Ars poetica 2013
Dresura
Ko duša otrpne, oživi roka.
Zgodi se pesem.
Nanjo si natakneš belo rokavico
in začneš ustavljati promet na križišču.
Pijane izločiš, da se streznijo!
Vendar to je le dresura,
da začneš pisati in delovati drugače.
Črke v puški se še niso osušile.
Nameriš jih v tarčo.
Prvi pade, ostali padajo kot domine.
To, da gnilo jabolko pade z drevesa
je normalno, ni pa normalno,
če gnilo jabolko pustiš v košari
ali če rodiš dojenčka v kadilnici.
Tudi to ni normalno, da so izbrisali
smeh z obrazov ljudi in da gonjači
naložijo ves težki tovor
na grbe mladičev kamele.
Tudi krav ni mogoče samo molsti,
ne da bi jih nahranili.
Bistra voda postane kalna,
če vanjo pritekajo odplake.
Kri ni dež. Ne pada.
Teče, ko se človeku zdrsne
in pade na oster kamen.
Jeleni se rukajo.
S trobljenjem v rog,
privabijo jelene in ljudi.
Imeti pamet je višek odklona.
Ko ti brizgne beseda iz ust,
si nadeni čelado,
kajti tvoja izrečena misel je črv,
ki izleže jajčeca v ustih pohotneža.
Žlahtni rokodelec
Pomembnejše od zaupanja v drugega,
je zaupanje vase.
Zaupaj sebi, da zmoreš ...
Nahajaš se v prostoru,
v katerem si nekoč že bil nekdo drugi,
ki je postavljal točke in potegnil črte
medtem, ko so mu drugi postavljali
meje in omejitve. Ti si shodil skozi zidove,
omete, palisade in nočni vrvež zvezd.
Ples naključij v kozarcu rujnega vesolja.
Vračanje v lastnosti začetka.
Nekdo, ki ga ne poznaš, te vodi.
Spreminjaš se v ptico. Zaprhutala je,
vzletela čez telefonske drogove
in krila so prestopila rob
visoko tam zgoraj, kjer se kaplje dežja
mešajo s kraško burjo.
Misel je prestopila kraški rob
in tke satovje svetlobe čez Čaven in Nanos.
Odsev luči iz čudežnega prostora mladosti,
kjer lirika pomirja čute otroku.
Tam je bilo življenje počasnejše in srečnejše.
Otroci ne govorijo, temveč sesajo besede.
Odkrivajo žlahtnega rokodelca, ki podzemno
temo spreminja v zvezde, zlogi jim vznikajo iz dojk.
Iz antologije, cvetnika mlade ljubezni se rojeva
žensko telo, nasmejano čustvo, ki je ustavilo čas.
Forma formans – jate besed, ki iščejo smisel
življenja v ekstatičnem davnem vzponu iz globine
zaljubljenih stanj vidnega in nevidnega,
kozmičnega in zemeljskega v zenici poezije.
Na astralni ravni
Matematična točka prihodnosti
se nahaja na vrhu spirale,
kjer sonce igra na harmoniko
in žarki njegovega telesa
se zbirajo v moji zenici.
Drveči čas se spreminja v krog,
ki z rameni podpira nebo.
Modrina se pretaplja v oči
in spreminja v zeleno.
Napete ustnice so razklenile
rdeče vino telesa,
drevo obraz jokajoče breze.
Misel so bliža vrelcu luči,
v katerem plavajo planeti
kot lokvanji na vodni gladini.
Vzpenjamo se po spirali navzgor.
Na njenih vibah ostajajo temne sence.
Sledi, ki jim je čas določal ritem
hrepenenja in uglaševanje napevov,
ki rahljajo in oživljajo spomin.
V venah vino, mnoga nerazsodna junaštva.
Svet v kaplji vode, ki jo je Einstein
strgal z verig časa in prostora
in jo zakotalil v kristalni lestenec,
da se bo človeška duša vrasla vanj
in na astralni ravni dosegla
svoje učlovečenje z vonjem rože
in okusom pelina,
ki ji določata razdalje bivanja.
Meganadstropno vesolje, obuto v čevelj,
se razširja kot svetlobna zavesa,
ladje plujejo, mostovi se rušijo,
hiše so izpraznjene.
V papeževi kapeli so ostale
brazgotine človeštva; nemirne misli
na utrujenem obrazu popotnika
dobivajo žareč sončni obraz.
Enačba gibanja se je prevesila v enačbo
vračanja skoz odprte oči v mislih
vzpenjanja v astralno neskončje.
Iskanja
Lačno hrepenenje bo ponorelo.
Ni samo jezik, ki liže barve
z okusom po koži.
Je črta. Misel, ki drvi.
Razvnema sledi.
Orje po vrelem pesku.
Je ključ za odpiranje oči.
Predigra duše.
Kobul koriandra za ozdravitev.
Mehkoba besed.
Mehčanje trdih snovi.
Trepetavo iskanje bližin.
Gibkih sanjskih reliefov,
plavajočih v vonjih puščavske rože.
Iskanja v milih barvah cvetja v herbariju časa.
Glas vpijočega v puščavi.
Sledenje gibom,
ki odnašajo vznemirjene stopinje
po nikoli dokončanih poteh.
Pišem za tiste dni, ko bom sama
brisala čas v koreninah samopozabe.
Pot od misli do poslednjega dejanja je dolga.
Prestavlja prag vstopanja in izstopanja
skoz mero človeka.
Razdalje se večajo, dotiki zbližujejo.
Pomikajo se v neskončnost.
Drvim skozi glasbo, ki ustvarja drevo rasti
in me cvete v listih.
V živem pesku se pogreza nemočni skarabej
in vali svojo kroglo med kepice prsti,
ki so hotele zložiti črke v izbrušene pomene besed.
Vtkan je obraz širnega vesolja v gib dlani,
ki sije v pečatu stvarstva z željo biti
odtisnjeno razpoloženje
z nanosom veselja v srce.
Razklenjena vozlišča, prečkanja črt ...
Bila je del črede.
Sprehajala se je skoz tišino gozdov.
Imela je žuljava stopala.
Zelenje se ji je stopilo v kri.
Na pregibih so ji začele poganjati veje.
Praprot ji je segala do pasu.
S tlorisom telesa je vstopala
v metrični tloris svojega dnevnika
in izstopala skozi zabaviščne prostore
neba, kjer se svila zapreda
s svojo tančico v vrhove dreves.
Tam že od vedno angeli zadovoljujejo
svoje intimnosti med jatami oblakov
in se srečujejo s polglasnim šumenjem
diaboličnih sil v Ojdipovem naročju.
Polzastrti pogledi navzgor so molk,
ki obrašča meje razuma.
Slepe so oči za tam-biti.
V nedoseženih prostorih,
kjer baročni naborki kože
skoz pletivo teles in prečkanja črt
premikajo ideje, a duh jih zanika.
Veje rastejo navzven
s prošnjami orokavičenih rok,
ki segajo za spolnimi užitki.
Vstati iz zemlje in biti odrezan
od vsakega dostopa do užitka
je usoda zakoličenega.
