POEZIJA 2015
Spomin, sprotna videnja in občutenja
Vrednote ne zorijo več kot sadeži
na eni krošnji in enem deblu.
Zdivjale so, se izrodile v vésti, ki izpareva.
Visijo na odsekanih, od drevesa
oddaljenih vejah, oslabljene vsaka zase.
Obdukcija trupla zgodovine izpričuje
Causa mortis, za katero bolezen so narodi zboleli.
Loščenje javne podobe sveta s sprenevedanji,
skritimi za etiko in politično moralo,
kaže na bled obraz oddaljene dežele,
ki se šopiri kot staromodni pav s svojim perjem
in izreka pohvale tistim, ki bi ji morali izrekati sodbe.
Izbrisovanje spomina spremljam s pridržanim dihom.
Hudo je, ko se črke vrednot in poimenovanih kreposti
spremenijo v svetovne kupe prahu in pepela.
Paliativno oskrbovanega bolnika, ki ga tisti
z dvema luknjama v glavi, nočejo videti
in jim ob vsaki besedi leze gosta srebrnikasta slina iz ust,
ko z glasom oddaljenega skovikanja čuka pošiljajo trpeče
v tuje dežele, in z žvižgi skalne jerebice skoz dolgocevko
vpijejo: V imenu svobode, bratstva in enotnosti
vas razglašamo za pehoto Evrope,
osvobojene nasilja in temne preteklosti.
Mojzes je vodil Izraelce, ko so množično zapustili Egipt
In Bog jim je razdelil Rdeče morje.
A v obljubljeno deželo pelje več poti,
iz nje pa le ena sama.
Ni pravice brez odgovornosti
in odgovornosti brez pravice do ugovora vesti.
Ni enotnosti brez ubranosti not glasbene simfonije sožitja.
Ni svobode brez samoomejevanja.
Ni enakosti brez spoštovanja različnosti.
Ni obrambe brez jasnovidnosti in razuma.
Ni resničnosti brez iskrenosti.
Ni dostojanstva brez človečnosti.
Konje, ki so prišli žejni na tvoje dvorišče napoji,
vendar pomisli tudi na trojanskega konja,
iz katerega bodo izstopili bojevniki
in razdejali tvoj dom in onečedili tvoje dvorišče.
Ni bodočnosti brez umskega uvida.
Izpraskaj stare rokopise, kjer so v pramorjih
zarisane tudi čeri, kjer nasedajo ladje.
Med tem ko ti živiš po vrednotah in krepostih,
drugi opreza tvoj dom, da bi ga zasedel
in te postavil pred prag.
Med tem ko zdraviš Jobove rane,
ti tvoja rana lahko zraste čez telo.
Glej, da ne boš na roki, ki nesebično daje,
jutri hodil z odrezanimi prsti okrog.
Besede se lomijo, prelamljajo in upogibajo kot ljudje.
Čolne spuščajo v morje.
Lačne ustnice se dotikajo tvojih obal.
Vse kar se dotika drugih, se lahko dotakne tudi tebe.
Domovina je prostor, rastoče drevo in obzorje …
Éspirit libre
Le kaj se dogaja, le kaj se dogaja?
Poštenjaki izumirajo kot redki metulji.
Osebnost človeka je sponka vseh sestavin.
Narod kot črke večzložne besede.
Po nevihti pulzirajo zlomljene duše.
Eni se prodajajo kot suho zlato,
ne vidijo pa tiste grafično označene prihodnosti,
kot so Modrijanovi križi na beli podlagi.
Zvok barve je oslabljen odjek v daljavi.
Delo pozabe, izgube spomina.
Slišim melodiko vetra in vode,
jok narave in smrčanje ceste
ob izpahnjeni rami hiše,
osvobojeni linije, ki jo je označevala.
V njej ječi zbor duhov.
Likvidirali so resničnost, ki jo je Srečko Kosovel
skušal modelirati z izbiro besed in metafor,
izven besednih osi mnogih nevednosti.
Z izbiro žanrov življenja skoz nepretrgano minevanje
skoz ukinjanje emblema vznesenosti starega
v nastajanju novo/starega.
Kakšno protislovje, igra usode z ljudmi!
Porodna voda éspirit libre žvižga svojo staro himno.
Vidim iskre ne valovih morja, prislonjenega na luč,
ki izpuhteva in pušča za sabo kupe soli.
Brez nje ni mogoče zamisliti semante pesmi.
Nekega dne so zaklenili vsa vrata v hiši
in mi dokazali, da ni prehoda iz sobe v sobo.
Stkali so sivino pajčevino, ki je še niso počistili.
Sedela sem sama v zaklenjeni sobi
in izlila črnilo iz žive rane.
Postala sem črnilnik, kubistični kvadrat,
se spremenila v hišo odprtih vrat.
Pomemben je tloris, ki pridobiva na moči.
V njem je uresničena pozicija srca s štirimi črkami
in eno grafično linijo, ki funkcionira sama kot objekt.
Opazila sem mistično zlitje zvezde z rožo,
ki se bo morda razcvetela v potomcih.
Močvirna dežela
Njena beseda stoji na stebrih spomina.
Kot koliščarska koča sredi močvirnega travnika.
Kaplje njenih oči tonejo v globino kotanje,
kjer resnica v vrtincu vode ponikne na dno.
Nobene zavezujoče resnice ni več v njej.
V mulju se kotijo jegulje, ki ne žvečijo svojega plena.
Vse je vmesno, stvar izkustva, ki se vrača mednje
in se izkaže v jedru prejšnje potrditve zaznave.
Iz kolmeževe korenine poganjajo dolgi ostrorobi listi.
Od dišeče korenine v ustih ostane le trpek okus.
S poveznjeno glavo močvirske logarice
se je dotaknila mokrote in videla,
kako v globino močvirne zemlje toneio kamni.
Iz trstičja v višino pa vzletajo ptice.
Stoječa svetilka se je prevrnila v košaro metafor.
Ona si umiva oči v slapu luči sredi resja.
Zagozdena sredi življenja
na razvodišču tisočerih poti.
In dodaja svojo kri medeni strdi čebel.
V ptičjem gnezdu se odpira jajce življenja.
Rojenica ji je tkala dušo pod svetlo poltjo,
ponotranjeno v vlakencih čutov peruti,
v pripravah jate za vzlet.
Razklenila je materinstvo v besedi.
ki je bila od nekdaj prva prebivalka v njej.
Curek dežja se raztrešči na njenih prsih.
Kamni na dnu ne razumejo njenega jezika.
Sence spreminjajo kontraste nerazpoznavnih oblik.
Vse sadje na drevesu življenja je pretipano,
ljudje so odšli. Zbrisali so jim spomin.
V slušalki je zaškripalo in znanec ji je rekel:
Sodelujem pri izsuševanju zemlje
in lovim race po močvirju
z zastajajočo vodo že dolgo prepojene dežele.
Dokler ne bo močvirje izsušeno,
ni mogoče graditi prihodnosti na zamočvirjenih tleh,
jegulje zakopane v mulj požirajo svoje mladiče.
Ljubezen onkraj ...
Svoje telo raztegnem čez travnik,
da poženejo skozenj bilke,
ki se bodo dotikale tvojih rok.
Razprla se bo roža,
ki bo dehtela ženski vonj.
Imej zaprte veke
in odprte notranje oči,
ko jo boš vdihnil.
Umiri kri, ko jo boš užil.
Dozoreva v sadež ljubezni.
Moje telo je sladko kot datelj.
In grenko kot pelin.
Koliko časa je odkar sva se zadnjič ljubila.
Moja kri se je naučila bučati kot morje.
Preoblečena sem v belo kožo marjetic,
a znotraj sem medena kraljica.
Magma.
Granatno seme.
Ljubezen, čakam, da me použiješ hrepeneče
kot jutranje sonce, ko vzide po prespani noči.
Ovita okoli korenin te srkam vase.
Med končnostjo in neskončnostjo
Potujemo skozi neskončno rastoči kanon.
Med kristalne bisere neživih stvari.
Kot velika luč.
Evolucija kozmosa.
Zagozdena med kline iluzij.
Duh se ne more uzreti v ogledalu.
Smo v peti dimenziji,
iščoči razlago izvora zavesti.
Glasbeno matematiko vesolja.
Brez vrhunca, brez sklepnega akorda.
V trenutku sedaj!
Smo brez sidrišča.
Izven slike predstav.
Misel, metafora fantastike.
Apriori abstraktna, nerazložljiva.
Zmožna govora z nevidnim.
Prikriti, skriti v gubah palimpsesta.
Kdo nas bo odkril v vezjih,
vtisnjenih v materijo,
v polifonično zapletenih akordih drvenja.
Nihče se ne zaveda skupnega telesa.
Nihče ni odkril formule za neskončnost.
Razsvetljenje prešine dušo, zlomi razum.
Odpira se nebo.
Izvir biti, kjer nismo še bili
s svojo zavestjo, ki ne pozna
svoje preteklosti ne svoje prihodnosti.
V sončnem zrklu tolmuna
Današnje jutro je zdrselo po vodi
kot podoba trenutka, ko se obraz
spremeni v metulja in odleti.
V rečni strugi so zložene sledi
žuborečih tišin vodnega toka
in glasnosti vetra.
Očesne zenice so zrle vanjo.
V odblesk prižiganj in ugašanj.
Rečni tok je ostal za zaprtimi očmi.
Vsak pogled ima svojo središčno točko,
ki jo ne ohrani noben trajni red.
Pod vekami počivajo jutra
in izmaličene podobe reke,
ki jih je vodni tok odnašal v daljave.
Če privzdignem veke, pogled ošine
moj valujoči obraz,
ki drsi kot meander med drevesi
v barvi sepije tja, kjer izginjajo stare
in se rojevajo nove podobe.
Tja, kjer se vselej iščejo novi pridevniki
za lepoto trenutka.
Tja, kjer narava napolni iztanjšan spomin.
