo mrtve in dajmo prednost hrepenenju po življenju in upanju, da se kaj takega ne bo več ponovilo.

Kdo so pa bili pobiti, se sprašujemo. Bili so to ljudje s tragičnimi usodami, žrtve idologij, žrtve sile, ki je gnala uničevalni stroj. Pobiti so bili, ne le vojaki, ki so bili vključeni v sovražne enote okupatorja, temveč tudi nasilno mobilizirani in celo naključni sopotniki pri begu preko meje in tisti osumljenci, ki so jih likvidatorji Knoja prišli iskati na dom in nasilno odpeljali na likvidacijo. Ob koncu vojne so brezglavo bežale trume ljudi, med katerimi so bili vojaki najrazličnejših vojska, civilisti in družine z otroki. Med njimi so bili tudi ljudje, ki so se bali maščevanja tudi iz ideoloških razlogov. Zmagovalci so se maščevali ob koncu vojne za svoje padle tovariše in družinske člane, za v internacijo izgnane svoje družine, ki se nikoli niso vrnile, za požgane domove, maščevali so se tudi zato, če nekdo ni bil v skladu z ideološkimi merili enakosti po premoženju, da je bil trgovčič, posestnik, večji kmetovalec. Vladale so nizke strasti, zavist, ljubosumje, pohlep in nizkotna nagnjenja. Izvensodne usmrtitve so bile velika zmota. Do kje segajo zakoni vojaškega prava in ali je umor dopusten? Zakaj je umor herojsko dejanje? Ko smo nehali uničevati sovražnika, smo začeli uničevati sami sebe, svoj narod. Zaključni vojaški akt, ko je bil sovražnik premagan, je pustil narodu moralni madež partizanstva, čeprav je za to kriva le Partija in njeno vodstvo, ki je dajalo takšna povelja.

Tudi mojega očeta Črnega brata, ki se je leta 1930 kot 17-letni dijak uprl fašističnemu raznarodovanju, prestal fašistične zapore, internacijo v Dachauu, medicinske preizkuse in ko se je vrnil bolan, ga je na domu napadel likvidator Knoja s sabotažno skupino z namenom likvidacije. To je dolga zgodba, saj je tudi objavljena v moji knjigi Moj oče – Črni brat in njegov čas. Očetu se je uspelo umakniti iz Cone A v notranjost Italije, v tujini se je zdravil zelo bolan kot veteran v vojaški bolnišnici pet let in pol in umrl za posledicami nasilja, star komaj 56 let. Nikoli se ni vrnil v domovino. Bil je žrtev fašizma, nacizma in surovega povojnega komunizma. Ko danes spremljam slike grobišča po vojnih pobitih, si mislim, da če bi mojega očeta tedaj doletela takšna usoda, kako grozno bi se počutila ob pogledu na kosti, saj bi v vsaki lobanji, čevlju in stegnenici videla posmrtne ostanke svojega očeta. Otrokom po vojnih pobitih staršev, ki ne vedo za grob svojih staršev, čeprav so to že starejše osebe, pogled na odkrito grobišče v Barbari povzroča neizmerno bolečino. Sočustvujmo z njimi in mrtve dostojno pokopljimo. To je vse kar lahko storimo. Nobena ideologija nima mesta na oltarju pravičnega, odpuščanje pa ima človeško dimenzijo bivanja.

Vprašam se, ali se ne sme več odpirati tem o takšnih pietetnih vprašanjih, ki zadevajo človekovo vest, ali nimamo več starejši, ki smo vojno doživeli, pravice da o njej govorimo. Posvarimo.

Morala sem pojasniti razloge za dogajanje na RTV Slo - MMC.


Tatjana Malec

Nad Evropo lebdi pijano nebo
 

Pijana posadka na razburkanih valovih potaplja Evropo.
Na neubranih valovih plimovanja okraj zamišljenega časa.
Velika Britanija, krušna mati koloniziranih narodov,
bi morala vedeti, da z mečem ni mogoče več zavojevati sveta,
da ni več mogoče osvajati sveta s konji in vitezi.
Z nadzorom in imperialno oblastjo.
Čas je za skupnost, enotnost Evrope!
Le mir lahko vlada Združenemu kraljestvu in svetu.
Za samoohranitev bodo morali Angleži bolj delati.
'Krepko delati', se sliši glas rimskega centuriona,
ki roti svojega poveljnika
naj mu dovoli živeti v Evropski skupnosti,
kajti Rim in Združeno kraljestvo sta bolehna.
Rim osiromašen, London brez vizije, nepremišljeno odločen.
Bič o pregovorno vljudnih več ne pobija in ne uničuje šibkejše,
doseženo je varovanje človekovih pravic,
ki jih uničujejo pohlep, brezposelnost in revščina.
Vsak si ustvarja svojo resničnost.
Nihče ne išče na tujem pošasti, temveč denar.
V daljavi si zamišlja bele pečine pravljičnih obal.
V idejo o imperiju lahko vcepijo v besede le blišč.
Češ, da prinašajo kulturo in omiko,
da je znova oživelo kraljestvo na mesto starega Rima.
Ideje lahko sanjajo, ne morejo pa vcepiti drugim narodom
vladanja imperija s sodobno izkušnjo. Obrniti sveta na glavo.
Nebo okleva, da bi se izrekalo o izrojenosti.
Izraz denar si je utrl mesto s figo v žepu.
Nebo blešči nad strahotnim breznom molka.
Zvezde se razporejajo v ljudomrzne razdalje
in oddaljujejo pogled, ki jih upanje več ne doseže.
Vesolje se več ne postavlja s svojim mogočnim
pomenom razumske simetrije moči.
Nebo umika svoje dostojanstvo za svečani azur.
Z občutkom nezmožnosti za presodne moči.
Antični imperializem se ni dokopal do modrosti.
Širi se kot glasnik zlagane svobode pod tujo zastavo
in zaganja obrate svoje in skupne usode narodov.
Ločuje nas brezno, obsodba biti neenoten, razdrobljen.
Zakaj ne povezani? Vsi za enega, eden za vse.
Izrisujejo se meje in preštevajo načrti z nepredvidenim koncem.
Nihče ne ve, kako je prihodnost povezana
s sedanjimi dogodki in z dogodki iz preteklosti.
Ne veš več, kdo je blagohoten, kdo pokroviteljski,
kdo je tiran, kdo služi le svojim lastnim interesom.
Dobro se je nad dogajanjem zamisliti
in si razbistriti pogled: Kaj je resnica …
Premakniti pozornost od artefakta k faktu.
Odgovorni so institucionalno utihnili.
Narediti je treba smeli korak in povedati:
Mir je največja vrednota.
 