So bitja, ki ne morejo shoditi in dojeti
melanholije kamna, ki izpodriva kosti.
Kdor tega ne dojame,
se je izgubil med votlimi debli.
V njih so rdeče mravlje
s prosojno rumeno.
Roji čebel jim v razpadajočo
sluznico prinašajo med.
Vzrok razumevanja te pesmi
tiči za zapahnjenimi vrati,
kjer stoji tragični junak,
ki na kontrastnem zaslonu neba
prešteva prirastek razuma.
Ležala je na skali, zlizani od dežja
in nastavljala svoje telo roju čebel,
ki so ji v sluznico prinašale med.
Nato je s sladkim ustjem,
napolnjenim s strastjo,
pred vrati razuma umrla.
Mehčanje srca
Bilo je na začetku,
ko sem začutila človeka v sebi.
Nekakšen dogodek,
ki spomin spelje k zarodku.
Zaprla se je neskončna knjiga.
Odprla se je nova.
Vse naokrog ležijo zidaki.
Polje domišljije spaja lok.
Nad njim je poglavar življenja.
Zvezde noči se utapljajo med drevesi.
Noč pije svetlobo jutra.
Ozračje se nasmehne.
Nekdo se pripravlja na let
ptice votlih kosti.
Večno vprašanje biti v izrekanju.
Vsak vzgib je nova variacija.
Igranje citer na minljivost.
Sledijo zvoki zemeljske narave.
Iz popkovine mitološkega spomina.
Vstajam in iščem temelj,
na katerega bi oprla svoje telo,
medtem ko mi drevesa šepetajo
svojo dolgo molitev.
Sem prah, ki cveti življenje.
Vsa sem bela od zgodb,
ki jih poje veter prihodnosti.
Le z življenjem se lahko branim
na ozarah svojih samot.
Plapolam in utišam strahove,
ko ptica spremeni smer leta,
da omehča njeno srce.
Ob nasilni smrti zvezd
se rojevajo nove – poezija
seštevanja in odštevanja.
Nebo, streha, večna luč.
V Antiohiji
Od kje je prišel zagonetni plesalec,
ki navdihuje dušo za ples zamaknjenega
sufija v njenem cvetočem drevesu.
Je mar zaslutil sladkost plovne poti
skoz reke njene tople krvi,
začutil arhitekturo telesa,
naseljeno plavajočo liriko mehkega ega
v odrešilni recital plazme, ki jo je žarek zarisal
in zapečatil v kri z arhaično mistiko
mokrocvetoče rože, rojene v helenski
Anatohiji ob reki Onortes.
Na svet je prišla z upesnjenim navdihom.
Naslado drhtečih listov dalije.
Imela je prašnike z zajetjem jutranjih ros.
Oh, kako preprosto in naravno!
Eskimskemu glinenemu ptiču
so se med bregovoma njene
ženskosti odtalile peruti.
Medtem, ko dihajo stvari
in vstopajo vzdihi skoz kamre v telo,
prodirajo izdihi iz najobčutljivejših membran,
od poslednjega prehodnega roba,
prav od tam, kjer mu je drhteča roža
privolila vstop v medenično skledo slasti.
On je vzdihoval med toplouzrtim satovjem medu.
Dala mu je prst na usta, ga gledala v oči
in njena kri se je izpela v haikuju rože.
Ona je mislila resnico
V rokah je imela najslajši sadež
dobrega in zla - simbol pogubne skušnjave.
Razstavljala ga je na črke in zloge.
Kot mejni gradnik časa je stala
med obrazi njenega plemena.
Bila je skoraj gola,
brez dragocenih oblačil.
Slečena in utišana.
Komunicirala je
le z omejenim številom besed.
Na višjih ravneh jezika
jo je bilo iz dneva v dan vse manj.
Plastična lupina izpraznjene duše.
Po koži zrahljana, znotraj izničena v moči.
Stala je pred hramom,
kjer se rojevajo in umirajo ljudje
s pretegnjenimi udi.
Z oddaljitvijo od bistva stvari.
Spremljal jo je paradoks.
Ona je mislila resnico.
V rokah je nosila sakralno luč.
Ključ metafizične skladnosti sveta.
S pesmijo se zdaj daruje samo izbrancem.
Iz tabernaklja vabi med ljudi darovalca Ljubezni.
V preobleki iz žameta hodi med njimi.
Zagozdena v kamen grešnega oltarja.
Brez oblačila kot mrzel marmor pozira tistim,
ki ji niso dovolili rasti.
Želela je biti gruntarica svojega sveta.
Izskočila je iz vesolja v rožnati ruti,
z okarino v grlu.
Ob prihodu je praskala sivino zidu.
Videz civiliziranosti.
Zapis orgelske fuge o svobodi.
Vstopila je slepcu v oči
in shodila po zaznani črti življenja.
Retuširala je freske njihovih obrazov.
Pobirala luske njihovih teles.
Udaril je val ob obrežje
in očistil prod. Odnesel kamenje z duše.
Šumenje je zabobnelo v globini,
kot dvigujoč se vrč besed,
ki prhnejo kot golobi v nebo.
Še ne ve, ali se je rodila kot daritev
ali kot možnost prebujenja.
Besede cimetovega vonja
Resnice si ne moremo izmisliti,
niti je ne moremo odmisliti.
Resnica je razgaljena vest.
Smo prerevni, da bi si
kupovali laži za drag denar
in jih prodajali za resnico.
Porodne bolečine novega človeka
so za galaksije pomemben pojav.
Prav vse ima vpliv na celoto.
Tudi rast najmanjše bilke.
Posameznik je lahko bogat,
pa ne zato, ker so drugi revni,
ampak zato, ker sodeluje z ljudmi
pri ustvarjanju in delitvi skupnega dobrega.
Večinoma zvečer ljudje klecnejo
utrujeni v posteljo od celodnevnega dela,
nekateri pa poležavajo na blazinah,
se sončijo, pijejo hladne pijače
in s ponižujočimi pogledi gledajo revne.
Svoje zahteve množijo,
kot se množi pelinolistna žvrklja.
Starši so me učili:
Na vsako besedo,
ki je namenjena neskončnosti,
odtisni pečat in pusti na njenih krilih
odtis svoje dlani.
Ti si otrok razsvetljenstva.
Sporoči s smetišča odvečnih,
da v toplih gredah rastejo visoki ljudje,
podobni sončnicam, ki se obračajo za soncem.
Z njihovim semenjem
se hranijo ptice, ki bodo poletele
visoko v neskončje svobode.
Galaksije se spreminjajo v planete vsemirja.
Mimohod po samotnih labirintih in tolmunih prabiti
je metafora cimetovega vonja, ki rahlja sence luči
in poganja zeleni razum.
Ko iščeš manjkajočo črko v svoji besedi,
jo vzemi iz Celanovih pesmi.
Ko iščeš zrno ljubezni poglej granatni cvet
v kotu svojega bujnega vrta.
Ko iščeš skrite smisle svojega življenja,
se zahvali čudežu, da premore umiti
vse izrečene besede in jih spremeniti v pesem.
Razpotja bivajočega
Drevo raste z občutjem časti.
