POEZIJA ABSURDA IV.
HISTORIČNI FRAGMENTI IN GUERNICA
Tok zavesti je dno, iz katerega prihajajo stvari.
Kultura ima svoj zapis, ki nosi v sebi svoj izbris.
Preroški razlagalci vselej govore:
Nastopil je čas je za velike odločitve!
Bil je čas babilonskega obleganja Jeruzalema,
rušenja templja in čas za suženjstvo.
Bil je čas velikih odločitev za svete vojne,
čas velikih odločitev za svetovne vojne
in čas velikih morilskih pohodov vojska.
Bil je čas velike odločitve, ko je Einstein
odkril relativnostno teorijo. Nastopil je veliki čas
za ZDA, Rusijo, Francijo, Združeno kraljestvo,
Kitajsko, Indijo, Pakistan in verjetno tudi za Iran.
Vsi imajo jedrsko orožje za večkratno uničenje planeta.
Bil je čas velike odločitve, ko je Bin Laden študiral
na univerzah Cambridge, Oxford in Harvard
in nastopil je čas velike odločitve za svetovni terorizem.
Nastopil je čas, da se ne ve ali je bogatejši Berlusconi
ali Ali Bin Laden ali Bill Gates ali kdo izmed naših.
Doživeli smo čas velike absurdne odločitve,
da je Tito postal mit o boljši preteklosti brez žalovanja
tisočero in tisočero zverinsko po vojni pobitih.
Vsak dan je čas za velike odločitve!
Nastopil bo dan velike odločitve,
ko bomo kockali in prepustili drugim odločanje o meji
na morju in zaselkih, ki so bili od nekdaj slovenski.
Nihče natančno ne pozna bibličnega realizma
dobrega in zla, božjega mimohoda izvoljenih,
ki vodijo človeka naravnost v globino pekla.
Glorijo, po kateri hlepijo, vselej prekrije peščeni vihar.
Historični fragmenti iz starodavnega psalma
so težje berljivi od razumevanja Guernice,
ki jo je leta 1937 V Parizu naslikal Pablo Picasso.
Protest proti nacističnemu bombardiranju
baskovske vasi Guernica se je selil po Evropi
in ZDA, poznajo ga v Moskvi in Združenih Arabskih emiratih,
morda ga pozna tudi kakšno pleme na Novi Gvineji.
Nič, prav nič se iz Guernice niso naučili.
Človek je najbolj trpežna čredna žival.
Pregnala je antarktične in saharske demone.
Samo Bog jo posluša. On je položil človeku
v usta Salamonove ode, ideje in ga navdušil
za hojo po poteh iz kumranskih rokopisov.
Posejal je svet s preročišči, kjer svečeniki
v imenu ljudstva izrekajo prerokbe in sodbe.
V nekem Salamonovem psalmu so preroške sledi,
a nikjer natančno ne piše, da bodo primorske
Aleksandrinke dojile tuje otroke v Egiptu
in da bosta Istra in Dalmacija Hrvaški za račun
prikrajšane Slovenije za Trst in Gorico.
Barantanje in kupčevanje od vekov na veke.
Preroška znamenja dajejo Evropi duha vedeti,
da bodo najuglednejši in najsvetlejši izbranci
narodov v dvanajstem okrožju, v palači nekega
helenskega mesta doživeli licemerstvo
in svetohlinstvo, ki mu bodo zavladale.
goljufive laži in nizkotna morala.
Poravnava krivic je vselej izravnava dolgov.
Plačilo tistih neznanega imena, ki rastejo iz mrtvih.
Ob stoletnici rojstva Picassa je Španiji
vrnjena Guernica v Muzej Reina Sofia.
Kar je bilo, se prav to, res ne more več ponoviti.
Le ugibamo lahko, kaj bo, pa še ni bilo.
Le kdo bi poznal najbolj trpežno čredno žival?
Brez ušes ne prisluhne odmevom spoznanja?
Brez oči ne spregleda, da ji na sluzastih lovkah
rdeči plamen izžiga in uničuje razum.
Meduza vselej pripluje skoz Dovrska vrata.
