GRAD ŠKOLJ IN POVEST O PLEMKINJI ANI

UVODNA MISEL K POVESTI

Zgodbo sem napisala na podlagi ustnega izročila in nekaterih resničnih dogodkov z dodano domišljijo.

Sin Viktorja Magajne, Jurij iz Famelj 22 , mi je povedal, da je pisal domačo nalogo o zgodovini gradu Školj. Vprašala sem ga: Kaj mi pa veš povedati zanimivega o tem skrivnostnem gradu in graščakih, ki so v njem živeli? Bogve kakšne skrivnostni skrivajo razvaline o junaških bojih, ki so se tu bíli, kakšno je bilo življenje teh nevsakdanjih ljudi za grajskim obzidjem in koliko nenavadnih zgodb se je tu spletalo, ki jih ne poznamo.

Dijak Jurij mi je povedal, da naj bi bil nekoč grad Školj povezan s podzemnim hodnikom z reko Reko. Ko so Turki ropali te kraje in napadli grad, je neka mladenka, plemkinja zbežala po skrivnem hodniku in ves čas turškega obleganja gradu, se je zadrževala ob reki Reki in preživela s koreninicami, vodo pa je pila iz reke Reke.

Beseda je dala besedo in začela je nastajati domišljijska zgodba, ki ji je bilo treba dodati še zgodovinsko ozadje o turških vpadih in zgodovino lastnikov gradu, kolikor je sploh dosegljiva v pisnih virih.

Dobila sem hvaležno snov za zgodbo. Napisala sem pripoved na podlagi starega ustnega izročila, ki je skoraj legenda, s pridihom romantične ljubezni in junaškega viteštva. Osebe imajo silna čustva, v ospredje stopajo njihove plemenite vrline. Zgodba ima manj epizodnih primesi. Kljub brezupni tragični ljubezni, ki se prepleta skozi vso zgodbo, z začetno ljubezensko srečo, najnežnejšim hrepenenjem in pričakovanjem, preko vseh odtenkov žalosti še dolgo potem, ko ljubljeni Bartolomej pade pod turškim handžarjem in Ana vzpostavlja ljubezenske stike in obnavlja čustvene vezi z njegovim duhom, ki je prisoten kot močan spomin še živih emocij na nijuno neizživeto ljubezen Anine kreposti stopajo v ospredje. Zgodba se srečno konča za vse preživele.

V Vremskem Britofu sem zvedela za še eno zanimivost o cerkvi Device Marije v Vremah, da je bila cerkev zidana okrog 1410. leta in nato dvakrat dozidana (perbiterij, križna hodnika in ladja). Leta 1860 so vaščani zbrali denar in cerkvi dozidali dva zvonika, vendar jim je za postavitev kupol zmanjkalo denarja. Eden se je spomnil zakaj ne bi pisali cesarju Francu Jožefu in ga vprašali za pomoč. Rečeno, storjeno in cesar Franc Jožef je vaščanom poslal 360 goldinarjev, da so postavili kupoli na oba zvonika, ki stojita še danes.

Odločni vaščani so vzeli pravico v roke tudi ko so odkrili nekega tatu, ki je kradel kmetom in ga obsodili, da hodi okrog s hlačami z eno hlačnico zelene barve, druga hlačnica pa je morala biti rdeče barve. Zamislite si, da bi danes tatove tako obsodili, kako pisano bi bilo življenje.

Zgodovinsko ozadje: Na robu soteske so nad strmim pečevjem ohranjene razvaline gradu Školj (Neukhoffell), ki je bil oglejski fevd gospodov Devinskih in njihovih sorodnikov grofov Waleese, prvič omenjen 1426 leta, ko je njem gospodoval Erhardus won Scolcum. Grad je bil verjetno pozidan že v prvi polovici 13. stoletja, med kastelani pa so bili vitezi Plankensteini in Rauberji, ki so bili kot deželnoknežji fevdalnci. Školj je po smrti Ramberta Waleseeja leta 1483 pripadal Hasburžanom. Rauberjem so sledili plemeniti Neuhausi, leta 1569 je omenjen gospod Anndre won Neu Hauss zu Neukhoffell, ki so imeli graščino do srede 17 stoletja, nato so Školj imeli plemiči de Leo. Leta 1809 je gospoščino z razpadajočim gradom kupil poštni mojster v Sežani in Razdrtem Matija Dolenc, od leta 1885 pa ga je imela rodbina Dekleva. Najpomembnejši lastniki gradu pa so bili Rossettiji, ki so v 17. stol. grad predelali v udobno rezidenco. Od leta 1600 je bil lastnik gradu Francesco Rossetti. Mimo razvalin pelje pešpot ob Reki.

Vredno ogleda!

I. Poglavje

Na strmi prepadni steni na robu soteske nad reko Reko pri Famljah, nedaleč od Škocjanskih jam pri Divači, se dvigajo razvaline Gradu Školj. Tu se je v davni preteklosti odvijala pretresljiva ljubezenska zgodba, o kateri še danes priča bršljanovo drevo, ki raste iz svojih močnih korenin in se vije s svojimi vejami ter razrašča po vsem obzidju gradu v obliki srca.

Do gradu sem se peljala po kolovozu, zaraščenem z drevesi. Ko sem se vozila skoz ta skrivnostni in mistični gozd, sem s svojimi čuti zaznala duh srednjega veka, kot bi se kolo zgodovine zavrtelo za nekaj stoletij nazaj. Ob kolovozu stojijo starodavne murve še iz časov, ko so v gradu gojili sviloprejke. Razvaline Gradu visijo nad prepadom in se raztezajo v notranjost grajskega dvorišča. Zamižala sem in videla dvorjane, oblečene v svoja plemiška oblačila, ki nosijo na sebi orožje kot priviligirani lovski pripomoček. Videla sem plemkinje s svojimi bogatimi krinolinami, ki se sprehajajo po dvorišču, varuje pa jih budna grajska straža. V rokah držijo svilene senčnike in svilene robce, na katerih je vtkano znamenje njihovega stanu. Nekatere grajske gospodične se v sencah pod drevesi učijo tujih jezikov, slikajo ali berejo zgodbe, druge vezejo in se živahno pogovarjajo. Iz grajskih soban je slišati glasbo, ki je bila vedno del plemiške samozavesti in družabnosti.

Grad Školj ima svojo zgodovino, brez katere bi težko razumeli to zgodbo. Grad je bil nekdaj last oglejskega fevda gospodov Devinskih in njihovih sorodnikov grofov Valesee (Valzeji). Grad je prvič omenjen 1426. leta, ko je na njem gospodoval vitez Erhardus von Scolcum. Iz zgodovinskih virov izhaja, da je bil Grad verjetno pozidan že v prvi polovici 13. stoletja. Konec 16. stoletja so Rosettiji grad predelali v udobno rezidenco, uredili so cesto do Famelj in ob robu so posadili drevesa.

Prvotni, verjetno še romanski ali zgodnjegotski grad je obsegal velik dvonadstropen dvotraktni stanovanjski palacij, ki so ga varovali močno in visoko obzidje z mogočnim okroglim obrambnim četverokotnim vhodnim stolpom, obrambni jarek in prepad. V Gradu je bila grajska kapela, odznotraj obzidja pomožna poslopja, sredi dvorišča pa vodnjak. V renesančni dobi so uredili arkadne hodnike na dvoriščni strani palacija, v 17. stoletju pa na južni strani zasnove so prizidali še eno obzidje, ki je tvorilo ozko predgradje. Razvaline Gradu sem pred kratkim obiskala, del zemljišča je v posesti Marjana Viteza iz Medvod, ki si je uredil v tej samoti svoje bivališče.

Razvaline Gradu so ohranile svojo mističnost, nek nepojasnjeni misterij, ki ga vsakdo občuti, ko pride v njegovo bližino. Kakor magnetna sila človeka vleče vase kar pogleda in česar se dotakne. Tu žarči neka nepojasnjena energija, ki človeku okrepi moč zaznave, da jo občuti kot nenavadno silo, ki človeka potegne vase in ga prestavi v davni pretekli čas. Tam se razplamti človeška domišljija in radovednost. Če obiskovalec Gradu zapre oči, sliši v daljavi topot turške konjenice ter mešana krika Allah! in Kristus! Zelena ravnica se utaplja v reko Reko in odnaša glasove šumenja in bučanja, ki zamirajo v daljavi. Vsa preteklost zaživi. Z njo se napolni ozračje, grajsko zidovje in vse kar grad obdaja s svojimi skrivnostmi.

Okrog življenja v gradu se pletejo razne skrivnostne zgodbe, ki so jih ljudje prenašali od ust do ust, nekatere so pa tudi zapisane v zgodovinskih virih. V Slavi Vojvodine Krajnske, ki jo je Valvazor napisal 1689. leta, pri opisu gradu Školj piše: Sedanji lastnik tega Gradu gospod Ivan Franc Rosetti, je baron, poročen z grofico rojeno Petaz. Tu mu javno izrekam največjo zahvalo, ker mi je pomagal pri opisu Krasa in Vipave, ne le takrat, ko sem se v tistih krajih mudil, da bi jih po naravi narisal, temveč tudi v moji odsotnosti, ko so mi pošiljali različna poročila in priloge, če sem jih potreboval. Prav temu gospodu sem dolžan hvalo za obširno poročilo o požaru, ki ga je povzročil v vasi nedaleč od njegovega gradu po neprevidnosti vžgan smodnik. Bilo je februarja 1687. leta, ko so večjo množino smodnika, last rimskega veličastva, peljali po morju v Trst in od tod proti Ljubljani skoz vas Divača. Tu je po neprevidnosti padla nanj iskra, vnel se je požar in uničil veliko hiš, ljudi, živali in voz. V Divači bi se še danes dalo najti temelje starih hiš, ki so tu stale in sta jih uničila eksplozija smodnika in požar. od tridesetih hiš jih je ostalo samo šest, nepoškodovana je bila samo cerkev; ob nepoškodovani cerkvi so zgradili novo vas, ki stoji že nad 300 let. Voz s smodnikom, ki je povzročil požar je bil ustavljen pred gostilno v Divači na poti iz Trsta v Ljubljano.

Stari ljudje so pripovedovali, da je tisto iskro, ki je zažgala vas Divačo prinesel veter iz gradu Školj. To iskro pa je prižgala nesmrtna ljubezen med Ano in Bartolomejem. In tudi danes po tem starem ljudskem izročilu naj bi vse požare na Krasu povzročile iskre, ki prihajajo iz gradu Školj.

Zgodovinskih virov o gradu Školj ni veliko, nekatere zgodbe pa so se prenašale od ust do ust in so postale legenda, ki je že skoraj šla v pozabo s spominom umrlih.

V nočnih urah še danes, vendar bolj redko kdaj pa kdaj zagori grmada in na njej se zabliska handžar, nad grmado in mečem pa se pokaže veliko srce. V notranjosti grajskega dvorišča tedaj zalesketajo sveče, kot zlati šivi noči in zabliska bodalo. Tedaj zadoni glasba in zaplapola Anino srce ter izgine v noč. V mirni noči je slišati tudi lajež psa, okrog katerega se posveti svetloba in brizgne iz Bartolomeja kri. Vse to so znamenja preteklosti, ki se vsako noč tešijo med svečami, ob glasovih topotanja turških konj. Razžrto skalovje bregov reke Reke v nočnih urah jadikuje in vzdihuje z ženskim glasom. Izza grajskega obzidja vstaja rdeča luna in tedaj zaškripljejo železna grajska vrata. Nato se pa spet narava umiri, slišati je le še kakšen nočni skovik, ko se oglasijo gozdne živali.

Zgodba, o kateri je tu govora, sodi v zgodovinsko obdobje, ko so Turki osvajali naše dežele in je bil grad Školj še pod Devinskimi patriarhi in njihovimi nasledniki v 14. stoletju in po njem. V tistem obdobju so grofje na gradu prirejali razne sprejeme in gostije plemičev od vsepovsod. Prirejali so srečanja in slavili so zaroke, poroke, sklepali pogodbe in usklajevali svoje medsebojne kupčije. Prihajali so v razkošnih kočijah na grad. Vozili so se s svojimi kočijami tudi po več dni, da so prišli na cilj. V poletnih mesecih so se po naporni poti okopali v reki Reki, nato so odjezdili na lov, po lovu pa so ure in ure sedeli ob dolgih lesenih mizah in se gostili. Na mizah je bila dolga vrsta sedmeroglavih srebrnih svečnikov in točil se je kraški teran. Plemiči so se gostili z gobami in gnjatjo ter raznimi pecivi iz brkinskih jabolk, ki so bile že tedaj tradicionalne in dobro poznane v visokih krogih.

Ko se je v kočiji peljala kakšna plemkinja lepotica, so kočijo še bolj zavarovali s spremstvom. Med vožnjo so plemiške kočije pogosto napadli cestni roparji ali cigani, najhuje pa je bilo v času turških vpadov.

Tedaj je vse prebivalstvo zbežalo v gozd. V Brkinih in na Bistriškem so prebivalci vseh vasi zbežali na Snežnik, na Vipavskem pa v Trnovski gozd. S seboj so gnali živino in odpeljali vse, kar je bilo mogoče vzeti s seboj. Tudi po več mesecev se niso vrnili, dokler turške tolpe niso odšle. Vrnili so se v svoje razdejane domove. O prihodu Turkov ali o turških vpadih v sosednjih vaseh so se ljudje obveščali s tabornimi ognji. Najhujši turški vpadi pri nas so bili v štirinajstem in petnajstem stoletju. Turki so bili šiba božja za naše ljudi in za njihove grehe. Ljudje naj bi se kesali in molili, da bi si kot grešniki izprosili nezasluženo milost in da bi Bog dal srečo vojakom, ki se borijo proti Turkom. Allah! je bil stalni bojni klic Turkov. Turško konjenico, ki je vdirala v naše kraje so sestavljali na levem krilu oklepniki, na desnem pa konjeniki. Janičarji so sestavljali turško vojsko in so bili vzgojeni bojevniki iz vrst v naših krajih pokradenih dečkov. Ti so bili praviloma pešaki, oboroženi s puškami, handžarji in bodali. Protiobramba v naših krajih pa je bila najemniška vojska, ki se je imenovala regiment. Imela je stotnike, četovodje, praporščaka, bobnarje, piskače, sodnika, kaplana, zdravnika, rablje, kuharje in cipe, vendar ko so Turki napadli vasi, najemniške vojske ni bilo nikjer, se je razbežala in poskrila po gozdovih. Bala se je šibe božje. Tako so pravili Turkom. Nekatere hiše so imele tedaj iz roda v rod samo vojake (soldate). Pri hiši, v kateri je bil rojen moj praded v Famljah, še danes pravijo po domače pri Soldatovih. Bojeval se je v najemniški vojski in se šele po tridesetih letih vrnil s fronte domov.

II. Poglavje

Grad Školj je bil utrdba, ki ga je varovala plemiška vojska. Grad je na težko dostopnem kraju, zavarovan z obzidjem, v katerem so bile tudi strelne line in obrambni stolp, zavarovan je bil tudi s prepadom, dvižnega mostu pa ni imel. Grad je imel rov, ki je vodil k reki Reki. V gradu je bilo uskladiščeno vedno veliko orožja in hrane. Kmetje iz sosednjih vasi so gradu dajali desetino od svojih pridelkov, še prej pa so služili tlako. O prihodu Turkov so se ljudje obveščali s prižiganjem tabornih ognjev na gričih. Na slovenskih tleh je bilo okrog tristo urejenih taborov. V okoliških vaseh pa so se ob turških vpadih kmetje bojevali z golimi rokami, saj jih ni nihče branil. Njihovo orožje so bile vile, kose, sekire in podobno kmečko orodje, ki pa ni veliko zaleglo v borbi zoper dobro organizirano in vojaško opremljeno turško vojsko. Turki so bili zelo primerni za ježo po strmem terenu, imeli so dobro pasmo majhnih konj. Vendar med tolpami, ki so hodile ropati v našo deželo, je bilo zelo malo pravih Turkov. Roparska krdela so v glavnem sestavljali pomuslimanjeni prebivalci Bosanskega pašaluka.

Zgodbe o krutosti turških tolp so resnične. O turškem divjanju priča tudi prošnja za pomoč, ki so jo leta 1474 na sedež papeža Siksta IV. naslovili deželni stanovi. V njej je med drugim zapisano, kako neusmiljeno je sovražnik ločil žene, može, otroke in sorodnike ter jih nage, bose, lačne in žejne, vkloval v železo in verige kakor hudodelce, z rokami na hrbtu zavezanimi, odgnal v sužnost. Kako nečloveško oskrunjajo uboge žene in device, kako brezsrčno delajo s starimi ljudmi in nedolžnimi otročiči, katere na kosce razsekajo, ako jih ne morejo s seboj tirati.

