ESEJI IN SPROTNOSTI

ČLOVEK DANAŠNJEGA ČASA

Izpostavila bi človeka, ki sta ga  naravna selekcija in evolucija pripeljali prek veličastnih spoznanj v znanosti in hkrati tudi zavedanja svoje ničevosti, do odtujitve samemu sebi, do točke, kjer zazija nepremostljivo nasprotje med biti srčen in imeti srečo.

Biti je kvalitativna oznaka, ki ne dopušča stopnjevanja imeti v neskončnost. V tem je vsa tragika človeštva. Povratek v neskončnost je nedosegljiv in lahko pripelje le do točke nič, ko se vse izniči. Moja eksistenca ni moje imetje, temveč zavedanje svojega lastnega obstoja v meni sami. Ne najdem odgovora, kam bi se bilo mogoče vrniti iz niča in zavrženosti nihilizma, ki je človeka izpraznil do take mere, da ljudje nismo več sposobni iskati svoje sreče v svoji notranjosti. Sprašujem se, kaj je pripeljalo človeka v njegovo tragično usodo, da ni več sposoben dojeti svojega notranjega bistva. Vprašanje ni tako preprosto, kot ga skušajo obravnavati razni postmodernizmi, ki še niso iznašli modrosti, po kateri naj bi se človeštvo rešilo brezglavega nomadskega tavanja v iskanju svoje notranje sreče vsakega posameznika. Srečujemo se z nedoumljivo življenjsko matrico človeškega bivanja.  Na sliki: Aristotel (384-322 pr.n.št), Platonov učenec.

Ta vprašanja so na dnevnem redu, ko se srečujemo z Aristotelovo dediščino, ki obsega dela s področja logike, retorike, poetike, etike, politike, ekonomike, zgodovine živih bitij, fizike, astronomije, meteorologije, ontologije in psihologije, ki je človeka identificirala z animal rationale. Ukvarjamo se z mladoletnostjo človekove izkušnje in si skušamo dopovedati, da modrost prihaja po kapljah, saj človekov razvoj ne more zaplavati čez noč čez širna morja, vzleteti in se dvigniti kot ptič. Zanj se hoče čas. Vendar čas ni edina oblika terapije, ni edini pogoj za zorenje. Nekateri dogodki, ki jih doživljam bolj kot na osebni, na splošni človeški ravni, so me nagovorili, da se vprašam in si temeljito izprašam vest, se zazrem v družbeno zavest in si skušam odgovoriti, kaj so vzroki in kje so izhodi iz takega stanja in kaj za to, da bi bilo boljše, kot človek lahko pozitivnega naredim.

Odgovor, ki velja za vse večne čase, je en sam in je zapisan na Apolonovem svetišču v Delfih: Človek, spoznaj samega sebe!

Spraševala sem se, kaj povzroča dobro in kaj povzroča zlo. Najslabše je ne najti odgovora, kam se je mogoče vrniti iz niča in zavrženosti, iz nihilizma, ki je preplavil svet. Iskati odgovor v nazoru, ki zanikuje in odklanja splošno veljavne, priznane življenjske norme, vrednote, skratka po nazoru filozofskega nihilizma, ki zanikuje možnost spoznanja kakršnekoli resnice, ne pripelje nikamor.

Vprašanje o človekovi biti je bistveno. Živeti prostodušno, ne da bi se vprašali, kaj človeštvo onesrečuje, zakaj se vsak na začetku dober in pozitiven projekt sprevrže v zlo. Koliko lepih idej o vrednotah se je v zgodovini človeštva rojevalo od gesel francoske revolucije in razsvetljenstva o enakosti, bratstvu in svobodi, koliko pozitivnih idej je prinesel socializem, ki so se izrodile.

Prebirala sem Giannija Vattima, 1936, italijanskega filozofa, etika in politika, ki je študiral filozofijo na Turinski univerzi pod mentorstvom eksistencialista Luigija Pareysona in leta 1969 postal tu redni profesor Estetike, v letu 1982 pa še Teoretične filozofije. Med letom 1999 - 2004 je bil član Evropskega Parlamenta. Vattima meni, da nikoli zaključiva neskončnost nihilističnega razvoja, da je morda motivirana z dejstvom, da ljubezen kot  dokončni smisel razodetja nima nobene resnične dokončnosti. Splošna smer Vattimovega delovnja so naslednja področja: hermeneutica in postmodernizem; specializacija - usmerjenost pa: ontologija, etika, politika, teologija, filozofija zgodovine in estetika. Znan je  po šibki misli in nihilizmu. Na Giannija Vattimo so vplivali Nietzsche, Heidegger, Pareyson, Gadamer, Adorno, Derrida in Rorty.

Holokavst in vse človeške tragedije so pripeljale človeka do razmišljanja, da v bistvu se Stvarnik bori s skupaj s človekom za zmago dobrega. Zlo prinaša odsotnost dobrega, nesposobnost, da bi bili ne le zase, temveč tudi za drugega.

Gre za delovanje človeka v svetu, ki je zasičen z dosežki. Karavana gre naprej. Gre samo za to, kako bo šla in kako se bo vedla in kako jo bomo znali usmerjati.

Vsemogočni Bog je z Nietzschejem umrl in prepustil človeku, da karavano pelje dalje.
Če se vrnem k filozofu Vattimu, njegova postmoderna filozofija poudarja idejo šibke misli, kot karakteristiko post-moderne dobe. S pomočjo M. Heideggerjeve filozofije se pridružuje kritiki temeljev hermenevtične filozofije (nauk o metodah razlaganja cerkvenih tekstov) učitelja Hansa-Georga Gadamerja. Največji poudarek Vattimove misli leži v jedru F. Nietzschejeve filozofije o metafiziki in največji laži človeštva, katera podkrepi njegovo tezo o šibki misli. V zvezi z metafizičnim bom še v nadaljevanju razvila svojo misel do konca.

Ko govorimo o metafiziki,  razpravljamo o filozofiji, ki obravnava načela stvarnosti, ki so s čuti nedostopna, nespoznavna (pred Sartrom je metafizika dajala prednost esenci pred eksistenco); metafizika vprašuje, zakaj ni nič, temveč nekaj / idealistična. Po Aristotelu je metafizika sholastična, po Heglu pa filozofsko mišljenje, ki temelji na nepoveznosti, nespremenljivosti predmetov in pojavov.

Če izhajamo iz temeljne  ločnice pri Heglu  (1770-1831) na zakone narave in zakone prava, izhaja, da je človek ne samo bitje narave, temveč predvsem tudi bitje duhovnega, kar pomeni, da je človek bitje volje, volja pa je za Hegla vselej umna in svobodna. Iz takšne zastavitve izhaja, da človek, kolikor je duhovno bitje, ne sme obstati zgolj pri nasebju (nekaj, kar obstaja neodvisno od človekove zavesti), pač pa mora stopiti iz naravnosti, preiti mora v to ločitev svojega pojma in svojega neposrednega bivanja. Hegel namreč izhaja iz tega, da je človek po svoji naravi zlo – definirati človeka kot po naravi zlega namreč pomeni od njega naravnost zahtevati tisti izstopni korak, s pomočjo katerega sploh postane to, kar je. Človek svobodo svoje volje dokazuje šele z delovanjem, temeljni okvir delovanja pa zarisuje govorica kot tisti medij, v katerem je sploh možno udejanjenje svobode, ki izhaja iz temeljne opredelitve človeka kot bitja volje (Vir: Dragana Kršić, Filozofski inštitut ZRC, SAZU)).

Theodor W. Adorno (1903 – 1969), nemški filozof, sociolog in glasbeni teoretik, eden vodilnih predstavnikov frankfurtske šole, avtor filozofskih del: Dialektika razsvetljenstva, Negativne dialektika, Žargon pravšnjosti in Filozofija glasbe. Le-ta navaja:  Naloga filozofije je likvidacija mnenja. Filozofija je ozaveščen (v zavest povzdignjen) upor proti slehernemu klišeju. Filozofija nima svojega predmeta, temveč ga išče.

Filozofska študija dr. Cvetke Tòth Spontanost in avtonomnost mišljenja, ki jo je posvetila razumevanju Adornovega izkustva govori, da Heglovo pozitivno pojmovanje dialektike ni več podlaga za prevladujoči vzorec dialektičnega mišljenja, vendar iz tega še ne sledi, da je dialektiko treba opustiti in jo po sesutju socializma boljševiške provenience obravnavati kot nekakšno filozofijo v mirovanju. Dialeketiko določa sama narava bivajočega, zato nesporno velja kot moč vsebinskega mišljenja, kar upoštevata tako Hegel kakor Adorno. Iz Adornovih filozofskih premis je razvidno, da si ni mogoče zamišljati ideje o koncu utopij. Če mišljenje ne bi bilo možno izraziti in videti ničesar utopičnega, bi to pomenilo konec mišljenja. Z gotovostjo je mogoče trditi, da se dialektično mišljenje nikoli ne bo odreklo utopičnemu momentu, čeprav se v zdajšnjem trenutku vsebine utopije, srče, pravilnega življenja ne more izrekati drugače kot samo negativno. To spoznanje narekuje nekaj, kar je značilno za starozavezno izročilo: prepoved konkretizacije te vsebine. S tem pa je zajamčena odprtost mišljenja.

Dialektika se ne more odrekati pojmu celote. Dialektiko določa sama narava bivajočega, zato nesporno velja kot moč vsebinskega mišljenja. Adorno s svojimi razmišljanji ravno dialektiki priznava, da ji je uspelo filozofijo do spoznanja o nujnosti ukiniti monopolne vzorce, ki so v preteklosti pripeljali še do različnih oblik vztrajanja na absolutni resnici. Za časa, ko je prevladoval dialektični materializem, kot prevladujoča ideologija vzhodnega bloka, je bila dialektika izpostavljena ideološki zlorabi. To pa po Adornu ni razlog, da bi dialektika obmolknila.

Po mojem skromnem filozofskem vedenju bi si upala trditi, da Vattimova filozofska misel se ne odreka pojmu celote. Za Vattima je krščanstvo še vedno referenčni pojem, kadar razmišlja o religiji, ker izhaja iz krščanskih korenin. Njegovo ponovno odkrivanje religije predstavlja ponovno odkrito razsvetljenstvo. Sam pravi, da je meja sekularizacije (povzročiti, da kaj izgubi verski, cerkveni značaj): ljubezen. Vattimo meni, da novo obdobje kenosis ali novi zemeljski vek, ki se je začel s stvarjenjem in Staro zavezo, nosi v sebi smisel zgodovine odrešenja. Verovati v Staro zavezo ne pomeni dobesedno sprejemati vsega, kar je zapisano v evangeliju in cerkveni dogmatiki, ampak in predvsem prizadevati si, razumeti kakšen smisel imajo evangelijska besedila zame, tukaj in zdaj. Znamenja časov ne predstavljajo zapovedi za vselej. Vselej je treba iznajti v luči tistega, kar se je človeštvu razodelo, da je za človeka dobro.

Dobro pa vedno zastavlja samega sebe – zate. Nekatere stvari bi težko prevrednotili. Vendar v pepelu duha so tudi iskre, ki vžigajo pri človeku ljubezen in dobro, navdihujejo ga z odkrivanjem novih načinov, kako bo to dobro uresničil. Ljubezen in dobro sta imperativ vsemu človeštvu.

Velik del misli človekovega razuma – teoretičnih in praktičnih, vse do racionalne ureditve družbe, demokracije, družbenega sistema, ima svoje korenine v hebrejsko krščanskem izročilu in si jih izven tega ni mogoče zamišljati, meni Gianni Vattimo, sodobni italijanski filozof in mislec, ki se je uveljavil tudi kot politik in se je postavil  proti Berlusconizaciji Italije. Vattimo vidi, da smo ujeti v zakonitost procesa, v katerega smo vključeni in v tem vidi dodatni razlog za ponovno najdenje krščanstva, kot razmerja pripadnosti, ki nas veže v krščanstvo izročilo – prav dejstvo, da je v njegovi doktrini predvidena interpretacija, predviden interpretacijski značaj zgodovine biti.

Filozof meni, da mu sekularizacija omogoča ponovno prisluhniti vsebini svetopisemskega razodetja in da bo v zapovedi ljubezni prepoznal mejo sekularizacijoče traskripcije, ki resnico prečrkuje, da bo filozofijo biti človek odkril v samem sebi v znamenjih ljubezni.

Človeška oseba ni preprosta enota, ki bi bila hierarhično oblikovana, trajna in samokontrolirana, ampak je predvsem mnogovrstnost, moči vlivov in različnih elementov. Postmoderni človek ima več jazov. V človeku bo vedno ostala potreba po odpiranju novih perspektiv v iskanju novega življenjskega smisla. Nihče ga ne more oropati temeljne sposobnosti čudenja bivanja. Sedanji čas liberalizma prinaša ponižanje človekovega subjekta, pušča ga apatičnega, utrujenega, strtega, naveličanega tako, da obstaja samo še kot cinični človeški subjekt. Zato je treba v postmodernizmu iskati etično perspektivo postmoderne misli.

Kako naprej?

Vsebino svoje vere vidim bolj v božji besedi, ki ji človek lahko zaupa, saj je psihološko jedro vere vanjo v resnici pravzaprav zaupanje v dobro, v ljubezen in usmiljenje. Človek hrepeni po dobri besedi v stiski in potrebi zanjo. Stvarnikova beseda se učloveči v človeku. Je upanje, ki je vir življenja in predstavlja dobroto, v dobroti je življenje, v življenju je moč. Le kako naj bi se človek poslovil od Stvarnika in ga celo odmislil? Vrnitev k njemu sodobno kulturo in miselnost povezuje s porazom razuma v številnih problemih. Razum vodi človeka kot grozeča sila, ki se ima za neprekosljivo, brez srca in ljubezni, razum predstavlja ego in zlo, če ne prisluhne srcu. Tretje tisočetje naj bi bil vek, ki naj bi mu vladal Agape, ki je krščanski ideal ljubezni. Božja ljubezen je najpopolnejši zgled, po katerem lahko presojamo tudi vsa človeška prizadevanja. Njegova ljubezen je vsedarujoča in ničesar ne jemlje. V dejanju ljubezni se  bogat sklanja k revežu, zdravi k bolnemu. M. Scheler je opisal to vizijo Agape kot odgovor Nietzscheju. Zaradi te protislovnosti ljubezen ne pozna počitka.  Ljubezen potrebuje vedno nove podpore. Ljubezen je težavno prizadevanje, dolžnost je lažja, delati tisto, kar zahteva rutina.

Vprašanje kaj pomeni za človeka ponavljanje okostenele morale, ki je mislila, da je odkrila in uresničila človekovo resnično naravo, ne pripada samo filozofom, ampak vsakemu človeku. Za človeka je pomembno, da odkrije v sebi sposobnost delovati etično in z ljubeznijo do drugega.

Univerzitetni profesor Vladimir Gajšek komentira filozofa Giannija Vattima in se sprašuje: Ali se je filozof vrnil - v okolje tiste religioznosti, katere življenjska oblika je zamrla v pozitivizmu in scientizmu, naposled pa v virtualni realnosti? Ob koncu modernizmov ali 20.stoletja se je začelo ponovno (samo)spraševanje o smislu biti, vendar ne več v dvojni obliki znanosti in vere, tehnologije in cerkve, laboratorija in oltarja, svobode ali zvestobe, zgodovine ali transcendence, marveč v celostnem posplošenju vsega z vsem in vsakogar z vsakomer. Navaja, da se je stopnja resničnih oblik pre/bivanja sesula v prazni prostor kibernetične osamosvojitve in razočaranja, ki pa ni več le osebno ali zasebno razočaranje. Ta radikalna ideja razočaranja pomeni Vattimu obračun z vsemi mitologijami prej 20.stoletja, med katere šteje celo krščanstvo, ali določneje – sámo katolištvo, v katerem je bil kot Italijan vzgojen. Med histomatskimi poznejšimi modeli in lastno skušnjo nove vere materializma Vattimo ni postal ali ostal a/teist, marveč se je, kot vse kaže, obrnil v vero Friedricha Nietzscheja (1844-1900), pravi prof. Gajšek. Na slednje bi dodala, le do svoje mere, kajti Nietzsche je bil ateist, Vattimo pa misli, da veruje (credo di credere).

Viri pravijo, da je utemeljitelj fašizma Mussolini bral Nietzscheja, Hitler pa je Mussoliniju podaril Nietzschejeva zbrana dela na njunem zgodovinskem srečanju leta 1938 na brennerskem prelazu. Nacisti so v svoji propagandi pogosto uporabljali Nietzschejeve izraze, denimo nadčlovek in 'volja do moči. Vendar pa Nietzsche nikoli ni bil ne nacionalist ne antisemit, zato je povezava njegovega pojmovanja nadčloveka z nacistično idejo o čisti arijski rasi popolnoma napačna. To se mi je zdelo vredno omeniti, ko obravnavamo vpliv Nietzscheja na eksistencialiste in poznejše filozofe, tudi na Vattima.

S to Gajškovo trditvijo, da se je Vattima obrnil v vero Nietzscheja  in Heideggerja  kot  tisto voljo do volje same, ki izkazuje moč, čas in bit, se po branju Vattima ne bi mogla v celoti strinjati, saj je Nietzschejevo izhodišče bilo, da Boga ni. Po njegovem mnenju vera v Boga siromaši življenja ljudi. Vera v nebesa po smrti omejuje sedanje dostojanstvo in vrednost človekovega bivanja. Središče Nietzschejeve analize je bilo, da se je Nemčija s celotno Evropo obrnila proti krščanstvu, medtem ko ni imela poguma, da bi ga sprejela. Skoraj ni dvoma, da je Nietzsche gledal nase kot na nekakšnega preroka. Čutil je, da ima za svojo generacijo nalogo, da jo zbudi iz spanja in izpostavi njene lažne vrline. Vattima pa je rekel: Credo di credere – Milim, da verujem.

Glede Martina Heideggerja (1889 – 1976) in vpliva na Giannija Vattimo kot v tisto voljo do volje same, ki izkazuje moč, čas in bit pa je za Heideggerja značilno, da je poskušal preusmeriti zahodno filozofijo stran od metafizičnih in epistemoloških vprašanj (filozofska disciplina, ki obravnava izvor, strukturo, metodo spoznavanja in veljavnost spoznanja; gnoseologija) in bolj poudarjati ontološka vprašanja, kot je recimo vprašanje »biti« oziroma ultimativnega pomena obstoja. Heidegger je ustvaril filozofijo v kateri trdi, da narava človekovega obstoja vključuje njegovo aktivno delovanje v svetu. Heidegger je mislec, ki je opozoril na ne-bistvo biti po dovršitvi metafizike. Misleci biti so po Heideggerju vsi filozofi od starih Grkov pa do Hegla in Nietzscheja . V slednjem vidi Heidegger skrajno dovršitev metafizike, prestop njene notranje meje v mišljenju biti kot volje do moči.

Nietzsche je tako igral ključno vlogo v Heideggerjevi oceni sodobnosti. Globoko je razvil principe filozofije eksistence in jo zgradil kot fenomenološko ontologijo. Med bolj pomembnimi spoznanji je to, da je obstoj človeka v času ključna karakteristika človeka kot bitja, pri čemer je njegova bodočnost ključna dimenzija, saj je bistvo človeka tisto, kar lahko postane, in ne tisto, kar je že postal. Najbolj znani praktični zaključek te filozofije pa je človekovo sprejemanje smrti. Ne glede na njegovo navezanost na fenomenologijo velja Heidegger in njegova filozofija za temelj naslednjih filozofskih smeri: eksistencializem s svojim značilnim predstavnikom Jeanom Poulom Sartrom, ki je nadgradil filozofijo, da je človek bitje, ki ustvarja samega sebe, vsi predstavniki so se ukvarjali z vprašanjem človekovega obstoja, eksistence. Nadalje je za Heideggerja značilen dekonstruktivizem (Heidegger je razumel svoj projekt branja zgodovine metafizike kot destrukcijo). Destrukcija pomeni v jeziku Hedieggerja zavajanje neke "zgodovinske postaje metafizike" na njeno tematizacijo Biti (Jacques Derrida, vplivni francoski mislec druge polovice dvajsetega stoletja, je v svoj teoretski okvir prevedel ta termin kot dekonstrukcija), hermenevtika (nauk o metodah razlaganje cerkvenih besedil) in postmodernizem (postmoderno etično perspektivo, ki se pojavlja znotraj postmoderne misli, je ravno zaradi raznolikosti in nedoločenosti težko natančneje opredeliti, je značilen ker pojav analizira z vzpostavitvijo drugačnosti).

Navedeno pa že upošteva izvorno celoto Platonove ideje ali vrsto primerov, vzetih iz vsakdanjega izkustva, namesto po njem ali z njim. Grški filozof Pláton tudi Aristokles (427 – 347 pr.n.št.) je eden najpomembnejših grških filozofov, njegovo delo je temelj vse nadaljnje filozofije. Bil je ustanovitelj Akademije v Atenah in začetnik filozofske smeri, ki nosi njegovo ime.

Immanuel Kant (1724 – 1804) razvije stališče, po katerem za etiko niso pomembni niti cilji delovanja niti dobro, temveč možnost univerzalizacije maksime delovanja. Kategorični imperativ, o katerem govori Kant, nalaga etično delovanje ne glede na posamični kontekst. V zadnji Kritiki, Kritiki razsodne moči, Kant obravnava estetske in teleološke probleme. Kant opredeli lepo kot tisto, kar naključno sovpade s človekovim spoznavnim aparatom. Prof. Gajšek pri obravnavi filozofske misli Vattima pravi, da kantovska stvar po sebi se je najprej sprevrgla v stvar zase, do/končno pa v reč samo.

Vattimu nekateri mu očitajo nekakšno apologijo lika polovičnega vernika, ki predstavlja šibko ontologijo. Vattimo izjavlja: Mislim, da verujem ali celo zdi se mi, da verujem (credo di credere). Jaz se ne bi spuščala v vprašanje ali je mogoče biti kristjan kljub Cerkvi ali brez nje, ker na to si bo vsak sam odgovoril. Načini verovanja so različni. Odvisni so od okolja, v katerem si je človek oblikoval svoj svetovni nazor in svoje versko prepričanje. Večina ljudi pri nas izhaja iz krščanskih korenin, zato je razmišljanje o teh vprašanjih pogojeno s sistemom vrednot, v katerih je kdo vzgojen. Vsak naj ima svobodo verovati in misliti na način, ki mu daje notranji smisel biti človek biti.

Ta  prispevek odpira določena razmišljanja, ki bi jim bilo vredno posvetiti več raziskovalnega interesa za vprašanja človekovega bivanja. Vsekakor so to zanimiva vprašanja, o katerih razmišlja današnji človek. Univerzitetni prof. Vladimir Gajšek je posvetil filozofski misli Giannija Vattima obširnejšo  in zanimivo študijo: Vera, prepričanje, skupnost - O dialogu in odnosih države z verskimi skupnostmi - Pogovori pri predsedniku Republike Slovenije, danes že pokojnemu dr.Janezu Drnovšku na 10. pogovoru o prihodnosti Slovenije, 14. decembra 2005. Aktualno branje vsekakor vredno pozornosti.

Giannija Vattimo je preučeval tudi Branko Klun, ki je napisal  spremno besedo k prevodu Toneta Dolgana Vattijevega dela Credo di credere - Mislim, da verujem.

Prispevek sem napisala bolj ljubiteljsko, iz izkušnje lastnega razumevanja, vse z namenom razmišljanja o sodobnem človeku, ki ga je razosebljena miselnost liberalizma oropala bistva njegove biti. Ontologija, ki obravnava osnove, vzroke in najsplošnejše lastnosti stvarnosti, je na tej stopnji prostor brez moralnosti. Resnična dejstva so vedno nevtralna in morajo nevtralna tudi ostati, če hočejo biti resnična. Pred ontologijo ne more biti ne etike in ne moralnosti, ker obe nastajata šele s človekom biti.

Mislim, da verjamem, da verujem v upanje, ki nas nosi naprej na poti do lastnega zorenja in spoznanja.

Viri:
*Skozi prizmo besede, Dr. Anton Trstenjak, Slovenska matica Ljubljana, 1989
* Postomoderna etična perspektiva in liberalizem, Anton Jamnik, Nova revija, št. 186/97
* Milim, da verujem, Gianni Vattimo, prevod Tone Dolgan, spremna beseda Branko Klun, Knjižna zbirka KUD, Logos, 2004
* Contributi dell' autore Gianni Vattimo all' Enciclopedia Maultimediale delle scienze (trasmissioni, articoli, interviste)
* Vera, prepričanje, skupnost - O dialogu in odnosih države z verskimi skupnostmi - Dr. Vladimir Gajšek, Pogovori pri predsedniku Republike Slovenije, danes že pokojnem dr. Janezu Drnovšku na 10. pogovoru o prihodnosti Slovenije, 14. decembra 2005
* Spontanost in avtonomnost mišljenja, Študije o negativni dialektiki, Dr. Cvetka Tóth, Zbirka Sophia 2/94
* O Heglu, Dragana Kršić, Filozofski inštitut ZRC, SAZU.
Wikipedija,  Enciklopedija in fazni filozofski učbeniki

O IZVORU IN SMISLU BIVANJA

Kdor hoče živeti in curljati po kapljicah svojega zadovoljstva skoz lastno vživetost v ta svet, mora vedeti od kod prihaja, zakaj je tu in kam gre. Čudovit občutek je živeti. Fantastično. Razkošno. Nikoli minljivo. Večno.

Kdor hoče živeti, mora najprej verjeti, da njegov čustveni spomin sega v samotno oddaljenost, ki mu vse razloži in ga spodbudi, da se poveže s svojimi tančicami iz preteklosti, ki vznemirljivo plujejo po zraku in ga iščejo s starimi poželenji. Del teh tančic je razseljen navznoter. Nekateri jim pravijo duša. Z njimi človeka povezujejo v enosti velike razdalje. Vprašanje je neizbežno: ali tako lepi, blagi in vsi dišeči po človeškem vonju, imamo moč in upanje, da verjamemo v vrnitev k svojemu izvoru.

Ko sem stopila na šodrasto pokopališče, sem razumela, da na tej božji njivi, ležijo za zidcem delci snovi, ki so jo tančice skrivnosti zasedle in se malce odpočile v njih. Nato so prikovane na vesoljni trenutek nadaljevale svojo pot skoz koničasto os cerkvenega zvonika v nebo in plule naprej z angelskimi krili.

Vonjave po smrekovi smoli se me povzdignile, ko sem slišala zvonenje iz veličastnega cerkvenega zvonika. Tedaj sem vedela, da ena duša odhaja in da je nastopil zanjo trenutek dopolnitve, trenutek popolnosti in vračanja v slovesu prek šumečih gozdov. Tančice odhajajo novim dogodivščinam naproti. Kozmos spremeni obliko in če izhajamo iz Erosa, je spet harmoničen v žuborenju žive vode iz svojega izvira. F. Wilhem Nietzsche pravi, da vsako ugodje zahteva večnost. V temelju pa ugodje noče večnosti, temveč uničenje časa in brezčasnost.

Visoka pesem kulture in človeškega bivanja se je razvijala iz krepilnega in osvežujočega izvira studenca, od koder je privrelo vesolje s svojo snovjo, ki se je rodila iz iskre božanske vzvišene lepote. Izvir studenca, ki si je pod vplivom padanja po ledenih ploskvah kristalov onostranstva utiral pot ljubezni, je iskal poti, da se uveljavi zavest svetlobe z raznimi občutljivostmi.

Vesoljna snov se je pojavila s kipečimi valovi, ki jih je vzdignila mogočna sila ljubezni. Snov s svojimi brzicami in kaskadami je v svojem prelivanju in drvenju izražala naravo svoje substance, ki je bila nakopičena v velikih razsežnostih gladkih viaduktov med zvezdami. Med sprevodom kozmičnih elementov za našo zgradbo je plavala svetla luna in zvezdna snov kot voda v rečni ladji. Kakorkoli se obračamo nazaj, je naš izvor življenja skrajno muzejski, z nekakšno samoumevnostjo smo prišli iz snovnega v telesno in duhovno in se vračamo oplemeniteni nazaj k našemu izviru.

Odkod prihaja ta strastni sij erotike, ki obseva to našo duhovno dogodivščino življenja? Luč, ki se je zrcalila na gladini, je bila sama ljubezen, ki izvira iz začetka. To je bila predigra Univerzuma, ki se je po poku umirjalo in sprožilo nastanek silno redkega življenja v vsem Univerzumu. Vir življenja je ljubezen in ljubezni je vse podrejeno. Ljubezen je zavest svetlobe.

Človek je s svojo brezbarvno in prozorno tekočino drvel skoz transformacije, kodificiran z genetskim ustrojem Erosa življenju naproti. V izviru smo bili zarodki višjega stanja in tisti, ki jih še ni bilo, a smo nosili to stanje v sebi. Smo sestavni del ure, sestavljene iz kozmične snovi, ki se je sama navila in se lahko tudi sama uniči.

Smo pahljača velike rože ljubezni, ki se v razkošnem bogastvu lepote razcveti. Globoko v svoji biti ima zakonitost moči, da živi za cvet, ki je nadaljevanje rodu. S tem zakonom je prepredeno vse naše življenje. Smo posebna stvaritev po nastanku in smotru.

Vsako spočeto življenje mora nekaj časa zoreti. Plod je izpolnitev mikavnosti vesoljnih tančic, ki se morajo oskrbeti za samostojno življenje in za dopolnitev ob odhodu v novo stanje. Narava nam je podarjena v svojem smotru, da dobi življenje skrivnostnih tančic od daleč na neki točki svojega vesoljnega potovanja smotrnost v njegovi zadostitvi in izpolnitvi. Kozmos prebuja z življenjem v sebi svoje čisto lepotno čustvo, oblikovano v skladu z Erosom, ki uživa tudi največje svoboščine tako v snovnem kot v duhovnem smislu.

Zakaj smo tu?

V zadnjem času uporabljamo računalnike, da bi našli zakonske partnerje, ki se bodo po vsej verjetnosti ujemali. In zakaj ne bi tudi vesolje imelo vgrajenega svojega naravnega inteligenčnega računalniškega sistema, ki rešuje vprašanja, ki zadevajo delovanje kozmičnih zakonov. Daljnosežni razum v izviru je ustvaril človeka. Z elegantnimi polzasuki je vesolje oblikovalo Zemljo in vso vegetacijo, ki se giblje, razmnožuje in po svojem zakonu narave vzpenja do človeka in njegovega osebnega sveta. Vzrok za to je iskati samo v ljubezni. Od lišajev, plesni, mahovja do cvetlic in dreves, vse je ena sama ljubezen. Vsa ta živa narava je manifestacija moči življenja in njegovih zakonitosti in brez ljubezni tega ne bi bilo. Vse je miniaturna podoba izvira, od koder prihaja življenje s svojo inteligenčno svetlobo.

In zakaj smo tu? Tu smo zato, da odkrivamo vesolje v sebi. Ultra veliko v ultra malem. Da pogledamo čez rob v skrivnosti. Oblikovanje duše je boj med oblikujočim načelom našega spoznavanja in oblikovanim vesoljem, ki ga doživljamo kot skrivnost.

Življenje se ne more odrekati ustvarjanju. Človek ustvarja v skladu s svojo naravo. Človek je ustvarjalno bitje in ustvarja presežno vrednost zaradi svojega čustva ljubezni. Noč, ki ponazarja daljave vesolja in vrelec, iz katerega človek izhaja, sta vzvišena. Človek je častilec svoje zibelke in brezčasnosti, ki se skrivata za tančicami skrivnosti. Dan, ko nas obsije svetloba, je lep in je utemeljen z minljivostjo časa. Celotno vesolje je razporejeno po vsem našem telesu. Določenost našega življenja je medsebojno razmerje med popisanim in praznim prostorom v smislu čiste kakovosti v naši duši, kako so razporejene ideje in kakšen je učinek naših idej in dejanj na naše življenje in celotno stvarstvo.

Vsak človek je tvorec svoje lastne duše, ki je skrivno povezana s tančicami iz vrelca življenja. Človek je spregovoril. Njegova beseda se sveti kot sonce. Sleherna njegova misel ima svoj prostor in se v njem razteza. Človek se členi z vesoljem. Življenje človeka je povezava med čisto vodo izvira in snovjo, ki pomeni besedo, ki stopa v specializacijo in ustvarja presežno vrednost inteligenci svetlobe.
Ste videli kaplje snovi izvira iz vrelca, ste videli kdaj to snov, ste videli kdaj duha? Ne, samo občutili ste vse to. Videli ste kamenčke na dnu bistre reke, videli ste drevesa, hiše, egipčanske piramide, umetnost in vse kar je težilo k novemu in novemu ustvarjanju lepote, ki izhaja iz ljubezni.

Duh se suče v večnem krogu. Nikogar ni, ki bi razklenil ta krog. In tu je stanje večnosti. Stanje večne ljubezni. V tem stanju večne ljubezni potuje tudi človek s svojo prostornino v glasu izrečene besede, s svojo prostornino v duši. Svetloba določa obliko in prostornino poezije, ki jo napišemo. In človek se s svojim duhom znajde v duhovnem krogu kozmosa. Človeška beseda ima svojo svetlobo, svoje telo in celo telo celotnega kozmosa. Človek je po besedi človek. Ko mislimo in govorimo, sledimo ritmu vesolja. Dodajamo mu samega sebe, obogatimo ga z novo presežnostjo. Zgrajeni smo iz neznanih snovi, ki jih moramo šele odkriti v sebi. Svetloba uprizarja pojav človeškega srca. Svetloba ima tisočletne zamisli svojih zakonov, ki jih uprizarja in realizira v človeku. Človek je nekakšna zagonetna resničnost svetlobe, nekakšna posvetitev življenja za življenje Univerzuma, za nekakšno višje življenje, v katero prihaja po zakonu zavesti stvarstva. Svetloba ima svoje dolžnosti nasproti življenju in človek ima svoje dolžnosti napram spojitvi svoje ljubezni z mass medio - tančicami izvira življenja, kamor se vrača. Vrača se v večni krog z začudenjem nad svojo nevednostjo. Odhaja z nekakšnim občutkom dolžnosti. Nasproti komu? Nasproti spoznanju samega sebe.

Kam gremo?

Dopolnitev življenja je polna svojevrstnega obžalovanja in hrepenenja po vekotrajnosti, da bi človek svoj duh premaknil iz brezimnosti v brezčasje svoje sreče. Človek je bil tako težko zaskrbljen za svoje dobrine in za svojo bodočnost na Zemlji, nesproščen in omejeno sebičen. Pride trenutek, ko človek spozna skoz prosojnost svojega delovanja, da ni odkrival vesolja v sebi, temveč je prakticiral le obdukcije svojih človeških bolezni, ki so začele poganjati, ko se je začel ločevati od globin in skrivnosti vesolja v sebi. Ni razvijal svojega višjega življenjskega okusa in presežne ravni svojih prizadevanj.

Koliko časa je človek posvetil zlu, sovraštvu, zavisti in nerazveseljivim stanjem duha. V prsih se je čutil ukleščenega in se sklanjal nad svojimi težkimi nogami ter si ogledoval svoje otrple ude in razmišljal o svojem koncu. Čas se je naglo oddaljeval od njega in življenju ni znal dati pravega imena. Tako nadležno se je počutil. Obšla ga je obešenjaška stiska, čutil je minevanje in začel žugati končnosti. V svoji končni vsoti in seštevku dobrih in slabih del se je počutil le še malo oddaljenega od zadnjega praga. Mislil si je, da ni hujše kazni kot ostati mrtev živ. Počutil se je duhovno slabokrvnega in anemičnega. Aktivna plat njegovega razmišljanja je bila le ta, da bo smrt prizanesljiva. Hrepenel je po večnem življenju, ki ga bo vrnilo razpoloženjsko očiščenega k vrelcu izvira in v ponovno življenje. Zadnja izkušnja, ki jo vsakdo doživi je, da mora skoz vrata, ki se iznenada odpro in da mora za zmeraj skoznje. Vselej se pa vrača med tančice skrivnosti k izviru življenja. Kontrapunkt o zemeljski problematiki je uničenje časa in brezčasnost. Zavest svetlobe se širi z vesoljem, ki se splošči. Na ploskvi vstajajo novi svetovi in novi ljudje. Med njimi boš ponovno vstal tudi ti.

MISLI

Duša je prizorišče misli. Misli so predhodnica besede; imajo svoje duhovno telo, ki ga je treba negovati. To duhovno telo ima svoja ušesa in jezik ter hišo, v kateri misli nastajajo in učinkujejo. Misli imajo svojo magično moč, svojo zgodbo, svoje življenje ter smer gibanja, zapuščajo svoje sledi tudi po smrti človeka.

Nekatere misli se vračajo od daleč, niti ne vemo od kdaj so, enostavno so od nekdaj, nekatere so pa prava trupla, ki se sesujejo kot okostnjaki iz omare. Misli so tudi zabrazgotinjene in ranjene, potrebne okrevanja. Vsaka misel ima tudi vrvico, da jo lahko potegnemo nazaj preden je izrečena. Misli usmerjata tudi inteligenca in znanje človeka.

Izražanje presežka negativnih čustev sproža misli, ki ostajajo pri tleh, medtem ko se val hrepenenja in pozitivnih čustev spremeni v lepe in koristne misli, ki se dvigajo kvišku v zgornje miselne ravni in plasti v višjih dimenzijah človekove psihe. Misli zarisujejo življenju svojo pot. Če so misli pozitivne, njihova pot kot ošiljen plamen ognja teži in plameni kvišku tako, kot se toplota v prostoru dviga pod strop. Negativne misli pa imajo moralo sužnjev. Nosijo v sebi simptome stiske in pričvrstijo blodeče vklenjeno srce k tlom.

Misli se vedno naučijo jezika izkazovanja moči. Jezik moči se vzdiguje v val hrepenenja in je čista ljubezen, lahko pa je jezik moči tudi sprevržena ljubezen v nasilje, oblast in zasužnjenje drugega. Misli nastajajo v molku, v globini in so odločilni poganjki ustvarjalnosti. Pravim mislim bi pripisali lepoto, resnico, ljubezen, prostost, ptičji let, skratka pravo ljubezensko življenje. Misli so humus besed in poganjek duše, ki hoče rasti in sprejemati svetlobo vase. Misli imajo povodce – enkrat jih vodi srce, drugič razum, a ta dva se prepletata kot morski valovi, zato je miselni svet v nas velik kot ocean. Najbolj blesteče so presežne misli, ki nas poustvarjajo v novi podobi.

Misli tudi mutirajo pod pritiskom zunanjega sveta, ki deluje kot ponotranjeni pritisk. Včasih so misli potisnjene iz determinirajoče stvarnosti v nestvarnost. Tudi razblinijo se in pred nami ostane bel list papirja – prazen nič. Misli so tudi utopične, vendar če mišljenje ne bi bilo zmožno izraziti in videti ničesar utopičnega, bi to pomenilo konec mišljenja. Človeku je zajamčena odprtost in spontanost mišljenja. Mišljenje se nikdar ne odreka pojmu celote, hoče videti pred seboj vso naravo bivajočega, mišljenje teži k spoznanju resnice in k spoznanju skrivnosti. Mišljenje razmišljujočega človeka nosi v sebi nekaj mesijanskega. Posebno vzvišeno je občudovanje in strmenje v stvarstvo in prečudovito podarjenost narave, kar nam ustvarja lepe misli in nas bogati.

Misli imajo mejne črte in svoje samozamejitve. Njihove kreposti so lastnost molčanja in lastnost dozorevanja. Misli so lahko stereotipi ali izvirne. Misli niso vedno v človeku samotne, temveč imajo tudi obdobja, ko si zaželijo knjigo, lepo glasbo, klepet, kulturni dogodek, družbo, skratka poistovetenje med notranjostjo in zunanjim svetom, kajti misli so v nenehni interakciji z okoljem in pridobivajo vtise, na podlagi katerih se oplajajo in obnavljajo. Imajo svoje potrebe po ustvarjalnosti in se odražajo v izdelkih in kreacijah, ki jih izdela človek, n.pr. poezija, slika, knjiga, izum, ročnost ustvarjeni predmet, ki zahteva kombinatorične in druge lastnosti ustvarjalca, kakor tudi drugi produkti ustvarjalnega duha.

Misli so lahko erotične, mistične, skrivnostne, razodevajoče, zamolčane, egocentrične, manipulatorske, perverzne, abotne, tendenciozne, zasidrane v kultu in ideološke ali pa altruistične, dobronamerne in simbolne. So tudi misli moči in nasilja ali misli ljubezni, prizanesljivosti in drugih dobrih lastnosti. Misli so lahko bogate duha in modre ali pa plehke in prazne. Misli tavajo po labirintih, se izgubljajo in se spet najdejo in dopolnjujejo. omikane misli imajo lastnosti urejenosti, premišljenosti in se obnašajo odgovorno.

Prave misli niso izčrpljujoče, razdvojene in ne jemljejo človeku spanja. Pretirane in ekstremne misli travmatizirajo. Angažirane prinašajo osvoboditev. okostenele misli so znak neprožnosti duha in telesa. Misli vedno iščejo identifikacijsko oporo v duši človeka. Zakonska spalnica je lahko velika zračna, sončna in cvetoča planjava, v kateri se rojevajo pozitivne in ljubeče misli, lahko se pa spremeni v bolnišnico, v kateri misli umirajo in sčasoma umre tudi partnerski odnos. Take misli so običajno mrakobne, sive, nedosledne, boleče, sovražne, nekonsistentne, skratka sprevržena ljubezen v čustveno indiferentnost in otopelost ali celo v sovraštvo. Simbioze misli so prav neverjetne. Misli imajo pravico do lastnega razvoja in pozitivnosti.

Misli se odražajo v izrečenih besedah, ki imajo svojo kulturologijo v zaporednosti ali hkratnosti ali nadčasovnosti dogajanja. Misli imajo svoje vzpone in padce. Človek je bitje upanja, zato se rešuje z dobro besedo in dobrimi dejanji v hoji za svojo srečo. Njegovo življenje usmerjajo pozitivne misli, ki se odražajo v resnični, topli, naravni in ustvarjalni dani prijateljski besedi. Artikulirana govorica pomeni človekovo postopno razmišljanje, napredek človeške misli. In če je človek kulturno bitje po mišljenju, je človek kulturno bitje tudi po izrečeni besedi. Po besedi se odkriva miselnost v moči simbolnega mišljenja. Človek z mislimi ustvarja cele sisteme sporočanja in medsebojnega občevanja. Beseda je šifra človekove misli, njegovih čustev in hotenj. Kako bogat je človekov miselni svet in kako razvejana po področjih je variacija človekove simbolične govorice. Celo gluhonemi izražajo svoje misli s pomočjo simbolov Braillove pisave. Simbolična narava mišljenja, prehaja v govorico in dejanje, le ta pa v kulturo.

Naše spoznanje je, da svoje misli negujemo kot posebno duhovno telo v nas, ki vsebuje neskončnost in nujnost, da se kultiviramo, da težimo z razvojem svoje osebnosti k pravi bitnosti in da nadaljujemo z razvojem in razlago sebe in sveta, v skladu z našim duhom.

Duša je prizorišče misli. Misli so predhodnica besede; imajo svoje duhovno telo, ki ga je treba negovati. To duhovno telo ima svoja ušesa in jezik ter hišo, v kateri misli nastajajo in učinkujejo. Misli imajo svojo magično moč, svojo zgodbo, svoje življenje ter smer gibanja, zapuščajo svoje sledi tudi po smrti človeka.

Nekatere misli se vračajo od daleč, niti ne vemo od kdaj so, enostavno so od nekdaj, nekatere so pa prava trupla, ki se sesujejo kot okostnjaki iz omare. Misli so tudi zabrazgotinjene in ranjene, potrebne okrevanja. Vsaka misel ima tudi vrvico, da jo lahko potegnemo nazaj preden je izrečena. Misli usmerjata tudi inteligenca in znanje človeka.

Izražanje presežka negativnih čustev sproža misli, ki ostajajo pri tleh, medtem ko se val hrepenenja in pozitivnih čustev spremeni v lepe in koristne misli, ki se dvigajo kvišku v zgornje miselne ravni in plasti v višjih dimenzijah človekove psihe. Misli zarisujejo življenju svojo pot. Če so misli pozitivne, njihova pot kot ošiljen plamen ognja teži in plameni kvišku tako, kot se toplota v prostoru dviga pod strop. Negativne misli pa imajo moralo sužnjev. Nosijo v sebi simptome stiske in pričvrstijo blodeče vklenjeno srce k tlom.

Misli se vedno naučijo jezika izkazovanja moči. Jezik moči se vzdiguje v val hrepenenja in je čista ljubezen, lahko pa je jezik moči tudi sprevržena ljubezen v nasilje, oblast in zasužnjenje drugega. Misli nastajajo v molku, v globini in so odločilni poganjki ustvarjalnosti. Pravim mislim bi pripisali lepoto, resnico, ljubezen, prostost, ptičji let, skratka pravo ljubezensko življenje. Misli so humus besed in poganjek duše, ki hoče rasti in sprejemati svetlobo vase. Misli imajo povodce – enkrat jih vodi srce, drugič razum, a ta dva se prepletata kot morski valovi, zato je miselni svet v nas velik kot ocean. Najbolj blesteče so presežne misli, ki nas poustvarjajo v novi podobi.

Misli tudi mutirajo pod pritiskom zunanjega sveta, ki deluje kot ponotranjeni pritisk. Včasih so misli potisnjene iz determinirajoče stvarnosti v nestvarnost. Tudi razblinijo se in pred nami ostane bel list papirja – prazen nič. Misli so tudi utopične, vendar če mišljenje ne bi bilo zmožno izraziti in videti ničesar utopičnega, bi to pomenilo konec mišljenja. Človeku je zajamčena odprtost in spontanost mišljenja. Mišljenje se nikdar ne odreka pojmu celote, hoče videti pred seboj vso naravo bivajočega, mišljenje teži k spoznanju resnice in k spoznanju skrivnosti. Mišljenje razmišljujočega človeka nosi v sebi nekaj mesijanskega. Posebno vzvišeno je občudovanje in strmenje v stvarstvo in prečudovito podarjenost narave, kar nam ustvarja lepe misli in nas bogati.

Misli imajo mejne črte in svoje samozamejitve. Njihove kreposti so lastnost molčanja in lastnost dozorevanja. Misli so lahko stereotipi ali izvirne. Misli niso vedno v človeku samotne, temveč imajo tudi obdobja, ko si zaželijo knjigo, lepo glasbo, klepet, kulturni dogodek, družbo, skratka poistovetenje med notranjostjo in zunanjim svetom, kajti misli so v nenehni interakciji z okoljem in pridobivajo vtise, na podlagi katerih se oplajajo in obnavljajo. Imajo svoje potrebe po ustvarjalnosti in se odražajo v izdelkih in kreacijah, ki jih izdela človek, n.pr. poezija, slika, knjiga, izum, ročnost ustvarjeni predmet, ki zahteva kombinatorične in druge lastnosti ustvarjalca, kakor tudi drugi produkti ustvarjalnega duha.

Misli so lahko erotične, mistične, skrivnostne, razodevajoče, zamolčane, egocentrične, manipulatorske, perverzne, abotne, tendenciozne, zasidrane v kultu in ideološke ali pa altruistične, dobronamerne in simbolne. So tudi misli moči in nasilja ali misli ljubezni, prizanesljivosti in drugih dobrih lastnosti. Misli so lahko bogate duha in modre ali pa plehke in prazne. Misli tavajo po labirintih, se izgubljajo in se spet najdejo in dopolnjujejo. omikane misli imajo lastnosti urejenosti, premišljenosti in se obnašajo odgovorno.

Prave misli niso izčrpljujoče, razdvojene in ne jemljejo človeku spanja. Pretirane in ekstremne misli travmatizirajo. Angažirane prinašajo osvoboditev. okostenele misli so znak neprožnosti duha in telesa. Misli vedno iščejo identifikacijsko oporo v duši človeka. Zakonska spalnica je lahko velika zračna, sončna in cvetoča planjava, v kateri se rojevajo pozitivne in ljubeče misli, lahko se pa spremeni v bolnišnico, v kateri misli umirajo in sčasoma umre tudi partnerski odnos. Take misli so običajno mrakobne, sive, nedosledne, boleče, sovražne, nekonsistentne, skratka sprevržena ljubezen v čustveno indiferentnost in otopelost ali celo v sovraštvo. Simbioze misli so prav neverjetne. Misli imajo pravico do lastnega razvoja in pozitivnosti.

Misli se odražajo v izrečenih besedah, ki imajo svojo kulturologijo v zaporednosti ali hkratnosti ali nadčasovnosti dogajanja. Misli imajo svoje vzpone in padce. Človek je bitje upanja, zato se rešuje z dobro besedo in dobrimi dejanji v hoji za svojo srečo. Njegovo življenje usmerjajo pozitivne misli, ki se odražajo v resnični, topli, naravni in ustvarjalni dani prijateljski besedi. Artikulirana govorica pomeni človekovo postopno razmišljanje, napredek človeške misli. In če je človek kulturno bitje po mišljenju, je človek kulturno bitje tudi po izrečeni besedi. Po besedi se odkriva miselnost v moči simbolnega mišljenja. Človek z mislimi ustvarja cele sisteme sporočanja in medsebojnega občevanja. Beseda je šifra človekove misli, njegovih čustev in hotenj. Kako bogat je človekov miselni svet in kako razvejana po področjih je variacija človekove simbolične govorice. Celo gluhonemi izražajo svoje misli s pomočjo simbolov Braillove pisave. Simbolična narava mišljenja, prehaja v govorico in dejanje, le ta pa v kulturo.