Tam na soškem razbeljenem produ
so moji vodno zeleni spomini.
Globoko v sončnem zrklu tolmuna.
Osamljenost
Osamljenost je stanje
na drugem bregu zaledenele reke.
Je nesrečno mesto samotnosti,
preoblečeno v živo jekleno tkanino.
Je samota, ki tli v mokri šoti
in nikoli ne izgori.
Ledeni klicaji jo šivajo
v jekleni oklep,
ko ji raste duša čez rob.
Je prostor, obdan z rešetkami.
Če dobro premislim,
je to kraj tišine, brez svetlobe.
Peklenska grmada v temi,
ki čaka na vžig.
Samote imajo mokre oči.
Nikoli ne izgorijo.
Osamljenost je nekakšno predsmrtno stanje,
ko ljubezen nepotešena umira.
Klopotci duha
Žalostno je,
ko gledaš ta trupla,
te klopotce duha,
ki se med sabo prerekajo,
ne da bi se zavedali,
da je vanje uprto
na tisoče oči.
Na tisoče nesrečnih oči.
Na tisoče izdihanih duš
v vrstah pred ambulantami
klinično prisilno zdravih garačev,
ki živijo slabše kot psi.
je vanje uprtih.
Žalostno je,
ko gledaš planjavo slabokrvnih malin,
ki jim pijejo kri ptiči z ostrimi kljuni.
Žalostno je, ko zastrmiš v jato mladih fazanov,
ki eden drugemu kljuvajo perje,
po zidovih domov pa gomazijo stonoge,
medtem ko v izsušenih prsih mater
ledeni mleko, namenjeno otroku.
Preveč je svinjarij, preveč jih je.
Vsako truplo,
vsak klopotec duha ima ime
in nedra, v katerih rastejo smrtne gobe.
Obstajajo prostori, v katerih so se zaredile
kolonije ščurkov, ki sestankujejo,
ko odstranjevalci mrčesa spijo.
Tedaj vidiš, da je lesk ledu preplavil
to lepo zeleno dolino
in se milo razjočeš.
Bistra, a še brez moči …
Kot črni vrani bomo letali.
S hriba na hrib.
Imeli bomo kot oglje temne peruti
in krakanje bo odmevalo med skalovjem.
Konjeniki bodo oboroženi s kosami
in mi se bomo prezebli poskrili.
Eden pred drugim.
Čakali bomo, da nas reši mati.
Snežilo bo in v ledu bo zamrznilo sovraštvo.
Na pomlad razcvetelo v upanje.
Na jesen v sadeže zrele ljubezni.
Živimo v deželi nasprotij,
kjer se kroti slabo in spodbuja dobro.
Ne najbolj uspešno.
Živimo v deželi, ki je vznikla iz ponižnosti,
vendar iz globokih korenin,
ki poganjajo stebelca in popke.
Ne vemo pa, kdo je njen oče.
Vede se kot nezakonska Cesarjeva hči –
Njegovega Veličastva Razsvetljenstva.
Je bistra, vendar še brez vladarske
In upravljalske moči.
Kemija ljubezni
Vse stvari nosijo s seboj voljo.
Brez volje ne bi bilo ljubezni.
Človek gleda v mogočno raztrgano nebo,
ki kaže vesoljske pošasti postaranega duha,
bolestno sladko, zvonko piskajočo kamenino,
pomešano s plini vesoljnih meglic
in inteligentno motivacijo svetlobe.
S prostim očesom lahko v daljavah opazi
neverjetne presenetljive, pretresljive oblike j
jurskega sveta, kamene dinozavre s stražarjevim očesom.
Kot mesečniki plavajo po univerzumu,
ki ga je ustvaril darovalec imunskega sistema človeku.
Ta najstarejša vesoljska sila skritega izvora
in dolgega nagonskega spanja
se je nekaj bilijonov let zadrževala
v nedrih stvarstva, dosegla je stanje
neomejene moči in umsko zrelost kamenin,
da lahko zapovedujejo sistemu in se izkazujejo
z genialnostjo mesijanske prerokbe biti.
Vsa snov v vesolju ima voljo in možnost,
da zaživi kot divja samovolja nad človekom -
nepokornežem pred zakonom narave.
Kamnina je človeka naredila za svojo usodo.
Živo bitje, nadaljevanje evolucijskega kaosa.
V tem podrejenem orodju –
človeku krepijo rudnine svojo samovoljnost.
Homo sapiens je samo še mehanizem kamenine,
je navadno merilo njenih zakonov,
ki jih nosi v kamenih prsih starodavnih zapisov,
iz strahopetnosti in nemoči jih imenuje božanstvo.
Vesoljni pok se spreminja v avtomobile, lokomotive,
ladje, TV sprejemnike, računalnike, traktorje in orožje.
Kaže, da se je mogočni pok soočil sam s seboj v človeku
in si preskrbel svoj častitljivi videz vsemogočega Boga.
Kamenina je prinesla s seboj zavest in možgane,
da je napravila filozofijo s sistemi, religije, politiko
in narisala zemljevide ter preživela vse vesoljske
sprijenosti v človeku z dobro negovanimi iluzijami
in lažmi. Človek je samo kamenina, mehko sijoči
kozmos, ta pa upravlja veliko večji sistem,
kot ga zna upravljati človek, ki je sposoben zgraditi
Asuanski jez, Panamski prekop in na Kitajskem
masiven jez Treh sotesk na reki Jangcekjang.
Prvo dejanje: surovine se preobražajo v skupine molekul;
drugo dejanje: Preskok k večjim molekulam;
tretje dejanje: preskok k živi celici.
Le kdo bi še lahko oporekal dokazom geneze,
da življenje nastaja samo iz volje stvari,
volje in razuma svetlobe. Kaj pa ljubezen?
Objemanje beljakovinskih molekul in molekul DNK,
ki se po naključju srečajo, spoznajo kot ljubimci
in se objamejo. Rodi se prva živa celica, ki nosi
v sebi nežni dedni zapis, kako naj se človek zaljubi.
Ljubezen je kemija, volja in geneza razuma stvari.
Kmalu bo mraz, nocoj spoznajte njeno lepoto.
Odtujenost kot prikazen človeštva
Iskalci človečnosti ujeti v odtujenost,
ko človek človeku ni več človek.
ko pretepa nemočne, utrujene, žejne in lačne
in beguncem postavlja žične ograje.
Kot v nacifašističnih taboriščih.
Med razčlovečenjem ni razlik.
Le prostor in čas sta njihova mejnika.
Brezprizivno! Človekova pravica:
Vsi imamo pravico do življenja.
V nas zrejo še žive mrtve oči:
Sirija, Palestina, Afganistan, Afrika, Irak …
Pianist je utrujen utihnil.
Tišina me navdaja z gotovostjo,
da planet krvavi odznotraj.
Goli zabrazgotinjeni planet brez ljudi
se vrti po vesolju. Vse je zarjavelo
od oksidacije duha, izrojeno iz pohlepa.
Bojujeta se revščina in bogati svet.
Odtujenost kot prikazen v brezvetrju sonca.
Dom oropan zibajočih se obrisov dreves,
ki nudijo senco in zavetje človeku.
Ljudje trpijo na žgočem soncu z žejnimi
in lačnimi otroci. Ritem vročice in egoizma.
Ozračje je obteženo z madeži prividov.
Eno samo drsenje po površini brezdušja.
Veja je povečala delež sadeža v očeh za lačne.
Sladko jagodo nebes, prisesano na tkivo izbranih.
Vid presega navzočnost sile
in poglablja konveksni dvom v globino teme,
ki se je naselil v telo, v kovinske šive
človeške duše na armirani ploščadi vesti.
Pod toplo pordečenimi sadeži za srečneže.
Iluzionizem izpovedno doživljajske samote zla.
Nedotakljivost razčlenjena v podrast plamenov,
ki bodo še izžigali rane egoizma.
O Bog, koliko ognjenih volkov, koliko kovinskih
oči zre v tvoje meso in s koliko ostrih kovinskih
žebljev je obita pot, po kateri hodimo.
Kje je božja pravica? Kje si Bog zatajil v človeku?
Od kod toliko pohabljenih?
Življenje gre svojo pot.
Nikoli je nihče ni vprašal,
kam želi bodoča mati potovati,
na kateri lokaciji bi rada pristala in rodila.
Da ne bi zapustila svojega otroka kot je njena mati
zapustila njo, da ga ne bi pičila kača, udaril grom,
po njem klestila toča in nanj prežali volkovi.
Slepci pustijo novorojenca kamor koli.
Nekatere matere ga odložijo
ovitega v črno krpo, kar v travo ob cesti
in gredo svojo pot. Ne poznajo druge izbire.
Ni jim mar ali bo umrl, ali ga kdo najde.
Najdenček lahko postane tudi krajan
kakšnega zakotnega kraja pri dobrih ljudeh,
ali meščan z mnogimi priložnostmi.
Že v startu nismo vsi ljudje enaki
in približno enako lepi.
Stvarnik z neko čudno formulo
ustvari ene srečnejše od drugih.
Saj ni čudno, ko pa ljudje prihajajo
na svet po tako zelo zapletenih poteh.
Enim tema podeli vid,
drugim svetloba oslepi oči.
Res je, da cvetje dehti skoraj vse
letne čase, človek pa se nikakor
ne more znajti v spoznanju višje resnice,
da bi bil vedno dober in človeški.
Res veliko zahtev se postavlja pred človeka,
saj je samo človek in zgodi se,
da je tudi sam postal spaček narave.
In navsezadnje mnogi si ne zaslužijo
imena človek. Le od kod so ti prišli?
Čas pripoveduje čudne zgodbe. Govori,
da drevo ne naredi tega, kar naredi človek,
ki s stopali potepta svoj sadež.
Beseda, imenovana Čarodejka
Korenine ognja rastejo v krvi.
So iskre v celicah duha znotraj telesa.
Vode ženejo mlinsko kolo
in besede odtekajo.
