KO LUČ ZASVETI  

ZLATENJE

Seješ me kot žito.
Zorim za gmote strasti,
za mak v kozmični njivi.
V obrisih sem onstran in tu.
Sem oblika proti breztelesnosti.
Pojav vode in luči.
Zavzemam se za navzočnost stvari.
Ti se boriš, da mi položiš
noge v prostor, da te diham.
V meni je resnica,
ki se nikoli ne postara.
Nadomestek za obljube tvoje modrosti.
Celo glavo imam, da me napolniš
z domišljijo  in s sanjami.
Ko me boš z lučjo vso pozlatila,
te poplačam z razpršitvijo semen.
Presegaš me s svojo zapletenostjo
ljubljenja. Pratemelj ostaja moj
in tvoj duhovni princip.

KAKO ČLOVEK PREŽIVI?

Enkrat vztraja duša,
drugič vztraja telo.
Si izmenjujeta vlogi.
Dušo krepi tišina,
telo odrešuje znoj.
Duša odrine napitnino telesu.
Včasih meče v zrak peneče
grebene valov
in morske pošasti čudnih oblik.

Ko se telo ne more več
obvarovati čustev,
in ko ga duša ni mogla razumeti,
si telo nasuje soli,
da dušo skeli.

Duša ponudi telesu
pladenj krepilnih sadežev,
zakopana v njem v izbiro:
Sama ne zmorem,
morava oba!

Vse je tako preprosto,
ko skupaj zaspita oznojeno telo
in od dela zadoščena duša.
Ko se zjutraj spočita zbudita,
umirjena osedlata konja
in se ustavita na arhipelagu,
h kateremu se pomikajo gore sveta.

Slišati je topotanje konja,
videti je na njem telo s perutmi ptice
in dušo vihraje s krili Pegaza,
ki se obrača in vrti v spirali
poslednjega prahu
z izpolnjeno besedo.

KOT BUKET STAREGA VINA

Čakam na obali
regato spolnitve hrepenenj
z belimi jadri,
ki se bodo sukala okoli mene
s skrivnostnimi tkivi vetra
in vsa svilnata drsela v pristan.

Lasje z dolgim repom bodo
s spretnostjo slikarskega čopiča
zarisovali podobo obraza zvezde,
ki razvnema domišljijo
in pušča ognjeno sled za seboj.

Doživljam tkanja te redke cvetlice neba,
ki so kakor ladja iz oblakov in sanj,
svetle barve kot pravi dragulji,
ogrlica z rubini s trakovi večera.
So modra senca zadremana pod vekami,
zarisana z barvami večernega mraka.

Spoznam jo preoblečeno v žamet,
dišečo kot buket starega vina,
kot večnost z rojevanjem harmonije
večernega zatona v škrlatno rdeče.
Kakor kozarec vina je,
ki ponika v žejno grlo noči.

DROBNA BILKA

Prav tu na mestu,
kjer stojiš,
je kraj za tvojo odsotnost.

Tu si se ustavil
in stopil,
kjer je kos neba
namenjen rasti
drobne travne bilke.

Nič ne pomagajo
zloščeni škornji,
čisto perilo
in bel ovratnik kot cvet.

V tebi je naseljen namen,
da kažeš svojo moč
z obuvalom,
ki ti sega do kolen.

V zeleno tuniko povita
roka zmore navzven in znotraj
varovati toplo rast zemlje,
ki se ziba v krhki bilki.

Misli plešejo
kot drobna lučka
z znotraj zastrtim
zelenim plamenom,
ki sili skozi razpoke.
Ti pa umakni stopalo!

PLOVBA

Ko veslaš valove,
obrni hrbet vetru,
postavi se kot jadrnica,
ki se zapleta v gibanje zraka.

Če te tuja sila odnese med čeri
in če ti sončna ura nagaja,
da ti spremeni naklon časa,
se obrni k notranjemu zakonu.

Tu deluje posebna vetrnica.
ki se ne obrača po vetru.
Tu tiči kompas, pribit na tvoje telo,
ki skrbi, da ne boš utonil.

Nobena tuja sila ob tvoji arhitekturi,
te ne bo varovala pred privijuganimi
podivjanimi vodami in črvojedimi hlodi,
le tvoja algebra, ki sveti odznotraj.
Pribij zavorne poti svoje plovbe
na sonce in spusti sidro globoko
v svoje stare zabrazgotinjene rane.

Sonce ima na svojem vozlu
bogoskladja žarek zate.
Pluj s pozabljeno mislijo,
ki ti bo povečala črke modrosti:
»Skrbi sam zase!«,
kajti na filmskem traku
je veliko nezgod,
ki te poučijo, naj se prej izravna
gladina hlastave vode,
ko se odpravljaš na pot.

SREČA

Imam še odprt dolg,
ki ga še nisem poravnala.
Tako velik je ta moj dolg,
da ne bo nikoli poplačan.
Je z ravnilom podčrtan.
Vse njegove izrise
je premerilo sonce.

So dnevi, ki nimajo
posebnih oznak.
So pa najlepši relief
nagubana mehka luč,
plapolanje ognjev v temi,
toplina, ki ima roke in telo,
zdramitve odznotraj.

Je prostor, ki ločuje od zla.
Zakriva praznino ničevosti.
Neke posebne poteze ima,
morda stanje duha v snovi.

Predstavila se mi je
kot podarjenost življenja,
kot usipanje zlatega prahu,
ki prisluškuje zatišju utripov srca.

Tako širokogrudna je,
da niti vedela ni,
da mi je podarila nočno melono,
da ponoči sanjam in plodim želje.

