abortion pill philippines
abortion pill philippines
DRUŽINA REŠETA S PLANINE
Predniki družine Rešeta s Planine pri Ajdovščini št. 80
Andrej Rešeta * 1695 + 10. 9.1786
Jožef Rešeta * 1726 + 6.10.1811
Anton Rešeta * 1733 + 14.10.1797
Marijana Rešeta * 1747 + 02.04.1833
Naslednji rod iz družine Rešeta
Mož: Matija Rešeta * 1771 + 10.03.1816
Žena: Marijana Vidrih *1772 + 20. 02.1832
Otroci: Anton Rešeta * 10.05.1779 + 24.06.1841
Marijana Rešeta * 25.05.1801 (datum smrti ni znan)
Jožef Rešeta * 16.05.1803 + 03.10.1804
Mihael Rešeta * 02.10.1805 + 01.02.1864
Frančiška Rešeta * 01.10.1808 (datum smrti ni znan)
Marko Rešeta * 21.04.1811 (datum smrti ni znan)
Mož: Mihael Rešeta * 02.10.1805 + 01.02.1864
Žena Marija Kobau * 04.03.1808 + 23.09.1887
Poročila sta se v mesecu marcu 1835 in imela sina Antona * 24.03.1838.
Mož: Anton Rešeta * 24.04.1838 (datum smrti ni znan)
Žena Marija Stibil (Stibiel) * 01.02.1843 + 24.07.1899
Poročila sta se leta 1864 in imela otroke:
Antonija Rešeta * 10.06.1866 + 10.05.1888, umrla je stara 22 let
Frančiška Rešeta * 12.03.1868 + 01.02.1942, poročena v
Dobravlje, v zeselek Kozja Para z Antonom Breščakom
Jožef Rešeta * 06.03.1870, mornariški oficir, Boka
Kotorska, pokopan z ženo Micko Rešeta v Slanem
Tone Rešeta * 22.01.1872 + 23.01.1952, Planina 77,
(potomci živijo na Rešetovi domačiji)
Rešeta Alojz * 30. 08.1874 (datum smrti ni znan)
Ivan Rešeta * 18.10.1876 (datum smrti ni znan),
Pater Janez Frančiček Peter (*18. oktobra 1876, Planina pri Ajdovščini, umrl je 31.12.1944, Frančiškanski samostan v Ljubljani, pokopan je na Žalah, kjer so pokopani ostali Frančiškanski bratje), bil je Gvardijan na Sveti Gori, v prvi svetovni vojni je rešil sliko Matere Božje
Marija Rešeta (Micka) * 26.09.1876 - 1967, iz Kranja (Britof)
Kancijanila Rešeta * 05.05.1844 + 23.03.1886
Karlina Rešeta, poročena v Gaberje, (datum rojstva in smrti ni znan, brez potomcev).
Rod družine Rešeta se je preživljal z vinogradništvom in kmetijstvom.
NONA FRANČIŠKA REŠETA
Frančiška Rešeta (12.03.1868 + 01.02.1942) s Planine pri Ajdovščini se je poročila k Breščakovim v zaselek Kozja Para v Dobravljah. Po poklicu je bila šivilja. V moževo hišo je pripeljala ob vozu z vpreženo živino za v štalo. S seboj je imela tudi z doto v denarju in blagu. Na vozu je pripeljala velik zlato rumeno zapečen kolač in ga v znak blagostanja podarila z ruto in predpasnikoma svoji tašči. Njena dota je obsegala 28 svilenih oblek, veliko število vezenih »štikanih« platnenih rjuh in druge posteljnine, »štikanih« prtičkov in predpasnikov okrašenih s čipkami, svilene »koutre« (pregirnjala, napolnjena z volno), žimnice in vse potrebno za gospodinjstvo. Z babičino doto so pri Breščakovi hiši dokupili tudi nekaj grunta. Duhovnika Jože in Jakob Stibiel sta poskrbela za doto vseh šestih nečakinj V Dolenjah, med katere je sodila tudi mati moje prababice Marija Stibiel in tudi za njeno hčerko Francko, mojo babico je bilo poskrbljeno. Duhovnika Jožef in Jakob Stibiel sta poskrbela tudi za svojega gluhonemega brata, čebelarja. Dajala sta mu venecijanske zlatnike, oblečene v platno, ki so jih še pred kratkim našli zazidane, ko so popravljali hišo.
Babica Frančiška, po domače Francka, je bila zelo delovna in podjetna. Ko se je ded Anton Breščak vrnil iz vojske, ki jo je služil na Reki kot vezist, sta oba odšla v Trst in se zaposlila v restavraciji na Opčinah. Ded je bil preprostega kmečkega rodu, vendar naravno inteligenten, pisal je poezijo in je bil napreden in načitan Primorec. Pred odhodom v vojsko je imel spisano že celo pesniško zbirko stihov, ki so žal, bili uničeni, ko je hiša pogorela. Tržaški pisatelj Kravos, sicer iz dobravskega zaselka Kozja Para, je deda v svojih knjigah opisal kot naprednega Slovenca in narodnjaka. Kot natakar v restavraciji je ded Anton Breščak na Opčinah stregel tudi avstrijskemu cesarju Francu Jožefu I.
Babica Francka in ded Anton ste imela srečen zakon. Rodilo se jima je 14 otrok, ki sta jih lepo vzgojila in izobraževala. Dva otroka sta jima umrla takoj po rojstvu, druga dva pa v posledici bolezni, ki so tedaj razsajale (davica, kolera in španska gripa).
Najstarejšo hčerko Teo sta iz Trsta poslala na Koroško na šolanje v zavod Marija na Zilji, kjer se je učila slikarstva, oblikovanja, vezenja in gospodinjskih del. Ko sta si ded in babica na Opčinah prihranila nekaj denarja, sta postavila v Dobravljah hišo tik ob železniški postaji in odprla restavracijo. Ker je bila mimo hiše speljana železniška proga, je v neki vetrovni noči vlak brez iskrolovnih naprav z iskrami povzročil požar in hiša je pogorela do tal.
Nato so prišli zelo težki časi prve svetovne vojne, ki so zahtevali žrtve v družini. Babici in dedu je v Krpatih padel 17-letni sin Tonček. Istočasno jima je umrla v tržaškem »špitalu« 22-letna hči Francka za špansko gripo, v Krpatih pa je padel njen mož, zet Franc Jerkič. Ostal jima je 3-mesečni vnuk Franc, za katerega sta morala skrbeti. V teh hudih časih se je 19.9.1915 rodila tedaj 53-letni Francki moja mati Hermina kot štirinajsti in zadnji otrok. Vihrala je vojna vihra, vladali sta beda in revščina. Ded je zmenjal z vojsko seno za vojaške konje za vrečo makaronov, da so otroci preživeli. Babica je številne otroke oblačila tako, da jim je izdelovala iz vojaških sukenj oblačila.
Nato sta se z dedom spet opogumila in najela pri vaški hranilnici posojilo z oderuškimi obrestmi in spet postavila hišo. Odplačevanje glavnice z visokimi obrestmi jima je povzročalo težave, da sta zašla v skoraj brezizhodni dolg, ki ga nista mogla odplačevati. Dolg na hiši je odpalačal iz svojih prihrankov hčerin mož zdravnik dr. Emanuelle Abbattista in omogočil babici in dedu, da sta mirno živela naprej. Številne nepreskrbljene otroke je vzela k sebi najstarejša hčerka Tea Breščak in sta jim z njenim možem Emanuellom, zdravnikom omogočila vsem študij, stric Robert Breščak je doktoriral iz medicine in prav tako nečak Franc Jerkič. Številni Breščakovi otroci so živeli v Milanu, študirali in obiskovali svoje starše v Dobravljah.
