BEG PRED FAŠISTI OČETA V STARO JUGOSLAVIJO (V MARIBOR)
Moj oče je 22.6.1940 zbežal v Maribor zato, ker so fašisti našli na našem domu v Solkanu, v hodniku ukradena kolesa. Ni znano kakšne dokaze so imeli, a dedu je policija zatrjevala, da so kolesa pustili na hodniku tisti, ki so oskrunili fašistično obeležje in da je moj oče, črni brat z njimi povezan. Kakšno vlogo je imel pri vsem tem moj oče, mi ni natančno znano.
Očeta je ob prihodu domov iz Maribora aretirala italijanska fašistična policija. Na kraju samem oskrunjenega fašističnega obeležja so ga vklenjenega pretepli in odpeljali v goriški zapor. In tako so se za očetom zaprla težka vrata goriškega zapora.
Iz dokumenta štev. III 151003 informativne obveščevalne službe, ki sem ga pridobila iz Arhiva Republike Slovenije, štev. 677-13-281/04 dne 10.5.2004 (Sodelovanje IOS pred in po drugi svetovni vojni, rekonstrukcije) izhaja, da se je oče vrnil domov iz emigracije v Mariboru dne 16. oktobra 1940 in da je bil na kvesturi v Gorici tega dne zaslišan. V tem dokumentu tedanje IOS piše, da je bil Gasperini (poitalijančen priimek mojega očeta) ovaduh. Piše, da je bil v letu 1940 v Jugoslaviji (Maribor), kjer naj bi si nabral mnogo podatkov o delovanju četniške organizacije proti Italiji in da ko se je vrnil v Italijo, je na kvesturi Gorica 16.10.1940 podrobno referiral o vsem, kar je v Mariboru zvedel. Dokument navaja, da obstaja možnost, da je bil sploh poslan od Kvesture Gorica z zaupnimi nalogami v Jugoslavijo.
Tako torej IOS o mojem očetu, domoljubu, ki je bil v fašistični Italiji zaznamovan kot črni brat in je moral zbežati pred aretacijo ter je bil vseskozi preganjan in po fašističnih zaporih. Iz dokumenta Arhiva Republike Slovenije pod isto številko kot zgoraj izhajajo informacije Obveščevalnega centra IOS s seznami raznih informatorjev – zaupnikov, ovaduhov in izdajalcev fašistom, ki so našteti po alfabetnem seznamu agenture po kategorijah. Nekatere posameznike med njimi tudi poimensko poznam kot aktiviste in borce NOB. Na tej osnovi lahko rečem, da so po krivici nekateri domoljubi dobili oznako izdajalcev svojega naroda. Tu naj primeroma omenim kakšne posledice so imeli takšni dokumenti v arhivih.
SNOO je določil (16. sept. 1941), da s smrtjo kaznujejo »izdajalce« posebna sodišča, »katerih postopek je nagel, usten in tajen ... posebno zasliševanje krivca ni potrebno... Proti sodbi sodišč ni pritožbe, kazen je treba izvršiti takoj. Sklep je izšel v Slovenskem poročevalcu, leto II, št. 18, dne 20. septembra 1941, sklep so izvajali tudi še po vojni za vse, ki so imeli kartoteko pri IOS in posebne označbe.
V 1. členu piše: Izdajalci se kaznujejo s smrtjo. Izdajalec je denunciant (ovaduh). Zato je napad na mojega očeta z namenom, da se ga usmrti na osnovi navedenega obstoječega dokumenta Obveščevalnega centra IOS več kot očitna, saj je bil napadalec Edvard Mielnischzeck, ki je napadel mojega očeta, znan likvidator med vojno in po njej. To s bila čiščenja namišljenih narodnih sovražnikov, ki so bili kakor koli stigmatizirani.
Ko se je v mojo rojstno hišo vselil povojni funkcionar UDBE in ko sem jaz kot 15-letna deklica poribala skupen hodnik, mi je žena tega funkcionarja, tedanja obveščevalka UDBE M.Čubrilo, zlila vedro vode in mi rekla, naj hodnik poribam še enkrat, ker da je bil moj oče fašist. Odveč je govoriti kako sem se počutila v duši.
Danes 77 let potem, lahko s ponosom povem, da je bil moj oče domoljub in črni brat in da se je kot 17-letni deček uprl, ker ni smel brati slovenskih knjig in govoriti svojega maternega jezika, ker so mu vsiljevali fašistično italijansko vzgojo, ker so ljudem spreminjali slovenske piimke in imena in jih s silo potujčevali, podcenjevali z besedo »sciavi« in raznarodovali slovenski živelj, ker so župnije, ki so jih upravljali slovenski duhovniki prešle v roke italijanskih duhovnikov, ker so pred tem fašisti izvršili atentat v palači tržaškega časopisa in je bomba ubila novinarja in ranila tri delavce, ker so leta 1930 zgorele tri šolske stavbe v Škrbini, bližnjem Braniku in Zgoniku, ker so fašisti obsodili na smrt štiri bazoviške žrtve in ker je povsod vladal fašistični teror. Vprašam se ali je sploh kaj čudnega, da so ti mladi ljudje, skoraj še otroci, postali uporniki?
Milan Pahor v knjigi »Fašizem in zatiranje manjšin«, Založništvo Tržaškega tiska 2004, piše, da je januarja 1931 med pregledom nekega stanovanja Slovencev v Gorici policija odkrila risbo, ki je prikazovala vklenjenega človeka na kolenih s sklonjeno glavo; nad njegovim vratom je bil iztegnjen rabljev meč; krvnik je nosil napis italijanskega kralja Viktorija Emanuela III., obsojenec pa je bil »slovenski narod«. Mladega slikarja, ki je naslikal to umetnino veristične smeri, so tako zaprli. Med njegovimi papirji so našli tudi seznam sošolcev. Zaprli so tudi nje. Bilo jih je petnajst in so imeli 10 do 16 let. Priznali so, da so ustanovili tajno društvo »Črni bratje« z namenom, da bi pognali v zrak nek železniški most. Kaj vsega si ne domišlja mlad človek? Mladim zločincem bi moralo soditi in jih obsoditi Posebno sodišče za zaščito države. To bi bil res pravi triumf fašistične diktature: petnajst dečkov od 10. do 16. leta starosti, ki so vsi srkali mleko v fašističnih šolah, obsojeni na dvajset let zapora, ker so nič manj kot »ogrožali ustavni red države«. Mussolini je o tem razmišljal dva meseca in nato odredil, da so jih izpustili. Zaradi nasilja, ki so ga bili deležni v zaporu, so bili vsi fantje podpluti, eden od njih, 14-letni Mirko Brezavšček je bruhal kri in je kasneje umrl. Tako piše Milan Pahor.
Just Brezigar, sošolec mojega očeta na trgovski šoli v Gorici, živi v Mariboru, je edini še živečni črni brat. Z njim sem govorila z dne 23. 02. 2006 v Goriški knjižnici Franceta Bevka ob predstavitvi knjige Franceta Bevka in dr. Mire Cencičeve »Črni bratje – povest in resnična zgodba«. 91-letnega Justa Brezigarja sta tedaj pripeljala v Novo Gorico dva sinova.
Z Justom sem se pogovarjala in mi je povedal, kako se najbolj spominja mojega očeta črnega brata, s katerim sta bila v istem razredu – po beli čepici. Povedal je tudi kako so jih skupaj vklenjene za roke in noge črne brate fašisti vodili po Gorici, jih zasramovali in izključili iz šole.