amoxil classification
amoxicillin
NEKATERI MOJI ŠE ŽIVI SPOMINI
OTROŠTVO
Novinar Radia Koper Tomo Šajn me je vprašal kaj se kot otrok spominjam, do kje sežejo moji spomini. Povedala sem, da moji spomini iz zgodnjega otroštva so se mi vtisnili globoko v podzavest. Bolj jasno si jih znam priklicati iz podzavesti in povedati šele danes, ko povezujem dogodke.
Spomin, ki mi najbolj seže nazaj in se nanaša na tisti čas, ko sva z očetom hodila k Soči in nato mi je bilo vse to moje veselje odvzeto, ko je moral oče zbežati. Spominjam se škvadristov, ki so preiskovali hišo in so odpeljali neka kolesa iz hodnika. Očeta ni bilo k sreči doma. Nonotu so povedali, da so to ukradena kolesa in da so jih odložili tisti, ki so onečastili in pomazali fašistični spomenik. Spominjam se, da sem bila tako prestrašena od kričanja fašistov na mojega deda in mamo, da sem se šla skriti v omaro v sobi. Bilo je tudi veliko strahu in razburjenja v hiši. Nato sta se ded in oče pozno v noč na skrivnem pogovarjala. Ded je dal očetu hranilno knjižico, ki jo je imel v stari Jugoslaviji, da bo oče lahko preživel.
Oče se je poslovil od očeta, mame in mene ter izginil v noč. Spominjam se, da me je v slovo poljubil in stisnil k sebi. Ilegalno je šel čez italijansko – jugoslovansko mejo Godovič in Črni vrh v Maribor.
Časa, ko se je vrnil, se ne spominjam, spominjam se le, da smo se doma pogovarjali, da je v zaporu in da ga greva z mamo obiskati. Šle sva v goriške zapore in očeta je pripeljal paznik v posebno sobo. Najbolj v spominu pa imam njegov žalosten pogled in solzne oči. Vsakič ko grem mimo tiste stavbe, kjer je bil moj oče zaprt, mislim, da je bila to stavba kvesture in mi oživi dogodek na srečanje z očetom.
V spominu mi je ostala tudi vrnitev očeta iz Dachaua. Pred hišo sem se zvečer igrala z otroci in plezali smo so po nekem angloameriškem džipu. Tedaj zagledam svojega očeta, ki je šel proti meni. Bil je suh, izčrpan, kot človeška senca. Oblečen je bil v kratke tirolske hlače z naramnicami in na glavi je imel kapo s šiltom. Objemal in poljubljal me je, vendar nisem bila gotova, če je to res oče. Počutila sem se odtujeno od njega. Spominjam se, da je bil ves poln uši in da ni hotel spati v postelji. Bil je zelo utrujen od dolge poti in po dolgem pripovedovanju njegovemu očetu in moji mami, je zaspal.
Ko je oče prišel iz Dachaua, so vsem internirancem delili pomoč, predvsem v hrani. Mojemu očetu so lokalni ideologi rekli, da kar je porabil pred vojno za bencin, da če bi danes to imel, ne bi rabil pomoči in so mu pomoč odklonili. Oče je preplaval nato Sočo in šel v Štemaver k angloameriški vojski, kjer so imeli kuhinjo in so mu dali 'picno' (konzervno posodo) paštašute, da smo se doma do sitega najedli, ker smo bili po vojni lačni. Z eno roko je oče plaval, z drugo pa je držal nad vodo konzervno 'picno'.
Po vojni mi je oče povedal za črne brate in mi je pokazal kaverno, v kateri so se shajali. Jaz sem mu pa pripovedovala, kako smo se v kaverni skrivali med vojno pred bombnimi napadi. Povedal mi je, da je delal stvari, ki se jih še danes sramuje pred svojo pokojno materjo in pokojnim očetom. Naredil je iz žice (drota) zanko, s katero je svoji materi v trgovini vzel kakšen denar, da ga je dal za tiskanje letakov črnim bratom. Jemal je v trgovini tudi hrano in sicer tako, da jo je nesel v jarek pod zidom Pirove hiše in ko je odhajal jo je vzel s seboj in jo nesel v kaverno, kjer so se shajali črni bratje. Kmetom so vzeli tudi kakšno kokoš, na njivi mlade storže koruze, krompir ter zakurili ogenj in pekli.
