POMPES FUNEBRÈS
Smrt ni dogodek v življenju, ki zajame človeka ob uri, ki je zanj usodno določena. Izkušnja življenja me je naučila, da smrt jemlje vsakega od zavedanja naprej. Prvič sem se smrti zavedala, stara pet let, ko mi je umrla babica. Vsi so neutolažljivo jokali. Govorili so, da je prejšnjo noč sova skovikala na oknu in da je babica prosila mojo mamo, naj jo prežene. Ko sem se zavedala, da je babica umrla, sem stopila pred hišo sama, se zazrla vase in spoznala, da človek ni večen, da pride trenutek, kot ga smrt vzame in da za njim žalujejo. Tega občutka ne bom nikoli pozabila. Ohranila sem ga v duši. Od petega leta naprej vem, da nisem večna.
Smrt me je postopno jemala in odnašala po delih na drugi svet, ko so mi umirali najdražji. Spremljanje umirajočega je zavestno darovanje dela sebe drugemu. Šele ob smrti bližnjega občutimo, kako nas povezuje ljubezen v eno telo. Tisti, ki odhajajo, nam podarijo ljubezen in tisti, ki ostajamo, jo sprejmemo nase kot bolečino. Najhuje je, ko umirajočemu ne moreš pomagati v njegovem trpljenju. Obstaja ločnica med življenjem in smrtjo. Oni so sedaj tam, mi tukaj in zavedamo se darila bivanja, da so nam pokojni ostali v srcu. Pietetni odnos do mrtvih je del naše zavesti. Smrt ob prestajanju trpljenja pomeni za svojca odrešitev. O smrti moramo razmišljati in jo sprejeti kot dopolnitev življenja.
Odnos do smrti sem izrazila tudi s svojimi občutenji v poeziji:
KJE JE ZAČETEK IN KJE KONEC?
Ne vemo, kje je začetek
in ne vemo, kje je konec.
Vemo le to, da smo nekje vmes.
Odtisek, pripadajoč zunajčasni substanci.
Naveza, ki ni ne vzrok
in ne posledica,
vladarica časa,
ki ne more prodreti v brezčasno
in življenja osvoboditi smrti.
Mrtvega v mirovanju
ne more prehiteti čas.
Obiskujemo mrtve,
a ne vemo,
v katerem kraljestvu so.
Njihov dom je zunaj nas.
Živijo v preteklem času,
ki ga je življenje izločilo,
in njihov duh lebdi
nedotaknjen v brezčasju,
ki ga je vključilo v svoje načrte.
Padamo na tla pred ciljem,
pred nihanjem ure,
ki drvi na časovnih kolesih
in bije kot srce
z ritmom dihanja na volovih
svetlobe in glasbe odznotraj.
Za smrt je poskrbela narava,
Za naše notranje pohabe sami.
Skupni imenovalec z vesoljem je,
da mislimo in nebo sočustvuje z nami,
ker izhajamo iz njegove bolečine
rojevanja na poti v kozmični raj.
Narava nas je ustvarila,
da se nas ogleduje kakšno togo
bomo danes oblekli za oplemenitenje
njene substance v apnenem tulcu,
ki nas znotraj pedagoško usmerja,
a nas ne more nadzorovati.
Obleka je res svečana in slovesna,
a ves ceremonial današnjega dne
je namenjen nam,
ki še nismo sposobni razumeti
fonetike tišine in njenih frekvenc.
STANJE, KI GA NOSIMO V SEBI
Medtem, ko človek razmišlja,
kako bi postavil temelj svoje nove hiše
in neguje iluzije o svoji veličini duha,
kakšno prihodnost bo zgradil
in kako bo današnji dan preselil
v neko novo iluzijo,
ga morda prešine misel spomina,
ki je komajda našla nekaj časa
in prostora ob zidcu na obrobju mesta,
kjer so pod cvetjem, narejenim iz plastike,
zložene kosti prednikov,
kjer spomenik živi namesto njih.
Človek, zazri se vase,
prisluhni svoji neznatnosti
in namesto, da dvigneš oči v nebo,
jih povesi in zagledal boš pod drevesom
komaj izleglega ptiča, ki je padel iz gnezda.
Tedaj boš začutil svoje utrujeno in umrljivo telo.
