ZA DRUGO SVETOVNO VOJNO NAJ BI BILI KRIVI BOLJŠEVIKI
Navajeni smo, da nam zgodovinarji opisujejo dogodke kaj se je zgodilo. Uradni filozofi in politiki jih običajno interpretirajo. To razpravljanje in prečiščevanje nenehno generira nove in nove razlage. Vsaka politika vleče »resnico« na svoj mlin in daje svoje interpretacije. Zmagovalci imajo glavno besedo. Poraženci nikoli. Kdaj bo določen zgodovinski proces nekega obdobja postal celovito prepoznaven? Najbrž nikoli ne bo zaključen in iskal bo vedno nove in nove obrazložitve in utemeljitve, tudi sprevržene.
V literaturi sem zasledila zanimiv primer razlage, kako je nastal nemški nacionalsocializem in kdo naj bi bil pravi krivec za drugo svetovno vojno. Gre za "revizionistično« zgodovino Emsta Nolteja, ki sicer ne opravičuje nacizma, išče pa razlage zanj v knjigi Heutige und künftige Konversen um den Nazionalsozialismus, Berlin – Frankfurt na Majni, 1993.
Noltejevo delo je svojevrstna sinteza njegovih prejšnjih del, ki je izšla leta 1987 in nosi naslov Evropska državljanska vojna 1917 – 1945: Nacionalsocializem in boljševizem. Ruska oktobrska revolucija, s katero so si boljševiki pridobili neomejeno oblast in utemeljili Sovjetsko zvezo, je bila za srednjo in zahodno Evropo, dokaj še nikoli viden izziv. Evropa je vedela, da so boljševiki kruto pobili ruskega carja in vso njegovo družino in da izganjajo na milijone drugače mislečih v Sibirjo, odkoder se večina ni nikoli več vrnila, da pobirajo ljudem posestva in drugo lastnino, kmetom zemljo ter da ustanavljajo kolhoze.
V rokah imam knjigo J.V. Stalina »Temelji leninizma«, ki jo je širil slovenski AGITROP med indoktriniranimi ljudmi, člani komunistične partije, ki govori (stran 90) kaj pomeni ohraniti in razširjati diktaturo? S takšno literaturo so Sovjeti ustvarjali pri nas segrete ideologe, ki so potem izvedli revolucijo in prevzeli komunistično oblast.
Stalin govori, da pomeni vnesti v milijonske množice duh discipline in organiziranosti, pomeni zgraditi v proletarskih množicah trdnjavo in branik zoper razjedajoči vpliv drobno buržoaznih elementov in drobno buržoaznih navad; pomeni podpreti organizatorsko delovanje proletarcev za prevzgojitev in predelavo drobno buržoaznih slojev; pomeni pomagati proletarskim množicam, da bi se vzgojile kot sila, ki bo sposobna uničiti razrede, pripraviti pogoje za organizacijo socialističnega proizvajanja. Vsega tega pa ni mogoče izvršiti brez partije, ki mora biti močna po svoji strnjenosti in disciplini. »Diktatura proletariata« - pravi Lenin, je trdovraten, krvav in nekrvav, nasilen in miren, vojaški in gospodarski, vzgojni in upravni boj zoper sile in tradicije stare družbe. Sila navade milijonov in desetine milijonov ljudi je najstrašnejša sila. Brez železne, v boju prekaljene partije, ki uživa zaupanje vsega, kar je razredu poštenega, brez partije, ki zna prisluhniti razpoloženju množic in vplivati nanje, ni mogočega boja uspešno bojevati (»Otroška bolezen«). Partija je potrebna proletariatu, da bi zavojeval in da bi obdržal diktaturo. Partija je orožje diktature proletariata. Iz tega sledi, da mora z izginjanjem razredov, z odmiranjem diktature proletariata, odmreti tudi partija. Partija kot edinstvo volje, nezdružljivo z obstojem frakcij. Brez partije, močne po svoji monolitnosti (strnjenosti) in železni disciplini ni mogoče zavojevati in obdržati diktature proletariata. Železna disciplina v partiji prehaja v vsemogočnost dekreta, ki lahko vse uredi in preuredi. Ameriška podjetnost pa je tista neukrotljiva sila, ki ne pozna in ne priznava ovir, ki s svojo poslovno vztrajnostjo ruši vse in vsake zapreke, ki ne popusti, dokler započetega dela ne izvede do kraja pa naj bo to delo še tako nevažno in ki si brez nje ni mogoče misliti resnega ustvarjalnega dela. Toda ameriška podjetnost ima vse pogoje, da se izrodi v ozek in breznačelen prakticizem, če ni združena z ruskim revolucionarnim poletom. Lenin je imenoval to brezglavo poslovnost. Združitev ruskega revolucionarnega poleta z ameriško podjetnostjo, v tem je bistvo leninizma v strankinem in državnem delu. Taka združitev daje dovršen tip delavca – leninovca in slog leninizma.
Vprašam se, ali je bilo kaj strahu tudi v Sloveniji? Nesporno ga je bilo, saj so Nemci širili protisovjestsko propagando tudi na zasedenem ozemlju. Kaj je za vernega človeka, kmeta, posestnika ali svobodomiselnega človeka pomenil boljševizem je odveč govoriti.
