Priimek Kukanja
Izvor priimka Kukanja izhaja iz grofije: Di Zucco Cockaigne, Cucchania, Cuccagna, Cucanea, Cucania. Gard na sliki je bil sezidan okoli leta 1005, porušen pa okoli leta 1300.
Priimek Kukanja naj bi se prvič pojavil na Krasu v 17. stoletju, izhaja iz Benečije, izvor priimka pa iz Koroške. Iz te plemiške družine je znana Pomina Di Cucagna (rojena Della Torre), ki je umrla leta 1353, imela je še brata Aliquino della Torre in še sedem bratov in sestra; sledijo še Bertola Di Cucagna (rojena Della Torre), ki je imela brata Lombarda della Tore in še pet bratov in sestra. Znani so tudi imeni Antonia De Maiti, rojena Contessa Di Zucco Di Cucagna in Vittoria Di Valvasone-Cucagna (rojena Strassoldo), Catarina Della Torre (Torriani), rojena Di Cucagna, Elena Della Torre (rojena di Valvasone) – njeni otroci Diadema Della Torre in še dva otroka; Agostino Partistagno Di Cucagna in Tranquilla Partistagno Di Cucagna (Della Torre), ki je umrla okoli leta 1513 ...
Leta 1320 se je družina Cuccagna preselila v Videm. Cuccagna je bil baron avstrijskega cesarstva in njihovih potomcev, ki ga je potrdil z diplomo 15. januarja 1362 Cesar Karel. Plemiški naslovi so: grof Palatin, consignore od Cockaigne, Zucco, Partistagno. Ti so pridobili naziv žlahtnega plemstva v Parlamentarni skupščini Furlanije in so bili priznani s Camilo dne 31 januarja 1929 in s Cándido dne 17. februarja 1929 . Družina je vpisana v Zlato knjigo italijanskega plemstva. V Benečiji na območju Zucco je dokumentirana z diplomatskim zakonikom Padovanskega A.Glory, natisnjena v Benetkah leta 1877, kot prvi dokaz o osebi Alberico Zucco dne 7. aprila 1147, točka n.486. Cockaigne so imeli svoj fevd v Bugnias, Bando, Silisca, Crauglio in Faetan in gradovi: Partistagno, Soffemburgo, Castel Pagano in Butrio s čistimi in mešanimi pristojnostmi in polne jurisdikcije. Iz te družine izhajata dve ugledni osebi,in sicer škofa Varner v Trstu leta 1924 in Antonio v Nikoziji leta 1460.
Zgodovina gradu
GRAD CUCAGNA
Bilo je leta 1027, ko je patriarh Popone izdal dovoljenje Odoricu di Ausperghu, koroškemu plemiču, da zgradi grad v Faedisu v okviru kompleksnejšega projekta, imenovanega "plemiška kolonizacija", ki je predvideval utrdbo Furlanije, da bi bila varnejša pred barbarskimi vpadi. Odorico di Auspergh se je odločil za gradnjo lastnega dvorca na hribu Cucagna, s katerega je lahko obvladoval dolino Grivò, tranzitni kraj in dostop do furlanske nižine, in Faedis. Grad je bil zgrajen, verjetno na poznosrednjeveški zgodnjesrednjeveški utrdbi, ki je nadzorovala pot od Foruma Iulii (Cividale) do Gemone, na mestu, ki ga je težko napadati in oblegati. Kompleks, ki je trenutno v napredni fazi obnove, inštitut za rekonstrukcijo gradu Chucco Zucco, je značilen po visokem štirikotnem stolpu z dvignjeno pusterlo. Nedaleč stran je bil utrjen domus, od katerega so ostali zidovi in velika cisterna. Iz zbranih podatkov se zdi, da je bil leta 1325 povečan rezidenčni domus, ki pa je bil stoletje kasneje opuščen skupaj z gradom, ko so plemiči Cucagna, tako da so Auspergh pozneje imenovali po imenu hriba, na katerem so zgradili grad, preselili v svoje vile v Ronchis, Faedis, Udine in Čedad. Do gradu Cucagna lahko pridete po starodavni srednjeveški poti, ki se začne od Borgo S. Anastasia, na cesti proti Canal di Grivò, v Faedisu. GRAD ZUCCO Castello di Zucco 13. novembra 1248 izda patriarh Bertoldo Adalpretto di Cucagna dovoljenje za gradnjo gradu na hribu, znanem kot "Rodingerius" nad Faedisom. To nakazuje, da je v teh prvih sto petdesetih letih bivanja v Faedisu družina Cucagna izjemno zrasla in obogatela. Dvorec je bil zgrajen tako, kot je bil v uporabi, na nižji točki od prejšnjega, skorajda v znak pokornosti in spoštovanja do najstarejšega in najimenitnejšega nekdanjega. Novi grad, znan kot Zucco (iz Zuc = hrib), ki je bil prvotno v skupni lasti med plemiči Cucagna, bo kasneje dokončno prodan veji iste družine, ki bo prevzela istoimensko ime. Nov kompleks, večji od obstoječega, je imel členjen tloris z dvojnimi zidovi in velikim jarkom. Znotraj ograde so stali stolp, utrjen domus, nekaj stanovanjskih objektov in tudi grajska kapela, ki jo lahko občudujemo še danes. V petnajstem stoletju je bil grad Zucco, ki ga je doletela enaka usoda kot Cucagna, zapuščen zaradi udobnejših in prijetnejših vil na ravnini, v istem stoletju pa so ga Benečani požgali. Ta grad je, tako kot grad Cucagna, v zadnjem stoletju utrpel veliko škode, zlasti med prvo in drugo svetovno vojno. Več let je bil predmet sanacije Inštituta za obnovo gradu Chucco Zucco, trenutno so dela v pripravljenosti in čakajo na novo institucijo, ki bo odprla gradbišče za dokončno sanacijo glede na realizacijo parka Arheološka dežela gradov občin Attimis, Faedis in Povoletto. Do Castello di Zucco lahko pridete po starodavni srednjeveški poti, ki se začne od Borgo S. Anastasia, na cesti proti Canal di Grivò, v Faedisu. GRAD SOFFUMBERGO Grad Soffumbergo Grad Soffumbergo je bil zgrajen v 11. stoletju in svoj pomen dolguje predvsem dejstvu, da je bil dolga stoletja rezidenca oglejskega patriarha. Toponim Soffumbergo izhaja iz srednjeveške nemščine Scharfenberg, kar pomeni ostra gora ali koničasta skala, in v resnici ima hrib, na katerem je zgrajen, prav te značilnosti. Ozemlje, nad katerim je dominiral, je vključevalo Campeglio, Raschiacco, Colloredo, Valle in Canale. Zaradi uničenja leta 1441 s strani Čedada so od starodavnega dvorca ostali le temelji stolpov, ograjenega prostora in stanovanjskega domusa. Starodavna grajska kapela pa je zaradi številnih obnov in obnov še vedno popolnoma nedotaknjena. Leta 1993 so bila izvedena nekatera arheološka izkopavanja, ki so prinesla več najdb. Med njimi so bili številni odlomki namizne in ognjevarne keramike z zanimivimi okrasnimi motivi, bronasti predmeti, puščične konice in elementi oklepov iz 13.–14. stoletja. Do gradu Soffumbergo lahko pridete po ulici Castellana v Campegliu, na eni strani ceste proti Raschiaccu.
Hipoteza o izvoru rodbine Kukanja
I. Generacija
Bartolomej, Jernej Kukanja (1761–1845), naj bi bil daljni potomec Grofije Cuccagnia v Benečiji. Cuccagnia (slovensko: Kukanja) je bila antična družina v Furlaniji. V letu 1005 je Varnero Ausperg, Oderico s sinom prišel v Italijo s Koroške in pridobil soglasje Poponeja, oglejskega patriarha, da ustanovi grofijo Cuccagna (latinsko Cucanea) in sezida grad na pobočju gore v bližini Featis. Potomci pod tem imenom so imeli dedno pravico, podeljeno od patriarha Furlanije (Benečije) in postali oskrbniki gradu. O Odoricusu de Cucchania govori knjiga avtorja Johna Georgeja Longa 'Zakladnica starin in zgodb o Italiji, Neapelj, Sicilija, Korzika ..., stran 644. Nekje sem že prej prebrala, da se je bil okoli leta 1300 grad Cuccagnia porušen. Naj bi obstajala tudi knjiga o opisovanju tega gradu in življenja v njem. Cuccagnia pa v italijanščini pomeni obilje, blagostanje, ki so ga bili v vseh vojnah potomci bili bolj malo deležni.
Viri govorijo, da naj bi brata Cuccania, Kukanja prišla na Kras kot fevdnika iz plemenitaške družine s priimkom Cuccania, ki jim je dodelila v feud bolj slabo rodovitno zemljo na Krasu. Ivan Kukanja je omenjal sodelovanje prednikov z grofi v Rihenberškem gradu, v katerem so domovali Thurni, Neuhausi in Lanthieriji. Član slednjih, baron Gašper Lanthieri, je leta 1646 kupil grad, ki je bil v lasti rodbine in sorodnikov, grofov Lewetzov, ta pa je kot njegov lastnik ostal do konca druge svetovne vojne, ko so partizani februarja 1944 grad minirali in požgali, v njem je bila uničena vsa oprema in kulturna dediščina. Viri omenjajo predhodnike, lastnike rihenberškega gradu, in sicer Otona de Rifenbercha (leta 1188). Rihemberški plemiči so bili najbrž fevdniki goriških grofov, in so sredi 15. stoletja izumrli. Na Malem Dolu se je rod Kukanja za stalno naselil , zato je tu naseljenih več družin s tem priimkom. Vse pa izhajajo iz istega rodbinskega debla.
Raziskovalka Elena De Vcchi iz Trsta navaja:
Bartolomeo Cucagna - Kukanja, 1761 - 1845
Bartolomeo Cucagna - Kukanja je je bil rojen leta 1761, v kraj rojstva.
Bartolomeo je poročil Maria Cucagna - Kukanja.
Maria je bila rojena leta 1764.
Imela sta enega sina: Bartolomeo (Bortolo) Cucagna - Kukanja.
Bartolomeo je preminul dne dan mesec 1845, v 84 letu starosti v kraj smrti.
On je bil pokopan v kraj pokopa.
Bartolomeo (Bortolo) Cucagna - Kukanja, 1810 - 1869
Bartolomeo (Bortolo) Cucagna - Kukanja je je bil rojen dne dan mesec 1810, v kraj rojstva, očetu Bartolomeo Cucagna - Kukanja in materi Maria Cucagna - Kukanja.
Bartolomeo je je bil rojen leta 1761, v Mali Dol (Comeno).
Maria je bila rojena leta 1764.
Bartolomeo je poročil Orsola Cucagna (rojena Merzek - Mershek - Merseg).
Orsola je bila rojena dne April 3 1810.
Imela sta 8 otroke: Giuseppe Cucagna - Kukanja, Andrea Cucagna - Kukanja - Cuccagna in še 6 druge otroke.
Bartolomeo je preminul dne dan mesec 1869, v 59 letu starosti v kraj smrti.
Bartolomej, Jernej Kukanja je najverjetneje imel brata, ki je bil poročen z Marianno Ostrouška, Ostrousheg (1768–1843), imela sta eno hčerko.
Potomci, ki izhajajo iz plemenitega rodu Cuccagnia, imajo tudi svoj grb in svojo zgodovino: Origin of lastname Zucco Di Cuccagna, country of origin: Italia. Nobility: Conti; For informations call now our Heraldic Expert phone. +39 335 6359382, Sms and Whatsapp 24h/24:
Antica famiglia del Friuli. Nell'anno 1005 Varnero d'Ausperg, col figlio Oderico, venuto in Italia dalla Carinzia, ottenuto l'assenso di Popone, patriarca di Aquileia, fondò il castello di Cuccagna, o Cucanea, sulle falde dei monti vicino a Faetis e da questo presero il nome i discendenti che ebbero la prerogativa di camerieri ereditari del patriarca di Aquileia, ossia del Ducato del Friuli e sotto il veneto dominio ebbero quella di regolatori ...continua (gl. retaggio.it/eralica/ Friuli. Gorizia). Izvor priimek Di Zucco Cockaigne, državo porekla: Italija. Plemstvo: Conti; Za informacije pokličite zdaj naš Heraldični Expert telefon +39 335 6359382, Sms in WhatsApp 24h / 24
II. Generacija
Bartolomej Jernej Kukanja (1810–1869), on poročen z Orsolo Merzek (1810–1879). Imela sta osem otrok.
III. Generacija
1. Anton Kukanja (1834 –?), on poročen z Elizabeto Brus, je imel sina Ivana (*1857, Mali
Dol–1944, taborišče Neumarkt, Bavarska)
2. Mirjana Kukanja (1838–1839), umrla stara eno leto
3. Frančiška Kukanja (1840–?)
4. Jožef Kukanja (1843–?). Imel je sina Florjana, (1870 - 1906), hčeri Justino (1882–1887)
in Terezo Kukanja (1887–1909), poročeno z Andrejem Zingerle, Cingerle in še enega
otroka
5. Andreja Kukanja (1848–?), poročena z Jožefom Meulo (*1843). Otroci: Julija Meula (1880–1955), Ernesta Meula (? –?), Maria Lorenza (*1875–?), Jožefa Meula (1877–1947), Rudolf Meula (1887-1911); Jožefa Meula je imela hčer Angelo Meula, poročeno Miot in Karla Meula (8 otrok)
6. Jožefa Kukanja, (1852–?) se je Poročila z Adamičem v Malem Dolu, njena hčerka Jožefa se je prav tako poročila z Adamičem v Malem Dolu. Hčerka je imela več otrok, in sicer: Karla, Marjana, Stanka, Berto, Marija in najmlajšega sin Danila (*1937)
7. Marianna Kukanja, (1845–?) poročena Gec
8. Margerita Kukanja, (* ? –?) poročena z Jurijem Ferfoglia, imela sta dva otroka
IV. Generacija
Ivan Kukanja (1857, Mali Dol–u. 1944, Neumarkt, Bavarska) Mali Dol 21
Sin (1):
Ivan Kukanja, (*1887, Mali Dol–u.1973, Idrija), Mali Dol 21. V prvi svetovni vojni se je boril v Galiciji, bil v ujetništvu v Rusiji in prišel iz Rusije domov peš. On poročen z Ivano Pipan (1899-1990) iz Komna.
Hčere (6):
- Ana Kukanja je živela v Trstu;
- Roza Kukanja, poročena s Tržačanom Sabličem, atašejem v Moskvi;
- Jožefa Kukanja, poročena z Birso, mati od Ide, poročene v Vodopivčeva hišo na
Vrhu, Preserje na Vipavskem)
- Marija Kukanja, poročena Žerjal. Imela sta hčere Berto, Olgo in Marčelo, učiteljici
in več sinov (Edi, Karlo, Ludvik, Marjan, Ciril ...)
- Ivanka Poročena Godnik, imela sta hčere (Cilka, Marija, Rozika), sin Justo pa
živi v Divčih;
- Tončka Kukanja, najmlajša se je poročila v vdovcem po sestri Tržačanom
Sabličem;
V. Generacija:
Ivan Kukanja (* 1887 –u. 1973), Mali Dol 21
Otroci:
1. Anton Kukanja, izseljenec (1946), on poročen z Evelino iz La Oroje, Lima, Peru – otroka John in Ada, živijo v Miamiju
2. Ema (*?–u. 1929, še otrok?) -
2. Berto Kukanja, on poročen z Bernardo Mikuž (1928–2006), sin Drago Kukanja živi v
Hrvatinih, ima hčerko Tino
3. Olga Kukanja, hči Dragica, pokojna in Stanko, živi v Svetem na Krasu
4. Emil Kukanja, pokojni, sin Emil živi v Kamniku
5. Franc Kukanja, izseljenec 1946, poročen z Meri, pokojna in hči Nataša, pročena
Avstralcem Tashem Spicerjem, živijo v Melbournu
6. Marjan Kukanja, poročen z Anico Arko, pokojna, imela sta hčer Rahelo in sina
Radovana, pokojni
7. Ada Kukanja, poročena z alpinistom in kamnosekom Metodom Humarjem (1939-2012) –
hčeri Ada (živita v Kamniku), Katarina (v Kanadi)
Statistični podatki:
Število oseb s priimkom KUKANJA: 85
Med vsemi priimki je priimek KUKANJA po pogostnosti uvrščen na 5009. mesto.
________________________________________
Pregled po statističnih regijah
________________________________________
Statistična regija Število oseb
s tem priimkom Delež oseb s tem
priimkom od vseh oseb
s tem priimkom v Sloveniji Razvrstitev po
pogostnosti
POMURSKA
z z z
PODRAVSKA
- - -
KOROŠKA
- - -
SAVINJSKA
- - -
ZASAVSKA
- - -
SPODNJEPOSAVSKA
- - -
JUGOVZHODNA SLOVENIJA
- - -
OSREDNJESLOVENSKA
z z z
GORENJSKA
- - -
NOTRANJSKO-KRAŠKA
z z z
GORIŠKA
13 15,3 % 1.226
OBALNO-KRAŠKA
56 65,9 % 291
[
Slovenski rodoslovni indeks s priimkom Kukanja:
216 Kukanja Erna PLESTENJAK
217 Kukanja Karol PRAH
218 Kukanja Mirjam PRAH
Usoda družine Kukanja – pričevanje
Člani družine Kukanja na Malem Dolu št. 21 pri Komnu so ob začetku druge svetovne vojne bili: nono Ivan Kukanja, sin Ivan in njegova žena Ivanka (Pipan) Kukanja iz Komna, ki se je primožila v Mali Dol. Imela sta pet sinov: Toni, Beto, Emil, Franc in Marjan ter trim hčere hčeri Olga in Ada, Ema pa je umrla kot otrok. V družini je živela tudi invalidna teta Tončka, šivilja in dobra vzgojiteljica otrok.
Nono Ivan je bil interniran v koncentracijsko taborišče Jasenovac, ki je delovalo od leta 1941 do 1945 (izpis iz evidence taboriščnikov):
KUKANJA IVAN ANTON MALI DOL 1857
Del slovenskih žrtev naj bi prispel v Jasenovac z deportacijami z območja Slovenije, del naj bi bili Slovenci, ki so v času NDH živeli na njenem območju. Njegov sin Ivan je bil kot avstrijski vojak poslan v Galicijo, nato je bil ruski ujetnik, od koder je prišel domov peš. Morda so njegovega očeta ustaši zato deportirali v taborišče Jasenovac, ki je bilo prvo ustaško taborišče, delovalo je po nacističnem vzoru. Vjekoslav Luburić Maks, ustaški funkcionar zadolžen za delovanje taborišča, je preživel nekaj časa celo v Nemčiji kot gost Gestapa do začetka oktobra 1941. Med tem časom je obiskal več koncentracijskih taborišč, po povratku v NDH pa je izvedel reorganizacijo obstoječih taborišč in ustanovil nova, po zgledu tistih v Nemčiji. Po organizaciji je Jasenovac spominjal na taborišča v Nemčiji, vendar pa so bili umori izvršeni drugače. Ustaši so ubijali tudi s hladnim orožjem: s posebnimi noži, sekirami, macolami in podobnim. Enako kot v nacističnih taboriščih so izkoristili delovno vnemo taboriščnika pred likvidacijo.
Ivan Kukanja, stari oče je imel hčer Rozino, ki je bila poročena s Tržačanom Sabličem, direktorjem banke pod avstroogrsko oblastjo v Trstu in atašejem v Moskvi. Rozina je s soprogom in svojo družino iz Trsta prihajala na obiske k svojemu očetu in bratu Ivanu na Mali Dol. Do Rihenberka ali Štanjela so se pripeljali z vlakom, na kar so jih šli iz Malega Dola iskati in jih pripeljali v vas s kočijo. Po Rozinini smrti je vdovec Sablič po njeni želji poročil njeno sestro Tončko, ki mu je gospodinjila, da bi po njem dobila pokojnino. Ivanovi potomci so še danes sorodstveno tesno povezani.
V prvi svetovni vojni pa je bila družina Kukanja v begunstvu v Senožeti, Jevnica pri Litiji. Stiki z družino, ki so ji nudili pribežališče, so se ohranili do današnjih dni. Družina Ivanke Pipan Kukanja pa je bila v begunstvu v Dobrem polju. Njen soprog Ivan (sin Ivana Kukanje, st.) je bil poslan na fronto v Galicijo. Njegov sin Marjan pove da je bil dolgo vojni ujetnik v krajih, ki jih je Volga poplavljala in so se reševali s čolni pred naraslimi vodami, na kar je čez Poljsko prišel peš v Mali Dol.
Vojna vihra je sprožila nepredvidljive dogodke, ki so močno odjeknili po vsem Krasu in po vsej Vipavski dolini. Dne 28. septembra 1943 so Italijani in Nemci požgali vas Mali Dol, ker so se v njej shajali partizani. Po požigu se je vse prebivalstvo zateklo v sosednje vasi, mnogi v Komen.
Najtežje pa je sledilo po napadu na Nemce. Dne 4. februarja 1944 so partizani v Dovcah iz zasede napadli in pobili nemško kolono 97 mož ob cesti med Rihenberkom (sedanji Branik) in Komnom. Pobili so tudi vse ranjence, ki so obležali v napadu. Padlo je 85 okupatorjevih vojakov in 7 partizanov. Partizanski poveljnik Anton Šibelja Stjenka (1914–1945) jih je zmagoslavno fotografiral na mestu spopada, mrtva trupla okupatorjev so pa slekli in sezuli, jih naložili na tovornjake, polili z bencinom in zažgali ter se nato umaknili.
Maščevanju nemške okupacije naših krajev je sledilo maščevanje Nemcev, ki so se zaradi žrtev znesli nad domačim prebivalstvom. Domove so izropali, živino odgnali in potem vse požgali. Nad dvesto hiš in gospodarskih poslopij je takrat zgorelo, samo v Komnu 140. Nemci so odpeljali v internacijo ljudi iz Cvetroža, Bizjakov, Birsov, Britofa, Ključa, Vidmaršča, Malega Dola, Komna, Tomačevice in okoliških krajev. Komen je pogorel ves, razen treh hiš. Pogorelo je tudi župnišče in z njim vsa župnijska vaška kronika. Prebivalce, vsega skupaj 1100, od tega 528 Rihenberčanov, pa so odpelajli v internacijo v Neumarkt in razne druge kraje. Straže so ustrelile tri ženske, ki so hotele pobegniti iz Komna. V Škrbini so aretirali 6 članov NOO, ki so jih ustrelili, kasneje tudi rajonskega sekretarja. Isti dan pa so ustrelili njegovo ženo in hčer. V Volčjem gradu je tudi bila požgana hiša, ker so v njej našli puško. Ustrelili so domačina. Skupaj je bilo 15. 2. 1944 ubitih 12 ljudi in eden nekaj dni kasneje. Ljudi so gnali v Sokolski dom ( dopolavoro ). Nemci so hoteli vreči ljudi skupaj s stavbo v zrak, vendar so si zadnji hip premislili.
Kraševci ob odhodu v nemško ineternacijo v Neumarkt. Vse ljudi iz Komna in okoliških vasi, ki so jih Nemci zbrali na enem mestu, so jih od tam odpeljali na 60 odprtih kamionih v mrazu in snegu na železniško postajo v Gradež. Tam so jih naložili na živinske vagone in odpeljali v koncentracijsko taborišče v Neumarkt pri Nürnbergu. Kraševce je v internacijo spremljal vaški duhovnik in dekan Viktor Kos (1899–1987), ki se je prostovoljno pridružil nesrečnim faranom. Skupaj z župnikom Kosom in ljudmi je v Nemčijo odšel tudi kaplan Mirko Rener (1919–1993). Kos je s seboj vzel v rjuho zavezana jabolka, s katerimi so se med prevozom v Nemčijo hranili predvsem otroci, ki so se prevažali v zaprtih vagonih brez vode in hrane. Transport je trajal tri dni. V njem so se vozili na poti v taborišče nono Ivan, oče Ivan in mati Ivanka z 8-letnim sinom Marjanom in majhno hčerko Ado. V taborišču z družino je bila tudi invalidna teta Tončka. Nono Ivan je v taborišču umrl in je pokopan v Neumarktu, ostali so se vrnili na požgane domove.
Marjan Kukanja se spominja, da je bilo slišati v vagonu le jok in stok. V Neumarktu so internirance razporedili po Bavarski. Trpljenje tisoč sto Kraševcev v nemški internaciji je bilo nepopisno. Stari, onemogli in bolni so ostali v taboriščih. Veliko jih je tam pomrlo od trpljenja, lakote in drugih nadlog. Devetindvajset kraških rojakov je našlo pokoj v nemški zemlji. Med njimi tudi 87-letni Ivan Kukanja (1857–1944).
Ko so se po osvoboditvi vrnili domov, so prebivalci s pomočjo zavezniške anglo-ameriške vojske obnovili domove. Medtem so brezdomci spali in si kuhali na prostem in po 'štalah' (hlevih). Otroke, ki so se vrnili iz Nemčije, so oddali sorodnikom ali znancem v rejo, kjer so ostali, dokler niso bili domovi obnovljeni in vsaj za silo vseljivi.
Marjan Kukanja se spominja, da so ga septembra 1945 iz Pliskovice poslali na okrevanje v Staro Selo pri Kobaridu, kjer se je hranil z domačim kravjim sirom brez kruha, ker tega ni bilo. Bridki in travmatični spomini za otroka, ki opozarjajo na nesmiselnost vojn, sovraštva in kratkotrajnost človeškega zgodovinskega spomina.
Spominja se tudi, da je pred bombnim napadom bežal k reki. Vsa družina ga je rotila naj gre z njimi v zaklonišče, vendar ga je nek šesti čut vlekel stran od kraja bodočega nesrečnega dogodka. Ko so se vrnili je bilo poslopje in zaklonišče zravnano z zemljo.
Spominja se tudi, da so po vojni otroci hodili k pouku s puškami in oboroženi z bombami. To je bilo za njih nekaj vsakdanjega. Po koncu vojne je bilo orožja na pretek. Učiteljice in učitelji so trepetali, da se tem otrokom ne bi kaj hudega zgodilo. Ko so jim odvzeli orožje, so našli po jarkih novega. Ob vračanju iz Neumarkta je kot 8-letni otrok splezal v anglo-ameriško letalo in hotel upravljati s komandami, da bi vzletel, nato je prišel nek temnopolti stražar in ga zelo strogo prijel in pognal z letališča. Tudi v strojnična gnezda so se spravili otroci, pa repetirali in streljali v prazno. Po vrnitvi iz nemškega taborišča na požgane domove so ti otroci živeli po vaseh pri sorodnikih in znancih, brez starševske skrbi zanje. (Vir: Pričevanje Marjana Kukanje iz Malega Dola, tedaj osemletnega interniranca v Neumarktu)
Otroci v Pliskovici na Krasu po vojni čakajo v vrsti za hrano, če bo zanje kaj ostalo v vojaških kotlih jugoslovanske vojske. Tretji v vrsti od leve proti desni je desetletni Marjan Kukanja iz Malega Dola po vrnitvi iz koncentracijskega taborišča Neumarkt (1945). Fotografija je njegova last.
Franc Kukanja in njegov brat Emil Kukanja, oba še otroka sta bila očividca nesrečnega dogodka v Dovcah. Prestrašena sta se skrivala v gozdu in po pašnikih, nato pa sta našla zatočišče pri sorodnikih medtem, ko je ostala družina bila v nemški internaciji. Napad partizanov na nemški konvoj in grozoviti dogodki, ki so sledili, so ju psihično zaznamovali za vse življenje.
Sin Toni je bil v Italijanski vojski, po kapitulaciji Italije pa so ga zajeli Angleži in je bil vojak v njihovi vojski, nato pa še "čerin" pri anglo-ameriških zaveznikih, ki so obnavljali požgane hiše po Krasu (t.i. inženirski vod "srne"). Berto je odšel v partizane, bil je pripadnik jurišnega bataljona 30. divizije 9. korpusa. Emil je delal kot mizar v Stolu Kamnik. Olga, partizanska aktivistka je bila KOT 14-letno dekle pretepana in mučena v tržaški fašistični kaznilnici Coroneo, v tej tržaški kaznilnici sta bili tudi njena mama Ivana Kukanja in invalidna teta Jožefa Kukanja. Po vojni se je Olga Kukanja primožila v Sveto in si ustvarila družino.
K družini sodi tudi narodno zavedni tigrovec in tržaški odvetnik Angel Kukanja iz Trsta. V povezavi z najzgodnejšim delovanjem TIGRA naj omenim Franca Goloba, ki se je že kot dijak udeleževal zborovanj o narodno-obrambni dejavnosti. Poleti 1926 so na tridnevnem zborovanju v Šebreljah sodelovali Zorko Jelinčič (1900–1965), slovenski narodni delavec in organizator, Zmago Krašna (1906–1945), slovenski učitelj in politični delavec, Angel Kukanja (1905–1977), tržaški odvetnik, Srečko Logar (1909–?), slovenski učitelj in organizator, Albert Rejec (1899–1976 ), slovenski publicist, urednik in narodni delavec, dva Tržačana in Franc Golob. Očitno je bil Golob pomemben člen v protifašistični tigrovski navezi. Tigrovec Angel Kukanja, odvetnik, pa je bil oktobra 1940 znova aretiran in zaprt v tržaškem Coroneu, kjer je ostal do drugega tržaškega procesa 14. decembra 1941, obsodili so ga na šestnajst let zapora in konfinirali. Leta 1927 je Golob sodeloval na zboru dvajsetih tigrovcev v gozdu pri Bukovem, poleti leta 1928 pa na enotedenskem tečaju z nad sto udeleženci v Cvetrožu. Kot član organizacije TIGR je bil pomemben člen tajnega kanala Bohinj – Baška grapa – Gorica. Prepovedano literaturo in šifrirano pošto sta mu nosila: iz Bohinja Mihael Bizjak, iz Porezna pa Franc Drole, Golob jo je nato dostavljal v Gorico. Sam je ustanovil več celic v Grahovem, Koritnici, Kneži, Podmelcu, Rutu in okolici Tolmina. V vsaki celici je imel več sodelavcev, ki jih je oskrboval s prepovedanim gradivom, po katerega je tudi sam hodil v Kraljevino Jugoslavijo. Fašistična oblast je že leta 1928 aretirala več tigrovcev, med katerimi je bil tudi Franc Golob. Obsojen je bil na zaporno kazen v trajanju enega leta in pol, ob deseti obletnici fašizma pa je bil pomiloščen. Po vrnitvi domov je pobegnil v Jugoslavijo. Sodeloval je z dr. Lavom Čermeljem.
Ivanovi sinovi in obe hčeri so bili otroci zdravega narodnega kmečkega jedra. Izhajali so iz narodno zavedne primorske družine. Globoko v duši so čutili svoje korenine in narodno zavest. Vselej so prisluhnili potrebam svoje družine, domačinov in klicu domovine.
Albert Kukanja, praporaš
Po koncu vojne je Berto ostal aktiven v JA. Rad je obiskoval svojo mater in domačijo. Oral in branal je domačo zemljo, pogosto je nadomeščal bolnega očeta in je brate, ki so odšli v svet s trebuhom za kruhom na druge kontinente. Berto je vse svoje življenje služil dobremu. Opravljal je poklic reševalca. Bil je član Reševalne postaje UKC Ljubljana in izvajal zdravstvene storitve nujne medicinske pomoči, nujnih in nenujnih reševalnih prevozov bolnikov in spremljal bolnike pri medkliničnih prevozih. Deloval je v urgentni skupini s stalno prisotnostjo in pripravljenostjo na klic. Njegov poklic je zahteval veliko samoodpovedi, doslednosti, točnosti in predvsem veliko mero humanosti, ki jo je vselej v življenju postavljal v ospredje. Najpomembnejše mu je bilo biti človek, v sebi je odkril plemenito poslanstvo biti za drugega. Njegovo srce je bilo veliko. Kot grm žarečega ruja. Berto je bil dobrotnik in poštenjak v pravem pomenu besede. Narodnjak in človek idealov. Do konca svojega življenja je ostal zvest soborcem in ostal je član Zveze borcev. Del njegove neomajne vitalnosti in volje do življenja in služiti dolžnostim, so bila tudi dozorela jabolka, ki so ga zvabila v Komen. Želel jih je obirati. Sin Drago in njegova družina so skrbeli zanj, a žilica mu ni dala miru. Splezal je po lestvi, padel in utrpel nesrečo. Umrl je leta 2014 v šempetrski bolnišnici.
Ada je dokončala srednjo ekonomsko šolo in se zaposlila kot uradnica. Poročila se je z Metodom Humarjem, kamnosekom (1939-2012), ki je sodil med najboljše kamniške in slovenske alpiniste povojne generacije, prve, ki jim je bilo dano oditi in plezati v Himalaji. Leta 1965 sta z Ljubom Juvanom med poskusom vzpona na Kangbachen dosegla Koto 7535, danes poimenovano Yalung Ri, in ostala še dolgo imetnika slovenskega in jugoslovanskega višinskega rekorda. Tudi Ada je ljubila alpinizem in spremljala soproga na skoraj vseh vzponih. Hčeri Katarina in Ada sta sledili staršem, posebno Katarina, ki si je prislužila veliko pokalov, značk in nagrad za osvojene uspehe v smučanju. Tonija pa je doletela drugačna usoda. Po vojni je ušel čez mejo in delal v Trstu, nato se je izselil v Peru in se tam poročil z Evelino, posvojenko lastnika rudnika svinca v La Oroji v Limi, v perujskih gorah 3.750 nadmorske višine. Izgubila je starše v letalski nesreči in ostala sama. Rudnika Toni ni zmogel upravljati, računal je pomoč sorodnika iz Trsta, ki je žal ni dobil in je vse propadlo. Družina se je odselila iz Peruja v Miami. Toni pa je živel ločeno od družine in umrl v Avstraliji, kjer je tudi pokopan, njegov sin John je univ. dipl. strojni inženir, hči Ada pa ima realitetno agencijo za posredovanje pri prodaji stavb in stanovanj. Vsi živijo v ZDA.
Franc je sledil bratu čez mejo in odpotoval s čezoceanskim parnikom v Južno Ameriko. Ustavil se je v Limi, si ustvaril tu družino, nato pa je odšel v Avstralijo. Namreč udbovci so ga poslali kazensko na Jesenice, da bi stražil nemške ujetnike. prej pa so zahtevali, da naj bi Anglo-Američanom 'zaplenil' avtomobile in jih pripeljal iz cone A v Cono B, kar je odklonil in bil zato kazensko premeščen. Poročil se je v Avstraliji s Slovenko Meri, ki je pokojna. Imata hčer Natašo, univerzitetno dipl. sociologinjo, ki se je poročila z Avstralcem Tashem Spicerjem (na poročni fotografiji). Družina živi v Melbournu.
Družina Kukanja je bila verna. Oče Ivan je po vojni imel zelo žalostno usodo. Kot politična žrtev je bil hospitaliziran v Psihiatrično bolnišnico Polje in nato še v Idrijo, kjer je leta 1973 umrl. Dobival je električne šoke. Da bi ga udbovci utišali, so spustili nanj policijskega psa, da ga je grizel, vpričo otrok so ga udbovci mlatili po glavi in tepli. Njegov sin Marjan je to gledal skozi okno. Imeli so posebne nasilne psihološke metode za maltretiranje osumljencev in izsiljevanje priznanj. Oče Ivan je brez dlake na jeziku pripovedoval, kako nastopajo ruski komisarji in kakšen je boljševistični sistem, kar tedanji povojni oblasti ni bilo po godu, bil jim je trn v peti. Zaradi navedenega, in tudi zato ker sta sinova Toni in Franc zbežala čez mejo, ga je tedanja oblast šikanirala in nazadnje je bil po njenem ukazu hospitaliziran kot psihiatrični bolnik, hčerka Ada se ga boleče spominja, saj ga je v bolnišnici kot dijakinja pogosto obiskovala, a mu ni mogla pomagati.
Vzroki za takšno ravnanje z Ivanom Kukanjo, ml. po vojni so lahko bili tudi politične narave zaradi njegovih povezav s sestro Rozino in njenim možem Sabličem, etašejem v Moskvi in povezav s tigrovcem Angelom Kukanjo, tržaškim odvetnikom. To še ni dovolj raziskano.
Fotografija: msgn. Viktor Kos
Oče Ivan je pred in po vojni prijateljeval z župnikom Viktorjem Kosom, komenskim župnikom in dekanom (1932-1971). Župnik Kos je med okupacijo doživel svojevrstno odisejado. Prvič so ga nemški vojaki za nekaj dni zaprli septembra 1943. Po napadu partizanov na motorizirano nemško kolono 2. februarja 1944 pri Dovcah na cesti med Komnom in Rihemberkom (sedaj Branik), ki je prevažala hrano, so Nemci iz maščevanja 15. februarja obkolili vasi Komen, Tomačevico, Dovce, Mali Dol, in Rihemberk ter jih požgali, prebivalce (1.100 oseb največ žensk in otrok) pa odpeljali v zbirno taborišče Neumarkt na Bavarsko. Kljub temu, da so Nemci župniku Kosu in kaplanu Mirku Renerju (1919-1993) dali priložnost, da ostaneta na Krasu, sta se nesrečnežem oba prostovoljno pridružila. Župnik Viktor Kos je v taborišču Neumarkt osebno skrbel in negoval ostarelega in bolnega nonota Ivana Kukanjo. Preskrbel je tudi zdravila, oblačila in živež za bolne internirance. Otroci so bili brez oblačil, pozimi so imeli noge povite v cunje. Kos je bil njihov dušni pastir, oskrbnik, negovalec in del njih in njihove usode. Pomoč je dobival od župnika v Neumarktu in od dobrih ljudi, ki so se jim nesrečniki smilili. Nekatere internirane otroke so sprejele tudi družine in z njimi so človeško ravnali. Zato sta Komen in mesto Neumarkt pobratena. Kos je dejal: 'Kamor gredo ovce, gre tudi njihov pastir.'
Viktor Kos je bil človek neverjetne duševne moči in dobrote.
Plemenitost svojega duhovniškega srca je pokazal ob tragediji Komna in okoliških vasi. Sporočili so mu, da mora v pol ure priti v zbirališče, kamor so Nemci zgnali ljudi, določene za izgnanstvo. "Kaj sem hotel, zahvalil sem se Bogu, kakor je prav v vseh velikih trenutkih življenja," je zapisal v svoji Kroniki. Ko je prišel v dvorano, kjer so bili zbrani prestrašeni ljudje, jim je dejal: "Čutili smo in se bali, da ima priti kaj hudega na nas. Zdaj je prišlo... Naše edino upanje v tem položaju je le ljubi Bog in Marija, Božja Mati za pomoč. On naj nam pomaga, da bi spoznali in delali, kar je prav." Dalje piše: "Z gospodom kaplanom Mirkom Renerjem sva ponižno sprejela enako usodo z ljudstvom, naj ga že odženejo kamor koli."
Dekan Kos se je s pomočjo ameriške vojske vrnil s svojimi ljudmi v požgani Komen. Ob vrnitvi je spet najprej prisluhnil potrebam ljudi in je tako dal priložnost, da so jim zavezniki pomagali obnoviti domove. Ni zahteval, da bi mu obnovili župnišče, s svojo skromnostjo in predanostjo veri je premagal vse težave. Tudi to, da mu nova oblast v Komnu v začetku ni bila naklonjena in je tako prestal dva meseca v zaporu. Nikoli ni govoril o tej plati svojega življenja, vselej je bil prežet s spoznanjem, da je tudi trpljenje, če je krivično, nagrajeno z zmago. Leta 1971 je zapustil Komen in odšel v Šempeter pri Gorici, kjer je bil bolniški kurat. Leta 1973 leta je na Sveti gori daroval zlato mašo – 22.7.1978 pa so mu že pošle življenjske moči.
Dne 25. marca 1945 so internirance osvobodili Američani, vendar se je odhod proti domu začel šele 11. julija, ko so bile za silo popravljene železniške proge. "10. julija 1945 sem tako še zadnjikrat maševal v Nemčiji," je zabeležil Kos v svoji Kroniki in dodaja: "20. julija, prvič po 17 mesecih, mašujem spet v komenski cerkvi. Komenska cerkev hvala Bogu, med vojno ni bila poškodovana ...
Mestna hiša v Neumarktu, Bavarska
Spomini na Neumarkt, Emil Švara je zapisal:
Iz taborišča v Neumarktu sta imela izhod le naša duhovnika, že omenjeni dekan in kaplan Mirko Rener. Ob prvem prihodu v mesto ju je sredi ceste ustavila Frieda Zimmermann in ju vprašala, če sta tista dva duhovnika, ki sta nedavno prišla v taborišče z veliko skupino ljudi. Pokazala jima je hišo, kjer je živel duhovnik Ludwig Heigl in njegovi sestri Resi in Anni. Oni so bili družina, ki nam je internirancem neizmerno pomagala in, kot je dekan Kos napisal v »Kroniki«, so ju v tej družini sprejeli kot brata.
Ves čas naše internacije so skrbeli za zbiranje pomoči v hrani, zdravilih, obvezah, potrebščinah za otroke ... Vse to sta naša duhovnika skrivaj prinašala v taborišče in tako je bilo rešeno marsikatero življenje. Pomoč so zbirali tudi drugi dobri ljudje iz Neumarkta in okolice, najbolj pa so izstopali Heiglovi. Kako zelo je cenil dekan Kos pomoč Heiglovih in drugih, je dokazal tudi s tem, da se je šel takoj, ko mu je bilo dovoljeno dobiti potni list (leta 1961), zahvalit v Neumarkt, spremljal ga je povojni komenski kaplan Srečko Šuligoj.
Interniranci smo želeli, da se tej družini zahvali tudi država Slovenija. Tako je predsednik države Milan Kučan 3. decembra 1997 sprejel ukaz o podelitvi odlikovanja častni znak svobode Republike Slovenije – za dobra dela, ki jih je med drugo svetovno vojno naklonil slovenskim izgnancem duhovnik Ludwig Heigl. Odlikovanje je bilo duhovniku – svetniku Ludwigu Heiglu vročeno na njegov 88. rojstni dan 24. marca 1998. V imenu predsednika Republike Slovenije je to slovesno opravil generalni konzul Republike Slovenije v Münchnu Fedor Gregorič. Slovesnost je bila v mestni hiši v Neumarktu.
Letos je minilo sto let od rojstva Ludwiga Heigla, interniranci in drugi se ob tem spominjajo njegovih dobrih del in sprejema, ki jim ga je pripravil, ko so se po 50 letih v maju 1994 množično vrnili v Neumarkt. Na vojaškem pokopališču, kjer so pokopani tudi naši interniranci, je g. Heigl pripravil oltar ter skupaj z duhovnikom Srečkom Šuligojem daroval sv. mašo.
Leta 1995 je prišlo vabilo za obisk Neumarkta ob 60-letnici mašništva Ludwiga Heigla. Obisk je vodil župan občine Komen Jožef Adamič. Leta 1996 so interniranci, mladi glasbeniki in drugi spet obiskali Neumarkt in se zahvalili Heiglovim in vsem dobrim ljudem. Ob praznovanju 90. rojstnega dne je g. Heigl podaril bančni ček Občini Komen. Pri vseh obiskih v Neumarktu so jim pomagali člani Slovenskega kulturnega in športnega društva Simon Jenko iz Nürnberga. Po Heiglovi smrti 2. maja 2000 so v zapuščini dobili sporočilo in denar, ki ga je dobrotnik namenil »svojim dobrim ljudem iz Slovenije«.
Sadovi dobrote Heiglovih in drugih se kažejo tudi v tem, da je mesto Neumarkt leta 2001 pričelo organizirati mednarodna mladinska srečanja, ki jih obiskujejo mladi glasbeniki iz držav, od koder so bili med vojno interniranci v taborišču Neumarkt.
Letos bo že deseto tako srečanje v Neumarktu, ki je sestavljeno iz tedenskih glasbenih delavnic in sklepnim mirovnim koncertom. Izmenično se to dogaja v Neumarktu, na liho leto pa v eni od držav, iz katerih prihajajo mladi glasbeniki. Mladi glasbeniki iz Slovenije se bodo sedaj udeležili teh srečanj drugič.
Na mestu, kjer je bil lager, je mesto Neumarkt leta 2005 v povezavi s spominskimi svečanosti ob koncu vojne pred 60 leti postavilo mirovni križ in spominski plašči, kot spomin na internirance in pregnance.
Ob 65. obletnici konca vojne pa bodo postavili bronasto maketo, ki bo prikazovala celotno taborišče. Za sodelovanje na slovesnosti ob odkritju makete so povabili tudi Pihalni orkester Komen. Tako se žalostni in težki spomini na vojno obdobje spreminjajo v nove človeške vrednote, za kar se je zelo zavzemal Ludwig Heigl.
S pomočjo ameriške vojske se je skupaj s preživelimi interniranci dekan Viktor Kos dne 20. julija 1945 vrnil v požgani Komen. Tu je ostal do leta 1971, nato je odšel v Šempeter pri Gorici. O svojih dogodkih in internaciji je napisal kroniko Kronika Komencev in Rihemberžanov na Bavarskem 1944-1945. Bil je tudi odlikovan. Umrl je v Šempetru, po smrti pa se je vrnil v Komen, med tiste, ki so bili izgnani in se z njim vrnili.