Italijanska učiteljica iz Palerma Angelina
Siolino Arena (Slika iz leta 1932) je v
Frančevi rojstni hiši učila dobravske otroke
v italijanskem jeziku
V novo sezidani hiši je bila vaška šola, v kateri je učila italijanska učiteljica. Družina je postavila bogato knjižnico slovenskih knjig, klavir in teta Tea, slikarka je opremila hišo s številnimi svojimi slikami in slikami strica Stanka Breščaka.
Med drugo svetovno vojno 23. 9.1943 so Nemci zažgali hišo, da je že drugič pogorela do tal in vsa kulturna dediščina je bila znova uničena. Po vojni se je hiša spet obnovila in v njej živijo Breščakovi potomci.
Ded Anton Breščak je umrl 20.2.1941, babica Frančiška pa kmalu za njim 1.10.1942.
S trebuhom za kruhom v svet …
Zgodba sega v čas velike svetovne gospodarske recesije, ki se je pričela leta 1928 in dosegla svoj višek ob nenadnem zlomu Newyorške borze 29. oktobra 1929. Njene posledice so čutile vse države, še posebej pa mesta, odvisna od težke industrije. V ZDA je depresija sovpadala s serijo pšeničnih viharjev, t.i. »Dust Bowl«, ki so dodatno prizadeli kmetijstvo. Obseg mednarodne trgovine se je zmanjšal za polovico do dve tretjini, prav tako plače, prihodki od davkov, cene in dobički. V Weimarski republiki so usahnila ameriška posojila za obnovo gospodarstva, kar je pripeljalo do vzpona Adolfa Hitlerja in do druge svetovne vojne.
Množično izseljenjevanje v prekomorske dežele se je začelo že veliko prej. Zgodovinsko gledano segajo vzroki na Balkan, ki je od konca 19. stoletja veljal za interesno področje večine evropskih velesil. Junija 1908 je Carigrad pretresla mladoturška revolucija, oktobra istega leta je Avstro-Ogrska razglasila aneksijo Bosne in Hercegovine. Avstro-Ogrska je z aneksijo kršila določbe berlinskega kongresa, ki ji je leta 1878 podelil mandat za začasno okupacijo BiH. Sprožila se je »bosenska kriza«. Rusija in Anglija sta zahtevali konferenco velesil. Mladoturki so organizirali bojkot avstrijskega blaga in prisilili Avstro-Ogrsko k pogajanjem. Italija je zahtevala teritorialno kompenzacijo ob Soči in na Tirolskem ter se začela pripravljati na vojno.
Ne le revščina, stavke in nasploh politične razmere z zahtevami po novi delitvi sveta so sprožile val izseljevanja Primorcev. Sledila je prva svetovna vojna in vojaški spopad v letih 1914-1918 med silami antante, na strani katere so se bojevale Francija, Rusija, Srbija, Združeno kraljestvo, od leta 1915 dalje pa tudi Italija, s centralnimi silami, na strani katerih so se bojevale Avstro-Ogrska, Nemčija, Osmansko cesarstvo in Bolgarija. Leta 1917 so v vojno na strani antante stopile tudi Združene države Amerike in napovedale vojno Nemčiji.
Čeprav je večina glavnih bojev potekala na evropskih tleh, je tako ime dobila, ker so bile vanjo vpletene države iz vsega sveta. Zaradi gromozanskih izgub v ljudeh in materialu ter trpljenja vojakov in civilistov so ji pravili tudi vojna, ki bo končala vse vojne, vendar pa se je na koncu vojne le malokdo zavedal, da bo to le dvajsetletno premirje in da se na obzorju pojavlja že nov spopad, v katerem bo mrtvih več nedolžnih civilistov kot vojakov. Vojna je povzročila val razseljevanja in razpad Nemškega, Avstro-Ogrskega, Otomanskega in Ruskega cesarstva ter oznanila začetek zatona mogočnega Britanskega imperija, iz ozadja pa se je kot nova svetovna velesila začela dvigati ZDA. Z razpadom Ruskega cesarstva so leta 1917 na oblast prišli komunisti, ki so naslednjih sedemdeset let krojili usodo celotne Evrope in sveta.
Opisane gospodarske in politične razmere so sprožile stavke, brezposelnost in množično izseljevanje primorskih vasi. Opisala bom primer iz vasice Planina pri Ajdovščini. Raziskovanje rodovnika svojih prednikov me je pripeljalo do osupljivega spoznanja, da iz te vasice izhajajo ljudje, katere krajevna zgodovina bolj malo omenja ali jih sploh ne.
Pozorna sem bila na zapise v cerkvenih matičnih knjigah, kjer je zabeleženo: »Čas in kraj smrti ni znan«. Zanimivo je izvedeti, kaj skrivajo usode ljudi, ki so bili primorani »s trebuhom za kruhom« po svetu. Kdo in kaj so bili posamezni izseljenci, ki so praznili primorske vase? Preprosti delovni in malo izobraženi ljudje, ali so v tujini dosegli kaj več, kakšen je bil njihov položaj in odnos do svoje domovine, ki so jo bili primorani zapustiti. Vsaka zgodba skriva v sebi 'razsežje', ki mu morda posvečamo premalo pozornosti, da bi s tem celoviteje spoznali zgodovino svojega naroda, kraja, družine.
Ne zgodi se vsak dan, dabi v fragmentih na videz običajnega naznanila in zahvale za pokojnim izseljencem odkrili pomembne posebnosti, ki so del narodove zgodovine. Izseljenstvo postaja odtegnjeno in potlačeno narodovo občutenje, ki se nam tudi že danes dogaja.
Kdo je bil moj daljni sorodnik izseljenec Anton Rešeta (1884–1928) s Planine pri Ajdovščini? Našla sem ga naključno na spletu.
Passenger Anton Reseta
Arrived aboard the Ultonia on June 10, 1909
Batch Number: P00161-7
Packet Number:
Record Number:
Page Ref. Number: 28
Page Line Number: 0005
First Name: Anton
Last Name: Reseta
Age at Arrival: 25y
Gender Code: M
Marital Status: M
U. S. Citizen? No
Ship Crew? No
Nationality: Austria, Slovenian
Place of Residence: Planina, Austria
Standardized Place of Residence:
Ship Name: Ultonia
Standardized Ship Name: Ultonia
Ship Arrival Date: 10 Jun 1909
Ship Arrival Port: New York
Departure Port: Trieste
Standardized Departure Port: Triest, Triest, Austria, Austria-Hungary
ID Number: 101617070125
Bil je eden izmed sorodnikov rodu Rešeta.
Iz Arhiva Republike Slovenije
Elementi vsebine in ureditve: Opiram se na združene dokumente, ki urejajo nadrobno delitev ekvivalenčnega gozda za Planino in Dolenje v letih 1910–1914, iz katerih ugotavljam katere družine so tedaj prebivale v navedenih krajih (Rešeta, Hlad, Petrič … iz katerih so izhajali izseljenci.)