Neki župnik, ki je živel v tistem času, je zapisal: Božje hiše so spremenile v hleve, kjer so plesali in počeli najostudnejše razuzdanosti. Duhovnike so sežigali, jih utapljali in drugače morili, mnogo so jih odgnali v bridko sužnost. Novorojeno deco so materam trgali, morili in metali čez plotove. Veliko množico zalih deklic so odpeljali v sužnost. Nedolžne otročičke so basali v luknjaste vreče, da so skoz luknje glave molili in ječali, da je bilo groza. Kar je bilo močnih ljudi so jih odgnali, slabotnim so glave odsekali ali jih utopili. Povsod je bilo na kupe ubitih živali in umorjenih ljudi in ga ni bilo, da bi jih zagrebel. Psi in volkovi so se gostili. Nastal je tak smrad, da ljudje niso mogli več prenašati. Turkom so ljudje pravili pesjanska banda, volkovi, zveri, malharji, dedni sovražniki in podobno.

Turki so v 14. stoletju napadli tudi grad Školj. Bili so v premoči in pobili so najprej grajske stražarje in so se nato čez obzidje vtihotapili na grajsko dvorišče, pobili dvorjane in služinčad, vse tiste, ki jim ni uspelo zbežati. Mnogi so se vrgli z velike višine v reko Reko in odplavali po toku vzdolž struge, kar jih je rešilo. Turki so tedaj izropali grad, odnesli so vse dragocenosti, posvinjali grajske sobane, v shrambah so pokradli živež, v skladiščih orožje in vse kar se je dalo odnesti. Iz grajskih štal in konjušnic so odpeljali živino in konje. Kokošim so porezali vratove in se gostili ter nalivali z vinom, čeprav jim to njihova vera ne dovoljuje, dokler niso dan za dnem obležali pijani v grajskih kleteh. Trupla pobitih so pometali kar v prepad, nekatera pa v reko Reko, da jih je tok struge odnesel naprej. Stražarjem so zaplenili orožje in jih pod turškim poveljstvom prisilili, da so si izkopali globoko jamo, v katero so nato pometali obglavljene grajske stražarje, ki so jim s handžarji odsekali glave in skupaj s trupli pometali v jamo ter zagrebli, da se ni širil okrog smrad.

Na gradu Školj je živela tudi nečakinja nekega oglejskega patriarha, hči njegovega brata plemiča in tragično preminule plemkinje. Bila je izjemno lepo dekle. Ime ji je bilo Ana. Plemkinja Ana in lep, visokorasel grajski stražar Bartolomej sta se zaljubila. Sestajala sta se naskrivaj ob reki Reki in se skrivala med skalami in gostim robidovjem, da ju kdo ne bi videl. Graščak in njegovi vitezi so bili samovoljni, strastni, ljubosumni na lepo Ano in maščevalni. Kaj bi naredili, če bi kdo iz nižjega stanu plemkinjo samo pogledal, si lahko predstavljamo. Zagotovo bi ga kruto kaznovali.

Nekega dne se je Ana spustila po grajskem rovu k reki Reki in se je na skrivnem sestala z njenim ljubljenim Bartolomejem. Med tem, ko sta se nežno ljubila, zaslišita klice: Allah! Allah! Bartolomej se je zdrznil in ji je rekel, da mora takoj v obrambo gradu. Zabičal ji je, naj ostane tam kjer je, da je tam Turki ne bodo našli.

Ani je rekel, da ko graščaki z vojsko Turke premagajo, pride ponjo. Ana je zaman čakala več dni. Bartolomeja ni in ni hotelo biti. Čakala ga je dan za dnem. Hranila se je s koreninicami in pila vodo iz reke Reke. Bila je na varnem, vendar vsa prestrašena. Ni si upala po rovu do gradu. Nikogar ni bilo slišati razen iz oddaljenosti neke čudne glasove v nočnih urah, ki jih ni razumela. Ti glasovi so bili človeški, vendar bolj podobni skovikanju sove in oglašanju drugih živali v gozdu, saj v njih ni bilo nobene poznane besede, ki bi jo razumela. Glasovi so postajali vse bolj razločni in ugotovila je, da je govorica prihajala od daleč, po njenih tonih je bilo čutiti surovost, objestnost, razuzdanost in brezboštvo, saj kristjani niso nikoli oddajali takšnih nečloveških glasov iz sebe. Ti govorijo nekakšen čuden jezik, ki ga ni še nikoli slišala.

Dan za dnem je Ana goreče molila in prosila Boga, da reši njenega ljubega in njo ter vse ljudi. Vedela je, da se nekaj hudega dogaja. Mislila si je, da ker so si grofje in graščaki prilastili vso zemljo, vse stvarstvo, vsa drevesa, njive in živali, da je Bog poslal nad grad kazen, ker so plemiči tudi bičali kmete in jih preveč nasilno izsiljevali s tlako. O Turkih je vedela malo, vendar je vedela, da ko pridejo, uničijo in pokradejo imovino in vse ljudi pobijejo ali jih odpeljejo v sužnost.

Tudi grajski petelin ni več pel. Mislila si je, da je pijana turška horda vse pobila, tudi živali. V grajskem stolpu ni bilo več zvonenja. Zvon je zamrl in grad je bil zavit v molk. Ni bilo slišati, da bi krave v štalah mukale in konji rezgetali. Mar je vse pomrlo, si je mislila. Preživljala je bridke dneve. Ponoči se ji je mraz zajedal v kosti. Stiskala se je v klopčič in trepetala od mraza.

Ana je bila sestradana, brez moči, skoraj že brez znakov življenja. Še z zadnjimi moči v samoti je molila in slutila, da se je zgodilo nekaj tako bridkega, da se tudi njej bliža konec.

III. Poglavje

Mimo sta že dva meseca. Četudi je turška konjenica oddirjala na ropanje po drugih vaseh, se še vedno lahko vrne. Ana je razmišljala kaj naj naredi. Morda se je njen ljubi Bartolomej rešil na drugi breg reke Reke, morda je postal vojni ujetnik in so ga Turki odgnali v sužnost, morda so ga krvoločno ubili, ji je rojilo po glavi.

Moj Bog, kaj naj naredim? je Ana govorila sama s seboj. Stala je na skali in zrla v reko, ki je zrcalila njeno podobo, a se ni več spoznala. Bila je le še bleda senca tiste Ane, ki je bila prej. To ni bila več ona. Stisnilo jo je pri srcu. Le kaj vse bi dala za košček kruha, za kos toplejšega oblačila, za košček preproste kmečke strehe nad glavo in malo miru pri duši. Ni ji bilo mar, če bo odslej oblečena v preproste kmečke cunje, samo da si reši življenje.

Prokleti Turki, saj njihov handžar prinaša le kri, sužnost, strahote in smrt, si je govorila. Česar niso mogli storiti kralji, vojvode in knezi, naj bi sedaj storil ubogi prestrašen človek, neoborožen kmet, kmetica ali nemočen otrok.

Zahvaljen bodi Jezus, da sem ostala pri življenju, vendar kaj me še čaka, je molila in kar naprej molila. Mislila si je kam bo odšla in pri kom bo živela, če so vse na gradu Turki pobili.

Ano so navdajale pretresljive misli. Vse se je v njej podiralo, bila je turobnega razpoloženja, obupana. Ni mogla zbrati zadostne moči, da bi te dvome, muke in praznino dnevov in noči prenašala. Zastran velikega razburjenja in pričakovanja se je bedna in vročična od norega trpinčenja ponoči zbujala in videvala privide, veliko belih sveč je videvala in ko je zapihal južni veter, je sveče ugasnil in zbudila se je. Včasih je v sanjah sledila klicu, vendar klic je bil oddaljen, osamljen in nerazumljen, ni mu mogla slediti in se mu približati, saj ni vedela od kod prihaja. Želela si je obhoditi Grad in se sama na svoje oči prepričati kaj se dogaja. Najfinejše in najpopolnejše je bilo njeno prisluškovanje in občutenje šumov, ko je že skoraj v nekakšni halucinaciji slišala Bartolomejeve korake. Prikazoval se ji je v sončni svetlobi med belimi ledeniki in tedaj so se ji zasvetile solze veselja v očeh in takšni prividi so ji vsakič prinašali razočaranje ter zle slutnje in nagibe.

Vrgla se bo v reko Reko in naj jo vode odnesejo tja do Devina. Naj jo morje odnese tja do tiste skale ob vznožju ruševin starega gradu nad morjem, do bele skale, do okamnele ženske. Tja do Bele dame, njene matere, ki jo je ljubosumni in maščevalni plemič porinil v morje. Tja naj jo tok vode odnese, kjer se mati vsako noč vrača med ruševine starega gradu in jo išče. Vedno jo je iskala in se sklanjala nad zibelko svoje hčerke Ane, uboge sirote in se nato vsako noč vračala v skalo, ki sloni navpično nad morjem.

Kje so pogumni plemiči, da bi jo rešili, kje je njen ljubi Bartolomej, da ga ni, kje je Bog, kje je njen angel varuh? Nešteto vprašanj si je postavljala, a nobenega odgovora ni bilo od nikjer. Samo tišina jo je obkrožala in le šumenje reke jo je spodbujalo in navdajalo z rahlim upanjem na odrešitev.

Angel je tukaj pri meni, me varuje, sicer bi me Turki našli, je vzdihnila. Da, angel skrbi zame. Me hrani s koreninicami in me na svojih perutih nosi k reki, da se odžejam in da me Turki niso opazili. Ne, delam ti krivice angel moj, čutim, da si tu. Ostani pri meni, je govorila sama s seboj.

Pogled ji je vsak trenutek zdrknil v globel prepada. Gledala je tja, če se kaj premika. Le nemirne vode so se vrtinčile. Jutra so ji ustvarjala zarje sijaj in nemirno hrepenenje po odrešitvi jo je priklepalo s silnimi vezmi na njeno ljubezen in jo v mislih vodilo skoz zgodbo slasti, čakanja in trpljenja, ko se je zjutraj v travi in listju zbujala iz nemirnega spanca. Zagledala je gozd, cvetlice in jutranja rosa jo je osvežila. Vdano je čakala in prenašala samoto, ohranjalo jo je le še upanje. Vedrina narave, ki jo je obdajala in obdarjala s hrepenenjem, ji mora pomagati, da se reši iz te hude preizkušnje. Saj tudi narava živi enako življenje kot ga živi Ana. in če narava preživi, bo tudi Ana. Tako je modrovala.

Spomnila se je kako je hodila na lov in kako je jezdila na urnih konjih po gozdu in okolici, kako se je ob popoldnevih in zimskih večerih predajala najrazličnejšim družabnim igram, kako so padale kocke na različne igre in kako so se premikale figure na ploščah, ko je igrala mlin, damo in podobno. Spomin jo je zanesel v tiste popoldneve in večere, ko so nekatere starejše plemkinje napovedovale srečo iz kart in kavine usedline, vendar nobena ni napovedala prihoda sovražnikov in turškega vpada. Govorile so le o porokah, zavezništvih med plemenitimi rodbinami in drugih dogodkih, ki so razveseljevali ali sprli plemstvo med seboj.

Mislila je na tiste trenutke grajskega razkošja, ko so plemkinje na večernih zabavah razkazovale svoje bogate, z zlatimi in srebrnimi nitkami ter poldragimi kamni okrašene obleke in kako pomembno vlogo je imela glasba in ples v družabnem življenju plemičev in kako so se svetili diademi v laseh plesočih lepotic. Bartolomej pa ni mogel biti navzoč na takih zabavah, ker je bil nižjega stanu in zato je vedno trpela, ko se je morala po nekem ustaljenem grajskem redu udeleževati zabav. Vse to razkošje je bilo zares nepomembno spričo življenja, ki je edina prava vrednota. Tako je Ana razmišljala in se s spomini vračala v preteklost.

Ana se je spomnila tudi svojih otroških let na Devinskem gradu in kako je ta grad drugače urejen z braniki kot je Grad Školj, kjer so Turki imeli lažje delo pri zasedbi trdnjave. V mislih se je vračala v Devin in pomislila na staro rimsko obzidje, na stolp razdeljen v več nadstropij, ki je služil kot ječa, v kateri je bila zaprta tudi njena draga mati. Spomin in tragična usoda njene matere sta jo stisnila pri srcu. To je bila za Ano tako huda bolečina, ki je ni mogla nikoli prenesti. Razveselila jo je le misel na pogled iz grajskih oken: vrtoglav pogled navpično na skalovje, v katerem biva duh njene matere, ki se ne more spraviti s svojo žalostno usodo. Zapustila je svojo hčerko, ko jo je najbolj potrebovala. Strmela je v morsko gladino, kjer drsijo majhne ladjice in čolni kot galebja peresa po vodi, v kateri se odslikavajo njeni spomini.

Tema, megla in brezupen mrak noči sta Ani lezla v kosti. ogrevala jo je le še misel na njeno ljubezen. Poletni dan se je spremenil v divjo nevihto in deževna ploha je Ano premočila do kože. Grm robidnic je čez noč počrnel in nahranil lačno Ano. Tudi šipek je pordečil in dobrodošel, da se je vsaj malo nasitila. Ni imel več belih cvetov, temveč rdeče drobne sadeže prijetnega okusa, ki jih ceni kot bogato in čudovito darilo narave. Sončni žarki, ki so vžgali jutro in svetloba je delovala nanjo tako čudovito, da tistih nekaj ur dnevne toplote ublaži vse premraženje temnih noči, ko je ležala odkrita na travi in listju. Tedaj si Ana pretegne svoje otrple ude in si z upanjem pomiri dušo, da le morda ni vse izgubljeno in da bo morda kmalu prišla njena odrešitev. Njena treznost se je okrepila in je ostajala neomajna, srce ji je krvavelo, vendar se je morala truditi, da je zbrala pogum.

Zamišljala si je, da ima pred seboj svojo težko leseno masivno mizo. Vzela je gosje pero, ga namočila v črnilniku in v mislih napisala Bartolomeju pismo:

Dragi moj, ljubljeni Bartolomej,

rada te imam, ljubim te, manjkaš mi, zaman te čakam. Nocoj si mi v sanjah potrkal na vrata in jaz sem ti odprla. Objemala sva se pozno v noč in ti si me ljubil kot še nikoli. Predajala sva se drug drugemu v nežni ljubezni. Oh, kako lepe sanje! Koliko želja gori v meni. Pridi ljubi moj, reši me iz tega pekla negotovosti, nočem umreti, imam tebe. Vrni se! Vidim te, da prihajaš, nihče ti ni ničesar žalega storil, k meni se približuješ z držo ponosnega in pokončnega moža, da me objameš in poljubiš ter odpelješ nekam daleč od tu, daleč od tega gradu, kjer bova lahko živela skupaj srečna. Ljubim te

tvoja Ana

V Aninih očeh se zaiskri solza sreče. Nato je velik praprotni list vrgla v prepad in veter je odnesel njeno pismo na gladino reke. Nato je list nekaj časa trepetal, voda ga je nosila naprej, dokler ga ni pogoltnil tolmun.

Minila sta dva meseca in nekaj dni. Ana je razmišljala kaj naj naredi. Tej agoniji mora narediti konec. Bila pa je še vedno vsa prestrašena, saj je vedela, da če jo Turki ujamejo, da jo odpeljejo v suženjstvo. Če se jim bo upirala, jo lahko tudi ubijejo. Za ceno življenja je zbrala ves pogum, ki ga je premogla in se je spustila v podzemni rov, da se na Gradu sama prepriča kaj se je dogodilo in da najde njenega Bartolomeja. Razmišljala je tudi, da je morda ranjen in da si ne more pomagati ter da potrebuje njeno pomoč. Upanje in brezup ter hrepenenje po njem so jo gnali naprej.

Ob koncu podzemnega rova je poslušala, vendar ni bilo slišati nobenega glasu. Na grajskem dvorišču ni bilo nikogar. Ne človeka, ne živali, nobene žive duše. Vladala je grobna tišina. Notranjost Gradu je bila popolnoma izropana in strahoten nered je vladal povsod.

Pogledala je skozi grajsko okno in zagledala staro ženico, ki s srpom žanje travo. Ana steče tja in jo vsa otrpla vprašujoče gleda. Ženici je zastal dih in prestrašeni Ani pove, da so v gradu Turki pobili vse stražarje in vojake ter vse tiste, ki niso uspeli pobegniti v gozd ali skočiti v reko Reko in si tako rešili življenje.

