SPOMINI

Prostor in čas sta se vselila
v našem spominu z ljudmi, stvarmi
in pokrajinami, ki se premikajo,
govorijo in se kažejo
kot na filmposnetodogajanje.
Koliko narave se je odpiralo
in izginjalo pred očmi.
Neskončna je povoroka ljudi,
ki smo jih srečevali.
Pomika se naprej po spominu,
brez začetka in konca
s svojimi sporočili,
ki se prikradejo nedotaknjeni
in neslišni izginjajo iz spomina.

So pa spomini, ki preživijo
in jih čas v nas ne uniči.
Uležejo se na najbolj raztegljivo
in občutljivo mesto srca
in se širijo v prostor in čas
z močjo luči osvetljeni.
Ljubezen jih prevetruje in hrani;
so molčeči prebivalci znotraj nas,
so neslišni in nevidni svet,
naša duša je njihov gostitelj.

Tako resnični so znotraj nas,
da jih noben vihar ne more izruti.
Človek hodi skozi življenje
še komajda živ,
a spomini, ki rastejo iz ljubezni,
postanejo sami zase
samostojno bitje znotraj nas.
Na bregu, kjer reka konča svojo strugo
obnemijo, se spustijo v širno morje
in postanejo sanje z budnim očesom,
s hrepenenjem po večnem življenju.

 

POLENTA

Če me kdo vpraša,
kakšna so bila zrna,
kakšna je bila moka
in kakšna je bila polenta
iz tistih rumenih mozaičkov
iz dveh vreč koruze,
ki so jih med vojno
rešili iz goreče hiše,
bi mu odgovorila,
da je bila nebeška mana
zlate barve pred menoj,
ki me je odrešila lakote.

Skozi njó so se pretapljali
travniki domačije
z makovim cvetjem in plavico,
skozi njó so se scejale
kaplje znoja
in vode reke Vipave.
Ob koruzne storže
se je zalepilo sonce
in zapustilo vso težo in moč
v barvah rumenega zrnja
na storžu, ki me je iskal.

Nebo je z materinsko ljubeznijo
odložilo zarjo v zavitke,
v srajčke iz ličk
in mehkih lasnic,
ki so bile kot nitke
človeškega diha.

Polenta se je vraščala vame
in jaz sem rasla iz nje.
Na ličkah sem prespala
svoje dekliške sanje
v vonjih in barvah koruze.

Dolga otroška leta
sem luščila ta zrna sreče
in tipala z dlanjo medico
slastnega okusa
kuhane polente
v zlato bakrenem kotličku,
prikritem z zapečeno skorjo,
ob presevanju žarečega oglja
skozi moje čakajoče oči.

Del mene je ostal
za kitami koruze,
ki še čakajo,
da bi jih moje roke
z ljubeznijo oluščile
in použile zmleto zrnje
z nekdanjo slastjo.
Tako kot nekoč,
ko je bila poletna edina hrana,
ki se mi je skozi vse življenje
prikazovala kot Bog.

 

RAJ

Raj je mesto,
kjer se zbirajo srečneži.
Raj je pripet
na površini oblaka tistih,
ki o raju sanjajo.
V raju zehajo angeli
in kraljuje Oče.
Nima korenin v zemlji.
Raj se hrani s trpljenjem ljudi.
Lačni zobje ne smejo
ugrizniti v angelski kos kruha.
Raj je palača bogatih.
Med zemljo in nebesi je nebo
spoštljive starosti.
Ljudje zadržujejo dih
in odplesujejo v pisanih cunjah
svoje iluzije o varnem zavetišču
in svetosti, ki je preseljevala
raj na varne lokacije.
V raju so tisti, ki si ga niso zaslužili.
Sliko angela smo dali v zlat okvir,
ker diši po ananasu,
ki si ga je otrok želel.
Slika naj nauči misliti ljudi,
da si raj zaslužijo najprej otroci.

 

PLEZANJE

Usedla sem se pod košat kostanj.
Svečniki so goreli in se bahavo zibali,
vsi polni dišečih cvetov in medu.
Bila sem vpeta v tkanje tistih belih nitk
in majhnih biserov, ki so se svetili zame
visoko tam zgoraj, nekaj korakov
oddaljeni od bledih zvezd.

