Kod hodi pesnik neskončnega imena s svojimi dragulji?
Borut Petrovič Vernikov je pesnik, ki se povzpenja v višjo dimenzijo gibanja, kjer molk doživlja kot ritem dihanja, odmev med vdihom in izdihom pa ustvarja kobule belega cvetja in to se spreminja v rožnate dragulje, ki v najsubtilnejših niansah odsevajo izvire in potočke besed in metafor. V njegovi poeziji se z milino prepletata Eros in Tanatos.
Pesem »Biti tam, kjer je vse odprto« odpira dvomiselno razsežnost svobode, odklene dušo mrtvih vrat in sprosti iz kletke sveto ptico Ibis, da ta lahko gnezdi visoko na drevesih, kjer prisluhne skritim izvirom daru in zadiha čistino samote. Prapoljub simbolizira sonce in večnost. Tu se začne lastna pustolovščina pesnika, ki mu sledi fragmentiranost jezika, ustvarjalni navdih in prebujenje. Pesnik je našel nov dom, tu hlasta po nasladnih delirijih, ki polagajo pesniku pero v roko, mu šepetajo besede, razvnemajo domišljijo, naselijo ga s svojo nesmrtnostjo in mu rišejo sanje, sliko brez okvirja v nevidni hiši polni živih zvezd in mrtvih ran. Onstran smrti se zrcalijo najsubtilnejši odtenki barv, ki stanjšajo čute bralca na najfinejše nitke, na katerih cingljajo vzvišene male cvetlice, kakor lučce s svojim pomenom /Naj zvezda se prižge v molčeči krsti/ naj odpre se roža v grobu zakopanem/ naj svetloba vstopi v senco/ naj senca razprši se v tisoč kapelj/naj padejo na grob pozabljen/naj popijejo spomin na greh /Naj lunin žarek zadremlje v očeh…/ Oh naj molk med vdihom in izdihom pesem prebudi/.
Ptica Ibis je bila v starem Egiptu sveta žival in pesniku simbolizira svobodo kot svetost življenja, odprtost, brezmejnost, ptica na svojih belih krilih nosi pesnika v prvinsko zibelko, kjer pojeta v božanskem stanju svojo večno pesem.
Njegova poezija je prekrasna, pravi biser, predigra bogov tam, kjer je vse odprto za pesniške sladokusce. Borut Petrovič Vernikov je pesnik spoznanja in mojster metafor. Izhaja iz knjižne tradicije in filozofsko estetske literarne doktrine, ki mu je izoblikovala ostro videnje in tenkoslišnost vsake izrečene besede. Metafore imajo močno in trdo vez med besedami in mislimi; čutne in čustvene komponenete ter kultiviran jezik so pesnikove odlike. V ospredje stopajo prvine romantike in hkrati tudi realizma. Ko sem brala Borutove pesmi, me je navdih sunkoma potegnil za rokav in mi velel, naj napišem nekaj svojih misli. Pesniku sem hvaležna, da je to lepo poezijo podelil z nami.
Besede zvenijo poetično miloglasno, kot bi igral na liro in hkrati ohranjal ravnovesje med bolečino in zadrževano žalostjo. Pesmi so odsev razčlenjenosti bogatega duhovnega doživljanja. Črna in bela barva se prepletata in izrisujeta svojo neločljivost . Iz vrelca iztekata življenje in postulativna razsežnost smrti. V magnetnem polju moralnega prostora, je pesnikova poezija nasledek neposredne življenjske izkušnje, ki se išče v človeškem absolutu prijateljstva, v popolni predanosti usodi in resignaciji, ki je hkrati dar spoznanja, je silna in konstitutivna v iskateljski svobodi /Odšel si v votlino vil, prijatelj z neskončnim imenom/ Odšel si v Votlino vil/da bi mi pošiljal svetlobo njihovih oči/da bi jo vrezal v temno reko/.
Smrt pomeni pesniku utelešenje razsvetljenja in vstajenje, ponovno združitev duše s telesom. Poezija razkriva estetsko resnico, ubeseduje čustva z moralno in intelektualno dovršenostjo. Pesnikove poezija je zrcalna podoba zgodovinskega časa, v vsej svoji eksperimentalnosti aludira na izkušnjo prehojene poti /Vsakdo hodi svojo pot/ od zibelke do mirovanja/od bedenja do spanja/od sanj do spoznanja/. Veliko razmišljanj o ugankah življenja je naseljenih med vrsticami, spoznanje je zadnja beseda v duši, ki odpre pogled nazaj in izpoje svojo bol in slast v dopolnitvi življenja. Potopis se spremeni v fantastično metafizično potovanje, v bogat domišljijski svet. Zaznava bolečine je izražena kot izkušnja z intuicijo romanja v velike skrivnosti, premočrtno potovanje širokih miselnih razsežnosti /Življenje je kakor sled stopinj v snegu/ odhajajočih v Skrivnost/. Ne smrt, temveč življenje je za pesnika velika Skrivnost.
Na etični ravni prihaja poet v eksistencialne mogočnosti doživetji, išče vrednost človeka in se vključuje v njegov socialni prostor. Ideje in motive išče /v kapljah spomina, ki drsijo v strugo besed/. Sprašuje se /ali beseda sploh še lahko zaceli/, svoje hotenje in prepričanje tematizira s pogovorom z nekom, ki je že bil v Peklu. Pretekli čas je postavil pesnika med bivanjske probleme, z zavestjo, da je vse absurdno /Kdor je videl črno skalo polno mrtvih rož na jasi/ve za mrzel nož zabit v čelo sonca/.
V poeziji izbira smer, ki je estetsko in življenjsko najbolj zrela in plodna, veliko je doživljajskih vzporednosti. S poezijo pelje bralca v realistično pojmovanje utelešenja višjega stanja, sledi literarno pesniškemu estetskemu konceptu, brezpogojno je podrejen naravnim načelom svojega moralnega etosa do življenja, ki ga doživlja na ravni svoje intimnosti kot veliko Skrivnost. Z veliko subtilnostjo sintetizira svoj alegorični spev o ljubezni, ko govori: /Slišiš Vate sem vstopil/tiho komaj slišno kakor šepet belih brez/čutiš Vate sem vstopil ta trenutek/ da prav ta trenutek/ko piješ te čudne verze/Zaplešiva po zrcalu reke brez dna/naj veter zapoje pozabljeno pesem/.
Subtilen odnos do vsega stvarstva pesnik izrazi v verzih s posvetilom roži srca:/ Vsakdo vstopi v spomin rože v srcu/ ki raste v nebo duše/skrite za sedmimi pečati/Vsakdo pije vodo zemlje/s korenino svoje rože/Kdor jo utrga/premakne zvezde s tečajev/.
Pesnik se nostalgično vrača med spomine v globine preteklosti, vendar žalovati za njo ne sme, spoznanje je popolnejše, bivanjsko bolj dovršeno. Čustva so tako tiha, tenkočutna, subtilna, kakor bi hodil po prstih, preden bi potrkal na srce s svojimi stihi¸ sledi dopolnitev, resignacija /Greva greva ugasniva temo poljubiva ugriz/Naj procesije pred Egidinim oltarjem obnemijo/naj svečeniki mrtvorojenih Stopnic onemijo./
Eruptivno stanje hrepenenja opeva: /O prijatelj moj z neskončnim imenom/ki ti pojem to čudno pesem /zapleši s hrepenenjem/Naj belo cvetje prebudi živo sliko brez okvirja/naj jata ptic prekrije senco mrtvega drevesa/naj se reka izlije v izvir.../ sledi osvoboditev, ki mu vlada prvinskost narave, /naj se reka izlije v izvir/, torej življenje naj se premakne nazaj na začetek, vsaj preko spomina, kajti človekova individualna vrednost zavedanja prinaša veliki mir, pogum in novo upanje. Vsak dan je nov začetek.
Pesnikova poezija se strne v kompozicijsko celoto. Jezikovna moč dominira in plemeniti. Čudovita poezija, visoko na lestvici pesnikovanja. Esenca duhovne moči, vserazsežnost duhovne in etične pesniške fiziognomije, iztisnjeno srce iz blokade in utesnjenosti, ki ju porajata sodobni čas in družbene razmere /Tam nekje kjer samota reže dih/samo tam se plete kita iz Belega cvetja/Le vdih tihi vdih srka težo kamna/Nosiš jo do zadnjega koraka/do trenutka ko nihče te več ne čaka/do izteka nemega kazalca ki na uri kaže čas.../ Pesnikovo sporočilo bi lahko razumeli tudi tako, da utopična črna sestra res pride nekoč, vendar bremena je treba prenašati vztrajno in pogumno, do zadnjega trenutka življenja, tudi v osamljenosti je treba najti svoj trenutek samotnosti, ki omogoča poglobitve v molku, kajti pesnik se zaveda, da žalost in veselje ležita skupaj v isti postelji in nikoli ne veš, katero od niju se bo prvo zbudilo. Resignacija nad stvarnostjo se iz malodušja seli v poezijo, vendar življenje je vredno živeti, ga spoznati in izpeti do njegove dopolnitve.
V Pesmi »Biti« izraža pesnik svojo nemoč in žalost sredi družbenega prostora/ Biti v ranjeni deželi ob ognjišču ki ugaša/pod krošnjo zehajoče lipe ki ji ni mar/ za jate odletelih ptic.../
Biti v pogledih utrujenih oči kjer poljub umira...Pesnik problematizira odtujenost, alienacijo, ki jo je sedanji čas zarezal med nas. Opozarja na aktualne probleme časa, na izgubljeni mir in starožitnost.
Imamo tisoč in en razlog, da se ob Vernikovi poeziji srečamo z izročilom popotnika nezemeljskega in hkrati tako zemeljsko človeškega, ki je lastno le njemu, ki ga je poezija globoko zaznamovala na poseben način, barvito s številnimi izpovednimi členskimi sintagmami, nam pa dala slovensko čutečo pesniško dušo in čudovit užitek ob branju teh lepih stihov. Sam o sebi izpove: Da pesniška beseda s svojo simboličnostjo meri onstran same sebe. Čutim, čutim neizrekljivo, neizrazljivo substanco večne, zunanjim očem nevidne reke življenja.
Pesnika spoznamo tudi kot esejista v vsaj njegovi humani razsežnosti in zavzetosti za spravo ideološko sprtih strani, z jasno družbeno psihološko koncepcijo enotnosti, miru in medsebojne prizanesljivosti. Človek razpolaga sam s seboj in razpolaga z nezavedno močjo svoje volje, zato se moramo truditi za medsebojno slogo, ker nimamo druge domovine kot to in vredno se je potruditi.
Ko sem prebrala recenzijo Borutove poezije, ki jo je napisala dr. Tea Štoka, me je prevzelo veselje, da so bili njegovi stihi deležni tako poglobljenih, ubranih in izbranih misli. Izražam vse svoje občudovanje in globoko spoštovanje do njegovega pesniškega opusa, ker piše z zagnanostjo duha in subtilnostjo iskalca melase, s katero bi napolnili vse votle in zamrznjene prostore sveta, kjer ni poezije. Brez poezije ni mogoče živeti. Poezija je naš siamski dvojček. Borutova pesniška govorica je vzvišena sublima prehajanja v tempelj božanske zgoščenosti, misli in občutij.
Svet je zares majhen recenzentko dr. Teo Štoka poznam, je Koprčanka. Odlikuje jo izjemna razgledanost po slovenski in svetovni poeziji. Prijetno me je presenetila s svojim panoramskih pregledom slovenske poezije s knjigo »Prevara ogledala«, ki jo je izdala Založba Mihelač, 1994. Njeni eseji ponujajo uvid, da je v dobi radikalnega spoznanja in ontološkega dvoma resnico mogoče zaslutiti le v varljivi podobi, ki jo svetu nastavlja ogledalo poezije. Eseji so napisani v zgoščenem in izbrušenem slogu, skoz moč interpretacij se vidi, kako je poezija lahko krhka.
OBRAZ NAŠE MODERNE, VLADIMIR GAJŠEK
Iz spletne strani Locutio sem povzela osnovne biografske in bibliografske podatke o Vladmirju Gajšeku in pesmi, s katerimi se je predstavil na tej spletni strani. Rada bi ga potrepljala po ramenu in mu rekla, da sem vesela, da sva se spoznavava po literarni besedi.
Oh poezija, najbolj izviren, neizčrpen in spopolnjen domišljijski svet, drugačnost, ki se kaže kot ljubezen in velika moč. Pesniki se ne moremo spremeniti v molk, evokativna zmožnost in vest nas sili, da se odzivamo in delujemo, da se globlje posvečamo ljudem, stvarem in dogodkom in tako zadovoljimo mnoge literarne okuse – klasične in moderne, ki iščejo svojo oporo v sporočilnosti duha.
Študiral je primerjalno književnost in filozofijo (Filozofska fakulteta v Ljubljani), bil pozneje urednik pri Tribuni in Katedri, Dialogih (1983-1987). V šestdesetih letih je doživel po odvetniški ovadbi treh škofov sodni proces zaradi objave pesmi »Sveta družina« v Tribuni. Bil je obsojen in na drugem procesu oproščen. Konec osemdesetih let se je preselil v Ljubljano. Med drugim je urejal revijo Luwigana in potem Intely Way. Je član slovenskega PEN, nastopal je na številnih prireditvah v državi in po tujini. Objavljal je po vseh slovenskih literarnih revijah. Živi v Ljubljani kot samostojni pisatelj. Ureja časopis Gibanja za pravičnost in razvoj.
Publikacije:
PESMI, Založba Obzorja, Maribor 1967
POEZIJA, Matica srpska, Novi Sad 1967
DEŽELA NOŽEV, Cankarjeva založba, Ljubljana 1970
DALJNA TEŽIŠČA, Založba Obzorja, Maribor 1971
AMFIONOVA PLUNKA, Odsevanja, Slovenj Gradec 1973
BELI LISTI, Založba Obzorja, Maribor 1974
IKAROVO PERJE, roman, Založba Obzorja, Maribor 1980
PARODIJA: ZA ARTHURJA ADAMOVA IN NJEGOVO LA PARODIE, drama, Radio Slovenija, Uredništvo igranega programa, Ljubljana 1991
AFORIZMI O TEBI, O TEM IN ONEM, Mondena, Grosuplje 2002
VORONEŠKI ZAPISKI, proza, samozaložba, elektronska verzija, Ljubljana 2002
GROZD, pesniška zbirka, Mariborska literarna družba, Maribor 2003
KOCBEKOV FORUM, samozaložba, elektronska verzija, Ljubljana 2004
FILOZOFIJA 2005, samozaložba, elektronska verzija, Ljubljana 2005
Na sliki Vladimir Gajšek s prijateljem Janezom Drnovškom, predsednikom Republike Slovenije
Vladimir Gajšek pove o sebi, da je glavni in odgovorni urednik spletne postaje resnice, e-revije INTELY WAY, direktor Umetniškega združenja Luwigana Ljubljana in INTELY WAY, Ljubljana, Slovenija, glavni in odgovorni urednik Časopisa Gibanja za pravičnost in razvoj. Je član Društva slovenskih pisateljev, član slovenskega PEN Kluba, (so)ustanovitelj Društva za naravni zakon, jezikoslovnega Kopitarjevega društva v Ljubljani, H(eraldično) G(enealoško) V(eksiloškega) društva Slovenski ščit, Umetniškega združenja Luwigana Ljubljana, urednikoval in sodeloval je v študentskem časniku Katedra v Mariboru in Tribuna v Ljubljani, v slovenski reviji za kulturna vprašanja Dialogi, bil je član Glavnega odbora Borštnikovega srečanja slovenskih gledališč, direktor študentskega gledališča, prav tako je razstavljal olja, akril, akvarele in grafiko v Ljubljani, Mariboru, Parizu idr. Z esejistiko in publicistiko sodeluje občasno v dnevnem časopisju, v kulturnem programu slovenskega radia in v revijah. Doslej je izdal vrsto pesniških knjig in dve knjigi proze, zlasti je bil odmeven roman Ikarovo perje, roman o čudežih in čudakih. V slovensko pesništvo je vpeljal haiku in tanka pesništvo. Prevajal je hrvaške, srbske, ruske, francoske, belgijske, avstrijske, nemške, švicarske, italijanske in druge pesnike in pisatelje. Prav tako sodeluje na domačih in tujih književnih nastopih ter strokovnih simpozijih. Prispeval je med drugim razpravo Država, narod, manjšine v knjigi Slovenec sem, v študentskem zborniku pogovor s prijateljem, študentskim poslancem Tonetom Remcem, jezikoslovno študijo Jernej Kopitar in naš čas.Je učitelj ustvarjalne inteligence, pesnik, prozaist, esejist, prevajalec, urednik, pisec jezikoslovnih, psiholoških, socioloških in filozofskih študij, književna kritika, književna teorija, književna zgodovina, likovna kritika, umetnostnozgodovinske študije, gost predavatelj na tujih univerzah in kulturnih ustanovah, urednik in sodelavec v mariborskem študentskem tisku Katedra (kulturni urednik, začenši leta 1962/63) in tu v književni prilogi Obrazi - uredil in prevajal Svetovno pesniško antologijo, v ljubljanskem študentskem tisku Tribuna, v slovenskih in tujih kulturnih revijah: Nova Obzorja (Maribor), Dialogi (Maribor, urednik), Znamenja (Maribor), Odsevi (Slovenj Gradec), Nova mladika (Maribor), Likovne besede (Ljubljana, urednik lektor), MARS (Ljubljana), Naši razgledi (Ljubljana), Sodobnost (Ljubljana), Problemi (Ljubljana), Prostor in čas (Ljubljana), Kaplje (Idrija), Celovški zvon (Celovec), Zaliv (Trst), Obrazi (Celje), Rodna gruda (Ljubljana); v dnevnem tisku (Dnevnik, Ljubljana, kulturna rubrika in feljtonska priloga, Večer, Maribor, kulturna rubrika in feljtonska priloga), v tedenskem tisku TT (Ljubljana), 7D (Maribor) in tovarniškem tisku (Skozi MTT, Maribor, Glasilo ELKOM, Maribor, Skozi TAM, Maribor); v prvem slovenskem študentskem satirično-humorističnem glasilu Težka sapa; sodeloval v književnih in kulturnih oddajah Radia Maribor, kulturne oddaje, in Radia Ljubljana; član v ustanovnem in Glavnem odboru Borštnikovega srečanja slovenskih gledališč v Mariboru; sodelavec uredništva književne in kulturne revije Bagdala (Kruševac, Srbija /objavil Bajalice v srbskem jeziku/).Po znanem členu »verbalnega delikta« kazenskega socialističnega zakonika so 19-letnemu pesniku Gajšku škandalozno kot študentu Filozofske fakultete sodili zaradi pesništva na montiranem sodnem procesu v Ljubljani, ko niti profesor primerjalne književnosti Dušan Pirjevec ni smel podati ekspertize, na drugem škandaloznem sojenju je bil Gajšek, kljub umazanim lažnim obdolžitvam, oproščen sodbe. O sojenju se je razpisal svetovni tisk, Gajšek je bil intervjuvan primeroma v nemškem Spieglu, pogovarjal se je s književnikom Hans-Petrom Rullmanom, za pesnika so se zavzeli sicer levi in desni intelektualci, od Edvarda Kocbeka ali Ivana Mraka do Dušana Pirjevca, Hermana Vogla, Dimitrija Rupla, Ivana Potrča in širše, od praksisovca Milana Kangrge do Avgusta Krkleca, Grigorja Viteza… na Hrvaškem in Oskarja Daviča, Desanke Maksimović idr. v Srbiji…Vladimir Gajšek je bil vodja Tretjega odra Drame SNG Ljubljana in vodja Študentskega gledališča v Mariboru.
