order abortion pill online usa
buy abortion pill online usa fiorentina.info abortion pill over the counter in usa
IGRALKINA ŽIVLJENJSKA IN UMETNIŠKA POT
Ema Starc (06.04.1901- 03.04.1967), se je rodila v Sežani, v starem vaškem jedru ob Vidmaršču, pri Jakobovih, kot hči Terezije Breščak, ki je bila doma iz majhnega zaselka Kozja Para v Dobravljah pri Ajdovščini, in Jakoba Starca iz Sežane. Družina se je preselila na Vipavsko, stanovala je v kraju Cesta - Sveti Križ. Kasneje so se preselili v Gorico, kjer je imel Emin oče trgovino z živili, vendar so ga fašisti kot zavednega Slovenca preganjali in se je moral izseliti. Starčevi so v Podbrdu blizu Tolmina kupili posest; od tam so se preselili v Maribor in nato še v Beograd.
Do leta l914 je obiskovala šolo v Svetem Križu na Vipavskem, njeno nadaljnje šolanje pa je bilo zaradi vojne neredno: eno leto v samostanu v Škofji Loki, dve leti zasebno v Gorici, eno leto v zavodu Vesna v Mariboru. Strokovno se je kasneje izpopolnjevala na Dunaju in v Italiji, govorno tehniko pa pri Mihaeli Šaričevi. Svojo igralsko pot je začela na amaterskih odrih v Mariboru, leta 1924 pa je postala stalna članica Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru, kjer je delovala do nemške okupacije v drugi svetovni vojni. Potem je odšla k ljubljanski Drami, a je še vedno igrala v SNG Maribor. Kmalu nato je odšla v partizane in se vključila v kulturniško skupino. Od leta 1944 je igrala v SNG v Črnomlju. Od 1945 pa do leta 1959 je bila članica Slovenskega gledališča v Trstu (ustanovljeno 20. septembra 1943).
Gledališče ima veliko moč. Skozi igralko Emo Starčevo so govorili ljudje s čustvi predvojnega, vojnega in povojnega časa. Njena umetnost je bila nosilka prave resničnosti, vpletena v zgodovino in zavzetost tiste dobe, s hrepenenjem po svobodi in boljšem življenju. Odigrani liki odražajo ustvarjalno delovanje bogatega duha celotne osebnosti v karakternih vlogah svojemu občinstvu. Bila je v središču tedanje slovenske odrske umetnosti in izoblikovala svojevrstno igralsko podobo.
Svojo duhovno moč in nadarjenost je izžarevala v številnih vlogah, polnih strastne zavzetosti in intelektualne zagnanosti. Vlogam je dodajala moralno svežino, etičnost, toplino, zapletenost strasti in tanek občutek vesti. Bila je buditeljica domovinskih čustev, zaznamovana s temeljnimi občutenji primorske duše v korist ljudi, kulture in doživetij tistega časa. Zaljubljena je bila v vse dobro in lepo.
Pavel Skrinjar, kronist iz Sežane, navaja, da ji je od 120 večjih in srednjih vlog najbolj ustrezala vloga baronice Castelli – Glembajev v drami Gospoda Glembajevi (Miroslav Krleža).
Gledališki in filmskiigralec DaniloTurk– Joco, sicer tudi vodja gledališke skupine, se v svoji knjigi Moje stoletje spominja, da je prišel v mariborsko gledališče v februarju leta 1931 in da je tam spoznal tudi Emo Starčevo. Nekoč jih je obiskal Josip Vidmar in prinesel natipkano besedilo drame Mileta Klopčiča Mati.
Mile Klopčič se spominja: »Enodejanko Mati sem napisal na položaju septembra 1943. Krstno predstavo je pripravila Partizanska gledališka družina z Riglja na Dolenjskem in si prav z njo pridobila posebno veljavnost. Uprizorila jo je v kočevski dvorani ob koncu zadnjega zasedanja Zbora odposlancev slovenskega naroda 4. oktobra ob treh zjutraj. Kljub nenavadni uri so jo vsi navzoči sprejeli z viharnim navdušenjem. Režiral jo je Janez Jerman. Doživela je več kot 200 ponovitev in je prešla uspešno pot prek slovenskega ozemlja na Hrvaško in v Srbijo, v partizanske baze prekomorskih brigad v Italiji in k slovenskim društvom v Ameriki in Argentini.« Ema je bila v vlogi matere neprekosljiva. Zaigrala jo je tako prepričljivo, da so bili ljudje ganjeni.