Vzklilo je v drugačni preobleki kot človek.
Krošnja je prispodoba sonca.
Je ena izmed pojavnih oblik lepote luči,
ki nosi vsem vrstam bivajočega ljubezen.
Največ lažnega videza premore človek,
ki neprestane išče možnost
za širjenje prostora svoje moči.
Ko drevo umira od suše ali starosti,
je nepremično uprto navzgor.
Umirajoči človek se poda na pot
iskanja skrivnosti borovih poganjkov.
Vsak let metulja premakne luč
in se na nek način dotakne sonca,
da premakne zrnce peska v puščavi.
Na njenem obrobju se razpre rdeči cvet.
Dihanje in vsak gib vetra pogojujejo vzrok
za nastanek novega – za vzklitje rasti.
Drevo je simbol pokončnosti.
Ob njem hodi sključen človek,
ki s pomočjo gozdnih nimf išče ljubezen,
ki jo drevesa nosijo v sebi.
Dobro vem, da je hoja človeka nemir
zavedanja, da s samoto luči prihaja
tudi grom, ki razkolje na dvoje.
Ornament toplega telesa
Edina smer, ki jo še prepoznam,
ni pogled nazaj, kjer sem potegnila črto,
moj pogled je usmerjen navzgor,
kjer se izrisuje smer davno uročenega poljuba.
Vse je izpisano z zlato litino sonca.
Plavooki svitki izpod vek modrocvetno
zrejo vame iz njegovih globokih oči,
ki jih je le za trenutek priprl, zaziban v spanec.
Stojim pod razburkano količino svetleče
se gmote oblakov, ki se bodo pridružili
podzemnem zajetju voda in spodbujali rast
v višavje, k strastno rožnatem nebu.
V globini gori mistična sveča,
znamenje neumrljivih občutkov sreče.
Stanje izmuzljivega orgazma v večnost.
Pojoča lira vetra boža samotno koralo v globinah,
ki so jo prepletle mreže in tkanine toplih spominov.
Vsa sem še rožnata tam, kjer me pogosto ni bilo.
Tja na obrežje reke me zvabljajo dišeče pelargonije.
Sla me razprostira čez travnik kot plašč vso zeleno.
Tedaj pišem in tonem v bledo zelen kolorit timijana.
Vsa valovim in se spreminjam v travnato polje
tople kože, sprane od dežja, željne nežnih objemov.
Prav tedaj se zbudi telo z razburkano gladino krvi v sebi,
ležim kot bila bi lutnja z nazaj ukrivljenim koncem vratu.
Koliko različnih mask mi je nadelo življenje
na moj od notranje ljubezni razžarjen obraz.
Kafkova fikcija
Franz Kafka nima več prednikov.
Kafka ima zanamce.
Prazgodovinske potomce sedanjosti,
ki so umirali v še nerojenih jutrih.
Fikcija o Kafki je resnica dneva,
ki ga nikoli ni bilo,
a v stopničastem času domnevno bo
kot odrešujoči sunek včeraj.
V rosnem jutru je odpadel list z drevesa.
Vse je zadišalo po koži in snegu.
Kafka je bil dolgo zaljubljen v vilo,
ki ji je gozdni mož oblikoval obraz,
zleknjeni na mahu z žlahtnimi zarezami
žgočega sonca v mednožju.
Na njej je odcvetelo dvoje ivanjščic.
Lebdela je na valujočih ustnicah skale
in zagledala izpodnebnega ljubimca
z okrepljenimi nogami in rokami.
Z utripajočo slastjo je zapičil dolg kljun
v njeno odprtino in kljuval ličinke
iz njenega telesa, ovitega v orientalsko svilo.
Posesala ga je v odprtino mednožja.
Z mečkljivo kožo je zdrsnil in drsel v globino,
dokler se ni raztopil kot snežni metež v njej.
Slišati je bilo kako je med bregovi klokotal potok.
Z morbidno čutnostjo je lizal sneg z njenih bradavic.
Ona je bila vsa mokra, kakor pravkar narisan akvarel,
precejajočih se barv skozi sito spomina.
Romantično dišeče …
Romantično, dišeče
mokro telo,
rdeče v belem alabastru.
Bleda utvara angelskih peruti
globoke opojne ekstatičnosti.
Kompozicija veličastja,
ustvarjena iz prividov
o izmišljenih igrah
v mesečevem zalivu
mene in tebe,
v dišeči delti
toplih spominov.
Polifonija vetra v ognju,
ogrevanje tišine plamenov.
Plivkanje morja ob čolnu,
zibaje v ritmu ženskih bokov
žejne suite slasti hrepenenja
slovitega allegra maestosa.
V nebeškem ogledalu čakam
tvoj poletni dotik.
Zvezda vzhaja, vrni se luč!
Iz tebe črpam svojo ljubezen.
Fikcija otroških oči
Bila je silhueta.
Oblečena v togo žadaste strasti.
Fikcija skale s peščenimi rokami
in votlimi dojkami.
Bila je videti kot kos
odslužene obleke.
Z ohišjem pasje ute
je bila pokrita čez glavo.
Tavala je okrog.
V ritmu zelenega ognja.
Bila je plamen v neurju,
pripravljena da obišče
dimno zaveso spomina
pred zlomom stoletja.
Sedela je na smrtnem dragulju,
čez noge ji je padala senca
z zaslona bledega zrcala.
Črnilo na ustnicah se ji je posušilo.
Trepalnice so se ji razrasle
v štukature na stropu.
Oči so ji plavale v turbanu.
Vampir ji je polagal kamenčke na telo.
Nato je odletel kot črni labod.
Gostila se je s sumljivimi
poslasticami umazanih besed,
ki jih je sejala po pokrajini miru.
Spremenila se je tigrico
in z vrvjo zategnila vrat jutranji zarji.
Splezala je na drevo
In bingljala nad poetičnimi škrati,
ki so jokali in dražili pse.
Iluzije
Obstal je pred ukrivljenim ogledalom.
Imel je nabuhel in popačen obraz.
Ni vedel, ali je ogledalo
pogoltnilo njegovo dušo,
ali je ogledalo odsev slečenega volka.
Zrasel je v zvito drevo nad vodnjakom,
vendar se v njem ni mogel odžejati.
Na dnu je bil mah,
na njem so ležale mrtve Iluzije.
Razbitine resničnosti.
Razblinjenje sanje.
Samoprevara sreče.
Nesomernost izpolnjenosti.
Skepsa izkustva biti v ne/biti.
Kako grozno je biti
težak nagrobni kamen,
ki mu mrlič odspodaj spodjeda
temelj iluzij o večnem življenju.
Obletavajo ga metulji s konjskimi hrbti,
ki nosijo sanje čez robove biti,
kjer stoji neločljiva povezanost
z neizpolnjenim v dobrinah,
ki presegajo uživanje zaklinjanj.
Potujemo s podobami idej
v pravljični svet, kjer še ni bilo ljudi.
Iz raja odhajamo z obduciranim srcem.
Po napornih poteh hodimo,
se plezamo po skalovju velikih previsov
z nerešljivo uganko slepila o sreči.