Spisi o nadrobni delitvi vložek št. 20 k.o. Vodice in k.o. Col od 1 - 53. Pripomočki: seznam parcel in njih lastnikov 1911. Tehnični spis: zapisnik o cenitvi skupnega gozda 21.9.1912; klasifikacija tarif 20.9.1912; klasifikacijski zapisnik I in II (2 zvezka) 1912; računski zapisnik 11.12.1912; računski zapisnik I in II 21.12.1912; računski zapisnik I in II 15.10.1914; register posestnega stanja I in II (2 zvezka) 3.11.1914; register posestnega stanja (s.d.); oddelilni proračun 21.2.1914; oddelilni proračun 4.11.1914; oddelilni register I (lit a - aa) (s.d.); oddelilni register II (lit ab - bz) (s.d.); oddelilni register III (lit ca - dn) (s.d.); oddelilni register IV (lit do - dp) (s.d.); mape - ocenilni naris ozemlja agrarne operacije Planina - Dolenje (2 izvoda) (s.d.). Drugi spis: dopis občine Planina 6.9.1910 (770): Udeleženci agrarne operacije: Ivan Marc, Planina 1, Andrej Štrancar, Planina 2, Ivan Trbižan, Planina 3, Franc Kobal, Planina 4, Josip Cigoj, Planina 5, Mihael Puc, Col 27, Anton Štrancar, Planina 7, Marija Trbižan, Planina 8, Josip Marc, Planina 24, Ivan Štrancar, Planina 11, Alojz Štokelj, Planina 12, Anton Štokelj, Planina 13, Ivan Poljšak, Planina 14, Frančiška Poljšak, Planina 15, Ivan Kobal, Planina 16, Filip Štrancar, Planina 17, Ferdinand Žvokelj ml., Dolenje 8, Marija Volk, Planina 20, Josip Lisjak, Planina 19, Josip Trbižan, Planina 23, Matija Marc, Planina 27, Franc Marc, Planina 28, Franc Božič, Planina 29, Martin Kobal, Planina 45, Ignac Žvokelj, Planina 31, Ivan Pipan, Planina 62, Štefan Lampe, Višnje 33, Anton Čermelj, Planina 34, Andrej Pipan, Planina 35, Andrej Hlad, Planina 36, Anton Kette, Planina 39, Anton Baša, Dornberk 111, Frnc Bačar, Planina 41, Anton Pangerc, Planina 42, Josip Vrčon, Planina 43, Ivan Pegan, Planina 44, Filip Kobal, Planina 46 in 47, Jakob Hlad, Planina 48, Franc Lavrenčič, Planina 50, Filip Petrič, Planina 51, Anton Petrič, Planina 51, Franc Štokelj, Planina 52, Josip Sedmak, Planina 53, Josip Štokelj, Planina 55, Matevž Sedmak, Planina 56, Filip Rešeta, Planina 57, Fortunat Marc, Planina 90, Josip Bajc, Podkraj 4, Jakob Pipan, Planina 60, Jakob Trbižan, Planina 63, župnišče, Planina 65, šola, Planina 66, Filip Trbižan, Planina 67, Josip Rešeta, Planina 68, Ivan Živič, Planina 69, Josip Premrl, Planina 71, Josip Renar, Planina 72, Franc Vidrih, Planina 74, Pavel Rešeta, Planina 75, Tine Sedmak, Planina 76, Leopold Ferjančič, Planina 77 in 78, Anton Rešeta, Planina 80, Filip Rešeta, Planina 82, Franc Pipan, Planina 83, Antonija Krašna, Planina 84, Peter Pipan, Planina 85, Alojz Pipan, Planina 88, Anton Novak, Planina 89, Josip Petrič, Planina 93, Andrej Kobal, Planina 94 in 95, Franc Poljšak, Planina 97, Franc Žužek, Planina 98, Ivan Sajovic, Planina 99, Vincenc Vodopivec, Kamnje, Anton Trbižan, Planina 102, Andrej Rovan, Planina 103, Franc Petrič, Planina 105, Josip Cigoj, Planina 5, Ferdo Žvokelj ml., Dolenje 1, Ivana Trbižan, Dolenje 2, Leopold Žvokelj, Dolenje 3, Ignacij Žvokelj, Dolenje 4, Franc Živič, Dolenje 5, Anton Kranjc, Dolenje 6, Anton Štrancar, Dolenje 16, Pavel Žvokelj, Dolenje 10, Jožef Stibilj, Dolenje 11, Jožef Bačar, Dolenje 12, Maks Kobal, Dolenje 13, Mihael Žvokelj, Dolenje 14, Alojz Bačar, Dolenje 15, Ludvik Štrancar, Dolenje 19, Anton Kette, Dolenje 20, Franc Tominc, Dolenje 22, Franc Kette, Dolenje 24, Josip Kette, Planina 25, Franc Krašna, Budanje 122, Anton Stopar, Dolenje 27, Andrej Rovan, Col 20.
Rod družine Rešeta se je preživljal z vinogradništvom in kmetijstvom.
Prezgodni grob Antona Rešeta se nahaja v Saint Marys Cemetery Sharpsburg (Allegheny County) Allegheny County, Pennsylvania, USA je možn o videti na spletni strani pokopališča in zgoraj sliko.
Z Antonom Rešeta je pokopana tudi njegova soproga Jožefa – Josephine je možno videti na spletni strani pokopališča in zgoraj sliko.
Zgodbo sem odkrila, ko sem našla v časopisu Glas naroda, št. 232 New York, 3. oktobra 1928 objavo
Naznanilo in zahvala
Z globoko žalostjo naznanjamo sorodnikom, znancem in prijateljem žalostno vest, da je umrl moj ljubi soprog oziroma oče Anton Rešeta
V najlepši moški dobi 44 let. Umrl je 11. Septembra ob 8 uri zjutraj na svojem domu. Pokojni je bil rahlega zdravja že dve leti. Bil je vedno skrben oče za svojo družino. V Ameriki je bival 19 let. Rojen je bil na Planini pri Vipavi. Pogreb se je vršil 13. septembra na katoliško pokopališče St. Mary v Shapsburgu, Pa. Na tem mestu se lepo zahvaljujem vsem, ki ste mi pomagali za časa njegove bolezni, posebno bratu Luis Rešeta in sestri Antoniji Hlad, njenemu soprogu Luisu Hlad, Joseph Hlad in bortu Luis Štokel. Hvala vsem, ki ste mi izrazili sožalje.
Hvala društvoma sv. Štefana štev. 26 JSKJ on Združeni Slovani št. 118 SNPJ za krasne vence in za tako lepo ureditev pogreba. Hvala predsedniku dr. 118 Anton Barilarju za krasen nagrobni govor. Hvala Rev. Joseph Škuru, ki mu je podelil svete zakramente in imel sv. mašo za pokojnega. Hvala za darovane vence Luis Rešeta, družini Luis Hlad, dr. Fr. Jamnik, dr. John Zbašnik, dr. Jos. Ujčič, dr. Victor Volk, dr. Jos Kršul, botru L. Štokel in prijatelju Anton Valenčič. Hvala vsem, ki so dali avtomobile na pogrebu: John Balkovec, Frank Golob, Joseph Hlad, Anton Valenčič, John Zbašnik, Paul Klun, Frank Božič in Mr. Ruhling. Hvala vsem, ki so prišli k pogrebu, posebno bratrancu Joseph Petrič in Karolini Uršič.
Hvala Luisu Kompare st- in Ludviku Strancar za sv. Mašo.
Tebi dragi soprog in oče pa želimo, da počivaš mirno v hladni ameriški zemlji.
Žalujoči ostali: Josephine Rešeta, soproga, Anton, Sophie, Joseph, Luis in William, otroci.
Luis Rešeta, brat in Antonija Hlad, sestra.
V starem kraju pa brat Jožef, sestra Marija in mati.
Pittsburgh, Pa, 5430 Keystone Street.