Patenti in objave
V slovensko liriko je Vladimir Gajšek vpeljal japonsko obliko tanka oziroma haiku posništva.Med prvimi je ustvarjal tako imenovano »poetografiko« - med drugim je razstavil letristično pesništvo kot poetografiko na mednarodni razstavi INTART v Ljubljani.
Prejete nagrade
Prešernova nagrada v Klasični gimnaziji Maribor,
književna nagrada Mladine, Ljubljana
Pesništvo
POEZIJA
Izbor pesmi, izšel v založbi tudi srbsko, pri Matici srpski v Novem Sadu… - pesmi so bile napisane v letih 1960 do 1965 in tvorijo mladostni izraz genija; prevod: Jasna Melvinger, umetniške č-b fotke: Slobodan Andrejević, Matica srpska, Biblioteka - Prva knjiga 47, 46 str., ilustr. , Novi Sad 1967
PESMIZaložba Obzorja, naslovnica: solarizirana fotografija: Dragiša Modrinjak, retuša: Janez Vidic, Maribor, 1967POSVETITEVAlojziju Grozdetu in mučeništvu Pretanjeni verzi, da iz križa zraste jezik…
GLAS IN KLIC
Mehka sonetna, v globinah duše rimana poezija: glas vesti, klic življenja.V pesniški zbirki je objavljen prvi slovenski palindromni sonet Oko…
AMFIONOVA PLUNKA
- sonetni venec je mladostno pesniško delo, ki sega v jedro slovenskega pesniškega modernizma - ker je Amfionova plunka kot harfa pesništva napisana brez interpunkcije, dodatno spreminja notranje večpomenskemstrukture in večplastne pesniške smisle; tudi tokrat je Vladimir Gajšek pokazal, da je v globini srca klasik, vendar ne »filozofira« pesniško in ne moderira modernizmov v slogu privajenih pesniško ignorantskih preobratov, narobe, izza jasne pesniške govorice se odkrivajo skrivnostni prostori Resnice, Lepote in razsežnosti evropske ter svetovne lirike. Amfionova plunka že sama po sebi pomeni čisto liriko, glas sonetnega petja v času, ki se je izogibal na eni strani rime, češ da gre za nekakšno krščansko zaostalost, še bolj pa klasične ali tragiške tradicije, češ da je slednja v času avantgard politično neuporabna… - še bolj je bila moteča pesniška beseda brez ločil… Sonetni venec se vendarle navezuje na Prešerna z magistralami Jaz sem ta Amfíon, sicer pa na sonetiste od Danteja in Petrarce izza dolce stil nuovo naprej, vse do Srečka Kosovela ali Franceta Balantiča. Gajšek je v sonetnem vencu Amfionova plunka ves pesnik, je lirik, ki ga zanima tragos sveta in svetost tragedije - naposled tudi v slovenstvu…
BELI LISTI
Vladimir Gajšek je prvi slovenski haikuist v domovini. Haikuje je objavljal v gimnazijskem glasilu, ko še bralstvo ni niti slutilo, da bi se kdaj utegnila razmahniti ta japonska pesniška forma čez svet. Tudi v zbirki Beli listi je objavljen satorični obseg haiku in tanka poezije.»V tej strukturi pa je najprej zaobjeta izvirnost Gajškove lirike. Zbirka je izpeta po poetičnih načelih skrajne racionalnosti, skrajne varčnosti z govorico in besedami - tudi skozi formomse tako prebija do čistega neobremenjenega liričnega trenutka.Pogosto sestavlja dovolj komplicirano metaforo in metaforični sklop samo nekaj besed, ki so vsaka zase pesniški stih; v njihovi sonornosti in ritmu je dovolj pesniške energije, tako da ustvarjajo metaforično barvitost. Gajškova lirična struktura se je verjetno inspirirala ob japonskem kratkem verzu, vendar je njegovo togost in neponovljivost dovolj ustvarjalno preoblikovala in razširila,« je zapisal leta 1974 slovenski kritik Mitja Mejak med drugim v Gajškovo pesniško zbirko. Izvirna in čista poezija…
Beli listi, spremna beseda: Mitja Mejak, Založba Obzorja, 120 str. , naslovnica: Zmago Jeraj, Maribor, 1974
DEŽELA NOŽEV: Cankarjeva založba, v Ljubljani, 1970, 90 str. , naslovnica: Jože Tisnikar /Tisnikarjeva prva knjižna oprema
Pesniška zbirka Dežela nožev je zaznamovala slovensko sodobno poezijo in doživela tudi prevode v odličnih revijah, med drugim tudi v reviji Forum… Zbirka je prevzela mlado generacijo pesništvaPokrajina noževa - prevod v hrvaški jezikMed jugoslovanskimi književniki je Vladimir Gajšek zaslovel v svojih »kosovelovskih« letih ali v svojih »rimbaudskih« letih kot tisti »strašni dečko«, ki so mu vsi občudujoče priznali pesniški genij. Ker je svojo prvo pesniško zbirko POEZIJA izdal Vladimir Gajšek pri Matici srpski v Novem Sadu dvojezično, je že navezal stike mednarodno: tista prijateljstva so bila ustvarjalno humana in tvorna, niso se navezovala ne na politično ideologijo ne na vero, niti na meščansko poreklo in ne na ljubezni… V Mariboru je pesnik Gajšek prijateljeval z dr. Matetom Šimundićem in mu je ob političnih, komunistično ksenofobnih napadih, ko so hoteli profesorja streti, tudi pomagal. Z dr. Šimundićem sta razpravlajala o sodobnem tedaj domačem in tujem jezikoslovju, o pomenu akademskega poklica, celo o dr. Franju Tudjmanu in o »maspoku« (masovni pokret), tudi o hrvaški literaturi… Prijatelj dr. Šimundić je tudi oskrbel prevod Gajškove zbirke DEŽELA NOŽEV s spremno besedo v reviji Forum (JAZU).
URE NOČ IN DAN
Redukcija verzov, redukcija besed, vse kitice so decime. Zaokrožena pesniška zbirka nokturnov je bila zaokrožena z letom 1986.DALJNA TEŽIŠČADaljna težišča, 109 str. , Založba Obzorja, Maribor, 1971
GROZD
sonetna zbirka, Mariborska literarna družba, 83 str. , Zbirka Svetlin - 30, spremna beseda: Marjan Pungartnik, Maribor, 2004
Proza
ABECEDNIK A-Ž-A ali POVEDKE, otroška proza, tukaj je zbirka petdesetih zanimivih,a tudi poučnih ilustriranih pravljic, povedk za otroke in otroke po duši! Od A do Ž in od Ž do A te abecednik popelje v očarljivi bajni svet, kjer se srečaš z vse vrste zgodbami, pustolovščinami, čarobnimi bitji, z živalmi, ljudmi in drugimi junaki… Doživite in podoživite - dajte domišljiji duška!
KAJ TI POVEM, otroška prozakaj ti povem na začetku, povem ti kaj na koncu, ne res, kup pravljičnih in drugih zgodb, pa še pesmice povrhu, takšne zgodbice o kraljestvih, o junakih in sreči, da se ti srce smeje! Kar beri, otrok, pa tudi ti, ki si odraslo otroški, ne pa otročji! To so življenjske pripovedke, pravljično čisto zares!
Slovenske - zlate - pravljice, (France Bevk, Vladimir Gajšek, Ferdo Kleinmayr, Darja ijn Marek Lenardič, Gustav Strniša), Libro, 129 str., ilustr., Lukovica, 1996
Kratka proza
ZGODE - prozna besedila Vladimirja Gajška, ki zadenejo - v živo! tudi pesmi v prozi. Poetika postmodernizma se preliva v pripovedi o človekovi stiski in v povesti o vesti… Zgode vsakdanjih slovenskih “junakov” v različnih okoliščinah in okoljih. Fantazija, prelita v realnost…
EPI - Prozno poetični pastiši, kakor je avtor naslovil kratko prozo, ki niha med črtico, vinjeto in zapiskom, govorijo o moderni življenjski »mitologiji« in razočaranju. Stilistika in poetika kratkih proz je življenjsko podložena s kritičnostjo in ostrino povédi - tukaj je ocean slovenstva… Epi: znak za pesnitve in diagnosticirano božjast.
ONA JE TUKAJ - ŽENSKE PROZNE GOVORICE V DUŠIje nanizala Ana Rak od A do Ž…, za razliko od cankarjanske ali šeligovske ženske podobe so tukaj ženske predstavljene v različnih poklicnih situacijah, osebnih hrepenenjih, v intuitivnosti, a tudi v ekstazah, pa naj gre za hčerinstvo, materinstvo, vdovstvo…
Romani
IKAROVO PERJE, roman o čudežih in čudakih, Založba Obzorja, 814 str., Maribor, 1980
VORONEŠKI ZVEZKI posvečeno ruskemu in slovanskemu pesništvu - roman govori (1) o izgnanstvu vélikega ruskega pesnika 20.stoletja Osipa Emiljeviča Mandelštama in žene Nadežde v Voronežu, (2) o tamkajšnjem obisku pesnice Ane Ahmatove in (3) o pesnikovem izginotju v sibirskem gulagu kot v Dantejevem Peklu.- Roman se konča s Heideggrovim končnim vprašanjem - Se razodeva čas sam kot horizont biti? -
Aforizmi
AFNO-RIZMI AF-NOR-IZMI
Kratek in bliskovit domislek tudi za tiste - ki mislijo dolgo in se jim bo zablisnilo morda pozneje. Različna in mična zanimiva področja življenja! Od dvonožne afne do norca = aforizem!VMESNIKI OSTROPERESNIKI
Aforizmi v verzih so verzirani: d Aristofana do Molièra - da ne bo zamera,od Cervantesa, Blaisa Pascala do Fernanda Arrabala,od Lichtenberga do La Rochefoucaulda kot stikljiva šaljiva šoja,od Karla Krausa, Gabriela Lauba do Leca kot leca,od Petana do Gajška kot Aristo Fana,od Ringbauerja, Kadmusa, Fredija do Cimermana -so aforizmi verzirani…
AFORIZMI V MEDIGRI
Če med nami niso v kletki tigri - so misli in aforizmi v medigri.
ŽELA
Kaj te je pičilo, da te ni uničilo?
AFORIZMI O TEBI, O TEM IN ONÉMAforizmi o tebi, o tem in oném: mešanica aforizmov ali miscellanea, spremna beseda Ivo Frbéžar, : Mondena, 83 str., Grosuplje, 1998
Esejistika, publicistika
ESEJSKO PETEROKNIŽJEnanizani naslovi: 1. Vmesniki in miške 2. Izhod in izhodišča, stroj in koren 3. Beseda in celo število svetosti 4. Kiborgi in Gödlov izrek 5. Seznamsko poljeGajškova esejistika govori o času in svetu, ki se je iztekel po »postmoderni« v nove kulturne in duhovne razmisleke o biti in bivajočem…
FILOZOFIJA 2005 [Elektronski vir], vsebuje tudi: Friedrich Nietzsche – Jutranja zarja/ Morgenröthe,
Ljubljana : samozal., 2005, 1 optični disk (CD-ROM) , barve , 12 cm
KOCBEKOV FORUMje svojevrstna javna kulturna slovenska in evropska konferenca v spletno globalnem smislu, ko gre za slovenskega pesnika, urednika, dnevničarja - memoarista, prevajalca ali odstavljenega jugoslovanskega funkcionarja Edvarda Kocbeka , ki se ni hotel ne mogel izneveriti krščanstvu, podobno kot ni mogel po dialektični metodi v svoji generaciji zanikati vpliv marksizma in leninizma v tvegljovsti krščanskosocialističnih ali personalističnih soočenj z vero, upanjem in ljubeznijo. Edvard Kocbek je bil samostojna umetniška in velikopotezna oseba, ki se je zavzemal za svobodo vseh in za uresničenje medčloveško civilizacijskih odnosov v kulturi in eksistenci. Ob 100-letnici Kocbekovega rojstva v letu 2004 je tudi Kocbekov prijatelj Vladimir Gajšek kot slovenski poklicni književnik prispeval nekaj zgodovinskoodzivnih utrinkov ali odgovorov na odprta vprašanja o osebnosti in delu Edvarda Kocbeka…Kocbekov forum, Elektronski vir, 1 el. optični disk (CD-ROM) : barve , 12 cm, INTELY WAY, Ljubljana, 2004
NEVIDNI LJUDJEspregledani, prezrti - so med nami, ugotavlja v prijateljski knjigi Vladimir Gajšek, ko piše - zapiske ob rob, o telesnem, duševnem, duhovnem in socialnem obrobju posebej in analitčno - ugotavlja rob, alternativa oblasti - zahteva mir na svojih obrobjih in čez - se povratniško postavlja ob rob z borbo - sezavzema za socialno upanje in ljubezen - členi socialo IN državo - prepozna nekoristne, cenene, odvečne in osrednja obdrobja - pokaže na kataklizmo onesrečenosti, tudi na mamilarje, - se vprašuje ali obstaja socialna pravičnost? - odružblja smotrno socialno delo, socialno pomoč in samopomoč - opredeli mizerijo tubiti - diagnosticira revščino v času centralizmov in demokratizmov - izriše obrobništvo na robu preživetja ali populacijsko politiko - se zanima za slovensko jedrno družino in standard…
JERNEJ KOPITAR IN NAŠ ČAS, Jezikoslovna študija - Kopitarjevo društvo, 40 str., ilustr., Ljubljana, 1990Ivan Mrak, Sinovi starega Rimljana, Življenje - karneval, / Rimbaud - Verlaine, spremna študija: Vladimir Gajšek, Založba Obzorja, 117 str. , Maribor, 1984
Zborniki
Zbornik: SLOVENEC SEM, Maribor : Obzorja, 1973, urednika: Janez Švajncer in Vili Vuk, - 282 str. : ilustr.
Nove knjige Vladimirja Gajška v novem tisočletju
Voroneški zvezki - trilogija o nesrečnem ruskem izgnanem pesniku Osipu Mandelštamu in njegovi ženi Nadeždi ter o obisku prijateljice pesnice Anne Ahmatove predstavlja čisto poetično zasnutkano prozo, zasnovane po vzoru Dantejeve Božanske komedije, s katero se je veliko ukvarjal tudi Osip E. Mandelštam.
2. Posvetitev, pesniška zbirka - predstavlja ob svetniško mučeniški kandidaturi mladega Alojza Grozdeta lirično upesnitev o usodni svetosti Alojza Grozdeta kot svetost muke in tudi muka svetosti. Nedotakljivost človeškega življenja je bila namreč uničena v imenu medvojnega nasilja, ki se je zneslo nad mladim slovenskim krščanskim človekom Alojzom Grozdetom (27. 5 1923 - 1. 1. 1943), osmošolcem na klasični gimnaziji v Ljubljani in zvestim gojencem marijaniščnikom prav tam.
3. Kocbekov forum - predstavlja izbor prispevkov ob 100letnici rojstva Edvarda Kocbeka, pomene pričevanja, dokumentirano informacijske, tudi še spletne odzive o slovenskem državniku in vélikem književniku - personalistu.
4. Grozd - sonetna zbirka je izšla ob koncu leta 2004 pri Mariborski literarni družbi. Objavljen je prvi slovenski palindromni sonet OKO in sonetni venec Imena navedkov.
Viri
Mala splošna enciklopedija, Prva knjiga, A-G, Državna založba Slovenije, Ljubljana & Prosveta, Beograd, geslo: GAJŠEK, Vlado, 528.str., Ljubljana, 605 str v 3eh stolpcih, Ljubljana (1973),
Leksikon pisaca Jugoslavije, II, Đ-J, geslo: GAJŠEK, Vladimir, 189-190 str., 1. in 2. stolpec, Matica srpska, 755 str. V 2eh stolpcih, Novi Sad (1979),
Enciklopedija Slovenije, 3, Eg-Hab, deslo: GAJŠEK,Vladimir, 176 str., Mladinska knjiga, 416 str. v 2eh stolpcih, Ljubljana (1989),
Luc Menaše, Svetovni biografslo leksikon, Ljudje in dela v 27.2777 geslih, geslo Gajšek, Vladimir /320 str., 2.stolpec), Mihelač, 1228 str. V 2eh stolpcih, Ljubljana 1994,
Slovenska književnost, Zbirka Sopotnik, geslo: Gajšek, Vladimir, 104 str., Cankarjeva založba, 572 str., Ljubljana (1996),
Slovenski veliki leksikon, A-G, geslo: Gájšek, Vladimir, 593 str., 2.stolpec, Mladinska knjiga, 693 str. v 3eh stolpcih, Ljubljana (2003).
Objavil Vladimir Gajšek, zapisano pod miks.
V knjižnicah iščem bogati opus Vladimirja Gajška, vendar se dela starejšega datuma težko dobijo, upam, da jih bom uspela dobiti v medknjižnični izposoji. Zato menim, da bi slovenske založbe morale poskrbeti za ponatis del, za katere vlada med bralci še vedno veliko zanimanje.
POEZIJA
Moja mama Ana
V VROČEM DNEVU SAMOTE
Kozolci so polni oblakov,
samota je lastni opoj,
trave so polne korakov,
ki jih popil je sončni soj.