Sreča je raztresena povsod.
Do zadnjega diha
bom pobirala drobtinice
njenega zlatega hlebca.


ZNOTRAJ

Stopim na prste
in gledam v čeljusti,
kaj bo jezik govoril.
Drsim, počasi drsim znotraj,
odpiram nedra sončni kovini,
tabernakelj svetosti.

Iščem zlatarja,
njegove prstne odtise.
Ko se obrnem, da bi odšla,
se mi odpre neopremljena soba.
Vstopim, se sezujem.
Hodniki me vodijo nazaj
k srečanju z začetkom.
Pot postane molitev,
vrnitev postaja, s spevnimi
odlomki Requiema.

Vračanje pripada
drugačnemu govoru.
Ponotranjeno zlato
se je spremenilo v počrnjeno prst.
V njej samuje drevo,
odžaganih vej, ki mirno padajo.
Ko gibi telesa popustijo,
je moje telo vse polno rdeče krvi.

Vse sončevo zlato kovine
se je spremenilo v granat.
Trava je zrela za košnjo.
Črički pojo cvetu,
ki se je spremenil v sadež.
Zlatar se umika mojemu pogledu.
Znotraj so ostali njegovi odtisi,
suhe veje in žaga.

MATERINSKI PREDPASNIK

Le kdo bi utegnil spoznati
drevo dobrih namer,
prepuščeno vetru in metuljem,
kaj skriva v globini zemlje.
Le kaj se je v tipalkah in lasnicah
čutov med kamenjem zmehčalo,
da v materinskem predpasniku
prinaša kot mlada lica deklet
zavoskane sadeže in kupčka
slastne darove v sklede po mizah.

Gledam v plamene njegove ljubezni,
rožnato rumene lučke
z medenim okusom in vonjem.
Kako filigransko na nitkah pecljev
visijo in se zibajo zavojčki sreče,
izpolnjene slovesne obljube jeseni.

Nikoli ne bom pozabila kako slasten
je bil prvi sadež drevesa, prost
bolečine od suše in sončne pripeke
in kako je drevo zasanjano cvetelo
iz svojih korenin in poslušalo
živižgajočo popevko kosov,
ki so čakali na malico.

Nekega jutra bom spet odprla
okno svoje sobe in pred mano
bo stalo drevo v oblačilu ljubezni.
V cvetoči krošnji bo šepetala zemlja,
ki se pripravlja na materinsko dejanje.

SVILENA RUTA

Kot nižinska reka sem se valila
po strugi in iskala svoje sledi
ob obrežjih vodnih poti,
ob topolih, ki jih več ni.
Rečnih voda ne morem priklicati nazaj
in si napolniti ušesa z zvoki,
da bi razumela njihov vzvišen pomen.

Z vase zagledanim glasom
jih izgovarjam z njihovim šumenjem
in jim pišem zgodbo v telo.
Silnost hoje me nosi naprej
v blagozvočje ponjave,
kjer resnice molčijo.

Tišina biva,
kjer smo se nekoč smejali,
mislili in dihali živi.

Vse počiva v razbeljenem
zatišju duše, v srebrnini vrb,
zlovešči luni in belem bolščanju noči,
vrženo iz ravnotežja v kaos,
kjer sončnice povešajo glave,
ko vode žagajo na kose kot hlode.
V raztrgani suknji spomina
plezajo po rokavih kotačniki,
da bi prišli skozi razpoke v srce
in gomazeli v njem s kretnjami človeka.

Balzamirana trata v čutih
je pognala zeleno v obokano
valovanje in nihanje.
Še me čutijo bilke v svojih semenih.
Skrita v mladostnih plahih travah,
skrita v kamnih upornih poti
čakam na starem mestu,
kjer mlin tiho obrača vodo
in melje moje spomine.
Zdaj imam veliko časa,
da si okrog vratu nadenem
svileno ruto matere,
ki šumi kot je nekdaj
šumela zamolklo siva reka,
ki me je z obrežno trstiko
z rjavimi klaski v socvetju
jemala v strugo s seboj.

OB SOČI

Vsak otrok ima svoj paradiž,
majhen negiben kraj,
čisto majhno krpico zemlje,
posejano s travo in spomini
otroških iger, davno zvesto
zabeleženih v duši.

Tu so posejane drobne bele rožice,
kot bi sredi poletja zapadel sneg.
Tako svetlo zeleno je poškropljen
ta mali vrtiček, da se nisem upala
nagniti čez rob, da ne bi zelena
barva odtekla v Sočo.

Ko sem prestopila iz velikega sveta
na to malo krpico zemlje,
skrito med okrasnimi grmi šipka,
se je v meni vse spremenilo.
Tu je stal v jarek vkopan vojak
JLA in mi ves vrtiček opustošil.
Dajal mi je občutek, da je oskrunil
prizorišče mojih velikih sanj.

Mislila sem, da si bom sem prinesla
majhen zložljivi stolček
in tu živela tudi ko bo deževalo
In ko bo zapihal mrzel veter,
da bi ozdravila ta moj paradiž,
ki je uglasbil pravljico mojega otroštva.

Še danes stoji tam ta zamišljeno lepi
kraj ob Soči in vsaka bilka posebej
se ziblje enako veselo kot nekdaj
in ves poslikan in popleskan je
z mojimi pogledi in pripada samo
meni in nikomur drugemu.

Barve Soče so razločno
travnato zelene in vsi kamni,
ki so se valili s Trentarskih gora,
so beli in vidni na njenem dnu.