Mister Jose Emanuel Baroso se je srečal
z brezprizivnim oddogodenjem zgodovine.
Izrazil je žalovanje Poljakom ob nesreči
v Katyinskem gozdu, kjer vladajo apologetike laži.
Apokaliptični spisi so zamolčali tragedijo,
da bo v osrčju vzhoda strmoglavilo letalo
na kraj, kjer leži dvajset tisoč pobitih.
Dvajset tisoč pobih s strelom v tilnik!
Zbogom Zemljani! Današnji dan je končan!
Rodil se bo jutri. Nič ni naključje,
le izvorne stvari so napačne.
Zlo se rojeva iz goreče zvestobe,
sledeče utopičnim idejam in obljubam,
da zlo prinaša ljudstvu le dobro.
Bog ne zaničuje tistih, ki požro po pet izdatnih
obrokov na dan, preden začno pobijati,
le pobitim žrtvam odpira vrata v raj.
Kdo uspe umeti identifikacijo značaja z značajem?
In človek je ves znotraj svojega bitja.
Ne ve, pred čem beži kot prestrašena žival.
Medtem ko se sužnji ponižujejo tiranom,
ene tre požrešnost druge lahkota.
Zares čudno prehitevanje ur, neubrani tek.
Večnost, ki hoče obstati kot sedanjost:
Norost strasti v poželenju stvari medtem
ko otrokom rastejo roke, iztegnjene iz potrebe
v velik zbiralnik človeške ničemernosti in pohlepa.
Ko zakladnik cekinov zapiči harpuno
v človeško oko, ki diha iz stvari,
se oklicuje za lastnika sveta
in si s tujo kožo oblači značaj.
Izpod bolnega lubja človek izteguje plavut.
Drevesa nihajo z rokami in sence neizrečenih
krošenj, pijane od lastne samote zibajo visoko
gnezda domišljije, z žejo po svetih kelihih moči.
Kakšno plimovanje sanj nad arheologijo svobode!
Kako strašna utopija je to mišljenje, ki motri
dramečega duha, to samopobožanstvenje človeka.
Spinoza je zavrgel kreatorja in odklonil vero,
nedokazano nesmrtnost in sebe oznanil za Boga
in tistega leta so odcvetele zvezde in lune planetov.
Nastopilo bo leto streznitve!
Na Guernici se mešajo ljudje in živali s trpečimi izrazi,
ki so začeli proučevati poškodbe na platnu in duši.
GROBARJI LASTNEGA NARODA
Smo udje naroda s poškodovanim
zgodovinskim spominom.
Beseda narod je večumna.
V njej se skrivajo oddaljeni neznanci
in znanci, razvezani resnice, zavezani
v vzrok in učinek današnjega dne.
Vsak od njih bi rad zmanjšal
ali povečal specifično težo svojih dejanj
in pozabil na čas, ko je užival
s svojim telesom in se izognil pogledom
skozi lastno telo, ko se je utemeljeval.
Zajel jih je čas nezmožnosti poročanja
in nezmožnosti sprejemanja sodbe.
Enačba soba = pravica ni več mogoča.
Prišel bo dan, ko bo narod dal Titane
na sito in rešeto, ujel tatove
in jih postavil pred plug!
Pred Bogom smo vsi ljudje enaki,
pred enoumjem smo si različni.
Poštenje da, pohlep ne sodi v narodov značaj.
Značaji so razporejeni po namenih oči
in različnih dioptrijah očal,
obrnjenih navznoter, kjer tiči samouživanje,
kot kaže groteskni primer:
Oči Pavelićevih žrtev plavajo
v formaldehidu in se kot dvoje planetov
vprašujoče obračajo v objemu kozmične luči v svet.
Oči mnogih povešajo poglede.
Ni jih sram pred triumfom, zaslepljevanjem in neuspehom.
Načrte so podredili sebi.
Kulturo naroda je treba iskati in najti
v kulturi posameznika.
Ugasnimo čas in prižgimo luč prihodnosti!
Pred seboj imamo ekološko
in zgodovinsko dediščino,
breztežnost porušenih norm naravnega prava.
Spremljajo nas ravnodušnost in razglašene
umaknjenosti, prepuščeni, naj se zgodi kar koli.
