MOJE MESTO IN MORJE V SLIKI IN POEZIJI

MOJE MESTO

Boginja Izida Istre
prinaša moji ulici jutro
z diademom poganske živali -
krvoločnega leva
z nadmočjo
vojne in miru.
Zaprti so listi knjige
na ležišču zdrobljene zvezde.
Svetloba in mir mojega mesta
bodita hvaljena!

Bodi blagoslovljen popotnik,
ki prihajaš v moje mesto!
Hrepenenje te je zdramilo,
zato ga objemi z dušo tesno
in vse želje se ti bodo spolnile.

Starodavna Cibele in Priapa
obujata spomine
na morje, sonce in oljke,
na jadra in ladijske kljune
rimskih galej
s simbolom mesta
Capo d'Istria.

Zgodovine nagubanega mesta,
s kamnitimi terasami in zidovi
v razvoju in propadanju,
napolnjenega s šumi valovanja morja
in časa, ki ga mesto preraja,
nisem nekoč doumela,
nisem nekoč dojela,
kako žlahtna je njegova starost,
dokler se me ni dotaknila
modrina na robu svetilnika.

Mesto mi je prodiralo
skozi pore duše počasi,
tiho, neslišno, globoko.
V njem občutim
igro sonca, lesk obrazov
in veselje ljudi.

Številne uganke so me zvabile
med javna poslopja, baladurje,
pod kamnite rozete gotskih stavb,
med grbe, napise, rokopise,
cerkvene in posvetne umetnine
in starinske predmete.

Poslušala sem zgodbe o nastajanju
in izumiranju plemiških rodbin,
o Nicoli Manzuoli, Gian Battistu Manzioliju,
Paolu Naldiniju, Petru Pavlu Vergeriju,
Gian Rinaldu Carliu, Pietru Candlerju,
Giovanniju Ingeneriju, Gioralamu Gravisiju
in drugih plemenitih možeh.
Slišala sem zgodbe o ribičih
in o pomorščakih, ki so ljubili morje.

V svojem mestu občutim zmagoviti mir,
slavo Justinopolisa,
ki je ustvarila rod Istranov
s kipom pravice
na Pretorski palači,
v rimskem templju
s kipom boginje Atene – Palade.

Čevljarska ulica,
kraljica moje promenade,

kamniti obraz mojega mesta,
kamniti tlak neukročenega kamenja,
v mehkih kameninah trajnih potez,
dohiteva me nežen šepet beneške pahljače,
skrivnosten vonj deklet v krinolinah
in sporočilo trdnih obljub preteklosti.

Zazrem se v spanje
razmočenega laporja,
antične spomenike
beneške signorije,
lapidarične zbirke,
v okrasni nadstrešek,
zaščitnika ribičev v majhni cerkvici
in razpeta jadra mojega mesta.

Mnogo je tujih ljudi,
ki zaradi preobširnega morja,
lepot mojega mesta ne bo nikoli spoznalo.
Vseh ljudi zaradi ozkosti svojih uličic
Koper ne more sprejeti vase.

Blagoslovljen bodi popotnik,
ki prihajaš s svojim dihom miru
v moje mesto.
Ljubeča enotnost morja
te preraja znotraj svojega kraljestva.

V stilnih potezah so mestni portal,
vodnjak na Mudi,
mestna cerkev,
Belgramoni - Taccova palača,
Loggia na glavnem trgu
in Pretorska palača.