Roka ti morda pade na klavirsko partituro,
ki zadoni bližine in razdalje
ob vprašanjih ali so stvari tega sveta
sploh še razumne in predvidljive
na meji lastnega spoznanja,
ko o štetju dni ne znajo spregovoriti
Samo zarodki višjega stanja smo
in to stanje nosimo v sebi.
Ob smrti prehajamo v stanje njegovih skrivnosti.
Ob dnevu spomina
Poduhovljeno se spomnimo večnega
nenapisanega zakona, ki mu Antigona sledi.
Nobenega zunaj, nobenega znotraj ni,
le mrzla jutra na krizantemah.
Med neskončnostjo in življenjem je smrt,
ki zre v dišečo vrtnico.
Roža diši in molči.
Misel nanjo jo zdrami.
Ona pozna le zretje v žive stvari,
ki dramijo sence pokojnih duš.
Sence stoletnih dreves kinkajo
in ječijo ob njeni odsotnosti.
Čutim tiho drsenje kontiuuma.
Svetloba odteka.
Kmalu bo večer.
Noč brez konca.
Noč brez besede.
Sen ljubezni iz nič,
ki pluje v pristan dopolnitve.
In zgodi se poezija.
Prostor v katerem se srečujemo
živi in mrtvi, prostor naše biti.
Zgodi se svetost krvi.
Molčeči smo tam,
kjer bi morali govoriti.
Ali vidite zrcalo svoje duše,
svoj pietetni odnos do mrtvih,
v katerem sta dva odseva.
Ločnica med onimi tam
in nami, ki smo še tu.
Kaj smo pridobili in kaj izgubili
povesta Antigona in Kreont,
simbola človeške krivice
In bolečine, rastoče iz brezčutja.
PRETEKLOST
Sebe sem odložila
na pragu preteklosti
in zaprla vrata za seboj,
a kremplji praskajo po njih.
Tema prijemlje za kljuko
in zadaj slišim vpitje:
»Čakaj, zaustavi korak!«
Tedaj se ozrem
in zagledam mrtve,
ki sem jih ljubila.
Vstopili so v svet živih.
Opazila sem, da se hranijo
z mojo ljubeznijo
in da za zapahnjenimi vrati
živijo namesto mene.
Jaz sem umrla nešteto krat,
da so oni oživeli
in prestopili prag preteklosti.
Za svoje življenje
me kot vampirji jemljejo
in pijejo po kapljah krvi.
Pravo žalovanje za mano
imajo oni tam za vrati.
OKVARJENA URA VEČNOSTI
Kdo si, utvarni duh v grozdu akacije,
belina brez lastnosti in omejitve?
Si prvina, ki je preživela čas
z okrepljeno substanco človeka,
nevidna čolnarka mojega duha,
svetlikajoča snov kozmične sedmerosti.
Si mar okvarjena ura večnosti,
bronasta kača, ki se vzpenjaš
po notranji beli tančici in vstopaš s svet
oblik in idej, v moje oči, z okultnim
kamnom v duši miselnih slasti?
Si mar luč, ki me odrešuješ tihega petja,
s svetlečimi krili zvezde prebujena noč.
Morda te je dvignil veter izpod površja
psihičnih dogajanj vesoljnih teles.
O bela spremljevalka, brez tebe ne bi
doživela popoldneva, dočakala noči,
obložena z zakladi smaragdnih prašnikov
spomina v genih. Nastanila si se v rekah
moje krvi in s seboj nosiš železo, kalcij in soli.
Na tem potovanju napiši antologijo svetišča
idej, nariši bližnjice, ki pripadajo meni!
Trudim se razumeti celičje tvoje beline,
tisto reko tvoje tekočine med vretenci,
substanco alkimije tvojega logosa,
prebuditev latentne moči prvotne snovi,
duh žarčenja, papirus tvojega izročila,
na mojem jeziku glas, v telesu udarce.
Svečenica z mističnim izrazom skrivnosti
in sladkim vonjem izgorevanja moje snovi,
žareča masa v neposeljenem telesu s pomenki
ledenih zvoncev in preobilnostjo neznank,
iščem te, da napolniš svetišče z oskubljenimi
listi rože in se naseliš v moj ezoterični vrt
v svoji krilati podobi bleščeče beline.