V jezikovnih igrah so se spremenili v inštrumente
kot nadomestki resnice, veseleč se slasti biti zase.
Emancipacija zvoka, ki se spreminja v strukturo
škripajočega tonskega drsenja razčlovečenosti sočloveka.
Kdor zadolžuje bodoče rodove, je grobar lastnega naroda.
To si dobro zapomnite, norci, ki mislite, da ste kralji!
Nikoli se vam ne posreči prodreti v dušo naroda.
Narod smo mi vsi ljudje in ne vi,
ki odločate o sebi v našem imenu.
HIMNA MOTNJAM RAZUMA
Nihče ne more videti spodnje plasti palimpsesta,
zapisanega v motnjah abortiranega razuma.
Drvimo, drvimo, drvimo v brezno izvotljenega uma.
Slabo postaja še slabše. Kaos je znak,
da se iz brezumja rojeva enoumje.
Vsak konzerviran idiot iz pocinkane pločevinke
že lahko dviguje in spušča rolete narodu.
Telo je luknjičavo in vi se lahko jočete od besa,
lahko se tudi krohotate kot opiti pijanci,
lahko častite gorile v procesu iskanja krivcev usode,
lahko jim prizanašate ali bruhate ogenj in pepel.
Nič, prav nič ne pomaga Kiklopu z enim očesom.
Celuloidna lobanja, brez lastne podobe
in darov vas razrešuje v uku in preizkušnji.
Prostor v glavah je polarno prazen,
ničelna točka pohojene poti do spoznavne
zmožnosti vesti skozi opešanje razuma,
ki ga vozijo pogrebci v mrliškem vozu
na mesto pogubnih iznajdb.
Upogibajo se sužnji kot šibka drevesa
in viharniki zagozdeni v snežnem metežu
sredi triglavskega skalovja pod okamnelo ptico,
s kamnitimi perutmi, nesposobnimi za let.
Dozdevnosti presoj, zagozdenih v blatu plitke reke.
Gibanje mrtvih dni in meritve s časom starih razsodb.
Ne morete razumeti sveta, ki se polašča vašega uma.
Vračajo se pogrebci naroda v preteklost vaših iluzij.
Usahli bog je umrl, z njim poštenje in vrline.
Nekdo postaja korifeja na mentalnem polju brezumja.
Vas je spremenil v svojo lastno prihodnost
imeti vas v oblasti in se polastiti vsega kar je vaše.
Ontološki dokaz za obstoj pohlepnega telesnega boga.
Tako preobražen in nečloveško razbožanstven je ta čas.
Rokohitrska ukana epoce oskure prejšnjega veka.
Mistični topos paradoksa s figurativnim izrazjem laži.
Zahajajoči večer, ki se utaplja v brezno usode
izpraznjenega uma, biološki pojav nekega konca.
Čisto nora sponka, ki priklepa človeka na isti konopec.
Zares zmedeni čas, zaščitna znamka zaslepljenosti.
Ko vas sistem dovolj nacuza, bo njegovo drobovje
dokončni posestnik vašega indoktriniranega uma,
posvetne oblasti, sarkazma in ironije nad vami.
Razprostre se svit jutra čez moralno goloto.
Muzejskost v gubah dednega uma.
Zrak je poln smrdečega vonja po preteklosti.
Ko se zbudim, se nagnem k življenju, ki umira.
Z jeklenimi vrvmi dvigujejo svoje ideje
in vas s kavlji obešajo nanje.
Izstopili so iz enega stanja totalitete
in vstopili v drugo, kot da je čas njihova večnost.
Uspelo jim je zmagati z lastno voljo brez vas.
Hlapčevanje jih je zmoglo ohrabriti.
Z veliko hitrostjo so vas odpeljali tja,
kjer delijo bombone in obračunavajo visoke obresti.
Vedeti je treba, da odslužene klonirance na umu,
odlagajo in zmečejo na smetišče svojih odpadkov.
Nekdo, ki se vam je nasmihal in z vami koketiral,
vam z nonšalantnimi gibi rok obljubljal zgoščenko
s ptičjim napevom, se je obsesivno ustoličil.