Naše spoznanje je, da svoje misli negujemo kot posebno duhovno telo v nas, ki vsebuje neskončnost in nujnost, da se kultiviramo, da težimo z razvojem svoje osebnosti k pravi bitnosti in da nadaljujemo z razvojem in razlago sebe in sveta, v skladu z našim duhom.

SVET SPOMINA

Miselni procesi sestavljajo tudi svet spomina. Spomin je kulturna dediščina naše zavesti. Človek je razvil lastno kulturo spomina, nekakšen mozaik umeščenosti ljudi, dogodkov, slik, zgodb, pojmov in tudi mitov, ki so se »usedli« v dušo in v spominu tvorijo identiteto naše osebnosti in izkušnjo, ki nas povezuje in usmerja navznoter.

Spomini konstituirajo v nas nek nov svet, ki predstavlja sintezo tistega, česar se hočemo spominjati in tistega, česar se nočemo več spominjati in podzavestno spomin »izbrišemo« z ekrana naše zavesti, ker smo na to hoteli pozabiti ali nimamo čustvenega interesa in zanimanja, da bi gojili spomin na osebe, stvari in dogodke, ki nas ne zanimajo ali bi zaradi neprijetnih občutkov, ki jih te vsiljivke spomina sprožajo, radi odrinili negativke v pozabo.

Spomin ima markerje, ki ustvarjajo referenčne točke, pri katerih se naš miselni proces večkrat ustavi, jih prikliče v zavest in analizira ter umesti v »film« predstav posnetek tistih figur iz mozaika, ki sestavljajo neko novo transformirano dejanskost spomina. Spomin se z leti preoblikuje in se nadgradi z olepševanjem s težnjo, da se lepi spomini čimbolj poveličujejo in ohranijo kot nekaj posebnega. Spomini nas tudi čustveno hranijo. Spomin mobilizira velike sile, da človeka odznotraj obogati ali pa ga osiromaši za izkušnjo, na katero ne bi smeli nikoli popolnoma pozabiti.

Najlepši so spomini na dogodke in osebe, ki so nas osrečevale. Radi se spominjamo na svoje otroštvo, starše, prvo ljubezen in podobe narave, ki so se nam vtisnile najbolj v spomin. Spomini so zibelka naše osebnosti. So trajna dobrina, na kateri gradimo sedanjost in prihodnost. Spomini nam dajejo informacijo, ki omogoča razumevanje sveta in sebe na osnovi izkušnje. Spomini so pomembni za razvoj čustvenega življenja posameznika, na njih sloni naš čustveni svet in so vzgon, ki motivira naše delovanje in odločitve.

Vse naše znanje temelji na spominu: učenje materinščine in tujih jezikov, matematike, zgodovine, nacionalne in tuje kulture ter poklicnih znanj. Brez spomina ne bi bili to kar smo – homo sapiens in bi živeli le nagonsko na ravni živali. Posameznik ima tudi nek kolektivni spomin v sebi, da umesti vase nek svet zgodovinskih dogodkov, ki ga ni živel, temveč ga je doživeto sprejel vase kot resnico. Spomin je dojemljiv tudi za metafizične predstave in špekulacije. Pogosto človek sprejme kolektivni spomin z vsiljenimi pojmovanji za svojega lastnega.

Nekateri spomini pa lahko postanejo prava življenjska obsesija in neprestano trkajo na človekovo zavest. Ti se razraščajo in postanejo posebno močni, če smo v življenju komu naredili krivico. Ni dovolj kesanje, da bi izbrisali dogodke in osebe iz spomina. Ti lahko vodijo človeka tudi v pekel, da se ta subjekt spremeni v ciničnega človeka, ki zapade nihilizmu in zaradi občutenj krivde ni več sposoben živeti v harmoniji sam s seboj. Zato je treba takšne spomine presejati in jih sistematizirati v svoji zavesti kot izkušnjo, iz katere smo se nekaj naučili. Hudo je, če jih gojimo kot krivdo, da se krivda razrašča in da je nismo sposobni s kesanjem umestiti v tisto mesto spomina, kamor spada naš odnos do naše izkušnje. Poiskati moramo način, da spomini na dobra dejanja, zasenčijo takšne negativne izkušnje in da z dobrim nad zlom prevladajo. Iz spomina, tudi neprijetnega, lahko poženejo najlepše ideje in nameni, ki kalijo iz prejšnjih izkušenj. So lahko vodilo za najplemenitejša dejanja, ki obogatijo življenje. Gre za nadgradnjo vrha piramide našega pozitivnega delovanja in ni nujno, da ta izhaja samo iz lepih spominov. Narava nam je podelila zakone, v katere načeloma ne posega. Tudi ozdravitev lastnih bolezni lahko izhaja iz spomina, kajti odvisno je od našega psihičnega področja katere spomine hočemo gojiti in katerih ne. Pridobiti moramo sposobnost, da nekatere spomine zagovarjamo in jih sprejmemo v vrt naše duše, da tam cvetijo in mi jih neprestano vonjamo, druge pa odvrnemo, da nam ne vnašajo zla v našo zavest.

Spomini neprestano preizkušajo našo samozavest, neprestano se soočajo z vsemi mogočimi argumenti, puščajo nam odprto področje svobode in negotovosti, preizkušajo našo odgovornost in strpnost in nas vodijo do spoznanj na višji kulturni in etični ravni.

Spomini so neprestano pod nadzorom naše zavesti in postavljajo tudi ograde, da jih ni mogoče širiti in razmnoževati znotraj s silo, če zavest spozna, da so se izkustva spremenila ali da se spomini izhajajoči iz izkušenj razlikujejo in da medsebojno ustvarjajo ali ukinjajo nejasnosti. Spomini so nedokončan šibek in hkrati močan argument za izbiro našega ravnanja in odločitev. Spomini pogosto zahtevajo novo izkušnjo. Spomini niso nič drugega kot razburljiva negotovost nekega smisla, iz katerega se neprestano učimo. Med spomini in zavestjo je prag odgovornosti, ko izpostavljamo našo dušo pogledu druge osebe. Izogniti se moramo aroganci čiste vesti našega spomina, kajti v spominu so tudi tiste usedline, ki bi jih radi prikrili. Te skrivnosti moramo sami znotraj predelati, izkušnje, ki smo jih iz tega pridobili pa koristno uporabiti v praksi. Naš spomin je hkrati tudi sedež razsvetljenstva naše osebnosti. V njem se gojijo paradoksi, konflikti, utopije in pogosto smo prisiljeni z njim polemizirati in ga postaviti na realna tla. Spomin je preobložen z asociacijami in impulzi življenjskih preobrazb. Iz spominov duhovno rastemo in dosegamo preseganje samega sebe.

Dan govori ljubezen,
dan izgovarja sonce -
spomin pa nosi s seboj oboje
s temno nočjo, ko ne moremo
z njim v družbi mirno spati.

KAJ JE DUŠA?

Filozofi se trudijo z razlago sebe in sveta s svojimi mislimi. Kaj je z dušo? Od duše mnogi ločujejo duh, kar je eno in isto. Duša in duh nista dve ločeni bitji. Duša je isto kakor duh, duhovnost, duševnost, srce. V nas se razodeva dobri duh ali Bog, kot ga imenujejo v vseh religijah.

Isto pomeni tudi vest. Gre za doslednost človekove misli in logike. Filozofi in pesniki uporabljamo razne jezikovne predložke za isti pojem. Duša pomeni človekov obstoj, bivanje, bitje, bit, samozavedanje. Imamo tudi imena s katerimi nas filozofi varajo, sklepajo z besede na predmet, namesto da bi s predmeta prehajali na besedo. Prihaja do situacije, da misli besedujejo in besede mislijo.

Splošni pojem in misel s sodbo je zmaga duha nad materijo. Z dušo se začne razodevati drugačen svet , docela različen od živalskega gonskega sveta. Človeku se odpre nov svet v neskončno spremenljivih in variabilnih podobah. Tu je na delu drugačen princip, močnejši od materije in njenih dražljajev in odzivov, ki so živali nedostopne. Zloba ne prihaja iz telesa, temveč iz duha in njegove luči ali teme. Dobrota je človekova veličina, ki prihaja iz duše. Vsaka beseda je v bistvu simbol, ki naj nekaj predstavlja in pomeni, to kar občutimo v duši. Človekova govorica izhaja iz duha, je čisti učni jezik. Človekov zavestni duh ni le nekaj samo dobrega in plemenitega, je tudi tekmovalen, uporn in napadalen. Človek je načrtovalec, upornik in revolucionar.

Tu pa trčimo ob vprašanje ali se v duši razodeva le božje. Ne, v duši se razodeva tudi zlo, tu ima "hudič" svojo vlogo, zlo se polasti duše, ki prehaja nazaj v izvor izvirnega greha, ki predstavlja prebujenje človekovega mišljenja, če v hoji za krivcem nazaj iščemo to lastnost duše. Človek je jedel z drevesa spoznanja. Ta tragičnost privede človeka do krvoprelitja in toliko gorja, kot ga je na svetu.
In kakšen je še lahko človeški duh? Ima oblast nad oblastjo. Močnejši je obenem boljši, boljši je obenem močnejši. To logiko osvajamo ljudje v sebi kot opravičilo. Na tem sloni tudi plemstvo, boljša družina je isto kot bogatejša in močnejša. Na tem sloni tudi oblast v družbenem pomenu besede. Vest pa je božji glas v človekovi zavesti. Vest imamo ali je nimamo. Lahko imamo tudi nižjo zavest ali višjo.

Kaj je človek? Materija ali duh? Fizika je ves tvarni svet razdrobila do najmanjših atomov in delcev, v katerih se izgublja prav njihova snovnost. Vse pojave z matematično natančnostjo kvantificiramo in izračunamo medsebojne odnose. Razlagamo svet v drobnih prvinah, ki niti na elektronskem ultramikroskopu niso več vidni. Vidni svet je postal nevidni.

Najhujši paradoks se začne odpirati. Mikro delci prvine vidnega sveta izgubljajo svojo pravo snovnost, ki je ne moremo več ne videti, ne tipati, ne tehtati, ki je po svojih lastnostih že matematična redukcija. Ali to pojmujemo z besedo duhovnost? To je zreducirana, skrčena snov, ki nima več snovnosti.

Ali ni potem pravo bitje vendarle ravno duh, medtem ko je snov samo aproksimacija (približna ocenitev) duha. Tako pridemo do zaključka, da med materijo in duhom ni tako nepremostljiv prepad, kakor so ga delali fiziki, ki so enkrat zanikali materijo drugič duh. Kako pride torej bitje, ki mu pravimo duh v povezavo z bitjem, ki ji pravimo materija? Ta soseščina je po svoje pretres, ki nas spravlja v strmenje. Ta zveza obstaja za vsakega, četudi bi kdo zanikal stvarjenje, vidimo v neštetih dogajanjih, da se v snovi razodeva energija, mehanska v majnem in velikem, zlasti pa vitalna energija, ki se razodeva kot življenje. Energija je masa krat hitrost na kvadrat in obratno masa, snov energija v zamrznjenem stanju, ki prihaja že v identičnost.

Energije res ne moremo istovetiti z duhom, vendar smo tu že na skrajni meji, na neposrednem stičišču med dvema bitnima območjema, materijo kot dopolnilnim polom, kot nekaj od materije različnega in z njo združenega, da ustvarja z njo bitje, ki se razširja in deluje eksplozivno, s stopnjevano hitrostjo in močjo, dokler iz nje ne požene življenje. In tu se spet ponovi življenje, ki se razodeva tem močnejše in odpornejše, čim manjši je organizem na skrajni meji majhnosti, ki je analog subatomskih prvin, obenem na meji med živim in neživim (npr. virusi), saj ne vemo ali so živi ali neživi, kljubujejo pa kot prehodna bitja vsemu živemu in neživemu. Snovnost se torej izgublja v neopredeljenost. Ali je tam sedež nesnovne sile duha?

Prišli smo do nevidne meje do največje snovnosti, ki je življenjsko najmanj odporna vse do najmanj materialne, ki je najbolj živa. Tu nam misel zastrmi in se zamisli. Življenje se nam izgublja v skrivnost.

KAKO SI PREDSTAVLJAMO STVARNIKA SVETA, DA BI GA NAREDILI ČLOVEKU VREDNOT RAZUMLJIVEGA?

Kar nam sporoča Sveto pismo o nastanku vesolja, nam potrjuje tudi znanost. Oba si prizadevata, da bi naš položaj naredila razumljiv. Bog Stvarnik prebiva v vesolju in obsega celotno vesolje. Vse kar je in kar obstaja je torej Bog. Kako razrešiti v sebi problem Boga?

Bog kot Stvarnik je projekcija naše volje. V vsakdanjem življenju opažamo, da si Boga ne predstavljamo enako. Religije pogosto Boga naredijo za nespoznavnega in nam ga sesuvajo pred očmi. Imena Boga se nenehno spreminjajo, prepletajo in spodrivajo. Nekateri ga imenujejo: Bog, Stvarnik, Kralj, Najmogočnejši, Nevidna luč, Prijatelj itd. Tudi verstva imajo različna imena za Boga in različne razlage. Vse pa hočejo priti do samega človeškega bistva.

Kaj si predstavlja znanost o nastanku vesolja nam je lepo, na poljuden način opisal Franci Rozman, univerz. dipl. elektroinženir v svoji znanstveni knjigi »Latentno vesolje«, ki jo lahko beremo tudi v elektronski obliki. Ne glede kako se imenuje, je Bog pojem, ki si ga je umislil človek, kajti mišljenje brez pojma ni mišljenje, je nič. Misel brez predmeta je čista tavtologija. S svojim načinom razpravljanja o Bogu ohranja naša misel svojo avtonomijo kako priti s pojmom čez pojem, torej v samo bistvo našega bivanja.

Naše upanje je uprto v prihodnost in s svojim načinom razmišljanja ter s pomočjo najraznovrstnejših razprav in s svojim programom utopije, ki prav tako spada v avtonomijo mišljenja, se razmišljanje dokoplje do novih spoznanj in ponuja uvid v časovno bistvo resnice. Iz narave tega odnosa človek – Bog v resnici človek spoznava samega sebe. V našem mišljenju, pa če je še tako modro, Boga ne moremo razrešiti. Boga lahko samo spoznavamo. Po nekakšni eksistencialistično človeški logiki prihajamo z razmišljanjem od biti k bistvu. Bistvo pa smo vedno mi sami, saj se božje razodeva v nas. Božje pa je hrepenenje po popolnosti.

V spoznavnem smislu prihajamo iz zaprtega prostora svoje nevednosti k novim spoznanjem sebe. Kar je zunaj nas opravičuje tisto plemenito radovednost, ki je znotraj nas. Kdor hoče ontološko dokazati Boga mora dokazati najprej samega sebe, kakšen je in kako poroča, kar je opazoval in raziskoval in kaj je opisal kot smisel spontanosti svoje zavesti, ki je vedno v reagiranju in spreminjanju točke opazovanja. Ničesar ne more biti večno zajamčena resnica, če ta resnica ni človek sam in kar se v njem razodeva. Neovrgljivega Boga ni, ovrgljivo je samo človekovo mišljenje. Bog ponuja vedno odrešitve upanja. Med subjektom, ki Boga čuti in objektom, ki hoče Boga videti in dokazati je vedno človekov napuh, ki hoče preseči čas svojega zorenja in iracionalno sesuvati samega sebe, preden je utegnil nadaljevati s svojo konstitutivno subjektivnostjo kot nadaljevanje spoznavanja samega sebe.

Razmišljanje o Bogu se ne more osredotočiti zgolj na oblikovanje definicije same. Ni bistvo pojma o Bogu v pojmovnosti v definicijskem postopku, n. pr. da je Bog neko nadsvetovno bitje, ki ga je treba gledati in razložiti po nekem strogem utemeljevanju njegovega nadplanetarnega obstoja, v skladu s predstavo, ki jo je človek nekoč izmislil. Takšna anarhija v razmišljanju pomeni antitezo dejstvu, da je Bog naseljen v človeku samem in ne izven njega. Ljudje veselo besedičijo zato, da lahko svoje besedičenje o obstoju Boga v nebesih nato negirajo. Bog se lahko utemelji sam z navzočnostjo v zavesti, ki pomeni gibanje mišljenja ob čudenju in strmenju človeka v stvarstvo in znotraj sebe. Božje je znanost izkustva zavesti. To ni nikakršno vnaprej deklarirano in predpisano razumljenje Boga zunaj človeške »biti«, temveč znotraj sebe in je pojem Bog vnaprej neopredeljen in brez vsebine, če mu te vsebine na da vsak posamezni človek v svoji lastni zavesti, ki se izraža kot sistem vrednot, ki jih je človeški duhovno-kulturni razvoj napolnil z vsebino. Pomembno je spoznavati, obvladovati in uravnavati sebe po njegovi volji v njegovem protipolu, ki se imenuje človek »biti«.

UMEVANJE STVARSTVA NA ČLOVEŠKI NAČIN

Bog očitno obstaja, kajti mnogi etiki in filozofi ga vidijo kot »prima causa« vsega obstoječega. Potem, ko se je zgodil Dresden, Dachau, Auschwitzu, Hirošima mnogi več ne verjamejo, da je Bog vsemogočen. Ljudje se sprašujejo, če mir prihaja od Boga, od kje potem prihaja vojna? Zakaj vsemogočni Bog vojne ni preprečil. Kako lahko opravičimo Boga zaradi zla v njegovem stvarstvu. Kako je mogoče, da sploh obstajata trpljenje in zlo? Filozofi in etiki trdijo, da če Bog ni mogel ustvariti sveta, v katerem ne bi bilo zlo, potem ni vsemogočen. Če pa bi bil lahko ustvaril popolnoma dober svet, pa tega ni storil, potem ni neskončno dober. Lahko si mislimo tudi, da je Bog popolnoma nerazumljiv in skrivnosten.

Njegova dobrota je združljiva z obstojem zla. Empirične podlage, da bi ta vprašanja razumeli, enostavno ni. Zakaj je Bog rešil Izraelce pred Egipčani in ali je res ustvaril čudež? Zakaj ni tega čudeža ustvaril v Dresdenu, Dachauu, Auschwitzu, Hirošimi, itd.? Ostaja še vedno odprto vprašanje zakaj ni Bog pomagal ujetnikom koncentracijskih taborišč, v katerih je bil tudi moj oče? Bog verjetno tedaj ni mogel pomagati, ker je bil Hitler in njegov morilski aparat močnejši s svojim zlom. Tako je bilo pognanih v smrt petdeset milijonov ljudi. Ali vsemogočni Bog neprenehoma posega v svetovno dogajanje, ga usmerja, vse in
vsakogar, celo rast najmanjše bilke?

Stvar si lahko razložiš le tako, da razumeš Boga na način, da ob začetku sveta je Bog (prima causa – prvotni vzrok) podelil zakone, ki določajo vse, kar se dogaja na tem svetu, v vsemirju, nato pa je to stvarstvo prepustil tem zakonom, v katere načeloma ne posega. Albert Einstein je rekel, da Bog ne kocka, temveč dopušča, da delujejo naravni zakoni. In že to, da delujejo naravni zakoni, je zares nekaj čudežnega in nič manj pomembno od pravega čudeža, ki presega naravne zakonitosti. In konec koncev kam bi prišli, če se ne bi mogli zanesti na naravne zakonitosti. Ne bi si mogli načrtovati življenja od danes do jutri. Čudežev torej ni, vse izvira iz kakšnega nam še nepoznanega naravnega zakona. Na psihičnem področju človeštva sploh še ne poznamo vseh naravnih zakonov, ki ga vodijo. Tudi Hitlerja je ustvaril in vodil v vsem njegovem zlu nek naravni zakon. Goethe je rekel, da lahko mirne duše častimo, česar ni mogoče raziskati ali česar znanost ni mogla dokazati. Kant je šel skozi vse domnevne dokaze, vendar je prišel do zaključka, da obstoja Boga ni mogoče dokazati. Tudi tega ne moremo izključiti, da čudeži, ki presegajo naravne zakone, obstajajo in to na področju vseh religij in ti se dogajajo vsak dan.


Običajno človeku zadostuje, da verjame v neskončno dobrega in vsemogočnega Boga. Tomaž Akvinski je rekel, da ne verujmo prenagljeno, temveč naj svoje spoznavne sile, razum in um napnemo do skrajnih meja, da bi videli vse, kar lahko spoznamo z njihovo močjo. Vprašanje je ali naj človek, ko stopi v cerkev pusti zunaj razum in verjame v nekaj, kar ni dokazano? V Genezi piše, da je Bog videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro. Kristjan verjame, da bo naposled zmagalo dobro, če ne v tem življenju, pa v onostranstvu, ko bodo poravnani vsi računi. Vendar s slabim, se moramo spopasti tukaj in zdaj. Slabo je kruta realnost.

Teologija odgovarja, da je Bog ustvaril popoln svet, v katerega ni vnesel zla. To naj bi prišlo s človekom, ko je zlorabil svojo svobodo in grešil. Kako pa je sploh s človekovo svobodno voljo? Papež Janez Pavel II. v svoji knjigi »Na pragu upanja«, 1994 svobodno voljo označuje kot »veliki božji dar človeku«. Eksistencialistični filozof Jean-Paul Sartre meni, da je Bog res dal človeku svobodno voljo, sam pa je pri tem izzval možnost, da se človek odloči proti Bogu in za zlo. In če tako gledamo, je Bog, ki izhaja iz »prima causa« podal prvo iztočnico za zlo. O zlu je mogoče veliko napisati. Ali je pobijanje v obrambi domovine zlo ali herojsko domoljubno dejanje in kot takšno označeno za dobro dejanje? Kdo definira zlo, če ne pristojne družbene sile vladajoče oblasti? Merila kaj je zlo postavljamo ljudje. Ali je zlo sploh resnično. Tomaž Akvinski pravi, da ima bit le tisto, kar prihaja od Boga. Ker pa zlo ne prihaja od Boga, tudi nima dejanske samostojne biti. Tomaž Akvinski pravi, da je zlo golo umikanje, odsotnost dobrega. Če je torej zlo odsotnost dobrega, potem nima lastne biti. Zlo in trpljenje sta po svoji biti močnejša od dobrega. Miselna operacija Tomaža Akvinskega, s katero je hotel odvzeti zlu njegovo želo, ni prepričljiva. Zlo je kruta realnost tega sveta, proti kateri ne pomaga nobena še tako spretna miselna akrobacija (na svetu imamo tako ali tako solznodolinstvo). Religije iščejo zlo v človeku, čeprav dobro in zlo izhajata iz prvotnega soobstoja dveh bogov, enega dobrega, drugega slabega, čeprav velike svetovne religije tega ne zagovarjajo.

Vprašanje je, zakaj ima prav človek kot edino bitje na nebu in zemlji svobodo, da dela zlo? Kdo ima korist od tega? Človekova svoboda je nadvse dvorezen dar. Ne moremo dokončno vedeti od kod se je v božje stvarstvo prikradlo zlo, saj problem zla ni le problem človekove svobodne volje. Pomembno vlogo ima tudi nauk o grehu Adama in Eve in izvirnem grehu. V novem katekizmu od 1993 piše, da izvirni greh ni osebna krivda, temveč je »greh« le v prenesenem pomenu in da predstavlja skrivnost, ki je ne moremo povsem doumeti. Izvirni greh je pravzaprav le kolektivna krivda, ki sploh ni prava krivda in zato ga ne moremo pojmovati kot izvor zla. Bog ni ustvaril Adama in Evo takšnega kot sta bila, temveč je ustvaril evolucijo, ki se razteza prek več milijonov let.

Zanimivo je, da Jud Hanes Jonas in katoličan Janez Pavel II. soglašata, da se je Bog s tem, ko je človeku dal svobodno voljo, odpovedal sam sebi, da se je zaradi človeka odrekel svoji moči, da tako rekoč plačuje davek za svobodo, ki jo je podelil človeku. Še več, pravica, da Bog trpi s stvarstvom, kakor je nekoč trpel z Jobom. Zasledimo celo mnenje, da Bog zaradi zla na svetu obžaluje stvarjenje.

Znašli smo se naj meji, da vse skupaj težko razumsko dojamemo. Res pa je, da je gospa Hitler takoj po porodu izgubila že več otrok, ko je ponovno rodila Adolfa, šibko komaj življenje sposobno bitje, je rotila Boga, da naj ne dovoli, da bi mali Adolf umrl. Adolf je ostal pri življenju. Ali ni mogel Bog predvideti kaj bo Adolf storil človeštvu? Tako se nam poraja vprašanje, da vemo le kaj skrivnostni Bog ni, ne pa tudi kaj je. Dejanski stik s Bogom pa je kljub temu svobodno dejanje vere. Tisti interniranci, ki so trpeli Dachau, Auschwitz in druga taborišča pravijo, da so v najtežjih trenutkih iskali brata, Boga in upanje in da so našli v veri vse tri. Ko govorimo o Bogu trčimo ob neizrekljive skrivnosti. Slovenski filozof Marko Uršič pravi, da med svetom in Bogom ni nepremostljive razlike. In zakaj se tem skrivnostim ne bi reklo Bog. Filozof Marko Uršič misli, da je 'ime Bog' še vedno najbolj primerno nemožno izrekanje tiste »skrivnosti«, v katero naj bi človek verjel in v katero naj bi človek strmel.

UPANJE JE KOMPAS ČLOVEKOVE EKSISTENCE

Človekova svoboda daje sodobnemu človeku možnost, da se svetovno nazorsko opredeli po svoji vesti in vedenju. Tudi vneti zagovorniki Kristusovega nauka znajo reci "ne" božjemu povabilu in zavrnejo Boga češ, da je Bog le psihično dejstvo tistega človeka, ki Boga potrebuje. Sami pa ga ne potrebujejo, strinjajo se pa s Kristusovim naukom, na katerem temelji naša kultura, ki izhaja iz krščanskega etosa. Nekateri očitajo človeške slabosti preteklemu in tudi sedanjemu vodstvu cerkvene hierarhije in na vse možne načine iščejo razloge, da bi razvrednotili religijo in verujoče. To so dejstva, ki jih vsakodnevno izpričujejo razni prispevki v medijih.

Vedenje o zgodovini greha, ki je omogočila zgodovino odrešenja, zahteva vedno znova kritičnega duha. Nekateri gredo s svojim razmišljanjem in razčlenjevanjem tako daleč, da postavijo vero in religijo v nasprotje, čeprav sta obe neločljiva celota. Religija vedno kaže na svoje prvotno jedro, na vero. Religiozen človek kaže na ontološko razsežnost bivanja, ki je del njegove biti pred njegovo vsako svobodno odločitvijo in mislijo. Človek odkriva svojo povezanost z resničnostjo, katere pomen v tem trenutku še povsem na razume. Pri tem se nasloni na skrivnost lastne eksistence, ki je povezana z neko skrivnostjo. V tej praznini tiči božja navzočnost. Človekov krik ni nič drugega kot odmev božjega glasu, ki ga kliče in določa njegov način bivanja. Človek se s tem sprijazni, sprejme svojo odvisnost in da ima skrivnosti, s katerimi se sooča. Tako človek razume svoje življenje kot življenje iz odvisnosti in daje prostor skrivnosti, ki se mu odkriva. Toliko bolj, kolikor bolj se človek odpira. Človek pa lahko stori tudi to, da beži pred svojo odprtostjo in jo skuša napolniti z Absolutnim, ki ga ustvarja sam in ki samo delno poteši njegovo lakoto.

Naša eksistenca nam vsekakor mora odgovoriti: ko kličemo na pomoč v ogroženosti, tedaj se človek obrne na Boga, ker potrebuje nekoga, da mu pomaga; ko čutimo želje po izpolnitvi, ki izhajajo iz srca in kličejo po brezmejni sreči, večni ljubezni in neomejeni spravi; kot spoštovanje, ker je Nanj usmerjen kompas naše eksistence; kot izročitev drugemu, ker smo svoje življenje prepustili načrtom skrivnosti in Mu podarili izvirno ljubezen svoje eksistence.

Vse našteto so koraki na poti zorenja v odgovorno izražanje svoje biti. Ta proces vključuje človekovo čustvo skrite želje našega srca kot podaritve sebe drugemu. Trajno kritično opazovanje samega sebe in neprestano obračanje k Absolutnemu je izkustvo, ki se izraža s pomočjo naših psihičnih, razumskih, mentalnih, družbenih in kulturnih resničnosti. Vse to raste iz sveta ljudi, njihove pripadnosti, konfliktov in ciljev. Transcendentalna odprtost za skrivnost je vera, za njeno zgodovinsko - kulturno obliko pa je religija, ki je izražena in institucionalizirana kot vera. Vera je jedro in substanca religije. Vera se izraža v socialni razsežnosti. Tako nastaja religija po Jezusu Kristusu s svojimi institucijami, izročili, običaji in sakralno oblastjo, ki postaja vidna v obredih in simbolih. Zakoreninjena je v človekovo čustveno življenje. Želi odgovoriti na človekovo hrepenenje po popolnosti, spravi, nesmrtnosti in sreči.

Nesmrtnost je naše hrepenenje, ker človek hoče živeti vekotrajno. Nase prižemamo tudi etično razsežnost, vzorce in kodekse obnašanja pa v osebno in družbeno življenje. Vera se izraža na intelektualni ravni, kjer se oblikuje kot nauk s svojimi zapovedmi, življenjskimi resnicami v Svetem pismu in evangeliju.

Krščanstvo je kulturni pojav, ki lahko v izraznih oblikah vere odkriva in razodeva misli, delo in poslanstvo Jezusa Kristusa in jedro, iz katerega rasteta religija in vera.

Vera je prvinsko izkustvo človeka. Nobena družbena ureditev ali filozofija še nista našli človeku drugega nadomestila. Pravo razumevanje Cerkve v našem delu katoliškega sveta ustvarja prostor za njeno povezovanje z ljudmi in njeno pozitivno vrednotenje tudi na vzgojnem področju in povezovanju mladih v bratstvu in sestrinstvu ter medsebojni ljubezni in miru. Cerkev ohranja zgodovinsko kontinuiteto vere v Boga Očeta, ki je poslal svojega Sina, da bi v moči Svetega Duha odrešil ljudi. Te vere pa ni mogoče pretvarjati in jo podajati na izkrivljeni način s popuščanjem pri vrednotah in svetosti življenja. To je smer, po kateri se vera udejanja. Pri tem pa ima vsak človek svojo vest in ravna po svoji presoji in zavesti. V tem je podana edinost in univerzalnost Cerkve. Izdelavo meril določa kraj, kjer se izvršuje praksa in kjer se izraža teoretično razmišljanje. Ni mogoče razvijati cele vrste prvin, naukov, meril in nazorov, ki rastejo kot gobe po dežju iz načel pravšnjosti in koreninijo v problemu sinkretizma, druga pa izhajajo iz samoumevanja krščanske vere.

Dogaja se, da nekateri laiki hočejo preobleči religijo v socio-kulturno preobleko časa. To so vprašanja, na katere se odziva človekova vest. Prihaja tudi do religije brez vere in vere brez religije. Včasih beremo takšne objavljene prispevke, ki imajo en sam predznak: neznanje, nerazumevanje bistva in nestrpnost. Religija brez vere je patologija in ji gre le zase. Taki pojavi služijo kompenzaciji človekovih frustracij in ustvarjanju lažega občutka varnosti. Tako relegija postane le še navidezna psihična funkcija in se ne odpira več božji skrivnosti. Na intelektualni ravni se degenerira v dozdevno gnozo, ki hoče najti skrivnost v formulah in dogmi, ki morajo biti še dobesedno konservirane. Etika pade v hinavščino in se opravičuje z raznim pisanjem kot prazno prizadevanje. Tako delovanje postane dejavnik zatiranja vesti in zavesti. Zanikanje socialne razsežnosti religije osiromaši vero, da postane neučinkovita in čista privatizacija nekaterih posameznikov, ki jo po svoje razlagajo in širijo. Tako postane religija abstraktna in prazna ter naposled razčloveči vernika in se prilagaja samovoljnemu okusu in razlogom posameznika za njeno umevanje in razumljenje. Jezus Kristus izraža, konkretizira in oblikuje zgodovinsko polnost vere, religija pa uresničuje svoj smisel, da obstaja in se ne sme ločiti od vere.

NAVDIH MESIJANSKE MISLI

Nekega dne sem ugotovila, da vprašanje in odgovor postavljata pri človeku nek samosvoj sistem monologa, čeprav je za vprašanjem izbrisana vsaka sled, vendar to vprašanje samo zase govori še naprej, črv vrta in išče zadovoljiv odgovor. Vsako pomembno vprašanje je za človeka izziv.

Gre za to, da me je »nekdo« hotel poučiti, da objektivno resnico lahko spoznamo samo z materialističnim pojmovanjem izvora sveta in človeka v njem, torej dialektično, kot edino sprejemljivo obliko filozofskega razmišljanja, ki izhaja iz tega spoznanja. Ker je dialektika kot mišljenje totalitete anahronizem, je lahko resnična samo tako, da se ne odreka pojmu celote. Drugačno razmišljanje sem razumela za solidariziranje z marksističnimi temelji in ateizmom, ki je bil svetovno nazorsko v izobraževanju neke generacije režimsko edino veljaven, zato menim, da je takšno dialektiko treba opustiti in jo po sesutju socializma boljševistične provenience obravnavati kritično.

Kje se torej skriva polnost resnice?

Ker sem bila tudi poučena, da moram gledati na izvor sveta in človeka v njem dialektično, torej razvojno, v skladu z dosežki znanosti in na podlagi spoznavno teoretskih postavk, sem si pritrdila, da mišljenje, ki ne bi bilo zmožno izraziti se in videti ničesar utopičnega, bi pomenilo konec mišljenja. Trditev, da misel resnice mora biti očiščena vseh subjektivnih ontoloških in gneseoloških primesi in da le dokaz, ki izhaja iz znanstvene razlage pojavov nekaj pomeni, medtem ko duhovno zrenje pojavov, ki preskoči znanstveno razlago, pa četudi je nasičeno s človeškimi nauki, etiko, vrednotami vere in mesijanstvom, ne izpolnjuje pogoja dokazljivosti, ker temelji na izpraznjenih pojmih dogme. Pri tem sem zavzela stališče, da osebno kritično zavračam dialektiko kot dogmo, v njeni materialistični različici, kajti materialistična zareza skozi svet v polpreteklem času, ki je z dekreti prepojila človeško misel in se obnašala kot državna policija, je vsakršno njeno malikovalstvo odveč. Vidim nekatere pomembne razsežnosti upanja na sodobni ravni, kajti kar doživljamo v krizah današnjega sveta, je mogoče rešiti le z ljubeznijo in dobroto, ki sicer izhaja iz »mesijanskega duha krščanstva« in iz »nauka o upanju« . Temu, da je stopila med nas teorija z že izgotovljenim svetovnim nazorom in se obnašala kot nekakšno ekonomsko biološko sredstvo, ki omogoča lažje fizično preživetje z namišljeno srečo in udobjem duha, z zožanjem možnosti spoznanja celote, z vsiljevanjem izključno materialističnega pojmovanja vsega, ki ima za cilj dirigiranje in upravljanje sveta, je diskrepanca. Kajti videti svobodo in ne imeti možnosti delovati svobodno, ukinja načelo volje, človek je soočen z grozljivo nemočjo, da ne more delovati svobodno. Skratka vse notranje je v hudem nesoglasju z vnanjim. Svoboda mišljenja je impulz, da človek dosega svoboda izkustvo. Transplantirati čisto zavest po materialističnem pojmovanju, pomeni ogrožanje človeške funkcije »jaz mislim«.

Slišati je tudi razlago,, da nihče si nima pravice lastiti »resnice« brez dokazov. Dialektika je lahko resnica, če se ne odreka pojmu celote. Vse kar je, izhaja iz človeka in njegovega mišljenja, iz svobodnosti njegove notranjosti, kajti resnice se skoz zgodovino spreminjajo in prevrednotijo.

De je vera sistem sveta abstraktnih idej, religija pa manipulator z ljudmi prek dogme, se ne morem povsem strinjati, kajti vera vsebuje večno živo etiko, nauk o dobrem, zato je lahko preživela. Tudi utopičen moment je torej vključen v spoznavni proces, če vzgaja prefinjen mehanizem samobovladovanja in samokontrole nagonskega sebstva človeka in s svojim etičnim naukom omogoča humano držo človeka.

Versko izkustvo potrebuje nekaj več in ne nekaj manj človekovega razmišljanja. Za to potrebujem drugačno razlago. Trditev »nekoga«, da ne ena in ne druga (vera in religija) ne upoštevata doseženo stanje znanosti in skušata večno resnico dokazovati z dogmo, ocenjujem, da predstavlja kult pravšnjih definicij, ki temeljijo na politizaciji filozofije, ki fetišizira iluzijo, ki razlaga celoten svet iz determiniranega ozkega zornega kota samega sebe. Zamislila sem se nad tem razmišljanjem in si skušala odgovoriti na filozofsko zamotano vprašanje in njegove trditve. Pri tem pa nisem prezrla dejstva, da je resnica afiniteta mišljenja, ki jo vsak ne premore. Jaz bi tu kar zavzela kritično distanco do ideoloških hvalnic in slavospevov dialektiki in enako mero distance bi zavezala do odpora proti njej. Prepustila bi se mišljenjskemu toku logike.

Že samo razmišljanje vsebuje načelo filozofije, celo v pomenu predpostavke začetka sveta. Kot prvo, materializem ne upošteva različne ravni eksistence človekove misli. Materialisti ali marksisti, ki so dežurali kot oblast, so udobno živeli pri polni mizi socializma in so pozabili na njegovo etično utemeljitev. Z Bogom in krščansko moralo so pometli in ustvarili vakuum na področju etike, v katerem so kot netopirji lebdeli nad svojo špekulativno filozofijo s svojimi mišljenjskimi vzorci, ki so jim omogočili vladanje. Hoteli so znova restavrirati mišljenjske vzorce človeštva z marksizmom in cena, ki so je ljudje plačevali so bili številni krvavi poizkusi uveljaviti eno samo resnico. Vsako misel materialisti polpretekle in sedanje dobe zavračajo na točki, kjer misel nima znanstvenega dokaza, z izjemo, da je njihova resnica zlagana človečnost. Torej vsako svobodno misel, ki bi jih ogrožala, že vnaprej determinirajo. Njihova naloga podrejati posamezno posebnemu občemu z logiko gospodstva duha z nemočjo reflektirati neidentično. Pripoznati neidentično pomeni pripoznati njegovo pravico do eksistence in svobode.

Vprašanje kaj je človek in kakšen smisel ima življenje je ostalo na mrtvi točki nepojasnjeno. Vse kar je božansko, torej matafizično, tudi vera naj bi bila dolgotrajna laž, ki se jo mora človek znebiti. Materialisti torej ostajajo usmerjeni le v stvar, materijo, snov, ki je podrejena fizikalnim in fizičnim lastnostim obstoja, katere sestavni del so tudi proizvajalna sredstva in oblast, v katerih so neopredeljena ali celo determinirana mesta duhovne svobode in zanikana vprašanja etike.

In tako pridem do teze, da moja psiha in volja moči po mišljenju, ki leži v meni, ni istovetna s snovjo, ki se hoče razlagati zgolj po fizikalni in kemijski zgradbi in se vprašam ali je duša lastnost fizike in kemije, kaj sploh je? Znanost z dirigiranim in upravljanim svetom njene substance ni dokazala, marksizem je etiko zanemaril in nasledil svet barbarstva. Da bi bila duša lastnost materije me ni še nihče prepričal. Jaz mislim, da je moda duša rezultat mojega razmišljanja o vsem, tudi tistem kar sem doumela tudi kot trajno odprto sporočilo v kontekstu nastajanja resnice s poskusom si izmisliti nekakšen absoluten začetek vsega, neko prvotno stanje sveta z vsemi protislovij, ki mi ne postavljajo miselnih omejitev.

Potem, ko je materializem pometel z vsemi starimi vrednotami, ki so se vključevale ena v drugo s svojimi etičnimi postulati, namesto tako oslabljene religije, materializem ne ponudi nobenega nadomestila. Predpisuje le način mišljenja, da bi absolutno vladal in obvladoval ljudi. Jasno mi je, da se filozofija neprestano obnavlja tako iz lastne moči kot iz trenja ob tisto, na kar meri. Odločitev je vedno to, kar se v njej dogaja, ne teza in ne pozicija. Tak splet pa je deduktiven ali induktiven enostranski miselni tok, ki se mu človek predaja na poti svojega spoznanja. Jasno mi je tudi, da so filozofski sistemi med seboj netolerantni in da je materializem ali iz njega nastali marksizem eden izmed njih, medtem ko se znanosti med seboj dopolnjujejo. Pri vsem tem pa s svojim razmeroma skromnim filozofskim znanjem, bolj z logiko ugotovim, da ima filozofija ali mišljenje ogromno snovnih lastnosti in barv, vendar se ne izogiba tudi abstraktnemu. To tvori celoto miselnega dometa.

Materialistu se je težko prebijati skoz zapletene misli, polne abstrakcij na različnih filozofskizh in gnostičnih ravneh. Tako se pri materialistu ustavi njegova misel na normi kako predpisati pravilo za ocenjevanje resnice, čeprav je resnica samo nastajajoča konstelacija. Ta gesta, ki zreducira človekov vzlet misli izključno na dokazovanje, misel pa ne more biti več fenomen vzleta »sui generis«, ampak je lahko samo vidik dokaza, ki odraža objektivno razložljivo stvarnost, ki se človeku kaže kot objektivna resnica v razložljivih stvareh. Ves namen materialističnega pojmovanja sveta in človeka v njem je negiranje človekove abstraktne misli kot nastajajoče mesijanske resnice in je zato sad jalovega početja.

Strmenje in čudenje stvarstva torej materialistu ni potrebno, ker je njegov domet omejen le na fizikalno in kemijsko merljivo, izračunljivo in s parametri ter številkami utemeljeno dokazovanje, skratka na doseženi stopnji napredka znanstveno dokazljivo dejstvo, ki ni ničesar drugega kot sredstvo za obvladovanje ljudi pred svobodomiselnostjo. Cilj je vedno anestezija duha. Materialist negira razodevanje Stvarnika v človeku samem. Materialist noče razumeti tega, da je princip upanja vgrajen v človekovo pojmovanje resnice. Zanj neznano ni več skrivnost, od tu naprej odpravi filozofijo z redukcijo mišljenja, ki je v območju njegovega uma in naravi predpisuje zakone s pretenzijo, da bi jo absolutno obvladal. Človek je po njegovem materija in nič več, zavest in duša pa njena lastnost, ki jo je navrglo naključje evolucije.

Človekova razlaga sveta in človeka v njem torej dobi v materializmu ideološke in politične temelje, ki služijo cilju zatreti vzlet religiozne misli, ki pomeni prezrtje fenomena čudenja in strmenja človeka v skrivnosti prek vseh pramen časa in prostora. Materialisti so inženirji človekovih duš, v človeku ne vidijo navdiha, ne vidijo več človekovih prvobitnih potreb, ki imajo vrelec v človekovem hrepenenju, da ima človek tudi svojega očeta, kreatorja, pomočnika in tolažbo v njem, da ima človek še drugi dom, da si želi imeti ob strani nekega po srcu nepokvarjenega dobrega Stvarnika, v katerem obstaja končna rešitev in da človek po svojem bistvu teži k popolnosti, ki je dana Stvarniku, na katerega je človek prenesel vse tiste dobre lastnosti, ki jih želi imeti sam in mu biti podoben. Človeška etika in filozofska misel se pri materialistu sprevrže v normativno marksistično, ki je kanonizirala pravila in zakonitosti človekovega mišljenja z nasiljem in determiniranostjo človekovega duha. Materializem kot filozofija, s katero naj bi razložili izvor sveta in človeka v njem, je anahronizem, ki izhaja iz prakse marksističnega pogojenega totalitarizma in od človeka zahteva nekaj, kar pomeni podrejanje človekovega mišljenja političnim ciljem, ki spreminjajo svet in človeka determinirajo v njegovi svobodi mišljenja.

Duhovnost je področje človekove svobode in ne področje resnice, verovanje pa je neodtujljiva pravica in osebna svoboščina, ki je izključno osebno prepričanje in bergla človeku, ki mu pomaga lažje živeti in
umreti. Človek bo v svojem razmišljanju vedno ohranil nekaj teološkega. Nekateri materialistični »ortodoksisti« ne odnehajo s svojo nestrpnostjo iz preprostega razloga, ker sami sebe historično reproducirajo s svojim ideološkim, v dokazovanje fizikalnih zakonov ter v svoje obnašanje do stvarnosti zazrtim ozkim mišljenjem in v svoji nesvobodi niso sposobni omogočiti vzleta svojemu duhu; taki v svoji omejenosti ne bodo nikoli postali pionirji duha. Na temelju mehanističnega materialističnega svetovnega nazora reducirajo in omejujejo družbeno zavest, filozofijo, kritizirajo umetnost in gnosticizem tistih, ki želijo doživeti svojo nadgradnjo duha. S tem se tako materializem, kot marksizem sooča s svojim koncem in s tem pomaga ohranjati utopično zavest vere, kot anticipirajočo zavest ljudi, ki apelira na drugačnost, vendar ne daje nobenega navodila, kako in še manj s kakšnimi sredstvi.

Smisel vsakega mišljenja je v možnosti za spremembe, skratka tudi utopija je po tej poti univerzalna, zato jo tudi po idealističnem vzorcu ne moremo reducirati samo na kategorijo svobode. Vsebina idealizma je enaka z utopijo, idealizem si pa dejansko ne želi drugega kot realizacijo svobode. Nič ni izolirano in samo za sebe ne svoboda in ne sreča. Razmišljanje o nesmrtnosti duše je upanje, to je vse kar nam lahko življenje za večno življenje daje. Po svoji determinirani miselni shemi hočejo materialisti zreducirati človekovo misel na izhodišče, na katerem so umestili svoje formule in svojo resnico. Težnja svobodno mislečega človeka je prodiranje v skrivnosti, ki jih materialist s svojo dialektiko ni v stanju razložiti.

Vprašanje resnice je predvsem vprašanje potencialne ustvarjalne misli in njenega svobodnega poleta. Človekova misel tudi religiozno, je človekova resničnost v nastajanju in izpolnjevanju ter končni spolnitvi življenja. Misli so križišče polarnosti idejnih rešitev, križišče, kjer se križata težnja, da bi človeka povzdignila na oder čiste kreativne imaginacije in iz človekovega navdiha naredila novo vedo »kreatologijo«, ki je človeku potreba za preživetje in preseganje stisk življenja.

Človek je kreator in po svojem bistvu posnema kreatorja Stvarstva. Misli se ne morejo obnašati kot blago, temveč kot domet. Nihče si ne želi, da bi resnico spremljala deklaracija. Materializem po mojem mnenju ni teorija, temveč ideologija, ki dialektično težo resnice precej razvodeni s svojo determiniranostjo spontanih misli z determiniranostjo njihove svobode.

Preveč si prizadevamo, da bi vse razumeli, spoznali in razložili razumsko in se ne zavedamo kako revni smo pod racionalno gladino svojih misli.

Bojimo se srečati s svojo resnično podobo in se prepoznati v ogledalu kako neznatno majhni smo. Tako se postopno odtujujemo sami sebi, ker se nismo sposobni spoznati, da smo del še ene razsežnosti in skrivnosti, ki je ne poznamo. V skladu z načelom volje utemeljeno spoznanje pripelje do oblikovanja jaza in s tem do subjekta in individuuma. Kjer ni na delu resnični jaz, kot ga čutimo, tam je vse brezosebno in amorfno. Problem bo morda rešen, če nam bo morda nekoč dano vedenje celote, totalitete in neskončnosti. Vedenje o neskončnem je samo neskončno, zato pa spoznanje, ki samo sebe jemlje za nedokončano, ni spoznanje Absoluta. Pred nami se nam odpira prostor za nastajanje metafizike in s tem se odpira neskončnost in nadčasovnost vere, ki vselej preživi vse filozofije ter družbene ureditve in sisteme. Brez etične utemeljitve našega življenja, ki jo je historični materializem znotraj politike ukinil, smo lahko soočeni le še z novim barbarstvom. Potrebna je zagotovo refleksija mišljenja, ki vzpostavlja življenje in mišljenje na temelju etike. Neodvisna in svobodna duša je sama po sebi v človeku bivajoč duh in večna resnica, v kateri človek lahko razvije svoje človeško bistvo, v skupnosti z drugimi kot rodovno bitje.

