SPOMINI IZ INŠTITUTA ZA RAZVOJ IN RAZISKAVE TOMOS KOPER (1970-1980) - DELAVSKO SAMOUPRAVLJANJE

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Slovo od Adrijana Bernetiča (1943 – 2014)

Umrl je Adrijan Bernetič, državni prvak v motociklizmu. Njegove nekdanje sodelavce iz Inštituta za razvoj in raziskave Tomos in vse, ki smo ga poznali, je vest, da ga ni več med nami, boleče prizadela. Adrijana se spominjamo kot pogumnega svetlolasega mladeniča, skodranih las, enega izmed redkih junakov slovenskega motociklizma na Primorskem, vedno nasmejanega, do sodelavcev in ljudi vselej prijaznega. Osvajal je lovorike in naslove Tomosovih državnih prvenstev v razredu 50 cmm motorjev. Kar trinajst krat je bil državni prvak, prejel pa je tudi najvišje državno priznanje za svoje športne dosežke – zlato čelado. Bil je prvak tudi v razredu 125 ccm.

 

Foto: z leve proti desni: Adrijan Bernetič, tekmovalec, državni prvak  na dvokolesnem vozilu, Janez Imperl, vodja razvoja tekmovanih strojev in Miro Kočevar, razvijalec vozil, zaposleni v Inštitutu za razvoj in raziskave TOMOS Koper

Pot do uspeha Adrijana Bernetiča je začela okoli leta 1960, ko se je v Tomosovem inštitutu za razvoj in raziskave ustanovil razvojni oddelek dvokolesnih vozil, v sklopu katerega je bil razvoj izpeljank tekmovalnih strojev, ki ga je vodil Janez Imperl, ki je bil zaposlen v Tomosu od leta 1956, od leta 1962 pa v Inštitutu Tomos.  Razvoj motociklizma v Tomosu sega v dobo, ko se je Tomos želel uveljaviti na tujih tržiščih in v mednarodnem merilu. Vzporedno s tem se je Tomos vključil s sodelovanjem tudi na velikih mednarodnih tekmovanjih za evropsko in svetovno prvenstvo. Domača in svetovna javnost je z velikimi simpatijami spremljala športne uspehe in začela ceniti Tomosove proizvode, ki so osvojili domala skoraj vsa pomembnejša tržišča. Inštitutu Tomos je imel vse potrebne razvojne službe in laboratorije, med njimi tudi poseben oddelek za razvoj tekmovalnih strojev, ki je razvijal tekmovalne stroje, ki so glede konstrukcije in tehnologije izredno zahtevni. Team je reševal izredno zapletene probleme, zlasti v najmanjšem razredu motociklov do 50 ccm, ki je bil prilagojen proizvodnemu programu. Prav v tem razredu je svetovna konkurenca najostrejše. Zaradi tega se je težišče razvoja usmerilo na dirkalne steze. Reševali so se konstrukcijskih in tehnološki problemi lahkih vozil pri hitrosti okoli 180 km na uro, pri vrtljajih motorja okoli 16 tisočin več na minuto, da ne omenjamo posebej najrazličnejše obremenitve posameznih delov in sklopov, katerih konstrukcija pa mora ob najmanjši možni teži zagotoviti absolutno varnost dirkača in zagotavljati uspeh. Seveda je treba povedati, da so najmočnejši konkurenti vložili v razvoj neprimerno več finančnih sredstev, pa je Tomos kljub temu vsa leta zaporedoma zavzemal na svetovni lestvici  konstruktorjev teh malih bolidov eno od prvih štirih mest, kar je šteti za velik uspeh, saj je bil Tomos proizvajalec eden izmed petdesetih konkurenčnih podjetij. Dvakrat zaporedoma je Tomos osvojil državno prvenstvu in prvo mesto konstruktorjev v deželi z največjo proizvodnjo malih motociklov v Evropi  – Italiji, večkrat državna prvenstva na Nizozemskem in Švedskem in seveda vsa leta zaporedoma v prejšnji skupni državi.

Adrijan Bernetič je  veliko treniral in sodeloval v vseh predpripravah za tekmovanja.  Bernetič je tvoril ekipo tekmovalcev s svojimi kolegi, Štefetom, Kraljem, Rinaldom in Parlottijem. Adrijan Bernetič je ime, ki je ponesel Tomosov motoristični šport na svetovno dirkaško sceno. Prvi njegov mednarodni uspeh sega v leto  1962, kjer je osvojil deveto mesto v Stutgartu. Tekmoval je več let zapored na tradicionalni portoroški mednarodni dirki, kjer se je vzpenjal na sam vrh.

