HOMO SAPIENS

SODOBNI BOG

Bil je usmerjen
proti velikim ciljem.
Privoščil si je razkošje,
da je deloval pomembno
kot nekakšna senzacija
neskončnih meja razuma.

Bil je središče samega sebe
v razodevanju vzvišene moči
in vsevednosti o skrivnostih.
Ljudje so stali pred vrati
njegovih vek in čakali, da bi vstopili
in ga spoznali po mejah modrosti,
ki bi jih razsvetlile z novimi pogledi
na izvor človeka in sveta.

Pričakovali so bogastvo besede v dar,
dar pogleda, nekaj kar znotraj zgane
in odstre pogled spoznanja.
Nič določenega niso pričakovali.
Le gledali so mu v oči in dušo.
Vendar v njem so videli
le željo po prilaščanju zavesti,
s hlinjenjem hotene vljudnosti
in velike želje po pomembnosti.
Tedaj sem se spomnila bogov
na Olimpu, v katerih je Grk videl
samega sebe v novem položaju,
spomnila sem se na zastopnika eleatov
Ksenofana, ki se je iz njih norčeval.
Tako je bil ta junak njim podoben,
le da se je imel za živečega boga
sedanjih dni, ki uporablja
sodobne pripomočke razlag,
ki jih pred njim starci še niso poznali.

Ko se je povzpel na skalovje
Alpskega gorovja in gledal navzdol
kot grški bogovi z Olimpa,
in zrasel visoko v višino,
se je ukrivil. Videl je,
da je nad njim nebo
in spoznal je meje
svoje končnosti.

 VEK

Mar prezgodaj živimo,
da bi si izmislili nov cilj:
humanizem po meri človeka,
brez listnic ob nedrih
in kovnic zlata,
valilnic za spletke
in širitev gorja.

Na svetu se je naselil zlodej.

Le v kaj bi še lahko nagovoril
človeka
ob končnosti prejšnjega veka?

Preživeli smo reformatorje.
Prijadrali smo z brezvetrjem v pristan.
V arhive so odloženi dosjeji,
smeti v deponije.
Upokojeni so komisarji.
Začenja so nov dan!

Preživeli smo mnoge diktaroje.
Upokojili smo mnoge aligatorje.
Svet ne potrebuje prevzgojnih predavalnic
in novih režimskih zasliševalnic!

Med nami so še prepoznavni klovni vmes,
bajeslovna bitja na krošnjah dreves.
Ne potrebujemo gliste oprode ali kneza,
ki v trebuh civilizacije po črevesju pripleza.

Piše se tretje tisočletje!

TRETJE TISOČLETJE

Stekleni angeli, razpršeni v okruških sveta,
razglašeni z mnogimi nesmisli
moralnega gibanja, polzenja in padanja, rotim vas!
S steklenimi črepinjami v svojih prsih,
z dvignjenimi rokami
vstopam v stisko prehoda
z izrazom večne človeške bolečnosti.
Vstopam v tretje tisočletje
v želji po spoznanju neskončnega,
v želji po popolnosti in posvečenosti,
v želji po brezmejni ljubezni.

Pred odhodom na dolgo pot
sem obula svoje razdrsane copate,
da bom udobno hodila
skoz razmajane čeljusti ljudi
in njihovo lovorikovo duhovno vezivo,
med sencami zlatolasja in mračnih dvomov,
skoz križpotje zatohle teme tega sveta.

me zakrijejo na odru življenja z rdečo zaveso
in mi s svojimi nemirnimi mišicami
v njihovem tilniku odmerjajo položaj
in mi namigujejo s čem se moram sprijazniti.

Tedaj mi s kazalcem pokažejo ozko luknjo,
skoz katero lahko skobacam svoj duh
in kje je meja, do katere lahko razgaljam svoj dvom
v človeški kreposti in kje se moram ukloniti,
kje moram zadušiti in zajeziti misli v sebi.

Razočarani mi odmikajo roko,
ko jih hočem pozdraviti, in jaz jih razumem,
da sem se izneverila nekim njihovim načelom,
da sem v skladu s svojimi najglobljimi potrebami
zatajila tisto povprečnost, ki so mi jo odmerili,
ko jih utelešenost resnice v besedi vznemirja.

Namenili so padec rasti krošnji drevesa,
da ne bi dosegalo in zaznalo svetlobo neba,
zaslišalo božji odmev iz daljave
in čutilo kozmično luč,
ki prihaja v nov čas tretjega tisočletja.
Čas neizogibne dolžnosti.

Vezana sem na stike z notranjo razpetostjo srca,
na ločevanje dobrega in zla.
Vse kar še lahko počnem in delam
je iskanje in vnašanje več duše življenju.
Kdor hoče iztisniti iz sebe ves znoj,
naj se mi pridruži, da znova vzkali in obrodi
seme vere in večne ljubezni
s podiranjem mej in pregrad zaostalega duha.