Največji odpor je bil v Nemčiji, saj je bila posledica rdeče vstaje prevrat 9.11.1918. Komunistična partija se je razvila v milijonsko gibanje. Nevarnost z vzhoda je bila Nemčiji veliko bližja. Pisatelj Thomas Mann se je 1919. leta spraševal ali je kakšna rešitev za evropsko civilizacijo, ali se bo uveljavila aziatska ideja zravnavanja z zemljo in uničevanja. Menili so, da ljudje, ki imajo še nagon po samoohranitvi, se morajo s silovito in z bojevito odločnostjo vojskovati proti tej človeški rasi. Ruski »parni valjar« je spadal med strahotne spomine na vojno. Nemčija se je zaradi Versajskih mirovnih določil čutila obsojeno na nemoč in nezmožno lastne obrambe. Na radikalno vprašanje sta Hitler in njegovo gibanje ponudila ljudstvu radiakalen odgovor, uničiti sovražnika. Prevladovalo je prepričanje, da so Nemci prvo svetovno vojno izgubili in da je leta 1918 prišlo do njihovega zloma, zato ker niso nastopili dovolj odločno. Znano je, da je v Nemčiji vladala velika gospodarska kriza in inflacija. Plače so dobivali vsaki dan, delavci ob 12 uri, ostali ob 17 uri, da so naslednji dan lahko preživeli. Ljudje so se spraševali, da čemu tako svobodnjaška ustava, če na široko odpira vrata sovražnikom svobode, saj je mirovna pogodba zapečatila Nemčiji moč. Nemci Hitlerja kmalu niso več imeli za diktatorja, temveč za Odrešitelja. Nemčija je tedaj lotila uničevanja Sovjetske zveze. Za marksističnimi voditelji je kazal na Juda.
Cesar Wilhelm II.je bil prvi nemški cesar, ki je marksističnim voditeljem ponudil roko sprave, ne da bi slutil, da ti pustolovci ne poznajo občutka časti. Medtem, ko so z eno roko segali v roko cesarju, so v drugi roki držali bodalo.
Uničujoči pohod Nemcev nad Sovjetsko zvezo pa ni pripeljal do dokončne rešitve. Boj proti boljševizmu je začel naznanjati poraz. Bliskoviti napad Nemcev na Sovjetsko zvezo, poimenovan »Barbarossa« je propadel, v vojno so vstopile tudi Združene države.
Nolete sklepa, da je literatura o nacionalsocilizmu pomanjkljiva. Da vse kar so pozneje počeli nacionalsocialisti (razen tehničnega postopka likvidacije v plinskih celicah), da je že opisano v obsežni literaturi iz dvajsetih let. Pri tem zgodovinar Nolte postavlja vprašanje ali je Hitler nemara izvršil to dejanje zaradi tega, ker so imeli sebe ali sebi podobne za možne ali dejanske žrtve nekega »aziatskega« dejanja. Nolte meni, da liberalizem, če se razvija v liberalizem ali ga ta zamegljuje, ubija nacije in nazadnje ob koncu neznanske migracije prebivalstva, utegne ubiti tudi človeštvo. Nolete na svoj način razloži nemško dramo v času svetovnih vojn, zato da bi jo vpel v tradicijo evropskega duha. Ni odveč poudariti, da je Nolte sprožil hud in s čustvi močno nabit prepir med nemškimi zgodovinarji, filozofi in politologi. Sam Nolte je govoril o zločinu: množični morilec se ne more opravičevati s tem, da morijo tudi drugi. Ali vidimo v tem tudi kakšne paralele z dogajanjem doma med vojno in po vojni pa naj si vsak sam odgovori. Vprašam se, ali je bil res edini motiv za domobranstvo izdaja domovine, kar težko verjamem, ali niso bili še morebiti tudi drugi motivi, o katerih zmagovalci ne želijo govoriti.
Kaj je evropski duh? Ali si znamo na to vprašanje danes odgovoriti? Je to kultura, je to obrazec združevanja evropskih narodov, ki izreka prisego v duhu racionalnega interesa, da bo EU delovala v korist in za blaginjo ljudstva in da bo ljudstvo obvarovala vseh nesreč. Ali so Združene države Georgea W. Busha še demokracija (kako bo sedaj, ko je Obama predsednik ZDA še ne vemo, vendar bistveno se sigurno ne bo spremenilo), ki bo sposobna braniti evropske interese ali utegne biti abstrakcija, v katero smo Evropejci ujeti in služimo interesom velikih. Vprašanj je veliko. Nanje ni mogoče odgovoriti. Ali ubiramo pot proti neoliberalizmu z vedno manj demokracije? Kitajska in Rusija po svoje že ubirata to pot. Amerika fundamentalistov in naftnega magnata Busha jima bo zagotovo sledila na bolj mehak način. Evropa pa je velika uganka.
George Orwell je zapisal: V nekaterih trenutkih vlada nekakšna vseprešinjujoča pravovernost, tih obči dogovor o izogibanju razpravam o velikih in neprijetnih dejstvih.
Mar bi se tudi tem razpravam morali izogniti?
female viagra review
where to buy female viagra pill read female viagra pillsNARODNA ZAVEST IN DOMOVINSKA VZGOJA MLADIH
(Ob izidu knjige Črni bratje, povest in resnična zgodba); orig. 1.2006; rev. 11.2007; sklepna misel: dr. Mira Cencič )
Dandanes se sprašujemo ali je domoljubje in domovinska vzgoja vrednota, ki naj bi jo negovali tudi v šolah in učili mlade ideološko neobremenjene zgodovine, ki je omogočila narodovo preživetje, in jih vzgajali v duhu narodne zavesti. Za preživetje naroda ni pomembna le materialna blaginja in blagostanje, ki ga želimo dajati svojim otrokom in ga zapustiti našim rodovom; za preživetje in obstoj nekega naroda je pomemben duhovni prostor in kulturno ozračje, v katerem vzgajamo mlade z občutkom narodne zavesti, da so ponosni na to da so Slovenci in da znajo braniti svojo identiteto, svoj jezik, svoje ozemlje, svoj prostor v katerem živijo, tradicionalne vrednote ter svoje narodnostne in narodove pravice.
