INTERPRETIRANE MISLI IN PESMI O KRUHU – PROGRAM PRI SVETEM MARTINU NA BRJAH 26.8.2007 (pesmi, misli o kruhu in program pripravila Tatjana Malec)
Nina Trebovec:
V imenu Turistično kulturnega društva Sveti Martin Brje in vseh Brejk in Brejcev vas prisrčno pozdravljam ob tem tako prijetno dišečem vonju po zlato zapečenem svežem kruhu, ki se širi iz krušne peči. po vsej vasi.
Povabljeni ste bili na današnjo etnološko razstavo in kulturno prireditev »Kruh je življenje«. Kruh je blaginja naroda, kruh je dobrota in ljubezen, zasluži si naše spoštovanje.
Današnji dan naj vam pričara idiličnost zlatega žitnega polja, od opravil setve, mlačve, skladiščenja in mletja pšenice do same izdelave in peke kruha. Očaral vas bo umetniški navdih pekarskega mojstra Nenada Breškega, ki ga izžarevajo njegovi krušni hlebci in dekorativni kruhi, ki jih je oblikoval in z ljubeznijo spekel za vas. Želim vam, da bi se med nami počutili prijetno in domače. Tu vam duh počije, tu vas objame luč v drobnem pšeničnem zrnu, ki je kot jantarjeva solza zorelo za vas.
Zahvaljujemo se vsemu občinstvu za tako množični obisk. Predajam besedo predsedniku Turistično – kulturnega društva Nenadu Breškemu.
Predsednik Turistično kulturnega društva Nenad Breški nagovori in pozdravi občinstvo: Predstavljam vam primorsko pesnico Tatjano Malec, ki po materi izhaja iz Breščakove hiše v Dobravljah. Obiskovala je osnovno šolo v Dobravljah in gimnazijo v Ajdovščini.. Na Vipavsko jo vežejo mladostni spomini, ki jih opeva v svoji poeziji.
Tatjana Malec: Drage Brejke, dragi Brejci, Dobravci in spoštovano občinstvo, vse vas lepo pozdravljam. Posebej pozdravljam in se zahvaljujem Turističnemu kulturnemu društvu Sveti Martin za predstavitev, pozdravljam Krajevno skupnost Brje, Društvo animatorjev Norma 7 in Društvo vinarjev in vinogradnikov Brje. Predstavila se vam bom s pesmih o zemlji, žitu in kruhu, ki jih bo interpretirala dramska igralka Alida Bevk.
Alida Bevk:
KDO SEM?
Ukazano mi je
naj ne poležavam
v svoji prsti,
naj postanem duša,
gospodarica ognjišča
z dvema delovnima rokama.
Naloženo mi je
to čudno breme,
ki si ga je umislil stvarnik
po svoji postavi.
Iz korenin seže
v cvetove, sadeže
in neskončni krog rojstev,
utripov,
vzdihov,
izdihov
in menjav.
Tu sem,
sprehajalka sredi mest,
nekje na sredi,
med gomilami prednikov
in odraščanjem vnukov.
Tu sem,
ponižno ujeta v zraku
sredi zelenja, trat in gozdov,
tipam nebo in zvezde,
rešujem neznanke,
naprezam ušesa
in um.
Delo od zore do mraka.
Kdo sem?
Dolg prihodnosti.
Pritrkovalci zaigrajo pritrkovalsko himno Mirana Rustje…
Nina Trebovec: Poglejte nasmeh tega zrelega žita, reko klasja, zibanje ljubezni , to vzvišeno lepoto položeno med vinograde na sončni strani Svetega Martina …
Alida Bevk:
ŽITO
Ta zvok rasti, to klasje, hvaljen bodi sad!
Mila luč zorenja vstajaj z jutrom kvišku,
dohitevaj, odžejaj, umiri zemlji žejni glad
žuborenja ob žetvi, kaplje sonca na obličju.
Ta dolga pot, ta težki križ, razgreti znoj
nosi v sebi plamenenje; s polj pelod v sladkost
zaniha v svilo kril, zašumi med biseri ves svoj,
ta utrip srca, ta odblesk dlani v mladost.
Tisoč misli in besed - ob zibeli ponjav ostati
namesto sanj, namesto zvezd, za setev plemenitost
bedenja ob zrnju, ko se odpira upognjen plod razgreti,
ta zlatosončni klas, razsutje žita v rodovitnost.