Ne želim živeti kot postarana stvar
pod masko, ki mi nudi udobno pribežališče
in mi pomaga s količinskimi razlagami
sprejemati življenje. Odkrivati želim večno resnico!
Biti hočem del tega sveta, ki mu pripadam
in vedeti kako sem. Tisočletje je pred mano.
Tisočletje, v katerem je zaznamovana duša,
ki danes uhaja za mračne zidove ulic.
Ulice potrebujejo sonce, veliko orjaško sonce.

 REVŠČINA

Ne dvigaj se prah bede nad mano
v tem nemirnem vrtincu življenja!
Mar ne vidiš, mar ne občutiš, človek,
da v razmajanih hišah živijo ljudje
s prgišči slepečih oblakov nad sabo,
ki kot zagonetni jadralci iščejo sebe
med smetišči in svetišči razkošja.
In upanje teh ljudi se je v svet vselilo
s pahljačo milijonov izrazov in potreb,
ki držijo uzde trpljenja v svojih rokah.

Mlačen dež je tiho potonil vanje,
laži so jim odžejale lahkoverne sanje
o obnovi vsakdana s smisli radosti
in voljo moči, ki je skrčena in gola
vstopala mednje s prekletstvom nasprotij,
ko revščina in obup se zagrinjata nadnje
in zajedata v majhno krušno rezino,
hostjo človeške ljubezni, ki jim pripada.

Oh, kako dobro so me razumeli,
ko sem jim želela boljše življenje
z dobro besedo, ki je prihajala mednje.
Razcepljena na dele vesti sem jim govorila,
postajala tiha, neznatna, majhna in bosa,
v duši poteptana z grobo igro oblasti.

Je hladna in slepa, vase zaprta,
ji usta molčijo, jeklene oči ji veka zakriva,
ko ruši jim upe in trga kos kruha iz rok,
a jaz trkam na vrata človeške dobrote,
na njihove duše, srce in nanasitno telo.

NEROJENI

Videla sem svetlobo z mnogimi bitji
in slutila ljudi, ki jih niso sklenili roditi.
Gole in osamljene otroke sem videla.
Videla sem nemočne otroke.
Otroke, ki jim nebo ni bilo naklonjeno.
Otroke z izgubljeno sledjo življenja.
Otroke, ki so prišli umirat
v človeško telo.

Preveč oblakov je na nebu,
ki se ne znajo smehljati
in prepustiti soncu svoj čas.
Videla sem breztelesne otroke,
nevtelešena dihanja,
neizrečene želje in ljubezen.
Vonj po plenicah in srajčkah
je izginil v neodžejani ljubezni,
prvinski ljubezni matere.

Grenka raztopina jim je uničila čas.
Odhajajo v krvavo seme pozabe.
Trepetajo v predporodnih urah
ostrih škarij in krčevite bolečine.
Nato dežuje kri.
Človek pada v praznino,
med počrnele srage našega križa,
ki kljubujejo razodeti resnici
o človeški ljubezni.

Stopila sem v bivališče nikogaršnjih ljudi,
v naselja brez gibanja,
v naselja brez glasu živih bitij.
Pogreznila sem noge v luskine molka.
Razdelila sem srce. Na tisoče koščkov.
Sredi razkošja z velikimi sobanami
sem obstala. V njih se je posušila
zelena dolina in v ogledalu človeške podobe
so njeni listi oveneli. V njem je odsevala
odlomljena veja. Spomin na tiso,
kar se je zlomilo v človeku.
Z okrutno nevero v duši
in neopredeljenimi učinki vetrovnega dne
sem obležala na sipinah svojega umevanja.
Otroci mi niso šli iz spomina.
Nerojeno bitje sem odložila
v herbarij človeštva,
med uganke vesti.

ČLOVEŠKI NESPORAZUM

Koliko neizgovorjenih opozoril
mi leži na jeziku,
koliko vprašanj v izvirniku
sem morala pogoltniti,
koliko pomembnih besed
je ostalo nerazumljenih,
koliko upravičeno izgovorjenih
očitkov je ostalo spregledanih,
koliko vznesenosti je hlepelo v nič,
koliko nepredvidljivega se je uresničilo,
koliko natančnih premišljenosti
si je vzelo pravico do nepremišljenosti.
koliko mrtvaškega zvonjenja živim,
ki hočejo kaj narediti za življenje.

En sam človeški nesporazum,
ki spreleti človeka po hrbtu,
ko hoče kaj koristnega narediti
na gradbišču svojih idej.
Prav nenavadno rastejo okončine
nosaču natovorjenem z idejami,
ki hočejo rasti navzgor,
se udejanjiti v dobrem namenu,
pa jih nevidna magnetna sila vleče
in potiska navzdol k svojemu dnu,
kjer zlovešče gnijejo okončine
mnogih rok, ki so hotele kaj koristnega
narediti za človeštvo.

Porezali so jim peruti
in umorili ptico v njih,
ker si je v svojem letu umislila
kljubovati kletki,
še preden  se je izpela.