Želela sem poudariti kako pomembna je spontanost in avtonomija mišljenja, ki predstavlja navdih z mesijanskimi mislimi. Dialektika je stara toliko kot je stara Heraklitova misel, če ne še starejša. Dialektika totalitete, kot nekakšna filozofija v mirovanju po sesutju socializma boljševiške provenience je anahronizem. Dialektika bi bila lahko tudi resnična, če se ne bi odrekala pojmu celote, ki je podlaga za razumevanje duha identitete kot tudi duha neidenditete. Mišljenje mora biti zmožno v svoji odprtosti videti in izraziti tudi mesijanstvo in preroštvo misli in s tem tudi utopičnost ni izključena, kot oblika pozitivnega mišljenja. Bom bolj konkretna, z dandanašnjim zanikanjem Boga nastopa problem vrednosti resnice. Resnica ni nujno, da je v psihičnem dejstvu človeka: Bogu, temveč v resničnosti obstoja resnice, ki jo poimenujemo Bog in je lahko samo etična in nikakor ne drugačna. Vsakršno njeno prevrednotenje bi pomenilo neresnico. Ali smo na dandanašnji stopnji razvoja na stopnji, da je potrebno prevrednotiti vse resnice, tudi božjo besedo? Ali ne bomo vselej naleteli na pojmovanje resnice v podobi večnega vračanja enakega. Ali lahko nadomesti božjo resnico druga resnica? Ali gre za problem nezmožnosti morale in etike mišljenja dandanašnje družbe? Ali si bomo na novo izmislili absoluten začetek, prvotno stanje sveta, da bi na podlagi začetka neomejeni naravi postavljali nove omejitve in nove zakone. Vse bi bilo izigrano in preslepljeno. Marksizem je v svoji pregovorni enostranosti izčrpal celotno resnico, ki je v svojih predpostavkah postala žrtev lastne mistifikacije s prevlado ekonomskega faktorja. Marksizem tudi ne priznava tega ali onega področja družbenega življenja, tudi religije ne. Ekonomija pa se izmuzne razvoju na tisti stopnji, ko postane pridobivanje materialnih dobrin zaradi visokega razvoja produkcijskih sredstev sekundarna zadeva. Ekonomija je pojmovana izključno v kvantitativnem smislu in tako postane tudi ekonomija fetišizem, kar postavlja človeka duhovne prakse v položaj, da zahteva nekaj več, kot mu lahko marksizem daje s svojo materialno osnovo oziroma blagostanjem, ki se je izkazalo, da je bilo zlagano. Ekonomija je pojmovana kot imetje, bogastvo, moč denarja, moč oblasti. Lastništvo denarja ni samo po sebi stanovska kvalifikacija. Vendar imetje ali neimetje, ki pomenita ekonomski položaj, nikakor pa ne razredne pripadnosti, porajata take ali pa drugačne socialne, stanovske in politične posledice glede na družbeno ekonomsko strukturo, zato išče odgovore samo na področju produktov in proizvodnih odnosov. Marksizem se ni utemeljil v svoji etičnosti, zato je propadel. Problem marksističnega materializma pa je mogoče bolje razumeti z vidika prevrednotenja vrednot, ko morajo stare vrednote veljati kot nebistvene in s popolnoma drugačnim učinkom in pomenom. Sprememba funkcije vrednot je učinkovala na hierarhijo vrednot. Gledanje na svet in človeka v njem zgolj z materialističnega vidika je postavil moč denarja v hierarhijo družbene pomembnosti in to je degeneriralo družbeno stvarnost na etičnem in moralnem področju, da se je začel svet spreminjati v barbarstvo, terorizem in nasilje kot odgovor na pomanjkljivosti duhovnih vrednot, kajti religija je bila na Vzhodu zatirana in med ljudmi je zavladala anestezija duma. Marksistična totalnost je postala prazna, hrepenenje človeka, da bi se oblikoval po božji podobi pa je izpodrinil vulgarni materializem.

Zaradi jasnosti bom na kratko podala pregled razvoja materializma:

Materializem je filozofski nazor, ki mu je podlaga in substanca dejanskosti materialna; Duha in duševnost razlaga iz materialnosti. Nasprotje je idealizem. Zastopniki antičnega materializma so: Levkip, Demokrit, Epikur, Lukrecij. V novem veku (v 18. stoletju) je prevladoval sprva mehanični materializem, ki reproducira višje oblike gibanja na nižje (Hobbes, Gassendi, Holbnach, Helvetius, Diderot).V drugi polovici 19. stoletja nastopi vulgarni materializem (Vogt, Buchner, Hseckel).

V razvoju nemške klasične filozofije se razvije Feuerbachov antroploški materializem, ki ima za podlago antopocentrično tolmačenje narave.

Marx in Engels razvijeta historični materializem, izhodišče vsega spoznavanja mu je materialno življenje ljudi (ekonomija). Po njuni smrti sistem dialektičnega materializma, ki predpostavlja večne dialektične zakone kozmosa in izhaja iz proučevanja narave (Kautsky, Plehanov, in nadaljevalci, nato nastopi skrajna vulgarizacija materializma diamat (Lenin, Mitin, Stalin), nastopi torej praktični materializem, ki pomeni skrajno zametavanje idealnih pobud, potegovanje za užitki in materialno platjo življenja in materialnimi koristmi. Pojem materializem torej izhaja iz materije ali snovi in daje prednost snovnim dobrinam. Marx skuša dati nazoru naravoslovno eksaktnost, kar vodi do uveljavljanja dialektičnega materializma kot filozofskega opazovanja narave, ki je potem uporabljen in razširjen na družbo (diamat). Z revolucijo v premanenci se usvari komunistična družba s svojim kraljestvom svobode onkraj nujnosti, ki je zaključila svoje poslanstvo z milijoni preganjanih in mrtvih. Italijanski pisatelj Antonio Gramsci je ta filozofski nazor imenoval vulgarni marksizem. V svojem prispevku sem tudi poudarila, da je zavest človeka v središču pozornosti in proces, ki producira in reproducira družbeno stvarnost, ki pa ne more obstajati brez duhovne spodbude in avtonomnosti kreativnega mišljenja in navdiha, ki ima za svoje poslanstvo mesijanstvo idej in duhovnega razvoja.

UGANKA BREZ ODGOVORA

Uganka brez odgovora se mi je razodela kot božanskost v besedi. Vgrajena je v razum delovanja svojih zakonov, ki jo občutim kot ljubezen, moč, modrost, potrpežljivost in sočutje, skratka kot lastnost, da živim kot misel, ki je del veličastnega načrta višjih ravni.

Rastem iz korena, ki nima korena. Vrelec besed je del valovanja božanskega načrta mogočne reke in me odlaga v vrtince kot del evolucije vsega kar sem in kar bom. Božanskost veletoka ustvarja lastnosti, ki se razvijajo tako, kot zahtevajo sile in cilji tega načrta. Usmerjena je v napor, da svojo vlogo v čolničku svojega življenja, kar najboljše odigra.

Duša je zvesta lastnim silam. V njej se odpira zgodovina odloženega časa na moj čas. Iščem resnico in najdem sebe. Moja smer delovanja je prostor in večnost, ki sega čez rob, brez omejitev.

Ko razrešim problem svojega obstoja, se razrešim v sebi. Tudi v oddaljenosti od telesa, ki ni pripravljeno sprejeti v svoje območje nosilcev njegovih bremen, ki se zbirajo kot sence okoli luči. Čim močnejša je luč, tem ostrejša je senca. Če me božanski načrt spreminja v luč v velikem zbiralniku, potem mi je usojeno, da živim svoje astralno telo in da sence ne omejujejo potovanja duha, ki ga je umestila vame božanska raven mentalnega uma iz zapisa preteklosti v zapis prihodnosti.

Čutim, da je obstoj mojega nevidnega telesa zmožen živeti brez substanc materije. Moje fizično telo je le kamen, kamor je veličastni načrt odložil plamen božanskega ognja, esenco, ki je spregovorila kot beseda. Izrazil je svojo voljo moči z iskro in količino svetlobe, ki se je spremenila v človeško bitje in se je mogla izraziti kot človeškost.

Razum se je izuril v samotnem razmišljanju. Boj in kljubovanje sil razceplja snovi, da se upirajo nagonom in zganila se je vest. V votlini, kjer domuje luč, je popotnica obesila čez ramo popotno bisago in beži pred sencami, ki jih s svojo lučjo ni mogla preseči. Postala je del božanske moči, ki se giblje po svojem ustaljenem toku in sestopa na način kot je vstopala. V zemlji, kjer zevajo široke razpoke, je senca zbolela in se izsušila; čista luč raste med zvezde kot dodana vrednost iz velikih obhodov, kjer se ustvarjajo vremenske razmere Univerzuma, ki bodo dovoljevale setev duha.

Bodi pozoren in poglobi se vase,
v nedostopne plasti svoje volje in svojega spomina.
Tvoja ptica čutenja se vrašča v vsemirje tvoje duše.
Ne bodi potrt in nebogljen, bodi odločno vztrajen
in mračne odtenke svoje duše bo osvetlila luč.
Nekaj se je moralo zgoditi. Radosten si in čutiš
svobodo v razsežnih samotnih prostranstvih neba
in brezkončnost, ki te prirašča na materine prsi Zemlje.
Stopinjo za stopinjo stopaš in tvoj vodič – srce –
ti je zaprl oči in vdahnil vate vse ljubo in prijetno,
da občutiš okus sladkosti z iztegnjeno roko upanja
in tedaj si podoben nekomu iz otroških let, ki je ljubljen.
Kakor zarodek v duši ti je vzklilo upanje iz svetlobe,
zaznamovano z lesketajočo modrino neba ob vznožju gore
in ti se sproščen vzpenjaš skoz prostornine templja
in odhajaš k svojemu kralju, ki ti je pokazal pot.
Poln goresti in lepote sveta spremljaš tok reke navzdol
in tvoja duša valovi, kot valovi veter vodno gladino reke.
In ko začutiš zvoke piščali in stopnjevano hrepenenje,
nastopi zbranost, ki je potrebna za razsvetljenje
in tedaj odpreš vrata svojim nežnim čutom, da vstopijo vate
kakor bi te klicala mati s svojo vedrino srca in ljubeznijo,
čutiš z njo enakodušnost, prepuščaš se svojemu razpoloženju,
trenutku razsvetljenja, ki se ti prikaže kot čudovit smoter
in ljubezni vredna dopolnitev življenja.

Moj gornji zapis bi lahko bila hvalnica življenju v alegorični obliki prispodob praživljenja z življenjsko polnostjo zavedanja sedanjosti. Vselej se sprašujemo, kje tiči tista stvarnikova roka, ki nas je tako sunkovito zgnetla, da obujamo in gojimo aluzijo, da smo izšli iz večnih ognjev in da smo duhovno večni, da nekam pripadamo. Soočamo se s prizoriščem naše domišljije, vezane na prvotne ezoterične ideje, ki aludirajo na mističnost neznanega. V sebi nosimo nekaj kozmičnega, nekakšno meterialno in duhovno kodo, ki nas včasih zapelje v duhovna prostranstva, v naš prvotni dom z oznanilom spominov na prihodnost.

NEBESA IN PEKEL TUKAJ IN ZDAJ

Ali smo si sploh na jasnem kaj predstavljajo nebesa in kaj pekel, ti dve skrajnosti. Raziskovanje življenja med tema dvema skrajnostima ne more dati jasnega odgovora, ker je vmes še veliko alternativnih možnosti, ki niso niti sama nebesa in niti sam pekel. Niso niti vica, človekovo življenje se zrcali v raznobarvnih niansah. Nobena paleta barv ni tako raznobarvna, kot je življenje. So odtenki jutranje zarje, opoldanske in popoldanske pripeke, so sence, večerni zaton, mrak in noč. Tako nekako bi podali to prispodobo, ki pomeni paleto nians naših razpoloženj, pričakovanj, veselja, radosti in nenazadnje tudi trpljenja, bolečin in razočaranj, ki jih je treba sprejeti kot sestavni del življenja. To
je tako, kot če bi obravnavali odnos med lučjo in temo, kaj se je med tem dogajalo. Je bila to morda zarja, mrak?

Če govorimo o nebesih in peklu, potem imamo v mislih odzivnost in počutje naše duše. Človek je bitje upanja in bitje vrednot. Upanje človeka je popolna odprtost v prihodnost, v nedogled. Nebes nihče resnično ne pričakuje, da se mu bodo odprle, niti sama ne vem kaj so nebesa. Vsi si predstavljajo, da so nekaj boljšega, kjer je človek srečen in zadovoljen ter v popolni harmoniji.

Človek upa. Upanje se vedno druži s pogumom. Upanje se nam kaže kot neke vrste usmerjenost v prihodnost. Upanje ima dva spremljevalca: pogum in strah. Upanje izpodriva strah in vedno se oba prepletata. Samo na obeh skrajnih koncih je upanje združeno s pogumom ali strahom, občutenje sreče ali obupnega razočaranja. Ko upanje nima poguma prihaja v mlahavost, tesnobo, strah in grozo.

Nebesa so težko dosegljiva vrednota, lahko bi rekli, da so občutenje sreče, ki jo je človek dosegel na določeni točki svojega poguma, pa še vedno upa še na boljše. Človeške misli nosijo čustvo upanja s seboj. Misli, ki jih nosi upanje so umske, racionalne in emocionalne. Najdemo jih v družini mišljenja in umskih sodb. Te misli imajo emocionalno inteligenco in svojo logiko.

Človekovo upanje v svoji umski funkciji se nanaša tudi na to, česar človek prej ni nikoli doživel, za kar nima nobene prejšnje izkušnje ali dražljaja. Tako si človek predstavlja tudi nebesa, onstran sedanjosti v prihodnosti. Človek se nikoli ne umiri v dosežkih in užitkih, svoje občutenje sreče želi doseči na kakovostni ravni, vedno bolj upa v nedogled. Krilatica tega najglobljega vzgiba za srečo (nebesa) je upanje. Upanje je vedno strmenje in hrepenenje sreči naproti. Človek se v visokem loku dviga prek in onstran sedanjosti v prihodnost. Zato se človeku zahoče po neminljivi večnosti (nebesih), da bo večno živel. V upanju dosegamo srečo in smisel življenja. Tudi v najtežjih trenutkih življenja, ko je človek bolan in dušeno ali fizično trpi, ga vedno navdaja upanje na ozdravitev, na izboljšanje razmer in psihičnega počutja.

Človeško življenje nenehno niha med upanjem in obupom. Obup je najmočnejši dokaz, da je človek bitje upanja. Če se njegov obstoj sprevrže v njegovo nasprotje, ne more več živeti. Obupati se pravi izgubiti smisel življenja. Nekateri telesno ali duševno vidno hirajo, razjeda jih črv obupa. Taki imajo zmeraj manjšo verjetnost, da se jim bodo želje, na katerih visijo z vsemi nitkami, uresničile.

Ljudje, ki obupajo ne morejo več živeti, sami sebe morijo, proti svoji volji, ob nemoči upanja. Upanje proti upanju je v naročju vsega človeštva, njegovega preživetja in humanega prizadevanja, upanje je vzmet humanizma. Upanje je eksistencialna moč človeka. V upanju je človek na višini vseh prizadevanj. V upanju je človek srečen, je kakor v raju. V upanju je moderni človek še vedno pračlovek, ker doživlja postopne alienacije (odtujitve) od človeka, je oddaljen od človeka in hrepeni po združitvi s človekom. Obup je povod za samomor, obupani človek drsi skozi vica v pekel in ker svojih muk ne more več vzdržati, ker se je znašel v brezizhodnem položaju, si vzame tudi življenje.

Človek pa ni samo bitje upanja, temveč je hkrati tudi bitje vrednot. Umsko in emocionalno vrednoti to kar se mu pokaže kot dobrina ali zlo. Človek vrednoti pojave okoli sebe. Človek je simbolično bitje in s simboličnostjo je nastala v človeškem razvoju prava eksplozija napredka. Začenja s podmenami in hipotezami, ki jih preizkuša, raziskuje z mislimi, računi, simboli, filozofijo in matematiko. Tako so nastale tudi vesoljske ladje. Človek operira z nekakšno avtonomijo in samostojno logiko. Simboli postajajo zastopniki in predstavniki stvari. Človek se realizira v svojem delu, v ustvarjalnosti. Človek je bolj nevaren kot žival, če njegov instinkt trči ob svet simbolov, ko zadeva naravna determiniranost v svet svobode. Konflikt med simboličnim svetom moralnih vrednot in družbenih konvencij ter biološkimi instinkti človeka na drugi strani vodi v modernem času človeka do situacije, iz katere izvira tudi psihonevroza. Le-ta ne izvira samo iz instinktov, kot je mislil Freud, temveč iz konfliktov med instinkti in simbolizmi.

Ko človek izgubi svoj simbolični svet, ki mu določa vrednote in smisel življenja, pride človek do točke, ki ji pravimo življenjska kriza ali pekel. Človek lahko živi v mejni situaciji tudi veliko let in se z vso resnostjo vpraša v kakšnem brezupnem stanju je njegovo življenje, kako naj smiselno izpolni svoj strahotni bivanjski vakuum, ki zija pred njim kot pekel. Človeka vodijo v pekel tudi zgrešene poti, ko išče
svojo srečo v zunanjih surogatih, v kopičenju materialnih dobrin in trenutnih užitkov, ki so nadomestek prave notranje osebne sreče. Tak človek ima vse v materialnem smislu, znotraj pa je izvotljen in nesrečen (v peklu svojega izobilja).

STRMENJE V SKRIVNOSTI ONKRAJ VIDNEGA SVETA

Strmenje človeka je zrenje onstran vidnega sveta v skrivnost. Človek ostrmi, ko se sooča z novo neznanko, ko se mu ob spoznanju odpira nova stvarnost, ki je nova nejasnost, da ob njej onemi. Ob strmenju gre za celostno doživetje, ki vsebuje na podzavestni ravni tako spoznavno kakor tudi čustveno odzivnost. Ta odzivnost se sproži na podzavestno, iracionalno refleksni ravni v razliki od zavestne višine. Začudenje ob strmenju zadeva celotno osebnost. V človeku se zgane celota v temeljih.

Ko začudenje prihaja v strmenje, človek od začudenja ostrmi in se zazre v daljavo, se čudi in odkriva neznano onstran vidnega. Človeku od odpre nova stvarnost, ki je nova nejasnost. Beseda kliče skrivnost, jo ogovarja in se ji približa v pogovoru. Nastopi dialog med spočeto besede, med vprašanjem in neodkrito skrivnostjo. Strmenje je duševno dogajanje in pomeni priznavanje skrivnosti. Strmenje je dotik človekove besede s skrivnostjo. To je tako, kot če se izgubimo v temi, za katero je skrivnost oziroma tajnost in strmimo naprej ter iščemo svojo pot.

Vesoljne razdalje se pogrezajo v nam nedosegljive skrivnosti. Ne vemo kje je začetek in kje konec našega Univerzuma, ne vemo kdo je postavil zakon narave, da potujejo planeti po svoji začrtani poti. Človek v svoji možnosti odkrivanja skrivnosti sega v neskončnost. Duhovno ubrani ljudje ob pogledu na vsako vzvišeno, enkratno lepoto v stvarstvu in v človeku zastrmijo in se ji čudijo. Strmijo in zrejo skrivnosti v zakriti obraz. Pri človeku, ki je sposoben čudenja in strmenja najdemo sledove religioznosti. Tu najdemo tudi kulturno psihološko ozadje religij in njihov pomen za razvoj človeške družbe v smeri raznih kultur.

Relegija je v svojih praoblikah prav zaradi svoje zazrtosti v skrivnosti, pred katerimi se ni umikala, temveč jih je skušala poglabljati z globljimi razlagami, dajala človeštvu vseh časov pobude za napredek misli, tudi znanosti in tehnike. S te strani religija ne deluje kot konservativni, zaviralni, temveč kot progresivni in spodbujevalni dejavnik v kulturni zgodovini. Znano je, da se je umetnost in filozofija razvila šele iz prvotnih religijskih izvirov in njenih miselnih simboličnih temeljev. Če se ozremo v razvoj starogrške filozofije z vsemi njenimi predhodniki, ki so bili v umetnosti in še prej v religiji in raznih misterijih, ugotovimo, da strmenje izvira iz praradovednosti človeka, ki svojo radovednost nenehno dviga na višino prave vedoželjnosti na področju duhovnega in ustvarjalnega delovanja.

Sodobna civilizacijska bolezen je, da ne znamo več strmeti in se čuditi. Nezaznavno gremo mimo lepote narave, ne da bi jo opazili v vsej njeni lepoti in veličini, nismo sposobni videti več lepote stvarstva, temveč drvimo za kvantitavinimi dražljaji, ki nam jih nudita znanost in tehnika na področju produkcije potrošniških dobrin. S tem se oddaljujemo od bistva narave in njenih lepot in živimo osiromašeno.

Vznik človekove ustvarjalnosti je v zamaknjenosti, ki sledi začudenju. Človek zastrmi onkraj tega, kar ga je pravkar začudilo in strmi v neodkrite možnosti, v skrivnosti. V kaj človek začudeno strmi?

Plezalec strmi v vrh Triglava in vrhove naših prelepih gora. Na svojem pohodu se čudi stvarstvu narave, sprašuje se od kod lepote mogočnega in prostranega gorovja in nagubana skalna tla, ki so proizvod gibanja zemeljske skorje in vulkanskih moči pod njimi. Prerezi skalovja, v katerih so jasno začrtane linije plasti, v katerih je neurejeno nakopičeno in zloženo skalovje, je delo nekoga. Neka razumna sila je mogla vse to ustvariti. Človek se čudi mogočnim silam, ki so nekoč gradile in rušile, skladale in lomile kamnite oblike, ki jih imamo pred sabo.

Očarajo nas cvetovi, ki tako skrivnostno rastejo in žive v skalovju. Zastrmimo v čudež nastajanja cveta in njegovo posebno stvaritev, v kateri se izraža posebna narava bitja, ki cvet in sadež rodi. Kaj nas torej opravičuje, da ne bi smeli trditi, da so moči, ki izhajajo iz skrivnosti, vzrok za nastanek lepote. Kjer koli narava oživi, kjer koli se uveljavi rastlinstvo, nastane lepota in nehote se vprašamo kdo je njen Stvaritelj. Kdo je poskrbel za čisto lepoto cveta in za koristnost sadeža? Kakor v cvetu je tudi v sadežu veliki zakon narave, ki je razmnoževanje in nadaljevanje življenja. Veliki zakon narave poskrbi za svetlobo in toploto sonca, ki predstavlja vzvišeno kategorijo lepote. Njegova svetloba, zastrta z ozračjem in razsejani žarki po ozračju, so bistveni pogoj za naše življenje. Svetlobo potrebujemo, kakor potrebujemo trda tla pod nogami. Svetlobna nadlepota sonca skrbi za fotosintezo, torej za hranjenje rastlin in naše življenje. Tudi druge luči, ki prihajajo iz vesoljskih ognjev ali ozvezdij krasé naše nočno nebo in v mesečino, ki je mehak odsev sončne svetlobe, poln miline, poezije in naših čutov strmimo in ta nam razodeva vse čudeže noči, ki nam postavljajo vprašanje: kdo je vso to lepoto ustvaril?

Človek se pod mnogoterimi igrami dnevne in sončne svetlobe, zore ali zarje, pod vsemi čari luči in sencami ter odsevi in mavricami sprašuje kako je to mogoče, kdo je to ustvaril, kako odgovoriti na to skrivnost, ki nas tako očara.

Zvečer, ko je dneva konec in ko občudujemo plapolanje ognja v kaminu, ki je duša hišne idile, ali ko prižgemo svečo za svoj rojstni dan in druge svečanosti, se nehote s hvaležnostjo vprašamo: " Odkod izviraš svetloba ljubezniva, ki te skorajda ne poznam?" Dan vedno zaključimo s hvaležnostjo Stvarniku, da smo ga preživeli in da ležemo mirno k počitku, medtem ko naš razum svojeglavo išče zvezo med bitjo pojavov in našimi lepotnimi občutki ter vprašanjem in odgovorom od kod te skrivnosti. Skrivnosti so v človeku samem in vsem kar ga obdaja, zato človek ne potrebuje dokazov o njihovem obstoju, temveč se Stvarnik razodeva v njih samih z vso svojo modrostjo in lepoto.

VREDNOTE

Misli je osvetljevala svetloba tihega sončnega jutra. Trenutek za premišljevanje. Misel se je poniknila za sentimentalnimi časi velike dobrote, polnosti, iskrenosti in prijateljsva, ko so vrednote še živele kot ideje, kot duhovnost, ko še ni bilo toliko potrošniškega nihilizma in pragmatizma ter brezbrižnosti med ljudmi. To ni tisto, čemur bi lahko rekli mit, temveč pomeni prav posebno zavedanje življenja.

Govorim o človeku katerega glavni interes je življenje. Govoriti želim o odprtosti posameznika do sveta in sočloveka, ki se sreča z blagostjo bivanja in ljubeznijo do sočloveka.

Vprašam se, ali že nastaja nov sodobni človek, ki želi sporočiti svetu, da njegova ljubezen strmi k novemu svetovnemu redu, ki naj bo svet miru, sprave, pravičnosti, ljubezni in veselja.

Spomnila sem se vseh mogočih vojska, ko so ljudje bili pripravljeni umirati za ideale. Vprašala sem se kateri so danes tisti ideali, za katere bi bili ljudje pripravljeni živeti. Kakšno je stanje duha na področju vrednot, ki dajejo sodobnemu človeku smisel bivanja. So te vrednote denar, potrošniške dobrine, zdravje, svoboda, življenje, družina, čast, poštenje? Med njimi sem zaman iskala vrednoto, ki bi se mi zdela najpomembnejša. Vse so za obstoj enako pomembne in ena duhovna vrednota brez druge skoraj ne more obstajati. Katera je tista vrednota, ki me najbolj osvoji? Tudi na to vprašanje nisem našla zadovoljivega odgovora.

Vrednote so sistem naše notranje zgradbe, ki predstavljajo naše duhovno bogastvo, so naš odnos do vsega tistega, kar doživljamo kot notranje izkustvo. So stvar interpretacije časa in prostora. Vrednote predstavljajo zavest časa. Doživljamo jih kot notranjo potrebo, kot svojo človeškost.

Posest vrednot niso stvari, ki jih lahko kupimo in uporabimo. Čeprav je vrednote zasenčila neka praktična doktrina fizičnega preživetja, ki temelji na materialnih dobrinah, vrednote čeprav pogosto nihajo, še vedno predstavljajo naš simbolični svet, ki dejejo smisel našemu življenju. Če se naš simbolični svet zruši, se zrušimo tudi mi. Komunikacijska sredstva pogosto manipulirajo tako, da nevrednote pretvarjajo v vrednote.

V bistvu so vrednote postale ujetnik, znašle so se v stiski in naš odnos postaja do njih čedalje manj ljubezniv. Življenje vedno teži k boljšemu, gre za visoke misli, ki bi jih radi pretvorili v dejanje. Naše življenje nam teče v nenehnem nihanju med bitjem in bistvom, med bivanjem in idejo. Ideje vedno dvigujejo vrednote od tal in jih nosijo na krilih prihodnosti. Noben naš občutek ni trajen in zanesljiv, vsak občutek, da smo nosilci vrednot, dosežemo z ljubeznijo in doživljanjem, da smo resnični soposestniki duhovnih vrlin tudi s sožrtvovanjem za drugega.

ZAKON IZKAZOVANJA MOČI

Vse življenje od vžiga prve iskre do nastanka vesolja in tudi njegovo širjenje deluje po istem zakonu kot najmanjša bilka, žival ali človek. Samo en zakon poganja življenje naprej, živo in neživo naravo. Nevihto, oblake, dež, sneg in električno energijo po žicah, atom v svojem jedru, bitje srca. To je zakon izkazovanja moči.

Življenje je volja do moči, je samopreseganje. To razkazovanje moči bi lahko poimenovali tudi ljubezen. Ljubezen je vgrajena v vsak najmanjši delček narave. Toda zakaj razdeljujemo svojo moč, zakaj ljubimo, zakaj smo pri razdeljevanju moči tudi negativni in sovražimo. Ali je negativnost v človeškem pojmovanju pojava korekcija obstoja pozitivnega? Ali je negativnost potrebna kot nasprotni pol pozitivnega za vzdrževanje ravnotežja? Kako bi si razložili, da bi te bistroumne mere nastanka Univerzuma in nas samih razumeli, si jih razložili in doumeli kaj pomeni, če pozitivnosti ali negativnosti dodamo prekomerne uteži?
Ali bi iztirili in bi prišlo do uničenja vsega kar je ustvarjeno. Očitno je obstoj sveta zastavljen tudi na uničevanju in ne samo na ustvarjanju, torej na pozitivnosti v človeškem pojmovanju. To bi lahko opredelili z zakonom negacija negacije. Vsak pojav ima za posledico uničenje starega in nastanek novega. Tega ritma in procesa ni mogoče zaustaviti, spremeniti ali uravnavati. Obstoja starih pojavov ni mogoče zadržati in ne izsiliti nastanka novih pojavov. Vse ima svoje zakonitosti. Človek je del tega procesa.

Ko govorimo o nastajanju sveta znanja, se moramo vprašati kakšne mere naj upoštevamo, da bomo živeli v harmoniji z vsem kar nas obdaja in kakšne bi lahko bile posledice in odkloni, če tega človek kot bitje razuma, ki odloča o upravljanju z naravo, ne bi upošteval.

Postavljam temeljno vprašanje, ali je mogoče na svetu doseči, da eno bitje, ne bi uničilo drugega, da preživi. Če bi se ta proces prekinil, bi nastalo neravnotežje v naravi in bi se začel naš bios dušiti in rušiti . Prav tako povzročajo neravnotežje sveta preveliki posegi človeka v naravo.

Očitno je vse kar se v naravi vesolja dogaja proces, v katerega ne more človek z veliko mero svoje volje posegati. Tudi človek je minljivo bitje in ne more obstati večno, ne da bi ga narava vzela nazaj v svoje naročje, v
nov reproduktivni proces življenja. Vanj lahko človek posega le s svojo voljo do izkazovanja moči, s samopreseganjem, vendar ta volja ima svoje meje. Mejo ima ne le človekova volja, temveč tudi njegovo življenje. Meje si človek z ozaveščanjem in uravnavanjem svojega delovanja lahko postavlja višje, vendar ne more preko sebe.

Vrtimo se v začaranem krogu ugank. Človek je prepuščen svoji lokalni, zemeljski humanistiki. »Humanistiko« stvarstva uravnava višji zakon.

Kaj pomeni omejevanje in uravnavanje? Da greš skozi življenje skoz nek tunel, kot pri porodu in da moraš vzeti nase vse pogoje življenja, ki ti je dano in posledice, če se tega ne boš držal. In prav zanimivo je, da sem se kopala v rožnatem čebru materinega trebuha devet mesecev preden sem prišla na svet zato, da me je v duši sram, da moram pojesti živo solato, da preživim.

Čutim se ranjeno v duši, da se moram skrivati za fasado svoje vljudnosti in kulturnosti medtem, ko sedim za mizo in použivam rastline in druga bitja, ki sem jim povzročila trpljenje njihovega uničenja. Sem mar drugačna od vsega drugega živega in neživega sveta v nastajanju in razpadanju?

Odgovorna sem za življenje drugih, da bo človeška vrsta obstala. Pehamo se noč in dan in tavamo po tovarnah, pisarnah in labirintih hodnikov, da preživimo in na koncu na izhodu iz našega vsakodnevnega delovnega mesta nas čaka mož in naš lepo rejeni otrok, da poskrbimo zanj in ga nahranimo. Za to potrebujemo tisočake, ki jih zaslužimo s prodajanjem sebe kot delovne sile. In to je raj, ki nas čaka na koncu tunela, ko pridemo na svet kot človek, kot junak s svojo zgodbo življenja in z jezikom, da si izmišljamo nove besede in stavke na poti, ko odhajamo k božanski svetlobi v novo življenje. Naš konec pa pomeni vedno začetek novega. Kaj je z našo dušo, ali ni duša lastnost enosti stvarstva, ki je kot lastnost zakona izkazovanja moči neuničljiva?

Kako naj torej živimo, se socializiramo, kako naj v sebi potlačimo svoje nagone izkazovanje moči za preživetje? Kakšni smo pravzaprav po duhovni plati v vsem tem procesu uničevanja in nastajanja novega. Kakšen je naš delež v nastanku novega. Kaj je pravzaprav ustvarjalno delo, ali ni to pogojeno z egoizmom, ki se kar naprej kaže kot izkazovanje moči s hrepenenjem po večnosti ali vekotrajnosti. Ali sploh znamo razlikovati med odvečnim in pomembnim. Ko pomislim, da bom verjetno nekoč rastlina, ki me bodo druga bitja užila za svoj obstanek, občutim grozno izpraznjenost in votlost življenja. To razmišljanje je odvečno. Bolj pomembno je občutenje siromaštva, ki smo ga prinesli na poti s sabo na ta svet. In vendar, če tega življenja in mene ne bi bilo, ga ne bi doživela. To pa je pomembno. Pomembno je, da sem in da se te svoje biti zavedam.

Ali imam sploh pravico, da s svojim življenjem manipuliram do take mere, da se izrekam o svojih intimnih občutkih ali občutkih drugih. Ali je bil sploh namen stvarnika, da bom obstajala na tako simbolni način, da bodo moji predniki z več kot dva tisoč letno tradicijo ustvarili filozofijo in kulturo, ki me je privedla do točke, da se o tem sprašujem. Ali ne bi bilo veliko bolj modro, da bi me zakon izkazovanja moči ustvaril zavezanih ust kot rastlino, ki mnoštvo svojih identitet izkazuje z barvami cvetov in lepoto svojih prašnikov. Ali je stvarnik, ko je ustvarjal človeka, videl to bitje klečati pred njim, recimo v podobi muslimanke z ruto ali Evropejke s pobarvanimi lasmi, ki se vozi z avtomobilom in se razburja nad neenakopravnostjo žensk, utišanjem žensk in podobnimi pojavi. In če govorim kot Slovenka, se mi ves čas v moje razmišljanje vpleta to življenje v misel, kaj je tako specifično v njem glede na življenje neke Afričanke, Kitajke ali Tibetanke. Tedaj ugotovim, da smo ljudje razdeljeni v nekaj svežnjev bitij, ki se prav malo razlikujemo med sabo. Vse nas poganja v življenje zakon izkazovanja moči.

Zavedati se torej moramo tega problema izkazovanja moči, ki je vgrajen v nas. Zavedamo se kompleksnega razmerja med mikro malim in ultra velikim. Naša preteklost je dojeta, kot mrtva in kronološko nanizana materija, ki sodi v zgodovino, iz katere se učimo. Zavezani smo k etiki, ki jo je izoblikoval človek in naravni zakon. Naravni zakon izkazovanja moči pa ni naklonjen etiki v pojmovanju, ki ga želimo doseči. Ali je etika nekakšna kvintisenca, ki zdravi našo samouničevalno naravo. Okolje, ki me je vrglo na svet je zame pomembno, ker sem priseljena k drugim ljudem, živalim in rastlinam in naravnemu okolju, s katerim soupravljam. Svojih napak ne bom pogoltnila sama, temveč jih bodo morali goltati tudi drugi. Tudi tisti, ki jih še ni. Ali ni to življenje bizarna prigoda, ki se nam je zgodila? Poglejmo koliko je ura in koliko nam ga še preostane.

Rešitve so tako oddaljene od tega sveta in hkrati tako blizu, znotraj nas.

Vesolje s svojim vzbočenim trebuhom je del nas in mi del njega. Naša ladja pluje neznano kam. Mi smo samo ena majhna plavut tega velikega orjaka. Sploščenost vesoljnega telesa bo nastopila, ko se bomo v kakšni galaksiji preoblikovali v nam še neznana bitja. Ali ni to pričakovanje vznemirljivo?

Zakon izkazovanja moči v ljubezni sili navzgor, zakon izkazovanja zlobe pa ostaja pritlehen. Oboje pa sta moč, le različnih polov. Če zakona ljubezni, ki sili navzgor ne bi bilo, bi človek rasel z glavo v zemljo. Tako kot se dviga toplota navzgor pod strop in vse višje, tako tudi zakon ljubezni dviga človeka k popolnosti, vedno višje in človek doseže razne ravni, ki jih imenujemo samopreseganje. Na določeni duhovni ravni človek doseže nov svet. To je duhovni svet, v katerega potuje vsaki dan in se v njem počuti srečnejšega. To je svet, ki si ga je zgradil s svojo ljubeznijo in duhovno osveščenostjo. Ta svet je poseben vrt, v katerem dehtijo najžlahtnejše rože. Pri meni je ta svet, ki me pomirja, svet poezije. Človek ne potrebuje n.pr. droge ali druge opojnosti, da vstopi v svoj osrečujoči vrt, ki si ga je zgradil, vendar ta gradnja ni enostavna, to je proces, ki traja.

NEGOVANJE DUHA

Za nego telesa imamo kopalnice, frizerske salone, kozmetične salone, terme, zdravstvene institucije. Kako je pa z našim duhom? Koliko skrbi in nege posvečamo duhu in njegovemu življenju? Ni le telo, temveč tudi duh je pravi nosilec življenja in zdravja.

Če je duh neviden, potem je materialno nevidna tudi vsa modrost Stvarstva. Tako kot je duh lastnost človekove duše, je modrost, ki ureja celoten Univerzum, lastnost Stvarnika. Vsi smo eno, iz iste snovi smo. Vidni svet je morda polovica stvarnosti, za njim se skriva druga polovica, nevidni svet. Materija je vidni svet, medtem ko je duh ali duhovna stvarnost nevidni svet.

Višina in globina misli je simbol za duhovnost. Misliti duhovno pomeni, se pravi misliti in doživljati svet in življenje na krilih simbolnosti. Duh je ustvarjalec vseh uspehov in vsega, kar se človeštvo zaveda in občuduje. Življenje je s svojo močjo in dejavnostjo nekaj duhovnega, telo deluje samo v moči duha, ki ga oživlja. Ustvarjalnost spada v območje duha.

Ljudje se naučimo vseh mogočih telesnih veščin, premalo pa se učimo duhovno misliti. Ljudje si moramo ustvariti srce, duha in dušo. Umetnost se vedno dotika duha podzavesti. Umetnost je nadčasovna, v svojih simbolih kaže v brezčasnost. Če si hočemo ogledati svoje bitje, moramo zlomiti zrcalo življenja in pronicati v skrivnosti duha. Samo simboličnost nas zmore toliko poglobiti in dvigniti, da doživimo še drugi, neodvisni svet, ki se dotika naše podzavesti.

Človek skuša prodreti skoz ožine materialnega življenja v širino duhovnega sveta. Brez simbolične razlage si človek v starih časih ni znal utemeljiti sveta. Simboličnost je predznanstvena stopnja poznejših znanstvenih razlag dogajanja v vesolju. Simbolizem izkazuje človekov prasmisel. Stvari same na sebi so osamljene, če jih človek ne nagovori in jim daje smisel s svojim poletom duha.

Odprti smo za duhovni svet, čeprav v sodobni civilizaciji malikujemo podobo vidnega sveta in si s tem zapiramo svoje duhovno obzorje. Sodobni človek bi se moral ob vsem delovnem prizadevanju posvetiti tudi poglobitvi, se pravi misliti in doživljati svet s poglobljeno mislijo. Nekateri rečejo poglobljenemu razmišljanju tudi meditacija. Ko govorimo o meditaciji mnogi imajo v mislih vzhodna premišljevanja. Ljudje tipajo in se ogrevajo za vzhodnjaške duhovnosti, kakor da Zahod duhovnega sveta sploh ne pozna. Vse premalo se zavedamo, da imamo v krščanstvu bogate zaklade duhovnih vrednot. Po krščanskem pojmovanju je premišljevanje ali meditacija najpopolnejša molitev. Meditacija pa nima nobene prave vrednosti, če nam ne odpre duhovnega sveta in se dvigne v simbolično mišljenje. Človek je odprto bitje, ki se razprostira v prostoru in času onstran prostorskih in časovnih meja.

Človek sam v sebi ne najde dokončne razlage. Človek s svojim obstojem in smislom meri prek sebe, v bitna območja višjega reda, v katerem dobi šele pravo podobo in končni smisel. Sodobna znanost je usmerjena prav v razlago človekove simboličnosti. Človekov duh se izraža na fiziognomiki obraza iz se izraža po telesnih gibih in kretnjah. V človeku se nahaja »odtrgan kos«, druga nevidna polovica, ki je kot v tajnosti skrita modrost. Znani fizik Einstein je rekel: »Najlepše in najgloblje, kar more človek doživljati, je čustvo skrivnosti«

Človek, ki tega ni doživel je kot mrtvec, kot slepec. Nekaj je našemu duhu nedosegljivo. Čutimo, da je še nekaj, kar moremo doživeti, vendar je našemu duhu nedosegljivo, čigar lepota in vzvišenost nas dosega samo posredno in v slabem odsevu, to je religioznost. V tem smislu je sleherni izmed nas religiozen. Simboličnost, ki jo dosegamo z delovanjem na daljavo pomeni tudi, da se v moči svojega simboličnega mišljenja s svojim hrepenenjem dvigamo v daljave vesolja, ki bi jih hoteli pritegniti v bližino našega obstoja. Človek je s svojo odprtostjo v svet spremenil evolucijo v zgodovino z ustvaritvijo in oblikovanjem številnih novih kultur. Tako je človekov naravni kokon vesoljni svet. Ob gledanju na urin kazalec vemo, da je odbil udarec za človeka, odprti v vse dimenzije in čase trajanja pa ne vemo kolika je resnična vesoljna ura in kaj predstavljamo v odnosu do stvarnega vesoljnega reda.

PREŽIVIMO DAN S HVALEŽNOSTJO

Dan, ki smo ga preživeli z delom v službi, s študijem, skrbmi za družino ali v družbi svojih prijateljev, s sprostitvami na sprehodu, s športom ali z dejavnostmi, ki jih opravljamo z veseljem, kot so pisanje, slikanje, fotografiranje, vrtičkanje in podobnimi konjički, se je povezal z večerom in dopolnili smo nek višji smisel, da se je dan zlil v naše harmonično zadovoljstvo in da smo ga dobro in koristno preživeli.

Zaključek dneva pa je tudi moralni opomin, ki nam veli, da razmislimo kako smo ga preživeli, kaj smo postorili in kaj nismo od načrtovanega ter kaj smo naredili za svoje zdravo življenje in dobro počutje, za svojo duhovno rast ter v izkazovanju ljubezni z dejanji v dobro drugih. Če dan ni bil uspešen, smo zvečer neveseli, brezbrižni in preplavi nas nezavestna kritika, da krivimo druge, ki so bili vpleteni v našo zgodbo, da so krivi, da to ali ono nismo uresničili tako kot smo načrtovali ali da smo zaradi njih slabe volje.

Dan posega v naše snovanje in oblikovanje idej, zamisli in pobud, lahko pa nam prinese tudi kaj nepričakovanega. Predstavlja prehodni delček našega življenja, del gibanja in dogajanja. V posameznem dnevu prehodimo določeno število korakov, vdihnemo in izdihnemo nešteto krat, ne da bi vedeli koliko krat, naše srce bije, ne da bi šteli število udarcev.

Smo nenehno v nastajanju in minevanju, ne da bi hote zaznali prehode in načine menjav iz enega stanja ali razpoloženja v drugega, s pomočjo katerih se izraža naše občutje, misel, beseda, nasmeh in tudi žalost. Sleherni bežni vtis vsakdana smo si prilastili in ga uporabljamo kot svojo izkušnjo, saj nam odgovarja na naša vprašanja in pomaga da oblikujemo svoja razmišljanja in nazore ter da se odzivamo na določene dražljaje in ukrepamo v določenih situacijah. Ves dan je treba z očmi poslikati in ga zaznati s še drugimi čutili in shraniti v spomin, tudi zvočne podobe raznih glasov ter imena in podobe ljudi, s katerimi smo se pogovarjali ali srečevali ter stvari, ki smo jih videli ali kako drugače zaznali.

Smisle in vsebine, ki jih izbrskamo, izgrebemo ali najdemo v sebi z razmišljanjem, so bistvo naše nove eksistence duha, uvrščamo jih v zavest, ki je višje vrste, ker smo ob tem uporabili za njihovo razumevanje in spoznavanje zavestno moč in spretnost duha, da je nastal čudež novih idej s spontanostjo in avtonomnostjo mišljenja, čudež naše žive domišljije, ki nas žene naprej v odprtost in nove dimenzije duha.

Dan je doživetje, obdarjeno s posebnim čutom za opazovanje, v katerem smo se mogli dotakniti naše globoke povezanosti z naravo in njenimi lepotami, s katerimi smo obdani. Dan je tudi velika zakladnica vtisov, ki so obogatili naš čut za lepoto, pravičnost in stvari, ki imajo obsežnejši pomen. Preživimo ga prežeti s prameni življenja, z ljubeznimi, ki jih dajemo in jih sprejemamo, dan je kakor mozaik človekove zavesti in ne gola eksistenca. Čutimo, da nas izpolnjuje nekakšno višje življenje s štetjem 24 ur, ki so nas vodile k uresničevanju smislov, nabitih z energijo in moralno usmerjenostjo na spoznavni poti do resnice. Daje nam tudi čutiti temperaturo konflikta, ko nas kdo užali, razburi ali prizadene s svojo ošabnostjo, neobčutljivostjo in s slabim odnosom do nas.

Ob poprečno občutenih dogodkih nam čas šteje ure, ko mirno opravljamo svoje naloge. Tedaj se življenje oglaša s svojim preprostim umirjenim ritmom na točki preteklosti, sedanjosti in z upanjem, vpetim v prihodnost. Vznemirjanje s strastmi se poleže, preplavijo nas občutki ravnodušnosti na stičiščih rasti, padcev in dvigov ter preseženih nesporazumov, sovražnosti in pozabljenih ali oživljenih ljubezni. Dan biva v nas s svojimi skrivnostmi in nepredvidljivostmi, dani v svetlem mraku našega bitja z vsemi svojimi naravnimi zakonitostmi in nezavednimi silami. Obnaša se tudi samovoljno in pogosto se ne pokori naši samoumevni logiki, da so nam na razpolago tudi svoboščine uživati smeh in zadovoljstvo dobrega razpoloženja, ki je bistvenega pomena za naše duševno zdravje. Življenje gledamo tekom dneva tudi z neobčutljivim očesom za lepote in radosti, če smo preutrujeni, zdolgočaseni ali nerazpoloženi, da bi zaznali pomen, mero in izraz stvari.

Sleherni dan deluje tajinstveno in snujoče na nas, je zapovednik naše ustvarjalnosti, ki izvira iz narave našega bitja, je skupek časovno opredeljenih trenutkov, ki razvijajo in bogate našo notranjost, da lahko vidimo sleherno stvar in sleherno dejstvo kot delujoče življenjsko jedro in zakon neba. Vsak dan postaja bogatejši od naše misli prejšnjega dne, rojevamo se v novi podobi svojega bistva. Pove nam, da je svet naša usoda, naše življenje pa posebnost, podarjenost, ki je nismo mi prislužili, življenje je dar stvarstva, enkratna in neponovljiva priložnost, da ga užijemo in izpolnimo v naši dojemljivosti in po naših zmožnostih opazovanja lepot, ki jih človeštvo od nekdaj uživa, ljubi in časti.

Občudujmo sonce, užijmo njegovo svetlobo in toploto, zastrto z ozračjem in razsejano po vsem, kar se dogaja in je bistveni posrednik, da je vzniklo naše življenje. Najpomembnejša lastnost dneva je, da nam omogoča videnje, ki nam govori mirno z rahlo zastrto svetlobo izpod meglic in nas opozarja na naš izvor in ljubeznivo doletavanje žarkov v vse naše prostore in prostornino duha. Odsevi sončne svetlobe, ki je polna miline in čudežne moči z vsemi čari luči, odsevi in sencami nam omogočajo, da je naša duša polna idile in lepotnih znamenj. Vsemu temu svetovnemu kozmosu človek priznava lepoto, ki jo zaznava s svojimi očmi.

Kaj pa srce? Ali znamo biti hvaležni, da smo bili obdarjeni z dnevom, ki smo ga preživeli? Iz teh občutkov lepote je vznikla v človeških srcih hvalnica Stvarniku. Ne pozabimo vsak večer posvetiti trenutek dneva hvaležnosti, da nam je bilo podarjeno življenje in čut, da se lahko povežemo z ljubeznijo daljnega izvora in rečemo: Hvala za dan, ki sem ga preživel in da lahko ležem v svojo posteljo k mirnemu počitku!

KORISTNO RAZGLABLJANJE O SEBI

Ali se ti je že kdaj zgodilo, da si začutil na vrhu sebe gospodarja, Malika na vrhu hierarhije, ki te je zapeljeval na slepo pot in te zavajal v vrtincu niča. Svoje ideje je postavljal vrh tvojih idej in ti si vstopal v začarani krog in si se vedno bolj približevali jedilniku stvari, za katere si vedel, da niso užitne, da jih ne boš mogel pogoltniti, pa si kljub temu sedel pri mizi in si ogledovali ponudbo neužitnih jedi in gospodarja, ki je bil ves presrečen, da sediš pri mizi in da si se sprijaznil z odsotnostjo svojih idej in jedi so postajale vedno bolj vkrivljene v optiki tvojih oči in ti si strmel vanje, v te fiktivne prostore in hrano tebi vsiljevanega okusa.