Vzpenjamo se v nedostopni svet iluzij.
Himna upora čebel
Vstopi v središče prostora,
zavzemi nadzor na točki,
kjer rojijo čebele in na krilih
prinašajo med.
Zapusti smetišče ostankov molka.
Stopaj po ulici odločno,
da se daleč sliši tvoj smeli korak.
Slišijo naj te tudi oni,
ki so se zaprli v panj in si režejo čebeljo strd,
ne da bi razumeli prostorskih razmerji
med maticami in troti znotraj panja –
razmerij med delom in sladkanjem.
Tvoje dihanje naj bo način upora.
Čutijo naj tvoj notranji nemir,
tvojo stisko, tvojo aritmetiko.
Preproste računske operacije:
seštevanje, odštevanje,
množenje in deljenje,
ki ima svoj začetek
v kamenčkih, panjih in številu čebel.
Ali ne vidiš, da zmanjšujejo
tvoj notranji prostor in tekmujejo,
kateri trot bo zasedel
še neizpraznjeno matičino mesto.
Moj jaz je vanjo vraščen –
puntar z vilami, ki prebada tatove,
puntar s koso, ki pri prvem zamahu
pokosi jalovo ljuljko;
puntar s kolom, ki prebada
Luciferjevo trotovo dušo.
Imam črke in besede,
iz njih sem sestavila himno upora čebel,
ki jo boste peli skozi viharje
pesticidov in insekticidov v oči.
Ko bom vraščena v vršace,
bom pela z dežjem in vetrom,
ki bo počistil mojo deželo.
Ne sodi svoje domovine po njenih
ravninah, sodi jo po njenih vršacih,
ki silijo v nebo in rastejo oprti
na korenine življenja med panji čebel.
Ko te bo zaskelela stara rana,
začni globoko dihati, vse hitreje in hitreje,
dokler njihovo hišo iz kart tvoj zrak iz pljuč ne sesuje.
Srce v tvojih prsih pripravlja nevihto,
misli dobivajo krila in roj čebel bo poletel za teboj.
Zrno pšenice te gleda kot kruh iz tvoje zenice.
V zlatem soncu ima zakopano dušo dobrote.
Delovno čebelo, slovensko sivko!
Razčustvovanje
Kako bom odslej živela,
bodo odločile moje pesmi.
Bila sem že v davnih časih,
vendar se nisem mogla dvigniti
z dna vesolja in plavati
skozi morja gibke valujoče trave
in vence, spletene iz rok
v cvetočih rokavicah.
Bila sem tekočina z neustavljivim tokom .
Ne vem v katero strugo sem se zlivala
in tudi ne vem kod sem hodila
in kje sem puščala svoje sledi.
Razcvetele so bele orhideje
in zbujale močno čustvo, ki je živelo v meni.
Razčustvovana sem se dolgo prebujala
in iskala dotik z najmanjšim delcem atoma.
S tistim brezimnežem, ki je nagovarjal muzo,
da sem se ponoči zbujala, prežeta z mistiko.
Tedaj sem bila še brez korenin.
Nad poljem se je razcvetelo judeževo drevo,
in jaz sem kmalu ponorela od sreče.
Zraslo je skozi mojo tanko kožo v meso,
skozi rano in kri je priplavalo v moje srce.
Sanje so določale mojo pot
in vsebino še nenapisanih pesmi.
Fikcija: dogajanje v sobi številka 13
Sanjaš o njej, ki je prespala
s teboj v gornjem nadstropju hotela Fiction?
V sobi številka trinajst.
Videli so jo v knjigi gostov s pripisom, da je nora.
Po utrudljivi noči je dobila letalsko vozovnico.
Odletela je s terase na strehi nebotičnika
v nebo in se zgubila v zvezdnato noč.
Pod jezikom je imela verbalno sladico.
V svitkih strasti ji je gorel skrivnosti zubelj.
V torbici je imela nož in zrcalni odsev
The Miystery of Agatha Cristie.
V fikciji potovanje nepopolnih simetrij
pojočih vešč v postaranem drevoredu,
kjer so izurjeni vrtnarji uporabljali klešče.
Izpela je apokrfine citate s stojala knjige.
Zob z ustnic spomina je položila pod kamen.
V roki je držala nož. V drugi vedro z vodnjaka.
Pripravljena za tigrov boj.
V luči premišljene fikcije.
Na desni strani ob njej je stal pilot,
spodbujevalec njenih strastosladij
in igral na frulo, ko se je kača zvijala v njenih nedrih.
Zaplesala sta tango in letalo se je dvignilo v nebo.
Postal je njen smrtni ljubimec.
Poslovil se je. Nikjer ni bilo videti krvi.
Ob vbodu v njeno mehko meso
je nekdo stresel nanjo jerbas kamenja.
Ona mu je s kamenjem trla orehe
In ga vabila nazaj v hotelsko sobo,
da bi mu polagala jedrca v usta.
Drama hrepenenja, ki razvnema strasti.
V simbolni strukturi te zgodbe
je ona nadčasovna ženska,
natančno umeščena v čas počitnic.
Zgodbina pripoved je kot Agathina
predelana uspešnica s frazo o začenjanju znova.
Če je zgodba spodbudila vaše hrepenenje
začenjanja poletnih vbodov, znova in znova,
sproščeno uživajte pomiritev to vroče poletje.
Komarji niso zlate ptice, njihov vbod zaskeli in zasrbi.
Komarje ubite, dobre ljubimce pa nagradite!
Narišite črtice na zemljevid hotelske sobe
s pripisom: kreativno zabadanje na pomečkani
posteljnini z osupljivimi eksotičnimi prizori
staromodne, vedno sveže Agathe Cristie.
Bodi napovedovalec boljših časov!
Piši o krajih, ki jih ni.
Piši za ljudi, ki bodo šele prišli.
Prizorišča še ne poznaš,
zato si ga izmisli.
Prilagodi vsebino za bodoče potrebe.
Resničen zgodbeni čas je tisti,
ki ga še ni in ga še nikdar ni bilo,
je daljši od sedanjega
in krajši od preteklega.
Preseli se v prihodnost.
Časa se osvobodi na točki,
kjer sta se tvoje stereotipno mišljenje
in želja po novem razšli,
kjer se moči razdrobijo na tisoče detajlov.
Razkrij sebe kakšen se boš
morda rodil skozi pripoved.
Ne piši o tem, kakšen bi moral biti,
temveč o tem kakšen si
v časovni in prostorski distanci,
ki je pretrgala zavest časa.
Bodi pred časom!
Fikcija prihodnosti.
Iskanje zlatih vrat
Sploh ne vem,
v kateri zgodbi se nahajam danes.
Vsa drhtim v svoji sredici.
Gola se sprehajam po hodnikih
zapuščenega gradu.
Nikogar ni.
V prostorih šumijo sence vestalk,
ki v zaumju časa iščejo svetotvornost
z vzpostavljajočim začetkom ognja.
V prividih nisem nikogar srečala.
Znašla sem se v neizmerni praznini samot.
Oblečena v mah sem iskala mater,
ki je rodila ta svet.