Kot prvo je pomembno, da negujemo in spoštujemo svoj materin jezik. Kakšna bo naša zgodovinska usoda kot naroda, če bomo naš materin jezik kar naprej pačili s tujkami. Tuja imena in naslovi firm slovenskih podjetij, tujke in popačenke, ki mrgolijo v časopisih, strokovnem jeziku in vsakdanjem življenju, kažejo na to, da smo zanemarili duhovno bogastvo in vsebino našega slovenskega jezika in da izpademo bolj imenitni in svetovljanski, če uporabljamo v našem poslovnem življenju in tudi v občevalnem jeziku tujke. Kakšno bodočnost ima lahko narod, če zanemarja svoj bogat duhovni zaklad, svoj materin jezik.
Vsak kulturni narod je ponosen na svoje lepe, izbrane, blagoglasne besede svojega jezika, svoje literature in književnosti. Prav gotovo se dandanes lahko zamislimo nad popačenkami ali barbarizmi, ki se vnašajo v naš jezik. Koliko robatosti in vulgarnosti prinašajo nekateri izrazi, ki posurove duha in srce in nas kot pripadnika svojega naroda popolnoma razvrednotijo. Zavedati se moramo, da je besedna uglajenost našega maternega jezika dostikrat posledica duševne uglajenosti slovenske duše. Včasih beremo takšna skropucana besedila, da je to popolnoma neumljivo in nikjer ni opaziti tiste narodne zavesti, da bi kdo rekel: »Tako pa že ne boš pačil materinega jezika, to ni sprejemljivo, to je v nasprotju z narodovimi vrednotami«. Očitno je, da postaja vse to užitno in da slabi vzgledi vlečejo. S takšnim duhovnim vzdušjem in kulturno mlačnim ozračjem že ne dajemo mladim rodovom dobrih zgledov. V svoji mladi državi tako ponižujemo svoj jezik in svojo kulturo, ogroža nas narodna mlačnost, ravnodušnost in nezainteresiranost do vrednot, ki bi nam morale biti svetinja.
V začetku leta 2006 je bila na Primorskem predstavljena knjiga »Črni bratje«, in sicer povest Franceta Bevka in resnična zgodba dr. Mire Cenčičeve, ki sega v davno leto 1930. Knjigo je Izdala Rodoljubna organizacija TIGR. Vsem osnovnim šolam v Sloveniji in zamejstvu je bilo podarjenih ustrezno število izvodov, da jo lahko mladi berejo in bolj spoznavajo to resnično zgodbo, ki pozitivno vzgojno vpliva na oblikovanje in spodbujanje čustev narodne zavesti mladine in ljubezni do svoje domovine ter svojih krenin.
Za boljše razumevanje te zgodbe bom posredovala bralcem sklepno misel knjige, ki jo je zapisala dr. Mira Cenčičeva:
Črni bratje so bili skupina mladostnikov, ki se je oblikovala in organizirala spontano, brez sodelovanja odraslih in brez vedenja staršev. V tej druščini gre za otroke, ki si so zavestno opredelili za upor. Odločili so se za narodnoobrambno delovanje, se upirali raznarodovanju in terorju s hotenjem ohraniti slovenstvo. Delovanje druščine je temeljilo na narodni pripadnosti in narodni zavesti, brez vsakršne politične ideologije.
Organizirala se je na robu narodnostnega ozemlja v Gorici, kjer se je od zavedanja narodne istovetnosti bil boj za veljavo narodnostnih pravic Slovencev, dolgo najštevilnejše narodne skupnosti v tem mestu.
Italija je vodila raznarodovalno politiko ob zahodni meji, zlasti v Trstu in Gorici, odkar se je na tem ozemlju oblikovala italijanska narodna zavest, še bolj pa, ko se je oblikovala država Italija. Zlo se je močno povzpelo z razraščanjem gibanja »Italia irredenta«, ki je spodbujal boj za »osvoboditev še neodrešenih dežel«, v katero je spadalo tudi Slovensko Primorje, ki ga po njihovem mnenju zasedajo brezoblične plemenske množice, ki naj jih civilizira nosilec rimske kulture. Tako je bil celim generacijam podan v zibelko miselni vzorec »barbaro slavo«.
S koncem Avstro-ogrske in s priključitvijo velikega dela slovenskega narodnostnega ozemlja k Italiji se je ta boj še bolj zaostril. Mussolini je to filozofijo le grozljivo razširil in uresničeval z načrtnim in surovim raznarodovanjem in terorjem ter zaničevanjem Slovencev kot pripadnikov kulturno in zgodovinsko manj vredne etične skupnosti – skupine tujerodcev. Italijanska oblast je na čelu s fašistično stranko postopoma uničevala vse slovenske javne zavode, gospodarske in kulturne ustanove, društva in časopise.
Raznarodovalni pritiski so spodbujali narodni odpor, ki je potekal najprej legalno po prosvetnih društvih in drugih družbenih organizacijah, nato napol legalno po prosvetnih društvih in drugih družbenih organizacijah, nato napol legalno v cerkvi pri bogoslužju in pri verouku ter preko posameznih bodrilcev: pevovodij, voditeljev športnih društev, dijaških združenj, učiteljev, ki so skrbeli za širjenje lepe slovenske pisane besede.
Ko se javno ni dalo več ničesar storiti, so se narodnjaki povezovali v podtalnih organizacijah, med katerimi sta bili najbolj organizirani in najbolj množični Krščanska socialna skupina – Tajno društvo primorske duhovščine ter narodnoobrambno gibanje TIGR, ki je zajelo domoljube, kjer ni imela primata nobena stranka in nobena ideologija. Po teh vzorcih so se organizirali tudi naši mladeniči.
Korenine upora so bile ljubezen do domačega jezika in kulture ter obupne razmere v do skrajnosti naelektrenem ozračju.
Črni bratje so imeli sposobnost in hotenje upreti se in izzivati genocidno naravnanost fašističnih oblasti. Svoje namere so uresničevali spontano po vzoru TIGR-a – na način, ki je bil za tisti čas značilen: podtalna pisna propaganda z letaki in tiskom in opozorilne dejavnosti.