Postala si del mojega notranjega oblačila.
Protislovje, ki ga moj razum ne prenese.
Preveč bolščave, preveč božje sebičnosti!
GLASBA VEČNOSTI
Monotono spokojno petje v dvoranah večnosti
ni šlo naprej od glasbe človeka,
ki se je s svojim izdihom zadnjič poklonil življenju.
Glasba večnosti je glasba molka in žalovanja.
Znani so nam glasovi dragih, ki so se nam zapisali v srce
in se jih z velikimi napori in bolečino spominjamo,
ko jih prikličemo nazaj v zvočni svet naših predstav.
Lahkotno se gibajo in zibajo naš spomin
na belih krizantemah, ki ne izražajo več ničesar,
razen ravnodušne beline, barve naključja
in skrivnostne popolnosti v neskončnosti bivanja.
Šumenje dežja je podobno glasbenim fugam,
ki skrbi, da se dremež spominov zbudi
ob dnevu spomina na mrtve.
Glasba večnosti nas prebudi v tistem delu telesa,
………… ki se spreminja v pepel.
OBREDJE PRSTI
V lestencu se zarisuje prižgan ogenj
in življenje in zaprasketalo v plamenih.
Hudournik duš je brzel po strugi
in ledene kovine so se dotikale mokrih teles.
Pod strašnimi valovi potopljene tesnobe
so se roke v globini oprijemale natrganih vezi,
visečih iz zraka navzdol nad brezna teme.
Žarki so se oprijemali stegnjenih rok,
ki so se hotele odpočiti visoko na nebu
med prvinami svojih poti in govorice.
Med zublji ledene sodre
so se potapljala velikanska sidra
s svojim železnim tovorom.
Oči so odpečatile svoje spoznanje
in v vodni nokturno so se potopili zvonovi.
Združeni delci mrtvega oglja v morju
in v žveplo tetovirane alge
so črno pobarvale s svetlobo neverujočo temo.
Stala sem sama, morda na vrhu luninega odsvita.
Reka kamnov se je valila po pobočju
ukrivljenih rudnin in človeških kipov,
ki so se dvignili iz zgodovine časa,
da povedo zgodbe o človeku
in njegovih nekdanjih bivališčih,
o rastlinah in živalih, ki so živele samo enkrat,
o razsvetljenih domovih, ki nimajo več spomina.
Vse je bilo ena sama nedotaknjena tema,
ki je stražila dolgo razpredena vlaka resnice,
negibna v razsežnosti časa in prostora
v sivem pepelu, kamnu in skali,
s podaljški jutrišnjega dne.
Da bi to gibanje napolnila z novim semenjem,
sem ponoči, ko me niso videli ali spoznali,
prišla skoz neurje vesoljnega nemira
in se prikradla k mizi, da bi použila kos kruha.
Diagonalno je posijala svetloba v tišino
in gnezda ptičjega petja so se oglasila.
Čutila sem kako mi šepa srce
in kako drhti ljubezen v njem.
Izza okna sem gledala železniške tirnice
in deželo odkoder sem prišla z besedo,
ki me loči od večne kovine in omrtvičene tvarini,
dobrohotno in milostno sijoča iz daljnih svetilk,
s posebnim obredjem prsti,
ki se ga kljub kratkemu življenju metulja,
s poltihim sprejemanjem vase tako veselim.
NEKOČ BOM MORDA PRIŠLA DO PRAGA
Nekoč bom morda prišla do praga,
kjer se razprostira beli pajčolan
in svetloba me bo sprejela.
Tedaj bom odšla v kraje,
ki jih je usoda določila zame
ob mojem rojstvu.
Ozrla se bom še enkrat nazaj
in se zagledala v milino življenja,
v vse kar mi je uspelo
in kar mi ni uspelo
postoriti, biti in čutiti.
Morda bom začutila
vabljivo priložnost vrnitve
ali odhajanja. Ne vem.
Vem le to,
da je danes pred menoj
vstal jasen in kristalen dan
in da ga zrem z navdihom,
opijanjena od ljubezni,
potopljena v žarišče
svoje duše.
Metulj na cvetu
se mi je nasmehnil
in jaz sem se nasmehnila
njemu z mislijo
kako lep je ta svet.
Prišel bo večer
in vonj po zatonu.