Ana je zagledala pred gradom kup sveže zemlje. Žalostna ženica ji pove, da je tam pokopan tudi njen sin Bartolomej, ki so ga Turki ob napadu z mečem obglavili.

Ana se zgrudi od bolečine na tla in na ves glas zavpije. Rjula je: Kaj si Bog, naredil iz moje ljubezni? Tedaj se pred njenimi očmi dvigne iz sveže zrahljane zemlje bleščeča postava njenega ljubljenega Bartolomeja, vsa ožarjena od sončne svetlobe. Gledal jo je ljubeče v oči in na široko odprl svoje srce in prevzel nase vso Anino bolečino. Ana je položila vso svojo bolest v njegovo odprto rano, nato je njegova podoba izginila.

Iz kupa sveže zemlje je zrasel bršljan in se zapletel v goste vrhove grajskih dreves in obrasel je vse grajsko obzidje. Ani je položil v naročje svoje zelene liste in močne korenine, ki so pognale iz Bartolomejevega groba, bodo spominjale na Anino in Bartolomejevo ljubezen na veke v vekomaj.

Ana je odšla s staro ženico v bližnjo vas in tam rodila Bartolomejevega sina. Živela je preprosto kmečko življenje, odmaknjena od spominov na grad in vse njene bridke izkušnje. Bršljan je rasel in se razbohotil po grajskem obzidju. Ta bršljan z močnimi koreninami in debli večno zeleni v obliki srca in raste po grajskem obzidju še danes.

IV. Poglavje

Bartolomejeva mati Katarina je bila do nesrečne Ane ljubeča in pozorna. Tudi vaščani so prihajali k njima, da bi se izpovedali in vsaj malo znebili nakopičene žalosti, ki jih je pestila zaradi izgube svojcev ob turškem vpadu. Hkrati so nudili tudi Ani in Katarini svojo tolažbo. Drug drugega so tolažili v svoji bolesti. Vaščani so Ano sprejeli ljubeznivo in so jo pozorno poslušali. Prinašali so ji cvetje, jabolka, lešnike in vse kar jim je narava dajala.

Ana je bila izobražena, prebrala je mnogo knjig in pokazalo se je, da so njeno znanje in veščine še kako dobrodošle vaščanom, da se od nje kaj naučijo. Nadarjena je bila v glasbi, slikarstvu in vezenju, obvladala je gospodinjske veščine in vrtnarstvo. Veliko je vedela zlasti na področju gojenja jablan. Znala je tudi francoščino, italijanščino in ruščino. Veliko je vedela o zgodovini in o življenju ljudi iz daljnih tujih dežel, koder so potovali plemiči in prinašali na grad svoje izkušnje ter pripovedovali o svojih doživetjih.

Za Ano je bil dogodek že sam po sebi, da so sočustvovali z njo in da so jo sprejeli. Po napadu Turkov so bili ljudje drug do drugega boljši in bolj povezani. Ana se je popolnoma prepustila njihovim navadam in običajem. Z ljudmi je odhajala v naravo, prisluškovala je šumenju dreves, reke Reke in sedela ure in ure v hladni senci ter razmišljala o sebi in otroku, ki ga nosi pod srcem. Razmišljala je kako lepo bi bilo, če bi bil Bartolomej živ in bi se z njo veselil rojstva njunega otroka.

Ljudem je hotela biti koristna. Svetovala jim je, kako naj cepijo sorte jablan, kdaj naj sejejo poljščine in sadijo vrtnine. Bila je zares prava učiteljica, saj je prinesla svoja znanja, ki jih je pridobila na gradu med ljudi, ki so njene nauke koristno uporabili v vsakdanjem življenju.

Ana je potrebovala ljubezen in toplino. Na ljudi se je zelo navezala. Med Katarino in Ano se je razvilo pristno, popolno in zaupno prijateljsko razumevanje. Katarina je prikrivala bolečino, da Ane ne bi prizadela s svojo žalostjo. Kazala je veselje za pričakovano rojstvo Aninega in Bartolomejevega otroka.

Ana se je v svojem novem domu počutila varno in ljubljeno, saj je bila Katarina do nje zelo materinska. Skrbela je zanjo, za vse najmanjše potankosti Aninega počutja in njenih potreb. Trudila se je in v vsem ji je skušala ustreči. Ana je v sijočem daru svoje hvaležnosti izkazovala spoštovanje do Bartolomejeve matere in neizmerno hvaležnost, da jo je sprejela za svojo.

Z izrazom navdušenja nad pričakovanim rojstvom sta si izkazovali naklonjenost, ki je prikrivala bolečino obeh zaradi izgube Bartolomeja. Anin položaj je zahteval veliko uvidevnosti in zadržanosti, da ne bi prevelika žalost vplivala na otroka. Ana je vedela, da tudi Bartolomejeva mati zelo trpi. Razumela je, da ker je že v letih, ji lahko huda žalost škoduje na zdravju in od žalosti zboli.

Pošastni prizor obglavljenega Bartolomeja in drugih grajskih stražarjev, divji vzkliki Turkov in prestrašeni kriki ob obglavljanjih žrtev ter groza, ki so jo doživljali, so jima odmevali v ušesih in prizori so se jima neprestano ponoči in podnevi ponavljali pred očmi. Iz suhega grla nesrečne matere in Ane je bilo čuti težke vzdihe in navdajal ju je obup, a ena pred drugo sta prikrivali ta svoja žalostna občutja.

Ob lepem, kakor tudi ob mrzlem vremenu, ko je deževalo in zmrzovalo, sta odhajali pred grad na Bartolomejev grob in se vsakič milo razjokali, ko sta prižigali sveče. Vzhodnik je sušil njune solze. Tihi in s solzami v očeh, skoraj brez pogleda in brez besed, sta se vračali domov. Samo dih vetra je hladil njuno bolečino. Otožnost in gorest sta vsakič legli na njuni srci, ko sta drsali od bolečine sključeni in upognjeni domov. Sedli sta na ognjišče in žerjavica na njem je tlela, polena so prasketala in dvigala plamen, kakor da bi ogenj gorel v Aninem srcu in se dvigal visoko, kjer prebiva Bartolomejeva duša.

Nesrečen človek ne sme izgubiti ljubezni, srečevati se mora s svojimi željami in upi ter čakati na njihovo spolnitev. Ana je znala proseče in ljubeče priklicati Bartolomeja in nežno govoriti z njegovo dušo. Bila je z njo globoko povezana, občutila je vse spremembe duše, njen soj in njeno barvo, zelo natančno je poznala njene čute in njeno dojetje nastalega položaja. Ona je bila tu, on pa je tam strmel v njen bledi in zaskrbljeni obraz. Od daleč ji je njegova podoba pomagala lajšati stisko, pridružil se ji je v njeni molitvi in jo varoval, da se ne bi zrušila v sebi.

Glas je pretrgal tišino, ko je Katarina vprašala Ano, kakšno ime bo dala otroku, ko bo krščen. Ana je tedaj stopila iz hiše in se zagledala v bleščeče svetlo nebo, kakor da ji bo Bartolomej odzgoraj sporočil kakšno ime naj da njunemu otroku. Velika in svetla zvezda Večernica je povesila svoj trebuh na nebu in Ana se je vrnila v hišo in rekla: Čutim, da bo sin. Peter naj bo! je rekla.

Črke imena Peter je Bartolomej raztrosil v noč, svetile so se in pozlačene dvignile v nebo ter izginile. Iskre so deževale kot bi stresal semensko zlato žito z zvezdnega neba.

Čeprav so bili lasje Katarine že pobeljeni in razredčeni, je njen obraz v tistem trenutku zacvetel od velike sreče. Vse okrog nje se je v trenutku spremenilo v zeleno in cvetoče polje, imela je občutek kakor da se je pravkar rodila. Simfonija miru je preplavila prostor in njena duša se je dotaknila tistega davnega trenutka, ki jo je osrečil, ko je Bartolomej prijokal na svet. Dolgo se je upirala trpinčenju duše, a v trenutku je njeno življenje dobilo smisel in vsebino pomlajevanja, ki raste iz moči, da bo Ani pomagala pri rojstvu in vzgoji otroka. Doumela je, da bo kmalu napočil srečen dogodek.

Polje je tisto leto, kmalu po vpadu Turkov sušilo rastline, ki naj bi obrodile pridelek, te so trdovratno pokale in povešale glavo, da je padalo nedozorelo seme na tla. Kakor bi se tudi Bog zarotil proti ljudem in jih kaznoval. V cerkvah so prirejali procesije, ki so se jih ljudje udeleževali, prepevali so in goreče molili.

Bartolomejeva duša je ob Anini prošnji izrabila priložnost in je Ano obiskala. Ana pa je želela vedeti ali bedi Bartolomejeva duša nad njo in ko je Ana videla zlata znamenja ne nebu, je vzdihnila in vprašala: Zakaj si me zapustil Bartolomej? odgovora ni bilo.

Svetloba zvezd vedno kaže misli umrlih, ko se njihove duše vračajo med žive in jih oskrbijo s potrebnimi odgovori na številna vprašanja z zaupanjem, modrostjo in s svojo ljubeznijo, kot bi še vedno duše živele v svojih telesih. Dušam umrlih je edina lastnina, ki jim ostane od življenja svetloba, tista luč, ki se s svojimi sporočili in željami vrača med žive zaradi svoje dolžnosti, prizanesljivosti in ljubezni do živečih, na katere je še vedno navezana s svojim spominom in duhom. Duša ohrani po smrti vse veselje, ki ga je nabrala, ko je živela v telesu ter vljudnost in ponižnost. Ko duša kaj sporoča, ne želi nobeni živeči in žalujoči duši prizadeti bolečine. V nočeh, ko luna presvetljuje kot kraljica, so ta sporočila skoz igro svetlobe in zvoke vesolja prirejena tako, da človek strmeč v nebo, razume njeno govorico. Včasih zahrešči veja v gozdu, včasih se oglasi šumenje vetra, ki sporoča in prinaša modre misli za premišljevanje in povezave z onostranim svetom.

Ana je z Bartolomejem živela tu in v onostranstvu. Njena duša je doživela naporna potovanja z odhajanjem in vračanjem. Imela je ključ za odklepanje neba in se je vzpenjala ponoči po lestvah k njemu, njenemu Bartolomeju, s katerim je ostala duševno povezana in Bartolomej je pogosto v sanjah poljubil njen nežni obraz in blagoslovil njeno nosečnost. Položil je roko na njeno blagoslovljeno telo in jo pokril z avro svoje duše, ona pa je sprejemala čaščenje in darove njegovega srca. Čutila je, da ljubezen traja večno in v prostoru, v vseh premah časa in v vsaki dimenziji cvete njena krepost, cvete vsa njena moč in ta ljubezen ji pomaga, da živi.

Ljubezen je oblikovana po božji zamisli in v njej preživijo le duhovni bratje in sestre, tisti ki so videli in doživeli njen lesket in okusili njen vonj z daritvijo, ki je prihajala iz božjih rok. Ljubezen med Ano in Bartolomejem je bila dozoreli sadež nebeškega kraljestva, njeno drevo pa je raslo iz nesmrtnih korenin njunega spoznanja. Zajemala je strast in moč svoje rasti v pobožnosti duha ter strmenju in občudovanju celotnega Stvarstva, s katerim se je čutila kot enovita duša in telo.

Bartolomej je Ani poslal željo, da naj bi njun sin Peter, Ano varoval tako, kot jo je skala v globeli obvarovala pred Turki.

Ob večerih so se vaščani zbirali okrog Ane in se pogovarjali, kako bi se postavili v obrambo proti Turkom. Na svojih domačijah so brusili kose, izdelovali cepce in vile. To je bilo edino njihovo orožje, s katerim se lahko postavijo v bran. Našli so tudi kraško votlino, v katero bi se lahko zatekli, če jih Turki ne bodo pri naslednjem vpadu presenetili, ko bodo spali. Določili so tudi dežurno vaško stražo, ki bi jih pravočasno obvestila ob vsakem najmanjšem dvomu, da Turki spet prihajajo v vas.

Večerilo se je in Ani se je zdelo, da prihaja čas rojstva njenega in Bartolomejevega sina. Preplavila jo je sreča težko pričakovanega trenutka. Dotaknil se jo je tisti čudoviti trenutek, tisti skrivnostni občutek,
ko je v sebi začutila močno bolečino in srečo hkrati. Čutila je spremembo srčnega utripa, spreletavajoči srh v hrbtenjači in krče, ki so jo stiskali in odpirali ter pripravljali pot novorojencu. Tesnobni in bolečinski trenutek tistih usodnih ur je prenašala z veliko potrpežljivostjo, kakor da ni obtežena z detetom, ki mu bo morala pomagati, da zagleda luč sveta. Z zadovoljstvom je čutila kako se mala glavica deteta skoz njo pomika in prihaja na svet. S smehljajem, ki je prikrival bolečino je bila vsa prevzeta od lepote osrečujočega trenutka, da bo lahko z rokami pobožala svoje dete, ga prejela za majhne prstke in ga pogledala v oči. Pogledala je zmagovitim sončnim žarkom naproti, ki so sijali skoz okno njene sobe in v njih je zagledala Bartolomejevo dušo, ki je valovila skoz jutranjo svetlobo. Stegnila je desnico, prijela v svoje naročje ravnokar rojenega dečka in ga skoz belkasto toplotno roso podala Bartolomeju v naročje. Bartolomej ga je poljubil, vzdignil pogled in poljubil tudi Ano, ji položil sina v naročje, jo nežno in ljubeče pogledal in izginil.

Ana je ležala zamaknjena na postelji in oči so ji zalile solze sreče in osvetlili so jo žarki blaženosti od tiste božanskosti, ki je značilna za svetnice. Z besedami blagoslova in dobrodošlice je sinka stisnila k sebi in ga brezumno poljubljala z naraščajočo skrbjo za njegovo ugodje in srečo.

Srečna Katarina je Ano in svojega vnuka poljubila, ga položila v zibelko ob Ani in angeli so mu s piščalkami zaigrali uspavanko.

V. Poglavje

Katarinino kamnito hišo je obdajala avra zgoščenega žara ljubezni, bila je kot pajek zapredena v mrežo Aninih čutov, igro svetlobe starih dreves in njeno tiho zbranost, ki je globoko dihala in spreminjala stvarnost v sanje nepremakljivega časa. Trenutek se je ustavil na tisti točki škrljastega obraza zgodovine, ki nosi v sebi znamenja ljubezni med Ano in Bartolomejem. Sredi tega arhaičnega videza si je dom nadel skrivnostnost in čas je okamnel s solzo na Aninih licih.

V vročičnih sanjah, ko je Ana sanjala v o Bartolomeju, je malo detece, njen sin Peter zajokal in Ana mu je z ljubeznivostjo in nežnostjo ponudila sladko mleko iz doječih prsi in ga božala kot največjo svetinjo. Nahranil se je in blažen zaspal v svoji zibelki med angeli, ki so ga varovali z Bartolomejevo podaljšano roko njegove duše v ta svet. Razvijal se je v lepega, zdravega rdečeličnega malčka, da ga je bilo veselje pogledati.

Ana je sedela v edinem skupnem prostoru v hiši, kjer je bil prostor z ognjiščem, dvignjenim od tal. Tu je bilo središče doma. Dim je uhajal skoz strešno odprtino z nostalgično zazrtostjo pogledov odznotraj prostora v preteklost in melanholični Anin sentiment. Ognjišču so po domače rekli ognjenca ali fogoler; ognjišču je bila dodana mapa, v kateri se je zbiral dim. Na polici je Ana našla Bartolomejev majhen nožek pipec, s katerim ji je izdeloval piščalke, ko je bila še mala deklica. Ana je najdeni nožek stisnila k sebi in ga položila v svoja nedra. Shranila ga je kot zaklad in mu priložila svoje skrito veselje. Dimnik je imel s kamni zidan dimni kanal, ki se je zaključil v dvokapno škrlasto strešico.