Organizacija je nastala v jeseni leta 1930. To je bil čas, ko so bile Slovencem odvzete že vse pravice, vse legalne možnosti za narodnostno ohranitev. Čas, ko so po ječah trpeli številni narodnjaki in ko so bili v Bazovici ustreljeni v hrbet voditelji tržaškega TIGR-a. Ponižanje je rojevalo odpor in sovražnost do potujčevanja in vseh oblik raznarodovanja tudi pri mladih.
Iz virov je razbrati, da je bilo v gibanje vključenih najmanj osemnajst mladih. Iz pregleda šestnajstih aretiranih pa je razvidno, da je bil en član star 13 let, pet članov 15 let, šest članov od 15 do 18 let in štiri nad 18 let. Doma so bili: 4 iz Podbrda, 2 iz Gorice, 2 iz Podgore, 2 iz Solkana, 2 iz Bovca, 1 iz Grahovega, 1 iz Brd, 1 iz Vrtojbe in 1 Mosta na Soči. Od tistih dveh, ki nista bila aretirana je bil eden iz Gorice in eden iz Pevme. Po poklicu so bili: 8 dijakov, 3 trgovski pomočniki, 2 krojača, 2 mehanika, 1 čevljar in 2 dijaka, ki nista bila aretirana.
Organizacija je delovala le kratek čas. Po treh mesecih so ji prišli na sled. Odkritje te mladeniške uporne druščine je vznemiril ves italijanski policijski aparat. Goriška kvestura je bila na nogah. Policija je slavila veliki uspeh. Rim se je zdrznil. Policijske dejavnosti, zasliševanja, mučenje so trajale več časa. Dokler se sam Mussolini ni zdrznil ob misli, da afera daje vtis, da šestnajst mladeničev ogroža državo in se oblast boji, da jim bodo »prevrnili škorenj«. Ta pomislek in tragedija z najmlajšim članom je spodbudila pomilostitev.
Toda za oblast so ti mladeniči do konca okupacije ostali nevarni iredentisti, slavofili, nasprotniki fašizma, ki zmorejo kriminalna dejanja, zato so bili nadzorovani, preganjani, konfinirani in zaprti.
Ponuja se vprašanje, kakšen smisel je imel ta upor, ali se je ta upor obrestoval? Se je mladim fantom splačalo? Ti dijaki iz materialno dobro stoječih družin, izšolani v italijanskih šolah, bi imeli tudi v tedanjih razmerah ugodno materialno perspektivo, če bi se pustili potujčiti. Ali se je torej splačalo? Za njih osebno gotovo ne. Vsi fantje so v obeh režimih, fašističnem in komunističnem drago plačali ta edinstveni upor proti raznarodovanju. Življenje večine je ganljivo tragično. Toda z narodnega vidika je tudi ta upor doprinesel k ohranitvi narodne identitete na Primorskem in k pripravljenosti, upreti se z orožjem. Pokazali so zdravo življenjsko moč. Zbrali so tisto pot, ki nam je kot narodu omogočila preživetje. »Bili so iskra, ki je z drugimi iskrami tlela, da se je slednjič zanetil požar splošne vstaje in je prišlo do osvobojenja.« Zlo mine, narod in domovina ostaneta.
Zgodbe so materialni nosilec spomina slovenskega in tudi evropskega 20. stoletja. Hkrati so vest zgodovine, ki ni znala demokratično presojati vrednot humanizma in patriotizma. Črni bratje so bili v povojni zgodovini prav tako zamolčani kakor TIGR. Nekateri člani druščine mladih upornikov so živeli med nami, a zanje nismo vedeli. V spomin na številne fašistične zločine so se po vojni postavljala obeležja, Črni bratje in Mirko Brezavšček so ostali pozabljeni. Mirko Brezavšček je verjetno pod fašizmom prva mladoletna žrtev v evropskem merilu, ki je onemogla pod bikovko zaradi zvestobe domovini. Dolžni smo mu postaviti obeležje, ki bi ga obiskovala šolska mladine, obeležje, ki bi sporočilo mlajšim generacijah zgodovinsko resnico in dajalo zgled domoljubja.
Tragičnost večine članov druščine Črni bratje nazorno kaže, da so bili žrtve treh totalitarnih režimov 20. stoletja: fašizma, nacizma in komunizma. Vzroki za duhovno in telesno uničenje mladih domoljubov pri obeh okupatorjih, Italijanih in Nemcih, je jasen in pregleden. Uničenje Slovencev kot naroda je bilo načrtno in sistematično.
Nerazumljivo je, zakaj so nekateri mali uporniki, ki so prestali kalvarijo preganjanja, mučenja, konfinacij, zaporov, potem ko je »zasijala svoboda« prostovoljno šli na tisto stran, ki je ostala pod okupatorjem, proti kateremu so se borili s tolikšnim idealizmom.
Nepregledni in nejasni so vzroki, zakaj je partijska oblast te mlade domoljube označila kot nacionaliste in izdajalce. Razumevanje tega zahteva odstiranje in razvozlavanje zapletenih političnih in ideoloških razmer medvojnega in povojnega časa.
To je tistega časa, ko domoljubje ni bilo vrednota, zaradi utopične ideologije proletarskega internacionalizma in ideje bratstva in enotnosti jugoslovanskih narodov. Hkrati pa tudi zaradi razlaščanja imovine tudi takih »kapitalistov« kot so bili vaški trgovčiči in gostilničarji.
Za mlade upornike je bilo razočaranje dvojno: zapravili so mladost, izgubili so svoj socialni status, a žrtve za narod niso imele cene.
Taka praksa je povzročila Slovencem kot narodu neprecenljivo škodo. Zadnji čas je, da zavzamemo do te teorije jasno stališče: Črni bratje niso bili nacionalisti v slabem pomenu besede, tudi tisti partizani, ki so črpali moč za premagovanje lakote in trpljenja v gozdovih iz ljubezni do domovine niso nacioanalisti, tudi vsa naša književnost s Prešernom, Jenkom, Gregorčičem in Kosovelom nima nobenega nacionalističnega greha.