Sedim in uživam,
a nočem počivati tam,
kjer zrak diha morje,
kjer istrsko dušo težijo skrbi kot sidro,
kjer so govorili o starem in grdem,
o novem in lepem,
kjer so na solnem skladišču
sezidali stolpnico,
kjer je znanje onkraj vida
in prisluha preteklosti,
kjer bo ostalo morje enotnost valov,
kjer je celina postala enotnost ljudi,
kjer je oljka moje in tvoje spoznanje,
kjer so kristalne noči moje sanje,
kjer imajo štirje letni časi svoj vonj,
kjer govorica zgodovine šepeče
o starodavnih stebriščih in spomenikih,
kjer ribe plavajo in se množijo,
kjer se otroci igrajo in govorijo,
kjer nas obdaja moč gibanja
in povezovanja čez svobodni lok mavrice,
kjer nas obdaja moč ljubezni,
kjer galebi vladajo srcu ljudi,
kjer so poškodovanim spomenikom
začeli popravljati glave, noge in roke
in obnavljati starodavne zapise,
kjer so trg Svetega Petra
iz 14. stoletja
v imenu novejšega
zgodovinskega spomina
casa veneta e gheffo
preimenovali v Gramscijev trg,
Glavni mestni trg
pa so preimenovali v Titov trg.

Legenda:

Boginja Izida iz Istre, shranjena v Musei e Gallerie D' Arte v Veroni;
Poganske boginje Izida, Cibele in Priapa, odstranjeni kipi na željo škofa
Giovannija Ingeneria (1576 – 1600);

Capo d'Istria – staro srednjeveško ime za Koper
Kip pravice na Pretorski palači – danes krasi muzejski lapidarij. Po mnenju Nicole;

Manzuolija naj bi bil to predelan kip boginje Palade. Kot dokaz mu je zadostovalo, da je na tem mestu stal rimski tempelj, posvečen boginji Ateni Paladi;

Nicola Manzuola – zbiratelj antičnega in drugega gradiva, opisal Istro
»Nova discrittione della provincia l'Istria«, natisnjena leta 1611 v Benetkah;

Gian Battista Manzioli – se je med prvimi posvetil raziskavam in zbirateljstvu, skupaj s škofom Paolom Naldinijem (1686 – 1713), avtor znamenitega dela »Creografia ecclassiatica o sia descrittione dellla citta e della diocesi di Giustinopli detto volgaramente Capo d'Istria
Peter Pavlo Vergeri (1370 – 1444) pripisujemo mu zgodnje širjenje humanističnih idej v Istro in obenem veliko zanimanje za antiko in njene spomenike. Delo: »De situ urbis Justinopolitanae«;

Gian Rinaldo Carli - koprski enciklopedist in razsvetljenec (1720 – 1795),
pobudnik prve muzejske zbirke v Kopru in nosilec mnogih arheološko zgodovinskih raziskav Markiz Girolamo Gravisi, velik poznavalec epigrafike, heraldike, arheologije in zgodovine;

Pietro Kandler (1804 – 1872) tržaški zgodovinar in arheolog, izdajatelj revije L'Istria, konservator za Primorsko v Trstu pri Centralni komisiji za spomeniško varstvo na Dunaju (ustanovljena leta 1850), arheolog in utemeljitelj razvoja kasnejših muzejskih panog;

Pretorska palača – glavna palača v Kopru na Titovem trgu Belgramoni – Taccova palača – sedež Pokrajinskega muzeja v Kopru, Kidričeva 19
Loggia na Glavnem trgu – kavarna na »Titovem trgu«;

Casa veneta a gheffo – beneška hiša, zgrajena v 14. stoletju. Stavba z navzven pomaknjenim pomolom, naslonjenim na lesene rezljane nosilce. Pritličje z dvema ravnima vhodoma je zidano iz nepravilnih kamnitih blokov, nadstropje je iz opeke. Stavbo krasijo bogata gotska okna, zaključena s trilistnimi monografijami. Posebnost stavbe je notranje zaprto dvorišče z nadstropno teraso in pokrito lopo. Stavba je zidana pod orientalskim vplivom iz Benetk.








































































ISTRIJANKA, KIP RADOSTI!

Na meandru Belvederja v Kopru
prisluhnem glasbi Rondo Veneziano.
Platane poplesujejo v ritmu povzdignjenosti
s tramontano, kot so nekoč po koprskih ulicah
poplesavale kmetice s svitki in košarami na glavah.
V njih so v mesto prinašale svoje pridelke:
olivno olje, češnje, fige, grozdje, jajca in mleko.