Gospodar je v svoji saturnovski požrešnosti ljubil žrtve, ki se bodo kot sadovi bivanja in minljivosti sprijaznili s kaosom jedi čudnega izvora in potlačili bolečino odsotnosti priljubljenih jedi, ki bi jih z užitkom zaužili, pa so njihovo odsotnost prevzeli nase. Zavladala je hierarhično najvišja superstruktura, ki zahteva suženjsko romanje k Maliku.

Zavest se mora odreči dinamični istovetnosti in sprejeti irealno optiko gospodarja, ki ti z namigom ali metaforo nakaže komaj brlečo luč v vreči in ta namig mora biti dovolj. N. pr. ko gre za nazorsko dimenzijo tvoje zavesti, ki si jo izoblikoval iz svojega zornega kota, ti gospodar s prstom pokaže neužitno jed pred tabo in tvoja misel mora biti rekonstruirana na nek drug pomen, ki sledi ukazu. Z drugimi besedami bi rekli, da je tvoj organizem, ki se mora prilagajati, priklenjen na negibnost in prikovan z zlato verigo h gospodarjevi mizi navideznega obilja.

Stvari izgledajo dokaj paradoksalno, ko se zaveš, da si priključen na 'dratarske' inštalacije svojega gospodarja in da nisi več zmožen ostati v svojem sistemu. Pred tabo se razgrne neskončni zlati trak in gospodar ti hoče na njem zlomiti tvoj logični razum.

Če si se znašel v takšni situaciji odpri samega sebe tako široko kot nebo. Vedeti moraš, da je gospodarjev na vseh področjih čedalje več, ki branijo svoje postojanke nedotakljivosti s takšno zagrizenostjo, ki zahteva od tebe, da postaneš neka biomašina gospodarjevih porazov in zmag, ki jihmoraš sprejeti in deliti svojo usodo z gospodarjem, če mu gre slabo. Če mu gre dobro so zasluge njegove. Že rahlo utrujen in ogrožen si, in ti maliki se prižemajo nate s čedalje večjo strastjo. Zlomili so te po mišljenju in premišljanju in ti si postal programirana lutka in tvoj način odvezanosti od samega sebe postaja nejasen, bolj značilen za tehnični sistem visoke kompleksnosti kakor za človeško delovanje. Glej, da se ti ne zgodi, da boš postal samemu sebi nejasen in odtujen! Če hočeš biti ti TI, ostani na svojih okopih prepričanja, obrambe in ohranitve svoje človečnosti. To je še edina skrivnost tvoje duše, za katero je vredno živeti.

ZA ČLOVEKA NAJ BI BILO VSE DOBRO, KAR NI SLABO

Ali je to res? Veliko krat se vprašamo kaj je za človeka dobro in kaj ni dobro. Sile, ki nas motivirajo v dobra ali slaba dejanja so večkrat nazavedne. Zanimiva je ugotovitev, da se pravzaprav sami ne načrtujemo, temveč da nas načrtujejo drugi po nekih načelih kakšni moramo biti, kako moramo ravnati in kaj je dobro in kaj je slabo.

Naše tradicionalne duhovne norme so vse temeljile na ideji, da je treba delati to, kar je za človeka dobro, kar je resnično, kar je lepo, kar koristi njegovemu razvoju in življenju. Če sprejmemo to, kot sistem norm, potem moramo storiti vse, kar lahko storimo dobrega in zavedati se moramo tega vrednostnega vodila. Pri vsem tem pa se moramo zavedati, da se še vedno držimo norm židovsko-krščanskega izročila. Kar je za Boga dobro, je tudi za človeka.

V resnici se res držimo vrednot starega verskega izročila, a poleg tega se spopadamo tudi z zapovedmi tehničnega napredka in ustvarjamo nov sistem vrednot, ki ne temelji na razodetju. Če smo se naučili izdelovati uničevalno orožje, ga moramo tudi izdelovati in uporabljati. Dobro ali slabo pa tu ne pomeni tistega, kar si človek želi ali ne želi, temveč tistega kar je dobro ali slabo za dosego optimalnih rešitev človeške zrelosti.

Če analiziramo našo vest, naš zrel odnos do življenja, potem ni težko ugotoviti, da so človeške norme napredka vedno istovetne z normami, ki so skupne vsem velikim humanističnim religijam, kakršne so taoizem, budizem, judaizem, krščanstvo in muslimanstvo.

Ideje, ki se pojavljajo v filozofiji menagementa in sistemu globalizacije, niso vselej vrednote našega vrednostnega sistema, kljub temu pa so predmet strateškega načrtovanja in tako nezavedno potujemo po nekih stezah in stranpoteh, ki so zašle izven sistema vrednot, ne da bi se držale tradicionalnih moralnih zakonov.

Tako je človek v razcepu, saj živi z eno vrsto vrednot, ki jih spoštuje, z drugo vrsto pa trpi zaradi močnih občutij krivde, ki slabijo njegovo duhovno moč. N. pr. kako naj pacifist in humanist prime za orožje in strelja v drugega človeka, če je njegova vrednota spoštovanje slehernega človeškega življenja.

Tako pridemo do odgovora, da za človeka ni vselej dobro, tisto kar je dobro za dosego nekega cilja. Industrija predpostavlja, da je za človeka najboljša proizvodnja s številnimi proizvodi, ki naj bi jih človek proizvedel in kupil. To se pa ne vpraša ali bo človek tako deloval v zameno za svojo dušo, čeprav vsi vemo, da duša nima menjalne vrednosti. Interesi produkcije torej niso vselej interesi človeka.

Koliko je še v življenju tistih področij, kjer se je mogoče ravnati po desetih božjih zapovedih in tem zlatem pravilu. Človeka torej spreminjajo v situacijo in več ne vemo kaj so naši resnični interesi in interesi dobička. Tudi v politiki smo žrtev take situacije. Tehnična in znanstvena izvedljivost idej je vir vseh naših informacij in niti sami sebe se ne zavedamo kdaj so pri našem delovanju odpadle religiozne in etične norme.

Ali smo s tem naš tradicionalni sistem etičnih norm odpisali? Ali ustvarjamo nov sistem vrednot, ki ne temelji na razodetju, temveč na našem poznavanju človeške narave, ki nam kaj hitro zamegli, kaj je za človeka dobro in kaj ne. Sistem vrednot, ki temelji le na našem poznavanju človeške narave in nam postane edino vodilo pomeni nevarno igračkanje, kajti človek je sistem, je značaj z vsem dobrim in slabim.

N. pr. opazujte človeka, ki se vam zlobno reži, ko vam pade torbica iz rok. Ta ne bo priskočil na pomoč, da bi vam jo pobral ali vam pomagal, če se ne morete hitro skloniti, bodisi zaradi let ali drugih okoliščin.

Takšna okoliščina je temu človeku dovoljevala, da se močneje izrazi. Drug primer je, če ste vi bolni in poveste nekomu to okoliščino, ta pa se na vse »mile viže« hvali kako je zdrav, kako se njega ničesar ne prime in tudi v tem primeru opazimo, kako se je njegova privoščljivost, da niste tako zdravi kot on, pokazala kot močna sila njegovega značaja. Takšen človek se tega niti ne zaveda prav, vendar zaradi takšnih drobnih dogodkov boste morda zaslutili, da bi takšen človek lahko bil v določenih okoliščinah, ki bi mu to dovoljevale lahko prav sadističen mučitelj.

Nikar ne presojamo ljudi kaj trenutno počnejo, temveč po simbolnih potezah, po katerih domnevamo kako bi poteze takega človeka v določenih okoliščinah lahko prišle na dan. Če razumemo sistem človek, potem se na sistem etičnih norm, ki jih sistem človek na temelju poznavanja narave na novo postavlja, ne da bi upošteval tradicionalni sistem etičnih norm izhajajoč iz starega verskega židovsko-krščanskega izročila, potem zagotovo lahko rečemo, da je le-ta nezanesljiv prav zaradi dvojnosti človekove narave, ki jo vodijo k nekoristnim disfunkcijam, da vsiljuje »kulturo defektov« kot veljavni model objektivno veljavnih vrednot.

V svetu naraščajo nasilnost, na eni strani hiperprodukcija, na drugi strani pa vse strahotnejše pomanjkanje, naraščajoča poraba ne more potešiti vseh človekovih želja, vsega njegovega hlastanja, ko se noče omejiti na to, da bo deležen le za preživetje potrebne materialne zadovoljitve, vse bolj se pogrezamo v boleče dolgočasje, spreletava nas strah, notranja izvotlitev.

Kaj je torej še tisto, kar vzbuja upanje? Spoznanje, da so interesi Boga in človeka istovetni z interesi cesarja, ki hoče vladati svetu, zagotovo ne.

ALI STE SE ŽE KDAJ ZNAŠLI V LABIRINTU?

Ali ste se že kdaj sredi teme znašli v neznanem prostoru, se izgubili in začeli hoditi v krogu, ko ste iskali izhod in ga niste našli? Zelo v težkem položaju se znajdemo, ko hodimo po težko prehodni, kaotični poti, na kateri se izgubljamo po zavitih stezah, morda med visoko pristriženim grmičevjem ali tudi sredi gozda brez kompasa, čez katerega ne vidimo ali ne vemo kam nas peljejo poti. Zgodi se nam, da stopamo po podzemnih temačnih hodnikih ali pa vstopimo v velik sklop hiš in parkov, zgrajenih oziroma raščenih tako, da ko vstopamo, ne najdemo več poti ven.

Labirinti niso obstajali samo na Kreti, v Egiptu in Angliji, po raznih gradovih in gotskih katedralah srednjega veka, najdemo jih tudi v vsakdanjem življenju. Bistvo dandanašnjih labirintov ni v tem, da bi se izgubili, poti so natančno označene, zavoji in prehodi so dobro vidni, celo signalizirani, vendar pomembno je priti v središče. Bistvo je v tem, da se v življenju ne zavedamo, da smo vstopili v labirint in da je svet, ki nas obkroža v bistvu labirint, v katerem se bomo težko znašli.

Ko vstopimo v labirint življenja, nam je zelo težko razumeti kdo smo, od kod prihajamo in kam gremo. V labirintu si ne znamo odgovoriti kakšen smisel ima naše življenje, zakaj se učimo, delamo, zakaj živimo, kaj je sreča. Kaj pravzaprav iščemo v labirintu, v katerega smo zašli.

Ko vstopamo v labirint, je zelo pomembno, da vzamemo s seboj klobčič in da odvijamo nitko, ker si ne moremo zapomniti poti, po kateri smo hodili, ob katere kamne smo se spotaknili in kje lahko gremo ven. Ta nitka je naš spomin. Nitka je čudežna, kajti po njej lažje spoznavamo kraje, po katerih smo hodili skoz svoj razvoj in se zavemo katere poti moramo še prehoditi. Kdor najde izhod, uniči labirint.

Pri tem pa moramo vedeti, da je izhod iz labirinta v njegovem središču, v njegovem srcu, ne pa zunaj njega. Labirinta se ne reši tisti, ki tedaj, ko vstopi v labirint, zasluti vse njegove zavoje in obrate ter pobegne. Tudi tisti ne, ki namerava pobegniti po stranskih poteh in ostati zunaj labirinta in vse nevarnosti potipati le po površini. Le v središču labirinta je izhod, tam se soočimo in spopademo z vsemi nevarnostmi, s katerimi se moramo v življenju boriti. V središču labirinta so pošasti, ki živijo v nas, a nimajo fizičnega telesa in vendar se moramo z njimi spopasti. Te pa so: strahovi, dvom, skrbi, obžalovanje, negotovosti, zamere, itd. Zoper vse te pošasti se zoperstavimo le s svojim najmočnejšim orožjem, kot so: volja, inteligenca, samokritičnost in spomin. Pri tem pa moramo paziti, da se naša hoja ne konča v horizontalnem labirintu, temveč da se usmerimo po stopnišču navzgor. Če nam to uspe, ustvarimo svoj čudovit in skrivnosten ples, ki mu pravimo evolucija ali preseganje samega sebe. Vendar nikoli si na noge ne privežimo kamnov. Ali ste že kdaj videli, da kamni plešejo? Kamni vedno težijo k dnu ali pa se kotalijo po strmem pobočju navzdol. S hojo po labirintu doživimo novo rojstvo, z vso močjo in novo kakovostjo. Hoja po labirintu je junaško dejanje in s tem ne postanemo mistični heroj, temveč človek občudovanja zaradi svoje osveščenosti in izboljšanja svojega življenja.

ZAKON, KI GA NOSIMO ZAPISANEGA V SRCU

Neka davna avtobiografska zgodba črnskega pisatelja, katerega ime ni znano, govori:

V plemenu, iz katerega se je rodil in v katerem je odrasel, je bilo ne samo dovoljeno, temveč tudi sprejeto, in lahko bi rekli uzakonjeno, da so sinovi svoje matere, ko so dosegle petdeset let, metali krokodilom. Taka naloga je zadela tudi bodočega pisatelja.

Mater je imel rad in smilila se mu je, kakor pripoveduje, toda zakon je zakon, ni ga kršiti, čeprav se ti njegova izpolnitev upira. In tako je prišel dan, ko si je mater naložil na hrbet in odšel z njo na strašno pot. Mati je seveda vedela kaj jo čaka. Jokala je, jadikovala in govorila sinu: »Zdaj nosiš ti mene to kratko pot v grozno smrt, jaz sem te nosila v sebi devet mesecev za v življenje. In vzredila sem te in to mi je zdaj plačilo.« In še in še je jadikovala v obupu in nepopisnem strahu pred pošastnimi krokodiljimi žreli. Bodoči pisatelj se je boril sam v sebi; če se usmili, bo v vasi zasmehovan v svojem rodu, če pa meter izroči ostudni smrti, ne bo imel več miru sam v sebi.

»In če že moram umreti«, ga je rotila mati, »me ubij vsaj ti, da bom vedela, zakaj sem ti dala življenje.« Takrat mu je prekipelo v srcu. Obrnil se je in odnesel mater domov, kjer ga je čakalo zasramovanje. Kaj se je zgodilo? Njegov primer je premagal izročilo, ki je nastalo iz bogvedi zaradi kakšnih stisk rodu. Takšna izročila so veljala tudi na Islandiji, da so ostarele matere, ki niso mogle več skrbeti za sebe, izročali krutim zverem in jih zapuščali na ledeni ploskvi. Materam in sinovom so se odprle oči in grozovita navada je povsem zamrla v rodu v razmeroma kratkem času.

Poslušanje zgodb o takšnih dejanjih nas dandanes preseneča. Tuj nam postaja vsak zakon, ki ni zakon človeškega srca in našega sožitja. Kdor bi nam poskušal tak zakon, to samoumevno stvar samo po sebi dokazovati, ali nas poučevati o njej, bi se zapisal pozabljenju. Kajti ta zakon čustvenega ravnanja ima zapisan v srcu vsak blagomisleč preprostež. Pri tem ni potrebno, da se opiramo na zapisane moralne norme ali drugačno ustoličeno in okostenelo etiko razumnikov. Zakon je lahko vsakomur umsko in čustveno razumljiv, zanj ni potrebno velikega znanja. Vsa zla dejanja izzivajo vse odločnejši in usodnejši odpor. Zakon dobrote, ljubezni in usmiljenja je navzoč povsod v življenju sveta in oživljen nam sproža občutek lepote z odkrivanjem nenapisanih moralnih pobud in le ta zakon sodeluje v razvoju človeške moralne zavesti.

Ta prisotnost moralnega zakona srca je naravna in razumljiva sama po sebi, ne da bi hotela poučevati in vzgajati. In prav nobeno učenje, ne more obstajati brez te moralne zavesti, ki je in ostane eden od temeljev življenja. Koliko Judežev je v kompozicijah Michelangelove "Poslednje sodbe" v Sikstinski kapeli, v Rembrandtovih svetniških usodah in tudi v našem vsakdanjem življenju. Toda prihodnost je naravna in razumljiva sama po sebi. Ne pozabimo na človeško žlahtnost in na vse življenjsko veselje, kakršno izvira iz nje, iz zakona, ki ga nosimo zapisanega v srcu.

ODKRIVANJE RESNICE V SEBI

Nekoč, pred mnogimi leti mi je ded dejal: "Nauči se odkrivati resnico v sebi, toda vedi, da to ni edina resnica, spoznati moraš tudi resnice drugih." Tedaj si nisem znala povsem razložiti njegovih besed. Šele pozneje sem se zavedala svoje aktivnega procesa odkrivanja smisla in z njim povezane resnice v stvareh.

Kot prvo kar sem ugotovila, je bilo, da resnice ne bi mogla odkrivati, če ne bi spregovorile dedove besede v meni. Nihče ti ne more dati tega, česar sam v sebi nimaš. Stvari imajo v sebi možnost, da jih razum odkrije in spozna. Ta odkritja postanejo formalna resnica v tvojem razumu. Pojavi v svetu nikoli ne spregovorijo, edino bitje, ki jih nagovori in vnaša v zavest smiselnost bivanja, je človek, ki vnaša v dogajanje svetlobo. S spoznavanjem resnice nedvomno kultiviramo sebe.

V tem procesu spoznavanja resnice sem ugotovila, da ne živim v miru posesti vrednot in resnice, ki sem jo odkrila in spoznala, temveč se kar naprej sprašujem in pred očmi se mi odkriva resnica v novi vrednosti, kot bi nastajali v meni novi kontinenti bivanja. V sebi se mi razodeva razhod med nespremenljivimi vrednotami, ki so zasidrane v meni kot nekakšna statična bit, in nemirom prizadevanja za preobrazbo. Kljub strmenju za enotnostjo in zvestobo začrtani življenjski poti, se zavedam, da nisem ostala povsem zvesta starim življenjskim nazorom in da se spreminjam, dvigujem se v iskanju resnice.

Kje je torej resnica? Ali velja tista prejšnja ali poznejša? Vedno znova ugotavljam, da je še veliko resnic neodkritih in da več na novo odkritih resnic mi ponuja povsem novo resnico. Nato prisluhnem še drugim kakšne resnice poznajo. In ko te resnice drugih spoznam, razgrnem in jih preučim, ugotovim, da je celo moja dolžnost, da spremenim prepričanje, ker so mi resnice drugih dale misliti in sem se prek njih dokopala do novih spoznanj, ki so mi okrepile zavest, ravnovesje, harmonijo, varnost in me postavile ob zid pred mojo neprilagodljivostjo za resnico večine, konformizem, udobnost in jalovo samozadovoljstvo. Spoznala sem, da sem se s svojo resnico znašla v spremstvu življenjske praznote in da gotove stvari imajo globlji smisel, kot sem ga jaz spoznala. Seveda z abstraktnimi pojmi, ki sem jih gojila kot svojo resnico, sem prepoznala, da je stvarnost resnice ostala skoraj nedotaknjena in da sem si jaz ustvarila v duši fiktivno resnico.

In nenazadnje vsa ta notranji spor in dileme kaj resnica je in kaj resnica ni, je bila stvarnost moje duše in dejstvo, da sem zaradi svojih zmot jemala stvarem dušo. Pred seboj sem videla odtoke čustvenih sunkov, ki so hoteli zaustaviti nove vrelce resnice. Potem sem se postavila v vlogo samotolmača, saj je bilo pred menoj toliko vprašanj in različnih odgovorov, da sem se sama sebi zdela problematično bitje zaradi vseh teh zapletov in nerešenih vprašanj v zvezi s spoznavanjem resnice. Tolmačenje moje resnice me je privedlo v vlogo tolmačenja same sebe, v vlogo bitja sposobnega razumeti resnico iz svojega zornega kota, oblikovati sebe torej po svoji meri resnice. Znašla sem se v nekakšni ekscentrični drži - torej človek s svojo resnico, in tedaj se vprašam: "Kaj pa tuje resnice, o katerih mi je ded govoril?" Kaj je z njimi? Ali bom živela v razdalji od življenja s svojo resnico, ali bom ob vsakem napredku spoznanja šla z eno nogo korak nazaj bliže stari resnici?

Po teh vprašanjih sem si postavila merila in pravila svojega ravnanja pri spoznavanju in vrednotenju resnice, kaj bom torej s svojo resnico in s tujimi resnicami počela, saj vendar če govorimo o resnici, je resnica lahko samo ena. Ta samozakonodaja me je napolnila z zavestno odgovornostjo. Rekla sem si: "Za spoznavanje zakonov resnice bom upoštevala etične norme in dolžnosti, brez katerih ni resnice. Med pravico in krivico bom postavila etično mejo razločevanja med dobrim in zlom, ki je v marsičem prežeta s sestavinami krščanske morale, saj sem bila vzgojena v znamenju desetih božjih zapovedi. Ko se bom v okviru svoje svobode in nujnosti odločala med dvema stvarnostima "resnice", se bom odločila za tisto resnico, ki bo skladna z mojo vestjo in je sposobna ustvarjalne ljubezni, človeške topline, odkritosrčnosti in poštenosti ter resničnega srečanja z ljudmi. Prevladuje naj tista resnica, ki je v dobro večine, manjšina naj ne vsiljuje svojih egoističnih resnic na škodo večine."

Tu ne gre vedno za vprašanje kaj je resnično in zmotno, temveč za vprašanje kaj je primerno in kaj ni primerno. V prejšnji resnici se ohranja star duh v novem, vrednote se reinkarnirajo, dobijo novo življenje. Običajno je tako, da staro resnico nova izpodrine, ne da bi rešila njene probleme in dileme. Gre vedno za merilo po katerem gledamo na stvari, po katerem jih ocenjujemo kot resnico. Vendar resnice ni, če ne postavimo etične meje med razločevanjem dobrega in zla.

VZPOSTAVIMO STANJE DUHA, VREDNO ČLOVEKA

Ali se zdi misel "kako vzpostaviti stanje duha, vredno človeka" sama na sebi onemogla fraza, utvara ali privesek leporečja, ko človek oblači svoje misli v kulturno preobleko samo zaradi lepšega? Nikakor ne!

Lik dobrega človeka se pogosto razprodaja kot nasledek preživelosti in je celo deležen posmeha. Potem, ko je prejšnji red izgubil svojo moč, smo ponosni na zgodovinsko pozabljivost z vso vnemo začeli verjetni v nov družbeni red, nikoli pa si nismo mislili, da se bodo nove razmere odzrcalile v okamnelem odnosu, ki je izgubil posluh za potrebno mero človeške veličine, ki se kaže kot človeško izpolnjena dobrota v socialni in pravni pravičnosti. Le-ta se kaže kot duhovna higiena nekega naroda, kot obča človeška zavest, ki preverja stvarno vsebino življenja in dobrota postane odnos.

Medla luč je luč v žalosti in od nje dobiva svojo moč srečanje z dobroto, ki ji enostavno povrne življenje. Kako ugnati nadomestek dobrote, ki se je razbohotil kot pohlep po moči, denarju in oblasti, kako ozdraviti to bolezen, ki ne vidi prosjačenja milosti zavoljo človeškega bistva? V okoliščinah formalne demokracije govori žargon, ki se je žal, obnesel kot skleda negativnega duha, ki hoče izpričati svojo povezanost z ljudmi s polnili, ki so zgolj formule kako priti do moči s podtikanjem svoje resnice. Vprašajmo se, kje je človekov občutek dotaknjenosti z vdihnjeno dušo in emancipiranim duhom, ki si jemlje vsakokratno bivanje slehernega človeka za odnos v najožjem pomenu besede. Kako molk prikrajšanih brezposelnih in brezpravnih množic lahko potolče govorico tistih, ki žive v izobilju, ki mu vse dovoljuje in ničesar ne odreka.

So mar prikrajšanji ljudje trpljenje, ki nočejo imeti besede na čem trpijo? Kakšna družba smo postali, če s svojim odnosom do svojih članov le-tem odrekamo kvaliteto življenja in jih obenem determiniramo, da nimajo dela in za življenje potrebnih materialnih in duhovnih dobrin.

Ali ni naš odnos že sam na sebi njihovo ponižanje, ali ni naš odnos brez odgovornosti in razduhovljeni hkrati; ali s svojo pasivnostjo ne podpiramo idejo nečesa popačenega, idejo pravšnjosti in priročnosti, ki omogoča, da smo postali ujetniki prikimovalstva in nismo z ničemer sposobni ublažiti to nezadržno moč pohlepa, ki si jemlje kar se mu zahoče; ali trpimo v vzpostavljenem lastninskem razmerju nad samimi seboj? Vprašajmo se, kaj je bistvo našega odnosa, ali ni to dobrota do bližnjega, ki se ne odraža le v tem, da daš kos kruha lačnemu in greš zadovoljen dalje, da si opravil svojo človečansko dolžnost. Dobrota je odnos družbe do slehernega posameznika, vsak od nas pa je ud te družbe s svojo človeško odgovornostjo.

Civilna družba je na potezi s svojo besedo. Nova Vlada RS je civilni družbi odprla vrata na stežaj. Izkoristimo to možnost in napravimo s skupnimi močmi nekaj dobrega za slehernega, ki nemočen pričakuje od tebe, da boš nekaj dobrega naredil zanj. Dobroto in ne sebičnost ter egoizem namesto olja vbrizgajmo v našo mašinerijo, da se ne bo kolesje polomilo in da vzpostavimo stanje duha, vredno človeka.

MEJE ČLOVEKOVE SVOBODE

Pogosto se vprašamo kaj je s to neizmerno množico človeških src vseh časov, krajev in ljudstev z neutolažljivim hrepenenjem po sreči in svobodi, ki ju pa zlepa ne srečajo in najdejo. Ljudje se čutijo ujeti, nihče se ne zmeni zanje in se čutijo prikrajšani v končnem smislu življenja.

Kakšen je pravzaprav čas, v katerem živimo in kakšen je položaj prikrajšanih množic? V svetu totalne znanosti in onesnaževanja okolij, se zdi tudi znanost na nek način izničena in nemočna, kar velja zlasti za odnos tehnike do narave. Takšen trend, ki ima zmeraj večji pospešek, da se ljudje kar spozabljajo in na nekem višku, se tako navdušenje zasiti in sprevrača v odpor. Ob vsem epohalnem dosežku, ki ga zaznamujemo s komputersko tehniko ter komunikacijsko in tehnično revolucijo, si moramo priznati, da se zmeraj bolj izsušuje ne le naravo in njene vire, temveč tudi vrednostno bogastvo in čustveno globino človeka.

Politične utopije so pokopane v množičnih grobovih, po drugi svetovni vojni je nastopila kriza vere, socializem je pustil tlačene in revne na cedilu. Znašli smo se v kraljestvu laži, izkoriščanja in svet obvladujejo tudi nemoralni ljudje, ki na najbolj nemoralni način kujejo svoje dobičke in prepuščajo izločene množice svoji usodi in nemoči. Stiske tretjega sveta se niso reševale, imperij kapitala s peščico bogatih obvladuje svet in narodna bogastva. Vojskovanje se nadaljuje na različnih žariščih sveta.

V razvitem svetu je demokracija danes na prvem mestu kot deklarirana vrednota, vendar se bo prej ali slej najverjetneje primorana spogledovati tudi s svojim lastnim omejevanjem, bodisi z reguliranjem, ki naj bi bilo toliko obsežno, kolikor je potrebno, da se obdrži imperij kapitala na oblasti, saj si je že dandanes demokracija nakopala arzenal mučnih protislovij, ki jih ni sposobna reševati in so jo začela dušiti (velika socialna neenakost, brezposelnost, upadanje rojstev, migracije, verska nestrpnost, terorizem, itd). V tem biološkem kokonu človeštva se naenkrat dogaja marsikaj, od strmenja in zrenja ne le v skrivnosti človeka, temveč tudi v čudo vesolja, veličino tehnike in znanosti in hkrati doživljamo travmatično zaskrbljenost za usodo človeštva, ker vsega tega kar se nam je naenkrat dogodilo, ne obvladujemo in nekako capljamo nemočni za svojim razumom. To je današnja slika sveta.

Slehernemu odgovornemu človeku se samo zase postavlja vprašanje ali lahko pričakujemo osvoboditev človeštva in kako. Kako zajeziti in izravnati neizprosne politične, verske, ekonomske, razvojne, kulturne in druge razlike med narodi in ljudstvi, kako doseči pravičnejšo razdelitev bogastva in odpravo bede, kako ohraniti zdravo okolje bivanja in življenja. Z razkrinkavanjem vlog posameznikov ne dosežemo veliko, ker posamezniki vse opravičijo z žargonom pravšnjosti, kar podkrepijo s svojo politično močjo in bogastvom, za katerimi stojijo le njihovi izključni interesi.

Svoboda se začenja tam, kjer se neha politika. Šele od tu naprej lahko kot posamezniki prispevamo k boljšemu svetu dokler lahko javno izražamo mnenja, se združujemo, da bi pozitivno delovali, dokler imamo svobodo mišljenja in svobodno voljo. Totalna politizacija življenja uniči svobodo. Svobodo pa ne razumemo samo kot svobodo mišljenja in svobodo hotenja, temveč tudi kot skrb za življenje, skrb za varovanja obstoja in podpiranja njegovih interesov. Tu pa je potreben pogum, ne tisti pogum, ki išče predrznost in nevarnost, temveč tisti pogum, ki raste v isti korenini kot strahopetnost. Potreben je pogum, da stopimo v svet javnosti in sicer ne kot seštevek samih interesov, temveč kot dejavnik za
izravnavo konfliktov in da delujemo kot dober gospodar članov svoje družine, ki pa ni samo mesto, regija ali država, temveč vse človeštvo.

Razloček med zasebnim in javnim je čedalje manj viden, naš prostor je naš skupni svet, ki je poraščen z individualnimi in skupnimi interesi. Vsilili so nam in mi smo jim dovolili, da individualni interesi prevladujejo nad skupnimi interesi. Pri tem pa je potrebno, da s komuniciranjem doživljamo svobodo najprej sami s seboj, ki jo že od Sokrata dalje enačimo z mišljenjem, ali v konfliktu s seboj, v sporu med hotenjem in možnostmi. Menim, da ima največ možnosti za svobodno delovanje poleg posameznika, neodvisna civilna iniciativa, ki lahko deluje po svojem programu v dobrobit človeštva in predstavlja njegovo vest.

Kar zadeva problem svobode, ga bomo samoumevno postavili in rešili na obzorju krščanske tradicije. Šele krščanstvo je odkrilo voljo kot sposobnost, ki ima tako malo opraviti s preprostim koprnenjem in želenih predmetih, da je z njimi celo v konfliktu. V starem veku je bila svoboda izključno politični problem. Bila je utelešenje polisa (grška država) in političnega življenja. To se je spremenilo, ko je krščanstvo v svobodi volje odkrilo nepolitično svobodo, ki jo lahko doživljamo v komuniciranju s seboj in je neodvisna od občevanja z mnogimi.

Spričo izrednega potenciala moči, ki ga vsebuje volja, zlahka pozabimo, da hotenja sprva niso ljudje doživljali z občutkom "hočem - zmorem", temveč v konfliktu med "hoteti in moči". Ta konflikt je bil zaznaven v antiki in v vseh ureditvah, kjer je morala biti volja istovetna s političnim režimom in oblastjo.

Če pogledamo samo Platona, ki si je na svoj način razlagal formulo: "hočem - lahko" in sicer tako, da si je znal ukazovati samemu sebi, zmogel je samega sebe ubogati, imeti pravico, da ukazuje drugim in svobodo, da drugih ni potrebno ubogati.

Pojava "moči in hoteti" sta natanko usklajena in v bistvu sovpadata pri vladanju, kar je bilo bistveno pri aristokratski miselnosti. Ko pa prvini "moči" in "hoteti" spet ločimo, že govorimo o krščanski svobodi volje. In tu je dosežen velik premik v miselnosti, ki nas vodi.
Volja, ki so jo ljudje doživeli ob lastni nemoči je postala tako oblastiželjna, da sta "volja" in "volja oblasti" skoraj popolnoma identični.

"Hočem", ki izvira iz singularnosti z jazom in je tako neprimerljivo grozovitejša in pohlepna kot utopične razumske vladavine, ki so jih filozofi vsiljevali ljudem in jih izmislili po modelu "mislim". Svoboda človeka in skupine je postala uresničljiva šele na račun suverenosti političnega organizma (države, družbenega reda), ki ga je mogoče obvladovati in ohranjati s prisilnimi sredstvi
(pravni red, sankcije).

Kako težko se je v okviru filozofsko pojmovnega tkiva našega izročila dokopati do pojma svobode. Svoboden je lahko človek le v okviru svojih misli, komunikacije sam s seboj, v okviru svoje duhovnosti. Smisel duhovnosti pa je dajanje vitalnosti bivanju. Duhovnost je dojemanje resnice. Živimo v majhnem gledališču življenja, v katerem smo udeleženci in delamo svet svojega življenja, razkazujemo svoj odnos do življenja in do samega sebe. Verjetno je to največ kar lahko naredimo v okviru svoje svobode. Srž vsega pa je vera v čudež "biti". Prevzeti smo od "biti" bivajočega. Človek doživlja neskončnost kot svojo prostost, kot svojo svobodo v svetu "biti", a svet kot prostor v svetu "biti" je končen.

Obstaja nesmrtnost hrepenenja, velika uteha je, če s smrtjo ni vsega konec in še večja, če se lahko človek pogovarja z Bogom s tem, da ima sebe, sogovornika in poslušalca, ki se odziva v njem. Od tu naprej lahko pričakujemo duhovno osvoboditev posameznika in človeštva kot celote, ko ga bo prevladala ta zavest. Samo to lahko naredim kot posameznik, da bosta mir in pravičnost postala naša nova postulata, kajti vse ostale ideologije so pogubne. Mir je lahko doseči le s pravičnostjo in ne z orožjem. Ko se pa pravičnost spremeni v ideologije oblasti, je svobode konec.

Ob tem se mi zdi pomembno, da definiramo kakšen je namen duhovnosti, ki se tako različno razlaga in pojmuje. Namen duhovnosti je oblikovanje duše, da doseže neko višjo stopnjo svoje kulturnosti in socialnosti. Tega ni mogoče doseči na ravni filozofskih abstrakcij in utopije, ki služijo oblasti in oblastiželjnim posameznikom, temveč zgolj na ravni splošne človeške zavesti vsakega posameznika. Duhovnost je sistem vrednot. Duhovnost je povezana z notranjim bistvom človeka, ki se kaže v njegovi dobroti, ljubezni, ustvarjalni sili in njegovem vrednostnem sistemu, ki ga misli, občuti kot pravičnega, doživlja in živi.

V svetu, v kakršnem se nahajamo, misli ne predstavljajo nek čezmerni moralizem in čezmerne utopije duhovnosti, v katere se nekateri ljudje radi zapletajo in slepo verjamejo, drugi pa imajo od tega koristi. Delovanje posameznikov ali skupine je pogosto v razkoraku z besedami, ki jih uporabljajo pri takšnem čezmernem moraliziranju in utopijami, ki se zdijo samemu sebi dopadljive, nekako duhovno turistične, pogosto povezan z zavajanjem in izkoriščanjem. Ideologija takega duhovnega učiteljstva postane duhovna oblast, ki se izraža v zahtevi, da naj bi bil tak učitelj v očeh javnosti samo po sebi sama dobrota, pravičnost in sreča, ki se bori le za srečo in dobro počutje drugih. Običajno pa predstavlja takšna duhovnost nek duhovni klerikalizem, ki zahteva čaščenje samega nosilca, ki se spremeni v oblast s pravšnostjo čezmernega moraliziranja, ne da bi se takšen posameznik vpel v razreševanje človeških odprtih vprašanj in deloval za osvoboditev drugega v karitativni ali drugi podobni dejavnosti. Lasti si stare in ustvarja nove filozofske koncepcije, skoraj absolutne odgovore na vse vprašanja o človekovem smislu in namenu življenja, s tem da egoistično pojmuje smisel in namen le svojega lastnega življenja in koristi. Družbena doktrina bivanja postane zanj zaprt sistem, ki ga je mogoče obvladovati in reševati le s čezmernim moraliziranjem, utopijami in zavajanjem. In tako njegov "hočem", udari nazaj v "jaz", ga spodbuja, preganja, ta hoteči "jaz" hoče osvojiti ves svet in tak človek več ne ločuje kategorij "hočem" in "mislim" , vendar se pri človeku njegov "hočem" in "mislim" spremeni, oblastiželjnost in volja po moči sta prevladujoči.

Pred več leti me je pritegnil v "Delu" objavljeni krajši prispevek z naslovom "Moralni kapitalizem?" Prispevek sem si izrezala, ga ohranila in še večkrat prebrala in o njem razmišljala. Pa poglejmo kaj pravi nemško-britanski sociolog in publicist, lord Ralph Dahrendorf, eden modernih analitikov socialnih konfliktov. Predaval je sociologijo v Hamburgu, Tubingenu in Kostanzu, od leta 1970 - 1974 je bil član komsije Evropske skupnosti, zatem direktor londonske šole za ekonomijo in politiko, od leta 1987 pa je bil rektor Oxforskega kolidža St. Antony. Od leta 1993 pa je član lordske zbornice. V svoji teoriji govori, da je imel pred sto leti prikrajšani razred možnost organizirati se in skupaj vsiliti družbi svoje predstave. Takrat je bil neoločljivi del svoje razvijajoče se ekonomske družbe. Ti ljudje so bili potrebni, zato so bili močni. Sedanji spodnji razred pa se ne bo tako organiziral in družbi ne bo vsilil svojih vrednot za vrednote prihodnosti. Njegova tragedija je, da ne bo več potreben. To smo doživeli na lastni koži tudi v naši državi po tranziciji. Navedeni teoretik pravi, da moramo potrkati na moralno zavest ljudi in ne na strah vladajočega razreda pred revolucijo. Trkanje na moralno zavest družbe bo uspešno in to prav iz razločnega vzroka: zaradi medsebojne odvisnosti med spodnjim razredom in očitanimi problemi z redom in zakonom, katerih ureditev je prav na vrhu seznama želja srednjih slojev. To še malo ne pomeni, da je spodnji razred odgovoren za vse prekrške. Drži pa slednje: družba, ki izloča en svoj del, tako da nima več dostopa do skupnega družbenega življenja, mnoge, zlasti mlade prepriča, da vrednot ni treba jemati resno. To pa vodi v vsesplošni morali propad.

Lahko komentiram, da je imel omenjeni analitik prav. Ne gre samo za spodnji razred, temveč tudi za zgornje razrede, ki so na oblasti ali obvladujejo kapital, da drsijo s svojo koruptivnostjo in mafijskimi posli v moralni propad. Torej družbo je zajel ta pojav še z veliko večjimi razsežnostmi, kot je omenjeni analitik napovedal.

Nadalje govori, da starši ne vedo več, kaj naj rečejo svojih otrokom, ki kradejo ali zagrešijo kaj drugega, da dobijo denar za mamila. Dandanes ne gre več za razredni boj, ampak za različno gledanje na moralo v skupnosti. Zato je potrebno vključevanje in ne izločitev. Analitik vidi nevarnost v nagnjenju množic, da sledijo avtoritarnemu voditelju, ki obljublja izhod iz moralne krize. Ne smemo podcenjevati nevarnosti avtoritatizma, kot odgovora na moralno dilemo v družbi. Menim, da se nemorala v skupnosti širi ne le na izključene, temveč tudi na priviligirane. Po svetu, zlasti v Ameriki, Skandinavskih državah in tudi pri nas se ustanavljajo civilna gibanja, ki na zasebno pobudo opravljajo socialno pomoč in skušajo okrepiti povezanost družbe z vlado. Tam, kjer socialna in tudi pravna država ne moreta več pomagati, mora vstopiti civilna družba. Analitik in teoretik Dahrendorf pravi, da naslednji korak razvoja je moralni kapitalizem.

Gre za pritiske javnosti in civilne družbe na moralno zavest vladajočega razreda, ki obvladuje kapital in oblasti. Glede na stanje kakršno je, ni težko ugotoviti, da je imel ekonomski analitik Dahrendorf prav. Tudi pri nas se je razmahnilo delovanje civilne indiciative v vseh mogočih društvih in fundacijah, ki imajo pomembno vlogo za delovanje v dobro ljudi in blažitev kriz. Zato civilni družbi pošiljam apel, da se aktivno vključi s svojim vplivanjem na delovanje Vlade in drugih vladnih in nevladnih institucij v dobro ljudi.

MEJE MOJE IN TVOJE SVOBODE

Ko se vprašamo kje so meje moje in tvoje svobode, se zamislimo. Nekateri mislijo, da so pravice njegove svobode do izražanja mnenj, brez meja. Ali je res tako? Kako razumemo načelo demokratičnosti in svobode javnega izražanja mnenj ?

Moja meja demokracije in svobode se začenja tam, kjer se konča meja svobode tistega, ki si jo je vzel. Če si nekdo jemlje preveliko polje svoje demokracije in svobode, ki sega v polje pravic drugega, krati svobodo in demokracijo drugemu. Vsiljevanje in posiljevanje z mnenji ter poseganje v pravice drugih, pomeni jemanje svobode drugemu. To ni več demokracija, temveč tiranija. Kje je torej tista pravična uravnotežena sredinska črta, ki zagotavlja enemu in drugemu pravico do njegove svobode? Enemu svobodo do izražanja njegovih mnenj, drugemu pa svobodo, da se ne kršijo njegove, v ustavi zapisane človekove pravice in svoboščine.

Prvemu torej, da se svobodno izreka in javno izraža, drugemu pa da ne čuti pritiskov ali tiranije tistega, ki posega v njegovo svobodo in njegove pravice. Vsi se zavzemamo za uresničevanje splošno veljavnega načela, da je pomembno, da naša javna beseda ni žaljiva. Ta pojem je zelo raztegljiv. Po teži, nima nič manjše vrednosti spoštovanje človekovih pravic, ki so v ustavi zapisane, kot spoštovanje, da se ne izrekajo žalitve. Žalitve so običajno grobe in neprimerne besede, ki jemljejo človeku njegovo dostojanstvo, žalijo njegova čustva, mu jemljejo ugled in zmanjšujejo njegovo človeško vrednost. Žalitve posamezne fizične ali pravne osebe so pravno sankcionirane, ker takšno ravnanje, družba zavrača.

Prav tako je pravno sankcionirano vsakršno delovanje, ki predstavlja kršitev človekovih pravic, ki uživajo pravno varstvo po mednarodnih konvencijah, ustavi in zakonih. Takšno kršitev človekovih pravic predstavlja na primer to, da kdo javno nagovarja vernike in agitira naj odstopijo od svojega verskega prepričanja in izstopijo iz Cerkve, saj se s tem posega v svobodo vesti in osebno prepričanje posameznega subjekta ter njegovo svetovnonazorsko opredelitev, ki je po ustavi svobodna in predstavlja v vsem svetu (razen v totalitarizmih) temeljno človekovo pravico. To je podobno, kot da bi nekdo javno razglašal in nagovarjal državljane RS, ki predstavljajo madžarsko in italijansko narodnostno skupnost, naj se odpovedo svoji narodnosti in svoji pravici do šolanja v svojem materinem jeziku. Takšno poseganje v pravice, ki so po Ustavi RS in z zakonom varovane, naj bi predstavljalo kršitve temeljnih človekovih pravic in svoboščin.

Zavzemam se za to, da prav noben državljan RS ne bi imel občutka, da se kršijo njegove človekove pravice. Le tako lahko pojmujem načelo demokratičnosti in svobode. Ustava RS predstavlja dogovor, načela in pravila kako bomo državljani živeli v miru in sožitju ter uresničevali svoje pravice in dolžnosti, ki so v njej zapisane. Kršitve teh načel pa varuje zakon.

Osebno mislim, da je pojem "žaljivost" pri izražanju javne besede treba raztegniti tudi na ustavno opredelitev "kršenja človekovih pravic in svoboščin", ki vključujejo tudi pravico do osebne integritete. Ne gre samo za spoštovanje človekovih pravic in svoboščin pri fizičnih osebah, temveč tudi za spoštovanje teh pravic pri pravnih osebah. Ali na primer Cerkev (ne glede na to ali se strinjamo z njenim delovanjem ali ne) ni vredna tistega spoštljivega nevulgarnega odnosa, ki ga pričakuje vsak osebek na tem svetu, ko se z njim komunicira in se ga obravnava. Osebno mislim, da je treba ta vprašanja malo globlje analizirati in si postaviti določene meje in pravila delovanja. Demokracije in svobode ne moremo razumeti kot neomejene pravice. Kako bi v svetu izgledalo, če bi vsi narodi napadali današnjo Nemčijo za vse zločine nacizma, ki jih je zakrivila v drugi svetovni vojni. Sožitje med narodi ne bi bilo mogoče. V življenju narodov so stvari, ki jih je treba preseči in gledati skozi zavest časa.

V vsaki sodobno urejeni pravni državi imamo zato organe, ki odločajo, če neka fizična ali pravna oseba krši ustavo in pravice državljanov. Ne more nihče namesto pravno ustanovljenih in konstituiranih organov oblasti prevzeti vloge do javnega linča nobenega posameznika, skupine ljudi in katerekoli institucije. Za to imamo sodišča in oblast, ki se do takšnih vprašanj opredeli z zakonskimi sredstvi in postavi meje, tudi do tega, do kje lahko n.pr. cerkev deluje ali posega v javnem življenju. Nihče si ne more vzeti pravice, ki po naravi stvari ne sodi v njegovo delovanje, temveč v pristojnost državnih organov.

Izražanje mnenj je svoboda vsakega. To določa tudi ustava, ko pravi, da je vsakemu zagotovljena svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko izraža javno kritiko o vprašanjih, ki zadevajo javnost. Vendar ustava hkrati določa, da je zagotovljeno spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva in da je vsakomur zagotovljeno varstvo njegovih pravic. Ustava govori, da država na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine, ki jih opredeljuje v svojih določbah. Ugotavlja pa se, da se marsikje ustava ne spoštuje dovolj. Na tem področju kaj hitro lahko zavlada kaos in prihajamo do točke, ko se drug drugega ljudje ne spoštujemo več, da nimamo mere do kje sega naša svoboda v izražanju in kje se začenja kršenje pravic in svoboščin drugega. To so vprašanja, na katera bi bilo dobro, da se resneje zamislimo, če hočemo živeti v miru in sožitju v naši različnosti.

OGROŽANJE SVOBODE MIŠLJENJA

Ali ste se kdaj vprašali kako bi se počutili, če bi vam kdo prepovedal misliti o vsem tistem, kar znanost in navadni razum ne moreta dokazati, da obstaja, torej o vsem, kar gre čez to kar je znanstveno dokazljivo in da svoboda misli ne bi smela preseči mejo oprijemljivega, na primer, da Bog je, da imamo dušo, torej, da bi z vsem, kar z znanstveno metodo ni razložljivo v svetu, ne bi smeli z njimi razložiti bogastvo vsega bivajočega. S to kritično samozaščito pred vero v neskončnost duha bi ukinili človeka, usmerjenega v svobodno mišljenje. To bi bil prehod jaza v ne-jaz.

Jaz je tudi v nadčutnem. Duh je načelo življenja, materija pa je njegova temeljna sestavina. In če je temu tako, je duh tisti, ki razloži materijo. Svoboda duha je v odprtosti, v možnosti izbora misli. Duh giblje snov in je soodgovoren za vse nauke o idejah. Pojem resnice mora prepustiti trpljenju, dvomom in izkušnjam, da spregovorijo, tudi tam kjer najbolj boli in kjer je največja tema. Upanje za odkritje resnice je nekaj odrešenjskega in človeka obvladuje vedno neko mišljenje, ki mu ni dovolj to kar je spoznal. Vse minljivo je podrejeno večnemu in v njem izginja.

Ko pa človek hoče samo materialistično spoznavati in obvladovati svet ter povzročiti propad nadčutnih zaznav in se zato opolnoči poda v temno klet iskati duh pokojnika, ko vnaprej ve, da je tam le tema in najde v kleti človeka, ki razmišlja, se zave, da je demonstriral premoč občega nad individualnim in da je absolutno spoznanje nekaj povsem drugega, ki premika svet. Ob tem mora vedeti, da sta si znanost in človekov iščoči duh podajala roki pri iskanju resnice in da eden brez drugega ne moreta preživeti. Zato je svoboda mišljenja v odprtosti, ki je nujna za moralno odgovornost naših misli. Svobodo pa ogrožajo doktrine, ki svobodo mišljenja in njeno odprtost determinirajo.

Ni stvarnost edina podoba, ki jo prinaša resnica. Resnica je lahko tudi hipotetična, kadar ima mišljenje v sebi nekaj mesijanskega. Brez upanja si idejo resnice lahko komajda zamislimo. Čim več upanja izražajo misli, tem večja verjetnost je, da se bo upanje uresničilo. Ko naše mišljenje zaide na profano, božansko območje, ga skušamo obrazložiti kot določeno obliko racionalnosti. Princip upanja gradimo na ideji, na idealu, vendar to naše miselno dogajanje ni nikdar zaprto, rezultat je še v fazi še-ne-biti, je nekako odprt dinamični filozofski sistem, ki ga gradimo z našo energijo, z našim znanjem in upanjem ter predstavlja neko dejanskost. Mišljenje, ki tega ne bi zmoglo, sploh ne bi bilo mišljenje, kritična moč mišljenja pa sodi k pojmu resnice.