Čutila bom nihanje
plime in oseke krvi.
Občudovala bom sončni zaton,
ki se v daljavi zlati
in se razpreda v morje
s svojimi dolgimi zlatimi lasmi.
Ogrnjena z njegovo toplino
bom legla in zamišljena zaspala
s številnimi vprašanji
in se prepustila,
da me zaslepi v željah
in obljubah.
Pred nočjo se vsa slečem
v notranjosti
in okopam svojo dušo
z njegovo svetlobno močjo.
Dočakam nov dan
in sonce me je spet prebudilo
pod baldahinom sinjega jutra.
VSE BO NAVPIČNO
Skrij pod kožo svoje laži,
v telo jih zloži kakor topljive kocke ledu.
Med svojimi divjimi poganjki rastočih dvomov
položi v svoje bistvo, rožo resnice.
S svojo kamnito roko položi v kri goreči ogenj,
da doseže tkivo in ga ogreje odznotraj.
Svetloba bo razodevala veselja moč
in vse kar lahko občutiš na poti spoznanja.
Podari svoje prijateljstvo sebi
in poljubi tla, na katerih stojiš,
poljubi svoj črn kruh, ki ga ješ
in vodo, ki odžeja tvoje grlo.
Položi luči v razpoke svoje duše,
živi in umiraj po svoji lastni meri
in razodevaj se po božji podobi
z dejanji dobrote in božje milosti.
Izdihni svojo bolečino brez joka
in vstopi znova v kapljo svoje krvi,
da boš lahko iz nje odšel očiščen,
ko boš spreminjal svoje ravnotežje,
prežet s ključi podzemeljskih vod,
ki te bodo ljubile in prerajale,
ko se boš spreminjal v tišine izvirov.
Odhajal boš v novo kopel življenja
in mehkoba drevesnih listov
bo večno živela in dihala v tebi.
Usojeno ti je, da boš potoval
skoz nikoli končano, neskončno pokrajino,
naseljeno s tvojimi besedami in dejanji.
V ponošeni obleki boš iskal sebe
brez imena, med bilkami in travo.
Goreče veke tvojih potomcev
bodo potapljale svoje ude
v tenkočutnosti spominov.
V vseh ljudeh boš prisoten
in tvoja človeška ljubezen bo dragotina
in ne predraga izkušnja krvavega potu,
ki jo boš zapustil v svojih koreninah.
Luč bo navpično sijala nate,
ko se boš neslišno in hvaležno oddolževal
za življenje svojega življenja na obroke,
ko bodo dnevi odtajali led v tebi
in osvetljevali tvojo dušo s spominom
na tvoje neiztrohnjeno dobro srce.
RAJSKA PTICA
Na kazalcu
kozmične ure
se je ustavil
čas -
čas zmlet
v prah
Opoldanska svetloba
čaka name
čaka nate
Pod razbeljeno streho
vidim skoznjo
rajsko ptico
padajočo
skoz gibljivost pripeke
vidim
skoz tančico njenih kril
skoz tančico njenega glasu
skoz večnost
Moja ptica
prebija drobne line
in kljuva
navpično
kakor da bi ciljala
na stvari
ki jih še nimam
ki jih še ne vidim
ki jih še ne občutim
Kar je bilo
ni več pomembno
kar bo čez tisoč let
tudi ne
Zaradi udarca
njenih svetlobnih kril
ne bom več čutila
Ure bodo tekle skozme.
POSMRTNO ŽIVLJENJE
Večne prošnje človeka
pred ograjo božjega oltarja:
"Bog, milostno nakloni ljudem posmrtno življenje."
Božji pogoj: hostja, simbol beline tvoje duše
in deležen boš raja ko odhajaš.
Vse bo belo, sama belina in beli cvetni vrtovi.
Narečje koščene roke prihaja od daleč,
zaprisežena smrti brez pridržka
ti govori in steguje okoničene prste k tebi,
z belimi črtami s poapnelimi oblogami
ti kaže praživljenje v njih,
mejnik tvoje zapuščenosti,
mejnik tvoje osamljenosti,
sanje brez sna,
življenje brez krvi,
čas v brezčasju.