Foto: Lovorika Adrijanu Bernetiču, državnemu prvaku v Banja Luki

Blestel je na dirkah po vsej tedanji Jugoslaviji in po vsej srednji Evropi. Osvojil je peto mesto na svetovnem prvenstvu v razredu 50 ccm. Osvojil je 13 naslovov državnega prvaka.

Bil je vključen v točkovno lestvico FIM za dosežene plasmane na svetovnem prvenstvu, mednarodnih dirkah in državnem prvenstvu. Sodeloval je z Mednarodno federacijo za motociklizem in Avto moto zvezo Slovenije. Bil je obkrožen z novinarji in medijsko popularen ne le v državi, temveč tudi v svetu, kjer koli se je pojavil.

Konstruiranje in tehnološka obdelava vozila za dirko je obsegala preizkusne aktivnosti, kot so: hitrost, moč, vzdržljivost, atmosferski vplivi ter vrsto razvojnih raziskav, meritev in preizkusov, da so se dosegle razvojne performance v skladu s funkcijo oblikovanja in testnih rezultatov. Šlo je za preverljivost, ali tekmovalni stroj odgovarja zahtevam za tekmovanje in dosego rezultatov. Pred tekmovanjem je bilo treba ugotoviti psihofizično vzdržljivost in stanje tekmovalca, poskrbeti za opremo in pripravo rezervnih delov ter spremljevalce.

Bernetiča ima še prav posebno v spominu, ker me je kot vodjo splošnih služb v Inštitutu večkrat peljal s Citroënom na službeno pot v Ljubljano. Bil je zelo hiter, a zanesljiv voznik.

Bernetičevi starši so bili partizanska družina, doma iz Kopra. Družina je stanovala na Garibaldijevi ulici 5. Še prej kot je bila hiša leta 1980 obnovljena, je bila v tej hiši konjušnica, v kateri so imeli Bernetičevi konje. O njem vemo bolj malo, spominjamo se ga pa po njegovi iskrivosti in tekmovalnem duhu. Tudi pošalil se je rad. Ni dolgo tega odkar sem ga srečala in mi je kot sodelavki obljubil, da mi bo posodil fotografije  iz Tomosa in Inštituta. Povedal mi je, da jih ima okoli tisoč posnetkov, vendar jih je posodil svojemu prijatelju. Govorila sva o tem, da bi pripravili monografijo o Tomosu in zaposlenih, ki so zaznamovali življenje in delo v tej veliki tovarni, ki je dajala kruh  okoli 2.500 zaposlenim. Tedaj sem ga videla zadnjič.

 

Adrijana Bernetiča bomo ohranili v trajnem spominu. Naj v miru počiva!

 

TOMOSOV RAZVOJ

Tu moram podati še nekaj podatkov o Tomosu in njegovem inštitutu, ki je bil formiran iz razvojnega oddelka Tovarne motornih vozil Tomos. Svoje razvojno delo je začel že ob njegovi ustanovitvi, ki je bila zastavljena z aktom o ustanovitvi, ki ga je sprejel delavski svet Tomosa na svoji 27. seji dne 20. aprila 1962.

Inštitut je bil ustanovljen na podlagi določil takrat veljavnega zakona o znanstvenih zavodih (Uradni list LRS, št. 3-9/58) in na podlagi odločbe Sveta za znanost lRS št. 022-1/62-4, izdane dne 14. Marca 1962 pod imenom Zavod za tehnične in ekonomske raziskave. Zavod je bil vpisan tudi v razvid znanstvenih zavodov pri bivšem Republiškem sekretariatu za raziskovalno delo in visoko šolstvo LRS. Od leta 1962 dalje je posloval vse skozi s statusom pravne osebe. Leta 1964 se je preimenoval v Inštitut Tomo Koper. Pod tem imenom je bil registriran pri Okrožnem gospodarskem sodišču v Koper na podlagi sklepa Rgz z dne 27.12.1965.

V letu 1972 je Inštitut uskladil svoje poslovanje z zakonom o raziskovalni dejavnosti (Ur. List SRS, št. 4-37/71). Na podlagi odločbe Republiškega sekretariata za prosveto in kulturo v Ljubljani, izdana pod štev. 022-94/71 z dne 24.1.1973 je bil ob izpolnitvi zahtevanih pogojev Inštitut Tomos vpisan v razvid raziskovalnih zavodov in raziskovalnih enot kot raziskovalni zavod.