Sept. 29. 1928
Raziskovanje
Iz naznanila in zahvale udeležencem pogreba ugotavljam, da je imel Anton Rešeta še brata Lojzeta Luisa, v stari domovini pa še brata Jožefa in sestro Marijo. Sestra Antonija in njen soprog, domačin s Planine Lojze – Luis Hlad pa sklepam, da sta bila izseljenca. Sestra Marija in brat Jožef pa so ob Antonovi smrti živeli v domovini. O sestri Mariji Rešeta, po domače Micki vem, da je bila poročena s svojim bratrancem Jožefom Rešeta * 06.03.1870, oficirjem pri kraljevi moranici v Boki Kotorski. Pokopana sta na pokopališču v Slanem v Dalmaciji, kjer sta na zadnje tudi živela. Po drugi svetovni vojni nam je Micka pošiljala iz Dalmacije rožiče.
Na pogrebu je bil tudi Antonov prijatelj Anton Valenčič (1897–1965), ki je pokopan v Pennsylavijii s svojo ženo Mary (1904-1990) ter Franc Božič, Franc Golob, Pavel Klun, Lojze - Luis Štokel, Ivan - John Boklavec, hrvaški duhovnik in drugi izseljenci.
Ne najdem pa odgovora, kako so se pogreba Antona Rešeta lahko udeležili visoki cerkveni dostojanstveniki iz domovine in ali so bili v tistih gospodarskih in političnih razmerah tudi oni na tujem. In ne nazadnje se odpira vprašanje, kdo je bil Anton Rešeta, da so se njegovega pogreba udeležili tako pomembni predstavniki iz verskega, kulturnega in političnega življenja V naznanilu se omenjajo: dr. Franc Jamnik, dr. Josip Ujčič, profesor na ljubljanski Teološki fakulteti (poznejši beograjski škof), dr. Viktor Vovk, slovenski pravnik in planinski pisatelj, * 19. februar 1893, Trst, † 10. oktober 1968, Ljubljana. Vovk je med leti 1911–1914 v Pragi študiral pravo in od 1918–1919 v Zagrebu, kjer je 1919 tudi doktoriral; med 1. svet. vojno je bil v avstrijski vojski. Že med študijem je delal v različnih uradih v Trstu, ko pa ni dobil redne zaposlitve, je odšel v Ljubljano, bil 1920–1922 pripravnik, po izpitu do 1923 sodnik pri višjem deželnem sodišču, 1923–1927 odvetniški kandidat in 1927–1945 samostojni odvetnik. Po vrnitvi v Trst 1911 je bil član tamkajšnje podružnice SPD, po prihodu v Ljubljano 1920–1945 večkrat v osrednjem odboru SPD (tudi tajnik Planinskega društva Lj. — matica. Naznanilo omenja prisotnost dr. Frana Zbašnika (1855 – 1935), ki je znan kot pripovednik in publicist, urednik Ljubljanskega zvona, je bil rojen v Dolenji vasi. Študiral je pravo v Gradcu. Veliko je sodeloval z Mohorjevo družbo, vendar ni rad silil v javnost, saj se je največkrat v javnosti pojavljal v svojih leposlovnih spisih pod psevdonimi. Pisal je tudi politične članke (več kot 100) v Jutranjih novostih in Jutru. Zbašnik je bil pred prvo svetovno vojno eden najbolj priljubljenih ljudskih pisateljev. Pogreba se je udeležil tudi dr. Josip Kršul, Hrvat, poznejši podpisnik Poslanice kanadske konvencije delegatov slovenskega, hrvaškega in srbskega porekla z dne 2. maja 1942 za združitev moči pri uničenju nacizma in Hitlerja.
Pogreba se je udeležil Anton Barilar (1886-1939), viri omenjajo priseljenca iz Avstrije, emigranta iz leta 1911. leta, ki je dne 19. 4.1921 je podpisal prisego o zvestobi - dokument NARA M1537, naturalizacija peticije o U . S . Okrožje Sodišče , 1820 - 1930 , in Vezje Sodišče, 1820 - 1911 , za Western Okrožje o Pennsylvania, Roll: 208; Sodišče: Evidence o ZDA Vezje in Okrožje okolja: Izjave o Nameri in Peticija za naturalizacijo, oktober 1820 - Jan 1931. Anton Barilar je pokopan s soprogo Josephino na Pokopališču Bridgeville, Allegheny County Pennsylvania, USA. Iz jujrisdikcije ZDA: Zapisi segajo od peticij in sodnih evidenc na indeks karticah, ustvarjenih za indeksiranje drugih evidenc (spletne strani na internetu).
Poslovilni govor na pogrebu Antona Rešete je imel njegov bratranec Josip Petrič s Planine. Pogreba se je udeležila znana prosvetna delavka učiteljica Karolina Uršič iz Kamenj na Vipavskem.Josip Petrič, je bil slovenski politik in komunist, * 22. marec 1874, Planina, † 9. februar 1943, Ljubljana. Po poklicu je bil strojevodja, ki je bil konec 19. in v začetku 20. stoletja eden najvidnejših članov slovenskega dela JSDS (Jugoslovanske socialdemokratske stranke). Kot komunist je po boljševiški revoluciji v Rusiji, s 26 člani stranke izstopil iz JSDS in leta 1920 ustanovil Slovensko socialistično stranko. Odbor je za prvega predsednika izbral Josipa Petriča, tajnica pa je postala Angela Vode (1892-1985), slovenska učiteljica, publicistka, borka za pravice žensk. Pred prvo svetovno vojno se je včlanila v gibanje Preporod in bila simpatizerka socialdemokratov. Po vojni je bila na Nagodetovem procesu obsojena na zaporno kazen dvanajst let in bila po šestih letih izpuščena. Petrilč je bil tudi urednik lista Rdeči prapor.
Komunistična stranka na Slovenskem je nastala leto dni za nastankom jugoslovanske komunistične stranke, po boljševiški revoluciji v Rusiji na tako imenovanem združitvenem ali velikonočnem kongresu 20. do 23. aprila 1919. 27 članov ljubljanske sekcije Jugoslovanske socialdemokratske stranke (JSDS) so izstopili iz stranke in ustanovili Slovensko socialistično stranko. Stranka pod vodstvom Josipa Petriča je potrdila zavezanost politiki Lenina, v revolucionarnem programu so se zavzeli za oboroženo revolucijo v Jugoslaviji in nasprotovali parlamentarni demokraciji. Program je bil formalno sprejet marca 1920, ko so v Beogradu ustanovili Socialistično delavsko partijo Jugoslavije in je je vanjo vključila slovenska sekcija komunistov. Leta 1920 se je stranka preimenovala v Komunistično partijo Jugoslavije (KPJ).
Zaradi atentatov komunistov na visoke predstavnike jugoslovanske vlade in njihovih pozivov k oboroženem prevratu v državi ter rušenju demokratično izvoljene vlade je jugoslovanski parlament 29. decembra 1920 sprejel razglas oziroma tako imenovano Obznano s katero je prepovedal delovanje KPJ. Velik del slovenskih komunistov je odšel v ilegalo ali pa so delovali v tujini, predvsem v Parizu, na Dunaju in v Moskvi. V tridesetih letih je komunistično stranko na slovenskem začel prenavljati še ne dvajset letni Boris Kidrič. Leta 1934 so znotraj KPJ ustanovili Komunistično partijo Slovenije in Komunistične partije Hrvaške. Ustanovitev KPS je bila formalna izvršitev sklepa 4. konference KPJ, ki je bila konec leta 1934 v Ljubljani. Ustanovni kongres KPS je potekal v strogi tajnosti ponoči s 17. na 18. april 1937 najprej v cerkvi, potem na kmetiji Barličevih na Čebinah[2] nad Trbovljami. Vodstvo KPS je prevzel Edvard Kardelj, ki se je v ta namen vrnil iz Sovjetske zveze prek Pariza. V Moskvi se je Edvard Kardelj, kot pred njim že Boris Kidrič, izobraževal na zloglasni šoli Dzerzinskega. Komunistov tedaj ni bilo več kot 250, so pa sprejeli manifest o fašistični nevarnosti - videli je niso le v zunanji ogroženosti (Španija, Italija, Nemčija), za fašizem so razglasili tudi politiko predsednika jugoslovanske vlade Milana Stojadinovića in notranjega ministra Antona Korošca. Ko je leta 1937 vodstvo KPJ prevzel Josip Broz Tito je v vodstvo jugoslovanske komunistične stranke vključil kar tri predstavnike iz Slovenije, Edvarda Kardelja, Franca Leskoška in Miho Marinka. Do leta 1941 so slovenski komunisti delovali v ilegali.