Nina Trebovec: Če bi sonce zrušilo kraljestvo kruha, bi razumeli, da nas je nehalo ljubiti. Požeta je pšenica in snopi so povezani.
Alida Bevk:
ZEMLJA
Blagoslovljeno bodi
tvoje dobro telo
ob setvah.
Iz tebe
in v tebi sem,
v območju dohitevanja.
Čebele rojijo
v zatočišču semen,
v rasti zlatega žita
med makom opojnosti
in modrišavim cvetjem.
Obujam korenine
v pričakovanju
jutra,
ko pritajena
in obžarjena
v vodnih podobah
žariš v meni.
Edina pristna si
v duhu
samorasti.
Blagoslovljeno bodi
tvoje dobro telo
ob žetvah!
V mlinih se iztočeni med
nadaljevanja
izteka
v dlani.
Med parado
ostarelih koruznih štrcljev
se ustavim,
odžejana.
Ob bregovih Vipave
so odtisnjeni
sledovi
bosih nog
in zarasla pot
med topoli
in trsjem
me vodi
med najine
skrivnosti.
Kar je v tebi,
je tudi v meni.
Šumeče misli
šepetajo ljubezen
in pesem žubori
nepotešena
in večna
med murni
in črički
po košnji,
ki pregnani
še glasneje pojó.
Alegretto zaigra
Nina Trebovc: Zemlja se odpre zrelemu pšeničnemu semenu tako, kot se odpre žensko telo moškemu.
Alida Bevk:
ZRNO
Pogreza se,
v svoje bistvo se vrača.
Tam klije
mu skrita želja.
Tišina.
Poka mu ovoj.
Pije iz prsi.
Košček nevidnega kruha
vzhaja v njem.
Daljšajo se roke.
Opiram usta.
Postajam kruh.
Se vračam vase.
Berem se v zrnu.
Nina Trebovc: Kruh lahko razumemo kot nagovor, ki nosi v sebi globoko sporočilo ljubezni. Specite si kruh z zarezanim križem in spoznajte goreč smisel tega znamenja.
Prazen klas štrli privzdignjen v nebo in se tako hvali očetu, poln klas pa se ponižno povesi in izroči svoje seme materi zemlji.
Alida Bevk:
SHRANI SEME
Nad svojo glavo
imaš košaro neba,
pred seboj
odmaknjeno
prihodnost,
kos zemlje,
drevo,
cesto,
robove,
temo
in ideje.
Nariši drevo!
Opiši ga!
Shrani seme!
Morda bo kdo
po drevesu
spoznal letnico
tvojega rojstva
in razveselilo ga bo,
da so se
tvoje roke
dotaknile
borovih iglic
in da se je tvoja
ljubezen vrasla
v zelena vlakna
prihodnosti.
Nina Trebovc: Če natančno pogledamo kaj spoznamo na potovanjih, ugotovimo, da smo spoznali različne vrste kruha in da noben kruh ni bil boljši od domačega.
Alida Bevk:
PESEM O KRUHU
Kruha nikoli ne mesite ravnodušno,
kruh mesite z ljubeznijo,
dodajte mu svojo radost
in nasmejani obraz svoje duše.
Zadržite dih, ko kruh vzhaja!
Ko spečete zlatorumeni hlebec kruha,
poglejte ga s hvaležnostjo in videli boste,
koliko sonca je v njem.
Največ veselja vam prinašajo
vaše znojne kaplje, ki so primešane kruhu.
Kruha nikoli ne zavrzite!
Ko vam pade kruh iz rok,
ga poberite in poljubite.
Kruh ni samo hrana, kruh je ljubezen.
Na tisoče in tisoče pšeničnih zrn
je nabiralo svetlobo in zorelo za vas.
Koliko sončne topline so pšenična zrna
sprejela vase, preden ste pospravili žetev.
Pšenično zrno dozori in postane luč
na težkem klasju. V vsakem klasu pšenice
je skrita božja modrost.
Pšenico umiva jutranja zarja.
V vetru najlepše valovi pšenična njiva,
ki igra svoj kozmični ples hvaležnosti.
Kruh iz materinih rok se sveti topleje.
Ko svoje matere ne boste več imeli,
vas bo vonj po kruhu spominjal nanjo.
Kruh je dragotina, zato delimo ga pravično.
Kruh razdelimo tudi med revne.
Odnos do kruha je merilo človeka.
Pregovor pravi: »Zrno pri zrnu pogača,
kamen pri kamnu palača.«
Kruh materinsko odlomite in ga razdelite.