Midva sva dobrih misli,
tu je dolina zelena,
tu so jasli in svisli,
prostost in nebesna pena.
Nobena stvar ni tako skrita,
da ne bi opoldne zapela,
lej, zemlja je v soncu umita,
vsa v cvetju dehteče bela.
Blažena teža škržatov
črika v vroče poletje,
zgošča v odpev se škratov,
v nevidno povsod razodetje.
TA, KI JE OMAHNIL
Ta, ki je omahnil pod njihovim nožem,
cveti vsakega maja.
Klavci so klali kot klavci,
polja ravnega niso videli,
hribčka in trte niso videli,
še sonca niso videli mraznooki
in niso slišali ptičjega žvrgoliža.
Brezupno samošnje
jih je zabolelo od svetlobe,
jih je zabolelo v odžaganih vejah
samomorivcev, preklete črvivosti,
v napuhlem brezdomstvu.
Nobenega upanja
ne poznajo klavci mrtvooki v mrzli tišini,
na belem snegu,
pod sajasto črnim nebom.
Ta, ki je omahnil pod njihovim nožem,
cveti vsakega maja
s klicem cvetov iz grobka,
raste med drevjem in vetrom
breztežno, požene iz rodne grude
v tihoti srca,
raste vsakoletno v spomin in opomin.
In kaj bo zanje smrt in rana, kaj bo
smetišče zgodovine zavrženo in pusto,
njihovo brezdomje in v srcih tema:
oj, megleno nebo je zajokalo v brezvetrju,
potem ko je piš vetra odnesel
zadnji kos papirja in igračke na smetje,
zadnji zamorjeni cvet
tjakaj med smetje odvrženih reči
in naveličanega gnusa v strohneli plesnobi.
Ta, ki je omahnil pod njihovim nožem,
cveti vsakega maja.
V SPOMIN
Srečna prihodnost in bodoča muka,
kot na obzorju izza rodne vasi.
Izza gričev in miru Mirne
diha vzdih, življenje razsvetljuje.
Hiša domača med hribci in trtami
se v gluho lozo spreminja in senco.
Življenje teče pod koščenim bregom mimo
vznemirljivo, le čuječe ob lučeh.
Kam je upotil cvet rodne vasi,
sin, tvoje srce?
Kdo je vstopil v rodno hiško
in te je ločil za smrt?
Spomni se, kako skromno cveti trsek,
ki bogato grozdje obrodi,
spomni se nase, ki si umrl
v najžlahtnejši muki, v luč potopljen.
Sin, rajski vrt je pripravljen
za duhovniške rdeče vrtnice,
tam je bivališče Duha,
vonj kadila in véliki glas tihote.
Na stežaj so duri odprte,
da je Bog notri doma.
Ves svet se v spominih razcveta,
diši po evangeliju.
Kri je mezila v sneg
za neko drugo, svetlejšo pomlad.
Življenje za žive in mrtve
se potaplja v večni spomin.
Luč tvojih oči sije v cerkvi
in ko zvečer angel zvoni.
Življenje za žive in mrtve
se potaplja v domači spomin.
RAZODETJE
Besede plahe in besede neodrešljive spreminjajo obraze,
da se mora vsak čas zgoditi, besede služabnikom
odmevne in prehodne, da je blagor, kdor jih bere
v krstni vodi sveta, v duhu prerokovanja, za odprtimi vrati,
z zanesljivim nasmehom, ki še v smrti priča,
da je nad kralji zemlje dosežni Ribič ljudi,
še v sprevodu oblakov, ko je Alfa in Omega
v srečanju zvezd in sonc in vseh narodov na zemlji,
vseh, ki dihajo isti zrak, o, naj pride
vladar vesolja pred začetkom ukrojenih usod.
Jaz, soudeležen vedečno pri stiski, v rodu
vreščečih plemen, ki so norela, divjala, klela in besno plesala,
sem slišal za seboj glas kakor glas trobente,
ki samo enkrat na leto odšepeta božje Ime v nebo,
a tokrat glas mogočni, ki prevpije vsako bebljanje
in čebrnjanje in blebetanje kužnih kobilic,
vsako krivoversko regljanje kvakavih žab in šum izcedkov,
sem slišal glas kakor bučanje vse oceanov v valovih,
da bi se končal pogrebni ples vračev in žrecev in norih plemen.
In nisem videl, kar sem uzrl v plameneče ognjenih očeh,
kar sem uzrl na razbeljeno bronenih nogah,
kar sem uzrl na belolasi glavi v soju zvezd in sonc –
besede v zbranosti, besede v molku in glasbi.
Ko se me je dotaknil dvorezni meč jezika,
sem vztrepetal od skrivnosti, klecnil in sem pokleknil.
Na tleh sem spoznal, ko se je dotaknil mojih ramen:
Jaz sem Prvi in Zadnji. – In je zagrmel s ključi podzemlja,
da je bila tišina spokojna še bolj in v čas curljajoča
kot izvir čiste vode, zmeraj plodna in lepa tišina.
In sem stopil gor, onstran meje začetka in konca,
kjer je pela razbeljena luč in se je pela mavrica
nad žafranasto temnimi plemeni, nad zasmehljivo puščavo
in suhó prasketajočim trnjem prepirov, vrženih v ogenj,
stopil sem gor izza nemirne skušnjave, izza ozadja
jokajočih senc, stopil sem k jaspisnemu prestolu,
jaz, pisan na rob knjige življenja, pisan z besedo duhov,
pisan z besedo pesmi v letih svojega življenja,
v začetku kakor na koncu ter zmeraj zdaj.
Krik strahu je v neizprosni terjatvi, medtem ko se režijo rodovi
strohnelih besed, nemirni zaklinjavci smrti, malikovavci napada
in brez besede v vreščavih zmerljivkah, v viharjih razpokani,
ki pokajo od smeha in se iz njihovih trebuhov usuje
usmrajena kri, le regljanje krastačastih lapavih zijanj,
ki se iz njihovega poroga zvijajo sence kačastih sanj,
da še sonce ugaša in zvezde potonejo v umazanijo cunj
in bisagastega tavanja in izginotja v neuresničeni prikazni,
kajti vsakomur gre po njegovih delih v mrkem bitju in žitju.
Čarovniški žreci s svojimi renčavimi cucki psoglavimi
bodo padli,
nečistniki s popacanimi oblekcami in onečejani s psovkami
bodo padli,
ubijavci skušnjavci, ki samo zunaj požigajo in poplesujejo noro,
bodo padli.
Besede preroške in neodvzete v navzočevanju brez konca
preobrazijo obraz, knjiga življenja se razlista v drevo življenja,
oceani odmevajo v besedah, v živih besedah biti, glasba
na lestvici časov, ko se je moralo zgoditi
in so služabniki oprali svoja oblačila do belega.
Klic zbranih besed se nasmehne z Božjim obličjem –
in je svit svetlobe in bleščeče daníce, je svetost besed
in na koncu in v začetku življenja z vsemi. –
MOJI SPOMINI NA MATEJA BORA
Matej Bor s pravim imenom Vladimir Pavšič iz Grgarja pri Novi Gorici je prihajal na uredništvo Primorskih novic v Solkanu, kjer sem bila tedaj zaposlena. Prinašal je razne prispevke s književno in gledališko kritiko, ki smo jih objavljali. Nekega dne me je glavni in odgovorni urednik Rudi Vogrič predstavil Mateju Boru kot mlado dekle, ki rado pesni in kaj napiše. Matej Bor je rad delal z mladino in mlade spodbujal k literarnemu delu. Beseda je dala besedo, pogovarjala sva se o poeziji in Matej Bor mi je obljubil, da me bo obiskal na mojem domu v Solkanu.
In res, nekega dne je potrkal in me prijazno pozdravil: Zdravo, mlada pesnica, o čem se bova danes pogovarjala? Odhitela sem po svoje zapiske in sem mu pokazala nekaj svojih pesmic o domotožju, pomladi in podobne. Nekatere od teh še danes hranim. Za pesnjenje nisem imela kakšnega posebnega znanja, besednega zaklada in rutine, saj mi je novinar Primorskih novic in pesnik Lojze Kante nekaj pesmic lektoriral in me podučil kako se moram pesniško izražati. Tako lahko rečem, da je neka pesem z dvema kiticama Pomlad, ki je objavljena v moji pesniški zbirki Sončevo oko bolj delo Lojzeta Kanteta kot moje, čeprav predelana, mi je ostala pri srcu, ker je bila ena mojih prvih pesmi. Nekaj sem jih napisala tudi za stenčas na ajdovski gimnaziji, a se niso ohranile.
Matej Bor je moje pesmi prebral in mi rekel: Ali ne bi pisala basni za mladino. Odgovorila sem mu, da čeprav sem živela med vojno v otroštvu na kmetih, se na življenje živali ne spoznam najboljše. Povedala sem mu, da sem sicer prebrala nekaj Ezopovih in Fontaniejevih basni in da jih poznam nekaj tudi od Valentina Vodnika, saj smo jih imeli v šoli kot obvezno čtivo. Vse pa poosebljajo živali z oponašanjem človeških lastnosti in da bom morala o njegovem predlogu še razmisliti. Res nisem bila prepričana, da bom njegovi pobudi sledila. In res, bajala nisem nikoli. Bolj so mi ležale lirske pesmi, ki izražajo čustva in razpoloženja. Med njimi je bilo tudi nekaj domovinskih pesmi. Vendar Matej Bor je čutil potrebo, da se piše za mladino in ta oblika se mu je zdela tudi najbolj primerna, ker je tudi sam posvečal veliko svojega časa in literarnega ustvarjanja prav mladinski poeziji.
V pogovoru z Matejem Borom in tudi ob branju njegovih pesmi sem opazila, da se je pesnik znal vživeti v otroško dušo in se približati mladim. Rad je tudi vzgajal. Vesel je bil, ko sem mu rekla, da sem brala njegove pesmi v Cicibanu in Pionirju in da sem si v Ljubljani, ko sem bila še tam v šoli, ogledala film Vesna, za katerega je pripravil scenarij.
Mateja Bora imam v spominu kot očetovsko avtoriteto, saj me je kot mlado dekle poučil o veliko pomembnih stvareh za življenje. Med nama je pogovor stekel zelo sproščeno. Poslušala sva glasbo in ohranila sem v prav lepem spominu njegovo gesto, da se mi je priklonil in me zaprosil za ples. Ko sva odplesala se mi je priklonil in se mi zahvalil. Name je naredil zelo lep vtis, skoraj očetovski, saj je bil letnik mojega očeta in tako pokroviteljski. Rekel mi je, naj pošljem kakšno svojo pesem na revijo Mlada pota in res sem jo poslala. Na uredništvu so me pohvalili in opogumili, naj pišem in pesnikujem še naprej.
Matej Bor mi je ob obisku pripovedoval razne zgodbe iz partizanskega življenja in njegovega udejstvovanja v kulturi v času vojne. Prišla sva tudi na pogovor o mamini sestrični dramski igralki Emi Starčevi. Povedal mi je, da so ga po ustanovitvi partizanskega narodnega gledališča poklicali v Črnomelj in da je bila tam tudi Ema Starčeva, ki jo osebno dobro pozna, saj je v Črnomlju predaval in vodil tečaj za odrske talente iz brigad. Povedal mi je, da so partizanski umetniški repertoar začeli z deli Ivana Cankarja. Govorila sva kako se je Ema Starčeva dobro uveljavila s Klopčičevo igro Mati, ki jo je odigrala zares nepozabno.
Ko je prihajal pozneje na Primorske novice, me je prišel vedno pozdraviti in me je vprašal kako gre. Nagovoril je tudi glavnega in odgovornega urednika Primorskih novic naj me spodbuja za pisanje basni. Basni nisem nikoli pisala, a Mateja Bora sem ohranila v lepem spominu. Ponosna sem na to, da sem poznala velikega moža naše kulture, slovenista, profesorja, slovenskega pesnika, prevajalca, kritika dramatika, novinarja, partizana, častnika, spomeničarja, Prešernovega nagrajenca, scenarista, rednega člana SAZU in mladinskega pesnika, ki je napisal več kot 12 dram in del za mladino, ki je prevajal tudi Shakespearjeva dela in preučeval tudi venetščino (venetske besede v slovenskem jeziku).
Njegove glavne pesniške zbirke so:
• Previharimo viharje (1942)
• Pesmi (1944)
• Pesmi (1946)
• Bršljan nad jezerom (1951)
• Sled naših senc (1958)
• Podoknice tišini (1983)
• Sto manj en epigram (1985)
Mladinsko delo:
Za mladino je objavljal v Cicibanu, Pionirju, Pionirskem listu, Najdihodci (priloga Dela), Malem Rodu (Celovec) in The voice of youth (Čikago). Borove pesmi za otroke so objavljene tudi v osnovnošolskih berilih. Otroškemu svetu in mladinski literaturi skuša približati revolucionarno pesniško občutje.
Borove zbirke za mladino:
• Uganke (1951)
• Slike in pesmi o živalih (1956)
• Sračje sodišče ali je, kar je (1961)
• Pesmi za Manjo (1985)
• Ropotalo in ptice (1985)
• Palčki - pihalčki (1991)
Matej Bor mi bo ostal v spominu kot velik mož, ki me je opogumil in spodbudil k pesnjenju. Ponosna sem, da sem ga poznala. Ta spomin sega na sam začetek mojega zavedanja, ko sem začutila potrebo po literarnem ustvarjanju, zato mi je toliko bolj dragocen.
abortion pill usa legal uk
usa buy abortion pill website abortion pill usa legal ukMOJCA GARTNER – AJDA "ZATE BOM"
Ljubezenska poezija je razodetje. Lahko bi jo primerjali z zvokom, s katerim uglasbimo naše telo. Če imajo Francozi Jaquesa Préverta, pesnika, ki je posvetil ljubezni neizčrpen navdih poezije, bi lahko to rekli tudi za našo Mojco Gartner, ki jo na Pozitivkah poznamo pod pseudonimom Ajda. V rokah imam čudovito pesniško zbirko Zate bom …, ki jo je oblikovno opremila akademska slikarka Evelina Batista in s svojimi likovnimi podobami ujela ritem in erotična sporočila Ajdinih pesmi.
Ajda se je rodila v Ljubljani. Otroštvo je preživela na Laškem. Po končani srednji šoli se je zaposlila v Celju. Aktivno sodeluje na internetnem pesniškem portalu pesnik.net in na Sončevih pozitivkah, na portalu Poezija. Lansko leto je izdala pesniško zbirko Zate bom…, piše haikuje in nabira pesmi za novo pesniško zbirko. Želi si nastopiti na literarnem večeru, ki naj bi ga priredile Pozitivke za svoje bralce. Zavzema se za literarna srečanja štajerskih in primorskih pesnic in pesnikov.
Ajdina pesniška zbirka Zate bom…, ki je ena sama ljubezenska pripoved, mnogoterih vedrih in občutenih pesmi: /Njegove oči/Lesketajoče/Poželjive/Vabljive/Zapeljive/Njene roke/ Nežne/Božajoče/Vznemirljive/Tople/Njegova koža/Vroča/Gladka/Napeta/Vznemirjena/Njene ustnice/Sočne/Dišeče/Vabeče/Opojne/.
V ljubezni se vse izkaže, stihi drhtijo, vanje vstopajo stvari, ki se kitijo s skrivnostmi narave /Prinesi mi, pomlad in sonce, ljubi moj!/. Ajdini poeziji bi lahko rekli mala krmilnica srca, svetlobna preja nežnosti, zrak, ki sije v notranjih prostorih /V tvoje naročje/Položila bi sanje/V tvoje srce/Ugnezdila misli/V tvoje hrepenenje/Vdihnila večnost/V tvoje drhtenje/Vpletla bi moje hotenje…/
Pesmi so pravi katalog ljubezenskih čustev, skrivnostno izročanje Erosa bralcu. Stihi so podobni vraščanju teles in subtilni geometriji. Pesmi so nagnetene s hrepenenjem, so lahke kot dih, predstavljajo dialog z božanskimi čustvi /V potočku bistrem umila svoje bom telo/s hladno vodo umirila divjo strast/vročim žarkom sonca dopustila/da pustošijo zlate kapljice svetlikajoče/kot biser, ki nizaš jih z usti zame/. Ljubezen potone v globljo samozavezujočo resnico /Zate bom…/spletla pesem/o zasanjanih očeh/Samo zate/…
Izbor pesmi je tematski, iz sebe vrženo ljubezensko čustvo. Ljubezen je človekova usoda, ključno življenjsko gibalo, ki daje smisel življenju. Stihi se prelivajo v mistični krog magme, ki kroži in ogreva dušo do poslednjega vlakna. Za seboj pušča preproge dotikov, duša je spredalčkana v čarobnost, čutnost, prebujanje, ranljivost, trenutke, v bistre potočke in divje strasti /Pokukala bi rada v predalčke duše/Le kaj se skriva v njeni globini?/Morda stvari s patino obdane/stvari ki se kitijo z zlatom/stvari, ki razmetane vse poprek leže?/Morda so tam stvari/ ki za rob predalčkov ujele so se /z zadnjimi moči/, v upanju, da najdejo si prostor svoj?/. Gre za poezijo, ki sebi zastavlja cilj, govoriti iz sebe, pesmi so kot, da bi se oblačile v glasbeno romantično Fantastično simfonijo Hektorja Berlioza. Prekrasne so, erotično zavzete. Skoz moč interpretacij je čutiti temperament in krhkost občutij, so optični labirinit čudovitih ljubezenskih metafor, spodbujajo zanimanje za branje, dokler pesniške zbirke ne prebereš do zadnje strani. So radost, veselje, napetost in vzgib hrepenenja, ki ustvarja nemir. Pesmi sijejo svetlobo in razodevajo notranjo vez s karizmatično močjo preprostega jezika, ki seže globoko v srce. /Mi speča pokrajina prisluhne/Odene se v zimski plašč/na njem se drobni biseri zalesketajo./ Se steklo okna orosi/toplotna mojih ustnic sled pusti/. Objokujem srčasti poljub/na hladnem steklu zaledeni/Se biseri na snegu še lepše zalesketajo/Zanesem dlan k ustnicam/toplota sape jo ogreje/Dotaknem stekla se, ukradem snegu bisere, na dlani moji oživijo/Se solza v očeh zalesketa kot biser…/.