Tako pretanjenih čutov sem z očmi
pila reko, da me je vso napolnila
z gorsko temnino in zeleno svetlobo.
Soča šumi isti jezik kot moje srce.
Iz njenih igrivih glasov bi znova zrasla
takšna kot sem, malce muhasto igriva
sanjačka, z bolečino v srcu, da se
od vojaka pohojenih belih rožic
še vedno spominjam in za njimi žalujem.
Kakšen čuden odnos, da zgodbe
iz svoje mladosti ne moreš ponoviti.
Na kraj lahko položim le izsek iz spomina.

POMARANČA

Hodim po starih,
že skoraj pozabljenih poteh.
Stopam upočasnjeno,
kot je nekoč tu rasla
zelena moč
z rosnim kožuhom,
s svojim desnim
in levim stopalom,
ki je pobirala dragulje
in jih zlagala v košaro.

Bila sem med onimi,
ki jim je veter prešteval
zaklade, barval spomine
in nanašal luč,
da sem jih našla
kot štiriperesno deteljico
sreče v gosti travi.

Nasproti pihlja veter,
nežen in tih,
poln radosti
kot majhen napev,
prepojen z vonjem rož,
ki se komaj odpirajo.

Soba v kateri bi čakala
vse svoje življenje,
da se zbudim
kot sladka pomaranča,
ki je ukrotila vse sonce
pod svojo kožo.
Nikoli ni bila olupljena,
da bi v njej vsa sila ugasnila.

LASTNOST SVETLOBE

Kmalu nas bo poznojesensko
sonce skrilo v vrečo teme.

Zbogom luč!

Ob dolgih večerih bomo lahko
sklepali prijateljstva, igrali domino,
bili budni ob televiziji, pogovoru, branju,
ali v amneziji zimskega spanca.

S skodelico čaja bomo morda
našli hipno pomiritev in sen.
Snežni pršič nam bo sejal spomin
iz namlete ledene vode
in mnogi bodo segali po lilijah
s strupenimi prašniki,
mnogi pa grizli obzidje teme.

Zakoni narave brez sočutja
spremenijo letni čas
in oblečejo življenje v svojo
mrakotno haljo z višjim namenom,
da spoznamo skrito lastnost svetlobe.



NEPTUNOV ŽEJNI VODNJAK

Vode pomagajo podpirati nebo,
da zvezde ne padejo
v žejni  Neptunov vodnjak.
Nad njim lebdi droban pršec,
ko brezdušni čas kraljuje
na temačnem dnu.

Voda izhlapi kot izhlapijo leta,
ki gredo skozi svetlobo
sončevega vetra in krila dreves.
Neulovljiv je njen topli dih.

Številne so želje, ki prihajajo
in odhajajo, trpke kot kutina,
ki nikoli ne dozori v sladki sadež.

Strjene kaplje apnenca
kljubujejo človeškim sencam,
ki se sklanjajo nad robom
in iščejo samotne spomine.

Gozd Panovec
in gozd Trnovske planote
sta mokra od rojstva.
Vse vode Goriške
se hočejo skriti v njem.
Zbirajo se in z vesli vej
se dotikajo oči, hrepenečih
po vonjih ljubljenja.

Kako slanim kapljam prija
pomenek tam doli v vodah
z zelenim trebuhom.
Plitek nanos čustev,
ki se hoče napiti vode,
ki je ni več tam.
Če bi se posušil gozd,
bi ptice nehale peti.

MLIN V KOZJI PARI

Na tibetanske mlinčke
molijo budisti,
a jaz vem, da je obstajal mlin,
ki je znal svojo molitev na pamet.

Gnala ga je voda
in rotila, naj dela in moli.
Mlinsko kolo se je naučilo
zlogovati ritem mletja
in občutiti okus po vodi,
zrnju koruze in polenti.

Potoček Vrnivec je šumel
in voda ga je poganjala
v moj otroški spomin.
Mlinsko kolo je sledilo
njenemu notranjemu zakonu.

Mlin še vedno ropoče.
Tako neizrekljivo domotožno
voda poganja stope
in daje čutiti, da še ni odnehal
v spominu mleti in moliti,
čeprav ga že desetletja ni več.

Nekatere molitve so kot mehka
tekoča voda najbolj čistega
mladostnega hrepenenja.
Tako brezčasne so,
da ti naredijo veselje,
ko se jih iščoče srce oklene
in spremeni v razkošje časa.

Razkošatijo se travniki,
ki zaženejo vode
in te pomešajo s cvetovi v travah
in plodovi pod drevesi,
ki so ena sama molitev rasti.



ČAS TRGATVE

Bliža se čas trgatve.
Solzo na trtnem listu
je ogrnila sončna halja,
svetloba in vonj jeseni.

Očesa na grozdu
so popila vso roso.
Umite sanje na pecljih
gostijo ptiče
v modrih frakih
in kmalu bodo poplesavale
frnikole v brentah,
se v ustih topile
kot sladke karamele.

V sodih bodo vrele
svoj škrlat.
Dež bo tih
in postal bo mera za vino.

S čolnom so se odpeljala
poletna jutra po hribu
čez čas,
od setve do žetve,
od pomladi do trgatve.
Konec bo jeseni
in zemlji bodo pele ptice
svojo hvalnico.



BRSTIČNA LILIJA

Prišla sem prepozno.
Nihče mi ni povedal
tvojega imena.
Vedela sem,
da nekje moraš biti,
nakopičena in pomešana
s svetlobo.
Vedela sem,
da se pozibavaš
pred pogledom,
ki ga iščeš.

Nisem vedela,
da bi mi rada odštevala
svoj čas
in mi odlomila košček
sončevega žarka.