Treba je omeniti, da družina Kukanja za tragedijo v precejšnji meri bremeni sosedovo udbovsko družino Kodrič, ki so družino šikanirali. Edi iz Nove Gorice je večkrat v Domu upokojencev v Kopru obiskoval ostarelo Ivanko, morda se je čutil dolžnega zaradi občutka krivde ali pa je to storil iz borčevske solidarnosti do Berta, partizana, ki je bil vseskozi aktiven član ZB. Vsa dejanja narodnih herojev niso bila samo domovinsko svetla, kot se skušajo ideološko prikazati. Rudi Kodrič s partizanskem imenom Branko, slovenski general, partizanski komandant in narodni heroj (1920, Mali Dol pri Komnu–2006, Sežana), ki je bil tedaj namestnik političnega komisarja Kosovelove brigade, je bil soodgovoren za požig devet vasi in izgnanstvo 1100 domačinov v internacijo, saj so ukazi o napadih prihajali iz štaba. Soodgovoren je bil skupno s prvim komandantom Južnoprimorskega odreda na goriški fronti Karlom Maslom (1912-1988), v sestav katerega je spadala tudi Kosovelova brigada. Znani kraški borec Anton Šibelja Stjenka, ki je vodil napad v Dovcah, je sledil političnemu komisarju bataljona Ivanu Turšiču Iztoku (1922, Rakek- julij,1944, Lokve), ki je po kapitulaciji Italije postal načelnik štaba 31. divizije. Bil je tudi poveljnik 30. divizije. Za svojo hrabrost je dobil red rdeče zastave (ZSSR), najverjetneje s strani sovjetske vojaške misije pri 9. korpusu, in red narodnega heroja po vojni. Vsi našteti, tudi Alojz Škabar (1902-1985), ki je sodeloval pri napadu na Nemce v Dovcah pri Komnu februarja 1944, so bili soodgovorni za težke posledice, ki so prizadele ljudi. Napad na sovražnika, ki mu sledi maščevanje in trpljenje nedolžnih ljudi, je bilo pogumno, a nepreudarno dejanje. Posledice, ki so sledile so tudi moralno vprašanje in na takšna dejanja ne moremo biti ponosni in se z njimi ne moremo hvaliti, da so herojska in se kipom takšnega junaka pred šolo ne moremo ponašati za hrabrost. Kljub slavni partizanski epopeji narodnoosvobodilnega boja so bile s strani partizanskih poveljnikov storjena tudi strateško in po človeški plati nepremišljena dejanja, da se je okupator nato znesel nad prebivalstvom, o čemer pa zgodovinarji polpretekle dobe neradi govorijo, še manj pa priznajo človeške napake. V polpreteklosti so bila bolj v ospredju epska pretiravanja o herojstvu oboroženih partizanskih poveljnikov, žrtve nemočnega civilnega prebivalstva, med katerim so bili tudi otroci, starke in starčki, pa so bile zamolčane. Vsi ti dogodki, ki so se med vojno dogajali na Primorskem, so ljudem vlivali strah v kosti. Marsikje so civilisti z večjimi žrtvami plačali 'davek' vojne kot pa vojska, ki se je po napadu umaknila na varnejše mesto, prebivalce pa prepustila maščevanju okupatorja. Napad v Dovcah je bil skladen z navodili Edvarda Kardelja, ki je v pismu Titu 2. avgusta 1941 razložil, kako je moč izrabiti okupatorjevo maščevanje in požiganje vasi. Pred terorjem prestrašeno prebivalstvo beži v hribe, zato je treba represalije preprosto izzvati. Tako se prestrašeno prebivalstvo zateče po pomoč in zaščito k upornikom.
Rojstna hiša in hlevi so zgoreli v plamenih, živina pa se je razbežala po kraških pašnikih. Družina je razkropljena po svetu, veliko so potrpeli, večina jih je umrlo, nekateri so si našli drugje kraj za svoje bivanje. Vsi se pa radi vračajo in obnavljajo svoje lepe in težke spomine na hude čase.
Metod Humar (* 2. julij 1939, Nožice na Gorenjskem, † 15. aprila 2012) je bil eden od prvih slovenskih alpinistov, ki se je udeležil alpinistične odprave na Himalajo (1965: član JAHO II, odprava na Kangbačen, 7902 m) in je tudi dobitnik zlatega priznanja občine Kamnik in častnega znaka Gorske reševalne zveze Slovenije.
Metod je ljubil gore bolj kot svoje lastno življenje. Iz svoje rojstne vasi Nožice je že kot otrok občudoval lepote Kamniško – Savinjskih Alp, ki so ga očarale in navdihovale s tisto plemenito radovednostjo in čutom za lepoto narave, povezano z bogastvom rastlinstva in skalnatimi oblikami kamnitih skulptur, ki človeka tako očarajo, omamljajo in tako postaja gora vse dragocenejša, ko se prekipevajoča čustva zlijejo z njo. Dejal je, da je še kot otrok hotel videti, kaj je na drugi strani gore. Hrepenenje se je z leti stopnjevalo. Izbral si je kamnoseški poklic in se pogosto pošalil, da bo tako znal vsaj dobro zabiti varovalne kline v trdo skalovje.
V alpinizmu se je začel uriti, ko mu je bilo 17 let. Plezalne veščine je dojemal s Tonetom Škarjo. Posebej je prisluhnil nasvetom starejšega alpinista Mihe - Mihola Habjana, človeka z velikim srcem, alpinista, gorskega reševalca in vodnika lavinskega psa postaje GRS Kamnik, ki se je pred več kot dvajsetimi leti smrtno ponesrečil med delom v Cojzovi koči na Kokrskem sedlu. Metod je bil davnega leta 1958 kot 19-letnik sprejet za pripravnika gorske reševalne službe. Pripovedoval je, da smo tedaj Slovenci živeli zelo skromno. 'Štiri mesece je bilo treba delati za navadno kolo,' je dejal. Živel je s svojo družino v Šmarci, kjer ga je zvesto ljubila njegova Ada, klena Kraševka iz Malega Dola, ki ga je vselej, če je le mogla spremljala v gore. Tudi hčerki Ada in Katarina sta ljubiteljici gora, smučarki in športnici. Katarina ima doma veliko lončeno posodo polno medalj, saj se je na tekmovanjih vselej uvrščala na visoka mesta tudi kot zmagovalka. Katarina je ostala zvesta očetovi poti, živi v Kanadi, s svojim soprogom poučujeta šport. Metodovo hišo krasijo tudi hčerkini pokali. Metod in Ada sta se ob koncu vsakega tedna podajala v gore. Preživela sta tudi krajše počitnice v taboru na Lepeni in med svojimi gorskimi pohodi prenočevala v koči Klementa Juga.
Metod je rad pomagal ljudem, bil je tovariški in širokega srca. Precejšen del svojega življenja je posvetil gorskemu reševanju. Več kot 35 let je bil izjemno dejaven v gorski reševalni službi na reševalni postaji Kamnik. Sodeloval je v več kot 200 gorskih reševalnih oziroma iskalnih akcijah. V teh letih je izmed ponesrečenih v gorah ostalo živih okoli 70 odstotkov ljudi. Gorsko reševanje je Metod Humar v zadnjem obdobju v glavnem zamenjal z vzgojo mladine v alpinistični šoli. Na mlade je rad prenašal častni planinski kodeks in jih vzgajal. Na mlade je prenašal svoje izkušnje in duhovna spoznanja. Pogosto je poudarjal, kako pomembno je, da naravo občutimo po vtisnjeni moči oblikovalskega duha stvarstva v izčiščeni podobi, saj je ustvarjena po moči naravnega reda. Goro je štel za vzvišeno lepoto, ki mu je vsakič znova vzbujala občudovanje. V planinah je skozi desetletja veliko lepega doživel, vendar se je moral spopadati tudi z njenim nasprotjem. Menil je, da je novodobni alpinizem usmerjen preveč v fizični in telesni napor in premalo v uživanje naravnih lepot. Prepogosto se pozablja na duhovnost, na prijazno in spodbudno besedo, ki je potrebna soljudem. Mladim je pripovedoval, kako slabo so bili v njegovi mladosti opremljeni gorski reševalci. Danes so na voljo sodobna oprema, helikopter, izurjena zdravniška ekipa... A gorniki so po njegovem včasih bolj prijateljevali, si medsebojno nesebično pomagali. Bili so velika družina. In prav to je želel privzgojiti mladim. Včasih je z naraščajem poda v hribe in med vzponom dejal: “Fantje! Ata ne more več tako hitro, pazite nanj!“
Bil je prijatelj Sončevih pozitivk Metod Humar mi je ostal v prav posebnem spominu po številnih skupnih doživetjih ob njegovih nastopih, saj je ob številnih priložnostih interpretiral mojo poezijo. Zmogel je spregovoriti globoko iz duše in s toplim žametnim glasom seči v srce.
Spominjam se ga s prireditve, ko je ob podelitvi zahval in priznanj nominirancem za Sončno osebnost leta 2005, 25. januarja 2006 zvečer, potem, ko so ugasnile luči in je pri manjši žepni lučki interpretiral, njemu tako priljubljeno presunljivo pesem
Zlatorogov raj
Prehodila sem Posočje
in zašla v zlatorogov raj.
V gori med skalovjem
beli kozel od nekdaj
ranjen v zavetju
motri človeka - zver,
ki v lakomnem početju
odprl je skrivnostim gore dver,
da izruje cvet,
da prestreli ptici let.
V prijateljih je videl Alpinista Joža Čopa, ki je imel navado reči: "PA BOHLONEJ K' SMO PR'JATLI!" S kakšnim zanosom in radostjo mi je to rekel, ko mu je publika navdušeno ploskala! Kot bi zasijala luč z gore, so se mu zalesketale oči.
Marjan Kukanja, pričevalec
PRIIMEK JUG
IZVOR PIIMKA JUG
Ustno izročilo pravi, da priimek Jug izhaja iz Srbije. Milica, žena kneza Lazarja, ki je bil ubit na Kosovem polju (njegova glava leži v Carigradu) je bila hči Bogdana Juga. Ciklus iz narodne epike je pesnitev »Jug Bogdan in devet sinov Jugovića i majke Jugovića«, ki opeva odhod na vojsko, bojevanje in izgubo devetih sinov in kaj se je dogajalo med boji na Kosovem polju. Kosovski junaki so bili sprejeti v rodbinsko zvezo kneza Lazarja, ki je imel za ženo Milico, hčer Bogdana Juga.
Despot Štefan Lazarevič je leta 1404 sestavil napis na Kosovskem stebru v verzih, ki je poleg drugih besedil v slavo Lazarja, postal temelj za kosovsko legendo in za kosovski epski ciklus. Njegošev »Gorski venac« - 1847, ki je spoj pripovednih in junaško lirskih prvin ljudskega pesništva.
Verzi o majki Jugovića in njenih devetih padlih sinovih govorijo:
»Ako su odljeteli ždrali,
ostali su ptiči ždralovići.«
Oče mi je pripovedoval, da je njegova babica Magdalena Jug, poročena z njegovim dedom Bartolomejem Gašperčičem iz Famelj, izhajala iz Jugove družine iz Žabjega Kraja v Solkanu in da naj bi po starem ustnem izročilu izhajala od potomcev po Bogdanu Jugu in njegovih devetih kosovskih junakih.
Profesor Pavle Merku sicer na vprašanje ali so s priimkom Jug in podobnimi tudi označevali smer, od koder se je kdo preselil zatrjuje, da so priimki narejeni po vetrovih, ki prihajajo s severa ali juga, torej Sever in Jug, ki bivata v hišah, od koder prihaja južni oz. severni veter. So pa še druga imena za veter, ki pa niso postala priimki: mornik, ki piha z morja.
Seveda glede na vse, kar je o priimku Jug znanega, bomo težko prišli do prave resnice, lahko le domnevamo. Narodi in ljudje niso bili statični od nekdaj na istem mestu, temveč so se preseljevali. Zapisanega o posameznih družinah je pa malo.
Viri govorijo (Jug. Enciklopedija,1936): Kosovska bitka je bila 15. 06. 1389 po Julijanskem koledarju med Srbi in Turki na obalah reke Labe. Turki so prišli do Plovdiva prek Čustendila, Kumanova in Prištine, Srbi pa so prišli iz Kruševca, Jankove Klisure prek Kuršumlije. Nasprotniki so se postavili eden napram drugemu, Turkov je bilo okrog 100.000, Srbov pa je bilo le 35.000 mož. Srbsko desno in turško levo Krilo je bilo na Sitnici. Nasprotno krilo se je naslanjalo na planine. V srbskem centru je bil knez Lazar, desno krilo pa je sestavljal Dimitrij Vojinović s konjenico. Vuk Branković, zet kneza Lazarja je imel šest do sedem tisoč ljudi in je bil v rezervi izza centra. Turški center je branil car Murat, desno krilo pa je branil Bajazit, levo krilo pa princ Jakob. V začetku so se Srbi držali defenzivno. Turki so 15. junija zjutraj pršli iz levega krila preko reke Labe. Srbi so odbili napad in pregnali Turke preko Labe in s svojim desnim krilom prišli za njimi. Uspeli so prebiti levo turško krilo, približali so se carju Muratu, ki ga je Miloš Obilić, zet kneza Lazarja, ubil. Srbi so prodirali z desnim krilom in izpostavili levi bok krila proti turškemu centru. Bajazit je napadel izpostavljeni levi bok Srbov in istočasno dal povelje za rezervni frontalni napad. Srbska rezerva z Vukom Brankovićem, zetom kneza Lazarja, ni uspela premagati. Levo krilo (V.Vuković in Horvat) je ostalo neaktivno. Tako je bilo desno srbsko krilo uničeno, kneza Lazarja pa so Turki ujeli in obglavili ter odnesli glavo v Carigrad, kjer je še danes. Vladko Vuković se je umaknil prek Mitrovice, Vuk Brankovič pa pred Gradeča.
Jožko Šavli navaja v zgodovini Celjskih grofov, da je imel v prvi Jugoslaviji tudi prof. Milko Kos navodilo, naj Slovence prikazuje kot narod »brez plemstva«, »zgodovinskih hlapcev«, ki naj bi bil celo tisočletje pod »nemškim jarmom«. Izpod njega naj bi nas rešili šele bratski Srbi leta 1918. Dragan Šanda je njegova izvajanja po pravici zvrnil, toda »nemška« zgodba se je, očitno po smernicah z vrha, ponavljala naprej. Ker so Celjski grofje imeli sorodstvene vezi z bosanskimi Kotromanići in srbskimi Brankovići, se je lahko v smislu veljavne jugoslovanske ideologije le uveljavilo gledanje, da so bili Celjski »edini« slovenski plemiški rod, kar pa ni res. Slovenci – Karantanci so imeli tudi svoje plemstvo.
In če so imeli Celjski grofje sorodstvene vezi z zetom kneza Lazarja Brankovičem, je mogoče utemeljeno sklepati, da so prihajali v naše kraje tudi potomci Bogdana Juga in njegovih devet sinov, ki so padli na Kosovskem polju, a ti so imeli družine in potomce.
Ptiči ždrali so padli na bojišču, ostali pa so ptiči ždraloviči (potomci rodbinske veje Jug). Bizanc je bil odločujoča sila na Balkanskem polotoku od leta 1018, odtlej se je krepil tudi turški fevdalni jarem. Srbijo so pustošili Madžari, Normani in križarji, vsi bizantinski sovražniki.
Leta 1427 je umrl srbski knez Štefan Lazarević, sin kneza Lazarja, ki mu je sultan Bajazit I. ponudil vazalni položaj. Kneginja Milica in mladoletni Štefan sta ponudbo sprejela. Kot turški vazal je moral sodelovati na vojaškem pohodu v Vlaško. Sodeloval je v bitki pri Nikopolju leta 1396 in imel velike zasluge za zmago Turkov. Po angorski bitki pa se je Štefan osamosvojil in se približal Ogrski, ki mu je dala Mačvo in Beograd. Obnovljeno mesto je postalo njegova prestolnica, leta 1421 pa je dobil še Zeto.
Turki so leta 1459 odpravili despotovino in Srbijo razdelili na sandžake. Podjarmljeno ljudstvo je občutilo družbeno, nacionalno in versko zatiranje turških fevdalcev. Del srbskih fevdalcev je padel v boju proti turškim osvajalcem, drugi del pa je pobegnil čez mejo pred vojaško fevdalnim turškim sistemom. Turki so naseljevali v Srbiji svoje ljudstvo. Bili so veliki nemiri in vstaje. Velika selitev Srbov je bila v 16. stoletju. Srbi so se razselili po pokrajinah Avstrije in Ogrske. In tako naj bi po ustnem izročilu prišli potomci Bogdana Juga (ždralovići) tudi v Solkan. Ustno izročilo govori, da so prišli prek Ukrajine (Vuga A.) in germanskih dežel (vir: Gašperčič Jožef) k nam.
Leta 1500, po smrti zadnjega goriškega grofa Lenarta so po dedni pogodbi prevzeli oblast nad Goriško Habsburžani, ki so tod vladali skoraj do konca leta 1918. Kronologija beleži prvega Juga, župnika v Solkanu (Štefan Jug * 04. 4.1635), verjetno so se Jugi naselili v Solkanu že prej. Od leta 1597 naprej začnejo voditi v Solkanu krstne knjige. Ob pustošenju v prvi svetovni vojni so bili arhivi uničeni tako, da se opiramo bolj na ustna izročila.
HIPOTEZA
Solkanske Juge povezovati s kosovsko zgodbo zgolj na osnovi ustnega izročila je nekoliko mitično, pa vendar nekaj resnice že mora biti tudi na tem. Izročila se prenašajo iz roda v rod. Za srbske zgodovinske razmere pa je kosovska bitka in celotna zgodba spletena okrog smrti kneza Lazarja in carice Milice, hčere od Bogdana Juga, rojene 1335, ki se je leta 1353 poročila s knezom Lazarjem Hrebeljanovićem in je dobila po moževi smrti ime Jevgenija, a preden je umrla še ime Jefrosinija, torej z vso Kosovsko zavezo predstavlja preneseni osnovni mit. Pri carici Milici je pomembno tudi to, da je bila prva ženska v Srbiji, ki je bila diplomatska posrednica pri sultanu Bajazitu 1398. leta. Umrla je 11.11.1405 in je pokopana v samostanu na Ljubostinji. Srbska zgodovina pravi, da je bila Milica Jug od Bogdana, besno in oholo dekle, kakor so bili vsi Jugi, ki so znali vihteti sabljo, ki so jo dobili do carja Dušana. Car Lazar je bil zaščitnik Jugovih in jim je podelil tudi knežje naslove, a po kosovski bitki so izginili vsi, ki so carici Milici nekaj pomenili – mož Lazar, devet bratov in oče Bogdan Jug. Potomci bratov pa so se razbežali pred turškim terorjem po svetu. So Jugi njeni daljni potomci?
Priimek Jug je tipični solkanski priimek. Po nekem nenapisanem pravilu se štejejo med prave Solkance tisti, katerih rodbina biva v Solkanu 200 in več let. Šele po 200 letih pridobi rodbina domovinsko pravico, da se šteje med Solkance.
V zvezi s preseljevanjem iz južnega Balkana znanih družin v Solkan, bi poleg Jugove, omenila tudi priimek Srebrnič, ki naj bi prišel iz Srebrenice. Kdo se ne spominja genocida nad muslimani v Srebrenici, ki so ga zgrešile srbske enote pod poveljstvom vojnega zločinca Ratka Mladića. Solkanski Srebrniči imajo najverjetneje svoje davno krvno sorodstvo v tem mestu, kjer je bilo v letih 1992 do 1995 pobitih 7.000 do 8.000 bosanskih muslimanov, moških in tudi dečkov in izvršen tako krut genocid.
Ob vdorih Turkov so se družine preseljevale iz Srebrenice tudi na Dolenjsko. Tu velja omeniti tudi gradič Srebrenice iz 15. in 16 stoletja, ki so ga pozneje pridobili stoletni gospodje Minndorferji, nato pa je menjal več lastnikov od češkega graščaka Karla Smole in drugih, dokler ni po več lastnikih prišel po prvi svetovni vojni v kmečke roke.
Iz dejstva, da so bili na Dolenjskem v gradiču Srebrenice plemiči, bi lahko sklepali, da je bila tudi rodbina Srebrničev, ki je prišla iz Srebrenice v Solkan v sorodu s tem plemenitim rodom. Tu naj bi omenila tudi dr. Josipa Srebrniča, škofa na Krku, solkanskega rojaka. Pa še solkanskega rojaka Jožeta Srebrniča, ki je že pred vojno sodeloval z organizacijo TIGR. Nekateri viri govorijo, da naj bi ga na poti na konferenco na Laznah, kjer bi predstavil zgodovino in avtohtonost Slovencev, naj bi ga po nalogu boljševikov likvidirali, ko je s čolnom prispel čez Sočo. Njegova smrt je ostala nepojasnjena. Ta grozodejstva nad lastnim narodom in zavednimi Slovenci bodo morali zgodovinarji še raziskati in pojasniti. Verjetno bodo mlajši zgodovinarji pristopili bolj pogumno in neobremenjeno k tej nalogi. Če pogledamo zgodovinsko dogajanje nazaj, se medsebojno prepletajo zanimivi dogodki in dejstva. Zgodovina in tudi rodoslovna veda imata na tem področju še veliko raziskovalnega dela.
ROD MOJEGA DEDA JOŽEFA GAŠPERČIČA
ROD JUG IZ SOLKANA
Rod po dedovi materi Magdaleni Jug in odraščanje mojega deda
Dedova mati je Magdalena Jug iz Žabjega Kraja v Solkanu (po domače Lenčeva). V prvi svetovni vojni je bilo uničenega veliko cerkvenih knjig, zato je raziskovanje rodbine otežkočeno.
Potomce rodbinske veje Jug zaznamujejo vztrajnost, človeškost, delavnost in druge vrline pokončnih in sposobnih mož, ki so se izkazali v posameznih zgodovinskih obdobjih in družbenih razmerah.
Iz Jugove hiše v Solkanu (po domače Lenčeve) izhaja moja prababica Magdalena Jug, ki je pokopana v Solkanu, mati od mojega deda Jožefa Gašpečiča (1.9.1863 – 16.7.1947). Anton Jug je oče od Dr. Klementa Juga (19.11.1898 – 11. 08.1924). O Antonu (Tončetu) Jugu, očetu od Magdalene Jug in Antonu Jugu ml. vemo le, da je bil lesni trgovec v Argentini. Solkanci, ki so bili znani po Evropi kot mizarji. Čeprav se jih je v Argentino izselilo veliko, so redki tam nadaljevali svoj poklic. Delali so občasno pri izgradnji hiš in hotelov, vendar pa jim ni uspelo, kot članom drugih etničnih skupin, zagotoviti prevlade nad mizarstvom v Argentini. Utopili so se v množici mezdnih delavcev in najpogosteje opustili svoj poklic.
Družina Jugovih v Žabjem kraju, iz katere izhaja prababica Magdalena Jug, je bila stara trgovska družina. Brat od Klementa Juga, Tonče Jug (17.1.1897 -14.4.1981), je bil znani trgovec, s katerim je moj ded Jožef Gašperčič sorodstveno prijateljeval tako kot s Klementom Jugom. S Tončetom Jugom, trgovcem in pozneje komercialistom se zaključuje veja trgovcev Jug v Žabjem Kraju.
V Kopru se nadaljuje rodbina Jug po Antoniji Jug (7.6.1896 – 8.2.1952), poročeni Vuga. Za nadaljnjo družinsko vejo Vuga je izdelano drevo življenja (podatki Anica Vuga, Koper), v Ljubljani pa po Tončetovih dveh hčerah Klemente in Tilke in njunih družinah.
Genetska zanimivost: v rodbini Jug se večkrat pojavljajo dvojčki. Moj oče je od dvojčkov, vendar drugi otrok ni priživel.
Ded Jožef Gašperčič (1.9.1863 – 1.9.1947) je bil po poklicu mizarski mojster. V svoji delavnici je imel v uku po 17 »garzonov« - vajencev. Izdeloval je pohištvo, ki se je izvažalo tudi v tujino. Svojega poklica se je izučil v Jugovi hiši. Delal je skupaj z Antonom Jugom, očetom od Klementa Juga v Žabjem Kraju v Solkanu (pri Lenčevih).
Ded Jožef Gašperčič je bil v Solkanu predsednik nadzornega odbora mizarske zadruge, ki je imela dve tovarni, 30 delavnic s približno 300 mizarji v Solkanu (vir: Solkanski zbornik 1001, stran 266).
Poročil se je z Marjuto Grosar. V prvi svetovni vojni rojeni otroci so jima umrli zaradi bolezni, ki so tedaj razsajale. Živ je ostal samo moj oče Ivan. Moj oče Ivan kot Črni brat leta 1930, je bil žrtev fašizma, nacizma in povojnega komunizma, posebna zgodba je objavljena v knjigi Črni bratje, France Bevk - Dr. Mira Cencič, 2005, Tigr.
Med prvo svetovno vojno je ded opravljal poklic mizarja v Mariboru, kjer je družina živela v izgnanstvu. Tu si je privarčeval tudi denar, ki ga je uporabil pri obnovi in dozidavi hiše v Solkanu na Svetogorski ulici št. 258. Ulica se je po drugi vojni preimenovala v Ulico IX. Korpusa št. 55.
Ko se je družina vrnila iz Maribora v skoraj do tal porušeni Solkan, sta z babico Marjuto Grosar začela obnavljati in graditi hišo. Ker je primanjkovalo gradbenega materiala, so si ljudje pomagali z nabiranjem železa, ki ga je bilo povsod polno po prvi vojni.
Tudi ded ga je nabiral za vgraditev v hišo in pri tem je eksplodirala granata in ga ranila v nogo. Ded je postal trajni invalid. Vse življenje je nosil v nogi kos granate. Hodil je težko, s palico. Babica Marjuta Grosar je po vojni odprla trafiko (opalto) in nato še trgovino s kolonialnim blagom in jestvinami.
NAJSTAREJŠI SOLKANSKI PRIIMKI JUG IN ZNAMENITI MOŽJE:
MAŠNIKI:
*ŠTEFAN JUG (04.04.1635 – 28.8.1700), premisarij v Solkanu
* ŠTEFAN JUG (+ 23.02.1687), začel je službovati kot solkanski premisarij 1684. leta
* BLAŽ JUG (*1688), solkanski kaplan
* ANDREJ JUG (*1778, posvečen 12. 09.1802, + 27.02.1840, Dobra vas, Koroška
*ANTON JUG (*16.01.1836), redovnik, Franičiškanski brat, tretjerednik
*ALFRED JUG (*20.12.1909 - 10.2.2008), sin Jožefa Juga, ki je imel v Solkanu trgovino z živili, (zdaj IX. Korpus 61) in sin matere Lucije Perko iz Podgore, redovnik večne zaobljube pri Selezjancih 1935 v Torinu, mašniško posvečenje 05.07.1936, Torino. Dne 10. 2. 2008 je v Gorici dokončal zemeljsko sveto potovanje solkanski rojak salezijanski duhovnik g. Alfred Jug (roj. 20. 12. 1909, 80 let redovnik in 71 let duhovnik).
Nekaj vodil »duhovne bratovščine«, po katerih se je ravnal:
Ohrani vedno veselo srce in veder obraz, tudi če si sam.
- Vsako jutro pred Bogom skleni, da boš naredil kaj dobrega bližnjemu.
- Predvidevaj okoliščine, ko se je treba premagati, da si potem pripravljen to tudi storiti. Žalitve takoj odpusti.
- O napakah bližnjega sodi prizanesljivo in priznaj tudi njegove dobre strani. Potrpežljivo prenašaj sitne ljudi.
- Odnehaj v rečeh, kjer so možna različna mnenja.
- Nikoli nobenega ne grajaj, ne da bi pri tem dodal tudi kakšno ljubeznivo besedo.
Salezijanec Alfred Jug je že v otroških letih doživljal trdo življenje begunske družine. Niti za trenutek takrat ni pomislil, da bo kdaj dočakal sedemdeset let duhovniškega poklica. Iz rojstnega Solkana se je družina preselila v Ljubljano in okolico. Z vstopom Avstrije v vojno se jim je pridružila tudi mama, oče je moral k vojakom, končno so se ustalili v Rathesburgu na Muri, kjer je naredil prvi razred nemške šole. V Trstu je končal drugi razred slovenske šole. Tretjega je obiskoval v slovenščini in italijanščini v Solkanu. Solkan je bil ves razdejan. Razrušeni sta bili tako domača cerkev kot Jugova hiša. Otroci so se igrali z bombami, ki jih je bilo mogoče najti povsod. Ena je ubila Alfredovega brata Emila. Mama se je bala za Alfreda, zato ga je pošiljala v Trst, v zavetje salezijanskega oratorija. Povedal je: »Zelo nevarno je bilo, ko sem obiskoval oratorij, tudi pozneje, ko sem že bil duhovnik in sem med vojno pripadal tržaškemu oratoriju.
Škof Santin me je naprosil, da sem prevzel župnijo Senožeče, ker sem pač znal slovensko,« se spominja železomašnik Jug. »Tista leta so bila zelo huda. Živel sem v nenehni napetosti, sredi tveganj, nevarnosti in strahov na frontni črti.« Med vojno so se menjavale vojske, ljudje so trpeli, veliko je bilo uničenih in razseljenih družin. Spomin na otroštvo prinese slike mašnega strežnika. Oče je umrl zaradi udara strele in mati se je potem sama ubadala z gostilno. Veliko je pretrpela med vojno. V oratoriju sem vzljubil duhovniški poklic. Povsod sem se srečeval z dobrimi in prijaznimi ljudmi.«, je dejal.
Jug je bil župnik v Senožečah do leta 1943, na Repentabru je bil tri mesece, v Dutovljah, Skopem in Koprivi do septembra leta 1947. Sedem let je preživel v krajih severne Italije, kjer je v srednji šoli učil latinščino, italijanščino, zgodovino, zemljepis in verouk. Od leta 1978 do 1984 je bil župnik v Podgori, po upokojitvi pa bival v salezijanskem zavodu sv. Alojzija v Gorici. (VIR: Družina)
TOMAŽ JUG
Šolnik - * 20. dec. 1841 Solkan, + 25. jul. 1927 Solkan
Jug Tomaž, šolnik, v Solkanu pri Gorici r. 20. dec. 1841 kot sin malega trgovca in posestnika, u. 25. jul. 1927. Po dovršenih študijah je učiteljeval v Medeji na Furlanskem (1859), Kobaridu (1860), Kanalu ob Soči (1861), Rihenberku (1866), v Solkanu do upokojitve 1908 kot učitelj in šol. vodja. Kot organizator goriškega učiteljstva je ustanovil 1872 okr. učiteljsko društvo za Gorico in okolico in bil 1886–1908 njegov predsednik, sodeloval je pri »Šoli«, glasilu gor. učiteljstva (1880–4). — Prim.: Učiteljski list, Trst 1923, št. 19; Edinstvo 1927, št. 19; UT 1927, št. 6. Šr. Vir: Šlebinger Janko.
Tomaž Jug je bil solkanski nadučitelj, pevovodja, vodja solkanske čitalnice, vodja športnega društva »Sokol«, ustanovitelj solkanskega vrtca in ustanovitelj Hranilnice in posojilnice v Solkanu (1897 – 1941).
RIHARD JUG
Rihard Jug, slovenski zdravnik urolog, * 26. januar 1875, Solkan, † 4. april 1949, Ljubljana. Jug je leta 1901 diplomiral na graški medicinski fakulteti. Po končanem študiju se je strokovno izpopolnjeval na Dunaju. Do leta 1918 je bil vojaški zdravnik v avstrijski vojni mornarici, nato med leti 1919 do 1929 upravnik in predstojnik kirurškega oddelka vojaške bolnišnice v Ljubljani. Po predčasni upokojitvi je kot urolog od 1929 do 1935 brezplačno delal v ljubljanski civilni bolnišnici in v njej vodil prvi slovenski urološki oddelek. Uvedel je cistoskopijo ter operacije ledvic in prostate.
Dr. Jug je kot zdravnik na fregati več let zdravil črnogorsko prebivalstvo v Boki Kotorski. Nikola I. Petrović Njegoš ga je za nesebično medicinsko delo 1907 odlikoval z redom Kneza Danila. (Vir: Wikipedija).
Dr. Rihard Jug je sin Tomaža Juga, pesnik in publicist, utemeljitelj urologije ter bolezni prostate in ledvične TBC na Slovenskem, velikan učenosti in kulture, sorodnik po dedovi materi Magdaleni Jug.
KLEMENT JUG
Filozof - * 19. nov. 1898 Solkan, + 11. avg. 1924 Triglav
Jug Klement, filozof, alpinist, rojen 19. nov. 1898 v Solkanu, u. 11. avg. 1924 pod severno triglavsko steno. Ljudsko šolo je dovršil doma, nižjo gimn. v Gorici, ob izbruhu vojne nadaljeval gimn. v Lj. (mat. 1919). Na univerzi v Lj. se je posvetil čisti filozofiji in 1923 promoviral ter postal asistent filozofskega seminarja. 1923–4 se je šel izpopolnjevat v Padovo k V. Benussiju in v tem letu delal skice na polju materijalne etike. Naslednje leto je nameraval iti v Prago, toda, ko je o počitnicah na severni triglavski steni med Pragom in Luknjo zaznamoval novo pot, je padel v prepad. — Kot prosvetni delavec je nastopil že kot akademik s predavanji pred goriškim občinstvom, zaslovel pa je najprej po spisih v PV. Njegove »Plezalne ture v Julijskih vzhodnih Alpah in Kamniških planinah so prvi poizkus slov. turistike s psihološko - pedagoškimi cilji. Njegova znatna znanstvena zapuščina obdeluje filozofske snovi. — Prim.: PV 1922–5; Gruda 1925; J. K. V Gorici 1926 (s sliko). (Vir: Veber Franc)
Dr. Klement Jug , sin Antona Juga in Karoline Poberaj (na sliki), filozof, pesnik, vrhunski alpinist in utemeljitelj slovenske alpinistike, biramanski boter mojega očeta Ivana Gašperčiča, bratranec mojega deda Jožefa Gašperčiča po materi Magdaleni Jug.
Klementovi Citati
• »Zato ne gre obsojati težko turistiko, ker nam ravno ona vzgaja ljudi z močno voljo. In taki so nam potrebnejši kakor povprečneži, ki jih je vedno dovolj. Žrtve, ki so pri tem skoro neizogibne, se človeštvu bogato poplačajo z ljudmi, ki ne padejo. Bahači niso nikoli rekordolovci, ker njih stremljenje se uteši že z bahanjem. Pravi trmasti rekordolovec pa uteši svoje stremljenje le z dejanjem.« (Planinski vestnik, 1923)
• »Z zadoščenjem pa ugotavljam, da me niti ta nezgoda ni spravila toliko iz ravnotežja, da bi pozabil izrabiti ugodno priložnost za opazovanja zanimivih psiholoških procesov. Psihološki problemi so zame najbolj privlačni. Ko sem prišel k zavesti, ni bila moja prva skrb, kako se rešim iz pasti, marveč ta, da doženem, kako so se v meni razvijali doživljaji. In ker se mi je posrečilo najti pri tem rešitev nekega dušeslovnega problema, me je to tako razveselilo, da sem na mah pozabil, kje sem, in sem skušal zavriskati...« (Na Jalovec)
• »Na delo, ker močnejši je poklican, da vlada!«
KLEMENT VUGA, sin matere Antonije Jug (rojen 5.11.1924 v Solkanu, umrl 7.5.1997 v Kopru, kjer je tudi pokopan).
Dipl. inž. strojništva, izumitelj in konstruktor na področju strojništva, za svoje delo doma in v tujini večkrat nagrajen in odlikovan.
Klemen Vuga se je rodil v Solkanu (tedaj pod Italijo) kot prvorojenec v mizarsko- trgovski družini. Ime je dobil po svojem stricu, maminem bratu, dr. Klementu Jugu, filozofu in alpinistu, ki je avgusta istega leta komaj 26-leten tragično preminil v severni triglavski steni.
Zaljubljen v letala je bil že od otroštva navdušen letalski modelar. Osnovno šolo in licej je obiskoval v bližnji Gorici, vendar liceja ni uspel zaključiti, saj so ga marca 1943 s skupino solkanskih mladeničev nasilno odpeljali v italijansko vojsko. Ob kapitulaciji Italije je uspel zbežati in po vrnitvi domov je nadaljeval šolanje. Marca 1944, ob nemški razglasitve splošne mobilizacije, se je priključil partizanom, kjer je najprej v Beli Krajini z odličnim uspehom končal artilerijsko šolo, nato z z artilerijsko brigado IX. Korpusa sodeloval v vseh bojih proti okupatorski vojski od Baške grade do Opčin pri Trstu, kjer je bil odlikovan z medaljo za hrabrost.
Željan znanja se je po vojni leta 1946 demobiliziral in v Postojni maturiral. Študij je nadaljeval na strojnem oddelku Tehnične fakultete v Ljubljani, leta 1948 pa je zaradi ljubezni do letal nadaljeval študij na letalskem oddelku beograjske strojne fakultete, kjer je leta 1952 tudi diplomiral. Zaposlil se je v vojaški letalski industriji v Srbiji, v tovarni Prva petoletka. Kot tehnolog in projektant se je kmalu izkazal z inovativnimi rešitvami. V Prostem času se je ukvarjal s športnim jadralnim letalstvom.
Leta 1958 se je vrnil v Slovenija in se zaposlil kot razvojni inženir v novo nastajajoči tovarni motornih vozil Tomos v Kopru. Sprva je razvijal razne funkcionalne sklope na novih proizvodih, kasneje pa se je v celoti posvetil razvoju 50-kubičnih mopedov.
Vrhunec svojega poklicnega uspeha je dosegel z inovacijo popolnoma novega modela mopeda in pogona zanj. Pod popularnim imenom Avtomatik spada med paradne konje slovenskih (in nekoč jugoslovanskih) industrijskih izdelkov, saj ga je Tomos zelo uspešno prodajal od severne Amerike do Kitajske.
Klement Vuga je patentiral več izumov, za katere je prejel tudi več nagrad, med drugimi tudi za avtomatikov zagonsko pogonski mehanizem zlato medaljo na mednarodni razstavi izumov v Nürnbergu leta 1974, leta 1984 je prejel prestižno prvomajsko nagrade dela bivše skupne države SFRJ, 1985 pa ga je predsedstvu SFRJ odlikovalo še z redom dela z zlatim vencem.
Upokojil se je leta 1984 in še naprej nenehno računal in skiciral ter pomagal svojim mlajšim kolegom, ki so prihajali k njemu po konstrukcijske nasvete.
Leta 1999 je Prometni oddelek Tehničnega muzeja v Bistri postavil stalno zbirko Tomosovih proizvodov, med katerimi so (anonimno) zastopani tudi industrijski izdelki Klementa Vuge.
V zadnjem desetletju sta, žal, popolnoma zbledela vsa tradicija in znanje, ki so ju skozi dolga desetletja negovali in razvijali inovatorji v tovarni Tomos, na kateri je, nenazadnje slonel velik delež razvoja koprske regije.
Iz Jugove družine izhaja tudi nek znameniti konstruktor cest in mostov v Italiji, vendar mi njegovo ime ni znano.
JANEZ JUG
Prihod novega vikarja Antona Gregorčiča, pesnikovega strica doma izpod Krna, in solkanskega rojaka učitelja Janeza Juga je vzpodbudil Števerjance, da so poleti leta 1883 osnovali pripravljalni odbor za ustanovitev čitalnice in tako dali temelje slovenski kulturi v briški vasi, saj je bil to prvi korak za ustanovitev Katoliškega bralnega društva, do katerega je prišlo 15. avgusta 1883. Pobudniki prvega kulturnega društva v Števerjanu so bili duhovniki, učitelji, kmetje in tudi nekateri posestniki. Prve prostore je novemu društvu dal na razpolago baron Formentini.
Nekaj pred peto uro popoldne so se zbrali na glavni cesti pred Dvorom. Števerjanski fantje so prikorakali pred današnji Sedejev dom in prepevali himno Hej, Slovani!. Na trgu Svobode je na poslopju, kjer stoji danes Sedejev dom in ki je bilo last barona Formentini, ponosno plapolala slovenska trobojnica, ki so jo sešili za to priliko. Pred poslopjem so fantje zapeli himno Naprej zastava Slave!, nakar je v dvorani sledila seja. Učitelj Janez Jug je prisotne pozdravil in počastil vse, ki so si za to prizadevali s trikratnim Živio! Prebral je pravila novoustanovljenega društva in spodbudil prisotne, naj društvu ostanejo zvesti in naj si prizadevajo za njegov uspeh. Novoustanovljeni odbor so sestavljali predsednik Janez Jug, sicer učitelj v Števerjanu, odborniki pa so bili Janez Bratuž, domači vikar Anton Gregorčič, učitelj v Cerovem Peter Luvin, posestnik Štefan Makuc, Leopold Maraž, Mihael Maraž, posestnik Jožef Vogrič in krčmar Jožef Vogrič; namestnika sta bila Janez Marinič in Jožef Škrjanec. Delovanje je hitro steklo in društvo je vzgajalo naše ljudi v petju, igranju in branju Mohorjevk. Zadnjo nedeljo meseca junija 1887 so odgovorni pri društvu sklicali občni zbor. Za predsednika je bil potrjen Janez Jug in z njim cel dotedanji odbor. Na predlog Štefana Makuca so nadalje v veselični odsek imenovali Pavla Kneza, Leopolda Maraža, Miho Maraža in Jožefa Mariniča.
Po nekaj letih se je porodila zamisel, da bi se Katoliškemu bralnemu društvu poskrbelo zastavo. Pobudo je dal iznajdljivi Štefan Makuc. In res so Števerjanci v kratkem času zbrali potreben denar in so 12. junija 1887 zjutraj ob 9.30 blagoslovili novo zastavo. Zastava je imela narodno trobojnico, podobo sv. Cirila in Metoda, krasila sta jo tudi črnorumeni trak in lep trak števerjanskih deklet. Obred je opravil ločniški dekan. Slavje se je odvijalo popoldne ob 17.00 uri na dvorišču barona Jožefa Formentinija, ki mu danes pravimo Borovci. Društvo je takrat štelo 120 članov.
Po Janezu Jugu je leta 1893 prevzel predsedniško mesto poznejši župan Josip Klanjšček, denarničar (naziv za današnjega blagajnika) je bil Štefan Hlede, odborniki pa Anton Klanjšček, Jožef Klanjšček, Ludvik Kreševic, Štefan Makuc, Jožef Pintar, Anton Terčič in Anton Terpin. Prosvetno delovanje je polagoma izgubljalo svoj začetni naboj in je po smrti učitelja Janeza Juga in kurata Antona Gregorčiča ob koncu stoletja skoraj zamrlo. Gregorčiču je sledil leta 1898 kurat Tomaž Rutar, ki pa ni bil primeren za zahtevno prosvetno delo, leta 1908 pa je prišel med števerjanske ljudi kurat Janez Evangelist Jarec. Pri njegovih prizadevanjih po kulturnem delu mu je priskočil na pomoč mladi organist Boštjan Marinič, ki je izvežbal mogočen mešani pevski zbor. Obnova društvenega življenja pa novemu kuratu ni zadostovala, ustanovil je še vrsto drugih organizacij, ki so do začetka prve svetovne vojne vsestransko posegale v vaško življenje.
Leta 1905 je bilo torej obnovljeno prosvetno delovanje. Društvo je imelo razvejano dejavnost, saj je obsegalo več odsekov, in sicer dramskega, pevskega, telovadnega in brezalkoholnega, ob njih pa je deloval še denarni odsek za prihranke, imenovan Čebelica. Od leta 1906 do prve svetovne vojne je društvo vodil Karlo Hlede. V tem obdobju je delovanje doseglo svoje najvidnejše uspehe. Ustanovili so tudi tamburaški orkester in Marijino družbo. Leta 1908 je v Števerjanu nastala zelo dejavna in dobro organizirana skupina Orlov, leta 1909 pa organizacija Sokolov, 31. julija 1910 so ustanovili števerjansko podružnico Slovenske straže, ki je bila nekakšna politična in narodnoobrambna organizacija.
ANTON JUG
Anton Jug iz Solkana je bil slikar samouk in je poslikaval po Dolenjskem cerkve, kapelice, kmečke hiše in gostilne. V času prve svetovne vojne je iz Solkana pribežal v Jugoslavijo. Bil je v nekem taborišču blizu Ptuja in je postal njegov vodja. Poročil se je z neko begunko iz Gorice, ki je bila po materi plemiškega rodu, njen oče pa sodnik. Imela sta dveh hčeri. Preselila sta se v Šentjernej na Dolenjskem k Jugovi sestri Ani, ki je bila po poklicu učiteljica. Najbolj znana slika Antona Juga je v Jurčičevi sobi v Obrščakovi gostilni na Muljavi. Umrl je leta l943 na Plešivici pri Šmihelu pri Žužemberku. Antonov brat naj bi študiral teologijo na Dunaju, a se je poročil z neko Čehinjo, otrok nista imela. Po prvi svetovni vojni naj bi služboval pri slovenskem ministru v Beogradu. (Vir. Valerija Ravbar)Pri iskanju podatkov o Antonu Jugu sem našla le pri www. KUD - logos.si pri Šlebeiner Janku pod štev. 1431, obstaja korespondenca Antona Juga 4, 1906-07, isto tako v katalogu 1385 - 1470 htm.
STATISTIČNI PODATKI:
Jug : Po samostalniku jug, to je ime vetra; ali hiperkorigirana oblika atn. Juh iz hag. Joahim; v ti obliki v Gorici, v poit. zapisu Iug v Gorici in Cordenonsu (PN); 1499: Juri Jug v župi Senabor; {mp}; ZSSP: zelo razširjen; 2006: 1447, 2007 1434 (+ 17 v tujini) nosilcev, 84. mesto; 25% Savinj, 22 Podrav, 20% Goriška, 14% Osrednj, 7% Pomur. Prim. Jevšič.
Število oseb s priimkom JUG: 1.431
Med vsemi priimki je priimek JUG po pogostnosti uvrščen na 86. mesto.
________________________________________
Pregled po statističnih regijah
Statistična regija Število oseb
s tem priimkom Delež oseb s tem
priimkom od vseh oseb
s tem priimkom v Sloveniji Razvrstitev po
pogostnosti
POMURSKA
96 6,7 % 263
PODRAVSKA
313 21,9 % 116
KOROŠKA
30 2,1 % 515
SAVINJSKA
349 24,4 % 44
ZASAVSKA
10 0,7 % 969
SPODNJEPOSAVSKA
28 2,0 % 549
JUGOVZHODNA SLOVENIJA
21 1,5 % 1.233
OSREDNJESLOVENSKA
210 14,7 % 369
GORENJSKA
51 3,6 % 743
NOTRANJSKO-KRAŠKA
13 0,9 % 712
GORIŠKA
271 18,9 % 52
OBALNO-KRAŠKA
39 2,7 % 442
SLOVENSKI RODOSLOVNI INDEKS PRIIMKA JUG:
Referenčna datoteka s priimkom Jug napotuje na zaključek, da ni nobenega priimka starejšega od Štefana Juga (04.04.1635 – 28.8.1700), premisarija v Solkanu, solkanskemu priimku Jug sledita Jug Margeretha ~1660 - HAWLINA in Jug Sebastijan 1670 - PREGEL, kar naj bi potrjevalo domnevo, da se je priimek Jug prvi pojavil v Solkanu in se od tam razširil na ostale predele Slovenije. V grobu v Solkanu, kjer leži mati od mojega deda Jožefa Gašperčiča (1.9.1863 - 16.7.1947) Magdalena Jug, leži tudi njen sin Blaž (* 1866) in Andrej Jug (*1778, posvečen 12. 09.1802, + 27.02.1840, Dobra vas, Koroška. Andrej Jug naj bi spadal k solkanski rodbini Jug.