Ajda se v uvodnih besedah k zbirki zahvaljuje svojemu možu, ki jo je podpiral kot prvi bralec, kritik in lektor. Zaupala je njegovi presoji, kritiki, mislim in besedam in z njegovo podporo je zaupala vase in začela verjeti, da se pod njenimi prsti ustvarja poezija, ki vre iz njene notranjosti. Imel je posluh in razumevanje, saj se je veliko pesmi rodilo tudi ponoči, ko je bil čas počitka in vedno si je vzel čas, da jo je poslušal in občudoval prekrasne misli, ki jih je Ajda izlila iz duše na papir.
Žal, ko se je Ajda intenzivno pripravljala na izdajo pesniške zbirke, je Ajdin mož preminil. Pesniško zbirko Zate bom…sprejmimo s sočutjem in hkrati kot pretresljivo usodo življenja in izpoved použivanja življenja po koščkih ljubezni, ki jo hrani spomin. Zelo težko sem začela pisati misli o tej pesniški zbirki, ki je prepredena tudi z bolečino izgube drage, najdražje osebe. Ajdi izražam moje iskreno sožalje in hkrati tudi pohvalo, da je v teh, z bolečino presunjenih trenutkih, našla moč in pogum, da je izdala pesniško zbirko. Ritem veselja pesniške govorice, potreba po odkrivanju lastnega izvira ljubezni naredijo pesniško zbirko lepo, iz nje zasije svetloba in magični zaris Erosa z močno izpovedno močjo.
Nasmeh je kot petje ptic.
Nasmeh kot šelestenje trav.
Nasmeh kot potok žuboreč.
Sprašujem se,
Komu namenjeno je petje ptic?
Komu namenjeno je potoka žuborenje?
Komu namenjeno je šelestenje trav?
Le komu boš podaril svoj nasmeh?
Zazrem v oči se tvoje.
Pogled kot biserov lesket.
Zazrem v ustnice vabljive,
Njih sliši se šepet.
Kot nežen veter božajo besede tvoje.
Kot trave lesketajo se v rosi.
Kot sonce, ki me greje,
Besede tvoje gredo mi do srca.
Približaš mojemu se licu.
Začutim nežen dah.
Začutim sapo, ki me boža.
Zaznam vonj tvojih las.
Že vem, da to si ti.
ZA NAJU…
Misli počivajo
Na preprogi sanj
Svilnatega otipa
Blazinic prstov
Nežno drsijo
Neustavljive so
Zlijejo se
S poezijo naju…
RANLJIVOST
Sanje so razblinijo
Neusmiljenost me davi
Ranljiva sem
Iščem zatočišče
Povsod so vrata zaprta
Ranim si prste
Puščam krvave sledi
Vidne so le meni
Umirjam se …
Le bežen trenutek
Ukradem si ga
Slepim se…
Prihaja orkan…
PREPLETANJE …
Vežeš me nase
Z nevidnimi nitmi
Pleteš mreže
Zapletam se vanje
Ne padam
Miriš spomine
Dišiš mi po pomladi
Loviš žarke sonca
Dotikaš se zvezd
Pričaraš pravljico
Podarjaš ni nasmeh
Božaš moj obraz
Prepletaš najine prste
Šepetaš mi o poletju
Kradeš biser morja
Čaraš jesensko listje
Ponudiš sočno hruško
Ugriznem vanjo
Spijeva poljub
Zlijeva se v eno
Slutiš zimo
Zaspiš v mojem objemu
Prisluhnem dihanju
Bitju srca
Tvojega, le zame…
Jacques Prevert je napisal pesem:
Srečen sem
Srečna sem
včeraj mi je rekel
da me ljubi
ponosna sem in srečna
ni dodal
da je za večno.
Ko nas hranijo spomini, iz njih vstaja novo življenje. Ljubezen smo mi sami.
PESNIK, ESEJIST IN PUBLICIST BORUT PETROVIČ VERNIKOV
Borut Petrovič Vernikov je pesnik spoznanja in mojster metafor. Izhaja iz knjižne tradicije in filozofsko estetske literarne doktrine, ki mu je izoblikovala ostro videnje in tenkoslišnost vsake izrečene besede. Metafore imajo močno in trdo vez med besedami in mislimi; čutne in čustvene komponenete ter kultivirani jezik so pesnikove odlike. V ospredje stopajo prvine romantike in hkrati tudi realizma. Ko sem prebrala Borutove pesmi, me je navdih sunkoma potegnil za rokav in mi velel, naj napišem nekaj svojih misli. Pesniku sem hvaležna, da je to lepo poezijo podelil z nami.
Besede zvenijo poetično miloglasno, kot bi igral na liro in hkrati ohranjal ravnovesje med bolečino in zadrževano žalostjo. Pesmi so odsev razčlenjenosti bogatega duhovnega doživljanja. Črna in bela barva se prepletata in izrisujeta svojo neločljivost . Iz vrelca iztekata življenje in postulativna razsežnost smrti. V magnetnem polju moralnega prostora, je pesnikova poezija nasledek neposredne življenjske izkušnje, ki se išče v človeškem absolutu prijateljstva, v popolni predanosti usodi in resignaciji, ki je hkrati dar spoznanja, je silna in konstitutivna v iskateljski svobodi /Odšel si v votlino vil, prijatelj z neskončnim imenom/ Odšel si v Votlino vil/da bi mi pošiljal svetlobo njihovih oči/da bi jo vrezal v temno reko/.
Smrt pomeni pesniku utelešenje razsvetljenja in vstajenje, ponovno združitev duše s telesom. Poezija razkriva estetsko resnico, ubeseduje čustva z moralno in intelektualno dovršenostjo. Pesnikove poezija je zrcalna podoba zgodovinskega časa, v vsej svoji eksperimentalnosti aludira na izkušnjo prehojene poti /Vsakdo hodi svojo pot/ od zibelke do mirovanja/od bedenja do spanja/od sanj do spoznanja/. Veliko razmišljanj o ugankah življenja je naseljenih med vrsticami, spoznanje je zadnja beseda v duši, ki odpre pogled nazaj in izpoje svojo bol in slast v dopolnitvi življenja. Potopis se spremeni v fantastično metafizično potovanje, v bogat domišljijski svet. Zaznava bolečine je izražena kot izkušnja z intuicijo romanja v velike skrivnosti, premočrtno potovanje širokih miselnih razsežnosti /Življenje je kakor sled stopinj v snegu/ odhajajočih v Skrivnost/. Ne smrt, temveč življenje je za pesnika velika Skrivnost.
Na etični ravni prihaja poet v eksistencialne mogočnosti doživetji, išče vrednost človeka in se vključuje v njegov socialni prostor. Ideje in motive išče /v kapljah spomina, ki drsijo v strugo besed/. Sprašuje se /ali beseda sploh še lahko zaceli/, svoje hotenje in prepričanje tematizira s pogovorom z nekom, ki je že bil v Peklu. Pretekli čas je postavil pesnika med bivanjske probleme, z zavestjo, da je vse absurdno /Kdor je videl črno skalo polno mrtvih rož na jasi/ve za mrzel nož zabit v čelo sonca/.
V poeziji izbira smer, ki je estetsko in življenjsko najbolj zrela in plodna, veliko je doživljajskih vzporednosti. S poezijo pelje bralca v realistično pojmovanje utelešenja višjega stanja, sledi literarno pesniškemu estetskemu konceptu, brezpogojno je podrejen naravnim načelom svojega moralnega etosa do življenja, ki ga doživlja na ravni svoje intimnosti kot veliko Skrivnost. Z veliko subtilnostjo sintetizira svoj alegorični spev o ljubezni, ko govori: /Slišiš Vate sem vstopil/tiho komaj slišno kakor šepet belih brez/čutiš Vate sem vstopil ta trenutek/ da prav ta trenutek/ko piješ te čudne verze/Zaplešiva po zrcalu reke brez dna/naj veter zapoje pozabljeno pesem/.
Subtillen odnos do vsega stvarstva pesnik izrazi v verzih s posvetilom roži srca:/ Vsakdo vstopi v spomin rože v srcu/ ki raste v nebo duše/skrite za sedmimi pečati/Vsakdo pije vodo zemlje/s korenino svoje rože/Kdor jo utrga/premakne zvezde s tečajev/.
Pesnik se nostalgično vrača med spomine v globine preteklosti, vendar žalovati za njo ne sme, spoznanje je popolnejše, bivanjsko bolj dovršeno. Čustva so tako tiha, tenkočutna, subtilna, kakor bi hodil po prstih, preden bi potrkal na srce s svojimi stihi¸ sledi dopolnitev, resignacija /Greva greva ugasniva temo poljubiva ugriz/Naj procesije pred Egidinim oltarjem obnemijo/naj svečeniki mrtvorojenih Stopnic onemijo./
Eruptivno stanje hrepenenja opeva: /O prijatelj moj z neskončnim imenom/ki ti pojem to čudno pesem /zapleši s hrepenenjem/Naj belo cvetje prebudi živo sliko brez okvirja/naj jata ptic prekrije senco mrtvega drevesa/naj se reka izlije v izvir.../ sledi osvoboditev, ki mu vlada prvinskost narave, /naj se reka izlije v izvir/, torej življenje naj se premakne nazaj na začetek, vsaj preko spomina, kajti človekova individualna vrednost zavedanja prinaša veliki mir, pogum in novo upanje. Vsak dan je nov začetek.
Pesnikova poezija se strne v kompozicijsko celoto. Jezikovna moč dominira in plemeniti. Čudovita poezija, visoko na lestvici pesnikovanja. Esenca duhovne moči, vserazsežnost duhovne in etične pesniške fiziognomije, iztisnjeno srce iz blokade in utesnjenosti, ki ju porajata sodobni čas in družbene razmere /Tam nekje kjer samota reže dih/samo tam se plete kita iz Belega cvetja/Le vdih tihi vdih srka težo kamna/Nosiš jo do zadnjega koraka/do trenutka ko nihče te več ne čaka/do izteka nemega kazalca ki na uri kaže čas.../ Pesnikovo sporočilo bi lahko razumeli tudi tako, da utopična črna sestra res pride nekoč, vendar bremena je treba prenašati vztrajno in pogumno, do zadnjega trenutka življenja, tudi v osamljenosti je treba najti svoj trenutek samotnosti, ki omogoča poglobitve v molku, kajti pesnik se zaveda, da žalost in veselje ležita skupaj v isti postelji in nikoli ne veš katero od niju se bo prvo zbudilo. Resignacija nad stvarnostjo se iz malodušja seli v poezijo, vendar življenje je vredno živeti, ga spoznati in izpeti do njegove dopolnitve.
V Pesmi »Biti« izraža pesnik svojo nemoč in žalost sredi družbenega prostora / Biti v ranjeni deželi ob ognjišču ki ugaša/pod krošnjo zehajoče lipe ki ji ni mar/ za jate odletelih ptic.../
Biti v pogledih utrujenih oči kjer poljub umira...Pesnik problematizira odtujenost, alienacijo, ki jo je sedanji čas zarezal med nas. Opozarja na aktualne probleme časa, na izgubljeni mir in starožitnost.
Imamo tisoč in en razlog, da se ob Vernikovi poeziji srečamo z izročilom popotnika nezemeljskega in hkrati tako zemeljsko človeškega, ki je lastno le njemu, ki ga je poezija globoko zaznamovala na poseben način, barvito s številnimi izpovednimi členskimi sintagmami, nam pa dala slovensko čutečo pesniško dušo in čudovit užitek ob branju teh lepih stihov. Sam o sebi izpove: Da pesniška beseda s svojo simboličnostjo meri onstran same sebe. Čutim, čutim neizrekljivo, neizrazljivo substanco večne, zunanjim očem nevidne reke življenja.
Pesnika spoznamo tudi kot esejista v vsaj njegovi humani razsežnosti in zavzetosti za spravo ideološko sprtih strani, z jasno družbeno psihološko koncepcijo enotnosti, miru in medsebojne prizanesljivosti. Človek razpolaga sam s seboj in razpolaga z nezavedno močjo svoje volje, zato se moramo truditi za mesebojno slogo, ker nimamo druge domovine kot to in vredno se je potruditi.
Pesnik o sebi pove:
Rojen sem v najstarejšem slovenskem mestu, na Ptuju. Živim v Ljubljani. V nekih davnih časih sem imel status kulturnega delavca - umetnika. Objavljal sem v Dialogih, Sodobnosti, Naših razgledih in drugje. Pisal sem tudi literarne ocene, največ za oddajo "S knjižnega trga". Objavil sem dve pesniški zbirki. V prejšnjem tisočletju, ko so še bili zlati časi, je izid moje knjige celo omogočilo Ministrstvo za kulturo. Oh, kje so tisti časi... A kljub temu se tako ni dalo preživeti. Na eni izmed založb sem dobil službo direktorja knjigotrštva. Danes se ukvarjam z finančnim svetovanjem. No, beseda pa je še vedno moja primarna ontološka substanca.
V besedah je vino, v vinu je smeh sonca, ki greje...
Vaš Borut Petrovič Vernikov
PESNIKOV DIALOG:
Pesnik:
Hrepenenje po večni, nedoumljivi Skrivnosti je metafizično hrepenenje, je hrepenenje po nečem onstran tega, kar bi me lahko zadovoljilo.
Prijatelj z neskončnim imenom:
Govorica logosa kaže pot v transcendenco.
Pesnik:
Doumeti nedoumljivo zgolj po diskurzivni poti je nemogoče.
Prijatelj z neskončnim imenom:
Bistvena lastnost Besede je v tem, da razodeva intencionalni svet - svet, v katerem je zavest usmerjena naravnost k predmetu spoznavanja, in svet, ki je onstran te intencionalnosti, ki sega v transcendenco, v mistično-ekstatično razsežnost. Iz skrivnostnega pomena besed odseva intuitiven, iracionalen svet, svet metafizičnega hrepenenja.
Pesnik:
Da, pesniška beseda s svojo simboličnostjo meri onstran same sebe. Čutim, čutim neizrekljivo, neizrazljivo substanco večne, zunanjim očem nevidne reke življenja.
LAHKO BESEDA ŠE ZACELI
Kdor je videl črno skalo polno mrtvih rož na jasi
ve za mrzel nož zabit v čelo sonca
ve za črno zver v duši
za korak v praznino konca
za pogled preklan na tnalu smrti
Kdor je slišal krik zalit s krvjo človeka
ve za strah vsesan v zavest oči
ve za bes ki divje seka
vse kar čaka brez moči
Kdor je čutil vbod pohlepa
ve za gnus ugriza
ve za slast hudiča ki odklepa
vrata v brezno niča...
Mu lahko beseda še zaceli
rano v čelu sonca?
(Pesem je nastala po pretresljivem pogovoru z osebo, ki je že bila v Peklu).
KRISTALNA BELINA
Kristalna belina
v kaplji spomina
drsi
po strugi besed
Zgoraj gladina
spodaj tišina
budi
dremavi pogled
Noč se zapira
jutro odpira
svetlobo v očeh
Nekdo tam odstira
zaveso pelina
v skritih poteh
Kristalna belina
v kaplji spomina
drsi
po strugi besed
Zgoraj gladina
spodaj tišina
budi
dremavi pogled
ŠKOLJKA IZ ZVEZD
Slišiš Vate sem vstopil
tiho komaj slišno kakor šepet belih brez
Čutiš Vate sem vstopil
ta trenutek da prav ta trenutek
ko piješ te čudne verze
Zaplešiva po zrcalu reke brez dna
naj veter zapoje pozabljeno pesem
Ne vprašuj me za njegovo neskončno ime -
prisluhni molku zvezd...
Naj bom kresnica v tvojih očeh
Greva greva s ceste lažnivih smerokazov
stopiva v odsev zadnje zvezde -
tam se vidi začetek bele noči...
Greva greva ugasniva temo poljubiva ugriz
Naj procesije pred Egidinim oltarjem obnemijo
naj svečeniki mrtvorojenih Stopnic onemijo
V beli temi ugašajo stoletja
v njih umirajo grobovi
Poglej morje v hiši morje brez dna
v njem se rojeva prabarva slikarjev
slutnja pesnikov želja mornarjev
Prisloni uho na školjko iz zvezd...
NE HODI MIMO NJIH, PRIMI JIH ZA ROKO
Poglej v peščeno uro na postaji
ko se ustaviš
Potrkaj na šipo njihovih misli
odgrni zaveso potujočega spomina
poglej jim v oči in vstopi
Vstopi v dotik njihovih rok
v stik osamljenih dlani
Bodi odmev izgovorjenih besed
belina tega sveta
slutnja tiha slutnja ki ne boli
Življenje je kakor sled stopinj v snegu -
odhajajočih v Skrivnost...
Vsakdo hodi svojo pot
od zibelke do mirovanja
od bedenja do spanja
od sanj do spoznanja
Vsakdo vstopi v spomin rože v srcu
ki raste v nebo duše
skrite za sedmimi pečati
Vsakdo pije vodo zemlje
s korenino svoje rože
Kdor jo utrga
premakne zvezde s tečajev
Zato ne hodi mimo njih
ki so prečkali cesto
s pogledom črne mačke v očeh
Primi jih za roko
pobožaj njihov strah obup
Navij ustavljeno uro v njihovi zavesti
Dvatisočletje je odbilo -
naj radost ne steče s požirkom šampanjca
naj upanje ne utrpne v steklu peščene ure
ki nemo kaže polzenje življenja...
TAM NEKJE KJER SAMOTA REŽE DIH
Tam nekje kjer samota reže dih
samo tam se plete kita iz Belega cvetja
Le vdih tihi vdih srka težo kamna
Nosiš jo do zadnjega koraka
do trenutka ko nihče te več ne čaka
do izteka nemega kazalca
ki na uri kaže čas...
Nosiš jo v sebi v breztežnost venca
kjer je in ni srečanje slovo molk odmev studenca...
O slika slika brez okvirja
o reka reka brez dna
o šepet šepet rojenic
o čaša za vino ki te žgal je ogenj
o lutnja ki božaš dušo
mar niste iz poljuba?
Mogoče mogoče nekoč nekje
nekdo začuti utrip nevidnega srca
Mogoče mogoče mu dih molčečih zvezd zašepeta
neskončno pesem...
Takrat ga nežno primi za roko
popelji ga v Votlino vil
kjer šepet senc poje o svetlobi belih ptic...
Mogoče mogoče z njimi poleti
visoko globoko v prapoljub rojenic...