Zazrla se je vanj in črnina ji je trenutno s sajasto kopreno zabrisala lepe podobe in spomine, ki so jo vezale na Bartolomeja. Ogenj, ki je gorel na ognjišču ob Aninih prekrižanih nogah, ji je žarel v njen obraz, kakor da bi nekoga, ki je bil usmrčen hotel priklicati nazaj v življenje. Ana je čutila, da se je Bartolomej pogreznil skoz površino neba, skoz njene čute in se zlil z njenim pričakujočim poželenjem ob blagoslovljeni večerni uri, ko je v zvoniku odzvonilo vabilo k Ave Mariji. V svetlikajočih plamenih je bil
upodobljen Bartolomejev obraz, njegovo srce je trepetalo od ugodja in strahu, kajti plamen je plamenel tako visoko v višino k strehi, da se je že skoraj dotikal strehe in povzročil vžig in požar. Ana se je vprašujoče obrnila k njemu in mu rekla, da ne bi rada več motila njegovega miru onkraj tega sveta, čeprav je njegova prisotnost tako očarljiva, čarna in neskončno lepa, da uživa v njegovi družbi in da bi se mu težko odpovedala. Bartolomej je vsak dan nahranil Ano z ljubeznijo in jo kratkočasil s spraševanjem, kako sta s sinkom Petrom. Preveč strastno in ognjevito jo je gledal, da bi ga njeno srce odvrnilo, naj se od nje poslovi. Prižemala ga je k sebi in znova in znova je tonil v njo z glasnim smehom, s svojimi očmi, s svojim telesom in z vso njegovo bitjo. Srečen je bil, da je premagal v sebi nepopolnost živega človeka in da se lahko popolnoma poistoveti in osmisli kot ljubljena duša z njegovo ljubljeno Ano.

Ana in Katarina skupaj z vaščani so zvečer posedali na ognjišču, se greli in si pripovedovali zgodbe ter obravnavali novice, ki so jih izvedeli od popotnikov in najemniške vojske o vojnah razmerah po svetu in raznih drugih prigodah. Tedaj je divjala vojna med Benečani in Habsburžani. Nastala je iz trgovskih in dednih nasprotij. Trst je bil tedaj Habsburško mesto in je oviralo suhozemno beneško trgovino z Istro. Prepirali so se zaradi dediščine Goriških grofov, saj so si te posesti lastili Benečani in Habsburžani. Ana je bila razgledana in izobražena, od nekega duhovnika je izvedela, da je Maksimiljan nameraval v Rim, da bi ga tam papež kronal za nemškega cesarja, vendar mu Benečani niso dovolili potovati prek Beneške republike. Izbruhnili so spopadi in Benečani so zasedli Devin, Gorico, Vipavo, Idrijo, avstrijsko Istro in Reko. Ni vedela kakšna je sedaj usoda gradu Školj, kdo si ga lasti in kdo ga bo obnovil po turškem razdejanju. Habsburžani so imeli zaveznike v Francozih in so popolnoma potolkli beneško vojsko. Vojna je trajala šest let, nato je bilo doseženo premirje. Takrat se je ustalila tudi zahodna habsburška meja in je obveljala do konca Beneške republike. To mejo je uničil šele Napoleon.

Vladala je politična in gospodarska negotovost, Ano in Katarino pa je to skrbelo. Vojni časi in vse te spremembe gospodarjev niso Ani olajševale življenja, saj se je kot potomka plemiškega rodu bala, da bi en ali drugi sovražnik z njo obračunal, ali jo izrabljal za svoje interese, ali izkoristil za slabe in sebične namene. Biriči, ki so za graščake pobirali desetino pa niso imeli nikoli dovolj.

Ana se je bala tudi nekega poveljnika najemniške vojske, ki se je imenoval Luis. Vrgel je oči na lepo Ano in ko je jezdil s konjem mimo njene hiše, je vedno vrgel pogled nanjo in jo dobesedno požiral z očmi. Zvedel je, da je plemiškega rodu in izobražena ter da ima bogato plemiško sorodstvo. Z okrepljenim srcem in veličastnimi besedami je Ano nagovarjal, ji dvoril in ji izpovedoval ljubezensko naklonjenost. Ana je bila na tisti bleščeči višini kulture, da mu je zelo vljudno in taktno dala vedeti, da je Luis ne zanima in da se je v svojem življenju podredila morali reda, ki pomeni varovanje njenega sina. Dala mu je tudi vedeti, da v tej vdanosti ne bi mogla zagrešiti pregrehe razmerja z njim, kajti dolžnost in odgovornost jo v polni meri izpolnjujeta.

Luis je na sosednjem Premskem gradu za vso okolico razbobnal cesarjev patent za novačenje mladeničev v najemniško vojsko. Časi so bili zelo slabi, saj je tedaj nemški cesar razpisal zelo visoke davke zaradi bojevanja z Benečani in te so morali plačevati kmetje in meščani.

Bartolomejeva mati Katarina je Ano poznala še od njenih otroških let, ko je varovala in vzgajala otroke plemičev na gradu Školj. Mala Ana je s Katarino pogosto prihajala v vas. Da ne bi Ana tedaj vzbujala pozornosti med revno vaško deco, ji je Katarina sešila preprosto obleko, da se je preoblečena lahko igrala na dvorišču in da se je lahko tudi umazala, ko je odšla v štalo pobožati telička, zajce in ko se je igrala z mucami ter uživala v preprostem kmečkem življenju, za katerega je bila na gradu prikrajšana. Bartolomej je Ano vzljubil, ko je bila še otrok, saj mu je vedno sedela na kolenih in ji je kot mladenič bral pravljice in se z njo pogovarjal.

Ime Bartolomejeve matere Katarine je po ljudskem izročilu predstavljalo zaščitnico za zdravo pamet. Legenda pravi o Katarini, da je bila nenavadno lepa in pametna. Za svojo zaščitnico so jo izbrali učenjaki, univerze, študenti in tudi device in dekleta. Katarina pa je bila prav tako simbol dostojanstva, zbranosti in modrosti na vasi. V gradu Školj si je pridobila kulturo, saj je imela dostop v grajsko knjižnico in je prebrala veliko knjig. Mati je Bartolomeja vzgojila z izbrušenim vedenjem in omiko, vanj je vložila tisto življenjsko toplino, v kateri je tlela ljubezen do življenja in premoč duha. To je Ana zelo cenila in tudi sama si je prizadevala biti takšna, z dobrimi lastnostmi, ki jih je pri Bartolomeju tako cenila, zlasti pa skromnost in ponižnost.

Ana je bila v razmerah, v katerih sta se znašli s Katarino in tudi zaradi sinka Petra, prisiljena zelo skrbno gospodariti in varčevati, da so lahko preživeli. Odpovedala se je grajskemu razkošju in se v celoti vživela v skromno življenje in se prilagodila skromnim bivalnim razmeram. Hiša, v kateri je stanovala, ji je bila zelo všeč zaradi kamnoseških del, ki jih je na njej v prostem času opravil Bartolomej.

Ti dodatki na hiši so razgibali in poživili mikavnost in skladnost arhitekture s kvalitetno in domiselno kamnoseško izdelavo. Čudila se je, da je tako skromno okolje lahko smiselno in lepo urejeno, vse od umetno klesanega vhoda na dvorišče in portalov, ki so dajali hiši poseben čar. To je bila zapuščina Bartolomejevega smisla za lepoto bivanja. Bartolomej je okrasil porton in kolone s polkrožno šilasto zaključenim portalom v loku z lepo izdelanimi robovi in reliefnim okrasjem.

Hiša je bila tudi znotraj prijetna za bivanje. V prostoru je bilo vgrajeno nizko korito, ki so ga imenovali lavandin in je služilo za pranje posode in umivanje. Ob njem je bila polica škafnica kamor so odlagali vedra vode, ki so jo rabili v gospodinjstvu za umivanje. Česar se je Ana dotaknila, vse jo je spominjalo na Bartolomeja. Zdelo se ji je, da se je vrnil in da živi v hiši z njimi.

V tistih časih sta Katarina in Ana pekli domači kruh iz moke, ki so jo mleli doma. Pšenico sta mleli kar v ročni žmrlji To je bila nizka in izklesana naprava iz dveh kosov, v velikosti ponve. Spodnji del z ravnim dnom in visokim robom je imel lij, iz katerega se je vsipavala moka. V sredini je bil pritrjen kovan zatič, na katerega so nataknili okroglo mlinsko ploščo z ročajem za vrtenje.

Zjutraj sta Katarina in Ana skuhali ječmenovo kavo iz popečenega ječmena v brštulinu. Mlinčki za mletje ječmena so bili iz dveh delov: v kvadratnem rebrastem ohišju, s tesno prilegajočim nastavkom in železnim ročajem.

Ana je iz Gradu prinesla običaj, da je v kuhinji uporabljala začimbe, ki jih je trla v možnarju, čašaste oblike s štirimi enomerno razporejenimi polnimi ročaji. Za tolčenje koruze so uporabljali kamnite stope. Mlinske stope so se uporabljale za luščenje žita.

Ker so Brkini dežela jabolk, jih je imela Katarina v brajdi cel nasad. Za stiksanje jabolk, hrušk in drugega sadja, iz katerega so kuhali žganje, so uporabljali kamnite stiskalnice. Zaradi velikosti in teže valjarja, sta morala sadje treti dva moža. Za Katarino in Ano je bilo to naporno delo, saj ni bilo pri hiši nobenega moškega. Ana se je morala oprijeti vsakega kmečkega dela, da se je družina preživljala. Doma izdelano sadno žganje sta prodajali, da sta dobili kakšen groš za vsakdanje potrebe. Pri velikem kamnitem koritu je Ana napajala in hranila domače živali. Skrbela je za svežo vodo, da so se kokoši, pes in mačke odžejale pri ptlitkih koritcih - škafnicah.

Na sredini dvorišča je bil velik vodnjak z okrasnim kamnitim obročem, pokrit z lesenim pokrovom, nad katerim je bilo nosilno ogrodje s škripcem za dvigovanje vedra, ki so ga poimenovali šterna na peranko. Ta vodnjak je Bartolomej okrasil s kamnoseškim okrasjem in vselej, ko je Ana dvigovala vodo v vedru s peranko, se je dotaknila njegovega dela, kar je izzvalo v njej nek intenzivni občutek življenja v njegovi bližini.

V takšnem okolju je odtlej Ana živela in se mu prilagodila, kar ji ni bilo lahko, saj je bila prej vajena udobnega grajskega življenja.

Nekega dne, ko je bila Ana vsa premočena od potu zaradi dela na vrtu in sajenja vrtnin, je zagledala nekega sivega, sključenega, bradatega moža, starejših let, ki se približuje hiši. Na videz je izgledal skromen, zadržan in obzirnega vedenja. Že na zunaj se je videlo, da ni zlobnež in da ji hoče nekaj povedati. Približal se ji je in jo vprašal, če je ona Ana z gradu Školj. Pritrdila mu je. Možakar ji je rekel, da ji mora nekaj zaupnega čim prej povedati, da ne odnese skrivnosti v grob. Ana ga je povabila v hišo, zaprla za seboj vrata in se prej prepričala, da ni nikogar v bližini, ki bi prisluškoval.

Možakar se zbere in ji na tiho, toliko da ga je Ana slišala, pove: V knezoškofiji, v plemiški rodbini vaše plemenite pokojne matere iz Ogleja so imeli svojo manjšo kovnico denarja in vaša mati mi je pred svojo smrtjo, ko sem bil še stražar v Devinskem Gradu, kjer je bila v stolpu zaprta, zaupala kje leži njeno podedovano zlato, ki pripada vam. Prosila me je, da vam to povem in vam pomagam, da pridete do kraja, kjer je to zlato, za katerega vem samo jaz. Ta zaklad je vaš, draga plemenita Ana.

VI. Poglavje

Bartolomej je prekoračil vse omejitve umrlih in njegova duša je še naprej prihajala k Ani. Ana je prepoznala, da je umeščena v nekakšen nadnaravni red pravil, ki jih je Bog zanjo posebej ustvaril, da ji mehča bolečino in jo moralno dviguje kvišku, da okrepi njeno srce in jo v posledici poražene človeškosti, ki jo je globoko prizadela s pokolom na gradu, posebej obdari in dvigne v svoje naročje, kakor prijetno dišeči cvet jasmina, ki v svojem cvetenju potrebuje le tolažbo, mir in sončne žarke. Ogromne nepojasnjene valove svetlobe, ki pljuskajo neizživeto Bartolomejevo ljubezen in tisto obdarjenost, ki ji lajša življenje, je Ana sprejela kot olajšanje, kot balzam na rano, ki ji daje moč, da skrbi za sina Petra in Katarino. Na svojem hrbtu je vedno občutila golobico, ki jo kakor Sveti duh spremlja povsod.

Bartolemejeva duša jo je obiskala in Ani izpovedala: Jaz nisem več tisti, s katerim si se ob reki ljubila in tudi mrtev nisem, jaz sem tisti, ki ga potrebuješ in ti ga Bog v svoji milosti pošilja tukaj in sedaj, da te bodri. Draga moja ljubljena Ana, ko me boš potrebovala, me boš videla v vsakem drevesu, v vsaki veji, v vsakem sadežu, v vsaki tvoji dobri misli, molitvi in želji. Jaz se bom uresničeval in izgoreval v ljubezni, ki si jo tvoje srce želi in potrebuje. Moja ljubezen bo tudi v nasmehu najinega otroka, ki ga bo namenil tebi. Nežno bom plapolal med vejami in drevesi in te spremljal, ti poklanjal toplino ljubezni ob vsakem koraku. Vsako srečanje s teboj bo znanilka, da moja duša obstaja in se pomlaja, vsak moj obisk bo znak novih oblik moje pozornosti in prisotnosti.

Ko se je Ana tako v tišini v zmehčanem ozračju dneva pogovarjala z Bartolomejem, ni mogla skriti tudi velikega presenečenja, da je postala dedinja zlata po svoji materi. Sporočilo starca jo je tako osupnilo, da ni mogla molčati. Nobena stvar ne more biti tako zasebna, da je Ana ne bi zaupala Bartolomeju in Katarini. Novica o zapuščini denarja iz kovnice ji je vlila upanje, da bo odslej boljše. V nekem notranjem smislu je čutila zadovoljstvo, da bo lažje skrbela za sina in vse tiste, ki so pomoči potrebni.

Zvečer je Ana zamišljena sedela na dvorišču pod lipo, pila čaj in naenkrat se je pod zibajočimi vejami drevesa prikazal njen Bartolomej in ji rekel: Ana, opazuj nocoj ta lep večer in uživaj večerno čarno svetlobo, ki vsa rožnata cveti nad vrhovi dreves. Nocoj bo poseben večer, poglej kako se luna očarljivo poigrava z nama in naju ziblje v sanjski omami večera in naju vodi skoz pogovor. Morda ima luna nocoj tudi kakšne posebne namene, Bog ve! Svet Vremske doline je nocoj začaran, toplo je in s tabo se bom potopil v premišljevanje in spremljal te bom. Morda se bova ljubila ob reki, kot sva se ljubila nekoč, morda pa nama Bog nameni tudi druge poti.

Iz notranjosti je Ano vabil Bartolomejev glas in jo vprašal: Si pripravljena obuti tiste rožnate čeveljce, ki si jih imela obute tedaj, ko sva se sprehajala ob reki Reki in ko ti je pisana ptica z zlatim kljunom sedla v naročje, ti začivkala in jaz sem ti rekel, da te ljubim. Ti si vsa raznežena legla v svežnje zelenih bilk, me objela in jemala vase. Tedaj sem se potopil vate, v vsa polja, gozdove in reko Reko. Povsod sem in iz moje ljubezni do tebe raste ves ta svet, ta čudovita narava, ki diha in valovi.

Oh, ljubi moj Bartolomej, zakaj si priklical v moj spomin ta najina doživetja? Mar ne veš, da so vsi moji spomini obrnjeni navznoter in da me bolijo. Misel nate mi vliva voljo do življenja in Bogu sem hvaležna, da mi je to namenil. Tako nežno me božajo ti spomini na dobrikavo stran, da niti ne ločim več domišljije in resničnosti, v kateri sem se znašla, ko si mi ti odmanjkal. Tvoji obiski me spravljajo v neko notranjo poživljajočo odvisnost. Oh, ta tvoja neprekosljiva igra vračanja mi daje občutek, da mi skoz tvojo smrt Bog vrača neko živo snov, da te onostrano življenje znova oblikuje, ustvarja in te še bolj bleščečega vrača življenju in postavlja predme, v ta svet iger svetlobe in hrepenenja. Kako naj si obrazložim in dojamem to tvojo posvečeno skrivnost vračanja tvoje duše k meni? Kako naj ti s svojo človeško govorico povem koliko slovesnosti in lepote občutim, ko me obiščeš, ko me tako-le vabiš na ljubezenske sestanke. Kako si dragi moj ljubimec, vso mojo žalost speljal na stranski tir in si me presijal s svojim razumevanjem in ljubečnostjo ter mi pokazal pot, po kateri moram hoditi z najinim sinkom Petrom. Kako dobrodejno vpliva tvoja prisotnost name in kako se ujemajo tvoja prihajanja v mojo bližino z mojimi željami. Ne morem si več odmisliti sreče, ki mi jo prinaša spomin nate. Popolnoma mirna premišljujem o svojih odločitvah, kako bom svojo dediščino koristno uporabila za sinka, tvojo mater Katarino in kaj bom z njo lahko koristnega naredila tudi za druge ljudi. Koliko zunanjih okoliščin je, na katere moram paziti, da bom obvarovala sebe, najinega sinka in Katarino. Prosim, da me Bog in tvoja duša obvarujeta težkih preizkušenj in neugodnih vetrov, ki bi se kot neurje zaganjali v našo hišo in naše življenje.

