VIRTUALNA POEZIJA

NE-DOGODEK

Spominjam se izvenčasja,
ko še nisem obstajala.
Nahajala sem se
na kvantnofizikalnem polju
virtualne materije.

Čas je bil zunaj prostora,
zunaj začetega ne-dogodka,
ko se je razvijal duh z dinamiko,
v katero je poniknil kreator.

Iskra je prebila meje daljnih svetov,
ki pulzirajo v svetlobnih impulzih
mase/energije in razganjajo duh
na vse strani čez planetarne meje.

Bila sem ne-dogodek, ko je stvarnik
zaigral na strune, ki so s svojimi 10 na 35
metrov manjše še za dobrih dvajset potenc
na deseto in tedaj je našel formulo M
za membrano mojih ušes,
meter vseh teorij o strunah.
Nato je napisal melodijo, ki me je za več
dodatnih dimenzij zazibala v sen.

Gibala sem se med strunami
fascinantnega izkustvenega prostora.
Na panoramskem steklu sem zagledala
majhen zeleno moder globus in se znašla
v odprtem morju sončnega sistema.

Mala malca je prepotovati duhu
nekaj galaksij, obiti pulzarje,
nevtronske zvezde, pogledati črne luknje,
ki so pogoltnile megagalaktične krogle,
njihove bogove in preprostorile čas.

Milijarde let sem iskala
abstraktno fikcijo resnice
s kozmološko odprtega morja
in prišla do prve bencinske črpalke,
kjer so prodajali hrustljavi čips.

Tako prignani duh za testiranje na Zemlji
zaradi velikosti Planchovih dolžin okoli
10 na 33 metrov, je po prihodu na Zemljo
spremenil cilj potovanja, ko je zagledal
lepoto mladenke z Diorjevo broško,
s Coco Chanel sandali,
oblečeno v Versacevo Collection oblačila
na pariškem Pigalle.
Čuden okus, si je mislil.

Nato si je ogledal Evropo
in preko gorskega prelaza prišel v Slovenijo
in si že pod Alpami nadel zalo cvetlično oblačilo.
Nalezel se je kmečke in holcarske modrosti in rutine,
da zlata jajca teorij razvodenijo vse diskurze
in simetrije vesolja in da edina eksaktna ekstaza
vesoljskega potovanja je ljubezen do življenja
kot izključna dognana lastnost vseh teorij.



TOTALITETA

Globoko pod ničlo niča
se razprostirajo meje imaginacije
ne-mišljenega in ne-shrepenenega,
v skrivnostih nasprotij
med mejo in ne-mejo,
čez rob brez manjkajočega
v manjkajočem bivajočem.
Zajetje nesnovnega v pranasprotju,
niču snovnega in ne-izvedljivega,
v tihoti zbranega neprelivanja.
Blagoslovljeni obup, ki poraja up.

Nejasnost v jasnosti škrlatno modre
z moduli prostora v vakuumu niča
se prižge iskra projekcije uma
pod absolutno ničlo v niču.
Nič v niču zamrznjena ničla v razumu,
o katerem ni filozofija totalitete
izrekla še zadnje besede.

Sedeča marmorna Venera
Pariškega Pigalla v Posdamu
koprni od poželenja,
da bi se ljubkovala.
Tudi jaz bi se ljubkovala na nebeških
divanih. Počutim se hrepeneča
po nebeških divanih,
a bila bi lahko še bolj srečna,
kot sijaj, ki se pokaže na obrazu
v barvni svetlobi beline nedeljive luči,
če bi ležala na nebeških divanih.

Škrlatni večer je pridržan samo cesarju.
Kralj po milosti se sklanja k Veneri.
Safir na prestolu veličastva je podoba
pramorja, ki se ohranja v boju
proti propadanju nezavednega.