Brskala sem po okruških spomina.
V njih se mi je zalesketala drobna kaplja
in tisti zlomljen žarek, ki je zašel vame
skozi razpoko pozlačene stene gradu.
Slišala sem, da so zunaj ljudje,
ki sploh ne vedo, da koga potrebujejo.
Vsi smo znotraj časa.
Molk besede, brez nikakršnega zunaj.
Strmenje, to silno gibanje duha
so zlogi notranjih besed, krhka molčanja,
ki prihajajo odznotraj, od koder so vsi odšli
in nas v temi zapustili same.
Vabimo njih luč v svoje zrcalne oči.
Iz zenice, ležišča sveta vodijo vse poti
srčnega kozmosa, kjer vstopajo
skozi zlata vrata iskalci ljubezni.
Skupaj …
Šla sva skoz obokane hodnike,
skoz ukrivljene prostore bližin
proti jutru sončnega vzhoda
niti speče, niti zbujena.
Nato sva videla kaj sta zapisala
utrinek zvezde in jutranji dež.
Nekaj rose je bilo na travah,
ki so izgledale kot milina.
Na vzpetini se je razžarjal
vroč popoldan z ovratnico
mavrične barve.
Na njej se je v ritmu vetrov
v pozabljenem kotu domačega vrta
zibala zlata sončnica.
Midva sva nadaljevala pot
v skrite začetke
kot pravljična vprega vesolja.
Odkrila sva nepojasnjen vzrok
zakaj sva se podala na pot.
Neka notranja sila naju je
združevala, da sva vstopala
v muzikalični kontinuum.
Spodbodla sva sončnega konja,
ki naju je v galopu
skoz jerebikovo grmičevje odložil
v toplo naročje naslednjega dne.
Prisluhnila sva opuščeni luknji
v drevesu in zaslišala ptičji ščebet.
Petje kot razcvet veselja.
Bele breze
(Pokojnemu prijatelju G.Š.)
Ponotranjil si se v meni
kot močvirna zemlja,
v kateri rastejo
kot sveče visoke breze,
zgoraj vse zeleneče,
kot so polja ob Muri.
V razcvetu trenutka
sem na tej strani reke,
ti na drugi.
Čez vodni tok ne moreva.
Ne moreš izruti korenin
iz globokega močvirja
in prestopiti brega,
jaz s svojo roko
pa ne dosežem kraja,
da bi te predramila
in zvabila na to stran obrežja,
kjer valovijo trave
in živijo spomini.
Opisal si jih
in mi dal vedeti,
da sem bila.
Naslikal si poslednji portret.
Poslal si mi dolgo pismo.
Napisano knjigo,
ki ponoči gori kot stenj
in zažari kot šipek
v jutranjem soncu.
Dotikam se mostu
ki povezuje obrežji,
topel veter
pa žene oblake,
ki se spreminjajo v dež.
Odisejeva molitev
Brez spanca se je zgodila noč.
Moža s Helade je zaslepila luč.
Penelopin moški se je odpravil na pot.
Soparno je ozračje nad Itako,
vse od Jonskega, Egejskega
in Jadranskega morja.
V podpalubju je popustil vijak.
Grška ladja se potaplja.
Na tisoče milj je val pljusknil
iz Šparte v Atene vse do Iberskega polotoka.
Zues je preplavil dvanajsterico bogov.
Odisej je globoko vzdihnil:
Slovenije, nikar!
Dal se je zastekliti v nekropolo.
V tisti neizmerni posmrtni prostor,
kamor bodo izginjali otoki
v staro/novih nasledstvih,
od koder lahko opazuješ pirate
s sedmimi skrinjami zlata
in sedmimi zaboji žebljev.
Visoko z zračnimi ladjami
se dvigajo v neskončni ven.
V rezervatu je veliko pristanišče
za zbegane begunce, brez zemeljske hrane.
Na Kristusovi desni je kuhinjska pomivalnica
zgodovine, na njegovi levi
pa silno gibanje starih iluzij.
Vsi izrabljajo njegove besede.
Globoko predihane izkušnje:
kraljestvo s preračunanim učinkom
deleža preutrujenih oračev žitnih polj,
ki plezajo po prerezani vrvi v nebesa.
Spodaj sesajo sanje, zgoraj kri.
Zgoraj vladajo pastirji,
spodaj se pase čreda,
ki z zarjavelo bajalico
išče vodni izvir pod kamnom iz Delfov,
a pod njim je našla le star strdek svoje krvi.
Vijolični cvet
Nikoli nisem polila črnila
na kratkovidne besede
in jih pošiljala v kemično čistilnico.
Razmočil jih je čas,
spral jih je dež.
Nato je posijalo jutranje sonce.
Kaplje so na obzidju orosile bršljan.
Stala sem ob ribniku.
Po vrtni ograji so se premikale
majhne polžje hišice.
V vsaki je bila živalca razprtih oči,
podobna mojim besedam.
Plezale so v ritmu vodnega plivkanja.
Listič mi je padel v vodo.
Razmočili so se strdki krvi.
Mladostno nabrano krilo
je skrivalo mladenkine nerodnosti.
Včasih opazim odblesk svojega
mladega obraza v njih.
Sramežljivo utelešenje tišin,
ki strmijo iz šote neke dolge poti.
Ob cesti se je v travi odprl
droban vijolični cvet.
Nekaj posebnega
ob robu presežne ljubezni
med bilkami valujočega polja.
Skoz lističe in barvo mu odteka čas.
Pod površino
Osebnosti se odpirajo kot rezervoarji goriva.
Kažejo se kot duševne eksplozivne snovi.
Zložene so po plasteh kot rudnine globoko v zemlji.
Z odprtimi očmi klijejo življenje skozi temo iz snovi.
Ko travniki zažarijo, pokažejo notranje bistvo,
ki je bilo skrito v temnini .
Sonce omogoči drevesu zgradbo
notranje sredice v lesu,
ki je ves mehak od dotikov matere.
V njem ni ne lusk, ne ostrih nohtov.
Pride trenutek, da več ne veš, da nisi bil.
Ljubezen odpre vrata celotni osebnosti.
Kot sončni žarek se ljubezen raztopi
in prelije v drugega.
Koliko skrivnosti spi v zemlji!
Pokopane so pod površino vsakdanjika
in čakajo na trenutek, da snov vzklije.
Bistroumnost narave je osredotočena
na trenutek, ko vznikne v razkritje življenja.
Čaka na razpoloženje, da se lahko izrazi
kot ljubezen vode, zraka in šumečega vetra.
Kot v kresni noči dozorijo iskre v krošnji neba.
V nadzemeljsko satje zvezd, ki nikoli ne ugasne.
Ko iz noči vstane jutro, sva jaz in ti na obali eno.
Sva mehko rastje palmovih listov,
lep primer metaforične nejasnosti,
ki s pridržanim dihom, pogreznjena v večno tišino
išče v slovarju pravo ime za vse to veselje.
Fikcija transparence
Gospod pravi, da pojdete na izlet v vesolje,
ko bo zemlja naredila komaj pol kroga okoli sonca.
Vsi mostovi se bodo za vami podrli.