Zakaj državljani RS nismo bolj obveščeni o dejavnosti OZN?
 

Ne razumem, zakaj mediji v sedanji humanitarni katastrofi ne obveščajo državljanov RS o dejavnostih OZN. Generalna skupščina Združenih narodov je 14. decembra 1950 ustanovila Urad Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR). Naloga UNHCR je voditi in usklajevati mednarodne aktivnosti, katerih namen je zaščita beguncev, in reševanje s tem povezanih problemov po svetu. Poslanstvo urada Visokega komisariata ZN za begunce naj ščititi pravice in dobrobit beguncev. Ali si res UNHCR prizadeva zagotoviti človekovemu dostojanstvu primerno zaščito beguncev in jim poiskati varno zatočišče v drugi državi, z možnostjo prostovoljne vrnitve v domovino, integracije ali preselitve v tretjo državo. Kakšne so njegove dejavnosti sploh državljani RS sploh ne vemo, saj se o njih niti ne govori ali piše, objavljen je le kakšen krajši članek v angleščini.

Zakaj je vse breme z begunci na policiji in vojski Republike Slovenije in prostovoljcih humanitarnih organizacijah. Kakšna je konkretno vloga OZN? Državljani Slovenije želimo vedeti kaj konkretnega v tej situaciji opravlja OZN in njen komisariat za begunce ter države članice.

Danes je v OZN zaposlenih približno 7680 oseb v več kot 125 državah. Število uniformiranih policistov v RS je 5.303, slovenska vojska pa šteje v stalni sestavi 7038 vojakov in častnikov. V sedanjih kaotičnih razmerah je glede na število zaposlenih v OZN 7680 oseb popolnoma neprimerljivo. V tej humanitarni katastrofi naj pridejo uradniki OZN na teren v Slovenijo in ponudijo pomoč članic OZN. Breme za Slovenijo je nesorazmerno, težko in tudi posledic vojn, ki jih sama ni zakrivila, ni dolžna nositi. Odgovornost je drugje!

Rusija že 27 dni bombardira Sirijo, beguncev je vse več. Ali je Vladimir Vladimirovič Putin, ruski politik in državnik pripravljen sprejeti begunce. Zakaj ni speljan koridor, da bi jih z vlakom in letali vozili tudi v Rusijo, saj ima Rusija interes nad razmerami v Siriji, zanje naj poskrbeli tako kot skrbi za sirskega predsednika Bašarja al Asada, da bo ostal na oblasti? Zakaj ne vozijo z letali beguncev tudi v ZDA, speljejo koridor in jih z vlaki vozijo iz Turčije v Nemčijo, Francijo, Anglijo? Zakaj vsa ta nehumana tortura in trpljenje ljudi iz Grčije, čez Balkan in v najmanjšo državo na tem območju Slovenijo?

Z napovedano obsežno reformo naj bi se Združeni narodi, ki že vsa leta delujejo praktično po istem principu, prilagodila sodobnemu svetu, vendar vse kaže, da bomo morali na to še čakati. Največ polemik je sprožila širitev Varnostnega sveta, ki pa je nujno potrebna, saj razmerje sil ni več enako tistemu po koncu druge svetovne vojne. Zgodba z begunci je največja humanitarna katastrofa po drugi svetovni vojni. Skrb Unicefa očitno ne bo dovolj!

Slovenija se mora postaviti po robu in skrbeti za svojo suverenost, kajti razmere so zanjo in državljane postale nevzdržne, neobvladljive, zmogljivosti pokajo po šivih! Grozi nam katastrofa, saj tega preprosto ne zmoremo več!

Uvodna stran  |  Bibliografija  |  Novo objavljeno I.  |  Literarni porton  |  Poezija  |  Proza
Genealogija  |  Galerija  |  Knjiga bralcev  |  Stiki in povezave  |  Slovenska imena mesecev  |  Kotiček za Slovence po svetu  |  Slovenec sem!  |  Raziskovanje nekega primera  |  O smrti   |  Blog I.  |  Današnja misel  |  Luske hibridne samorodnice  |  Aforizmi  |  Poglejte kaj je danes novega!  |  Objavljene vsebine od 1.4.2008 - 31.3.2009