V boju proti zavednemu ni bilo divanov.
Proti enovitosti sebe so se razcveteli
rajski vrtovi, ker me žuli brez divanov.
Levitanu se raztreščijo glave.
Nič so pogoltnile pramorske pošasti.
Škrlatno modro razodene um.
Zmaj, arhaični vodni kaos nastopi
s hladnim pomirjenjem abstraktnega mišljenja.
Stanje neskončnosti v dokončnosti.






ZASTEKLITVE

Na tisoče steklenih sten nas ločuje.
Vsi imamo alibije, da smo se videli,
da smo se prepoznali v drugem.
Utemeljeni smo med pregradami,
kakor dediči retort iste matere.
Veduta v vertikali prozornih ploskev,
evklidski prostor trirazsežnosti,
kot bi nas bogovi utesnili v svoje uzde
in nas razporedili v družinske albume
s tisočerimi slikami iste družine.
Razdeljena bitja smo v lupinah časa.
Umirjeni ob opoldanskem počitku
žuborimo v svojih steklenih posodah.
Svetimo se od soli, kot da je nebu
nekaj zbežalo iz spomina,
nas zakrilo z vidnimi zastori
in razdelilo kletke po lovkah meduze.
Spopadamo se med nebeškimi gnezdi.
Ne vem ali sem komu hrana
ali je drugi meni jed.
Neločljivih nagnjenj sem z redkimi
odbleski različnosti z drugimi
zasteklenimi bitji. Z nohtom praskam
po šipi in vabim, da pljusknejo bitja
iz svoje posode v mojo.
Vse naokrog so same prosojne zavese
in na tisoče krat razmnoženi jaz.
Ravnodušno se mi zarezuje pogled
hlepečega jelena po vodi.
Utrujena hiram v samoti drugega.
Ne dovolite, da bi vaši prividi
spačili moj obraz v vašem.
Opazujem se iz razloga sledenja.
Prazno ničelno mesto razdeljenosti
je sam vrh vznesenosti božje vèdnosti,
ohranjujoči kot spomina, da se gledamo
v mejah neprepoznavne usode.
Beremo se kot knjige v češnjevi koščici,
kot še nedokončani duhovni organizem,
razdeljen v drobna poglavja z različnimi
slapovi vedenja o sebi od kod prihajamo
in kam sledijo misli skozi zaznave pregrad,
a ko dejanje usahne v razumu enega,
si utre svoje nove sledi v razumu drugega.
Kakor jeleni rukamo ob steklene robove
in se kotalimo v svoji posodi
vzhodno od rdeče pege na Jupitru
Vse nas spremlja en slepi nemir,
besni in tuleči čas prebija membrane distanc,
vse se spreminja ko potujemo na vzhod
skozi turbulentna območja,
ko prihajamo in izginevamo z viharji
v val poželjivosti neke neznane polastitve.

NADREALNO

Nič čudnega ni, da je razbijal
besede kot orehe, jih luščil
in ločeval jedrca iz njih.
V delček trenutka je vložil
svoje najpopolnejše stanje.
V eruptivnem izobilju truda
je hrepeneče hlastal sončne valove.
Ko je prišel do bistvenega,
je razgradil svojo občutljivost
na osnovne delce in odkril
nakopičeno virje v sebi.

Postal je in iz negibnega stanja
stopil čez rob in zastrmel vzvratno
v svoje oči in z dvomi zapolnil
votli luknji v lobanji.
Dihal je v presledkih.
Iskal je teze, antiteze in sinteze,
slikovite in pestre zaznave.

Pretirano linearen zapik v točko
je zadel misel enoceličarko.
Bila je notranji prostor višje oblike.
Med nezlikanim perilom se je
sprehodil po stanovanju
in obrnil hrbet mirnim stvarem.

Zastrmel je in na oknu je zagledal
omote rdeče svile, ki se valijo
predenj in se zibljejo na glasilkah sonca.
Neznani čas ga je nagovoril z glasbo,
s kompozicijo sedmih tančic.
V vzvratnem ogledalu so umirale želje.