Koliko mojih skrivnosti
nosiš v sebi.
Prosila si za požirek
gorske vode,
medtem ko te je zapeljeval
veter in si tratila svoj čas
s čakanjem name.

Bila sem nekoč tvoj cvet,
zvezdasto živa
ob gorskem potočku
šumeče vode.

Na sebi nosiš
tople človeške barve
in tako si podobna meni
pod kožo in po prašnikih.

Prišla sem prepozno.
Ovenela si,
preden si občutila
mojo ljubezen.
Tako podobna sem ti.


Brstična lilija (Lilium Bulbiferum) je precej razširjena v slovenskih hribih; našli jo boste pozno spomladi in v začetku poletja nekje na nadmorski višini med 500 in 1500 m. Po obliki cvetov je najbolj podobna gojenim lilijam; na vrhu stebla raste več šestlistnih zvezdastih živo oranžnih cvetov (na mlajših rastlinah tudi samo po en cvet). Ob listih precej gosto olistanega stebla boste našli brstiče, po katerih je rastlina dobila svoje ime. Tudi brstična lilija je ogrožena vrsta, zato lepoto njenih cvetov uživajte le v naravi.

Foto: Ivan Pepelnjak -Zaplana.net

VEČER OB MORJU

Sonce, pojdi spat,
da slišim zvečer,
kako zna morje peti,
ko se z valovi
naseli v žejni skali,
odprtih ustnic.

V glasbi morja
ne slišim tujih pesmi,
le šumenje svoje krvi.
Slišim bučanje,
kako se val za valom
premetavata
in mi prigovarjata,
da kopičita sol v skali,
kot bi hotelo morje
vanjo naseliti modrost.

Pretakajo se mogočne vode
in utripajo v školjkah in kamnu,
škrge dihajo in vsaka kaplja
morja piše svojo zgodbo
o ljubezni do zemlje
in do obrežja, ki mu pripada.

Korala noče zaspati
po mojem merilu noči.
Zamaknjena strmim v temo
in žejna se dotaknem vala,
ki pride in mrmraje odide,
kuje svoj mir, oseko
in veslá v svoje premišljevanje.
Odtrgam se kot ladja od zemlje
in začnem kovati zrnca soli.

BREZLISTNI ZAPIS

V čigavih rokah je orodje usode,
sveta misel na rezilih vesti
mogočih razdalj vesolja?
Vsa sem ovita v suho dračje,
ki me za zidom zarašča.
Sem mar snov za njegov
brezlistni zapis?

Globoko iz svetišča vode
bo pognala jerebika
s svojimi pernatimi listi,
obložena s kobuli živo rdečih jagod
in iztegnila veje oblečenega telesa
v skrivnostno hrepeneče mehurčke,
ki so kakor krvna plazma.

Zaznala je zakon sonca,
in občutila, kako z izsušeno roko
trepljajo žarki človeka po ramenih.
Hotela je sočutno izreči na svoj način,
da nihče več ne prosi za dež
in da večni tok podzemne reke usiha.

Stopila sem k strugi in nabrala
rdeče oči ob rečnem obrežju.
Zelenečo dlan sem položila v travo.
Čakam, dokler me suša ne izpije.
Pijejo me cvetovi v vonjih in barvah.
Še zadnji vrč solz izlijem
na to suho krajino, kjer grlica
z rdečimi nogami gruli na jerebiki.
Nekaj vode je še v vsakem,
da razume njen pomen.

NEDELJA

Zatekli se bomo v cerkev,
izpraznjeno od vere,
polno grešnikov,
ki imajo na ustju jezika
prislonjeno razredčeno čustvo
in smisel, da častijo poslednji domicil,
ko pa ne poznajo niti bistva življenja.

Kdo pa so vsi ti,
ki so se zapisali kot kanon prsti?
Jih mar poznam,
sem tudi jaz del njih?
Na vseh šelestijo nedeljska oblačila,
slišijo se sakralni spevi
in mogočni glasovi orgel,
da bi prebudili vest.

Navdajajo me trenutki nebogljenosti,
ko strmim v vsa mogočna slikarska platna,
ki vstopajo v zavest.
Zagledala sem zbledelo sonce,
ki ga je načel čas med hladnimi zidovi.
Tla se kažejo z nekakšno mrzlo notranjostjo,
ljudje poškropljeni z moralnostjo
se vrtijo v spirali prhutanja in občutka,
da so z drsanjem cerkvenih klopi boljši
in da cerkev zapolni vse luknje značaja.

Dihanje je brezšumno. Tišina.
Suhi jeziki molčijo. Sliši se le neko momljanje.
Morda so to molitve, morda oddaljevanje,
ki kuje zarote in hkrati išče pota očiščenja.
V vsakem nedrju se odpira razporek v čas,
ki zaniha v slabo in dobro.
Srce je meja, ki izgovarja pravo molitev.

PONUJENE RAZSEŽNOSTI

Vse kar skrijem v pesem,
je tiho in brezglasno,
spi v kotičku pri svojem izviru.

V razpokah ometa se skrivajo
misli, ki grebejo izpod malte,
da bi se na zraku okrepile
in se zapisale kot besede.

Mnoge besede obvisijo tudi
na trnku in me hočejo dvigniti
kot težko ščuko iz vode.

Veliko krat me besede obvezujejo,
da ne razmišljam, kako globoko
sežejo tla pod mano in kako postanejo
besede nadomestek za obljube.

Misli iz mehke lipovine podpirajo
nežno šepetanje trtnega opornika
in se povezujejo v zlatorumeni grozd,
ki posluša sladke glasove in zori.