Perica obeša perilo.
Bach, vpet v simfonijo vetra,
je zrahljal fuge beline.
Odpre se školjka.
V njej zasije biser.
Konjeniki jezdijo skoz korenino jezika,
ki vre kot kri in besede zvenijo kot zvon.
Glas kleše telo in ga prebuja,
dokler se zid molka ne zruši.
Še nikoli nisem bila bolj živa kot zdaj.
Beseda povzdigne življenje.
Imam to pesniško razvado,
da letim za besedo kot metulj.
Vem, da obstajajo rajski vrtovi,
kjer cvetijo besede, ki znajo sladorečiti,
se jokati, ugovarjati krivicam in se smejati.
Svoboda besede je misterij odreševanja.
Svetost biti se izgublja v svetu,
ki je pozabil biti beseda.
Beseda sestavljena iz fragmentov
hrepenenja, naseljena v srcu.
Oživljena beseda je dokaz,
da nismo mrtvi,
da prinašamo luč iz Hada v svet.
Drvimo k rdečemu …
Spokojno morje rjovečega molka
in nemega krika pobeljenih galebov
je sprejelo vase nebo s črnimi lisami noči,
ko je gospodar tolkel z nogo ob tla.
Od ploskanja so se tresli nebeški lestenci.
Jutro vstaja! Vlada tišina.
Kot velika knjiga je modra planjava,
ki razkriva skrivnosti globin.
Prostor, v katerega drvijo presunjeni vlaki
z obrnjeno glavo in slepimi očmi.
Potop v mrtvo tišino globine,
kjer so razporejene lože podvodnega sveta.
Vse je nared za predstavo.
Že pokajo buteljčna vina in odmevajo aplavzi.
Sonce na dnu je začelo kaliti seme začetkov.
Ob zvokih fanfar zvablja glasove
v disonančni nemir plimovanja.
Morje je kot miza z vazo cvetja,
kot kratkotrajna radost pisanega metulja
na toplem pregrinjalu cveta.
Bogomolke morijo svoje samce.
Ob obali groza rib v drobovju glavača.
Čebela v ljubezenskem objemu mesojede rastline.
Tropi ljudi odlepljeni od življenja, živijo svet,
v katerem se niso rodili.
Po naključju so slepci, padli angeli,
ujeti v svojo telesnost.
Pijani od svetlobe si umivajo slepe oči.
Med sabo se gnetejo s potnimi telesi
in oponašajo valček planetov svetlobne hitrosti.
Drvijo tja, kjer se vse pomika proti rdečemu,
tja kjer se razodeva bistvo,
čakaje pred granitnimi vrati resnice,
da se odpro, da se odpro … in vstopijo skoznje!
Uho ujame čisti zvok neskončnosti.
Čutni vtis večne ljubezni.
Andromaha mazili Hektorjevo telo.
Kdo so?
Čudne stvari se godijo
za našo svobodo in blagor.
Oni skrbijo za nas.
Jih kdo pozna?
Nobena izdajalska vonjava jih ne izda.
Stepajo tepihe in prašijo ozračje.
Klorofila je prav malo v listih dreves.
Preselil se je v človeški smehljaj.
Papirnati rogovi nimajo terapevtske
funkcije za nobeno instanco.
S travo se hranijo ovce samote,
ki jim je žeja osušila vodnjak.
Plivkajo, plimujejo in odplavljajo blato.
Uporabljajo ga na mesto kant za smeti.
Imajo bele rokavice z rdečimi šivi.
Tako so resnični, bolj kot barva besed.
So težki kot kobalt in blatni kot voda
po velikem neurju, ki dere iz rokava
kot kri iz telesa tistega, ki prosi pomoč.
Nekaj obstaja, ki gloda in grize.
Gledam na vrt nekdaj z blestečimi
zelenimi listi, pa jo vidim z razkrečenima
nogama in krilcem, ki ji več ne pokriva kolen.
Rep ima nedaleč od jasli privezan,
da ji vidiš, kako ima nekdaj zelena dolina
suho mednožje in s samolepilnim trakom
zavezana usta, z voskom zalita ušesa.
Res čudne stvari se ji dogajajo, kdo bi to razumel?
Mi lahko razložiš kam vlagajo denar,
ko pa ima krilce nad koleni vse krajše?
Odsluženi veter suho listje odnaša
in ga nosi pred vrata v kraj,
obdan z visokimi in strmimi pobočji uma.
Kot pivnik je človeška glava postala.
Koliko maka cveti med žitom,
med tem ko oni dvigajo žlice.
Kmalu bo upravljanje postalo daljinsko.
Tako ropota to staro glasbilo in vznemirja dušo,
ki se dviga v nebo kot sinji galeb
in maha v pozdrav zadnjemu junaku dela.
Nihče nima pravice odpirat njegovih računov.
Vprašanje je res za zdrav razum nekam čudaško,
saj nanj ni mogoče odgovoriti na podlagi
zemljepisnega in zgodovinskega znanja.
Ona sedaj leži in meditira na točki stanja duha!
Mandragora
Rodijo se pesmi z močno odebeljeno korenino,
zelenkasto belimi cvetovi in rumenimi jagodami,
iz katerih je mogoče narediti ljubezensko pijačo.
Mandragoro. Eliksir, ki muzo omamlja
tudi do večnega spanca, ko se več ne prebudi.
Napisala bo pesem, kako vidi sebe navznoter.
Opojno misel, ki se oglaša, zamolči.
Ves dan ima položaj oči obrnjen navzgor.
Od znotraj navzven. Na vse štiri strani.
Sedi na trepalnicah in jim riše robove.
Obrnjene oči v globino ji pohodijo noge.
Pogled ustavi molčeči čuvaj na točkah,
ki se oklepata očesnih kotanj,
kjer uho besede prisluškuje samemu sebi.
Ko sonce odzgoraj zažge sončnico polno semen,
pesem obvisi na deblu in cmok obtiči v grlu.
In glej, vse semenje je v plamenu popokalo.
Pesem se je umaknila v molk in sesula v prah.
V njenem grlu je dom njenega glasu.
V njem je ostalo le nekaj literarnih vzorcev,
ki objokujejo njeno upornost jezika.
Zapiranje misli vase. Včasih muza vzame
na svoje pleča tudi metafizično fikcijo.
Da se izrazi. Z ledeno tišino.
Fragment nejasnosti dobi pot tja,
od koder se je oddaljil –
do očesa neskončnosti.
Muza začuti medvedje zobe za ovratnikom.
V ledeni noči lačna žival drobi kosti
in ji pije njeno toplo kri, da preživi.
Nato zverina ukroti svojo naravo.
Noč spremeni ovire, ki sprožajo krik in molk.
In pesem znova zaživi v slogu njenih
bujnih las in oči, ki se lesketajo
v soncu kakor zrele jagode mandragore v gozdu.
Pulcinella
Vladajo nam nesporazumi med silami
in neuresničljivimi cilji.
Igra sil na boben je groteskna.
To veste, a le redki priznate.
Nesorazmerje med namenom
in resničnostjo zožuje možnost spoznanja.
Igra je žalostna, čeprav se ji marsikdo smeje.
Si mar želite jasnosti?
Boj brez oddiha?
Najbolj prvinski upor je težnja k redu.
To ni slabonamerno ščuvanje!
Uporništvo zanikate. To vam pravim:
Ljudje v svojih kurnikih nesejo jajca
za skrivno prepletene jedce,
ki so oblečeni v modre obleke,
podbradke pa jim podpirajo beli ovratniki.
Nekateri imajo sloko postavo, mnogi grbo,
skoraj vsi pa imajo vamp.
Pa še nekaj, kar pomaga blažiti bolečino.
Videla sem obešeno Pulcinello,
ki je streljala. Bila je rabelj in žrtev.
Vseljudski Ionesco se je temu smejal.
Ali veste, da ga je z golim stopalom
božala pod hlačnico in se tudi ona smejala.
Želela si je, da bi se mu usedla v naročje,
a on, ki je malo komedijantsko zagrenjen,
ni podlegel mačjim čarom žlehtnobnice
in njenim dolgim prstom,
ki so hoteli stikati po njegovih žepih in duši.
Ionesco se je spomnil na Camusa in njegov upor.
V Mitu o Sizifu in Upornem človeku.
On je edini pravi predstavnik filozofije absurda.
Absurdnih odkritij in absurdnih položajev.
Pulcinella umre, nikoli pa ne za vedno.
Dodan ji je pridih grotesknosti, ironije in otožnosti,
a ona se izmenjuje s trenutki virtuozne eksibicije.
Igor Stravinski je o Pulcinelli zapisal,
da je v ogledalu preteklosti uzrl svoj lastni odsev.
Začel se je neobaročni in neoklasični slog orkestiranja
in čudorodni ples. Plešite, plešite Pulcinellin ples!
Ionesko se vsemu temu kravalu smeji.
Kdor se upira, mora ostati živ!
Ste ga srečali?
Če ga gledam,
me ne vidi.
Je z dvema obrazoma
in praznimi žepi.
Ekspanzija časa.
Eden gleda naprej,
drugi gleda nazaj.
Eno telo je na svobodi,
drugo v kletki.
Če ukine sebe,
daje prostor drugemu.
Znotraj je vse nagnito.
Zunaj diši po ribi.
Če ga kaj vprašaš, godrnja.
Vsaka celica njegove kože
ima svoj odtenek žalosti.
V temi ne trne z očesom.
Ko se dela dan,
se zajeda v pločnike.
Večkrat tleskne z vrati.
Ko se mu hočeš približati.
ima razbeljene dlani.
Pod vekami nekaj skriva.
Vstavljen je v dnevne okvirje.
Malo med prazne stene,
malo med pločevino
neuresničenih poklicnih obljub.
Živi pod pokrovom dima.
Sanje drugih so tudi njegove.
Priraščajo se mu leta.
Zbuja pomilovanje.
Nima šans.