Postal je kipar svoje lastne podobe,
ki je samemu sebi všeč kot nočni metulj,
katerega gosenica objeda gozdno drevje.
Človek, ali res še nisi dovolj ponižan?
AMFITEATER
Domovina se nahaja daleč
od sodnih palač in kožuha pravičnosti,
v katerega se oblačijo le sončni kralji,
ki jim duh potuje z jezdeci vzhodno od raja
v svet, kjer prebivajo mitski stvaritelji
domišljijskih svetov z babilonskimi izkušnjami.
Zaganjajo se za presežnostjo, ki jim prinaša
darove, tipaje po prestolih samot
in blodnjakih idej z igrami političnih strasti.
Z bahkansko radoživostjo slačijo sužnju ženo,
ko dražijo razgrete bike bratomornega klanja.
Vidim jih, kot listja in trave jih je, ki bi radi
pili drugemu življenjske sokove in se gostili
do poslednje kaplje andrenalina.
Tukaj so in zdaj kot svetniško utelešeni atributi.
Ženske kot nadihnjene vestalke socrealizma,
ki bi kost za kostjo vlekle in slačile gladiatorja
in vzklikale: »Dajte ga, raztržite ga!«
in ploskale bi s svojo osladno slo
na lakomnih ustih velikega ringa,
kjer se merijo mišice in politične moči.
Zgostitve Aristofanovih tragedij imajo
svojo težo in pomen, da vlivajo strah.
Vozovnico imam, da se odpeljem v sanje
svoje mladosti, kjer duša žejna miru in ljubezni
s polžjo hišico na hrbtu tava po domovini.
NAPOJILI SO KONJE ...
Ker mu niso mogli uničiti telesa,
ki je postajalo že napol jekleno,
izstopajočih oči nad visečimi ličnicami,
ko se je nahajal na oddelku
za nepokorne in neuklonljive duše,
so mu hoteli streti srce.
Tedaj ga je tresla mrščavica,
ki mu je močila hrbet in čelo.
Vedela sem, da bo hudo.
Sunek svobode v oči me je oslepil.
Ko sem spregledala,
nisem bila več naklonjena nikomur.
Ves povojni svet se mi je zdel prepojen
z gnilim okusom in vonjem,
zaznamovan s črnimi tulipani.
Tudi nežnih vijolic na travniku
sem se izogibala, ker so se mi po barvi
zdele kot poslednje znanilke
neznosnega stanja, širjenje razpršila,
ki bi mu rekla umiranje in žalovanje.
Pripeljala se je zlata kočija s črnimi madeži
in kočijaži so napojili svoje konje,
da nisi vedel, ali si v sedanjosti ali v preteklosti.
Spominjam se krdela bežečih.
Drli so kot preplašeni bizoni.
Te ceste se spominjam po prahu
in vonju po znoju.
Sledil jim je tudi moj oče.
Kot branjevke na trgu so barantali
o človeških usodah.
Tako so se šopirili z močjo,
ko so hoteli postaviti jambor
z belim jadrom ob jekleni zid
s kuliserijo bednih uprtih pušk
s pritiski na petelina, ki kikirika.
In kako naj bom solidarna
s tako plitvim in iznakaženim svetom,
ki ne zazna povezanosti z bistvom
svobode duha in tiranstvom izgona
in ti vsiljuje svojo nočno moro
in zatemnitev, kjer se svetlika.
Nimam odgovora na to vprašanje.
Vzeli so mi pravico do otroštva.
FORTUNELOVI VOJAKCI ...
Ko me slikaš odznotraj,
vidiš vojno v meni.
Odslikavam kljubovanje.
Ni njenega konca brez svobode.
Ostala sem onkraj senc.
Misli se spopadajo
z vsemi štirimi stranmi neba.
Stopila sem na tribuno vesti
in se glasno izkričala.
Povedala sem jim v obraz,
… da so tirani.
Prekleto, kako nič ne razumejo.
Še danes se mi niso podobe
izčistile iz spomina.
Moj oče je imel odkrit pogled.
Hodil je pokonci
in jaz nisem iz ovčje družine.