Plezala sem navzgor po drevesu
in zlezla do zakladov neba, ki sem jih
gojila v otroških sanjah in svoji domišljiji.
Hotela sem videti kraj, kjer spijo zvezde,
kjer sonce podnevi spušča na zemljo
zrna pšenice in kite zelenja,
ki se razcvetijo v cvetove.

Žvrkljala sem tišino in globoke misli v duši.
Bila sem samotna deklica v višinah.
Brez strahu pod naklonom neba.
Plezala sem brez slutenj navzgor
in navzgor med nemirne cvetove,
do belega predpasnika rajskih vrat.

Ko sem bila dovolj visoko,
sem bila prepričana,
da sem pred nebeškimi vrati.
Le odriniti moram zapah in nebo
mi bo odprlo skrivnostne duri na stežaj.

Tam sem si našla majhno počivališče
med vejami, kjer je postajala svetloba
v senci toplejša in nebeško svetlejša.
Nikogar ni bilo tu, da bi si gledala
drug drugemu v oči. Bila sem sama.
To je bil najlepši vzpon v mojem življenju.
To so bila resnična vzvišena nebesa,
v drugačnih podobah, kot jih živijo svetniki.
Čutila sem neboječe radost višine, zračni raj.
Vzpenjala sem se brez slutenj o padcu.
Zaznala sem obisk veselega vetra v višinah.
Bila sem visoko, najvišje od vseh občutkov,
za katerimi sem kdaj zahrepenela v življenju.
Ta kostanj je vsadil moj ded v mladih letih.

 

OREH

V orehu, orjaškem drevesu,
ki je stalo ob potoku Vrnivcu
pod vasjo Kozja Para ob Vipavi,
sem slišala proseči glas
naj še malo ostanem,
da ga je voda ranila v koreninah,
da je ganjen in da jo čuti
prepredeno po žilah kot jok
in da nikjer ni nikogar,
ki bi ga znal tako poslušati kot jaz.

Stala sem ob njem
in se nisem znala ravnati
po njegovem času.
Na travniku z valujočo travo
so ležali orehi. V njih so bile izbe
in kamrice, v katerih so spali njegovi
otročički, glasba, vode in nebo.
V jedrcih so bili skriti plazovi,
kamenje, kristali, zvezdne noči,
zvoki vode in pisane skrivnosti cvetov.

Čutila sem, kako mu močno drhti duša,
da se mu bodo odprle duri in kako
mi bo stegnil svojo vejo v slovo.
Tako sem bila uglašena z njegovim
hrepenenjem, da sem naposled našla
tisti skrivni kotiček, ki sem ga gojila
zanj v svojem srcu, in tiste zlate niti,
ki so me vezale na njegove plodove -
na oreščke, ki sem jih vsako leto
pobirala v travi in jemala iz potoka,
ko sem zajezila z zaporo njegov tok.

Skoraj bi bila pozabila, kako
so me božale njegove korenine
po bosih nožicah, ko sem brodila po vodi
in kako me je hladil v senci,
kako sem ga stresala in klatila s palico,
ko je bil še drevesce.

Skoraj bi bila pozabila, kako se je
staral in kako sem jaz rasla v deklico
in se že skoraj zaljubila
v tega samotnega posebneža,
ki je dremal in čakal name.

Čutila sem, kako je znotraj topel
in zunaj hladen in kako čutim v sebi
nekaj živega, kar je podobno njemu.
Vedela sem, da k tej čudoviti naravi,
spadata tudi orehovo drevo in vrt
mojega otroštva, da je drevo v sebi bolno
in da se potiho poslavlja od mene.

Stala sem še nekaj časa ob njem
in videla, kako je odložil svoje
porumenele liste v vodni tok
in strmel vame odprtih oči
s svojim suhim telesom.

 

UTRIPAJOČE PRIČAKOVANJE

Sleči sem hotela pročelja hiš
njihovih sivih betonskih oblačil,
da bi poiskala ognjišče in videla,
koliko ognja in žerjavice še premore,
ko plameni spreminjajo
notranje barve spomina v svetlobo.

Stala sem pred vrati in čakala.
Moja hrepeneča radovednost
se je spreminjala v potrpljenje.
Rada bi bila užila nekaj tiste popolnosti,
ki za zaveso ognja daje očesu okus
po besedah notranje luči.