Nekatere besede odbijejo kot zvon
iz brona in s tem pokažejo svojo
nemočno notranjost.
Z udarci kemblja oznanjajo,
da se borijo in ustvarjajo obrambni zid
pred točo, gromom in viharji.

Ko se besede počutijo puščavnika
in se zavejo svoje samote,
utirajo nove izpovedne poti
in zlezejo izpod kamnitih klad
istrskega mesta, v katerem živim
in me listajo po knjigah,
dokler ne najdejo v njih
svojih avtoportretov
in jih prisilijo, da spregovorijo.

Neozdravljive blažijo bol,
ko se umestijo tam,
kjer je potrpežljivost doma.

Najraje imam besede,
ki se smehljajo začudene in prevzete
od lepote narave in dobrote ljudi.



ČUTEČE PRIZADEVANJE

Ko se spravimo k branju,
bi se morali počutiti,
da to delamo s posebnim namenom.
Besed ne puščamo samo v nebesih,
besede beležimo in jih polagamo v knjigo.
Besede sejemo v zemljo in kri.

Slike, podobe in dogodki se uglasijo
na našo dušo, ko jih spremljamo s srcem,
pripravljeni na opazovanje in sprejemanje
odtenkov z vidnim in zamaknjenim
očesom, ki razkriva grbavca.

Besede imajo vonj po človeškosti,
ko postanejo zračna bitja.
Metulji, sposobni slišati ptičje petje
in dojeti stiske divjih zveri,
zmožni slišati ječanje dreves,
ki jih veter upogiba in lomi.
Z dotiki kril razkrivajo tudi skrivnosti.
So limfa gozdnemu sadežu,
ko slišijo v njem koncertno glasbo
in čutijo božanje drevesa,
ko notranje luč zacveti.

Ko se spravimo k branju,
mu posvetimo ves notranji spomin
podob v vetru in dežju v žilah,
iz katerih raste rdečelistna bukev.
Besede imajo svoj razpon po meri
tistega, ki jih po duši razsute, izgovarja.
Mogoče so sočutje, usmiljenje,
mogoče so prehodne poti za molitve,
čuteča prisotnost bivanja,
mogoče so soba, v kateri rasteš.

UTRINKI OB MORJU

Stare pripovedke o morju pravijo,
da zna vetrič igrati na klavir valov,
medtem ko svetloba pleše
kot vilinsko bitje, lahkotno rešena
žgočega sonca in teže oblakov.

Plima dviguje morje v zrak
in pojoče kapljice notnih napevov
razgibavajo ribam mladost.
Kako prirojeno ganjene znajo biti,
ko spolzijo po mojem licu
in morje prireja vstajenju moči,
ki prihaja iz njegovih globin,
prave mogočne koncerte.

Tako svečano in vzvišeno
je blagoglasje teh zvokov,
zagledanih v sozvočje zvonenja
iz koprskega turna,
ki raste iz morja, kot bi vode
hotele sezidati stopnice v nebo.
Stopničasto teraso z dragocenostmi
iz svile in biserovine morske pene,
radost miline in viharjev prenovitve.

Ribiči so kot stebrički na kopnem,
na morju jambori s svojimi veslači,
ki se vzpenjajo po strmih flisastih terasah,
iščoči slasti med vinogradi,
oljkami in figovimi nasadi.
Po starih navadah si pripovedujejo
zgodbe o ulovu rib, pretrganih mrežah,
viharjih, vrveh, škripcih in regatah na obali.

Nek pretanjeni duh morja si je
nadel peruti galeba in se vznesen
primešal mehkobi jutranjega zefirja.
S košarico breskev stojim na obali
in poslušam Chopinov nokturno,
ki drami dušo in mi zasaja jambor v srce.
In kako poskakujejo ti rumeni sadeži,
kakor prihodi in odhodi belih jadrnic.































GALEBI

Jata galebov se je razpršila
nad vodno gladino.
Nekaj se je zgodilo
med nebom in zemljo,
kakor bi kdo položil krono
belih pernatih biserov
na modro ruto.

Tako premišljeno lep
je bil let, kot urez kazalca
v zlato rumeno sončno uro.
V ognjenih razdaljah
se je lesketal in pod njim
je razpirala knjiga bele liste.

Žarki se pomnožujejo med seboj,
kot bi hoteli spoduditi
belo bolnost uradnic,
da gredo na obalo,
kajti kmalu bo začel padati dež,
ki bo spral vse zlate barve
in veselje poletja.

POSEBNA DOJEMLJIVOST

Pretanjeni posluh za harmonijo
ima sakralna škrlatna krila
elegantnih lokov, ki se poganjajo
v stolp sredi ekvinocijskega viharja.

Stopim na prste in vzneseno strmim.
Mehke ustnice poljubijo koralno fuksijo,
cvetočo nad zelenim senčnikom,
ko ji uglašeni zvon poje Avemarijo.

Štrene oblakov z omoti hrepenenja
utrujeni valijo svojo težo
skozi neizmerno prostornino,
razžarjeni v plesu vetra,
prepleteni s pripovedkami o zvezdnih nočeh,
z voljo in instinktom skrbi za travne bilke,

Slišim njihovo dobrikajoče prišepetavanje,
da so zavest ljubeče pozornosti,
ko odžejajo lubenico in kačjega pastirja.
Čisto goli se prepuščajo smislu,
da operejo nebo z naletavanjem dežja.

Poševna ploha je pomembnejša
od ljubezenskih pisem,
sonce je pomembnejše od zdravil,
ki se prodajajo v lekarni.
Zmeraj znova odgovarjajo drevesa
s šumenjem, da dež in sonce opravljata
končni smoter življenja, ko plane želja
po tem razkošju iz njihovih korenin.