Zelezničarji, katerega gibanje je predstavljal Josip Petrič so bili od začetka delavskega gibanja na Slovenskem številčna in pomembna veja delavskega razreda. Se v dobi Avstro-Ogrske so v okviru svojih strokovnih organizacij in društev z izkušenimi delavskimi zaupniki in pod neposrednim vplivom železničarjev, ki so tudi v Jugoslovanski socialnodemokratski stranki imeli pomembno mesto, pridobili, v primerjavi z drugim delavstvom, tedaj dokaj urejeno socialno zakonodajo. V zadnjih letih prve svetovne vojne (1917 in 1918), ob koncu vojne in v prvih letih na novo ustanovljene države SHS so železničarji, poleg rudarjev, sestavljali revolucionarno jedro slovenskega delavstva. V tem obdobju so s protestnimi shodi, zborovanji, mezdnimi in stavkovnimi gibanji - v generalni stavki aprila 1920 pa že pod vplivom na novo nastale komunistične stranke - zahtevali socialnoekonomske, posredno pa tudi politične pravice. Pod novim geslom "Proletarci vseh dežel združite se" je izhajalo od 13. marca do 17. aprila 1920 kot glasilo nove politične stranke Delavske socialistične stranke za Slovenijo (DSSS), urednik je bil železničar Josip Petrič. Glasilo slovenske komunistične stranke (SDSJ k) pa je bil Rdeči prapor, ki je izhajal od 15. maja do 31. decembra 1920, ki ga je prav tako urejal Josip Petrič.
Vprašanje je, zakaj se je zadnjega slovesa Antona Rešete na tujem udeležilo toliko uglednih osebnosti iz družbenega življenja doma. Že kratek pregled sindikalnega, političnega in kulturnega delovanje železničarjev med obema vojnama kaže, da je bilo železniško omrežje po slovenskem narodnem ozemlju že po prvi svetovni vojni razdeljeno med Italijo, Avstrijo in Jugoslavijo. Po rapalski pogodbi 12. novembra 1920 (dejansko pa že z italijansko zasedbo slovenske Primorske in Istre novembra 1918) in po koroškem plebiscitu 10. oktobra 1920 je Slovenija zgubila omrežje na Primorskem in Koroškem. Zunaj naših meja so ostale nekatere važnejše proge, tako na primer del južne železnice, dalje večja prometna križišča, priključki prog, železniške delavnice, kurilnice, remontne delavnice ter skladišča (celovško, tržaško, goriško, beljaško vozlišče z delavnicami, skladišči itd.) Okrnjeno železniško omrežje, ki je ostalo Sloveniji, je močno bremenilo že tako slabo povojno gospodarstvo, posebno pa železnico samo, ki je imela poleg tega še obilico neurejenih zadev okoli južne železnice z mednarodnimi finančnimi družbami. Obnovljena ljubljanska železniška direkcija leta 1924 (prvotno je bila ustanovljena 1918) je v naslednjih letih upravljala okoli 1143 km železniškega: omrežja. V primerjavi z železniškim omrežjem v državi izven Slovenije, je bila prav zaradi razvitejše industrializacije, tranzitne lege, specifična obremenitev prog znatno večja v Sloveniji kot drugod. Tako npr. je imela proga Šentilj-Rakek leta 1929 6.46 in leta 1937 6.29 milijona brutotonskih km, ali npr. proga Zaprešič-Zidani most leta 1929 7.56 in leta 1937 7.02 milijona brutotonskih km, mestoma pa je bila obremenitev še večja. Hkrati je naraščal tudi osebni promet. ' Državni proračun je znašal za železnico npr. v letu 1929 2.688 milijonov din in leta 1937 pa 2.122 milijonov din, ki je bil razdeljen na osebne in materialne izdatke v razmerju 50 oziroma 60 in 40 na obe vrsti postavk. Železnica je imela kot stalni delodajalec in hkrati kot porabnik energetskih virov, rudnin, lesa in drugo, znaten vpliv na družbenopolitični in gospodarski razvoj v Sloveniji in državi.
Vprašanje je, ali so bili v delavsko železničarsko problematiko doma vpleti tudi slovenski izseljenci zaradi internacionalizacije razmer, ki so delali na pensilvanski železnici in bili povezani z domovino v upanju, da bodo našli doma nekoč boljše gospodarske razmere zaposlitev? Poslovilni govor Josipa Petriča na pogrebu Antona Rešete v Pennsylvaniji je imel gotovo tudi politični pomen. Najverjetneje je bil Anton Rešeta tudi kot izseljenec družbeno politična in kulturno pomembna oseba, kar kaže tudi udeležba cerkvenih dostojanstvenikov in kulturnih predstavnikov, ki so v tistem času delovali vsekakor bolj povezano, kakor se je izkazalo kasneje. Tesni sodelavec Josipa Petriča, govornika na navedenem pogrebu, je bil Idrijčan Anton Kristan (1881-1930), pionir prosvetnega delovanja med delavstvom na Primorskim, ki je izdajal časnik Naprej napisal knjigo V Ameriki in po Ameriki, ki predstavlja obširno študijo o ameriških Slovencih /ZDA/ in slovenskih izseljencih.
Uporabljeni viri:
- Božo Repe, »Politika KP Slovenije skozi prizmo zadnjih treh predvojnih partijskih konferenc«, V: Problemi demokracije na Slovenskem, v letih 1918–1941, 7. in 8. december SAZU, Ljubljana, 2006, str. 3.; Božo Repe, »Delegati KPS, zbrani v cerkvi«, V: Dnevnik, 14. april 2007, http://www.dnevnik.si/objektiv/vec-vsebi
n/240009 V Čebinah se nahaja Spominska hiša Ustanovnega kongresa KPS. Božo Repe, »Politika KP Slovenije skozi prizmo zadnjih treh predvojnih partijskih konferenc«, V: Problemi demokracije na Slovenskem, v letih 1918–1941, 7. in 8. december SAZU, Ljubljana, 2006, str. 5, 6.
- Damir Globočnik (Balkanska vojna …, revija SRP 95/96)
- Zgodovina delavskega gibanja – Systori.si
- Glas naroda, št. 232 New York, 3. oktobra 1928 in navedeni izseljenski časopisi
- Stane Zore, RKC Lj.
ROD PRANONE MARIJE STIBIL (STIBIEL)
Moja pranona Marija Stibiel (1.2.1834 – 24.7.1899), mati Frančiške Rešeta, je vnukinja od Josipa Stibiela in Ane Terčelj iz Erzelja. Iz virov izjaja, da je prababičina babica iz družine, iz katere izhaja tudi Filip Terčelj (2.2.1892 – 7.1.1946), duhovnik, profesor teologije, prosvetni organizator, publicist, nabožni pisec, pisatelj in ki se je rodil v Grivčah na Vipavskem kmetu Filipu (Lipetu) in Mariji, ki se je v Grivče primožila iz Skrilj. Njen ded in oče pa izhajata iz duhovniške družine Stebiel iz Ustij (Stivel ali Stivello), ki izhaja iz Ponadižja. Strica prababice Marije Stibiel duhovnika Jožef in Jakob Stibiel sta imela strica, ki je bil tajnik deželnega glavarstva v Trstu in je umrl 1847. leta.