Z notranjim soncem
in duhom v pepelu bom morda drvela
s kometom po zamrznjenih stezah
v astralnem stanju. Oklenjena čustev
bom potovala globoko v nemi čas,
se spuščala navzdol po strmini,
skoz skladovnice božjih nadarjenosti,
z vlačilcem sedanjosti in svojih grehov
po okopih in neobdelanih grebenih,
polja se bodo dvignila v gore,
gore se bodo zravnale s puščavo.
Tu sem, človeška priložnost,
ponižnost z mlekom izpranih srčnih sten,
vprašujoča čas, kaj ima zoper mene,
da drvi kot veter čez planjave
in me kar naprej prestavlja
v nove hiše, ugasla ognjišča
in objeme mater, ki jih ne poznam.
Z belimi rokami kot kefir
me pozdravljajo in tešijo lakoto
z belim kruhom neskončnosti
in govorico, ki mi ne pripada,
v jeziku, ki ga ne razumem.
Vse je belo, povsod sama belina.
To niso besede, pisane na mojo dušo,
in jaz se skrijem v pelerino mojega časa,
ki plapola v odtočni kotanji spomina.
Vsak dan začenjam znova to pot,
ker hočem nazaj v čas, za vsako ceno,
sestopam in znova trmoglavo vstopam.
Sleherni gib in stopinja
si utirata svoj prostor v brezčasju
kamor vstopam v okovanih čevljih,
ki zvenijo z mojim nemirom.
Opotekam se pred belim zidom,
vse je prepleskano z bleščečo belino,
ne najdem več poti nazaj,
peščeni vihar je zbrisal vse sledi.
Obtičim pod svečavo trenutka,
sama sebi odgovor v poglobljenih mislih,
in noč me pokrije s streho,
ki mi jo je tedaj čas odmeril.
Izlet v neznano je bil nedvomno napor,
naklonila sem mu vso pozornost,
da bi razumela zlovešče hrepenenje
tega življenja z Mrtvim morjem v sebi.
Znašla sem se na železniškem tiru
s popkovino vezana na vlak, ki odhaja
s kometom, ki me je zvabil v to življenje.
Kar sem videla tu, ni bilo tisto,
kar sem želela videti,
kar sem občutila tu, ni bilo tisto,
kar sem želela občutiti,
ljudje, ki sem jih srečala, niso bili tisti,
ki sem jih želela srečati.
Vse je bilo en sam boj na koordinatah vesolja.
DAN SPOMINA NA MRTVE
Nihče ne more noči prebedeti na pokopališču,
ko se ob polnoči odpirajo grobovi in duše rajnih
kot jate kresnic plavajo nad cvetjem in gorečimi svečami.
Tedaj se grobovi med seboj pogovarjajo o ljudeh,
ki živijo v grobovih svojih hiš in pospravljajo stvari,
ki jih bodo morali zapustiti tako, kot duša zapusti
svoje prejšnje telo in se odpočije v spominih živih,
ki ji prinašajo cvetje in obnavljajo prijateljstva
s prebivalci njihovega bodočega domovanja,
okrašenega z belimi cvetovi, ki jih ponoči pokrije rosa.
Dan mrtvih je predivo časa, ki povezuje neskončne
možnosti življenja tvoje duše z dušami umrlih v večnosti.
NEROJENI
Videla sem svetlobo z mnogimi bitji
in slutila ljudi, ki jih niso sklenili roditi.
Gole in osamljene otroke sem videla.
Videla sem nemočne otroke.
Otroke, ki jim nebo ni bilo naklonjeno.
Otroke z izgubljeno sledjo življenja.
Otroke, ki so prišli umirat
v človeško telo.
Preveč oblakov je na nebu,
ki se ne znajo smehljati
in prepustiti soncu svoj čas.
Videla sem breztelesne otroke,
neutelešena dihanja,
neizrečene želje in ljubezen.
Vonj po plenicah in srajčkah
je izginil v neodžejani ljubezni,
prvinski ljubezni matere.
Grenka raztopina jim je uničila čas.
Odhajajo v krvavo seme pozabe.
Trepetajo v predporodnih urah
ostrih škarij in krčevite bolečine.
Nato dežuje kri.
Človek pada v praznino,
med počrnele srage našega križa,
ki kljubujejo razodeti resnici
o človeški ljubezni.
Stopila sem v bivališče nikogaršnjih ljudi,
v naselja brez gibanja,
v naselja brez glasu živih bitij.