ODŠEL SI V VOTLINO VIL (PRIJATELJ Z NESKONČNIM IMENOM)
Odšel si v Votlino vil
Na krvavem oltarju je ogenj lizal temo
Angeli belih kril
so pili poslednje solze umirajočih
Zlatorog je ponosno stal na skali
pred izvirom nevidne reke
Vsakdo mora zabresti vanjo
si mi govoril pred slovesom
Natrgal sem ti šopek Belega cvetja
da bi ga raznosil po gladini reke brez dna
Odšel si v Votlino vil
da bi začutil ugašanje zvezd
da bi vstopil v prapoljub kjer ni slovesa...
Se spominjaš najine razposajenosti v deželi brez imena
Poljubljala sva svetlobo
Bilo je nekoč pred mojim odhodom
v Dolino solz pred padcem v žrelo lačnih volkov
Iskala sva studenec izvir rojenic
Našla utopljeno ptico
Nebo se je stemnilo
V očeh je zableščala groza...
Odprl sem oči začutil toploto materinih prsi
Slike so izginjale v daljavi kot kapljice dežja
ko se razpršijo na listju...
takrat takrat sem spregovoril prvo besedo tega sveta
Se spominjaš trenutka ko se je zadnja solza
utrnila iz očesa človeka
Pozabil je jokati
Bila sva v tej kalni solzi brodolomca
Nimfe so utihnile kot črički ko sneg pokrije zemljo
Človek ni več upal ne pričakoval pomladi
Se spominjaš jecljanja vlažnih besed?
Nadihala sva se te preklete vlage in glej
zbudila
So bile samo sanje?
Prijel si me za roko
na dlan položil zvezdo Severnico
Nežno sem jo stisnil k sebi...
Odšel si v Votlino vil
da bi mi pošiljal svetlobo njihovih oči
da bi jo vrezal v temno reko...
VSTOPITI
Vstopiti za zaveso ki skriva življenje
v nevidno oko ki greje vesolje
v mir ki tiho miruje
ko umirajo zvezde...
Vstopiti v občutje ki rojeva svetove
v svetlobo neskončno
ki se kot vino po duši razliva...
Napiti se smisla ki veke odpira
ko truden začutiš praznino
ki te požira...
MOLK BESED
Stal si sam prozoren v vrtu črnih tulipanov
v tebi še nerojeni Beli cvet
po steblu je drselo vino pomešano s krvjo
Iz teme je izstopila Bela rojenica z nebom v očeh
ob njej Črna rojenica s solzami na dlaneh...
Stal si tam prozoren nem
ob tebi pot ob poti cesta za cesto grob
v kamen vrezano ime za imenom globlje molk besed...
Stal si tam prozoren nem -
pogledal vase začutil Beli cvet
rojenici sta te prijeli za dlani in glej
odšel si v neki drugi drugi svet...
Ostal je grob v kamen vrezano ime
za imenom globlje molk besed...
ZAKAJ JE TOLIKO VOTLIH PESNIKOV?
Kdo se bo vrnil nazaj pod brajde
legel v travo pustil metulju
da se spočije na razgaljenih prsih
ne da bi ga slastno ubil?
Kdo se bo ustavil pod škrlatno rdečim nebom
med prste spustil blesk zarje?
Kdo bo poslušal petje grlic tožbo obupanca?
O le kdo bi se rad napil čiste studenčnice
ko je telo navajeno na pivo in žganje
Za krožnik kislega zelja ter kos klobase
glasujemo za boljši jutri ki ga nikoli ne bo
Gostilna je edini parlament kjer govorimo kar mislimo
Zato me nikar ne vprašuj zakaj je v tej deželi
toliko votlih pesnikov?
BITI
Biti v ranjeni deželi ob ognjišču ki ugaša
pod krošnjo zehajoče lipe ki ji ni mar
za jate odletelih ptic...
Biti v pogledih utrujenih oči kjer poljub umira...
Peti o molku zaklenjenega časa morilcih samomorilcev
igračkah z osebno izkaznico našminkanih skeletih
steklih ljudeh...
Biti norec v očeh norcev v bolni deželi
kjer so "zdravi" samo pravoverni...
Biti v svojem jeziku svoja misel
toplejša od sonca bolj sočna od grozdja
lepša od zvezd...
Temnejša od teme ostrejša od noža
močnejša kot pest...
Biti za zaprtimi vekami v sebi kjer molk govori...
Biti v objemu toplih rok
v poljubu sočnih ustnic
v njenih očeh kjer ni severnega vetra...
Biti znan v pijanih pogledih
skrit za zaveso pobeglih
dokler ne padeš in te ne odnesejo z odra
kjer si statiral glavno vlogo...
Biti med dobrim in zlim
med vero in izdajo med rojstvom in pogrebom
kjer piješ krvavi med...
Biti živ v zasutem grobu v zabiti krsti
kjer ni sovraštva...
Biti v zrcalu časa v letu ptic
v šepetu dežja v molku neizgovorjenih besed
v sanjah še nerojenega otroka
kjer ni ugrizov steklih ljudi...
SLED
Neizhojene poti iščejo sled
pozabljen trenutek na jasi spoznanj
rez na obzorju čelu dlaneh
sliko spomina v odprtih očeh...
V besedah je vino v vinu je smeh
sonca ki joče...
Usta so žejna zemlja ni led
Solze so skrite v skritih poteh
iščejo sled poljuba v očeh...
SO TRENUTKI
So trenutki ko začutiš dih belih brez
utrip neba molk vesolja So trenutki ko si sam
daleč daleč od trepeta ustnic daleč daleč
od besed So trenutki ko začutiš da si tam nekje
kjer ni slovesa Le nevidna roka te drži za dlan
kjer je zarisana pot k morju...
ČRNINA
Ko v očeh skeli črnina ni morja v dlaneh
le reke pretakajo kri iz brega na breg
Sence z odra bežijo vse je le smeh
režanje z blatnimi usti lomi tišino v kosteh
Noži režejo mrzla telesa v nočeh
hlad se zajeda v možgane razlite po tleh
Pesniki čakajo rojstvo mrtvih besed
Vrag se z nasmehom ozira v deželo kamenja in čred
Ko smrt se v smrti zažre nam nič ne ostane za jutri
Prekleto vse se podre še preden Sin solzo začuti
MOGOČE
Utonil bom v pogledu brez dna
si dejal pred porodom
in glej besede-zvezde so se razlile
po razorani zemlji njihove zavesti
O nevidna hiša dom rojenih
čutim te nekje globoko
v studencu kjer sem voda
Pijejo me žile žejnega drevesa
Nekdo ime vrezuje v molčeče deblo
Nebo miruje
le slutnja čudna slutnja trepeta v dihu
Ne vem mogoče se trepet odbije
od najtežje skale ki jo v sebi nosiš
mogoče se razlije
po obzorju...
Mogoče v odsevu naše zvezde
nekoč zasije
sij skrivnosten
kakor danes
ko neviden žge nam vroča usta -
mogoče mogoče jih začuti
nekdo ki tava sam
izgubljen v neki daljni temi...
PRIJATELJ Z NESKONČNIM IMENOM
Greva greva prijatelj moj z neskončnim imenom
skozi ugaslo zvezdo prižgiva njene oči
naj svetloba prebije zaveso noči
naj se prižge duša umrlih kresnic
na oltarju zapuščenega hrama
Greva greva prijatelj moj z neskončnim imenom
v dvorano dvoran pred oltar prebujenja
obrišiva prah z odprtih vek
dvigniva zaveso s strohnelega odra
naj žarek prebode prsi otroka
da bodo lahko ptice letale skozi
Greva greva prijatelj moj z neskončnim imenom
v deželo brezimno
k potoku da bi pila živo vino
Tam se zbirajo vsi ki iščejo odmev molka
Greva greva prijatelj moj z neskončnim imenom
po poteh kjer sva nekoč hodila
Naj angeli belih kril pijejo poslednje solze umirajočih
naj Zlatorog pije iz izvira nevidne reke
Stopiva na mejo kjer se srečujeta
Votlina vil in Dolina solz
Tam sva se nekoč poslovila
da bi se izpolnila želja prve besede
Greva greva prijatelj moj z neskončnim imenom
pred zibelko ki se večno ziblje
Tam Črne in Bele rojenice
plešejo svoj ples z oprijetimi rokami
Greva greva prijatelj moj z neskončnim imenom
v še neizgovorjena imena
v njih bova igrala na lutnjo
nastalo iz poljuba
Greva greva prijatelj moj z naskončnim imenom
pred oltar mrtvorojeni
Vklešiva šepet neizgovorjene slutnje
naj se dete nevedno za trenutek ustavi
naj mu ptica ki gnezdi v solzi v dušo spolzi
Greva greva prijatelj moj z neskončnim imenom
naj v stebru mrtvorojenem vtisnjeni
prstni odtisi zadišijo po kruhu
naj skozi žile otroka steče tvoje neskončno ime
Greva greva prijatelj moj z neskončnim imenom
v njegov dom v njegove sanje
ki so resnica postale ko je začutil objem rojenic
O prijatelj moj z neskončnim imenom
ki ti pojem to čudno pesem
zapleši s hrepenenjem
Naj belo cvetje prebudi živo sliko brez okvirja
naj jata ptic prekrije senco mrtvega drevesa
naj se reka izlije v izvir...
Naj nemir v duši žejnega otroka
vzvalovi govorico molka
naj v prebujeni roži
začuti utrip nevidne hiše
naj vstopi skozi vrata vrat
v dvorano brez zidov
naj prestopi prag kjer prabeseda
odpira veke hrama...
Esejistika
ELEMENTARNI HUMANIZEM
Na današnji dan, 23. maja 1986, sem v Naših razgledih objavil prispevek o takrat novem slovenskemu filmu Cristophorosu. Leta 1985 je bil na Slovenskem posnet film, ki je naš in hkrati občečloveški. Andrej Mlakar, takrat mladi slovenski režiser, je s svojim prvencem dokazal, da ve, kaj je umetnost. Še več, presegel je sebe, to pa je temeljni pogoj za ustvarjalnost. Scenarij, ki ga je napisal Željko Kozinc, bi lahko bil zgled za to, kako se lahko napiše tekst, ki ni okvirjen v Ideologijo.
V tančico skrivnosti pa je seveda skrito vprašanje: smo takrat film Slovenci sploh doumeli? Nagradi, ki jih je film dobil doma in v svetu (nagrada publike - Celjski vitez, GRAND PRIX na filmskem festivalu v Strasbourgu, ki je bil organiziran v okviru Mednarodnega inštituta za človekove pravice), že sami veliko povesta, a vendarle, za kaj v tem filmu pravzaprav gre? In zakaj se s to reminiscenco oglašam danes, triindvajset let po že zapisanem.
Tudi do danes se v bistvu ni nič spremenilo. Uokvirjena zavest sodobnega (razmišljujočega?) človeka, je prav taka, kot je bila takrat. Zapisanih je bilo veliko besed o spravi, o humanizmu, pa nič. Slovenski narod je še vedno ideološko razklan na dva pola. Čeprav danes na srečo živimo v večstrankarskem, parlamentarnem političnem sistemu, nas, sicer legitimna politična elita, načrtno deli, saj le tako najlažje ohranja svoje sebične politične interese.
Bralcem tega bloga zato predlagam, da si vzamejo čas, ter z razmislekom preberejo znova zapisano.
Vprašajmo se: smo Slovenci res preveč zagledani v ideološko ogledalo, v katerem vidimo le kristjana in marksista? Govori film o krizi teoretske zavesti? Koliko je še elementarnih, vprašujočih ljudi, ki stojijo zunaj ideoloških obrazcev? kje je konkretno človeško bitje? Kje je torej človek, ki čuti človeka, ljubi človeka, osvobaja konkretnega človeka? Vsi - marksisti, kristjani, muslimani itd. - pripadamo vendar eni človeški vrsti. To spoznanje pa seveda ni teoretska zavest, marveč naše skupno človeško dejstvo.
Ideološka razklanost slovenskega naroda v shemo krščanskega humanizma in shemo marksističnega humanizma nas je tako oslepila, da filma, ki ne govori samo o tej razklanosti kot posledici zgodovinskih okoliščin, ter konkretnem človeku, ki se je v njih znašel, sploh nismo doumeli.
Kdo je belogardist Martin? Kdo je partizan Ivan? Zakaj se sovražita? Je čustvo sovraštva narojeno ali se je v človeški zavesti izoblikovalo kot posledica konkretnih okoliščin in razmer, v katerih se je nahajal? Kdo je Lenka? In navsezadnje: kdo sta Krištrof in deklica, ko jo ponese na ramenih? Sta človeški bitji, ki sta sposobni elementarno ljubiti? Sta nosilca elementarnega humanizma?
Nedvomno jasno je, da je bil belogardist Martin na strani antihumanističnega stroja, ki je krvoločno trebil človeško vrsto, bil je tudi kristjan, ki je skozi zgodovinsko izročilo sprejel krščanski humanizem. S teoretsko zavestjo krščanskega humanizma je bil torej v okviru krščanskega ideološkega obrazca. Partizan Ivan je bil v tistem zgodovinskem trenutku seveda na strani svojega naroda, torej udeleženec narodnoosvobodilne vojne, bil pa je tudi komunist, ki je sprejel marksistični humanizem, zanj edino pravični svetovni nazor. Sprejel je torej marksistično teoretsko zavest kot edino pravilno teorijo humanizma.
Kri, ki je tekla med vojno, je na obeh akterjih izdolbla tako globoke rane, da se niso mogle čez noč zaceliti. O izvoru sovraštva govori film več kot prepričljivo. Spomnimo se scen: pribijanje za jezik, likvidacija belogardistov.
Iz dialogov med Martinom in Ivanom v povojnem obdobju pa je zaznati, da je šlo za spor med antropocentrizmom in antropoteizmom, torej med "izmoma", ki sta samo teoriji o humanizmu, kot taki pa seveda daleč od elementarnega humanizma. Šlo je torej za spor med eno in drugo teoretsko zavestjo, za spor med simboličnim bitjem, ki je verjelo v vekaplebejsko (marksistično) teoretsko zavest in simboličnim bitjem, ki je verjelo v katolicistično (krščansko) teoretsko zavest. Agresija je bila le posledica medvojnih ran ter seveda ene in druge teorije o humanizmu, ki sta bili, ker sta pač povzročili agresijo, v svojem bistvu antihumanistični.
Sovraštvo torej ni v Ivanovem in Martinovem človeškem bistvu. Sovraštvo ni narojeno čustvo, ki ga človek pridobi z rojstvom; izoblikuje se kot posledica razmer, v katerih se človek znajde. Ideološko sovraštvo pa je posledica človeka-simboličnega bitja, ki je pripravljen za "svoj" simbol (religijo) tudi ubijati. Metode manipulacij nad ideološkim bitjem seveda niso predmet te obravnave. Vsaka ideologija (religija), ki povzroča agresijo, sovraštvo, vsaka ideološka shema, ki človeku že od rojstva "pere možgane" z namenom, da bi jo sprejel kot Resnico, vsaka teoretska zavest, ki ne dovoli enakovrednega dialoga drugi teoretski zavesti, čeprav se ta sklicuje na postulate humanizma, je v svojem bistvu antihumanistična.
In kaj govori film o postulatih humanizma? Dvema človeškima bitjema z zavestjo ideološke nepomirljivosti je bilo usojeno živeti skupaj, v miru. Elementarno življenje, življenje samo, je pogojevalo osvobajanje, osvobajanje dveh različnih ljudi iz njune ideološke obremenjenosti in vsakodnevnih stisk. Martin in Ivan se torej nista reševala po navodilih krščanskega oziroma marksističnega humanizma, marveč iz življenjske nuje, potrebe, notranjega občutka; iz čustva, ki je iz dneva v dan postajalo močnejše. O tem film še posebej prepričljivo govori. Zakaj so se Lenka, Ivan in Martin, edini živeči prebivalci vasi, dogovorili, da se po zvonjenju snidejo? Ali mogoče njihov dogovor ni posledica potrebe, notranjega občutka, čustva? Zakaj v hlevu, preden povrže krava, Ivan pokliče Martina na pomoč? Mar to ni globoko občuten, dejaven odnos do življenja, ki človeška bitja združuje?
In kdo je Lenka? Zakaj Ivana in Martina kliče k spravi? Lenka je simbol domovine, rodne zemlje, ljubezni. Je tudi konkreten človek, nosilka dejavne ljubezni, ki pa se ji zaradi obstoječih razmer odtuji lasten otrok. Zato še toliko bolj trpi in prizadevno kliče k življenjski spravi.
O vsem tem film govori in še veliko več je v njegovem sporočilu. Kaj sporoča z vizualno govorico? Kaj je drevo? Simbol. Vendar ne simbol teoretske zavesti, marveč elementarnega življenja. Kje sta pravzaprav Ivan in Martin, ko stojita na vejah drevesne krošnje? Lahko bi rekli: v središču človeškega bistva. In ples? Je to ples življenjske sprave? Da. Še več, to je ples konkretnih človeških bitij, ki ne plešejo več v skladu z ideološkimi navodili, zaradi te ali one teorije, marveč zaradi elementarnega čustva, neposrednega odnosa do sveta. Neposredni odnos do sveta pa je seveda pogoj za modrost. Ko sta ugotovila, da se z religijo ne da rešiti sveta, ne z aktivizmom spremeniti ljudi, sta končno osvobojena izrekla bistvo ljubezni: ljubezen do življenja, ljubezen do konkretnega človeka. ("Ivan: Hudo mi je zanjo. (Lenko) Martin: Jo imaš rad? Ivan: Imam. Martin: Tudi jaz jo imam rad. Ivan: Treba bo skrbeti zanjo. Martin: Pa za zemljo, živino. Ivan: Martin, skupaj delajmo").
In slednjič: Kdo sta Krištof in deklica? Krištof predstavlja generacijo, ki ne želi živeti po navodilih nobene teoretske sheme. Da bi lahko tako živel, išče zgodovinsko resnico. ko jo spozna, zaživi po svoje. Ob grobu svojih staršev mu je najpomembnejša skrb: deklica. Bedi nad ideološko neobremenjenim otrokom. Skrbi za njeno človeškost. Je človek, ki veruje v človeka. Vera v človeka se seveda opira na čustvo. To neobremenjeno, konkretno človeško bitje ljubi zato, ker čustvo ljubezni nosi v sebi. Vse to je elementarni humanizem, ki nima nič s teorijami o humanizmu, ki so, kot vemo, v globoki krizi.