Ste ga kje videli?
Kurtizana
Najbolj negovana lepotica
vseh časov je!
Ogledalo nima spomina.
Koliko ozaljšanih oblek
so ji nadeli, neprestano
jo preoblačijo in utesnjujejo
telo v nove korzete,
da ji ni videti ohlapnega drobovja.
Enkrat je vznesena,
drugič potolčena vsa krvava,
eksistencialno tesnobna,
ekspresivna, zlovešča,
zverižena, vročična, sanjava,
živobarvno poslikana,
na novo pomlajena starka.
S starimi ranami je povita
v nove povoje in obliže.
Vreteno ideoloških sanj,
večni stvor zveriženih grč,
v katerih se hranijo ličinke.
Radoživa priležnica
po dnevnih potrebah,
ki gnezdi svoj čas v idili
svojega gnezda,
spevno razpoložena ptica,
deležna vedno novih razlag
sramotenja, kamenjanja
in spletanja novih gnezd
na toploti svojih valitev.
Nikoli vidna v letu
na premočrtnosti sprave
s svojimi zgodbami.
Polna grenkobe in laži je,
dekla v večni karanteni,
samozvano oklicana,
se poveličuje na kunčjih
ramenih kot gnjat z jajci.
Zares je najbolj cenjena
kurtizana in najbolj negovana
lepotica vseh časov.
Njen korzet ne gre nikoli iz mode.
Poletne večerne igre
Zvečer se trgamo od vročega popoldneva,
ki kot upihnjen plamen tava in se ugašajoč
poslavlja gol in slečen svetlobe potone v temo.
V mraku se daleč od obal utapljajo brodolomci.
Srečujejo se kvartopirci in vlačuge vsega sveta,
ki ponoči barantajo in trgujejo z dušami človeštva.
Na starinski oguljeni delovni mizi v pristanišču kockajo
in se z dlanmi dotikajo sledi velikih metov,
medtem jim sivijo lasje in belemu kitu
Moby Dicku rahljajo ugrize majavi zobje.
Vidim jih v belih maskah, karminsko obarvanih
ustnic, ki rinejo bankovce skozi koničasti zvonik.
In zvon je zaklenkal: Memento mori.
Ko je v poletni nevihti v čoln udarila strela,
je kraljica noči z bledimi prsti svojih kamnitih rok
anestetizirala bolečino utopljenih beguncev.
Le poletna noč je zmožna takšnih mojstrovin,
da pripravi telo na sonce, ki vstane z jutranjim nasmeškom
in opoldan trešči v rešene in se kot magičnost žarečega oglja
razprostre nad gladimo morja, kjer se zlizane
kamnite podobe hladijo med mehkobo linij morskih valov.
Nekaj je v zraku, ki premika to vroče poletje v jesen
in pripravlja obilje darov tistim, ki jih potrebujejo. .
Pluton – fikcija
Vesolje pluje z nami v kraje,
kjer se bomo navadili umetnosti molčanja.
Plujemo skoz igre teme in svetlobe.
Sanjam svet absolutne nedoločenosti.
Svet neskončnih presenečenj,
kjer se iskrijo oči davnega spomina.
Strmim v Plutonovo srce starodavnih tišin,
ki žuborijo v vedrem allegru
in dolbejo strugo človeški duši.
Bach, kantor vesolja je v osončju
do popolnosti razvil glasbo tišine.
Tukaj sem, a v mislih živim na Plutonu.
Nočem nogometnih igrišč,
na katerih je gospodar igralec, jaz pa žoga.
Nočem fikcij izpraznjenega življenja.
Sprehajam se po lunini pokrajini
sanjske pričaranosti svežine jutranjih ros
s požirkom studenčnice.
Vpregla sem konje in izrula
korenine svojega telesa iz asfalta.
Vihram proti Plutonu.
Potrebujem srce in ljubezen
brez seksualnih ciljev igralcev.
Ko bo konec vojska na planetu
in ko bodo po travnikih pognale
mesojede rože, vas vabim na Pluton
na svoj literarni večer,
da poezija pozdravi vaše bolehno telo.
Bach mi je to noč dejal:
Posel je posel, naj ga imajo
med oblaki dima in prahu.
Nato sem prižgala luč,
da nisem gledala v nebo,
ko je padal kisel dež na uborne rastline,
ki se hranijo z mazutom.
Pa še prikritih režiserjev visoke politike,
ki venomer stikajo po mojih žepih
in se me oprijemajo kot pijavke,
se bom za vedno znebila.
Težko je najti pravo zavetje.
Mene je resnično strah
živeti znotraj vsega tega kaosa.
Strah me je, ker postajam del njega.
Pluton je edina rešitev!
Samotni jezdec
Bil je večer.
Videla sem ga.
Skozi žareče oblake.
Vihral je skoz prostor brez dna.
Zastrmela sem v črto
z medlo svetlobo v ozadju.
V prostor ločitve dneva od noči.
Iz izmišljenega sveta
sem stopila na pločnik.
V molk govorice.
Začutila sem dotik flavte na ustnicah.
Smeh njegove krvi.
Šla sem za njim.
Z zaletom viharnega konja.
Za mojim neskončnim prijateljem
hrepeneče edinstvenosti.
Ves mehak je bil odznotraj.
Prostorsko razporejen v krogu soban.
Samotni jezdec skoz labirinte zenic.
Odprejo se vrata zarjavelih tečajev.
Za njimi se razteza mrak.
Spomin na umite besede.
Nejasni izrisi podob med oblaki.
Kod spet jezdi?
Vabijo ga zvezde,
drseče skoz peno neba.
Skoz skrito resnico izginja
v cvetu škrlatnem.
Približevanja in oddaljevanja
Izven meja razuma je sila.
Instanca, ki jo je ustvarila potreba
biti samotno zrno,
… ki klije,
dokler ga notranji glas ne prikliče
v kraljestvo dišečih akacij
… in omami.
Pride čas za setev.
… In pride čas za žetev,
ko klasje doseže let ptice.
In se mlada breza dvigne od tal.
… Do točke,
… kjer se čas ustavi.
Ob koktajlu v kozarcu polnem ledu
dotik roko zmrazi,
a tekočina v grlu ogreje strasti.
… Do kod in kam?
… Do kje?
Pridržimo lestev očesu
pri seštevanju in odštevanju zvezd.
Tja ptice odnašajo črke,
misleč, da so hrana.
Tam so poti, kjer se vse začenja.
Misel objame jermenje telesa.
Črtovje za počitek peruti zaniha.
Kaj se dogaja tam gor v vrelcih,
ko črke v nedrih zvrtinčijo čas v navdih.
Tega nihče zagotovo ne ve,
vendar jaz bi se poklonila spominu
na pesnika, ki mu je svetloba razprla dušo
in glas razcepila na polifonijo glasov pesmi,
ki se dviga v bližino ptic.
Poljub iz neskončja
Ponotranjena prvinska podoba
iz preteklosti s slikarjevo roko
lepša soncu obraz.
Steguje prste v rdeči češmin.
Lunin rokopis na njem pušča
požlahtnjene sanje, plavajoče
in lebdeče na terasah vrtov,
kjer je prostor za rože, besede
in spomine za odpahnjenimi vrati.
Sončni krog se znova začenja
in vzpenja v lok hrepenenja.
V tišini neizrekljive pesmi
me uteleša s poželenjem,
ki spreminja besede v pesmi.
V mislih dremam večnost,
da se znova odpirajo začetki
prostorov, ki vabijo v objem.
S pridržanim dihom
sledim sončnemu krogu
in se sprašujem
od kod čebeli toliko medu.
Pika je rdeč dežnik
Vsiljivost malih črk pri imenih
je presegla meje spoštljivosti jezika.
Zgodi se, da človeka ustavi pika.
Na koncu stavka odpre rdeč dežnik.
Mala začetnica zabije bralcu žebelj v oči,
v katerih se zrcali sončen nasmeh.
Mala črka zahteva naslado.
Beseda ja podrejena egu.
Vsaka beseda ima svoj značaj.
Nekatere se tudi same zapisujejo.
Razum je vselej v bitki z besedo.
V bitki s prijazno ali nespoštljivo besedo.
Vsaka beseda ima lahko več obrazov,
kakor zvezde, ki se prižigajo in ugašajo.
Odvisno od njene umeščenosti,
utapljajoče v mesto spomina.
Beseda je kot sled za bliskom.
Nalepi se na belo podlago.
Kakor ostanki malice na zobe.
Besede brez rdečega dežnika
se lahko spremenijo v deževnico
in povzročijo poplavo v kamrah spomina.
Tam ležijo z določeno barvo in obliko.
Včasih se zasidrajo v goltanec,
oksidirajo in cvilijo kot veter,
ko zavirajo pred trčenjem
v besedo drugega.
Poznam besede, ki mi strežejo
z belim predpasnikom.
Nimajo čeljusti in se v ustih razležejo
kot medena strd. V času hude lakote
me nahranijo in odžejajo kakor poezija
s poljubom na koncu stavka.
Pesnikova transcendenca
Med jutrom in nočjo srečujemo tiste,
ki vstopajo v megleno pokrajino,
kjer Miheličevi kurenti utrpevajo
svoj pošastni ples v oglju
nad deročo vodo, ki spira čustvovanje
z igrivim duhom navdiha.
Na stičišču ti in jaz. Oni.
Izsanjani čez skrivnost resničnosti obstoja,
ki se dogaja med rojstvom in trenutkom,
ko se svetloba umakne očem.
V meglenem obzorju se misel skrči
na skrivnostno točko izvora in odhoda.
Let ptice se vzpenja skoz gorečo streho neba.
Preko ljubezni in bolečine.
Onstran našega dosega.
Med obokane privide izmišljenih hodnikov hrepenenja,
ki vodijo v gube nadzemeljskih prostorov.
Biti nekje. Nad neuničljivimi kamni vrtov.
S prvinskim učinkom notranjosti.