Prihajale so z vozovi, z vpreženimi osliči.
Tako nas je nekoč obiskovala šalarska mlekarica.
Še danes slišim njeno istrsko narečje:
'Alora, jemam žižule in mleko fresco ...'

Morje je prenočilo v topli poletni noči.
Izpod mogočne platane na Verdijevi ulici
je vzniknil Apollonijev kip – akt ženske radosti
prekipevajoče nosilke življenja iz Šavrinskih gričev.
Intuitivne lepe žene, na meji čudeža,
rojene iz ideje, ki se sveti kakor jantar.

O Altamira! Presenečena vzkliknem.
Duša moja, pomiri se! Uživaj popolnost,
ki pripada navdihu poésie pure.

Glej, Istranka stoji breztežena kakor navdih!
Ko jo je kipar ustvarjal, se je z božanskimi prsti
dotikal dišečega grma jasmina, sklonjen
k istrski zemlji in jo upodabljal:
Popolno žensko z ožiljem iz svoje krvi:
mistično mater, kraljico svetlobe in morja.

O cvetoča luč, z dojkami magnolije!
Hrepenenje ji razpira pogled na morje.
Istrijanka čaka na vrnitev ribiške barke.
Ljubezen ji meri čas.
Ovita s tančico jutranje zarje
izreka dobrodošlico prihajajočim čolnom v zaliv.
Z ekstazo bivanja, z utripom zamaknjenosti.
O Istra, mati Šavrinske duše!

Potopljena v novi čas blagostanja,
ko smemo zapisati besedo svoboda,
izkričati njen pomen, da zapoje glas vetra
čez plovne poti in morske širjave v svet.
Studenec ulitega brona se je iztočil v žile.
V njeno kri. Kiparjeva ljubezen do Istre,
je učlovečena v živo tkivo Istrijanke,
lepe Šavrinke, izpod flisastih gričev.

Morje se je zleknilo in pokrilo skalo.
Galeb je vzletel.
Oko premočrtno sledi valu.
Val za valom se ziblje in poglablja
v rojstvo njenega notranjega bistva.
Lepoto izrekanja rok, obdarjenih z delom.
Duh stvaritve postane telo, obredje alkimije,
utelešenje davnega starodavnega zapisa v spominu.
Ko se zvečeri, se prižgejo pristaniške luči.
Istrijanka postane skrivnostnejša.
Noč ji nadene diadem z dragulji.

V jutrih prihajam z ludistično dušo na obalo.
Telo ji ogrnem s plaščem iz mehkega tila.
Skupaj jadrava v večno navzoči trenutek 'sedaj'.
Z obrazom morja, s kožo pozlačeno od sonca,
se rešujeva samotnosti, delava si družbo.
Istrijanka je z boki podprla štiri strani neba.
Potopljena v modrino, čarno navdihnjeno prostornino,
zbuja čute s prisluhi nepomirljivega valovanja
in utripanja v stoletje časa, ki ga včasih gledamo
preveč ravnodušno, z obrabljenimi očmi.

Tiho morje, očiščeno vseh strasti,
se je zjutraj zleknilo ob njenih nogah
in jo v dostojanstvenem oblačilu hrepeneče duše
povabilo v nedrje vala, apolinično vzhičeno,
brez štetja časa in omejitev.

Kiparja se je v slovo dotaknila s svojimi toplimi
žuljavimi rokami, s samozavestjo starodavne
boginje Izide. S pogledom čez morje
ji plešejo misli z oživitvijo zadovoljstva,
da se je zemlja odpočila in napojila z dežjem.
Poplemenitila rodnost te Šavrinske dežele.

Noben tujec nima moči, da bi se je dotaknil.
Eros z duhovnim telesom pije čisto roso
spomina iz njenih nedrji in jo nagovarja
s plesočim hrepenenjem nežnega zefirja.

Pojdiva na vožnjo in ko jo pazljivo obkroživa
na stičišču Pristaniške ulice,
severne obvoznice in Belvederja,
jo vsakič ljubeznivo poglejva
in se ji nasmehniva.