Orjaški plazovi so se valili
proti njenemu gnezdu.
Polzelo je blato in kamenje
in velika sklala izklesana iz kamna,
ki ji je bilo ime človek je polzela
iz nesrečnega revirja,
s kovinsko spiralo potiskanja navzdol.

HOMO SAPIENS

Na prečni zarezi duše
stoji počez velik premer,
neskončna črta delitve,
neskončna lastnost razlikovanja,
neskončna lastnost opredeljevanja,
neskončna lastnost spoznanja,
neskončna lastnost čudenja.
Po črti svoje moči.

Zanjo je bilo usodno,
da je potekala po ravnini vzporedno
z božjim tkalcem in zametki življenja,
s prejo na statvah duha.

Skoz silni utor globin
poln praznote
si je utrirala pot
in se usmerila v čas.
Grebla je z rokami,
dolbla je tla pod nogami
in izrula korenine spoznanja,
se plazila okrog kot bolna stonoga,
se dvigala v višave kot mogočna ptica
skoz kremen svetlobe.

Na brezmejnosti začrtana v prihodnost,
pred oploditvijo s sanjami,
ji v jedru globine zastaja dih,
obkorožajo jo sence
v svojem prihajajočem
in odhajajočem gibanju.

Oživi in pridobi svoje lastno dihanje,
pridobi substanco stvari
in pomenske poteze
skoz svetlobno vzporedje horizontalno,
vertikalno navzgor in navzdol.

Vsnavlja se v nikoli prej osnovano.
V predrojstvo zavesti in domišljije sega,
in vse spreminja v svoji evolucijski poti
S čutenjem njenega dotika človek oživi.
Z obuditvijo čutov vznikne misel iz srca.

Združi in razdruži v istem hipu
misel suverena in lahkotna,
žalostna in težka,
vesela in poskočna kot bistri izvir,
delujoča in refleksivna,
nematerialno delujoča in oživljajoča,
uteleseno duhovna,
brezmejna na horizontu,
ki prižiga in ugaša,
oddaljuje in zbližuje.

Oh, Čudež, nerazložljivo nebeški,
ki je v svojih prižiganjih in vrtincih pepela,
koordinatah nebesne modrine
in simetrijah osončja na okopih poka
ustvaril dimenzijo gub in valovanja Zemlje
in v to mrtvo tvarino utelesil gib
MISEL - ČLOVEKA.
ki je spolzela iz rok,
iz srca hvaležna stvariteljskemu dejanju.

ČLOVEK DANAŠNJEGA DNE

Glej ga, ustvarjen je skozi gib
človek današnjega dne,
brezposeln, z veliko časa.

Soočen z minevanjem
se je usedel na obpotni kamen,
da bi se odpočil
od premoči in oblasti tistih,
ki mu režejo kruh.

Globoko je razmišljal
o logiki gospostva duha.
Odtujen od dejstev narave
se je zazrl v okamnelo pokrajino
okrog sebe in vzdihnil:
odrekel sem se večnosti,
odrekel sem se neskončnosti,
odrekel sem se absolutnemu,
odrekel sem se onostranstvu,
odrekel sem se prvemu in poslednjemu,
odrekel sem se domovinskosti svoje duše,
kruhu se pa ne morem odreči,
ker potem bi bil nihče.

Spoznal sem grobišče svoje strohnjene notranjosti,
nejasno hrepenenje še drema v njej,
življenje in umiranje je postalo zanje statistika,
jaz pa sem priča samemu sebi. Kaj zdaj?
Biti zraven iz solidarnosti,
rešiti svet, rešiti sebe?
Jaz, vzorec toge naključnosti,
brez istovetnosti, kaj naj naredim?

Zavrženim ponuja ljubezen domovina.
Jaz stegujem roke h kljuki urada za delo,
ki mi prijazno namenja tisto malenkost.
Iščem gib razumevanja in sočutja.
Kaj potrebujem jaz, vem.
Kaj pričakujejo od mene pa ne morem razumeti.

S svojo zaneseno dušo si podpiram glavo
v kotu in razmišljam, da bi se česa domislil.
Nimam daru, da bi postal politik,
nimam poguma, da bi življenje zapustil,
nimam moči, da bi se zbudil in glasno kričal,
nimam gorečnosti, da bi molil.
Imam le upanje: "Nekoč bo morda boljše!"

KAKO NAPORNO JE

Kako naporno je služiti dobroti,
kako naporno je služiti ljudem,
kako naporno je izkazovati sočutje,
še celo pozdravljati je naporno,
če ti ljudje ne odzdravijo.

Katera so tista dejanja, ki bi ljudi radostila?
Ko ljudem pogledaš v oči
in jih s prijaznim nasmehom vabiš na pomenek,
drvijo mimo tebe. Strašno se jim mudi.
Ko mladenič odstopi sedež v avtobusu starejšemu,
mu ta ne nameni niti besede:hvala,
kaj šele hvaležnega pogleda ali nasmeha.