Z VESLOM V ROKI

Kakor bi brizgnil iz klarineta glas
v izviru Soče razpne se velika roža,
ki me skoz divje valove na listih boža
in nosi skoz nemirne globeli in tolmune,
ko gorskih trav dišave ob strugi trosi.

Žari v iščočem kamnu oko,
hladi ga vodna duša rože,
v skalah sneg topi,
v cinober zlati postrv.
Gorski svet po žilah ji šumi,
v zastrti roži tok deročih vod.
Še malo pa bom tam,
kjer star kolovrat prede in dviga pene
nad bregove, čez mahovje in trstičje
s pljuskanjem spominov.

Vreme je lepo. Odpravljam se na pot,
dokler mi dež obraza ne namoči,
Saj kmalu pljuskalo bo vse glasneje.
Trgam se iz sebe, da neko noč bi
v kajaku  z veslom v roki zaspala.

Nekaj malega veselja bi še rada užila,
požirek Soče ob izviru spila.
Sedela in čakala bi. Naposled našla sebe,
pogum za pot v talečem snegu reke.
Kakor beli konj zdrvel bo čoln
po brzicah reke in se dotikal ostrih skal,
jih gladil, mehčal in krotil bo zmaja.

Oh, saj ne morem umiti lista roži,
ki v belem siju plava kakor luna
in v svojem plodu raste iz mene.
Postala sem njen speči list,
ki mu kri noči umiva bolečino z obraza.

POZNAM …

Poznam tiha stanja trave,
zelene tišine in gibe ličinke,
ko vzleta metulj iz svoje bube
in roso, ki jo pijejo nevidne
pisave rož z njegovih kril.

Poznam veter, ki pleše po polju
in plimo vode brez obraza in spomina.
Poznam domove planjav,
obzidane s žgočim soncem,
še nerojene in neoblikovane sadeže,
ki jih nosi dež na zbolelo setev
in  razpokano zemljo.

Poznam zlate potešitve juter
in radosti večerov, ki se jim izročam
kakor odprta knjiga, ki jim stran utripa čas.
Poznam nepremagljivo hrepenenje
spomina, ki postane mera veselja
ob preštevanju obrazov, ki so prinašali
veselje čez prag mojega doma.
Poznam dež, ki mi je umival šipe,
ko so mi najdražji  in vrstniki umirali.

Poznam vračanja med srčne nevihte,
kapljice dežja, ki so nekdaj prasketale
skozi borove iglice in šumenje listja,
ko je odhajalo poletje in prihajala jesen.

Zaupam svojemu spominu,
da me bo našel tam, kjer leži zemljevid,
na katerega je življenje zarisovalo
čakre, ki so odpirale pretoke energij,
da sem s kroženjem telesa lahko
naredila mavrico in spletla most
med mojo in njegovo palubo srca.

RAST IN ZAHVALA

Po pustošenju viharja
sem spet začela rasti,
kot pomešana vegetacija
med različnimi pleveli,
ki so me hoteli zadušiti.

A vedno se izkaže,
kakšno močno rast mi daje
ta zemlja, v katero je bilo
vsajeno to moje telo
in kako odporna je moja duša.

Sonce vzhaja in me obišče
skozi veje platane,
ko mi oznanja nov dan.
Zvoki morja mi pravijo,
naj poslušam njihovo
pridušeno valovanje, ki pomirja.

Pravzaprav sem žalostna,
da se mi oglašajo tisti,
od katerih nisem bila odvisna,
saj me niso nikoli obiskali na moji
njivi, da bi skupaj iskali
zavetje pred temo.

Rada bi pomislila na vse tiste,
ki smo skupaj rasli,
pa so se zamislili in odšli.
Pomislila sem, da me je moral
vleči nek močan konj,
da sem orala to njivo,
v kateri se je zasejala
tako bujna rast.

Slišim glas, ki mi govori,
naj ne obtožujem srca,
ki mi je utripalo v rokah,
saj so ga prav selitve ptic
opogumljale, naj ostane.

Prepričanje,
da je vredno obdelovati njivo,
na kateri si zrasel,
prihaja že od dedov,
ki so mi izgrajevali značaj.
Sicer pa je moja kri veliko bolj
nagnjena k plimi kot k oseki.

Stojim na svoji njivi
in zadovoljna gledam drevo,
ki raste in se sploh ne meni,
da se je zasejala tudi ljuljka.
Bolj opazuje marjetice,
ki so zaživele z drobnimi
rumenimi očesi in prav lep bel
oblaček je pokril travnik ob njivi.

Tišina me pa spominja,
od kod drevo črpa vso svojo
moč za rast, cvetenje in sadeže.
Skrivnosti rastočega drevesa
pa so zaklenjene in prav nihče
ne more vstopiti vanje in tudi veter
in vihar ga lahko zamajeta,
ne moreta ga pa izruti,
ker drevo varujejo sanje.

Preden se bodo tisti,
ki so odšli, spomnili,
da bi me še kdaj obiskali,
bom tudi jaz odšla.
Življenje je že tako ustvarjeno,
da se kar naprej
zapuščamo in iščemo.

Drevo je darovalo cvetove
za sadeže in prihaja čas,
da se bo osredotočilo na rast
in se malo odpočilo po viharju.
Ob tem pa ne bo pozabilo
izreči zahvalo koreninam
za vztrajnost in moč svoje rasti.
Drevesa, ki tvorijo gozd,
so se srečala na mestu,
kjer kraljujejo tišine.