Pogreznila sem noge v luskine molka.
Razdelila sem srce. Na tisoče koščkov.
Sredi razkošja z velikimi sobanami
sem obstala. V njih se je posušila
zelena dolina in v ogledalu človeške podobe
so njeni listi oveneli. V njem je odsevala
odlomljena veja. Spomin na tiso,
kar se je zlomilo v človeku.
Z okrutno nevero v duši
in neopredeljenimi učinki vetrovnega dne
sem obležala na sipinah svojega umevanja.
Otroci mi niso šli iz spomina.
Nerojeno bitje sem odložila
v herbarij človeštva,
med uganke vesti.
POKOPALIŠKE CIPRESE
Ali si opazil,
da na pokopališčih
rastejo visoka drevesa,
sloki večno zeleni častilci neba.
Ali si opazil,
da ciprese tiščijo veje ob telesu,
da njihove roke ne bi komu
kaj žalega storile.
Ali si opazil,
kako so se pomladila
človeška telesa,
ko so vstopila v rastlinski svet
in koliko svetlobe imajo v krošnjah.
Z veliko več svetlobe se hranijo,
kot so se hranili njihovi predniki,
ki so načrtovali in preurejali svet.
Ali si opazil,
da veter niha in upogiba ciprese,
vendar te se vselej zravnajo,
nikoli se ne prelomijo
ali uklonijo gospodarju vetru,
kot se upogne in prelomi človek
pred svojim gospodarjem.
Ali si opazil,
kako ošiljen vrh
z anteno pod nebo imajo ciprese,
srce pa v svojih koreninah,
razraščenih po človeških telesih;
iz stisk in izkušenj
in človeškega kesanja se učijo
kakšne ne smejo biti.
Ali si opazil,
da tudi človeških oči,
ki niso znale videti trpljenja
in bolečine sveta
ciprese nimajo.
Mrtve pustijo spati
in si niso nadele oči
za okras svojih teles.
Ali si opazil,
da se ciprese hranijo
iz ostankov človeškega mesa
in ne hlastajo z usti dobrot,
ki bi jih kupovale s svojim
suženjskim delom.
Ali si opazil,
da tudi ušes nimajo ciprese,
da bi poslušale človeške
zlagane besede, in tudi tarnanje
trupel zaradi neuslišanih iluzij
preslišijo, ko globoko dihajo
s svojimi zelenimi pljuči.
Ali si opazil,
kako lepo bo tvoje
zeleno življenje
brez človeških lastnosti
in kako tanka in krhka je črta
med človeškim in rastlinskim svetom,
v katerega vstopaš preoblečen
v drevo s svojim odhodom?
BIL SI, KO TE NI BILO
Postal si življenje,
ki nekoč ni bilo rojeno
in tudi umiralo ni.
Bil si kristalna snov v pramorju,
svetloba ugaslih zvezd,
zvenenje tišine v čakrah vesolja.
Noge si namakal
v temnih breznih svojega neobstoja.
Bil si tanko vlakence vesolja
v ravnotežju ločene vode in dežja.
Neodžejan si brodil po pepelnatih sanjah
skozi poke, pozabljene krike potešitve
in domišljijske privide užitkov.
Hodil si po sledeh bosonoge duše
iz tihega obredja brezmejnosti.
Bil si neizgovorjena beseda
brez čutnega, vidnega in otipljivega.
Bil si spomin na davnino,
vesoljni dotik razpenjenih meglic.
Bil si radostna barvitost v gnezdih iluzij
in galaksijah umirjenih vrtincev.
Bil si kristalna snov v pramorju,
svetloba ugaslih zvezd,
zvenenje tišine v čakrah vesolja.
Noge si namakal
v temnih breznih svojega neobstoja.
Bil si tanko vlakence vesolja
v ravnotežju ločene vode in dežja.
Neodžejan si brodil po pepelnatih sanjah
skozi poke, pozabljene krike potešitve
in domišljijske privide užitkov.
Hodil si po sledeh bosonoge duše
iz tihega obredja brezmejnosti.
Bil si neizgovorjena beseda
brez čutnega, vidnega in otipljivega.
Bil si spomin na davnino,
vesoljni dotik razpenjenih meglic.