Naša narodna zavest, naš nacionalizem nikoli ni imel negativnih značilnosti, ker ni usmerjen proti nikomur. Nikogar ne ogroža in ne poveličuje lastnega naroda na škodo drugih. Nacionalnost ne more biti pripadnik maloštevilnega naroda, ki se vedno le brani, ki ga je evropska zgodovina 20. stoletja obsodila na smrt, ki je prav v tem stoletju izgubil dobršen del svojega ozemlja in na njenih mejah še sedaj ni miru.
Za nas Slovence tudi v današnjem času nacionalizem ni nevaren, temveč nas, po dolgem obdobju brez domovinske vzgoje, ogroža narodna mlačnost, ravnodušnost, nezainteresiranost, ki se zaskrbljujoče udejanja v družbenem in političnem življenju.
Potreben je preokret, ki naj javnost opozori, da je konec nekega obdobja in začetek novega. Potrebni so nam ideali Črnih bratov, tigrovcev, partizanov in drugih narodnjakov. Potrebujemo njihovo moč ljubezni do svoje zemlje in slovenske besede, ki jim jo v viharnih časih niso izruli iz srca ne z udarci, ne s pljunci in ne s streli. Reševali so jo iz preteklosti v sedanjost. Branili in ohranili so svoj jezik za Evropo 21. stoletja.
V svoji lastni državi pa ponižujemo svoj jezik in svojo kulturo. V pogovornem jeziku je še komaj najti kak slovenski pozdrav. V večini javnih napisov beremo tuje popačenke, v strokovnem jeziku mrgoli tujk, ki kvarijo melodijo in blagozvočnost naše besede. Bolj bi morali ljubiti svoje domove in skrbeti zanje, varovati domačo zemljo, kjer so se naši dedje stoletja ruvali s kamenjem, se tepli z burjo in snežnimi viharji, da so ustvarili ta raj pod Triglavom, da bi ga zapustili bodočim rodovom.
Svojo prihodnost moramo graditi s pomočjo zgodovinskega spomina. Ceniti in razvijati moramo svojo resnično narodno zgodovino in jo vsaditi v srca mladih, da ne bodo nasedli tistim, ki hočejo dokazati, da smo narod brez zgodovine in korenin. Mladi naj vedo za naše junake. Organizacija TIGR in druščina Črni bratje mora preiti v šolske učbenike. Ponosni bomo, da smo se prvi v Evropi organizirano uprli fašizmu in narodnemu izginotju, in svet naj ve, da se je naš plebiscit za domovino Slovenija začel že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja.
Razčistiti je potrebno z novimi prikritimi oblikami internacionalizma, ki se v tem času, ko je proletarski internacionalizem propadel, pripravljajo v našem prostoru kot multikulturnost ali skrajni liberalizem. Tudi ti pojavi so nevarni. Poznati moramo prikrit nacionalizem naših sosedov in se realno soočiti z njim, saj ni vedno tako čist in nedolžen kot pri Slovencih. Vedeti moramo, kdo nas ogroža in kdo podcenjuje, vedeti, da je nauk o ksenofobiji čisto zavajanje, očitki o nestrpnosti Slovencev pa neutemeljeni.
Zgodba družine Črnih bratov, življenjske usode posameznikov in realna sodobnost nas učijo, da je treba krepiti narodno zavest, povečati skrb za narodno kulturo in jezik, varovati narodovo istovetnost, ohranjati zvestobo tistemu, kar smo podedovali od očetov in dedov. Tako bomo ponovno dosegli zaupanje v slovenski rod, da ne bo več lebdel v podzavesti manjvrednostni kompleks, iz katerega izhajajo malodušje, pasivnost, brezbrižnost in izguba lastnih korenin. Nobenega slovenskega preporoda ne more biti brez pokončne zavesti. Slovenci potrebujemo zavest, da smo eno, slovensko zavest o slovenski identiteti, da ne ostanemo brez korenin v veliki evropski domovini. Le tako bo slovenski narod svojo suvereno državo lahko upravljal in postal spoštovan član svobodne Evrope in s svojo pokončnostjo zgled rodovom, ki nam bodo sledili.
lav dosis naltrexon
dosisDRUŠTVO ZA NEGOVANJE RODOLJUBNIH TRADICIJ TIGR PRIMORSKE VABI MLADE V SVOJE VRSTE
Na mizi imam vabilo Društva za negovanje rodoljubnih tradicij organizacije TIGR Primorske, s katerim sem vabljena na akademijo ob 80-letnici organizacije TIGR, ki bo 7. septembra ob 20 uri v Kosovelovem domu v Sežani.Častni pokrovitelj je predsednik vlade Republike Slovenije Janez Janša, slavnostni govornik pa bo pisatelj Boris Pahor iz zamejstva. Vesela sem bila, da vsi tisti borci proti fašizmu in raznarodovanju slovenstva, ki so bili iz takšnega ali drugega razloga v preteklosti zamolčani in tudi manj cenjeni iz političnih razlogov, danes enakovredno stopajo po svoji poti in da načrtujejo skupno z ostalimi veteranskimi organizacijami dneve domoljubja ob spomeniku na Cereju.
Ob tem pa se mi zdi prav žalostno, da je društvo TIGR ob vseh teh prizadevanjih ostalo osamljeno, kajti v Območnem ZZB v Novi Gorici in goriških veteranskih organizacijah so se odločili, da bodo 60-letnico priključitve Primorske praznovali ob občinskem prazniku Mestne občine Nova Gorica kot »vseprimorsko slavje« na poletni plaži igralniškega velikana HIT (Glasilo TIGR, št. 16, junij 2007).
