MOJE SLIKE
Zlatenje odtenkov zvoka govorice
mehko med kodri božajo besede,
vdihovani vonj iskri zdaj speve,
naslonjen ob mik podobe na otroško lice.
Plamtenje dotikov zvoka govorice
iz zaklada k rodovitnosti zloženo,
lesketanje biserov v dihanje vgneteno,
položeno v gnezdo petja prepelice.
Peščeni v objemu žarkov in ponika,
skapljano iz duše v kri vneseno,
z besedo materino prvo izgovorjeno
se v srca iz roda v rod pomika.
OTROŠKO VESELJE
Bila sem zaljubljena v punčke.
Moram priznati, da me še do danes
ni popustila vnema za te igrače,
ki se mi v kotičku duše prikazujejo
kot dotik očetove ljubezni.
Moj oče je bil dober strelec.
Ne vem od kod njemu ta dar.
Znal je ciljati v tarčo.
Ko mi je bila kakšna punčka
na Andrejevem sejmu v Gorici
posebno všeč, sem rekla očetu,
naj pomeri puško v tarčo
in punčka je bila moja.
Doma sem imela celo kraljestvo punčk
In jaz sem bila njihova ljubeča mama.
Bile so iz mavca in kavčuka,
a zame so bile te punčke moji otroci.
Bile so deležne mojih dotikov,
šepetov, nežnosti in topline.
Vedno sem jih preoblačila
in jim šivale oblekce.
Bila sem dobra mama.
Česala sem jim lase, jih hranila
in pela uspavanke.
Zdaj razumem
kako sem hodila
korak za korakom
po stezicah
in belem kamenju
pozlačenih idej
prepričana,
da me materina roka
pelje na peskovnik ob reki,
kjer bom gradila gradove
svojih sanj.
Naučila sem se pravil
iz svoje notranjosti.
Ko so mi igre razvnele kri,
sem bila prisiljena k obstanku
ob odplavljenih gradovih
in spoznala sem,
da prekašam reko
v svoji mirnosti.
Daleč in potiho je šumela reka
in gradovi, ki so z nitmi privezani name,
še danes žarijo v spominu
s svojimi posivelimi lasmi.
kako sem hodila
korak za korakom
po stezicah
in belem kamenju
pozlačenih idej
prepričana,
da me materina roka
pelje na peskovnik ob reki,
kjer bom gradila gradove
svojih sanj.
Naučila sem se pravil
iz svoje notranjosti.
Ko so mi igre razvnele kri,
sem bila prisiljena k obstanku
ob odplavljenih gradovih
in spoznala sem,
da prekašam reko
v svoji mirnosti.
Daleč in potiho je šumela reka
in gradovi, ki so z nitmi privezani name,
še danes žarijo v spominu
s svojimi posivelimi lasmi.
STARA DEDOVA HRUŠKA
Zasadil sadiko je stari Breščak.
Hruško sredi Ograde, ki še vedno rodi.
Visoko, mogočno, kleno stoletno drevo
je zagorelo v svoji visoki krošnji.
Veje z belimi cvetovi so dotaknile nebo.
Strmim v čudež od zarje umit sredi vetrove vasi
in gledam čmrlje, ki letajo po zelenolistnih poteh
med cvetovi, ki dežijo belino v ta samotni svet.
Gledam drevo mojega deda, sivolaso hruško.
Se drevesu približam in slišim glas, ki ne klone,
le v drevesu ječi. Tedaj veter vprašam: »Kdo si?
Si mar glas deda Breščaka?«
Med veje tedaj završal je duh moža.
Iz kraja krivic je moj ded vstal,
se vrasel v mogočno vejevje rasti,
ki ga sprejelo je deblo z vraščeno pestjo
in grenkobo spomina,
mojega deda, kmeta trpina.
Zaplapolal je zmagoslavno
in drevo je njegova duša postalo.
Imel je potno čelo in utrujen smehljaj.
Obšel je vrt s skrbnim pogledom in mi rekel:
»Domačijo so že skoraj vzeli biriči.
Poplačan je dolg. Zorana je Ograda.
Hiša je drugič zgorela in je obnovljena.
Gospostvo se je skrilo v svojem napuhu.
Skoparilo je, ko otroci še niso bili pri kruhu.
V daljavah časa slišim čebljanje štirinajstih otrok,
z izmenjavami zatočišča iz roda v rod.«
Ta hruška je priča ponižanj, trpljenja in gorja,
ki raste iz znoja, krivic in solza.