Naše mišljenje je povezano z večnimi in nadčasovnimi resnicami, ki jih naš razum ne obvlada, išče nanje odgovore, išče bistvo stvari. Naše metafizično mišljenje je pobrateno s svobodo, ki jo edino človek lahko doživlja. Nemogoče je v fazi svobode mišljenja naslikati sliko bodočnosti, vendar vizija bodočnosti, čeprav še nima svojega doma, da bi obvladovala sama sebe, je lahko v abstraktnem nastajanju in je opredeljena v določenem pojmu bodoče resnice, ki je še ni, vendar utemeljeno pričakujemo, da bo. Vsebinskega mišljenja, ki bi vsebovalo samo resnice, ni, razen v kolikor smatramo, da je že samo mišljenje resnica. Vendar vsako mišljenje se dokoplje do resnice.

Če svobode mišljenja ne bi bilo, tudi resnic ne bi poznali, ne bi bili po svojem bistvu homo sapiens, ki se je brez mišljenja dokopal do vedenja in razumevanja stvari. Naše mišljenje je obnašanje duha. Če uporabimo deduktivno metodo mišljenja in gremo deduktivno miselno od resnice k nepoznavanju stvari, ugotovimo, da sta bila svoboda mišljenja in sproščen mišljenjski impulz v korelaciji z družbeno ureditvijo, ki je ustvarjala okolje, v katerem so ljudje svobodno razmišljali in izražali svoja mišljenja in okolji v katerih je vladal totalitarni režim, ki je povzročal pri ljudeh anestezijo duha (n.pr. srednjeveška inkvizicija, komunizem, itd.). Filozofija v mirovanju ali doktrina, ki hoče vladati misli človeka, predstavlja za svobodo mišljenja smrt.

NEZADOVOLJEN S SVOJIM ZNAČAJSKIM PORTRETOM

Človek ni nikoli dejansko prav to, kar bi rad bil. Je v nenehnem sporu med ideali, ki jih ima pred očmi, in realnostjo, v kateri živi in je nekako v hinavščini pred samim seboj: živi v zavesti kakor, da je res tak, kakršen si želi biti. Hudo je užaljen, če mu kdo predoči njegovo realno podobno. Nepopolnost človek težko priznava.

Zakaj je to tako? Človeku je boj, ljubezen, mišljenje in zavojevanje sonaravna pot življenja. Njegova narava je v tem, da gre »prek narave«. Izkazuje se kot bitje tveganja. Ljudje ljubimo tveganje, napore, skrajnosti, skratka andrenalin.

Človek ne hodi samo nad prepadi, temveč gre prek svojih meja v vesolje. Človek je v tem konfliktno bitje. Nekdaj so ljudje živeli v enotnem življenjskem stilu, ki ga je uravnavala vrhovna vrednota. Danes to ne velja več. Posamezna življenjska področja se razvijajo po svojih zakonitostih in načrtih. Človek je hkrati član več področij, zato je v njem razcepljenost v več prednostnih in življenjskih smeri. Seznanjen je s številnimi kulturami iz preteklosti in sedanjosti, kjer vladajo zelo različni življenjski slogi.

Eden najusodnejših razkolov v sodobnem človeku je ravno pomanjkanje osebne zavzetosti, globokega osebnega prepričanja in izpostavitve za vrednote. Vrednote mu pomenijo vprašljivost. Niti za tiste vrednote, po katerih se vsak dan ravna, se človek ne more ogreti s svojim osebnim prepričanjem. Ker ga ne vodi nobena absolutna vrednota, ga tudi relativna ne more pritegniti.

Tako stojimo pred klavrno podobno sodobnega človeka, brez značaja. Vrednote človeku le toliko pomenijo, kolikor imajo pragmatično vrednost in gospodarsko konjukturo ali pa so skladne z vsakokratno politično smerjo. Človek je tako razklan in klecne pred vsakim političnim pritiskom. Režimi se naslanjajo na upogljive hrbte, ker vedo, da človeku brez težave operejo glavo.

Človek je v resnici skregan s samim seboj. To pa zato, ker živi in raste iz dveh korenin. Eno je njegov genetski ustroj s programirano instinktivnostjo, ki smo je podedovali iz živalskega sveta. Z razvojem
razuma se le-ta počasi atrofira in razum se počasi razvija. Pri človeku gre torej za dvojnost čustvenega in racionalnega, podzavestnega in zavestnega življenja. Erazem Roterdamski je to razklanost med telesom in duhom leta 1503 v Amsterdamu označil: »Če ne bi imel telesa, bi bil božanski, če ne bi imel duha, bi bil žival.« Ta dva drug drugemu pravita: »Brez tebe ne morem živeti, s tabo pa tudi ne.«

Človek je torej dvojnik, ki ima v sebi dva jaza, da je vedno z enim skregan, skregan je pravzaprav sam s seboj. Človek nima v prsih le dve duši, temveč ima v sebi kar več »jazov« kolikor različnim skupinam, območjem in vrednostnim usmerjenostim je pokoren. Človek trpi krizo identičnosti, saj niti samega sebe ne pozna. Le pri primitivnih ljudstvih je človek enota sama zase. Ko je kruti Neron še mlad podpisal prvo smrtno obsodbo, ki jo je moral podpisati, je vzkliknil: »O, ko bi bogovi hoteli, da se nisem nikoli naučil pisati!« O papežu Bonifacu pripovedujejo, da je prišel na papeški prestol kot lisjak, se na njem obnašal kot lev in umrl kot pes.

In če imenujemo človeka, da je nepopolno bitje, potem je ta nepopolnost med drugim tudi v tem, da to nepopolnost vsak zase težko priznava. Rimljani so z idealom humanitas, ki je pomenila obseg najvišjih umskih in naravnih naravnav, prvi humanisti v sodobnem pomenu besede. Kristus je imenoval to filius hominis, sin človekov, in so njegovo človečnost častili. Krščanstvo je povzelo od Judov, da smo vsi »otroci božji«. Po tej misli ima vse človeštvo skupno usodo. Prava svetovna zgodovina povezanosti vseh ljudstev in kultur pa se začenja šole v našem stoletju z odpravo kolonializma in izrednim porastom tehnično izpopolnjenih informacijskih in prometnih sredstev. Pravi sunek za človeštvo pa pomeni dobra razsvetljenstva.

Človek skoz zgodovino se kot vprašujoče bitje sprašuje za svojo podobo, kakršna naj bi bila in katera je avtentična. V zgodovini se je humanizem prevesil v nacionalizem do bestialnosti, ki je dosegla v nacizmu svoj višek, že kar demonstvo človeka. Zgodovinska podoba človeka je kar vprašljiva in celo grozljiva. Človek je bolj »etični postulat« kot pa resnična podoba. »Človeško« ravnanje je v nasprotju z »nečloveškim«, če kdo brani slabotnega, pomaga revežu, ima čut za potrebe bližnjega, ki ga časti tudi v bolniku in beraču. To pa je skoraj dobesedno povzeto po evangeliju, zato ni čudno, da je francoski filozof J.J. Maritain razvil misel, da pravi humanizem ni mogoč brez krščanstva.

Če je humanost človečnost, pomenila pravzaprav popolnost in če je naravnava v človeštvu položena v nas v moči naše človečnosti, potem vsekakor velja, da mora človečnost v nas šele zoreti. Dokler pa ta človečnost v nas šele zori, ostaja še zmeraj vprašljiva, kdaj in kako bo vsak izmed nas postal »človek«.

Čustveno vrednotenje, ko je za človeka ista stvar dobra in slaba, privlačna in odbijajoča, rešilna in pogubna, bi lahko imenovali ambivalentnost (obojevrednost). To potezo človekove razdvojenosti srečamo tudi v Goethejevem Faustu. Črni hudič nas zapeljuje, sijoči angel pa nas vzpodbuja. Človek je tako na razpotju med grehom in krepostjo. Ta se kaže v mišljenju, čustvovanju in hotenju. Vse tri duševne funkcije so združene v človeku z različnim težiščem. Človeška temeljna struktura je nagnjena k izravnavi »prizadevanju za harmonizacijo življenja«. Človek je sporno bitje in nenehno stremi za izravnavo svojih konfliktov. Njegovo ravnotežje je labilno in njegova temeljna potreba je po dinamični izravnavi tega ravnovesja. Kljub vsej spremenljivosti je človek nagnjen k stalnosti, ki utegne biti celo nekakšna togost. Ta dobiva pogosto predznak »zvestoba samemu sebi, življenjskim načelom in vzorom«. Skoz vso zgodovino vidimo, da se pri človeku razodeva strmenje za enotnim končnim počelom in ciljem, ki naj bi za njim hodil in uravnaval svoje življenje.

Dogaja se tudi, da človek postane odpadnik svojim nazorom. Če je sprememba na poboljšanje, tudi takšna nezvestoba ali odpadništvo ne velja kot neznačajnost, temveč kot spoznanje. Človek se dviga v iskanju resnice in strmi za enotnim in končnim ciljem svoje biti in misli. Čim preprostejši je človek manj pretresov doživlja, bolj je tog in bolj je zvest samemu sebi. V znanosti pa žene človeka v nezvestobo resnici. Tu je vprašanje kaj je resnica, prejšnja ali poznejša. Tu pa imamo pravico in dolžnost spremeniti svoje prepričanje, če nam opazovanje pokaže nekaj drugega. Za človeka ima tudi resnica dvoumnost, se pravi dvojno vrednost. Človek kot vprašujoče bitje živi v mirni posesti vrednot in resnice. Zanimivo je, da ko je Kristus umrl na križu, kot pravi poročevalec, je nastal silen potres in so pokale skale. Ali je človekova smrt le tak potres, ob katerem se ločita v njem dva bitna temelja in nastajajo novih kontinenti bivanja? V človeku je tendenca k bitnemu mirovanju in bitnemu gibanju. Človek je torej bitje nastajanja. Je nebitje in hkrati bitje.

V konfliktnosti človeka je prauravnava, ki opozarja, da je bilo potrebno vzroke in okoliščine, ki človeku mimogrede dajejo zavest ravnovesja, harmonije in varnosti, temeljito preučiti, saj ga svarijo pred napeto prilagojenostjo, konformizmom, malomeščansko udobnostjo in jalovim samozadovoljstom. Človek nenehno niha v svojih vrednostnih sodbah, vrednotah in navskrižji spoznanja. Človek ne more živeti brez stalnega zaupanja v nekaj neuničljivega v sebi, v upanje, ki je v njem skrito. Svoje fundamentalno upanje prepoznamo šele v odprtem konfliktu, zlomu upanja, ko zazeva v nas praznota, zdolgočasenost in utrudljivo pričakovanje z globoko otožnostjo, ko je človek v eksistenčni stiski. Prek stisk, upanja in želja preidemo vedno v razmišljanje, ki vodi k nastajanju človeka v novi podobi.

ZNAMENJA PERESA IN ČASA

Ko pisanje ne obvladuje pamet, temveč ga nosi zanos sovraštva in podcenjevanja, pisec pri tem uporablja izraze, ki se ne nanašajo samo nanj, se kolovrat vrti dalje in to je priučena obrt, ki ji pravimo deseminatorstvo in ne duhovnost.

Kako dostojno upokojiti ideje, ki se kar naprej ponavljajo, da se smiselni naboj tistega, kar je enkrat dvakrat, vendar ne tisoč krat zapovrstjo povedano, ne bo izpraznil.

Kako doseči, da besede ne bodo postale v rokah deseminatorja nesmisli. Kako nagnjenje do spritualnega misticizma poučiti, naj se deseminatorstvo izčisti z novo, čisto, oživljajočo življenjsko silo; kako doseči, da tisto, kar je bilo desetletja v gubah skrito in prikrito kot bolečina, pride bolj izčiščeno na dan, da zasede častno mesto in ne mesto v kotu, v preddverju duha.


Kako doseči, da pisanje ne bo postalo klavrno prepričevanje in predikatorstvo, temveč oživljanje in da bo izpovedana misel ostala v sidrišču sredi življenja. Zakaj misli pogosto izgubljajo moralno frekvenco in so potopljene v drugačen svet in drugačne manire, ki so znak kulturne bolezni?

Kako cepiti posameznika za samoumevno samokritičnost in mu dopovedati, da je komendiant in maska ter da je tega dovolj.

Kje najti paneceo zoper iluzije deseminatorja, kako utišati trobentače cenega duha in umiriti tek sladkosnednim vibracijam.

Kako obvarovati človeka pred zaplankanostjo, da se bo človek počutil kot srečen ščurek, brez vpliva vznesenosti deseminatorjev, ki vidijo življenje le z zadnjo stranjo.

Deseminatorstvo je narcisoidna manija, ki nenehno znova retušira svoj lastni ego z rdečo barvo in se kaže kot samokastracija, ki ne dopušča življenju, da bi zaživelo kot polnost, ker ga nenehno prazni in na izpraznjeno mesto postavlja svoj ego, ne da bi življenje zaživelo svoje lastne izkustvene danosti.

Deseminatorstvo izroča ljubezen v neodgovorne roke, ki ne vedo kaj z njo početi.

Noč za nočjo se deseminatorju prikazuje komandir njegove volje, ki ga kliče v zapor, ker naj bi bil prezgodaj izročen svobodi in kruti samotolažbi lastnega ega. Plitkost pa je bila vedno v zgodovini znak bolečih porazov.

In nenazadnje ima človek pravico živeti tisto prisotnost prave besede, ki je ljubezen ter pravo zavedanje in spoštovanje življenja, brez zmede, ki jo ponujajo nekateri maliki lastnega ega.

DESEMINATORSTVO

Nek bralec je pred kratkim v svojem komentarju zapisal Shakespearovo misel: »Nekaj gnilega je v tej deželi Danski«. To mi je dalo misliti. Vprašala sem se kaj je tisto, ki naj bi bilo gnilo. To so težke besede, saj imamo vendarle pravico do svobodnega mišljenja, javne besede, svobodnega svetovnonazorskega prepričanja, verskega, svobode vesti, svobode združevanja, politične opredelitve, itd. Tu ne bi obravnavala z juridične plati tega vprašanja, temveč z vidika zamanskosti nekega početja, ki ga lahko mirne duše poimenujemo deseminatrstvo.

Čepenje deseminatorja v svojem slonokoščenem stolpu in nasilno predikatorstvo ne dopušča ljudem lastnega razvoja. Ob nestrinjanju s takšnim pisanjem sledi reagiranje, odbijanje udarcev, trošenje energije za neargumentirane polemike in prepire. Kakor koli obračamo je to lahko sindrom, ki dobiva ime enkrat po enem, drugič po drugem uporniku.


Ko odpreš internetni medij, ne prideš vselej na dopust, nekateri dobri prispevki še kako angažirajo. Noben človek pa ne more v svoji svobodi pisanja postati neomejeni posestnik absolutne resnice. Vsakemu človeku je dana sposobnost avtorefleksije in človek ne more ostati indiferenten do etičnih vprašanj, ki zadevajo zdrav razvoj človekove osebnosti in resnico biti.

Vsak človek ima svoj vrednostni sistem, ki se upira poskusom nasilnega prevrednotenja. Človek poišče zavetje tam, kjer je v duhovnosti doma in mu duhovnost nudi varen pristan. Za človeka je običajno dober prispevek tisti, ki zna svoja načela vrednostno eksplicirati in ni usmerjen v samoutemeljevanje avtorja, temveč priznava tudi drugemu pravico do drugačnega mišljenja in prepričanja ter sprejema kritiko, obzirno daje kritiko in le-to samokritično sprejema.

Pri prepričevanju drugih pa lahko deluje tudi ekonomija daru postati dopadljiv po neki lažji sledljivi poti nekoga tretjega in pri tem ta isti samoutemeljevalec ni sposoben biti kritičen do sebe in spoznati, da je zasidran v protislovje tistega kar govori in tistega kar notranje gradi človeka. V svojem kolonizatorsekm odnosu dušnega pastirstva do drugih, sam se sicer ima za specializiranca absolutne vednosti,
spregleda dejstvo, da ideološko podobo deseminatorja lahko oblikuje tudi manipulator, ki zavaja in povzroča blokado resničnega kvalitetnega duhovnega razvoja.

Ljudem je treba na nenasilen način širiti obzorje, kajti ideje in vzori teže, da ožive v življenju in so velika moč. Včasih je nasilnost zelo prikrita in se rada producira in reproducira kot igra priučene modrosti. Površnost in pretirana predikatorska vnema pri duhovno-kulturnem razvoju vnašata določene slabosti. Pri tem se bralec pogosto vpraša od kod avtor jemlje moč za svojo vlogo ter da učiteljsko trdi to ali ono, ne da bi veliko razmišljal kaj piše in koga posnema ko napiše in nato se vrstijo dejanja, da nekdo toži, nekdo sodi in kako toži in sodi, da utiša odmev drugega..Če se kdo s pisanjem ne strinja in pove svoje argumente, ga deseminator ljubeče izoblikuje v maškerado lastnega poroga nasprotniku. V svojih »martrah« mu vrata leputajo sem ter tja, da svoje predikatrstvo lahko brez odgovornosti prilagaja po mili volji naivnim dušam, ki se nekritično pridružijo čredi deseminatorja in deseminatorju raste perje guruja. Zame je pojem čreda istoveten s pojmom nekritičnost.

Sestavljanje besedil po vzoru manipulatorja lahko postane manija predikatorja - deseminatorja do manifestiranja njegovih zadihanih in s planinskimi rožami ocvetličenih idej, ki z vodičevo vztrajnostjo in pomočjo priplezajo na vrh stene in se razglašajo za alpiniste duha, brez možnosti bralca, da dobi odgovore na zastavljena vprašanja, ponavljam odgovore, ki bi imeli težo v vrednostnem sistemu človeške logike. Temu bi lahko rekli nasilno poduhovljenje, ki ne dopusti ljudem lastnega razvoja in jih duši v zadušljivi blatni mlakuži z njihovo stisko hrepenenja po kakovostnem duhovnem življenju.

Primerjava kultur je zaželena, vendar običajno ne vzdrži vsiljevanja. Deseminator, ki uvaja nov standard tuje tako imenovane »duhovnosti« in uspešno tekmuje ne le s popularnim in ekonomskopropagandno reklamiranim prestižem preroštva, temveč tudi kot učiteljstvo absolutne vednosti in obljub rajske sreče, običajno ni zapisan kodi razuma in duha okolja, kjer uveljavlja spreobračanje ljudi in venomer išče nove žrtve. Tak deseminator na vsiljen način poskrbi, da iz mnogih ljudi izpuhtita sok in prijeten duh, pokvari vonje sadežev avtohtonih dreves, ki tako prijetno dišijo in zastrupi njihove naravne barve.

Tuj nauk, ki se vsiljuje, ni sposoben sprejeti resnico življenja njemu neznanega okolja, ki pomeni željo in potrebo po kakovosti in opravlja neproduktivno funkcijo za ljudi, ki morajo preživeti tudi na duhovni način. Mnogi v tavanju iščejo zavetje ne le v iskanju svoje resnične duhovnosti, temveč tudi v svoji materialni in socialni varnosti, ki je za preživetje prav tako pomembna kakor duhovna rast in varnost. Morda je slednja celo pomembnejša, ker pogojuje ostali dve. Nadomestek »heroinske injekcije« sreče spremeni ljudi v lene kreature in jih odrine med lažne vizijonarje, opijanjene s preroštvom lažne sreče. Do vegetiranja v svetu, ki mu je tuj veter zaprl vrata resničnega kakovostnega, nekoličinsko usmerjenega življenja, ni več daleč. To je običajno le umik iz produktivnega in zdravega duhovnega življenja in tak človek nenehno tvega sebe, da plača odškodnino svojemu guruju z lastno zapeljanostjo in zaslepljenostjo. Takšni spodkopavajo narodu tradicijo njegovega duhovnega razvoja. To so sledljivci iznajditeljev novih idej zaradi lastnih koristi, to so novi inženirji zapeljanih duš, ki jim je resnična stvarnost in preživljanje človeka v potu svojega obraza, kaj malo mar, kar se pokaže tudi v njihovem načinu življenja.

Za človeštvo so ljudje z dvojnim obrazom najslabša stvar. To so ljudje, ki obstajajo in živijo v svojih slonokoščenih stolpih in preživljajo svoje frustracije v tako imenovanem patološkem stanju narcisizma, iz katerega raste predikatorstvo in deseminatorstvo, ki je v nenehnem prilagajanju sebe najrazličnejšim vlogam. Še preden se tak človek pogleda v ogledalo, mu zrcalna podoba že določa nove vloge, ki ga bodo vodile v iskanju njemu pravšnje utemeljitve o vsem, o čemer tisti trenutek govori ali piše in se predstavlja kot izjemno pomemben, vendar labilen in dvoličen v svoji verodostojnosti. Pri tem pa ni sposoben razrešiti osnove dileme kaj želi povedati, kar bi se lahko razumelo kot za človeštvo razumno in koristno dejanje. Predikativnost oziroma deseminatorstvo dosega ocvetličeno frazerstvo besedotvornosti, ki je samo iluzija, da je nekaj povedano. Sistem je za nekritičnega in neosveščenega človeka dober, ker je lahkoten, ne angažira, ne zahteva ustvarjalnega napora in tako se kolumne lahko polnijo in prebirajo v nedogled, življenje pa teče svojo pot s svojo logiko. Od deseminatorstva pa ni nobene koristi, kvečjemu škoda.

Biti mora standard, vendar ta standard ima bolezni in napake neplemenite vrste. Ker je standard lažen in prirejen zavajanju, ne gane, ne navdušuje, prej sproži sočutje.

V KAR ZREMO, NI DREVO SPOZNANJA

Ko se veje drevesa spoznanja začnejo spreminjati v lovke meduze in drevo spoznanja dobi zmajevo glavo z množico sikajočih kač, takemu simbolu poglabljanja njegovih korenin, ki so spremenile obliko drevesu, da namesto živosti, da bi drevo rodilo užitne sadeže, se izrodijo veje v pošasti in veje pošasti objemajo svoj ud in vzdihujejo: "Pridi, pridi!"

In drevo spoznanja dobi čisto rdeč obraz od vročine in iz njega iztekajo snovi, ki niso čista semena izcejana iz kože drevesa, temveč semena zla, ki začnejo drseti in s svojim sršečimi trepalnicami iščejo kače, s katerimi bi se parile. Kakšna zajebana narava je to, da se je drevo spoznanja spremenilo v pošast in ljudje smo se privadili na to dejstvo.

Noben še tako premišljen odgovor ne more prodreti v globino korenin, da bi dal odgovor zakaj je drevo spoznanja pognalo takšne sikajoče veje pošasti, vpete v kalvarijo nasilja in žrtvovanja sebe.

Svetu, ki ga je Bog ustvaril in tu zapustil sled svoje ljubezni, vladajo ljudje. Ko se otroci rodijo, prinašajo na svet ljubezen in so sakralizacija Boga. Otroci se razvijejo v odraslega človeka z neskončno spremenljivimi oblikami in variacijami podob, v katerih se učlovečujejo enkrat veličastno in žlahtno, drugič grozovito in zlobno. Zloba ne prihaja iz telesa, temveč iz njegovega duha, kajti tudi zloba je človekova lastnost, ki jo zaman iščemo v živalskem svetu od nedolžne pikapolnice do zveri.

Človeka po krvavih osvajanjih in nasilnemu spreminjanju sveta srečamo kot plavajočo lupino, iz katere zrejo demonske oči z glavo, ki je kot bucika proti njegovemu telesu, nesorazmerna je njena veličina z velikostjo okončin, ki hlastajo po planetu, si ga prisvajajo, spreminjajo in uničujejo.

Človekova duša postaja bolna in izmučena, ker izgublja tla pod nogami, zdravo hrano, konje in vozove, les, kisik, zrak in vodo.

BITI DOBER, A NE DOBRIČINA ALI SKOPUH

Pogosto se vprašamo ali sem kot človek dobričina ali spadam med skopuhe. Kje je prava mera za dobroto, da bom človek v pravem pomenu besede?

V vsakem človekovem dejanju, tudi v izkazovanju dobrote sta ljubezen in logos med seboj intimno povezana Tu ne moremo govoriti o dvojnosti, še manj pa o razdvojenosti med njima, ker človek ima dušeslovno celoto.

Brez ljubezni do sočloveka in njene vzgibnosti ne bi nikoli spregovoril logos in brez logosa in njegove resnice ne bi imela ljubezen nagiba za dejaven vzgib dobrote navzven k sočloveku. Vendar je žal tako, da človek samega sebe nikoli prav ne razume, da bi uporabil pravo mero dobrote v določeni okoliščini. V ozadju človekove dobrote so vedno stvari, ki prihajajo od drugod. Pri dobroti govorimo vedno o nekem v človeku delujočem izključevanju, ali je človek pretirano skopuški ali pretirano radodaren ali dober. Gre vedno za večji ali manjši razhod. Vendar ljubezen do sočloveka skoraj vedno človeka poganja v dobroto. So pa ljudje, ki jih svoj lastni ego poganja v izkoriščanje drugega tudi tedaj, ko pomoči resnično ne potrebujejo. To je običajno, ker smo ljudje nosilci raznih oblik in vsebin izkazovanja ljubezni in tudi sposobni transformirati ljubezen in naklonjenost drugih v izrabljanje za svojo korist.

Ljubezen je nagib, je njena resnica, to je resnično spoznanje kakšen nagib je našel človek v ljubezni in le-ta bi moral dobro vedeti, da ljubezen do sočloveka, ki se kaže v dobroti, je vnaprej naperjen logos, zelo ozko življenjsko povezan s srcem. Vendar problem je v tem, da človekova čustva imajo nešteto vzgibov srca in glave. In ko človek začne z dobroto »zdraviti« svoje skrite duševne travme (komplekse) in ko ni logos sposoben uravnovesiti delovanja srca, tak človek postane pod silo svojih notranjih pritiskov »dobričina«, kar z drugimi besedami pomeni, da ni sposoben na črti etičnega vrednotenja svoje dobrote in ljudi, ki jim je ta dobrota namenjena, spoznati kaj pomeni zanj biti »predober« in da je prišel v situacijo, da drugi njegovo dobroto izkoriščajo, da se je njegova dobrota spremenila v verižno reakcijo, ko ga obdarjenci ali prejemniki dobrote ne cenijo več kot svojega dobrotnika, da slabijo njegovo osebno moč, da ga postopno spreminjajo v polnomočje svoje žrtve in da izkoriščevalski odnos gospoduje v teh razmerjih, potem je to dovolj jasno razpoznaven seizmograf ozračja, v katerem takšna dobričina živi in deluje ter razdaja samega sebe.

Še bolj jasno pa postaja, da je on sam kot dobričina v posledici svoje zgrešene psihične drže postal škodljiv samemu sebi, si razglasil svojo duševno lepoto in prijetno naravnano osebnost dobrega človeka v zrušenje samega sebe, ker si je dopustil, da ga lastna dobrota uničuje. Človek mora spoznati razliko med nravno dobrim in zlom, tudi zlom, ki ga prizadene z neodgovorno dobroto.

Človek s svojo dobroto, ki je usmerjena navzven in zadrhti v »srečnem« dejanju izkazovanja dobrote samo za trenutek, naj se tedaj vpraša ali bo svojo dobroto razdajal odgovorno ali neodgovorno in ali se mu okolje, v katerem bo svojo dobroto izkazoval, njegovo dobroto zares potrebuje in ali bo prejemanje dobrote združeno z moralnim bistvom nekega medsebojnega odnosa, ki v celoti moralno in duhovno diha recipročnost, izpolnjevanje neke resnične potrebe v medčloveških odnosih, za katero se tisti, ki mu je dobrota namenjena odziva s hvaležnostjo in pravo mero obzirnosti, tisti ki dobroto razdaja pa s pravo mero odgovornosti. Mnogo je pa tudi takih ljudi, ki radi dobroto drugega sprejemajo, sami pa so skopuhi in egoisti, ki vidijo le sami sebe.

Ljudje nismo dobri le do drugih, dobri moramo biti tudi do svojega srca. Zdrava človekova zavest ne sme zanemarjati potreb bližnjega, še manj pa zanikati samega sebe in si dopustiti, da te drugi izrabljajo. Človekova zavest deluje in se razvija ob ogledalu, v katerem gleda in občuduje samega sebe, vendar v tem ogledalu mora videti tudi kako se odslikuje njegova dobrota, kaj ljudje, ki jim je namenjena govorijo, kaj delajo in kako skrbijo zase. Nikoli ne namenjaj svoje dobrote lenuhom. Človeku ne dajaj rib, temveč ga nauči, da si bo sam ulovil ribe.

Z dobroto je tako, kot tedaj ko se je potopila Titanic, ki naj bi pomenila triumf ladjedelstva in pomorstva, a je le tragična katastrofa tehnike, ki naj bi ustvarila in predstavila novi čas. Tako naj nam lastne izkušnje in spoznanja povedo kako smo ravnali s svojo dobroto Ljubezen je položena prav na dno človekovega srca kot prvobitna vzmet, ki človeka poganja k dobroti naproti in mu tako uresničuje smisel življenja kakor logika in doslednost mišljenja v dnu razuma, s katerim človek razmišlja in upravlja s svojimi čustvi. Razum pa se ne sme ljubezni in dobroti preveč oddaljiti, temveč ji mora ostati v bližini in ji prisluhniti, ko se čustvo dobrote v srcu oglasi.

SLOVENSKA INTELIGENCA

Razumnik je tisti, ki opravlja ustvarjalno delo, ki je kritičen in napreden, pravi slovenski pravopis. Med razumnike prišteva pisatelje, slikarje in druge razumnike, ki imajo lastnosti razsodnega človeka. Prva lastnost razumnika je razumljivost, kar pomeni, da ga lahko razumemo po pomenu njegovih besed in dejanj.

Razumnik mora biti tudi razumeven, da razume drugega, da razume kako resna stvar je življenje in določen problem posameznega človeka. Posledica razumevanja je torej razumetje življenja. Razumarstvo je lastnost razumnika. Razumen človek sprejema razum kot edino vodilo v mišljenju in ravnanju. Razum je sposobnost vključevanja v družbo in sprejemanja ljudi. Je zavest in je sposobnost ugotoviti vzročne povezave, trezno presoditi in trezno ravnati.

Vsak novi razred ali družbena ureditev, ki prihaja na zgodovinsko prizorišče ugotavlja kakšni so izzivi intelektualcev in katere njihove posebnosti otežujejo aplikacijo modela intelektualca sodobnim potrebam. Oblast vedno pričakuje, da ji bo inteligenca služila, ji bila pokorna in delovala v skladu z interesi oblasti.

Tradicionalna slovenska inteligenca je zrasla v določenih razmerah, eni so bili pod vplivom partije, drugi pod vplivom cerkve, tretji pod vplivom najrazličnejših konfliktnih posledic časa. Današnja inteligenca, ki so jo 'producirale' univerze v zadnjih dveh destletjih je res manj ideološka, kot je bila inteligenca prejšnjih generacij, ko je vodila izobraževalni sistem izključno partija, ki ji je bil glavni problem ideološka indoktrinacija posameznika, in je v marsičem različna od prejšnje. Današnja inteligenca je usmerjena v liberalizem, v podjetništvo in pridobitništvo. Za prejšnji sistem so značilna načela o enakosti, bratstvu in enotnosti, za sedanji pa podjetniška uspešnost, denar in uspeh. Vsi so in bodo deklarirali poštenje, vendar ljudje so vedno nasedali aktivizmu tako imenovanih izobražencev, ki so znali prepričati kako koristne naloge opravljajo, v vsakem primeru pa so sposobni spoznati neogibne nujnosti, se znajo učinkovito izogniti neprijetnim situacijam, da preživijo.

Nevarnosti, ki pretijo današnji slovenski inteligenci so, da znanje, ki ga je posameznik pridobil na univerzi in šolah, uporablja egoistično zase, za svoje interese ali pa za interese politike, ki ji vdano služi. Določene politične in gospodarske elite podpirajo ena drugo. Prihodnost nove inteligence vidim v vzponu novega razreda, ki služi lastnim interesom. Izobraženci, ki se zaposlujejo v tehničnih in ekonomskih poklicih, posvečajo svoje razumarstvo in pridobljeno znanje izključno pridobivanju dobička. Ti bodo izpeljali tudi gospodarske in politične reforme ter transformacije družbe, kot so lastninjenje državnega kapitala, investicijsko politiko, prodajo domačih podjetij tujcem, itd. Na današnji stopnji razvoja se zahteva od inteligence, da se njeni posamezniki čimbolj prilagodijo znanosti, gospodarskemu napredku, ki se izraža v številkah rasti bruto proizvoda na prebivalca, skratka z eksaktno določenimi količinami. Vsak prodaja sebe čim boljše, za čim več in na ekskluziven način. Inteligenca je dobila predznak tržne vrednosti, torej je blago, ki se tako ali drugače trži. Mnogi med njimi poznajo odgovorno ravnanje, samo če delujejo v skladu z zakoni, za etiko in moralnost delovanja pa se preveč ne menijo.

Poglavitni problem današnje slovenske inteligence je še vedno konformizem, ki hromi. Med slovenskimi intelektualci vladajo odnosi, ki jim ne bi mogli reci razumarski.

Modrec ima čut za dobro. Modrec ima čut za čas in za ljudi. Ne kiti se z neoporečnim okrasjem svoje funkcije, položaja, bogastva ali kakšne druge pomembne okoliščine. Sistem vrednot odkriva in si jih gradi sam, ima sposobnost v sebi odkriti biti etičen in moralen. Ne prevzema vsiljenih vrednot, kot udejanjenje pravšnjosti, da preživi.

K problemom človeštva modrec vstopa skoz zadnja vrata, kjer so zbrani revni, ponižani, bolni in pomoči potrebni. Iz te dimenzije gleda na stanje, ki vlada ljudstvu. Prevzema nase tisti napor, ki ga je cela vrsta rodov opuščala, da je prišlo do družbenih ekscesov. Je sposoben kritično in analitično obravnavati, kar je nezdravo v družbi in jasno in glasno izpričuje potrebe po spremembah.

Se ne poteguje za dobrine, s katerimi razpolagajo politične elite. Se upira oblikam nasilja in uporabi sile. S svojim moralnim nazorom prodira s svojo mislijo v vse pore življenja. Se bori in se izpostavlja do meja lastne bolečine.

Že sama beseda intellectus oziroma intellego opozarja na funkcijo intelektualca, ki je pripravljen zapustiti svet navad in rutine. Njemu je mišljenje poklic. Mnoga inteligenca ima preozko obzorje. Niha med materialnim blagostanjem in revščino duha. Včasih so šteli med intelektualce duhovnike, učitelje, odvetnike, zdravnike, državne uradnike in žurnaliste. Danes prištevajo med nje tudi politike. Ti so glavni, saj nam krojijo usodo. Ti razlagajo preprostemu ljudstvu prirejene ideje in informacije za splošno rabo. Najbolj nekoristni za ljudstvo ali celo škodljivi so liderji in funkcionarji, revolucionarji intelektualci. To so ideologi, ki so običajno malo bolni in sejejo veter, ki se spreminja tudi v viharje. Ko so po letu 1945 Kocbeka vrgli iz službe in nekatere intelektualce zaprli, se je pojavil Mitja Ribičič z geslom: Knjigo nad knjigo! Začela se je hiperprodukcija diskurza v obliki raznih dokumentov, resolucij, zakonov in eksekucij. Vse to so počeli deklarirani razumarji.

Slovesnka politika se je tedaj izrazito intelektualizirala in takšna je ostala do današnjih dni. Zraslo je veliko režimske inteligence in še več salonskih levov, ki so dolga desetletja pozirali novinarjem in ljudstvu kot nenadomestljivi. Nekateri so še vedno na sceni in bodo na sceni izdahnili svoj naravni življenjski ciklus. Mnogi razumarji so strankarski pribežniki.

Raznovrstna inteligenca živi bolj v preteklosti, kot v sedanjosti in za prihodnost. Ideje ne rastejo na našem domačem zelniku, temveč jih pridno uvažamo s kosmopolitizmom iz Amerike in matere Evrope in mnogo krat so te ideje za nas neplodne, jalove. Naše neznanje nam daje moč, da tuji vzori ne zažive. Državna oblast in cerkev tekmujeta, kdo je močnejši in prepričljivejši. Ljudstvo je predmet manipulacije populističnih intelektualcev, ki napihujejo balone.

Inteligenca se je od naroda tako odtujila, da je o njej možen samo še kritiški diskurz. Največ je med njo populističnih intelektualcev, ki se legitimirajo s strankarsko izkaznico, sledi ji birokracija z dobrimi plačami za slabo delo.

Koga lahko sploh prištevamo med vidne razumnike, ki bi jim pripisali vzorne lastnosti? Morda dr. Antonu Trstenjaku, ki je eden največjih razumnikov našega naroda in je celo življenje posvetil zacementiranemu človeku v materialnem svetu in duhovnemu osveščanju. Študijsko je posvetil vse svoje življenje knjigam in humanizmu. Med intelektualce z gotovostjo lahko prištevamo tudi dr. Jožeta Pučnika in še veliko je teh med Slovenci, ki so preživeli življenje s pokončno drži in si zaslužijo vzdevek razumar. Eni z veliko začetnico, drugi z malo.

Politiki svojo inteligenco in znanje veliko krat uporabljajo za neinteligentne stvari. Neizprosno obtožujejo in žigosajo nasprotnike, bojujejo se znotraj inštitucij in državnih organov, pozirajo ob okroglih mizah in v novinarskih intervjujih, razkazujejo se v medijih in delajo dopadljivi volivcem. Govorijo v jeziku, ki je umetna konstrukcija, sinteza in abstrakcija, prepričujejo v žargonu, ki veliko govori in malo pove. Obljubljajo ljudem, kar že vnaprej vedo, da ne bodo mogli izpolniti. Demagogija jim ni tuja. Kupčkajo in si delijo stolčke. Se lepo oblačijo in so deležni raznih privilegijev. Mnogi od njih so pitanci socializma in delijo razsvetljenje neoliberalizma. Če hočeš spoznati sinove, moraš poznati očete. Mnogi so aktivisti in tudi primitivci, ki hočejo biti absolutni posestniki resnice, apologeti preteklosti in žrtev ideoloških predsodkov.

Med njimi je največ takih, ki so ujetniki obstoječih projektov, ki jim je izključni namen trženje in eksperimentiranje, ne glede na koristnost in blaginjo naroda. So podaljšana roka finančnih tajkunov. Opijanjeni so in nekritični do tujega. Rotirajo in skušajo priplezati čimbolj navzgor.

Kje so tisti intelektualci, ki se posvečajo vprašanjem blaginje naroda? Filozofi in učenjaki v laboratorijih pišejo doktorske dizertacije in ciljajo na visoke položaje . Mnogo je eklektikov in zgodovinarjev znanja. So ljudje erudicije, ki imajo informacije o različnih doktrinah in mnogi izbranci izdajajo knjige, ki jih financira država. Amaterski svobodni umetniki, ki nimajo v vrhovih opore, životarijo v senci, a kljub temu imajo voljo in ustvarjajo brez sredstev in državne pomoči.

Med nami živijo tudi odkrivalci dejstev takšni kot je n. pr.sc. Artur Štern , doktor veterinarske medicine, doktor bioloških znanosti, esejist, ki ima estetski užitek v avanturizmu in opazovanju reakcij drugih. Imamo še bojevnike ponižanih nasprotnikov, pa prepisovalce resnic, ki vodijo empirične raziskave, ki potrjujejo hipoteze; sistemizatorje, ki so se oni sami ali njihovi očetje šolali v Kumrovcu in tekmujejo s popularnim prestižem prerokov in lažnih obljub. Nadalje imamo deseminatorje, ki prenašajo znanje, med katere sodijo razlagalci teorij za oblastnike. Paleta je pestra. Tudi polemičarjev, rivalcev, disputov in liliputov ne manjka. Vsi našteti skrbijo na narodovo blaginjo in narodov interes!

Kako srečni smo lahko. Kje je še kakšen običajen tip človeka, z običajnimi vrlinami: torej neoblasten, neavtoritativen in nesamozadosten, priden, zmeren, nezahteven in zmerno sposoben, poštenjak, ki ima čut za ljudi, tak ki bo imel bolezni in napake neplemenite vrste v omejenem obsegu in ki bo neodvisen, brez črednega nagona in bo imel tudi sočutje do sočloveka, da bo prelomil svoj kos kruha na dvoje.

Polemika – odgovor na komentar: 'Zdrav duh v zdravem telesu' bi se zares hotel za politike in nasploh za vse ljudi na planetu Zemlja, da bi bilo naše življenje boljše. To je vse lepo in prav, vendar ni vselej nujno tako. Marsikateremu politiku, ki cveti od zdravja in mladosti, ne bi mogli prisoditi, da je zato tudi zdravega duha. Prav tako ne bi mogli reci nekomu, ki ga tare kakšna bolezen, da je bolnega duha. So ljudje že v letih in tudi malce bolehni pa nas očarajo s svojo modrostjo in neverjetno psihično močjo. Takšen je n.pr. prof. Bučar, ki nas vselej, kljub že visokim letom privabi s svojo modrostjo, da mu prisluhnemo. Seveda pri zelo bolnih ljudeh pa hude bolezni v razviti ali terminalni fazi vplivajo na psihično stanje in lahko tudi na mentalno razsodnost. Kriterij absolutnega telesnega zdravja torej ne more biti najpomembnejši pogoj ali bomo koga izvolili za določeno funkcijo ali ne. Ni psihiatra in ni zdravnika, ki bi lahko dal verodostojno spričevalo, s katerim bi se lahko pogojevala dobra ali slaba izbira predsednika ali drugega funkcionarja ali politika.

Tudi politik, ki kandidira na določeno funkcijo, se mora pri sebi zavedati svojih zdravstvenih in telesnih sposobnosti. Realno mora oceniti sebe in si odgovoriti na določena vprašanja. Ta misel se mi je porodila, ko sem gledala ga. Pečaričevo kako utrujeno in telesno izčrpano je bilo njeno telo in kako težko je dihala, ko je odgovarjala na zahtevna in naporna vprašanja novinarjev s svojim oslabljenim in šibkim glasom. Tisti, ki je z go. Pečaričevo hotel opozoriti na invalide zares se ni etično odločil, da jo je nagovoril naj kandidira. Taki napori bi lahko tudi ogrožali njene življenjske funkcije in bi se lahko zgodilo tudi kaj hujšega. Nikjer v svetu ni v navadi, da bi težke invalide porivali v volilne kampanije. Kandidiranje za predsednika države ni samo pravica, to ima vsakdo formalno, je predvsem dolžnost in odgovornost, ki zahteva celega človeka.

Funkcija predsednice za takšno telo, kot je njeno ni in tudi duh bi klonil pod bremeni, ki jih telo ne bi preneslo. Mislim, da ni realno ocenila svojega zdravstvenega stanja, ko se je podala v bitko za predsedniški stol. Kako bi Slovenija sploh lahko zastopala sebe in svoje interese ob prevzemu predsedovanja v EU s tako krhkim bitjem in tako nemočnim glasom, brez energije.

Človek, ki bo opravljal funkcijo predsednika države po mojem mnenju mora biti krepak, psihično močan, čustveno uravnovešen, izkušen in z vsemi tistimi vrlinami, ki jih državljani želimo videti v njem. in imamo določena pričakovanja od take osebe. Tudi karizma je potrebna. V predsedniku države državljani vidimo očeta naroda, ki ima pristojnosti tudi odločati o vojni, če se državni zbor ne more sestati. Takšne odločitve pa lahko sprejema le človek, ki zna temeljito pretehtati situacijo in se prav odločiti ter je sposoben sprejemati tudi odgovornost za svoje odločitve.

Udeležba na volitvah res ni zakonska dolžnost, je pa upravičenje in naloga vesti, da se volitev udeležimo čimbolj polnoštevilno, saj smo na ta način udeleženi pri upravljanju države.

Največja umetnost je umetnost življenja. Politik ga mora obvladati v polni meri. Prav je, da na predsedniško mesto kandidira človek ali kandidira več ljudi, ki so sposobni zagotavljati svojemu narodu visoko stopnjo samostojnega upravljanja, demokratičnega delovanja in odločanja ter obvladovanja sklepanja strateških zvez ter vzajemnega in smiselnega povezovanje ciljev, ki omogočajo državljanom javno blaginjo. Odločno se mora upreti proti vsem družbenim ekscesom, skratka tak človek mora biti modrec in poštenjak.

O arhetipski figuri akademika in intelektualca je mogoča mogoče veliko povedati. Angažiran intelektualec se mora sodobnemu svetu upreti. Solidarizirati se mora z ljudmi. V naši družbi je mnogo distributivnih intelektualcev, inženirjev materialnih in človeških virov in oblikovalskih strokovnjakov, ki ostajajo kot antipol človeku spoznanja. Na drugi stani pa je politike spremenila celo vrsto akademikov iz ljudi znanosti v svoje plačane najemniške delavce, ki običajno morajo čutiti še pripadnost stranki in delovati v njeno korist.

Akademiki z doseženimi akademskimi nazivi doživljajo status intelektualne elite in to jim daje neke pravice, da uživajo status intelektualca kot aristokracija duha, ki skrbijo za duhovno prenovo naroda. Med prenovo in prevaro pa je le majhna besedna igra, kajti politične vrednote niso vselej vrednote naroda, ker se zaobidejo načela pravičnosti, resnice in razuma in se poslužujejo manipulacije. Akademski profesorji so običajno le inštrumenti politike. Ti se borijo, da imajo vpliv na družbeno okolje in postanejo samodejni intelektualci in pišejo znanstvene razprave in knjige, da se povzpnejo na visoke akademske funkcije z visokimi akademskimi naslovi. Mnogi pozirajo aristokracijo duha, nekateri so pa dežurni razlagalci uradne politike za visoke honorarje.

Prižigajo se tudi politične strasti, ki sprožajo sovraštvo naroda. Tisti redki angažirani intelektualci, ki povedo stvari tako kot resnično obstajajo in se aktivno borijo za spremembe pa so odrinjeni na rob dogajanja in jim imajo običajno za čudake. Tak primer sem imela priliko opaziti v dialogu Antona Komata, ki je pri nas eden najbolj sposobnih strokovnjakov za vode, in nekim politikom, ki je Antona Komata kar grobo pobijal brez argumentov.

Mnogo akademikov je zaprtih v izolacijo lastne strokovne samozadostnoti in oprtunističnega konservativnega izbora vrednot, intelektualec pa je vest družbe. Takih je žal malo. Ob osamosvojitvi Slovenije jih je bilo več in so žal umrli. Danes s štejejo za intelektualce tisti dobičkarji, ki si kupujejo in pridobivajo enormno bogastvo in nesramno, neetično bogatijo in se družijo z vidnimi politiki in predstavljajo skorumpirani jet-set naše stvarnosti. Žal za takšno osamostvojitev se dr. Pučnik ni boril. Ta velikan naše državnosti si je zaslužil kakšno bolj primerno zahvalo in priznanje.

Človek bi jih vprašal od kod jim denar. Vsak malo pameten človek ve odkod jim denar. S poštenim delom si ga niso zaslužili.

SEKULARIZACIJA IN ZADRTOSTI

Fizik Albert Einstein je rekel, da Bog ne kocka.

Pravi, da kdor hoče kaj (novega) ustvariti, mora to novost že "zazreti" preden jo je "odkril", vse po znanem pravilu, ki ga beremo pri Einsteinu in drugih velikih matematikih in fizikih rekoč - rešitev že imam, samo poti do nje še ne. Vidim jo, samo ne vem, kako bi prišel do nje.

Mnogi menijo, da je treba Slovenijo sekularizirati, kar pomeni, povzročiti, da izgubi država verski in cerkveni značaj. Mislim, da si ekstremov v delovanju ne smemo dovoliti, ker bi s tem dogmatizirali um do drugih skrajnosti.

Načelo ločenosti cerkve in države je ustavna kategorija in znotraj tega načela se ve, da nima upravljanje države verskega značaja, čeprav je tudi cerkev z verniki subjekt upravljanja, vendar znotraj človekovih svoboščin in zakonov, ki vladajo v družbi, ne pa kot oblast.

Tu so stvari jasne in ne bi kazalo demonstrirati premoč občega nad posamičnim in individualnim. Vera je etično utemeljeno upanje v nekaj odrešenjskega, kaj drugega je n. pr. preostalo ljudem v Auschwitzu, Dachauu, kjer je bil tudi moj oče? V peklu neizmernega človeškega zla so ideje in prepričanje o nedotakljivosti in svetosti življenja nekaj absolutnega v človeški zavesti. Tostranski svet je zemeljska razsežnost, torej življenje samo v svoji zgodovinski razsežnosti. Kakor koli že, izrazito svetovnonazorsko dojemanje prej ali slej skuša vzpostaviti in uravnavati celoten duhovni in realni svet samo iz zavesti. Zgodovina je pokazala, da substituta za religijo enostavno ni. Njeno nadomestilo je lahko samo nihilizem. Nihče ne more biti mojster našega mišljenja, ampak naš um sam in naša zavest. Nobene možnosti ni, da bi vernika omejevali z nekimi normami. Če bi tako blokirali spontanost in avtonomnost mišljenja, bi naš »organ resnice« izumrl.