Vprašala sem se, kaj to pomeni? Kakšno je to sporočilo vsem Primorcem? Upravni odbor Društva TIGR se je odločil, da vztraja pri prvotnem načrtu praznovanja ob spomeniku braniteljem slovenske zemlje na Cereju, še posebno zato, ker letos obeležuje 80-letnico ustanovitve organizacije TIGR.
Proti njegovemu stališču se je zgrnilo kar nekaj pritiska in pozivov na enotnost pri »vseprimorskem slavju«, ki očitno postaja vedno bolj samo goriško slavje. Organizacijski odbor za prireditve je TIGR vseeno vključil v svoje vrste, kjer je potem dal predlog, da je logično, da na slavju enakovredno govorita tako predstavnik TIGR-a kot predstavnik ZZB. A najprej predlog o dveh govornikih iz nerazumljivih vzrokov ni bil sprejet.
Marjan Bevk, predsednik Društva TIGR navaja, da zanj kot predsednika je bilo nadvse žalostno spoznanje, da je moral leta 2007 članom organizacijskega odbora za proslavo 60-letnice priključitve Primorske matični domovini kar nekajkrat dopovedovati in jih prepričevati, da je priključitev Primorske pridobitev antifašističnega boja primorskega ljudstva v dveh časovnih obdobjih in z dvema protagonistoma z organizacijo TIGR v obdobju med leti 1920 -1941 in z udeleženci NOB od leta 1941 do osvoboditve.
Da so člani organizacije TIGR skoraj vsi prešli v vrste borcev NOB, ne pa obratno, kar je menda lahko vsakomur jasno. Predsednik Marjan Bevk nadalje navaja, da zaradi takega zgodovinskega poteka upora proti fašizmu na Primorskem se mu ni zdelo po zdravi pameti najbolj pošteno, da se ob takem vseprimorskem slavju na prireditvenem odru ne postavita pred primorsko ljudstvo tako društvo TIGR kot ZZB, vsak s svojim govornikom.
Njegov predlog ni bil večinsko sprejet, ampak je bil celo zasmehovan, in bilo mu je celo razloženo, da o organizaciji TIGR lahko prav lepo govori tudi predsednik ZZB. In prav tu se je pokazal nov način, na kakšnega hočejo nekateri zamolčati društvo TIGR češ, saj smo končno priznali organizacijo TIGR in imamo vso pravico o njej tudi govoriti; vi pa majhni kot ste, čakajte v kotu, ali se vam bo dovoljeno pokazati. Kot zgodba o majhnem grdem račku, ki so ga vsi skrivali, ko je odrasel v lepo pokončno ptico, pa so mu prijazno trosili bleščeče zrnje, vendar s sumom ali je »ta pravi«, pravi Marjan Bevk.
Mar naj društvo TIGR čaka 50 let, da mu bo dovoljeno govoriti, kadar se njemu zdi pravilno? Ne! Še pomnite tovariški, koliko desetletij je bilo potrebnih, da se je resnica o medvojnem delovanju organizacije TIGR lahko začela javno vpletati v zgodovinski boj primorskega ljudstva za lastno osvoboditev? Ne? Vendar Društvo TIGR ne misli čakati na nikogaršnje dovoljenje. Dovolilo si bo samo, kolikor bo složno in domoljubno, pravi Marjan Bevk.
Predsednik Društva TIGR Marjan Bevk navaja, da kljub vsem poskusom za zmanjšanje pomena Društva za negovanje rodoljubnih tradicij organizacije TIGR Primorske kot legitimnega nosilca spomina in vrednot organizacije TIGR, v svojem imenu in v imenu upravnega odbora Društva TIGR zagotavlja, da Društvo TIGR stopa po svoji začrtani poti. Navaja, da to smo dolžni junakom tigrovcem. To smo dolžni njihovemu spominu in prihajajočim mladim generacijam.
Zatrjuje, da stopamo po svoji poti, ki ima le domoljubne cilje, brez ideološke pristranskosti, kar potrjuje dejstva, da k društvu pristopajo mladi v Klubu mladih tigrovcev in želijo iti z društvom v korak. S pozdravom »Smrt fašizmu!« je Marjan Bevk še povedal, da društvo vabi vsakogar, ki je sposoben stopati ponosno, hrabro in pokončno in ga ne more spraviti s tira ne veter z leve ali burja z desne. Tistim, ki pa jih zanaša levo ali desno, to toplo odsvetujejo, kajti pot Tigrovcev je pot resničnega domoljubja, ne domoljubja po potrebi. To je pot primorskega domoljubja.
abortion in philippines
abortion pill philippinesENOTNOST SLOVENSKEGA NARODA
Enotnost slovenskega naroda pa je povsem druga tema in tudi o tem vprašanju je treba nekaj povedati. V zadnjem obdobju padajo mrtveci iz omar. Dolgo so bili zaklenjeni. O njih se ni veliko govorilo, saj se vsega niti ni vedelo. Vprašanje je, kje se začne in kje se konča sprenevedanje kot značilnost modčloveških razmerij. Gre za dve dimenziji – za molk in za razkazovanje. Prav je, da pride resnica na dan.Sem pa proti temu, da na račun trpljenja drugih, ki so izgubili svoja življenja v nepojasnjenih vojnih in povojnih okoliščinah in v posledici najhujšega, kar lahko zadene človeka, pride do sektašenja med ljudmi. Iz molka o vojnih in povojnih pobojih in že skoraj pretirane samohvale, se je hranila prejšnja ideologija.
Vsa čast borcem, ki jim ni bil edini in najpomembnejši cilj prevzem oblasti s parolami in demagogijo, ki v sebi nima nobene zavezujoče moči več. Nihče ne odreka besede tistim, ki govorijo resnico. Časovne resnice pa ne bomo nikoli popolnoma izvedeli. Bila je vojna, kaos in ostal je krvavi madež na duši vsega človeštva. Iz zgodovine se žal ljudje prav malo naučimo.