Nekako robinzonosvsko je bilo to njihovo početje. Mojega očeta so novačili k črnim bratom iz dveh razlogov, prvi je bil, da je razglašal ideje filozofa Klementa Juga o slovenstvu in se je aktivno upiral fašizmu. Klement je bil dedov ožji sorodnik in očetov birmanski boter. Drugi razlog pa je bil, da je organizaciji lahko preskrbel tudi kakšen denar za njeno delovanje. O raznarodovanju in pritisku fašistov je bilo veliko govora v naši hiši. Ded se je kar naprej upiral. Najhujše je bilo, ko sem šla v prvi razred italijanske osnovne šole. Ded se je zelo razburjal, ko sem oblekla črno haljo. Še danes se spominjam, ko je rekel: ti ne boš hodila v laško šolo in nosila fašistične halje!
Drugi razred osnovne šole sem obiskovala v Gorici pri nunah Uršulinkah. Ko me je nuna vprašala, če sem bila pri obhajilu, sem rekla, da bom šla, ko se oče vrne iz zapora. Tedaj me je udarila s ključem po glavi. Name je bila očitno jezna, ker sem slabo govorila italijansko in je nisem razumela in verjetno tudi zaradi očeta. Doma smo govorili samo slovensko.
Solkanski duhovnik je pošiljal otrokom domov slovenske pisanke (Barčica, Pastirci, Mojca Pokrajculja, itd), da smo brali v maternem jeziku. Nato mi ded ni več dovolil, da bi se vozila z avtobusom v Gorico, tudi zato, ker so se začeli bombni napadi na Solkanski most in so zavijali kar naprej alarmi. Dneve in noči smo prebili v kaverni pri Soči, dokler nisem zbolela.
Spominjam se tudi prvega bombnega napada na solkanski most. Nebo je bilo razsvetljeno, ljudje so drli z ulice in se zatekli v našo klet. Žvenketala so stekla in po bombnem napadu je bilo ozračje na ulici zasičeno od prahu, da ni bilo videti nič pred seboj. Očeta tedaj ni bilo doma, bil je v internaciji v Nemčiji.
Iz vojnega obdobja se spominjam tudi grozovitega pokola sedmih ruskih kozakov v Solkanu, ki so bili v nemški vojski. Ti so izvršili nepopisno nasilje nad prijateljico moje mame domačinko M. C. vpričo moža in njenega sina. Njen mož je bil v italijanski vojski oficir in je uspel, skočiti čez zid ter zbežati v vilo Puppi (sedaj hotel Sabotin), kjer je bila vojaška komanda. Nasilneže so postrelili, da so trupla ležala po balkonu in stopnicah, nakar so trupla takoj odpeljali in se o tem ni govorilo. Po tem dogodku se je družina preselila v staro stavbo v Židovski ulici v Gorici, kjer se je pred nacisti skrivala in tako dočakala osvoboditev leta 1945.
Bolj natančno mi je oče opisal svoje življenje, ko sem ga obiskala v Rimu in tedaj sem si nekatere očetove spomine tudi zapisala. Vendar tudi če si jih ne bi zabeležila, bi si marsikaj zapomnila, saj me je njegova življenjska zgodba globoko pretresla in se mi vtisnila v spomin. Vojnih in povojnih dogodkov se tudi živo spominjam.
Leta 1945, kmalu po vrnitvi mojega bolnega očeta iz Dachaua, je moja mama vzela mene in brata ter se z nama odpeljala z Rdečim križem v Milano po pomoč k svoji družini. Oče je boloval za TBC. Sredstev za preživljanje nismo imeli. Moj ded je v kleti odkopal izpod zemlje v debele papirje ovito slanino, ki jo je spravil pred vojno, pa ni bila več užitna in smo iz nje skuhali milo, ki ga po vojni ni bilo mogoče nikjer dobiti.
V Milano smo potovali en teden. Spali smo v šotorih in se prehranjevali s kuhinjo, ki so jo v velikih kotlih kuhali za hrano ljudem, ki so se vračali iz taborišč, vojske in se selili iz enega kraja v drugega. Skratka vladal je kaos, vsa mesta so bila porušena. Mostov ni bilo, bredli smo čez hudournike.
Deke, s katerimi smo se v šotorih pogrinjali, so okuhavali v velikih kotlih, saj so ljudje prenašali stenice, uši, bolhe, garje, pegavico in najrazličnejše bolezni. Vozili smo se na odprtih tovornjakih.