Lotila sta se me obup in osamljenost,
ki sta me spominjala na vrata mojega doma.
Zaman sem ponižno čakala,
da se bodo odprle duri starega svetišča,
kjer je za vedno ugasnil ogenj moje mladosti.

Začutila sem utripajoče pričakovanje,
ki mi je ohromilo usta notranjega poželenja,
da bi na vratih zagledala svojo mater,
ki s potoki prijaznih besed in nasmehov čaka name.

Zdramil me je glas neznanca, ki mi je rekel,
da je dvigalo pokvarjeno in da se bom morala
do najvišjega nadstropja povzpeti peš po stopnicah.
Tedaj sem se spomnila, da moja mati biva
v najvišjem nadstropju, do koder se ne more
nikoli povzpeti dvigalo in kjer ni nobenih stopnic.

 

IZABELA

Visel je med trtinimi listi
z lasuljo vipavske zemlje
in lahkotnostjo vonja.
Grozd mi je pokril dlan
in jo obložil z modrimi jagodami.
Med vlakni temnih sokov,
pokritimi s sojem žarkov svetlobe,
je kakor iz krvi, ki zori dušo,
privabljal sonce v svoje telo.

Medtem ko je dozoreval
in čakal name z mesnatimi jagodami,
sem se navadila živeti
med listi in spati med koreninami,
kot božanski trenutek sreče
in otroškega pričakovanja.

Sanjala sem o tistem sadežu,
ki mi lahko ponudi obrok
otroške ljubezni.

Na velikem pisanem prtu
sem strmela v ogrlico modrega grozda
z nepozabnim imenom Izabela,
a te trte, ki sem ji pravila tudi 'fragola',
ni več. Prekopali so dedovo zemljo.

Modri nerazložljivi nasmešek jagod izpod
zelenih trepalnic, mi je ostal v spominu
kot poveličan obraz boginje,
saj se mi ob trti vedno prikaže
tudi mati z grozdom Izabele v roki.

 

MOJ KRAJ

Moj kraj se opira na bergle prišlekov,
ki še ne vedo, kako dihajo starodavne hiše,
kako travniki pijejo jutranjo roso
in kako je mlel star mlin v Kozje Pari.
Kraj, ki je bil nekdaj blag in prijazen,
mi je izrekel ravnodušnico, ko sem se mu približala.
Ali ni slutil, da ga iščem in želim obiskati?

Zakaj mora biti moj kraj še vedno
središče otroških spominov,
ki zrejo kot žirafe z dolgimi vratovi čez 'brdca'
v svet stolpnic, svet miz in predalov,
v svet štirih sten, ki hlastajo po napredku.

Lističi tistih vreč mete in bezga,
ki sem jih nabirala ob Vipavi, jih sušila
in nosila v ajdovski Fructal za predelavo,
mi še šumijo v ušesu in dišijo po mojem kraju,
soncu in dežju tistih dni, ko sem si kot otrok
zaslužila prvi denar, da sem si kupila čevlje.
Tu sva skupaj z Emo Starčevo gradili osnovno šolo.

Ali je zgolj naključje, da sem ohranila
zvestobo svojemu kraju, kjer veter
spreminja veje v roke hrepenenja?
Meni je njegova duša postala vesolje,
neko starožitno prostorsko kraljestvo
neskončnih prizadevanj v mojih genih,
da svoj kraj zapustim zaradi pomembnih načrtov,
ki so dajali pomen mojim sanjam
in so me s svojim mešanjem kart usode
vračali k tistemu ponosnemu kostanju,
ki ga je davno tega posadil moj ded.

Tu pod kostanjem sem bila vedno zaposlena
z drobnimi problemi narave,
ko sem našla gosenico v cvetači,
polža na solati, črva v jabolku ali mravljo v figi.
Tu so mi zaposlovale glavo imena rastlin,
njiv, polj, živali in ljudi, ki so bili središče
dogajanja in življenja v moji vasi Dobravlje.
V ušesu imam še vedno tisti rahli šepet
šušteče svile iz studenčnice, ki se je skrivala
pod grmičevjem nad skalco pod Svetim Križem
in me vabila na gostijo hladne odžeje.
V laseh imam še vedno tisti mehki veter, 

ki je skrbel za lepoto mojih skuštranih las.
V očeh imam še vedno tisti zeleni baldahin latnika,
kjer so se lesketale zlate jagode grozdja,
in tiste lističe cinj, aster in marjetic na vrtu,
ki so mi stali ob strani, ko se mi je življenje
obrnilo in razdišalo po svetu vonj teh cvetov,
ko sem se pozneje sramovala svojega navdušenja,
ki je ostalo v cestnem prahu mesta.
Tedaj sem se spomnila na barve tistih rož,
ki so me opogumljale in obsipavale s čari
svojih zelenih vek, ki so mežikale vame
ob vsakem premiku zraka in mojem dotiku.