Svet je strašno oduren in odtujen,
brez samoumevne prijaznosti je.
Nasmeh in režanje sta prazna, votla ali narejena.
Za neumne vice se človek smeji kot za stavo.
Le kje je v ljudeh tistih nasmeh vedrine in zaupanja,
ki privre iz najglobljega predela srca?

Včasih si mislim, da ta svet ni več moja hiša
In da strmim v človeka tujca,
da srečujem po ulicah nepokopane mrliče,
ki se ne morejo ločiti od porabništva.
Pozabili so na skromnost in hvaležnost,
pozabili so se veseliti jutranje zarje
in pozdraviti mater, očeta, sestro in brata,
ki so samo hvaležnost srca.

Koliko cvetja ljudje darujejo ob pogrebih
in kako malo cvetja namenjajo
za praznik preobrazbe in spoznanja.
Vsaka vrlina ima svoje božanstvo,
ki mu ne znamo izkazovati časti,
le kamenje odmikamo, pod katerim so mrtvi,
da se živi delijo in prepirajo med seboj.

Nič več ni skoz okna slišati veselih glasov
o prepevanjih deklet o ljubezni in rožah.
Nič več ni videti moških s cvetom v gumbnici
in s šopkom cvetja v roki za svojo drago.
Tudi spanec ljudi ostaja pred vrati spalnice
in bedenje poganja skrbi kako čim več zaslužiti,
kako čim več porabiti in seštevati užitke.
Joj, kakšni nori zakoni poganjajo ta svet naprej
in kako naporna je ta klavrna teža življenja.

SVARILO

Če si služabnik le golega znanja
in nimaš v duši vsaj malo srca,
te puščoba bivanja nenehno preganja,
nisi deležen veselja, le kelih gorja.

Ljubezen plačuješ s svojim razumom.
Ko sežeš v žep, le z glavo, a s srcem ne daš.
Prejemaš ljubezen z golo roko in umom,
izrabiš dobroto in sebe hudiču - denarju prodaš.

Surova sebičnost napaja ti dušo in zlo.
Zakaj ne napolniš si svojo duhovno praznino?
Zadovoljuješ le užitke življenja in slo,
ničevost zlagaš v svojo prazno dušno duplino.

Ko se rokuješ z ljudmi s svojo čvrsto roko,
vedi, da ti marsikdo zavida le slavo in denar,
če more, izpuli ti ga in ti pomaha v slovo,
za tebe nikomur na tem svetu ni mar.

Ko hotel boš v samoti o sebi resno premišljat
kako z življenjem plitkim postal si neumen,
da iz častihlepja sebe ne vidiš, si ne moreš zamišljat,
kako reven in ubog je ta tvoj prazen volumen.

Ko napišeš zbegane črke na belem papirju,
da jih sam ne znaš več čitljivo prebrati,
postajaš v vedenju podoben ptici netopirju,
ki ne vidi in se mu svetlobe ni treba več bati.

Ko boš zmeden skopuh, še koga ogovoril,
pomisli na kakšno dobrodelno spodbudo,
da boš človeka vredno življenje proslavil,
dobro naredi, pa ne z veliko zamudo.

Po vrveh te bodo spuščali. Sledil bo pokop.
Za sebe bogatina priredil boš bučno zabavo
in zavist bo obračunala, ti sama pripravila grob.
Prav zares, ne za šalo norčavo in stavo.

Naredi že konec bedi in sovražnemu bivanju,
očisti si svojo črno in zanemarjeno vest,
saj vidiš, da bedno živiš in že hropiš v dihanju,
brez moči si ostal, pesti te le tvoja bolest. 

PRODOR V NOVO DUHOVNOST

Počepni na zemljo
in z nohtom svojega diha
izbrskaj seme svojega jaza
v samem sebi iz nje,
da ti noge ne zrastejo pretirano kvišku
in da se ne zadušiš v svoji višini.
Pazi na svoje snovi v naravi sami
in da se tvoje obličje ne porazgubi
po neznanih svetovih,
kajti ti si odvisen od barv,
ki dozorijo na sadežih zemlje.

Tvoja pamet je trdovratnejša
od mejnika med zemljo in nebom
in hoče potovati s tujo kožo
po Sončnem sistemu
kot kenguru z mladičem v malhi.
Tvoja resnična površina obraza
je nagubana krpa zemlje
in ti si predrzno zamišljaš,
da si zvezda, ki se pripravlja na dirko
po vesolju kot neskončna
razbeljena masa razuma,
da bi začutil veličino kozmosa v sebi
in videl zviška kako majhni so ljudje
z zvezdnega vesolja, ki naj bi ti zlivalo
brezčasnost večnosti v tvoje naročje.