Zaplaval je v svojo dišečo delto,
med cvetoče vrtove grandioznih azalej
kozmične redkobesednosti izročanja
in z veščino sprejel brezbrežje izrekanja
večnosti z drugačne pozicije.
Spremenil se je v metulja in odnesel
na krilih cvetni prah na Mars.

KAMELA

Razvodenela je podoba akvarela.
Kot bi se razjokalo opno neba.
Riše solze po obrazu.
Poglablja gube.
Vohljajo me nozdrvi kamele.

Boža me šum vetra po stegnenici.
Koliko metafor je v meni,
a ljudem se kažejo prazni listi.
Kličejo vrača iz Afrike,
ki bo priklical Hendersonov dež
in mi razmočil obraz.

Ampak vse se šteje koT priprava
na sušno obdobje,
ko se lepi pesek na lica in temena.
Na kameli sopem.
Plapolam na njenih grbah.
Žvečim datelj.
Sladostrastno jaham žival.

Skelijo me oči.
Pesek briše moja čustva
in sledove stopinj.
Kopam se v brozgu
kamelinega potu.
Krokar me spremlja.
Jezik me skeli od žeje.
Ubijalcu se nasmiham.
Prekleta sva v duši.
Nema. Sesuta.

Diha mi v ramo.
Jaham orgazem.
Tulim v samoto.
Kipim. Vžiga se slama,
hrana kamele.
Svečar brez ostrine sveče.
zažiga nočnemu metulju krila.

Kako lepe krvi je čustvo,
ki ne more vzleteti.
Jaha skozi rane sveta.
Njegov padec pod kamelo
sem slišala kot rahel šum.
Glas se je pogreznil v pesek
in zrasla je zelena oaza.

TUJE SILE

Je Čas, ki sežiga bitja, in je Čas,

ki ugaša ogenj.

(Mahabharata)

Topi se sonce
in naslanja na ledeno ramo.
Slači svojo kožo in jo podarja.
Ves med vesoljnih nebesnih teles
bo podarilo človeštvu,
ki razpira nozdrvi
na zamrznjenih obrazih,
kjer je milina v jamicah lic,
krasila materam obraze.

Nedoumljiva zima je zajela svet.
Zakaj zamrznjena telesa
tako težko dihajo,
zakaj so tako zgubana
od ledene skorje resničnosti.
Virilno je obarvana toplota
z mehurčki v pljučih,
ki ustvarja gibanje,
utrip nebeškega brezčasja,
ki se pomika proti severu.

Človek bo znova poln
asketskih idealov,
vitalist poln presežkov moči,
a hoče se hoja za vrnitev
v ogreto stanje.

Postaran je kult matere,
ki prižema planet v svoje naročje.
Le kje so tiste tuje sile,
ki nas bodo odrešile?

S pelerino je ogrnjen hrbet,
nekakšen odlitek,
z žebljem  zabito življenje na križ,
bolečina ogreta z ljubeznijo sonca.
Čutim njegove mehke kretnje,
ki materinsko polagajo vame svarilo,
naj se obujem tople nogavice,
da bom lažje hodila po ledeni skorji.