V nosnicah ohranjam še vedno tisti značilni vonj
po gorečih polenih, ki je iz dimnikov izpuhteval
po vasi in se spuščal med hiše, in tisti žlahtni vonj
po sveže pečenem kruhu, ki mi je pomenil
največji vdih in izdih zadovoljstva, saj je dehtel
tako sveže in ljubeznivo po domačnosti.

Sadeži z dedove 'Ograde' so napolnili
moja usta z okusom sonca,
ki je našel mesto v moji notranjosti
in prekaša okus in barvo koruzne polente.

Kam so odšli vsi tisti ljudje, ki so se zibali
na nitkah stebel in jih je veter tako upogibal?
Kam so odšle vse tiste brezdomne strele,
ki so udarjale v cerkveni zvonik pri
svetemu Petru, da je zvon zanihal svoj
značilni Memento mori, ki mi je tako obtežil srce.

Iz mojega kraja je prišla tista poslušnost,
tista neskončna potrpežljivost in hvaležnost
za male stvari, ki jih zahteva življenje
in tista radost, ki mu daje svoj pomen in smisel.
Moj kraj je vzel v hrambo moje spomine,
ki so zašli na dolge sprehode po travnikih
in jih s trpkim okusom sprejemajo vode vase.
Ko govorim o svojem kraju, se vedno spomnim
Eme Starčeve, saj je najin skupni kraj spomina.

 

IME

Kakšno ime naj dam
svojemu novemu rojstvu?
Kako naj se otresem teže
prejšnjega življenja,
ko sem bila cvetoče drevo
in sama sebi oče in mati.

Stala sem za porušenimi zidovi
med razvalinami starega kraja.
V meni je bila neka snov
brez duše, s koreninami
pod mojim hrbtom,
ki je v dolgih letih izrisovala
iz mene človeka.

Kako se je imenoval
podzemni svet, ki me je skrival
v kraljestvu tišine,
kako se je imenovalo vse tisto
razsuto cvetje pod drevesom
in sadeži, ki so medili seme
in me pripravljali na snovi,
ki naj postanejo duša?

Kako bi se spomnila starih
spominov, ko sem iskala ogenj,
svetlobo in luč za novo življenje,
se borila med kamni z nespečnostjo
in v stoječih vodah pila blato
in prosila veter, da me osuši,
da bom lahko znova vzklila,
se dvignila iz prahu
in videla svoje telo plavati
za lastnim duhom, ki sledi mislim,
ki me zazibljejo v kratkotrajen spanec.

V vsaki kapljici vode vidim
svoj prejšnji pogled
in v vsakem delcu prahu
vidim kapljico svoje krvi.
Koliko dvoumnih besed
spregovorimo v imenu človeka,
ko pa je vsak človek vstal iz prahu
in spregovoril v imenu svojega življenja.

 

MATERINSKA LJUBEZEN

Na kamniti stopnici domačega praga
je stala velika materinska ljubezen.
Bila je podobna ikoni z zlatim sijem.
Na stežaj je odprla vrata in vstopila
s svojimi težkimi nogami.
Z drvmi za ognjišče je bila natovorjena.
Zložila jih je na ogenj, da se prostor ogreje.

Z zmehčano kožo poslednjega nasmeha
je za zadnjo večerjo razrezala sonce
in izročila vsakemu otroku svoj kos.
«Otroci, potrebno vam bo na vaši poti,
ko se bo moj spomin na vas mešal
s cestnim prahom dolge hoje«, je dejala.

A sonce razdeljeno na več delov,
je bilo v svoji bolečini tako močno,
da je izžigalo angelom krila,
in vse, kar je od njene ljubezni ostalo,
je bil samo še sivi pepel z iskrami.
Sonce je hotelo upepeliti svojo bolečino.