Vprašava jo lahko, kako ji je ime.
Ne bo nama odgovorila, kajti popolnost
nima imena. Je nesmrtna.
Istrijanka, kip radosti!
Ustvaril jo je Apollonio Zvest.
Vdahnil ji je večno življenje.




VODNJAK NA MUDI

S tlakovanega Prešernovega trga
strmi na Mudi simbol Kopra pod nebo -
Da Pontejev sivi kamniti vodnjak,
s peranko in vodnim očesom,
obkrožen s kamnitimi stebri
in z vencem železne verige
varuje kamnoseško skulpturo,
nagnjen na starodavni podzemni izvir
in vodovod z lesenimi cevmi.
















Tu prisluhnem odmevom korakov davnih kultur.
Slišim topot konjev Benečanov in tujih vojska.
Slišim glasove istrskih oslov in mul,
škripanje vozov in pogovore branjevk,
ki prodajajo olivno olje, fige in vino.
Pravijo: "Tábot ne bejo ánca framantón ćepoli."

S skrivno struno iz podnebnih luči
in s spečim talnim izvirom, z iščočimi očmi,
vodnjak že stoletja gleda sence mimoidočih
in podzemna voda boža mediteransko nebo
s hrepenenjem, da odžejala bi svoje ljudi.

Gledam renesančna mestna vrata Muda
z obzidjem Sebastiana Contarinija,
dom kamor me žene srce!
Hitim skoz ozke ulice s sidrom v nedrih.
Hitim, hitim, da užijem lepoto svojega mesta.

Stoletja že prihajajo in odhajajo skozi kamniti svet,
sem hodijo ljudje po skrlah tlakovanih ulic
in se ustavljajo ob zidovih duhovne kulture.
Novim arhitekturam gredo naproti,
a vodnjak z nedeljivo tekočino podzemnih voda,
s spomini in dotiki časa obtežen na duši
tke in vrta globino ležišča iz utrnjenih zvezd,
velban odznotraj, blagoslovljen odzunaj,
upehan od ljubezni do mimoidočih ljudi
in vonja, ki po morju in algah diši.

Arhetipi zapisov iz vodnjaka o stvareh govorijo,
da kamni skrivajo izpovedi v njegovih režah,
shranjene zgodbe, zabeležene dogodke in naključja
o uničevanju mesta od vojska
in ateizmu, ki je uničilo mnogo spomenikov
s krščanskimi zapisi in še o mnogem,
kar vodnjak nosi zapisano v kamnih in genih,
iz katerih solze v zemljo z zgodovino polzijo.
Iz globine talnih voda odmevajo imena
v zgodovino zapisanih ustvarjalnih ljudi,
s skrbmi na snežno belih krilih galebov,
ki si odpočijejo nožice na kamnitih stebričkih.

Libris prisega na nadaljevanje življenja
s širokimi odprtimi očmi istrskih ljudi
»rube za névervat«, vzdihne
in pove domačinka Lojzki Zavnikovi,
ki širi bralne navade in neprenehno uči,
da iz izvira vodnjaka človek pije moči -
znanje, ki usmerja in veliko nauči.

Stojim pri vodnjaku na Mudi
in brišem prah. Slepoto z oči.
Poslušam vodo, ki v njem žubori.
Diham ga, prisluškujem asfaltni govorici,
odmevu korakov in se podpisujem
z dekliškim priimkom na kamen
preteklih dni. Vodnjak obmolči.
Me srka vase in se me polašča po plasteh,
navdihuje mi sanje, podobne skrlam,
po katerih stopicam po davnih človeških sledeh.

Ustavim se ob pročelju romansko-gotske meščanski hiše
s spominom na mojstra Nikolaja iz Pirana
in kamnoseka Tomaža iz Benetk. V Loggio zastrmim,
tam sedem in popijem s prijatelji svoj kapucin.