Referenčna lista priimkov Jug kaže, da je najstarejši priimek Jug iz Solkana, 1635. leta:
Jug _____ Doblar 11 BENEDEJČIČ
Jug Albina ____ HAWLINA
____ HAWLINA
Jug Alojzija 26 MAY 1859 Litija 10 PREGEL
Jug Amalija ~1885 Solkan HAWLINA
Jug Amalija Solkan, Slovenia, Austria POLJANEC
Jug Ambrož Ljubljana HAWLINA
Jug Ambrož Prepuž COF
Jug Ambrož Prepuž HAWLINA
Jug Ana STANEZICE 27C, SLO KAJZER
Jug Ana Stanežiče 27c HAWLINA
Jug Ana Stenežiče 27c STURM
Jug Ana Stenežiče 27c ZORE
Jug Ana ~ 1853 PRAH
Jug Ana 1810 Grbin 23, Šmartno pri Litiji PREGEL
Jug Ana 27 SEP 1861 Litija 10 PREGEL
Jug Anamarija PRAH
Jug Anton 16 DEC 1851 Litija 10 PREGEL
Jug Anton 1760 PREGEL
Jug Anton 1775 PREGEL
Jug Anton 1789 Šmartno pri Litiji, Litija 29 PREGEL
Jug Anton 1800 Litija 49 PREGEL
Jug Anton 1823 Litija 10 PREGEL
Jug Antonija Slabe 11.1.1902 Ivanje selo 19 PRAH
Jug Antonija 21.11.1871 ____ BAH
Jug Avgust 27 JUL 1880 PREGEL
Jug Barbara CE PRAH
Jug Barbara Kranj COF
Jug Barbara Kranj HAWLINA
Jug Bernarda ____ HAWLINA
Jug Bernarda ____ OMAN
Jug Blaž PRAH
Jug Boža ŽITKO
Jug Božidar Volčanski ruti HAWLINA
Jug Brigita PRAH
Jug Darija (Brljavec) KOBAL
Jug Daša CE PRAH
Jug Dragica PRAH
Jug Drago PRAH
Jug Dušan PRAH
Jug Dušan CE PRAH
Jug Fran~i{ka 05.03.1879. Vir{{tanj BAH
Jug Franc BAH
Jug Franc BENEDEJČIČ
Jug Franc Kozaršë 4 BENEDEJČIČ
Jug Franc 15 MAR 1846 Litija 10 PREGEL
Jug Franc 27 NOV 1819 Šmartno pri Litiji, Ravne 10 PREGEL
Jug Franci KOBAL
Jug Franďška 1824 Litija 49 PREGEL
Jug Franďška 31 JAN 1863 Litija 10 PREGEL
Jug Ignac ŠENTJUR PRAH
Jug Irena Düsseldorf HAWLINA
Jug Irena POB PRAH
Jug Ivan Slabe 10.12.1898 Ivanje selo 19 PRAH
Jug Ivan 24.03.1880 Trst HAWLINA
Jug Jakob Kranj COF
Jug Jakob Kranj HAWLINA
Jug Jakob 1770 Ustje 12 PREGEL
Jug Janez Evangelist Ivanje selo 32 PRAH
Jug Janez BAH
Jug Janez PRAH
Jug Janez Gostinca BAH
Jug Janez Ljubljana MORATO
Jug Janika PRAH
Jug Janja BAH
Jug Jelka BAH
Jug Jera 1780 Cerovec 12, Šmartno pri Litiji PREGEL
Jug Jera 1786 Šmartno pri Litiji, Stari Malin 28 PREGEL
Jug Jožef 1840 Breg 14, Šmartno pri Litiji PREGEL
Jug Jožefa 16 MAR 1884 Voński Rut BENEDEJČIČ
Jug Jožica ČEKADA
Jug Jožica PRAH
Jug Julijana Marija Ivan PRAH
Jug Jurij Slavko Ivanje selo 13 PRAH
Jug Jurij Unec 56 inq PRAH
Jug Jurij 23.4.1868 Žabljek 19 Laporje PRAH
Jug Juroslav Slavko MORATO
Jug Juroslav Ivanjeselo MORATO
Jug Karin Voje Ljubljana PREGEL
Jug Karin Düsseldorf HAWLINA
Jug Katarina Čiginj 35 BENEDEJČIČ
Jug Katarina Kranj HAWLINA
Jug Katarina 1815 Breg 8, Litija PREGEL
Jug Katarina 24 APR 1855 Litija 10 PREGEL
Jug Katja SLEKOVEC
Jug Klemen Koper, Malija MORATO
Jug Kristina Kranj COF
Jug Lidija MORATO
Jug Lidija PRAH
JUG Living GASPIRC
JUG Living ZLEBNIK
Jug Ljudmila 11.9.1904 PRAH
Jug Majda ____ HAWLINA
Jug Maksimiljan PRAH
Jug Maksimiljan Ivanje selo 12 PRAH
Jug Maksimiljan LJB ČEKADA
Jug Maksimiljan LJB PRAH
Jug Margaretha ~1660 ____ HAWLINA
Jug Marija Elizabeta Žalec PREGEL
Jug Marija Juch Jugovk PREGEL
Jug Marija Doblar 22 BENEDEJČIČ
Jug Marija 1760 Šmartno pri Litiji, Litija 26 PREGEL
Jug Marija 1780 PREGEL
Jug Marija 1780 Gradiše 6, Šmartno pri Litiji PREGEL
Jug Marija 1780 Zagorica 13, Šmartno pri Litiji PREGEL
Jug Marija 1790 Velika Štanga 50 PREGEL
Jug Marija 1795 Ustje 12 PREGEL
Jug Marija 1859 Breg 08, Šmartno pri Litiji PREGEL
Jug Marija 27 OCT 1819 Šmartno pri Litiji, Skubë 28 PREGEL
Jug Marija 4 SEP 1847 Litija 10 PREGEL
Jug Marjan PRAH
Jug Marta BAH
Jug Martin NOVO MESTO KOBAL
Jug Martin 1790 Breg 8, Litija PREGEL
Jug Martin 1812 Breg 09, Litija PREGEL
Jug Martin 1846 Breg 19, Šmartno pri Litiji PREGEL
Jug Matevž SILA
Jug Matevž 1790 Šmartno pri Litiji, Skubë 28 PREGEL
Jug Mihael ~1900 Šmarje pri Jelšah KUHAR
Jug Mitja Kranj SILA
Jug Nevenka PRAH
Jug Neza STANEZICE 27, SLO KAJZER
Jug Neza Stanežiče 27 ZORE
Jug Neža GOŠNIK
Jug Neža Stanežiče 27 HAWLINA
Jug Neža Stanežiče 27 STURM
Jug Neža 1830 PREGEL
Jug Olga 24 FEB 1882 PREGEL
Jug Pavel 4 FEB 1857 Litija 10 PREGEL
Jug Polona PRAH
Jug Renata Trst HAWLINA
Jug Rihard Sisi Ljubljana HAWLINA
Jug Rihard ~1890 ____ HAWLINA
Jug Robert KAJZER
Jug Robert ZORE
Jug Robert ____ HAWLINA
Jug Robert ____ STURM
Jug Robert Ljubljana PREGEL
Jug Rudolf Trst HAWLINA
Jug Sebastijan 1670 PREGEL
Jug Simon Ljubljana COF
Jug Simon Ljubljana HAWLINA
Jug Stanislav Milan POB PRAH
Jug Terezija Kozaršče 1 BENEDEJČIČ
Jug Tomi ŠEMPETER PRI GORICI KOBAL
Jug Uršula Dramlje PRAH
Jug Uršula 23 OCT 1852 PREGEL
Jug Vladislav POB PRAH
Jug Vlasta Jesenice GOŠNIK
Juga Ana 1790 Šentrupert na Dolenjskem
OSTALI POMEMBNI SLOVENCI IN SLOVENKE S PRIIMKOM JUG
OSKAR JUG, slovenski agronom, strokovnjak za gozdarstvo in lesar, * 27. avgust 1900, Col, † 29. marec 1987, Ljubljana
Oskar Jug je leta 1924 diplomiral na dunajski visoki agronomski šoli. Po diplomi se je zaposlil v Mariboru kjer je bil do leta 1927 okrajni gozdarski referent, od 1927 do 1934 pa upravitelj gozdnega in lesnega gospodarstva graščine v Boštanju. Leta 1934 je postal upravitelj razlaščenih veleposestniških gozdov pri Kočevju, leta 1945 pa upravitelj razlaščenega gozdnega veleposestva in lesne industrije fevdalne rodbine Windischgrätz v Postojni, nato med drugim 1950 načelnik oddelka Generalne direkcije za lesno industrijo Slovenije, 1954 do 1967 direktor biroja za projektiranje in izgradnjo lesne industrije Slovenije. Med leti 1952 do 1962 in 1969 do 1982 je bil glavni in odgovorni urednik revije Les. Od leta 1962 do 1968 pa je bil tudi predavatelj za lesarstvo na biotehniški fakulteti v Ljubljani.
JURIJ JUG (roj. 1933), pedagog in andragog
Rojen14. 7. 1933 v Celju. V času, okupacije je obiskoval osnovno in srednjo šolo. Maturiral je leta 1953 v Celju. V času svojega šolanja se je največ ukvarjal s športom. Vidne rezultate pa sem dosegel v sabljanju. Ves čas študija sem nadaljeval z intenzivnim in marljivim treningom sabljanja. Po nekajletnih dobrih rezultatih izbirnega tekmovanja je prišel v ekipo, ki je zastopala Jugoslavijo na svetovnem prvenstvu juniorjev v Cremoni leta 1954.
Ker je čutil veselje do dela z mladimi se je odpravil iskat izzive v prosveto. Tako sem iz diplomiranega filozofa, magistra filozofije, profesorja višje šole, profesorja visoke šole, docenta, izrednega profesorja postal redni profesor. Poleg profesorskega poklica ga je zanimala tudi zgodovina. Je redni profesor Univerze v Mariboru in Univerze v Ljubljani. Predava na Fakulteti za organizacijske vede, Univerze v Mariboru in sicer Metodologijo usposabljanja kadrov, Zagotavljanje kadrovskih virov. Na Pedagoški fakulteti v Mariboru predava predmet Andragogiko. Na Univerzi v Ljubljani pa predava študentom Filozofske fakultete Zgodovino izobraževanja odraslih.
KAREL JUG, slovenski pedagog in telesnokulturni delavec, * 5. september 1917, Celje, † 7. marec 1987, Celje
Karel Jug je sprva študiral pravo na ljubljanski Pravni fakulteti, nato pa telesno vzgojo v Beogradu. Leta 1941 po napadu Nemčije je postal kot častnik jugoslovanske vojske nemški ujetnik. Med leti 1942 do 1945 je bil taboriščnik v koncentracijskem taborišču Mauthausen. Po koncu vojne je bil predavatelj telesne vzgoje in pedagoški svetovalec za telesno vzgojo v Celju. Bil je zelo aktiven športni delavec, zlasti v atletiki, športni dopisnik in pisec športnokulturne zgodovine Štor in Celja. Leta 1972 je za razvoj šolske telesne vzgoje in kulture prijel Bloudkovo nagrado.
SLAVKO JUG , slovenski pesnik, prevajalec, urednik in novinar, *27. april 1934, Maribor, † 25. november 1997, Maribor
Rodil se je 27. aprila 1934 v Mariboru kot Slavko Kočevar. Njegova mama, na katero je bil zelo navezan, je bila po rodu Makedonka (z juga). Kakšne povezave ima s priimkom Jug ni znano, verjetno po materi. Verjetno si je zato izbral pesniško ime Slavko Jug, ki ga je uporabljal celo življenje. V srednješolskih letih je obiskoval Prvo gimnazijo v Mariboru. Po študiju primerjalne književnosti v Ljubljani in krajšem obdobju književnega delovanja v svobodnem poklicu, se je kot novinar zaposlil pri radiu v Mariboru in kmalu postal priljubljen urednik literarnih oddaj. Tudi po upokojitvi (leta 1991)je živel v Mariboru in tam 25. novembra 1997 tudi umrl. Pokopan je na mariborskem pokopališču na Pobrežju.
Tudi njegovo literarno delo je v veliki meri povezano s književnim dogajanjem v Mariboru. Že kot dijak je začel urejati tiskan list Svit (1952-1955), namenjen sprva srednješolcem, a so v njem kmalu začeli sodelovati še dijaki od drugod in drugi mladi literati. Vsa leta je bil glavni urednik Svita in njegov glavni pesnik, dokler ni list prenehal izhajati, ker ni več dobival podpore. Nato so izšle vse štiri pesniške zbirke, namenjene odraslim: Dobro sonce, Verzi, Kanarčkovi škornji in ob šestdesetletnici izbrane pesmi Ko mine čas, ki jih je uredil Matjaž Kmecelj. Napisal je še enodejanko in radijsko igro ter uspešno prevajal poezijo, zlasti iz makedonščine. Ob tem je zgodaj začel pisati tudi pesmi za otroke. Že leta 1955 sta z glasbenikom Jakobom Ježem za koprski radio pripravila oddajo njegovih otroških pesmi s klavirsko spremljavo. Od leta 1958 dalje je svoje otroške pesmi tudi objavljal.
HERMINA JUG - KRANJEC, slovenska literarna zgodovinarka, jezikoslovka, bibliotekarka in bibliografinja, univerzitetna profesorica za slovenski knjižni jezik in stilistiko, * 14. december 1938, Ljubljana, † 1. marec 2007, Ljubljana.
Leta 1962 je diplomirala iz slovenščine in srbohrvaščine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Po diplomi je bila do 1970. leta zaposlena v knjižnici na Oddelku za slovanske jezike in književnost. V naziv lektorice je bila izvoljena leta 1968 in je učila honorarno, do 1970. pa redno. Magistrirala je leta 1979 na Filozofski fakulteti iz slovenskega jezikoslovja. Leta 1988 je postala višja predavateljica za slovenščino kot tuji jezik in istega leta oddala doktorsko disertacijo na temo Ivana Preglja. Doktorirala je februarja 1990, naslednje leto pa bila izvoljena za docentko za slovenski knjižni jezik in stilistiko. Leta 1990 je bila predsednica 27. SSJLK. Postala je članica leta 1980 ustanovljene delovne skupine Jezikovno razsodišče v okviru Sveta za slovenščino v javnosti. Člani so oblikovali izjave o jezikovnopolitičnih vprašanjih in konkretnih primerih jezikovne nekulture. Bila je avtorica več izjav, objavljenih v Delu, ki so »s strokovno argumentacijo in moralno-politično avtoriteto pomagale v danih razmerah dvigati med Slovenci jezikovno samozavest in občutljivost za jezikovno enakopravnost in jezikovno kulturo« . Poročena je bila z Markom Kranjcem, ki je kar štirideset let opravljal delo bibliotekarja v knjižnici na Oddelku za slovanske jezike in književnost. Novembra 1993 se je upokojila.
GENEALOGJA GROSSER
Priimek Grosser izhaja iz Šlezije in Saške. Zaradi dolgoletnega preganjanja luterancev se je razširil po vsem svetu. Verniki so izgubili državljanske pravice in so bili izgnani iz države. V času državljanskih vojn je bilo uničenih veliko cerkva in s tem evidenc o družinskih povezavah, posebno po propadau dinastije pruske Hohenzollern in razpadu Avstro-ogrske monarhije. Podatki se sedaj iščejo po raznih rodoslovnih virih.
Mednarodno akademsko nemško, ameriško in avstralksko rodoslovno združenje - Federation of East European Family History Societies (FEEFHS) je bilo organizirano leta 1992 kot krovna organizacija, ki spodbuja družinske raziskave v vzhodni in srednji Evropi brez etnične, verske ali družbene razlike. Zagotavljajo podatke o povezavah do nekaterih virov informacij o nemških priseljenskih družinah.
Raziskovanje priimka Grosser sega daleč nazaj. Karl der Großer (Charlemagne), se je rodil 2. aprila 742, v severo-zahodni Evropi. Postal je poveljnik zahodne Evrope. Pri starosti 26 je podedoval kraljestvo frankovske države, skupaj z bratom. Evropa je bila tedaj zelo nemirna. Karel Veliki je okrepil svoje kraljestvo in zagotovil red. Pod kraljestvo Karla Velikega so spadale sedanja Francija, Belgija, Švica in Nizozemska, vključno s polovico Italije in Nemčije, kakor tudi določeni deli Avstrije in Španije. Karel Veliki je menil, da mora vlada delovati v korist podložnikov in je veliko državo poskušal utrditi in poenotiti z izboljšanjem življenja svojega naroda. Spodbujal je trgovino,izboljšal način kmetovanja in pospešil širjenje krščanske vere. Charlemagne ali Karel Veliki je umrl leta 814, v Aix-la-Chapelle, zdaj znan kot Aachen.
Vital Statistics: b. 2. april c. 742 d. Januar 28, 814, Aix-la-Chapelle, ali Aachen, v Avstrazije
Naslovov: imenovane tudi Charles I, Byname CHARLES VELIKA, francoski CHARLES LE GRAND, latinsko Carolus MAGNUS, nemški KARL DER Grosser kralj Frankov (768-814), kralj Langobardov (774-814), in cesar (800 -- 814).
Nekateri viri govorijo, da je imel prvi to ime Karel Veliki.
Viri govorijo, da izhajajo Grosserji iz Šlezije. Mesto iz katerega naj bi ozhajali Grosserji je zdaj znano kot Zielona Góra, Poljska. Svet je poseljen z godzovi, ki ležijo v bližini reke Odre, od koder povezujejo poti in železnice mesti Berlin in Varšavo.
Potomci Grosserjev v Avstraliji opisujejo, da so odpluli iz pristanišča Hamburg z dansko ladijo 30. junija 1841 in da so pobegnili s tega območja, ko je pruski kralj Frederick William III siromašil deželo s preganjanjem luteranskih vernikov. Zagovarjal je silo in imperialni nadzor do verskih obredov.
Viri govorijo, da bilo koncem leta 1998 približno 770 Grosserjev v ZDA, v precej manjšem številu pa tudi še v Avstraliji. Priimek Grosser je v Šleziji zelo težko najti, saj so vsem luterancen, ki so bili rojeni v času vladavine Friderika III, bile odvzete državljanske pravice. Rojstva in smrti so bile registrirane le v cerkah, v katerih so bile opravljene, ki so pa bile pozneje porušene in je žal prišlo do uničenja teh podatkov.
Grosserji izhajajo iz znamenitih družin, ki so imele svoje grbe. Simbolika izhaja iz družinskih tradicij.
Prikazan je avstralski grb Grosserjev, ki je oblikovno spremenjen. Grb je iz 13. stoletja in je prikazan v spremenjeni obliki tradicionalnih grbov 18. stoletja. Simbolizira predkrščanstvo. Smisleno simbolizira božje potnike in stolp, v obliki obeliska, generičnih Schlesianskih Groseser (Großer) Family Crest (Großer Familienwappen). Stolp ali zlato simbolizira nebesne luči, veselje in čast. V ozadju je lisast in zelo obrabljen, Izražen je meč z rezilom. Lev s svojimi nogami meri na knjigo in kaže skozi Izobraževanje skozi posebna vrata vhod v stolp. Lev s prevladujočim znanjem se kaže na poroki v jeziku agleških in francoskih tradicij, ki prevladujejo v Avstraliji in Novi Zelandiji in izhaja izvrino iz nemške družinske tradicije.
Tradicionalna krilata čelada predstavlja svobodo, hitrost, modrost in večvrednost., Opozarja na klečeplaznost. Zlati viteški plašč je obdan s kaskadami. Zelena barva predstavlja vode doma, ki delijo družine na Nova Zelandijo in Avstralijo s Šlezijo in Prousijo. Tradicionalni grb v izvirniku je bil popravljen. Grb je namenoma nedokončan, z vizualnimi napakami, v skladu z dobroto srednjeveške božje tradicije, ki zapušča stvari delno nedokončane.
Znameniti Anton Grosser iz istoimenskega rodu je oblikoval klavir in ga leta 1867 razstavil v Parizu.
Na slovenskih teleh se je naselil priimek Grosser, ki so ga pozneje poslovenili na Grosar. Moj praded, sin Matije Grosserja, Mihchael, lesni trgovec je nosil še priimek Grosser, moja babica Marija, pa je že nosila priimek Grosar.
Po podatkih zavoda za statistiko - ZSSP, 2006 je priimek Gorosar ohranilo: 81 nosilcev Tolminske, 62% Goriške, 12% Savinjske, 7% Gorenjske, 7% Koroške in 5% iz Obalne regije.
Zgodovinsko ozadje preganjanja luterancev opisuje časopis Dolenjske novice, št. 23, 1918, Knjižnica Mirana Jarca, ki govorijo o nasilju nemškega cesarja Ferdinanda, izvoljenega 20.marca 1619, po smrti Matije, ki je zavladal luteranskim deželam Šleziji, Moravski, Erdeljski in Ogrski. Viri opisujejo, kako so Čehi začeli siloviti boj zoper Ferdinanda v Gornji in Spodnji Avstriji. Ti viri pišejo, da je Dunaj držal s protestanti nasproti Ferdinandu. Vsi protestantovski stanovi so bili domenjeni, da bodo Ferdinanda vtaknili v kak samostan, njegove otroke pa vzgojili v luteranski veri. Vodja čeških upornikov, grof Matija Turn, je 6. junija 1619. s svojo armado prodrl pred Dunaj. Z njim je držalo mesto in deželni stanovi. Turn naj bi dal povelje, da bi ujeti cesar sedel v ječi z ženo in otroci. V tej neizrečeni stiski je pokleknil Ferdinand pred podobo Križanega. Prosil ga je pomoči zoper Luterance in Kalvince. Molil je za pomoč, večkrat je trdil: „Ne sovražim jih, ampak prepovedujem samo njihovo krivo vero. Ko to uro izrocim svoj vrat rabeljnu, da bi jih moja smrt pripeljala nazaj k spoznanju resnice."
S trdnim zaupanjem, da je uslišan, vstane. Po dvoru je zašumelo, da se je Križani oglasil s križa: „Ferdinande! non te deseram ! — Ferdinand, ne bom te zapustil!" Dne 11. junija 1619 so vdrli stanovi v njegovo dvorano in mu predložili pismo v podpis, v katerem dovoljuje luteranskim stanovom svobodo vere. Eden izmed kolovodij, Andrej ali Erazem Črnomaljski, ga je zgrabil celo za cesarski plašč in rohnel: „Le vdaj se, Nande, le, in podpiši! V tem mučnem položaju se začuje na cesarskem dvoru trobente glas. Polkovnik St. Hilaire (Sentiler) je bil od cesarskega generala na Češkem, od generala
Boucquoi (Bukva) s 500 kirasirji poslan na Dunaj, da prejme nova cesarjeva povelja. Nepričakovan njegov prihod je prestrašil predrzne protestantovske stanove. Kakor splašeni tatovi so zbežali, koder so mogli. Izpred Dunaja jo je grof Turn odkuril.
In tako pod pritiskom cesarja na vernike, so se nekatere luteranske družine s priimkom Grosser znašle tudi na naših tleh. Ustno izročilo govori, da so pregnane luterance z germanskih dežel naselili v zgornje Soški dolini in Trenti, da so delali na sečnji gozdov in lesarstvu.
FONDI IN ZBIRKE:
Genealogija "Grosser" obsega bogate fonde in zbirke, in sicer:
58,502 Ancesty.com Global Rezultati iskanja Grosser zapisi na družinsko anamnezo.
3.473 1790 - 1930 Popis Records Grosser, popisi, evidence.
16.634 Zgodovinski časopis Arhivi: Grosser zgodovina in arhivi.
56 Velika Britanija in Irska Records Zbirke Grosser Združenega kraljestva in Irske evidencec.
180 Velika Britanija in Irska 1891 Popis Grosser 1891 Census zapisov.
60 Vojaški Service Records Grosser vojaške evidence.
Priporoča se raziskovanje rodoslovja na povezave: "Grosser" :
• Grosser Genealogy na Ancestry.com . Evidenca Foundov za Grosser! Rodoslovne
raziskave v ključujejo več kot 3000 posameznih zbirk podatkov na to temo. Featured baze podatkov vključujejo: 1930 Census - Popolnoma Indexed, SSDI, in še veliko več.
• 1790 - 1930 Popis: Iščite Grosser, Search vsebuje na milijone digitaliziranih eviidenc popisa za Grosser. Vključno zadnje je sprostil 1930 US Census.
• Zgodovinski časopis Collection ponuja digitalizirane zgodovinske časopise.
Zgodovinska zbirka časopisov vsebuje izbor iz New York Times (1851-1906), kot tudi na
tisoče strani državnih in lokalnih časopisov.
• Angleščina Parish in zapuščinske Records za Grosser. Vključuje 15 milijonov rojstev,
porok, smrti, zapuščin, pokopov in imen iz zgodovinskih župnijskih registrov v Angliji,
Walesu, na Škotskem ter Irskem, in sicer v letih od 1538-1837.
• Popis 1891 England - Iskanje Grosser - Search UK 1891 Census za Grosser.
Le-ta vključuje tudi Kanalske otoke, Wales in Anglijo.
• Državljanska vojna Records - Iskanje Grosser, gl. vojaške evidence na spletu.
Vključno World War II Osnutek kartice, državljanske vojne Pensione, Index, državljanske
vojne Service Records, in še veliko več.
Prof. Katerini Vuga iz Solkana sem hvaležna, da je raziskala rodoslovje družine Gorosser (Grosar), kot sledi:
ROD GROSAR (GROSSER) PO NONI MARJUTI
Mateju Grosser in Mariji Podgornik iz Deskel (pri Gorici) se je rodil Mihael Grosser, ki se je 16.05.1825 poročil z Agato Bizjak v Deskle 59. Rodili so se jim otroci: sin Valentin * 18. 02.1826 (drugi dan po porodu je umrl), Katarina * 21.10.1827, Anton * 05. 08. 1832 in Jožef * 08.01.1835, ki je podedoval hišo po materi v Desklah.
Jožef Grosser * 07. 02. 1855, poročen s Katarino Gorjanc * 27.03.1883 + 29.11.1888, hčerjo Mihaela Gorjanca in Ane Podberšič, Deskle 74.
Rodilo se jima je deset otrok:
Valentin * 14.02.1856
Luka * 14.10.1857 (pranono Vojka Grosserja – Grosarja, očeta znanih šahistov Aljoše * 23.11.1967 in Kiti * 24.02.1976
Frančišek * 29.01.1886 (takoj umrl)
Katarina * 05.04.1861
Anton * 08.06.1864
Terezija * 01.10.1867
Janez * 26.01.1870 (takoj umrl)
Avgust * 28.06.1871 + 1872
Marija * 13.08.1874
Janez * 24.01.1877
Valetin Grosser * 14. 02. 1856, se je 27.02.1889 poročil z Justino Gašparin, * 30.09.1864. Rodili so se jima otroci;
Jožef * 18.04.1890
Julija * 21.05.1892 – por. 15.11.1912
Lovrenc * 24.08.1894 + 30.08.1894
Just * 25.03.1894 por. 28.06.1924
Marija * 29.01.1898 + 07.09.1906
Katarina * 16.12.1899
Rozina * 06.12.1901
Janez * 21.01.1904 + 02.10.1905
Antonija * 01.09.1906, por. 09.09.1929
Ciril* 11.08.1908, por. 25.10.1931
Mihael Grosser iz Deskel se je 16.05.1825 poročil z Anato Bizjak v Deskle št. 59. Njegov tretji otrok, sin Anton je bil mlinarski delavcec, ki je delal pri Lenassiju v Solkanu. Mihael je v Solkanu kupil hišo, kakor je razvidno iz zemljiškoknjižnega vložka, po katerem je prešla lastninska pravica nad hišo 11. junija 1887 na sina Antona (Grosser) in nadalje na njegove potomce. Anton Grossar * 05.08.1832 + 31.07.1884 je bil poročen s Terezijo Marinič * 22.11.1844 + 03.11.1907, hčerko Luka Mariniča in Ursule, Solkan 18.
Imela sta pet otrok:
Marija Grosser (Grosar) * 31.05.1871 + 11.4.1933
Katarina * 30.10.1873 – ni podatkov, poročena Podberšič (preimenovana v Italiji Piemonti)
Anton * 02.02.1876 – 05.08.1876
Terezija * 15.05.1879 + 19.03.1896
Gabrijel * 23.09.1881 + 21.01.1946
Marija Grosser (Grosar) poročena z Jožefom Gašperčič iz Solkana
Sin Ivan Gašperčič 21.03.1913 + 06.09.1969 (umrl in pokopan v Rimu)
Provorojenka Marija Grosar, moja babica – nona se je poročila z Jožefom Gašperčičem, sinom Magdalene Jug, izhajajoče iz družine Tončeta in dr. Klementa Juga iz Žabjega Kraja. Marjuta in Jožef sta 1907. leta začeta zidati v Solkanu hišo na sedanji Ulici IX. Korpusa št. 55. Med prvo svetovno vojno je bila Marjuta s sinom Ivanom (21.3.1913 – 6.9.1969) v begunstvu v Lokavcu in nato v Mariboru. Ko sta se vrnila v Solkan, sta zakonca poškodovano hišo obnovila in leta 1925 prizidala trgovinski del. Nona Marjuta je imela trgovino z živili in kolonialnim blagom. Trgovala je tudi na debelo z zaledjem in dobro zaslužila. Bila je izredno dobra ženska in je rada pomagala revnim. Solkanci so govorili: "Gorosarca je mati ubogih." Pogosto je blago dajala na up in jdolg je zapisala v knjigo. Ker kupci večkrat niso mogli poravnati dolgov, so ji v trgovino prinašali, kar so pridelali doma: slanino, pršute, salame, pri njej pa so jemali sladkor, olje, petrolej in podobno. Potem je Marjuto zadela kap, vendar je še delala, dokler je ni zadela drugič do smrti. Nono Marjuto je zelo prizadela aretacija 17-letnega sina, mojega očeta Črnega brata, ki je bil udeležen v protifašistični organizaciji Črni bratje in izključen iz šole.
Nonin oče Anton Grosar se je 1884 leta pri delu smrtno ponesrečil. Zato je nona Marjuta prevzela skrb tudi za brata Gabrijela in je bila celo življenje nanj in na njegovo družino zelo navezana in jim pomagala.
Nonina sestra, drugorojenka Katarina se je poročila v Gorico in je imela Marijo (trgovka), Pepija (ustreljen v Ravnici 1945. leta) in Riharda (dela v banki). Družinski priimek je spremenjen, poitalijančen iz Podberšič v Piemonti.
Po babičini smrti se je moj oče Ivan leta 1933 poročil s Hermino Breščak, mojo mamo, ki je prevzela vodenje trgovine.
Svoje none Marjute nisem osebno poznala, ker je umrla preden sem se rodila. Spoznala sem jo bolj po pripovedovanju in po stvareh, ki jih je zapustila. V mojem domu v Solkanu je bilo videti, da so ga vodile skrbne roke. Moja nona je zapustila polne omare lanenih in platnenih rjuh in posteljnine, na oknih vseh sob so visele ročno pletene zavese iz pravega škotskega sukanca, v sobah je bilo ročno izdelano svetlo češnjevo pohištvo z marmornimi vložki. V hiši je bila velika krušna peč, v kateri se je pekel kruh za stranke trgovine, ob velikonočnih in božičnih praznikih pa so se celi teden pekle potice in kolači, ki jih je hišna pomočnica nesla v cerkev požegnati.
Moj nono je bil skrben in priden. Klet je imel opremljeno s tišlerskim - mizarskim orodjem, od pulta, obličev in vsega orodja, kot spomin na svojo dejavnost, ki je po invalidnosti ni mogel več opravljati. Naredil pa mi je vedno kakšno pručko, mizico ali kaj podobnega. V kleti so bile police za jabolka in krompir ter vedno dva soda polna rdečega in belega vina. Na zalogi je imel vedno dovolj lešnikov, mandeljnov in orehov za priboljšek. V kleti so vedno viseli pršuti, slanina in salame. Ded se je spominjal prve svetovne vojne in lahkote, ki je vladala, zato je pred drugo svetovno vojno zakopal v zemljo v papirnatih ovojih slanino, vendar po vojni odkopana slanina ni bila več dobra za kuhanje in smo jo uporabili za milo, ki ga je po vojni ni bilo. Nono je imel čudovito obdelan vrt z vso zelenjavo in tudi sadja ni manjkalo.
Nona je zapustila vzorno urejeno hišo in trgovino, ko je umrla. Vsa duhovna in materialna zapuščina, ki jo je nona Marjuta zapustila, izprčuje, da sta imela z dedom srečen zakon, zavezan delu in skrbi za družino.
DRUŽINA NONINEGA BRATA GABRIJELA GROSARJA
Dragi mi svak,
najprvo te srčno pozdravim tebe in Marjutu. Kako se kaj imaš? Ali si zdrav in kaj pa delaš, ali si pri Kovači na stanovanji. Jast sem še precej zdrav. Tako mislim, da najde ta listek tebe in tvojo družino enako. Kako gre tam pri vas. Veš kaj, hudo mora biti. Sprejmi mnogo srčnih pozdravov ti in tvoja družina. Z Bogom nasvidenje ne vem kdaj. Prosim odgovor. Nazdar pozdrav s tirolskih planin.
Svak
Nazdar je star sokolski pozdrav
Gabrijel Grosar (23.9.1881 – 21.3.1946), se je 5.2.1910 poročil s Katarino Srebrnič (26.10.1881 – 7.4.1943) iz Solkana (Kuštrinovi).
Zanimivost: Ob poroki je Katarina prinesla v hišo poročno skrinjo, v kateri je bilo 60 parov rjuh, 30 platnenih nočnih srajc, okrašenih z njenim ročnim delom, (Tine je ob nedeljah vezla čipke z monogramom S.K., eno še hrani njena hči Mira v Ljubljani), 60 lanenih brisač, 12 belih prtov iz damasta, 30 oblek poleg poročne, kup platnenih serviet in kuhinjskih krp. Ko je nevesta stala pred hišo svojega moža, sta jo spremljali Gabrijelovi sestri Marjuta in Tine, ki sta bratu rekli: Če boš dočakal sto let, ti ne bo ničesar zmanjkalo. Žal se poročna skrinja ni ohranila, pač pa je ostala pri Kuštrinovih poročna skrinja njene mame Katarine Kuštrin, ki se je 1870. leta primožila k Srebrničevim v Solkan in je kot premožna nevesta v hišo prinesla še večjo balo.
Gabrijelu in Katarini sta se rodila pred vojno Vladko (10.12.1910 – 21.3.1962) Gabrijela – Jelica (17.4.1913 – 3.4.1999), po vojni pa takoj umrli Albin (1920) in Mira, 5.8.1922, ki je delala do upokojitve kot upraviteljica otroškega vrtca v Ljubljani. Ima hčerko Gabrijelo.
Iz rodbinske veje Grosar so tudi: Vojko Grosar, upokojeni ravnatelj šole in pesnik iz Vrhovlja pri Kojskem ter njegova hči Kiti (1976) in sin Aljoša (1967), oba znana šahista.
PRIIMEK MARINIČ
Anton Grossar * 05.08.1832 + 31.07.1884 je bil poročen s Terezijo Marinič * 22.11.1844 + 03.11.1907, hčerko Luka Mariniča in Ursule, Solkan 18.
Imela sta pet otrok:
Marija Grosser (Grosar) * 31.05.1871 + 11.4.1933
Katarina * 30.10.1873 – ni podatkov, poročena Podberšič (preimenovana v Italiji Piemonti)
Anton * 02.02.1876 – 05.08.1876
Terezija * 15.05.1879 + 19.03.1896
Gabrijel * 23.09.1881 + 21.01.1946
Marija Grosser (Grosar) je bila poročena z Jožefom Gašperčič iz Solkana
Sin Ivan Gašperčič 21.03.1913 + 06.09.1969, moj oče (umrl in pokopan v Rimu)
Rodoslovec Peter Hawlina mi 19.9.2009 piše: "Glede Uskokov se lahko posvetujete tudi z dr. Južničem.
Družine Marinič (Marinić) so dokaj razširjene in domnevam, da je priimek nastajal vzporedno.
Tudi jaz jih imam. 12 nepovezanih sklopov, največ iz otoka Silba. Sem pa so verjetno prišli kot begunci pred Turki.
U s k o k i
Rodoslovni viri govorijo, da je dobršen del sedanjih slovenskih priimkov -ič oz -ić je dediščina uskokov. Ker so bili večinoma naseljeni raztreseno med staroselsko prebivalstvo, so se v glavnem hitro asimilirali. Uskoki so se naselili v Kostelu 1531, ko je cesar Ferdinand I. Hasburški doovolil »uskočiti« skupini 1.000 priseljencev iz Cetinske krajine v Dalaciji. Uskoki so tvorili tamponsko cona, ki je varovala Hasburško monarhijo pred vdori Turkov.
Naseljevanje Uskokov se je nadaljevalo vsaj do bitke pri Sisku 22.6.1593. Vlaško prebivalstvo iz Bosne se ni naseljevalo le na hrvaško ozemlje poznejše Vojne krajine, temveč tudi v Kostel.
Pri svojih prednikih rodbine Gorosar najdem priimek Marinič, ki je uskoškega porekla. Geneologija rodoslovnega društva govori, da Marinča najdemo pri Grabrovcu v urbarju nemškega viteškega reda za leto 1490 ter v Neslthalu na Kočevskem leta 1574. Vendar gre za avtohtono kostelsko obliko sicer razširjenega priimka Marinič.
Viri tudi govorijo, da je veliko prebivalcev v Goriških Brdih potomcev uskokov.
Uskoki so tudi Vlahi, Morlaki, Prebegi in hajduki. Uskoki je naziv za skupine ljudi, predvsem srbskega, hrvaškega in vlaškega porekla, ki so se med 15. in 17. stoletjem umaknili iz svojega domovanja zaradi prodorov Turkov in se naselili v tujini. Ponavadi so se selili kot skupina in nato organizirano kolonizirali dotedaj neposeljeno ozemlje na področju druge države. Največ se jih je umaknilo na ozemlje Hrvaške, Ogrske, Habsburške monarhije in Beneške republike.
Kot organizirana skupina so imeli določene privilegije in obveznosti do fevdalnega gospoda. V zameno za naselitev na njegovo območje, so morali izvajati vojaško službo (kot redni vojaki oz. rezervisti), poleg tega so bili prosti dajatev in do ohranitve lastne kulture. Toda v nadaljnem življenju se je večina kmalu asimilirala z večinskim prebivalstvom, kljub temu pa so se na določenih območjih ohranili sledovi njihove kulture.
PRIIMKA MARINIČ IN MARINČ
Število oseb s priimkom MARINIČ: 885
Med vsemi priimki je priimek MARINIČ po pogostnosti uvrščen na 207. mesto.
Pregled po statističnih regijah
Statistična regija Število oseb
s tem priimkom Delež oseb s tem
priimkom od vseh oseb s tem priimkom v Sloveniji
Razvrstitev po pogostnosti
POMURSKA
252 28,5 % 53
PODRAVSKA
229 25,9 % 204
SAVINJSKA
21 2,4 % 2.323
SPODNJEPOSAVSKA
8 0,9 % 1.412
OSREDNJESLOVENSKA
76 8,6 % 1.303
GORENJSKA
22 2,5 % 1.527
GORIŠKA
247 27,9 % 64
OBALNO-KRAŠKA
23 2,6 % 811
Število oseb s priimkom MARINČ: 207
Med vsemi priimki je priimek MARINČ po pogostnosti uvrščen na 2054. mesto.
Pregled po statističnih regijah
Statistična regija Število oseb
s tem priimkom Delež oseb s tem
priimkom od vseh oseb s tem priimkom v Sloveniji
Razvrstitev po pogostnosti
KOROŠKA
4 1,9 % 2.410
SPODNJEPOSAVSKA
21 10,1 % 728
JUGOVZHODNA SLOVENIJA
100 48,3 % 264
OSREDNJESLOVENSKA
82 39,6 % 1.201
Števila, ki jih statistični urad označi s črko Z (zanemarljivo majhno število) niso označena.
buy naltrexone canada
buy naltrexone online canada blog.thecraftyowl.co.uk where can i buy naltrexoneUporabljeni viri:
Dopisovanje z dr. Josefom Jerkom, Dunaj
Slovenci v habsburški vojski, Rok Stergar
Elis Island USA - datoteka Mormonov
RAZISKOVANJE STAROVEŠKIH KORENIN PREDNIKOV MALEC DO DANES
Na sliki teozofinja:Elena Petrovna Gan (Russian: Елена Петровна Ган, also Hélène, 12 August [O.S. 31 July] 1831, Yekaterinoslav, Yekaterinoslav, Russian Empire (today Dnipropetrovsk, Ukraine) – May 8, 1891, London), better known as Helena Blavatsky (Russian: Елена Блаватская) or Madame Blavatsky, born Helena von Hahn, was a founder of Theosophy and the Theosophical Society.
Trenutno je v svetu zbranih 250 razpršenih skupin in številnih velikih sekcij – Ameriških, Avstralskih, Evropskih in Indijskih. Tudi v Sloveniji imamo Teozofsko društvo. Zbrane so vse religije in filozofije sveta resničnega duha prvih rozenkrajcarjev in srednjeveških filozofov, ki so se imenovali teozofi. Teozofi so bili neo-platoniki v Aleksandriji, alkimisti in kabalisti v srednjem veku, kot tudi martinisti in quietisti, ki so delovali neodvisno ali pa so bili povezani v kakšnem bratskem društvu. Vsi ljubitelji modrosti in resnice so imeli pravico do tega imena in so morali živeti v skladu z načeli teozofije. Teozofi preteklih stoletij, razmišljujoče in brez ustanovljenih šol, so izvajali tih vpliv na filozofijo, in nobenega dvoma ni, da bo prišel čas, da mnoge zamisli, ki so bile razširjene na tak tih način, bodo lahko postale novi usmerjevalni tokovi človeškega mišljenja. Eden od načinov, na katerega so te doktrine dosegle, ne le avtoritativno, ampak tudi z močjo, je bilo delo določenih navdušencev najvišjih stopenj prostozidarstva. Nepogrešljiv vir proučevanja teozofov pri njihovem delu so tudi srednjeveški zgodovinski pisani viri.
Nekateri viri govorijo, da priimek Malec izhaja iz imena gore MALEC v Galilei (Jeruzalem). Zapisano je v ciklusu pisem med Ponzijem Pilatom, guvernerjem Judov v Palestini in Feniciiji, Herodom in Cesarjem Tiberjem. Odgovori na pisma Ponzija Pilata Cesarju Tiberiju so bila napisana v Jeruzalemu in so bila poslana po odposlancu Volusianu v Rim. Gora Malec v Galilei se omenja v teh pismih, v katerih je navedeno, da je Jožef videl Jezusa na tej gori, ki je govoril apostolom. Cesar Tiberij je bil bolan, zato je poslal Volusinana v Palstino, ki je po celem Jeruzalemu iskal Jezusa, da bi pozdravil Tiberija, cesarja Rimskega cesarstva.
Teozofski besednjak, v katerem so razvrščeni teozofski pojmi in zgodovinski viri nekdaj živečih pomembnih mož, govori, da priimek Malek/Malec sega v tretje stoletje. V bistvu gre za slavnega filozofa, pisatelja, kritika in učitelja PORPHYIRIUSA s pravim imenom Malek/Malec/Malchus (zgodovinski viri govorijo, da so pisali njegovo ime tudi Malchus – verjetno v Rimu, lat.) Najverjetneje se je tekom časa ime Malek, Malchus preimenovalo v Malec, na kar je imela vpliv latinščina. Po njem se imenuje tudi gora Malec v bližini gore Sinaj. Maleca so imeli za juda. Prišel je iz kraja Tyrusa potem, ko je študiral pri slavnem kritiku in filozofu Longinusu, najpomembnejšemu filozofskemu kritiku, odšel v Rim in postal učenec Plotina ter postal je slaven po svojih sposobnostih in učenostih. Bil je neo-platonik in odličen pisatelj, posebno znamenit s svojim nasprotovanjem Jambichusu glede na slabe strani teurgije (obredi za klicanje duhov na zemljo). Kasneje se je pridružil stališčem svojega nasprotnika. Ker je bil po naravi določen za mistika, je enako kakor njegov učitelj Plotin sledil čistemu indijskemu Yoga sistemu, ki z vajo vodi k združitvi duše z vesoljno dušo sveta in človeka z njegovim božanskim jazom, Buddhi-Manasom. Priznal je, da je kljub vsem naporom samo enkrat dosegel najvišje stanje ekstaze, in to šele, ko je bil star 70 let. Njegov učitelj Plotin pa je to najvišjo blaženost dosegel šestkrat v svojem življenju.
Longinus Dionisius Cassius, slavni kritik in filozof, rojen v začetku tretjega stoletja (okrog leta 213) je bil marljiv delavec in učitelj Maleka/Maleca. V Aleksandriji je poslušal predavanja Ammoniusa Saccsa, utemeljitelja neo-platonizma, toda bil je bolj kritik kot praktik. Njegov učenec je bil Porphyrius Malek/c še preden je postal Plotinov učenec. O Maleku/Malecu pravijo, da je bil živa biblioteka in potujoči muzej. Proti koncu svojega življenja je bil učitelj Zenobije, kraljice iz Palmyre. Poučeval je grško literaturo. Njegovo službovanje je poplačala s tem, da ga je zatožila pri cesarju Aureliju, da je upornik in hudodelec. Cesar je Longinusa in še več drugih v letu 273 obsodil na smrt.