Misel iz Mahabharate

Razvita in bogata civilizacija starih narodov na južnoazijski podcelini je ustvarila verjetno najstarejšo pisano književnost. To je Veda, zbirka himen, molitev in drugih obrednih spisov v sanktrskem jeziku, najstarejšem izmed indoevropskih jezikov. Vedo (beseda pomeni znanje) sestavljajo štiri knjige, ki so nastale v različnih obdobjih od leta 1500 do 400 pr.n.š. Strokovnjaki menijo, da je prva knjiga - Rigveda - nastala pred Homerjevima epoma Iliado in Odisejo. Vede pa so se seveda širile z ustnim izročilom že stoletja preden so jih zapisali, in v bistvu pomenijo jezikovne in literarne korenine indoevropskih narodov.V povedskem obdobju indijske književnosti, ki je trajalo od 400 pr.n.š. do XII. stoletja našega štetja, so nastala najpomembnejša dela sankrtske književnosti. Tedaj so spesnili slovite epe Mahabharto, ki opisuje boje severnoindijskih arijskih plemen Bahartov z Dravidi, in Ramajno, spev o boju kraljeviča Rame z demoni. Ramajanov naj bi spesnil legendarni pesnik Anahoret Valmiki, a zanesljivih podatkov o tem nimamo. Znane so tudi Purane, knjige z lirskim in zgodovinskim izročilom. To so enciklopedično - didaktično delo, ki so nemalokrat posvečena posameznim božanstvom in svetiščem. Purane so najverjetneje ostanek prastare književnosti, ki so jo prvič zapisali šele v VI. stoletja.

EROTIČNI MEŠIČEK
 

Bila je dolgo zdoma.
Drvela je po robovih redunance.
Kot gravitacijsko uravnana poteza
telesa se je dvignila in pristala
na točki poželjive odrešitve,
kjer vzletajo golobi miru.
Utrujena je zaspala in se odpočila
na vzbočenem trebuhu vesolja.
Skoz paro je zlezla med odeje meglic.
Med prašnike njegovega telesa.
V skrinjico z neločljivimi ključi časa
je nabirala jagode spomina.
Našla je čezčloveško nakodran mešiček
ki jo je erotično vznemiril.
Bila je sumersko-babilonske volje,
razpoložena na podaljšku vesolja.
Skodelica zemeljskih rudnin.
Z nje je zdrsela škrlatna halja.
Bila je svitek iz mlade jutranje krvi.
S kosom tropskega lesa iz papirusove
kože in kipečih mišic se je upesnil
vesoljski čudež v ep.
Nebesni bik na kamnitem klinopisu
med Evfratom in Tigrisom
jo je razkrečil na bregova rek,
zdrsnil vanjo in se pretočil
iz semenčic v novo življenje.
Čutila se je kot potepuška mačka,
tavajoča z medeno strdjo nore strasti.
V sredico mesojede rože se je z zavitkom
iz papirusa Gilgameša, kralja Uruka,
zaril vanjo; pijan iluzij, izgubljen v vesolju.
je prebudil v njej novo zemeljsko življenje.
 

VSTOP V HAD

Duša je vrednostno obrabljena.
Nima več kaj povedati.
Nič na jeziku, ki noče peti.
Niti svojega spanca
se več ne spominja.
Nore razdalje brez besed.
Potuhnjene nočne more,
izvršeno dejanje,
ki ne more razložiti pomena.
Nihče ne razume stvari,
ki je ni. Ubežala je telesu.
Potopila se je v tolmun,
utonila brez plavuti.
Na dnu je hotela prižgati lučko,
pa je bilo prepozno,
ker je že zgradila svoj značaj,
Molk brez sidrišča,
krhko zatopljenost v izvotljeno
pravljično hišo telesa sedmero
čudežev s šilasto konico
neizpisane beline. Zabodene sanje.
Brez deleža se je čas ustavil
v praznem prostoru,
na beli lisi neskončnosti.
Samotni stenj neizsanjanih pokrajin.

SAMA V VESOLJU

Z milim in blaženim smehljajem
se je raztreščilo veliko sonce
v drobcu sekunde se je razlilo
v mlako žareče lave.

Utesnjeni izdih luči mi je dal vedeti,
da se nahajam v njegovi gravitaciji
med plini in žarečim škrlatom.
Nato sem opazila, da potujem
vkrcana na vesoljski ladji sama
in da edina moja družba
je dihanje, ki ga slišijo ušesa
kot nežno ljubezensko pesem.