Razčlenjeni v rožo univerzuma
s pesniškim hrepenenjem v peclju.
Intimen monolog
Nepremično stojim med belimi stenami
in uličnimi okni med mehko gibajočim tilom,
ki valovi in se prilagaja spominu,
ko je bila ulica še v cvetnem oblačilu.
V sebi zazrem podobe tistega stanja,
ki jih je dež zalival in je stene razlamljal
ob starodavni tišini hrastove klopce,
ki se je zvijala v krču in nagibala k sesutju.
Doživetje je resnično, ni ga mogoče pozabiti.
Vse je še dišalo po koži, z vonjem po pomladi.
Okna so imela ustnice z okusom slovesa.
Srce še utripa kot dihanje, kot čustveni
monolog intimnosti, nagnjen v prostor
z ostro svetlobo, s pogledom v samo sebe,
kjer bi moral glogov grm umreti v duši.
Moje izmišljene noge še danes rastejo v nebo.
Nastopil je trenutek v mnogoterosti spoznanja,
Spregovorili so prebliski intimnih občutij.
Obstajajo dokazi, da imajo načrti mest pohabljeno roko.
Srčno pa ohromelo, in slepoto polčutnih oči, ki izgubijo
možnosti videnja zelenih luči z nadzemeljsko močjo.
Ločena od zemlje z asfaltom stojim
na mestu grma belega trnjevega gloga,
ki je krhko bivajoč usihal s sladkim okusom na jeziku,
ko se je umikal asfaltu z ozkim stopalom svoje korenine,
čuteč, da bo z razbeljenim čelom izžejan zgorel.
Nagnil se je na steno z lokom svojih sadov.
V ritmu srčne aritmije sem spremljala kako je oddihal.
Asfalt ostaja srhljivo siv in miren, brez preletanja ptic.
Ljubezen
Ljubezen je prikovanost človeka na plug
in zemljo, ki prerajata svet v cvetoči vrt.
Svoj smisel črpa v bitju, ki ga ljubimo.
Je čustvo, ki implicira boj.
Zasluženo s pogumom in popolnostjo.
Je predal duše, iz katerega črpamo
izravnave svojega ega prvobitnih strasti.
Ljubezen je ime za spoznanje.
Zven krhkega kristala vseh gongov vesolja.
Je izrekanje največjih norosti telesa.
Je nastavek za naslednji trenutek –
hip znotraj rojenega užitka.
Ljubezen je ena od dveh plati kovanca.
Njeno doživljanje je privid,
in prikazen, ko se hrani s preteklostjo.
Ko moči telesa popuščajo,
je edina odrešiteljica,
ki zagotavlja čudežen način ozdravitve.
Biti v njej sedaj, je življenje,
podarjeno iz globoke naklonjenosti usode.
Zaznavam večnost preko njene trajnosti,
neumljivost razmerja med silami in ciljem,
kjer duša najde telo.
Ljubezen je nikoli dokončana zgodba,
da ne živimo v žalnem okvirju svoje samote.
Ljubezen je klic.
Ljubim, zato sem!
Svoboda
Svoboda je stanje, ki nima lastnika.
Svoboda je kot voda in zrak.
Svoboda je sestavljena iz tišin in miru.
Svoboda je dimenzija resnice in pravice.
Libertè je geslo razsvetljencev,
ni fiktivna beseda v predstavah iger moči.
Svoboda je prostost biti v sebi,
iz katere ni mogoče izstopiti v kletko,
kjer človeka slečejo do gole bivanjske teže.
Omejevanje svobode je brezobzirnost
tistega, ki krade življenjski prostor drugemu.
V imenu svobode ni mogoče drugega
spravljati v bedo, ga utesnjevati v geto životarjenja.
Svoboda je hiša miru, v kateri utripa človeško srce.
Iz razsvetljenih oken se razlega zvonki smeh otrok.
Svoboda žubori kot klokotajoči studenec,
ki osveži duhovno telo prav do korena zavesti.
Razgaljena se izlije iz predrtih oblakov
in se v stopničastem zaporedju naseli v dušo,
da popivna žalost do poslednje solze.
Navznoter se ti nasmehne in se dvigne
do neba kot jata snežnobelih galebov.
Tam je z brezbarvno vrvico privezana
na starodavno tišino nerazčlenjenih resnic.
Rokopisov, kjer lebdijo krhko
zverižene zvezde Rimske ceste,
ki se sporazumevajo zgolj vegetativno.
Obstaja enklava, obdana z obzidjem.
Varovana pred jeziki večnega ognja.
Nekdo si je zgradil palačo, da bi jo ujel
in jo delil po kraljevskih merilih, a ujetnica je
ponoči potajena pred jutranjo zoro
vstala okrepljena iz dejanja v dejanje
in pokazala svojo ceno večno žive ljubezni,
ki sledi skrivnosti večnega stanja.
Nikogaršnja ni, svoboda je podarjena vsem.
Svoboda je oznaka za odgovornost do drugega.
Grozoviti bogovi
Najprej naredijo, kar hočejo narediti.
Nato se potajijo.
Oddaljijo.
Mnogi se skrijejo.
Zares je v njih nekaj fosilnega.
Obilica fatalnega kiča.
Sonožno ubranega pri skakljanju na levo in desno.
Imajo dober spomin in genialni talent
za vzvratno vožnjo v čas,
ko se je moralo molčati.
Ognjeni jeziki švigajo in se prepletajo.
Agresivni poročevalci.
Prekupčevalci, senzacionalisti.
Na vseh ravneh razkazujejo bogove.
Govorijo o njih. Oni so vendarle
z nadnaravnimi močmi.
Si to triumfalnost zaslužijo
v z žalostjo strtih očeh.
Vsako izjavo je treba zvrtinčiti in premešati,
Da se skrije zlagano.
Pragmatizem je zgolj način igre.
Nič ni od včeraj. Vse šteje.
Celo ritem mencanja na foteljih
se mora rimati z njihovo moralko.
S krepko dozirano etiko ob bedni razvadi sedenja
pred hurikanskimi trmbami in tromboni.
Ti grozoviti bogovi spominjajo na božanstva
z nadnaravnimi sposobnostmi
in obličja strahu pred njihovo veliko močjo.
Na mrakobno mračne hodnike Politozavrov,
ki jim rastejo repi kot nadomestek sreče.
Ljudje so v transu. Ne morejo se več zbuditi.
Oni tam gor nad oblaki živijo od hipotez,
za katere jamčite vi, zbiratelji spominov z nagobčniki
in pogoltnjenimi ključi Pandorine skrinjice.
Vi, v spečem stanju in deregulaciji.
V peklu, ustvarjenem za bebce,
oni pa v raju za bogove in tujce.
V tem kupu gnoja je veliko črvov in črvičkov,
ki spreminjajo gnoj v kompost,
s katerim si bodo grozoviti bogovi
pognojili svoje vrtove.
Vaša beda jim določa mero želodca.
Stopnjo omejevanja in razsvetljenja razuma.
Oni imajo dvonadstropno domovino. Vi nobene.
Navezani na njihove naracije zbirate kamenčke,
da bi jih lučali v TV sprejemnike v tiste,
ki vam pripovedujejo vodene pravljice
in njihove razjunačene sage –
politikantske, med tem ko kobilice
zevajo svoje norosti z odprtimi usti uživaštva
in skačejo v vaše izropane vrtove in njive,
inherentno ravnodušno iz metafizičnih daljav.
Kuga fantazem, ki dajejo brezpogojne ukaze.
Ti presežejo s fikcijo iluzijo realnosti.
Do skrajnosti izpeljan fenomen samouničenja,
obubožanje revežev do golote bivanja.
Praxsis sabotažnih podvigov na zalogo.
Tebljenje intelektualnega prhljaja v velikih palačah.
Sex shopi v nekdanjih pekarnah.
Čakanje revnih pred vrati za reciklažo odpadkov.
Praskajo se pod repom.
Oni imajo posebno pripadnost.
Združujejo se v častne funkcije.
Odkrivajo Ameriko, pa ne morejo pokriti
stroškov za Hospic, a uspešno ustanavljajo
pogreba podjetja za žrtve srčnega infarkta.
Grozoviti bogovi imajo ogromen fiskalni načrt
za lupljenje revežev in prav poseben posluh
za tarifno ekonomijo svojih gospodarjev.
Za izumljanje demokratičnega populizma:
Stanja z ničemer motene vdanosti,
da se ne bi voda v mlakuži zganila
s popačenim obrazom.
Koliko blata je v vsakem njenem decilitru!
Ob četah simpatizerjev čistega okolja.
Ker je možno reševati s sodnimi procesi
prav vse, in ker so za to potrebni vzori in
gospodarjem vdani lakaji, sem ugotovila,
da ti grozoviti bogovi zmorejo prav vse.
Nekatere sem videla, kako pred njimi klečijo
in z veščinami fizioterapevtov
drug drugemu masirajo in trepljajo zadnjice.
Svoboda se mi je od nekdaj zdela sumljiva,
posebno če jo je v izobilju in preveč –
a ne za poštene, le za goljufe.
Temu bi se reklo: Stanje brez reda in odgovornosti.
Moč preteklosti
Mistična tišina.
Stanje molka.
Ukoreninjeni v votlinah duš.
Pod kamnom življenje.
Konjenica čez krvaveče rane zemlje.
Demonske maske črede
med razčlenjenimi stenami razčlovečenja.
Zgodbe pretečenega časa.
O steklih lisicah z zlatimi saksofoni.
S predigrami k utopiji prihodnosti.
Futuristično razgibana prvinskost.
Prvobitnost plemena, ki umira
med obrisi razpadajočih gradov.
Med hudourniki iztisnjenih besed.
S pogledom usmerjenim k obzorju.
Zazrtim v kristale sanj.
Kam z ukrivljenim hrbtom?
Šumom kril s pogledom nazaj.
Na izrojene potešitve.
Na darove, ki niso bili nikoli sprejeti
kot napor dobrega.