Toliko o tem filmu. Preteklo je že veliko let, mlade generacije ga ne poznajo. Mogoče se bo še kdaj predvajal v kinodvoranah ali na televiziji, kdo ve?
Danes se tudi pogosto govori o spravi. No, ta film je že pred veliko leti o njej marsikaj povedal. Kako pa je ostal v zavesti tistih, ki so ga videli, pa ve vsakdo sam.
Politično-finančna oligarhija se zaveda, da je zgodovinski spomin na zelo majavih nogah, zato uspešno producira nove spore, kot so poimenovanje Titove ceste, ipd. Ljudje se opredeljujejo in tako teče politični diskurz v smer, ki nas oddaljuje od dejanskih, realnih problemov družbenega in medosebnega življenja. Če bi ljudje s premislekom iskali odgovore na prava vprašanja, bi bilo z njimi težko upravljati. A, vse kaže, da prihaja čas odprtosti v dejanski smisel. Človek predvsem odkriva smisel dejanskega življenja. Najprej osmisljuje sam sebe, prek sebe pa tudi svet in njegove pojave. Zato vsaka filozofija, ki zanika smisel v človeku, podlega nihilizmu in cinizmu. V sebi nosi znake dekadence. To ogrožanje kulture, je grozeč pojav sodobne masovne družbe.
Lahko bi tudi rekli, da je smisel življenja v ustvarjanju pogojev za boljše življenje. Tega se bi morala predvsem zavedati politično-gospodarska "elita", če bo hotela še naprej legitimno opravljati svoje delo. Človek kot posameznik pa bo moral spoznati, da je smisel njegovega osebnega življenja v njegovi duhovni rasti.
Naj zaključim. Bistvo elementarnega humanizma je v udejanjanju ljubezni. Biti dobro, solidarno, odgovorno, odprto, dialoško bitje, je imperativ (nujnost) časa, ki prihaja. Če bo drugače, se človeški vrsti slabo piše.
Hvala za potrpežljivost
Borut Petrovič Vernikov
P.S.:
Film Cristophoros nam je že pred triindvajsetimi leti spregovoril o naravni poti, ki pelje do sprave.
Namen sodobne slovenske politike, pa je v nenehnem vzdrževanju sprtih, nespravljenih, ideološko okvirjenih, polariziranih volivcev, ki tako uspešno ohranjajo njeno politično eksistenco.
Slovenska politika se bo morala začeti resno ukvarjati s konkretnimi problemi našega časa in prostora.
Razlika med politiki in državniki je v tem, da prvi razmišljajo o naslednjih volitvah, drugi pa o naslednjih generacijah. Če tega naši izvoljeni predstavniki (upravljavci) ne bodo doumeli, bo morala nastati nova politična stranka (ali celo gibanje), ki bo udejanjala višjo kvaliteto našega političnega in družbenega življenja.
O LJUBEZNI
Sedela sta tam v deželi Belih rojenic.
Andrej je skoraj neslišno dejal: Prijatelj moj z neskončnim imenom, govori mi o Ljubezni.
In je spregovoril:
Ljubezen je Izvir, je studenec brez dna, je najčistejša voda, je pot, ki vodi v nevidni dom. Ljubezen je poljub jutranjega sonca, je mleko v materinih prsih - pije ga Življenje.
Ljubezen je hrepenenje, je dež, ki zaliva smisel besed. Je daritev, ki ne želi plačila.
Ljubezen ni sama sebi namen. Obstaja le v soodnosu z Življenjem, ki znova in znova dobiva novo Ime.
A le človeku je dano, da daje imena, le človeku je dano, da imenuje stvari. Imenovati s poljubom, je smisel naših poti.
In, če zadeneš ob trnje, ga sprejmi kot krono in jo nosi s seboj. Teža življenja je težka kot križ. Upogiba telo in jemlje moči, a dviga duha in boža in zdravi bolest.
Povem ti, prijatelj, ljubezen je poljub. A poljub ni zgolj slast in poljub ni zgolj strast, poljub je podpis, ki se zareže v čas.
Ljubezen je objem nevidnih rok, ki se razodevajo v golem telesu vesolja.
In Andrej je zrl v luč nevidnih besed. In Bele rojenice so plesale neskončno pesem.
NUŠKA GOLOBIČ HVALA TI!
Čarovnica iz Lavrine pravi: To niso pesmi, je le vonj pozabljenih cvetov, pot vase, pot domov…
Čez njeno simbolično oblačilo se prelivajo barve horizontalnih pisav sublimne poetičnosti, drapirane gube v abstraktne kompozicije spominov, polne nemira in hrepenenja, večpomenske aluzije čutnosti, utripi z magično močjo lastnega intimnega doživljanja ženskosti. Na drugi strani večera ga išče,/ tišina poljublja dotike pozabe,/ bežno ti spet zaznamuje obraz,/ solza izpira praznino mi v srcu,/ v vzdihu prebujam minuli čas./ Predaleč sva za šepet obljub,/neznanih tisoč milj kriči med nama,/a reke preplavijo to noč ves hrup,/v globinah ne bom več sama./..
Z vzgibi razkošne erotične imaginacije in njene umestitve v poetični jezik, je njena beseda poduhovljena čutnost, razodevajoča se kot ideja igre z doživljanjem ženskosti. V stihih se prepleta prečiščena občutljivost in z občutkom, voljo in hrepenenjem ljubiti in biti ljubljena.
Njeno oko seva kot sonce na obličju nemirnega morja. Na papirusov fragment je položen cvet zanj. Dosegla in presegla se je v stvariteljski besedi lirike, ki po lepoti prekaša vse, kar lahko vidi človeško oko, ko stopi v človeško srce in vzgiba dušo kot listič na vodni gladini. Njena umetnost je prav tako prabitna in prvinska kot so prvinski človekovi nagoni, ki se zbudijo, da zganejo srce, vendar v trenutkih nastopi tudi resignacija. Nuška pravi: Takrat se bom zbudila v tebi/ Ne vem, do kam seže mi spomin,/ in več ne znam zaznati globočin,/ ne tebe stoječega na vrhu pečin./ Občutim pa, kako umirajo mi dnevi,/kako visoko bel orel se šopiri, sanje trosi,/ko v kljunu še tisto malo mene nosi./Položil me bo k tebi, ko boš mirno spal,/stražar bo teme, nad svetlobo zmagoval,/a zadnji žarek te ljubezni bog bo zate vtkal./.
Pesnici vznikne in se v ogledalu prikaže podoba iz spanja v prebujeno stanje in v trenutku pritajenega mističnega razkošja zažari zahvala: Hvala ti! Nič ni na tem svetu bolj vzvišenega, kot je ljubezen, ki je soglasje duha samega s seboj, kakor je lepota sprejemanje duha s fizičnim utelešenjem.
Poezija je gospodar poetesine duše, ona je suženj svojega srca. Poezija jo išče tam, kjer je več ni. Ona je več kot sonce in zemlja, eno samo oko, ki mu izgineva pogled in se utaplja v dejanju ljubezni, zanjo simbol absolutnega.
Nuškina poezija ima ustvarjalna krila in se je dvignila visoko nad tančine vsakdana, s svojo lepoto navdušuje, proslavlja in slavi poetične strasti in miselne moči. Njene pesmi se ne rojevajo iz pravil, pravila izhajajo iz njene poezije. Stihi so središče vesolja in okrog planetov krožijo časovni vali: /Črnilo razlivam na polja/meni se piše na vosku srce/čutim konico rezila na vatu,/zašijem si rano v novo ime./ Besede v molku podarjam/lepim etikete za trajni obstoj,/ hodim po pločniku šegavih misli,/pridemo do roba, me čaka poboj./ Rojevam se v nove profile,/oblečena svila zastira razum, parfum z vonjem tvoje davnine/v padcu mi vrne razparan pogum./
V svoji pesniški zbirki se je predstavila z novimi stihi. Najdete jo na spletu www.malena.si
www.malena.si
HVALA TI!
Drugič malikovane in dovršeno prelite.
Za vse kar si in kar morda še postaneš.
Za vsak dotik srca, ki mi pomaga v noč poleteti.
Tišino ljubezni in krvavo solzo, ki jo znaš sprejeti.
Za vse kar pričaraš na poti do Sonca v objemu Lune.
Za koščke mojega časa, ki ti ga polagam v roke kot strune.
Za nove čase, ko bodo moja krila dobila občutek želje 'ostati'.
Za nežne stvari svojega sveta, ki puščaš jih pred vrati.
Tišino, ki jo vržeš v ogenj poln strastnega nemira.
Za trenutke brez povratka, ki jih želiš mi dati.
Zate, ki dovolj ljubiš, da znaš ob meni stati.
MI OTROCI IZ POSTAJE RAZUM
Smo trop podivjanih volkov,
lačni tuje krvi iščemo ljubezen
na poti domov.
V hiši pritlehni
skriti med kupom zidov,
rane si ližemo s strupom
ukradenim iz tujih bregov.
Ko peklensko zaboli
nož zarit v dušo, njene plasti,
pa se nekam globoko zažira
tanka meja med
ljubiti in biti poln prezira.
načrtno spajajo v misel.
POEZIJA NUŠKE GOLOBIČ - SPECULUM EROSA
Lahko bi rekli: »Ogledalo z več odsevi.« Pesnica Nuška Golobič - Jevtič, rojena 26.04.1975 v Celju, se je na Pozitivkah prikazala kot nov komet, padel z višine zenita. Vžgala se je iskra, nastal je blisk in ognjeni vulkan Erosa na nastajajočem otoku sredi širnega morja preceja ognjene zublje skozi se.
Plamen je zgneten iz želje in hrepenenja prebiti se skozi protislovja nezavednega, bloditi po neodkritem in neizrečenem skozi labirinte in zagonetke doživljanja ženskosti. Plamti skozi rožnato plazmo besed. Nuškina poezija je sinteza trenutka in večnosti. Odlikuje jo izpiljen jezikovni izraz, zgoščenost ter jasnost misli in občutij. Je glas z ritmično uglašenostjo in občutkom za dovršenost.
Piše z osupljivo veščino in vliva zaupanje bralca v demiurško moč svojih besed, ki so en sam spev, ena sama izpoved ljubezni. Glas oblači v svetlobo besed, je nezastrta erupcija Erosa, sublimacija vsega živega, ki teži samo k izkazovanju in sprejemanju ljubezni. Verzi so kot odčarana prostornina duše, napolnjena z vznemirljivo večplastnostjo občutij in višjo obliko skrivnosti, ki jo razodeva srce.
Pesnica je mamica dveh nadebudnežev in poleg službe je končala študij na Fakulteti za upravo in diplomirala. Je zaposlena v Lisci na odgovornih delih v komerciali. Je delovna in vsestransko aktivna. V tem prenapolnjenem vrvežu vsakodnevnih družinskih, študijskih in službenih opravil pa najde tudi trenutke povsem zase in takrat napiše kakšno misel, ki se zlije v pesem. Nikoli pa na pozabi na prijatelje, da jim ne bi namenjala prijazno besedo in ljubeznivo misel. Preseneti in očara te, ko si najmanj čakaš.
Sama o sebi pravi, da je lahko sonce, v naslednjem trenutku dež, takšni so tudi njeni občutki. O sebi meni, da je včasih preveč sanjava, včasih preveč realna. Čeprav jo ljudje vedno ne razumejo, ji vseeno stojijo ob strani in jo imajo radi, saj s svojo toplino in dobrohotnostjo očara. Kot pomladno cvetje se sonči na gredici ljubezni v vseh letnih časih. Eksistira med vrsticami svoje erotične poezije kot dobri angel, ki se mu rojevajo in rastejo perutnice, ki pomagajo bralcu pri vzletu iz sivega vsakdana.
Srečati se z verzi Nuške Golobič je presenetljivo lepa priložnost branja, dogodivščina vstopiti v hermetični svet erotične poezije, ki odpira hkrati vrata radosti in nežnim dotikom besed, dotikom kristaliziranih snežink, ki padajo v prekipevajočo čutnost ljubezenskega napoja: /Iz belega pajčolana spletla bom čistost, /ki jo rabiš, da boš doumel, /da sem svetnica v preobleki hudiča, /da svet me je preklel.
/Najverjetneje je v zadnjem stavku izražena bolečina izgube treh ljubljenih oseb v enem letu, ki jo razumemo kot pesniško metaforo, neposredno izraženo tesnobo za usodo, ki pa sproži nova iskanja rešitev, vedno in samo v ljubezni, ki jo kot najmočnejša sila žene naprej. Medena rosa stori njeno telo žensko voljno in umirjeno, sledi spolnitev obljube: /Pretopila bom hladnost v medeno reko, zavila po strugi tvojega ponosa, /pospremila te, ko bo rosa padla ti v dlani, /tvoja moram biti, tako se mi zdi/.
Sledi omama. Duša je očiščena strasti in vstopa v svet večne lepote. Odsev duše je uprt vanj in po labirintih se ljubezen pretaka skozi telo in ga preplavi ter se vtira v vse pore, raziskuje in kaložira ljubljeno osebo, simbolično in igrivo izpeljuje metafore v globinske plasti občutenj spodnjega in zgornjega reda, brez pregrad in laži.
Vse je samo ljubezen, ko pravi: /Počasi slačila bom to obleko, padla bo na tla, /privila srce svoje tvojemu, da občutil boš utrip želja, /le dotik vročine, čutnost strastne bolečine, šepet strasti, /pokazala ti bom žensko, ki globoko ljubi in se ne boji./
Sledijo občutenja predanosti in zvestobe: /Poglej me s tistim žarom v očeh/preden greš objemi me z vso nežnostjo, /potem odidi stran, /ne želim da se ozreš, /saj obstala bom kot vkopana /s spomini daleč od sveta, /tebi bom predana./
Ljubezen potrebuje most, ki združuje pota zaljubljencev: /Vzemi me v objem, da ujameš nežnost, ki jo iščeš, začuti bitje mojega nemirnega srca, /srca ki edina pot je moja, /pot, ki se dotika zemlje /in je obenem rob neba/. V pesmi »Izbrisane sanje« je zaslediti tudi stanje duše, ko je pesnica »dež«.
Kot neke sanje,
davno že nazaj izsanjane,
prikrade se mi v spomin
trenutek najin.
Zaprte so oči, spomini plovejo
in se ustavijo.
Leta so pretekla kot trenutki
in trenutki leta so odkar te ni,
saj so dnevi še enaki dnevom,
le nasmehov polnih sreče
nič več ni.
Izbriše čas vsebine vidne,
skozi žalost in izgubo
razum ti spremeni.
A ne vzame ti občutkov znanih,
v njih lahko se vrneš,
vsakič ko zapreš oči.
In spet postane pesnica svetla in zasije kod »sonce« ženska v njej, obdarjena z milostjo modrosti. Je opazovalka s tisoč in enim obrazom.
Ženska ima v sebi tisoč in en obraz
in težko je reči,
da ti kot moški lahko vse spoznaš.
V najbolj prešernem smehu
se že rojeva solza v očeh,
za najbolj otožnim pogledom
zaslutiš nasmeh.
Mogoče misliš, da te ocenjuje
a le zamišljena je,
lahko misliš, da te zapeljuje,
a samo opazuje te…
Kot moški si res lahko misliš čisto vse,
kajti ti le gledaš, a kako boš vedel, če občutiš ne.
Draga Nuška, zelo lepo je bilo uživati in sanjati Eros ob tvojih izvirnih in sugestivnih verzih, ki jih ni mogoče do kraja razložiti. Le občutiš jih lahko. Ti tvorijo tvoj hermetični zaprti srčni prostor, v katerega je nepovabljenemu gostu težko vstopiti. Jaz sem si to dovolila, ker si mi draga oseba.
VOJKO GROSAR, PESNIK NEIZGOVORLJIVEGA
Na prvi sliki prof. Katarina Vuga iz Nove Gorice (levo) in Tatjana Malec, roj. Gašperčič, obe iz Grosarjeve družine iz Solkana.
Na drugi sliki pesnik Vojko Grosar s soprogo Gordano)
Tretja slika: Društvo Trepetlika pri Winklerju na Lokvah leta 2007.
Za Vojka Grosarja bi lahko rekla, da je njegova poezija vzniknila iz nadčloveške moči. Umetnik je odkril pesniški jezik v svoji bolečini in se izraža v monumentalnih skulpturah besednih metafor svojega notranjega trenutka. Svojo poezijo je pozlatil z mehkobo in s tankočutno izpovedno močjo svoje bolečine. Zanj velja rek »Verjamem, da bi deloval; delujem, da bi razumel." Verjame, v svoje moči, da deluje in deluje, da bi razumel sebe, svoje breme v upanju in iskanju načina, kako se spoprijeti s svojo usodo. Bojuje se z zahrbtno parkinsonovo boleznijo.
V njegovi poeziji je čutiti potrebo po izpovedi neizgovorljivega. Tako neskončno osebna je, da v njej ni prav nikogar, razen njega samega z neizmerno močno podkrepljenim hotenjem, da je vredno živeti vsakdanjost trenutkov, ki jih prinaša življenje. Vojkova poezija je eno samo neskončno potovanje. Ne gre za Kolumbovo plovbo okoli sveta, temveč za veliko večjo in obsežnejšo pot skozi življenje, za preskakovanje ovir čez obzidja, z bršljanom poraščenih ovir in preprek, gre za Kristusov križev pot.
Omogoča ga umetnost. Njegove pesmi so kakor glas zvona, ob katerega udarja gibljivo pritrjen kembelj, ki ga opozarja z zvenenjem na bolečino in prebuja v njem moč in kljubovanje, volja ga žene na izničenje omejitev in zavedanje realnosti /Iz dneva v dan,/znova in znova,/spravljam telo v pogon,/ponoči pa doživljam/popolni polom./
Vojko Grosar pravi, da pesmi piše takrat, ko pride vzpodbuda iz notranjosti. V pesmih Vojka Grosarja je življenje drugačno, polno boja, kljubovanja in optimizma. Pesniške zbirke so izpoved človeka s posebno boleznijo, ki si je nadel masko. Njegove pesmi so polne metaforike, igranja z resnicami in ironičnega pogleda na svet. Vojkova poezija je vredna branja in občutenja trenutka, ko boste tudi vi spoštovani bralci živeli z njim in spoznali njegovo duševno stanje.