Kruh zaužijte v palači družinske ljubezni.
Prijatelje postrezite s kruhom, soljo in vinom.
Oče naš,daj nam naš vsakdanji kruh!
Alegretto zaigra
Nina Trebovc: V mojstrovinah kruhkov ne odloča le spretnost in oblika, temveč veliko bolj s kakšnimi očmi ga gledaš in s kakšno občutljivostjo ga užiješ. Tako je pesnici pripovedovala nona Francka, ki je pripeljala na vozu v Kozje Paro balo in vpreženo živino za v štalo. Na vozu je bil tudi z rumenjakom namazan zlato rumeno zapečen pleten pšenični kolač v znak blagostanja. Pesnica se spominja none in kruhkov s pesmijo:
Alida Bevk:
SPOMIN NA NONO IN KRUHKE
Moja nona je bila čudodelka.
Bila je oblikovalka kruhkov.
Imela je rahle čute.
S spretnimi prsti je mesila,
gnetla, valjala in oblikovalo testo.
Vsaka oblika kruhka, ki ga je nona
ustvarila, je imela svoj poseben
pomen, namen in navdih.
Moja nona je spekla za Veliko noč
najlepšo zlato rumeno pleteno štručko
na svetu. Otroci smo ji pravili:'menih'.
V štručki je gorel plamen njene ljubezni
do zemlje, pšeničnega polja in do mene.
Nono sem čutila, kako je v tišini duše
ponavljala molitve in prošnje za ljubi kruhek.
Bila je utrjena tudi v lakoti in skromnosti.
Beli kruh je pekla le ob Božiču
in ob drugih velikih praznikih.
V drugih dneh je pekla kruh iz moke,
v kateri so bile primešane otrobi
in tudi koruzno pogačo 'patelenco' je pekla.
Vselej ko je nona pekla družini kruh,
je imela umirjene roke in je s kruhom
ravnala s srčno predanostjo.
Peko je opravljala z gorečnostjo,
bila je vsa žareča in topla v obraz,
podobna žerjavici iz krušne peči.
V moji noni sem čutila vsak letni čas posebej.
Bila je tako lepa. Videla sem žitne snope v njej.
Kako prisrčna je bila ob žetvah, ko je valovala
s svojim širokim krilom po žitni njivi.
None se spominjam po njeni ljubezni dajanja
in svoji ljubezni prejemanja toplih kruhkov.
Bila je najlepša, ko je imela oči uprte
v zemljo in v dišeči kruhek na mizi.
Potreba po kruhu ni le potreba po hrani.
Kruh je zanos. Je iztegnjena dlan matere zemlje
čez brdca v dolino, ki na stežaj odpira
svoje srce življenju. Takšna je bila tudi moja nona.
Ni lepšega daru na tem svetu, kot je dobra nona,
ki zna potešiti lakoto s kruhom, žejo pa
s skodelico mleka in ljubeznivim nasmehom.
Nina Trebovc: Kralj, ki je vstopil v prostor svojega prestola, ne more vladati ljudstvu, če mu ne prinaša kruha. Pesem govori o patelenci , kruhu iz tuəršce, ki so ga pekle gospodinje v hudih časih, ko ni bilo na njivah pšenice.. V pesmi se pesnica spominja polente:
Alida Bevk:
POLENTA
Če me kdo vpraša,
kakšna so bila zrnja,
kakšna je bila moka
in kakšna je bila polenta
iz tistih rumenih mozaičkov
iz dveh vreč koruze,
ki so jih med vojno
rešili iz goreče hiše,
bi mu odgovorila,
da je bila nebeška mana
zlate barve pred menoj,
ki me je odrešila lakote.
Skoznjo so se pretapljali
travniki domačije
z makovim cvetjem in plavico,
skoznjo so se scejale
kaplje znoja
in vode reke Vipave.
Ob koruzne storže
se je zalepilo sonce
in zapustilo vso težo in moč
v barvah rumenega zrnja
na storžu, ki me je iskal.
Nebo je z materinsko ljubeznijo
odložilo zarjo v zavitke,
v srajčke iz ličk
in mehkih lasnic,
ki so bile kot nitke
človeškega diha.
polenta se je vraščala vame
in jaz sem rasla iz nje.
Na ličkah sem prespala
svoje dekliške sanje
v vonjih in barvah koruze.