Anino razmišljanje in večerno doživljanje srečanja z Bartolomejem, ko je zvon pozvanjal v vaškem zvoniku in vabil k Ave Mariji, je prekinila Katarina, ki je nesebično in pozorno pozdravila Ano. Več besed ni bilo potrebnih, saj je Katarina vedela za Anine misli. Vedela je, da je smer njenega razmišljanja osvetljena s svetlobnim sijem in poudarjena v svetlobnem žarku, ki ga s črtalom zarisana črta vodi v onostranost.

Katarina je ogovorila Ano in ji rekla: Veš Ana, kovanje denarja je zelo preprosto: kovničar vloži oblikovano ploščico iz zlata, srebra ali kake zlitine med dva jeklena kalupa in z udarcem kladiva vtisne vanjo podobo, vladarja ali svoj grb. Ker so zlat denar malenkostno obrusili in opilili, so si nekateri naredili celo bogastvo. Zato še danes velja pregovor, da ga je 'opilil', ko je nekdo nekoga okrog prinesel. Da so se temu izognili so kovance izdelovali tako, da so po obodu okrog in okrog naredili zarezice ali celo vgravirali napise, kar je onemogočalo goljufije. O raznih vrstah denarja sem prebirala knjige o numizmatiki na gradu. Te so mi dale kar širok vpogled v države, knezoškofije in mesta, ki so kovale svoj denar.

Ana se nato zamisli, preskoči pogovor o kovanju denarja in vpraša Ano: Kako je bilo z Bartolomejevim očetom? Katarina je malo pomislila in Ani odgovorila, da je to zgodba o kateri nerada govori, ker jo vedno znova pri duši in pri srcu zaboli in se znotraj in na skrivaj, da nihče ne vidi, razjoče. To so bila tista leta upora, ko je okrog divjalo tisto besno sovraštvo, ki je bilo uperjeno proti upornim kmetom puntarjem. Tedaj so klali, obešali, požigali in davili ljudi, jih pošiljali na galeje, na katerih so umirali. Bartolomejev oče se je znašel na eni takšnih galej in ko je divjala strahotna nevihta, so strele udarjale v jamborjev vrh, da se je vse svetlikalo in hotelo razelektriti besno sovraštvo med ljudmi. Tedaj se je zgodilo. Udarila je strela in galeja je pogorela in potonila z vsemi prikovanimi galjoti. Z njo je potonil tudi Bartolomejev oče, Bog mu daj v miru počivati!

Razložila ti bom kako je bilo, draga Ana. Tedaj so se kmetje zbudili in se z nekakšno trmasto samozavestjo upirali podložništvu, zavedali so se tudi narodne enotnosti. Ljudstvo je bilo utrujeno in izčrpano od strahot turških vpadov, materialnega razdejanja in človeških žrtev. Koliko strahotnih tragedij je bilo in koliko naporov je zahtevalo ponovno obnavljanje uničenih gospodarstev, utrjevanje in obnavljanje gradov, mest, trdnjav in taborov, kjer so opozarjali na sovražnika z grmadami ali streljanjem s topovi. Nismo mi edini, ki smo doživeli takšno tragedijo z Bartolomejevim očetom in da so obglavili našega Bartolomeja, takšne tragedije so doživele tudi druge družine, skoraj vsaka družina.

Z novimi nalogami države rastejo tudi njeni izdatki, zato so se graščaki zatekli k pobiranju visokih davkov. Imajo svoje biriče, ki pobirajo tlako na zelo krut način. Na krut način novačijo tudi moške za najemniško vojsko. Nikoli jim ni dovolj. Uvedli so nov davek glavarino za vse stanove, tudi za berače, dninarje in dojenčke. Tudi mi ga bomo morali plačevati. Davek tedenski vinar pa je namenjen za boj proti Turkom. Uvedena je tudi deželno-knežja tlaka za izgradnjo mestnih obzidji, kjer morajo poskrbeti za varnost z gradnjo taborov. Denar potrebujejo tudi za najemniško vojsko, za ohranitev miru. Podložnike bodo pritegnili neposredno v vojaško službo, saj plemiška vojska ne zadostuje več in se je tudi notranje razkrojila, plemiči se izmikajo svojim obveznostim. Graščaki so vpoklicali vsakega dvajsetega, desetega, petega moškega podložnika z natančno določeno opremo v orožju, orodju in hrani. Tisti, ki so ostali doma, bodo plačevali oskrbo zanj. Vse je vedno na plečih podložnikov. Tako je bilo tudi z našim Bartolomejem, ki je bil vpoklican v vojsko za obrambo Gradu. Notranje avstrijski deželni stanovi res prevzemajo breme za vzdrževanje obrambnega sistema, ki so ga organizirali Habsburžani, vendar to breme bodo nosili podložniki. Del obveznosti vojskovanja proti Turkom so prevzeli tudi Uskoki, ki se naseljujejo v naših krajih. Pustili so jim več verske svobode in so jih oprostili plačevanja davkov, samo da so ustvarili tamponski most v primeru Turških vpadov. Oboroževanje in prehranjevanje vojske zahteva ogromna sredstva, delo obrtnikov in kmetov ter vseh deželnih stanov. Sedaj, ko se sliši o zmagah nad Turki, se je začelo tudi bolj utrjevati krščanstvo, kar je z narodovega vidika zelo koristno in odrešilno. Vsi ti notranji in zunanji vzroki so poslabšali podložnikov položaj in prihaja do kmečkih uporov, tako velikih kot manjših gibanj. Sledi zahteva po stari pravdi, po obremenitvah, ki so zapisane v urbarjih. Kmetje se hočejo vključiti v gospodarsko življenje in ne trpijo več tlačanstva, se hočejo iztrgati iz gospodskega zemljiškega nadzora. Tako je Katarina zaključila svoje pripovedovanje.

Ana je Katarini rekla, da se bosta morali o razmerah, ki vplivajo na družinskih položaj in razmere v kraju še pogovarjati in jih temeljito preučiti.

Ko se je popolnoma stemnilo nebo, sta Katarina in Ana odšli v hišo in sedli k večerji. Zmoli sta molitev oče naš in tedaj je nekdo potrkal na vrata. Bil je sivolasi starček, ki je Ani rekel, da je nocoj temna noč in primerna, da lahko jezdita na konjih, ne da bi ju kdo opazil. Povedal ji je, da jo bo peljal do skritega zlata iz kovnice in da ga bosta dala v močne vreče ter opasala z debelejšo vrvjo na konja in ga pregrnila s staro deko. Ana se je s starčkom strinjala, saj ne sme zamuditi te priložnosti. Ana se je oblekla v staro ponošeno cajhasto moško obleko, ki jo je nekdaj nosil Bartolomejev oče pri delu, nadela si je moški klobuk, pod katerega si je stisnila lase, da bo potovala neprepoznavna, da je ženska. To naj bi bila izpeljava načrta, ki bo Ani in njeni družini omogočila drugačno življenje. Malce jo je zmedlo, vse se ji je zdelo skoraj ponižujoče in krivično - ona plemkinja z dediščino v zlatu, okrog nje pa vaščani, ki živijo v revščini. Sama si je zastavljala vprašanja kako bo poslej živela. Tudi starčku je postavila nekaj vprašanj o tem, vendar on jo je le pogledal in se nasmejal. Kar otrpnila je, ko je pomislila, da mora na pot.

Ana je pogledala Katarino in ji rekla, da vidi v Bartolomejevi duši nekakšnega svetnika - vodnika, ki ji bo dovolil, da bo hodila ob njegovem sijaju in jo bo varno spremljal njegov sij.

Usta so se ji izsušila in vse skrčena se je skrila in se pogreznila v obleko Bartolomejevega očeta. Jezdila bo varno po starčkovi sledi skoz neskončne večrazsežne svetlobne žarke Bartolomejevega spremstva.

Zamišljena se je zatopila vase, poljubila sina Petra in Katarino ter starčku rekla: Greva!

Zunaj sta jo čakala dva spočita konja, ki sta jih zajahala in izginila v noč.

Več ur sta jezdila po ozkih kolovozih in stezah, ki sta jih zapuščala v noč. Luna jima je svetila in bila nekakšna vodnica skoz teman gozd. Med potjo je mislila tudi na svojo mater in se nanjo obrnila s prošnjo: Vodi me srečno, Bog me vari pred pregreho in sebičnostjo.

Spomin na Bartolomeja je bil na tej poti nepogrešljiv. Spomnila se je grajskega življenja, ki je tedaj živahno utripalo in bilo brezskrbno. Vendar na zdolgočaseni površini in ponavljajočem se ritmu plemiškega načina bivanja, ki ga je ohranila kot zanimivost v spominu. Neke globine dogajanja tedaj ni doživljala in dojela, izhajala je iz eksistenčno utemeljene nujnosti, ki je bila filozofija plemiškega lagodnega življenja, vendar nekega duhovnega dojemanja težkih usod sočloveka, s katerimi se je pozneje srečevala, na gradu ni bilo opaziti. Pri Katarini je bilo vse nekaj drugega. Tu so vzklile in pognale moči, ki ženejo človeka, čustveno vzgajajo in mu plemenitijo dušo. Sama sebi ni mogla verjeti iz koliko zornih kotov je spoznavala življenje med preprostimi ljudmi, med ljudmi, ki jih je sama spoštljiva dobrohotnost in poštenje. Medtem si je mislila, da plemstvo, h kateremu tudi sama pripada, obstaja kot nekakšen staromodni dodatek družbi, ki se prebuja v kmečkih uporih in nezadovoljna s fevdalnim sistemom, ki prinaša toliko krivic in je po svojem bistvu egoizem določenih kast, ki živijo na račun podložnikov. Čutila se je kar nekam človeško osramočeno, da je podedovala toliko denarja v zlatu, ki so ga njeni predniki pobirali tlačanom. Poglavitno je, da pride do zlata, potem bo že modro odločila kaj bo z njim.

Starček se je oglasil in rekel Ani, da bosta kmalu na cilju. Po ozki zaraščeni stezici, se je začel spuščati v globel. Vladala je grobna tišina. Le kakšna gozdna žival se je oglasila in pretrgala tišino noči, nakar so ob šumenju vej in topotanju konjskih kopit glasovi popolnoma zamrli. Prišla sta do majhnega pastirskega zatočišča, male kažete, zgrajene iz kamna, brez vezanega materiala na suho. Starec in Ana vstopita in pred njima se pojavi bleščeč duh Bele dame z Devinskega Gradu, ki je ožaril ves prostor. Tedaj zaslišita neko pritajeno melodijo po prostoru, kot bi ju navdajalo stanje milosti in blaženosti, sta se čutila. V ozračju je bilo nekaj, kar pripada smo dušam. Bleščanja se ni bilo mogoče dotakniti in glasba ju je pomirjala. Odmaknjenost in nadčutno bleščanje je iztegnilo roko in na tem mestu je zagorel plamen z zvesto izpolnjujočo obljubo. Starček in Ana sta na mestu, ki ga je označil plamen, začela odmikati kamenje in začela sta odkopavati z zemljo zasut rov.

VII. Poglavje

Ana s starčkom je prišla na pravi kraj, kjer je ležal zakopan zaklad z zlatniki sredi divjine, v staji, v katero že dolgo ni stopila pastirska noga. Zavedala se je, da je nastopil trenutek, da začne odkopavati označeno mesto s plamenom, ki se je pokazal prav tam, kjer leži zaklad. V kamniti staji je prižgala oljenko, ki je mrlikala in napolnjevala prostor z migljajočimi se sencami, ki so se premikale v njenem soju. Ana se je sklonila, pokleknila na kolena in z desno roko je začela odmikati in odmetavati kamenje.

Starček je dihal zasoplo, šibila so se mu kolena in v glavi mu je omotično šumelo. Nič ni rekel, le gledal je Ano, ki je vedno globlje segala z roko in odmetavala kamenje in zemljo na kup. Ani se je zdel zrak okoli nje nekoliko prašen in zadušljiv, pozorna je bila na sleherni šum, kri ji je razbijala v glavi od razburjenja in pričakovanja. Svoje neukročene moči je podvojila in kup ob njej se je večal, ko je ob medli svetlobi zagledala leseno površino. Bila je skrinja.

Odmetala je še nekaj zemlje, se starčku tiho nasmehnila in starček jo je potrepljal po rami. Pomagal ji je potegniti skrinjo iz jame, škrtnil je majhno zapiralo in Ana je odprla skrinjo.

V skrinji se je zasvetilo polno raznolikih zlatih kovancev. Ana in starček sta si delila začudenje mehko smehljajoča, deloma ganjena od presenečenja. Največ je bilo zlatih dukatov, ki so jih ročno kovali in gravirali v lastni kovnici v Ogleju in pozneje še na valjčni kovnici na vodni pogon. Poleg oglejskih dukatov je bilo v skrinji tudi polno beneških dukatov, težkih srebrnih polgoldinarjev ter guldnov. V skrinji se je zalesketal zlati nakit, okrašen z diamanti, rubini, briljanti in smaragdi. Starček se je blago in dobrotljivo smejal. Čutil se je ponosnega in srečnega, da je izpolnil želje Bele dame iz devinskega gradu. Ana je nad vsem tem bogastvom osupnila. Vidno utrujeni in hkrati osvobajajoče nasmejani, so se ji ob spominu na Bartolomeja in svojo mater, ki jo je kruti vitez vrgel v prepad devinskega Gradu, zaiskrile oči. S starčkom sta se pogledala in razumela sta drug drugega, da je to bogastvo treba hitro naložiti in oditi s tega kraja, da jih sledi konjev v travi ne bi izdale. Ana je zrla v starčka tako milo in zahvaljujoče, da je razumel, da je s svojim poštenjem in dobrohotnostjo naredil zanjo zares nekaj velikega. V bistvu je starček premogel tisto človeško lastnost poštenja, ki jo pri človeku tako iščemo in jo s hvaležnostjo in dobroto vračamo nazaj.

Ana je rekla starčku: Sedaj pa morava pohiteti. Starček ji je pokimal in ji prinesel dve vreči, v katere sta na hitro preložila iz skrinje dukate, srebrnike in nakit, trdno zavezala vreči, ju opasala in zvezala na Aninega konja ter pogrnila z deko. Ana je odnesla skrinjo v stajo in na hitro zložila nanjo kamenje in zemljo ter zasula in zabrislala vse sledi. Stopila sta h konjema, ki sta mirno čakala in niti enkrat nista zarezgetala, kot bi razumela, da je molk potreben, da jih kaj ne bi izdalo.

Bila je topla poletna noč, murni so prepevali in drevje v gozdu je bilo obsijano z zvezdnato svetlobo, ko sta se usedla na konja in zajahala po stezici navzgor. Ana in starček sta na svojih konjih v mesečini izgledala kot domišljijske pozlačene podobe. Mirna pokrajina, potopljena v noč in odeta v lunino medlo svetlobo, se je odpirala pred njima, ko sta se spuščala po ozki stezici mimo mlina ob reki Reki.

Podolgovati zeleni kamni in skalovje ob reki Reki so se lesketali in izgledali s svojim mahovjem kot začarane vodne pošasti. Ana se je z breztežnimi udi, sproščena in od Bartolomeja navdihnjena, blaženo predajala mesečini. Skoz drevesne line in onkraj se je vse srebrilo, v vetru zelenelo in sijalo ter se sprevračalo v zamaknjenost, saj jo je pritegnil čar svetlobe, ki je posijal skoz jašek, se usedel na obrežni zidec mlina in Bartolomej se je za trenutek prikazal Ani. V žarku je Ana videla tudi obraz svoje ljube matere, Bele dame z devinskega gradu in njeno trupelce, ki je okamnelo v vetru s solzo veselja na svojih zmehčanih licih. Ana je iztegnila svojo roko, veter je zamajal vejo in žarek je izginil.