Iztrgam se iracionalnosti nadrealizma.
Sklenem, da si poiščem družbo v samoti.
Prvinsko čustvo upanja me je gnalo naprej.
Spomnila sem se dišeče hermelike na vrtu.
Preizkusila sem se na tistem osrednjem
področju psihe, kjer mi je cvetela poezija
in z njenim zadnjim stihom v verigi idej,
sem sestavila veliko razgibano baročno
umetnino, ki je s preostankom mojega glasu,
zbudila mrtve duše k zavesti.
Njihove sence, obsedene s časom,
so spravile besede v gibanje.
Pridobile so toploto, barvo in zven.
Postale so tesni dialog
med človekom in stvarstvom.
Sedmi dan je prišel Bog na pomoč
in mi ustvaril Adama.

Konec ni bil nobeno naključje.
Iztekla se je ura potrpežljivosti,
ko so zublji vzhajajočega in
zahajajočega sonca greli dedne
materialne plazme zarodka človeka
in mu vcepljali žarke z lastnostmi vrlin,
za katere ni bil dojemljiv.

Zapleši, zapleši z menoj duh spomina,
vsa sem sesuta in brez aspirina,
umirajoča sem na tej dolgi Rimski cesti
z vonjem po cvetočih makovih poljih.
Razbolela sem od osamljenosti.
Začniva se smejati in si graditi hišo,
sejati pšenico, da si spečeva kruh
z rahlo sredico in vonjem po domačnosti.


RAZCVETELO ŽEZLO

Vladanje sončnemu kraljestvu,
ognjiščem in materam, ki zibajo,
golorokim tovarniškim delavcem
in nekaj tistim, ki govorijo,
da mislijo z modrimi glavami,

kakšna slast!

Biti med njimi razcvetelo žezlo.
Uživati v ravnodušju njihove vdanosti.
Črpati privlačnost iz revščine nasprotnikov.
Živeti neobvladljivo ekstazo.

O ljubica, ki ležiš na postelji,
poželenja vredna,
ne morem te sedaj zadovoljiti.
Noben nevronski prenosnik
mi ne odpre stika s teboj,
da bi se popolnoma slekel
in ti zaplodil čudežne otroke.
Počakaj, da popražim svoje moči.

Zajela me je kriza trubadurja,
nepotešljivega goslača.
Odstrl sem mili zvok tvojega petja,
ki me osrečuje. Ljubica, ti si mi
ideja svoje navzočnosti.
Moč in oblast mi določata mero ljubezni.
Inflacija lačnih psov me določa.
Sem kanon tvojih izkušnj.

Privoščil sem si majhno napako
brez tvojega naročila, ki dopušča,
da se v logosu ob tebi utrujen sesujem
in znova zaspim v tvojem objemu.
Gledam iz gornjega nadstropja
tvojih sanj in občudujem luške
bakhuse v modrih kombinezonih,
krotilce žerjavov in vlačilcev.

Ne morem te spraviti še pri soncu
domov, da bi spala, ko delam.
Polagam te v nirvano
ob začrtanih viticah tvoje rasti.
Ne odhajaj mi z drugim, položim te
v posteljo in začela bova učne ure
najine ljubezni znova. Oni ti nimajo
kaj povedati, ti le govorijo o ljubezni,
šepečejo zlagane nežnosti na uho.
Oblačijo se v ideje z oblakov.
Ljubim te, odvisen od sija v tvojih očeh!

Uvodna stran  |  Bibliografija  |  Novo objavljeno I.  |  Literarni porton  |  Poezija  |  Proza
Genealogija  |  Galerija  |  Knjiga bralcev  |  Stiki in povezave  |  Slovenska imena mesecev  |  Kotiček za Slovence po svetu  |  Slovenec sem!  |  Raziskovanje nekega primera  |  O smrti   |  Blog I.  |  Današnja misel  |  Luske hibridne samorodnice  |  Aforizmi  |  Poglejte kaj je danes novega!  |  Objavljene vsebine od 1.4.2008 - 31.3.2009