Z LJUBEČIMI ROKAMI

Prepusti se sončnemu dnevu,
ki te je objel z ljubečimi rokami.
Čakaj na večer, ne da bi meril
besede, ki ne morejo raniti sanj.

Kot glas gonga počivajo ptice
na vejah s stisnjenimi perutmi.
Sladki sadeži se spreminjajo
v govorico, ki je človeku draga.

Izrekajo se, kot bi sanjal mesec
v neomejenih količinah svetlobe
in oblikoval zaris odseva v ribniku,
ko spuščam vanj papirnate barčice.

Lahkotno se zibajo kakor želje, ki jim
verjamem, da so moje bogastvo.
Z bremenom svojih prividov
sem pozabila na pot, iztrgano vrnitvi.

Povsod je ostalo nekaj sanj,
kakor bi delila  lačnim kruh.
Kako čuteče sem sanjala za druge
mehko premikajoče sanje noči.

Skoraj sem odgnala vse besede
na pašo in jim slekla srajčke,
a pesmi mojih sanj so ostale
kot čreda drobnice nedotaknjene.

Diamant jim je zarezoval luč
in svetloba je zapuščala svoje sledi,
ki so se ohranjale kot neminljiva
in nezmotljiva pričevalka lepote cvetov

rojenih iz glasbe, kot zarekanje,
ki poganja letne čase naprej
in te pušča na milost in nemilost
luninim menam, ki slačijo ajdo s tebe.

DVA SOŠKA KAMNA

V malo škatlico
sem shranila soški kamen.
Nič drugega ne vprašam.
Tu imam sonce, morje in ljudi.
Sonce me boža in ogreje,
morje osveži in ohladi.

Kamen mi na dnu duše leži.

Zefir je razvozlal vrvi
in razpel jadra.
Čoln drvi, drvi.
Žene ga čas.
Zgneten je dan iz spomina.
Večno lizanje kamna,
ki zadržuje moj dih.

Razpiram se na morju
z belimi krili galeba.
Prijeten občutek za pozabo.

VSA PEGASTA ODZNOTRAJ

Res je, verjamem v ta košček
Beneškega trga v Kopru,
ko se zvrne sonce čez zvonik
in ko zdrsnejo žarki skozi tanko
tkanino moje bluze na kožo.
Tedaj odpenjam oči v nedrih
in vsa se razcvetim v magnolijo.

Spremenim se v belo jadrnico
in valovi prekrijejo moje boke
z jutrom in naslado vetra,
ki me žene naprej.

Vsa pegasta sem odznotraj,
kakor od sonca ogoreli val.
Kakor misel drsim po zleknjenem morju.
Sem nekakšen presežek sončnega veselja.

Z ženskimi zamahi plavam
po plodni modrikasti vodi
v slanem maternem trebuhu,
ki me povezuje s kopnim z nitmi placente.
Joj, kako visoko me je odnesel val!

Nepotešena drsim po modri aleji,
posejani cesti  z žarki brez semena,
kakor rojstvo na svilenih blazinah.
V takih presežnostih je lažje znoreti
od ljubezni in samotne kretnje, ki gladi.

Impresivna brez predaha plavam
po vseh morjih sveta, ujeta v telesu.
Vsa pegasta sem odznotraj
kakor od sonca ogoreli val.

VEČERI SE IN JAZ POJDEM…

Večeri dišijo po kamnu,
ki čaka, da pridem in zaprem oči,
ko bo metež ognjev noči
napolnjeval obnorelo nebo.

Noči zmorejo sprejeti oddihe,
spanec in goreče strasti,
ki pripadajo zvezdam.
Tiste redke dragocenosti,
obrobljene z gorečo belino,
ko se znoči in zagorijo večni ognji.

Prosojnosti zarisane v samoto,
ki prebudijo hrepeneče komete
in jaz sem med njimi srečnica,
da preštevam plamene utrinkov
medtem, ko drugi že spijo.

Sleherni sij svečave noči
ima svoj prostor odložitve,
da poišče mesečina svoj kamen
in sledi pokrite s škrlatom ljubezni.

Ponikam v kamen in med veje senc,
ki zarisujejo svojo dušo v prihajajoči
odznotraj, ki vzdiguje pogled.
Medtem obložim kamen s toplo kožo
zadržanega spomina, ki hoče
plesati sen noči z občutenjem poljubov
na zmehčani sivi blazini,
doživetje, ki ga potrebuje ob uri,
ko čutiš še mlado telo.


DAVNE ODSOTNOSTI


                             
Zgornje Jezersko, 15.6.2008

Bil je eden tistih dni,
ki jih odbiraš zase
in sonce te izbere,
da pokuka noter.

Odloži ti nekaj mirne sreče,
tistih topel nasmeh,
morda žarek ali dva upanja,
da te odžeja prebujeni sen.

Sprehodiš se po svežem
zraku in verjameš v sanje,
občutiš dih mladostne ljubezni,
naseljen v poznanih stezicah.

Poraščeno je pobočje
z rdečim rododendronom.
Občuduješ vsako potezo,
ki jo naredijo kobilice
na travniku, ko stopiš
na otoček ozare,
ki ga je obsijal svit samote.

Tu s stopalom začutiš korenine
svojega srca, nasloniš svojo
senco na zeleni kolobar
in jasno nebo ti umije poželenje.

Čopič riše struge spomina,
po katerem plavajo čolnički
s škržati, metulji in polži
med poljskim cvetjem,
ki ga je prelistal čas.

Razmnožujejo se nevidne
tišine in pahljajo davne
odsotnosti, ki so gori podarile oči.
Nekdo potrebuje tvoj nasmeh.
Zibajočo lastovko na žici
in vibracije njenega srca.