Ko sta Ana in starček jezdila in se pomikala na svojih konjih prek reke Reke in se prebliževala gradu Školj, sta zaslišala topotanje konjskih kopit. Tedaj sta spodbodla konje. Konja zarezgetata in se spustita po stezi v divji galop. Ana je zaradi teže dveh vreč nekoliko zaostajala. Pod modrim nebom se je iskrila razvalina gradu in to je bilo znamenje Bartolomeja, ki ju je opozoril, da sta v nevarnosti.

V strelni lini ob cesti je Ana zagledala človeško postavo z velikim kmečkim klobukom na glavi in z lokom v rokah. Razumela je, da sta padla v zasedo razbojnikov. Začutila je, da ji vzdolž hrbta polzi ledeni znoj. Tedaj razbojnik iz zasede sproži lok in zadene starčka na konju in ta se zgrudi na tla. Razbojnik z napol zakritim obrazom pod klobukom in dolgimi zaraščenimi lasmi in brado se približa Ani, potegne zarjavel meč iz nožnice, ga položi pred njo, jo rezko pogleda in surovo reče: Razjahaj, hočem konja in tovor! Ana tedaj milo spregovori: Vse ti dam, samo ne ubij me, prosim te, imej usmiljenje, imam otroka, za katerega moram živeti?

Tedaj Ana zasliši iz gozda divje glasove v narečni govorici: Namlati ga s korobačem, pobij ga, v vrat mu zasadi meč, raztrgaj mu goltanec, oči mu izkoplji iz lobanje in črevesa iz trebuha, prokletemu graščaku!

Tam zgoraj je vstajala polna luna in sova je skovikala z višin. Ana, nemirna in prestrašena razjezdi in skoči s konja ter poklekne k starčku in tiplje le toplo kri, ki je tekla iz vbodne rane. Starček ni več dihal. Zaslišala je top udarec po hrbtu z gorjačo in že je divji razbojnik zdirjal s svojim in njenim natovorjenim konjem v temo. Zaslišala je vik in krik drhali, ki je podivjana čakala na plen, prečkala pot po strmih stezah v gozd in nato je odjezdila čez reko Reko.

Tedaj Ana zagleda od daleč gorečo baklo in zazvenelo je orožje. Grajska vojska je čakala v zasedi razbojnike in jih napadla.

V daljavi se je v jutranji megli zalesketal jezdec na rjavem konju, bel Anin konj pa mu je šel v galop ob drugemu konju, prek sedla na obeh straneh pa mu visita dve vreči. Jezdec se oglasi in Ano nagovori: Plemenita in častita moja ljubljena Ana, to kar vam prinašam, vam bo vrnilo lepoto rožnih lic na obrazu. Razbojnik je mrtev in divje zveri bodo poskrbele za njegov pogreb in gostijo. Ana je v njem spoznala poveljnika grajske vojske Luisa. Ob robu ceste je cvetela divja orhideja in Luis se je sklonil in utrgal rožo, se Ani globoko in spoštljivo priklonil in ji rekel: Poklanjam vam to rožo z vso svojo globoko vdanostjo in ljubeznijo in vam jo polagam na vaše srce, vračam vam vaše bogastvo, zapuščino vaše matere Bele dame iz Devina.

Ana se mu je vljudno zahvalila. Vojaki, ki so jezdili z Luisom, so dvignili starčka in ga položili na konja in konjenica se je kakor škrlatni sprevod pomikala proti vasi. Vstajala je jutranja zarja in za konji se je dvigal zlat sončni prah in žarel v kapljal starčkove krvi, ki je puščala sledi za seboj.

Vas Famlje je vsa spala. Ana je z vojaki in Luisom prišla do svoje hiše in zagledala Katarino na pragu, ki jo je celo noč čakala, da se vrne domov. Katarina je bila vsa iz sebe in osupla nad prizorom, ko je zagledala mrtvega starčka, ki je visel čez konja. Luis je rekel: To so naredili razbojniki, ki z lokom, mečem, kijem ali korobačem podivjano ubijejo človeka. Za pridobiti plen, mu strejo lobanjo, iztaknejo oči, razparajo črevesje, takšne so te podivjane gozdne pošasti. Enega je vojska pobila in bo ena zverina manj. Najti jih moramo in iztrebiti to drhal.

Nato se oglasi Katarina in reče: Bolje bi bilo, da bi ti obubožani kmetje, ki se tako spozabljajo, da postanejo najprej puntarji in nato ropajo, od vrat do vrat, prosili vbogajme in se pokorili. Starši so jih učili in tudi župnik v cerkvi je vedno pridigal in deco učil pri verouku: 'Ne kradi in ubijaj!'

Luis je nato Ano in Katarino pozdravil in jima rekel, da bo poskrbel za varnost, saj vojska straži na območju in naj bosta brez skrbi. Ana se je zamislila, kaj naj sedaj naredi, saj jo čaka, da varno pospravi svojo dediščino in še prej pa mora poskrbeti za pogreb mrtvega dobrotnika, ubogega starčka. Doživela je nekaj, kar jo je popolnoma strlo.

Katarina in Ana sta poskrbeli za starčev pogreb. Truplo v krsti so vaščani pokropili z oljčno vejico in odpeljali krsto s starim vozom z volovsko vprego na pokopališče pri cerkvi Svete Marije Device v Vremah. Pogreba se je udeležila vsa vas. Bil je dolg sprevod, ki je segal od obcestnega znamenja do cerkve, kjer je župnik blagoslovil umrlega in sprevod je krenil do vaškega pokopališča.

Bartolomej je plaval prek gozdov in zlatih polj in vse naokrog je žarčilo nebo, še prav posebno pri starem kamnitem znamenju. Ane se je držal sin Peter za roko in Katarina je stopala žalostno ob njej za pogrebnim sprevodom. Starčka so z vsemi častmi pokopali in se strti vračali na svoje domove. Na poti so srečali grajsko vojsko, ki je kot psa vlekla vklenjenega razbojnika, zvezanega z vrvjo in ga pretepala z bičem. Takšnim nepridipravom so graščaki na Gradu zvezali vrv s kamnom okoli vratu in ga vrgli v brezno ali v kanjon reke Reke. Mimoidoči vaščani so se prekrižali in so šli po svoji poti naprej.

Ana in Katarina sta se zelo utrujeni doma oddahnili. Ana je pred majhnim oltarčkom v kuhinji prižgala Bartolomeju, svoji materi in starčku sveče in rekla: Bog vam daj v miru počivati, Bog bodi hvaljen, da sem ostala živa, da Peter ni ostal brez matere.

Sedaj ko Luis ve za mojo dediščino po materi, za zlate dukate in zlat nakit je tako, kot bi mrtvo tele nastavila krokarjem in hijenam, da ga kljuvajo, si je mislila.

Katarina se oglasi in reče Ani: Tvojo dediščino je treba skriti, spraviti jo je treba na varno mesto." Ana ji pritrdi in reče: Edino varno mesto, v katerega verjamem, ker tam ni stopila človeška noga zadnjih sto let, razen mene in Bartolomeja, je skrito skalovje ob reki Reki, do katerega pa lahko pridem le po rovu. Nihče ne ve za ta stari rov, razen mene in Barolomeja, ki ga je odkril, saj so rov izkopali pred več kot sto leti in so graščaki nanj pozabili, ker jim predniki niso izdali skrivnosti, so prej umrli.

Katarina pove Ani, da je pred nekaj dnevi žela travo okoli Gradu in videla, da graščak obnavlja Grad in da le z zvijačo pride lahko Ana v Grad. Ana se je takoj izmislila kako bo prelisičila vse, da pride do rova. Preoblekla se bo v staro delovno obleko, nadela si bo kmečki klobuk na glavo in tako bo stražarje prelisičila češ, da pelje krompir in drugo prehrano v grad za kuhinjo za delavce, ki grad prenavljajo. Naslednji dan je Ana vpregla volovsko vprego in na voz naložila dve vreči jabolk in vrečo ječmena. Spodaj pod vreče jabolk in ječmena pa je položila obe vreči dukatov in nakita. Ana, Katarina in sin
Peter so se usedli na voz, Ana je spodbodla vola: Hej, iIka in krenili so proti gradu. Tedaj na kolovozu zagledajo grajsko vojsko in plemiča iz gradu Školj na konjih, ki bežijo. Edine besede, ki jih je eden izmed vojakov rekel, so bile: Turki prihajajo!

Ana je Katarini rekla: Smo na pravi poti, skrijemo se na mojem starem mestu. Ana ustavi voz pred grajskim vhodom, odrine težka železna vrata in vstopi na grajsko dvorišče. Nikogar ni bilo, ki bi jo kaj vprašal. S Katarino znosita vreče v neko grmovje in od tam sta jih z veliko težavo zvlekla in porinila v skalno odprtino, ki jo je edino Ana znala odpahniti. Vreče je Ana spustila po odprtini, da so se pomikale po v skalah izklesanih stopnicah navzdol, za njimi pa se spustijo še Katarina, Peter in zadnja Ana, ki je zopet zapahnila odprtino skale. Vola je že prej izpregla od voza in ga spustila po travniku. Ana je rekla: Sedaj se pa krmi na travniku in se napajaj ob reki, morda te Turki niti ne bodo našli. Voz je pustila na kolovozu, ki vodi v Famlje.

Čez nekaj trenutkov so bili vsi na varnem mestu med skalovjem in robidovjem, kjer je Ano zapustil Bartolomej preden so ga v borbi, Turki obglavili.

VIII. Poglavje

Katarina je vprašala Ano kaj meni, koliko časa bodo Turki oblegali Grad in se zadrževali v okolici. Ana je menila, da ne veliko, ker je Grad izropan in Turki nimajo več kaj pleniti. Morda bomo nekaj dni tu. Smo na varnem in se nimamo kaj bati, je menila Ana. Tu bomo lažje preživeli z jabolki, kot sem preživela jaz s koreninicami. Mraz nam tudi ne bo, saj sem vzela s seboj deke, s katerimi je bil zagrnjen tovor. Bog ve, kaj si bodo sedaj Turki umislili, ko je grad izropan in nimajo več kaj pleniti. Verjetno bodo ropali in svoje grdobije delali po hišah v vasi. Ubogi ljudje, vprašanje je, če so imeli čas zbežati. Tako so vsi trije modrovali in se zamislili nad svojo usodo.

Ana se je pogovarjala s Katarino in ji povedala, da ji je župnik pripovedoval pri maši, da so Turki požgali in oropali nad šestdeset samostanov in cerkva na Pleterjah, Kloštru, Mekinah, Velesovu in Stični. Zaupal ji je, da so imeli kar v cerkvah štale. V njih so plesali in peli, scali so v kelihe in se kurbali na svetih oltarjih. Duhovnike, služabnike božje so pekli kakor jance na ražnju in jih utapljali v čebrih. Patre so svojim konjem privezali na repe, jih vlačili po tleh, nune pa so pred oltarjem božjim posilili in jih odgnali v suženjstvo v bosanski pašaluk ali v Turčijo, kjer so jih prodajali za priležnice. V bližnjih Jelšanah pa je prihrumela četa 8.000 Turkov konjenikov, ki so požgali vas in cerkve, onečaščali ženske, nabadali otroke na sulice, ropali, a mlade posebno lepe mladeniče in mladenke so odpeljali v sužnost. Turki so pobili beneško vojsko, vojskovodjo in 3.000 njihovih vojakov. Ropali so po Istri, Krasu in Furlaniji ter zajeli okoli 7.000 mladih, od teh so si izbrali 1.500 slovenskih fantov, vse druge pa so posekali, da so po tleh ležala trupla z odsekanimi glavami. Tudi živalim ni bilo prizanešeno, saj so po pravilih svoje muslimanske vere odirali kar živa jagnjeta, da so meketala v najstrahotnejših bolečinah. Še živa so jih pekli na ražnju in jim puščali kri. Turek je šiba božja in kakšna sreča je da so Katarina in Ana z otrokom krenili pravočasno proti gradu in se skrili v tem skrivališču med skalami ob reki Reki.

Zares srečno naključje je bilo, da so odpeljali dukate in nakit v smer proti gradu in da so srečali vojsko, ki jih je opozorila na prihajajoče Turke. Sicer bi Ano in Petra Turki odgnali v sužnost. Ana je prepričana, da jih je vodil Bartolomejev duh, skoz njega se je razodela božja previdnost, ki jo je sporočil Bartolomej s posebnimi znamenji. Ana je intuitivno čutila kaj mora storiti.

Ana ni pozabila vzeti s seboj tudi lopate. Izkopala je globoko jamo med skalami in položila v jamo vse dukate in ostalo zlatnino in drage kamne, dediščino po svoji materi. Pod vreče je zložila najprej kamenje, na kamenje hlode, ki so priplavali po reki Reki, na hlode pa je postavila zaklad zaščiten v trojnih vrečah. Nato je jamo zakrila z zemljo, na jamo je zložila skale in tako je bil zaklad dukatov in zlatnine na varnem. Ana je začela z molitvijo: Ljubi Bartolomej, odreši nas pred Turki, pošlji nam angela varuha v ta najin kraj. Oče naš, kateri si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime...., so molili pri vsakem obedu jabolk in pred spanjem.

Zvečer je legla noč nad reko Reko in gozd. Gozdne živali so se oglašale in nato utihnile, ko je Ano zbudilo vpitje ljudi in kriki turških vojakov. Vzdihnila je: Oh, ubogi vaščani, ubogi otroci. Nato se je polegel krik turških vojakov, napadli so jih razbojniki in Turki so se spustili v divji dir in odvrgli vreče, v katerih so bili zavezani pokradeni vaški otroci. Bilo je slišati topotanje turških konjskih kopit in odrešujoče vzklikanje otrok, ki so klicali svoje starše na pomoč. Razbojniki so vreče prerezali in vzeli te otroke s seboj v gozd. Nato je legla noč in v daljavi je bilo videti vas v plamenih.

Naslednji dan je vstajalo jutro in Ana se je zamišljeno zazrla v skalo, ki je stala pred njo. Na skali je zagledala majhno rožico, ki se je z jutranjo zarjo razcvetela v prekrasen rdeč cvet. Mislila si je, da je to dobro znamenje, ko se nebeški duhovi in narava združijo in govorijo v svojem pomenskem jeziku. Težišče izgubljene resničnosti, ki pomeni človečnost moramo spet zavzeti in ponovno ustvariti srce, duha in duše, si je mislila Ana. Pri tem je bolj premišljevala kot pa molila, saj je menila, da nobena molitev nima prave vrednosti, če ni to meditativna molitev z mislijo na njenega dragega Bartolomeja. Vse njene misli in znamenja so simbol, da on obstaja, da jih spremlja, zbližuje in varuje v najglobljem smislu ljubezni.

Razmišljala je o starih grajskih pripovedkah iz otroštva in o starih drevesih, ki so rasla v okolici Gradu, kako jih je v otroški duši sodoživljala in si jih prisvajala v srce kot neizrekljivo zagonetne skrivnosti. Ta drevesa so imela dušo, svoje ude, govorila so in poslušala. Tako pomirjujoča so bila in izražala so človeško dobrodušno razpoloženje miru, sledila so samo svoji rasti in naravnim zakonom vode, sonca in skalovja. Bila so zvesta najvišjim zakonom narave, sama rast visoko v nebo jih je bila. Rasla so kot okras človeku, plemenitila njegov značaj in vlivala novih moči. Bila so kot nekakšno vzporedno življenje človeku, ki ga napajajo z energijo. Korenine teh dreves se zaženejo navznoter v dušo zemlje in v svojih vejah in listih razodevajo kaj duša zemlje sporoča človeku. Prek dreves človek goji svoje pristno razmerje do nezavednega, zadovoljuje svoje duševne zahteve in gradi svoje notranje življenje. Da, ob rasti in zelenju dreves se človeku rojevanju najlepše sanje o tistem strastnem pretakanju zavednega in nezavednega skoz tkivo. Ana je mislila na tista drevesa, ki se ne bojijo umreti za krste vseh, ki jih bodo morali pokopati, ko bodo Turki odšli. Ta drevesa kljub svoji visoki starosti niti ne slutijo kaj jih čaka in kako resnobno zavija veter okrog njihovih vršacev. Tudi drevesa plačajo svoj krvni davek zaradi Turkov. Ana je razmišljala o vseh tistih polomljenih vratih, razbitih oknih, nalomljenih drevesih pred hišami in prevrnjenih lončnicah cvetja ter o ljudeh, ki prihajajo v imenu Allaha delati nered po domačih ognjiščih, klati ljudi in živali, sežigati domove in uničevati imetja.