Zgodnji srednji vek je zaznamovan z množičnim preseljevanjem ljudstev že v samem začetku, z razpadom antike. Celoten rimski imperij, ki je bil v petem stoletju dejansko mešanica latinske, galske, keltske in grške kulture ter močno prežet s krščanstvom, je bil že nekaj stoletij pred razpadom zahodne polovice ogrožen zaradi vpadov barbarskih ljudstev kot so: Huni, Avari, Slovani, Franki, Germani, Teutoni, Alemani, Angli, Sasi, Vandali, Svebi, Vikingi, Ostrogoti in Visigoti. Marsikatero od teh ljudstev je dalo ime sodobnim državam. Tudi imena prišlekov na naša tla so ostala vse do današnjih dni.
Med 5. in 8. stoletjem so ta ljudstva preplavila celotno področje zahodno-rimskega imperija in si uredila povsem drugačen način življenja.
ZAPISOVANJE IMEN V STARI LATINŠČINI
Za razlago imen, ki so prišla iz arabskega sveta v Evropo, je treba upoštevati razvoj latinice in njeno uporabo. Izvirna latinska abeceda naj bi obstajala od 8. stoletja p.n. št. Temeljila je na eturščanski abesedi, ki pa je izvirala iz grške in feničanske. Od etruščanskih 26 znakov so jih Rimljani prevzeli 21.
V latinici je šel razvoj takole:
• črka C je sprva predstavljala glasova G in K
• črka I (prvi I v zgornji tabeli) je bila druga oblika zapisa za grško črko zeta
• črka I (drugi I v zgornji tabeli) je predstavljala glasova I in J
• dolgo časa so R pisali kot P (grška črka ro)
• črka V je predstavljala glas U in V (in tudi dvoustnični U oziroma W)
Kasneje so opustili I (ki pomeni grško zeto) in na isto mesto v abecedi postavili črko G, ki so jo uvedli za ločevanje glasov G in K. Raba črke K se je potem močno zmanjšala. Ena od redkih besed, ki so jo pisali s K, je bila kalendae.
Pri nadaljnji razlagi se bom omejila samo na črko C, ki je sprva predstavljala glasova G in K. Določena imena, ki so se končala v arabskem svetu na črko K, so se na evropskih tleh, kjer je bila uveljavljena latinica zapisovala s črko C, n. pr. Malek se je zapisoval Malec, ponekod pa je narečno ohranil tudi svojo prvotno obliko.
IZVOR IMENA MALEC SEGA V ALEKSANDRIJO
Z zmago Aleksandra Velikega pri Isu leta 333 se je začela nova doba, obdobje večjega blagostanja. Mesta, ki so nastala po grškem vzoru, so hitro rasla. V Egiptu je Aleksandrija v nekaj letih po svoji ustanovitvi postala vodilno mesto. Tam je živela velika judovska skupnost in jezik teh Judov je postala grščina na namesto aramejščine. Malec izvira iz Aleksandrije kot potomec juda Maleka oziroma Malchusa, kot je zgoraj opisano.
S PRIIMKOM MALEK/C SO VLADALI EGIPTU
(Pri pisanju bom ohranila staro latinsko črko C za črko K, ki se je ponekod kasneje uveljavila)
* Malek as-Saleh ibn-Nur ad-Din 1173–1181
* Malek of Masud of Mosul (son of the Mosul Sultan) 1181–1182
* Zengi II, brother of Masud 1182–1183
* Conquered by Saladin in 1183. Single Sultan 1183–1186 (in Egypt, Damascus and Aleppo)
• Ayyubid dynasty in Aleppo:
* Malek Al-Adil I (brother of Saladin, viceroy) 1183–1186
* Malek Az-Zahir 1186–1216
* Francis of Assisi’s Encounter with Sultan Malek al-Kamil
* 1219 dès la fin de sa construction, le sultan Malek-Mohadam
* Malek Al-Aziz 1216–1236
* Jahre 1226 nahm der ägyptische Sultan Malek el Kamel
* Al Malek An-Nasir Yusuf 1236–1260
* Mongol conquest in 1260, and then to Kutus, Mameluk Sultan of Egypt
* 1297 Sultan Malek Saleh is the first Muslim ruler
* Caire pour obtenir du sultan, Malek-El-Nazer, (qui régnera de 1310 à 1341)
* Persia, where sultan Sanjar, the son of Malek Shah
* Als 1299 der Sultan von Hamat, Malek al Modassar, Abulfedas Vetter und Beschützer, starb, benutzte der Sultan von Ägypten
* Malek Adhel, brother of the Sultan (Malek Adhel, Sayf-eddin-the just king and sword of religion
1297 Sultan Malek Saleh is the first Muslim ruler
*Caire pour obtenir du sultan, Malek-El-Nazer, (qui régnera de 1310 à 1341)
* Brother Malek-Adhel, at that time governor of Egypt.
ZANIMIVOST - ALAMUT – Vladimir Bartol (1903 - 1968)
opisuje zgodovinsko ozadje romana in govori o Sultanu Maleku
Roman se omeji na polovico leta 1092, v kateri je Hasan ibn Saba z natančnostjo šahovskega velemojstra ob minimalnih žrtvah spodkopal temelje seldžuškega imperija in sprožil njegov uničujoči kolaps.
MALEC NA EVROPSKIH TLEH
Naselili so so potomci Malec tudi na evropskih tleh (Poljska, Češka, itd) ter tudi na Hrvaškem. Priimek Malec v vseh izpeljankah najdemo po vsem svetu, zlasti pri izseljevanju Evropejcev na ameriška tla.Na temelju hrvaških listin se ugotavlja naslednje, na Hrvaškem navajajo, da je bil plemeniti Malec na temelju odluka od 12. sjećnja 1257; godine poveljom Kralja Bele IV., odluka Kralja Andrija III. 1294. godine,odluka Kralja Karla Roberta 1333. godine,odluka Grofa Petra Erdedy 1587. godine i odredbe Kralja Leopolda I. 1657. godine obiteljskom imenu plemenitog rodu Malec od plemenitog rodu Cvetkovića (Heraldika).Collegium Nobilium Croaticum je po poizvedovanju poslal listino in grb z zlato lilijo iz neke stare heraldične knjige in opis, da je Malec od plemenitog rodu od Cvetkovićev.
MALEC IZ STRMCE NA POSTOJNSKEM
Od kje je prišel Malec?Malec izhaja iz Strmce, majhne vasice v Krajevni skupnosti Studeno, ki šteje 72 prebivalcev. Pisni in ustni viri o kraju govorijo, da vas leži v istem hribovju, kjer je voda v tisočletjih izdolbla jamo, pred katero stoji Predjamski grad ali Betalov spodmol. Pokrajna sama je reliefno precej razgibana v svojem južnem delu pa toliko položna, da so jo rimski graditelji cest s pridom izkoristili. Cesto so prebivalci teh krajev imenovali kar Jamborna cesta. Tu leži zgodovinsko zanimiva vasica Strmca. Rimljani so te kraje zasedli do preloma med starim in novim štetjem, ki so jih povezali z dobrimi cestnimi povezavami s središčem države. Tako je bila zgrajena cesta, ki je iz Ogleja prek Vipavske doline prišla do razdrtega in od tam prek Landola, mimo Belskega, prek Studenega, Strmce in Lohače v rimsko Emono. Po tem prostoru je v dobi preseljevanja narodov potovalo več barbarskih ljudstev, ki so izmenoma gospodarili nad Italijo, dokler se niso leta 568 od tod selili Longobardi, ki so zasedli skoraj vso severno in del srednje Italije.
V teh krajih je sledila slovenska poselitev. Srednji vek je bil v naših krajih zaznamovan s turškimi vpadi, ki so bili najhujši od leta 1469 dalje. Kmetje so bili prepuščeni samoobrambi. Pogosto so se zatekli v utrjena zatočišča na vzpetinah okoli cerkva. Ljudje so se zatekali tudi v varna zatočišča krašnih jam. Ustno izročilo govori, da je v Studenem v bližini Strmce zakopan turški zaklad, ki je v preteklosti buril raziskovalne duhove. Dokaz bojev proti Turkom je tabor v Studenem, ki so ga utrdili med 15. in 16. stoletjem. Te kraje omenjajo tudi pisni viri, najmanj od leta 1162, ko je imel tukaj posest stiški samostan. Leta 1177 je istrski grof Majnhard podelil svojo posest v Studenem prav stiški cerkvi in samostanu, papež Inocentij III pa je to potrdil leta 1215.
Predjama, ki jo pisni viri iz leta 1274 imenujejo Jama je bila del oglejske gastalcije in sedež sodišča. Znameniti grad Predjama izvira najverjetneje iz tega časa. Po Erazemovi smrti leta 1484 so vso Lugerjevo posest upravljale ženske. Šele leta 1567 je nadvojvoda Karel grad izročil plemiču Janezu Kobenzlu. Ta se je odločil sezidati novega, ki je bil dokončan leta 1570. Grad je bil v lasi Kobenzlove rodbine do leta 1810, ko je prišel v roke Coroninijev.
Po vsej verjetnosti je Malec tedaj prišel v povezavah in raznih porokah na Postojnsko in se tu naselil. Viri beležijo, da so Predjamski grad leta 1846 prevzeli Windischgraetzi. Kaj je prednika Malec prineslo v Strmco se ne ve. Verjetno je naselitev Malec v bližini Predjamskega gradu povezana s preseljevanji. Ta opis je bil potreben zaradi lažjega razumevanja in predstavljanja kako se je rodbina Malec naselila v bližini Predjamskega gradu, v Strmci.
Kje se je naselil in kako je Malec živel? Hiša, iz katere izhaja rodbina Malec leži na koncu vasi (na desni strani). Oče od Franca Maleca iz Zaloga pri Postojni izhaja iz Strmce in je bil po poklicu odličen mojster rezbar. Verjetno je poklic rezbarja Malec podedoval po izročilu svojega očeta in deda, kajti vedeti je treba, da je prav mimo Strmce potekal živahen promet po rimski cesti, predvsem lesa in lesarskih izdelkov za potrebe ladjedelnic. Beneška poročila iz 15. in 16. stoletja govore, da so bili naši kraški vrhovi obraščeni z bukvami in hrasti. Kljub temu, da marsikdaj očitajo Harsburžanom, da so slabo gospodarili z gozdovi, je jasno, da je večina lesa odhajala v Benetke. Hrastovi gozdovi so segali do obronkov Nanosa in ob njem do Landola, Studena in Strmce. Od tu dalje pa so rasle bukve, ki so jih Benetke prav tako potrebovale kot hrast. Dokaz o izvozu lesa je cesarski dekret iz leta 1717. S tem dekretom je Karl VI. Prepovedal izvoz lesa za gradnjo ladij za potrebe mornarice. Les ni odhajal samo v Benetke, temveč tudi v Lisbono na Portugalskem. K temu so pripomogli tudi ljudje z jamborske ceste.
Iz teh zgonjih podatkov lahko upravičeno domnevamo, da je poklic rezbarja Maleca v Strmci bil v družinski tradiciji. Preselitev Maleca s Hrvaške na Postojnsko je prav gotovo povezana z gospodarskimi razlogi plemičev. Ljudje v Strmci so razvili tudi kmetijstvo, saj je stiški opat leta 1574 zastavil kar 7 kmetij s Strmci. Tako so ljudje izkoristili trgovino z lesom in si na ta način pomagali preživeti s poklici, ki so jih vzporedno s tem razvijali. Ljudje so tu postavljali mitnice, gostilne, trgovali z lesom in lesnimi izdelki pa tudi s kmetijskimi pridelki. Odpadli les, ki ni bil primeren za ladjedelnico so razžagali in vozili v Trst in Postojno za kurjavo. Lastniki gozdov so odpadli les zbirali in kuhali sladko oglje. Žagali so ga na vsem območju Nanosa do Strmce Oglje niso tedaj potrebovali samo za gospodinjsko gorivo, temveč tudi za pogonsko gorivo. Les, lesne izdelke,oglje in kmetijske pridelke so prevažali furmani, zato se je tako razvilo furmanstvo. To je tradicionalni poklic Notranjcev. Na Postojnskem se je zelo razvilo kvartaštvo. Nekateri so zakvartali vse premoženje. Tako so zapravljali denar, konje, vole, vozove, nekateri pa so se tudi zadolžili. Veliko furmanov je bilo vdanih pijači.
Poleg lesa, lesnih izdelkov, sena, kmetijskih izdelkov, je bilo oglje kar najpogostejši prodajni artikel. Dekleta so z gmajne gredoč pele oglarsko pesem so pravilno sklepala, da jim bo oglar ali rezbar, ki mora bit moj, nudil pravzaprav v primerjavi s kmetom dokaj lagodnejše življenje, saj se je dalo z rezbarstvom in oglarstvom dobro zaslužiti. Strmčani so bili tudi živinorejci. Znano je tudi, da so furmane, ki so te izdelke prevažali v Trst, napadali ravbarji. Na cesti so jih pogosto čakale pasti. Tedaj Trst ne bi pomenil nič brez lesa. Furmani so bili vez med Trstom in temi kraji.
Družine so tedaj štele 8 do 11 otrok. Zaradi tega je bila obrt še kako potrebna. Tukaj so delovali ne le rezbarji, temveč tudi čevljarji, krojači, tesarji, mizarji, oglarji in štrmacarji. Skratka razvila se je obrt in ljudje so razvili velike ročne spretnosti, kar je še danes značilno za gene potomcev Malec. Na tem območju so izdelali veliko število voz in drugih delov opreme. Tudi kolarskega dela je bilo veliko, prav tako so izdelovali tudi okovje, predvsem v Strmci. Bilo je veliko kovačev. Tu so bili tudi sedlarji, tesarji, kočarji, vilarji in grabljarji.
Ženske so bile šivilje in so znale spretno sukati iglo, saj so izdelovale zelo lepa oblačila. Razvita je bila tudi mlinarska obrt. Živinoreja sama pa ni bilo le tržno blago, temveč tudi prometno sredstvo. Redili so vprežno živino. Pridelovali so fižol, krompir in kislo zelje, kar so prodajali v Postojno. Prodajali so tudi korenje, glave zelja, zaboje jabolk ali hrušk. Trst je vse pokupil.
ZNAMENITO SORODSTVO ZNANE RODOSLOVKE DEBIE MALEC IZ AMERIKE:
Od Genealogy Debie Malec sledi obvestilo o sorodu Malec oziroma ne vem po katerem kolenu vse je Malec v sorodu tudi z ameriški predsedniki. Povzamem vsebino listine:
Famous Cousins Malec
________________________________________
Cousins, let me tell you this, the farther you go back on your family tree, you too will find famous cousins you never thought you had there! Keep digging and have fun!
________________________________________
President Abraham Lincoln
3rd cousins 7 times removed. Common ancestors are Isaiah HARRISON and Abigail SMITH. (Ancestors of Ruth V Collins)
________________________________________
John Wesley, Founder of Methodism & Charles Wesley his brother
13th cousin , 10 times removed (common ancestors are John DE ANNESLEYand Annora PIERREPONT. Need to update ancestors of Goldie L Linger)
________________________________________
Admiral Sir FRANCES DRAKE
13th granduncle (Rev. Edmund Drake) (Ancestors of John B Hall)
________________________________________
DANIEL BOONE- Pioneer Explorer
12th cousin, 8 times removed (King John of Gaunt
CHARLES, PRINCE of WALES
19th Cousin (Earl John Beauford of Somerset)
-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Sir WINSTON CHURCHILL
18th-20th cousin once removed- (Henry SPENCER)
-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------
WALT DISNEY
18th cousin 6 yimes removed ( BARDOLPH Line)
________________________________________
ANNA JARVIS
Anna Reeves Jarvis organized Mother's Day
cousin, (John JARVIS)
________________________________________
PRESIDENT THOMAS JEFFERSON
12th cousin, 8 times removed (King John of Gaunt)
________________________________________
GENERAL ROBERT E LEE- Confederate Army Leader
14th cousin, 6 times removed (King John of Gaunt) Maybe LEE line also
________________________________________
PRESIDENT THOMAS ROOSENVELT
14th cousin, 5 times removed (Earl John of Somerset)
________________________________________
PRESIDENT GEORGE WASHINGTON
12th cousin, 8 times removed (King John of Gaunt)
________________________________________
DOUGLAS MACARTHUR
15th cousin, 5 times removed (Elizabeth FITZALAN)
________________________________________
Sir WALTER SCOTT
(Henry I)
________________________________________
CHARLES DARWIN
(Henry I)
________________________________________
President BILL CLINTON
(King John Lackland) & England Clinton line probably
________________________________________
ULYSSES S GRANT
(Henry II)
________________________________________
PRESIDENT GEORGE W BUSH
Cousin
(John Barnes, his mother's line) (and cousin, his father's line)
________________________________________
President Richard Nixon
Cousin
(Nixon line) & ( McElwain Line)
Pustolovščina iskanja korenin priimka Malec je zares neverjetna dogodivščina!
BERT PRIBAC O PIRANSKEM ZALIVU
Dragi prijatelji
Jesen je že tu in javnomnenjski ter diplomatski spoprijemi glede istrske meje se že stopnjujejo. Meni se je nabralo nekaj novih podatkov in prispevkov in sem svoj spis ažuriral tudi tako, da je bolj razviden. Dodal sem tudi nekaj map in skeniranih dokumentov. Tudi vsebinsko in naslovno stran sem napravil bolj vabljivo. Prosim, posredujte spis tudi vašim prijateljem in znancem. Morda bodo našli kakšno novo vodilo ali dokaze za duhovne spoprijeme s sosedi, ki so zares preveč posegli po slovenski in šavrinski zemlji.
Prisrčno vas pozdravljam
Bert Pribac
Spoštovane bralke in spoštovani bralci,
ker ste moji bralci tudi moji prijatelji, vam posredujem ta pomemben zapis o Piranskem zalivu prijatelja mag. Berta Pribaca, pesnika, pisatelja in prevajalca, ki ga je poslal tudi na številne naslove, na podlagi katerega si je mogoče dopolniti svoj pogled o tem, nadvsem pomembnem aktualnem vprašanju, ki zadeva naš izhod na odprto morje. Žal mi je, da se mape in skice ne vidijo, zato jih nisem mogla prenesti. Navedeno besedilo je objavljeno tudi na spletni strani http://markopavliha.blog.siol.net .
Tatjana Malec
****************************************
BERT PRIBAC, 30. SEPTEMBRA 2009
PIRANSKI ZALIV JE LAHKO SAMO PIRANSKI
Tudi kamni pričajo, da Salvore ali Savudrija (in morje vmes)
pripadata Piranu
To je spis predvsem o tem, kako si je na račun Slovenije
1. Hrvaška zvijačno ali nasilno prilastila dele občine Piran vključno s savudrijskem rtičem in s tem tudi naš suvereni dostop do odprtih vod Jadranskega morja.
2. Vojaška uprava jugo-armije (VUJA, pod vodstvom polk. M. Lenaca) dovolila in celo ukazala hrvatskim podjetjem in ustanovam, da so izropali predelovalne tovarne na slovenski obali STOja, odpeljali njihove ribiške flote, izropali in onesposobili sečoveljski rudnik črnega premoga ter izropali celo bolnico Valdoltra.
3. Hrvaška brezpravno ter nasilno prisvojila kakih 15 slovenskih vasi in zaselkov v Buzetščini (predvsem KS Črnica).
4. Hrvaška brezpravno prilastila in vnesla v svoje katastrske knjige na tisoče hektarjev slovenske zemlje vdolž reke Dragonje.
Bert Pribac
(Magister bibliotekarstva, Sydney 1979)
Spisano v Sergaših, od Junija do Septembra 2009
Ažurirano do 30.septembra
V tem spisu ne ponujam osebnih rešitev, temveč razvidnost ozadij, povzetek raznih poti, uglednih mnenj in možnosti za rešitve, ter nekaj zgodovinskih informacij o Istri in Šavrinih za pogajalce in za javno mnenje .
Vsebina:
1. Kadar kamni spregovorijo………………………… ……………….. 3
2. Evropi se ne mudi................................................................................. 4
3. Istra in Piranski zaliv niso nikoli bili hrvaški .....................................4
4. Razna štetja in ljudstva v Istri ..............................................................5
5. Hrvaški apetiti po Istri ............................................................................7
6. O Titovi vlogi pri razmejitvi na Dragonji ………………………….. ...8
7. VUJA in Hrvaško ropanje Cone B……………………………… … ..9
8. Pričevanje advokata Dušana Puha………………………… ……. 11
9. Izgubljene pogajaske priložnosti ......................................................12
10. Pomanjkanje državotvornega in zgodovinskega čuta................. 13
11. Hrvaške koristi od slovenskih žrtev[1] (z mapo STO-ja )............. 14
12. Eksodus Lahov ali Italijanov iz Istre................................................ 17
13. Iskanje možnosti za dogovor – razna mnenja.............................. 17
14. Vztrajati na pravični meji po kopnem in na morju …. ………..... 21
15. Zanimiva zaključka (Po Nobelovcu Aahtisaariju in Hrvatu
Sepiču)....................................................................................................... 23
16. Kaj določa Drugi Rehnov prelog ……………………………….. .24
17. Mapi Piranskega zaliva in sporne katastrske meje ob
Dragonji...................................................................................................... 24
18. Pričevanja partizanov Danila Petrinje (26) in Milana Gučka (29)26
19. Pričevanje inž. Pavla Logonderja o stanju v zalivu……………….29
20. Pričevanja R. Rožaja o stanju v zalivu ob nasedlem NonnoUgo 31
21. Zemljiški dokumenti o pripadnosti Kaštela piranski občini…… 33
22. O piscu te razprave in dodatno pojasnilo bralcem ………… …...36
1. Kadar kamni spregovorijo
V stavbi občine Piran, nad pregibom prvega stopnišča, ki vodi iz pritličja, je na levi strani vzidana kamnita plošča, na kateri svičarski državljan grof Antonio Caccia zapušča ali podarja občini Piran svoja posestva v Salvore (Savudriji). Vklesano je naslednje sporočilo:
Foto: Bert Pribac, Piran, 15.7.2009
Kot mi je znano, se gornja oporoka ni nikoli preklicala in še velja, a piranska občina ni uradno nikoli odstopila ali se odpovedala svojemu ozemlju. Razni obalni in republiški uradniki ter funkcionarji pa niso vedno imeli državotvornega in nacionalnega občutka za te zadeve. Mnoga naselja preko Dragonje so bila brez potrebe in brez kake pogodbe kar prepuščena Hrvaški ali od nje protipravno zasedena. O tem bom tudi razpravljal – in o Titovi vlogi, (str. 8-9), kjer leži velik del razmejitvenega problema.
2. Evropi se ne mudi
Zgodovinske izkušnje nam pravijo, da v končnih ali skrajnih situacijah odločajo ta veliki in ta močni v Evropski skupnosti, kdo se jim bo pridružil. Slovenijo že imajo v Skupnosti zaradi poti iz Tržaškega zaliva in preko znamenitih Churchillovih Postojnskih vrat, ki jim odpira najboljši pretok iz Sredozemlja in jugozahodne Evrope, v Srednjo in Vzhodno Evropo ter na Balkan. In ko je začela razpadati Jugoslavija, so nas hitro vzeli v Skupnost, da ne bi vojna vihra prišla na laške in avstrijske meje. To je bilo to. Slovenija jim je bila takrat potrebna in zadosti za njih mejni mir. Sicer nas znajo ti Evropejci prisiliti (ali prepričati), da umaknemo nekako to blokado Hrvaške, ko jim bo to zares koristilo. Trenutno jim pa še koristi, da je Hrvaška zunaj kot protiutež zavirani turški vlogi za vstop, predvsem pa zato, ker vsa EU še ni pripravljena, da bi sprejela Hrvaško kot polnopravno članico, saj le-ta še ni pravno in civilizacijsko zrela, kot piše anglo-ameriško časopisje. Časopis Slobodna Dalmacija pa je 8. julija povzel izjavo nekega uradnika EU, da “Večini evropskih vlad ustreza omenjeni spor, ker na ta način blokirajo širitev EU, na katero niso pripravljene.”
Navzlic vsemu pa se je švedska, ki trenutno predseduje evropski skupnosti, prve tedne v septembru letos zavzela, da bi ta hrvaško-slovenski spor spravila z dnevnega reda skupnosti. Švedsko predsedstvo EU je pristopno konferenco Hrvaške in EU sklicalo za 2. oktober. Celo Jožka Jorasa so obiskali nekateri skandinavski ambasadorji v Sičjolah in tudi mene so povabili na barko, da jim pokažem, kje naj bi bile meje in kaj je bilo v ozadju hrvaških posegov in naših zadržkov. So spraševali in poslušali in upam, da so si kaj zapomnili. In predlagali so naj ta spis prevedem čimprej v angleščino[2].
Seveda, Hrvaški se zelo mudi v EU, ker biti zunaj, pomeni letno zgubljati stotine in stotine milijonov evrov. Sloveniji pa tudi ni v korist ta spor.
Nam šavrinskim Istranom je pa vsa ta godlja z mejo na Dragonji in na morju ena velika sitnost in že odveč.
3. Istra in Piranski zaliv niso nikoli bili hrvaški
Zame pa je stvar glede razmejitve tega zaliva enostavna. Piranski zaliv z vso občino vred so postali ob podpisu mirovne pogodbe z Italijo v Parizu 15. septembra 1947, (in potrjeno je bilo ob podpisu Londonskega sporazuma 1954 leta) dejansko in pravno slovenski. Poprej pa je to bilo laško, avstrijsko, beneško itd …ker je obala ali rob Istrskega polotoka od Savudrije vsaj do Kaštela spadala vedno pod starodavno piransko občino, od podpisa mirovnih pogodb pa sem pod sedanjo slovensko občino Piran; to potrjujejo vse zemljiške in občinske knjige in tudi zgodovinska dejstva. Saj imamo v stavbi piranske občinske palače prav v kamen vklesano, da je bila Savudrija že daljnega 1893.leta podarjena Piranu za vse čase. Sosedje Hrvati, ki se ponašajo z zgodovinskim in državotvornim čutom, bi ja morali to upoštevati.
Ta del Istre tudi ni bil nikoli etnično večinsko hrvaški ali upravno pod Hrvaško. Nobena slovenska vlada ne more in ne bi smela tega odpisati ali podpisati. Če to stori, se bo za tisoč let zamerila svojemu narodu in ga oškodovala za čudovit izhod na svetovna morja, Hrvaški pa ne bo koristila v ničemer, razen v zadovoljevanju njene nečimrnosti, da mora mejiti z Italijo, pa čeprav samo preko “jadranske mlake”; ker nočejo biti na “zaostalem” Balkanu, hočejo pripadati srednji Evropi. Hrvaška nas na morju davi ne samo zaradi svojih balkanskih kompleksov in nevoščljivosti zavolj Luke Koper[3], ampak občutek imam, tudi zaradi dolga Ljubljanske banke, ki pa je zdaj stvar jugoslovanske sukcesije, saj so vse slovenske devize morale v Beograd, tudi tiste od hrvaških in posebno kninskih varčevalcev, ki so bolj zaupali slovenski banki kot hrvaškim. Bivši hrvaški varčevalci pa znajo biti zdaj zastrupljevalci odnosov.
To, da bomo kmalu skupaj s Hrvati v Evropi in da meje nič ne pomenijo več, ne drži povsem. Italijani uvajajo svojo mejo, kadar jim godi, Avstrijci in Nemci tudi. Vsi budno čuvajo svoje meje in razmejitve ter aktivnosti ob mejah. vendar, tudi ta skupna Evropa ima že v sebi kali razkroja in bo trajala le tako dolgo, kolikor bo trajala nemško-francoska naveza, ali dokler se nam ne bo katera od bližnjih sosed hudo skujala.. Tudi zaradi prihodnje gotovosti naših meja, moramo imeti lastni izhod na morje, sankcioniran od dejanskega posedovanja morja in mednarodno deponiranih ter priznanih dogovorov in ne od milosti nepredvidljivih sosedov. V okviru SFRJ smo to imeli vse do l.1991 in upravljali smo tudi ves Piranski zaliv.
In čeprav S. Žižek pravi v Mladini, da gre za smešno male koščke zemlje, so ti delčki bistveni za najboljši vhod in prehod iz Sredozemlja v srednjo ter severno Evropo (moje:in so naši). To so ugotovili tudi strokovnjaki Zavezniške vojaške uprave v Trstu (ZVU) in ameriško vojno ministrstvo (American War Department) v svojih depešah iz Trsta od 1946 do 1948. leta, ki se imenujejo Intelligence Review (Obveščevalni pregled).
4. Razna štetja in ljudstva v Istri
Če določamo pripadnost nekega ozemlja po njegovem prebivalstvu in ne zavolj kake vojaške okupacije, potem bi moralo biti število prebivalstva neke etnične ali jezikovne pripadnosti odločilno, pod katero državo to ozemlje spada. Naj omenim v tem smislu spet depeše ZVU v Trstu
V teh depešah (IR No.59, 3/4/47) so zavezniki na primer tudi našteli, da je bilo leta 1947 za bodoči Svobodni tržaško ozemlje (STO) naštetih 350,000 prebivalcev, od tega 75 % Italijanov, 20 % Slovencev in komaj 5 % drugih. Verjetno so to bili tistih pet odstotkov drugih predvsem Istrani, kajti povedal mi je pred tremi ali štirimi leti, le kakega pol leta pred smrtjo, pokojni garibaldinski kapetan Dušan Faganeli[4] iz Kopra, ki je bil v tisti zavezniški komisiji, ki je hodila po Istri 1946 ali 1947 leta in štela ter spraševala ljudi po narodnosti, da v deželi izza Dragonje in do Mirne niso našli skoraj nobenega Hrvata, temveč samo Slovince in Istrijane, pa še precej Lahov[5], v Koprščini pa samo Lahe in Šavrine, torej Slovence.
Zavezniška vojaška uprava je leta 1946/1947 pri odločanju o obsegu STO-ja odklonila upoštevati italijanski iredentistični cenzus iz leta 1921 in tudi tistega od Hrvata Rogliča[6] iz 1945, ker so bili strokovno sporni in je zato naredila svojo raziskavo po arhivih in na terenu. Sicer je že sto let prej, davnega leta 1846 tržaški zgodovinar Pietro Kandler napisal razpravo o Slovanih v Istri (L’Istria No.11 & 12, 1846). Kandler je svoje štetje Slovanov v Istri utemeljeval s štetjem uglednega avstrijskega etnostatističarja K. Czörniga zgodaj leta 1846, osnovano na osnovi občevalnega jezika in to štetje ni takrat naštelo prav nobenega Hrvata v Istri, ampak samo Slovane (slavi) in poimensko tudi Slovence, Srbe, Črnogorce ter Vlahe in Venecjane. Kandler pravi takole: “Trdimo lahko torej, da od ljudstva, ki biva v istrski pokrajini v svojem telesnem svojstvu in ki ga je 234,000 oseb[7], do 109,000 govori slovansko (slavo). 114,000 italijansko, 10,000 nemško, 1000 grško.
Od Slovanov jih pripada 54,000 družini Slovencev (famiglia slovenza), h katerim spadajo tudi Kranjci (carniolini) in se dele na štiri plemena z malo razlike v dialektih…”
Povzemam po Kandlerju: Največjo pleme šteje 40,000 ljudi med Dragonjo in Trstom v srednji Istri (Istria media), ali kot se reče v Istri Šavrini, ….kakih 7000 je bilo Slovencev ob zgornjem delu reke Mirne izza Buzeta, ….a okrog 15,000 pomešanih z Italijani jih je bilo preko Dragonje vse do Mirne in Novega grada.
Celo v avstrijskem štetju iz 1910 leta je bilo v Istri kar 55,134 Slovencev, 147,417 Lahov in seveda 168,184 Hrvatov. Seveda, ostali so izginili vsi: Vlahi, Srbi, Istrorumeni, Čiči in še kdo.
Ali so ti Istrani ali Istrijani iz takojšnjih povojnih let pleme ali narod zase, bi se dalo razpravljati v nedogled. Vsekakor, da so Istrani mešano predvsem slovansko pleme, ki ni hrvaško, razen na robu tam preko Pazina. Po starih avstrijskih štetjih so bili vsi ti “slavi”ali Slovani, ki si jih prilašča Roglič in drugi hrvaški “strokovnjaki” bolj Srbi, Vlahi, Morlaki, Uskoki in Črnogorci ter celo Albanci, ki so jih v Istro pripeljali Avstrija in Benečija po treh velikih kugah in ob turških vdorih. In vmes je bilo najbrž še nekaj ostankov Histrov in Istrovenetov ter seveda na kraškem robu vse od Rakitovca do Jelšan in še čez tudi Čičev ali Vlahov, pod samim robom pa nekaj Karnov. V bistvu bi tem ljudem pripadala državica zase ali vsaj močna avtonomija. Ampak Istra je zdaj končno okupirana od Hrvatov in že skoraj napol naseljena s hrvaškimi Hercegovci. Težko verjamem, da bi Zagreb dal Istranom večjo avtonomijo kot sedanjo županijo. Slovencem pa ni bilo treba nikoli okupirati svojih delov severne Istre, ker so bili vedno (in so še) strnjeno šavrinski, slovenski in jih je slovenski Istrski odred 1945.leta le osvobodil izpod tujcev; Lahov iz obalnih mest pa nismo mi izgnali; zvečina so šli svojevoljno, ker niso želeli sprejeti slovensko ljudsko oblast.
V bistvu smo ostali Šavrini (ali istrski Slovenci) še danes edini avtohtoni prebivalci Istre s svojim značilnim narečjem in strnjenim območjem severne Istre, od Škednja, vse vdolž pod Steno do Dragonje in še čez preko Buzetščine. Prisotni smo na tem ozemlju severne Istre vsaj 1400 let, ako ne več, če veljajo Šavlijeve teorije o izvoru Slovencev. Našla bi se še morda kakšna drugačna in manjša izrazita skupina Istrjanov ali Istranov sredi Istre ali vsaj od Pazina vse do Poreča in Rovinja. Ampak naj jih kdo drugi išče in opiše.
Kasnejša štetja so hrvaški ali madžarski uradniki v avstrijski službi uporabili za proglasitev vseh Slovanov v Istri za Hrvate: Srbe in Vlahe pa je katoliška cerkev in avstrijska (ter celo beneška) politika kmalu ali postopoma posvojila zlepa ali zgrda v katolištvo. Latinska cerkev je naše glagoljaše in vse, ki so rabili staroslovansko bogoslužje, silila in prisilila sčasoma v svojo liturgijo. Danes imamo o njih samo še kakšen cerkveni zapis ali kamen. Ampak še isto leto po prvem popravljenem štetju (1846) je bilo v vsej Istri samo še okrog 32,000 Slovencev (zmanjkalo jih je kar naenkrat vsaj 22,000) , vsi drugi “slavi” so kar naenkrat postali Hrvati; to je pojem, ki so ga ob majhnem, a vplivnem in bojevitem kavkaškem plemenu Hrbatov, ustvarili Avstrijci in Madžari, da se zoperstavijo pravoslavlju. Pa tudi zaradi pomanjkanja avtohtone inteligence ter mešanice tolikih preprostih in neizobraženih balkanskih ter romanskih pastirskih ljudstev v Istri, jim tega ni bilo težko storiti.
5. Hrvaški apetiti po Istri
Hrvaški nacionalistični apetiti po Istri, latentni že od začetka 19 stoletja, ko je Avstrija prevzela bivše beneške pokrajine in obalna mesta v Istri, so se potem v okviru hrvaški naklonjene avstrijske politike, nadaljevali po vsej Istri vse do začetka 20. stoletja, ko je prišlo do italijanske okupacije. Takrat so slovenski in hrvaški domoljubi do neke mere sodelovali v skupnem odporu italijanizaciji,… ampak odpor v okviru TIGR-a je bil v glavnem slovenski[8]. A hrvaški apetiti so se razplamteli prav močno takoj po razpadu Italije 1943[9]. leta in nasprotja med slovenskimi in hrvaškimi partizani so bila kmalu tako ostra, da bi skoraj prišlo do spopadov med njimi prav v zaledju šavrinske Istre. O tem in o aroganci hrvaških partizanov in šovinistov sta zapustila dramatično pričevanje slovenska partizana Danilo Petrinja in Milan Guček, čigar izjave sem vključil v priloge. Takrat v modi komunistični internacionalizem in bratstvo niso kdovekaj umirili zadev. Sicer obstajajo še žive priče, ki vedo, da so se v Pazinu sestali 1943 takoj po razpadu Italije slovenski in hrvaški partizani. V hrvaški delegaciji so bili člani njihove vlade in celo nekaj zgodovinarjev, ki so imeli vsa pooblastila. V slovenski delegaciji je bil samo komandant Stane Rozman, ki ni imel kakih večjih pooblastil, kot da se pogaja in je odločno zahteval mejo na Mirni, Hrvati pa na Dragonji. Do Staneta so bili hrvaški emisarji zelo arogantni. Komandant Stane je pristal, da naj bo to samo vojno operativna cona, a končna meja naj se določi po vojni. Kot mi je povedal eden od poveljnikov Istrskega odreda, so že 1944. leta nekateri šavrinski partizani pod hrvaško komando zahtevali, da se priključijo slovenskemu Istrskemu odredu. Vprašal sem nekoč tega človeka, zakaj so se ustavili na Dragonji in pod Kaštelom ter niso šli čez ta rob vse do Mirne?. “Kaj hočeš, Bert, če si v vojski, ubogaš komando od zgoraj.” Pozabil sem ga vprašati, kdo je bil tisti od zgoraj. No, pričevanje Božidarja Jakca (st.8-9) to nazorno pojasnjuje.
Tudi pokojni zgodovinar Vlado Habjan je v svojih raziskavah[10] ugotovil, da je v začetku februarja 1944 prišlo še do enega sestanka s Hrvati, tudi tokrat ob prisotnosti komandanta Staneta[11] (ali/in Gučka?) in to na koti 276 na Maliji nad Izolo in Hrvatom se je zaradi težavnosti našega operativnega dostopa preko reke in gričevja dovolilo, da oni operirajo preko Dragonje, pravzaprav samo regrutirajo preko Dragonje[12]. Obalo Umaga in Savudrije vse do Mirne in seveda vso zdajšnjo slovensko obalo še preko Ankarana pa je osvobodil slovenski Mornariški odred Koper v sestavi IX. korpusa in tam tudi deloval še po vojni ter tako sta tudi ves Piranski in Koprski zaliv prišla pod slovensko upravo in naj bi bila še zdaj.
6. O Titovi vlogi pri razmejitvi na Dragonji
V Coni B STO pa so Hrvati, (ki so imeli veliko zaslombo v Titu, saj jim je menda bil pripravljen dati vso Istro do Kopra ali Milj), posegli ne samo po glavnih položajih v jugoslovanski vojaški upravi, ampak tudi po ključnih položajih na okrožnih komitejih.
V odziv na moj spis, ki so ga mnogi videli na spletu, se mi je oglasil iz Ljubljane koncem avgusta nečak prof. dr. Frana Zwitterja znani fizik in znanstvenik Andrej Detela z naslednjim zanimivim pričevanjem o Titovih simpatijah do hrvaških zahtev:
“Mamin prijatelj Božidar Jakac je večkrat portretiral Tita in med poziranjem od njega marsikaj izvedel. Ko je Jakac hodil k nam na obisk, nam je neka preprosta dejstva povedal iz “prve roke” (zakaj je Tito dal Hrvatom območje med Dragonjo in Mirno).
Kot je znano, je Jakac Tita prvič portretiral v Jajcu leta 1943 (o tistem portretiranju priča tudi vsaj ena fotografija). Kasneje sta Jakac in Tito ohranjala stike. Ko so se v Jugoslaviji odločili, da izide znana poštna znamka s Titovo podobo (če se prav spomnim, je bilo to najverjetneje proti koncu šestdesetih let, a to se da hitro preveriti), je Tito povabil Jakca na Brione, da tam naredi nov portret. Jakcu so Brioni takrat prišli zelo prav, ker je malo prej doživel hudo prometno nesrečo in je imel hudo poškodovano nogo, pri Titu pa je bilo poskrbljeno za najboljše zdravnike. Zato je povabilo na Brione z veseljem sprejel.
Ker sta bila stara znanca (morda tudi prijatelja, ne vem?), sta se med dolgotrajnim portretiranjem veliko pogovarjala. Jakac je bil, kolikor vem, doma iz šavrinske Istre (vas Jakci?), zato je spregovoril o vprašanju, ki ga je mučilo. Pri nas doma na obisku je obudil spomin na ta pogovor skoraj dobesedno takole. Vprašal sem Tita:
“Druže Tito, pa zakaj si po vojni dal cel kos Istre, vse do Dragonje, Hrvatom? Saj veš, da bi bila bolj pravična meja na reki Mirni, namreč po nacionalnem kriteriju.” Tito mi je odgovoril skoraj dobesedno takole: “Vem to, toda saj poznaš Hrvate. Če bi dal to območje Sloveniji, bi Hrvati šli takoj pokonci in bi imel z njimi probleme. Slovenci pa ste bolj ubogljivi in manj problematični. Tako je bilo zadevo lažje urediti.”
In tako, Tito ni hotel takrat imeti problemov z zelo problematičnimi Hrvati, zato jih imamo zdaj z njimi mi bolj ubogljivi Slovenci.
Že omenjeni Leon Marin ugotavlja v svojem članku v Krnelovi knjigi, da je
začasni “dogovor o organizacijsko teritorialni (vojaškopravni) razmejitvi ostal temelj za poznejšo mejo med rapublikama…. Prav tako je nesporno, da so bile notranje meje določene v ozkem krogu najvišjih partijskih in državnih voditeljev ob odločilni vlogi Josipa Broza Tita[13], ne da bi ostalo pisno gradivo. Republiški funkcionarji pa niso mogli ali hoteli zastopati interesov svojih republik zaradi formalnega pojmovanja medrepubliških mej v federativni državi in v prepričanju, da nacionalno vprašanje ni odprto.(st.74). Takrat je bila striktno v modi splošna parola enotnosti in je bila superiorna nad vsako drugačno idejo. To je menda zagovarjal tudi Kardeljev medvojni soborec in nekdanji piranski župan Davorin Ferligoj. Bral sem nekje na spletu, da so nekoč prebivalci Savudrije in Kaštela podpisali peticijo in zahtevali, da bi spet spadali k Piranu, pa jih je neki piranski župan zavrnil, da češ razbivajo enotnost Jugoslavije in narodov, v deželi, kjer ne bo več mej. Ali vas spominja to na Aureljove postulate? Za Hrvate pa ta splošna parola o enotnosti ni veljala kot zgleda. Zato me ne začudi stalna slovenska mlačnost ob hrvaških posegih po delih piranske občine.
Takoj po zaključku sovraštev leta 1945 (in menda že ob razpadu Italije 1943. leta) pa je hrvaška Cerkev tudi začela takoj nastavljati svoje župnike vse do Dragonje. Tam so še zdaj in Bog ne daj, da bi tam po nekaterih cerkvah govoril slovensko ali laško. Naženejo te, kot so pred nekaj meseci nagnali blizu Oprtalja mojega tržaškega bratranca Sergia, ko je želel fotografirati neke freske. V Buzeščini ne smejo otroci pri verouku niti moliti več Očenaša po slovensko[14]. Naši slovenski vodilni kleriki pa niso imeli takrat časa za Istro; otepati so se morali madeža kolaboracije - in rdečega terorja, kot mi je bežno pred nekaj leti zaupal nek primorski škof.
7. VUJA in hrvaško ropanje Cone B STOja.
Spominjam pa se dobro, da je v letih od 1946 do 1950 moj zdaj že pokojni brat Avguštin, kot narodni zaščitnik (miličnik) v Portorožu, hodil vse do Brtonigle patruljirat in tudi pobirat obvezno kmečko oddajo. Tisti del Bujščine in Savudrijščine, pa vse do Umaga, in do Mirne je spadal pod slovensko notranjo in državno upravo v Kopru; z njim sem šel tudi enkrat ali dvakrat. Okrog 1952 ali 1953 pa sem spremljal vodilne tovariše Beblerja in Wilfana na ogled tistega dela Istre, zato ker sem dobro poznal te kraje in se lahko pogovarjal z ljudmi v moji šavrinščini ali po laško. In nismo prestopali nikakih mej. Kaj sta pravzaprav iskala, mi ta dva tovariša nista povedala; le nekaj, da se gre za meje. Bil sem zanje mulec. Ali so kaj napisali o svojih vtisih iz Istre, ne vem. Naj kdo pogleda v njihove arhive, če ne za drugo, vsaj za kako diplomsko nalogo. Imam pa bratranca Emila, ki je še 1963. leta imel podjetje v Jurcanih (med Bujami in Savudrijo) in je davke plačeval na občino Piran in tam pošiljal (in dobival) vse vloge in papirje.
Hrvaško povojno ropanje po Slovenski Istri
V Kopru sem po nižji gimnaziji živel in delal od oktobra 1949 pa skoraj do konca leta 1952 kot novinarski pripravnik, najprej pri Istrskem tedniku in nato pri Slovenskem Jadranu (SJ). V tisti stavbi nasproti Taverne je takrat poleg SJ domovala tudi La Voce del Popolo, ki sta jo urejala neki Kraševec po imenu Jazbec in Hrvat Ive(?) Mihovilovič. Slednji je rad sprožal debate, da so kraji južno od Dragonje hrvaški. Imel je vpliv na Okrožnem komiteju partije in v upravnih organih Cone B. Poveljnik jugoslovanske vojaške uprave v Kopru je bil takrat neki polkovnik Mirko Lenac[15], zelo prohrvaško orientiran.. Mislim, da so prav pod Lenacem jugoslovanske vojne oblasti oropale Koper, Izolo in Piran mašinerje vseh predelovalnih tovarn Ampelea in Arrigoni ter nekaj destilerij ter stroje odpeljali v Rovinj (nekaj malega tudi v Umag) in celo v Dalmacijo, in odpeljali so mnogo surovin in celo ribiško floto - s čimer so pognali na tisoče Šavrinov, Buzečanov, Koprčanov ter Izolanov v eksodus, kajti čez novo mejo niti v Trst niso ljudje več mogli na dnino ali prodajat svoje kmečke proizvode, niti jih predelovati doma. Nekateri se tega še živo spominjamo. Že imenovani Danilo Petrinja - Primož pa je v svoji knjigi Primorska 1945-1955 (izšla v Kopru 2001) zelo dobro opisal en kup tatvin po dejanskih navodilih jugoslovanske vojaške uprave ((VUJA) in njenih reških ter rovinjskih agentov. Oropali so celo bolnico v Valdoltri in jo oskubili vseh sanitetnih aparatov in celo električne napeljave, v Sičjolah pa so 1947. leta demontirali rudniške stroje in pumpe ter rudnik onesposobili. Po ukazu Lenaca je vodil te tatvinske demontaže neki Alberto Rubeša iz reške Zemaljske uprave…. To so bile zanje le vojne reparacije od Italije menda. Oropali pa so v bistvu obalna mesta slovenske Istre.