Tako težko breme je bil ta pepel,
ki se je usedel k nogam,
da ga otroci niso mogli dvigniti
in nositi težkih vreč po svetu s seboj.

Tedaj je pepel prekrilo šumenje dežja
in ranjene kose sonca je prekrila senca,
postavljenega križa ob materinem slovesu.

Mrzel piš vetra, ki je odnašal s seboj
pepel in bolest čez obzidja hiš,
je vračal kapljo za kapljo solze
po ozkih žlebovih v naročje zemlje
in cepil sonce skozi žarke oblakov
na več delov večne materinske ljubezni,
kakor da bi oživljal čute spomina
in jih spreminjal v sol samote.

 

REZINA KRUHA

V jutranji zarji se sprehajam ob žitni njivi
in mislim o kruhu. Iščem v žitu obraz svoje duše.
Tedaj vzvalovi pšenično polje in se v ritmu zemlje
prelije v glasbo šelestenja in nežen žitni spev.
Naj me drhtenje zrnja pred žetvijo umiri!
Moja srčna stran je prislonjena h klasju
in zemlja me gleda s svojimi očmi,
s svojim toplim občutkom žetve in miru.

Eno samo zrno pšenice lahko reši svet pred lakoto,
eno samo zrno pšenice zraste v klas,
en sam klas nosi v sebi seme žitnega polja,
ki mi je začelo rasti v srcu in začela sem
graditi porušeni svet v zavetju pšenice.

V naročju zlate pšenične idile sta se med zrnjem
razlezla dobrota in vabljivi vonj po kruhu.
Čas je dozorel za žetev in mlačev zrnja.

Slišala sem žuboreče vode nad mirno dolino
in videla obsijani svet s potešitvijo lakote.
Pred menoj je zažarelo veliko žitno polje.
Vedela sem, da prihaja praznik žetve in kruha.
Začutila sem vonj pšenice in poljskega cvetja.

Vsaka družina naj speče svoj hlebček.
Žuljave roke, ki znajo pridelati kruh,
so blaginja naroda in vsega sveta.
Z rezino kruha povejmo vsaki sestri
in vsakemu bratu: »Rad te imam!«

 

VRT SPOMINA

Srce so prepredle veje
s sadeži iz dedovega vrta.
Ves vrt prekrivajo gredice
z njegovim drevjem, rastlinami
in rožami. Tam sem tudi jaz.

Tu se srečujeta najini bitji
in vse je, kot je bilo.
Spominov ne moreš izbrisati.
Vsa razsežnost medsebojne ljubezni
je ostala. Korak za korakom je
vstopala v dušo in našla svoj dom.
Zelenje, cvetoča uta, sadno drevje
stojijo zasidrani s koreninami v spominu,
čeprav je čas opustošil moj vrt.

Veje izrutih dreves so mi opraskale
obraz in nisem se mogla več
veseliti njihove zelene rasti.
Koliko pajkov je obviselo na mrežah
in koliko osjih gnezd se je posušilo,
a piki iz otroštva še vedno skelijo.

Ko drugi zarežejo v te spomine
je tako, kot bi mi hoteli vzeti
hip izpred oči, a podaljšek jutra
v zlatih podobah odkrije ves sijaj
tistih dni, saj imam deda vedno
pred očmi, ko mi ponuja
sadež, da me odžeja in razveseli.

 

ZAMALJENOST

V zlatih kodrih otroka
se skrivajo ostri sekalci človeka.
V kozarcu rdečega je kaplja mladosti.
V nasmukanem jasminu ležijo
prve besede, nek drobtinast spomin,
ki vznika iz skorje kruha
in prgišča spominov, iz katerega rastemo.

Drsimo skozi človeško telo,
skozi nenavadne spomine bivališč,
skozi prostore, ki premorejo dim,
erotiko, dnevno svetlobo in električno luč;
skozi tekočine, ki raztapljajo zamamljenost
in maščobe, ki smo jih spili z mlekom.

Živimo z drobci posameznih doživetij
in občutij nekaj tukaj, nekaj tam.
Odpiramo in vdiramo v maternico,
da bi pridobili na prostornini in varnosti.

Vonjave muškatnih jagod seštevamo v dneve
in ko nam ponovno spregovori otroštvo,
stojimo na vratih kot varuh naših skrivnosti.
Uprti v miloščino jeguljastega telesa usode
smo kot divja rastlina, ki popije toliko vode,
da ozeleni v svojih smotrih in sledi soncu kvišku.