LJUBEZNJEVANJE

Ko ljubeznjuješ, te luč prekorači
skozi samotno drevo in vstopi vate
zeleno bleščeče vreteno dneva.
Z všitkom na peclju,
z zarezo počez, ki listì nasmeh.

Jerte so puhaste, zibajo zrak,
suite plesnega valčka noči.
Jutranje sonce ptico umiva,
na platani srebrnkasto poje,
vonj morja pozlatil je kožo soli
in trsje boža vrtno stezico.

Vitraž valov si barva srce.
Kuštra secesijsko divje
ženske lase in sanjari
zaspani bibavični tok.
Razkazuje razprte grudi,
med dojke ladjam pristan.
V očesu rdečo nevihto.






















Kaplje dežja drsijo po vratu,
ki ob njem sameva
svoj skriti drevesni namen.
Penis granata pečke razsipa
s svojimi velikimi očmi.

Precejam se iz bibličnih
pismenk v izrekanje,
kjer mi cvetenje odmerja uro
prihoda in odhoda.
Ta trenutek sem tu,
tipam neodpisani dan.


DANAŠNJI DAN

Nad obrežjem reke
se zibajo sence dreves,
oblaki praproti
in vonjave po lipi.

Jasen dan se mi ovija
okrog duše
in hoče biti mati.

Toplokrvno zeleno
bije drevesu srce.
S tihim glasom
se je razcvetel jasmin,
majnica zbuja dan
in mačja očesa
modre kukavice.

Današnji dan
je nekaj posebnega.
Naj ostane lučca
ta kraljevska begonija
v mojih očeh.

NIKOLI NISI NEPOVABLJEN



Ne morem razumeti modrosti dreves
in njihovih zatopljenih misli vase.
Kot mamutove kosti imajo debla
In krošnje se zeleno razživijo
v pomladanskem smehu,
ko posrkajo luč poletja
in poskrbijo s svojimi sadeži
za ljudi, ki jih niso nikoli videli.

Ko prideš z vetrom valujočih polj
v njihovo bližino, slišiš glasbo,
ki se razcveti v krošnjo in simfonijo.
V telesu drevesa mirujejo,
dokler jih veter ne vznemiri
in se srečajo z vodami.

Ko nanje pljuska dež in spreminjajo
senco v krogu svoje rasti,
se čisti duša človeku.
Cvetove in sadeže razvrstijo
v besede, ki odpirajo naravi nedra.

Ti sončno olistani ljudje stojijo
v nasadu, kot bi bili v gledališču.
V njih je več človečnosti
in neponarejene igre kot v ljudeh.









































V lesku ledene veje in zimske samosti
skrivajo govorico vode v ledenih rožah
in ko jih sonce po obredu božanja otopli,
črkujejo s kapljami svojo bolečino.

Drevesa nikoli ne pokažejo,
da nisi bil povabljen.
Sprejmejo te v svečanem oblačilu.
Za takšno življenje se odločijo,
da bi narava odgovorila na številna
vprašanja ljudi, ki iščejo odgovore.






























LUCIJI

Tako nežno,
tako nežno
se je čebela približala
in se dotaknila cveta,
ki se je odpiral.

Ni se menila
za mojo prijateljico,
ko je odletela s cveta.

Čebela je zagledala
razdišane lističe rože
v vazi svoje sobe.
Veter je potegnil skozi.

Na krilih je čebela
nosila ves pelod.
Prislonila se je na šipo
in se odpočila v zavetju,
zazrta v sence dreves
s starimi imeni.

Razgretega telesa
je plesala in krilila
na peclju spomina.
Vrtiček pisanih cvetov
je njena knjiga.

Za rožo je poskrbela
narava z dežjem
in s soncem;
za čebelo pa veter,
ki ji je omogočil
izhod skozi okno.

Zagledala je cvet,
ki je odprl svojo čašo.
Treba bo najti
skupni imenovalec.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

POGLED IZ MOJE DELOVNE SOBE NA BALKON

ODPRI JI VRATA

Ljubezen uteši lakoto v samoti,
ko zagori plamen,
ki sveti izven časa
in vodi nazaj v kraljestvo
geneze večnih ognjev.

Je nedotaknjeno čustvo
svetlobe z nihalom odsotnosti,
kadar jo oslabi tema.
Hlapi in razžarja ozračje
in ti ji moraš odpreti vrata,
da bo tudi vate prodrla.

Doseže te, ko ti da njen
topli žarek razumeti:
Vredno je živeti naprej!

V obrnjenem smislu
te postavi na začetek dneva,
kot da si se zaljubil v jutro
in zarjo mlade neveste,
ki ti prihaja zaljubljena naproti.

Stopiš korak naprej in vdihneš
njeno prisotnost. Prisluhni ji,
kajti ona je dolga pripoved,
ki ti govori o žametnih ustnicah.
Davni vetrovi so jo prignali k tebi,
da te objame in poljubi.

Uvodna stran  |  Bibliografija  |  Novo objavljeno I.  |  Literarni porton  |  Poezija  |  Proza
Genealogija  |  Galerija  |  Knjiga bralcev  |  Stiki in povezave  |  Slovenska imena mesecev  |  Kotiček za Slovence po svetu  |  Slovenec sem!  |  Raziskovanje nekega primera  |  O smrti   |  Blog I.  |  Današnja misel  |  Luske hibridne samorodnice  |  Aforizmi  |  Poglejte kaj je danes novega!  |  Objavljene vsebine od 1.4.2008 - 31.3.2009