Pesnik Vojko Grosar je polna osebnost in nam razgrinja njegov intimni svet na tako človeški način vse do najintimnejših občutljivosti in nežnosti, ko govori o svoji ljubeči soprogi Gordani, o svoji princeski hčerki Kiti in oralcu ledine sinu Aljoši, oba sta vrhunska šahista.
Pesniške zbirke so prava mojstrovina:
Smej se življenju in Pesmi, obe sta izšli leta 2001 ob sodelovanju Društva Tepetlika; Pesmi srca (in ostalega drobovja) so izšle pri Založbi Branko in Jutro, leta 2003, pesniška zbirka Z bolečino do moči, glavni in odgovorni urednik Branko Šmid, predsednik društva Trepetlika BO-Tisk, d.o.o., Jelenčeva 34, Kranj, december 2004. Zadnja pesniška zbirka Enigma maske je izšla v februarju 2008. Ta zbirka je izpoved človeka s posebno boleznijo, ki si je nadel masko. Njegove pesmi so polne metaforike, igranja z resnicami in ironičnega pogleda na svet. Uvodno besedo k zbirki je napisal zdravnik nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek, literarno oceno prof. Bojan Bratina, ravnatelj novogoriške gimnazije, ki vseskozi spremlja literarno pot Vojka Grosarja, spremno besedo pa je napisal predsednik društva Trepetlika (društvo bolnikov s parkinsonovo boleznijo) Branko Šmid. To društvo je zbirko tudi izdalo in založilo. Na predstavitvi so dijaki Gledališke gimnazije Nova Gorica prebrali nekaj pesmi iz te zbirke. V Ameriki je prejel najvišje priznanje za tovrstno zvrst poezije. Bolečino spreminja v moč ali kot se je sam metaforično izrazil: /jasno vidiš,/ da vrane letijo v jatah, /orli pa sami./
O svobodi pesnik piše: /Iznebi se teže preteklosti,/Odlepi lovke utesnjenosti,/Odvrzi breme nujnosti!/Razbij beton/in prepreči zaton!/Prereži popkovino/in si natoči čisto vino!/
Zmeda začetka in konca
Vsi smo na poti;
Pot je ena sama;
Ni več poti,
je le omama!
Ko se rokujemo,
v bistvu tekmujemo;
Kdo več
in dalj vzdrži?!
Tisti,
ki se kislo drži,
ali tisti,
ki se vsega veseli,
mnogo spi,
še več leži
in zamiži,
če česa ne želi.
Če je pot za koga
srečna,
je za drugega nesrečna.
Važno je,
da je večna!
Nočni spopad
Tedaj izvem,
kje je problem;
Ponoči ko bedim,
po spanju hrepenim.
Manj kot spim,
bolj se postelje bojim.
Če pa že zaspim,
se ves trd prebudim.
Kako sedaj prebuditi roke?
Kako noge?
Kako se obrniti na roke?
Kako se rešiti
okoli trupa zavite
rjuhe?
Kako razgibati ude,
Vse gluhe?
SPOMIN NA PESNIKA MIRKA BOŠTJANČIČA, S PSEVDONIMOM MART OGEN
Pesnika Marta Ogna sem poznala, zato se želim oddolžiti njegovemu spominu, ki naj ne začne ugašati. Ob 10-obletnici njegove smrti prižgem majhno lučco, posvečeno zimzelenemu dihu njegove poezije.
Pesnik in prevajalec Mart Ogen (15.9.1939, Ljubljana – 1.9.1998, Ljubljana), s pravim imenom Miro Boštjančič je študiral nemščino, italijanščino in dramaturgijo. Diplomiral je na germanistiki na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Študijsko je potoval v ZDA in na Japonsko. Pisal je filmske kritike, prevajal je in dolgo je bil urednik pri Prešernovi družbi. Bival je nekaj časa v ZDA, Angliji in na Japonskem. V svobodnem poklicu je prevajal moderne ameriške, angleške in japonske pesnike in pisatelje. Njegove pesmi razodevajo vpliv beatništva; pisane so v prostem verzu, brez ritmične in metrične podstave, večkrat popartistično. Uveljavil se je z miselno, kritično in ljubezensko poezijo, v kateri je zaznati tudi sledove njegovih popotovanj po omenjenih državah. Osem pesmi iz njegove zadnje zbirke Na morju in v gozdu, izšla je leta 1979, je interpretiral Brane Grubar, oddaja pa je bila prvič na sporedu na TV v Literarnem nokturnu, 30.9.1998.
Publikacije:
DEDIŠČINA, Cankarjeva založba, Ljubljana 1969;
PODZEMLJE IN DRUGE PESMI, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1971;
ŠTUDIJE, Mladinska knjiga, Ljubljana 1971;
MALA ANTOLOGIJA JAPONSKE LIRIKE, Mladinska knjiga, prevod, Ljubljana 1975;
NA MORJU IN V GOZDU, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1979 ;
ANTOLOGIJA AMERIŠKE POEZIJE 20. STOLETJA, Cankarjeva založba, Ljubljana 1985;
Ostalo: ŠTIRINAJST (zbornik mladih avtorjev); napisal je besedilo za skladbo Rapsodija za Akademski pevski zbor Toneta Tomšiča Univerze v Ljubljani; Underground poems, Turret Brookc, 1968 na dražbi v Londonu.
Poslednjo pesniško zbirko »Na morju in v gozdu« je Mart Ogen ustvarjal na neokrnjenem kotičku slovenske obale v Simonovem zalivu v Izoli. Pesnika in prevajalca sem spoznala v začetku osemdesetih let v Hotelu San Simon, kjer je preživljal zimo v družbi s svojo mačko. Tedaj je tudi veliko prevajal iz japonščine. Večkrat smo skupaj sedeli ob kavi in se pogovarjali. Tedaj je prijateljeval s srčnim kirurgom dr. Nikoličem iz Beograda in mojo materjo, Hermino Gašperčič. Vsi so iz zdravstvenih razlogov preživljali zimo v bolj mili obmorski klimi in se družili s klepetom ob kavi. Mart Ogenj je imel težave z astmo.
Veliko je Mart Ogen pripovedoval o svojem življenju na Japonskem in običajih te dežele, kjer je preživel dve leti. Japonci so skrbeli za njegovo počutje in mu izdelali tudi razne pripomočke v evropskem slogu, ki so mu olajšali bivanje, kajti na Japonskem je tradicija, da se vse pomembnejše elementarne stvari dogajajo na tleh, kar predstavlja poseben znak ponižnosti. Japonci so ga zelo cenili kot pesnika, prevajalca in dobrega poznavalca haikuja, ki je na Japonskem najbolj priljubljena pesniška oblika.
Ostal mi je v spominu kot izjemno razgledan človek, delujočega duha, obseden s čustvom ljubezni, tiste želje po sladkosti, ki jo je obiral na cvetovih, iz medu z vrtov in gajev, po katerih so se sprehajale gejše, ki so ga navdihovale, da je ustvarjal ljubezensko poezijo. Gejše so bile muze, ki so mu prinašale kot čebele na svojih krilih erotične navdihe. Veliko je govoril o milih ženskih dušah te posebne dežele. S prevajanjem se je obračal na tisti krog ljudi, ki jih zanima japonska poezija in antično izročilo haikuja. Navduševal se je nad poezijo, dajal je videz poeta boema, povzdignjenega v višave s poželenjem strastne ljubezni do ženske, ki ga je obiskovala v Hotelu San Simon. Premogel je veliko samoobvladovanja. To žensko bitje je bilo sladka muza, ki ga je duhovno očiščevala s platonsko ljubeznijo. Prek nje je uravnaval samega sebe in svoje notranje stanje. V njegovem templju je klilo tisto duhovno seme, ki je bilo sposobno spregovoriti množico vzvišenih besed, s katerimi je ustvarjal, krasil in opeval muzo, ki ga je navdihovala v njegovi ustvarjalnosti.
Muza je zavestno dejanje jezika, vznemirajoče razmerje, ki se oblikuje iz ljubezenske strasti z iskanjem luči, ki nadomesti neizrekljivo ljubezen. V svoji tišini je živel kot zaljubljenec v poezijo, s pomočjo katere je ustvarjal svoj notranji prostor za svojo bolečino, osamljenost in veliko težko dosegljivo ljubezen.
To svoje stanje je izrazil ves predan božanski ljubezni v pesmi:
ŠTUDIJA ŠT. 11
Ljubim te, ljubiš me.
Če je svetlo,
moje oči, tvoje oči,
a naj bo mrak,
Kaj bi z očmi.
V temi,
tvoja dlan, moja dlan,
besede, ki jih govoriva,
dih najinih ust,
moja dlan,
tvoje prsi, tvoj obraz,
tvoja dlan,
moja usta, moj hrbet.
Dan se dotika,
koža kože.
Nežen veter.
Toda odmakni se, umakni svojo roko:
To ni več ista roka.
Odmakni se, odidi:
To ni več isti obraz,
ni več isto telo.
Dotik, in trenutek, ki mine,
in ni več trenutka,
ni več besed,
ni več vonja.
Čeprav je dlan še vedno tvojamoja.
Čeprav telo ne neha biti mojetvoje.
Niti spomin na glas, na dih, na vonj,
ne neha bititvojmoj.
Bolečina ostane.
Ljubezen,
ne odhajaj. Ne odmikaj se.
Naj ostane bližina, moja, tvoja,
Telo ob telesu,
moja dlan na tvojih prstih,
tvoj obraz na tvoji rami,
naj ostane, bližina, zlitje
nemira, hrepenenja,
mojegatvojega.
Ljubezen, ne odnehaj,ne odmikaj se.
Ljubezen, ne odhajaj.
Ostaniva.
Tukaj.
Vedno skupaj.
Ostaniva.
Jazti.
Ostaniva.
Tukaj.
Vedno skupaj.
Ostaniva.
Jazti.
PREVODA POEZIJE EMILY DICKINSON :
Za mano se potaplja Večnost -
Pred Menoj - Nesmrtnost -
Jaz sama - vmesni Člen -
Smrt samo Zamet Sivine Vzhodne,
Ki se v Svit raztaplja,
Preden se Zahod začne -
Pozneje - so Kraljestva - pravijo -
V popolnem - nepretrganem Nasledstvu -
Njih Knez - je Sin Nikogaršnji -
Sam - Svoja Zunajčasna Dinastija -
Sam - Sebe vekomaj zamenjujoč -
V Podvajanju božanskem -
Se pravi - da je čudež pred Menoj -
In Čudež za Menoj - in vmes -
Je Lunin Krajec v Morju -
S Polnočjo na Svojem Severu -
In Polnočjo na Svojem Jugu -
Z Jazom - na Nebu -
EMILY DICKINSON
1162
Življenje, ki ga imamo, je sijajna reč
Življenje, ki ga bomo videli nekoč,
Prekaša tega, vemo,
Saj je Neskončnost.
A ko si bomo ogledali Vesolje vse,
Ko bomo videli Bogastev blišč,
Spoznali bomo, da najmanjšega Srca obseg
pomanjša ga na nič.
ZA GLEDALIŠČE:
YOU - THE CITY (NA TVOJEM MESTU)
(Gledališče GLEJ)
Datum prem.: 20. 04. 1990 , Po Ljubljani
Avtor: Templeton Fiona
Režiser: Templeton Fiona
Prevajalec: Duša Zdravko
Prevajalec: Ogen Mart
Vloge: Kanduti Marijana, Bonisegna Stanislava, Polanc Sonja, Dimec Mojca, Rozman Andrej, Grubar Brane, Špik Srečo, Grad Olga, Tomič Violeta, Pavček Saša, Kerč Boris, Zidar Vojko, Rozman Matija,
Ropoša Jožef, Suša Irena, Živulovič Zoran. Gledališki list.
O POEZIJI
Muza ljubeče prisluškuje skritim izvirom daru; inspirira, kar razum ne more razsoditi, zapeljuje, pregovarja in govori skozi dušo poeta.
Poezija je občutenje predanosti pozitivnim mislim, je dihanje čistine in samota, ki se ji je uspelo zaljubiti v samost; je moč, ki ne zna biti poražena in premagana. Poezija je manifestacija življenja.
S poezijo se uravnoveša zlo z dobrim in omili bolečino; je svet demoničnega in rajskega, v katerega se poet preseli in se zadržuje v območju svojega duševnega dojemanja nezavednega stanja. S poezijo se potrdijo prefinjene slutnje, poezija je razlagalka sanj in notranjih okrepitev moči. Poezija tudi blaži izgubljene iluzije.
Poetična misel je prožna guba na glasilki, z obliko rožnatega dragulja, ki v niansah barva izvire, potočke besed in metafor, ko začutimo, da nas v grlu duši jok, ko čutimo moč prešernega veselja in smeha in potrebo po molku. Molk je globina, iz katere prihaja po kapljicah podzavest in se spreminja v zavest.
Pesnitev je strast, ki se odigrava pod srcem poeta, je pretakanje krvi med zavednim in nezavednim. Je najbolj intimni stik s samim seboj. V poeziji spoznamo svojo prvinsko zibelko, dobimo z njo stik in občutimo hrepenenje po božanskem brezdelju Konfucija in Lao Ceja, opojni čar Bachosa in Li Tai Poja. Poezija je starodavni duh Ved in Bhagvard Gite, ki nadaljuje s svojo zgodbo.
Ustvarjalni užitek je vznemirljiva sila z najfinejšimi odtenki barv, ki stanjšajo naše čute. Poet obdeluje čarobni vrt, v katerem se zibljejo cvetovi iz vzvišenih snovi, svetloba zvezd in luč s pomenom.
Poet je cvetoči posebnež, poezija pa je vonj njegovih barv.
tamoxifen uk smpc
tamoxifenŽIVLJENJSKA IN UMETNIŠKA POT DANETA ZAJCA
Leta 1958 je privatno končal gimnazijo, vpis na univerzo mu ni bil dovoljen. Med leti 1953 in 1955 je deloval na Pošti Slovenije. Od leta 1955 do 1989 (do upokojitve) je bil zaposlen kot knjižničar v Pionirski knjižnici v Ljubljani. Kot prejemnik Fullbrightove štipendije je med leti 1981 in 1982 bival v New Yorku. Med leti 1991 in 1995 je bil predsednik Društva slovenskih pisateljev. Leta 1981 je prejel Prešernovo nagrado za književnost. Leta 1993 je postal izredni, leta 1997 pa redni član SAZU.
Dane Zajc sodi v vrh slovenske književnosti druge polovice 20. stoletja, izvirnost in samoniklost njegove besede pa je vplivala na številne mlade ustvarjalce. Izreden uspeh je doma in v tujini požel tudi z recitacijami svojih pesmi ob glasbeni spremljavi (harmonika) igralca Janeza Škofa. Zajčevim stopinjam po razpotjih slovenske književnosti sledita njegova sinova Zlatko Zajc in Lenart Zajc.
(Podatki iz Wikipedije)
Preminuli sodobni pesnik Dane Zajc je napisal pesem, v kateri je zajel usodo človeka:
UJETI VOLK
Teče,teči, teči
Z žametnimi stopinjami
S prožnimi divjimi nogami.
Teči tiho kot neslišni sivi duh,
Teči po kletki,
po gnilem listju.
Teči naprej
Teči nazaj
Z odprtim gobcem,
Z rdečim jezikom.
Teči kot siva senca,
siva tiha senca sovraštva,
siva senca prezira
v kletki.
Zajčeva pesniška zbirka "Požgana trava" je bila zradi komunistične cenzure dana v bunker, pesnik pa politične preganjan.
Pesniške zbirke:
Požgana trava, Jezik zemlje, Ubijavci kač, Glava sejavka (izbor pesmi), Kepa pepela (izbor pesmi), Roženruntar, Si videl, Belo, Zarotitve, Znaki, Dol dol
Pesmi iz iger:
Pesmi iz drame Otroka reke, Pesmi iz drame Potohodec, Pesmi iz drame Voranc, Pesmi iz drame Mlada Breda
Pesmi za otroke:
Pesmi, ki niso vključene v pesniške zbirke, Bela mačica, Živali na dvorišču, Abecedarija, V cirkusu, Na papirnatih letalih, Ta roža je zate
Ostala literarna dela:
Pravljice za otroke, Lutkovne igre za otroke, Drame, Eseji: O pesništvu, O dramatiki in gledališču, O slikarstvu in slikarjih, O pisanju za otroke, Spomini ter Pisanja na naslov.
Pred mnogimi leti, še sama ne vem kdaj, sem posvetila pesniku Danetu Zajcu pesem v znak upora, potem ko so ga preganjali zaradi pesniške zbirke "Požgana trava". Pesem naj zagleda beli dan kot zanimivost iz tistih davnih jeklenih časov, ko smo mladi svobodmiselneži čutili pranje možgan:
+++A-pologetski cenzurni center na očeh slepa kap-A+++
++G-lavo vodila ideološka so menjcanja izmed njenih no-G++
+I-n kaj počno zdaj bolne prevrtineče glave? Dokaz so stih-I+
T-emno rdeči strupeni cvetovi Agitropa so njen nerazpoznavni vr-T+
+R-adosti recenzentov zdaj! Nad fabuliste Ziherlov uko-R+
++Osorej razjarjen bolni um z nabuhnjeno politčno glav-O+
+++P-omočnik še ni presežen -"POŽGANI TRAVI S-TOP!+++
++++++++++++++ A G I T R O P ++++++++++++
+++++++++++z volkovi je zatulil T R O P++++++++
v bunker gre Požgana trava - cenzura uma = R O P
+++ K-u-k-u-k, k-u-k-u-k, k-u-k-u-k, k-u-k-u-K+++
++U-jame se ptič dolgokljun, pade v past lovač-U++
+L-ovač pobesni, Potrčen um nad streliščino rokogo-L+
+T-edaj se zmedeno zazre razžarjen v zasvinčen vr-T+
+U-gleda manuskripti dossierje na duha zastor-U+
+ R-enoviran tovariš, prenovljen za rdečo sme-R+
++A G I T R O P A aparatčik po pesmih že bezlj-A...
znova se pripravlja A G I T R O P
z volkovi bo tulil T R O P
s Požgano travo R O P
jalovost cenzure S T O P !
V aparatčike je naperjen T O P
Moja pesem je izraz nemoči in odpora proti cenzuri, proti normirani družbeni zavesti. AGITROP je bila politična agentura nad vsem, kar je kdo napisal in mislil. Noben kulturni delavec in ustvarjalec se ni mogel svobodmiselno izražati, svobodno napisati kar je čutil, če ni bilo na liniji ideološko obarvano.