 

Zaposlitev v Inštitutu za razvoj in raziskave Tomos

Leta 1970 sem zamenjala delo in se zaposlila kot vodja splošnih služb v Inštitutu za razvoj in raziskave Tomos v Kopru. Novo okolje je bilo zame prijazno. Delala sem z raziskovalnimi inženirji. Mnogi med njimi so bili še iz 'stare šole' z akademsko tradicijo. Presenečena sem bila, ko sem bila pogosto deležna jutranjega spoštljivega pozdrava in poklona s pozdravom 'klanjam se'. Zdelo se mi je, da sem prišla v drugi svet. Nekateri izmed sodelavcev so študirali še pred vojno. Slovenska inteligenca se je oblikovala tudi na Dunaju, v Pragi in na univerzah drugod v tujini. Moji sodelavci se za realsocialistično stvarnost niso pretirano zanimali. Po miselnosti so bili demokrati in svetovljani. Samoupravni socializem so sprejemali, kolikor je bilo potrebno zaradi uveljavljenega režimskega reda. Zanje je bilo najpomembneje, da so lahko strokovno delali in projektirali. Vodje služb razvoja dvokolesnih vozil, razvoja izvenkrmnih motorjev, razvojne tehnologije, fizikalnega in kemijskega laboratorija, dokumentacijske in patentne službe ter razvoja tekmovalnih motorjev so bili vpeti v razvojno sodelovanje s tujimi firmami, ki so pogodbeno prenesle licenčne pravice za razvoj proizvodov na Tomos. Tehnološke spremembe so se preizkušale v laboratorijih in prototipnih delavnicah inštituta. Sodelovali so z raziskovalno skupnostjo, domačimi in tujimi razvojnimi organizacijami, inštituti in fakultetami.

Upravljanje Tomosa*20 z močno osnovno organizacijo Zveze komunistov je bilo veliko bolj politično zapleteno kot upravljanje inštituta, ki je deloval na podlagi dolgoročne pogodbe in letnih pogodb z matično organizacijo. Ustanovljen je bil s posebnim statusom samostojne raziskovalne organizacije, ki je delovala po zakonu o raziskovalni dejavnosti. Prioritete so bile strokovne in ne politične. Pojavljali so se tudi problemi med razmejitvijo razvojne in proizvodnje funkcije podjetja. Strokovna vprašanja so se reševala vsak ponedeljek na kolegiju, katerega članica sem bila. Stroka je uživala ugled in je namenjala precejšnjo zavoro samovolji v proizvodnji, zlasti kar zadeva odločitve pri tehnoloških spremembah na proizvodih, ki se brez strokovne verifikacije razvojnih služb v inštitutu niso smele izvrševati.

Strokovna vprašanja smo reševali na svetu raziskovalcev, v katerem je bil njegov član tudi predstavnik tovarne Tomos, kot ustanoviteljice inštituta.

Inštitut je pogosto obiskal tudi prof. dr. Radislav Pavletič, strokovnjak za toplotne batne stroje in teorijo izgorevanja na področju termodinamike s strojne fakultete v Ljubljani. Obiskovali so ga tudi drugi ugledni strokovnjaki inštitucij, s katerimi je raziskovalna organizacija vzpostavljala strokovno sodelovanje.

V Tomosu pod vodstvom direktorja Marka Stokina, dipl. ing. strojništva, so mi zaupali tudi pomembnejše naloge pri organiziranju temeljnih organizacij (TOZD-i Koper, TOZD Brežice, TOZD Subotica) in pravno oblikovanje samoupravnega sporazuma o poslovnem povezovanju devetih velikih jugoslovanskih podjetij v sestavljeno organizacijo združenega dela (SOZD), do katerega pa ni prišlo, ker nobeno podjetje ni želelo prenesti pooblastil v pravnem prometu na nov pravni subjekt. 'Slamnatega' SOZD pa po pravnih pravilih ni bilo mogoče ustanoviti in tudi politične organizacije niso bile za takšno organiziranost.

Pogosto sem zastopala inštitut tudi v raznih strokovnih organih v Ljubljani.