In niti po letu 1991, ko bi morale stvari ostati kot so bile poprej, se niso naši “bratje” Hrvati ustavili. Vztrajali so na svojih stalnih pritiskih in seganju po slovenski zemlji kot bi dejal pisec Franc Kunej v Zamolčani istri, (Debora, Ljubljana, 2008). Tudi če spregledamo prestavljanje hrvaških mejnih kamnov na našo stran, kakor so delali svoje čase zvijačni kmetje, so nam še od 1992 do 1994 na debelo kradli zemljo ob vsej dolini Dragonje. Pozivali so naše kmete naj svoje parcele vnesejo ali registrirajo v bujsko katastrsko knjigo. In to brez posvetovanja s slovenskimi katastrskimi občinami[16]. Kar avtomatično pa so si z enostranskim aktom prisvojili in podržavili parcele optantov in tudi izseljencev. Neki naš uradnik, ko so ga domačini na to opozorili, jih je odpravil, češ: Pa naj imajo tudi oni svoj kataster. Celo našemu Rižanskemu vodovodu so poslali zahtevo po prenosu njih zajetja v Mlinih ali Škudelinih. Menda jih je ta modro zavrnil.
Hrvate bi morali spomniti tudi na reparacije za te barbarske tatvine. Mislim, da ima prvak SNS D. Jelinčič kar prav v teh zadevah: da je treba od Hrvaške zahtevati reparacije. Kaj so tam v Kopru še skuhali v tistih letih, ne spominjam se vsega. Kdo od Slovencev (ali pa celo Hrvatov in morda Lahov?) na takratnih koprskih okrožnih ali okrajnih komitejih ali v Piranu je morda podpisal ali se zmenil za prenos delov piranske občine Hrvaški? Je to bilo zares leta 1963 kot se sušlja? Takrat je piransko sodišče vodil zdaj že pokojni Mirko Lokovšek. In kdo ga je (in če ga je) s podpisom sankcioniral ta prenos na republiški ali zvezni ravni? Potrebno bi bilo pogledati podrobno v arhive, če niso že kam odromali[17]. Neke stvari pa je 22/7/09 nakazala na TV oddaji Brez reza Darja Mihelič: Piranski zaliv– nekoč sobivanje, danes prepir. V tem bistrem in strokovno podprtem pogovoru je Miheličeva razgrnila tudi marsikatera dogajanja na okrajni ravni v Kopru. O vsej tej zadevi bi morali kaj več vedeti in povedati tudi bivši piranski župani in eksekutivi kot Davorin Ferligoj, Ivan Korošec, Jakob Draksler in Dušan Barbič.
8. Pričevanje advokata Dušana Puha
Advokat Dušan Puh iz Pirana, človek, ki dobro pozna slovensko Istro, saj (čeprav Dolenjc) je tod bil med vodilnimi istrskimi partizani vse do osvoboditve in še nekaj časa potem, se o teh zadevah spominja takole:
»Dandanes imamo še vedno probleme s Hrvaško. Ti problemi so samo zaradi tega, ker je slovensko politično vodstvo zanemarjalo to stvar in je ni reševalo že takoj takrat, ko so se ti problemi začeli pojavljati. Začelo se je davno tega. Takrat, ko je Hrvat Mirko Lenac, polkovnik Jugoslovanske armade kot poveljnik Vojne uprave Cone B, razmejil okraj Koper od okraja Buje tako, da je mejo potegnil po Dragonji (oziroma Kanalu svetega Odorika). Ta meja je bila vojaška, provizorična. Bila je napačna po vseh kriterijih, po katerih se sicer določajo meje. Slovenska vlada ni reagirala, ko so Hrvatje to mejo samovoljno utrdili s tem, da so napravili nove katastrske operate in nove zemljiške knjige za slovenski katastrski občini Kaštel in Savudrija. Zakonita zemljiška knjiga je bila v Piranu. Upam, da je sedaj v naših arhivih. V bistvu smo imeli [in še imamo] zelo leno in nesposobno državno upravo … Vse matične knjige, rojstne, mrliške, poročne in kar je še tega, so za Kaštel in Savudrijo bile v Piranu. In so še«.
Tako je povedal gospod Dušan Puh in je še nadaljeval: »Danes Sanader[18] in Jandroković govorita, da Hrvaška ne bo kupovala vstopa v Evropsko zvezo z ozemljem in morjem. Štajerski poljaničar Davorin Rudolf, … pa govori, da ne more biti tega, da z obale stopiš v tuje morje. Prav. Toda obala na južni strani Piranskega zaliva je vedno bila piranska, kar pomeni slovenska. Nikoli ni bil niti en kvadratni meter zemlje tam v rokah hrvaškega kmeta. Ta obala torej pripada morju, pripada Piranski občini in s tem Sloveniji. Če se Hrvaška že odmika od svečane proklamacije, da veljajo meje na dan 25. junija 1991, kakršno je dala tudi Slovenija – in je pokojni dr. Janez Drnovšek z Ivico Račanom parafiral nesrečni Sporazum očitno zato, ker je imel preslabe svetovalce, potem je mejo treba potegniti po grebenu Savudrijskega rta, kjer je bila celih 700 let, kolikor je stara Piranska občina. Tudi po drugi svetovni vojni, v času Svobodnega tržaškega ozemlja in pozneje v času obstoja Cone B je Slovenija upravljala savudrijski svetilnik in sploh vse pomorske zadeve do Umaga.(Moje: Glej pričevanja inženirja P.Logonderja in vodje objekta v Piranski ladjedelnici, Roberta Rožaja v prilogah) Luška kapitanija je bila namreč v Piranu. Ribolov in vsa marikultura je bila vedno v izključni pristojnosti Občine Piran. V času Avstrije in Italije je piranski župan sklepal pogodbe z ribiči za dobo desetih let. Po osvoboditvi pa so se sklepale za eno leto.
9. Izgubljene pogajaske priložnosti
Ko sem začel pisati to razpravo pa sem iz verodostojnega vira tu na Koprskem zvedel, da se nam je še enkrat ponudila prilika, da bi se vsaj nekoliko popravila ta godlja s piransko občino, spet takoj ob osamosvajanju 1991. leta. Tu ne govorim o nekih kombijih polnih mark za hrvaško orožje, ki so romali v Kočevsko reko, namesto, da bi nam za plačilo bila priznana slovenska meja na Mirni (čeprav kot pravi spomenka Hribar, bi se našlo kaj tudi na tem). Sicer precej orožarskih mark je prihajalo tudi v koprsko luko in prevoznikom kontajnerjev za Delnice.
Takoj leta 1992 ali 1993 je bila ustanovljena pod vodstvom našega takratnega zunanjega ministra Dimitrija Rupla in z blagoslovom Lojzeta Peterleta, Slovenska (mednarodna) razmejitvena komisija za razmejitev s Hrvaško, odnosno postavljen je bil slovenski del te komisije. V njej so bili ali naj bi bili predstavniki obalnih občin in bil je tudi vsaj en znani univerzitetni pravnik z mednarodnimi izkušnjami v pomorskem pravu (prof. Borut Bohte menda). Predstavnikom občin je ukazoval neki visoki predstavnik piranske občine (doma iz neke kranjske dežele), ki je slabo poznal teren, saj ni vedel niti, kje je naselje Krog, kjer naj bi se sestali, da vidijo ves Piranski zaliv in drugi breg preko Dragonje. Ne Rupel, ne Peterle nista imela ne posluha, ne znanja in niti uvidevnosti se nasloniti na lokalne poznavalce, ker so zanje bili (posebno za Peterleta, ki se je nekomu hvalil, da ima on izvedence v Italiji) v glavnem preveč rdeči. Profesor Bohte pa sam brez lokalnih izvedencev si tudi ni mogel kaj dosti pomagati. A so kaj sploh vedeli takratni ljubljanski nastavljenci o slovenski Istri in razmejitvi s Hrvaško? Zato ni čudno, da tudi Drnovšku ni imel kdo svetovati ter prikazati ozadje in resnico, ko je klamfal tisti nesrečni dvo kilometrski sporazum z Račanom, namesto, da bi trdno vztrajal na mednarodno priznanem Londonskem memorandumu iz leta 1954. Tu se je zgodila usodna pomota.
V Primorskih novicah 3. julija pa nam je Aurelio Juri povedal, da so se leta 1995 on kot koprski župan ter Fičur in Gasparini kot ostala dva slovenska župana z Obale zmenila z bližnjimi hrvaškimi župani in celo Istrsko županijo, kako dati Sloveniji dostop do odprtega morja in “internacionalizirati” Istro morda. Juri se zdaj toži, da sta ga na cedilu pustila Kajin in Jakovčič. Kdo se pa lahko upre HDZ v Zagrebu (in celo v Bujah). Hrvaška je v Istri zdaj zakon, italijanska manjšina pa le okrasek, socialistični internacionalizem pa izgubljene sanje.
Kot bi rekel naš bivši slovenski senator v Italiji Miloš Budin: Gre se za zemljo, za ozemlja ! To je treba razumeti in potem se pogajati. S čezmejnim sodelovanjem ter z multikulturo in različnostjo ter socialistično solidarnostjo, se je lažje ukvarjati potem, ko že imaš urejen ustavni in upravni pravni red ter posestvene razmejitve ali ingerence.
In po vseh pravilih kritičnega in uravnovešenega pristopa k zadevi moramo pri slovenski meji na morju vzeti v poštev tudi zgodovinska dejstva, bližnja in daljnja ter z njimi združeno načelo pravičnosti, drugače so tudi mednarodne razsodbe ničvredne. Tako pravi naš strokovnjak za pomorsko pravo Marko Pavliha: “Hrvaška …bo težko trdila, da ne želi upoštevati načela pravičnosti, da se predajmo samo [mednarodni] arbitraži raje. Pomeni to morda, da se otepa pravične rešitve?” Na tem načelu moramo tudi vztrajati.
In ko sem pisal ta del eseja, je govorec hrvaškega zunanjega ministra Marjo Dragun povedal da oni: “… išče(jo) civilizirano rešitev v skladu s tistim, kar predpisuje mednarodna skupnost. Vse druge rešitve ne morejo biti trajne in mednarodno sprejemljive niti za Slovenijo niti za Hrvaško niti za mednarodno skupnost.” Jaz bi temu dodal: torej vrnite ali umaknite se iz tistih delov piranske občine, ki ste si jih zvijačno prilastili ali ukradli in plačajte škodo. To bi bila zares civilizirana rešitev vprašanja meje. Marjo Dragun je ostal govorec tudi po odstopu Sanaderja in je že osmega julija zaničeval izjavo našega govorca Milana Balažiča, da “hrvaška taktika pritiskov, lobiranja in včasih grobe ter nepremišljene retorike proti Sloveniji Hrvaško vodi proč od Evropske unije”. Dragun je temu oporekal češ: “Nisem našel niti najmanjšega dokaza za tako težke ocene svojega slovenskega kolega”. Je pač evidentno, da Dragun ni sposoben zaznavati infantilnosti ali neresnosti Sanaderjevih (in tudi nekaterih Mesičevih) izjav in stališč.
10. Pomanjkanje državotvornega in zgodovinskega čuta
Če že nočemo iskati več meje na Mirni in preko Buzeta, kot nam sicer zgodovinsko upravičeno dopovedujejo gospod Jelinčič in vsa SNS-SLS, je vseeno dobro vedeti, da bi nam tudi po zgodovinarju Petru Kandlerju in ne samo po Jelinčiču, gotovo vse to moralo pripadati, saj zgodovinsko tam dosti Hrvatov do zadnjih časov nikoli ni bilo[19] , a pod Avstrijo se je Istra štela k kranjskim deželam. Tudi povojne zavezniške ugotovitve bi nam morale biti v korist, posebno pa z dokumenti in celo kamenitimi pričevanji o posedovanju cele občine Piran.
To posedovanje cele piranske občine bi morala biti tista glavna utež in minimalna zahteva, ki bi morala prepričati tudi bratrance ali sosede Hrvate, da je ves Piranski zaliv tudi pravno zares piranski in s tem tudi slovenski.
Advokat Danijel Starman pa je izračunal, da so nam Hrvati protipravno zasedli vsaj 1310 hektarjev slovenskega ozemlja. Vse gor do Topolovca po mojem še mnogo več. Vsaj to bi morali vrniti, ako želijo dobro sosestvo.
Povzemam po Borisu Šuligoju (Delo, 11/7/09), da, če bi zdaj s Hrvaško startali s položaja 25. junija 1991, bi bil odgovor na te nesporazume enostaven. Težko pa bo prepričati Hrvaško, da je prenagljeno zasedla katastrsko občino Sečovlje na primer, polovico Piranskega zaliva in razglasila morske pasove tako, da je z njimi zaprla Sloveniji dostop do odprtega morja itd. Nekaj je bilo narobe v piranski občini in celo v koprski, da so to dovolili ali dopustili. Še bolj pa je bilo narobe v naših vladah, posebno takratne Demosove, da tega ob razpadanju SFRJ niso videle. Nedavno je neki hrvaški govorec Vidas opozoril javnost,” da je Slovenija v dokumentih za vstop v EU leta 1998 navedla, da ima 45 kilometrov obale in pripadajočih 180 kvadratnih kilometrov teritorialnega morja oziroma toliko, kolikor bi ji pripadlo, če bi meja s Hrvaško tekla po sredini Piranskega zaliva”. A ni to delinkvento od naših vladnih služb, da južno obalo Piranskega zaliva nismo šteli za svojo? Hrvati pa so s svojimi ponarejenimi vložki kar pohiteli in proglasili za svoje, kar ni njihovo nikoli bilo.
Seveda smo lahko maksimalno spravljivi a la Drnovšek in Račan, kot sta onadva bila 1991, in si vzamemo samo tista dva smešna kilometra morske tube, ki nam daje vstop v mednarodne vode. Lahko prepustimo Hrvatom še kakšen gozd povrhu, kjer nam radi sekajo drva in lovijo divjad, kakor smo jim prepustili nekaj stotin hektarjev metrov ozemlja nad vinogradi Briča vse do Starega Briča[20]. Celo lovske revirje Koštaboncev in Pučarjev so hoteli “bratje” iz Momjana si prilastiti enkrat 1959/60 leta in so začeli streljati na koštabonjske lovce. Le da so Koštabonjci imeli na srečo s seboj več patronov in so Momjance nagnali. Vseeno, moje soimenjake in starodavne sorodnike, vse Pribce v tistih treh naselkih ob Dragonji, v zaselkih Bužini, Škrile in Mlini, ki so po izvoru iz starodavne slovenske vasi Padna ali Nova vas, (in po šavrinskih vaseh živijo Pribci že preko tisoč let) bi pa rad videl v Sloveniji čimprej. Ž njimi lahko dobimo nazaj tudi Jožka Jorasa. Mejni prehod pred Dragonjo pa bi moral biti vsaj izza nje, izza mlina, gori ob Casinoju Mulino ali celo na kaldanijiskem pilu. In slovenski naj bi bil vsaj še savudrijski svetilnik in rtiček. No ja, to so moje osebne minimalne zahteve.
11. Hrvaške koristi od slovenskih žrtev
S povojno razmejitvijo med Jugoslavijo in Italijo je ostalo 100,000 Slovencev in skoraj noben Hrvat pod Italijo? “To nima nobene realne teže v pogajanjih …”, bi rekel zgodovinar Jože Pirjevec.
“Za Hrvate je povsem brez pomena in gre le za drobiž, s katerim ni mogoče ničesar kupiti”. To je morda res pri kakih legalističnih pogajanjih, ampak Hrvatom je treba ponavljati, da so oni na račun tega drobiža, (velikih območij slovenske starodavne etnične zemlje okrog Trsta in Gorice ter Vidma, ki je šla pod Italijo), dobili nazaj vso Dalmacijo in Reko (ki jih je njih poglavnik Pavelič prepustil Mussoliniju) ter večino Istre.
Cona B STO-ja pa je bila ustanovljena predvsem kot protiutež tolikim slovenskim vasem in mestecem okrog Trsta, ki so jih zavezniki pustili v coni A STO-ja in s tem posredno tudi Italiji. O tem se je govorilo in o tem smo vsi vedeli pri razmejitveni komisiji z Italijo, na čelu z Rihardom Knezom, ki je bil vodja te komisije. Nekateri italijanski delegati v komisiji so mi to v pogovorih tudi potrdili.
In če naj bi bili Hrvati tudi naši brati, bi to oni morali upoštevati!
Skica Svobodnega tržaškega ozemlja (STO) 1954
Andrej Detela nečak prof. dr. Frana Zwitterja[21] (1905-1988), izpričuje, da je njegov stric kot ugleden zgodovinar sodeloval v delegacijah na mirovnih pogovorih v Parizu, kjer so po vojni tekla pogajanja za slovenske (takrat jugoslovanske) meje. Andrej Detela pravi takole : Že sredi vojne(1943) je Fran Zwitter ustanovil Zgodovinski inštitut na Osvobojenem ozemlju na Bazi v Kočevskem Rogu, ki je preko kurirjev iz bližnjih in oddaljenih arhivov zbiral stare popise prebivalstva, pripravljal dokaze o slovenski nacionalni pripadnosti na raznih območjih in še kako drugače pripravljal dokumentacijo za povojna pogajanja.
Po vrnitvah iz Pariza nam je iz prve roke povedal, kako je bilo s “kompenzacijo” med Italijani v Istri in Slovenci na Goriškem, pri kateri so Hrvati samo pridobili - seveda pa na račun Slovencev. To kompenzacijo ste v svoji študiji nakazali, pokojni stric pa je o njej zelo jasno govoril.
Na mirovnih pogajanjih je bilo rečeno takole: “Nemogoče je določiti ostro mejo, ker so nacionalnosti na Tržaškem, Goriškem in v Istri pomešane. Naj se meja določi tako, da približno enako število Italijanov ostane v Jugoslaviji kot ostane število Slovencev v Italiji.” Vsaj približno tako so tudi storili. Seveda jih tedaj pri tem ni zanimalo, da so jugoslovanski Italijani bili večinoma na ozemlju, ki je zdaj hrvaško. Mi smo torej izgubili Slovence v Italiji, Italija je izgubila Italijane v Istri in na Koprskem, Hrvati pa niso izgubili ničesar, temveč so pridobili ozemlje na račun Slovencev v Italiji. [Hrvatov niso menda niti omenili]. To je pomemben element, ki se o njem premalo govori.
Hrvatska je v bistvu le okupirala, s pomočjo jugoslovanske armade seveda, skoraj vso Istro na račun mirovne pogodbe z Italijo in si podredila veliko število mešanih Slovanov v Istri za katera se zdi, da ni pokazala kdovekaj potrpljenja za njih avtohtonost - in izgnala je večino Lahov ter tudi dodatno naselila svoje ljudi. Slovenci pa, ki smo v severozapadni Istri strnjeno prisotni vsaj 1400 let že, smo se 1945 skoraj miroljubno osvobodili sami zadnje dni nemške okupacije s pomočjo šavrinskih in brkinskih partizanov. Takrat se je Nemcem tako mudilo, da so privolili, da ne bodo raztrelili mostov in pristanišč, da jih le pustimo mirno oditi. Poprej smo pa pod njimi trpeli kot malokdo. Spomeniki po naših vaseh so dolgi z imeni žrtev nacifašizma.
Iz gornjih pričevanj ne mislim delati zdrah in prepirov, temveč gre pač preprosto za prepričljiva in preverljiva zgodovinska dejstva. Občutek sicer imam, da s svojim pisanjem hrvaške politične nevoščljivosti in sovražno razpoloženega razuma ne bom premaknil (morda pa?) ne bomo premaknili, ampak pozabiti tudi ne smemo. In čeprav nam je treba s hrvaško vzpostaviti vzajemno zaupanje in tudi prijateljstvo po možnosti, moramo govoriti resnico in zahtevati, da se mora Hrvaška odreči svojih negelitimnih posegov po slovenski zemlji in morju v Istri. Ne moremo si kaj, da jim ne bi vseeno marsikaj očitali in lahko vse to povemo tudi Evropi, da zve za ozadje in kakšni pogajalci so naši južni sosedje. In sedanjemu hrvaškemu predsedniku lahko tudi parafraziramo besede njihovega pokojnega vojskovodje Franja Tuđmana: “Pa kaj se toliko mudi tem Slovencem iz Jugoslavije”[22]. In, ko smo proglaševali svojo neodvisnost, je on spustil jugo tanke preko Zagreba nad Slovenijo in takoj za tem, ko se je zaradi slovenskega odpora Jugoslovanska armada sesuvala, je tekel k Nemcem in v Vatikan po priznanje Hrvaške, da nas prehiti in se baha za en sam dan.
Lahko tudi mi zdaj rečemo: “Pa kaj se jim toliko mudi tem Hrvatom v Evropsko unijo? Saj so lepo uštimani po njihovem geografu Rogljiču na severozahodu jugovzhodnega evropskega polotoka.” Sploh niso na Balkanu po njegovih in tudi ne po Mešićevih željah. in imajo še dosti potencialnih skrbi s tremi ali štirimi sosedi na jugovzhodu in pri ostalih pogajalskih poglavjih za vstop z Evropo. To mi je potrdil pred nekaj tedni celo en bosanski mufti, da Bošnjaki na Neum ne bodo pozabili in da po njegovih informacijah niti Črnogorci niso zadovoljni z zadevami na Prevlaki.
Sploh imajo naši sosedje Hrvati v bližnji zgodovini nekaj grotesknih in infantilnih oseb, da omenimo spet samo še vojnega zločinca Pavelića, ki pokloni Lahom Reko in vso Dalmacijo (Istre kot da ni več na svetu), da bi ga le pustili vladati v Hercegovini in čez po srbskih in celo nekaj slovenskih ozemljih, a šele dva meseca pred koncem druge svetovne vojne napove vojno sami ZDA, vedoč? da te vojne ne more niti izgubiti, kaj šele, da bi jo dobil… Sicer naj bi tiste mesece tudi naš general Leon Rupnik verjel v nemško zmago. So indici da sta Rupnik in Pavelič bila tiste zgodnje mesece 1945. leta pri Fuhrerju v Berlinu, kjer jih je prepričal o skorajšnji uporabi tajnega orožja.
Teh zagat s Hrvati smo si sicer tudi sami nekoliko krivi, saj naš pooblaščenec za pogajanja s Hrvati, baje zelo dobro plačani Miha Pogačnik naj bi pripravil ves zgodovinski in pravni material, pa je pogodbo prekinil predčasno, ker so mu šli mediji na živce. Povrh tega, kot se je pohvalil hrvaški pogajalec (drugače menda napol štajerski janičar) Davorin Rudolf, je on imel vsa pooblastila in bi lahko dogovor v imenu Hrvaške podpisal v enem dnevu, naš Pogačnik pa ni imel nikakih pooblastil kot to, da se pogovarja z njimi v nedogled. Ampak 17/9 je pisalo na spletu, da je tudi hrvaški Rudolf zgubil živce s pogajanji in vladami ter se odrekel vsem pogajalskim funkcijam.
12. Eksodus Lahov ali Italijanov iz Istre
Kar lahko še upravičeno in močno očitamo Hrvaški, je dejstvo, da so kmalu po 2. svetovni vojni minirali peskovnike laških otrok na puljski plaži v Vergaroli in s tem povzročili veliki eksodus Lahov iz Istre, zaradi katerega smo tudi mi Slovenci pri njih osovraženi, kajti v Italiji ne ločijo med Slovenci in Hrvati: zanje smo vsi ščjavi, kvečjemu slavi. Dne 18 avgusta 1946 ob dveh popoldne se je na puljski plaži Vergarola zgodil velik zločin, za katerega nekdanji Puležani obtožujejo Jugoslavijo oziroma Hrvaško. Na peskovniku plaže je eksplodirala prava orožarna torpedov, granat in min. Ubitih je bilo vsaj 70 ljudi, v glavnem kopajoče se mladine, ranjenih pa je bilo preko sto ljudi. Zavezniška vojaška uprava v Pulju je sicer takoj sprožila preiskavo in ugotovila, da eksplozija ni bila naključna, ampak niso znali ali hoteli povedati, kdo jo je sprožil. Zavezniki so tisti večer, kot po navadi, sproščeno plesali v neki kavarni, kot je napisal v svoji igri “Riva i druzi” ugledni istrski in hrvaški pisatelj Milan Rakovac. Ezulski tisk je pa prepričan in ima baje precej dokumentacije, da je bil zločinski masaker namenjen teroriziranju italijanske populacije. Iz Pulja in okolice se je v nekaj dneh in tednih izselilo na hitro z barkami preko Jadrana nekaj deset tisoč prestrašenih ljudi.
Za istrtske ezulske voditelje, kot sta Lacota in Menia, pa smo itak Hrvati in Slovenci še vedno vsi skupaj samo “slavi ali ščjavi.” Na Koprskem pa ni bilo nobenih večjih ekcesov nad Lahi, razen nekaj rumpanja po vratih in oknih ter nekaj gostilniških pretepov. In maja ali junija 1945 je bil na koprski Mudi ubit gostilničar in fašistični ovaduh Pesce Fritto.. Toda ta rumpanja in tudi nekaj žrtev po fojbah so huje prizadela predvsem laške bogataše in domače šavrinske kmete, ki so se zagrizeno branili obveznih oddaj in rdeče kolektivizacije. In ko jim ni bilo pomoči, so raje odšli po svetu.
Lahi iz slovenskega dela Istre pa so šli proč predvsem zato, ker jih je njihova propaganda iz Trsta izvabila z obljubo, da se vrnejo kot zmagovalci in ker jim je bilo pod čast, da bi sprejeli slovensko ljudsko oblast. Glasovali so z nogami proti takratni Jugoslaviji in Sloveniji[23]. Dobili so namreč navodila iz Trsta in Rima: “Votate colle gambe!” Glasujte z nogami!.
13. Iskanje možnosti za dogovor in mnenja politikov
Nista samo naš Pogačnik in Aurelio Juri zgubila živcev zaradi te meje. Še dobro, da so se pogajanja prejšnjih mesecev v režiji naveličanega Finca Olija Rehna sfižila in da je hrvaški premier Sanader tudi zgubil potrpljenje in živce s Slovenci in z Evropo ter je hvalabogu nepričakovano odstopil. Hrvati so se nekaj tednov opotekali, da si utrdijo novo vlado, ki je zdaj občutljivo bolj umirjena, ali smo jim mi manj problematični. Ali nam daje to zares čas, da se bolje pripravimo, ko pa vemo, da so se hrvaški emisarji pred nekaj tedni sprehajali po Vatikanu in že prejeli njihov blagoslov za hitro ureditev te zadeve. Ali imamo sploh še čas in voljo, da se zares temeljito pripravimo na končna pogajanja? Dvomim, razen če ne prebudimo slovenskih visokih “implantov ali vsadkov” v Vatikanu, morda v osebi kardinala Rodeta in zberemo vso potrebno dokazno dokumentacijo? Sicer, zdaj, ko sta Rehn in Sanader obupala, mi še ne smemo obupati. Potrebujemo sicer mir in urejene zadeve s sosedo, ne pa pretirano nujo za hitri dogovor in to za ceno predaje naše zemlje, morja in narodne časti.
Mnenja nekaterih naših politikov in javnih delavcev:
Zastoje pogovorov med Slovenijo in Hrvaško je Radovan Žerjav (iz SLS) ocenil kot novo priložnost, v kateri bi se slovenska politika lahko dokončno poenotila in postala samozavestnejša. “To pomeni, da bi morala zahtevati od Hrvaške ne le, da umakne iz pristopne dokumentacije dokumente, ki prejudicirajo mejo, temveč tudi vse fizične prejudice – objekte, ki jih je postavila na slovenskem ozemlju, tako na Primorskem kot tudi v Prekmurju.” je bil odločen Žerjav. Ker to se 11.septembra v dogovoru med našim Pahorjem in hrvaško Kosorjevo ni prav zgodilo, Žerjav in SLS pripravljajo referendum.[24] Ivo Vajgl (iz Zaresa) pa vidi Hrvaško v vse bolj negotovem pogajalskem stanju: ”Hrvaška ima odprto mejno vprašanje s kar štirimi sosednjimi državami. EU si bo zato nujno morala zastaviti vprašanje, ali je država, ki ni sposobna sporazumno občrtati z mejo svojega ozemlja, dobrodošla nova članica …. Tudi, meni Vajgl, da si je Hrvaška sicer v dolgih letih ohranjanja odprtega mejnega problema sproti zagotavljala močnejša izhodišča s »politiko izvršenih dejstev, nepriznavanjem posebnih okoliščin nastajanja meje na kopnem in morju ter z agresivnimi enostranskimi potezami v škodo Slovenije, torej z ustvarjanjem novih dejstev na terenu«.« Glede deblokade Hrvaške Vajgl sicer meni, da lahko Slovenija počaka – do spremenjenih okoliščin. Spora navsezadnje ni sprožila Slovenija, ampak soseda – s prejudiciranjem meje v spornih dokumentih. In te prejudice je hrvaška stran zdaj pripravljena umakniti ali ne uporabiti.
Zmago Jelinčič, prvak SNS, pa meni, da so zadnji zapleti prizadevanj za rešitev vprašanja meje pokazal na to, da je edina možnost in edina rešitev, ki lahko pripelje do nekega »normalnega konca«, mirovna konferenca o Jugoslaviji, toda slovenska vlada je že izjavila, da se z Jelinčičem ne strinja in je še vedno vsa zagnana za dvostranska pogajanja, ki so se prav predpred tednoma intenzivno in brez zmerjanja dogajala z novo hrvaško premierko gospo Kosorjevo. In v odzivu na nekak dosežen dogovor premierov Slovenije in Hrvaške, je Zmago Jelinčič od SNS dejal, da je “…Pahorjeva vlada izdala Republiko Slovenijo in vse slovenske državljane…Celotna slovenska vlada je pokazala popolno nepoznavanje slovenske zgodovine in jo lahko uvrstimo na iste strani zgodovinskih knjig, kjer so že drugi izdajalci slovenskega naroda…”(po mojem mnenju so to malo pretrde in pretirane besede, morda celo prezgodnje, čeprav gospod Jelinčič ima prav, da vlada slovensko zgodovino zares bolj slabo pozna, ampak pustimo jim se pogajati), Hrvaška premjerka Kosorjeva pa tudi doživlja hude napade svoje opozicije zaradi dogovora s Pahorjem, čeprav jo predsednik Mesić menda podpira. Zgodbe torej še ni konec, morda se pa zares šele začenjajo resna pogajanja ali pa novi zapleti.
Sicer na taki mirovni konferenci kot Jelinčič vztraja tudi znani publicist in urednik revije 2000 Peter Kovačič Peršin[25]: “Slovenska politika bi morala že leta 1991 odpreti celoten problem razmejitve, vztrajati bi morala pri obljubi Zahoda, da bomo imeli za celotno jugoslovansko ozemlje mednarodno konferenco o razmejitvi. To bi bilo edino pravično in to bo enkrat tudi potrebno, sicer bomo še doživeli nove balkanske vojne”. Glede meje v Istri, pa PK Peršin pravi: “da je treba vztrajati samo pri Londonskem memorandumu iz leta 1954, ki je mednarodno veljaven in obvezujoč pravni akt. Ta izrecno zahteva, da se meje občin v Istri z delitvijo ozemlja na nove republike ne smejo menjati. K občini Piran pa so vedno spadali Kaštel, Marija na Krasu, Savudrija in zaselki ob njih”.
Nekaj malega upanja, da se znajo zadeve urediti pa mi vseeno daje nedavna izjava našega veleposlanika in koordinatorja za Zahodni Balkan Vojka Volka, ki namreč meni (STA, 9/7), da bi morala Hrvaška izbrisati posledice svojih potez in v celoti povrniti stanje na dan osamosvojitve obeh držav, šele nato bosta obe državi na štartni črti mediacije, arbitraže ali sojenja resnično izenačeni in ne bo ena že vnaprej v veliki prednosti, upanje v razumno rešitev mejnega problema pa bo zares utemeljeno. Volk še opozarja, da je slovenska blokada hrvaških pristopnih pogajanj z EU zato upravičena, predvsem zavolj hrvaške enostranske in protipravne prisvojitvije polovice Piranskega zaliva, kjer meje nikoli ni bilo. …Hrvaška je svojo pravno in politično napako potrdila še s tem, da je svoje [nelegitimne] pridobitve in sredinsko črto v Piranskem zalivu vnesla v svoje uradne zemljevide, zakone in druge predpise, še poudarja veleposlanik. Dodal bi, da je ponekod postavila tudi kamne ali pile, mi pa nič.
Popolnoma drugačno stališče pa zagovarja bivši koprski župan in nekdanji evropski poslanec Aurelio Juri, ki je nekako mnenja, naj bi pogajanja prepustili istrskim županom, saj so 1995 že dosegli menda dogovor za rešitev neposrednega stika Slovenije z mednarodnimi vodami. Ali pa, meni Jurij, naj bi se brezpogojno in popolnoma prepustili mednarodni arbitraži. Zaradi svojega nestrinjanja glede pogajanj s Hrvaško je celo izstopil iz Pahorjeve stranke, ker so “…v SD šli preko znosnih meja [njegovih] postulatov za razumevanje socialne demokracije in levičarstva ter internacionalnosti[26], ki mora biti v središču vsake leve opcije….” (PN 3.julija 09)
V Jurijevih postulatih slutim predvsem frustracijo mnogih Istranov - Nehrvatov, ki ne morejo priti do svoje avtonomne pokrajine ali vsaj Istrske regije v sklopu Evropske skupnosti, kar bi bilo primerno za pokrajino s tako mešanim prebivalstvom. Da je taka regija komunikacijsko in gospodarsko rentabilna, rabi tudi slovenski del Istre: Šavrinijo. A ne vem, če so Šavrini navdušeni za kaj takega, po izkušnjah, ki jih imamo iz preteklosti; bili bi potisnjeni v stran od onih bolj agresivnih Istrjanov ali Morlakov od doli. Če bi pa bil vključen še Trst v tako regijo (z vsemi istrskimi ezuli, kar Jurijevi postulati nakazujejo), bi po mojem mnenju jezikovni pritisk na slovenski živelj v Koprščini in v gornji Istri postal neznosen. Sicer, cela Slovenija na primer bi komaj zadostovala za eno dobro evropsko regijo in ne verjamem, da se bo Slovenija zaradi Istrske regije odpovedala suverenosti nad delom Istre, Krasa in Goriške.
Zanimivo je, da se je nedavno ob vsem prepiru oglasil tudi naš bivši slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel, ki je 14. julija za hrvaški Jutarnji list dejal, …”da sedaj, ko ima Slovenija zaradi prejudiciranja meje v hrvaških pristopnih dokumentih zadržke v več poglavjih ne gre za blokado hrvaških pogajanj, temveč za “tehnični problem”. Že lani je Rupel še kot naš zunanji minister prvi opozoril, da ima Slovenija zadržke glede hrvaškega prejudiciranja meje v pogajalskih dokumentih za vstop v EU. Po tej logiki, če Hrvati dokumente umaknejo, zadržkov ni več in blokade ni več. In v tem ima naš Rupsi najbrž prav. Hrvati so se otresli blokade z enim samim prijaznim pismom evropski skupnosti in pogajanja glede meje še šele začenjajo, pravzaprav smo Slovenci nasedli ob savudrijskem rtiču. Ampak tukaj je težko najti soskladje s tistim, kar menita naš predsednik Tűrk (glej dalje) in tudi Rehn. Bo še drenja, bi se reklo v gostilni.
Koncem septembra se je o meji oglasil celo prvoborec Janez Stanovnik, ki pravi, da ”mejnega spora med Slovenijo in Hrvaško sploh ni, ampak je odprto le vprašanje slovenskega pristopa do odprtega morja. To pa ni vprašanje meje, ampak vprašanje pravice… Katera dežela bi svojo suverenost prepustila arbitraži? Saj nismo nori…” je dejal (Delo, 28/9).
Poraja se mi misel, da gospod Stanovnik, kot Titov tajnik je moral vedeti, da je tov. Tito prepustil Hrvatom vso Istro do Dragonje, vključno dele piranske občine. Edini arbiter take razmejitve je bil seveda sam vladar in diktator Tito. In zdi se mi, da sta skupaj s tajnikom Slovencem pozabila na zgodovinske in etnične pravice Slovenije.
O pogovorih s Hrvaško se je 28./9 oglasila v Magu (st.62) tudi znana publicistka Spomenka Hribar, ki je skoraj tako ostra kot Zmago Jelinčič in pravi med drugim: “…To, česar ne bom odpustila naši zunanji politiki, je, da vse dotlej ni znala pojasniti, kaj za nas pomeni “pravičnost pri razmejevanju s Hrvaško”…da se oklepa najskromnejše točke – nekakšnega stika z mednarodnimi vodami – in nima ne znanja, ne volje, ne hrbtenice, da bi predstavila in zahtevala tisto, kar nam pripada!”
Danes, 30. septembra, ko zaključujem to edicijo mojega spisa, se je oglasil v tisku zelo močno tudi Zavod 25. junij, ki trdi, da “je predlog arbitražnega sporazuma, ki ga je v torek potrdila vlada, za Slovenijo škodljiv…” in to, da “arbitraža časovno ne bo omejena, pa je v hrvaškem interesu, saj bo po vstopu v EU Slovenija ostala brez vzvodov, da zaščiti svoje vitalne cilje in interese… še posebno teritorialni stik z odprtim morjem”. Pri Zavodu so tudi mnenja, “da sta se državi dogovorili za neko obliko “dimnika”, ki sicer omogoča normalno vplutje ladij v Luko Koper, vendar pa s tako rešitvijo Slovenija ne bi bila več pomorska država…. zavod se je po mojem upravičeno obregnil še posebej ob to, “ ker je prejšnja [Janševa] vlada zavrnila izhodišča, ki jih je pripravila skupina zgodovinarjev in drugih strokovnjakov. Vendar pa je tudi sedanja vlada zavrnila ta strokovno utemeljena izhodišča, obenem pa ne vztraja na zaključku arbitraže pred vstopom Hrvaške v EU, zato pomeni vztrajanje vlade na sedanjem predlogu sporazuma brez popravkov in dopolnitev “nedržavotvorno in neodgovorno dejanje, ki ima zaradi dokončnosti odločitev in s tem nepopravljivih posledic elemente državne izdaje. ..Tak arbitražni sporazum bi bilo na referendumu nujno treba zavrniti…”, so še prepričani v Zavodu 25. junij.
14. Vztrajati na pravični meji po kopnem in na morju
Ob vsem, kar sem nanizal zgoraj, in navzlic zadnjemu dogovoru s hrvaško premjerko, ima slovenska vlada (katerakoli že) po mojem za zdaj samo dva ali tri možne izhode in v nadaljevanju pogajanj bi morala vztrajati brezkompromisno predvsem na Peršinovem predlogu, ki je pravno neoporečen in ga spet povzemam tu spodaj:
1. Vztrajati na svojih stališčih glede meje s Hrvaško, dokler le-ta ne pride k pameti, ne glede na kaj bo Evropska skupnost rekla. Tako so storili na primer Danci, ko niso hoteli Nemcem dati pravic do svoje zemlje. Treba je brezkompromisno vztrajati pri Londonskem memorandumu iz leta 1954, ki je mednarodno veljaven in obvezujoč pravni akt. Ta izrecno zahteva, da se meje občin v Istri z delitvijo ozemlja na nove republike ne smejo menjati. Da je to storil že Drnovšek, bi bila današnja zagata dosti manjša.
Kot vemo, so k občini Piran vedno spadali Kaštel, Marija na Krasu, Savudrija in zaselki ob njih. Evropa ne bo propadla, če se ji Hrvaška še tri ali štiri leta ne priključi. Do takrat bodo morda tudi Srbi in Bosanci ter Makedonci že zreli za vstop. O kredibilnosti kogar koli pa pustimo špekulirati hrvaški ali bilokateri tisk.
2. Da Slovenija možno zgodnjo deblokado Hrvaške pogoji z zahtevo po obvezujoči hrvaški izjavi vsem članicam Evropske skupnosti, da njen vstop ne prejudicira meje s Slovenijo v in ob Piranskem zalivu in njenega suverenega dostopa v mednarodne vode. To se je menda zdaj zgodilo s pismom Kosorjeve EU. Kar je lahko še stvar nadaljnih pogajanj in končnega dogovora, so tehnike okrog mejnih znamenj in režima v vodah. V to smer se nagibajo celo nekatera hrvaška natisnjena razmišljanja, vsekakor pa je na pogajalski mizi spet Rehnov predlog št.2 (glej slikovno prilogo na koncu spisa), ki naj bi bil osnova za nadaljna pogajanja. Hrvaški tisk zdaj glasno očita Kosorjevi, da ga ne bi bila smela sprejeti. Sicer pa Amerika močno podpira Kosorjevo in to je važno… Ampak blokada je še možna, če slovenski parlament ne sprejme dogovorov.
3. Tudi bi morala Slovenija zahtevati popravek istrske meje še na odseku Topolovec – Štrped – Vodice, ki je še zdaj jezikovno predominantno slovenski in kjer so se ljudje takoj po vojni plebiscitarno izrekali za pripadnost Sloveniji. Mislim, da ves okraj Buzet, če bi imel možnost, bi se moral priključiti k Sloveniji (gospod D. Kajin bi potem imel možnost brez krvavenja kandidirati za predsednika Slovenije). Le tako bodo bližje Kopru in Trstu (ter evropski skupnosti), kamor so bili vedno zgodovinsko navezani.
4. In v skrajnem primeru, če se zadeve spet zapletejo, da suvereno zahtevamo od Evropske skupnosti in ZDA, da Hrvaški ukažejo, da se umakne iz vseh spornih delov Piranske občine (tako kot so ukazali Srbom na Kosovu in v Bosni). Končno je ta piranska godlja tudi zapuščina razpada Jugoslavije, ki so jo pomagale kuhati evro-ameriške sile z blagoslovom vatikanske diplomacije. Seveda, smešno je, da jih moramo na to spomniti, ampak to lahko ima vsaj psihološki efekt.
Osebno sem še vedno pesimist glede vere, da bi/bosta slovenska vlada in diplomacija bili sposobni in voljni zares vztrajati na vsaj eni od teh treh točk. In kot že rečeno, Londonski memorandum iz 1954. leta bi nam morala biti osnovna ali izhodna premisa za nadaljnja pogajanja, saj sta bila ves Piranski zaliv in rob Savudrijskega polotoka vsaj de iure vsa naša. Naši politiki bodo nedvomno preizkusili tudi vse ovinke in stranpoti, da bi kaj dosegli. Ljudstvo pa postaja naveličano in bo sprejelo, kar jim bo najlepše ponujeno. Pa še velik praznik in hrvaško slovensko objemanje nam bodo priredili zraven. Nasmejane bele zobe gospe Kosorjeve in našega Pahorja pa itak že gledamo skoraj vsak dan.
Mimo našega predsednika države, gospoda Danila Tűrka, pa itak nobena večja zadeva ne gre. Predsednik države Danilo Türk pa je pred nekaj tedni za Objektiv, sobotno prilogo Dnevnika, komentiral trenutne odnose med Slovenijo in Hrvaško, tudi v luči nedavnega domnevnega poskusa atentata hrvaškega državljana na vrh slovenske politike … kar je povezano z atmosfero, v kateri se je to zgodilo. ..Po njegovem mnenju sta se v tem primeru obe strani odzvali zrelo in odgovorno, sedaj pa morata nadaljevati z zrelimi in odgovornimi koraki, ki bodo motivirani z idejo rešitve problemov. Državi, če želita priti do rešitve, se morata zavedati, da je vedno pomembno medsebojno spoštovanje. Predsednik Türk meni, da bi bilo prav, da vlada v kratkem predstavi svoje poglede na prihodnje korake pri reševanju mejnega spora s Hrvaško pa tudi zaporedje teh korakov in časovni okvir zanje. Posebnega pomena v tem okviru bo sklenitev sporazuma o arbitraži, ki je, kot ga je seznanil Pahor, vsebinsko dogovorjen, morda pa so potrebne še kakšne tehnične nianse, nikakor pa nobena sprememba bistvene vsebine, je dejal predsednik in dodal: “Drugi Rehnov predlog ocenjujem kot primeren okvir, znotraj katerega lahko pričakujemo rešitev spora.” Ampak arbitraža zna biti zavlečena stvar.
Po Tűrkovi oceni gre zadnji Rehnov predlog s 15. junija “zelo daleč in v pravo smer,” ki obeta možnost rešitve spora. Kot ocenjuje, gre za “najzrelejši, najresnejši predlog, ki največ obeta od vsega, kar smo imeli v dosedanji zgodovini v bilateralnih odnosih ali v poskusih reševanja s pomočjo tretjega. … Hrvaški predlog, po katerem je Zagreb izrazil pripravljenost umakniti določene pristopne dokumente, če bi pravne službe Evropske komisije ocenile, da prejudicirajo mejo, je označil za iluzijo.. Rehnov predlog namreč pravi, da dokumentov ni treba umakniti, se jih pa ne sme uporabljati v postopku reševanja spora, je dodal. No, na to rešitev je Kosorjeva zdaj pristala.
»Na tiskovni konferenci v Ljubljani sva s Pahorjem povedala vse, o čemer sva se dogovorila, tudi to, da nadaljujemo pogajanja o rešitvi vprašanja meje tam, kjer smo ostali 15. junija….Popolnoma jasno je določena pot, po kateri gremo. Ali se bosta strani dogovorili ali pa bomo to predali arbitražnemu sodišču… medvladna konferenca je sklicana za 2. oktober,« je pojasnila hrvaška premierka. Torej, dogovori o rešitvi meje šele sledijo, saj se v bistvu niso dogovorili še nič. Vendar, po tisku sodeč, pa je vse več nejasnosti prav glede tega, kaj sta se dogovorila premierja, saj so interpretacije na slovenski in hrvaški strani različne in hrvaški sabor je enkrat že zavrnil drugi Rehnov predlog. Ampak, jim ne pomaga dosti; bodo morali slediti Kosorjevi, kajti evropska skupnost je pristala, da se vmeša v pogajanja in priskrbi orodja in vzdušje za pogovore. To je vsekakor pozitivno za Slovenijo, kajti Hrvaška se je vkopala v našo zemljo in morje in nas ni hotela slišati, nas bo pa zdaj vsa Evropa.