Kot smoter, ki ga kultivira vrlina.
Zavezujoča neobveznost preživetja.
Prežgana rjavina listja v humusu let.
Rozeta lune z iztisnjeno solzo
na sprevode slepcev, ki obtrkavajo
s palico robnike pločnikov prihodnosti.
V aluziji na odrešenje se zaganjajo
kot burja v dopolnitev: Biti nekje,
kjer še ni bilo preteklosti in ljudi,
ki z nosovi kot čajniki ovohavajo pomlad,
kjer usihajo tisti, ki se komaj prebujajo
pod deževnim pišem svoje rasti.
Rotacijski bobni baročnega kubizma
brbotajo z nerazločnimi rastočimi glasovi
in drobencljajo s svojimi koraki čez zrklo rože.
Slišati je raketni švist škrjanca,
ki se v gnezdu še ni izlegel.
Bil je zadet s pračo v misterij prihodnosti.
Kam odhajajo misli?
Razpeta med tu in tam.
Noge so daljše.
Roke okleščene.
Prsti tipljejo razprto luč.
Okna duš, ki so odšle,
so brez zaves.
Sama nagota prostora.
Neskončno morje tišine.
Sledi meditativna misel.
Kaplja v očesu.
Senca je olepšala kamen.
Kot naložena peč
bukovih drv je zažarelo vesolje.
Daleč v njem je zavrela voda.
Mati je pristavila kavo.
Misli nanjo so biserna ogrlica dneva,
ki vstopajo v krog večnosti.
Brezmejna so prostranstva
na dlaneh dobrote,
ki se jih ni mogoče dotakniti.
Večno zaklenjene
se prižigajo in ugašajo
kakor zvezde.
Razporejene so v veliko stolpno uro,
nad katero gotovo obstajajo kraji,
kamor so namenjene.
Misli ne potrebujejo ničesar,
razen spominov in srca.
Planjava prostora in čas so njihov dom.
Srečanje
Po ulici se pomikajo ljudje,
ki v jatah sprhnevajo v vrvež.
Kot ptice letajo po svojih opravkih.
Srečata se znanca.
Beseda da besedo.
Med njima zaveje nekakšen občutek
toplote, ki zmehča pogovor.
Prvi pravi: Ne potrebujemo bližnjega
z nožem, ki bi prerezal strune duši.
Drugi je dejal: Beseda se utelesi v mesu.
Odzrcali se na obrazih sijoč nasmeh.
Nato je zmanjkalo besed.
Snameta jekleni obroč odtujitve.
Zavita v volneni šal pomladanskih žarkov
si prijatelja sežeta v roke in se poslovita.
Dekadentni postmodernizem
Zamislimo si literarno fikcijo.
Preselimo se v davnino
ognjenega vulkanskega dna.
Iz sedanjosti. V preteklost.
V sijoči dih velikega drevesa človeštva.
Vzbrstelega v oživljajoče žitje.
V izrazno živost planeta vseh bitij.
Iz osamljenosti kamenine
v mehkobo telesa in temnine duha.
V prebujenje duše tam na začetku,
kjer se je začela bolečina
in se stopnjevala v nemir.
Čas, ki se ne more postarati, ne pomladiti.
Čas prazačetkov, ki ne ve za kraj in čas rojstva.
Čas, kjer dno lobanje liže z jezikom
Jobove rane prazačetkov.
Čas, ki nas umešča v bolno preteklost.
Čas kjer »era vulgaris« uničuje
darove narave, na mesto, da bi jih užila.
Čas, ko se je Kosovel uprl dekadenci.
Pogubi evolucije in modernizma.
Čas, ki je človeka oropal čudenja bivanju.
Čas, ki označuje strtega, utrujenega
in naveličanega človeka.
Površinskega in ponižanega.
Čas slepega sprehajanja po planetu.
Čas brez dejanja samopostavitve.
Čas zavrženega individualizma.
Čas umetno postavljenih pravil.
Čas moralnih ponižanj.
Čas preračunavanj.
Čas, ki ukinja naravo in stvarstvo.
Čas, ki večno urejanje narave prepušča
samovolji in absolutni svobodi brez odgovornosti.
Čas razglašanja etične avtonomije brez temelja.
Rušilni čas samovolje, relativizma in anarhizma.
Dekadentni čas, kjer maličijo družino matere in očeta.
Čas postmodernizma in zgrešenih postavk.
Čas, ki razbija, ne da bi iskal skrito in odsotno.
Čas, ki spodkopava resnico in objektivnost.
Čas destrukcije in nemoči.
Vprašujoči čas, ki ne daje odgovora.
Čas protislovij, ki spreminja starodavne pomene resnic.
Čas, ko v veljavo vstopajo vsiljena pravila
na mesto moralnega jaza.
Čas nihilizma.
Čas, ki bi se rad utemeljil na moči in avtoriteti.
Majavi in šepavi čas moralne dvoumnosti.
Dvoživkarstvo, ki ga vzdržuje samoljubje, ne pa razum.
Čas zakonsko zgrešeno utemeljene morale!
Čas, ki ga vzdržujejo vzvodi moči.
Čas , v katerem delujejo vzvišeni kot farsa oblasti.
Čas kot orodje sil, ki stojijo za njim interesi.
Čas z nepremagano preteklostjo.
Težki, jalovi in votli čas!
Materinstvo – zapis narave
Zgoščenka s hvalnico prebujenju.
Zgodi se sprevržen zakon.
Iz njega vzklije le suho cvetje.
Iz matere življenje.
V krogu neskončnosti.
Morje trobentic z milimi glasovi.
Nič izrojenega.
Vse tako naravno potešeno.
Ljubite se,
da bo ženska postala
kot nabreklo drevo po dežju.
Družina – ugodje oči.
Veselje srca.
Sreča naroda.
Prihodnost.
Nahranite dušo izvoljenega telesa.
Prečiščen spomin
Borim se proti pozabi.
Pozabi preteklosti,
ki mi trka na hrbet.
Obrnem se.
Odprem ji vrata spomina.
Skoznje spustim
le tiste kaplje,
ki nosijo s seboj
plodnost dežja.
Pretočne posebnosti
mojih gub.
Gledam jih odznotraj.
Vdihnem dražestni vonj pomladi.
Na robu puščave.
Telesu nedostopne odmerke
prečiščene vode.
Slap kot žametna melodija.
Glas skoz peščen vihar.
Vodni tok, ki nosi naprej.
Nadihanka
Za vse kar diha, sope in hropi je dovolj razlogov,
da motnje umiranja na obroke pripišemo vam,
ki ste se zaslepljeni v presojanju plazili po vseh štirih
in se kot naplavljena trupla zgodovine otresali
krmarske odgovornosti, ne da bi povedali čigava
glava si je to prevaro izmislila. So stvari, za katere
bi morali od sramu zardeti in se poskriti v zračne
mehurje vaših napenjanj in odlagališča odpadkov vaših idej.
Medtem ko obotavljivo poganja podrast,
vaši izlegli požrešni ptiči kradejo seme.
V mislih imam raščo trstičja s človeškim rodom,
ki se vzpenja k statično izračunanem vrhu,
kjer vezivne sile popuščajo na mestih nagiba,
kjer se iz dimnikov valijo črne saje in smrad
in vi še vedno delite čudodelne bombice,
zavite v staniol iz konca petinštiridesetih let vse do danes.
Gledam nekaj, kar še ni mogoče otipati kot črepinje
kozarcev vaše pijanke, iz katerih ste pili prihodnost,
ki se držijo pljuvalnika v vsem njegovem obilju.
je pa mogoče videti sence vaših dejanj,
ki ste speljali zadevo od vzvodov iracionalnega
do pritlikavih in izprijenih kupčij med sabo.
Zdi se, kot da je bil zametek prevare v taboru,
ki ste ga preoblikovali po svojih potrebah v rdeče-belo motovilo
s spominskim nakitom in tako se je veselo zapravljal denar
in pospravljala žetev za žetvijo na račune izbrancev,
začenši z različnimi vrstami tihotapljenj (od cigaret do viskija)
do ropanja vsega, kar si je vaša nevidna mafija izmislila.
Veter veje v prostore nekdaj izpraznjene trdnjave.
Dejanje, ki iz telesa potegne zadnje kapljo vode.
Tam brenčijo komarji in se igrajo kroge mušice
nad zakisanim muljem in jaški dvigal, segajočih
v nebo, kjer odpadajo košarice sončnic v vaše vreče.
Planjave so poraščene z mahom, lišaji in praprotjo.
V kotanjah so se zaredili vodni polži, pijavke in deževniki,
ki vedno bolj zaskočenim telesom izsesavajo kri.
Medtem postavljajo mračne kulise hišnih fasad
in dojenčkom, ki se še niso rodili, polagajo med plenice
podgane, ki se izležejo iz črevesnega kolača.
Gledam nekaj, kar še ni prav čitljiva pisava z imeni in priimki.
Pomembneži iščejo službo na oltarju očiščenja
in strmijo v orgelske piščali jezikov in svoja mumificirana
trupla in se dobrikajo tistim, ki sestavljajo vplivno ekipo
in obljubljajo čudežne rešitve v tajnih shajališčih,
kjer preletavajo komaj izlegli ptiči nebo in se učijo vaših manir.
Izrodek sesajočih ne bo nikoli pokončana latovščina,
dokler bodo zapljunkarice legle jajčeca v mlado meso.
Iz skoblancev, ki jih trosite, se gotovo ne bo nihče ogrel.
Vi ste stare žilave mrhe, ki kot embrio sesate prst revolucije
in skrbite za oskrbo, da imajo morski psi vedno dovolj hrane.
Iskalka žuborečega izvira
Sonce je poljubilo luni visokogorje in stepe.
Kamne, ki so napolnili kožo človeku.
Povzročili dimno razjedo na očeh.
Vreščijo sulice zabodene v jezike srak.
Vesoljni insekti se spreminjajo v prah.