V Milanu je tovornjak ustavil na bencinski postaji na Piazzale Loretto. Pokazali so nam, kje sta bila v aprilu 1945 obešena Benito Mussolini in Claretta Petacci. Nato smo nadaljevali pot. V bližini centra so nas odložili. Bili smo utrujeni in umazani od poti. Šli smo v neko gostilno, kjer so na plesišču plesali z italijanskimi dekleti angloameriški vojaki bugi-bugi. V gostilni smo se v cementnem koritu umili in nadaljevali peš pot do Via Ravizza, kjer so v neki židovski hiši stanovali bratje in sestre ter svak od moje mame, ker njihova lastna hiša na Piazza Crivellone je bila porušena pod bombnimi napadi leta 1944. Hiša, kjer so moji sorodniki stanovali, je bila od židovske družine, ki se ni vrnila iz koncetracijskega taborišča.
Pred hišo smo zagledali mojega izčrpanega bratranca dr. Franca Jerkiča, ki je pred kratkim prišel iz nacističnega taborišča Rava Ruskaja na Poljskem in Mepen na Holandskem. Sorodniki so nas oskrbeli. Z oblačili ni bilo nobenih problemov, saj so bile v kleti skrinje polne oblačil in čevljev najrazličnejših velikosti od židovske družine, ki se ni vrnila iz nemškega taborišča. Ko smo si malo opomogli, smo se z nekaj denarne in moralne podpore vrnili v Solkan. Iz Solkana pa smo se preselili nazaj v Dobravlje, kjer je bila sicer požgana domačija, a tu je bila vsaj zemlja, iz katere je bilo mogoče preživeti.
Moj oče je leta 1946 odšel na zdravljenje v rimsko vojaško bolnišnico. 83-letni ded je ostal sam, ni hotel iti nikamor z nami. Rekel je, da hoče umreti doma in biti v Solkanu pokopan. Nato je hudo zbolel. Zadnjič sem ga živega videla v goriški bolnišnici. Dal mi je dve pomoranči, ki sta predstavljali zame največje in najbolj ljubeče darilo v mojem življenju. Hranil jih je zame. Stara sem bila 11 let. Nato ga živega nisem več videla. Bila sem le na njegovem pogrebu (1.9.1863 -16.7.1947).
RIM
Svoje intimne spomine ob srečanjih s svojim očetom v Rimu po 13 letih (od leta 1946 do 1959 nisem videla očeta zaradi železne zavese) bom ohranila zase. Srečanja so bila prisrčna, polna bolečine in veselja ob snidenju po tolikih letih. Z očetom sva se pogovarjala o tem kako živimo, o moji družini in o njegovem življenju in trpljenju ter krivicah, ki so se mu dogodile. Ko sem ga leta 1959 prvič obiskala, sem imela s seboj že dve in pol leti starega sina. Od tega leta naprej sem obiskovala očeta vsako leto in sem ostajala v Rimu po en do dva meseca. Hotel mi je dati in podariti vse, za kar sem bila kot otrok prikrajšana.V Rimu sem šele spoznala veličino svojega očeta in tudi večno mesto z vsemi znamenitostmi,
saj je oče poskrbel, ko sam zaradi slabega počutja ni mogel, da so mi mesto razkazali njegovi prijatelelji in Angelina.
Oče je bolj malo koristil
ugodnosti, ki jih je imel.
Največ je presedel v svojem rimskem stanovanju.
Najsrečnejši je bil, ko sem prihajala na obisk, da sva se
lahko pogovarjala.
Dne 4.2.1956 mi je oče iz Rima pisal pismo. Iz teh odstavkov je razvidno kako je bil oče v rimski vojaški bolnišnici težko bolan in kako mu je viselo življenje na nitki. Bil je v tujini sam, brez ene same tople besede svojega človeka. Za očeta je nad 25 let nesebično skrbela in mu dajala moralno oporo dobrotnica Angela Bacchetta iz Abbruzza, ki je bila tudi do mene in moje družine izjemno dobra in ustrežljiva. Umrla je deset let za očetom, v decembru 1979. leta. Dr. Claudio Bacchetta iz Rima mi je sporočil, da so se družine njenih bratov preselile iz Rima v Salerno.
Spodaj na sliki je Angela Bacchetta (1906 - 1979)