Pri delu so mi  zaupali in me cenili. To je pogojevalo tudi moje dobro počutje v novem okolju. Močno sem bila vpeta v samoupravljanje -  pripravo  splošnih aktov (na fotografiji) razlagam le-te, ob meni sedi sodelavka Dragica Sedmak, piše zapisnik, gl. zgoraj!)). 

Pogosto sem te naloge opravljala tudi za delovno organizacijo Tomos in njene temeljne organizacije združenega dela. Vsak navedeni pravni subjekt je imel po najmanj šestintrideset samoupravnih splošnih aktov, sistem pa je zahteval hiperprodukcijo samoupravnih aktivnosti vse od priprave do obravnave na komisijah, javne razprave in sprejemanja aktov na organih upravljanja. V inštitutu sem bila zaposlena v letih 1970–1980. Tedaj je bila v Tomosu velika fluktuacija pravnikov. Pogosto sem bila primorana prevzeti tudi naloge, ki so spadale na delovno področje skupnih služb delovne organizacije. Bila sem tudi nosilka razvojne naloge Organizacijski model inštituta I in II, ki jo imam še dokumentirano v dveh knjigah. Delo predstavlja razčlenitev razvojne organizacije na poslovne funkcije ter elemente in mikroelemente poslovanja. Delo je rezultat najmanj enoletnega trdega dela, posvetovanj in iskanja organizacijskih rešitev na triindvajsetih sejah sveta raziskovalcev. Pri svojem delu sem implementirala zahteve stroke v samoupravne splošne akte in organizacijo dela ter se borila za strokovno integriteto dela razvojnih inženirjev in pogosto zavračala tudi absurdna stališča in ideološke napade politikov, ki so postavljali stroko in intelektualno delo v podrejen položaj ali ga skušali usmerjati po svoji logiki.

Na fotografiji s sodelavci v oddelku razvojne tehnologije Inštituta Tomos v Kopru, 1970–1980, z leve proti desni: raziskovalni svetniki – dipl. inženirji: Rudi Rubinik, vodja računalniškega centra Milan Draksler, vodja razvoja izvenkrmnih motorjev Romeo Miloševič, vodja oblikovanja Tomo Vran, akademski slikar, razvojni inženir – svetnik Rastko Černeka, vodja razvojne tehnologije in sekretar ZK Rajko Smrtnik, dipl. prof. fizike Jože Žumer ter razvojna inženirja – svetnika Avgust Korunič, Vinko Štirn, tajnica Marica Mrhar (levo), druga vodja splošne službe Tatjana Malec (v sredini).

Po mojem videnju stvari, razvojni inženirji niso bili goreči komunisti. Nekateri so se vpisali v Zvezo komunistov iz praktičnih razlogov, da so laže preživeli in si olajšali prodor stroke na mesta odločanja. Za vse vodilne so se enkrat letno pisale karakteristike in ocene o družbenopolitični primernosti in delu. Moja ocena je bila sicer pozitivna, saj je govorila o moji zavzetosti in delavnosti, a s predznakom, da pogosto trmasto vztrajam pri svojih stališčih, kar ni bilo najbolj v skladu s tedanjimi zahtevami podrejanja politiki.  Večkratnemu nagovarjanju za vpis v Partijo sem se izognila z izgovori, da moram še dozoreti, da o tem razmišljam, da sem po prepričanju humanistka in da nimam smisla za aktivno politično delo. Nato so se naveličali siliti vame.

Ko sem prevzela kadrovske mape, ki so jih vodili na ravni skupnih služb delovne organizacije, sem dotedanje pisanje političnih dosjejev o zaposlenih opustila, ker se mi je iz moralno-etičnih razlogov to upiralo, saj je bilo po mojem prepričanju to popolnoma nesmiselno delo. Večini v inštitutu je ustrezalo bolj sproščeno demokratično okolje. Le s takšno miselnostjo je bilo mogoče delati in se izogniti pogostim ideološkim napetostim, ki so bile za Tomos tako značilne. Razvojni inženirji so hoteli biti enakopravni člani svetovne znanstvene skupnosti in si niso dovolili pretiranega omejevanja svobode s političnimi sredstvi.

Sodelavci so mi ostali v lepem spominu. Prav posebno se spominjam ponedeljkovih kolegijev, na katerih smo usklajevali tekoče zadeve in sprejemali naloge. Delala sem v zares lepo uglašenem kolektivu sposobnih in prijetnih sodelavcev.