Zelo težko bi odgovorila na razmišljanje raznih komentatorjev v blogih na prispevek TV oddaja Piramida – križ da ali ne. Za tematiko je javnost pokazala veliko zanimanja, vendar če strnem vprašanja in odgovore v celoto, bi rekla, da je razmišljanje reducirano na zelo formalne in nepoglobljene okvire. Morda si je treba stvari raztolmačiti z globljo logiko. Krščanstva ne moremo umestiti v vrsto pojavov, kot so naravni (noč, dan, pomlad, dež, sonce itd) in družbeni (družbeni redi, življenjski standard, ipd), ki jih je z ustreznimi metodami mogoče natančno oceniti in izmeriti, kot n. pri. starost, obseg in sestava našega planeta.

Za pojave, med katere sodi krščanstvo, je značilno, da se v njih videz in resnica že v samem izvoru razhajata. Govorimo o pojavih z meje dveh svetov – vidnega in nevidnega, zunanjega in notranjega ter tostranskega in onostranskega. Videz in resnica se pojavljata asimetrično. Kar vidimo, ne odraža nevidnega, kar je tostranskega pa ne onostranskega. Resnice, na katere iščemo ljudje odgovore, ne morejo nikoli zadovoljivo zajeti resnic onstran videnega, onstran znanstveno nedokazanega. Te pojave si lahko razlagamo le interpretativno prek simbolov, po katerih se nam nevidni svet javlja. Vse religije in tudi krščanstvo sodijo v red takšnih pojavov in ko se govori o upanju na krilih simbolike, se ima v mislih, da človek duhovno prestopi rob znanega in našemu razumu dosegljivega.

Tu bi omenila študije naše filozofinje dr. Cvetke Töth »Spontanost in avtonomnost mišljenja«, ki predstavlja lepo predstavitev filozofskega izkustva, ko pravi, da če mišljenje ne bi bilo zmožno videti ničesar utopičnega, bi to pomenilo konec mišljenja. S tem je zajamčena odprtost mišljenja in celoten človekov mišljenjski svet tvori totalnost, torej celoto. Dialektiko določa sama narava bivajočega, zato nesporno velja kot moč vsebinskega mišljenja, kar upoštevata tako Hegel kot Adorno.

Kaj želim povedati? Da je treba vero gledati skozi optiko logike svobode mišljenja, torej vidnega in nevidnega. Človek je tako ustvarjen, da v svoji zavesti občuti svojo stisko in stisko sveta. Kaj mu preostane drugega kot upanje. Upanje, da nas nekdo ali nekaj izven nas reši. Človek je temu rekel Bog. Dimenzijo vere in potrebe po verovanju ljudi je treba gledati po znamenjih odrešenja. Vsa novost Jezusa Kristusa v primerjavi s starim svetom je v tem, da človek ne vzpostavlja sebe kot sprejetost »iz nič«, temveč kot del tistega, v kar veruje, kar obstaja, kar je človeku dalo podarjenost, da je, da obstaja. Zato smo ljudje običajno ponižni in hvaležni že po svojem izvornem bistvu, razen ljudi, ki jih daje napuh in niso sposobni širše dimenzije duhovnega bivanja.

Med človekom in stvarstvom se vzpostavlja nek odnos, ki sebe izpeljuje iz sveta in omogoča človeku neko notranjo mero rasti, ki pripada neskončnemu. Človek izčrpa vse labirinte svojega možnega in ljubezen je edina, ki zmore ustvarjati iz nič in duha voditi v novo spoznanje, v nov presežek. Tako smo v bistvu dosegli ves naš človeški razvoj in tudi znanosti ne bi bilo, če človek ne bi bil sposoben miselno stopiti čez rob. Človek je večen zamudnik odkrivanja, tega je zmožna samo zavest.

Če se vrnem k filozofinji dr. Töthovi ali Adornu, ki navajata, da je veljal v preteklosti vzorec dialektičnega mišljenja, ki je izhajal iz materializma, ki ni priznaval človekove zavesti, »mišljenja čez rob«, če se tako izrazim kot totalnosti oziroma celote. Po sesutju socializma boljševiške provenience, ki je obravnavala dialektično mišljenje kot filozofijo v mirovanju, je spet postalo filozofsko izkustvo totalnega mišljenja in zavesti aktualno. Adorno je uspel povedati, kaj ohranja še filozofijo pri življenju, zato bo človek čudenja in strmenja, kot homo adorans, večno obstajal. Surov materializem ne bo nikoli mogel umestiti človeka v ozke okvire materialnega, ker ima sleherni hotenje v sebi po presežnem.

Moč vsebinskega mišljenja nam omogoča, da neprestano bogatimo našo duhovno razsežnost bivanja. V tem filozofskem izkustvu imata tako poezija kot tudi vera svoje sakralno mesto. Seveda ljudje verujejo na različne načine. Marsikdo bo rekel, da je njegova vera vključena v spoznaven proces njegovih notranjih duhovnih razsežnosti s filozofsko refleksijo od kod prihaja, kaj je in kam gre? Posameznik je nekje intervertirani miselni arhitekt svoje zavesti.

Zato menim, da verske inštitucije lahko obstajajo le kot nenasilna komunikacija s človekom pri odkrivanju, kar človek išče. Zato so mi blizu tudi sodobnejši filozofi, kot je n. pr. Gianteresio (Gianni) Vattimo, italijanski filozof in politik, * 4. januar 1936, Torino, Italija. Filozofijo je študiral na Torinski univerzi pod mentorstvom eksistencialista Luigija Pareysona. Leta 1969 je postal redni profesor estetike, v letu 1982 pa še teoretične filozofije. Med letom 1999 in 2004 je bil član Evropskega parlamenta.

Nietzschejevo izhodišče bilo, da Boga ni. Po njegovem mnenju vera v Boga siromaši življenja ljudi. Vera v nebesa po smrti omejuje sedanje dostojanstvo in vrednost človekovega bivanja. Središče Nietzschejeve analize je bilo, da se je Nemčija s celotno Evropo obrnila proti krščanstvu, medtem ko ni imela poguma, da bi ga sprejela. Skoraj ni dvoma, da je Nietzsche gledal nase kot na nekakšnega preroka. Čutil je, da ima za svojo generacijo nalogo, da jo zbudi iz spanja in izpostavi njene lažne vrline. Vattima pa je rekel: Credo di credere.

Vattimo je predstavnik filozofskega postmodernizma, katerega opredeljuje skozi koncept "šibke misli". S pomočjo Heideggerove filozofije se pridružuje kritiki temeljev hermenevtične filozofije nemškega hermenevtike in njegovega učitelja Hansa-Georga Gadamerja. Največji poudarek Vattimove misli leži v njegovi tezi o "šibki misli". Credo di credere (Verjamem, da verjamem).

RKC je inštitucija, vpeta v čas in družbo in je del našega krščanskega etosa, kar praktično pomeni, da temeljijo naša kultura in vrednote na njenem izročilu. RKC je dejstvo, ki ga ne moremo kar tako ignorirati, saj obstaja že dva tisoč let in je del svetovne družbene zavesti, predstavlja tudi ravnovesje sil. Koliko se je zmožna spremeniti in posodobiti, ne da bi okrnila etično, je pa na njej sami. Gotovo se tudi tu odvija nek proces, ki pa ne bi smel biti proces relativiziranja vrednot, ki smo jih sprejeli v naši potrošniški družbi, v kateri prednjači materializem. Cerkev ima svoje slabosti, a hkrati tudi spodbuja mir, obče človeške vrednote in marsikaj dobrega ljudje odnesejo od krščanstva. Mislim, da v družbi morajo verniki in tudi cerkev občutiti sproščenost.

Nerada se pogovarjam z miselno ozkimi in materialistično zagrizenimi govorici, iz katerih veje nestrpnost in celo sovraštvo do katolištva. Obsojam tako fundamentalni ateizem kot fundamentalni klerikalizem. Oba izhajata iz istih korenin.

Takole ko berem razne nestrpne in pogosto tudi sovražno nastrojene prispevke v zvezi s krščansko religijo, sem razmišljala, kaj te ljudi žene naprej, da se izrekajo o drugem eksistencialnem »modusu vivendi« drugače mislečih na takšen neprimeren, pogosto primitiven in tudi sovražen način. Da so neverujoči ateisti, vemo. Vendar pri tem sem se spraševala, v kakšni obliki se pri nas pojavlja, oglaša in deluje ateizem.

Ateizem dobiva razsežnosti ideologije, zato ker se ne pojavlja zgolj kot svetovnonazorska opredelitev posameznika s pravico do neverovanja, temveč deluje tudi organizirano v vlogi napadanja verujočih in hoče s svojimi prikritimi političnimi sredstvi in cilji reducirati družbeno zavest in filozofijo na marksistično ontološko pojmovanje družbene stvarnosti z vsemi idejami, ki se hočejo restavrirati kot nekdanje sovraštvo do drugače mislečih in se zato od klerikalizma, ki izrablja vero za politične namene, ne razlikuje. Nad verujočimi se kar naenkrat pojavijo razmere, kot da bi bile povsem odtrgane od ustavnih svoboščin pravice do veroizpovedi in verskega združevanja, več kot jasno pa je, da te razmere ustvarjajo čustva ljudi, ki jih nekateri radi razpihujejo.

Ateizem je redukcionizem, ki hoče po stari shemi družbeno zavest prevesti na odsev nekdanjega pojmovanja državnega gospodinjstva in normirane družbene biti, hkrati in odklanja resnico, da je bistvo človeka enotnost predmetnosti in subjektivnosti hkrati. Verovanje je zgodovinski pojav človeškega kulturnega razvoja in izhaja iz lastnega duhovnega spoznanja vsakega posameznika. Torej izhaja iz njegove subjektivnosti, ki je sestavni del družbene zavesti, ki naj se kaže kot objektivna resnica.

Zavest človeka ne more biti reducirana na politične razmere in politično klimo ter oligarhijo, ki želi ljudstvu vladati, zato je v središču pozornosti proces osvobajanja slehernega, v katerem konkretni subjekt producira družbeno stvarnost bodisi kot nevernik ali vernik in je sam v njej historično produciran ali reproduciran.

Pri tem pa ateist pogosto služi kot subjekt ortodoksni politki pri doseganju njenih političnih ciljev ter izpolnjuje s svojim ideološkim ateizmom politično funkcijo in udejanja propagandno akcijo odkritega napadanja verujočih, kar pa ni šteti več zgolj kot njegovo svetovnonazorsko opredelitev, temveč kot politično delovanje, ki seje nestrpnost.

Klerikalizem je bil veliko krat tarča političnih obračunov, nikoli pa nisem zasledila, da bi o ateizmu kot politični ideologiji nestrpnosti pri nas kaj več razpravljali. Obe skrajni meji delovanja pa razkrajata enotnost naroda ter sejeta nestrpnost in sovraštvo med ljudmi.

V sodobnem pojavljajočem se ateizmu, zlasti med mlajšimi, je značilna teoretična redukcija, ki vidi svoj fenomen v kontinuiteti namišljenega socialnopolitičnega napredka neverujočih v ospredju s svojimi političnimi idejami, ki pogosto rušijo etičnost, ker se hočejo prek delujočega ateizma restavrirati z vsemi svojimi starimi napakami in prilaščanjem svobode drugim. Ateizem v funkciji politike se torej na zelo vulgaren način odziva in napada verujoče in Cerkev kot institucijo ter zlorablja neverska čustva za svoje ideološke obračune z verujočimi češ, da so ideje in nauki Cerkve in vernikov konservativni, nesodobni in zastareli, ne da bi pri tem tak ateizem utemeljil etičnost svojega nazorskega prepričanja, ki je samo odsev politike, ne pa tudi etičnosti človekovega delovanja.

Govoriti o družbeni stvarnosti in zavesti, ne da bi se ji nakazala nova razvojna smer etike in strpnosti, je početje, ki ruši pridobljene vrednote na določeni stopnji razvoja in zapušča za seboj vakuum. Naša kultura ima svoje korenine v krščanskem etosu, ki predstavlja zavest časa. Človek sedanjega časa potrebuje totaliteto človeškega izkazovanja življenja tako socialno-družbeno, etično kot duhovno. Lastno človekovo prepričanje naj eksistira kot notranja nujnost posameznika ob zavesti slehernega, da človek drug drugega potrebuje brez predznaka kaj je kdo po svojem nazorskem prepričanju.

SLOVENSKI KULTURNI PRAZNIK

Dne 8. februarja je slovenski kulturni praznik, ki obeležuje spomin na smrt našega velikega pesnika Franceta Prešerna (5.12.1800 – 8.2.1849). V njegovih pesnitvah se prepletajo osebne, narodne in obče človeške želje ter pričakovanja, posebno pa še klic po svobodi in bratstvu vseh ljudi, izražen v slovenski himni Zdravljica, ki nam prebudi občutja in razmišljanja kaj za nas kulturni praznik pomeni.

Po vsej Sloveniji in tudi zunaj nje, kjer živijo Slovenci po svetu, se vrstijo prireditve in praznovanja, kajti skoz zgodovino smo se Slovenci oklepali kulture, ki je bila vir naše narodne identitete. V naši narodni samobitnosti sta materin jezik in kultura igrala pomembno vlogo. Brez kulture ne bi dosegli osamosvojitve in oblikovali svoje lastne države. Na ta dan podeljuje država svojim najodličnejšim nosilcem kulturnega sporočila nagrade za najvišje dosežke na področju kulture.

Kultura pa ni samo umetnost in znanost, ki bi se jih spomnili ob državnem prazniku kulture. Kultura je skupek vrednot in dosežkov, ki jih je ustvaril človek v dobro človeštva, je spoštovanje teh vrednot in ravnanje po teh vrednotah. Skoz kulturo se kaže naše duhovno bogastvo in tudi tisti del našega življenja, ki je manj kulturen ali celo nekulturen in zavrača, spodriva, ponižuje in uničuje pridobljene kulturne vrednote.

Ob tem za slovenski narod tako pomembnem prazniku ne moremo mimo, da si ne bi želeli doživljati kulturo skozi sebe. S kulturo naj bi bilo prežeto vse naše življenje. Prizadevajmo si narediti življenje, čeprav brez praznikov, resnično praznično. Prebudimo naša občutja in dobre namene ter razmislimo kaj lahko še storimo, da se bo naše življenje realiziralo v uresničevanju hotenj notranje kulturne in duhovne povezanosti, v ljubezni in sožitju med ljudmi. Od našega samozavedanja je odvisno kako se v tem prazniku prepoznamo vsi Slovenci, kako smo trdni in notranje povezani. Ustvarimo to našo malo Slovenijo kot prijazen, svetlobe polni kulturni vrt, ki bo postal priložnost za naše druženje, za izmenjavo mnenj in negovanje naše kulturne dediščine, predvsem pa našega materinega jezika in narodne zavesti.

Vsa duhovna kultura predstavlja moralno silo zdrave človečnosti v redu moralnih človeških vrednot in dolžnosti do njih. Kritična kulturna zavest v nas se sprašuje zakaj potrošništvo, uživanje in tekmovalnost tako spodrivajo duh kulture v našem vsakdanjem življenju. Našo kulturo ogrožata tudi asimilacija in globalizacija. Zato je pomembno, da v naši avtorefleksiji skušamo razumevati ta družbena dogajanja, se sproti kultivirati in obnavljati naše bogato kulturno izročilo, da se bomo kot narod ohranili in razvijali.

Kultura niso samo elita izobražencev, ki obvladajo pismenstvo, kultura smo vsi, ki se zavestno obnavljamo po svojih članih, da ne propademo. Kultura raste vzporedno z nami, včasih v prehitevajočem, drugič pa spet v zaostajajočem tempu. Kultura ni samo duhovna dogodivščina, ki poraja bistre misli in domislice, ki razsvetljujejo mrak in nas delajo vidne in prepoznavne po dosežkih, kultura so vse oblike sporočanja, sporazumevanja, pisanja, javnega nastopanja in medsebojnih odnosov in naše srčno odzivanje na vse probleme človeštva. Kultura je spoštovanje duhovnega stavbarstva naših dedov, kultura je spoštovanje in ohranjanje tradicije in vrednot, ki jih nasprotni tokovi razdirajo in uničujejo. Kultura je tudi kultiviranje narave in skrb zanjo spričo naraščajočega uničevanja okolja.

Neizogibno nastopa danes občutna kriza vrednot. Poplava filmov, ki kažejo nasilje, nas s svojim barbarstvom in nekulturnostjo zastruplja in poneumlja. Kako zajamčiti to drvenje proti novemu času globalizacije s krilaticami avantgarda in sodobnost, če pa predstavlja takšen tok kulturno uničevanje in primitivizem ter povzroča pustošenje, jalovost duha in kulturno krizo. Kako se temu izogniti? Kulturna prireditev na dan kulturnega praznika gotovo ni dovolj, da bi v glavah ljudi odpravili to navskrižje misli in čustev. Gre za ozaveščanje kulturnega snovanja in stanja. Naša dolžnost je, da to današnje dogajanje in kulturo naredimo za predmet kritičnega razmišljanja.

Da nam ne bodo sončni konji ušli iz vajeti in da ne bomo najbolj perspektivnega otroka: 'kulturo' speljali na stranski tir skrbi zanjo, je potrebno dopovedati zboru sebičnih angelov, da kultura ne more postati pastorka v naši družbi, da naj spremenijo fiskalno politiko do kulture in da naj temu otroku prihodnosti namenjajo več pozornosti in skrbi. Kultura je smotrni moralni zakon, ki mu je vse podložno. Duh napredka je samo v kulturni zavesti človeka in golo merilo o preživetju, očitno ne zadostuje, da bi se mogli kot narod ohraniti.

Slovenci smo bili v naši zgodovini vedno ogroženi od tujcev in tako neusmiljeno stiščani v kalupe tujih kultur, ki so nam vladale, mi pa smo pri tem izbirali na različnejše možnosti delovanja in upora, da smo ohranili našo narodno zavest in identiteto. In prav ta privrženost sebi in svoji kulturi, svojemu jeziku in zagrizenemu boju je izreči vse priznanje in hvalo, da smo se kot narod ohranili. Bolj kot smo bili ogroženi, bolj smo se borili in obnavljali.. V prejšnji državi smo prišli že tako daleč, da poleg eksistence drugih narodov v skupni državi, si skoraj nismo upali izraziti volje, da ne moremo žrtvovati svoje narodnosti in narodovih interesov za ceno rešitve skupne kulture. To je bilo naše narodovo ponižanje. Imeli smo svoje razumne razloge tudi na področju kulture za osamosvojitev.

V kulturi danes vlada bistvena nedorečenost, bolj bi morali postaviti kulturo na piedestal naših interesov, brez popuščanja. Levstik je že leta 1983 dejal: »Naše prizadevanje vsak dan jasneje priča, kako želimo jezik onesnažiti, kako ga sučemo…« Prav zares, tedaj smo onesnaževali jezik drugače, kot ga danes z vsemi tujkami in popačenkami. Upajmo, da kot narod ne bomo krenili na pot, da bi bili čez desetletja iz zgodovine izbrisani in se utopili v tujih kulturah. Vse je odvisno od nas samih.

Na osti kulture se kaže naše bogastvo in tudi naše neprijetnosti, zlasti premajhna skrb zanjo in okužba s tujim, ki ni vedno kultura. Praznujmo naš praznik kulture razmišljujoče in naj postane kultura praznik našega vsakdanjega življenja in narodu blagor!

MRŠENJE ČELA NAD ODNOSOM DO KULTURE

Ljudje pogosto mršimo čelo, ko se v tem agresivno naravnanem in kaotičnem življenju vprašamo kako je zaznamovan čas, ki mu pripadamo. Živimo v epohi, ko so vse naše želje in misli usmerjene v človekove pravice, svoboščine, razsvetljensko tehnologijo reguliranja ekoloških problemov in moderniziranja človeške družbe, ki naj bi zagotavljala vsestransko blagostanje. Na drugi strani pa se srečujemo s čedalje bolj podivjanim kapitalizmom, samozadostnostjo gospodarskih in političnih elit, ki jim slepo sledimo, kot da je doseženo stanje in smer, v katero gremo, edina prava pot.

Sprejemamo hladen in včasih kar perverzen odnos oblasti in elit do našega življenja, do naše kulture. Smo narod, ki potrebujemo tvoren in tehnološko uravnotežen razvoj, ki nam bo zagotavljal obstanek. Dejanja struktur so se spremenila v instrumente, ki nas vodijo in nam omogočajo, da v njih pogosto vidimo substitucijo resnice s posebnim poudarkom na prevzemu oblastvenega monopola nad kapitalom, ki je bil pred časom, vsaj fiktivno, v delavčevih rokah in je z izgovorom o potrebi po gospodarski učinkovitosti prešel v roke struktur, ki obljubljajo konkurenčnost v svetovni ekonomiji, na področju znanosti, ekologije, informatike, kibernetike in ostalih danosti, ki nam odpirajo vrata v razviti svet. Kako je pri nas z odnosom politike do kulture?

Ali kdaj podvomimo, namršimo čelo in se vprašamo kam nas vodi ta zagon, ki mu pravimo razviti svet. Ali je res ta zagon, ki ga živimo in doživljamo izhodišče in glavni kriterij za preživetje naroda? Besedo preživetje razumem v mnogih, večpomenskih razsežnostih: od socialnovarstvenega reguliranja družbe, uveljavljanja prava in na pravu dosledno zgrajene državnosti, pravičnejše razdelitve bogastva in dobrin, človekovih pravic in svoboščin ter kulture, ki ji je žal, posvečen nekoliko podcenjen pomen. Tu predvsem pogrešam narodov program z jasno definiranimi cilji, o katerih bolj malo govorimo. Čeprav izgleda morda utopično, vendar si v tem programu ne predstavljam, le opredeljevanja gospodarskih in političnih ciljev v ožjem pomenu besede, temveč tudi načrt ali cilje, ki naj bi predstavljali razsvetljenski program z dolgoročnimi vsebinami reguliranja odnosov do človeka kot posameznika v družbi in ne do kultnega odnosa elite do naroda, ki je prepogosto omejen le na navidezno družbeno angažiranost, z neustvarjalno koncepcijo, ki se ni veliko oddaljila od piramide strukture, ki jo je zaznamovala preteklost. Nekoč je bila izrazito angažirana v financiranju normirane družbene zavesti, danes pa v instrumentih ekonomske politike, brez zadostne subtilnosti do kulture majhnega naroda, ki so bo jutri lahko utopil v globalizacijskih procesih in postopno izginjal. Kultura je na nek način vedno pastorek politike, ki doživlja enkrat takšne, drugič drugačne limitacije.

Gre za položaj človeka kot enkratnega nezamenljivega posameznika v vsakokratni kulturi, gre za reagiranje proti vsakokratnim tendencam, ki vodijo v regresije v kulturi. Gre za to, kako znotraj sebe razmišljamo in vidimo dogajanje okoli nas, ko mišljenjsko obdelujemo svet in razmere pri nas doma, ko vrednotimo in ocenjujemo kako uresničiti narodov duhovni razvoj, kako uresničiti samega sebe v svojem velikem interesnem pričakovanju, da postanemo zavestno osveščeni in da ne dogmatiziramo naše zavesti z nekimi hipotetičnimi konstrukti, ki jih spreminjamo in sprejemamo kot instrument politike proti samemu sebi. Preprosto gre za legitimiranje narodovih interesov, ki naj bi bili jasneje opredeljeni na podlagi naših kulturnih virov in kulturnih avtoritet, narodovih hotenj in potreb.

Ustvarjalnost je značilen prilastek vsega človeškega rodu in le-ta prispeva k ohranitvi narodove identitete. Ustvarjeno delo je kulturna dediščina, ki jo pustimo zanamcem, je transcendentalnega izvora. To kar danes vidimo z lastnimi očmi za prihodnost in ko stegujemo svoje roke in imamo uperjene možgane skoz osebno zaznavo časa, ki prihaja, to je rastlinski duhovni humus, iz katerega bodo vstajali zanamci, ki bodo čutili simbolično notranji, idejni pomen in potrebo po uresničevanju in dopolnjevanju tistega, kar bomo našim rodovom položili kot popotnico na njihovo duhovno pot.

Politični odnos do kulture pri nas je katastrofalen in se odraža predvsem skoz davčno politiko. Na eni strani smo majhen narod, z majhno kupno močjo pri nakupni odločitvi, da si privoščimo knjigo. Zato je knjiga dražja, kot je pri večmilijonskih narodih, kjer strošek na enoto knjige pada. Čim večja je naklada, tem manjši je strošek na enoto knjige. Obdavčitev tiska z 20 % davka in še obdavčitev prodaje knjige z 8,5 % davka je že danes za kulturo pogubna. Kako bo nova davčna zakonodaja rešila ta problem, je vprašanje specifične kulturne osveščenosti in odnosa politike do kulture. Tako izdatno napajanje državnega aparata in vojske na račun zmanjševanja osveščenosti in izobraženosti ljudi tako majhnega naroda, bi pomenilo izmikanje strategiji modela racionalnosti, ki vidi prihodnost naroda v njegovi kulturi.

Ostati slep za vse senzibilne procese v kulturi pomeni hkrati sprejeti faktičnost družbene danosti, da bomo ob takšni politiki kot narod izginjali in se utapljali kot delovna sila manjvrednih v družbi bolj razvitih. Ali je to naš strateški cilj? Žalostno je, da se naša politika naslanja na kratkovidne ekonomske svetovalce, ki vidijo rešitev v komercializaciji in amerikanizaciji kulture. Dobesedno zgrozila sem se ob izjavah vladnega svetovalca, neoliberalista Mića Mrkaića, predavatelja na krajnski fakulteti, ko je v svojih izjavah na TV na povzeto fresko zapadnega licemerstva nataknil slovensko kulturo, ki naj sama zase skrbi na prostem trgu. Vprašala sem se kakšna bolna indoktrinacija razsaja po Sloveniji. Zares žalostno! Samo knjiga, dostopna človeku, nas bo odrešila narodovega propadanja!

VELEBLAGOVNICE, NAKUPOVANJE IN SREČA

Po celotni Sloveniji odpirajo domači in tuji trgovci velikanske veleblagovnice, v katerih dobiš vse, od žeblja do avtomobila, skratka kar si tvoj razum lahko zamisli. Ponudba glede na kupno moč slovenskega potrošnika je gotovo predimenzionirana. Z vsemi mogočimi reklamami, ki jih dobivamo v nabiralnike, spodbujajo nakup in porabo ter obljubljajo srečo v raju novih porabniških dobrin. Odveč je govoriti, da je veleblagovnic v Sloveniji preveč in da druga proti drugi tekmujej, katera bo pridobila več potrošnikov. Za konkurenčnost in nižanje cen je to dobro, vendar resnične pasti so drugje.

V ozadju tega mogočnega vzvoda napredka, ki je le podaljšek znanosti in tehnike, se grozeče izkazuje antiinteligenca ali protipamet človeškega duha. Ne samo zato, ker se s proizvodnjo škoduje ekologiji, da se z izpušnimi plini, dimom, umetnimi gnojili, z raznimi herbicidi zastruplja ozračje, vodo in hrano, temveč tudi zato, ker je ta napredek zapeljiv, varljiv in zato, ker smo šli predaleč v zanemarjanju kvalitete življenja. Zanemarjamo njegove bitne plati z golim količinskim stopnjevanjem porabništva, ki ga ne moremo v nedogled stopnjevati. Ta skrajnost je človeku odvzela sposobnosti za kvalitativnost mišljenja, vzela mu je smisel za vrednostno lestvico, ker mu je odvzela etični čut. Znašli smo se pred skrajno obliko neetičnega mišljenja, ki jo žene porabniška miselnost v suženjstvo porabniških razvad.

Biološke potrebe človeštva in dejstva očitno nasprotujejo temu trendu. Danes vodijo življenje podjetnost, tekmovalnost, liberalnost, konkurenčnost, količinskost, bogatenje, živčnost in apetit. Porabništvo ni nič drugega kot dionizični ideal moči in sile. Ta ideal prodira z nezadržno silo v ljudi in jih osvaja ter odrinja v tlačanstvo porabniške miselnosti. Ljudje se ubijajo v delu za neke vzvišene cilje porabništva, ki je goli videz in nadomestek. Tak surogat, ki ga uživamo zgolj kot konzum, v porabniški družbi postaja vrednota. Vrednota postajajo znamke oblačil in obutve, vrednota postaja način nezdravega prehranjevanja, vrednota postaja dopust, ki je vse prej kot to.

Ljudje iščemo užitke v nakupovanju po načelu dražljaja in uživanja. Tako smo se znašli odtujeni od vrednot, saj ne znamo več živeti brez hipermarketov, celo nedeljska družabna srečanja se odvijajo v njih. Ne znamo več iti na nedeljski izlet v naravo, vzpostaviti v domačem okolju prijetnega družinskega vzdušja in družinskih tradicionalnih srečanj, se ukvarjati s svojimi otroci, brati dobo knjigo, poslušati glasbo ali početi kar koli kar nas bi moglo požlahtniti in osrečevati.

Zmotno iščemo srečo na črti golega stopnjevanja užitkov v nakupovanju stvari, ki jih niti ne potrebujemo. Samo, da kupujemo. Najhuje je človeka udarila količinska usmerjenost prav tam, kar naj bi bilo cilj življenjskega prizadevanja: postati srečen znotraj sebe! Če prvi nakup ne zadošča, ker je samo eden, tudi drugi in zvrhano napolnjen voziček potrošniških dobrin ne more zadoščati iz istega razloga, ker iščemo zadovoljstvo na črti golih količin.

Čista kakovost sreče ni odvisna od količine dobrin, ki jih pridobivamo in uživamo. Prava sreča je v notranjosti in intimnosti srca, doživljamo jo v sebi in jo zaman uvažamo. Tako, kot si predstavljamo stroje in avtomobil sestavljene iz delov in se hranimo s surogati, ki jih telo ne potrebuje ter si pri tem dopoveduje, da ne pogreša njihove pristnosti, tako si zamišljamo srečo. Vse je usmerjeno v plastiko, sintetične snovi in surogate z nezdravo predelano prehrano, tako je usmerjena tudi težnja po človekovi sreči.

Nadomestila za srečo ni. Tudi nadomestila za enkratno in edinstveno dobrino ljubezni do lastnega otroka, očeta in mater, žene in moža, če sta zares ljubeča in ljubljena, ni. Sreča je čista kvaliteta, je nenadomestljiva in enkratna. Je nenadomestljiv izvirnik, je najintimnejša, neprimerljiva in nekoličinska kakovost življenja, ki je nobena količina sveta ne more niti dati, niti odvzeti. Gre za izkustvo človeka, ki je sredi porabniške »mrzlice« v pratežnji po sreči, postal bolestno nemiren, živčen in hlasta ter sprevrača sebe v količinsko bitje, ki mu hipermarketi v težnji za dobičkom odpirajo vrata in ga vabijo v novo zasvojenost. Kvaliteta inteligence je torej, da znamo uravnavati naše nakupovalne navade in jih usklajevati z resničnimi potrebami in da se znamo tudi umakniti iz trušča količinsko nabreklega sveta potrošniških dobrin, ki niso za naše življenje nujne.

KRČENJE PRAVIC V ZDRAVSTVU IN ZDRAVNIŠKA ETIKA

Politika Vlade RS o zdravstvenem varstvu je posegla v obstoječe pravice zdravstvenih zarovancev s skrajševanjem bolniških dopustov, zmanjševanjem bolniških nadomestil in drugimi ukrepi racionalizacije. Da imamo zdravstveni zavarovanci vsaki dan manj pravic lahko občutimo povsod, kjer nam zdravstvena situacija narekuje potrebo, da se obrnemo na ambulantnega zdravnika ali bolnišnično ustanovo. Kaj se pravzaprav dogaja? Povsod se varčuje, posebno pri kliničnih preiskavah in predpisovanju zdravil, zdravstvenega kadra primanjkuje, sedaj je prišlo na vrsto še skrajševanje bolnišničnega zdravljenja, zavarovancem preti še zmanjšanje nadomestil za čas bolniške zadržanosti z dela. Zdravje človeku odmerjajo dolge vrste pred ambulantami, nerazumno dolge čakalne dobe tudi od enega do več let ter pravila zdravstvenih zavarovalnic, ki pritiskajo na zdravnike in jim predpisujejo kaj in koliko smejo nameniti in priznati bolniku in kaj ne smejo ter s kolikšno in kakšno količino zdravstvenih storitev in zdravil lahko razpolagajo.

Zgodovina profesionalnih idealov in vrednot, ki so povezane z narodovim zdravjem in ki nedvomno vplivajo na zdravnikovo vlogo, je mimo. Vloga deontologije se je tekom raznih zgodovinskih obdobij spreminja v odvisnosti od socialne situacije ljudi. V dandanašnjem času, ko slepa moč kapitala kraljuje izbranim ljudem, ki so na hitro obogateli in si lahko plačajo kjerkoli v tujini kvalitetno zdravljenje, je deontologija postala pretrgan proces skrbi za zdravje ljudi, ki so deležni le najnujnejšega, največkrat pa žal, prepozno. Biti zdravniško pregledan pri specialistu po enem letu od napotitve, pomeni za bolnika isto kot ne biti pregledan nikoli. Bolniki v takšnem zdravstvenem režimu prihajajo na preglede prepozno, ko bolezen že napreduje in pogosto ni več pomoči. Dediščina vrlin, kot so pravičnost, spoštovanje človekovega dostojanstva, sposobnost vživljanja v položaj pacienta, sočustvovanje s človeško platjo bolezni, ko zdravnik dojame, da se nahaja pred kompleksnim človeškim bitjem, ki trpi in potrebuje pomoč, je zbledela pod pritiski norm, ki jih ustvarja birokracija in slepa ekonomska računarska norma in logika. Plaz situacij in etičnih dilem, ki se med državljani, zlasti pa med bolniki pojavlja, je upravičen.

Že antična medicina je postavila pravilo s prepričanjem, da sta zdravnik in bolnik osebi, da imata enak pomen, da je njuno razmerje odločilnega pomena za zdravniško prakso, ter da je v tej povezanosti zanimanja za bolnika to najbolj pomembno. Danes žal, ugotavljamo, da je dobršen del hipokratovskega učenja postal teorija, z obstoječo omejenostjo zmožnosti, da bi se uveljavil v resničnem življenju.

Človek je bitje interesov in tudi bitje samoljubja. To samoljubje občuti prav vsak človek in na nek način je prav ono njegovo naravno vodilo vsega njegovega ravnanja. Tudi politika ni izjema. Toda ob tem se pojavlja problem. Samoljubje je treba postaviti v neke okvire. Ljudje ne smejo škodovati drugemu. Politika varčevanja pri skrbi za narodovo zdravje je v osnovi zgrešena in vpliva na uresničevanje vseh drugih ciljev narodovega razvoja. Bolan človek ne more ustvarjati in postane breme družbi oziroma samemu sebi. Zmanjševanje pravic na področju zdravstvenega varstva pa predstavlja poseg v škodo bolnika. Človek naj ravna tako z drugim človekom, kot pričakuje, da bi drugi ravnal z njim v podobni situaciji. Nihče noče takega odnosa, da bo ostal užaljen, prizadet ali prikrajšan. Bolan človek je pa še toliko bolj ranljiv in če je zdravnik ali zdravniško osebje z njim etično, je to pravi balzam in obliž ne le za samo bolezen in zdravljenje, temveč tudi za duševno bolečino, ki vselej spremlja bolezen.

Običajno je tako, da bolnik bolj zaupa spontanosti zdravnika in svoji intuiciji, da je obravnavan kot človek - bolnik, ki potrebuje posebno pozornost. Danes z zaskrbljenostjo ugotavljamo, da so bolniki obravnavani zelo hladno, brez tiste potrebne človeške topline, včasih celo arogantno, vzvišeno, odklonilno ali zapovedovalno. Odveč je tu omeniti, da med bolnikom in zdravnikom naj bi vladal obojestranski enakopraven odnos, ki temelji na interesu bolnika za svoje zdravje in interesu zdravnika za upoštevanje doktrine. K doktrini pa nedvomno sodi tudi etičnost. Če gospoduje etičnosti kapital, je kapitalu nujno podrejeno tudi zdravnikovo ravnanje, ki le v mejah razpoložljivega časa in sredstev lahko posveča bolniku svoje zanimanje, ki pa ne more biti vselej v skladu z moralnimi normami zdravniškega delovanja, doktrino in zaželenim ravnovesjem med etiko in znanostjo zaradi družbene vloge medicine, ki se kaže v najrazličnejših oblikah pritiskov, ki se izvajajo s strani države nasproti zdravnikom.

Univerzalni ali medicinsko-etični problemi presegajo meje vesti zdravnika in ustvarjajo fenomen depersonalizacije zdravnika, ker ima bolnik veliko večje zaupanje v zdravilo kot v zdravnika, ki mu ga predpisuje. Zdravnik se je spremenil v uradnika, ki največ časa posveti vodenju raznih evidenc, pisanju podatkov na računalnik in pisanju receptov in napotnic. Anemneze so pisane površno, saj zdravnik veliko krat niti ne utegne poslušati bolnika kaj mu pripoveduje, kakšne težave in simptomatiko ima in kaj ga teži. Vsak zdravnik posebej napiše anemnezo o vseh pomembnih prestanih boleznih in diagnoze in človek se vpraša zakaj ne bi bolnik imel karton o anemnezi, ki se samo dopolnjuje. Pri sprejemu v bolnišnico je bolnik postavljen v situacijo, da vse mogoče morebitne posledice površnosti zdravniškega osebja, sprejme nase. Bolnik, ki podpiše izjavo, da privoli v operativni poseg, podpiše prav grozljiv seznam privolitev, da se strinja kaj vse se lahko zgodi z njim v posledici operacije in njenih zapletov. Nikjer pa ni navedena odgovornost zdravnika. Obstaja zakon, vendar kdo bo pa zdravnika tožil. Ko umreš, ne moreš tožiti več.

Marsikaj se zgodi zaradi površnosti ali preobremenjenosti zdravnika, ki se ne utegne pogovoriti in vprašati o pacientovih težavah, alergijah, ipd. Takšne in podobne napake se pokopljejo z bolnikom vred. Moji materi, zadeti od kapi, je specialist posvetil kratko minuto in napisal napotnico za CT glave v mesecu marcu. Mati naj bi prišla na vrsto šele konec avgusta, to je dva meseca po njeni smrti. V ambulantah sploh ne spoštujejo bolnikove integritete, saj bolnika običajno bolniška sestra kar na hodniku pred vsemi drugimi čakajočimi v vrsti sprašuje kaj mu je in presoja če bo in kdaj bo bolnik sprejet na zdravniški pregled. Bolnik se počuti kot talec, ponižan in odvisen od birokracije in nerazumljivega človeškega obnašanja. Preden po telefonu človek prikliče zdravstveni dom in prvo pomoč, lahko prej umre, saj je treba pogosto kar po celo uro vrteti številko, da se telefonist oglasi. Dotlej lahko bolnik zadet od nenadne kapi ali slabosti, ko je odločujoč faktor takojšnja pomoč, umre. Navedla sem le nekaj konkretnih primerov, vendar seznam pomanjkljivosti je veliko daljši, kot je primeroma naveden. Prišli smo do točke, v kateri je težko soditi, ali je znanstveni in tehnološki način obravnave pacienta s strani zdravnika dober ali slab. Ker mora zdravnik razpolagati z dobršno količino čistega duha, ki mu omogoča obvladovanje lastnega obnašanja in izpolnjevanje obveznosti, je več kot razumljivo, da ga le-ta lahko rešuje iz zadreg in etičnih negotovosti. Vsega pa ni kriv zdravnik, največ je kriv birokratski aparat, ki zdravnike prisili v to, da odmerjajo bolnikom njihove pravice s podaljšano mačehovsko roko države.

Medicina ni le politika in ekonomija, temveč je tudi umetnost v Hipokratovem pomenu, je etika in vera. Te štiri gibalne sile jo spravljajo v tek in ji podeljujejo resnično vrednoto. Deontologija je nadčasovna vrednota in je ni mogoče spreminjati po političnih interesih. Njen razvoj je opisan predvsem v zbirki zgodovinskih zdravniških kodeksov, ki niso le kodeksi v dobesednem smislu, temveč prav tako besedila, ki izražajo načela in predpise, deontologija je nepretrgan proces, ki poteka v skladu z evolucijo človeškega rodu in ne more biti podrejen trenutni politični situaciji in odnosu politike do zdravstva v smislu zmanjševanja pravic zdravstvenih zavarovancev. Po državi javne blaginje, v kateri je na prvem mestu zastopano zdravstvo, se šteje njena stopnja demokratičnosti in uresničevanja človekovih pravic, med katere sodi med prve neodtujljiva pravica do zdravja, ki spada med temeljne človekove vrednote.

Kje se začenja učenje etike? Gotovo že doma v družini v najbolj subtilni zgodnji otroški dobi. Že tu se otrok lahko nauči sočutja, usmiljenja in pomoči šibkejšim. Da o šoli niti ne govorim, saj bi morala biti etika obvezni šolski predmet. Naj ne bi bil namen osnovne in srednje šole samo predpriprava za poklicno izobraževanje, temveč tudi da iz šole prihaja zares moralno etično izoblikovan človek. S tem bi dosegli, da bi bilo tudi po šolah med vrstniki manj nasilja, manj neetičnega ravnanja v gospodarstvu in na vseh področjih družbenega življenja, kamor zagotovo spada predvsem zdravstvo.

Za vsakim obličjem stoji oseba, ki ima svoje vrline in tudi svoje težave, vzpone in padce, uspehe in poraze, dobro voljo in slabosti, ali kot se temu reče: slab dan. Vendar prva filozofija je etika. Etika je pred ontologijo. Moralni odnosi so pred bitjem. Človeško obličje ni moč, človeško obličje ni avtoriteta. Avtoriteta je brez moči, če ni na prvem mestu etika. V etiki človek daje samega sebe. To je poslanstvo, ki naj bi ga kot prvo razumel zdravnik, ki se odloča za ta poklic. Etičnost je čista kakovost. Njenih kategorij ne moremo izraziti z nobeno mersko enoto. Še manj moremo etičnost odkrivati v pravi luči in pravilno vrednotiti, kakor hitro kolikost stopnjujemo v količinski meri ali celo v tekmovalnosti. Ni merilo število pregledanih bolnikov, temveč število kakovostno obravnavanih bolnikov, ki so bili deležni želene in potrebne zdravniške pomoči in človeške etike. Ko začne etika drseti navzdol, je njena kakovost že nevarno ogrožena. Krepost, ki spremlja etiko ni samo potrebna strokovnost v ožjem medicinskem smislu, v njen sklop spadajo gotovo tudi ponižnost, skromnost, prijaznost, razumevanje in izžarevanje človeške topline. Te vrednote so postale neznanstven pojem in tako smo iz območja znanosti izločili tudi etiko. Sodobni človek je izgubil smisel za vrednostno lestvico, in to v zasebnem in javnem življenju. Zdravniško osebje ni nobena izjema.

Tako je, kot beremo v zgodovini, da je slavni vojskovodja rimski cesar Neron imel filozofa Seneko, ki je bil dobri etični človek, za dvornega norca. Pogosto se zgražamo nad nečloveškim ravnanjem človeka nad psom, a pri tem pozabljamo, da so tudi ljudje pogosto nečloveško, hladno in rutinsko obravnavani na raznih področjih zasebnega in družbenega življenja. Zdravstvene zavarovalnice se navdušujejo nad izpolnjevanjem določenih pravil zdravnikov, kar pa pomeni popolno moralno ponižanje bolnikov, ki so kot osebki obravnavani slabše od neživih predmetov, ker vse temelji na principu preračunljivosti in količinskosti, ob čim manjših stroških. Tudi etičnost ima svojo kalkulirano ceno. Da se prav razumemo: ne etičnost, količinskost ima prednost pri obvladovanju sveta in spoštovanju človeške civilizacijske in kulturne ravni. Na tej osnovi lahko kaj hitro ugotovimo, da življenje kot edina in nenadomestljiva kvaliteta bi mogla kanalizirati tudi etično smer razmišljanja ter preseči obliko ameriškega pragmatizma o zdravstvenem varstvu na Zahodu, ki jo novi trendi razmišljanja v zdravstvu sprejemajo in uzakonjajo s čedalje večjim krčenjem pravic ter gluhostjo za subtilno občutenje med moralno etično dobrim in slabim kot pomanjkanjem življenja in nespoštovanjem njegovega bistva.

Preobrat v fazi krčenja pravic zavarovancev je odprl področje zdravniške etičnosti v praksi in morda tudi opozarjanje na nujnost utiranja nove morale v smislu, ali imamo ali nimamo kakovostno življenje v zdravju in bolezni ali pa imamo le goli videz ali nadomestek tudi na področju etike, ki se mu pravi rutina.

Tako smo se znašli pred nedoslednostjo, da smo zanemarili razvoj čustvene inteligence otrok v družini, šoli in na črti golih kolikosti veliko krat zaman iščemo etiko pri ljudeh, ki opravljajo humane poklice, razen častnih izjem, ki jih tudi v zdravstvu ne manjka. Večini se zdi normalno, da človek sprejme negotovost in hladnost reduciranih moralno etičnih vrednot na utilitarizem in skuša iz njega živeti kot ve in zna. Le kaj bi se šli neprofitno moralno prizadevanje etike, ko pa vse temelji na običajnem trgovanju in kratkoročnem gledanju pokrivanja izgub v zdravstvu. Tovarne z zdravili in lekarne enormno bogatijo na račun bolnikov in tu ni nobenega družbenega nadzora, čeprav bi se z reguliranjem cen zdravilom lahko veliko prihranilo. Jaz ne vidim rešitve tega vprašanja v velikih znanstvenih razpravah o tem, v različnih analizah in znanstvenih pogledih, ki si prizadevajo z različnimi teorijami zagotoviti čim več etike na papirju. Ko pa je treba kaj v resnici storiti, se razglasi samozadostnost človeškega razuma in egoizma. Korenine sedanje moralno etične nemoči sodobnega človeka segajo globlje.

Očitek gre političnim gibanjem, ki so zdrobila v prah osnovo, na kateri so utemeljene moralne zapovedi, ki jo hoče nadomestiti formalna zakonodaja in lepo napisana pravila o doktrini, vendar brez uspeha. Žal smo izgubili sposobnost biti etičen. Amputirali in anestetizirali smo moralno zavest, ki postaja šibka in nemočna. Etičnost postaja popolnoma racionalizirana v vsakem moralnem jazu posebej s preračunljivostjo v odnosu do drugega. Končna posledica takšne prevlade razuma pomeni zanikanje zavezujočih zakonov življenja z izgubo sposobnosti biti etičen na človeški način. Sedanja družba ga odvezuje odgovornosti za etičnost in jasno je, da bolnik postaja nadležno breme družbe. Tako se počasi razbremenjuje tudi država obveznosti za zdravstvo in obveznosti naj sprejme tisti, ki si želi zagotoviti socialno varnost, kamor spada tudi etika, ki se meri z denarjem, ki naj ga zanjo nameni tisti izbranec, ki to finančno zmore. Za ostalo večino ljudi pa naj ne bi bila etika in optimalnejša raven zdravstvenega varstva pomembna. V kakšni zmoti živimo! Evropske raziskave so pokazale, da je naše zdravstvo je na dnu lestvice po človeku prijaznem zdravljenju in zdravilih. To je resor, ki ga je država najbolj zanemarila. Človek v družbi ni več pomemben faktor, pomemben je denar.

LJUBEZEN POTREBUJE ZDRAVJE

V ljubezni je najpomembnejše, da naša ljubezen naredi iz nas ljubljeno bitje. Ljubezen ne sme nikogar oropati vitalnosti in narediti nesrečnega, če ni recipročno izpolnjena. Izkazovanje človeške ljubezni potrebnemu je izpolnjeno s preprosto besedo: "Hvala!".

Ljubezni je več vrst. Nikoli ni samo ena. Materinska ljubezen je brezpogojna ljubezen, ki povzroča veliko zadoščenje, celo ugodje. To je čustvena vez, v kateri mati pomeni toplino, pomoč in varnost, dejansko jamči za življenje samo, za vse kar je potrebno, da otrok živi in da se ogne stisk. Starševska ljubezen je zelo pomembna za vse ljubezni, ki jih bo človek v poznejši dobi doživljal v vseh odnosih. Veliko je ljubezni, s pomočjo katerih in prek katerih uresničujemo naša ustvarjalna hotenja in hrepenenja (ljubezen do slikarstva, ljubezen do pesnikovanja, pisateljevanja, itd). Skoraj vsak človek ima veliko ljubezen do narave in v njej uživa. V ljubezni do narave običajno nismo razočarani, ker je narava sprožila v nas to ugodje, da uživamo v njeni lepoti.