Leta 1864 se je Marija Stibiel poročila k Rešetovim na Planino pri Ajdovščini. Prababica Marija Stibiel je imela strica Jožefa Stibiela (5.8.1784 – 15.11.1848), ki je bil duhovnik in profesor kanonskega prava ter homelit in mlajšega strica Jakoba duhovnika in kanonika v Aquliei.
Priimek Stivel ali Stivello je prišel k nam iz Karnije (Ponadižja) z župnikom Stivelom, ki so ga poslalai na Ustje pri Ajdovščini škofje iz Videmske škofije, ki je spadala pod Aquleio. Župnik Stivel je na Ustje povabil svojega brata, ki se je poročil z Žvokljevo z Ustij. Pri Stivelovih na Ustjah so po domače rekli pri Konterfalovih (contro falli). Priimek Stivel ali Stivello se je najverjetneje pod avstroogrsko monarhijo pogermanil v priimek Stibiel, ki se je kasneje poslovenil v priimek Stibil (Vir: Pridige ino drugi slovenski spisi, ki jih je po svoji smerti zapustil Jožef Stibiel, sabral jih je Štefan Kocjančič, nekdaj njegov kaplan, sedaj učitelj Svetega pisma stare zaveze v Goriškem semenišču in jim je pristavil životopis rajnkega s kratkim uvodom v celo knjižico, v Gorici 1853, natisnil in založil Paternolli, v NUK-u pod signaturo 24193).
V knjigi Narod naš dokaze hrani, bibliografski pregled slovenskega tiska na Primorskem do koncem leta 1918, Pavel Plesničar, Ljubljana, 1940, piše: Pridige ino drugi slovenski spisi, ki jih je po svoji smerti zapustil Jožef Stibiel, nekdanji kaplan v Šturjah, Nabrežini in Planini, potem učitelj pastirstva v goriškem semenišču in špiritual, fajmošter ino špiritual v Črničah, ino na zadnje fajmošter ino dekan v Ločeniku blizo Gorice, okrožni šolski ogleda, častni svetovalec konsistorialni, cerkveni ud krščanske kmetijske družbe v Gorici, itd. Sabral Štefan Kocjančič, v Gorici, natisnila in založila Paternolii, 1853, 8 XI-176 strani. Na uvodnem delu navedene knjige se nahaja životopis Stibielov, ki je omogočil raziskovanje Stibielov.
Potomci Stibielov iz rodbinske veje iz Dolenj št. 11 (prej št. 9) pri Ajdovščini in iz rodbinske veje Stibielov iz Vrtovina imajo zelo bogat življenjepis. Potomci župnikovega brata Stivela so se uveljavili na poseben način, njihovo življenje je zaznamovano z delovanjem, ki je na pozitiven način usodno vplivalo na nadaljnje rodove in njihov duhovni razvoj. Po duhovnikih je obstajala tudi Stibielova štipendije, iz kateree so se šolali številni vipavski duhovniki. Iz rodbine Stibiel iz Ustij je bil tudi duhovnik Anton Stibiel, ki je služboval kot kaplan na Studenem od leta 1813 - 1824.
Viri: ustna izročila babice od Zofije Stibiel iz Črnič, živeče v Izoli in zgoraj navedeni pisni viri.
(več na http://www.rtvslo.si/blog/tatjana-malec/zgodbe-ki-jih-pise-zivljenje-priimki-stibiel-stibil-grabrijan-in-reseta/40608
ŽIVLJENJE DUHOVNIKOV JOŽEFA IN JAKOBA STIBILA, BORCEV PROTI GERMANIZACIJI SLOVENSTVA
Ustanavljanje slovenskih šol na Primorskem
Namerilo se je, da je prišel v trdo kmečko hišo Stibielovih na Vipavskem goriški meščan in opazil bistrega domačega sina Jožeta. Beseda je dala besedo, očeta Josipa in mater Ano ni bilo treba predolgo nagovarjati in kuštravi pastirček, rojen v Dolenjah pri Planini dne 05.8.1784, je zrasel v dijaka v deželskem mestu. Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v Gorici, kjer je maturiral 1804.
Sprva je bilo težko, posebno nemščina je bila trd oreh v primerjavi z mehko vipavsko govorico; ko je premagal to težavo, je šlo zlahka navzgor, tako da je bil kmalu najboljši učenec v razredu. Prejemal je Žgurjevo štipendijo.
V bogoslovje je moral leta 1804 – 1805 v Gradec, cesar Franc Jožef je bil namreč ukinil goriško semenišče, nato jr prišel v drugi letnik v Ljubljano, ker je tako želel njegov mlajši brat Jakob. Jožef Stibiel je bil med najboljšimi študenti. Že leta 1807 je opravil izpite čez 4. letnik. Bil je med tremi najboljšimi, učenec profesorjev Matevža Ravnikarja in Jožeta Balanta. Dne 8. novembra 1807 ga je posvetil goriški škof Inzaghy. Nato je kot kaplan od leta 1810 služboval v Šturjah pri Ajdovščini, potem pa je bil nastavljen po treh letih v Nabrežino, kjer je ostal do leta 1813. Bil je prijatelj zelo izobraženega grofa Rajmunda Thurna, ki mu je veliko intelektualno dal. Skupaj sta prebirala Cicerona, Svetonija, Virgila in Horaca. Leta 1813 je prišel v rojstno Planino kot duhovnik pomočnik in nato je leta 1817 napravil župnijski izpit. Med tem so v Gorici spet odprli bogoslovje (odpravil ga je cesar Franc Jožef II in ga spremenil v vojašnico). Jožefa Stibiela so poklicali v Gorico za profesorja pastoralke. Moral je na Dunaj, da je opravil izpite. V bogoslovju je učil tudi eksegezo, liturgiko in opravljal službo sprituala. Spisal je skripte za pastoralko. Po njegovih kakovostnih skripitih je študiralo še veliko bogoslovcev, več desetletij. Zaradi napornega dela je zbolel in si želel na deželo. Nerad mu je ustregel nekdanji profesor Balant, vendar ga je končno le poslal za župnika in dekana v Črniče. To je bilo leta 1822. V kraju ni bilo šole, zato je Jožef Stibiel zbral petdeset otrok, pripravil zanje potrebno šolsko poslopje in dosegel, da je bila v Črničah ustanovljena stalna šola. Tu je začel učiti otroke slovenski in nemški jezik ter druge predmete. Hotel je starše prepričati koliko dobrega sadu prinese dobra in lepo vodena šola. Na koncu je povabil Valentina Staniča, nadzornika vseh šol, da so opravili izpite in najboljši dobili nagrade. Po tretjem letu je poskrbel, da je šola dobila prvega učitelja. Na njegovo ponudbo je bila ustanovljena tudi šola v Vipavskem Svetem Križu. V Črničah je navdušil ljudi, da so zgradili šolo in obljubili potrebne dohodke novemu učitelju, ki ga je nekaj časa sam vzdrževal. Iz Črnič je 17. julija 1827 prišel v Ločenik. Štefan Kocjančič je od 2.novembra 1842 in vse do 26.decembra 1846 služboval v Ločniku kot pomočnik dekana Stiebla. Nato se vrne v Gorico, kjer postane semeniški profesor. Predaval je zgodovino semitskih jezikov in zgodovino Svetega pisma, ki ga je razlagal in prevajal po hebrejskem izvirniku. Kociančič je bil eden prvih netilcev narodnostnega osveščanja na Goriškem in tesen sodelavec Jožeta Stibiela prav na področju ohranjanja slovenstva na Primorskem.