Primorci smo!
Mi smo vedno govorili slovensko.
Ni dvoma.
Sem poroštvo za obstoj jezika.
Govorim in pišem v slovenščini.
Nisem negibna.
Ne lezem.
Hodim.
Se ne klanjam nikomur.
Nisem podlegla.
Silili so vame.
Hoteli so veliko tovarišijo.
Eni s črno,
drugi z rdečo diktaturo.
Ideologijo podobno čistosti rase.
V Gomiščkovi hiši v Solkanu
je Fortunelo otrokom prodajal
kovinske vojakce.
Oni se borijo zame.
Za mojo svobodo.
Proti grožnjam in omejitvam.
Borijo se po zakonih narave.
Črni zlodji so mi zaplenili očeta,
prišli so drugi zlodji in ga izgnali,
a zmanjkalo jim je sape.
Potuhnili so se.
Topove so usmerili v tisk.
Za obstoj gre.
Za obstoj svobode.
Za obstoj duha.
Za obstoj resnice.
Prekleti zlodji,
kako so me hoteli vkleniti
v politične mehanizme,
a jaz se ne dam!
Politične igrice niso zame.
Naj razglašeni tulijo naprej.
Mene varujejo Fortunelovi vojakci.
Fortunelo je bil star možicelj, ki je v Gormiščkovi (sosednji) hiši , na Svetogorski ulici v Solkanu med drugo svetovno vojno prodajal otrokom kovinske vojakce in druge podobne odlitke - igrače in otroci smo se v igricah bojevali. Te igrice pa niso bile tako nedolžne, vedeli smo, na kateri strani se je treba boriti. Moji vojakci so bili slovenska vojska, ki je v zlati kočiji prevažala svobodo Primorcem.
AGITROP
(Agitacijsko-propagandni oddelek političnih organizacij)
Težko je danes razumeti pomen
tistih obupanih klicev ljudi,
ki so jim roteče prihajali odznotraj:
Dopustite nam pravico do svobode izražanja!
Zasmehovanja, nasilja in trpljenja nisem prenesla.
Večina mislečih je utihnilo in igralo klavir.
Mnogi niso vzdržali v molku in so jih zaprli.
Umirali so tudi pregnani in izobčeni.
Razumela sem, za kaj gre in zazidala dimnik.
Na streho sem položila šop krizantem.
Nisem ostala v naslanjaču prekrižanih rok in nog.
Kupljiva in upognjena tudi nisem bila,
le zamrznila sem se in zalizala vase,
da me ne anestetizirajo s strupom duha.
Drago za milo jim vrnem nekoč,
sem dejala, saj rastemo in zorimo.
Prišel bo dan! Uničil bo grožnje,
gesla in zapovedi s klicaji.
Umaknili se bodo oblastniki, vojaki, škavdristi,
udbaški nadzorniki, žandarji in policaji.
Z molkom sem se upirala oblasti.
Iz dimnika se ni kadilo, a je tlelo.
Polaganje polen na ogenj
je bilo treba odložiti
in usmeriti plamene upora na znotraj.
Ne bom se javno maličila,
sem naposled sklenila.
Brala bom knjige in naskrivaj pisala,
Še vedno pišem, sedaj tudi objavljam.
Duh ni politični pripomoček,
duh je občutek za svobodo in resnico.
Tako sem s staro beležko premogla kratek klepet!
FORMA MENTIS
Mrzli dnevi prihajajo.
Gledam navzgor na tistega,
ki bo ponudil zadnji obrok sonca.
Z njim se pogosto dobim
v kozmičnih prostranstvih.
Tam prebiva izgon svobode.
Govoriva o pogubi pod baldahinom.
Povešenem vejevju ob potokih.
Resnici bivanja med rdečim lakmusom .
Razmnožujejo se lakomni zmaji.
V mislih imava tiste vibracije zlata,
ki so priklicale tigra k njihovim nogam.
Ko odloča pravični zakonodajalec,
s šumečimi krili podira plotove
in luč preplavlja naravne meje hiš in vrtov.
V mislih imam težnost v presežnosti,
gravitacijo zrelega sadeža med plevelom.