Ljubezen spada k atributom "idealnega zdravja". Zdravje pa pomeni sposobnost ljubiti v procesu dozorevanja in učenja življenja. Ljubezen ni samo zadovoljevanje instinktivnih gonov, temveč resnično doživetje v najglobljem pomenu besede.

Največ pozornosti pa namenjamo partnerski ljubezni, ljubezni med moškim in žensko. Mnogi zamenjujejo libido z ljubeznijo. Človekov ego ima prav zanimiv rodovnik, v svojem nezavednem in se še ni navadil človeka osvoboditi nadvlade genitalne seksualne osvoboditve mimo psihološkega procesa dozorevanja. Vse je nekako vkup vmešano, zato je toliko nesrečnih ljubezni in vse imajo v začetku namen odpreti možnosti za srečo in lajšati človekovo duševno trpljenje in človeka osrečevati, kar vse tiči globoko na dnu odtujene človekove duše ter njene duhovne in duševne zmede. Vse ljubezni imajo namen postati balzam, obliž duše. Problem je v tem, da se s partnersko ljubeznijo pogosto hoče zdraviti vse otroške in pozneje pridobljene duševne travme in težave v partnerski ljubezni in ko to ne gre, nevroza in odnos zaide v resno krizo. Težave v ljubezni potrebujejo strokovno pomoč.

Mnogi ljudje govorijo, kako so celo življenje nesrečni v ljubezni živijo pod težkimi znaki fobij, stisk in histerije, čeprav niso duševno bolni. Nekateri se predajajo zadovoljitvi svojih gonov in v nagonski zadovoljitvi najdejo trenutno uteho, a seštevanje teh uteh, ne nudi sreče in trajnega zadovoljstva, občutka polnosti. Mislim, da so ti psihološki problemi človekove nezrelosti najpogostejši vzroki ločitev in razočaranj.

Kakor ženska je bil tudi tudi otrok skoz vso zgodovino žrtev očetovega zatiranja in izkoriščanja, čeprav danes tega ne moremo več posploševati. Medsebojni odnos moškega in ženske se je v marsičem spremenil. Patriarhalni vzorec življenja je v preteklosti postavil moškega v položaj gospodarja, lastnika moža in očeta, ki je dal otroku življenje in je lahko z njim počel kar je hotel: samovoljno in neomejeno kakor z drugo lastnino. Otroci se lahko še manj branijo kot ženske in sužnji. Take razmere naredijo otroku veliko škode, da se razvije v pohabljenega, zavrtega in večkrat zlobnega odraslega, ki se maščuje svojim otrokom za tisto, kar je pretrpel sam. In tako je krog sklenjen. Vprašanje je, kako naj tak otrok, ki se razvije v odraslega človeka, spozna pravo naravo erotične ljubezni, ki sloni na polarnosti moškega in ženske, ki je mogoča le, če sta si moški in ženska enakovredna, čeprav različna.

Obstaja vprašanje kako premagati in omejiti nezavedne impulze, ki so delovali v temi in jih človek ni mogel nadzirati. Mnogi ljudje si vedno znova ustvarjajo iluzije, da bodo to razrešili z zaljubljenostjo v novega partnerja in tako zmaguje seksualni nagon s svojim libidom in nagoni ega. To je zakoreninjeno v njegovi psihološki zgradbi. Tak človek nima nobene moči, da bi se osvobodil te tragične dileme in ponavljajoče se situacije. Optimistično upanje na razsvetljeno mišljenje in odrešitev je le iluzija. Človek se nauči delovanja hidravljičnega mehanizma: naraščajoča napetost - neugodje - sprostitev - ugodje nova napetost, itd in ostane žrtev hidravljično delujočih nagonov. Eros teži k združevanju in dopolnjevanju in si hkrati lasti pravico razkrajati in uničevati človeka. Taki težnji človek, ki je zašel v takšen začaran krog, ne more odvzeti moči. Na izbiro ima, da usmeri svojo destruktivnost proti sebi ali pa proti zunanjemu svetu in ima zelo malo možnosti, da se sam tega osvobodi.

Zanimivo je, da tak človek n. pr. ženska, ki se je ravnokar ločila od moža pijanca, v svoji nezavedni nevrotični strukturi poišče spet novega moža pijanca. So tudi primeri, da ženska išče in si dopoveduje, da je zaljubljena v osebo, ki je še bolj destruktivna in pokvarjena od tiste, ki se jo je pravkar iznebila. Ženska n. pr. išče tipa, ki bo šibkejši in manj izobražen od nje samo, da mu bo vladala po vzoru svoje oblastne matere. Največkrat pa takšna ženska išče partnerje, ki so ji duševno tujci in jo povezuje z njimi le skupni cilj nagonske potešitve. Ta tip materializma v ljubezni sloni na načelu, da imajo vsi psihični pojavi korenine v posameznih fizioloških in razvojnih procesih, ki jih je mogoče zadovoljivo razumeti in razložiti, če poznamo njih korenine, ki segajo najpogosteje do zgodnjega otroštva. Zato mnogi psihologi priporočajo, da preden si izbereš partnerja pojdi pogledati družino in ti bo slika jasna, kakšno bo tvoje življenje v družini s tako izbranim partnerjem.

Ni prav, da preveč idealiziramo in romantiziramo ljubezen in delamo iz nje veliko žrtev, ki naj bi obveljala kot model človekove narave in obnašanja. Ljubezen mora temeljiti in rasti na zdravih koreninah, ki se ujemajo z etiko in optimalno zadovoljitvijo naših potreb. Naš odnos ljubezni naj bo zdrav, naraven in ne prisiljen in zapeljan. Ljubezen mora človeka osrečevati in ne ga gnati in voditi v konflite, ki izhajajo iz nezavednih sil.

S tem sem podala še nek drug pogled na ljubezen, ki bi lahko pomenil marsikateremu paru pomislek in ga vodil k razmisleku, da je ljubezen živ organizem, ki potrebuje skoz vse življenje posebno nego in zdravje.

Veliki psiholog in logopet Viktor E. Frankl je dejal:

"Dokler nam absolutna resnica ni dostopna, se moramo zadovoljiti s tem, da relativne resnice popravljajo ena drugo.

Jaz postane jaz šele s tem, ko se pojavi ti.

Samo jaz, ki intendira nek ti, lahko integrira lastno ono."

Prof. dr. Jože Ramovš pri Inštitutu dr. Antona Trstenjaka navaja:"Franklova spoznanja so odlično izhodišče za iskanje odgovora na potrebe današnjih ljudi v Sloveniji."

Velikan slovenske psihologije dr. Anton Trstenjak (1906-1996) je večkrat poudaril, da je Frankl edini psiholog, pri katerem bi z veseljem podpisal vsa njegova dela.

TVOJ DOMEK

Zapustiti svoj dom?
Da ali ne?
Kaj predstavlja človeku njegov dom?

Če je res, kar nas življenje uči, potem ta učitelj nikdar ne more odložiti palice življenja, uk je posejan po travi, kjer je učenje pustilo sledi prav do mesta, kjer raste leska.

Ta uk sem okusila na svoji koži, ko sem izgubila dom in se 13 let borila, da sem ga dobila delno odtujenega in razsutega nazaj (denacionalizacija) in ga skrbno obnovila. Zato pravim, da je leska neprimerljiva z nobenim drugim učiteljem v življenju.

Gotovo porečete kako nenavadno sem začela opisovati to zgodbo. Zgodba je resnična. Lahko bi bila ta zgodba koristen razmislek marsikomu, ki razmišlja, da bi odtujil ali zapustil svoj dom. Razlogi za takšno odločitev so lahko številni in različni.

Nekoga je strah pred vetrom, ki mu je nekoliko obrusil mladeniški obraz in je pustil na njem kakšno gubico okrog oči pa malce povešen trebuh. Zato ta s samim seboj in svojim domom ni več tako zadovoljen in bi si želel sprememb. Na križišču življenja, kjer se veter spreminja tudi v burjo, naj bi se ta odločil, da bo poiskal nov kraj, kjer se bo v brezvetrju mladil in zaživel v številnih neuresničenih sanjah seštevanja svojih užitkov. Po mojem mnenju nepravilno razmišlja, da se doma ne bi mogel več samouresničevati ali se zaradi doma, njegove oddaljenosti, vezanosti na prevoze, ipd ne more uresničevati. V resnici pa išče rešitev v nepravi smeri, saj bi moral svoje življenjske cilje in vrednote poiskati in izgrebsti iz sebe. Iskanje takega kraja in novega doma bivanja zahteva poprejšnjo spravo s samim seboj in odgovore na številna vprašanja. Iskanje takega brezvetrnega kraja je eno redkih pribežališč za preseganje samega sebe in sprejemanje sebe v sebi in se ne izkaže kot uspešno. Preteča neumnost namreč nikoli noče vnaprej tolažiti človeka pred njenimi posledicami.

Imam prijateljico, svojo sošolko še iz mladih let in še nekatere, ki so mi zelo dragi in mi ni vseeno kako se odločajo. Kar naprej govorijo kako bodo odtujili hišo, se preselili drugam in množijo svoje iluzije o Eldoradu, ki ga ne bodo nikoli našli. Imajo namreč pravljične hiše in vrtove. Hiše in vrtove iz tisoč in ene noči. Meni se mi ni zdelo pametno, da bi prodali te svoje prečudovite domove lučaj oddaljene od mesta in se preselili v blok ali hišo v mestni četrti iz teh ali onih razlogov, ki niso življenjsko pomembni in tehtni. Nobeden od teh razlogov se mi ni zdel dovolj utemeljen, vendar vsak ima pravico, da se odloči po lastni presoji. Zato sem si v žep molče shranila čas in se odločila, da bom o tem razmislila in na nek način dala vedeti na kaj naj bodo pozorni in zakaj naj bodo previdni. Prijateljem ne smeš svetovati, moraš jih pa obvarovati.

Misel se mi je ustavila ob majhni, skoraj neznatni mali gobici, ki je zrasla na vrtu ob zidu njihovega čudovitega doma. Pred seboj sem gledala hišo in strmela vanjo, ranjeno v njeni ljubezni. Pri nogah pa je iz trosa rasla ta majhna rastlinica, ki je imela v sebi tudi nekaj strupenih snovi količinskega doživljanja sreče. Na hiši sem videla nekaj znakov izgubljenosti in opuščenosti tistih, ki so jo z ljubeznijo zgradili. V njej sem videla polžje ljudi, ki so lezli okrog brez polžjih hišic kot nekakšne prispodobe dušnih brezdomcev.

Ni treba doma prodati, dovolj ga je s krvjo pozabiti pa zreti in prepoznati svojo ljubezen, ko dom ni več tvoj. Romar, ki svoj dom zapusti, nikamor ne prispe, ker ga dom ne more pozabiti in ga vedno kliče nazaj. Ljubezen do doma ni nikoli izmerjena, okušena pa je grenkoba, ko ga zapustiš in dom te nepojasnjeno ljubi naprej.

Stopi pred nevidno ogledalo svojega vrta in poglej drevo, ki si ga vsadil. Nato poglej še sina, ki stoji ob tebi in se ob tebi uči. Knjige kot graditelj še nisi napisal, sicer bi v svoji knjigi imel tvoj dom svoje častno mesto. Morda bo to storil tvoj sin. Ob tem poglej vse tisto grmičevje ob ograji, ki te je varovalo pred vetrom in nepovabljenimi prišleki. Prisluhni uglašenemu petju ptic, ki ti govori, da si tam doma. Poglej jasmin kako te z belimi otroškimi »zobki« z nasmehom pozdravlja, ves otroško dišeč in poglej vse tiste obupane skrle na tleh, ki ne bodo več čutile tvojih bosih nog, slišale tvojega glasu in glasov tvojih otrok, ki so se odtiskovali vanje z znamenji otroškega joka in otroške govorice. Koliko čudežev se je zgodilo v tvoji hiši in vsak dogodek je en čudež v tvojem spominu.

Primi za kljuko, ki zapre vrata za tabo,n ko v tvoj dom prinašaš svoje veselje, svojo žalost in svoje trpljenje. V svojem domu boš živel življenje in čutil njegovo bližino v najbolj samotnih trenutkih in trenutkih tvoje osamljenosti, saj ti bodo v njem delali družbo tudi spomini. Stopnice po katerih stopaš v svoj dom, so poglobljene v drob tvoje duše in te vlečejo s seboj v srebrno reko. In koliko prijetnega vonja in dišav je v tvoji kuhinji in lepih srečanj s prijatelji in sorodniki se je zvrstilo za mizo tvojega doma, ko si se v prijetnem vzdušju in s toplino pogovarjal s svojimi dragimi in pomagal reševati naloge svojim otrokom. Ti spomini ti bodo sledili kot zvesti psi koder koli boš hodil po svetu in nikoli jih ne boš mogel pozabiti. Vedno se boš spominjal na svoj dom in držal kljuko njegovih vrat v svoji roki.

Zakon tvoje ljubezni do doma je zabit v skrinjo iz težkega lesa, v kateri so zložene vse besede, ki si jih v svojem domu govoril in slišal. Če hočeš videti žalost svojih otrok v očeh, jim prodaj dom in spoznal boš, da so njihove oči največje razodetje sreče, če tega ne boš storil. To njihovo resnično veselje ti bodo pokazale rože, trava in plodovi, ki bodo še naprej cveteli in zoreli v tvojem vrtu. Poberi po tleh granatna jabolka in tvoj trud ti bo pokazal, da si zares vreden plodov, ki ti jih je podarila narava. Skrbno obreži trte in slavil boš potešitev žeje, ko boš okusil opojnost grozda, ki je dozorel in pozlatil jagode zate, nežen kot dekliško dihanje tvoje hčere.

Ne nosi teže vseh svojih malih problemov drugam, saj nisi še doumel kaj hočeš in kaj ti v resnici manjka. Morda pa imaš preveč in še nisi stopil onkraj bolečine, da bi videl in občutil kaj pomeni premalo, kaj pomenijo pomanjkanje, odtujenost in domotožje.

Morda te je pa tvoj dom opomnil, da dom tvoje duše ni več tako vreden njegove ljubezni in zvestobe. Ne meni se zato, če vsaki dan piješ isto kavo in če si natočiš vodo iz iste pipe, ali če gledaš vsaki dan isti zaton in isto sonce, saj tudi drugje ne bi bilo drugače, le da so užitki v lastni hiši s prekrasnim vrtom in rastočimi mladimi drevesi podvojeni. Ko stopiš na nihajočo tehtnico, sezi na tisto stran, kjer se bodo uprle oči tvojih otrok.

Ker ti je radost že postala muka, ne dovoli si, da iluzija postane še večja muka in se prevesi v trpljenje in kesanje. Svoj dom si z zanosom gradil in zidal v čast svoji ljubezni in tedaj si vzljubil vse dišeče stene doma po njeni koži in vonj cvetov na tvojem vrtu, ki si jih kot metulj obletaval, ne da bi se jih upal dotakniti, da se ne bi usuli. Ko stopiš na vrt vedi, da si kralj in ona je kraljica vajinega doma, ki je zrasel iz vajinega znoja, vajine ljubezni in z blagoslovom vajinih otrok.

Zakon doma je zasidran v njegove temelje. Biti graditelj hiše je veliko lažje kot doumeti tisto, česar še ni nihče preštel, izmeril ali stehtal.

Dom nikoli ne umre v otroku. Sozvočje in harmonija sta dopolnjena, ko eden brez drugega ne moreta živeti in ju druži nenehno vračanje in sprejemanje. In ko obraz matere cveti kot češnja in oče stoji ob njej kot hrast, je skupna večerja družine doma svečana in letni časi jim pojo hvalnico življenja.

Eno je najprej nobeno in šele nato je eno vse.

Ni dežja, ki bi odžejal in spral žalost ter potolažil žalne stene doma, ki ga je zapustila družina. Ni ptice, ki bi lahko prinesla s svojim petjem veselje v zapuščeni dom. Ne zapiraj otrokom oči, ki se zagledajo v lasten dom, tesno zvezani z vezmi doma na starše.

Kamen, ki bi ga v svojem domu zapustil, krvavi in joče v tebi še stoletje.

Žalostno je, če mora postati bolečina, ko zapustiš svoj dom, mera s katero se meri tvoja globina in tvoja življenjska modrost.

RAZMIŠLJANJE O SMRTI NA DOLENJSKI CESTI

Ali je s smrtjo zares vsega konec?

Nedavna huda prometna nesreča na dolenjski cesti, v kateri je umrlo osem oseb, med njimi tudi otrok, daje človeku misliti, da se ustavi ob vprašanju smrti.

Vprašanje smrti je kakor duhovno oranje zanemarjene zemlje v globino njenega obstoja. Človek se vsakodnevno izgublja v mnoštvu pojavov, resnic, dobrin in ciljev, ne da bi se zavedal, da mora tudi svoje spoznanje o smrti uskladiti z življenjem. Brez vprašanja o smislu smrti je človek zelo zgovoren, to vprašanje pa je zanj bodica, ki se ji vedno izogiba. Človek je edino bitje med vsemi živimi bitji, ki ve, da bo umrl. Ne ve pa kdaj se bo to zgodilo. Morda v prometni nesreči, padcu po stopnicah, po hudi
bolezni, morda iznenada, nepričakovano, tako kot se je zgodilo mladim delavkam, ki so se vračale z dela domov.

Če bi človek preveč razmišljal o smrti, bi opustil iskanje novih pobud za svoj obstoj in bi se prepustil misli: le zakaj bi se pehal, saj bom itak umrl.

Prav ob vprašanju smrti se v človeku odpira prepad, ki ga doživlja kot tujec in se tedaj sprašuje o smislu njegovega življenja. Vprašanje izziva odgovor brez njegovega izkustva, saj nihče, ki se o smrti sprašuje, še ni umrl. Zato človek beži pred njim, a se vselej vnovič sooča z njegovim zagonetnim obličjem. Človek doživlja prepad med seboj in vsem kar ga obdaja. Koliko globino misli torej posvečamo smrti za razliko od živali, ki ne ve, da bo umrla in se ne sprašuje po svojem končnem smislu.

Osebe, ki so umrle v prometni nesreči niso niti od daleč mogle zavestno zreti grozi v oči in zreti svojemu koncu v obraz. Pa vendarle vsakdo izmed nas lahko pričakuje, da se mu danes, jutri ali nekdaj, ne da bi vedel kdaj in kako nekaj podobnega lahko zgodi. In sedaj se vpraša ali je s smrtjo zares vsega konec. Če ima življenje svoj smisel, zakaj ga ne bi imela tudi smrt. Logika mišljenja nas nehote postavi pred vprašanje ali imajo živa bitja eno ali dvojno življenje, eno nižje, drugo višje.

Gosenica se po zabubljanju spremeni in živi naprej kot metulj. Zabubljanje ji pomeni smrt kot prehod v drugo življenje. Kako pa naj bi človek kot najpopolnejše bitje imel samo eno življenje in še to z grozo napolnjeno bivanje ob spoznanju, da bo umrl. Metulju, ki se je izlezel iz bube se ob prebuditvi v drugo življenje med živobarvnimi rožami na travniku odprejo nebesa. Kaj pa človek?

Da bi razumeli človeka kot duhovno bitje in njegovo nesmrtnost moramo imeti pred očmi tisto mejo, tisto črto, kjer se snovni svet stika z duhovnim. To misel lahko nadaljujemo v fizikalni smeri. Čim tanjše je bitje, tem večjo silo vsebuje. N. pr. v atomski fiziki so se ob razkrajanju atomov v subatomskih delih odkrile neslutene in nepojmljive sile. Dinamit in smodnik proti atomski sili ni nič. Čim manjši so delci, tem večjo silo sevajo v vesolje.

Ali je to klic nazaj v našo matično domovino, tega ne vemo, lahko samo domnevamo. Tako je tudi v svetu živih bitij, čimbolj drobno je bitje (n.pr. virus) tem bolj kljubuje vsem izrednim razmeram, tropski vročini in polarnemu mrazu, v katerem zamro vsa višje razvita bitja. To daje misliti še nadalje v smeri infinitizimalne, v neskončnost stopnjevane misli.

Če imamo pred očmi drobno in tenko snov v njeni majhnosti in silnosti hkrati stopnjevano v neskončnost, je ta snov sila duha. Ta sila pa je najmočnejša, kar edinstvena. Javlja se v vseh učinkih in dosežkih, v vseh procesih nastajanja, spreminjanja in oživljanja narave. Ta sila duha je sposobna naravo na novo poganjati. Takšna je tudi sila človeškega duha, ima isti izvor. Te sile sicer ne vidimo, nekateri celo dvomijo o njej, ali je ali je ni, vsi pa osupnemo pred njeno veličino. In če se glasi zakon fizike, da je materija neuničljiva, potem velja to v največji meri za najdrobnejši svet, tisti infinitizimalno drobni svet, kjer o materialnosti ne moremo prav govoriti, ker je produkt duha ali duhovna sila, ki je po zakonu neuničljivsti tudi sam najbolj neuničljiv, to je tista meja, kjer se snovni svet stika z duhovnim. In če je ta svet živ, je njegova neuničljivost enaka neumrljivosti.

Preostane nam dvoje, ali priznanje ali zanikanje posmrtnega življenja. Če predpostavimo prvo, potem so duše žrtev te prometne nesreče na dopustu. In če je rojstvo smiselno, zakaj ne bi bila tudi smrt. Tako bi osvojili nazor o duši. Bistvo duše sega v temnine onkraj naših razumskih kategorij. Duša vsebuje toliko ugank, koliko svet s svojim galaktičnim sistemom.

Če nekdo v skladu s svojo najintimnejšo potrebo razmišlja, ali iz skladnosti s prastarimi nauki človeštva ali iz psihološkega dejstva, da doživlja telepatične zaznave, pride do sklepa, da je duša v globini deležna brezprostorne in brezčasne bitne forme in sega tja, kjer nezadostno in simbolično označujemo večnost, proti temu kritični razum ne more postavljati nobenega protidokaza, ta ima neprecenljivo vrednost, ker se bo znašel v soglasju z naravnanostjo človeške duše, ki je vesoljno priznana že iz davnine. Ko smo materijo postopno delili do infinizitimalnih limit, kjer pridemo sicer praktično do ničle, kjer pa teoretično ostane "nenič", smo prišli dejansko do "nič" materije, ne pa do "nič" bitja, ker ta "nenič" je sedaj lahko življenje v poljubno intenzivni stopnji, naj si bo zgolj rastno, čutno, ali tudi celo duhovno.

Te zgoraj navedene ugotovitve imajo neprecenljivo vrednost v tem, ker smo se znašli z naravnanostjo človeške duše, ki je vesoljno priznana že iz davnin. Kdor temu nasprotuje iz upora, dvoma, pomanjkanja poguma, iz plitvosti psihološke izkušnje ali nevednosti, ima zelo malo možnosti, da bo postal pionir duha, stoji v protislovju z resnicami lastne krvi. Če je smrt deležnost neminljivosti, potem je v smrti smisel življenja celo dopolnjen.

Preprost dokaz, da duša obstaja: Človek ne doživlja sebe kot istega s svojim telesom, duša ni identična s telesom, jaz nisem telo, imam telo, telo je nekaj zunanjega, duša nekaj notranjega, iz nje prihajajo želje, v njej so shranjeni spomini iz preteklosti. Če ti amputirajo nogo, duša ostane cela. Človek se zaveda svoje telesne in duševne enote, človek je v telesu. Duša in telo sta eno in nista eno. Telo se spremeni v materijo, duh ostane in nadaljuje svoje večno življenje.

Ugotavljam, da je moje razmišljanje o smrti sprožilo v vas različne odmeve in premisleke. Glavni skupni imenovalec pa je življenje za čas življenja, v katerem je vključena tudi smrt. Človek je privezan na golo življenje, "jaz" je zastrt in skrčen na gonsko vzmet za preživetjem. Smrt se nam izkaže kot specifičen pojav takrat, ko izgubimo svojca, prijatelja in ko žalujemo za nekom, ki smo ga imeli radi. Pravimo, da ima vsak človek drugačno osebno stavbo, eni so žilavi, odporni, kljubujejo vsaki težavi, znajo prenesi bremena in zlepa ne klecnejo, drugi pa so bolj šibki, malo odporni, v njih je slabotna življenjska energija, nekateri od slednjih celo naredijo samomor. Pomanjkanje življenjske sile zahteva celega človeka, ne samo dušo, tudi telo, celotno konstitucijo, prek nje pa še življenje. Vendar tudi tisti, ki imajo svojo konstitucijo psihično in telesno močno kot armiran beton in so malodane neuničljivi, utegnejo zboleti, jih utegne prizadeti nesreča in se soočijo s smrtjo.

Človek vse svoje življenje pusti odprto za prihodnost. Moderni človek zvečina nima trdne vere v posmrtno življenje, čeprav izpoveduje vero v Boga. Noče si priznati konca svojemu obstoju. Smrt odlaga vedno bolj pod tabu. Čimbolj se govori o smrti, tembolj človek išče alibi: smrt zadeva druge, ne njega, ne tu, ne v tej situaciji in ne zdaj. Človek, ki priznava posmrtno življenje, razširja svoj "zdaj" spontano tudi onstran telesne smrti, "zdaj" mu je večen. S smrtjo se "zdaj" ne konča, temveč se mu odpira ta "Zdaj" v večnost ali vekotrajnost. V tem človek doživlja nadčasovnost dogajanja, "zdaj" ni samo "trenutek" na črti minljivosti, temveč je ta "Zdaj" večen, se dviga nad vse menjave časa. To dvignjenost nad čas hoče vsaka človeška zavest. To ne velja samo za civiliziranca in izobraženca, prav vsak najbolj preprost človek se dviga v vekotrajnost nad čas. In prišli smo do zanimivega odkritja: človek je tudi bitje, ki nosi v sebi zavest neminljive vekotrajnosti, v katero je naravnan z vsem svojim mišljenjem in čustvovanjem. To ne samo na smrtni postelji, ko se poslavlja od svojih domačih. Smrt je hkrati obrnjena proč od življenja in hkrati v življenje. Po smrti ljubljene osebe se radi z njo pogovarjamo, jo čutimo ob sebi, nas sredi noči zbudi nek čuden ropot, kot da je v sobi še nekdo, to osebo vprašamo kako se ima in smo srečni, da nas je obiskala. Jaz sem prepričana v to, da po fizični smrti ljubljene osebe, ostane neka nepojasnjena energija, nek nov vzgon za življenje, ki nas spremlja vse življenje in se iz neskončnosti, neuničljiva in večna projecira v nas.

Moj ded me je imel izjemno rad. Njegova ljubezen ali njegova vekotrajna duhovna energija mi je že nekaj krat rešila življenje. Navedla bom samo dva specifična primera: ponoči me ded zbudi, njegova prisotnost mi je nekaj sporočala, videla sem ga, ki je stal ob oknu in me opozorilno pogledal. Tedaj zbudim moža in mu rečem, da sem videla deda, ki me je opozoril. Rekla sem, da čutim, da me je opozoril pred neko nevarnostjo, ki mi morda preti. Naslednji dan sem na to že pozabila. Odpeljala sem se s kolesom in na ostrem ovinku sem se znašla med dvema tovornjakoma, ki sta se srečala eden tik ob drugem, bočno. Jaz, vozeča na kolesu sem se znašla vmes, obstala kot vkovana v tla na mestu in ostala živa. Bila sem v kleščah smrti. Prepričana sem bila, da me je neka dedova neuničljiva energija obvarovala smrti. Naslednji tak primer je bil, ko nisem več čutila svojih nog, imela sem občutek, da se bom sesedla. Komaj sem prišla do kavča. Čutila sem, da težko diham, kot bi mi zavezal vrv okrog vratu. Pomislila sem na infarkt. Nato sem se ulegla in gledala dedovo sliko na steni, nad njegovo staro uro na gong, ki sem jo kot otrok vedno navijala, ded mi je to dovolil. Počutila sem se zelo slabo. Dedu sem v mislih govorila: "Reši me ded, reši tvojo deklico!" Čutila sem, da prihaja od nekje odrešilna energija (elan vital), ki mi vrača moč življenja in kriza, ki bi se morda zares končala z infarktom, je prešla in naslednji dan sem se počutila kot prerojena.

Morda je materializiran svet slep in gluh za takšna sporočila in zaznave, vendar čutiti in biti podzavestno povezan z nekimi sporočili duha, ki obstajajo in segajo globlje kot abstrakten razum, je bila in je zame resničnost. Neke telepatične povezave z duhom umrlih obstajajo, kar si skušam razložiti z sevalno hipotezo, po kateri naj bi informacije večno živega duha prenašali elektromagnetični valovi ali posebna psihična energija. Razvile so se tudi razne teorije o duševnem polju, te spoznavne zveze so nad mislijo, časom, snovjo, energijo in prostorom, objektivno in subjektivno. Gre za skrajno stopnjo duhovnega ozaveščanja. Futurologija duhovnega sveta, vključno s svetom umrlih duš, je za človeka področje, ki ga ni mogoče utemeljiti z znanstvenimi dokazi, vendar vsi občutimo, da obstaja. Eni smo bolj dojemljivi za to od drugih. To je tako, kot šiba bajanica, ki pomaga občutljivemu in izkušenemu iskalcu odkriti vrelcev vode ali rudo pod zemljo. Sama se brez vpliva njegove volje začne nagibati v smeri vrelca ali iskane snovi. To sem tudi sama preizkusila in je delovalo. Tako je občutljivemu in izkušenemu iskalcu mogoče vzpostaviti zvezo z duševnim poljem umrlega, s katerim je bil ozko povezan.

Razmišljanje ne nakazuje odgovorov in razlag, temveč vprašanja, na katere si ne znam odgovoriti z znanstveno razlago, gotove stvari le občutim, da obstajajo.

PARADA NA DAN SLOVENSKE DRŽAVNOSTI

Predlogu, da bi na dan 15-letnice osamosvojitve imela naša slovenska vojska parado nasprotujejo nekateri pobudniki civilne družbe. Nasprotovanje utemeljujejo z dejstvom, da je Slovenija miroljubna država in da ni na mestu, da bi manifestirali in izkazovali simbole svoje vojaške moči, ker naj bi to bilo v nasprotju z njeno miroljubno držo.

Okrog tega vprašanja se mi porajajo nekateri tehtni premisleki. Kot prvo se mi zdi zelo nojevsko, da se oklepamo tako partikularne drže, saj smo državljani glasovali za vstop v NATO in Slovenija je članica NATA, kar pomeni, da imamo vojsko in da smo sprejeli tudi načela NATA in da kot njegova članica izvajamo politiko NATA. Obrambo naše domovine smo dali pod dežnik NATA. To daje naši državi status oborožene sile s plačano vojsko, ki služi za miroljubne namene in vzpostavljanje miru na kriznih območjih.

Obrambni ministri Evropske unije in desetih pristopnic, med njimi tudi prejšnji slovenski minister za obrambo, so se v Bruslju sestali na neformalnem zasedanju, na katerem so med drugim razpravljali o prevzemu vojaške operacije v Bosni in Hercegovini iz rok zveze NATO v roke unije. Strani prevzem pripravljata že več časa in je postalo jasno, da bo zavezništvo v državi ostalo kljub predaji operacije, saj bo ohranilo nekatere strateške naloge. Slovenija se kot članica NATA aktivno vključuje v dejavnosti zavezništva in si prizadeva igrati čimbolj vidno vlogo, zlasti v partnerstvu za mir.

Dne 16. aprila 2003 se je Severnoatlantski svet (NAC) odločil, da NATO avgusta 2003 prevzame izvajanje mirovne operacije OZN ISAF IV v Afganistanu. Ime, mandat in poslanstvo operacije se po prevzemu poveljevanja ne bodo spremenili, še vedno gre za mirovno operacijo OZN, ki jo bo s svojimi zmogljivostmi izvajal NATO. V njej bodo sodelovali tudi slovenski vojaki. NATO že od svoje ustanovitve namenja zaščiti prebivalstva veliko vlogo, zato je v preteklih desetletjih razvila zmogljivosti za pomoč pri zaščiti civilnega prebivalstva v primeru naravnih nesreč. Partnerstvo za Mir zavezništvu omogoča, da sodeluje s partnerji tako na področju pripravljenosti na nesreče kot tudi pri odzivih, če do nesreče pride, tako v partnerskih državah kot tudi v članicah zavezništva. Medtem ko je zelo uspešno sodelovanje na področju civilno-kriznega načrtovanja posledica okrepljene civilne pripravljenosti v partnerskih državah, pa predstavlja ustanovitev (EADRCC) in Euro-Atlantic Resopnse Dispotnse Diatster Unit (EADRU) velik korak naprej v skupnem prizadevanju držav EAPC, da zagotovijo pomoč prizadetemu prebivalstvu. To kaže tudi na pripravljenost držav članic EAPC, da razvijejo operativne zmogljivosti ter zagotovijo praktično sodelovanje na področjih, ki se tičejo vseh njih. V zadnjih letih se je EADRCC s svojimi aktivnostmi vključila tudi v iniciativo Pakta stabilnosti. Slovenija že vrsto let aktivno in redno sodeluje v EADRCC.

Znanstveno raziskovalno in izobraževalno področje se je v članicah NATA začelo kmalu po ustanovitvi organizacije leta 1949. V času hladne vojne sta znanost in tehnologija soodločala o ravnotežju sil med obema super silama. Danes želi NATO z znanstvenim programom spodbujati in podpirati mednarodno sodelovanje med znanstveniki iz držav članic in partnerskih držav v prizadevanju za večji razvoj in mir. Sodelovanje s tehnološko najbolj razvitimi državami je nadvse pomembno tudi za Slovenijo.

Znanstveni program NATO je osnovna sestavina tako imenovane tretje dimenzije, kjer se vojaškemu in političnemu sodelovanju članic zveze NATO, v zadnjih letih pa tudi partnerskih držav, pridržuje tudi sodelovanje na področjih civilno kriznega načrtovanja in upravljanja, znanosti ter varstva okolja.

Finančna podpora NATO je namenjena zlasti izboljšanju izmenjave informacij, izobraževanju raziskovalnega kadra v partnerskih državah, razvoju raziskovalne infrastrukture in skupnim raziskovalno razvojnim projektom.

Pozitiven vidik znanstvenega sodelovanja držav NATO s partnerskimi državami je tudi krepitev zaupanja in s tem odpiranje dostopa do novih, naprednih tehnologij za obe strani. Lažji dostop do naprednih znanj in tehnologij je še posebno pomemben za majhne države, ki bi zaradi omejenih človeških virov in manjših materialnih možnosti težko same razvile in dosegle potrebno znanje in opremo.

Temeljna naloga zveze NATO je od njenega nastanka zagotavljanje kolektivne obrambe pred zunanjo agresijo na države članice. Vojaškemu in političnemu sodelovanju članic zveze NATO, v zadnjih letih pa tudi partnerskih držav, se vrsto let pridržuje tudi sodelovanje na področjih civilno kriznega načrtovanja in upravljanja, znanosti ter varstva okolja. Sodelovanje na področju nevojaških vsebin uvršča NATO v t.i. tretjo dimenzijo. Slovenija je že vrsto let aktivno vključena v vsa področja sodelovanja.

Slovenske vojske torej ne moremo pojmovati kot vojske, ki bi se utegnila razkazovati kot potencialni agresor; kot vojska moči, s katero bi ustrahovali kakšen drugi narod; kot vojska potencialne moči, ki bi lahko prevzela oblast v svoje roke, temveč kot narodno vojsko, ki je udeležena v obrambi lastne domovine v primeru agresije, v partnerstvu za mir in za solidarno obrambo članic NATA, če jih agresor napade in nenazadnje tudi v primeru elementarnih nesreč opravlja pomembne naloge zaščite in reševanja.

Ne vem zakaj bi takšno vojsko slovenski narod skrival, zakaj je ne bi pokazal javnosti in ji izkazal zaupanje, časti in hvaležnost na dan slovenske državnosti, ko pa so ti mladi fantje pripravljeni žrtvovati tudi svoja življenja za domovino. In nenazadnje je to slovenska vojska, ki je proti agresorju JLA izbojevala osamosvojitev Slovenije. Zakaj ne bi naše slovenske vojske pokazali kakšna je ljudem, s kakšnimi težavami se ubada, kako je organizirana, kaj zna in kaj je zmožna narediti za svoj narod.

Za moje pojmovanje je civilna iniciativa, ki se tega brani, svojevrstna hipokrizija, ki pripisuje slovenski vojski napačno pojmovanje in razumljenje njene vloge med ljudmi in se spreneveda. .Ne gre za izkazovanje vojaške moči, temveč zato, da so slovenskemu narodu pokaže kdo je ta vojska, ki nas je sposobna braniti v primeru agresije, kdo je ta vojska, ki je izbojevala osamosvojitev in oblikovanje naše državnosti. Za moje pojmovanje je takšna drža, ki svojo vojsko potiska v kasarne in vežbališča, zanjo podcenjevalna in žaljiva. Takšna drža, kot jo kažejo »pacifisti« civilne iniciative je nadzorniški sen humanosti, ki je slepilo resničnega stanja in napačno razumevanje njene vloge. Slovenska vojska je vključena v funkcionalizem nacionalnega in svetovnega reda miru. Je ustavna kategorija. «Pacifisti« pa so lahko toliko časa pacifisti, dokler ni ogrožen narodov interes. V primeru agresije, bi se zaradi nujnosti stanja, ki bi se utegnilo primeriti, in po naravi stvari spremenili v borce za svobodo svojega naroda ali pa bi nekateri celo emigrirali na varno in pustili svoje ljudi na cedilu. Nekaj je bilo tudi takšnih, ki so v času osamosvojitvene vojne odšli na varno v tujino.V mirnem času je zelo lahko biti estet humanizma in obsojati nasilje. Vsi obsojamo nasilje, vendar tu bi po mojem mnenju moralo biti več mesta za moralno refleksijo, kaj pravzaprav slovenska vojska je in kaj za slovenski narod pomeni. Slovenska politika in slovenska vojska ni sprijaznjena s svetom nasilja. Zapirati slovensko vojsko v kasarne je neverjetno nojevsko, hipokrezija in sprenevedanje. Vprašanje vrednot se je očitno obrnilo na glavo. Zame predstavlja veliko večje nasilje ohranjanje imen raznih ulic po skrajnih revolucionarjih, ki so z orožjem uveljavljali svojo politično moč in zasedli komandne položaje oblasti. Tudi za čiščenje lastnega naroda. Ali ne vzbujajo takšna imena ulic nemir v človeku?

Kdo hoče zasenčiti osamosvojitveno vojno morda tudi z že izživeto slavo svojih dejanj in onemogočiti, da bi se naša slovenska vojska, ki je izbojevala osamosvojitev in državnost naše mlade države, skrivala kot neobstoječa? Ali je ta vojska kaj drugačna od tiste, ki se je borila za osvoboditev od okupatorja? Zakaj ni prevladal predlog, da pokažemo v javnosti slovensko vojsko, seveda na način, ki spodbuja domoljubje, občutek varnosti in nacionalno zavest, ne pa kot silo moči? Četudi je vojska lahko represivni aparat v določenih okoliščinah, je le-ta tudi neobhodna formacija v primeru elementarnih nesreč.

Zame veliko bolj bodejo v oči mogočne jahte tranzicijskih veljakov, zasidrane v marinah, pa dragi avtomobili na cestah, ki so kupljeni z delavskim denarjem, ki očitno civilne iniciative ne motijo. In konec koncev saj ne gre za razkazovanje razkošnega Titovega Galeba, temveč za skromni čoln, s katerim ne zmoremo niti obvladovati nadzora našega morja. Hinavščina nas je očitno privedla do absurda, da ne znamo več ločiti vrednot. Naj se torej odvija slavje 15-obletnice osamosvojitve Slovenije potiho, sramežljivo in neopazno? Kaj bomo skrivali naše osamosvojitvene borce, da ne bi zasenčili duha kakšnega mita? S pretvezo o pacifizmu, ki očitno izhaja iz zaslepljenosti določenih krogov, si torej dragi državljani, privezite in zakrijte oči! Zame je podpisovanje peticije proti paradi ob obletnici 15-letne osamosvojitve Slovenije žalitev za slovensko vojsko.

Nasprotovanje, da bi pokazali v javnosti svojo vojsko je samozaslepljenost, v kateri poplesuje pred očmi himera, ki se drži v distanci, ni prijetna za oči, zato jo ignorirajmo v imenu »pacifizma«, kajti slovenski narod ljubi mir in noče pokazati svoje vojske kot sile moči. Saj tudi ni potrebno, lahko jo pokažemo v njeni pripravljenosti za obrambo domovine in v njenih človekoljubnih funkcijah, kot so reševanje v primeru elementarnih nesreč in podobno. Za božjo voljo kdo pa ljubi vojno. Vojna pride, ko niti ne veš kdaj. Pride in z njo se mora človek soočiti. Ali se bomo tedaj borili s "senco" svojega pacifizma ali z izurjenimi in izšolanimi vojaki, ki so vešči obrambe domovine, vzpostavljanja miru in reševanja. Civilna iniciativa daje vojsko v kasarne, tako kot meščani postavljajo pokopališča in bolnišnice na obrobje mesta, da ne motijo pogleda in ne spominjajo na neprijetne stvari.

 

OČETOVSKO ZATIRANJE

Poznam zgodovino očetovskega zatiranja, ker poznam vojne. Poznam, da se očetje ne morejo ogniti potrebi po uničevanju in da mati njegovega sina ne more odvzeti očetu moči. Ali bo tvoj smrtni nagon oče, kdaj slavil zmago tvoje vesti nad človeškimi morijami, da boš sledil zakonom ljubezni, miru, človeškega sožitja, pravičnosti, logike, kontrole razuma in svoje volje. Kdo nadzira tvojo voljo, kdo nadzira tvojo moč, oče?

Kako je s tvojim hidravljičnim mehanizmom, kako je s tvojo napetostjo, neugodjem, sprostitvijo, ugodjem in novo napetostjo, ki se strastno trudi ustvarjati nove nesmisle? Kaj je oče, tvoj moralni problem? Življenje ali smrt? Ali si segnil v udobju svojega ega, ali nisi v stanju spoznati narave erotične ljubezni in zakonov človeške rasti, da dobiš otroka in ga vzgojiš v moža, ki ne bo narejen po tvoji pohabljeni naravi. Zakaj se tako vneto trudiš, da bi bil tvoj sin po tvoji ideologiji manj razumski kot je mati, ki ga je rodila iz ljubezni in si ni mogla predstavljati, da jo boš ti tako kaznoval, da ji boš poslal sina na bojišče.

Kaj je narobe, oče, s tvojimi kliničnimi podatki, v katerih je vpisana tvoja diagnoza: moški? Če diagnozo moški enačim z vojno, te vprašam, ali sta tvoja mati, tvoja žena in tvoj sin tvoja lastnina, ki jih lahko žrtvuješ?

Vedi, da je tvoja bolezen, ko primeš za orožje: zavračanje jedi, ki bi ti dajala moč ljubezni; zaprtje črevesja zaradi pohabe srca, ki ti ne zagotavlja notranjega miru in močenje postelje zaradi strahu.

Sem opazila, da si perverznež, ki si slabo razrešil konflikte svoje nevrotične bolezni. Pacient si, potreben zdravljenja in ne analitične razlage o pravičnosti tvoje vojne. Tvoja človeška zgodovinska vloga je zares tragična in nič na tem svetu ne more upravičiti odlikovanja za tvoje herojstvo, ki se ti sveti na prsih. Na tvojih prsih se odslikava poligon, na katerem se bojujejo tragika življenjskega in smrtnega nagona ter strahopetnost.

Oče, zapomni si, da zločini zoper človeštvo ne zastarajo in da v živalskem svetu samci ne žrtvujejo svojih mladičev!

Ostro in neizprosno. Izziv za komentar! (Objavljen na Sončevih pozitivkah)

Odgovor na komentar:

Duša nima spolnosti. Moški in ženska nista kvaliteti, ki bi se jasno zrcalili v umu in duševnosti. Vse psihične razlike med moškim in žensko izhajajo iz različne vzgoje in izobrazbe. Edino to je dejavnik, ki je ustvaril razloček med moškimi in ženskami. Torej problem, ki ga odpiraš o vlogi moškega in ženske v praksi, ni v spolu moški – ženska, temveč v tipih različnih otroštev, vprašanje je, ali so bile otroške potrebe zadovoljene ali motene in srečne ali nesrečne. Iz takih razmer izhaja zdrav odnos do družine ali pa patologija. Če eden prinese v skupno življenje svojo nevrotično držo, svoj frustrirani značaj in druge neprijazne psihološke lastnosti, jih bo brez dvoma razširil še na drugega partnerja in otroke in družina bo postala zrcalna slika družine iz otroštva enega ali drugega ali pa obeh skupaj. Za oblikovanje družine se hoče zrelost, medsebojno spoštovanje in druge človeške lastnosti, o katerih bi lahko napisali knjigo in še ne bi izčrpali vseh odnosov v tem zapletenem organizmu, ki mu pravimo družina.

V svojem prispevku govoriš o »pravem moškem«. Kaj pa je to pravi moški?
Navajaš, da je to moški, ukoreninjen v svoji službi, elitnik na svojem področju, vendar trdno privezan v odnosu na žensko, ki v njem vidi plemenskega vodjo, samostojnega urejenega človeka, moškega v katerega je zagledana, očeta svojih otrok, moškega, ki je spoštovan v družbi, ki je sam v svoji samoti, a hkrati dejavno prisoten v družini.

Nadalje navajaš, da je moški tisti, ki vodi družino prek čeri, ženska pa ga s svojo naravo le podpira. Da je moški tisti, ki je neprestano v boju, pred odločitvami, ki prihaja in ki prinese plen, zato potrebuje dobro zaledje, ki mu ga lahko edino-le nudi pametna žena. Opisuješ tudi moškega, ki diametralno drugačen, ki se zapije in pada v razne odvisnosti, ali je delaholik ali pa naredi samomor. Torej moški naj bi bil po tvoje lovec, ki lovi divjad v gozdu in jo prinese ženi v votlino, da preživi moški, ženska in mladiči. Vendar sodobni moški ni več prisiljeno suženj, kot so bili moški pred kapitalizmom, ki so jih s fizičnimi sredstvi prisilili, da so vsak drobec energije posvetili gospodarsko koristnemu delu.

Današnji moški naj bi bil elitni predstavnik posebne meščanske delovne etike, ki izpolnjuje naloge vesti, ki mu daje zadoščenje, da v družini pred svojo ženo in otroki ter nenazadnje tudi pred svojimi starši mu to daje zadoščenje, da je član neke ureditve patricentrične strukture, kjer odlično in brezhibno opravlja to svojo vlogo . Tu pa tiči zajec! To njegovo občutenje zadovoljstva pa je zelo skromno nadomestilo za srečo, saj sta izpolnjevanje dolžnosti in gospodarski uspeh le zares skromno nadomestilo za izgubljeno možnost uživanja življenja in za notranjo gotovost, ki jo daje zavest, da si brezpogojno ljubljen brez vse te krame, ki ti jo življenje nalaga. Popolna predanost delu in ustvarjanje dobrin, ki so nujno potrebne za obstoj civilizacije, le ponotranji pritiske. Ta čustvena struktura, ko jo ti opisuješ, ne zagotavlja harmoničnega razvoja človekove osebnosti. V vsem je treba imeti pravo mero. Navedena patricentrična struktura je psihična gonilna sile dosežkov meščansko protestantske družbe, ki je ustvarjala pogoje za uničenje matricentrične stukture družbe in je naredila iz človeka sužnja materialih dobrin.

Sprašuješ se kdo je tega kriv? Tega ni kriv nihče drugi, kot lastni oče, ki je primer takega moškega, to je tip patriarhalnega človeka, ki je v družini avtoriteta, ki uravnava otrokovo življenje. Ubogi otrok je primoran, da stopi na očetovo stran in se z njim identificira. Otrok in trojicira očeta kot nosilca moralnih zahtev in to ponotranjenje je močan vir oblikovanja otrokove zavesti. Otrokovo tekmovanje z očetom ima za posledico razvoj ambivalentne čustvene drže, po drugi strani pa se mu pa odkrito upira. Oče je torej nosilec patricentričnega kompleska, ki se godi v njem samem. Oče je po svoje ljubosumen na sina, delno zato ker njegova življenjska moč v nasprotju s sinovo upada. Drugi še pomembnejši razlog za ljubosumje je otrokova življenjska situacija relativno neobremenjena z družbenimi obveznosti, ki jih oče hoče na vsak način naprtiti sinu. Ljubosumje očeta je tem večje, čim večja je teža odgovornosti, ki pritiska na očeta. Za odnos očeta do sina in za oblikovanje njegove psihične strukture so še pomembnejši družbeni in gospodarski dejavniki. Sin bo postal naslednik očetovega imetja, če bo bolan in star pa tudi njegov skrbnik. Torej sin je za očeta naložba kapitala. Z ekonomskega vidika so vsote, naložene v vzgojo in poklicno izobrazbo, nekaj podobnega kot prispevki za nezgodno zavarovanje ali starostno pokojnino. Iz takšne družine prihajajoče žene so identične svojim očetom. Poleg tega ima sin pomembno vlogo, kadar gre za očetov družbeni ugled. Z uspešnim sinom si oče lahko svoj družbeni ugled le še povečuje, medtem ko polom ali če zabrede sin v razne odvisnosti, lahko očetov družbeni ugled zmanjša ali celo uniči. Prav tako pomembna za očetov družbeni ugled je sinova gospodarsko ali družbeno uspešna poroka. Zato velikokrat naletimo na konflikt med sinovo srečo in koristnostjo njegove poroke. Sin se torej poroči z žensko, ki je podobna očetu in pričakuje oziroma kar naravnost zahteva, da ima moški lastnosti, ki so navedene v zgornjem drugem odstavku, torej da je elitnik in plemenski vodja, glava družine, itd. Ta sinova funkcija ima v očetovi ljubezni odločilno vlogo in to svojo funkcijo prinese nezavedno sin tudi v svoj zakon, ki ga bremeni z neznosno težo celo življenje. Če dobi še ženo iz družine s takšnimi psihičnimi držami je okvir suženjstva kompleten in moški se iz takega obroča ne more rešiti, saj se niti ne zaveda kdo ga je zasužnjil in zakaj.