Katarina je Ano povabila na zajtrk k mizi, ki je bila v naravi velika ploščata skala, na katero je položila nekaj jabolk ter vrč vode iz reke Reke, v katerem so plavali rdeči šipkovi plodovi. Nato je Katarina Ani rekla naj ne bo tako žalostna in zamišljena, naj se ozre okrog in opazila bo, da so z jutranjimi urami zašelestele veje in sončne igre s svojimi zlatimi tačkami žarkov tipajo pobočje in dolino ter se zrcalijo v reki Reki. Minila je vetrovna in hladna noč in svetloba nedeljskega dopoldneva je vabila k molitvi. Nežna svila sončne topline je ogrela Anino srce in sin Peter se je stisnil v njeno nedrje in ji rekel: Mati moja, kako te imam rad. Nocoj sem sanjal o očetu in mi je rekel kako neizmerno lepe in skodrano modre so površine neskončnosti, ki jih tipa s stanjšanimi prsti svojih rok in jih objema z zelenim bršljanom, ki je zrasel iz njegovega srca po grajskem obzidju. Prišepnil mi je, naj te mati spomnim na murve in sviloprejke, o katerih je oče sanjal.

Ana je pomislila in se spomnila, da ji je Bartolomej nekoč rekel, da razmišlja o tem, da bi kupil zemljišče, zasadil murve in gojil sviloprejke, vendar so ga pri tej odločitvi zadrževali roparski morilski napadi Turkov, ki so gledali v naših krajih naropati čim večje premoženje in tako pomnožiti bogastvo turškega cesarstva. Če bi proizvajali svilo, bi Turki vse pobrali in izropali ter bi bilo delo Bartolomeja brez učinkov.

Žalostno je, da so Turki pri nas požgali 3.057 vasi, 134 cerkva in in 47 utrdb, 30.000 Slovencev je bilo umorjenih, 60.000 ljudi pa odpeljanih v suženjstvo, od tega kar 80 odstotkov v druge balkanske dežele. Vse to je imelo za posledico obubožanje slovenskega prebivalstva. Med Bosanci je kar velik delež slovenskih genov. Turki so Slovence prisilili sprejeti islam in jim vsilili muslimanska imena. Slovenske dežele so bile branik krščanstva Evrope, nekakšna tamponska cona med krščanstvom in islamom in dežele so plačale velik krvni davek. Po roparskih napadih je bila poleg rednega dela na polju, obnova vasi veliko breme ljudem, saj je primanjkovalo delovne sile zaradi visokega deleža pobitih in odpeljanih v suženjstvo. Ker Slovencev ni bilo za delo dovolj, so plemiči na izpraznjena mesta naseljevali tuje kmete, večinoma Bavarce in tako so pospeševali germanizacijo. Bartolomej je menil, da če bi prenehali Turki z vpadi, bi se lahko razvile marsikatere cehovske dejavnosti. Bil je napreden, daj je veliko bral in imel je stike z ljudmi, ki so prepotovali svet.

Bartolomej je vedel, da so Kitajci že pred pet tisoč leti vedeli kako je treba tiskati svilo in kako so poleg Kitajcev s svilo bogateli tudi Perzijci in Egipčani. V knjigah z gradu, ki mu jih je mati prinašala domov za branje, je Bartolomej zasledil, da sta leta 522. n. št. dva perzijska trgovca pritihotapila sviloprejkine ličinke v votlih bambusovih palicah in tudi semena murve v Evropo, saj se z njenimi listi hranijo sviloprejke. Svilo proizvaja odrasla gosenica z žlezami za izločanje sline. Tanka nitka, s katero sprede zapredek, je dolga približno 500 metrov. Znotraj zapredka se preobrazi v bubo in kasneje v odraslega metulja. Bartolomej je Ani govoril, da bi rad zasadil murve in začel s proizvodnjo svile.

Ana je razmišljala o Bartolomejevih načrtih in da bi dukate, ki jih je podedovala po svoji materi, vložila v nakup zemljišč, ki bi jih zasadila z murvami, ki bi služile za hrano sviloprejkam. Te svoje načrte je Ana zaupala Katarini, ki jo je podprla in hkrati dodala, da mora biti za takšno dejavnost primeren čas. Dokler se islam širi s takšnim nasiljem, nima nobenega smisla, da bi tvegala z naložbami v svilo. Treba je počakati na bolj gotovo prihodnost.

Ana je nato Katarini rekla, da čeprav Turki vpadajo, da namerava nekaj dukatov nameniti postavitvi majhne kapelice Svetemu Florjanu, ki naj bi kraju pomagal v borbi proti Turkom in zaščitil domove pred požiganjem.

Ko ni bilo več slišati vpitja Turkov in topotanja konjskih kopit, sta se Ana in Katarina s Petrom povzpeli po rovu do izhoda, Ana je odmaknila skalo in prisluhnila. Vladala je grobna tišina. Nikogar ni bilo za grajskim obzidjem. Nato so eden za drugim splezali iz rova in se podali po poti, ki vodi v vasico Famlje. Voz je bil na istem mestu, kot so ga pustili na cesti, le da je bil požgan. Nato so se vsi trije podali peš proti vasi.

Vstopili so v vas, ki je bila tiha, brez običajnega vrišča otrok in zbiranja žensk okrog vodnjaka, zbiranja živine okrog napajališča ter običajnega kramljanja vaščanov pod lipo. Kar nekaj hiš v vasi je bilo požganih. Katarinina hiša je stala na mestu in je niso oplazili zublji. Vstopili so v hišo, v kateri je bilo razdejanje, saj so Turki izropali iz nje ves živež, oblačila in posteljnino ter druge hišne predmete. Tedaj je Ana rekla: Hvala ti, Sveti Florjan, da si našo hišo obvaroval pred požigom. Sam Bartolomej je izprosil tvojo naklonjenost, je menila. Vsi trije utrujeni so nekaj malega pojedli in se ulegli k počitku.

Ana še ni zaspala, ko je na vratih zaslišala trkanje. Odprla je težka lesena hrastova vrata in na pragu zagledala Luisa. Pozdravil jo je in ji rekel, da je bil zanjo zelo v skrbeh, da je vesel, da ni bila v vasi, ko so jo oblegali Turki. Povedal ji je, da je vojska zelo hrabro branila vas in da je veliko vojakov na obeh straneh padlo v boju s Turki, ki so jih že pokopali. Vaščane so pokopali na pokopališču Device Marije, turške vojake pa za pokopališkim obzidjem. Ano je Luis iznenada poljubil na lice in izginil v noč. Osupla in zmedena je presenečena odšla v hišo, zaklenila vrata in razmišljala kam ta Luisova ljubezen do nje vodi in kako naj mu znova pove, da je vdana Bartolomejevemu spominu.

Ana je trdno zaspala in v sanjah se ji je prikazal v svetlobnem pramenu Bartolomej in ji rekel: Prav je, da postaviš Svetemu Florjanu kapelico. Človek, ki je Svetega Florjana vrgel v reko, je oslepel. Reka se je ustrašila tega dejanja in je Svetega Florjana vrgla na skalo, kjer ga je začel varovati orel z razprtimi krili v obliki rdečega križa. Sveti Florjan se je podal peš na poti in varoval tvoj dom pred Turki in ognjenimi zublji. Sveti Florjan se je nato pokazal neki ženski in ji povedal kje leži njegovo truplo. Ženska je vpregla vole in se odpeljala z vozom do reke in naložila truplo. Pokrila ga je z vejami in slamo. Vprežne živali so bila zelo utrujene in žejne in niso mogle trupla pripeljati do mesta pokopa.

Na prošnjo ženske je med potjo privrel iz zemlje studenec, iz katerega še danes teče voda, ki blagoslavlja vso Vremsko dolino. Napojene živali so truplo pripeljale do mesta, ki ga je Sveti Florjan pokazal ženski. Na mestu pokopa so se začeli dogajati čudeži, ki so se razširili po vsej Vremski dolini. V vas niso več prihajali Turki, vaščani so v kapelico Svetega Florjana vsaki dan nosili cvetje, prižigali sveče in Turki niso nikoli več prišli v Vremsko dolino. Ana je začela razmišljati o zasaditvi murv in o sviloprejkah. Slišala je tudi govorice med ljudmi, da se Sveti Florjan po nekakšnem čudežu prikazuje povsod tam, kjer ga ljudje vabijo in vanj verujejo.

IX. Poglavje

Luis je v enem najbolj žarečih dni svojega življenja, ki se mu je zdel dovolj raztegljiv, da je pozno v noč razmišljal o poljubu, ki ga je dal Ani na lice čutil, da je to ena izmed poti, ki ga bo pripeljala do najvišjega cilja v njegovem življenju: osvojiti plemkinjo Ano. Iz njega je izžarevalo ritmično dihanje ubrane in neokrnjene ljubezni. Njegova ljubezen je bila večglasna, nekako nadčutno bleščanje duha in sle obenem. Svoje telo in dušo je stisnil v eno samo celico svojega srca, celico popolnosti, ki je bila od Stvarnika v celoti domišljena in ustvarjena za Ano. V srcu se je sramoval samega sebe, da je kdaj pomislil na Anino bogastvo, na pridobitev njenega bogastva s poroko, na čast in ugled, ki bi jo pridobil že samo z zaroko s plemkinjo, na moč in dostojanstvo Oglejskih patriarhov, h katerim je Ana spadala. Ljubezen se je zgodila, ljubezen, ki ne sme biti zavrnjena, saj je korenine tej ljubezni pognala in oblikovala pretanjena duša. Prišel je čas zaslužene sreče, da se sme Ani približati, z njo govoriti in da lahko občuti vsakodnevno ugodje in veselje, ko jo vidi. Sam se je počutil kot smehljajoč oblak pod soncem, kot dihajoče valovanje radosti. Iskra je preskočila in vžgala plamen v njegovem srcu, ki je silil kvišku. Čutil se je kot kralj na šahovnici, ki si je domislil zahtevno igro, da mora zmagati s svojimi potezami. Anino čustvo in njen spomin na Bartolomeja mora spraviti v pat pozicijo. Zavedal se je, da sreče ne more izsiliti, lahko jo pa radodarno podarja Ani. Skoz mnoge zavrnitve je Ana le še bolj podžigala njegova čustva. Zmogel je jezditi vranca po zraku, plezati po cirkuški vrvi in leteti kot ptica. Luis se je čutil lahek in breztežen. Zaupljivo vdan sanjam, željam in hrepenenju, se mu je ogreval skrivnosten smehljaj, ki ga bo ob srečanju namenil Ani. Ko se dan še ni odsvital, je navdihnjen z žgočim koprnenjem krenil po poti proti gradu Školj.

Ana je v tem zgodnjem jutru vzela klobuk v roke in z nedotaknjenimi čustvi odšla po kolovozu proti gradu Školj. Pokleknila je na grob njenega Bartolomeja, mu položila cvetje in svečo ob deblo bršljana, ki je raslo iz groba in njegovega srca. Govorila mu je: Ne sprehajaj se mi več pred očmi z lepoto, ki si jo moral vrniti; ne objemaj me z rosami mladosti, ki so okamnele in kamenjale tvoj obraz. Željan življenja si moral umreti v poslednji bolečini in trpljenju odhoda, ne prihajaj mi več nazaj, kajti svoj spomin na najino osrečujočo ljubezen, ki nama jo je Bog milostno podaril, sva mu jo morala vrniti, ko se je zlatila v žlahtnih kotanjah najinih src, pogreznjenih v senco dvoma ob najinem slovesu. Tvoje oči je zatisnil mrak in odsevi najine mladosti so za vedno pokopani. Polno upanja na vrnitev je bilo najino slovo, ko sem se ti v najinem skritem kotičku ob reki Reki poslednjič nasmejala. Kako vzburljivo je bilo najino poslednje srečanje in kako ponižno sem sprejela tvoj odhod. V brezmejne daljave si odnesel del mene s seboj, in sedaj me obiskuješ in sestavljaš najino ljubezen v celoto in se ob meni trpinčiš, odpiraš srce mojim in tvojim bolečinam. Bila sem del tvojega življenja in ta del sem morala vrniti Bogu. Bila sem radost v tvoji zadnji solzi, ki se ti je utrnila iz oči, bila sem del tebe, ko sem nosila tvojega otroka pod srcem in ti si gledal od tam gor vse to prerazporejanje radosti in trpljenja z občutkom veselja in me spominjal na blage poletne šume trave in žuborenje reke, ko si nežno božal moje dekliško telo.

Ana je nato v prižgano svečo dihnila stavek: Bartolomej, dovolim ti oditi!

Tedaj je Ana zagledala pred seboj dvoje veselih modrih oči, nasmejan izraz, bujne vzvalovane kodre v vetru in zagoreli obraz Luisa. Osupla je od presenečenja, saj ni pričakovala, da ga bo srečala. Luis ni vedel za Anino tesnobo, njene misli in tihi pogovor z Bartolomejem, Ana pa ni vedela, da je žgoče srčno koprnenje Luisa zgodaj predramilo in speljalo njegovo gorečo ljubezen in razjedajočo poželjivost k njej. Vedel je, da Ana zgodaj vstaja in da hodi na Bartolomejev grob. Upal je, da jo bo tam srečal in da mu bo namenila prijazen pogled, ki mu bo razveselil dan. Od Ane je pričakoval, da bo napočil trenutek, ko mu bo sredi utripajočega življenja in brsteče trave namenila svojo voljnato sladko slabost in mu vrnila poljub, saj je mlada ženska in le zakaj bi živela samo od spomina na moškega, ki ga ni več in on jo pa tako ljubi.

Luis se ji je prebliževal kakor da bi plaval korak za korakom, jo pozdravil in nagovoril: Draga plemenita Ana, kako da ste danes tako zgodaj vstali? Ana mu je prijazno odgovorila, da je jasno in sveže jutro in da vedno zgodaj vstaja, da ljubi sprehod po gozdu in svežino jutra.

Tedaj je njun pogovor zmotil plemič Rossetti in se predstavil kot nov posestnik gradu. Nagovoril je Ano in jo povabil v grad, da bo videla kako poteka prenova. Rekel ji je, da bo zelo cenil kakšen njen nasvet za opremo gradu in razporeditev pohištva, saj pozna običaje, navade in dušo gradu. Njena bleščeča podoba se je oddaljila od Bartolomejevega groba in spremljala plemiča Rossettija v Grad, ki je sledil svojemu občutku, da je Ana ženska, ki lahko izpolni življenje človeka.

Znašel se je v vrtincu čistega veselja, navdušenja in iz njegovega grla so privrele besede: Slišal sem že za vas kako virtuozno obvladate klavir, petje in da ste na gradu veljala za inteligentno izobraženko, da je vse plemstvo občudovalo vaš lesk, lepoto in modrost. Odkrito vas prosim plemenita Ana, ali bi sprejeli moje prijateljstvo?

Ano je prijel za roko in jo pogledal v oči. Zardela je, a Rossettijev predlog jo je razveselil, kajti Ana si je tiho želela, da bi se vrnila na Grad med spomine in vse tiste majhne stvari, na katere je bila navezana v vseh svojih čustvenih potezah domotožja. Videla je svoje mesto na gradu in čutila željo, da bi ji bila priznana pravica, da lahko prihaja v grad in do tistega kotička in udobnosti, ki se jima je morala odpovedati.

Vzdušje, ki ga je ustvaril Rossetti ob povabilu v grad, se je Ani zdelo čudovito, zdelo se ji je, da spet diha in živi svoje življenje, kamor pripada. Nič drugega ni občutila, kot globoko simpatijo do Rossettija, ki jo je očaral s svojo iskrenostjo, neposrednostjo, omikanostjo in srčno kulturo. Povabil jo je v knjižnico in Ana je z očmi spet božala knjige, stare slike na stenah in tiste spomine, ki jih Turki niso uničili in so še ostali, Rossetti pa jih je skrbno restavriral. Pogledala je skozi okno knjižnice in pogled se ji je odpočil med drevesi in travniki. Ana je občutila tisto že zdavnaj pozabljeno vedrino, ki je bila nepogrešljiv del njenega življenja na Gradu. Rossetti se je ves očaran od Anine lepote usedel h klavirju in zaigral sonato Amoroso, ki jo je sam skomponiral, ko je v pravljici svojih hrepenenj sanjal o ženski, ki jo je oblikoval v lirično podobo notnih znakov, ki se kot glasovi porazgubijo po prostoru z gibanjem zvokov, v katerih je Ana lahko prepoznala ljubezen in srčno globino avtorja klavirske partiture. Glasba, ki se je razlegala po veliki grajski dvorani je bila intonančna, ritmična in dinamična. Ana, ki je v mladih letih študirala klavir je takoj opazila natančnost estetsko muzikalne komponente in visoko muzikalno stopnjo zrelosti glasbenika. V njej je bilo neizmerno veliko duha, pritajene moči in miline hkrati. Po strunah so udarjala kladivca in izvajala variacijo tihih glasbenih zvokov. Toliko lirične otožnosti, ki je naraščala v melodično govorico srca in hrepenenja je bilo v zvokih, ki jih je Rossetti pričaral Ani, da je bila popolnoma glasbeno očarana in čustveno prevzeta. Ani se je odstrl star svet gradu v novi podobi, v novem navdihu. To ni bila več stara graščina, temveč nova podoba gradu, ki jo je ustvaril nov duh.