O, kakšna domišljavost se sprehaja
po tvoji krvi in pretaka s seboj iluzije,
ki jih kot končni cilj potrebuje bolnik
v plimi in oseki svoje zavesti.
Tvoj pojav je nelagodnost in stiska,
ker si se odtujil vrelcem,
ki privrejo iz zemlje
in tvoja kleščna sila duše
ti ne zadostuje več,
da bi ostal prizemljen sadež
svojega drevesa.
Nič si ne moreš vzeti sam,
vse ti je od zgoraj podarjeno.
Tudi tvoja glava, ki si jo po zmagi
jutrišnjega duha lahko pospraviš.
Za kar je nespametnega na svetu
boš ti osramočen, ker si bil
dvignjen nad vsakdanjosti
in vedeti moraš kako ničeva
je tvoja modrost,
ki jo obsije večja modrost.

Ali boš sebe sploh kdaj do konca doumel,
ko ti pa srce postaja puščava,
oči brez pogleda v skrivnosti, slepota;
ušesa v zviti košari glave, nem prisluh.
Ničesar ne moreš premisliti kot končnost
in odložiti uporabnost svoje končnosti za jutri,
v neskončnost projekcij
usmerjenih v onostranost,
ki je še vedno na tem svetu.
Le zakaj si trpinčiš majhnost svoje rasti
in vališ svoj prazen sod čez meje razuma
pred odrivano odločitvijo svoje končnosti,
ko pa se vselej vrneš tja od koder si prišel
in se ne moreš odložiti nikjer, kjer ni tvoj dom.

Pred svojim drznim odhodom
si skrbno oglej materino znamenje,
da boš vedel kam spadaš.
Obrni se prej proti valovom vsemirja,
da te odrinejo nazaj v naročje matere.
Tvojo dedno prenotirano naravo,
ki je v duši tvojega stavbnega načrta,
spoštuj, da boš spoznal sebe kot presežno bitje
z bolečim križiščem v sedanjosti za prihodnost,
ki nenehno z naporom presega sebe v tebi.
Sem spadajo dejanja svobodne volje
in njene odločitve tu in zdaj, v tebi.
Ničesar ni izven tebe.
Tudi skrite in oddaljene stvari
imajo svoj vonj, okus in vid le v tebi. 

VSE PREVEČ JIH JE

Po svetu stopajo bitja,
glinaste figure,
ki iztegujejo noge v marš
in puščajo svetu
svoj klavrni jaz.
Vstopajo v življenje z belo roko
in izstopajo z blatno nogo.
Utirajo si pot s komolci,
ki jih štirinoge živali ne poznajo.

Po telesu se jim pretakajo curki potu,
v telesu žolč in otrplost duha.
Mrgolijo roparsko grabežljivi,
oglušeli od ropota, brenčanja in kričanja,
po brlogih skriti jedo,
pijejo vino in izsesavajo drugim kri.

Z natrganimi kitami
med zimskim drevjem ledeni stoje,
v bradi imajo vgrajen pohlep,
v prsih nosijo posurovelo srce,
hroma noga jih nosi naprej.

Z odjugo drsijo po strmem pobočju
z ubogo trpečo snovjo,
sivi od prahu,
okinčani s sposojeno lepoto
spodnašajo drug drugega.

So hkrati bogovi na Olimpu
in ljudje teme noči.
Umirajo ob urah samote
zaradi zaužitih količin strupa
z občutki samote, potrtosti in nejevolje.
Na črnem divanu sope svoje izdihe.

V nenehnem pokopavanju samega sebe
bolščijo vame z roba zgodovine
z obličjem smrtnikov.

Vse preveč jih je!
Ne poznam jih
in ničesar določenega ne vem o njih.
Pred seboj vidim le izgubljeni svet,
ki se potaplja v žrelu zveri.

Vse preveč jih je,
da bi jih spreobračala.
Nekoč se bodo otroci soočili z njimi.

NOVI ČLOVEK

Zavit v preroško oblačilo duha
in zvoke svojega davnega odmeva
z nogami tistih, ki pridejo nekoč
s sorodno tvarino apnenca v sebi,
s skrivnostjo in ranami naše kože
in porušenimi oltarji naših laži,
dvignjenimi ruševinami iz sebe,
pogašenimi ognji naših strasti
in sledmi naših dejanj,
brez sledi od bežanja in sledenja,
z iztegnjenimi rokami navzgor
ob plapolanju belih rjuh preteklosti,
s suhimi jezeri naših solz v svojih očeh,
s krožečimi tujimi lasmi okrog svoje glave,
s tujimi skuštranimi mislimi vse naokrog,
z dihanjem, ki je že zdavnaj onemelo -
tedaj bo nastopil čas,
ko bo iz rudnin zrahljane zemlje
izstopila noga prihodnosti
in glas nad njo bo spregovoril
s hrepenenjem po enosti in ljubezni,
kleče pred vrati obupanega Boga.

Človek je iztisnil bes iz svojih prs
ves prestreljen skoz srce in spomin,
izžejan od hoje skoz puščavo,
navznoter obrnjen s svojo zgodovino,
polno kaščo izumov
in kontaminirane hrane ob sebi,
morda tudi s polno hišo kloniranih otrok
s krajšim življenjem kot je bilo tvoje,
z orumenelim odpadajočim zelenjem,
ki označuje stisko narave,
s preluknjanim ozračjem neba
in z ljudmi ki hodijo po hodnikih
ob velblodih in vrtajo luknje
v vprašanja stoletij in satje čebel,
ki so nekoč izumrle na cvetu mladosti.
Izpahnili so planet iz orbite
ljudje, ki jih več ni, ljudem, ki so.