Vstopili boste in našli zrušeno cesarstvo Selžukov.
pa Noetovo barko in vesoljsko mravljišče duhov.
Približali se boste velikemu fokalizatorju,
ki vas bo videl v notranjost stoletij nazaj.
Potovali boste globoko v širjave vsemirja.
Odloženi na panoramskem prizorišču Kentavra,
na najbolj oddaljeni galaksiji,
ki jo Hubblov teleskop še zazna.
Tedaj boste v vlogi velikega opazovalca sveta.
Vizualno videnje sebe v notranjost bo preozko.
Razširil se vam bo fokus na obzorjih samot.
Preblisk! In že boste na več prizoriščih hkrati.
Zaznali boste množico pogledov nezadoščenih bitij
in hkrati dojeli koliko jazov videnje v vas še igra.
Znašli se boste meditativno izsanjani
v temnih revirjih mračnih silhuet
večjega števila svetovnih moral,
ki so si v bolezenski odvisnosti.
Ostali boste v konfliktu z duhovi tam onkraj,
s samim seboj in kraljem Likaonom.
Moralne skupnosti predstavljajo bend.
Odhajajoči orkester vseh bolnikov,
ki pluje z vesoljsko kolono zamaknjen
skoz žrtveno rdečo barvo zahoda.
Napihnjen mehur v vertikali skoz sfero spomina
izsušene hrbtenjače in usihajočega uma.
Komaj sluten izziv hlastanja zredčenega zraka
skoz intimno občutje otipljive resničnosti,
ko se deli telesa gibljejo po vzporednih krivuljah.
Fikcija nemočne zamolčane obljube,
ki naredi formo bolj transparentno,
brez vrnitve v binarni sistem.
Vse se vrača …
Kaj vidijo oči,
ko se naseli noč v zenicah
s tisoči zvezd,
ki prebujajo sanje
in prižigajo luči
znotraj sten
in razcveta domišljije,
kjer se rojevajo besede,
zlogi zaviti v molk
dolge poti
kot krhki in lomljivi žarki,
raza vesolja –
nekakšno spominsko darilo
nosilcev samot
in tišin, ki spregovorijo
in se razodenejo
v ekstatičnem vrtincu nevidnega.
Vse se vrača
v simbolnem redu
naseljevanja in preseljevanja
kot zakon neskončnosti
brezprostornih razsežnosti.
Misterij, ki ga nihče ne pozna.
Metulji v trebuhu
Rdeče vrtnice dekliških hrepenenj
je zvezala v šopek vinjet
in jih položila v mistični kelih.
Jezik ji je ožaril brbončice v ustih
za subtilno zadržane poljube.
Vzbočila je ustnice v mesnato orhidejo.
Poteza, ki seže v večnost slasti.
Plapolanje tisočerih metuljev v trebuhu.
Dvigovanje plime v valovje.
Čarobnost na meji norosti.
Belina v zavojčku golote.
Vzorec sreče kot stih,
ki prešine bitje luči z repom kometa.
Počutila se je kot drevo,
s kopreno sonca obsijano.
Z gostim dežjem poškropljeno telo,
kot stuširana golobica na cvetoči češnji.
Preveč vsega, naenkrat preveč za srečo.
ki se zariva s sunki v prepleteno telo
z vezenino kapilar gorečega grma.
Cukri iz večnosti, sladki trs srca.
Vstopajoče morje krvi v drobno telo.
Cvetovi beline v rokavu orgazma.
Prsi razgrne čez korenine njenega telesa.
Iz vrelca neskončnosti.
Znotraj Erosa čas, ki prinaša daljave.
Umik v čas, ki doseže bližine.
Ponikanje nazaj h genezi.
Delta, ki sega v rodovitnost.
Ljubezen na delu skoraj brez
slehernih pojmov in razlag,
kako naj se zasadi in raste drevo.
Pokošena trava
Travnik ni brez bolečin.
Dan je zalila plima preteklosti.
Polna luna je dobila fotogeničen obraz.
Kdor hoče biti prepričljiv,
mora govoriti ljudstvu v obraz.
Na verjeten način.
Izven lastnega brloga!
Se mar bojite sodbe ljudi?
Da bi vaša vest klecnila
pred pogledom iz oči v oči.
Prsni koš bi razprli,
da bi videli, kdo se je pogreznil v vas.
Na operacije duš ne hodimo k samoukom!
Kam plujejo pirati z ladjo in košarami rib?
Medeja je umorila svojega otroka.
Umrla je v telesu svojega sadeža.
Sokrat se potika po Atenah
in prebuja meščane iz otrplosti.
Pobratilo se je dobro z zlim.
Norost se je izkričala s prostaško peno.
Razpenila ob lačne čeri.
V steklenih izložbah iluzij
vam je na voljo lastno ugodje.
Sartre je imel prav: zavest kleca pred
grozečim pogledom drugega
in se ob skrajni nemoči pogrezne vase,
če jo osvobodimo odvisnosti.
Besede so lahko odrešujoče
in tudi pogubne sopotnice,
skrite pod masko jalove igre.
Kodificiran je strah pred tirani.
Še neustaljene živali hlapčujejo bogovom,
ki niso svet ljudi, temveč svet privilegijev
in prekletstvo žrtvovanih za bogastvo,
ki se razglaša za humanizem gospostva
v ciklih mutacij izrojenega.
Iz vrelca modrosti
Vesolje je lobanja Boga.
Neprekosljiva modrost.
Modrozanstvo, ki se deli ponoči,
ko zvezde žarijo.
Vstani, o luč ljubezniva,
zasij opolnoči,
odpri mi oči!
Mesečina tam nekje v daljavi,
zvezdni glinasti golob
z duhovnimi očmi.
Shilueta vzgibov
napolni moj hram
s kopreno svoje tišine.
Noč se temni.
Nečitljivo brezno luči,
ki razpada v čas.
Veselje se vpleta
v vence veselja in žalosti.
Rojstvo se pridruži pepelu,
da iz konca vznikne začetek.
Vse kar je bilo, sem nesluteni jaz.
Vse kar sem in kar še nisem.
Domišljija
Če ne bomo imeli domišljije,
bomo umrli v zatohlih kletkah preteklosti,
ki je izobčila iz našega spomina
barvne preproge mladoletnih travnikov
in zatišno glasbo ustvarjale slasti.
Tam globoko v srcu so zarojile čebele svojo pesem.
V nekem skrivnem kotičku slišim medeno glasbo miru.
Z rogovilami minljivosti nas vleče življenje
v himnični barvni zanos domišljije.
V šatulji cveta je shranjena do polovice
izpeta pesem, ki razpira soncu svoje liste,
kot da mu kovinska noč hoče ukrasti trenutek.
Jutranja luč je zapljuskala v podvodno fantastiko,
v svet čudežnega brstenja, ki hoče živeti v korali.
Je morda to optična prevara oči,
utvara razuma, prispodoba podvodnega življenja?
Med košatimi morskimi travami sem našla
starodavna imena rib in njihovo domovanje.
Naletela sem na svojo človeško samoto.
Val je s svileno haljo plesal svoj valček.