V Ločeniku je bila do njegove smrti prva nedeljska maša v slovenskem jeziku. Imel je dva kaplana. Slovenca in enega Furlana. Poleg dušnopastirskega dela je tudi tukaj organiziral šolo in v njej učil, prepričal je tudi ljudi, da so sezidali šolo. Od leta 1877 do njegove smrti so bile po njegovi zaslugi odprte šole v Goriških Brdih, t.j. v Moši, na Kojskem, v Biljani, Medani, Šlovrencu, Fojani, Šmartnem in Gradnem (to so bile kaplanije, ki so spadale pod Ločnik. Jožef Stibiel je bil šolski nadzornik za celo dekanijo. Zaradi velikega dela je zbolel in obnemogel. Dokler je bil po slovenskih duhovnijah, je pridigal v slovenskem jeziku in tudi pridige je pisal v slovenščini. Slovenskega jezika se ni naučil v šolah. Bil je samouk. Naučil se ga je iz Japljevega svetega pisma. Po njegovi smrti je njegove pridige in druge slovenske spise zbral profesor Štefan Kocjančič in jih je leta 1853 natisnil.
Stibiel je vneto opravljal službo šolskega nadzornika, svetoval in pomagal je kjerkoli je njegova beseda zalegla. Ljudje so ga imeli radi, posebno pa so se ga oklepali otroci, ker je znal biti z njimi prisrčno sproščen. Že od prvih kaplanskih let je slovel kot dober govornik. Rad je prepeval in je bil zelo družaben. Ljudje so ga pogosto vabili na gostije, kjer so kaj priredili ali slavili. Po mnenju nekaterih konservativnih župnikov je bil celo preveč ljudski. Bil je človek naroda in slovenstva. Razdajal se je ljudem, ki jih je ljubil v besedi in dejanjih.
Umrl je 15. novembra 1848 v Ločeniku pri Gorici v starosti 64 let. Oba brata Stibiela Jožef in Jakob sta veliko naredila za ohranitev in dvig slovenstva na Goriškem in Vipavskem.
Brat Jakob Stibiel je bil profesor zgodovine in kanonskega prava v Gorici in je služboval v Aquilei ter je imel tam visok položaj v cerkvenih korgih. S svojim bratom Jožefom je veliko sodeloval in pomagal pri dvigu slovnestva in šolstvu.
RODBINSKA VEJA STIBIELOV IZ VRTOVINA
ŽIVLJENJE IN PRIBLJUBLJENOST MISIONARJA IVANA STIBILA - JOHNA MED IZSELJENIMI SLOVENCI
z družine prednika Stivelo – Stibiel, ki je prišel iz Ponadižja in se poročil z Žvokljevo iz Ustij, izhaja tudi Ivan Stibiel – John, misionar, pionir ameriških izseljencev, rojen 31. oktobra 1821 v Vrtovinu. Bil je župnik v Kamnjah na Vipavskem. Umrl je 13. januarja 1869 v Alleghenyu pri Pittsburghu (Pennsiylvanija, ZDA). Njegov oče je bil Janez Stibiel, kmet, mati pa Marija Ličen. Šolal se je v Gorici in je bil istočasno štiri leta domači učitelj pri grofu Lanthieriju. V goriškem bogoslovju ga je profesor biblicistike Ivan Mozetič (PSBL II, 465 – 466) navdušil za delo med izseljenci v Ameriki, kamor je avgusta 1846. leta sam odšel. Janez Stibiel je bil avgusta 1845 posvečen, nato pa je bil dve leti kaplan v Bovcu, kaplan in župnik v Placuti v Gorici in eno leto v Podnanosu. V Ameriko je odšel 1850. leta, ker je prišel ponj in še po štiri druge profesor Mozetič, ki mu je prepustil svojo župnijo Brezmadežne v Alleghenyu. Takoj po odhodu je Stibiel sezidal šolo in vepljal delovanje raznih društev. Za nove naseljence, ki so gradili pennsylvansko železnico je sezidal dve cerkvi s šolama, drugod pa jih je povečal ali dozidal. Po Mozetičevem odhodu v domovino 1853 je Stebiel postal generalni vikar pittsburške škofije, obdržal pa je tudi svojo župnijo. Dne 8. marca 1868 se mu je vlila kri in ni več okreval.
Kakšen ugled, priljubljenost in zaupanje je užival, govori dejstvo, da je ležalo njegovo truplo tri dni v pittsburški stolnici na mrtvaškem odru in so ga hodili ljudje v množicah kropiti. Na grobu so mu postavili spominsko kapelico.
Viri: M. Miklavčič, PSBL II 463 – 466 pri Mozetič Janez, z literaturo Arnež (John), Slovenian letters by missionaries in America (1857 – 1874), New York 1984; priloga kot G 14. marec 1985; PSBL, 14. snopič, Sedej – Suhadolec, Goriška Mohorjeva družba in ustna izročila.
ŽIVLJENJE JANKA STEBIELA - VUKASOVIĆA, BORCA PROTI TURKOM
Iz zgoraj omenjene Stebielove družine brata župnika iz Ustij Stivela, ki sta prišla iz Ponadižja oziroma iz Ustij v Vrtovin, izhaja tudi Janko Stebiel – Vukasović, prostovoljec v borbi proti Turkom na strani Srbov, proti Turkom, Bolgarom in Avstrijcem. Stibiel Janko Vukasović, roj. 2.9.1851 v Vrtovinu v Vipavski dolini, borec in publicist, je umrl v Ljubljani, 13. 7. 1923, pokopan v Vrtovinu.
Obiskoval je navtično šolo na Reki, služil od 1870 - 1874 v avstrijski vojni mornarici in se nato zaposlil pri finančni inšpekciji v Gorici. Ko je izbruhnil 1875. leta upor proti Turkom v Hercegovini in se je Srbija pripravljala na vojno je Stibiel Janko odšel tja in stopil v prostovoljni zbor Đorđa
Stratimirovića. Ker pa Srbija ni začela vojne, se je preselil v Bosno v četo
Petra Mrkonjića, poznejšega srbskega kralja Petra Karadjordjevića. Končno je odšel z rojakom Aleksandrom Tomanom iz Kamne Gorice v Hercegovino k vojvodi Miću Ljubibratiću, kjer se je boril kot poročnik. Ko je leta 1876 Srbija napovedala Turčiji vojno je bil v drinskem prostovoljnem zboru, je bil nekaj časa tolmač pri Garibaldinski legiji, ki je prišla Srbom na pomoč. Spomladi 1877. leta je bil sprejet v redno srbsko vojsko. V srbsko - bolgarski vojni je bil pri Slivnici hudo ranjen. Leta 1912 je postal polkovnik in bil v balkanskih vojnah poveljnik srbskega glavnega stana, po sklenjenem miru pa poveljnik srbskega orožništva. Leta 1915 se je s srbsko vojsko prebil skoz Albanijo na otok Krf, nato se je odpravil v Solun, kjer je postal poveljnik orožništva.
Leta 1917 ga je Avstrija v odsotnosti kot dezerterja obsodila na smrt. V jeseni 1918 je postal v Ljubljani pomočnik dravske divizijske oblasti, bil kmalu začasno premeščen v Valjevo in je bil 1922. leta upokojen. Janko Stibiel je bil najpomembnejši slovenski prostovolec, ki ga je jugoslovanska misel usmerila na balkanska bojišča. Zvez s Slovenijo ni nikdar pretrgal. Dopisoval je v Sočo in Edinost, v Srbiji je predaval o zgodovini svojega naroda, in zlasti tamkajšnjo mladino je seznanjal s slovensko pesmijo. Leta 1908. je vodil izlet 30 srbskih častnikov v Slovenijo. Zavzemal se je za jugoslovansko zedinjenje ter kot odločen nasprotnik Velike Hrvatske, Velike Srbije in Velike Bolgarije poudarjal bratstvo, vzajemnost in ljubezen, a se je navduševal za pravoslavje. Pomemben je njegov spominski članek prijatelju ruskemu generalu
Skobeljevu, poveljniku IV. ruskega korpusa, ki je vodil napad na turško trdnjavo Plevno, nakar se je po dolgotrajnem obleganju 10. decembra 1877 končno vdala (gl. članek Beli general, E 1884, stran 4 - 6).