Po vojni leta 1945 so skoraj vsi krajani gledali skozi priprte polknice trume bežečih ljudi po solkanski cesti, ki se je pozneje poimenovala v Ulico IX. Korpusa. Te trume ljudi so sestavljali nemški in italijanski vojni obvezniki s fronte, ustaši, četniki, kozaki, domobranci, tisti za kralja Petra in ljudje, ki so iz najrazličnejših razlogov bežali proti Italiji. Med njimi so bili ljudje v uniformah in navadnih oblačilih, nekateri so imeli dolge brade in dolge lase.
Vsi pa so bili zanemarjeni, utrujeni, izčrpani, zbegani, prestrašeni in so se zdeli kot preganjana živina na begu. Cesta je bila kot mravljišče, da ne bi imel človek kam stopiti na asfalt. Danes vemo kje so ti ljudje končali. Kopljejo se kilometri grobišč. Vsa Slovenija je posejana z njimi. Na Teznem so leta 1999 ob gradnji avtoceste našli ostanke 1179 trupel.
Med žrtvami naj bi šlo predvsem za ljudi hrvaške, srbske in črnogorske narodnosti, ki so jih kot zajete pripadnike jugoslovanskih kvizlinških formacij in njihove družinske člane po koncu druge svetovne vojne maja 1945 množično pobijali posebni eksekucijski vodi tedanjega Komiteja narodne osvoboditve Jugoslavije (KNOJ) in pripadniki komunistične tajne policije OZNA.
Območje Teznega je bilo prizorišče enega največjih zločinov proti človeštvu po uradnem koncu druge svetovne vojne. Po mnenju nekaterih naj bilo na tem območju zakopanih še okoli 15.000 žrtev, med njimi veliko Hrvatov, je poročala TV Slovenija. Po mnenju zgodovinarjev je območje mariborskega Tezna eden izmed krajev z največ množičnimi grobišči.
Dokumentarni filmi in resnične zgodbe in slike ne lažejo. To je del naše zgodovine, del naše težke preizkušnje, ki si jo moramo kot narod vzeti nase, to strahotno breme. Srečo imamo, da živimo v dobi miru. Vendar tudi soočenje z zgodovino je del naše stvarnosti.
O zgodovini se pogosto govori bolj zavzeto, kot govorimo o sedanjosti in prihodnosti. Rane še niso zaceljene. Mlada generacija bolj malo ve o teh bremenih in ni prav, da jih obremenjujemo s krivdami in grehi, ki se jih tako težko odplačuje. Usedajo se vedno znova na duše ljudi in vsak posebej se čuti krivega, ko vidi koliko pomorov je bilo izvršenih v imenu neke pravice, ki jo vsak po svoje razlaga.
Divjal je fašizem, nacizem in komunizem. Borci so užaljeni češ, da se jih premalo spoštuje za vse kar so dali v NOB za osvoboditev izpod okupatorja naše domovine. Menim, da sleherni domoljub zna ceniti žrtve, domoljubna čustva in dejanja, ki so jih borci pokazali v tej težki preizkušnji, ko so nekateri darovali svoja življenja, drugi so bili težko ranjeni, vsi pa s travmami zaznamovani za celo življenje. Ubijati ni lahko. Ubijanje je strašna travmatična izkušnja, ki spremlja človeka celo življenje.
Spomenka Hribar je že davno tega menila, da prav ti borci tudi pozabljajo, da dopuščajo ideologiziranje svojih lastnih skušenj in trpljenja v Izkušnje in Trpljenje in da nemalokrat sami – v imenu svojega spoštovanja vrednega trpljenja in izkušenj - jemljejo besedo drugim izkušnjam in drugemu trpljenju. Pravi, da tudi mi, dandanašnji, smo človeška bitja in smo ranljivi. Na ideologizaciji osebnih skušenj v Skušnje se dogaja današnja blasfemija in v njih se izgublja tudi njihov človeški glas.
Nismo ravnodušni do borčevske generacije, nikakor, globoko spoštovanje ima sleherni domoljub do njih. Problem je v tem, ker se mlajšim, z občutki izven te zgodovinske izkušnje, odreka lastni človeški glas, glas vesti, mišljenja in tudi druga resnica, kajti v življenju je tako, da ni samo ena resnica edina in zveličavna in da nobena druga resnica ne obstaja.
To velja prav za vse strani, ki hočejo ideologizirati in nespoštljivo eden drugemu ne pustijo dihati in ne pustijo povedati drug drugemu svojih izkušenj, ne da bi razumeli drug drugega, da je vojna tragična epizoda človeškega ravnanja, ki zahteva milijone življenj in milijone ljudi, ki morajo živeti s tragičnimi izkušnjami in posledicami. Mnogi so izgubili svoje najdražje.
Mnogi otroci smo bili brez očetov. Rane se niso in se nikoli ne bodo zacelile. In najbolj žalostno je to, da že razdeljene še naprej delimo. Ali ni dovolj velika tragedija v tem, da kot narod še vedno živimo z lastnimi bolečinami, z lastno tragedijo, da je šlo in bo šlo vedno za člane narodovega telesa. Samo sposobnost, da delitve preseženo, nam bo dala moč, da bomo kot narod obstali.
