OBREDJE PRSTI

RAJSKA PTICA

Na kazalcu
kozmične ure
se je ustavil
čas -
čas zmlet
v prah

Opoldanska svetloba
čaka name
čaka nate

Pod razbeljeno streho
vidim skoznjo
rajsko ptico
padajočo
skoz gibljivost pripeke
vidim
skoz tančico njenih kril
skoz tančico njenega glasu
skoz večnost

Moja ptica
prebija drobne line
in kljuva
navpično
kakor da bi ciljala
na stvari
ki jih še nimam
ki jih še ne vidim
ki jih še ne občutim

Kar je bilo
ni več pomembno
kar bo čez tisoč let
tudi ne
Zaradi udarca
njenih svetlobnih kril
ne bom več čutila
Ure bodo tekle skozme.

pregnancy termination in manila

abortion pill philippines blog.keylink.rs abortion pill online philippines

VSE BO NAVPIČNO

Skrij pod kožo svoje laži,
v telo jih zloži kakor topljive kocke ledu.
Med svojimi divjimi poganjki rastočih dvomov
položi v svoje bistvo, rožo resnice.

S svojo kamnito roko položi v kri goreči ogenj,
da doseže tkivo in ga ogreje odznotraj.
Svetloba bo razodevala veselja moč
in vse kar lahko občutiš na poti spoznanja.

Podari svoje prijateljstvo sebi
in poljubi tla, na katerih stojiš,
poljubi svoj črn kruh, ki ga ješ
in vodo, ki odžeja tvoje grlo.

Položi luči v razpoke svoje duše,
živi in umiraj po svoji lastni meri
in razodevaj se po božji podobi
z dejanji dobrote in božje milosti.

Izdihni svojo bolečino brez joka
in vstopi znova v kapljo svoje krvi,
da boš lahko iz nje odšel očiščen,
ko boš spreminjal svoje ravnotežje,
prežet s ključi podzemeljskih vod,
ki te bodo ljubile in prerajale,
ko se boš spreminjal v tišine izvirov.

Odhajal boš v novo kopel življenja
in mehkoba drevesnih listov
bo večno živela in dihala v tebi.
Usojeno ti je, da boš potoval
skoz nikoli končano, neskončno pokrajino,
naseljeno s tvojimi besedami in dejanji.

V ponošeni obleki boš iskal sebe
brez imena, med bilkami in travo.
Goreče veke tvojih potomcev
bodo potapljale svoje ude
v tenkočutnosti spominov.

V vseh ljudeh boš prisoten
in tvoja človeška ljubezen bo dragotina
in ne predraga izkušnja krvavega potu,
ki jo boš zapustil v svojih koreninah.

Luč bo navpično sijala nate,
ko se boš neslišno in hvaležno oddolževal
za življenje svojega življenja na obroke,
ko bodo dnevi odtajali led v tebi
in osvetljevali tvojo dušo s spominom
na tvoje neiztrohnjeno dobro srce.

buy amoxicillin for uti

buy amoxicillin for chickens link amoxil classification

NEKOČ BOM MORDA PRIŠLA DO PRAGA

Nekoč bom morda prišla do praga,
kjer se razprostira beli pajčolan
in svetloba me bo sprejela.
Tedaj bom odšla v kraje,
ki jih je usoda določila zame
ob mojem rojstvu.

Ozrla se bom še enkrat nazaj
in se zagledala v milino življenja,
v vse kar mi je uspelo
in kar mi ni uspelo
postoriti, biti in čutiti.
Morda bom začutila
vabljivo priložnost vrnitve
ali odhajanja. Ne vem.

Vem le to,
da je danes pred menoj
vstal jasen in kristalen dan
in da ga zrem z navdihom,
opijanjena od ljubezni,
potopljena v žarišče
svoje duše.

Metulj na cvetu
se mi je nasmehnil
in jaz sem se nasmehnila
njemu z mislijo
kako lep je ta svet.