Na meji, kjer se končuje realnost, sem zaprla oči.
Zbudila sem se v ozvočeni dvorani s šumom
morja in krikom človeškega začudenja.
Koralnemu grebenu sem dala žensko ime.
Brez vzroka me je preplavila radost gibanja.
Pozabila sem iz katere rečne struge prihajam
in kam me vodijo mokri pločniki.
Bila sem slap svetlobe, vznesena v duhu.
Vso genezo svojega rojstva sem prebrala na novo,
zaznamovana s sončnimi pegami in sijajem
svetlečih se krivulj, kot da me je čas na novo
spočel v mutacijah velikega žrela vulkana.
Začutila sem počasen vzgib, bivanje na novo.
Bivanje, ki ga zahtevajo izviri notranjih besed.
Napisala sem zgodbo o pobegu pred svobodo.
Nebo mi je nastavilo ogledalo svoje brezmejnosti.
Ugibanja
Razdalje znotraj besed
so kot njive z mejniki.
Trzanje jezika. Zavezane oči.
Odprte veke. Negotovost.
Hipen akt združitve pomenov
in posvetitve motrenja v točko –
leteča mušica v očesu,
usmerjena k slepi pegi razuma.
Štetje peščenih zrnc na obali.
Soj mesečine. Svečava.
Kakor vrana zakraka notranji glas
iz suhotravnate pokrajine molka.
Sredi ločja ozeleni veja.
V koreninah so njene oči.
Napisana knjiga o obalah,
ki jim je val pomladil obraz.
Iztegnjena roka v potezo
vzame iz ognja žarečo kovino
in vtisne pečat plimovanja abecede.
V amforo shranjeno preteklost
o samotah, ki mrmrajo in ugibajo,
kaj je bilo prej, kamen ali morje
s prgiščem peska ali šumov glasov.
Ožarjena usta.
Veliki vodni zbiralnik guči
in sprejema vase
barvne odtenke duše –
zrnca zatajevana in ugibanja,
ki so ostala v kljunu molčeče ptice.
Varovanje
Koža mojega telesa me varuje
z močjo rok matere zemlje.
Iz travnika ji rastejo dlani v nebo.
Prsti se spreminjajo v dišečo polt
in mehkobo dotikov.
Brez njih bi se počutila
kot korenine brez krošnje,
kot odrezano polje
na slikarskem stojalu.
Med mano in nebom ni nasprotnikov.
Sva eno telo,
eno potovanje po starodavnih poteh.
Vsak odmik je bolečina.
Vsako približanje radost.
Vrnitev jasnega jutra v pristan.
Hoja
Izbira nevidnega
z robido zaraščenega
klanca navkreber.
Stopicanje po kamnu,
ki je obmolknil od hrepenenja
na robu začetka.
Hoja in čakanje.
Hip za hipom.
Obronki svetlobe.
Vrt in polja bližine.
Posušena snov na sliki spomina.
Nenapisana zgodba.
Ob marelici kosmati čmrlj brenči
in ziblje na cvetu metulja.
Prvi in naslednji nekoč:
Ločitev in združitev.
Zemlja, setev, dež.
Sonce, rast in žetev.
Dihanje.
Čudežno jutro.
Tisočere radosti
živahnih kretenj narave.
Vdanost volje,
da se pomlad pokloni
v slovesni obleki,
ogrnjena z belo rjuho
češnjevih cvetov.
Bili so časi ...
Nostalgično se spominjam časov,
ko je bilo življenje počasnejše in lepše.
Še svetloba je bila bolj bleščeča,
ko je oko moje pesmi zapiralo veke.
Bile so lahkotne sanje kot ptičja krila.
Vino je bilo slajše. Omama bolj vzvišena.
Moški so bili lepši in bolj privlačni.
Vonj žensk je bil muškaten.
Moški so za njimi omedlevali
in se sklanjali pri pobiranju robčkov
svojih ljubljenih izvoljenk.
Znali so božat razgaljena ramena,
poklanjati rože in jih zazibati srečne v noč.
Bili so časi zapeljevanja in glasbe,
ko je modrost biti segala globlje
v brezno srca in sledila impulzom duše.
Bili so časi, ko je lunin sij
lepše svetil po kraških borjačih.
Kakor harmonija, ki uresničuje sanje.
Bili so časi mladosti.
Bili so časi, ko sta se gledala iz oči v oči.
Dihala s škrgami vesolja.
Iz vrtov so dehteli zreli plodovi,
ko je mešanica vonjev puhtela v nebo,
ne da bi času čas odtegnila.
Danes je drugače.
Zatopljena v sladki dremež
se je ujeta v sedanjik prebudila.
Zelena dežela
Med medenim tednom osamosvojitve
sem videla našo deželo vso zeleno.
Videla sem klasje, napolnjeno z lučjo.
V mislih sem zlagala zidake visoko –
do mesečine. Vsadila sem drevo,
ki bo raslo na sklonjenimi obiralci jagod.
Zgoraj so se začeli kopičiti oblaki.
Polnili so nebo s svojo nabreklostjo.
V teku let so si krepili mišice
in se spremenili v bogove,
si utrdili in napeli svoja vlakna kot strune.
Zvrstile so se kaste naslednikov.
Nova vrsta svetnikov, z izvorno ponarejenim
dovolilom za vnebohod v sveto območje.
Rojeni so bili za čezmernost in večnost.
S potrebo po izdatnem obroku vsak trenutek.
Z oblačili za preoblačenje po vremenu
in z ritjo za presedanje z enega stola na drugega.
In mi, tu spodaj, ki lahko nekaznovano bentimo
in se glasno nanje jezimo, lahko doživimo
le obredno umivanje telesa s ploho z neba.
Nato je zapihal nov veter.
Poscani deželi se je posušil obraz.
Vse je znova zeleno!
V stoječih lužah žabe regljajo in kvakajo.
Škrat, bradač kliče pingvina z Antartike:
Pridi, pridi, tam gori je vse ledeno ...
Tu je vse žabje zeleno – zlato rumeno.
Da, vse je zeleno in pozlačeno,
a med drevesi in žabami je velika razlika,
bi morda rekel Konfucij.
Svetlobni šum
Vse je bilo že davno določeno.
V času prihodnjem je odmev.
... Odjek glasu,
ki se ne vrača k ušesom vpijočega.
Spomin spokojno zaspi
pod sivim lasiščem, v varstvu temena.
So sledi življenja, ki pripadajo tebi.
Medtem ko razdišani vonj
pomladnih trav valovi v starih podobah,
se drevo spreminja v plamene sveč.
V svilenih sanjah se misli drobijo,
kot da je prah edina resničnost zvezd.
Ampak tisti zaklenjen svet v daljavah
je kot sij v puščavi Gobi,
nekakšen svetilnik, ki zapušča čas.
Odpira vrata šumečim valom svetlobe
in se ne meni, kdo prihaja za njim.
Nihče se ga ne more več dotakniti.
Vstopa vate brez predpasnika in rok,
da bi ti postregel z resničnostjo sanj.
Ko se trenutek izmuzne,
ostane le izpraznjena čaša.