Bil si radostna barvitost v gnezdih iluzij
in galaksijah umirjenih vrtincev.
Bil si nič in vse.
Mirovanje in nastajanje.
Mrtvo v odrivu v rast
stražarju smrti naproti.
Bil si skrivnost zase, ki je ni bilo
in telo v hlapih brez bolečine.
Spoznaval si pot po odtisih svojih nog
v nesnovnem valovanju tisočerih možnosti.
Bil si bit nebivajočega
v nastajanju izvornega prazačetka.
Hotel si dognati kaj obstaja izza niča
v gluhonemi deželi, iz katere si izstopil.
Z zeleno perutjo si se dotaknil oblike.
Na sečiščih brezpotij si odložil slepoto
in gluhoto neizkušene bolečine.
Zagledal si se v slast življenja,
ko so vode v tebi spregovorile
med bresti in blagodejnimi nimfami.
VEČNOST
Nespečnost zgnetene svetlobe
v večnem baroku neba,
ki se pogreza vame
in si nabira prah
skoz zanosen ples
in poigravanje
z mojim hrepenenjem,
ko slonim nad bregom
in opazujem igre vode
in njene odbleske,
prepletena z njo
v ljubezenskem boju.
Vsa živahna se je skrila vame
in jaz sem njeno oblačilo.
Oblačim večnost,
oblačim vid, sluh in besede,
ki vstopajo vame
s svečanim oblačilom življenja.
Na sončnem žarku sem
in čakam, da me plamen oblikuje,
da vzklijem in naredim iz sebe
rastlino, ki bo zacvetela v besede
in zorela sadeže v besedah,
ki jih večnost vrača večnosti.
Odkod prihaja moja luč,
ta zaokrožena enotnost,
odkod je našla pot do mene?
Kako je spremenila človeku
njegov prašni obraz,
da se je v njem zmožna nasmihati
in spregovoriti besedo večnost,
čeprav časovno in prostorsko
človek ne razume njene skrivnosti,
a iz nje prihaja in se k njej vrača,
v njeno maternično svetišče
in slečen svojega življenja,
použije svetlobi vdano hrepenenje.
DUH V EKSISTENCI VEČNEGA BIVANJA
Korenine so pognale deblo drevesa
in zeleni duh je potoval in se vzpenjal navzgor.
Deblo se razvije v višjo enotnost: krošnjo.
Krošnja se razcveti in rodi sadeže.
V sadežu je ukinjen cvet
tako kot zrela leta ukinjajo človeku mladost.
S smrtjo ostane telo izpraznjeno duha.
Telo postane nič: nebivajoči duh.
Duh kot ideja, se s smrtjo svobodno razreši
kot narava in se prerodi kot lepota večnega.
Narava se kot ideja odtuji sama sebi
in konča svoj razvoj kot samospoznanje duha.
Duh zre samega sebe v popolni svobodi
zunanje lupine in smiselno dojame sebe
v carstvu večnosti kot stvaritev sveta,
ki je rojena iz duha svetlobe
kot prirojena lepota svobode,
ki pripada neskončni veličini večnosti.
S svojo substanco se ideje pojavljajo
kot stebri v kolonadi časa in prostora.
Simetrija duha zbira ideje okrog središča.
Višje od zakonitosti človeških idej,
je zakonitost harmonije etičnega absoluta,
ki povezuje enake dele duha v celoto.
Barve se zlijejo z oblikami, zvoki in gibi.
Na vrhu zaporedij je svetloba Stvarstva,
ki zaznava enotnost in čutnost snovi.
Temeljna snov je milost ljubezni.
Vse kar ostane kot bivajoče,
je resnično samo toliko, kolikor je to
trajni obstoj tvojega duha,
kot nekaj dejanskega,
ki se čutno izraža v Stvarstvu z razvojem
notranje povezanosti in kaže na to,
da pripada tebi in te s tvojim duhom
vrača kakovosti večnega življenja,
ki je eno samo hrepenenje človeka.
In ker breztelesnega duha ni mogoče spoznati
v čutno spoznavni podobi večnosti
in ker ga tudi ni mogoče ukiniti,
se le ta izrazi v ponovni ustvarjalnosti.
In nič ne more postati lepše,
kot je nova oživljajoča ustvarjalnost duha.