Prestali so neuresničene šume zelenja
in mučeništvo njihovih duš je potovalo
skoz kraljestvo tehnike in izumov
za dobrobit strdkov časa,
za dim in prah prihodnosti.

IZ MUK NASTAJA

Skoz molk razglašen plove
iz praoblik v rojstvo svoje kože
tke vizije in vzrok hotenja
zložen med domine spomina
iz slutenj mask prosojnih
iz bledoličja okamenele lune
njenih men hlapi v šumenje

Vrtoglavo v pijana jadra
z vetrom se zaganja šviga
iz prepletenih oblakov se izvija
v jok ujet v svečavo bledih lic
s koščeno roko čez dojko gospodari
oskubljen ptič s krvavim perjem
s tekočino polnjen vampir z življenjem
novcem hlini praznino belih rok
izvotljen rojstvo dohiteva
zapleta laži v čas prihoda
med kodre zlate vpleta plenice zla
iz razlaščenih loput davnine
posluša bolno tleskanje deževja
skoz davnine senc sebičnih rok
z bolnim zdravje hrani porodnica
s tipom gluhost vid s temo
skoz luknje tal čudnih povečav
nerešena uganka skriva nemo zver

Obcestni kamen med travo izginja
s stiskami vpijočega v puščavi
v trpljenju mu bedijo stare rane
spovedanca izpodriva sla skušnjave
med krdelom v žareče line dneva
v blodnjavost sprijenca polzenje
pojoč mu žalostinke brez posmrtne slave
med kislim dežjem pluje čez dobrave
razvratnost v žarah dviga se v višave
na površje skoz prihodnost plove
iz muk nastaja - morda človek

ZGODBA O EGU

Pisala je besede iz svoje tišine…
Pred njo se je odpiral horizont zvenenja.
Ni vedela, da med tem Hudič rogovili,
opravlja svoj posel in spletkari.
Besede so polnile površino prostornine,
besede so se razraščale iz misli v stavke,
ki iščejo resnico, a resnice ni bilo videti nikjer,
ker se je polno Egov zbiralo okrog Hudiča.
Ob Hudiču je imel Ego svoj sedež.

Njene misli in besede je poganjal atom,
tisti majhen, neznaten delček, ki je čutil,
da ga bo notranja sila duha raznesla.
Pod njim je bilo breztalno brezno teme,
v njem duhovna nevihta besed.
Ego se je prepiral z drugim Egom.

Vsak Ego je igral na karto ljubezni do sebe
iz najgloblje zavesti duhovne avanture.
Ego bi lahko bil tudi duh žareče rastline
z vzvišeno idejo, da sonce ljubi samo njo.
Ego bi lahko bil drobno pšenično zrno,
ki kali pozimi prepričan, da kali poleti.
Ego bi lahko bil vreča lahke slame,
ki misli, da ima velikost in težo gore.
Ego bi lahko bila tudi kašča polna krhljev,
ki misli, da je učenjakova betica.

Vseeno kakšen ego je bil. Egov ni manjkalo.
Bil je ego pa ne samo eden, bilo jih je več.
Skratka, tudi ona je bila med njimi Ego.
Njen razum je svojeglavo iskal zvezo
med njenimi občutji in nekim dogodkom.
Pojasnila o tem ni imela, ker noben Ego
ji pojasnila ni dal. Vsak Ego ji je očital,
da je ona Ego in da Ego naj le ima svojo izkušnjo,
kar si ta bahavi Ego naprezanja zasluži.

Nato je njen Ego zagledal pred seboj krožnik,
na katerem sta bila dva papirnata zavojčka.
Na enem zavojčku je pisalo: »VSE«,
na drugem zavojčku je pisalo: »NIČ«.
Njen Ego je izbral zavojček,
na katerem je pisalo: »VSE«.
V njem je bila lesketajoča se pajčevina,
kozmično hladna in pogled njenega Ega
je obvisel na pajkovi mreži, v katero se je ujel.
»Ali je bila izvoljenka igre naključij
ali izvoljenka igre izbire.« , se je vprašala.

Njen Ego ji tedaj nejevoljen odgovori:
»Vrag naj vzame še tako življenje, Ego,
ko ti ravnotežje spodnese šepava stran,
ko se skrinja duha pod mojo težo zašibi
ali če duh odklanja srečanje z mano
in v svoji oholosti postane sam Ego.
»Pridi, pridi duhec na pomoč!«, ga Ego vabi.