Čas, ki drvi in misel, ki te zapušča
pijanega v krčmi upanja.
Zahotelo se ti je njenih razpletenih las,
kot metulju svetlobne rože
med šumečimi krili ljubezen.
Stvori s planetoida
Prišli so vesoljski stvori
z ukletega planetoida.
Ušli so božjemu nadzoru
in se naselili na Zemlji.
To so bitja, ki ne pripadajo
človeškemu rodu.
S samorogovimi rogovi nabadajo ljudi.
Smrdeče ribe pri glavi
dobivajo telečje noge.
Srhljiva bitja hodijo okrog
z odprto kožo in vidnim drobovjem
in razkazujejo manj prijetne dele telesa.
Shakespeare jih razteleša z jeklenim
kirurškim nožem in pravi,
da smrdijo po gnilobi moralnih trupel.
V rokah imajo okroglo lobanjo
z izbuljenimi, široko razmaknjenimi očmi.
Lobanjska izbokline so odraz
kronične črevesne hernije.
Pojavljajo se izrastki na čelih.
Edina aktivna sila – duh, je zapustila telesa.
Prevladujejo zle sile, stigme z moralnim.
Poglejte reveže, kako so grdi,
kako grdo in zlobno vas gledajo, bogatini!
Nekaj od tega je gotovo vesoljske etične narave.
Glas, obraz in gibi so odraz moralne nizkosti.
Kdo bo romantično odrešil ta svet
teh grdob in obglavil strahotne kače,
ki se plazijo po drevesih in žrejo sadeže.
Ljudje vpijejo kot biki, ki jih vodijo v klavnico,
v njih rezgeta smrtonosen duh.
Kako odvratno je razmišljanje o višjih stvareh.
Ostudno čarovništvo človeške deformiranosti.
Ali je to že meja znanstvene fantastike?
Franz Kafka: Ko se je Gregor … zjutraj zbudil
iz nemirnih sanj, je ugotovil, da se je med
spanjem preobrazil v velikega mrčesa.
Ležal je na hrbtu in bil trd kakor oklep.
(Asociacija: Zgodovina grdega, Umberto Eco)
Terorizem čiste mafijske teorije
Ne ve več za koliko bi si še skrajšala krilo.
Kako bi začinila ozračje s spletkarsko logiko,
kako bi obračala fraze, zvončkljala s cingeljčki
in kako bi uredila prizorišče komedije.
Pa kakšni ljudje hočejo danes vladati Atenam?
Ženske po omarah skrivajo sivolase dedke in tetke,
v hladilniku zamrznjenega ljubimca.
Foton ni le brezčasen, ampak tudi
brezprostorninski pojav. Ni ga videti.
Nima ne časa ne prostora.
Je subatomski delec kvantnemehanike,
je košček nevidne snovi,
ki se je odlepil od tedanjega časa.
Vendar, od kod tej ženski tolikšna radiacijska moč?
Ampak, kako je zagrabila oblast za rep
in kako maha z njim s ščepcem nastrgane logike
in naribane repe, oblečena v skafander potapljača.
In ko bo na dnu s kronično nejasnostjo stanja
in se bodo še bolj zamegljevali fundamentalni
problemi, se bo ljudstvo streznilo in se zavedlo
od kod prihaja slabo vreme in kje se rojeva
pogubna politika, a žal, bo ta čolnič potonil
in bo obtičal že globoko na muljastem dnu.
Ko bolni pingvini s svojimi zvarki in osladnimi
sirupi iz antarktičnega maha zdravijo zdrave
in se na nasilno znanstven način
razglasijo za moralne avtoritete in izdelajo
precizno napravo za merjenje sluzavosti
zalizanega polža in se drug drugega
naščijejo do suhega, bo konec te komične igre.
Retorično nabuhla vešča bo končno naučila
ljudi misliti s svojo glavo, saj jim bo luknjo
zvrtala prav do praznega želodca.
Intrigantke, nasršene golobice, opravljivke
in konvertitke, gnile prav do obisti,
se bodo znova razbežale, pregrupirale
in prilivale repino olje v mašinerijo,
ki bo tedaj delovala pod bogve katero
blagovno znamko. Pri tem se bodo
s svojimi lasmi znova zapletale v dolgovezenje
in slepile ljudje z nastrganim hrenom,
namenjenemu všečnim norčijam
in se pri tem drgnile prav mestu,
kjer jih najbolj srbi. Še vedno bodo sedele
pri svojih jepijih, ki s svojimi diplomami
in strokovnostjo prinašajo ljudstvu več škode
kot ugleda in dobrega za znanost in dobrobit.
Vedno več psov bo, ki bodo oblajali vsakega
nasprotnika iz ozadja te etično visoko zaigrane morale,
kjer se proizvajajo dišavnice in etične norme
za dnevne potrebe razglašenega žabjega orkestra.
Vendar to silno očiščenje na svetovnotvornih temeljih
bo doseglo sklepni akt, ko se bodo lačni
zbrali na moralnem virantodogmatovanju in ne bo za vse
raztrgane in odtrgane pri pojedini dovolj prostora.
V hlevih in svinjakih sredi mesta so tudi
ogradi za ovce in črede živali.
Slišati je topot goveda in vekanje prašičev,
ki rinejo iz svinjakov in hlevov skozi stene h koritu.
Kakšno prerivanje, ubogi Ahajci!
Volčji čekani
Okraski sprtih svetov.
Morje nepotrebnih besed
in krohot znotraj breztežnih senc
bogov visoko nad oblaki.
Ob njih ni nikakršnega zunaj in spodaj,
le znotraj njih samih.
Sedanjost brez naslova prihodnosti.
Kljun sračje pevke v bolni koži.
Globoko v gnijoči roži zlo.
V rosah juter so kristali soli.
Strastni poljubi mnogih,
ki tleskajo z jeziki v tišine samot.
Škripanje znotraj sten brez vrat.
Obrazi strmijo v ugašajočo luč,
ki za stenami brli svoj Memento mori.
Molčimo. Odtrgani od zavesti duha.
Veter se zaganja v vogale hiš –
v epidermo človeške občutljivosti.
Če resnice ne povem,
bom izobčena iz njene usode.
Uničujejo me tisti,
ki jim odgovornost ne sega
do gležnarjev na blatnem kolovozu.
Gledam in poslušam jih,
ko vnemar izrekajo njeno ime
in prestopajo meje oblasti.
Sram kot izvor človeškosti jim je tuj.
Kjer je zanje začetek, je za nas konec.
Intrige, nečistovanje in obtoževanje.
Nedvoumnost podobnosti v nečému,
ki v breztežju lahkotnosti spreminja sanje
v aluzijo na čas preobtežen
z volčjimi čekani v nasmehu obraza,
ki ga ni moč zakrinkanega objeti,
ker mu manjka narodova duša.
Zgornjega brez spodnjega v pasji
kožuhovini in laježa neubogljivih ne more biti.
Psi lajajo in sprevod posvečenih gre dalje,
se dviga visoko v nebeško kraljestvo
postaranih bogov na Olimpu.
Le kdo jih bo hranil? To je vprašanje …