Naj živi enotna Slovenija!
buy amitriptyline online
buy antidepressants mastercard read here buy antidepressantLJUBLJANSKI ŠKOF GREGORIJ ROŽMAN IN PRIMORCI
Članek iz Dobro jutro. si z naslovom 1700 mladih, Nova Gorica 28.11.2007, s sliko spomenika iz Cerja govori med drugim:»Da bi zdajšnje generacije lažje razumele in ocenjevale vlogo škofa Rožmana, predvsem ob pozitivistični politizaciji njegovega lika ob zadnjih sodnih odločitvah, so se v novogoriški borčevski organizaciji odločili, da bodo o njem natisnili posebno brošuro. Avtor bo Tomaž Marušič, pravnik in nekdanji pravosodni minister, doma iz Solkana."Sprašujem se, kakšno zvezo pa ima ljubljanski škof Gregorij Rozman z novogoriško borčevsko organizacijo, da bo o njemu tiskala brošuro? Ali nimamo Primorci dovolj svojih več ali manj zamolčanih Čedermacev, Tigrovcev in Črnih bratov, o katerih bi lahko kaj domoljubno lepega napisali, ne pa da trošijo energijo za pisanje o ljubljanskem škofu. S škofom in tedanjimi razmerami v času prve vojne v ljubljanski pokrajini naj se ukvarjajo neodvisni zgodovinarji Inštituta za novejšo zgodovino. Kakšen pomen ima ljubljanski škof za Primorce? Takšna akcija, sedaj ko je bilo na potezi sodišče, je s pravno etičnega vidika popolnoma neprimerna, da bi pisal o škofu Gregoriju Rožmanu bivši pravosodni minister Tomaž Marušič in ga ponovno sodil. To je po mnenju velikega števila ljudi popolnoma skregano z doktrino. To je vnovično politično »prežvekovanje« , že tisočkrat »prežvečenih« tem , pa naj bo to pozitivistična ali negativistična politizacija, ta predstavlja samo vnovično generiranje polemik, ki za Primorce nimajo nobene koristi. Zato bi priporočala, da naj se izbirajo tematike, o katerih se piše, s tehtnico razuma.
Če že država daje borčevski organizaciji izdatno finančno podporo, naj le-ta raje vključi v svoj program vzgojo narodne zavesti in domovinske vzgoje mladih in organizira prenos svojih izkušenj na terenu, po šolah. Negovanje rodoljubnih tradicij po šolah bi morala biti glavna naloga borčevske organizacije. Nikjer ni te organizacije čutiti, da bi aktivistično delovala po šolah in učila mladino. Če so njeni člani domoljubi, naj to pokažejo tako, kot so delovali čedermaci med ljudmi. Najlažje je privabljati mlade in jih indoktrinirati z ideologijo.
Resnično upam, da se ne bo na govorniškem odru na spomeniku v Cerju pojavil kakšen Tomaž Marušič in predaval Primorcem o škofu Rožmanu. Če mislite, da se na Primorskem gradi spomenik v Cerju za ponovna ideološka predavanja, se hudo motite.
Borčevska organizacija se ukvarja z ljubljanskim škofom Gregorijem Rožmanom, Tigr pa za negovanjem narodne zavesti, rodoljubnih tradicij in domovinske vzgoje mladih na terenu in s finančnimi stiskami pri dokončanju spomenika v Cerju, medtem ko bo primorska borčevska organizacija trošila denar za tiskanje brošur o škofu Rožmanu. Borci, ne vzgajate mladih ideologov, vzgajajte mlade domoljube!
Dandanes se sprašujemo ali je domoljubje in domovinska vzgoja vrednota, ki naj bi jo negovali tudi v šolah in učili mlade ideološko neobremenjene zgodovine, ki je omogočila narodovo preživetje, in jih vzgajali v duhu narodne zavesti. Za preživetje naroda ni pomembna le materialna blaginja in blagostanje, ki ga želimo dajati svojim otrokom in ga zapustiti našim rodovom; za preživetje in obstoj nekega naroda je pomemben duhovni prostor in kulturno ozračje, v katerem vzgajamo mlade z občutkom narodne zavesti, da so ponosni na to da so Slovenci in da znajo braniti svojo identiteto, svoj jezik, svoje ozemlje, svoj prostor v katerem živijo, tradicionalne vrednote ter svoje narodnostne in narodove pravice.
Kot prvo je pomembno, da negujemo in spoštujemo svoj materin jezik. Kakšna bo naša zgodovinska usoda kot naroda, če bomo naš materin jezik kar naprej pačili s tujkami. Tuja imena in naslovi firm slovenskih podjetij, tujke in popačenke, ki mrgolijo v časopisih, strokovnem jeziku in vsakdanjem življenju, kažejo na to, da smo zanemarili duhovno bogastvo in vsebino našega slovenskega jezika in da izpademo bolj imenitni in svetovljanski, če uporabljamo v našem poslovnem življenju in tudi v občevalnem jeziku tujke. Kakšno bodočnost ima lahko narod, če zanemarja svoj bogat duhovni zaklad, svoj materin jezik.
Vsak kulturni narod je ponosen na svoje lepe, izbrane, blagoglasne besede svojega jezika, svoje literature in književnosti. Prav gotovo se dandanes lahko zamislimo nad popačenkami ali barbarizmi, ki se vnašajo v naš jezik. Koliko robatosti in vulgarnosti prinašajo nekateri izrazi, ki posurove duha in srce in nas kot pripadnika svojega naroda popolnoma razvrednotijo. Zavedati se moramo, da je besedna uglajenost našega maternega jezika dostikrat posledica duševne uglajenosti slovenske duše. Včasih beremo takšna skropucana besedila, da je to popolnoma neumljivo in nikjer ni opaziti tiste narodne zavesti, da bi kdo rekel: »Tako pa že ne boš pačil materinega jezika, to ni sprejemljivo, to je v nasprotju z narodovimi vrednotami«. Očitno je, da postaja vse to užitno in da slabi vzgledi vlečejo. S takšnim duhovnim vzdušjem in kulturno mlačnim ozračjem že ne dajemo mladim rodovom dobrih zgledov. V svoji mladi državi tako ponižujemo svoj jezik in svojo kulturo, ogroža nas narodna mlačnost, ravnodušnost in nezainteresiranost do vrednot, ki bi nam morale biti svetinja.
Borčevska organizacija se je že iztrošila v pregrevanuju starih ideoloških tem. Za to je škoda denarja in energije. Naloga borčevske organizacije bi bila, da njeni člani pozitivno vzgojno vplivajo na oblikovanje in spodbujanje čustev narodne zavesti mladine in ljubezni do svoje domovine in svojih korenin.