Padec Plevne je močno odmeval tudi v Sloveniji. V Škofji Loki spominja na to zmago gostilna Plevna, ki še danes nosi to ime.
Viri: PSBL, 14. snopič, Mohorjeva družba 1988, Sedej – Suhadolec, Uredil Martin Jevnikar in ustna izročila.
NONIN BRAT PATER JANEZ FRANČIŠEK PETER REŠETA, GVARDIJAN NA SVETI GORI
Peter Janez Frančišek Peter Rešeta, roj. 18.10.1876, umrl 31.12.1944 v Frančiškanskem samostanju v Ljubljani, pokopan je na Žalah z ostalimi Frančiškanskimi brati). Bil je brat babice Frančiške Rešeta je služboval kot pater gvardijan na Sveti gori. Med prvo svetovno vojno je rešil sliko Brezmadežne Matere Božje.
Ko je Italija napovedala vojno Avstriji 24. maja 1915 in so se Avstrijci borili proti napadalcem, so zdivjali boji, grmeli so topovi, strojnice so kosile, morili so strupeni plini. V zraku je ječalo, pljuskalo, zavijalo in tulilo. Padale so granate in šrapneli na vse hribovje goriškega območja. Soča je tekla krvava. Na slemenih in po vrhovih ter po dolinah so se dvigali proti nebu ogromni oblaki dima iz številnih pogorišč. Plameni so švigali iz hiš visoko v nebo, da je žarelo in razsvetljevalo z rdečim sijem vso okolico. Ob bojni črti so morali ljudje zapustiti hiše in bežati daleč proč, da so si rešili življenja. Ljudje, ki so bežali, so si našli zatočišče pri prijateljih, drugi pa so morali živeti v taboriščih in v lesenih barakah. Domove je vojska oplenila, razrušile so jih granate ali se se vžgali med obstreljevanjem in zgoreli.
Kako je prva svetovna vojna prizadela svetogorskega gvardijana patra Janeza Frančiška Petra Rešeta in kako je potekalo reševanje Marijine podobe je zapisano v kroniki Svete Gore. Že drugi dan vojne je četa avstrijskih vojakov prihitela na Sveto Goro in poveljnik je takoj ukazal, da morajo vsi prebivalci oditi, kamor znajo in vedo. Naložili so na vozove nekaj cerkvene opreme in hrane. Z otarja so vzeli Marijino podobo, jo zavili v blago in jo položili med druge predmete na voz. Svete hostije iz tabernaklja so zaužili in prvi so se že obhajali. V presledkih so potem zapuščali Sveto Goro še drugi, in ko se je že stemnilo, kot poslednji je pater gvardijan Janez Frančišek Peter Rešeta zapustil Sveto Goro in sledili so mu zvesti hišni pomočniki.
Pater gvardijan Janez Frančišek Peter Rešeta je pripovedoval s tresočim in ginjenim glasom: Odšli smo s strašno, neizrekljivo žalostjo, v srcu in duši so se nam pojavile moreče slutnje. Ko smo se spuščali s Svete Gore, smo se večkrat ustavili ter se žalostno in otožno ozirali proti vrhu. Tako smo se ponovno poslavljali od cerkve in tihega samostana. Odhajali smo in zapuščali svoj najljubši kraj na svetu zlovešči prihodnosti, ki se je bližala grozeče, da je zbujala strah in nepovedovala hude nesreče.
Znočilo se je že, ko so svetogorski begunci prispeli v Grgar. Sveto podobo je prvo noč sprejel pod streho kmet Anton Černe. Naslednji dan so jo prinesli v župnišče k župniku Jožefu Godniču, ki je gostoljubno sprejel tudi frančiškane. Ti so še naprej upali, da bo podoba lahko ostala v Grgarju. Toda grmenje italijanskih topov, ki so tolkli z granatami po avstrijskih strelskih jarkih na Sabotinu, jih je kmalu prepričalo, da je treba drugje iskati varno zavetje. Pater Janez Frančišek Peter Rešeta si je izprosil pri vojaškem poveljstvu, da so njega in podobo z avtom 1. junija 1915 pripeljali na železniško postajo pri Sveti Luciji (sedaj Most na Soči). Od tam je z vlakom odpotoval v Ljubljano in spravil podobo v frančiškanski samostan. Od vojaških oblasti v Ljubljani si je pridobil dovoljenje, da sme ostati na Sveti Gori kot varuh svetišča ter se je takoj vrnil. Reševal je cerkveno opremo in jo spravljal v Gorico k usmiljenim bratom. Vsako nedeljo je spovedoval in maševal v Grgarju.
V prvih dneh vojne je bila Sveta Gora še za bojno črto, ki je tekla zahodno od Gorice do Sabotina proti Oslaviji in Kalvariji. Toda zaradi višine je bila tedaj Sveta Gora pomembna postojanka. Z nje so Avstrijci opazovali fronto in italijansko zaledje. Zato so vsi vedeli, da bodo Sveto Goro obstreljevali. Dne 5. junija 1915 so Sveto Goro že zadele prve granate. Prve ranjence so s svete gore pripeljali v Goriško bolnišnico rdečega križa dne 20. junija. To so bili topničarji, ki jih je hudo ranila italijanska granata, ki je priletela naravnost na njihov top. Vsi trije so zaradi ran umrli. Zažigalne granate so 23. junija, na kresni večer zažgale svetogorski samostan in cerkev. Sveto goro so še močno obstreljevali 18. oktobra in potem vedno pogosteje in huje ter jo spremenili v kup ruševin. Varuh cerkve in samostana Janez Frančišek Peter Rešeta ni imel več kaj reševati. Pater Janez , svetogorski gvardijan je bil zadnja leta življenja v frančiškanskem samostanu v Ljubljani, kjer je umrl in je tudi pokopan.
Med prvo svetovno vojno je stal moralno ob strani svoji sestri Frančiški Rešeta, ki je rodila mojo mater v vojni vihri 19.9.1915 in hkrati izgubila 15-letnega sina Tončka (1899-1914), ki so ga še kot otroka poslali na fronto; 22-letno hčer Francko takoj po porodu in zeta Franca Jerkiča. Sin Tonček in zet Franc sta padla v Krpatih. Ostal ji je le hčerin 3-mesečni vnuk, dr. Franc Jerkič (15.9.1914 – 25.10.2007). Umrla sta ji tudi 6-letna hči Tilka in mali sin Maks. Moja babica Frančiška Rešeta, poročena Breščak, mati 14 otrok, je preživljala težke čase. Vladala je velika lakota in beda. V prvi svetovni vojni in po njej so razsajale bolezni (davica, kolera, španska gripa), zato so babici umirali otroci.
Duhovna opora brata patra Janeza je babici Frančiški veliko pomenila. Pater Janez je bil plemenita, dobra in duhovno bogata oseba. Njegova pisma družini Breščak se hranijo pri družini Breščak v Dobravljah. Dr. Franc Jerkič (1914-2007), ki je vso družinsko pošto katalogiziral. Med njimi so tudi pisma patra Janeza.