Pesem ima vizuelno ob obeh straneh napise: AGITROP in KULTURA. Pesnik Dane Zajc je bil v tistih železnih časih zaprt in psihično trpinčen zaradi svoje svobodomiselnosti. Taki samogovori, kot je ta pesem, niso smeli zagledati belega dneva, zato so ostali v prašnem arhivu. Kdo bi si mislil, da bo prišel dan, ko bom lahko dala tak zaprašen listič javnosti pred oči.
Pokončnemu kulturnemu možu Danetu Zajcu bodi slava!
buy accutane cream
buy accutane pills blog.blinddude.com accutane without foodLITERARNI VEČER S CLAUDIO VONČINA
V Osrednji knjižnici Srečka Vilharja v Kopru se je 16. maja 2006 občinstvu predstavila s pesniško zbirko MOSAICO – MOZAIK zamejska pisateljica in pesnica Claudia Vončina. Pesniško zbirko je izdala in založila Transmedia Gorica. Pesniška antologija je bila predstavljena ob spremljavi projeciranih fotografij Marka Vogriča priklon lepoti, ki je zbirko tudi likovno opremil.
Claudia Vončina, slovenskega rodu, živi v rojstni Gorici. Diplomirala je na Univerzi v Trstu, poučevala na klasičnem liceju Trubar v Gorici in se posvečala literarnemu ustvarjanju. Je članica žirije natečaja »Glas žensk« Pokrajine Gorica. Od ustanovitve je članica PEN –kluba in Kulturnega Centra Amalia Popper v Trstu ter sodeluje pri raznih pobudah v Gorici, Trstu in Kopru. Prejela je številne nagrade in mednarodna priznanja za poezijo in prozo v italijanskem in slovenskem jeziku. Romani: Contratto mortale, 1998; Confine orientale, 1945/91, Meja na vzhodu, 1999, Storie di donne, 2001. Pesniške zbirke: Frammenti, 1990, Parole, 1994, Gocce Infrante in Icone, 1997, Fantazia – Fantazija, 2001, Colori, 2004.
Marko Vogrič (1961) rojen v Gorici, kjer živi z družino, elektronski inženir, projektant v jeklarski industriji na področju močnostnih električnih tokov se je predstavil s projekcijo fotografij. S fotografijo se ukvarja že od mladih let v analogni in digitalni tehniki: član Skupine 75, je uspešno sodeloval na številnih razstavah in natečajih na Primorskem. Bavi se tudi s tehnično in industrijsko fotografijo. Kot fotograf je sooblikoval razne publikacije, med katerimi je »Vodnik od Timava do Idrije«, »Slovenski sledovi po goriški pokrajini« (2005) in priložnostno publikacijo z razglednicami ob 70 letnici poslikave cerkve v Pevmi (2004).
Literarni večer sta vodili Isabela Flego, koordinatorka za enake možnosti pri Mestni občini Koper in predstavnica društva Poem Koper ter zamejska novinarka Erika Jazbar, ki je tudi uredila pesniško zbirko Mozaik. Kulturni dogodek je občinstvo sprejelo z navdušenjem.
Urednica je zapisala v predgovoru zbirke: Zbirka, ki jo jemljete v roke, je nastala iz ljubezni do lepote; lepote v svojem najčistejšem, učeno bi temu rekla platonskem smislu. V svetu, kjer so na dnevnem redu pačenje, pozersko kričanje in tesnobna zagrenjenost, ki raste iz povprečnosti, je priliv tihe svetlobe in njene zdravilne pozitivnosti nekaj neobičajnega. Če bi ob lepoti poiskali še druge snovi, iz katere se oblikujejo verzi, bi rekli, da je to tišina oziroma tiha kontemplacija sveta okoli nas in v nas. In kot tretje bi dodali nevsiljivost, prvino, ki je takorekoč prirojena pravi poeziji in čisti lirični izpovedi. To so tisti verzi, ki jih posrkaš v trenutku, vendar ti njihov zven ostane za ves tisti čas, ki si ga vzameš zase. In poezija postane edino pravo pribežališče pred vsakdanjim drvenjem, duhovna oaza miru. Tisti, ki take kreativnosti ne premoremo, vendar ob njej zadihamo, smo moralno dolžni, da nudimo čim širši publiki možnost, da seže po teh besedah. Zato torej antološka zbirka, zato torej prevod v slovenski oziroma italijanski jezik.
Poezije, ki jih boste prebrali v tej antologiji, so mogoče nekaterim znane. Glavnina le-teh je bila namreč že objavljena v šestih pesniških zbirkah, ki so izšle v italijanskem izvirniku med leti 1990 – 2005. Iz vsake zbirke je sama avtorica izbrala pesniške izpovedi, ki jih ima najraje. Zadnje poglavje pa objema še neobjavljene pesmi.
Prevajanje poezije je pogosto neljubo delo, izredno tvegano in naporno, če gre za izpiljene bisere, ki štejejo le nekaj verzov. Poseben podvig pa to postane, ko sta si pred sabo jezika, ki sta si jezikoslovno in jezikovno precej deleč, pa čeprav geografsko mejita eden z drugim.
Zato je ravno sama avtorica najprimernejša za podajanje svoje duše v drug jezik. Med drugim bi bila prava škoda ne izkoristiti prednosti dvojezičnosti, ki pomeni čutiti za svoja in ne samo poznati oba jezika. Prevajanje poezije Claudie Vončina je torej težka naloga, tudi za samo pesnico ali pa posebno zanjo, saj je ravno avtorica tista, ki dojame vse nianse svojega dela, za kar je njena zadrega na mestu, ko ji ne uspe podajanje vsega, kar je hotela s svojo poezijo posredovati bralcu.
V nekaterih primerih pa je res vsak trud zaman, saj je dober prevod nemogoč; zato so ostale nekatere poezije neprevedene in so berljive le v slovenskem ali italijanskem originalu. Naj bo to tudi izziv za bralca!
Antologijo bogatijo tudi posebne fotografije. Lepoto lahko pokažemo na različne načine: z gibom, glasom, besedo pa tudi s podobo, sliko, v tem primeru s fotografijo. Omenjena dela gre brati ravno v tem ključu. Osebna interpretacija lirike skozi posebno fotografsko lečo ter obogatitev knjižne izdaje s svežino pokazanega in ne le povedanega.
Prijetno branje, listanje in razmišljanje torej in ne sramujmo se naše ljubezni do lepega! Marko Marinčič, odbornik za jezikoslovne skupnosti pri Pokrajini Gorica je zapisal: Skupno doživljenja nekega ozemlja pomeni doživljanje nekega neločljivega mirkrokozmosa, ki je povsem tuj vsakršni ideološki interpretaciji in kjer narava od nekdaj prerašča v primarni skupni imenovalec sožitja, posameznikov, ljudstev in različnih kultur. Claudia Vončina v svojih pesmih udejanja to večplastnost naših ljudi in preko svojih strnjenih, kratkih verzov polno vrednoti dediščino, ki nikakor ne more biti podvržena pristranskim interpretacijam.
Pesnici Claudii Vončina in fotografu Marku Vogriču iskreno čestitamo!
Nekaj verzov iz prekrasne lirične pesniške zbirke Mozaik:
Če ne moreš živeti
kot si želiš
danes vsaj
živi od vetra
živi od morja
živi od lune
in zvezd
v tej prav zate
ustvarjeni noči.
*
Prisluhni
akordom
kitar
poslušaj
vetra
globoki glas
in pritajeno pesem
morja…
*
Naj ponovno
stopim
v svete vode
Soče
v zelene vode
v bistre vode
da prerojena
spet
grem na pot.
*
Skupaj
sva šla
do deročih
soških voda
kjer zvezde
trepetajo
in izginil
je čas.
*
Prišel bo morda
dan
ko iskala bom
minuli čas
in po nekdanjih poteh
našla
izgubljeni nasmeh.
*
A srečna
sem bila
tam kjer ciklame
dehtijo
tam kjer divje rože
cvetijo
na moji
izsušeni zemlji.
*
V daljavi
zelenih pašnikov
dišita
timjan
in brin.
Še zadnjič
mi dušo
polnita
in srce.
*
Nekoč
sva šla
do brega
samote
kjer se v tišini
vije kača.
Obljubil si mi
zemeljsko srečo.
*
Vem
ne bom povsem
umrla:
moja lahka
beseda
bo priča
da upala sem
ljubila
živela.
clomid london
buy clomid tabletsSREČANJE DVEH NARODNOSTI V IZOLI
Pod pokroviteljstvom Mestne občine Koper in Občine Piran je 30. marca 2006 Društvo za enake možnosti POEM Koper pod vodstvom koordinatorke, pisateljice in pesnice Isabelle Flego organiziralo predstavitev ženske ustvarjalnosti dveh narodnosti v Palači Manzioli v Izoli, na kateri so se z močjo besede predstavile avtorice: Tura Bevitori, Alferija Bržan, Ines Cergol, Amina Dudine, Isabella Flego, Mateja Kocjančič, Ondina Lusa, Tatjana Malec, Maria Palakovič, Liviana Paropat, Marinella Alba Reja, Cesarina Smrekar in Vera Vezovnik. Predstavitev je povezovala goriška pisateljica in pesnica slovenskega rodu Claudia Voncina v sodelovanju z Italijansko Skupnostjo Dante Alighieri Izola.
Prireditev je potekala v živahnem vzdušju, ki so ga ženske pričarale s pestrostjo svojih avtorskih del, nekatere z iskrivostjo istrskega narečja v poeziji in prozi, v jezikih obeh narodnosti. Voditeljica Claudia Voncina je v literarni delavnici, ki se je odvijala že pred prireditvijo, podala krajšo recenzijo del vsake avtorice in vodila zanimiv pogovor o literarnem ustvarjanju z vsako posebej. Recenzijo del avtoric je podala tudi na sami prireditvi.
Vsaka avtorica posebej je odprla jadra svojega navdiha in razgalila svojo literarno dušo z branjem svojih del. Nekatere s poezijo, druge s prozo. Čutiti je bilo dihanje oljk in iskrive pogovore žensk za odprtimi portoni hiš, v istrskih narečjih obeh narodnosti. Še prav posebej je navdušila občinstvo italijanska pravljičarka Liviana Paropat iz Milj s pravljico in s svojimi izvirnimi kreacijami pravljičnih likov, ki jih je posebej razstavila. Ženske so razstavile tudi svoja krasna ročna dela in kulinarične umetnine. Literarni večer se je zaključil z družabnim delom, s pogostitvijo. Bilo je res nepozabno lepo in takih srečanj, ki nas povezujejo in združujejo v enotni kulturni prostor obeh narodnosti si še želimo.
SKUPEN LITERARNI NASTOP PESNIC OBEH NARODNOSTI V KOPRU
Učenke glasbene šole Koper so ubrano zaigrale na svojih glasbilih ter tako obogatile in popestrile literarni večer, na katerem sta sodelovali tudi dijakinji italijanske gimnazije v Kopru in brali pesmi.
Pesnica Tatjana Malec, ki se je letos že predstavila v Librisu s pesniško zbirko Sončevo oko, je na dvojezičnem literarnem večeru brala poezijo, ki bo v kratkem izšla v novi pesniški zbirki, posvečeni v spomin igralki Slovenskega narodnega gledališča v Trstu Emi Starčevi (1901-1967), Kraševki rojeni v Sežani, ki je odigrala nad 120 gledaliških vlog svetovnih in domačih avtorjev. Avtorica pove, da so pesmi nove pesniške zbirke spev življenju, naravi, v njih se vse giba in zori v nekem retoričnem pripovedovanju nastajanja na velikem odru življenja. Avtorico se spominjamo tudi kot dobitnico priznanja bralcev pozitivne poezije na spletnih straneh časopisa Sončeve pozitivke, ki ji je bilo letos v NUK-u podeljeno z nominacijo Sončna osebnost leta 2005.
Na dvojezičnem literarnem večeru se je s svojo poezijo poklonila morju, lepotam njenega mesta Koper, ki ga je sprejela za svojega, in spominom, s katerimi se pogosto vrača v svojo mladost. Obiskovalce je spodbudila z radoživo pesmijo naj bodo življenja veseli. V pesmi Vodnjak na Mudi govori: Tu prisluhnem odmevom korakov davnih kultur/ slišim topot konjev Benečanov in tujih vojská./ Slišim glasove istrskih oslov in mul/ škripanje vozov in pogovore branjevk, ki prodajajo olivno olje, fige in vino. Pravijo: Tábot ne bejo ánca farmantón ćepoli.
Pesnica Matea Kocjančič, italijanske narodnosti, ki se je leta 1997 v Italiji uvrstila na tekomovanju Premio internazionale giovani e poesia a Triuggio na šesto mesto med 697-imi udeleženci tekmovanja s celega sveta, se je predstavila obiskovalcem literarnega večera s svojo liriko. Poslušalce je pritegnila k poslušanju s pravimi biseri svojega pozije, ki opevajo trenutne navdihe z občutenjem sreče in subtilnih doživetij. Govori: hiše/zidovi; zbuditi se v jutru; moje poezije so trenutki radosti, bolečine, solz in ljubezni; tudi vi, ki jih berete ste del mojega srca. Objavlja v časopisih Paralelle, Odprti porton in v izdajah glasila italijanske narodnostne skupnosti Dante Alighieri di Isola La colomba. Načrtuje izdajo samostojne pesniške zbirke.
SONCE ŽIVLJENJA - DARINKA ŠAJN
Libanonski pesnik, pisatelj in filozof Kahlil Gibran (1883 –1931), rojen v Bširriju, ki se je poglabljal v evropsko literaturo v Parizu, pozneje pa v Bostonu (ZDA), je rekel: »Mar je na svetu kaj, kar boste zadržali zase?« Tej misli je sledila tudi pesnica Darinka Šajn, ki jo na Pozitivkah bolj poznamo pod pseudonimom »Sonce življenja«.
S presenečenjem sem odprla kuverto, ki mi je prinesel pismonoša, v kateri je zablestela knjiga in na njej napis z imenom avtorice in imenom pesniške zbirke »Sonce življenja«.
Darinka mi je velikodušno podarila del sebe z namenom, da mi polepša prednovoletne praznike, za kar se ji od srca zahvaljujem. Stihe sem na dušk izpila po požirkih enega za drugim in odžejali so me s sončno svetlobo in njeno ustvarjalno sproščenostjo.
Kdo je Darinka Šajn? Ne boste verjeli, da sva se osebno spoznali šele na tradicionalnem prednovoletnem srečanju bralcev in dopisnikov Pozitivk v Piramidi, letos 15. decembra. Name je Darinka naredila zelo lep vtis. Spoznala sem jo kot prijazno, žlahtno, čutečo in inteligentno osebo.
Darinka (1967) je Ljubljančanka, ki zadnja leta uživa v objemu gora v Bistrici pri Tržiču. Po študiju ekonomije se je zaposlila kot programer –informatik.
Že od mladih nog jo privlači mistika, kar ji je precej spremenilo pogled na življenje. Je članica Mednarodne duhovne šole Lectorium Rosicrucianium.
Je ljubiteljica narave in otrok; sama ima štiri nastnike…/A ko me gledajo/ te lučke/ kot da že modrost v njih ždi/ vedno znova se sprašujem/ kaj povedale bi mi?/ Zaljubljena je tudi v kulturo in šport. Učila se je kitaro, prepevala v pevskih zborih in nastopala na odrih kulturno-umetniških skupin. Kot plesalka v akrobatskem rock'n rollu je stala tudi na zmagovitem odru /Odpelji me v brezkončnost/ na ples med zvezdami/ pospremi v Lyre sončnost/ poljubi z žarki zlatimi/. Rada kolesari, hodi v hribe, smuča, fotografira. Delo radioamaterjev je podrobneje spoznala v Šiški za Bežigradom. Številne dejavnosti ji bogatijo življenje, širijo pogled na svet, o katerem na svojstven način razmišlja tudi v svojem pesniškem prvencu "Sonce življenja", 2005.
Darinkina poezija je izvirno lirska in epska. Karkoli opeva, prežari s soncem življenja. Njena poezija pričara pred oči potoke, korenine, naravo in podobe iz čustvenega sveta /Ob žuboreči reki/ v opoju jutranjih meglic/ ko stvarstvo še počiva/ prisluhni mislim spečih ptic/. Pesniška govorica je obžarjena z lastno močjo. Prežeta je z navdihi. Neprecenljiva vrednost njene poezije je, da začutiš žensko v njej. Erotizem srca se zlije v erotizem besedila, v ljubezen, ki je v njej sami /Vse kar čutim/ vse veselje, hrepenenje, vsa ljubezen, žar mladosti/ vse si ti/. Vse kar govori in čuti je ženskega spola. Njena poezija je kraljestvo sonca. Tako nežni so njeni stihi, neizmerno mili, tako polni ljubezni in osrečujočih občutkov, da zavibrira resničnost njenega ženskega glasu in njenega ženskega čustva v tebi /Ker nič ni, kar nisi ti/. Pesmi so izbrušene, govorica je premišljena in pozornemu očesu bralca ne uide občutek, da je vstopil v jezikovno telo, ki osvobaja. Bralec se nadiha. Govorijo predmeti, dogodki, pojmi in osebe, vse je ovito v sončno svetlobo /stara violina, potoki večne vode, mesto svojih korenin, drevo, barčica, knjiga, čudež srca in sonce orkestrira/. Stihi te popeljejo v labirint njene duše, kjer je samo sonce in življenje.
Pesniška zbirka "Sonce življenja" je lepo ilustrirana s fotografijami prostorov in parka Vila Bistrica. Pesniško zbirko je izdalo in založilo Društvo tabornikov Rod Rožnik - Galebi št. 28.
Pesničino vezilo se glasi: Beseda – ena sama, pa ti lahko polepša dan.
Knjiga – ena sama, pa ti lahko spremeni življenje.
Darinka, hvala ti za čudovito poezijo, ki jo deliš na Pozitivkah z nami!
POTOK VEČNE VODE
Razširi roke od vsega srca
in objemi v sebi skrito življenje,
naj te ne prekriža nekdo, ki ne zna
živeti resnično življenje.
S konicami prstov dotakni se sna,
ki dremlje v tebi globoko
in tiho prisluhni šepetu srca,
iz tebe najboljše plamti naj visoko.
V dlani naj se zlije globina neba,
potok večne vode naj reka postane,
na svetu ni take sile voda,
pred svitom te zarja ljubezni objame.