Pogojnost očetove in ženine ljubezni do takega moškega ima dve posledici: izgubo duševne trdnosti, ki jo daje prepričanje, da si brezpogojno ljubljen takšen kot si in krepitev zavesti, kar pomeni, da se v človeku izoblikuje nazor, da je izpolnjevanje dolžnosti osrednja življenjska naloga, kajti le tako je mogoče doseči, da si brezpogojno ljubljen tako od očeta, kot od žene in tudi svojih otrok, ki se jim »vcepi« isti vzorec mišljenja. Toda tudi maksimalno izpolnjevanje zahtev zavesti ne more preprečiti nastajanja občutij krivde pri tekem moškem, kajti človekovo ravnanje ne more doseči idealov, ki se postavljajo predenj. Pred sina in moža se torej postavljajo kriterij za njegovo vrednotenje, ki so kvantitativno seštevanje koristnosti in užitkov sreče in ne kakovost, ki je že sama na sebi sreča. Kdo hoče biti srečen (ne pa jo imeti) naj se zaveda, da srečo ne prinese nasičenje z dobrinami in užitki ali  seštevanje in množenje le-teh. Te pojme mu je vsilila porabniška družba ali družina, kjer so se izoblikovali takšni miselni vzorci. Napačno je strmenje čim več imeti, čim več porabiti, čim več si privoščiti. S tem se porabniško usmerjen človek ne zadovoljuje. Ta potreba izhaja iz nauka o čutu nadvrednosti, ki se je izoblikoval v patriarhalni drži meščanskih očetov. Materialna blaginja človeka ne more osrečiti. Moja in tvoja eksistenca moje ali tvoje imetje, ne to nisem jaz ali pa ti, to je moja ali pa tvoja bit sama, le v njej lahko doživljamo tudi smisel in srečo svojega življenja, vse zunaj tega je le neuspešen lov. Srečo življenja ne moremo iskati zunaj, v nekaj imeti, kajti to je svojevrstna odtujitev samega sebe, lastne eksistence in njenega smisla. Mislim, da je to tvoj problem! Preseči boš moral to nepremostljivo razločevanje med doživetjem »srečen biti« v sebi in med srečo imeti, od zunaj. Sreča je le v lastni notranjosti na črti čiste kvalitete duha. V srečo je treba vračunati tudi trpljenje, prikrajšanosti in razočaranja. Mnogo ljudi v navidezni sreči, čeprav so elitniki in plemenski vodje naredijo samomor, kajti  »biti« je od vsote dobrin neodvisna vrednota življenja.

Ne samo to. Če pogledamo življenje v dvoje, lahko hitro ugotovimo, da razmere, v katerih živimo postavljajo žensko in moškega v različna položaja. Izhajati moramo iz pojma narave in naravnega življenjskega reda. Nekoč je bila ženska predvsem mati in ljubica in življenje z njo v naročju narave je bilo doživetje prave človečnosti. Emancipacija je prinesla svoje. Ženska je obdržala prejšnjo vlogo matere in žene in se ekonomsko emancipirala s tem, da ji je bila naložena še služba in ne majhne zahteve sodobne družbe na vseh področjih, kar jo je popolnoma izželo, da je v mnogih primerih izgorela, zlati če je imela ob sebi patriarhalno vzgojenega moškega, ki je od nje zahteval, da ga bo stregla tako, kot je njegova mati stregla očeta. Sodobno življenje zahteva, da si vloge in dolžnosti v družini porazdelita in nesebično pomagata ter skupaj rešujeta življenjske probleme. Kultura, ki se oblikuje v sodobni družini je osebnostna, potrebno je spoštovanje, solidarnost in medsebojna pomoč. Če se prevalijo skrbi na enega ali druga partnerja, postane breme neznosno, ki pripelje do same konice nesporazumov iz utrujenosti, doživljanja krivice, odnosi v takšnem zakonu so porazni in zastrašujoči, ker se izoblikuje izkoriščevalski odnos enega ali pa drugega partnerja. Na zunaj vsiljena zahteva partnerja, ki jo odklanjamo na etični višini,ima za posledico, da se čutimo manipulirani in odpira nepremostljiv prepad med količinskostjo in kakvostjo biti. Taki odnosi so klavrni znaki mehanizirane miselnosti, iz katerih zares ne more nihče od partnerjev »pridelati« osrečujoč drobec osebnega življenja, ker so popolnoma gluhi za človekovo potrebo po smislu in sreči življenja.

V praksi je bilo tako: človeška emancipacija ženske pa je bila v resnici njena meščansko – moška emancipacija. Ženska je ostala še naprej odvisna služabnica moškega, kjer je njegova avtoriteta še danes očitna. Če pa se moški se želi otresti teh miselnih vzorcev, ki mu jih vsiljuje patriarhalno in oblastniško vzgojena žena, je to za moškega trda pot. Moški, ki je pod tako hudimi pritiski je najboljše, da se od žene loči, kajti volk dlako spremeni, svoje naravi pa ne. Nekatere ženske so pravi vampirji in svojega moža popolnoma uničijo s svojimi zahtevami. To so običajno prazne ženske, snobovsko vzgojene ženske, brez življenjskih modrosti, miline in nesposobne brezpogojne ljubezni. Tako na moški in ženski strani se pojavijo takšni ljudje – brezčutni roboti. Beži od njih, če nočeš ostati v suženjskem odnosu in trpeti!

Kakšna je torej prava vloga matere in žene? Mati naj bi po svoji naravi ostala mati in žena po vsej svoji biološki danosti. Ženska skrbi za nebogljenega otroka (e), k čemur jo prisili biološki položaj. Tu ni dileme, da sta materinsko sočutje in materinska ljubezen poglavitni moralni načeli njenega življenja Mater bi lahko primerjali s staro legendo o rodovitnem sadnem drevesu in očeta s čudežnim studencem: oba sta se posušila, ko so ju ljudje spremenili v privatno lastnino, kar lahko tudi z drugimi besedami pomeni, da ne moreta mož in ženska krmariti vsak po svoje. Družina je skupen voz, ki ga moreta vleči naprej oba.

Cankarjevski kompleks trpeče slovenske matere so ustvarili patricentrično oziroma patriarhalno vzgojeni moški in matere, ki so zaradi svoje ekonomske odvisnosti, sprejele takšno vlogo. Če ostaneta moški ali ženska prislonjena na patološkega partnerja je to znak nemoči in nesposobnosti, da bi tak nesrečnež razumel sebe in svoje potrebe. Ženske možače so vzgojene od mater možač. Ženske, ki imajo očete za pijance si v svoji nevrotični drži poiščejo može pijance. Ženska v zakonu podivja zato, ker sta v njenem otroštvu divjala njena starša in zato, ker nanjo divja tudi mož. Tam kjer je eden ali drugi žrtev nezdravih odnosov je dolga veriga vzrokov za to, da enkrat zdivja eden, drugič zdivja drugi ali pa oba hkrati. Zgrešena je trditev, da ženske s feministično težnjo konkurirajo moškim in izgorevajo na delovnem mestu. Zgrešeno je, da mora ženska po 8-urnem delu opraviti še vsa gospodinjska dela, skrbeti za otroke, biti ljubica možu in da bi morala podpirati moškega pri njegovem »poslanstvu«. Kje si pa ti moški? Kakšno je tvoje poslanstvo? Tako patološko stanje ne ustvarja samo obremenjena nesrečna mati, temveč ga vzpostavlja moški ego s svojim egoizmom in izkoriščevalskim odnosom ali pa oba skupaj z napačnimi miselnimi in vedenjskimi vzorci.

Ženska danes, hvala Bogu, niso ovčke, kot navajaš, ki niso sposobne lastnih misli. Danes se ženske izobražujemo in zasedamo tudi odgovorne položaje in tiste, ki imamo ob sebi razumevajoče in ljubeče moške, to lahko opravljamo brez problemov. Ženske zares niso več dandanes sledljive kokoši, takšno etiketiranje je človeško žaljivo. Tega so sposobni samo tirani, ki si hočejo žensko patriarhalno podrediti in ko jim to »junaštvo in pogum« zatiranja ženska več tako ne uspeva, se znašajo nad ženskami in jim nalagajo vso krivdo za svojo neuspešnost, nesposobnost biti moški v kvalitativnem smislu. Frustrirani ljudje so povsod, tako ženske kot moški. Tu ni razlike. Samski človek, ki se je posvetil svojemu poklicu n. pr. zdravnik ali zdravnica, duhovni učitelj, raziskovalec in podobno, ne propada, ker najde sublimacijo na svojem delovnem področju, v katerega vlaga ljubezen in vse svoje energije. Ženske, ki učijo kot učiteljice v šolah, ne vem zakaj bi bile to prava katastrofa. Ženska učiteljica ima še eno možnost več, da svojo prirojeno materinsko ljubezen, nežnost in milino prenaša tudi na tuje otroke in s tem izravnava deficit, ker je otrokova mati tisti čas v službi. Suženjski odnos do dela imajo tako ženske kot moški, ki ne najdejo drugih smislov življenja. Za vsestransko samouresničitev, ki sledi svoji viziji naj si prizadevajo tako ženske kot moški.

Ne vem kako se lahko človek z lastno pametjo in zavestjo «mentalno okuži« od ljudi, ki se prepotentno z lastnim napihovanjem poskušajo uveljaviti in v katerih se latentno skriva patologija, katero opisuješ. Jaz bi rekla, da po duhu zdrav človek zna ločiti pleve od pšenice. Mislim, da si spoštovani komentator že močno presegel razumevanje življenja na ravni otroškega vrtca, kot navajaš, kajti izpostavil si probleme, ki te tarejo in na katere iščeš odgovore. Včasih se konfliktov, ki tičijo nas samih niti ne zavedamo in si razlagamo pojave na podlagi ideologije svoje družbe, v kateri živimo in na podlagi napačnih miselnih predstav in vzorcev mišljenja. Situacijo veliko bolj zapleta dejstvo, da iščemo odgovore na napačnih bregovih. Potrebno je le optimistično zaupanje v brezpogojno ljubezen tistih, s katerimi živimo, potrebno je, da se razbremenimo občutij krivce in da zmanjšamo naš superego, z večjo sposobnostjo za uživanje in srečo življenja, ki je nenazadnje tudi v dvoje zelo lepo in lahko je harmonično le, če se potrudimo, da takega soustvarjamo.

SODOBNI ZOMBI

Si mogoče srečal človeka, ki te poziva, da postani človek v človeku in te bedno prigovarja na maskiran način, ko govori nekakšen tingel-tangel? Ta, ki te je nagovoril ima globoke oči, bi rad hipnotiziral in dobil moč nad tabo. Opravlja navidez koristno delo znotraj tendence, da prodaja meglo in te kupuje zase.

Samega sebe širi kot kulturni resor. Je absolutni vseved. Na vsak način hoče izpričati svojo pozornost z duhom, ki je visoko postrokovljen. Tak običajno prihaja iz sposojene instant lestvice, ni dokončal izobraževanja kljub visoki štipendiji in ima radikalno prepričanje. V njem govorita politika, znanost, relgijja - vsakega po malo kot ornament njegovega okrasja. Lahko bi ga poimenovali duhovni urok. Gorje, če se ti tak duhovni odlitek usede na glavo in te hoče preobraziti in posedovati.

Tvoj miselni odpor iztreblja in pripisuje svoj um tvojemu umevanju. Sleherno razumevanje obdaja s tančico tabuja in tvoje umevanje sproti ponareja. Ima kulturno-filozofske in politično-religiozne inspiracije, ki se imenujejo paberkovanje od tu in tam. Je jezikovni mistik in kar naprej izreka sodbe o stvareh, ki jih ne razume ali mu niso jasne. Zamenjuje sredstva s cilji, ko se hoče miselno izpeljati. Te ogoljufa za tvojo subjektivnost tako, da ti dokaže brez dokazov, da si slaboumen butec ali slaboumen upogljivec, če ne sprejmeš njega, kar je in kar ni.

Na atlasu tvoje pameti ti najde same čeri in je ladja, ki sprteno krmari po tebi. Duhovno te prehranjuje s pogretki ostankov včerajšnje večerje in ti prireja filozofske orgije po svojem okusu in potrebi. Krčevito se oklene usode tvoje omejenosti, da ti dokaže sebe. Potopljen v kalno poplavo čvekanja se odlično počuti. Duh se mu kar naprej zavozlava in cirkulacija krvi v možganih dobiva motnje, vendar tega ne smeš opaziti, kaj da bi mu šele povedal.

Našemlja te z zmedo: zgoraj aktovka in mobitel, v nogah njegovi škornji. V nobenem primeru ne smeš postati alergičen na plesen njegovega duha. Če si uradniček, ki te on nadzira (tak ima vedno mesto šefa), bodi ponižen in poslušen, kajti on ima moč (običajno politično) in te lahko odstavi od zaukazanih ciljev, da služiš le njemu. On se odlikuje z nesramnostjo in nezmotljivostjo, ti pa z upogljivim slaboumjem. On ne more govoriti in ne pisati brez fraz. Fraze so njegovo življenje, vsa znanost, obvladajoči princip preživetja in vzpenjanja vedno na višje vrhove. Ko ima dober razlog za to, te odstrani iz službe, politike ali iz družbe, kajti kraljuje samo on - gospostveni duh z identifikacijskeim žigom o svojem poreklu. Ni nobenega identično enakega ne po širini duha in ne po višini položaja nad tabo.

Tak zombi je živ človek in prebiva med nami. Za svojo pohabo pošilja račun tebi. Če si konj, te bo neusmiljeno tepel po logiki, da je on kočjaž, ti pa konj, ki te on jezdi, ti pa moraš teči.

TAJKUNSTVO KOT IDEOLOŠKI IN STVARNI POJEM

Če bo imela pravna država premoč nad nepravno, je za državljane to zanesljivo dobro znamenje. Državljani pa itak ne bodo živeli nikoli preveč srečno, ker obstaja skupina prevarantov, ki se želi iznebiti nadzora tistih, ki hočejo pošteno delati in živeti. Tu obstaja velika vrzel.

Vse več je ljudi, ki se spopadajo z družbeno osamljenostjo in ne morejo kljubovati krivicam. Sem sodijo ljudje, ki se oddaljujejo od politične, narodnostne, družinske in konfesionalne skupnosti in živijo kot nekakšni iz družbe odrinjeni samohodci, zlasti brezposelni in ljudje z nizkimi osebnimi dohodki, ostareli v domovih za upokojence in onemogle z minimalnimi pokojninami, socialno stigmatizirani ljudje, ki so izgubili stike z zunanjim svetom in niso nikomur več potrebni tako, da se počutijo kot zapuščena in osamljena bitja, kot tujci med tujci. Ta dejavnik spravi ljudi na skupni imenovalec, da se bojijo spregovoriti, izraziti svoje težnje, postajajo mlačni, neodločni, nemočni, plahi, bojazljivi, da bi jim kdo ogrozil kakšno njihovo pravico (n.pr. slabo plačano delo), čeprav skoraj nobenih pravic nimajo. Obstaja strah, kaj bodo rekli drugi, če spregovorim, če izrazim svoje mnenje, če povzdignem glas. Nekateri pijančujejo, se drogirajo in živijo tjavendan. Mnogi med njimi raje kradejo iz avtomobilov, po trgovinah ali vlamljajo. In tako se med ljudmi širijo razrvana življenja, ki jih poraja socialna stiska. Njihovim otrokom zapušča takšno življenje nepopravljive duševne in značajske okvare. Vzgajamo nov rod hlapcev po Cankarju!

Vse to lahko zgrnemo pod naslov: nesrečen narod, ki mu vlada kapital in ne zdrava pamet. V Slovencih deluje strt narodov ponos. To je neozdravljiva bolezen hlapcev. Ali kot narod res ne premoremo toliko moči, da bi postavili mejo, se postavili v bran, udarili po mizi. Do kje kdo sme, kje je še meja razumne tolerance. Ali res ne premoremo več tiste človekove nepremagljive strasti, da bi jedli z drevesa spoznanja.

Če smo postali samostojni narod in si priznavamo spoznavati svoje meje svobode pri uresničevanju svoje samostojnosti, ali res ne moremo priti do stopnje samozavesti, da bi povedali svojo odločno besedo kakšno Slovenijo si želimo in potrebujemo. Tajkuni ali kakor koli jih že imenujete, so zajedavci narodovega organizma, narodovega interesa, z egoističnim in ciničnim odnosom do bližnjega. Grabežljivost ima svoje psihološke, etično filozofske in kulturne vidike. V osnovi je grabežljivost zloraba, ki nekomu jemlje, da zase grabi. Gre za nagon, ki ni sposoben prebuditi oglaševanja vesti.

V Sloveniji obstaja poleg nasilja grabežljivosti, še ideološko nasilje, ki poraja delitve. To je etični problem slovenstva. Tajkunstvo ni le ideološki, je tudi stvarni pojem. Vsak človek izbira svojo človeškost sam. Človeškosti ne moremo zagotavljati s sredstvi prisile, lahko le omejujemo deviacije in postavljamo formalno meje do kje človek sme. To ni brez pomena, nujno je! Pravega dostojanstva človeka pa ne morejo zagotavljati le zakoni in pravne uredbe. Dojemanje etičnosti je pravna norma, je vrednostni sistem. Oboje je ali pa ni v zadostni meri zasidrano v vrednostni sistem vsakega človeka in v pravni red države. Ni toliko temeljno vprašanje koliko in do kakšne mere deklarativno priznavamo institucijo človekovih pravic, temveč koliko smo pripravljeni ravnati v skladu z njo.

Sedanji neoliberalizem je uničujoči dejavnik duhovne narave, ker izničuje vsako vrednostno izhodišče. Tej planetarni zgodbi bi se kot majhen narod zaradi lastnega obstoja vsaj delno lahko izognili, če bi vgradili v naš pravni in moralno-etični sistem varuhinjo človeškosti in narodovih interesov. Slovence nas je usodno razdelil kapital, bolj kot na videz zgleda. Nekateri pravijo, da so nas razdelili mrtvi. Ti se le izrabljajo.

Totalitarizem je sesul zgradbo humanizma do konca, kar je ni sesul totalitarizem, jo je sesul še neoliberalizem. Gre več ali manj za iste akterje, ki vlečejo rdečo nit skozi narodovo zgodovino. Ali se nas je polastila nemoč humanega. Nihilizem, ki samo še bolj razvnema neoliberalizem, ta pa pošastno golta otroke svoje domovine.

Tudi pri nas se je zgodil 11. september. Pred kratkim. Mnogi postajajo totalni, kar pomeni vseobsegajoči, narodno izničevalni. Ti hočejo biti vse. Ne glede na sredstva, ki opravičujejo njihov umazane cilje bogatenja in s pomočjo raznih slamnatih podjetij molzejo narod.

Tako kot je rekel Nietzsche v svojem delu Zaratustra, ki je to reakcijo označil kot »duh maščevanja«, resentiment po krvi in denarju. To ni resentiment revežev, temveč resentiment bogatinov, ki načrtujejo totalitarno nasilje kapitala. Zgoščenost bivajočega postaja biti bogat, imeti denar, oblast in moč. Pri tem smo ostali le neznatni in nepomembni statisti. Redukcija narodove moči, postaja indukcija njihove moči, to je revolucija biti vse. Nasilje kapitala je institucionalizirano. Stična točka nesporazumov so neupravičeno bogatenje brez dela in revščina. To je akutni problem današnje družbene skupnosti. Osamosvojitev je enim podelila oblast, drugim pa suženjstvo, suženjsko delo za plačo, ki niti ne omogoča enostavne reprodukcije življenja. Od tod izvira temeljna šibkost demokracije, ki se ne zaveda temeljnega problema. Gre za izobčenje dela svojega naroda iz soodločanja o svoji prihodnosti. Ne gre za dobro in zlo temveč za manipulacijo z zaslepljeno množico, ki sprejema biotehnologijo nasilja kapitala kot življenjsko nujnost, kakor da se drugače ne da živeti. Pravičnost se je spremenila v svoje nasprotje.

Ali se bo pokazala moč pravne države bomo še videli. Spreminjati ljudi, ki bi z dejanji uveljavili in potrjevali svojo lastno človeškost in dostojanstvo pa ni mogoče, če vsak zase ne najde sposobnosti, da to odkrije v samemu sebi.

DISTRIBUCIJSKA SREČA IN BLAGOSTANJE

Država ne more nikjer odvzeti in vam dati, če sami ne ustvarimo. Državni aparat lahko določi le določena distribucijska razmerja z zakonodajo, po katerih se odvijajo gospodarski, politični, finančni in kulturni tokovi. Smo del svetovne globalizacije v objemu območja, ki vzbuja človeku občutek varnosti Evrope in hkrati strah pred prihodnostjo. Poglejte kaj se dogaja po svetu – terorizem, ugrabitve, usmrtitve, umiranje od lakote, revščina….

Bodimo srečni, da smo rojeni v tej oazi relativnega blagostanja in miru. Ne iščimo svoje sreče zgolj v materialni blaginji, smer v neskončno produkcijo je napačna. Zahodnoevropski vzorec sreče je odpovedal, ustvarja bolno družbo. Človek je nihajoče, nikoli zadovoljno bitje. Eni hvalijo staro, prejšnji sistem, drugi hvalijo osamosvojitev in pridobitve.

Dosežena demokracija, ne glede kakšne je, onemogoča s svojim demokratičnim sistemom volitev, da ne morejo ostati na oblasti eni in isti celo večnost, kot je bilo to v totalitarnem režimu prejšnje skupne države. V groznega srhljivega zmaja se razvijejo oblastniki, ki ostajajo dolgo na oblasti in imajo monopol v svojih rokah. Komunizem je mrtev. Obstaja le še kot psihično dejstvo v ljudeh, ki se ne morejo sprijazniti z izgubo privilegijev, ki niso imeli kritja v delu, nekateri se ne morejo sprijazniti, da niso ostali večno na oblasti in vlivali ljudem enoumje v glavo. Prihodnost pa še ni zaživela v takšni obliki, kot si jo želimo. Ustvariti jo moramo.

Slovenci se žal, samo prepiramo in ideološko delimo, namesto da bi sedaj v svobodni Sloveniji občutili srečanje drug z drugim kot pravo zadovoljstvo in veselje, da smo obstali, da smo ohranili svoj jezik, ohranili svojo kulturo, ki temelji na krščanskih temeljih Kristusove ljubezni, ki so jo nekateri zavrgli, čeprav drugega duhovnega »živeža« ljudem niso bili sposobni ponuditi. Prišli smo do točke, ki nam omogoča, da sami v sebi odkrijemo sposobnost biti etičen, dober in človeški. Na nas je, da gradimo humano družbo. Kako ustvariti kvalitativno hojo za lastno srečo. To nepremostljivo razločevanje med doživetjem »srečen biti« v sebi in med »srečo imeti« od zunaj so dobro poznali še stari Grki v besedah: doživljam srečo bogov. Prva pomeni sposobnost doživljati srečo v sebi, ne glede na zunanjo usodo, druga pa bolj zunanjo srečno usodo, imeti srečo, zadeti na lotu, itd.. Biti srečen je pomembno, občutiti to dejstvo v sebi in ostati zadovoljen v tem kar si.

Vse kar je zunaj moje biti je le neuspešen lov, tudi prerekanje o politiki. Kaj sploh daje smisel mojemu življenju? Da bivam v moji eksistenci sami, ne v mojem imetju in obilnem potrošništvu. Nekaj mora vsak človek najti, ki daje smisel njegovemu življenju.

Socialna država. Kdo ti jo pa lahko da, če si jo sam z delom in pošteno razdelitvijo dobrin ne ustvariš. Kdor ne dela, si tudi ne zasluži jela. Druga stvar pa je solidarnostna pomoč tistim, ki imajo voljo delati pa so iz takšnih ali drugačnih okoliščin brezposelni, bolni, nesposobni za delo. Največja napaka, ki se je zgodila po naši osamosvojitvi je, da je prejšnja politična garnitura v svojih dveh mandatih dopustila in z neurejeno zakonodajo celo spodbujala, da so si napolnili žepe tisti, ki tega denarja niso zaslužili, temveč so se izvrševale 'legalne' kraje. In prav ta napaka je velik krivec, da naša država ni tako država socialne blaginje, kot bi si želeli, temveč, da ji vladajo egoisti in ritopašni tajkuni, brez elementarne etike, bogataši, ki niti niso sposobni razumeti logike kapitala in se z nakradenim denarjem, ki je rezultat dela mnogih generacij, sedaj obsipavajo in s tem tudi odrivajo nepotrebne, ki si želijo dela, ne rob obupa. Ti pa tudi prodirajo v politiko. Žal, primanjkuje poguma in kritične mase, da bi odločno rekla »stop«.

Državo socialne pravičnosti si moramo samo ustvariti v obliki presežne vrednosti dobrin in kot duhovno narodovo telo, hkrati pa si moramo na vse načine prizadevati, da se takšni negativci ustavijo. Za to imamo v rokah demokratična sredstva in demokratične načine izražanja volje ljudstva. Nacionalni interes mora biti v rokah večine, ne pa peščice samooklicanih, ki si prisvajajo kapital in politično moč. Tu moramo doseči premike.

Ljudje se žal niti ne zavedajo kaj se dogaja okoli njih in z njimi samimi. Dobra država ščiti predvsem državljanke in državljane. Dogaja se, da je kapital veliko bolj zaščiten od človeka. Neoliberalizem nima prijaznega obraza do ljudi. Evropska unija, v katero smo se včlanili ni država, država je Republika Slovenija, država smo ljudje. Ljudje, ki nas veliko korporacije spreminjajo v izkoriščane in hkrati pogoltne potrošnike vseh mogočih dobrin. V takem svetu je pomemben samo še trenutek samozavedanja.

GENETSKA TELESNA IN DUHOVNA ZASNOVA ŽIVLJENJA

Še tako trdna skala bo prej ali slej razklana, kajti moč življenja, ki poganja odspodaj in drobi krhki apnenec, se bo poganjala skoznjo k soncu, dokler ne bo pognala rastlina svojega stebla in se razcvetela ter ustvarila seme, ki prenaša njene dedne lastnosti na potomce. Po planetu je posejano seme teme in načrti življenja. Tudi človek nosi v sebi načrt. Vsaka njegova celica je sposobna ustvariti novo življenje.

Življenje je sestavljeno iz gradnikov. Vsako življenje nosi v sebi svoja pravila in celice živega ali genom, ki ga imenujemo tudi dedina. Živa bitja točno vedo, da se morajo ravnati po pravilih, ki so zapisana v genomu.Genom je nosilec informacije kakšni bodo procesi življenja, kakšen bo človek po podobi in osebnih lastnostih, zlasti po temperamentu, inteligenci in tudi uro življenja nosi s seboj. Dedina se prenaša iz roda v rod. Geni so naši kreatorji in naši vladarji. Vse lastnosti podedujemo in geni so vzdrževalci življenja. Vse lastnosti enostavno izražene in prenešene z geni podedujemo. Iz šole in uka prirodopisa poznamo Mendlov grah, ki prenaša v genih določene lastnosti.

Geni so krivi za vse. Tudi za dedne bolezni. Če vzamemo samo primer iz medicine, lahko vidimo, da naj bi vpliv genetskih dejavnikov prispeval nagnjenosti za avtoimunsko bolezen ščitnice. Znano je, da se avtoimunska bolezen ščitnice pogosteje pojavlja pri sorodnikih obolelih. Ugotovili so, da pri bolnikih z avtoimunsko boleznijo ščitnice je zaenkrat znanih več kromosomskih regij, ki prispevajo k nastanku bolezni. Pomembnejše regije, povezane z bazedovko, so poimenovali GD-1 (na kromosomu 14q31), GD-2 (na kromosomu 20q11.2) ter GD-3 (na kromosomu Xq21.33-22). Dve regiji, povezani s tiroiditisom Hashimoto, so označili kot HT-1 (na kromosomu 13) in HT-2 (na kromosomu 12). Regija, ki so jo poimenovali AITD-1 (na kromosomu 6), je povezana tako z bazedovko kot s tiroiditisom Hashimoto. V manjši meri prispevajo k nastanku avtoimunske bolezni ščitnice polimorfizmi genov HLA in polimorfizmi gena za citotoksični T limfocitni antigen 4 (CTLA-4, CD152). CTLA-4 je receptor na površini aktiviranega limfocita T in je pomemben inhibitor imunskega odziva na ta način, da zavre aktivacijo limfocita T. Gen za CTLA-4 se nahaja na kromosomu 2q33 in ima opisanih več polimorfizmov. Eden od njih je polimorfizem z zamenjavo adenina z gvaninom na mestu 49 v eksonu 1 (49 A/G), kjer je na mestu 17 molekule CTLA-4 aminokislina treonin zamenjana z alaninom, zato je njen zaviralni učinek pri imunskem odzivu slabši. Posledica je prekomerna imunska reaktivnost, kar prispeva k nastanku avtoimunske bolezni. Več raziskav je potrdilo povezavo med polimorfizmi gena za CTLA-4 in avtoimunskimi boleznimi, kot so avtoimunska bolezen ščitnice, sladkorna bolezen tipa I, adisonska bolezen, SLE, revmatoidni artritis, avtoimunski hepatitis tipa I, primarna biliarna ciroza ter multipla skleroza. Tako o tem zapletenem delovanju organizma govori medicina! (povzeto po medicinskem priročniku).

Geni so krivi za naše lastnosti, kot so svetli lasje, modre oči, nižja ali višja postava, nagnjenost k debelosti ali vitkosti, itd. Geni so darovalci naše lepote, lahko nam jo pa tudi manj radodarno namenijo. Tudi pri duhovnem razvoju naše notranje lepote imajo geni svojo vlogo.

Vse kar se z oploditvijo zgodi, je zagon razvojnega načrta, v katerem pride do mnogih celičnih delitev, specializacij in zbiranja celic v skupke, ki nam dajo obliko .Ravnokar so prebrali do konca še zadnji človeški kromosom. Tekom evolucije se eni geni prižigajo, drugi ugašajo. Geni se neprestano uravnavajo in prilagajajo pogojem življenja. Vsaka celica je zmožna ustvariti celoten nov organizem.

Po istih načelih, kot je zasnovan genom človeške celice, je zasnovan tudi kulturni in duhovni genom ali mem nekega naroda. Človek kot bitje duha je gensko in spominsko zaznamovan z duhovno razsežnostjo, ki ima svoj kulturni okvir in duhovno izročilo. Obstaja vprašanje ali smo sposobni implementirati duhovno razsežnost naše kulture v družbene razsežnosti. Ob diagnosticiranju našega telesnega zdravja in ugotavljanju podedovanih lastnosti je pomembno, da si odgovorimo tudi na to, ali poleg genov v celicah prenašamo na naše potomce tudi pomembna sporočila in damo prostor genom, ki kanalizirajo v družine mir, ljubezen, sožitje, odprtost duha, svobode in dobrote.

Prihaja novo leto in mnogi se bodo napotili na razne medicinske preiskave, z nekaterimi se bodo ugotavljale tudi okvare genov in vzroki za razna dedna obolenja. Okvare genov povzroča tudi kronični alkoholizem, jemanje drog, ipd. Geni telesa in geni, ki nosijo kulturo in duhovnost v človeku, so medsebojno bolj povezani, kot si mislimo.

Ali smo sposobni prenašati dobre gene naše kulture, duhovnosti in kulturnega izročila na naše potomce in s tem na narodovo telo? Znanstveniki celo ugotavljajo, da je človek nosilec posebnega gena, ki je nosilec duhovnosti in se prenaša v naslednje rodove. Zagotovo je res, da že v svoji genetski zasnovi imamo vgrajenih veliko svojih vzorcev delovanja, ki so vgrajeni vzorci ravnanja, shranjeni v naših možganih, ki jih prenašamo na naslednje generacije. Tako geni še danes s svojo mnogoterostjo prispevajo bistven delež k ohranjanju vsega živega na planetu, kot so pred milijardami let njihovi primitivni predhodniki omogočili preživetje metabolizmu, ko sta se neživa in živa narava šele začela ločevati. Vsi spomini sreče in nesreče so zapisani v nas.

NADOMESTKI, KI KVARIJO ČLOVEKU NARAVNO LEPOTO

Vprašanje je, ali je moški z bujnimi lasmi lepši od moškega s plešo, ali je ženska z idealno postavo manekenke lepša od bolj okrogle in nasmejane vrstnice. Ali je potrebno, da si moški zaradi lepote operativno premeščajo vsadke las na svojo plešo ali da si ženska operativno zmanjša nos, odpravi podbradek ali poveča dojke s silikonom, ali da se ženska prepusti takšnim shujševalnim kuram in operativnim posegom, ki ogrožajo njeno zdravje? To so vprašanja, ki postajajo za današnji čas aktualna, ker navidezni vtis lepega, postaja tržno blago. Človek na nek način trguje s svojim telesom, s svojim izgledom in s samim seboj.

Človek išče lepoto v človekovem površnem zaznavanju in ne v človeku in stvareh samih. Ta posebna lastnost dojemanja lepega temelji na ugodju in neugodju. Lepo vzbuja ugodje, grdo neugodje. Živimo v dobi estetskega hedonizma, ko nam izgled stvari narekuje vsebine. Vešče umetelno narejen lep izgled obraza pri kozmetičarki, ki se ga moški ne upa niti dotakniti, kaj šele objeti in poljubiti, naj bi bil lepši od naravnega. Pri tem se postavlja vprašanje, ali je umetno lepo hkrati tudi nujno dobro. Tudi ko se človek zaljubi, najprej vidi lepo telo in seje vanj lepe misli, ne da bi vedel kaj v tem telesu je, kakšna duša v njem prebiva. Naslednja stopnja ljubezni, ko spoznamo in nas navduši telesna lepota je odkrivanje lepote duše, ki ima večjo vrednost kot lepota telesa. Lepota telesa kaj hitro izgubi svoj lesk in čar, če človeku manjka lepota duše.

V razvoju človeštva krmari okus po lepem svojo pot in išče estetiko v sorazmerjih vidnega in pogosto pri tem zanemarja iskanje lepote globlje občutenega. Vidni lepoti je današnji človek prisodil zelo visoko mesto v zmoti, da je vidna lepota pomočnica rojstvu dobrote in dobrega značaja.

Lepota je urejena po hierarhičnem redu: v prvi red spadata dobrota in duševna lepota, le-ti vladata v svetu naših globljih čutil in občutkov, estetika pa je podrejena etiki. Neetično ne more biti lepo. Od tod se dviga človekova sla po lepem in človek se dokoplje do lepote spoznanja ali vrednosti, to je do lepote miselnega sveta, v katerega se steka veliko vsakršnih čustvenih in miselnih momentov, ki se v njem asimilirajo, ga razvijajo in bogate. Duša je zrcalo človeka in v duši dobi sleherna stvar, sleherno dejstvo precizno oseben značaj in novo osvetljavo, ki se odziva svetu s svojo specifično notranjo lepoto, le-to izžareva človekova govorica, pogled, nasmeh in mimika obraznih mišic in udov telesa. Od tod se dviga človekova sla po lepem in človek se dokoplje do lepote spoznanja ali vednosti, to je do lepote miselnega in občutenega sveta skoz lepoto duše in tu najde smisel človekovega bivanja in resnice.

Kako je pa v naravi? Plod je vedno izpolnitev in mu ni treba posebej ustvarjati zunanje lepote. Vsako seme ve kako se mora samo oskrbeti za prehod v samostojno življenje. Vemo kako je z rastlinskim svetom, ki nas bogato zasipa z lepoto ob cvetenju in zorenju. Obstaja v živi naravi zakon, ki poskrbi za razmnoževanje in nadaljevanje življenja. Vsako živo bitje je po svoje lepo in nosi v sebi simbol modrosti zakona narave.

Človek je krona stvarstva. Nekateri ljudje se običajno spotikajo ob človeško telo, če ni grajeno skladno z idealno predstavo o lepoti, na primer če ima telo krajše noge, nižjo in nekoliko bolj čokato postavo ali plešasto glavo. Ali je zato človek manj lep? Zakaj je človek tako občutljiv za lepoto svoje vrste, da si je postavil merila, ki mu predstavljajo ideal harmonije, ki je vidna očem in pri tem pozablja na tisto harmonijo, ki je sama po sebi enovita bitnost kompleksnega človeka. Vse kar je izven tako postavljenih formalnih meril o idealni lepoti telesa zavrača kot nesprejemljivo in to nadomešča z nadomestki, ki pačijo človekovo nravnost. Tako postaja lepota neresničnost, zavajanje in ponarejenost. Dandanes smo vse bolj priča producirani lepoti, ki ni naravna. Ženske, ki jih prikazujejo v reklamnih spotih, v filmih in raznih TV oddajah, so "okrasili" s toliko nadomestki, da se je njihov zgled oddaljil o naravne lepote in dobiva vse bolj fiktivni, osladni in nagonski značaj spolne pohotnosti in drugih lastnosti nasilja. Moto sodobne industrije lepote na tekočem traku je ugajati za vsako ceno. Moški se prelevi v "mačota" in njegova lepota se bahavo izkazuje z mišicami, nepremagljivim pogumom ter finančno sposobnostjo in neuničljivostjo, kar mu določa lepoto, daje značaj in določa ceno. Takemu človeku je dodeljena popačena podoba o lepoti in se oddaljuje od intelektualne estetike in lastnega bistva. Ljudje, ki jim takšno matrico lepote vsiljujejo kot pogoj za vstop v uspešno življenje, postanejo odtujene karikature od svojega lastnega naravnega bistva. Postavljajo se norme in merila za ocenjevanje lepote, ki so se oddaljila od meril, s katerimi opazujemo lepoto narave.

V naravi le redko kdaj opazimo spačke, medtem ko je pa pri modernih ljudeh to kar pogost pojav, ki vzbuja sočutje. Koliko afektiranosti, narejenosti in izumetničenosti vidimo samo na naših TV oddajah, ko voditelji in nastopajoči več ne vedno kako bi se oblačili, govorili in se gibali. Vse je namenjeno senzacionalizmu, šokiranju gledalcev ter špekulacijam in manipulacijam z okusom ljudi. Naše telo kot nosilec naše človeškosti, je najvišji dosežek narave, njenih vzgonov in zakonov, zato je tudi najlepši proizvod, naraven in takšen, kot nam ga je narava poklonila in kakšen se more razviti v človeku po zakonih narave s človekom z jedrom osebnosti, ki je že zaradi svoje osebnosti lep. Lepota narave zares ne more biti vprašljiva. Zavest, da naravnemu dodajamo umetelno nima nobene zveze z okusom za lepoto. Človek je najlepše bitje med vsemi bitji v naravi prav zaradi globine njegove duše, zaradi sposobnosti, da se udejani v vsem njegovem pomenu in ustvarjalnih sposobnostih. Človek, ki mu je edini cilj odevanje z dragimi oblekami, brezciljno vozikanje z dragimi avtomobili in umetno lepotičenje z umetnimi nadomestki, postaja vse manj sposoben za svojo naravno nalogo, ki mu je bila kot človeku z rojstvom namenjena in podarjena.

Roke in noge so se v teku razvoja človeku izoblikovale do današnje dovršenosti, da hodi pokončno in da lahko opravlja delo pianista. Barva človekove polti se je izoblikovala po podnebnih razmerah. Nihče pa ne reče, da je bel jasminov grm lepši od zrelega bezgovega grma, ki nosi temnejše plodove na svojih vejah ali da sta košata grma grša od visoke ciprese. Nad naravo smo navadno vzhičeni, opazujemo jo kot čudež in občutimo, da smo z njo v sorodstvu in da bi bilo prav, da bi se človeka ocenjevalo po enakih merilih. Vsako živo bitje opravlja svoje funkcije, svoje naloge in se razmnožuje po svojih sposobnostih in v skladu z zakoni narave. Kateri je torej tisti odločilni faktor, ki poudarja lepoto človeka? Krona človeškega telesa je nedvomno glava in tisto, kar je v njej. Človek naj se čuti lepega toliko, kolikor živi skladen s svojo osebnostjo in z odprtim srcem ter s svojimi mislimi in prepričanjem, ki mu jih zbujata narava in življenje. Do sebe naj bo iskren in svojo lepoto bo našel, ko bo izrazil sebe, svoje dobro, resnico in vse kar je v njem pristnega in neponarejenega. Le v tem je resnična lepota.

V sadežu je ukinjen cvet in kako čudovito je videti sadež, ga občudovati, vonjati, otipati in okusiti. Mladost se najprej osvobodi svoje preobčutljivosti cvetenja in se reši svoje lupine, ki jo je utesnjevala, nato se povzpne k ustvarjalni energiji samega duha, ki deluje v jedru stvari in se izraža z oblikami zorenja.

Besede bi s kančkom optimizma nekoliko predrugačila: "Um je bogatejši in je postal maksima mojega ravnanja, um je moj nravni zakon, ki ga utemeljuje življenjska izkušnja; oči mi služijo, čeprav uporabljam očala, vendar vidljivost življenjskega polja je izostrena in moje vizualno spoznanje se razširja v ozadje, tja do popolnega brezvetrja; šop las več ali manj nima nobenega pomena, kajti lasje ne delajo modrijana, filozofa ali umetnika. To vlogo ima ustvarjalnost. To, da je notranja lepota vidna le redkim je tako, kot z gorsko planiko, ki se razcveti v svoj cvet, ne da bi jo kdaj videlo človeško oko. Notranja lepota ne nalaga samo odobravanje in občudovanje, temveč naleti tudi na nasprotovanje. Notranja lepota je bistvo stvari, torej tisto pri čemer stvari so takšne, kot so v nas in kot jih mi čutimo, da so. Za zunanji svet ima tvoja notranja lepota svojo zakonitost, simetrijo in omejitev. Podrediti si hoče vse, kar hoče v človeku veljati za modro, lepo logično, estetično in etično.

Notranja lepota je torej psihično dejstvo tistega, ki se čuti znotraj lepega, čeprav drugi to lepoto le delno zaznajo, ker ni središče njihovega bivanja. Naši emocionalni vzgibi so individualni in enkratni. Misel gradi svojo pot in se razvija. Notranja lepota je kot cvetoče drevo, čigar enkratnost se v njem izraža. Z mladostjo in njeno telesno lepoto ni mogoče dokazati nobene zasluge posameznika in vsi jo opazijo. Le-ta je mladostniku podarjena. Notranjo lepoto si pa moraš prislužiti, zato je njen notranji občutek toliko bolj božansko in veličastno doživetje.

STARI - MLADI

Človek se rodi in postaja vsaki dan starejši za dan, teden, mesec leto ali desetletja. Ta proces bi imenovala življenje, dozorevanje in stopnjevanje zorenja duha. Za moje pojme je popolnoma napačno človeka soditi po letih in mu zato lepiti etikete kot so mlad ali star. Beseda »star«, ki jo zalepimo na leta, je popolnoma zgrešena oznaka. Človek, ki z odprtostjo v smisel in pomene prodira v spoznavanje svojega bistva in sveta in s svojim ustvarjalnim delovanjem spreminja temnino v svetlobo, razkriva svojo podobo dejavnega človeka.

Bolj kot se nam odkriva smisel stvari, skrit za pajčolanom dražljajev, bolj se nam zarisuje razdalja med nami in svetom. Dokler živimo, smo povezani v nekakšno mrežo, v katero je zajeta na tako ali drugače razširjenem biološkem kokonu svojega obstoja naša duša, ki je ne glede na leta lahko dejavna, odprta v svet in človek lahko vnaša v svetovno dogajanje in njegove pojave smisel, ustvarjalnost in svetlobo svojega delovanja. Rekla bi, da leta odmerjajo različne funkcije in vloge človeku v različnih obdobjih, vendar ob vsem tem je edino merilo, s katerim lahko označimo človeka, njegova ustvarjalnost.

Človek je bitje z zavestjo o smiselnosti bivanja, je edino bitje, ki ozavešča s svojim smislom, da živi. Človek torej ne glede na leta osmišlja samega sebe, prek sebe pa tudi svet in pojave okoli sebe. Človek je tako kot cvet, ki se daruje sadežu, ki zmezi sladko snov. Dokler ima človek cilje, je mlad. O starem človeku bi govorila takrat, ko človek doseže eksistenčni vakuum, da živi brezciljno, pesimistično in nedejavno. Takšen pa lahko postane človek v vseh starostih svojih let. Ali ste že kdaj videli, da bi kdo rekel sadežu, ki se lesketa v skledi na mizi, da je star. Običajno rečemo, da je sadež zrel in ga s slastjo užijemo.

V vakuum se zaraščajo razne strasti, kot so pohlep in druge, ki so le surogat za zapolnjevanje življenjske praznine, ki zija v ljudi. Včasih srečam kakšno sovrstnico svojih let in ko se začnem pogovarjati z njo,imam občutek, da govorim s svojo prababico. Tako se mi zdi stara po duši, nobenega cilja in ustvarjalnosti ne vidim več v njej. Kar naprej toži o prenizki pokojnini, o vseh mogočih boleznih,mi pove kakšne tablete vse uživa in kako jo vse boli, kako je nesrečna, ker se z nikomer ne razume in ga ni človeka na svetu, da bi jo razumel. Pove mi, kako je naveličana življenja, da ne vidi pred seboj nobene svetle točke več in kje bo pokopana, itd. Nato jo skušam razveseliti, ji podarim knjigo, začnem kakšen zanimiv pregovor, a ona se na to ne odziva. Knjigo pospravi v torbico in nadaljuje s svojimi "lementelami". Bog pomagaj si mislim, kako si ti duša bolna in stara. Mislim si, da sva dva različna svetova in od take pesimistke se hitro oddaljim stran in se usedem k svojemu ustvarjalnemu delu: dobri knjigi, pisanju, pesnjenju, poslušanju glasbe, prijetnemu pogovoru s človekom, ki mi napolni dušo.

Žalostno je, da človek ni sposoben preoblikovati bolečine in trpljenja, ki vsakega kdaj zadene, v pozitivno življenjsko izkušnjo in ustvariti iz tega nekaj pozitivnega. Stvaritev. Kakršno koli že. Življenja enostavno brez tega ni. Iz te izkušnje naredi nekaj zase in presezi takšno negativno stanje v sebi. Mladost ima višji pomenski red. je v duši, nikoli v letih. Leta nosijo vsebine nižjih pomenov. Trpeče je živeti z mladimi leti v stari duši. Lahko pa je živeti z več leti v pomlajevani duši.

Človek zori vse do svoje dopolnitve življenja. Če vprašate moja leta kako se počutijo, vam bodo odgovorila, da se počutijo izvrstno, da so polna življenja in ustvarjalnosti, da se počutijo dobro tudi zato, ker nosijo v rokah košarico izkušenj, ki so pravo bogastvo, kot bi bili košarica zlato rumenega, lepo dišečega muškatnega grozdja. Z mladimi po letih in po duši ter mladimi po duši ne glede na leta, se vselej dobro razumem, ker odkrivamo pomene svojih različnih mladosti v sebi.

Meni se leta vrtijo nazaj. Kaj pa je življenje drugega kot duh neprestanega pomlajevanja v telesu. Bodimo mladi po duši. Leta niso pomembna, enim se vrtijo na števcu naprej, drugim nazaj! Končno se nam tako tudi človekova osebnost izkaže kot poseben pomenski krog ali sistem v svojih duševnih oznakah. Človek je prišel zato na svet, da ko odide dopolnjen, zapusti za seboj svoje zrele sadeže. Tudi narava nam pove, da tudi po letih starejše drevo cveti in obrodi sadeže. Vsak sadež, ne glede na starost drevesa pa ima svoj poseben okus. Še nikoli nisem pomislila koliko je bilo staro drevo, ki je obrodilo sadež, ki sem ga imela v rokah in s slastjo zaužila.

Uvodna stran  |  Bibliografija  |  Novo objavljeno I.  |  Literarni porton  |  Poezija  |  Proza
Genealogija  |  Galerija  |  Knjiga bralcev  |  Stiki in povezave  |  Slovenska imena mesecev  |  Kotiček za Slovence po svetu  |  Slovenec sem!  |  Raziskovanje nekega primera  |  O smrti   |  Blog I.  |  Današnja misel  |  Luske hibridne samorodnice  |  Aforizmi  |  Poglejte kaj je danes novega!  |  Objavljene vsebine od 1.4.2008 - 31.3.2009