Prišel bo večer
in vonj po zatonu.
Čutila bom nihanje
plime in oseke krvi.
Občudovala bom sončni zaton,
ki se v daljavi zlati
in se razpreda v morje
s svojimi dolgimi zlatimi lasmi.

Ogrnjena z njegovo toplino
bom legla in zamišljena zaspala
s številnimi vprašanji
in se prepustila,
da me zaslepi v željah
in obljubah.

Pred nočjo se vsa slečem
v notranjosti
in okopam svojo dušo
z njegovo svetlobno močjo.

Dočakam nov dan
in sonce me je spet prebudilo
pod baldahinom sinjega jutra.

OBREDJE PRSTI

V lestencu se zarisuje prižgan ogenj
in življenje in zaprasketalo v plamenih.
Hudournik duš je brzel po strugi
in ledene kovine so se dotikale mokrih teles.

Pod strašnimi valovi potopljene tesnobe
so se roke v globini oprijemale natrganih vezi,
visečih iz zraka navzdol nad brezna teme.
Žarki so se oprijemali stegnjenih rok,
ki so se hotele odpočiti visoko na nebu
med prvinami svojih poti in govorice.

Med zublji ledene sodre
so se potapljala velikanska sidra
s svojim železnim tovorom.
Oči so odpečatile svoje spoznanje
in v vodni nokturno so se potopili zvonovi.
Združeni delci mrtvega oglja v morju
in v žveplo tetovirane alge
so črno pobarvale s svetlobo neverujočo temo.

Stala sem sama, morda na vrhu luninega odsvita.
Reka kamnov se je valila po pobočju
ukrivljenih rudnin in človeških kipov,
ki so se dvignili iz zgodovine časa,
da povedo zgodbe o človeku
in njegovih nekdanjih bivališčih,
o rastlinah in živalih, ki so živele samo enkrat,
o razsvetljenih domovih, ki nimajo več spomina.

Vse je bilo ena sama nedotaknjena tema,
ki je stražila dolgo razpredena vlakna resnice,
negibna v razsežnosti časa in prostora
v sivem pepelu, kamnu in skali,
s podaljški jutrišnjega dne.

Da bi to gibanje napolnila z novim semenjem,
sem ponoči, ko me niso videli ali spoznali,
prišla skoz neurje vesoljnega nemira
in se prikradla k mizi, da bi použila kos kruha.
Diagonalno je posijala svetloba v tišino
in gnezda ptičjega petja so se oglasila.
Čutila sem kako mi šepa srce
in kako drhti ljubezen v njem.
Izza okna sem gledala železniške tirnice
in deželo odkoder sem prišla z besedo,
ki me loči od večne kovine in omrtvičene tvarini,
dobrohotno in milostno sijoča iz daljnih svetilk,
s posebnim obredjem prsti,
ki se ga kljub kratkemu življenju metulja,
s poltihim sprejemanjem vase tako veselim.

female viagra pills

female viagra name blog.endungen.de female viagra review

POKOPALIŠKE CIPRESE

Ali si opazil,
da na pokopališčih
rastejo visoka drevesa,
sloki večno zeleni častilci neba.

Ali si opazil,
da ciprese tiščijo veje ob telesu,
da njihove roke ne bi komu
kaj žalega storile.

Ali si opazil,
kako so se pomladila
človeška telesa,
ko so vstopila v rastlinski svet
in koliko svetlobe imajo v krošnjah.
Z veliko več svetlobe se hranijo,
kot so se hranili njihovi predniki,
ki so načrtovali in preurejali svet.

Ali si opazil,
da veter niha in upogiba ciprese,
vendar te se vselej zravnajo,
nikoli se ne prelomijo
ali uklonijo gospodarju vetru,
kot se upogne in prelomi človek
pred svojim gospodarjem.