Ded je veliko pelina zaužil. Veliko bolečin
in mnogo krivic je v brazgotinah mojega deda,
kmeta trpina, ki krivico s pravico je izravnal.
Hruška poganja korenine iz rodovitnosti tega sveta,
vsako leto sadje rodi, ki zraste iz dedove moči in krvi.
Po duši sem še vedno otrok v kratkem krilu
nad dvema piščalkama, ki tekata
s svojo simfonijo mladosti okrog.
Bila sem še deklica, ko sem odložila krila
pod mah ob cvetočem grmu in z zlato
nitjo sem obšila njegove cvetove.
Z mavrico sem olepšala barvo besed,
ki so se kot osamljeno naključje ustavile
in me napolnile s slastjo vetra, ki žene naprej.
Živim jih kot dihanje in poganjek v rastlini.
V morje sem odložila čipko plimovanj
in odrinila čoln s pogledom, ki je zabodel val.
Roka je nagnila kozarec in izpraznila sem esenco.
V pristanu sem pomahala: Nasvidenje!
Besede se srečujejo skozi izgovorjavo drugih
in se prenašajo kot seme, ki vzklije
in z leti postanejo podobne tebi.
Besede so kot drevored akacij in zaljubljenci,
so zagoni valov v sanje, ki se razraščajo
med golimi stenami, ko si hočejo kaj povedati.
Besede vedno skalijo iz odloženih kril.
S tetami v Milanu (levo zgoraj in spodaj Tea , desno zgoraj Antonija, spodaj desno Iva Breščak)
Stricu Stanku Breščaku
V zapredkih zarja v višavah,
nad Čavnom prižgane luči,
v naročju Ograde in dobravah
so vzklila semena rasti.
Stebelca v naporih iskanja
pretakajo sok živih stvari,
bolečino in radost za setev,
iz semenja narava utriplje,
gori kakor kri.
In potiho k potoku besede šumijo,
iz samote k izlivu v Vipavo teko,
pesmi naravi in domu v tožeče slovo,
blagoglasno v čistino izvira pojó.
Korenina korenini prisluhne.
Rast ve za svoje podobe.
Se dviga in naposled oddahne,
položi na grudo svoje plodove.
V brstju spočetem peruti,
v koprnenju tlijo kresovi.
Ne venite zdaj listi razsuti,
le mrtvim oglase se zvonovi.
V spevih dihanje, setev v vonjavi.
Čas molitve je. Brez tožečega odloga
se ob vejicah cvetočega bezga ustavi,
pred hišo njenega kamnitega praga.
Lučce spletajo skrivnostni krog.
Pred večerom hitijo in onkraj gorijo.
Jutro vstaja. V cvetlične gredice lik
zažarijo, pozlatijo zemljorokin navdih.
Ko s plugom orješ brazde,
poberi še tisto besedo,
ki ti je padla iz ust
in posej še sebe v čas,
v neobdelano njivo.
Seme si lušči dlani globoko,
lučaj od koraka pije znoj
in ti nadaljuješ delo.
Iz zemlje pokuka zeleni otrok.
Vse je puhasto in skuštrano.
Mokri zakon ti namaka srce.
Vzemi se zdaj in cepi v drevo
besede, ki pod kamnom klijejo,
z žarki pod nogo živopisijo
krhkost in rahlost cvetov,
ki skovikajo rast,
prepuščeni pobudi semen.
Oblačijo srajco na telo,
ki raje molči,
ko cvet govori.
clomid manchester
clomid london drugs redirect clomid uk buy onlineSOČA
O, Soča, najljubši dragulj narave,
pojoča mladenka, v smaragdno zeleni obleki,
davno potopljena nevesta ženskih oblik in miline,
z odtenkom ros zelenkastega loga pomladnih trav,
ki bučno prihajaš z zasneženih gora in mi drviš
v naročje kot zasanjana in všečna izvoljenka,
iz kristalov ledu ustvarjena,
z lučjo prežeta karma planinske čistosti.
Kako draga si mi, večna prijateljica
iz mladih let, ki živiš kot dobra vila v meni.
Iz žil dreves, trsja in maha
priteka zelena kri v tvoje telo.
V tolmunu srca ti utripljejo star spomin
in skrivnostne želje.
Mladost v duši diha in brsti
ob tvojih večno zelenih bregovih.
Poskočna, radodarna in darežljiva
na belem produ me božaš in ljubkuješ,
a jaz te zapuščam in se znova vračam.