Seveda so še nekakšne možnosti fer dogovora, da lahko pogovore o meji sporazumno prestavimo na kasnejšo obdobje, če bi bilo možno v tem obdobju imeti nekonfliktno mejno stanje. To niti ni tako pogubna ideja glede na to, da so nacionalistična čustva na Hrvaškem še zelo pregreta in bo potrebno še vsaj deset ali petnajst let kot mi je pred kakimi desetimi leti povedal hrvaški ambasador v Avstraliji, da se nacionalistične strasti umirijo. Ampak hrvaški infantilni poglavarji, ki te strasti samo še podžigajo, nam še vedno trdijo skoraj vsak dan: da “Hrvaška bo postala polnopravna članica Evropske unije, vendar za to ne bo dala niti centimetra svojega ozemlja,” Prav, dobro, saj ji tudi ni treba. Naj Hrvaška samo vrne Sloveniji tisto, kar nam je ukradla ali si nezakonito prisvojila!
Hrvate moramo mi ali pa mednarodna skupnost prepričati, da glede Piranskega zaliva nimajo v ničemer prav in da bi bilo prav, da nehajo gnesti dragonjsko blato in da lahko mejijo na Zahodno Evropo samo s tem, da mejijo na Slovenijo, po možnosti ob blatu na Mirni.
V smislu možne odgoditve končnega dogovora, se za skrajno silo lahko Slovenija zmeni s hrvaško vlado tudi za začasni takoimenovani Franko Jurijev kondominij teh spornih vod v zalivu in na visokem morju (vse do izliva reke Mirne), tega naj bi bili svoj čas Hrvati pripravljeni sprejeti (nič uradnega še). Glede na to, da Slovenija vztraja trdno vsaj na stanju 21 junija 1991 in da pogajanja bodo zdaj tekla naprej za vso mejo, je predlog za kondominij brezpredmeten, saj je bil takrat piranski zaliv še ves naš in tako naj bilo še poslej. Naši pogajalci pa naj se vseeno, samo ob omembi možnega kondominija, spomnijo tudi šavrinskega ljudskega reka, da “ z dvemi guspudarji še voso (osel) krepà od glada ” ali po kranjsko: v španoviji še pes crkne. Kar nas takoj spomni, da smo iz takozvane “stoletne” jugoslovanske španovije sedaj prišli v evropsko “večno” federacijo ali španovijo. upajmo, da bo trajno boljša. Lahko samo molimo: Bog nas ohrani, Bog nas obvarji.
15. In zanimiva zaključka:
Nekdanji finski predsednik in Nobelovec Aahtisaari je prav prvega septembra letos tudi izrazil prepričanje, da se bo na koncu le našla rešitev za spor o meji med Ljubljano in Zagrebom. “A moramo biti zelo odločni, da bi ju spravili do tja”, misleč na Hrvate in Slovence, je dejal tiste dni. V nasprotnem primeru bo primer po mnenju Ahtisaarija pristal pred Meddržavnim sodiščem v Haagu. “To bi trajalo več let in bi odložilo hrvaška pristopna pogajanja.”
To ne bi koristilo ne Sloveniji v kratkem roku in še manj Hrvaški, a vendar: dokazi in argumenti so zelo v prid Sloveniji in Slovenija se ne bi smela izogniti niti tej možnosti, če Hrvati niso pripravljeni sprejeti minimalnih slovenskih zahtev. Mogoče jih bo pa prepričala, poleg kopice drugih dokumentov in pričevanj, še ta izjava njih znanega zgodovinarja in diplomata Dragovana Sepića, ki je že marca 1943 pripravil v Londonu elaborat za jugoslovansko vlado v eksilu o Jadranskem vprašanju (AS-III,80-1, 7727-7736). V tem elaboratu, na peti strani, jasno izjavlja, da:
“Slovenci tvorijo večino v celem takozvanem Primorju in severni Istri do linije, katera gre od vasi Klana (med Snežnikom in Reko) do mesteca Umag na zahodni obali Istre. Na jugu od te na grobo povlečene črte žive v večini Hrvati”.
In po mojem mnenju, pravzaprav ta Sepičeva razmejitvena črta bi morala postati minimalna izhodiščna zahteva v pogajanjih s Hrvaško glede na novo nastala razmerja v Istri po razpadu Svobodnega tržaškega ozemlja leta 1975. Ta črta ( z možnimi obojestransko dogovorjenimi lokalnimi popravki), ki bi vključila tudi skoraj vse slovenske vasi v Buzetščini in dele piranske katastrske občine na južni strani zaliva; Savudrijo, Kaštel, in Sv.Marijo na Krasu, bi bila pravična meja za slovenijo in za Hrvaško. In pustimo reko Mirno na miru Hrvatom in Istranom.
16. Drugi Rehnov predlog:
****************************************
********************************
17. Mapi Piranskega zaliva in okolja Dragonje
Zemljevid sporne meje vzdolž Dragonje (povzeto iz “GoogleMaps”)
Dvojna katastrska mapa ob reki Dragonji
****************************************
****************************************
****************
18. . Priloge izjav Danila Petrinje in Milana Gučka o nemirih in protestih proti nasilju hrvaške zasedbe slovenskih vasi v Istri (Prepisi originalov)
Podpisani P e t r i n j a Danilo, predsednik Okrajnega ljudskega odbora Sežana izjavljam, o zadevi razmejitve med Ljudsko republiko Slovenijo in Ljudsko republiko Hrvatsko na sektorju občine Gradena in krajev Črnica, naslednje:
V letu 1944, ko sem bil na teritoriju aktivist je Okrožni odbor OF za Slovensko Istro v sporazumu z Okrožnim odborom Narodne fronte Pazin napravil na teritoriju krajev Pregarje, Gradena, Črnice plebiscit o pripadnosti teh krajev k republiki Hrvatski oz. Sloveniji. Do plebiscita je prišlo vsled tega, ker so bili ti kraji glede organiziranja borbe proti okupatorju zapostavljeni, tako od strani Slovencev, kakor od strani Hrvatov, čestokrat pa so se direktive križale, namreč prihajale so direktive od strani Slovencev in od strani Hrvatov. Na plebiscitu oz. na masovnih sestankih se je izjavilo preko 80 % prebivalcev za pripadnost k Ljudski republiki Sloveniji. Od tega časa dalje so bili ti kraji vključeni v Okrožje Slovenske Istre in LR Slovenije.
Po osvoboditvi sta bila KLO Gradena in Črnica vključena v okraj Koper. S formiranjem Tržaškega teritorija leta 1947 in priključitve k Jugoslaviji sta bila KLO Gradena in Črnica priključena OLO Sežana. Koncem leta 1947 je pričel OLO oz. takratni funkcionarji v Buzetu ponovno postavljati na dnevni red pripadnost teh krajev. Končno je prišlo do mešane komisije iz predstavnikov CK KPS in CK KPH. Komisija je na licu mesta zaslišala ljudi, nato je bil postavljen sklep, da se morajo KLO Gradena in Črnica priključiti k okraju Buzet, LR Hrvatska. V tem času sem bil sekretar Okrajnega komiteja KPS Sežana in predsednik OLO Sežana s sedežem v Hrpeljah ter razumljivo mi je bila dana naloga od strani CK KPS, da izvedem sklep.
Takoj ko soljudje v teh krajih izvedeli za sklep, da so priključeni LR Hrvatski so se na splošno vsi uprli, lahko trdim da preko 90 %. Sklicali smo nešteto masovnih sestankov, da bi ljudi prepričali, da je bolje da se priključijo k okraju Buzet z ozirom na to, da je Buzet blizu, Sežana pa izredno daleč. Na vseh sestankih je prišlo do izrednega ogorčenja in močnega odpora. Ljudje so trdili, da so Slovenci in da pod Hrvatsko ne gredo. Čestokrat so naši aktivisti morali sestanek zapustiti, ker soljudje vztrajali pri svojem, aktivisti pa pri svojem, tako da je prišlo večkrat do napada ljudi na aktivista. O vsej situaciji smo obveščali CK KPS in CK KPH, vendar smo sklep morali sprovesti.
Ob primopredaji poslov smo se z okrajem Buzet dogovorili, da ostanejo v tej krajih slovenski učitelji in da bo okraj….(ena vrstica ali dve tukaj nečitljivi)… mislim do leta 1949. Kakor sem dejal je zaradi priključitve teh krajev k republiki Hrvatski nastal splošen odpor ljudstva. Ljudje so pošiljali razne delegacije na okraj Sežana, na Vlado LRS, Vlado LRH, kakor tudi na Zvezno vlado. Prvo leto, to je leta 1948 so prihajale delegacije iz teh krajev na vse okrajne konference in zasedanja, ki so bila v Sežani ali pa v Istri ter vsepovsod vztrajno zahtevale, da se sklep o priključitvi teh krajev k Hrvatski razveljavi. Na konferencah je razumljivo prišlo do neljubih obtožb kot n.pr. zakaj so se borili, da smo jih prodali, da se ne upošteva želje ljudstva itd. Na splošnem so vsi ljudje vse direktive, ki so prihajale iz Buzeta bojkotirali. Tako niso hoteli plačevati davkov, sprejetih osebnih legitimacij in 7 mesecev sprejeti živilskih nakaznic, čeravno niso imeli kaj jesti. Spor med prebivalstvom, zlasti krajevnimi funkcionarji teh krajev in okraja Buzet se je tako zaostril, da je več od njih bilo stavljenih pred sodišče, med njimi tudi aktivistov iz NOB in obsojenih pod pretvezo, da širijo nacionalno mržnjo in šovinizem, da ne upoštevajo ljudske oblasti itd.
Kakor mi je znano prebivalci teh krajev še vedno vztrajajo na tem, da se ponovno priključijo k Ljudski republiki Sloveniji in k okraju Koper. Smatram, da bi bilo vsekakor željo ljudstva treba upoštevati. Smatram, da je bilo nepravilno, da so se ti kraji priključili k republiki Hrvatski.
Sežana, dne 11. VII.1955.
( Petrinja Danilo, lastnoročno)
****************************************
********************************
OKRAJNI LJUDSKI ODBOR
Tajništvo za notranje zadeve
tovariš načelnik Majcen
K O P E R
Na teritoriju občine Gradena , ki je pripadala k okraju Buzet LRH od začetka leta 1948 do sedaj, so bili zaprti in obsojeni od varnostnih organov iz Buzeta naslednji:
1. Šavron Ivan iz Kortin, zaprt cca 8 dni
2. Jugovac Jožef iz Gradena, zaprt cca 8 dni
3. Šavelj Peter iz Rošica, zaprt cca 8 dni
Vsi trije navedeni so bili zaprti zaradi tega, ker niso pustili imeti masovnega sestanka oziroma napadli avto, ki je prišel iz Buzeta, v katerem se je pripeljala neka tovarišica, pravijo da je bila tajnica OLO, katera je imela namen imeti masovni sestanek. Pripominjam, da so večkrat tamkajšnji ljudje preprečili masovne sestanke. Šavron in Jugovac sta zbežala v Trst, dočim je Šavelj umrl v koprski bolnišnici. Šavron je za časa NOB bil v partizanih.
1. Šavle Anton iz Brezovice je bil zaprt cca 10 dni zaradi tega, ker je dejal, zakaj ne dajo ljudem svobode, zadovoljstva in veselja.
2. Rošic Gabrijel iz Sv.Simona, oster nasprotnik priključitve k Hrvatski. V letu 1943 aktivist, tajnik Rajonskega odbora OF za Gradeno in Pregaro. Njega so več časa varnostni organi iz Buzeta iskali, da ga aretirajo, ker se je skrival v gozdu. Ko se je situacija umerila, je prišel iz gozda, oziroma se ni več skrival ter se je zaposlil nekje v Buzetu, kmalu na to je bil aretiran in obsojen zaradi primanjkljaja v neki mesnici, oziroma klavnici (točno mi ni znano), kjer je bil zaposlen. Mislim, da je bil v zaporu cca 2 leti.
3. Bembič Ivan iz Macunegi, je bil zaprt cca 10 mesecv zaradi tega, češ, da je ljudi nagovarjal v letu 1950, naj ne gredo na volitve, da je agitiral za Italijo in podkupoval s pšenico tiste ljudi, ki niso šli na volitve. Je najbogatejši kmet v tem predelu. Je stalen sovražnik Jugoslavije.
4. Šavron Anton iz Kortin, je bil obsojen 9 let, odsedel je v zaporu 6 let zaradi organizacije prevoza ljudi preko meje in organizacije oziroma podpore oborožene sovražne bande, ki je prihajala iz Trsta v Istro pod vodstvom znanega bandita Karmela.
5. Šavron Emil sin Antona iz Kortin, je bil zaprt leto dni zaradi prevoza dveh deklet preko meje.
6. Bužečan Jožef iz Gradena, obsojen na dve leti zaradi tega, ker je pripeljal 3 osebe preko meje v Trst.
7. Pavlič Mirko iz Rošiči, obsojen je bil 6 let, odsedel 4 leta, prav tako zaradi prevoza ljudi preko državne meje v Trst. Od leta 1943 je bil aktivist na terenu.
8. Stepančič Angel iz Tomiši, zaprt 2 leti, njegova žena 1 leto, zaradi tega, ker mu je brat pobegnil v Trst ter se iz Trsta vrnil in bil en dan doma pri njih ter šel nazaj v Trst, ker so brata skrivali in ga niso prijavili.
9. Žugan Albin iz Bersinarji pri Reparcu, je bil zaprt zaradi prevoza ljudi preko državne meje in zaradi veze z bando.
10. Jakac Jakob iz Kodovlje, je bil zaprt in obsojen eno leto in pol zaradi tega, češ da je bil za časa NOV izdajalec, ljudje pa trdijo, da je bil zaprt zaradi tega, ker se je upiral priključitve k Hrvatski.
11. Tajnik Krajevnega ljudskega odbora Črnice (imena se ne spominjam) je bil obsojen in odsedel v zaporu 2 leti zaradi tega, ker se je upiral direktivam iz Buzeta in bil odločen nasprotnik priključitve k Hrvatski.
Bilo je še nešteto drugih zaprtih in obsojenih, vendar meni ni znano. Nešteto je bilo klicanih v Buzet, tam zaslišanih in zastraševanih. V letu 1954 je bil Pavlič Peter, upravnik Kmetijskega posestva Črni kal, doma iz Pavličev obtožen zaradi vzbujanja oziroma širjenja nacionalne mržnje in šovinizma. Prav tako Šavle Arturo iz Topolovca, sedaj tajnik Občinskega odbora v Piranu. Pavlič je namreč koncem leta 1954 dal sklicati sejo Občinskega odbora in tam predlagal naj ponovno zahtevajo priključitev k Sloveniji oziroma okraju Koper. Šavle Arturo pa zaradi tega, ker je bil proti napisom imen v hrvaščini na spomeniku v Gradeni ter je zahteval naj bodo slovenski napisi. V preiskavi proti omenjenima so varnostni organi pozvali v Buzet preko 20 ljudi na zaslišanje. Prav tako so zasliševali masovno v vseh vaseh občine Gradena.
Kakor je razvidno je bila večina ljudi obsojenih zaradi protidržavnega delovanja. Večina tistih ljudi, ki so bili proti priključitvi k Hrvatski niso bili obsojeni, ali pa dalj časa zaprti, razen par primerov, temveč so bili samo zaslišani in zastraševani. Če je kdo kakršnokoli izjavo dal proti priključitvi k Buzetu oziroma LRH je bil zastraševan in preganjan.
Podrobnosti o tem mi niso znane, pa tudi vzroki vseh aretacij in obsodb.
Podrobne informacije o aretacijah, obsodbah, vzrokih in ravnanju oblasti v teh krajih, bi lahko dali Rošič Gabrijel iz Sv. Simona, Pavlič Ivan iz Pavličev št. 21, Jakac Jakob iz Kodoli, Pavlič Peter – upravnik posestva v Črnem kalu in Šavle Arturo, tajnik občinskega odbora v Piranu.
Smrt fašizmu - svoboda narodu!
Sežana, dne 25. julija 1955. Predsednik OLO Sežana
lastnoročno: Danilo Petrinja
****************************************
********************************
POROČILO MILANA GUČKA:
Citat iz mesečnega poročila Milana Gučka (tajnika Okrožnega odbora OF za Slovensko Istro), ki ga je napisal 10 . 2. 1944 in se nahaja v Arhivu Slovenije, Oddelek-II, nekdaj fascikel 634 Guček je bil takrat v Istri in to opisuje tudi v knjigi Slovenska Istra v boju za svobodo, str. 430 (Koper, Lipa, 1976).
“/…/ Na povabilo zastopnikov bratske hrvatske organizacije, smo se sestali na dveh sestankih vsled določitve organizacijskih mej med obema organizacijama OF. Ta meja teče približno takole: od morja pod piranskimi solinami je reka Dragonja do pod vasi Topolovec, nato obrne jugovzhodno do pod vasi Pregarje, od tam na vzhod do nad Štrpetom pred Buzetom in nato v smeri proti Vodicam. V krajih, ki leže severno od te črte in med reko Dragonjo, je prebivalstvo samo slovenske narodnosti, v nekaj obrobnih vaseh pa v veliki večini; ostre meje ni mogoče določiti. Sicer so bile v teh krajih pod avstrijsko upravo hrvatske šole, to pa vsled določitve nekega škofa, ki se je mudil v teh krajih in ločil Slovence od Hrvatov – po pokrivalih! Prebivalstvo se šteje k Slovencem in govori slovensko.
Omenili bi pa čudno zadržanje hrvatskih edinic NOV, ki prihajajo na ozemlje našega okrožja. Ob prihodu namreč ne iščejo stika z našimi terenskimi organizacijami. Brez sodelovanja z nami in brez poznanja terena delajo akcije, ki so nam večkrat škodljive, kot koristne. Po vaseh se vedejo precej oblastno in izjavljajo, da je vsa Istra hrvatska, da se njih ne tiče naša organizacija, da smejo delati na našem terenu, kar hočejo oni itd. Te šovinistične nacionalistične in “imperialistične” izjave hrvatskih partizanov napravljajo slab vtis pri našem prebivalstvu, ki ima Hrvate v slabem spominu iz dni propada Italije, ko so na našem terenu delali s svojim nastopanjem težke in grobe napake, katerih naše ljudstvo ne more pozabiti. Radi tega smo v tem smislu protestirali pri hrvatski organizaciji. /…/”
****************************************
********************************
19. Pričevanje inž. Pavla Logonderja (iz Medvod) o povojnem stanju na Savudriji
Ko sem v času cone A in cone B sodeloval pri kontroli morske meje na morju, smo imeli natančna navodila, do kod opravljamo kontrolo, in sicer od točke na savudrijskem polotoku, do koder je segala Občina Piran, in v ravni črti iz točke v zaledju čez točko na savudrijskem polotoku na odprto morje. Srečevali smo se tudi s hrvaškimi kontrolnimi čolni in nikdar ni bilo problemov, vedelo se je, kdo kaj kontrolira.
Od takratnih oblasti cone A in cone B smo bili obveščeni, da bo, če bo cona A pripadla Sloveniji oziroma Jugoslaviji, meja med republiko Slovenijo in republiko Hrvaško potekala po katastrski meji občine Piran do morske obale v Savudriji in naprej na odprto morje. O tem zagotovo obstajajo pisni dokumenti. Če pa bi cona A pripadla Italiji, bi republika Slovenija dobila celotno cono B. Tudi ti dokumenti morajo obstajati, drugače takrat ne bi dobili takih navodil.
Po končni odločitvi je cona A pripadla Italiji, zato smo normalno pričakovali, da bo celotna cona B pripadla republiki Sloveniji. Razočarani, ker se to ni zgodilo, smo takratne predstavnike oblasti povprašali za vzrok, ti pa so nam povedali, da se moramo za to zahvaliti našim nesposobnim in neumnim politikom, ker so se sprijaznili z dejstvom, da je cona B in s tem celotna obala od Savudrije do reke Mirne naša, to je jugoslovanska, in da ni pomembno, kje so republiške meje.
Kako je to pomembno, se vidi sedaj, ko so republiške meje postale državne meje. Da je še huje, pa so naši politiki naredili to kriminalno dejanje (izdaja nacionalnih interesov!), da so del katastrske občine Piran - Savudrija hkrati s katastrskimi knjigami oddali v Buje. S tem si je Hrvaška prilastila del Savudrije in po hrvaških navedbah Sloveniji odvzela izhod na odprto morje, čeprav smo izhod na odprto morje vedno imeli. Iz dokumentacije se ve, kdo je zagrešil to kriminalno dejanje in kdo bi moral za to kazensko odgovarjati[27]. Pa tudi hrvaška stran bi za to morala odgovarjati, ker je izkoristila neznanje in nesposobnost slovenskih politikov ter izsiljevala prilaščanje in gradnjo objektov na območju katastrske občine Piran.
Iz tega sledi, da si Hrvaška ne prizadeva za svoje ozemlje, ampak za ozemlje, ki ga je izsilila, kot smo že omenili, in res ni normalno, da Hrvaška ob nekaj tisoč kilometrih svoje obale zaradi teh nekaj kilometrov izsiljene obale kvari sosedske odnose.
In kakšna bi lahko bila rešitev?
1. Hrvaški politiki naj razčistijo pri sebi in povedo svojim državljanom, da tu ne gre za njihovo ozemlje, ampak za jugoslovansko ozemlje, ki so ga izsilili ….
2. Da priznajo, da bi cona B že takrat morala pripadati republiki Sloveniji in da je Hrvaška kljub temu pridobila veliko zemljišč, ki ji prej niso pripadala.
3. Če ni mogoče popraviti krivice s povračilom celotne cone B, je najmanj, kar je treba nujno urediti, da se Sloveniji prizna celotno ozemlje občine Piran. S tem bi bil rešen tudi izhod na odprto morje, ki ga je Slovenija vedno imela in ki ga ji sedaj Hrvaška ne priznava. Tako bi bili z malo dobre volje rešeni spori še za druge zemljiške probleme, ki zastrupljajo dobre sosedske odnose.
Povzeto po: .Dnevnik.si /Pisma bralcev, sobota, 03.01.2009
Opomba avtorja:Opustil sem le nekaj manj pomembnih trditev
****************************************
********************************
20. Pričevanje Roberta Rožaja o dogodkih ob nasedli ladji Nonno Ugo ob savudrijskem rtiču 1973.leta (Povzetki).
Spoštovani gospod Pribac,
V pripomki Vam pošiljam, kar sem pred dobrim leto in pol pričel obdelovati vendar nisem končal, ker so me življenski dogotki usmerili drugam.
Moje obdelave zelo specifičnega dogodka so iz leta 1973: Italijanski Tanker NONNO UGO (N.U.) je 8. marca 1973 nasedel na skalno obalo v Piranskem zalivu pri-na savudrijski obali, na lokaciji » Bužo grande”. Tako smo po domače imenovali ta predel na savudrijski obali mi in oni iz področja Savudrije.
Iz takratnega komuciranja s Hrvati glede preprečitve ekološke katastrofe v Piranskem zalivu, je bilo razumeti :”Slovenci ukrepajte in rešujte saj se je tanker Nonno Ugo nasukal na Slovenskem delu Piranskega zaliva.”
Osebno sem, bil zadolžen s strani Ladjedelnice Piran za reševanje-preprečevanje ekološke katastrofe, če bi se mazut-surova nafta razlila po savudrijski obali in dalje v cel Piranski zaliv….Naročnik za to reševanje je bila vlada SR Slovenije, zato dobro vem kaj se je takrat dogajalo in kaj so hrvaške oblasti sporočale našim vladnim službam, ki so skrbele da se prepreči ekološka katastrofa. Takrat sem – delal v LADJEDELNICi PIRAN kot »Vodja objekta«, takrat sem bil star 31 let ….
Vodstvo operacije je prevzel RUSTJA Franjo (1916), viceadmiral, poveljnik vojno-pomorskega področja in načelnik šolskega vojaškega mornariškega centra v pokoju. Pisal je dnevnik in je poznal vse dogodke….v odnosu SLOVENIJA-HRVAŠKA, ki so bili povezani z NONNO UGO v Piranskem zalivu. [Obstoje] pisma, depeše, dogovori itd. To vem iz njegovega pripovedovanja, nekaj »depeš« pa je tudi pokazal in prebral na operativnih sestankih …..Ti dokumenti nam bodo veliko povedali [o tej zadevi]. Nekje v arhivih Slovenije so…
In še ostale OSEBE spodaj, ki se jih trenutno spominjam…. Lahko kaj od tega potrdijo…
1. Kapitan Podgornik … ali Kapitan Turk
2. Slovenska policija in DV
3. Zupančič Miro – načelnik milice Kp, Zajc Viktor – »vodja« milice Kp
4. Pomočnik vodje Pomorske policije Kp … Sossa Redento.
5. Pavlič – »rajonski« miličnik v Piranu ….nekaj tudi pozna o zadevi »N.U. in drugi Pavlič pri DV v Kopru
6. Iz Trsta Kapetan … Sangulin ? Poveljnik- Kapetan Ladje »ANDREA DORIA ter Inšpektor za kontrolo izvajana reševanja, poslan s strani Lloyd R.
Gospod Rožaj opozarja tudi na pisanje veleposlanika Dr. Jožefa Kuniča, člana
Mednarodnega inštituat za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES), Ljubljana, ki v svojem članku “Slovensko-hrvaška meja” analizira aktualna dogajanja v zvezi z nerešenimi mejnimi vprašanji med Slovenijo in Hrvaško. Splača se ga prebrati.
Gospod Rožaj mi je poslal tudi Izrez iz članka v Linku (Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije. .), ki se glasi:
»… Primer nasedlega tankerja Nonno Ugo, ki je 8. marca 1973 nasedel na obali Savudrije blizu naselja Kanegra je prav tako primer, iz katerega ne moremo sklepati na suvereno oblast Hrvaške nad tem delom Piranskega zaliva. Res je, da je vse formalnosti z lastnikom ladje opravljala Pristaniška kapetanija Pula oziroma njena izpostava Umag in res je, da je bil opravljen nadzor na mestu dogodka, zbiranje informacij od prič, zaslišanje kapitana ladje in člana posadke po navodilih in pod nadzorom tedanjega Republiškega sekretariata za pomorstvo, promet in zveze v Zagrebu, a šlo je za vprašanja mednarodnega plovnega prometa, kar pa je bila po Ustavi SFRJ ustavna pravica oziroma naloga federacije in so jih republiški organi de facto izvajali le po pooblastilu in v imenu SFRJ, nikakor pa ne kot suverene pravice SR. Če bi se bila federacija tako odločila (kar bi bilo seveda skrajno nepraktično), bi lahko primer obravnaval organ katerekoli SR.
Večkrat je bilo zaslediti argumente, predvsem s strani Hrvaške, da so obstajali dogovori, po katerih naj bi nekatere aktivnosti nadzora izvajali hrvaški organi. Baje obstajajo pisni dokumenti, ki potrjujejo obstoj takšnih dogovorov. ** RR Ob tem je treba poudariti, da slovenski organi nikoli za svoje aktivnosti na območju celotnega Piranskega zaliva niso niti iskali niti potrebovali nobenih dogovorov s hrvaškimi oblastmi. Dejstvo, da je Hrvaška za delovanje svojih organov v Piranskem zalivu iskala in potrebovala dogovor s Slovenijo je zgolj dokaz, da je samo Slovenija izvajala suverene pravice na tem delu ozemlja. Torej je bilo to ozemlje slovensko in s strani Hrvaške de facto priznano kot slovensko, sicer nebi iskala ustreznih pismenih dogovorov. Seveda je Slovenija lahko dovolila komurkoli, da je na njenem ozemlju izvajal kakršnekoli aktivnosti (če je bilo to seveda v skladu s tedaj veljavno zakonodajo). Tudi stališča prof. Vukasa, da je »v več nesrečah na morju slovenska oblast poklicala na pomoč hrvaške organe, če se je nesreča zgodila v južnem delu Piranskega zaliva« (Vukas, 2004) potrjuje dejstvo, da je tudi južna stran Piranskega zaliva bila pod slovensko jurisdikcijo, saj so hrvaški organi prišli na poziv, tisti, ki pa ima jurisdikcijo, pa lahko na pomoč pokliče kogarkoli.
Pustimo ob strani vprašanje, ali je Slovenija nadzirala le notranje vode piranskega zaliva in je šla razmejitev nadzora Slovenije do tako imenovane točke T4 (to je presečišče premice, potegnjene približno paralelno ob savudrijski obali in državne italijanske meje) ali pa je nadzirala tudi teritorialne vode SFRJ do tako imenovane točke T5 (točka, ko se italijanska in nekdanja jugoslovanska državna meja razločita in nastopi prostor odprtega morja). Vendar pa ni dileme, da za notranjost Piranskega zaliva v vsakem primeru obstaja zadostna osnova za realizacijo principa “uti possidetis“, ki ga je predlagala Arbitražna komisija. V Piranskem zalivu torej ne gre za določitev skupne meje, ampak v skladu z mnenjem Arbitražne komisije zgolj za delimitacijo, torej za natančno določitev koordinat meje, po črti, ki deli območje na katerem je suverene pravice izvajala SR Slovenija in območjem na katerem je suverene pravice izvajala SR Hrvaška. Ta rešitev je slaba za Slovenijo, ker se zgolj v eni točko dotika odprtega morja, a popolnoma nesprejemljiva za Hrvaško, saj bi imela savudrijsko obalo (do meje nizkih vod) brez hrvaškega morja. Skrajno nepraktična in neživljenjska rešitev je imeti obalo a ne morja. Za hrvaško javnost bi bilo to popolnoma nesprejemljivo. Ob tem je treba pripomniti, da meje ni mogoče (v skladu z UNCLOS, to je United Nations Convention on the Law of the Sea, ta konvencija je stopila v veljavo 16.11.1994) na novo določiti tako, da je morje v eni in obala v drugi državi. A v tem primeru, in to je bistveno, meje ne določamo, temveč le ugotavljamo, kje je črta , ki je delila eno od drugega območja, potekala. Krivdo za nepraktično postavitev te črte nosi nekdanja SFRJ. Ta rešitev je za Hrvaško mnogo slabša od rešitve, ki ji jo ponuja sporazum »Drnovšek-Račan«, ki bi v tem primeru verjetno postal želeni cilj hrvaških pogajalcev…
21. Zemljiški dokumenti o pripadnosti Kaštela občini Piran
Gospod Rožaj je počastil bralce tega članka še z nekaj dokazi, da je spadal Kaštel pod piransko občino.V nedeljo 27/9 mi je poslal skenirane kopije treh izvirnih zemljiško knjižnih dokumentov iz Kaštela, ki izpričujejo pripadnost Kaštela občini Piran.
Najstarejši papir je iz leta 1910. “Vse dokumente iz Kaštela mu je pred cca 23 leti izročil človek, Pištan Josip od katerega je leta 1986 kupil posest s hišo na naslovu Kaštel , Kaštel 116 (kasneje Gaderi 116). Josipa so po domače poznali in klicali “Bepo” poznan je bil po vsej Bujščini in tudi mnogi strarejši iz Slovenskega dela Istre so ga poznali”.
Skenirani dokumenti sledijo na naslednjih straneh.
Kupoprodajna pogodba opravljena v Piranu 1910 za parcele na Kaštelu
.
Piranski prepis in vknjžba zemljiških zadev za parcele na Kaštelu v letih 1910 in 1911.
22. Dodatno pojasnilo bralcem in o piscu te razprave
To razpravo sem napisal, ker sem zaskrbljen za usodo Slovenske Istre in za pravične odnose z našo sosedo Hrvaško. Problemi pripadnosti Piranskega zaliva in slovenskega suverenega dostopa do odprtega morja so vznemirili, ne samo politike in novinarje, ampak tudi mnogo preprostih ljudi, tudi nas staroselskih Istranov in Šavrinov. Ne ponujam osebne rešitve, temveč razvidnosti ozadja, povzetek raznih poti in možnosti za rešitve, ter nekaj zgodovinskih informacij za naše pogajalce in za javno mnenje .
Sem staroselski Istran, Šavrin in Slovenec rojen januarja leta 1933 tu v šavrinski Istri. Po vojni sem tam v poznih 50. letih bil skoraj tri leta uradni jugoslovanski tolmač pri Razmejitveni komisiji z Italijo in imam določene spomine ter izkustva o tej tematiki. Je pa dobršen del te razprave tudi poskus osvežitve zgodovinskega spomina na čase in peripetije, ko je Slovenija po več kot tisoč dvesto letih spet prišla do morja in ko so veliki narodi in nasilni mali narodi mešetarili in preplavljali to našo brižno Istro milo…
Bert Pribac, rojen v Sergaših v Slovenski Istri, je 43 let preživel v Avstraliji, kjer je deloval kot bibliotekar v Narodni knjižnici Avstralije in potem na Zveznem ministrstvu za zdravje in v tem svojstvu je bil tudi občasni svetovalec za zdravstveno in bibliotekarsko informatiko pri Svetovni zdravstveni organizaciji (WHO) in ob tem je naključno 1984. leta pomagal ponovno navezati diplomatske stike med ZDA in Kitajsko. Objavil je pet pesniških zbirk, vrsto esejev, razprav in člankov v angleškem in slovenskem jeziku. Podal je tudi celo plejado radijskih intervjujev in TV nastopov v Sloveniji, v Trstu in v Avstraliji. Prevedel je libreto Planinske rože Radovana Gobca v angleščino in še nekaj krajših tekstov. Lani pa je v angleščino prevedel še Kosovelove pesmi in zbirka 120. izbranih pesmi je izšla v Cambridgeu. V slovenščino je prevedel zbirko sodobne avstralske poezije in antologijo aborigenske poezije. Pri založbi 2000 je izdal tudi knjigo Slovenske spravne motnje. In še naprej piše ter prevaja.
Mag. bibliotekarstva, (Mlib. University of NSW, Sydney 1979)
Spričevalo avstralskega bibliotekarskega združenja (LAA), 1968
Absolvent primerjalne književnosti na ljubljanski univerzi 1959
Maturant koprske gimnazije 1955
V Avstraliji preživel 43 let
Bert Pribac in persona, avgusta 2009
________________________________________
[1] Mapa Svobodnega tržaškega ozemlja ali STOja je na strani 15
[2] Predstavnik ene od skandinavskih ambasad je omenil, da so kar preplavljeni od hrvaških krogov s problematiko piranskega zaliva, od Slovenije pa ne dobivajo skoraj nič.
[3] Piranski zaliv in okoliško morje zna biti tudi zelo bogato s “karbohidrati”. Vsaj dobrega črnega premoga je bilo ugotovljenega še in še pod tem zalivom. Lahi in Hrvati že vrtajo za nafto po celem Jadranu.
[4] Garibaldinec Dušan Faganeli je bil v tej komisiji kot jugoslovanski predstavnik.
[5] Besedo Lah ali Lahi ne rabim iz nobenega slabšalnega namena, pač pa, ker smo tu v šavrinski Istri vedno imenovali Italijane za Lahe od besede (leski, tuji).
[6] To je taisti zakompleksirani Roglič, ki je 1945. leta dokazano ponaredil štetja za Istro in piransko občino in hotel doseči od evropske in svetovne geografične stroke, da se Balkan preimenuje v Jugovzhodno Evropo.
[7] O Slovencih v Istri in na Jadranu je napisala tehtno razpravo Duša Krnel-Umek in uredila je tudi knjigo Slovensko hrvaška meja v Istri; preteklost in sedanjost. Ljubljana, Ljudska čebela, 2005.
[8] Do večjega in pristnega sodelovanja s Hrvati je sicer prišlo na začetku italijanske iredente, v 60tih do 90tih letih 19. stoletja, ko so si Lahi ali Italijani sleparsko prilastili istrski deželni zbor in skoraj vse občine. O tem zelo kleno piše Janez Kramar v svoji knjigi Marezige: trdnjava slovenstva v Istri, Koper, Lipa 1982.
[9] Po kapitulaciji Italije je celo ustaški poglavnik Ante Pavelić 9. septembra 1943 po zagrebškem radiu razglasil priključitev Reke ter vzhodne in osrednje Istre k NDH. Hitler je temu ostro nasprotoval in sklenil, da meje na kopnem in v Kvarnerskem zalivu ostanejo nespremenjene. Pavelič pa je vseno začel seliti svoje ustaše v Istro (L.Marin st.49 v Krnelovi knjigi: Slovensko hrvaška meja v Istri)
[10] Vlado Habjan: Zgodovinska zasidranost Slovencev v Istri, 2000. Posebno na strani 27.
[11] Komandant Stane Rozman je umrl v sumljivih okoliščinah novembra 1944 na Dolenjskem pri preizkušanju nekega orožja. Obstajajo sumi, da je imel sam Tito prste vmes, ker mu je Stane Rozman rasel vojaško-strateško čez glavo, slovenska partizanska vojska pa mu je postajala vse bolj sumljiva in moteča, da jo je dal razpustiti takoj po koncu 2.sv.vojne. V Rozmanu je Tito videl slovenskega nacionalista, kot je to videl tudi v Kardelju, ki naj bi preživel kar sedem nepojasnjenih atentatov. Celo na lovu s Titom je bil enkrat ustreljen “po pomoti” v glavo. Miha Marinko, pri katerem sem nekaj mesecev učil njegova otroka italijanščino, mi je sicer pravil, da so bili za te atentate v glavnem krivi naši ta beli.
[12] Darja Mihelič: Piranski zaliv – nekoč sobivanje, danes prepir. Na RTVSlo 22/7/09 Brez reza. V tem bistrem pogovoru na TV je Dr. Darja Mihelič razgrnila tudi marsikatera dogajanja na okrajni ravni.
[13] Ob tem si mislim, da si J. B. Tito morda ne zasluži poimenovanja prav nobenega trga v Slovenski Istri.
[14] Glasbenik Emil Zonta, ki prihaja iz Buzetščine, je v svoji najnovejši knjigi (Od Svetega Duha in nazaj; Libris, Koper, 2009, strani 189 in 195), dokumentiral tako stanje in še hujše: kako so njegovemu očetu buzetski okrajni funkcionarji grozili s smrtjo, če vpiše sina in hčer v slovensko šolo. In takrat so nagnali iz Buzetščine tudi zavednega slovenskega duhovnika Dominika Pegana, ki je potem služboval v Krkavčah.
[15] Pred Lenacem je bil na čelu VUJE Dušan Kveder do sept 1947, nato je prevzel Lenac do marca 1951 in za njim Miloš Stamatovič do oktobra 1954, ko je stopil v veljavo londonski memorandum.
[16] Mapa dvojnega katastra ob reki Dragonji je priložena proti koncu spisa.
[17] Treba je natančno ugotoviti problem z dozdevnim prenosom ali krajo zakonitih piranskih zemljiških knjig.. Znajo biti tudi kje založene v samem Piranu. Možno je, da so jih Hrvati samo kopirali ali pa katastrska območja nanovo izmerili in naredili čisto svoje knjige. Pri našem dokazovanju.na pogajanjih ali pri arbitraži, je nujno treba naše knjige čimprej izbrskati in jih pokazati ter predložiti, ker niso ponarejene, so gotovo starejše in bolj pristne.
[18] Gospod Sanader naj bi 3.julija letos odstopil predvsem zaradi bojkota Slovenije in nerazumevanja Evrope. Tako je rekel Jutarnjemu.Listu. Sanader je bil po mnogih svojih izjavah sodeč infantilen in neresen leader. Niti omenil ni nevarnosti kolapsa hrvaškega gospodarstva in celo pravnega reda, za kar je baje prav on precej kriv. Če pa smo ga pa spravili ob živce prav Slovenci, se nam lahko sosedi Hrvati za to zahvalijo.
[19] Tudi nima smisla več iskati neke nove plebiscite v Istri, kot nam dopoveduje France Bučar, kajti Hrvati so že od razpada Italije 1943. leta začeli polniti svoje fojbe z laškimi fašisti, (kar sem sam videl tistega usodnega leta v Poreču: kolone fašistov, zvezanih z žico – taisti, ki so jih gledalci videli v filmu Srce v breznu). A takoj po vojni 1945, ko so bili Američani še v Pulju, so izgnali skoraj 200,000 Lahov ali Istrovenetov iz Istre in sčasoma, namesto njih, napolnili Istro s Hercegovci in bosanskimi Hrvati.
[20] To se je zgodilo po spominu domačinov enkrat med 1982 in 1984. leta. Zadevo je speljal neki črnolasec iz koprskega Investbiroja. Ne verjamem, da Starman ve za to krajo. Zadruga si je takrat tudi prilastila mnogo komunele na Briču, ki je pripadala menda pučarskim in koštabonskim domačinom..
[21] Mati Andreja Detela je bila sestra prof. dr. Frana Zwitterja (1905-1988), uglednega zgodovinarja, ki je v času od 1952-1954 bil tudi rektor ljubljanske Univerze
[22] Bral sem hrvaški časopis še v Avstraliji, ki je citiral prav Tuđmana, ko je tako rekel na nekem obisku v Berlinu: “ Šta se to toliko žuri tim Slovencima iz Jugoslavije!”
[23] Bral sem tržaške časopise takrat, ki so pozivali Italijane k odhodu, z obljubo, da jim bo Italija prav kmalu osvobodila Istro in videl sem tudi plakatiče CLN (Comitato di liberazione nazionale) doli po Via Eugenia v Kopru, (sedanja Kidričeva) v tem smislu, da naj glasujejo z nogami (Votate colle gambe).
[24] S tem referendumom soglašam, ker če drugo ne, ne bomo mogli očitati vladi, da je dogovore s hrvaško sklenila brez ljudske volje in nas izdala. Menda tudi naš premier Borut Pahor misli tako.
[25] PKP: Levica je privolila v merkantilistični kapitalizem, Delo, Sobotna priloga, 20.junija 2009, st.12
[26] Ob tej Jurijevi izjavi, si upam reči, da nam je ta povojna internacionalnost zvodenela slovenskost slovenske Istre, ki je zdaj zares slovenska samo še v šavrinskih hribih.
[27] Za nekatere krivce se zares ve, za nekatere bi lahko sedanje pravosodje poizvedlo, toda jaz osebno .se raje izognem možnim tožbam in grožnjam. Bistveno je sicer, da se napake popravijo in da se sosedom in evropski skupnosti dokaže in dopove, da si je Hrvaška prilastila, kar ni njeno in da mora to čimprej vrniti..
Objavljeno v Razmerja s Hrvaško | Brez komentarjev »
Telefonski pogovor
30.09.2009 avtor morje
Draga Klavdija, imaš prav, dovolj o politiki, čeravno mi ni vseeno, kako plesniv kruh nam zadnje čase reže…
Tole je nastalo leta 1987, kar bržkone dokazuje pravilnost moje odločitve, da se posvetim pravu namesto umetnosti…:):)
Telefonski pogovor
Pritisk narašča, duši me in stiska,
ko barva tvojega glasu napačno podobo pričara.
Hudomušni vzdihljaj: lepša je noč in lahkotnejša.
Rezek prizvok – mar to je bolezen, nemoč, ljubosumje?
Težka je glava, hropeča je sapa.
Odprl sem partituro besedne sonate,
vendar ne potrebuješ dirigenta.
Iz prve violine izvabila si sanje.
Le nanjo igraj in pusti ostala godala …
(Ljubljana, 1987)
Objavljeno v Za dušo | 1 komentar »
Misel dneva
30.09.2009 avtor morje
George Bernard Shaw je takole zopet uganil:
“Kdor primerja zakon z loterijo, dela loteriji slabo reklamo”.
Besedico “zakon” bi mirno lahko zamenjali z “arbitražni sporazum”, če ne bo vseboval načela ex aequo et bono…
Objavljeno v Razmerja s Hrvaško | Brez komentarjev »
Novi rektor je prof. dr. Stane Pejovnik
29.09.2009 avtor morje
Spoštovani Stane,
cenjeni rektor,
čestitam za zmago na rektorskih volitvah in ti želim varno ter hkrati vznemirljivo, hitro in ravno prav tvegano krmarjenje naše najstarejše barke Alme Mater nasproti novim akademskim širjavam.
Čeravno ni bila skrivnost, da sem podprl in glasoval za družboslovnega kolega in prijatelja Rudija, sem večkrat javno povedal, da zelo cenim tudi tebe, saj sva nenazadnje zgledno sodelovala v nekaterih najinih dosedanjih vlogah.
Še enkrat, čestitke, vse dobro in prisrčen pozdrav,
Marko
Objavljeno v Učiteljsko poslanstvo | 6 komentarjev »
Pobuda vladi glede morebitnega preoblikovanja Darsa
29.09.2009 avtor morje
Spoštovani predsednik vlade (čeprav ne odgovarjaš na moje javne pobud, kdo ve, zakaj…)
cenjeni ministri mag. Gaspari, dr. Križanič in dr. Vlačič,
v času razpisa za novega predsednika Darsa in raznovrstnih receptov za reševanje gospodarske krize je morda primerno, da ponovim svojo pobudo za boljšo organiziranost vodenja investicijskih procesov oziroma za morebitno preoblikovanje Darsa.
V pogojih globalne in nacionalne finančne krize lahko država vseeno povečuje gospodarsko rast, in sicer po preizkušenem modelu investiranja v javno infrastrukturo.
Ker se nominalno obseg sredstev iz državnega proračuna zaradi krize ne more zvišati, je investicije možno pospešiti le z dodatnim izvenproračunskim denarjem in učinkovitejšim vodenjem investicijskega procesa, pri čemer je treba storiti naslednje:
• pospešiti zagotavljanje in črpanje izvenproračunskih sredstev (denimo iz skladov EU), in
• poenostaviti ter skrajšati postopke za pripravo novih investicij (na primer projektna in finančna dokumentacija, usklajevanje v prostoru, pridobivanje zemljišč, upravni postopki, razpisna dokumentacija in postopki oddaje javnih naročil ).