Dvignem ga in ločim od kože gnile perunike.
Onkraj vzreje pacifiških konj se sliši
topotanje s kopiti. Jeklena konjenica prihaja!
Vroče in naporno je danes.
V soparici je ves zanos izpuhtel.
Pregoreli smo. Delavec je pregorel!
V sobi mu ne sveti več žarnica upanja.
Povesili smo glave, zasramovani
z belimi lasmi in dvema voščenima svečama,
ki se spreminjata v ugašajoči skipek.
V herbarije so naložili kupe mokrega blata.
Posejali so trosovke.
Micelij klije ob plesnivi hrastovi krsti.
Brez prestanka moramo dolivati
vodo k suhemu lesu v pesku.
Po zemljevidu čečkamo osle
s pijanimi repi, ki slikajo močvaro.
Gorska vila je padla,
depresivna se je prevesila
čez strmino v prepad.
Po travi so odstranjene pomladne vonjave.
Na citrah se zibajo ugasle obljube.
Posebnost brez diagnoze.
Pod angelskimi krili demonov
si razklenjena množica zamišlja
sliko ptice s plodovi v kljunu.
Razrezani hlebec v rokah.
Za zadimljenim oknom
gleda v velike lopute neba,
ki ji kruh in dušo najedajo.
NOVČIČ ZA STAREGA GUYA
Mi smo ubogi narod
izgubljenih priložnosti.
Mi smo slepi narod
z zavezanimi očmi.
Mi smo mali ljudje, malih idej.
Smo krč osivelega časa.
Ne zmoremo prerasti suhega bonsaja
in pognati v ozelenelo drevo.
Mi smo otrpla korenina suhih lasnic.
Pozabljeno mesto izvira čiste vode.
Smo dolgi sprevod pogrebcev
nepokopanih mrličev.
Kot preozki čevelj Japonkam izmaliči nogo,
preozka čelada izmaliči um.
Otroci ob rojstvu dobijo plašnice
na mesto plenic, mleka in kruha.
Rdeče konjenice so odšle.
Ostali so konji, pomanjšani v podgane.
Podgana je razpredla kapilare
po kalnih kanalih.
Vodi jo pernata žival.
Pav s polnim repom rozin.
Lastnik kamele z datljem v ustih.
Domovina s suhimi siski
je najbolj obrabljeni pojem
ponižanega človeka z revščino.
Grudi so ji izpraskali umazani nohti.
Na sleme Triglava se je usedel
kikirikavi petelin. Kokoši nesejo
zlata jajca, ki jih izvažajo v Singapur,
Ciper, Kajmanske in Bermudske otoke,
Lihtenstein in jih razporejajo po poštnih
nabiralnikih večno zelenih oaz.
Mi smo izsušena dežela.
Suha dežela s slanimi očmi.
Tat je najbolj posvečen in cenjeni poklic.
Mi smo mali ljudje s slamo v glavi.
Nagačena dežela zblojenih idej
in zlajnanih refrenov.
Ob eni prekli fižolovka obrodi toliko fižola,
da lahko enoglasno prdimo
in drhtimo oblasti ponižnost.
Ovijalka fižolovka ne potrebuje veliko luči.
Še v popolni temi fižol skali in pokuka
skozi majhno odprtinico, da požene kalček.
Človek čaka negiben in se namaka
v mlačni mlakuži kot mrčes, ki pika govedo.
Hlapci spijo na listju v štali.
Govedo prežvekuje, ko je čas molže
in muka že sedemdeset let. Pravšnja doba
za otopelost, da iz dreka pokuka kukmak.
Ponarejeni klon, ki se izogiba robidi.
Kot uročen je micelij vpet v norost
in blaznost pohlepa za lastnino.
Še prizorišče kulis bodo namestili pred
svoje pročelje palač in ognjišča bodo ostala
zunaj kraljevskih vrat, pred katerimi bodo klečali
Slovenci in čakali na moralno ozdravitev.
V koncu bolnega konca je morala začetek.
Upanje, da se bo iz ducata gnilih jajc
izvalila kakšna zdrava kokoš nesnica za ljudi.