Preplavljaš mi srce z navdušenjem.
V naraslih vodah začaranega obilja obljub
pod gorečim obredjem sonca in modrino neba
predeš šumenje in zadovoljstvo najine duše.
Pijem te z očmi in izsušenimi usti.
Z diademom planike me zdramljaš ob jutranji zori,
z neizrekljivim nemirom šumečih brzic
in hrepenenjem me sprejemaš vase.
Zaznala sem šumenje in bol tvojih starih brazgotin
in modro govorico, opomine tvojega obrežja,
z besedami, kakor je praprot zelena,
zrasla v hladni senci dreves.
Čez zlizano kamenje neukročena poskakuješ,
ob neskončni ogrlici skal se neopazno dotikaš
razkrojenih dni in odnašaš v daljave mnoge najine spomine.
Na svoji poti umikaš mogočne skale,
drobiš skalovje in brusiš belo kamenje,
kakor neutrudna plesalka naporov in upanja
si odpočiješ pod solkanskim mostom
in vsa živa od plesa in ljubezni nadaljuješ svojo pot
skozi razsežnosti svoje nebesne vrnitve.
Ujeta v svetlobo in tok gorskega glasu
v prostoru glasnega šumenja me zapeljuješ
z laskanjem, polna davnih odsotnosti.
Čisto, nemirno, skrivnostno in večno
s svojim neumornim tokom in hitenjem
iz trentarskih skal, logov in mimo ljudi,
te je mogoče ljubiti, gibka hči matere zemlje.
Polagam ljubezen, premešano z dežjem,
listjem in svojo mladostno zgodbo v tvoje vode.
Odložila sem pene in luskine mladosti v tvoj tok.
Iščem sončne žarke v tvojih očeh,
misel, vtkano v tkivo neder sinjih globin,
z razpršenim nasmehom sonca skoz obrežno vejevje.
Tkalka miru in ljubezni z mavrico sinjih oči
mi s pljuskanjem vode poglabljaš domotožje dolgih dni
in zarisuješ vame spominov davnih sporočila.
Vsaka žalujoča kaplja mojega znoja je primešana vodi.
Soča, ti poznaš mojo kri in občutke mojega poželenja.
O, Soča, najljubši dragulj narave,
pojoča mladenka, v smaragdno zeleni obleki,
davno potopljena nevesta ženskih oblik in miline,
z odtenkom ros zelenkastega loga pomladnih trav,
ki bučno prihajaš z zasneženih gora in mi drviš
v naročje kot zasanjana in všečna izvoljenka,
iz kristalov ledu ustvarjena,
z lučjo prežeta karma planinske čistosti.
Kako draga si mi, večna prijateljica
iz mladih let, ki živiš kot dobra vila v meni.
Iz žil dreves, trsja in maha
priteka zelena kri v tvoje telo.
V tolmunu srca ti utripljejo star spomin
in skrivnostne želje.
Mladost v duši diha in brsti
ob tvojih večno zelenih bregovih.
Poskočna, radodarna in darežljiva
na belem produ me božaš in ljubkuješ,
a jaz te zapuščam in se znova vračam.
Preplavljaš mi srce z navdušenjem.
V naraslih vodah začaranega obilja obljub
pod gorečim obredjem sonca in modrino neba
predeš šumenje in zadovoljstvo najine duše.
Pijem te z očmi in izsušenimi usti.
Z diademom planike me zdramljaš ob jutranji zori,
z neizrekljivim nemirom šumečih brzic
in hrepenenjem me sprejemaš vase.
Zaznala sem šumenje in bol tvojih starih brazgotin
in modro govorico, opomine tvojega obrežja,
z besedami, kakor je praprot zelena,
zrasla v hladni senci dreves.
Čez zlizano kamenje neukročena poskakuješ,
ob neskončni ogrlici skal se neopazno dotikaš
razkrojenih dni in odnašaš v daljave mnoge najine spomine.
Na svoji poti umikaš mogočne skale,
drobiš skalovje in brusiš belo kamenje,
kakor neutrudna plesalka naporov in upanja
si odpočiješ pod solkanskim mostom
in vsa živa od plesa in ljubezni nadaljuješ svojo pot
skozi razsežnosti svoje nebesne vrnitve.
Ujeta v svetlobo in tok gorskega glasu
v prostoru glasnega šumenja me zapeljuješ
z laskanjem, polna davnih odsotnosti.