Ali si opazil,
kako ošiljen vrh
z anteno pod nebo imajo ciprese,
srce pa v svojih koreninah,
razraščenih po človeških telesih;
iz stisk in izkušenj
in človeškega kesanja se učijo
kakšne ne smejo biti.

Ali si opazil,
da tudi človeških oči,
ki niso znale videti trpljenja
in bolečine sveta
ciprese nimajo.
Mrtve pustijo spati
in si niso nadele oči
za okras svojih teles.

Ali si opazil,
da se ciprese hranijo
iz ostankov človeškega mesa
in ne hlastajo z usti dobrot,
ki bi jih kupovale s svojim
suženjskim delom.

Ali si opazil,
da tudi ušes nimajo ciprese,
da bi poslušale človeške
zlagane besede, in tudi tarnanje
trupel zaradi neuslišanih iluzij
preslišijo, ko globoko dihajo
s svojimi zelenimi pljuči.

Ali si opazil,
kako lepo bo tvoje
zeleno življenje
brez človeških lastnosti
in kako tanka in krhka je črta
med človeškim in rastlinskim svetom,
v katerega vstopaš preoblečen
v drevo s svojim odhodom?

NISEM

Med pernatimi prsti
sem začutila zamrznjeni čas
in videla polno človeških oči
v mlačnih in nedoločnih odzivih,
da sem jim rekla: Nisem!

Nisem v času, ki riše jim obraz.
Času, ki me zamuja
in se naslanja nanje brez mojih oči,
razdeljen, odsoten in tesnoben
v vetru in dežju dogodkov.

Nisem ob budilki, ki šteje čas
in me noče zbuditi,
mi privesti čas bliže očem.
V rotečem izzvenevanju
svojih vprašanj sem,
zakaj me čas noče vzeti
s seboj v nebo,
poleteti s ptico v oddaljeni zenit,
kjer se poveča pogled.

Naj srce mi moje pove,
kam naj me odnese,
kje je zame prostor,
kje me čaka moj čas,
da vstopim v stanje,
ki ga nosim v sebi.
Odsotnosti in vračanja ni.

DAN SPOMINA NA MRTVE

Nihče ne more noči prebedeti na pokopališču,
ko se ob polnoči odpirajo grobovi in duše rajnih
kot jate kresnic plavajo nad cvetjem in gorečimi svečami.
Tedaj se grobovi med seboj pogovarjajo o ljudeh,
ki živijo v grobovih svojih hiš in pospravljajo stvari,
ki jih bodo morali zapustiti tako, kot duša zapusti
svoje prejšnje telo in se odpočije v spominih živih,
ki ji prinašajo cvetje in obnavljajo prijateljstva
s prebivalci njihovega bodočega domovanja,
okrašenega z belimi cvetovi, ki jih ponoči pokrije rosa.
Dan mrtvih je predivo časa, ki povezuje neskončne
možnosti življenja tvoje duše z dušami umrlih v večnosti

amitriptyline online

buy elavil uk online buy antidepressants uk

GLASBA VEČNOSTI

Monotono spokojno petje v dvoranah večnosti
ni šlo naprej od glasbe človeka,
ki se je s svojim izdihom zadnjič poklonil življenju.
Glasba večnosti je glasba molka in žalovanja.
Znani so nam glasovi dragih, ki so se nam zapisali v srce
in se jih z velikimi napori in bolečino spominjamo,
ko jih prikličemo nazaj v zvočni svet naših predstav.

Lahkotno se gibajo in zibajo naš spomin
na belih krizantemah, ki ne izražajo več ničesar,
razen ravnodušne beline, barve naključja
in skrivnostne popolnosti v neskončnosti bivanja.
Šumenje dežja je podobno glasbenim fugam,
ki skrbi, da se dremež spominov zbudi
ob dnevu spomina na mrtve.
Glasba večnosti nas prebudi v tistem delu telesa,
………… ki se spreminja v pepel.