Nepremagljivi v svoji potrebi po ustvarjalnosti
sejemo pšenico in žanjemo klasje svojega dela,
iščemo poti naprej in nazaj in ne moremo zaobjeti
celote in jo pritegniti k sebi kot vprežnega vola.

Nemir nam teší potrebe srca in poraja tudi šibkost.
Iz moči se rodi slast, ki nas utruja in odpočije obenem.
Govorimo, delamo in se podimo po razbeljenih
cestah, skozi ploho svetlobe juter, žgočih opoldnevov
in mračnih noči. Zmagovalci in poraženci obenem.

Znamo se postiti, čakati in dočakati cilje obilja.
Znamo hoditi v krogu in sanjati, ko se čustvo opredeljuje.
Prav nenavadno je, kako se znajdemo
pri raziskovanju prostora, ocenjevanju bogastva
in ljudi in kako malo vemó o sebi.

 

DREVESA

Drevesa iz moje mladosti
mi še vedno delajo družbo.
Vidim sonce v tistih mogočnih
portretih zelenih krošenj
na popolnih nogah,
ki se mi smejijo z veselimi obrazi.

Ponoči lahko skoznje
preštevam zvezde
in dragulje mladostnih sanj.

Oči se odpirajo in zapirajo,
predane obljubam noči
in v jutranjih urah me viseči
pogledi kapelj po rosi dežja
božajo s svojo milino.
Z iskrenjem v zarji
mi sežejo prav do dna srca,
ko hočejo izmeriti upanje.

Tiho se mi razpredajo misli
po zelenih skrivnostih senc
in zorijo cvetove v sadeže.

Eno drevo me privije k sebi.
Tako neločljiva sva v primežu zemlje,
ko naju veter spreminja v glasbo
in mak v žitu prepeva svojo himno ljubezni.
Praprot s svojimi jeziki meri vame
in me nagovarja naj še ostanem,
ker se moji zeleni prijatelji hranijo
s hrepenenjem in skrivnostmi moje duše,
studenec pa išče svojo skalo,
iz katere bo prižuborel
in odžejal drevesa moje mladosti.

 

PODSTREŠJE

Bila sem na podstrešju stare domačije,
ki služi za shrambo orodja.
Vse je bilo zapuščeno. Tišina.
Pajčevina in prah. Stopnice so škripale.
Zidovje odpada, streha pušča,
tramovi gnijejo, podovi trohnijo.
To je svet, ki ne obstaja več.
Že zdavnaj je tu izumrlo življenje.
Prednikov, ki so se tu rodili,
že dolgo ni več med živimi.

Zagledam napise, ki so jih na tramove
zapisovali otroci prejšnjega rodu.
Tu prezimuje čas,
tu prezimuje star spomin.
Nobena senca se več ne premakne.
Jate duhov se podijo po prahu
in oživijo ob bledem luninem ščipu,
ki posije skozi lino v orumenelo knjigo.

Vse hoče imeti svoj mir.
Odprem starodavno skrinjo
in tam zagledam babičino obleko,
ki so jo preperele ličinke časa.

Babica je v hišo v Kozje Pari
pripeljala z vozom svojo doto:
osemindvajset svilenih oblek,
številne s čipkami okrašene predpasnike,
vezene rjuhe in krstne prtičke.
S seboj je prignala več glav vprežne živine.
Na vozu je sijal rumeno zapečen pšenični kolač,
v znak blagostanja.

Mogoče se je prav tu,
na tem mestu babica
skrivnostno ljubila z dedom
in zaznamovala ta hip.

 

Uvodna stran  |  Bibliografija  |  Novo objavljeno I.  |  Literarni porton  |  Poezija  |  Proza
Genealogija  |  Galerija  |  Knjiga bralcev  |  Stiki in povezave  |  Slovenska imena mesecev  |  Kotiček za Slovence po svetu  |  Slovenec sem!  |  Raziskovanje nekega primera  |  O smrti   |  Blog I.  |  Današnja misel  |  Luske hibridne samorodnice  |  Aforizmi  |  Poglejte kaj je danes novega!  |  Objavljene vsebine od 1.4.2008 - 31.3.2009