Lobanja je napolnjena z lavo razuma.
Beločnica z odsevom predsmrtja.
Sledi viteški ples planetov.
Umiril se je Pacifik.
Točka M označuje vodo na Marsu ...
Točka Z označuje človeka,
ki leži na pecljih ožigalkarjev.
Brodolomci plezajo na pobočje teme.
Meni je usojena luč nepredvidljive pesmi.
Aluzija na raj, ko se v toplejših mesecih
kipeči kontrasti potočkov na Marsu
spremenijo v prostorsko logiko žuborenja,
kjer se vrtijo mlinska kolesa,
ki meljejo čas v neskončje.
Moj grob bo vrtnica na Marsu.
Nedotaknjena sem se skrila
v temino globine vode.
Tam nabiram prave bisere,
ki jih vi še ne poznate.
Njihov lesk se umika vašim očem.
V svojem minevanju vidim glino prstov.
Svete vojne, strast in vaš razum.
Svoje ustnice sem naslonila na nov planet.
Vsa prosojna sem kot čista voda.
Kot bi me daljava vabila v novo življenje.
K izvirom in skladovnicam prednikov.
Med vonjave eksotičnih rož.
Hlap svežine že podrhtava.
Na brezimnem mestu sem začutila meje
domotožja kot utrinek znanega –
nerazložljivo hrepenenje po vrnitvi,
vendar nekdo je s sukancem
zakrpal dušo v moje telo.
Toliko luči je prižganih tam zunaj,
da jih še prešteti ne morem.
Bivam v dvorani brez sten.
Plavam na koordinatah vesoljske ubranosti.
Gostja na viteškem plesu planetov.
Tu sem od vekov na veke.
Utelešena iskra v neodžejanem telesu
Nekdo me poganja v neskončnost iskanja,
v območje brez stranic in pregrad,
da bi spoznala sebe.
Adepti v krogu elipse
Mila zima.
Primešani spomini.
Apolon je daroval trojanski princesi
svoj preroški dar, da bi se mu vdala.
Ker ga je zavrnila, jo je kaznoval.
Nihče ni več verjel njenim prerokbam.
Tudi njenim prerokbam o propadu Troje.
Izgubljeno je pleme brez poglavarja
z devetdesetimi kloniranimi klovni,
ki skušajo obdržati ritmični impulz
skakljanja v prihodnost po eni nogi.
Fiktivno, virtualno, abstraktno
in figurativno očiščeni očetovstva
In materinstva vstopajo v novo ero.
Okolijski umetnik je s košatimi brki
polizal vso oblo in zmrznil mu je čopič,
ko je mrknila polarna noč in sonce ni vzšlo.
Skoki čez plot Vzhoda in Zahoda.
Slišijo se tuleči glasovi revnih in bogatih.
Vojščaki se valijo čez gorski nasip.
V kotlino je prinesel vsak svoje vonjave
in vedenjske navade stepanja rumenjakov luči.
Poročno torto režejo v slonokoščenem stolpu.
Glorieta
Ni rokokojska na vrhu zelene vzpetine.
Tudi ni gloksínija z velikimi žametastimi,
odprtimi zvončastimi cvetovi.
Je čisto mala hišica v glavi.
Razdeljena na očem nevidne prostore.
Je kot prazna miza s predali,
v katerih je jedilni pribor.
Zaprite oči pred fantazmo.
Ne črhnite niti besedice več.
Oni spuščajo v zrak Natove papirne avione,
iz katerih mečejo bankirji črna semena po Evropi.
Vsi smo oviti v belo rjuho na vzpetini.
Ustnice plapolajo v vetru razklenjene.
Lahko do ohripelosti kričite ali točite solze.
Lahko zafugirate vse reže oken z domoljubjem.
Lahko odstranite vse trne in bodice s telesa,
a gospodar se ne meni za vas.
Lahko ustvarjate Staro/Novo Doktrino.
Lahko obudite nove idejne prvine
in prebudite ves svet iz spanja,
ga prevnete s tečajev in obsodite
transcendentno entiteto na smrt.
Nič ne bo pomladilo neskončnosti.
Zaslišali ste nek zategnjeno trzajoči ton.
Krik, ki spodbuja hudiča, da miga z repom.
Pritlikave noge se gnetejo v vrsti,
protestirajo proti samemu sebi.
Proti prepočasnim korakom,
ki glasno udarjajo ob kamen.
Iztegnjeno roko usmerijo vate.
Stavijo na kos kruha in Stvarnikovo smrt.
Vse se vrača in ponavlja.
Sonce hira. Hira ves svet.
Materine dojke so izpraznjene mleka.
Zaprite oči pred fantazmo.
Naj bo bela, redeča ali črna.
Vse postanejo orumeneli kosi papirja
zakopani v peskovniku uma.
Poškropljeni s krvjo.
Ne pozabite, kako ideje izgorijo in izpuhtijo v dim.
Jaz bi si želela videti svetlo zvezdo v glorieti
na mesto črnih semen na nebu, ki dežujejo name.
Jutranja kava in krof
Elipsa minevanja
In prihajanja novega.
Kako noro!
Mrmotanje minut in žvižganje
v temo noči vrezanih ustnic,
ki iščejo jutranje vrelce resnic,
skrite v času preteklem.
Branje sporedov.
Odrivanje. Skok v čas.
Kobacanje prek tipkovnice
skoz razsvetljeni ekran
v virtualni svet,
držeč ročaj starinske skodelice
in srebanje kave z okusom.
Si dati duška. Užiti aromo.
Najlepši trenutek dneva
spremeniti v maratonca.
Na dolge proge.
Ugriz v sočen krof.
V njegovo marmeladno srce.
Se gostiti z zlato runo
spletnih strani in čakati pomlad.
Kakšno zadovoljstvo!
Ko češnje pordijo.
Časovna linija za branje, pisanje
in norčije - vektorske paradigme
pustnih mask. Jim motriti dušo.
Odštevati čas za zimske norčije.
Se nadihati ozona na Kaninu.
Kako duhovito, če pomisliš,
da še niso obdavčili gejevske sperme.
Stvari, ki zameglijo računalniški ekran.
Bodi izviren pri obredu srebanja jutranje kave.
Uživaj in pika!
Biofikcija II.
Urbana intelektualka
je prečkala besedo
in so jo povozili.
Na prehodu za pešce.
Svetil je rdeč semafor.
Prečkala je besedo.
Doživela je poseben nalet.
Umrla je na prehodu za pešce.
Ne boste verjeli.
Od plohe besed.
Nekaj razmišljajo.
Nekaj pozabljajo.
Nekaj se izrekajo.
Nekaj zamolčijo.
Na križiščih besed
se odloča o usodi korakov.
Lahko so besede
dolge poti.
Lahko so kratke.
Z zadetkom v plot.
Nekaj jih ostane pred plotom.
Lahko so zid.
Lahko so lasje brez glave.
Vmesnik med žuljem in bolečino.
Plimovanje v grlu.
Beseda je nalezljiva.
Prenaša se od ust do ust.
Ko umira, mnogi jočejo.
Nekdo jo hoče pojesti.
Toda beseda ne bo nikogar
nasitila. Beseda je hostija.
Beseda ni truplo.
Oživela bo!
Začela bo krožiti kot nebesno telo.
Zažarela kot zvezda.
Biti človek ...
Biti človek je skrivnost izkustva.
Pomeni biti igralec v centru lastnega sveta,
ki določa duhu poseben smoter.
Biti živo bitje z lastnostmi kot sta masa in oblika.
A kaj je duh?
Skrivnostna sila, ki ji pravimo razum.
Razum suženj strasti.
Subjektivna morala,
ki upravičuje sredstva
dokler obstaja cilj.
A kje je moralni zakon znotraj nas?
Storiti ali ne storiti nekaj onstran dolžnosti.
Etika kreposti, etika moralnosti
o kateri radi govorimo, a ne glejte kaj počnemo.
Zgodilo se je, da je laž postala resnica.
Univerzalni zakon laži.
Tudi pojem imetja se je sesedel,
ker kradejo vsi. Tako pravijo!
Kje ste zdaj?
V nezmotljivem sklepanju, da ste najboljši.
Ste morda ujetnik pred zakonom povprečja
proti vsem verjetnostim, da ste posebnež.
Z vlogo hudiča, kajti popolna resnica
je ta strahotna pošast,
ki nosi lasuljo in togo sodnika.
Če bi Bog lahko spregovoril, bi vam povedal,
da mu je žal, da je ustvaril inštrument
za reševanje vseh zagonetk vesolja.
Človeka brez ontološkega razvoja,
da pa je njegov nož tako top,
da ne more izrezati rane človeštva, ki krvavi.
Vojne pričajo o meni in vas, kaj smo.
Mir in ljubezen res pripadata ljudem,
a razpoke so tako velike,
da bi vsakršno kozmično uglaševanje sveta
pomenilo, da bi Stvarnik priznal svojo nevednost,
zmotljivost ali celo negiral svoj obstoj.
Dva problema zla sta:
Eden je da je človek tako ustvarjen,
drugi pa je, da se noče spremeniti.
Burek
Burek ni samo hrana.
Burek je sentiment.
Burek je identifikacija.
Burek ni poslanska specialiteta.
Burek je za elito holesterolna torta.
Z burekom se hranijo komunalci
najlepšega mesta na svetu.
Burek pomaga odraščati revnim in jim krepi pesti.
Burek je ulica vonjav po znoju.
Po ukradenem bureku iz ust dišijo
novogradnje najlepšega mesta na svetu.
Po bureku dišijo podjemne pogodbe sivih miši,
ki so si znosile burek v svoje brloge.
Po bureku dišijo davčne oaze.
Mnogi živijo s praznimi usti bureka.
Ko dobijo miloščino na Tromostovju,
si burek lahko privoščijo tudi brezdomci
najlepšega mesta na svetu.