PRETEKLOST

Sebe sem odložila
na pragu preteklosti
in zaprla vrata za seboj,
a kremplji praskajo po njih.
Tema prijemlje za kljuko
in zadaj slišim vpitje:
»Čakaj, zaustavi korak!«
Tedaj se ozrem
in zagledam mrtve,
ki sem jih ljubila.
Vstopili so v svet živih.
Opazila sem, da se hranijo
z mojo ljubeznijo
in da za zapahnjenimi vrati
živijo namesto mene.

Jaz sem umrla nešteto krat,
da so oni oživeli
in prestopili prag preteklosti.
Za svoje življenje
me kot vampirji jemljejo
in pijejo po kapljah krvi.
Pravo žalovanje za mano
imajo oni tam za vrati.

POSMRTNO ŽIVLJENJE

Večne prošnje človeka
pred ograjo božjega oltarja:
"Bog, milostno nakloni ljudem posmrtno življenje."
Božji pogoj: hostja, simbol beline tvoje duše
in deležen boš raja ko odhajaš.
Vse bo belo, sama belina in beli cvetni vrtovi.

Narečje koščene roke prihaja od daleč,
zaprisežena smrti brez pridržka
ti govori in steguje okoničene prste k tebi,
z belimi črtami s poapnelimi oblogami
ti kaže praživljenje v njih,
mejnik tvoje zapuščenosti,
mejnik tvoje osamljenosti,
sanje brez sna,
življenje brez krvi,
čas v brezčasju.

Z notranjim soncem
in duhom v pepelu bom morda drvela
s kometom po zamrznjenih stezah
v astralnem stanju. Oklenjena čustev
bom potovala globoko v nemi čas,
se spuščala navzdol po strmini,
skoz skladovnice božjih nadarjenosti,
z vlačilcem sedanjosti in svojih grehov
po okopih in neobdelanih grebenih,
polja se bodo dvignila v gore,
gore se bodo zravnale s puščavo.

Tu sem, človeška priložnost,
ponižnost z mlekom izpranih srčnih sten,
vprašujoča čas, kaj ima zoper mene,
da drvi kot veter čez planjave
in me kar naprej prestavlja
v nove hiše, ugasla ognjišča
in objeme mater, ki jih ne poznam.
Z belimi rokami kot kefir
me pozdravljajo in tešijo lakoto
z belim kruhom neskončnosti
in govorico, ki mi ne pripada,
v jeziku, ki ga ne razumem.
Vse je belo, povsod sama belina.

To niso besede, pisane na mojo dušo,
in jaz se skrijem v pelerino mojega časa,
ki plapola v odtopni kotanji spomina.
Vsak dan začenjam znova to pot,
ker hočem nazaj v čas, za vsako ceno,
sestopam in znova trmoglavo vstopam.
Sleherni gib in stopinja
si utirata svoj prostor v brezčasju
kamor vstopam v okovanih čevljih,
ki zvenijo z mojim nemirom.

Opotekam se pred belim zidom,
vse je prepleskano z bleščečo belino,
ne najdem več poti nazaj,
peščeni vihar je zbrisal vse sledi.
Obtičim pod svečavo trenutka,
sama sebi odgovor v poglobljenih mislih,
in noč me pokrije s streho,
ki mi jo je tedaj čas odmeril.

Izlet v neznano je bil nedvomno napor,
naklonila sem mu vso pozornost,
da bi razumela zlovešče hrepenenje
tega življenja z Mrtvim morjem v sebi.
Znašla sem se na železniškem tiru
s popkovino vezana na vlak, ki odhaja
s kometom, ki me je zvabil v to življenje.
Kar sem videla tu, ni bilo tisto,
kar sem želela videti,
kar sem občutila tu, ni bilo tisto,
kar sem želela občutiti,
ljudje, ki sem jih srečala, niso bili tisti,
ki sem jih želela srečati.
Vse je bilo en sam boj na koordinatah vesolja.