Dolga otroška leta
sem luščila ta zrna sreče
in tipala z dlanjo medico
slastnega okusa
kuhane polente
v zlato bakrenem kotličku,
prikritim z zapečeno skorjo,
ob presevanju žarečega oglja
skoz moje čakajoče oči.
Del mene je ostal
za rešetami in kitami koruze,
ki še čakajo, da bi jih moje roke
z ljubeznijo oluščile
in zmleto zrnje použile
z nekdanjo slastjo.
Tako kot nekoč,
ko je bila poletna edina hrana,
ki se mi je skoz vse življenje
prikazovala kot Bog.
Nina Trebovc: Žalovanje za plesnivim kruhom pomeni kritično razmišljanje o lakoti drugih.
Alida Bevk:
REZINA KRUHA (del pesmi)
Eno samo zrno pšenice lahko odreši svet pred lakoto,
eno samo zrno pšenice zraste v klas,
en sam klas nosi v sebi seme žitnega polja,
ki mi je začelo rasti v srcu in začela sem
graditi porušeni svet v zavetju pšenice.
Vsaka družina naj speče svoj hlebček.
Žuljave roke, ki znajo pridelati kruh,
so blaginja naroda in celega sveta.
Z rezino kruha povejmo vsaki sestri
in vsakemu bratu: »Rad te imam!«
Alegretto zaigra
Nina Trebovc: S to skladbo zaključujemo kulturno slovesnost in vas vabimo, da si ogledate razstavo dekorativnih kruhov.
Pritrkovalci pritrkujejo
Sledi družabni del prireditve.
Spejsənla Tatjana Malec pou Dobrauka po mami
Minki Breščakovi iz hiše ob štreki
BREJSKI ŠTRUDƏL
Ste že kdaj jəli štrudəl jaboučni, iz kvašenga testa,
tak vəkusən, doməč, tudi vljəčen ali u kolobar zvalən
kuəs testa, skuzi katirga bjerəš časnik brez vəčalou,
taku tejnk muəre bet vljəčən list, z drobtincəmi, in smetáno pokapan.
Kaku vkusən je zavitək, če je u jabukah duosti cvib - sə vej rozin,
še buolj slətk je ku dobravski rmjen pječen činkventin.
Z drobtincəmi, maslam in ljəšniki je posut,
jejžš Marija, kašan buožji vəkus! Še buljši ku pršut!
Misca je s prtičkəm štikənim pogrnjena,
na nej je na fjəte vsa buožja mana nərjezana,
na velikəm pladni leži štrudəl, ki mi ruoke greje,
z uočjəsi in razpuokəmi v tjesti se mi pocukrən smjeje.
Zame trd kuonc zapječən, brez duosti jabuk mi vdrježi,
z uosminko vina, vəb štrudli mi postrjəži.
S prjətnim duhəm iz pječi te zdej uomrejžəm.
Jəst Francəl sə kar s tabo Brejka lepu uožjənəm.
Jəst pej ti buəm fino kuhala, štrudlə krhke pjekla,
spočitu testu, bom na mjentrgi mejsla,
v krušni pjəči zlato rmjeno ga bom zapjekla,
da boš ti vjədu kaku səm se matrala in testu vljəkla.
Vjəš kej ti povjəm, dragi muoi, ki uəkuli piješ,
da tisto kislo vinu ləhku kar u grapo zlijəš,
saj ti pojma njəməš kakšnu vinu iməjo u kljəti Brejke,
ku na sunci gruzdje rase debjəlo kokər sviloprejke.
Pej kašne brəjskve in fige nuəsejo u hišo, japke za zimo,
də štrudəl mjəsəjo, jih pječejo u špargərti za kultrinu,
kjər škafnik čaka, da si žjənske ruokə umijejo
jən pomidorovko s poljənto za kosilu skuhajo.
Po muojəm vəkusi je tud iz šjelne duobər koslənčk,
če štrudla ni, je tud pogača iz črnga gruəzdja poslədk,
ješprənj jən fežu mi dopade, pozimi je tud jota duobra hrana,
ma štrudəl muore bet, kokər so ga Brejci nosili u Luəg pər Jəpavi.
Ma Svjəti Martin təm guor nəs gljəda kej dejləmo in muələmo,
u nebjəsih je, kar guor u nebú ga pogljədmo,
kakšnu sunce in gruzdje čez Brje nəm daje, kaku je radodarən,
še nikoli se Brejc ni vədrjəku štrudli za mali in veliki šmarn.