Takšno pesem napišeš po svojem preudarku,
ko si zelo, zelo jezen in nemočen.
Ko začutiš, da mnogi nimajo lastnega življenja,
ker so jim ga prasci plenilci z rilci izmaličili
in z gomazečimi kopiti pohodili.
POMETAČI ZGODOVINE
Zakaj imajo življenje tuje
na svojem jeziku naloženo?
Kosti na čakanju si krtačijo.
Oglašajo se kot nenasitni ptiči
pri krmilnici zgodovine.
Voluharji neprestano glodajo
in cvilijo, medtem
ko si strežejo s tujo krvjo.
Nikoli nasičeni.
Nikoli odžejani.
Zažirajo se v drugega.
Jemljejo, kar ni več moč vzeti.
Žive izven časa.
Bljuvajo neizbljuvano.
Svoji diagnozi ustrezno.
Še nimajo predpisanega zdravljenja.
Nekdo je živ mrtev,
a oni neozdravljivi.
Na okenskih šipah resnice
so zapustili svoje sledi laži.
Ko zaslutijo mir,
se jim zasvetijo oči.
Z dolgimi jeziki pometajo
svojo nesnago
pred tuji prag.
Obletnico svoje poroke s hudičem
bodo zamudili,
če bodo prižigali cigarete
z rdečim filtrom na gospodov dan.
DOPUSTNIŠKA RAZGLEDNICA
Gledala sem kopalce okoli sebe
in opazila neko utrujeno žensko
od neprenehnega prepiranja norca,
ki si je stregel z viskijem,
v katerega je nadrobil ledene kocke
svojega razpadajočega značaja.
Kopalka se je iznenada razmnožila
in svoje kopije raztrosila po kopališču,
da jo je videl potrojeno.
Njega je Džingiskan vrgel s konja
na bojnem polju, kjer je rojilo
polno kobilic, ki so mu jedle travo iz oči.
Od viskija je imel razbeljence zenice,
po telesu ribje luskine in krče mesa.
Ona je odšla v nek drugi vesel prostor,
namnožen s poljubi, nasmehi
in mehkobo sončnih besed.
Ležala je na rožnati blazini,
kjer so jo hladili palmovi listi.
Skoraj omamljena od sladkega hrepenenja
je drhtela med toplimi vali,
našla je stikalo za luč
in prižigala sončne žarke svojim očem.
Pisala je ljubezenske grafite po plaži,
brala bestseller The Slap Christosa Tsiolkasa,
preštevala zvezde
in prečrtala norca na atlasu srca.
Nekdo se ji je priklonil in jo obsijal
z veselimi očmi in s poljubi v nasmehu.
Njo je odnesel povodenj zvezdnih luči.
Na plaži je še ležala brisača,
Dovolj za premislek tistemu,
ki si je spravil svojo sliko v ogledalu v žep.
VELIKI BIZON ČAS
Časa ne obvladamo.
Štejemo ga samo po dogodkih,
ki sledijo v zaporedju.
Minute, ure in dnevi so nemi intervali.
Niso ne prostor ne gravitacija.
Čas izgublja in plačuje svoj
kvartopirski dolg vesolju,
ko igralno karto kraljice premika
v dvodimenzionalnem svetu.
To igranje z izgubami v tretji
dimenziji je dojemanje časa,
ki ga ne obvladamo,
ker nam kradejo piščance,
zemljo, denar in čas.
Od daleč prihaja zlato rumena
kot žefran, a um je na robu smetišča,
kjer zaudarja denar
po velikem prsatem bizonu.
Smrad je začimba časa.
Vrabec se posveča igram
na vratu bizona, ko mu trebi mrčes,
bizon pa meri čas s čivkanjem ptiča
in z aligatorjem v želodcu.
Človek dela hrup z zlaganjem
cvenka na mizo, ko šteje čas in denar,
ne da bi vedel, kaj je hotel
Einstein povedati, ko je razložil
bistvo časa z relativnostno teorijo,
ki ne šteje vsakemu enako ur in denarja.
V brezzračnem telesu vesolja bivajo ure,
ki se napajajo iz hitrosti širjenja nogavice,
v katero te je vesoljni pok umestil.