A duhec je zleknjen obležal na preprogi
in odkrival boleč občutek Egove potrtosti.
Ego, ki vedno hoče nekaj doseči, tvegati
in nekaj poizkuša je tedaj zaigral ples pajka
in s tankimi okončinami zaplesal »Tarantello«.
S svojimi kamnitimi notami ga je Ego spremljal
in v skrivenčeno posodo je pajek zložil note
dešifrirane partiture njegove duše
in zadnjo kamnito noto je Ego zalučal v pajka.
Pajek je izginil. Na mreži ni ostalo ničesar.
Še olajšanje duha je stisnilo rep med noge Ega.

ALI RAZUMEŠ?

Ali razumeš kako gre ta svet naprej,
ali razumeš logiko, ki ti prizanaša napake
in ti si se navadil živeti z njimi?

Ali si opazil in razumel,
da si vajen na denar, dobro hrano,
mehko posteljo in ukazovati podrejenim,
da se jeziš za vsako malenkost
in da malokdaj narediš komu veselje?

Na zunaj se kažeš častnega in plemenitega,
ko te kdo prosi za pomoč pred drugimi,
ko pa se nimaš pred kom kazati radodarnega
si pa slep in gluh za stiske drugih.
Zasitil si se s častjo, ki ti jo izkazujejo
od tebe odvisni in ti si prijazen z njimi,
ker te skrbi zase, da gre izključno tebi prav.

Ugledno oblečen se sramuješ tistih,
katerih oblačila in obutev so bolj skromni,
oguljeni in že skoraj beraški.
Do revežev ne kažeš nobenega sočutja,
ti pa si vedno bolj uspešen v svoji pisarni
in fikus ter mlada tajnica ti delata družbo

Z ničemer ne bi mogel bolj kazati svojo bedo,
kot s plačo, ki dvajsetkrat, tridesetkrat ali stokrat
presega plačo tvojih delavcev v tovarni.
Le kako moreš nositi v duši takšno breme krivic?
Brez takih kot si ti, ne bi bil ta svet
tako sramoten in žaljiv.

In nekoč boš morda doumel, da ni prav nobena
sreča biti takšen kot si ti, saj velja izrek,
da najbolj neumen kmet pridela najdebelejši krompir.
In tudi ti si imel s tranzicijo krompir, le s to
razliko, da ga nisi sam sadil in obdeloval.
Krompir pobiraš drugim in se z njim prenajedaš.

Vendar prav neverjetno počasi napreduješ
in tudi nekoliko utrujen si od bogastva,
ki te obdaja, kot steklega samotnega volka noč.
Pa tudi zaslužil si nisi svojega bogastva,
le prilastil si ga kot krompir na tuji njivi.

Tudi v tvoji lepi letoviški hiši na počitnicah
se obnašaš tako, da s svojimi neumnimi muhavostmi
podcenjuješ služinčad, ko bi si rad potešil kako željo.
Vse tvoje življenje je tako jalovo in prazno.
Kar zadeva tvojo prihodnost pa saj veš
prav prizanesljiva usoda ti ne bo namenjena
in tudi nobenega čudeža ne bo, ko boš vabil
sladke čebele v svoj panj in si hotel pomladiti
svoje starajoče ude, saj veš kako je s troti,
ki prej ali slej poginejo v panju.

Oznojene matere bodo še vedno delale zate
in ti boš umiral in umrl kot vsak drugi,
morda le v bolj udobni zasebni kliniki,
vendar umrl boš, zagotovo. 

ZAPIRANJE OČI

Poglej z notranjim očesom, o človek,
prostranstvo zamolklega zvenenja,
razveži pentlje znotraj nikoli slišanega glasu,
povej že enkrat iskreno kdo požvižguje v tebi
to slečeno popevko molka z zatisnjenimi očmi.

Kdo ti uravnava gibe komolca in vratu,
ko vendar ni čutiti dišečega vonja tvoje duše
v časovnih merah neskončnih obal zavesti
in zvokov v evokativnem pomenu resnice?

Z gibanjem zvokov molka v nevidnem svetu
si priklican v bivanje s svojo nujno podobo,
kot dogodek pred odsotnim obličjem Boga
iščoč ponovno priklicano držo njegovih rok,
da bi ti pokazal mesto in smeri življenja,
tisto strugo, z ljubeznijo hranečo turbino duha.
Ali obstaja en sam surov odtenek atoma v tebi
zapisan molku, ki zapušča polje človeške moči.
Kaj je opravičilo, kaj prazvok tvojega plezanja po štirih?

Ne, dragi moj, svojo dobroto si vračunal
v uklonitev tisti stvarem, za katere veš,
da niso prave in tvojemu bistvu namenjene.

Tvoj preobrat volji drugega je brez korenin,
zapustil ti je rez svoje nepopolnosti v duši,
predan vdanosti, ki razrezuje tvoj duh na kose,
te spreminja v prah, drobi s trdoto železja,
ki nalamlja tvojo upognjeno hrbtenico.

Postal si mala vrtljiva figura.
Se mar poznaš v tem vrtenju v hulahopkah
svoje zvrtinčene duše s korenom čustva, ki ni več srce?
Očitno ne, ker hočeš verjeti svoji ujetosti,
zasenčenim prstenim besedam in lesku stvari,
pri tem pa pozabljaš na stavke ljubezni,
s katerimi si bil v krčevitem joku sprejet na svet. 