Čisto, nemirno, skrivnostno in večno
s svojim neumornim tokom in hitenjem
iz trentarskih skal, logov in mimo ljudi,
te je mogoče ljubiti, gibka hči matere zemlje.
Polagam ljubezen, premešano z dežjem,
listjem in svojo mladostno zgodbo v tvoje vode.
Odložila sem pene in luskine mladosti v tvoj tok.
Iščem sončne žarke v tvojih očeh,
misel, vtkano v tkivo neder sinjih globin,
z razpršenim nasmehom sonca skoz obrežno vejevje.
Tkalka miru in ljubezni z mavrico sinjih oči
mi s pljuskanjem vode poglabljaš domotožje dolgih dni
in zarisuješ vame spominov davnih sporočila.
Vsaka žalujoča kaplja mojega znoja je primešana vodi.
Soča, ti poznaš mojo kri in občutke mojega poželenja.
where to buy naltrexone in uk
naltrexone without prescription in uk mipnet.dk get naltrexone pillsJoj, moji beli soški kamni,
nevidni in neslišni popotniki voda,
ki brusite svoje okroglaste oblike
in drvite s šumenjem Soče mimo mene.
Le redko se vas dotakne sreča moje roke.
Joj, en kamen je name čakal z razpoko,
nagrizen od bolečine v strugi, joj!
Razmaknjen v duši, v mišicah trdote, joj,
razjeden in zlizan v prvinah svojih prvih zob,
z žejnimi usti, ki jim voda je urezala svoj čas
in spomin na mah zeleni.
Joj, kako neprilagodljiv je bil ta kamen,
prebijal in valil se je z bolečino mojo,
skoz blede oči čistih vod, s čipko zarje v laseh
in snovmi obilja smaragdno zelene govorice.
Kamen moje mladosti, ostal je skoraj brez duše, joj!
V prosojnih kapljah Soče si je izpraznil vse moči,
ta beli kamen deviških let, ostal je brez ostrin,
zaprta roža, pozaba deklice iz davnin.
Koliko praznih rok moj kamen išče,
ko v prvinah svojih spremenjenih gub preskakuje ovire
in spreminja dan za dnem zdavnaj začrtane smeri,
zamaknjen spremljevalec v sile brzic, tolmunov in valov,
božajoč deviške prsi duše in neskaljeni mir,
iskaje svoj izgubljeni obraz mladosti,
strt v duši se ob ločju oklepa Proda
in me z vsem telesom, ranjen v dušo, išče.
ldn
ldn blog.dastagarri.com dosisabortion pill online
buy abortion pill onlineZ VESLOM V ROKI
Kakor bi brizgnil iz klarineta glas
v izviru Soče razpne se velika roža,
ki me skoz divje valove na listih boža
in nosi skoz nemirne globeli in tolmune,
ko gorskih trav dišave ob strugi trosi.
Žari v iščočem kamnu oko,
hladi ga vodna duša rože,
v skalah sneg topi,
v cinober zlati postrv.
Gorski svet po žilah ji šumi,
v zastrti roži tok deročih vod.
Še malo pa bom tam,
kjer star kolovrat prede in dviga pene
nad bregove, čez mahovje in trstičje
s pljuskanjem spominov.
Vreme je lepo. Odpravljam se na pot,
dokler mi dež obraza ne namoči,
Saj kmalu pljuskalo bo vse glasneje.
Trgam se iz sebe, da neko noč bi
zaspala v kajaku z veslom v roki.
Nekaj malega veselja bi še rada užila,
požirek Soče ob izviru spila.
Sedela in čakala bi. Naposled našla sebe,
pogum za pot v talečem snegu reke.
Kakor beli konj zdrvel bo čoln
po brzicah reke in se dotikal ostrih skal,
jih gladil, mehčal in krotil bo zmaja.
Oh, saj ne morem umiti lista roži,
ki v belem siju plava kakor luna
in v svojem plodu raste iz mene.
Postala sem njen speči list,
ki mu kri noči umiva bolečino z obraza.
Lenassi je pripomogel k razvoju industrijskega dela Solkana ob Soči.
Postavil je mlin in žago, papirnico in manufakturo suknja in flanele.
V napol podrti stavbi, ki je danes ni več, smo se otroci igrali skrivalnice.
Cerkev Svetega Roka na solkanskem pokopališču nad Sočo, ki je bila porušena ob bombnem napadu solkanskega mosu v drugi svetovni vojni.