Ana je prihajala v grad in kot edini resnični in živi osebi v Rossettijevem življenju se ji je posrečilo, da je iz vsake njune želje, vsakega njunega užitka žarela sreča, vsak skupen trenutek je zaživel čudovito življenje zase, vsako sladkost v novo rojeni ljubezni sta izpila do dna. To je bila prava ljubezen dveh, ki sta se srečala, si prisluhnila in si uravnala življenje v vsej izkušenosti in življenjski modrosti.

Na gradu je bila poroka, kakršne ne pomnijo. Na slavnosti so bili udeleženi Oglejski patriarhi, Devinski grofje in plemiči iz vseh okoliških gradov. Prihajale so kočije in slavje je trajalo sedem dni. Ana se je prikazala svojemu izbrancu v dolgi beli poročni obleki, ki je v vseh svilenih naborkih kipela z govorico lesketanja nežnih glasov srca in iz dolge tančice je lesketala luč, dih s čistim čutnim odzivom božanske ljubezni. Bila je kot nekakšen sen iz Rossettijeve sonate Amoroso, kot razcvetela pomlad je razodevala svoj skrivnostni utrip prebujenja.

Plemkinje in plemiči so se gnetli okrog Ane, da bi od blizu videli njeno lepoto, čutili njen dih in utrip srca. Slavnost je dozorevala v rastoče hrepenenje povabljencev, da bi se tudi njih dotaknila podobna sreča. Vsako človeško bitje je žejno ljubezni. Zvonovi v cerkvi so neprestano zvonili in pritrkovali.

V vseh okoliških vaseh je Rossetti postavil stojnice, na katerih so se delila ljudem pečena jagnjeta, piščanci, domač kruh, sadje, orehi, lešniki in druge dobrote. Po vaseh so se zbirali kmetje pod vaško lipo in peli, rajali in se veselili. Veselili so se Anine sreče, ker je bila med njimi tako priljubljena.

Na poroko je bil povabljen tudi Luis, ki se je zdel samemu sebi ves mlahav in skrušen vase, nesrečen in globoko razžaloščen. Luis je kmalu zbolel in od hudega umrl, saj ni mogel preboleti, da je izgubil Ano. Še do prejšnjega stoletja se je na medeninasti ploščici na njegovem grobu lesketal napis njegovega imena in oznaka, da je bil poveljnik grajske vojske - hauptman na gradu Školj.

Na Anino pobudo je Rossetti nasadil murve na posestvih Gradu in ob cesti, ki vodi iz Famelj v Grad. Ta drevesa rastejo še danes. Rossetti se je bavil s sviloprejkami in proizvodnjo svile. Poskrbel je za pogozdovanje Vremske doline, da diha še danes zeleno. Zelena so pobočja z bukovim gozdom, brinjem in bori. Vremska dolina je pravi paradiž, ki odpira zeleni otok s čistino in svežino zraka, ki prebuja moči in sili k dejavnemu življenju. Kar hoče mladost sanjati in zrela leta ustvarjati, se je Rossettiju posrečilo uresničiti. Rossetti je združil prijetno s koristnim in je kot sijajen zakonski mož ne le skrbel za Ano in Petra, temveč tudi za Katarino. Vsi so bili zanj pomembni. Poleg gojenja sviloprejk je tudi komponiral glasbo, pisal poezijo in leposlovne ter strokovne knjige o sadjarstvu. Bil je izjemno izobražen in razgledan plemič. Trgoval je s svilo z Beneško republiko, ki je njegovo svilo izvažala na vse kontinente.

Ana in Rossetti sta imela enega sina, vendar njegovo ime ni znano. Z Valvazorjem je leta 1687 sodeloval nek Ivan Franc Rossetti, baron, poročen z grofico Petaz, iz gradu Školj. Zgodovinski viri omenjajo tudi Mojstra stola prostozidarjev barona Rossettija, ki je bil rojen v Ljubljani 1756. leta in je umrl v Trstu 1817. leta. Nedvomno je, da izhaja iz družinskega debla Rossettijev veliko vplivnih in zaslužnih mož.

Razbojniki so otroke, ki so jih rešili turškega nasilja, vrnili staršem. Plemič Rossetti je vse razbojnike pomilostil in jih zaposlil pri nasadih murv in kot delavce na svojih posestvih in pri sviloprejkah. Redno in pravično je delavcem plačeval dnino in je skrbel za socialni blagor njihovih družin. Rossetti in Ana sta poskrbela, da so vaški otroci redno hodili v šolo in se izobraževali. Ana je iz svoje dediščine po materi namenila del sredstev za obnovo in opremo šole. Revnejšim družinam je pomagala, da so obnovili domove, razdejane od turških vpadov. Katarina je bila marsikateri družini v pomoč pri vzgoji otrok.

Anin in Bartolomejev sin Peter je študiral v Ogleju in je postal znan vicedomini, svečano izvoljen v velikem svetu mestnih plemičev in nato pravni svetovalec na dunajskem dvoru.

Okolica gradu Školj se še danes ponaša z mogočnimi murvami, ki bodo v pomladanskih dneh prežarjene s svetlobo. Iz Bartolomejevega srca raste mogočni bršljan po obzidju Gradu in namaka svoje korenine v reki Reki. V Vremski dolini v okolici gradu Školj seva pozitivna energija, v zraku je še slišati klopotanje starega mlina in reka Reka žvrklja svoj ljubezenski napoj ob drevesu s tremi debli. Zaljubljenci, ustavite se pri mostu čez reko Reko in pojdite peš ob reki Reki, prek ruševin starega mlina do Gradu Školj. Dotaknite se obzidja in bršljana, ki raste iz Bartolomejevega srca, zaželite si uresničitev kakšne želje in poljubite se. Želja se vam bo izpolnila. Razvaline Gradu Školj so in bodo ostale večno svetišče ljubezni s posebno čarobno močjo. Legenda govori, da je pri reki Reki pod skalo še del Aninega zaklada, ki ga je hranila za slabše čase, ki jih pa ni nikoli doživela. Bila je ljubljena, bogata in srečna.


                                                                        KONEC

      




                       Slika o turških vpadih na Slovenskem po V. Valvazorju

Zgodovinska časovna lestvica Turških vpadov pri nas:

- 1469 - 1483. leta prvi val turških vdorov. Obdobje najhujših
turških vpadov na slovenska tla;
- 1469. leta Turki: Metlika, Kočevsko, Ribnica, Ig, do
Podgrada v Istri. V okolici Krškega;
- 1471. leta Turki: Dolenjska do Ljubljane, Vinica - Rašica,
Loka - Kranj, Kamnik - Gornji Grad, Savinjska dolina
(Celje, Laško), Dolenjska, Istra in Kras do Gorice, Tržiča,
Trsta in Kopra;
- 1472. leta Turki: Ptuj, Maribor, Slovenj Gradec, Čičarija,
Trst, Tržič, Gorica, Kras, Cerknica;
- 1473. leta Turki: Žužemberk, Trebnje, Ljubljana, Kranj,
Jezersko, Celovec, Podjuna, Slovenj Gradec, Vitanje,
Celje, Šentjur, Podsreda;
- 1473. leta je Kranjska na pol požgana. Kmetje so ob prvih
uporih zahtevali obrambo proti Turkom;
- 1474. leta Turki: okolica Ljubljane, Savinjska dolina,
Pilštanj, Žusem, Podčetrtek, Kozje, Metlika;
- 1475. leta Turki: med spodnjo Savinjo in Sotlo
(Kozjansko); Dravsko polje; mesec dni plenijo po
Kranjskem, zlasti na Gorenjskem;
- 1476. leta Turki: dolina Krke, Dolenjska, Bloke, Postojna,
Vipava, Gorica, Loka, Ljubljana, Lož, na povratku še
Podsreda, Planina, Šentjur, Šmarje, Rogatec, do Tržiča,
Beljaka, Celovca, skoz Podjuno do Slovenj Gradca in
mimo Celja do Save;
- 1477. leta Turki: plenijo po Dolenjskem, Žusem, Slovenska
Bistrica, Dravsko polje, Metlika, Ljubljana, Kras, Vipava,
Solkan, Furlanija;
- 1478. leta Turki: Podgrad, Istra, Tržič; zgornja Soška
dolina, Predel, Trbiž, Celje, Konjice;
- 1479 Turki: Kočevska in Dolenjska do Ljubljane, vzhodna
Štajerska do Ptuja in Ljutomera; od Brežic do Pilštanja;
- 1480. leta Turki: Krško, Ribnica, Cerknica, Gorenjska,
Jezersko, Koroška, po Laboški dolini v dolino Mure, srednja
Štajerska, Slovenske Gorice;
- 1482. leta Turki: Istra in Furlanija;
- 1483. leta Turki: pol meseca plenijo na Kranjskem in
Koroškem v Podjuni, ogrski kralj Matija Korvin sklene prvo
premirje s Turki;
- 1491. leta Turki: Metlika, Novo mesto, dolina Krke,
Ljubljana, Ribniška dolina, Bloka, Planina, Prem;
- 1492. leta Turki: Novo mesto in okolica Ljubljane;
- 1493. leta Turki: Dolenjska in okolica Ljubljane, mimo Ptuja
do Celja;
- 1493 - 1499. leta - drugi val turških vdorov;
- 1494. leta Turki: Kostanjevica, Planina, Pilštanj, Žusem,
Studenice, Slovenska Bistrica, Žiče;
- 1497. leta Turki: Ribnica, Cerknica, Logatec, Vrhnika;
- 1498. leta Turki: od Ljubljane prek Notranjskega;
- 1499. leta Turki: Podgrad, severna Istra, del Gradiške,
Furlanija;
- 1499 - 1503. leta se je obnovila vojna med Benetkami in
Turki, zaradi česar so Turki pogosteje vdirali na Slovensko;
- 1508. leta po oceni krajnskih, štajerskih in koroških
deželnih stanov so Turki do leta 1508 pobili in odvlekli iz teh
dežel do 200.000 ljudi;
- 1511 - 1532 tretji val turških vdorov: kmetje so zaradi
hudih bremen in turških vdorov bežali z zemlje;
- 1511. leta Turki: Metlika in Mehovo;
- 1516. leta Turki: Pivka in Kostel ob Kolpi;
- 1520 - 1540. leta se je naselilo na Slovenskem veliko
Uskokov, ki so tvorili tamponski zid Habsburžanom pred
Turki;
- 1522. leta Turki: Pivka do Postojne, Ribnica, Kočevje;
- 1523. leta Turki: Metlika;
- 1524. leta Turki: Bela Krajna in Podgrad;
- 1525. leta Turki: do okolice Ljubljane;
- 1526. leta Turki: Kras in Istra;
- 1527. leta Turki: dvakrat v okolici Metlike, Ilirska Bistrica,
Prem, Trst, Devin, Senožeče;
- 1528 Turki: Pivka, Postojna, Bloke, Ribnica, Kočevje,
Kočevska, Ribniška dolina, Ljubljansko polje do Mengša,
Dolenjska med Ljubljano in Trebnjem, Bela Krajina,
dolina Krke med Novim mestom in Šentjernejem;
- 1530. leta Turki: Kočevsko, Ribniška dolina, Cerknica,
Pivka;
- 1532. leta Turki: preko Klane do Podgrada in na Kras,
okrog Maribora, Ptuja in Celja; ob Savinji do Gornjega
Grada; od Krke do Novega mesta in Dolenjskih toplic;
- 1559. leta so Turki zadnjič oplenili kočevsko-ribniško in
notranjsko območje;
- 1587 - 1588. leta Turki v dveh pohodih oplenili Prekmurje,
- 1593. leta je slovensko- hrvaška vojska pod vodstvom
Andreja Turjaškega porazila Turke pri Sisku in njihovo
prodiranje proti zahodu;
- po letu 1600 po osvoboditvi Kaniže Turki vpadejo v
Prekmurje;
- 1875. Vstaja proti Turkom v Bosni in Hercegovini. Nekaj
desetin Slovencev je šlo pomagati (tudi v Srbijo).

V borbi Srbov proti Turkom, Bolgarom in Avstrijcem se je boril kot prostovolec tudi moj daljni sorodnik Stibiel Vukasović Janko, roj. 2.9.1851 v Vrtovinu v Vipavski dolini, publicist, umrl v Ljubljani, 13. 7. 1923, pokopan v Vrtovinu. Obiskoval je navtično šolo na Reki, služil od 1870 - 1874 v avstrijski vojni mornarici in se nato zaposlil pri finančni inšpekciji v Gorici. Ko je izbruhnil 1875. leta upor proti Turkom v Hercegovini in se je Srbija pripravljala na vojno je Stibiel Janko odšel tja in stopil v prostovoljni zbor Đorđa Stratimirovića. Ker pa Srbija ni začela vojne, se je preselil v Bosno v četo Petra Mrkonjića, poznejšega srbskega kralja Petra Karadjordjevića. Končno je odšel z rojakom Aleksandrom Tomanom iz Kamne Gorice v Hercegovino k vojvodi Miću Ljubibratiću, kjer se je boril kot poročnik. Ko je leta 1876 Srbija napovedala Turčiji vojno je bil v drinskem prostovoljnem zboru in nekaj časa tolmač pri garibaldinski legiji, ki je prišla Srbom na pomoč. Spomladi 1877 je bil sprejet v redno srbsko vojsko. V srbsko - bolgarski vojni je bil pri Slivnici hudo ranjen. Leta 1912 je postal polkovnik in bil v balkanskih vojnah poveljnik srbskega glavnega stana, po sklenjenem miru pa poveljnik srbskega orožništva. Leta 1915 se je s srbsko vojsko prebil skoz Albanijo na otok Krf, nato se je odpravil v Solun, kjer je postal poveljnik orožništva. Leta 1917 ga je Avstrija v odsotnosti kot dezerterja obsodila na smrt. V jeseni 1918 je postal v Ljubljani pomočnik dravske divizijske oblasti, bil kmalu začasno premeščen v Valjevo in 1922 upokojen. Janko Stibiel je bil najpomembnejši slovenski prostovolec, ki ga je jugoslovanska misel usmerila na balkanska bojišča. Zvez s Slovenijo ni nikdar pretrgal. Dopisoval je v Sočo in Edinost, v Srbiji je predaval o zgodovini svojega naroda, in zlasti tamkajšnjo mladino je seznanjal s slovensko pesmijo. Leta 1908. je vodil izlet 30 srbskih častnikov v Slovenijo. Zavzemal se je za jugoslovansko zedinjenje ter kot odločen nasprotnik Velike Hrvatske, Velike Srbije in Velike Bolgarije poudarjal bratstvo, vzajemnost in ljubezen, a se je navduševal za pravoslavje. Pomemben je njegov spominski članek prijatelju ruskemu generalu Skobeljevu, poveljniku IV. ruskega korpusa, ki je vodil napad na turško trdnjavo Plavno, nakar se je po dolgotrajnem obleganju 10. decembra 1877 končno vdala (gl. članek Beli general, E 1884, stran 4 - 6). Padec Plevne je močno odmeval tudi v Sloveniji. V Škofji Loki spominja na to zmago gostilna Plevna, ki še danes nosi to ime.

Uvodna stran  |  Bibliografija  |  Novo objavljeno I.  |  Literarni porton  |  Poezija  |  Proza
Genealogija  |  Galerija  |  Knjiga bralcev  |  Stiki in povezave  |  Slovenska imena mesecev  |  Kotiček za Slovence po svetu  |  Slovenec sem!  |  Raziskovanje nekega primera  |  O smrti   |  Blog I.  |  Današnja misel  |  Luske hibridne samorodnice  |  Aforizmi  |  Poglejte kaj je danes novega!  |  Objavljene vsebine od 1.4.2008 - 31.3.2009