Na temelju izkušenj lahko ugotovimo, da fizična izgradnja (seveda ob njeni dobri pripravi) že sedaj poteka dovolj hitro.
Če želimo zaželene spremembe uveljaviti v čim krajšem času, moramo združiti razpoložljivo znanje in izkušnje vodenja investicij na enem upravljavskem mestu in s tem zagotoviti maksimalno usklajenost vseh akterjev investicijskega procesa.
Za področje investicij v prometno infrastrukturo (ceste, železnice, luke, letališča, logistični centri itd.) bi bilo zato smotrno takoj organizirati enotno investicijsko projektno organizacijo za vse večje investicije, ki bi opravljala vlogo naročnika. V njej bi bilo treba združiti čim več kadrovskih potencialov, ki jih premore Slovenija na tem področju. Glede organizacijske oblike imamo po slovenski zakonodaji več možnosti, pri čemer bi veljalo razmisliti o holističnem pristopu za vse javne investicije v naši državi, ne samo za prometne.
Ena od najhitrejših in najenostavnejših možnosti za oblikovanja organizacije, ki bi opravljala agentske posle za državo na področju velikih investicij, bi bila preoblikovanje oziroma nadgradnja gospodarske družbe DARS d.d., kajti izvedba osnovnega avtocestnega programa se bo v naslednjih letih zaključila, kar pomeni, da bo velik del misije tega podjetja »ugasnil«. DARS ima z državo že sklenjeno in veljavno agentsko pogodbo za gradnjo avtocest, z njeno ustrezno prilagoditvijo in vzporednimi statusnimi spremembami pa bi ga bilo možno pooblastiti tudi za druge velike državne investicije. Pri tem bi morali upoštevati sistem dosedanjega financiranja, zadolževanja in drugih obveznosti ter zagotoviti pravno nasledstvo pravic in obveznosti (odplačevanje dolgov).
Upam, da vam bo moje razmišljanje v pomoč.
Lep pozdrav,
Marko Pavliha
Objavljeno v Državotvornost | Brez komentarjev »
Tudi jutri pojdimo na rektorske volitve!
28.09.2009 avtor morje
Jutri bomo v drugem krogu volili rektorja Univerze v Ljubljani. Vsi, ki imate volilno pravico, pridite in glasujte za prof. ddr. Rudija Rizmana, ki ni nikdar sodeloval pri kreiranju sedanjih klavrnih zakonskih pogojev za delovanje naše največje in najstarejše univerze, zato lahko od njega pričakujemo popolnoma nov, svež veter. Z njegovo pomočjo si bo univerza zopet pridobila močne zaveznike v politiki in civilni družbi, z njim bomo spet motivirani za ustvarjalno in neovirano, svobodno, avtonomno delo… V to sem razumsko in srčno prepričan.
Skratka, ZA Rudija!
Objavljeno v Učiteljsko poslanstvo | Brez komentarjev »
O meji na šaljiv način
28.09.2009 avtor morje
Včeraj zvečer je imenitni Boris Kobal na eni od popularnih televizijskih oddaj izrekel približno takšnole misel:
“Vsem otrokom moramo postaviti meje, zlasti hrvaškim!”
In kot bi dejal Jure Zrnec: “Telefon že ve, kje je meja…”. :):):)
Objavljeno v Razmerja s Hrvaško | 6 komentarjev »
Nedeljski pelin
27.09.2009 avtor morje
Danes je še en prelep, sončen dan, zato mi je žal, da se nismo odločili za izlet po zamejski Rilkejevi poti od Sesljana do Devina, da bi v čudoviti naravi obujali spomine na nekdanje slovensko morje in nekatere velike literate, ki so si omamljeni od njegove morske sape lajšali dušo in tešili ustvarjalno žilico.
Po nekaj dneh sproščujoče tujine sem zopet domovinsko zadrgnjen. Le kaj si o nas misli ameriška astronavtka slovenskega porekla, ki je bila menda zelo blizu Meseca? Verjetno to, da je precej njenih rojakov (zlasti med politiki) »za luno«… Opozicija in koalicija se prepirata, kdo je več sejal in bolje žel ter kdo bo koga bolj razmrcvaril na morebitni maratonski parlamentarni seji, bodisi zaradi glasovanja o zaupnici vladi ali pa vsesplošni interpelaciji. V rektorske volitve se je »nehote« vmešal sam minister za visoko šolstvo, ki ga povsem naključno z enim od kandidatov povezuje ljubezen do pravičnosti in pokojnega predsednika. Tovarne pa se praznijo in ljudje napolnjujejo ulice…
Kako malo bi bilo treba, da bi bilo ob vsej poplavi prava v naši deželi bolj prav, le nekaj členov ustave bilo treba spoštovati. Slovenija naj bi bila demokratična, pravna in SOCIALNA država, kjer ima oblast ljudstvo in kjer naj bi bile med drugim zagotovljene pravice do osebnega dostojanstva, svobodnega izražanja, socialnega in zdravstvenega varstva, zdravega življenjskega okolja in svobodne gospodarske pobude.
Halo???
Pravljice za otroke naj bi bile prijazne in zabavne, toda slovenske so vedno slovele po grotesknosti in nasilju, kjer nastopajo hudobne mačehe, čarovnice, kače, zlobni starejši bratje, parkeljni, škrati, zlomki in drugi politični, pardon, izmišljeni liki.
Objavljeno v Državotvornost | 3 komentarjev »
« Starejše objave>
RAZISKOVANJE USODE MOJEGA PRADEDA
Pisalo se je leto 1866. Za mojim pradedom Jernejem - Bartholomejem Gašperčičem, Soldatovim iz Famelj je izginila vsaka sled. Zapustil je ženo Magdaleno Jug, teto od Klementa Juga (*19.11.1898), znanega alpinista in filozofa, ki se je ubil v Severni steni Triglava 11.8.1924. Praded je zapustil dva sinova, 3-letnega Jožefa (*1.9.1863), mojega deda in komaj rojenega sina Blaža (*24.1.1866). Sinova z materjo Magdaleno sta živela v Jugovi hiši v Žabjem kraju v Solkanu in sta se pri Jugovih izučila svojih poklicev.
Po 30 letih odsotnosti, se je moj praded vrnil v Gorico in vprašal neko staro žensko, ali je kje v bližini kraj Solkan, rekel je, da bi rad govoril s svojima sinovoma Jožefom in Blažem. Ženska je to novico prenesla sinovoma. Povedala jim je, da se je njun oče pripeljal v Gorico v kočiji in da je imel na prsih pripeta odlikovanja. Sinova svojega očeta nista poznala, bila sta užaljena, da je družino tako zapustil in nista šla na srečanje z očetom.
Kot mi je uspelo pri sorodstvu v Famljah izvedeti, se je Batholomej vrnil v svoje rodno Famlje in si tam postavil manjšo hišico na zemljišču, ki ga je dobil od Kraljevih. Tu je živel sam do svoje smrti. Pokopan je na pokopališču pri Devici Mariji v Vremskem Britofu, v skupnem grobu družine Gašperčič.
Dr. Josef Jerko, Slovenec, ki že dolgo živi na Dunaju vodi raziskave v Vojnem arhivu na Dunaju (Krigesarchiv) o vojaški mornarici Avstro-ogrske monarhije. Pred sto in več leti je bilo v vojaški mornarici 7.871 mornarjev, od katerih je bilo približno 5.000 mornarjev iz Hrvaške, veliko iz Omiša, mnogo mornarjev pa je bilo tudi Slovencev. Zgodovina omenja Viško bitko 1866, v kateri so mnogi izgubili življenje. Mnoge potomce zanimajo podatki o usodi svojih prednikov.
Veliko Slovencev je bilo tudi na frontah v vojni Avstro-Ogrske proti Prusom. Slovenci so služili vojsko v 17. regimentnem polku in so vpisani v Register knjige od Infanterieregimenta Nr. 17, na kratko IR 17.
Pradedova odsotnost nad 30 let se mi je zdela od nekdaj zagonetna in ta me je pritegnila k raziskovanju, kje je ded bil na fronti in kod je hodil, morda je bil tudi dolga leta v ujetništvu in se svoji družini ni mogel javiti.
Ko sem objavila na Sončevih Pozitivkah članek o rudniku in rudarjih iz Vremske doline, je usoda nanesla, dva sva vzpostavila stik z dr. Josefom Jerkom z Dunaja, ki je moj članek prebral. In tako se je začela raziskovalna pot nekega od mnogih, potomcem neznanih usod svojih prednikov.
Nikoli si nisem mislila, da bi lahko kaj več zvedela o svojem pradedu Jerneju Bartolomeju Gašperčiču. Brat fameljskega župnika mi je omenil, da je moj ded bil najverjetneje pruski vojak. V župnjišču sem pred veliko leti izvedela, da so bili iz Soldatove hiše moški vojaki v tedanji Avstro-Ogrski, zato so po domače rekli kar »Pri Soldatovih«. O pradedu sem poizvedovala pri sorodstvu, vendar je vse že tako časovno oddaljeno, da ne vedo kaj bolj konkretnega povedati. Če bi Dr. Josef Jerko uspel kaj odkriti o mojem dedu v vojnem arhivu, bi bilo zares zame veliko presenečenje.
Celotna zgodba je zanimiva in je razvidna iz razpleta v dopisovanju med mano in dr. filozofije Josefom Jerkom, ki je opravljal 30 let novinarski poklic na gospodarskem področju, sedaj se pa ukvarja z rodoslovjem in raziskuje v vojaškem arhivu usode vojakov, ki so se bojevali na pruski fronti in v mornarici Avstro- Ogrske monarhije (dopisovanje je nekoliko skrajšano za nebistvene podatke).
… Danes sem odkril vaš prispevek »Rudnik v Vremski dolini še iz Napoleonovih vojn«. Zame je prispevek zanimiv v zvezi s podatki, ki ste jih navedli glede pruske vojne in vašega pradeda. Živim že več kot 50 let na Dunaju in sedaj iščem v Kriegsarchivu na Dunaju podatke o Slovencu, ki je najbrž tudi sodeloval v tej pruski vojni. Žal še nisem našel nobenih podatkov, ker do sedaj še nisem mogel ugotoviti, v katerem regimentu je služil. V Registru knjig od IR 17, v katerem so v tem času najbrž skoraj vsi slovenski fantje služili, žal on ni zapisan. Ali Vam je poznano, v katerem regimentu je Vaš praded služil, kajti v pruski vojni cel IR 17 ni sodeloval, če sem prav informiran. Če bi vedeli, v katerem regimentu je vaš praded služil, bi Kriegsarchivu lahko našel kakšne zanimive podatke, ki jih še ne poznate. Vaš odgovor me bo zelo zanimal.
…. Vesela bom, če vam bo zares uspelo kaj izvedeti o mojem pradedu Jetrneju Bartolomeju Gašperčiču. Pred veliko leti sem v Vremskem Britofu pregledovala župnijske knjige rojstev in se spominjam imena Katarina Svetina, najverjetneje je to bila Bartholomejeva mati. Župnik mi je povedal, da sta v Famljah dve družini Gašperčič in sicer pri Soldatovi in pri Kraljevi hiši.
… hvala za odgovor in vaše zanimanje. Drznem si misliti, da je Bartholoma Gasperschitz pravi. Ali je Lukas ime njegovega očeta? Nekje imam v spominu, da se je v sorodstvu govorilo o pra-pradedu Luki. Čas odsotnosti tudi sovpada. Imam nekatere zemljiškoknjižne dokumente in pogodbe iz časa rajnke Avstrije iz občine Senožeče, pod katero so spadale Famlje in so vsi dokumenti opremljeni z uradnimi pečati v nemščini. Zato se ne čudim, da bi ime in priimek mojega pradeda ne bil zapisan v nemščini. Zares bom zelo vesela, če boste imeli srečo kaj najti, saj je njegovo življenje bilo za vse potomce velika zagonetka.
Avstrijsko-pruska vojna (tudi sedemtedenska vojna, nemška državljanska vojna, bratska vojna, nemška vojna) je bila vojna med Avstrijskim cesarstvom in Prusijo ter njenimi nemškimi zavezniki leta 1866. Slovenija je bila tedaj del Avstro-Ogrske monarhije. Prusija je v vojni zmagala in tako postala najmočnejša sila v Nemčiji. Pruski kancler Otto von Bismarck od leta 1884 proti Avstriji vodil vojne. Informacij je toliko, da se lahko v njih izgubimo, so kot bi iskali iglo v seniku. Upam, da vas nisem preveč obremenila s pošto.
… Prav lepa hvala, da ste mi tako hitro odgovorili. V Kriegsarchivu bom v
naslednjih dneh pogledal, ali lahko najdem kakšne podatke o vašem pradedu, ki je bil gotovo zelo zanimiv človek. Bi bilo res nadvse razveseljivo, če bi mogli kaj več iz njegovega vojaškega življenja izvedeti. V arhivu sem danes že naročil Register knjige od Infanterieregimenta Nr. 17, na kratko IR 17. Če tam ne bi bil zapisan, bo pa potem že težje kaj najti. Že vnaprej vas prosim, ne pričakujte preveč, da bom kaj našel. Praded najbrž ni bil oficir, zato je veliko težje iskati, še posebej, če se ne ve, v katerem regimentu je služil. Domnevam, da je služil IR 17.
Kot zgleda iz njegovega vojaškega življenja ni nič ohranjeno. Seveda včasih se za to ljudje niso posebno zanimali, vsaj ne tako, da bi kakšne listine shranili. Niso mislili na to, da bi se še kdo 140 let kasneje za vse to zanimal. Ali veste, kdaj je bil rojen, vsaj v katerem letu. Najbrž okoli 1840, če je bil njegov sin Jožef rojen 1863. Ta podatek bi bil pri iskanju tudi pomemben. In od kdaj je bil pri vojakih?
Mislim, da je bil vaš praded avstrijski vojak in da je sodeloval tudi v vojni proti Prusom, ki je bila leta 1866. Ker se je od vojakov vrnil šele po 30 letih, je sodeloval tudi v mnogih drugih bitkah. Imel je vse življenje veliko sreče, ker je vse bitke preživel in kot zgleda tudi ni bil težko ranjen.
… Lukas-a Gasperschitz-a, ki je zapisan v dveh Index knjigah od IR 17 kot Lukas recte Bartolmä Gasperschitz, za katerega sem vam poslal posnetek Grundbuchsblatt-a vsekakor ni bil Vaš praded. Je pa isti, ki sem ga našel v dveh Index knjigah. Vaš praded je moral služiti v kakšnem drugem regimentu, samo v katerem? Ali mi bo mogoče pregledati še nekaj drugih Index knjig drugih regimentov, ne vem. Vožnja v KA traja tja in nazaj 2 ure. In preiskava knjig z velikokrat slabo pisavo zahteva tudi precej časa. Poleg tega moram pregledati kartone z Grundbuchsblättern, v katerih žal največkrat iskani Grundbuchsblatt ni vsebovan (ni za najti).
Preden bi še naprej kaj iskal, bi bilo pa zelo važno, vedeti, kdaj je bil vaš praded rojen. V času okoli 1860 so bili fantje poklicani v vojsko, ko so bili stari 19 let ali najkasneje do 21. leta. Tu je kar več zagonetk. Normalno se vojaki niso smeli poročiti. Da bi se vaš praded poročil, preden je šel k vojakom, je neverjetno. Da se je poročil pri vojakih je tudi precej neverjetno. Sedaj je vprašanje, ali sta bila oba otroka nezakonska. To bi pa vi morali vedeti, saj je to v matičnih knjigah vsekakor zapisano, ali so bili novorojeni otroci zakonski ali nezakonski. Tudi je nerazumljivo, če on 30 let naj ne bi bil doma in da doma 30 let o njemu niso nič vedeli. To v KA-u ne verjamejo. Če smem prosto premisliti, bi najbrž mislil, da se vaš praded iz kakšnega razloga domov ves čas ni hotel javiti, če doma res 30 let o njemu niso nič vedeli. Če bi bil 30 let pri vojakih, potem bi moral biti že po 15 ali 20 letih oficir. Takrat so morali vojaki služiti v vojski 8 let in potem biti v rezervi še dve leti. Zelo veliko je bilo po 8 letih iz vojske odpuščenih. Potem so se ti fantje vrnili domov, če so ta čas preživeli – veliko jih je tudi po različnih boleznih umrlo. Veliko jih je v bitkah leta 1859 in potem 1866 padlo. Morda je Vaš ded ves čas njegove odsotnosti kje drugje živel in ko je postal star in morda bolan, se je vrnil domov. V ujetništvu v teh časih gotovo ni bi bil zelo dolgo, če je bil v ujetništvu. Važno bi bilo tudi, vedeti, kdaj je vaš praded umrl. In ali ni na kakšnem dokumentu, ki jih imate doma, kaj o vašem pradedu zapisano?
Če naj bi še naprej kaj raziskoval, potem bi po mojem mišljenju prišli v poštev regimenti , IR 45(naborno mesto Verona), IR 80 (naborno mesto Vicenca), IR 7 (naborno mesto Klagenfurt =Celovec), IR 16 (naborno mesto Treviso), IR 38 (naborno mesto Monselice), IR 79 (naborno mesto Pordenone) in IR 22 (naborno mesto Triest). Da naj bi služil najprej v kakšnem češkem, madžarskem ali galicišem (Galizien) regimentu si kar ne morem predstavljati. Poleg tega je bilo toliko teh regimentov, da je enostavno nemogoče povsod iskati. Kaj pa če je bil vaš praded pri mornarici. Potem bi bilo treba spet druge Index knjige prgledati.
Vaš praded je najbrž vzel nekaj zanimivih podatkov ali dejstev v svoj grob.
Kaj mislite bi o vsem tem. Vsekakor lahko že napišete en roman, če vse premislite, kako bi vse moglo biti.
Na Vaš odgovor čakam že s posebnim zanimanjem.
… Včeraj sem v KA-u našel Grundbuchsblatt s podatki onega Lukas-a Gasperschitz-a, ki je zapisan v dveh Index knjigah od IR 17 kot Lukas recte Bartolmä Gasperschitz. Žal ta Lukas Gasperschitz, pri katerem na Grundbuchsblatt-u ime Bartolmä ni zapisano, ni Vaš praded. Beseda recte pomeni, da naj bi bilo pravo ime tega Lukasa Bartolmä. Ta Lukas, ki je bil iz kraja Senbach, okraj Rudmannsdorf (na upravnem področju Laibach- Ljubljana), je tudi že zelo mlad, namreč že leta 1859 umrl, kot je na tem listu zapisano. Iz fotokopije iz KA-a sem naredil posnetek tega lista, da vidite, kako so bili vojaki takrat zapisani, ko so prišli k vojakom. Kasneje je bilo tu vedno zapisano, v katerem regimentu je vojak služil in kdaj je bil iz vojske odpuščen, če ni že preje umrl. Na takšnem Grundbuchsblatt-u Vašega pradeda bi moglo biti zelo veliko zanimivega zapisanega.
Pripenjam tudi posnetke mojih zapiskov (Notizen), ki sem jih naredil v KA-u, če sem našel v Index oz. Register knjigah od IR 17 priimek Gasperschitz in nazadnje ta petek tudi v Index knjigah regimenta IR 26, za katerega je bilo mesto nabora Udine. Jaz žal Vašega pradeda v Index knjigah regimenta IR 17, v katerem je služilo v času 1820 do 1890 90% ali morda celo 95% vseh Slovencev, ki so bili v k.k. vojski monarhije, nisem zasledil. Vaš praded je moral biti pri kakšnem drugem regimentu. Ker je on bil s Primorske, sem mislil, da je morda bil v IR 26, čeprav so bili tam skoraj samo Italijani in le malo Slovencev oz. fantov s slovenskim priimkom. Tu sem našel spet enega Gasperschitz-a, kot sem napisal na zadnjih dveh listkih. Ali bom od tega našel das Grundbuchsblatt, še ne vem. Če ga najdem, bomo videli, od kod je on bil. Največ teh listov se žal danes ne najde več, ker bili vojaki zelo pogosto transeferirani v dolgih letih njihove službe v vojski k drugim regimentom. Kje je ta list bil potem shranjen, se ne more ugotoviti.
Iz vseh posnetkov lahko vidite, da sem se v zadnjih dneh zelo potrudil, da najdem kakšen podatek vašega pradeda. Žal mi to do sedaj ni uspelo. Potrudil sem se, ker me usoda vašega pradeda, o katerem ste vi tako zanimivo vse to zapisali, kar vam je poznano, zelo zanima. Rad bi razjasnil zagonetko vašega pradeda, kar bi bilo za vas gotovo zelo lepo presenečenje. Kot vidite pa to ni tako enostavno. Prihodnji teden bom še Index knjige poveljstva orožnikov iz Ljubljane pregledal, da preverim, ali je Vaš praded morda najprej služil pri orožnikih in potem bil v različnih regimentih vojske. Če bi ga tam našel, bi to bila velika sreča. Če tam ni zapisan, potem ne vem, kje naj bi ga iskal. Da bi pregledal še knjige od treh ali petih drugih regimentov, je pa že preveč dela, ker zdaj že ne morem več upati, da bi ga kje najdel. V KA-u mi pa nihče ne more nič pomagati, ker o tem, kje so slovenski fante sicer služili, če niso bili pri IR 17 regimentu, nič ne vejo. Ali to v Sloveniji kakšen zgodovinar ve, mi pa ni poznano; ali je to področje sploh že natančno raziskano, tudi ne vem.
V KA-u, kjer sem dva specialista vprašal, kako naj bi našel iskane podatke, so mi samo nekaj o karieri vojakov povedali. Vaš praded je moral po njihovem mnenju imeti vsaj čin nekega podoficirja, če ni bil oficir, ker je bil 30 let pri vojski. Oficir kot zgleda pa ni bil - v letu 1880 npr. ni bil oficir, ker on v tem letu ni bil zapisan v knjigi Militärisches Schematismus, kot sem to preveril. Da je imel veliko odlikovanj oz. medalj, je pa razumljivo, če je bil tako dolgo vojak. Te medalje si je gotovo tudi s pogumnostjo in dokazano preizkušnjo zaslužil.
Upam, da sem Vam danes mogel spet nekaj zanimivega v zvezi z Vašim pradedom sporočiti.
… Kar ne morem verjeti koliko dela ste si dali z iskanjem mojega pradeda, za kar vam izražam hvaležnost. Ugotavljam, da je bilo kar nekaj fantov s priimkom Gašperčič ali po germansko Gasperschitz. Ustavila sem se pri Gašperčič Barthol 17.ing.reg 1860 - 1869 IR 17 Karton 1135. Ob tem sem se vprašala ali bi morda ta utegnil biti pravi, vendar ne vem, če so kaj hodili vojaki s fronte domov, kajti prvi sin - moj ded Jožef se je rodil 01. 09. 1863, drugi sin Blaž pa 24.01.1866 - to naj bi bilo v času, ko naj bi bil ta z imenom Barthol Gašperčič v 17. ing. reg. Verjetno bi olajšalo iskanje, če bi vedela vsaj datum rojstva Bartolomeja. Bi morala prositi župnika. Če je bil Bartolma Gasperschitz iz ljubljanskega upravnega območja, ne vem kateri kraj bi bil Senbach, okraj Rudmannsdorf. Če pogledam štampiljko na raznih dokumentih, ki jih imam doma, piše na njej: K.K. BEZIRKSGERICHT SENOSETSCH. Radmanssdorf naj bi bila sedanja Radovljica? V Famljah, kjer je ležal rudnik pa se imenuje kraj Rudno polje ? (Rudmannsdorf?) - slepa ugibanja.
Možno bi bilo, da se je moj praded boril v bitki za Custozzo, ki je bila prva pomembnejša bitka avstrijsko-pruske vojne, ki je potekala 24. junija 1866 med vojsko Avstrijskega cesarstva, ki jo je vodil nadvojvoda Albert Habsburški in vojsko Kraljevine Italije, ki sta jo vodila Alfonso Ferrero la Marmora in Enrico Cialdini, če se je tedaj praded mudil kje v bližini doma (Gorica, Solkan) - povezujem rojstvo sinov z njegovim morebitnim predhodnim obiskom doma.
Ali se za določenim kartonom, ki je označen s številko skrivajo kakšni podatki o dotičnem vojaku ali je takšen zapis tudi vse kar je? Namreč zapis pove zelo malo o vojaku, ali obstaja njegov karton ali dossier?
Zame bi bilo zagotovo veliko presenečenje, če bi našli mojega pradeda, vendar to terja ogromno vašega dragocenega časa. Ugotavljam, da imate raziskovalno žilico. Za enkrat se vam zares prisrčno zahvaljujem za vse informacije. Jutri bom še malo študirala zapiske, ki ste mi jih poslali, morda se mi bo kaj posvetilo. Razmišljam tudi v tej smeri, da je bil morda ta Barthol (označen gor z rdečim) tedaj kje v ljubljanskem okraju. Morda pa je tedaj živel drugje, saj si hišico v Famljah postavil šele, ko se je vrnil iz vojske in so mu dali sorodniki kos zemlje, kjer je postavil hišico. Sedaj bom skenirala kraj, kjer si je postavil manjšo hišico, potem so pa sorodniki postavili večjo hišo, ki je razvidna iz posnetka, ki vam ga bom poslala v posebej e-mailu.
… porodila se mi je še ena domneva, da bi lahko bil moj praded prostovoljec, kajti med mehiškimi prostovoljci iz habsburške monarhije je bilo tudi mnogo Slovencev. Cesar Franc Jožef je leta 1864 končno uslišal številne prošnje svojega brata in dovolil zbrati 6000 prostovoljcev iz monarhije za "vzdrževanje miru v Mehiki". Prostovoljci bodo služili 6 let, službo pa bodo lahko tudi podaljšali. Potem bodo dobili posestva v Mehiki ali pa se bodo na državne stroške vrnili v domovino.
Do februarja 1865 je bilo na seznamu 433 ljudi Največ meksikajnarjev je dala Ljubljana z okolico (118), sledijo ji Novo mesto (30), Kamnik (25), Kranj, Vrhnika in Idrija so prispevali vsak po 20 vojakov, iz drugih okolišev pa jih je precej manj. Povprečna starost prijavljenih je bila 32 let.
Meksikajnarje so po železnici pripeljali v Trst, od koder so odpluli v Mehiko. Pot po morju je trajala 36 dni, prve vojake v pristanišču Vera Cruz pa je pričakal sam cesar. Med prostovoljci za Mehiko je bilo v Ljubljani 140 oficirjev.
Konec marca 1866 so Novice oznanile, da bo Ljubljana spet gostila meksikajnarje. Spomladi naj bi zbrali 1000 mož, jeseni pa so jih nameravali vzeti še več.
Približno 1000 meksikajnarjev se je med 9. in 10 majem 1866 odpeljalo po železnici v Trst. V nedeljo 6. maja je bil njim v čast v Ljubljani slavnostni obred. Toda v Mehiko namenjeni prostovoljci niso smeli iz Trsta na morje, ker je temu nasprotovala severnoameriška vlada. Pojavilo se je vprašanje, kam zdaj s 1000 vojaki. 400 so jih v Trstu vzeli v avstrijsko armado, 700 pa so jih poslali nazaj v Ljubljano, od koder so se razočarani vrnili na svoje domove.
Po državljanski vojni so se ZDA usmerile tudi k Mehiki in se odločile, da onemogočijo vdor evropskega vpliva v to državo. Po pritiskom ZDA je marca 1867 svoje vojake odpoklical francoski cesar Napoleon. Maksimiljan se je z majhnim številom zvestih pristašev zatekel v trdnjavo Queretaro. Iz Mehike ni hotel sramotno zbežati.
Mehičani so ga ujeli in 9. junija 1867 ustrelili. Njegovi ženi Charlotti se je od gorja že jeseni 1866 omračil um, toda umrla je šele leta 1925. Dolgo je živela na gradu Miramare pri Trstu.
Od vseh avstrijski prostovoljcev za vojno v Mehiki se jih je aprila 1867 vrnilo samo 1511. Ob njihovi vrnitvi je Janez Bleiweis v Novicah vzkliknil: "Al kakošni so ti reveži!"
Znano je, da je po končani vojni več Slovencev ostalo v Mehiki. Eden od njih je bil Andrej Farčnik. Bil je službenik cesarja Maksimiljana in je videl tudi njegovo ustrelitev leta 1867. Vojak Miha Ape je prišel v domače kraje na obisk šele čez štirinajst let.
Zanimivo! Težko bo razvozlati uganko kje je bil moj praded. Smer razmišljanja me je vodila v Ameriko, kamor naj bi šel tudi Bartolomejev brat in si ustvaril tam družino.
… znašli smo se v slepi ulici. Meni ne preostane drugega kot da grem v župnijo in pregledam župnijske knjige in morda tam najdem kakšno sled, saj so v župnijah zapisovali tudi razne podatke o rojenih in umrlih. Vso domnevo o mojem pradedu sem gradila na izjavi župnikovega brata, da naj bi bil udeležen v avstrijsko pruskih vojnah. Razmišljam, kaj pa če je bil ves ta čas v Ameriki? Trideset let je zares dolga doba nepojasnjene odsotnosti. Vaše sklepanje je utemeljeno. Mislim pa da ne bi držalo glede nezakonskih otrok. Moja prababica Helena Jug, poročena z Batolomejem Gašperčičem je bila iz ugledne družine, kjer je bilo veliko prednikov duhovnikov. Brat od moje prababice je oče znanega slovenskega filozofa in alpinista Klementa Juga, ki se je ponesrečil v severni steni Triglava. Mojega deda Jožefa in njegovega brata Blaža je družina lepo vzgojila, da so se izučili v poklice. Moj ded Jožef je bil priden mizar in predsednik solkanske mizarske zadruge. Solkanski mizarji so bili znani tudi na Dunaju, saj so izdelovali prave umetniške izdelke pohištva tudi za dvor. To domnevo o nezakonskih otrocih bi izključila. Seveda vam se je porodila v zvezi s sklepanjem o nemožnih odsotnostih iz vojske.
Pogledala sem svoje zapise in ugotovila, da se je Frank (1890 - 1972), sin od Jurija (1849 - 1925) vrnil iz Amerike. Jurij pa naj bi bil brat od Barolomeja Gašperčiča. Bartolomej naj bi imel poleg brata Jurija še sestro Marijo poročeno v Dolnjih Vremah. Spet bom obiskala svoje sorodstvo v Famljah in ponovno pregledala vse dokumente, če bi našla kakšno sled. Zadeva me je začela močno zanimati.
Domnevam, da je mogel biti Bartolomej leta 1865/1866, ko se je rodil Blaž 1866 še doma pri ženi. Če pogledam kaj se je tedaj dogajalo v zgodovini Slovencem, ugotovimo iz zgodovinskih zapisov in drugih virov naslednje:
Slovenci so leta 1848 sicer zahtevali Zedinjeno Slovenijo, vendar so ostali lojalni cesarju in Avstriji. Slovenski rekruti so se pridružili svojim enotam in odkorakali v severno Italijo. Srednji sloji, študentje in dijaki so organizirali narodne garde. Ko je ljubljanska narodna garda razvila belo-modro-rdečo zastavo, ki jo je prevzela po barvah kranjskega grba, je nastala slovenska zastava. Pojavila so se tudi osamljena prizadevanja, da bi v narodne garde uvedli poveljevanje v slovenščini.
Potem, ko je bilo revolucionarno gibanje zadušeno in so bili Italijani in Madžari premagani, je popolno oblast prevzel cesar Franc Jožef. Odpravil je ustavo in zavladal sam, ena glavnih opor njegove oblasti pa je bila armada. Toda francoska zmaga nad Avstrijci v bitkah pri Magenti in Solferinu leta 1859 ni pomenila le, da je morala Avstrija prepustiti Lombardijo Piemontu (leta 1860 je povečana država dobila ime Italija). Vojaški neuspeh je označil tudi konec absolutne oblasti cesarja Franca Jožefa in počasi se je uveljavljalo ustavno vladanje. Samo v armadi po letu 1859 ni bilo bistvenih sprememb. Na nujne reforme je bilo treba počakati še nekaj let in vmes je Avstrija izgubila še eno vojno.
Do večjih sprememb je namreč prišlo šele po zmagi pruske armado v bitki pri Königgrätzu (1866). Avstrija je pri Custozzi in v pomorski bitki pri Visu resda premagala prusko zaveznico Italijo, a njeno severno armado je potolkel šef pruskega generalštaba, Helmut von Moltke, kar je odločilo vojno. V teh bitkah proti Italijanom in Prusom so bili udeleženi številni Slovenci. Domoljubni pisatelj je leta 1899 zapisal: "Slovenci, ki na daleko in široko slove kot pretepači, so [leta 1866] opetovano dokazali, da se ne pretepajo radi le doma pri obilnem vinu temveč tudi v vojski, kadar gre za čast in slavo naše armade."
Med vojaki je bil kasnejši znani politik Fran Šuklje, ki je 16-leten zapustil šolo in se kot prostovoljec pridružil 47. pešpolku v Mariboru. Boril se je v bitki pri Königgrätzu in bil težko ranjen. Kasneje je v svojih spominih opisal neučinkovito in zastarelo taktiko cesarske armade z naslednjimi besedami: Napadli smo jih v gostih četah, noben strel ni padel iz naših vrst. 'Sturm' je bil pričet na razdaljo 1100-1600 korakov, … napredovali smo z največjo težavo … . Naše izgube so postajale čim dalje grozovitejše.
…Vedno ostreje, vedno hitreje se je glasil pretresljivi avstrijski signal 'Sturm'! Že smo pri gozdu, že se vesele naši spodnještajerski fantje, … da obračunamo sedaj z nasprotnikom, a – kaka prevara! Le nekaj mrtvih, nekaj težko ranjenih, sicer nobenega odpora! A komaj napravimo še nekaj korakov, zopet stoji pruska fronta in z lahko valovitega teręna se ponavlja ista za nas pogubna igra.
Na čeških planjavah je pruski general Helmut von Moltke pokazal, kako zelo se je zaradi novih tehnologij razvila vojna veščina. Očitno je postalo, da je le s kratkotrajno, vendar splošno vojaško obveznostjo, kakršna je takrat veljala v Prusiji, mogoče sestaviti dovolj veliko armado za sodobno vojskovanje. Leta 1868 so bili zato v avstrijskem in ogrskem parlamentu sprejeti številni vojaški zakoni, ki so uveljavili splošno vojaško obveznost. Služenje je bilo skrajšano na tri leta in ukinili so skoraj vse dotedanje izjeme. Ena redkih preostalih olajšav je veljala za absolvente srednjih šol, ki so lahko izbrali enoletno služenje kot tako imenovani enoletni prostovoljci. Po odsluženem enoletnem roku so lahko opravili oficirski izpit in dobili rezervni častniški čin. Med enoletnimi prostovoljci je bilo veliko Slovencev in mnogi so kot rezervni oficirji služili tudi v prvi svetovni vojni.
Zaradi dualistične ureditve Avstro-Ogrske je bila avstrijska armada po letu 1868 sestavljena iz treh elementov. Združeno skupno armado (Heer), sta dopolnjevala avstrijsko domobranstvo (Landwehr) in ogrski honved. Obe domobranstvi sta bili koncipirani kot obrambna vojska in so ju najprej sestavljali pretežno starejši rezervisti, kasneje pa sta dobili aktivne enote in se v prvi svetovni vojni borili ob boku skupne armade. Leta 1886 je bil ustanovljen še tretji ešalon (Landsturm), ki so ga sestavljali najstarejši letniki rezervistov. Razmeroma majhna, vendar učinkovita mornarica (Marine) je ostala združena.
V okviru te organizacije so bile slovenske dežele del 3. armadnega zbora (korpusa), ki so ga sestavljale številne pehotne, artilerijske in konjeniške enote se omenja le nekatere: 17. pešpolk, 7. lovski bataljon, 7. artilerijski bataljon, 27. domobranski pešpolk (Ljubljana), 97. pehotni polk (Trst), 87. pehotni polk (Celje), 47. pehotni polk in 5. dragonski polk (Maribor)… Te enote so pogosto veljale za slovenske, saj so jih sestavljali pretežno slovenski naborniki. Zato je bil slovenski tudi njihov polkovni jezik, čeprav je bila nemščina seveda uradni in poveljevalni jezik v avstrijski armadi. Uporaba različnih polkovnih jezikov je bila posebnost avstrijske armade. Če je vsaj petina vojakov v enoti govorila nek jezik, je ta postal polkovni jezik ter se je uporabljal pri pouku vojakov in nekaterih drugih opravilih.
V dolgem obdobju miru od leta 1866 do 1914 je bilo nekaj vojaških akcij. Najvažnejši poseg je bila okupacija Bosne in Hercegovine leta 1878. Velesile so se na berlinskem kongresu dogovorile, da bo Avstro-Ogrska zasedla obe nemirni turški provinci, poleg tega pa še Sandžak. Avstrijske vojaške in civilne oblasti pri tem niso pričakovale odpora, vendar so kmalu spoznale zmoto. Muslimanski vstajniki so se upirali prodirajočima kolonama in potrebne so bile močne okrepitve. Navsezadnje je generalštab v Bosno in Hercegovino moral poslati preko 150.000 vojakov. Med njimi je bilo okrog 10.000 Slovencev in večina slovenskih polkov. Vojaki, ki so bili prepričani, da gredo osvobajat krščansko prebivalstvo pred Turki, so se zelo vneto borili proti "poganom". Kasneje so bili presenečeni, ko so ugotovili, da "turški pogani" (beri: bosanski muslimani) govorijo zelo podoben jezik, ki so ga Slovenci razumeli brez večjih težav.
Vojska se je v naslednjih desetletjih le počasi razvijala, za modernizacijo je vedno primanjkovalo politične volje in finančnih sredstev. Mornarica, za katero je bil posebno zavzet prestolonaslednik, nadvojvoda Franc Ferdinand, je v začetku 20. stoletja doživela razcvet, kasneje pa je spet začela zaostajati za tekmeci. Posledica vsega tega je bila slaba pripravljenost za zadnji spopad avstro-ogrske vojske – prvo svetovno vojno. V prvih mesecih vojne so avstrijske čete utrpele strašne izgube, a sčasoma so se prilagodile in uspele nadaljevati z operacijami do konca. Presenetljivo je dejstvo, da so pripadniki vseh narodov v večnacionalni armadi večinoma ostali zvesti svoji državi, vladarju in prisegi. Izkazalo se je, da so bile predvojne bojazni visokih častnikov pred splošno nelojalnostjo neutemeljene.
Bogve kaj se je moglo dogajati z mojim dedom v vsem tem burnem času? Domnev je lahko veliko. Sedaj so na vrsti sorodniki in njihovi dokumenti, če bom kaj tam otipljivega našla.
Možno je, da je bil moj praded od leta 1868 naprej v armadnem korpusu avgstroogrske vojske za Bosno in Hercegovino ter Sandžak proti muslimanskim vstajnikom.Do večjih sprememb je namreč prišlo šele po zmagi pruske armado v bitki pri Königgrätzu (1866). Avstrija je pri Custozzi in v pomorski bitki pri Visu resda premagala prusko zaveznico Italijo, a njeno severno armado je potolkel šef pruskega generalštaba, Helmut von Moltke, kar je odločilo vojno. V teh bitkah proti Italijanom in Prusom so bili udeleženi številni Slovenci. Domoljubni pisatelj je leta 1899 zapisal: "Slovenci, ki na daleko in široko slove kot pretepači, so [leta 1866] opetovano dokazali, da se ne pretepajo radi le doma pri obilem vinu temuč tudi v vojski, kadar gre za čast in slavo naše armade."
Med vojaki je bil kasnejši znani politik Fran Šuklje, ki je 16-leten zapustil šolo in se kot prostovoljec pridružil 47. pešpolku v Mariboru. Boril se je v bitki pri Königgrätzu in bil težko ranjen. Kasneje je v svojih spominih opisal neučinkovito in zastarelo taktiko cesarske armade z naslednjimi besedami:
Napadli smo jih v gostih četah, noben strel ni padel iz naših vrst. 'Sturm' je bil pričet na razdaljo 1100-1600 korakov, … napredovali smo z največjo težavo … . Naše izgube so postajale čim dalje grozovitejše. … Vedno ostreje, vedno hitreje se je glasil pretresljivi avstrijski signal 'Sturm'! Že smo pri gozdu, že se vesele naši spodnještajerski fantje, … da obračunamo sedaj z nasprotnikom, a – kaka prevara! Le nekaj mrtvih, nekaj težko ranjenih, sicer nobenega odpora! A komaj napravimo še nekaj korakov, zopet stoji pruska fronta in z lahko valovitega teręna se ponavlja ista za nas pogubna igra.
Na čeških planjavah je pruski general Helmut von Moltke pokazal, kako zelo se je zaradi novih tehnologij razvila vojna veščina. Očitno je postalo, da je le s kratkotrajno, vendar splošno vojaško obveznostjo, kakršna je takrat veljala v Prusiji, mogoče sestaviti dovolj veliko armado za sodobno vojskovanje. Leta 1868 so bili zato v avstrijskem in ogrskem parlamentu sprejeti številni vojaški zakoni, ki so uveljavili splošno vojaško obveznost. Služenje je bilo skrajšano na tri leta in ukinili so skoraj vse dotedanje izjeme. Ena redkih preostalih olajšav je veljala za absolvente srednjih šol, ki so lahko izbrali enoletno služenje kot tako imenovani enoletni prostovoljci. Po odsluženem enoletnem roku so lahko opravili oficirski izpit in dobili rezervni častniški čin. Med enoletnimi prostovoljci je bilo veliko Slovencev in mnogi so kot rezervni oficirji služili tudi v prvi svetovni vojni.
Zaradi dualistične ureditve Avstro-Ogrske je bila avstrijska armada po letu 1868 sestavljena iz treh elementov. Združeno skupno armado (Heer), sta dopolnjevala avstrijsko domobranstvo (Landwehr) in ogrski honved. Obe domobranstvi sta bili koncipirani kot obrambna vojska in so ju najprej sestavljali pretežno starejši rezervisti, kasneje pa sta dobili aktivne enote in se v prvi svetovni vojni borili ob boku skupne armade. Leta 1886 je bil ustanovljen še tretji ešalon (Landsturm), ki so ga sestavljali najstarejši letniki rezervistov. Razmeroma majhna, vendar učinkovita mornarica (Marine) je ostala združena.
V okviru te organizacije so bile slovenske dežele del 3. armadnega zbora (korpusa), ki so ga sestavljale številne pehotne, artilerijske in konjeniške enote. Omenil bom le nekatere: 17. pešpolk, 7. lovski bataljon, 7. artilerijski bataljon, 27. domobranski pešpolk (Ljubljana), 97. pehotni polk (Trst), 87. pehotni polk (Celje), 47. pehotni polk in 5. dragonski polk (Maribor)… Te enote so pogosto veljale za slovenske, saj so jih sestavljali pretežno slovenski naborniki. Zato je bil slovenski tudi njihov polkovni jezik, čeprav je bila nemščina seveda uradni in poveljevalni jezik v avstrijski armadi. Uporaba različnih polkovnih jezikov je bila posebnost avstrijske armade. Če je vsaj petina vojakov v enoti govorila nek jezik, je ta postal polkovni jezik ter se je uporabljal pri pouku vojakov in nekaterih drugih opravilih.
V dolgem obdobju miru od leta 1866 do 1914 je bilo nekaj vojaških akcij. Najvažnejši poseg je bila okupacija Bosne in Hercegovine leta 1878. Velesile so se na berlinskem kongresu dogovorile, da bo Avstro-Ogrska zasedla obe nemirni turški provinci, poleg tega pa še Sandžak. Avstrijske vojaške in civilne oblasti pri tem niso pričakovale odpora, vendar so kmalu spoznale zmoto. Muslimanski vstajniki so se upirali prodirajočima kolonama in potrebne so bile močne okrepitve. Navsezadnje je generalštab v Bosno in Hercegovino moral poslati preko 150.000 vojakov. Med njimi je bilo okrog 10.000 Slovencev in večina slovenskih polkov. Vojaki, ki so bili prepričani, da gredo osvobajat krščansko prebivalstvo pred Turki so se zelo vneto borili proti "poganom". Kasneje so bili presenečeni, ko so ugotovili, da "turški pogani" (beri: bosanski muslimani) govorijo zelo podoben jezik, ki so ga Slovenci razumeli brez večjih težav.
Vojska se je v naslednjih desetletjih le počasi razvijala, za modernizacijo je vedno primanjkovalo politične volje in finančnih sredstev. Mornarica, za katero je bil posebno zavzet prestolonaslednik, nadvojvoda Franc Ferdinand, je v začetku 20. stoletja doživela razcvet, kasneje pa je spet začela zaostajati za tekmeci. Posledica vsega tega je bila slaba pripravljenost za zadnji spopad avstro-ogrske vojske – prvo svetovno vojno. V prvih mesecih vojne so avstrijske čete utrpele strašne izgube, a sčasoma so se prilagodile in uspele nadaljevati z operacijami do konca. Presenetljivo je dejstvo, da so pripadniki vseh narodov v večnacionalni armadi večinoma ostali zvesti svoji državi, vladarju in prisegi. Izkazalo se je, da so bile predvojne bojazni visokih častnikov pred splošno nelojalnostjo neutemeljene.
Slovenski vojaki so bili majhen del te velike vojne, vendar so se večji del dobro borili. Posebno so se odlikovali na italijanski fronti; njihova motivacija je bila tam seveda najmočnejša. V zadnjem času je bilo objavljenih veliko spominov in dnevnikov slovenskih vojakov in častnikov, iz katerih lahko spoznamo njihovo doživljanje vojne. Rezervni poročnik Franc Zupančič je na primer v svojem dnevniku poleg bojevanja opisal tudi družabno življenje na fronti. Med drugim je 1. maja 1916 zapisal:
Oblačno in soparno. Po kosilu pride obvestilo, da mora biti bataljon ob 3h popoldne pripravljen za "Marschübunge". Proti večeru odkorakamo v Aldein, gorska vas 1220 m, kjer imamo vajo v brigadi. Cel večer pa poženemo v gostilni in s strašnim mačkom pričnemo ob 4h zjutraj vojsko.