Včasih je bil burek hrana za tiste
s plitkimi žepi, danes postajajo kosi bureka
sanje tistih s praznimi žepi.
Burek so sanje lačnih otrok.
Burek so sanje brezposelnih staršev.
Burek so sanje lačnih študentov,
Kos bureka je sirasta snov,
ki si jo razdelita reveža
v mrzli kamri samskega doma na dvoje.
Burek je legitimen označevalec
Socialne in Pravične države.
Skoz dimenzijo Čas ...
Prav na vsakem postanku
je stol in postelja,
da si odpočiješ.
Na vsakem hribčku je rešitev.
Le roko stegni in jo uporabi.
Na vsaki polici leži sadež
tvojega dela, ki mezi.
In ti letiš ... Letiš skozi čas …
V medgalaktično brezprostorje,
kjer boš srečal Cicerona
in mu povedal,
da si z mislimi drugje.
Tam, kjer se osončje
še ni odžejalo z dežjem
in se parijo besede.
Tam kjer nastajajo knjige
in se jokajoči stavki
med sabo pivnajo
in utapljajo v soli
pod kipom svobode.
Nobenih zemljevidov vsemirja
ne najdem. Sedim na robu
neke ostrozobe skale na obali
in sanjam kako se luč grbi
preden posije jutro.
Ničesar ne razumem.
Le to vem,
da je Obama napovedal
zlato dobo temnopoltim
in belcem in da se je morje
s trupli pribežnikov pri Lampedusi
ob plimi dvignilo in zabučalo,
kot bi hotelo nekaj povedati.
Vem, da imajo sedaj
tudi v Ljubljani zlate
Prešernove kroglice,
celo boljše od Mozartovih,
ki so sinonim za Salzburg,
kot je Sacherjeva torta za Dunaj
ali kranjska klobasa za Janeza.
Zgodba se je pričela, ker je bil
knez Metternich
preveč sladkosneden
In tudi nek naš znanec
iz slaščičarne Zvezda
je baje zelo sladkosneden.
Dimenzija Čas drvi skoz Sedanjost,
preživela bo Večnost
leposlovno in polnokrvno.
Kako sladkosten je ta čas.
Koliko diabetesa v praznih besedah!
Svetloba
V sanjah sem padala
skoz neznanske prostore
v globino zaobljenega svoda
in v gostih sladkih curkih
s slastjo polnila telo
s čisto sončno svetlobo.
Posrebala sem nekaj kapljic
njenih začetkov,
njene radosti in veselja
iz nebeške rose neba.
Začutila sem želje
in vzkoprnela kot čebela
svoj let po stezah duše,
kjer plešejo udi s krili
svoj ples,
ki breztežnost budi,
divje in žareče
skoz igre rdečine krvi.
Vstopam korak za korakom
v čudežni svet,
v naročje besed,
ki dihajo zasoplo,
jasno in voljno.
Skoz vzravnani
tilnik po grlu navzdol,
se znotraj ogreva njih smehljaj,
ki z notranjim kolesjem
poganja trenutke življenja
in pričara srečo
na moje obličje,
a jaz sem sama s seboj,
tkalka usode z bremeni
v igrah duha,
senčnato prikrita
z vejevjem sveta
in žarek skoznje mi govori,
da sem živa.
Metafora
Svetloba je zjutraj bolj mehka
in nežna; med drevesi se prepleta
kot umiti lasje mladenke.
Njeni odtisi zlatih črk sestavljajo pesem.
Pesem spomina luči v odlomljenem žarku,
pišočem po listih, napetih srebrnine noči.
Noč je iz senc stkala tančico čez morje,
prekrito z vezenino molka v oseki.
Prižiga se ogenj.
Oko ujame vrtinec.
Obstane sredi kroga.
V osi gibanja.
Prisotno kot metafora.
Gibanje seže v globino.
Nekaj samotnih postav stoji na obrežju.
Misel ujame vrtinec.
Se vanj potopi.
Nenadoma se razkrije žarek in vstopi
v zlato morje sredi kroga fiktivnih svetov.
Odsev nebeškega gradu na morskem dnu.
Človek, ki ga ni ...
Imaš svobodo, napiši zgodbo!
Ta zgodba bo neinteligenten zmazek.
Temelj nečesa, kar ne obstaja.
To ti povem vnaprej, kajti …
Blažen bo tisti, ki jo bo razumel.
Tisti, ki bo videl skozi klinopise drobovja izmišljenega človeka,
za katerega oče in mati še nista končala združitve.
Oče aktivist revolucije se hoče očistiti
na pobesnelem osvobojenem ozemlju.
Njegov atribut oplojevanja je zagotavljanje nasledstva.
Ritual z aluzijami!
Najverjetneje ne bomo nikoli vedeli, kaj vidijo oči
neobstoječega človeka v podhlajeni maternici
nikoli končane združitve očeta in matere.
Zgodba iz rodu bogomolk, ki morijo svoje samice.
Neobstoječi človek ima dva izvira,
ki se iztekata v en tok – gospodarja in sužnja.
Nekdo si je pokljuval vest!
Najverjetneje ne bomo nikoli vedeli,
kaj vidijo oči v fikciji nikogaršnjega obličja.
V glinastem pečatu zgodovine je šop puščic
na vznesenem polju požetega klasja.
Prekleti veliki smoter, ki nas je pokopal!
Ni naključje,
da začutiš sebe,
ločeno od besed,
z zavestjo
tihega čustvovalca.
Dobiš ukaz vesti:
Odpri oči!
In oglasi se čustvo,
ki še ni beseda,
le vid za gledanje sveta.
Enotnost krvi in duha
s čutili sluha in tipa.
Nekdo ti trka po hrbtu.
Vzameš teleskop,
iščeš, kje se nahaja,
prosiš naj razgali
svoje bistvo,
ker nobenemu odsevu
v čistem gorskem jezeru
več ne verjameš.
Gnostična jeza in bes
prihajata za teboj,
te spremljata s pingvinjo hojo
in oznojenim perjem.
Razdalje te razprostrejo,
zagledaš milijone zrcal,
Vsako ima svojo podobo.
Nič se ne more ponoviti.
Nič več ne more biti tako.
Vselej so drugi in drugačni.
Zrak zeha,
mačke se pretegujejo,
himera lenobno poplesuje.
Stanje za kartoteko,
sistem, ki zahteva oštevilčenje
In arhiviranje.
Sežetje nepresnovnega.
Skritega. Stisnjenega.
Potlačenega. Nepropustnega.
Impregnirana zavest.
Zvoki, igrani na elektronski klavir,
natanko ob istem času,
ko se stikata preteklo
in prihodnje na točki,
ki te zahteva.
Zapiši svoje spomine!
Nebo v modri krinolini je narisalo
zvezde in razprlo sedmero tančic.
V duši nosim pletilko,
ki ustvarja najlepše vzorce neba.
Med tišino in glasnostjo sveta
se vzpenja modrina
do koder sežejo misli minljive.
Mislim, da imajo zvezde oči.
Moj obraz je zrcalo njihove duše,
kjer rojenice krmijo žrtveno jagnje,
odpirajo moja pisma
in objemajo ljubimce
razgretega telesa iz topljivih kovin.
Vse moje pesmi so napisane
na krilih ptic, ki vzletajo v jatah,
ne da bi razumele smeri svojega leta.
Ko diham neskončno zamaknjena v stvari,
mi te odsevajo v zenicah.
Verjamem, da je vse narejeno iz človeške snovi.
Po vseh poteh, koder nas nosijo noge,
se razteza življenje. Tudi izven,
izza zaves razuma so tanke mreže
v padajočih lučeh dneva,
za njimi gozdovi z drevesi,
ki s svojimi telesi podpirajo noč.
Napolnim vesolje v svoje telo,
mu zrahljam vrtne gredice,
da se vesoljne rože odpočijejo v njem.
Škoda, da se lastovke ne selijo v vesolje,
da bi jutranje rose in svoje peruti
pozlatile z davnim spominom
že napisanih pesmi, ki šepetajo
sporočila iz davnin in jih sesipajo vame.
Cveti ji beseda
Eldorado njenih ustnic
sol njenih oči
milina biserov
čar nasmeha
izviri
dih rože
rahločutni rokopis
intimnosti
razkošje nedostopnosti
hrepeneče poželenje
sladostrastje dimelj
vonj po vijolicah
medena štručka
v rožnatem razcvetu njenih lic
in nekaj njene občutljivosti zanj.
Kdo je ustvaril teroriste?
Krvave dogodke v kraljestvu svobode?
Zibelka terorja je globalizacija.
Imperialistična ureditev sveta.
Moralno dvoumje v primežu premoči
bogate manjšine, ki pošilja reveže v secirnico.
Nihilistično Kafkovsko sprevženje,
ki se lušči od mogočnih brezplodnih besed.
Teror je asimetrični upor obupanih in revnih
nad bogatimi in bogatih nad revnimi.
Izginila je meja za dojemanje resničnosti.
Vi veliki in močni ustvarjate sovražnike,
nas pa napotujete na njihovo uničenje.
Mi nismo zidaki vaših velikih zgodb o bogatenju.
Vi imate drugačno hierarhijo vrednot.
Za vas velja zakon močnejšega in bogatejšega,
za nas moralni zakon pravičnosti.
Zakon oživljenih upov življenja v sožitju in miru.
Vojna je politični komplot na ravni velikih interesov.
Kapital je skriti motor, ki poganja terorizem.
Prvo ste se borili za kolonialne položaje v svetu.
Spreminjanje sveta je v vaši osupljivi moči
bankrota narodov skoz proces zla in pohlepa.
Uzrtje resničnosti je stvar etične zavesti.
Za mentaliteto površinskega modernizma
in strahospoštovanja stoji zid slepe usode,
ki se bo kot ponovljiva predstava zrušil na nas.
Skrušeni in goli bomo lizali pepel blestečega oblačila
in zlatih čeveljcev in gnili v močvirju na mestu,
kjer se je pogreznila dedova palica.