GREH

Nihče ni čisto popoln.
Nihče ni čisto zgrešen.
Nihče nima možnosti
da bi popravljal čas,
viseč na dveh klinih neba,
ki jih ne more doseči.

Včasih je človek
potreben greha,
včasih je ves milnat,
da se greha znebi.
V strahu
pred demonskimi silami,
je pobelil vrtno ograjo
in zažvenketal z novčičem,
da je tema odveslala
in mu nesla dušo očistiti.
Kakor komu.
Nekaterim Zemljanom
v reko Ganges.
Tam najde človek
svoje čisto telo
in očiščena duša
se zlekne v njem,
da bi uresničil
novo potrebo po grehu
in se znova skesal.

ODGOVORNOST ZA DRUGEGA

Hodila sem po slepih mokriščih
in vprašanja se me niso naveličala,
kot materinske sile so me spremljala
in jaz sem se odžejala z vodo iz izvira.

Hodila sem po slepih sprehajališčih
in obstala sem na osamljenem kraju,
ki se ne bo več prebudil,
zanj se je izteklo štetje časa
in jaz nisem mogla več sprejemati
odgovornosti zanj.

Iskala sem iskro duha v pepelu,
kjer je izgorel šop moralnih pravil,
ki so služila za razosebljanje dejanj
in za razvrednotenje neizraženega.

Ugasle iskre v pepelu molčijo
in jaz jih nagovorim z vprašanji:
Sem mar jaz z obličjem drugega
dar svojim očem,
je drugi z mojim obličjem dvom
o pojmu resnice in mi zapoveduje
naj govorim z njegovimi besedami?

Imam eno odgovornost več,
kot jo ima drugi do mene.
Jaz sem za drugega, a ne dajem
samo sebe drugemu za talca.
Človeška odgovornost obstaja.
Ni nekaj, kar je mogoče
sprejemati ali zavračati, ker je že tu.
Da, ta odgovornost je že tu,
ne da bi jo sprejela in ni odvisna
od kvalitete in meril drugega.

Koliko ljubezni bom žrtvovala
in koliko jo bom prejela, ni vprašanje.
Kdor beži od odgovornosti zame
in hoče sprejemati pozornost
po nižji ceni, ko moram nekaj narediti,
mi ne prinaša veselja,
ker pričakuje zgolj izpolnjevanje pravil.

Kdo je lahko v meni, ki mi zapoveduje?
Čustveno sem doživljala odklon ljubezni,
ki se ni rodila v globini duše.
Ljubezen je lepa, če je duša,
ki jo izraža resnična.
Duša pa si noče sposoditi obveznosti,
da mora izpolniti svojo moralno dolžnost.
Božja ljubezen je najpopolnejša ljubezen
po kateri me kdo lahko presoja.

Kdo je odvezoval njega in zavezoval mene?
Mene nihče, ker zavezanost k dolžnosti
ni sprejemala obveznosti.
Kdo je pripravljen zapustiti svoj udoben
neustvarjalni kotiček in išče nadomestek
za svojo ljubezen, presenečen, da je
dolžnost zamenjala ljubezen?

Mar ljubezen kdaj omahuje
pred prizadevanji za popolnost?
Je prežetost, ki se sama zase rojeva
v svobodni volji biti za drugega,
je popolnost odprtosti do drugega?

NI VSAK TVOJ PRIJATELJ

Nič ne pomaga,
da se naseljuješ
z nasmehom vrtnice
in s kamnom v roki
v človekovi bližini.

Bila sva nekoč prijatelja,
vendar ti si prijateljstvo sprejel
iz popolnoma drugačne usmeritve,
ko sem ga sprejela jaz.

Prijatelji si drug drugemu
darujejo svobodo biti,  to kar so.
Ne povzročajo bolečine,
ne vstopajo vanjo s čevlji,
se ne umaknejo
pred odprtostjo duha
in s svojimi naučenimi pravili
ne izstopajo iz območja resnice
z govorno maso izpraznjenih besed.

Edina resnica je,
da ko zagledam prazno mesto,
kjer si sedel ti, je vprašanje:
kdo bi lahko bil naslednji,
ki si bo še lahko nadel
tako ledeno oblačilo
človeške nehvaležnosti.

 

                   

Uvodna stran  |  Bibliografija  |  Novo objavljeno I.  |  Literarni porton  |  Poezija  |  Proza
Genealogija  |  Galerija  |  Knjiga bralcev  |  Stiki in povezave  |  Slovenska imena mesecev  |  Kotiček za Slovence po svetu  |  Slovenec sem!  |  Raziskovanje nekega primera  |  O smrti   |  Blog I.  |  Današnja misel  |  Luske hibridne samorodnice  |  Aforizmi  |  Poglejte kaj je danes novega!  |  Objavljene vsebine od 1.4.2008 - 31.3.2009