Preštevajo denar in preštevajo ure,
a bizon čas te bo vrgel pod slap izvira,
kjer se bo žejno govedo ob določeni uri
napilo tvoje krvi in se polastilo
vseh tvojih prihrankov časa.
Čas je zlato, zato ga je treba meriti
večdimenzionalno s tehtnico duše.
RELIKVIJA IZ TRIVIALNE VRTNARIJE ...
Arheologija je shranjena v monštranci.
V nepredušni svinčeni pozlačeni omari.
Zavarovana pred oksidacijo.
Globoko v zaklonišče so jo skrili.
Vso kramo, načeto volhkost
od preperelih sanj in obljub.
Antireligiozno povzdignjeno posvetitev.
Na skednju čepi nek Čičibu,
ki se je najedel pomladne detelje in jajc.
Usodno obredne pojedine.
Ena hlačnica je črna, druga rdeča.
Igral je, uporabljal možnar na krvavi škrlat.
Natrpan urnik za velike stvari.
Od zjutraj do večera ideološko pijan.
Zabrazgotinjeno jalovo vrtanje.
S svedrom v glavo.
Tromba…. zgodovina,
Zgodovinar trombon.
Konjenica telefonov …
Glas, ki ogluši.
Luč, ki oslepi.
Požgana trava, pokošena otava.
Stelja na vsakem koraku.
Mrtva narava vsemu navkljub.
Starec se meče po majski travi.
Spolni odnos pri devetdesetih.
Nikoli prepozen užitek.
Stari kombajn se žene po travi.
Rejver si razbija plošče na glavi.
Pecelj na peclju, zapiska sopran,
dokler granata ne eksplodira tjavendan.
Rdeči sok. Kakor pesa rdeč in goreč.
S skrivnostno avro okičeni blišč.
Jerebike pozlačene slave.
Škrbasti in škilasti boj čez viharje.
Zabave preteklega, sedanjega
In bodočega časa.
Sledi veličin.
Cesta, ki jo ovija šop sivih las.
Grlo, ki še tuli in tuli na glas.
Teorija odhodov.
Apologetika prihodov.
Prividi prikazni.
Kot uročene žabe kličejo dež.
Med za svoje regljanje v blatu.
Razglednice s pozdravi skeletom v rov.
Hladnokrvno in brezbrižno.
Čiščenje starih cevi.
Loščenje škornjev.
Ostrenje krempljev,
Brušenje dlani.
Črni in rdeči kolobarji pred očmi.
Brisače polne užitkov.
Nagnitih draguljev obljub.
Presežki sonca za opekline.
Mrak je poveznjen v svetlobo.
Sankanje po sladkem prahu.
Češpljeva jed v močvirni kotlini.
Rad bi vstal, pa ima spodrezane noge.
Še sedaj smrdi ugašanje 'čikov' na koži.
Vonjave Patricka Süskinda.
V nosu je shranjen vonj.
V želodcu je shranjen spomin.
Na lakoto in bedo. Bedo duha.
V glavi je izkopan rov za slike krvavih podob.
Žrtve bile so zaman, topovski dim za oblast!
Vse je tako, kot je nekdaj bilo.
Skrij krvavo dlan, zdaj te ubija vest!
Skrij svojo udarno pest.
Le kdo bi še lahko pijancu v jarku verjel?
POLNOČ JE ...
Omara poka.
Mrtvi se oglašajo.
Polnoč je.
Življenje je podobno rastlini.
Letnice se premikajo v lesu.
Očesa škilijo v prostor.
Dan si je oblekel
temno haljo noči.
Iz črnega klota.
Preperelo na mestih,
kjer svetijo zvezde.
Rimska cesta.
Svečanost z zlatim prstanom.
Na luni so obeliski duš.
Tam cveti vrtnica.
V njej počivajo dišeče sanje.
Na steni se rišejo
svetle lise zvezdnih utrinkov.
V njih plešejo sence dneva.
Barve, ki učinkujejo večno.
Ne vemo, kaj bo slišati
v ostankih časa.
Morda se zaključi zgodba.
s točko nič,
če lesene omare
utihnejo v nas.