Omogočili so mi dopolnilno strokovno izobraževanje in udeležbo na številnih strokovnih predavanjih in seminarjih. Za samoupravljanje sredstev ni nikoli manjkalo. Zelo sem si prizadevala, da sem zaposlenim v inštitutu pomagala reševati stanovanjske probleme, bodisi z dodelitvami stanovanj ali najemanjem ugodnih kreditov. Skrb za socialno blaginjo zaposlenih me je približala vsakemu posamezniku, ki sem mu skušala pomagati po svojih močeh.

Za razvoj je Tomos namenil od 1 do 1,5 odstotka svojega bruto proizvoda. Delovno organizacijo so pestile težave prevelike odvisnosti od kupljenih delov v tujini in visoke carine, pomanjkanje deviznih sredstev, zamrznjene cene na ravni federacije, nenehne reorganizacije podjetja in delitve na temeljne organizacije združenega dela, sestankovanje ter politična pripojitev deficitarne tovarne koles Partizan iz Subotice, zgrešen projekt za proizvodnjo motornih žag v Brežicah, 86-odsotno iztrošena in amortizirana oprema, nenehno poseganje politike in vrivanje političnih odločitev v poslovanje, ki so jih sprejemali na komiteju ZK in so slabile ekonomsko uspešnost. Omenim naj tudi, da so izgubam botrovale tudi netransparentne, slabo sestavljene in neenako izpogajane pogodbe, ki so vključevale velike pogodbene kazni, slabo in nepremišljeno načrtovanje razširitev proizvodnje in birokratski postopki, predolgi razvojni ciklusi od ideje in zasnove do izvedbe razvojno-raziskovalnih nalog ob pomanjkanju sredstev zanje, neutemeljene reklamacije predstavništev iz tujine in fiktivni odpisi proizvodov, visoki stroški potovanj večjih delegacij s političnim spremstvom v tujino, neracionalno trošenje sredstev za reprezentančne namene, pogosto na meji razsipništva. V inštitutu smo na te anomalije opozarjali, vendar neuspešno. Politika in samovolja številnih partijskih šefov in sindikalistov sta bili močnejši od stroke.

 

Za uspehe Tomosovega inštituta na področju razvoja dvokolesnih vozil je posebno zaslužen Erik Mihevc s svojo projektantsko ekipo razvojnih inženirjev.

 

Vrhunec uspeha je inštitut dosegel z inovativnostjo popolnoma novega modela mopeda in pogona zanj. Pod popularnim imenom Avtomatik spada med paradne konje slovenskih industrijskih izdelkov, saj ga je Tomos zelo uspešno prodajal, in to ne le v prejšnji skupni državi, ampak tudi drugod po svetu od Severne Amerike do Kitajske. Tehnični muzej v Bistri je postavil stalno zbirko Tomosovih proizvodov, ki so jih skozi dolga desetletja razvijali inovatorji inštituta. Na Tomosovi proizvodnji je slonel velik delež razvoja koprske regije in zaposlovanje, saj je v Tomosu tedaj bilo zaposlenih okoli dva tisoč šeststo delavcev.

Stavba Inštituta Tomos, ki ga danes kot razvojno-raziskovalne organizacije ni več.

V Tomosov razvoj je bilo vložene veliko ustvarjalne energije v razvojno tehnologijo, patentiranje pravic, licenc,
know-howa (tehnološko znanje) in nepatentiranega tehničnega znanja.

Klement Vuga, dipl. inž. letalstva je patentiral več izumov, za katere je prejel tudi več nagrad, med drugim tudi zlato medaljo na mednarodni razstavi izumov v Nürnbergu (1974), prvomajsko nagrado (1984) in državno odlikovanje (1985).

 

Škoda, da se Tovarna Tomos ni razvijala, saj je dajala kruh velikemu številu delavcev iz regije.

 

Zapisala: Tatjana Malec

Uvodna stran  |  Bibliografija  |  Novo objavljeno I.  |  Literarni porton  |  Poezija  |  Proza
Genealogija  |  Galerija  |  Knjiga bralcev  |  Stiki in povezave  |  Slovenska imena mesecev  |  Kotiček za Slovence po svetu  |  Slovenec sem!  |  Raziskovanje nekega primera  |  O smrti   |  Blog I.  |  Današnja misel  |  Luske hibridne samorodnice  |  Aforizmi  |  Poglejte kaj je danes novega!  |  Objavljene vsebine od 1.4.2008 - 31.3.2009