Pred koncem vojne se je kot posledica politične in nacionalne zmede v monarhiji začel razpad armade. Avstro-ogrska oblast je 28. oktobra 1918 sprejela mirovne pogoje, ki jih je ponudil ameriški predsednik Woodrow Wilson. Že naslednji dan je bila razglašena neodvisnost nove države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Na veliki manifestaciji v Ljubljani je rezervni nadporočnik dr. Mihajlo Rostohar prisegel zvestobo novi državi v imenu vseh prisotnih častnikov in vojakov. To simbolično dejanje je zaznamovalo konec dolgemu poglavju v vojaški zgodovini Slovenije. Začelo se je novo.
Viri in literaturaSlovenska vojaška zgodovina je do leta 1918 skoraj identična z avstrijsko. Zato pri raziskovanju lahko uporabljamo iste ali podobne vire. Večino teh hranijo avstrijski arhivi, predvsem Družinski, dvorni in državni arhiv (Haus-, Hof- und Staatsarchiv) in Vojni arhiv (Kriegsarchiv). Za družinske raziskave so neprecenljivi osebni dokumenti, ki jih hrani slednji. Seveda so pisani v nemškem jeziku in v gotici. Kolikor vem, večina gradiva ni dostopna na mikrofilmu, tako da je potrebno uporabljati originalne arhivalije. Oba arhiva sta na Dunaju in je gradivo raziskovalcem prosto dostopno. Podrobne informacije so objavljene na internetnih straneh www.oesta.gv.at/ebestand/ehh/efr1hh.htm in www.oesta.gv.at/ebestand/ekv/efr1_kv.htm. Poleg teh dveh obstojajo še številne neuradne internetne strani, ki se ukvarjajo z družinskimi raziskavami v vojaških arhivih. Za Prekmurje, ki je spadalo pod Ogrsko, so podobni arhivi v Budimpešti. Slovenski arhivi pa imajo skoraj zanemarljivo malo z vojsko povezanih dokumentov.
Veliko zanimivega gradiva - zlasti dnevniki in spomini - je bilo objavljenega. Nekaj spominov opisuje vojaško življenje v dobi miru (npr. spomini častnika Jerneja Andrejke; Mladostni spomini : (1850-1878), ur. Rudolf Andrejka (Ljubljana, 1934)), večina pa govori o Veliki vojni. Omenim naj dnevnik kadeta Franca Rueha (Moj dnevnik : 1915-1918, ur. Igor Vilfan (Ljubljana, 1999)), poročnika Franca Zupančiča (Dnevnik : 1914-1918, ur. Jasmina Pogačnik (Ljubljana, 1998)), vojaka Jožeta Hameršaka (Skoz prvo svetovno vojno, ur. Milan Dolgan (Ljubljana, 1994)) in sodnika in pisatelja Frana Milčinskega (Dnevnik 1914-1920, ur. Goran Schmidt (Ljubljana, 2000)).
Dragocene so uradne objave cesarsko-kraljevega vojnega ministrstva. Na prvem mestu velja omeniti vojaški in domobranski šematizem (spisek častnikov), ki je izhajal vsako leto (Schematismus für das k.u.k. Heer und die k.u.k. Kriegsmarine in Schematismus der k.k. Landwehr und der k.k. Gendarmerie der im Reichsrat vertretenen Königreiche und Länder). Prav tako omembo gotovo zasluži statistični letopis Militär-Statistisches Jahrbuch.
Obsežen je tudi spisek literature o avstrijski vojni zgodovini. Temeljni pregled v angleškem jeziku še vedno prinaša Gunther E. Rothenberg, The Army of Francis Joseph (West Lafayette, In., 1976), ki je doživel že številne ponatise. Monumentalno je delo v nemškem jeziku Die bewaffnete Macht (Die Habsburgermonarchie 1848-1918, ur. Adam Wandruszka in Peter Urbanitsch, zv. 5, Die bewaffnete Macht (Wien, 1987)). Delo Janeza J. Švajncerja (Vojna in vojaška zgodovina Slovencev (Ljubljana, 1992)) je koristno kot osnovni pregled, vendar ni zelo izčrpno. The Habsburg Empire and the Sea : Austrian Naval Policy, 1797-1866 (West Lafayette, In., 1989) in The Naval Policy of Austria-Hungary, 1867-1918 : Navalism, Industrial Development and the Politics of Dualism (West Lafayette, In., 1994), ki ju je napisal Lawrence Sondhaus, sta najnovejši odlični in obsežni knjigi o mornarici. Častniški zbor je natančno raziskal István Deák v Beyond Nationalism : A Social and Political History of the Habsburg Officer Corps, 1848-1918 (New York, 1990). V tem delu – izšlo je tudi v nemškem in italijanskem prevodu - je podan odličen pregled virov v avstrijskih vojaških arhivih. Tako časovno kot prostorsko je precej bolj skromen moj poskus obdelave ljubljanskega častniškega zbora v letih 1900-1914 (Rok Stergar, "Vojski prijazen in zaželen garnizon": Ljubljanski častniki med prelomom stoletja in prvo svetovno vojno, Zbirka Zgodovinskega časopisa, 19 (Ljubljana, 1999)).
Mnoga dela se seveda ukvarjajo tudi s starejšimi obdobji, med njimi naj navedem izvrstno knjigo Vaska Simonitija Vojaška organizacija na Slovenskem v 16. stoletju (Ljubljana, 1991). Isti avtor je prav tako napisal poljudno zgodovino turških vpadov (Turki so v deželi že : turški vpadi na slovensko ozemlje v 15. in 16. stoletju (Celje, 1990)). Če nam angleščina ne povzroča preglavic, lahko brez težav izbrskamo številne vojne zgodovine za prav vsa obdobja. Odlično izhodišče so sintetični pregledi, ki v zadnjih letih izhajajo v seriji Modern Wars (ur. Hew Strachan). Izrecno pa bom omenil le nekaj dobrih splošnih pregledov 1. svetovne vojne, ki so na voljo v angleškem in nemškem jeziku. Priporočim naj odlično delo Holgerja H. Herwiga (First World War : Germany and Austria-Hungary, 1914-1918, Modern Wars, ur. Hew Strachan (London, New York, 1997)) in knjigo avstrijskega zgodovinarja Manfrieda Rauchensteinerja (Der Tod des Doppeladlers : Österreich-Ungarn und der Erste Weltkrieg (Graz, Wien, Köln, 1993)). Pravo bogastvo podatkov prinaša uradna zgodovina v več zvezkih, ki jo je med vojnama izdal dunajski vojni arhiv (Österreich-Ungarns letzter Krieg, 1914-1918, ur. Edmund Glaise-Horstenau, 7 zv. (Wien, 1930-38)). Zelo obsežno delo je polno detajlov, vendar nekoliko apologetsko. Tudi v slovenščini je v zadnjih letih izšla vrsta različno uporabnih in kvalitetnih del o 1. svetovni vojni in zlasti o bojih na Soči. Posamezne naslove bodo bralci zlahka našli v knjižničnih katalogih.
Dober vir so tudi zgodovine posameznih enot. Večina je napisanih v nemškem jeziku in so izšle še pred prvo svetovno vojno. Nekatere zgodovine slovenskih enot so napisane tudi v slovenščini. Obsežno zgodovino 17. kranjskega pešpolka je sestavil Ferdinand Strobl von Ravelsberg (Geschichte des k.u.k. Infanterie-Regiments Ritter von Milde Nr. 17 : 1674-1910, 2 zv. (Laibach, 1911)) in krajšo verzijo v slovenskem jeziku je nekaj let kasneje izdal Karl Capuder (Zgodovina c. in kr. pešpolka št. 17 (Celovec, 1915)). Novejši poskus Sergeja Vrišerja ("Finfarji" : Štajersko-koroško-kranjski dragonski polk št. 5 (Ljubljana, 2000)) je žal dal le precej borne rezultate. Odlična pa je njegova predstavitev vojaških in civilnih uniform v delu Uniforme v zgodovini (2 zv. (Ljubljana, 1987-1991)). Za ljubitelje uniform in opreme bo gotovo zanimiva ilustrirana serija Men-at-Arms, saj je nekaj zvezkov posvečenih tudi habsburškim vojskam različnih obdobij.
Seveda je o posameznih temah še precej več literature, a spisek bi bil predolg in za večino dolgočasen. Bralec, ki ga zanimajo dodatne informacije, naj za začetek poseže po seznamih virov in literature v citiranih publikacijah. Poleg tega mnogo informacij prinaša obsežna bibliografija v knjigi Petra Brouceka, Geschichte der österreichischen Militärhistoriographie (Köln, Wien, 2000).
… nisem vedel, da imate toliko važnih informacij iz onih časov in tudi posebnih o pešpolkih. V katerem časa pa so obstojali ti pešpolki, v katerih je služilo zelo veliko Slovencev?
Če bi jaz preje vedel vse to, kar ste mi danes sporočili, potem bi najbrž že prej v kakšno drugo smer iskal...
In če je to res, da doma 30 let niso o Vašem pradedu nič vedeli, potem je mogoče da je bil v Ameriki ali v Mehiki ali še kje drugje. Seveda tudi od tam bi se domov lahko javil, če bi to hotel. To mi je jasno. Tu je moralo nekaj biti, o čem vaš praded po svoji vrnitvi domov ni z nikomur govoril. Imel je skrivnosti. Morda je živel tam kje s kakšno žensko. To samo razmišljam, sem me razumete, če to omenim. Morda pridete tako na nove ideje.
Malo verjetno se mi zdi, da bi vaš praded bil med prostovoljci v Mehiki, saj bi moral za to imeti izkušnje kot vojak. In kdaj naj bi bil potem vojak? Kdaj je bil rojen? Brez tega datuma, je težko naprej raziskovati.
Če naj bi šel v USA, potem bi moral biti ponavadi v seznamu od Ellis Island. Tam sem pa našel zapisane samo dve osebe, ki so bile iz Slovenije, en Slovenec in ena Slovenka.
Johann Gaspercic je bil iz Prema, okraj Rudolfswert, to je Novo mesto. Od Anne Gaspecic pa za kraj Hof nisem našel podatka, kje naj bi to bilo. Pri Ellis Island se najdejo za te dve osebe naslednji podatki:
First Name: Johann
Last Name: Gaspercic
Ethnicity: Austria, Slovenian
Last Place of Residence: Prem, Austria
Date of Arrival: Feb 01, 1909
Age at Arrival: 17y Gender: M Marital Status: S
Ship of Travel: La Gascogne
Port of Departure: Havre
Manifest Line Number: 0022
First Name: Anna
Last Name: Gaspercic
Ethnicity: Austria, Slovenian
Last Place of Residence: Hof.
Date of Arrival: May 14, 1905
Age at Arrival: 21y Gender: F Marital Status: M
Ship of Travel: Saint Louis
Port of Departure: Southampton
Manifest Line Number: 0013
<če v internetu pogledate stran z naslovom
http://www.familysearch.org/
to je stran Mormonske cerkve z največjim številom podatkov iz vsega sveta, in tam vnesete priimek Gaspercic, bost našli samo dve osebe, namreč tele podatke:
1. Paul GASPERCIC - U.S. Social Security Death Index
Birth: 6 Dec 1907 State Where Number was Issued: New York Death: 20 Sep 1989
2. Rose GASPERCIC - U.S. Social Security Death Index
Birth: 8 Sep 1917 State Where Number was Issued: Pennsylvania Death: 15 Jun 1996
Ali so to kakšni potomci brata Vašega pradeda, je veliko vprašanje.
Bo zelo zanimivo, kaj boste še kaj odkrili. Vsekakor smo že precej dalje, kot ste sem na začetku v onem prispevku na primorski strani...mogel brati.
Usode svojega pradeda še nisem odkrila. Raziskovanje se bo nadaljevalo…
O svojem pradedu Jerneju Barholomeju Gašperčiču sem napisala pesem
MOJ PRADED SOLDAT
Moj praded je bil trideset let na fronti soldat.
Bil je iz Soldatove hiše v Famljah.
Določen za vojaka Avstrijskega cesarstva.
Prusija je zmagala 1866. leta.
Trideset let ni videl svojih sinov.
V snegu mu je zamrznil spomin.
Vonj zraka je dišal po topovskih šrapnelih,
eksplozivu in po sodih smodnika.
Živel je zaskrbljen za svojo družino.
Spal je pod zelenimi zmaji
in razžarjenim nebom.
Iz zelenih strešnikov je bil njegov krov.
Kako razkošno zelena in bela
so bila drevesa pod nebom polnim zlatnikov.
Stal je kot vkopan sredi pokošenih travnikov,
na katerih so ležali mrtvi vojaki s številkami.
Pokopaval jih je, nebo je pomodrelo,
gore so se odselile in nebo je imelo
okna na stežaj odprta, sijala je mesečina.
Bil je dolga leta ujetnik v tujih deželah.
Na Nemškem so ga imenovali Bartholomei,
na čutarici je imel napisano Jernej.
Že skoraj polovico življenja je zapravil,
ko se je s kočijo in odlikovanji na prsih
vrnil domov. Nihče ga ni več poznal.
Nobenega sočutja in spomina ni bil deležen.
Uboga stari praded, živel je sam in zapuščen.
Ko se je zmračilo, je vzel rekelc
in si ga ogrnil čez ramo. Tako pravi izročilo.
Hodil je spat pod veliko brkinsko hruško.
Sprehajal se je ob reki Reki in razmišljal
o svoji usodi, o družini cele noči.
Pokopan je pri Devici Mariji.
Le kdo bi se ga spomnil, če ne jaz.
Nisem ga poznala. Pozneje sem raziskovala.
Davnega 1863. leta se je rodil moj ded.
V starih prašnih rokopisih na kašči
živijo predniki svoje neumrljivo življenje.
Brez vzroka in učinka sem danes tu,
učim se živeti v skladu z zakonom izkušnje.
DED JE STREGEL CESARJU FRANCU JOŽEFU I., AVSTRIJSKEMU IN OGRSKEMU KRALJU (18.8.1830 - 21.11.1916)
Že leta 1719 je cesar Karel VI. Trst proglasil za Prosto luko, s čimer je v mesto privabil ljudi različnega porekla zaradi gospodarskih interesov. Ponterosso v Trstu je bil v 18. stoletju mestno pristanišče, ki je nastalo na solinah. S Habsburškim gradbenim načrtovanjem je Terezijanska četrt pridobila svojo simetričnost in tu so nastale mogočne palače. Vzdolž nabrežja se razteza Jožefinska četrt, poimenovana po cesarju Franzu Jožefu II., ki je poskrbel za urbanizacijo območja. Iz čudovitega Trga Zedinjenja Italije (Piazza dell’Unità d’Italia), ki se odpira neposredno na morje, pogled sega do Pomola Audace, starega pristana za potniške ladje; če nadaljujemo vzdolž nabrežja, se znajdemo pred mogočno Pomorsko postajo in bivšo Mestno ribarnico; obnovljeno poslopje danes nosi ime Dvorana čudes, ki je sedež razstav moderne umetnosti. Monarhijo sta zaznamovala ugled in moč, gospodarstvo in kultura sta bila v razcvetu.
Ded se je ustavil na Opčinah, iz katerih sta znana openski tramvaj na konjsko vprego (1876) in električni tramvaj (1900) ter očarljiv pogled na Trst, njegovo luko in zaliv. Ded Tone je bil romantična duša, pesnik, ki je ob odhodu v vojsko imel že svojo zbirko poezije, žal je zgorela v hiši v Dobravljah, ki so jo Nemci požgali 23.9.1943. Zato je deda privabila atmosfera avstro-ogrskega cesarstva, ki je bila s stoletno tradicijo živa in kjer je navdihoval duh cesarja Franca Jožefa I. številne bohemske duše. Moj ded je bil tudi prijatelj in sosed od starega pisatelja Kravosa iz Kozje Pare, ki omenja naprednega in narodno zavednega Breščaka v svojih knjigah.
Ded je s strani občudoval očarljive stare kavarne in vzdušje, ki so ga doživljali šarmantni gospodje, elegantne dame in nadebudni umetniki v osrčju kavinega imperija. V bifejih največjega avstrijskega pristanišča so se zadrževali tudi mornarji, ki so pripovedovali lepim tržaškim damam zgodbe o daljnih deželah in jim dvorili. Dedu se je zdelo vse to nadvse očarljivo in je sklenil, da bo s svojo ljubljeno Francko poiskal delo v Trstu.
Franc Jožef I. je pogosto prihajal v Trst, zlasti na Miramarski grad Devin, kjer so ga očarale grajske sobane in ga spominjale na romantične in otožne Maksimiljanove zgodbe. Obiskoval je tudi lep in mogočen park, ki meri 22 hektarov in ga je zasnoval sam Maksimilijan, ki je v njem zbral drevesa in rastline iz celega sveta. Tu je cesar Franc Jožef I. preživel veliko srečnih ur s svojo ljubljeno cesarico Elizabeto, poznano Sisi (na sliki).
Mojega deda je navduševala Terezjanska četrt sredi Trsta, ki jo je sredi 18. stoletja dala zgraditi cesarica Marija Terezija. S svojo politiko je pospešila vsestranski razcvet mesta in bistveno pripomogla k uveljavitvi Trsta kot enega izmed najpomembnejših evropskih luk. Tu stojijo mogočne palače bogatih ladjarjev in spretnih podjetnikov, zgrajene v začetku 19. stoletja v neoklasicističnem in secesijskem slogu.
Ded je upal, da bo kot vezist našel službo v zgodovinski palači, ki je v 19 stoletju bila preurejna v Poštni in telegrafski muzej Srednje Evrope, saj je že pri vojakih slišal o tržaški pošti in o poštni kulturi tržaške pokrajine in sosednjih dežel. Vedel je, da je med leti 1839 – 1857 habsburški dvorec dokončal južno železnico, ki je središče cesarstva Dunaj povezovala z Jadranskim morjem, Trstom in njegovo luko. Vendar njegova prizadevanja so bila zaman, saj ni imel kakšnih posebnih priporočil za zaposlitev v cesarskih uradih. Dobra karakteristika iz vojske na Reki pa ni zadostovala kot referenca za takšno službo.
Ded je najprej dobil sezonsko delo v neki osmici, ki so nastale po cesarskem odloku, ki je dovoljeval kmetom, da osem dni na leto prodajajo obiskovalcem svoje vino in domače pridelke.
Tako je ded pridobil nekaj prakse, naučil se je kako je treba goste postreči in imel je srečo, bil je iznajdljiv in inteligen, da je nato dobil delo v hotelu na Opčinah. Na Opčine je prišla za njim tudi njegova Francka z dvema majhnima hčerama Francko (*1882) in Terezijo - Teo (*1895). Dobila sta manjše bolj skromno bivališče in pridno delala ter vsaki privarčevani goldinar shranila, da ste pozneje postavila restavracijo v Dobravljah po vzoru, kot sta ga videla na Opčinah.
Pri mizi sta se cesar Franc Jožef I. in cesarica Elizabeta - Sisi pogovarjala o žrebcih in kobilah in cesarica se je rada pohvalila kakšnega lepega, elegantnega in vzdržljivega konja je jahala po travnikih v Lipici. Še danes stojijo pašniki s tradicionalno belo pobarvanimi ograjami med stoletnimi hrasti, kjer se pasejo lipicanci. Omenjala sta tudi izlete s kočijo po Krasu.
Moja mama se je spominjala, da je moj ded nekaj krat stregel Franca Jožefa I, ki se je rad ustavljal na Opčinah, da se je okrepil od naporne poti in se sprostil. Cesar Franc Jožef I. In cesarica Elizabeta sta se zelo rada vozila s kočijo, potem ko je prišel v mesto z vlakom, saj je znano, da je habsburški dvorec povezovala železnica s središčem cesarstva Dunaj, ki je bila dokončana že leta 1857.
Najstarejšo hčerko Terezijo - Teo sta starša iz Trsta poslala na Koroško na šolanje v zavod Marija na Zilji, kjer se je učila slikarstva, oblikovanja, vezenja in gospodinjskih del. Ko sta si ded in babica na Opčinah prihranila nekaj denarja, sta postavila v Dobravljah hišo tik ob železniški postaji in odprla restavracijo. Ded je naročil za restavracijo, v katero je prihajala gospoda iz Gorice in Tsta, vsaki dan sveže žemelje, ki so jih pripeljali z vlakom. Zelo je skrbel, da bi dvignil raven ponudbe, kakršno je videl v hotelu na Opčinah. Ker je bila mimo hiše speljana železniška proga, je v neki vetrovni noči vlak brez iskrolovnih naprav z iskrami povzročil požar in hiša je pogorela do tal.
Ded je najel pri vaški posojilnici posojilo in spet postavil hišo. Vendar prva svetovna vojna je terjala svoj davek. Mamin brat 17-letni sin Tonček je padel v Krpaih, 23-letna hčerka Francka je umrla za špansko gripo v lazaretu v Trstu in zapustila 3-mesečnega otroka, njen mož Franc pa je padel v Krpatih, 6-letna Tilka je umrla za davico, mali Maks je tudi umrl najverjetneje za davico. Tako se je dedu Antonu in babici Francki zmanjšalo število otrok. Vseh otrok je bilo 14. Nato je zavlada fašizem in v hiši je bila na mesto restavracije, italijanska šola, kjer so potuječvali primorske otroke. Dne 23.9.1943 pa so hišo zažgali nacisti in je drugič pogorela do tal.
PISMO TOMA KRIŽNARJA IZ ČADA
Srečno vrnil iz Darfurja nazaj v Čad. Pod zaščito humanitarnega koordinatorja Suleimana Jammousa v grmovju na ozemlju SLA Unity streniral mlade fante uporabljati video kamere, prenosne računalnike in satelitske telefone.
Ni bilo lahko. Čepe na preprogi, pri 45 stopinj celzija v revni senci pod trnastimi akacijami, v neznosnem vetru, ki je ves čas zasipaval ranljivo tehniko s peskom, med žejnimi muhami, s kameljimi pastirji, ki jim je prerok prepovedal vsako čaščenje podob… Ampak nihče ni bil živčen, nihče ni vrel in kipel, razen mene seveda.. Z neskončno brezbrižnostjo, ki se je razvila skozi tisočletja, kot najboljši odziv na eno najbolj surovih naravnih okolij na planetu, so poslušali, gledali, se dotikali nežnih napravic, ki jih je spravil tujec iz dežele masla in medu skozi vse ovire in pasti. Nič si niso zapisovali, spočiti, skoraj deviški možgani so skenirali, dokler si po treh dneh, eden ni montiral za pol dlani velike canonovo digitalne FS100 v turban na glavi, drugi pa si je enako kamero z izolirnim trakom zalepil na svoj AK 47
Imeli smo odlično motivacijo.Vsako jutro navsezgodaj je nad našimi položaji na robu vasi Farawya zakrožil ruski Antonov. Visoko, da smo ga komaj videli, je letel naprej do meje, prestrašil begunce v taborišču Ore Kosuoni in vojake Euforja v Iribi,in nazaj grede spuščal bombe - navidez brez vsakega načrta.
Načrt je jasen in grozen. S področij prepojenih z vodo in nafto je treba pregnati afriške avtohtone Indijance in jih zamenjati z priseljenci, ki so se pripravljeni identificirati z tujci onkraj Rdečega morja, ki že petsto let vztrajno kolonizirajo Bila del Sud – Deželo črnih ljudi.
Ampak posnetke nismo in nismo mogli poslati, ker računalnikov nismo mogli povezati s satelitom.
Poklicali smo na sedež Thuraye v Saudsko Arabijo, ki vzdržuje satelite v orbiti, in zvedeli da sim kartice slovenskega operaterja mobilne telefonije niso aktivirane. Ker smo hoteli sistem čim prej usposobiti, smo medtem v satelitske telefone vložili originalne sim kartice iz thurayinih satelitskih telefonov s katerimi se važi na »osvobojenih ozemljih ljubica vsakega malo bolj pomembnega uporniškega komandanta, ter po satelitski zvezi od sorodnikov, ki trgujejo v emiratih, prejeli številke kartic z enotami za 1000 Eur.To bi moralo biti dovolj, za zagon sistema, ki ga po politiku, za katerega v Darfurju vedo, da se je najbolj izpostavil za tiste, ki si sami ne morejo pomagati, imenujemo: Antena nekdanjega slovenskega predsednika.dr.Janeza Drnovška.
Ampak tik preden smo ponoči na prvi računalnik uspeli naložiti program za povezavo kabla s satelitskim telefonom in se dvigniti med najbolj briljantne zvezde na planetu, je generator utihnil.
Generator so odpeljali uporniški vojaki JAM. To so tisti, katerih fini predstavniki Justice and Eguality Movementa, so leta 2006 dvakrat obiskali Drnovška v palači v Ljubljani. In ostali zapomnjeni, da jih ne zanima toliko mir in vrnitev tri, štiri milijone beguncev nazaj na domove, ampak prej orožje in politični azili v Sloveniji. Generator, ki je vse doslej omogočal bleščanje edine 25 watne žarnice na suku v Farawyji petdeset kilometrov daleč naokoli, so odpeljali z obrazložitvijo, da pripada Minnijevi frakcije SLA. Minnavijevi – to so pa tisti, ki so 5.maja 2006 v času ko je Condolesa Rice napisala slovenskemu MZZ pismo, naj se Slovenija ne vmešava, na pogajanjih v Abuyi v Nigeriji edini od vseh darfurskih upornikov pod pritiskom ameriškega predstavnika, sedaj nagrajenega direktorja Svetovne banke Zoelicka, podpisali mirovni sporazum s sudansko vlado. In takoj nato skupaj z džandžavidi in sudansko vojsko začeli napadati vse ki miru niso podpisali (iz povsem razumljive bojazni, da je tekst, kot je bil pripravljen, samo trik, s pomočjo katerega bo Darfur padel v azijske roke.
Moji »borci za svobodo« so naslednji dan nekje staknili petmetrsko sončno celico, a brez akumulatorja in smo zato neposredno lahko napajali samo video kamere in telefone - ne pa tudi računalnikov.
Ubogal sem tudi zato, ker sem se prepričal, da je k Furom v vulkanske gore Jebel Marra sredi Darfurja nemogoče. Furi so nekakšni črni Bohinjci, ki žive v raju na največjem vodnem razervoarju med Nilom in Nigrom,in sem jih poleti leta 2006 našel brez vsake pomoči in najbolj izpostavljene vsem vojskam, ki beže pred napredujočo Saharo, Tri leta potem, so gore še težje dostopne, zapečatene in zdaj oblegane tudi z Minnavijevimi silami, ki jih ne bi rad srečal, saj so me prav Minnavijevi julija tistega leta predali mirovnikom Afriške Unije, ti pa potem Varnostnoobveščevalni službi sudanske vojske. Kot Nube in mi Slovenci, v časih ko so nas ropali isti otomanski janičarji iz istega Istanbula, se Furi umikajo vedno više v gore. Imajo vse sadje in zelenjavo tega sveta in prešerno erodiran relief, ki jim daje odlične pogoje za dolgotrajno gverilsko obrambo – a so zagotovo najbolj ogroženi od vseh v Darfurju. Nikjer vladni bomniki ne tolčejo bolj redno in sistematično.Nobeno ljudstvo v Darfurju ni izgubilo več ozemelj. Nobenih domorodnih ljudi na žrtveniku svetu svetovna javnost bolj ne ignorira.
Ubogal sem, ker je Jammous dal častno besedo, da bo z Drnovškovo anteno poslal v Jebel Marro dva najbolj usposobljena fanta iz plemena Midob, ki se razume z komandanti Abdel Wahidove SLA, ki nadzirajo gore. Zmenjena sva, da mu bom še naprej zaupal le, če bo speljal obljubljeno.Jammous se je do sedaj še vedno izkazal. Kar se tiče elektrike, se bodo znašli z to ki se dobi prek vžigalnikov za cigarete v terencih. Škoda le, da zaradi prevelike teže doma (60 kg) nisem vzel s seboj vseh pet pretvornikov, ampak samo enega. Ampak tuljave lahko dobe tudi z napadom na vladne postojanke ...
Kar se tiče razmer v katerih sem našel begunce v taboriščih v Čadu me ne silite govoriti. Se še nisem pomiril in se bojim bojim, da bom, če odprem stisnjene zobe, storil kakšno napako.Šotori so v teh treh letih razpadli; nadomestile so jih nekakšne zemljanke, ki jih z golimi rokami iz blata pomešanega s slamo in živalsko scalnico namesto betona, obnavljajo žene. Milijoni otrok še vedno nimajo šol, ki bi lahko osmislile totalno neprespektivnost staršev, ki ne smejo delati, niti se seliti s trebuhom za kruhom; če pa si to drznejo, jih kerubini EU streljajo in mečejo morskih psom. Večina mladih intelegentnih fantov in deklet, ki jih lahko vidite pričati v celovečernem dokumentarnem filmu, ki smo ga naredili z Majo Weiss in Petrom Bratzom, je v teh treh letih padla v bojih tu in tam po Darfurju. Tudi Jaffar, ki me je pred tremi leti, ko sem poskušal organizirati obisk slovenskega predsednika v taborišču Ore Kosuoni v Bahai, povezal s čadskimi oblastmi in prevzel odgovornost za varnost ...
Bolj kot kdaj koli sem jezen na tiste, ki so Drnovšku preprečili obisk trdeč, da ni varno. Če bi Drnovšek videl tiste oči, bi se po moje zasukal drugače …Nisem še povedal kam so šli prispevki, ki ste jih spomladi 2006 največji humanitarni akciji zbirali v Sloveniji.
Hoja v domačinskih mokasinih mi ne pomaga samo bolje razumeti pekla okoli sebe, ampak ima za posledico da sem zdaj tudi sam deležen nekaj od tistega kar čutijo ti prekleti črni hudiči. In to je tisto kar me razbesneva.
To so vendar ljudje čisto taki kot mi v alpskih dolinah, le zaradi drugačne narave prilagojeni in zaviti v drugo folkloro. Prav zato, ker so ujeti med vse te od pohlepa znorete lokalne bandite kot tudi mednarodne kriminale združbe, zaslužijo vso pozornost nas, ki nam je za enkrat še dobro, a se znamo kmalu tudi sami podobno tresti za svoje otroke.
Resnični pravi izziv danes, je zoperstaviti se Duhu Časa, ne pa prepirati za tistih nekaj kvadratnih kilometrov slane vode, ki sploh ni pitna in spravljati pločnike v še zadnjo slovensko vas, da se po njih lahko nosijo rogate kure …
Zato te Jure iz kranjskega poslovalnice Mobitela d.o.o, lepo prosim: sporoči vašim naj aktivirajo sponzorirane kartice. Drnovškovo anteno ste podprli z donacijo treh rabljenih satelitskih telefonov in baterijami, ki komaj zdržijo par ur po polnjenju. S pticami delite nebo in se brezmejno povezujete, kot pište na mamutskih reklamnih panojih po celi deželi. Dajte no, za božjo voljo omogočiti povezavo tudi tem nedolžnim žrtvam sveta, kakršnega soustvarjate in otrokom in ženam in starcem pomagajte da bodo lahko vsaj kričali na pomoč. V nobenem primeru vseh pet darfurskih Tomo Križnarjev s svojimi satelitskimi telefoni skupaj ne bodo mogli potrošiti več kot 150Evrov, saj jim niste zaupali skupaj več kot 30 kartic s po.5 Evri enot na vsaki.
Prosim Jure pošlji tole pismo svojemu generalu. Ne boj se Bin Ladna, prisluhni obupanim ljudem tukaj v Sahelu, ki niso prav nič umišljeni izmišljeni. In vse manj verjamejo v lepo mlado novo deklico Evropsko Unijo in njene lepe besede o človekovih pravicah in demokraciji. Milijoni ljudi si zaradi klimatskih sprememb, za katere verjamejo, da jih povzroča udobno življenje brezbrižni na industrializiranem severu, ne more več pridelati hrane kot nekoč. Spremljam jih od sedemdesetih let, z njimi živim tudi kadar sem doma, in mi je popolnoma jasno, da nimajo kam - razen čez Sredozemsko morje, oziroma v kampe za urjenje teroristov v Tibestiju, in Hoggarju.
A sploh kaj veste kaj se dogaja v gorah Severnega Čada, na jugu Alžirije, Nigra ...? Prva poročila, ki so me ujela na CNN po vrnitvi v 21stoletje, so polna priprav za osvojitev še neukročenega plemenskega področja v Severnem Pakistanu. Poročevalci na vseh zahodnih tv postajah po dveh tednih izolacije v pesku in med zvezdami delujejo silno samopašno, oholo, naduto. Odvadil sem se jih že. Zdaj jih doživljam podobno kot domačini okoli mene.
Obama je končal svoje, odmajujejo. Zdaj se jasno vidi, da nadaljuje Bushevo politiko. Še zadnje upanje, da se bo svet izognil veliki vojni izpuhteva kot izpuhteva jezero Čad, nekoč največje jezero v vsem Sahelu.
Poljski komandant Euforja v Iribi blizu meje z Darfurjem, je bil edini od vseh poveljnikov različnih vojska v Vzhodnem Čadu, ki me ni sprejel, čim je slišal da sem Slovenec.
»Kam so vsi slovenski fantje šli …«
Tomo Križnar, N Djamena, 27.marec 2009
P.S. Nič nimam proti če tole pismo posreduje medijem in javnosti.
Opomba: O Tomu Kirižnarju gl. na tem spletu: Poezija: Afrika - Tomo Križnar, slike
KDAJ BO IZPLAČANA ODŠKODNINA PRIZADETIM ZA VOJNO ŠKODO?
Po uredbi z dne 2.4.1945 v Beogradu, ki jo je na pobudo zaveznikov odredil Josip Broz Tito, se je takoj po vojni ustanovila državna komisija za popis vojne škode. Popisi in ocenitve so bili opravljeni in ležijo v državnih arhivih.
Sklepi so služili za izdelavo skupnega elaborata, ki so ga predložili mednarodni reparacijski komisiji in kot dokazni material za zahteve za povračilo vojne odškodnine od agresorjev Nemčije, Avstrije, Italije in Madžarske.
Reparacije, ki so pripadale oškodovancem, so bile izplačane in nacionalizirane. Denar pa je bil vložen v elektrogospodarstvo, Litostroj, TAM, IMV, Belinko in drugo slovensko industrijo, za sanacijo bank, za ugodne kredite, gradnjo cest, železnic, stadionov, razno infrastrukturo, itd. Iz sredstev reparacij smo morali kompenzirati z Italijo tudi njeno lastnino na našem ozemlju, ki je postala naša družbena lastnina (elektrarne na Soči, Salonit Anhovo, itd).
Navedene investicije so se v tranzicijskem obdobju lastninile. Tisti prizadeti, ki bi morali dobiti izplačane odškodnine, so ostali praznih rok. Družbena lastnina, v kateri so neizplačane reparacije, prihaja posredno v roke tudi novodobnim bogatašem. Zato menim, da se prizadetim godi velika krivica.
Vse kategorije prizadetih po zakonu o žrtvah vojnega nasilja in po zakonu o denacionalizaciji so dobile izplačane odškodnine in vrnjeno premoženje, razen tistih, ki jim je agresor požgal domove in oropal domačije. Kako mačehovsko se obnašajo nekatere politične stranke, ki odklanjajo izplačilo odškodnin prizadetim, kaže dejstvo, da je Slovenija 3. januarja 2002 Italiji na fiduciarni račun pri Dresdner Bank Luxembourg izplačala zadnji obrok in s tem celotno odškodnino v višini 57.707.679 USD za zapuščeno imetje italijanskih optantov. S tem je dokončno izpolnila svoje obveznosti, ki jih je imela po Rimskem sporazumu iz leta 1983. Svoje državljane pa so pustili na cedilu. Žalostno je, da prizadetim celo Zveza borcev odklanja upravičenost do izplačila odškodnin, ko bi morala biti prva, ki bi se za popravo krivic zavzemala. Pri tem pa pozablja na privilegije svojih članov, ki so jih imeli vsa leta po vojni iz državnih sredstev, med katerimi so bile tudi reparacije vojne škode. Mnogi so dobili od države iz teh sredstev ugodne brezobrestne kredite in si postavili luksuzne vile in uživali druge privilegije, vse od velikih borčevskih pokojnin in dodatkov, zdravljenja na državne stroške in razkošnih potovanj po svetu.
Tem krivicam je treba napraviti konec!
Treba je vedeti, da so med prizadetimi starejši ljudje, ki so bili odgnani v koncentracijska taborišča, nekateri še kot otroci, in veliko potrpeli med vojno in po vojni, ko so se vrnili v požgane in izropane domove in preživljali težka leta revščine in odpovedi, da so sploh lahko zaživeli na novo. Začeti so morali vse znova. To so danes ostareli in bolni ljudje, ki bi jim kakšna manjša vsota odškodnine prišla še kako prav za zdravljenje in tudi kot moralna satisfakcija za prestano trpljenje in povzročene krivice.
Če smo socialna in pravna država, smo dolžni te krivice vsaj delno, v skladu z njenimi možnostmi, odpraviti. Še vedno se odprodaja državno premoženje, v katerem so sredstva iz reparacij vojnih odškodnin. Skoraj nedojemljivo je, da zakon o povrnitvi škode iz druge svetovne vojne , ki ga je predložila vlada v sprejem, ni bil sprejet. V čigavem imenu govorijo tiste politične stranke, ki imajo v svoji sredini in ob svojem boku toliko milijonarjev in milijarderjev, ki so si parkirali družbena sredstva na svojih zasebnih računih, med katerimi so tudi sredstva oškodovancev, in jim prizadete žrtve vojne niso mar?
Navedla bom le nekaj izpovedi ljudi:
… Črniški dekan Alojzij Novak je 15.2.1944 v svojo kroniko zapisal: "Danes je nad Rihenbergom sodnji dan. Strašen dim se vali iz sosednje doline, vmes pa poka in grmi orožje. Ljudi so baje odpeljali... Partizani pa so pravočasno pobegnili...
To je bilo okupatorjevo maščevanje, ker so partizani iz zasede pobili nemško kolono 97 mož ob cesti Rihenberk (sedanji Branik) – Komen, nato so te pobite Nemce zložili na tovornjake, jih polili z bencinom in zažgali. Partizani niso tedaj pomislili kako kruto se bodo Nemci maščevali nad domačim prebivalstvom. Več kot jasno je, da to ni bilo za trpeče prebivalce junaško dejanje, saj so posledice tega okrutnega dejanja plačali prebivalci, ki so strahotno trpeli v internaciji. Nemci so odpeljali ljudi iz Cvetroža, Bizjakov, Birsov, Korpa, Britofa, Ključa, od Zjačev ter Vidmaršča, Malega dola, Komna, Tomačevice in okoliških krajev v nemška taborišča. Komen je pogorel cel, razen treh hiš, pogorelo je tudi župnijšče in z njim vsa župnijška vaška kronika. Trpljenje Kraševcev v nemški internaciji je bilo nepopisno. Kraševce je spremljal v internacijo tudi vaški župnik msg. Viktor Kos, ki je vzel s seboj v rjuho jabolka, s katerimi so se med prevozom v Nemčijo hranili predvsem otroci, ki so se prevažali v zaprtih vagonih brez vode in hrane.
Iz Neumarkta so se interniranci raztresli po Bavarski, stari, onemogli in bolni pa so ostali v taboriščih. Veliko jih je tam pomrlo od trpljenja, lakote in drugih nadlog. Kar 29 naših kraških rojakov je našlo pokoj v nemški zemlji. Po vrnitvi domov po osvoboditvi, je prebivalcem pomagala zavezniška anglo-ameriška vojska. Med tem pa so spali in si kuhali na prostem in po štalah, otroke, ki so se vrnili iz Nemčije, so oddali sorodnikom ali znancem v rejo. Veliko domačinov je po vrnitvi spalo kar na svojih pogoriščih. Iz desk so si naredili provizorične strehe nad glavo in si skuhali kakšen topel obrok dnevno v naravi. Ne smemo pozabiti, da je veliko Kraševcev emigriralo v svet, ker so bile domačije uničene in v povojnem času je bilo zelo težko preživeti.
… V Strmcu na Bovškem so Nemci požgali vas do zadnje hiše in vse moške pobili.
… Nemška vojska je z letali bombandirala več vasi. Porušene in požgane so bile cele vasi: Log pod Mangrtom, Podravšče, Podsrednje, Zamir, Čezsoča, Žaga, Svino.
… V Šmarjah pri Kopru so se Nemci maščevali in dne 3. oktobra 1943 vas delno požgali. Takrat je pogorelo 32 hiš, 38 senikov, delno pa je bila poškodovana tudi župnijska cerkev. Niti leto dni kasneje (21. junija 1944) je vas že drugič gorela. Posledice tega požiga so bile veliko večje od prejšnjih, saj je od 150 hiš pogorelo kar 135.
… V Kubedu pri Kopru so Nemci 2.10.1943 požgali 59 hiš.
… Nemci so Loko požgali 12.10.1943 (Loka je oddaljena od Kopra 16 km).
… Nemci so požgali vasi Otlica, Vojščica, Šebrelje, Lipa, Selo nad Brestovico; požgane so bile Vižovlje, Mavhinje, Cerovlje pa Medja vas; v Šlovrencu v Brdih je bilo ubitih 22 ljudi...
… Na Banjški planoti so Nemci požigali hiše in streljali talce od septembra 1943 dalje. Požgane so bile hiše v krajih Stanovišče, pa na Trnovski planoti vasi in sela Ravnica, Trnovo (33 ljudi pogrešanih), Nemci, Zavrh, Lokve (247 ljudi mrtvih).
…Na Lokvah so Nemci leta 1944 požgali vse hiše v vasi razen ene, katere niso videli.
… Šebrelje žalosten dan v zgodovini vasi je 9. junij 1944, ko so v vas vdrli Nemci in njihovi hlapci. Požgali so skoraj celo vas, ustrelili 6 ljudi, pet pa jih odpeljali s seboj.
… Štirinajstega septembra 1944 so nacisti na Tatrah požgali 41 hiš.
… Ustje - zgodilo leta 8. avgusta 1942, Italijani so požgali celo vas, okoli 85 hiš. Leta 1944 so prišli Nemci in ponovno požgali in prej vse pokradli. Oškodovanec pravi: »Izgubili smo vse, dve hiši , gostilno, štalo, orodje, vozove, vozičke, razne stvari, ki smo jih rabili za mesarijo, ki smo jo imeli v Ajdovščini. Nekaj živine smo rešili, ostalega popolnoma nič, goli smo šli od hiše do hiše. Kar smo imeli na sebi, to je bilo vse.
… Prva nemška ofenziva, to je bilo 27. septembra 1943, na predvečer so začele padati granate iz Sv. Gore in Goriškega gradu. Oškodovanec se sprašuje: Vojne škode so bile izplačane, kje je torej končal ta denar? Pravzaprav so se škode pretopile v družbeno lastnino. Ogromno premoženja je bilo v lasti državljanov 3. Rajha, to so bili rudniki, industrija, elektrarne, zavarovalniški in bančni kapital in vse to je bilo v skladu z mednarodnimi pogodbami zaplenjeno in seveda na račun vojne škode. Mi smo dobili nekakšne voucharje. Ob popisu so nam obljubljali, da nam bodo to vojno škodo povrnili. Te naše prijave so služile za mednarodno reparacijsko komisijo in so jih tudi predložili. Na tej osnovi je bilo dobljenega ogromno premoženja, ki pa so ga "pozabili" vrniti in so ga nacionalizirali. Materialni oškodovanci na tej osnovi dokazujemo, da je njihovo premoženje po šestih desetletjih še vedno v državnem premoženju. Vse to premoženje je nosilo dobiček 60 let, nam pa je bilo to nekako ukradeno, ne pa odtujeno. S tem našim premoženjem brez obresti, brez vsega, 62 let služi država.
… Dne 23.9.1943 so Nemci požgali domačijo moje matere v Dobravljah pri Ajdovščini. Bili smo v begunstvu, od hiše do hiše. Ostali smo brez vsega.
… Rodovna, leta 1944 so Nemci požgali 12 hiš, v katerih je zgorelo 24 domačinov. Ostali so le ostanki požgane Smolejeve domačije.
… Gestapovci in nemški vojaki so na Libeliški gori, Ojstrici, Otiškem vrhu, Šentjanžu storili vrsto grozljivih zločinov, požgali hiše in domačije partizanskih sodelavcev ter ljudi pobili ali odpeljali v izgnanstvo.
(Na sliki: porušen Maribor)
… Rašica je bila prva požgana vas v Sloveniji. Dne 18.9.1941 je na Rašico prišla nemška komisija, ki so ji partizani ob vračanju v dolino pripravili zasedo. V zasedi so umrli vsi Nemci, nakar je 20.9.1941 sledilo veliko maščevanje. Vse krajane so deportirali, vas pa izropali ter 22.9.1941 požgali.
… 11. januarja 1942 so tridnevni boji na Gorenjskem zahtevali devet življenj borcev in 41 življenj domačinov, ki so jih Nemci nehumano pobili po umiku partizanov. Znesli so se nad vasjo, jo izropali, požgali in hiše do tal zaminirali. Uničili so tudi cerkev in njeno opremo odpeljali.
…. Na Veliki Planini so Nemci v januarju 1945 požgali vse pastirske koče.
… V Podstudencu so bili ustreljeni talci, morija in uničevanje sta se nadaljevala do konca vojne. Ubitih je bilo veliko ljudi, mnogi domačini izseljeni in požgane mnoge domačije.
(Na sliki požgana hiša v Metliki)
… V Suhi Krajini so bile tamkajšnje vasi izropane, požgane in ustrahovane.
… Ljudi so izseljevali v koncentracijska taborišča. Požgane so številne vasi – Rašica, Dražgoše, Kokra, Gozd pod Križami, Radovna in mnoge druge. Znamenita dražgoška bitka naj bi bila po mnenju mnogih nespametna, ki naj bi jo bilo mogoče preprečiti. Nemci so vas požgali in pobili vse prebivalce iz maščevanja.
… Pesniku Danetu Zajcu, ki se je rodil leta 1929 v Zgornji Javoršici pri Moravčah, so ubili oba brata, požgali njegovo rojstno hišo in v nekem nacističnem požigu pa je bil priča, kako so Nemci vrgli v ogenj živega očeta.
V tem opisu je navedenih le nekaj primerov iz izpovedi prizadetih. Vseh požigov, ropanja in nasilja, ki so ga bili deležni prizadeti ljudje, pa ni mogoče opisati v enem prispevku.
Prizadeti si zares zaslužijo, da se jim te krivice vsaj delno popravijo.