Po koncu vojne se je odločila, da bo pomagala nastajajočemu Slovenskemu gledališču v Trstu. Bila je vitalna, trdoživa, uporna. Borila se je za slovensko besedo sredi Trsta, ki ni bil niti malo naklonjen Slovencem.
Do druge svetovne vojne je odigrala več kot 120 srednjih in velikih vlog iz slovenske in tuje dramatike; nastopala je tudi v opereti.
Iz slovenske dramatike je odigrala: Francko in Lužarico (Kralj na Betajnovi), županjo in Jacinto (Pohujšanje v dolini Šentflorjanski),Grudnovko(Zanarodovblagor),Geni in Minko (Hlapci), Pepino (Školjka), Jelisavo (Veronka Deseniška), Barbaro (Celjski grofje), Vano (Primorske zdrahe), mater (Mati, Klopčič) in Rutarico (Raztrganci, Bor).
Iz svetovne dramatike pa je odigrala znamenite vloge: kraljico (Hamlet), Violo in Olivio (Kar hočete), Katarino (Ukročena trmoglavka), Milfordovo (Kovarstvo in ljubezen), Marijo Stuart in Lady Chiltern (Idealni soprog), Nastjo Filipovno (Idiot), baronico Castelli (Glembajevi), Dojiljo (Romeo in Julija), Frosino (Skopuh), Filamiato (Učene ženske), Ano Andrejevno (Revizor), naslovne vloge v Ani Christie, Mirandolini in Vasi Železnovi, Hano (Via Mala). Z gledaliških desk se je poslovila s Starko (Ionesco, Stoli). Ustvarila je številne temperamentne in naravne like; kasneje so ji ustrezale zlasti karakterne vloge. Leta 1960 je igrala tudi v filmuVeselica po noveli Bena Zupančiča.
Ema Starčeva se je odločala za vloge zrelih žensk. Bila je pomemben lik v slovenski kulturi, zato ne sme ostati prezrta in je treba spoštovati in negovati spomin nanjo tudi s stalno razstavo, s številnimi fotografijamiindokumenti, ki jih je izročil njen sorodnik dr. Franc Jerkič Občini Sežana. Ta je v svojem intervjuju izpovedal, da je imela Ema stalne družinske in kulturne stike s svojimi sestričnami in bratranci po svoji materi, ki so živeli v Milanu, kjer je bilo pri Breščakovi družini kulturno shajališče Slovencev po svetu in tistih, ki so prihajali v tujino. Po upokojitvi je Ema stanovala v hotelu Union v Ljubljani in je igralsko usposabljala razne igralske skupine.
Močno je bila povezana s svojo številno družino bratov in sestrá, ki so po vojni živeli v Beogradu in bili člani beograjskega gledališča. Emin brat Drago (23.09.1918 – 07.03.1984) je bil glasbenik in pevec, lirski tenorist s spretnimi igralskimi sposobnostmi. Po vojni je bil član beograjske opere in je gostoval po evropskih in izvenevropskih državah (Avstrija, NDR, Poljska, Egipt, Italija – milanska Scala) ter odpel več kot 50 glavnih vlog. Nastopal je v klasičnih in tudi sodobnih delih in operetah. Zadnja leta se je umaknil iz javnega življenja zaradi hude bolezni. Ema je imela še sestre Radko, Milo in Olgo ter brata Draga in Slavka - Fazana, ki je padel v partizanih.
Dne 11. aprila 2006 je bila odkrita spominska plošča na njeni rojstni hiši v Sežani. Ta svečani dogodek je spremljala prireditev v Kosovelovi knjižnici, na kateri je dramska igralka Saša Pavček predstavila svojo knjigo Na odru zvečer. Prireditev je povezovala Irena Miš Svoljšak ob glasbeni spremljavi Maruše Mirnik, absolventke Akademije za glasbo v Ljubljani. Srečanje se je končalo s sprehodom do Krpanove ulice 4 v Sežani, kjer je Saša Pavček s krajšim gledališkim nastopom simbolično odkrila spominsko ploščo znameniti igralki v zahvalo za njeno bogato umetniško delo.
Tatjana Malec