Pretorska palača me navdihuje s svojimi kipci
in mislim na Trg Brolo in na tiste zaloge žita,
ki so jih v slabih letih razdeljevali meščanom.

Grem mimo rotunde Karmelske matere božje,
Krstilnice svetega Janeza Krstnika.
V temenu kupole gledam fresko Kristusa
Pantokratona in zavijem v stolno cerkev
arhitekta Giorgia Massarija. Tu prižgem svečo
za vse rajnke duše in starodavne ustvarjalne može.

Zavijem v palačo Belgramoni – Tacco
in vstopim v lapidarij muzeja.
Odprejo se mi duri in Oliver me pozdravi: »Dober dan!«
Listam zbornik 90. jubileja Pokrajinskega muzeja,
po gotiki, renesansi in starožitnosti mojega mesta.
Zvijem do baročne cerkve »bratovščine mornarjev«
in si ogledam slike Nikolajevega življenja iz 17. stoletja.

Nato se spet vrnem na Mudo in v Librisu
si kupim knjigo. Se naslonim na stebriček ob vodnjaku
in uživam sonce in Mudo z veselimi očmi.
Se sprehodim do morja in nahranim galebe.
Sončno jutro sije name in me otipa v spominu
davnih dni in jaz se usedem pod krošnjo platane
in spijem skoraj vse morje s svojimi očmi.

Legenda:

"Tábot ne bejo ánca framantón ćepoli". – tokrat ne bodo kupili koruze

»rube za névervat« - stvari za ne verjeti


















































KOPRSKI ŠČIT

Mesto mojega bivanja je nevesta v belem oblačilu.
Vanj sem prišla davno tega, pri triindvajsetih.
V belem oblačilu. V slogu svoje mladosti in svojih sanj.
Mislila sem si, da je to vzorec nebeškega Jeruzalema,
morda z vlogo Srednika med dvema svetovoma.
Spoznala sem, da je telo Kopra grajeno v obliki
kamnitega ščita in ne iz vitic, lesa, usnja in kovine,
kot so spleteni grbi s ščiti sumerskih konjenikov,
ki sem jih videla naslikane v zgodovinski knjigi.
Belo oblačilo je bilo zame kakor dekliško svetobolje,
ki sem mu pripisovala poseben svetliški pomen.
Dotaknila sem se ga, kakor da bi pozabila
na cilj svoje poti in svoje srce ob slovesu z Goriške.

Vedno se nekdo umika, seli, odhaja ali se brani.
Belina mesta se je vpletla v ščit iz obrambne zavesti
Istranov pred kopji, sulicami in požigi tujih vojska.

Dojela sem ščit, kot znak ki me bo varoval kot dobra mati.
Mestno obzidje je grajeno iz prijetno dišeče bele kože neveste -
istrskega kamna, ki varuje oljčni gaj, vrtove, vinograde in ljudi.
Diši mi po soncu in omamno nadišavljenih krinolinah deklet,
ki so se nekoč sprehajale ob morju in po ulicah ob oljčnih nasadih.
Kamnita poslopja so belo razgaljena nevesta davnine,
ki zmehčanih lic na vsakem koraku pozdravlja ljudi
in jim z velikodušnostjo izreka dobrodošlice v mehkem narečju.
V milih geoloških nočeh se stapljajo kamenine s sencami ljudi,
in nevesta na pročeljih hiš se s svojo belino z ljudmi
pomika proti morju, kakor večna popotnica mesta.

Antični spomeniki, lapidarij, epigrafski zapisi, kipi,
najdišča, muzejske zbirke, stilno pohištvo, slike
pričajo o bogati zgodovini mesta, ki me je sprejelo.
Vse ima svoj namen: »Darilo tebi od Sv. Nazarja
za spoznanje mestne Belgramoni Taccove palače
in odžejanje ob izvirku iz vodnjaku življenja.«

Na glavnem trgu je minimundus beneške kulture.
Tu prebiva svet z alkimistično skrivnostjo boginje Izide.
Slišim mrmranje morja, nekakšen blues, nagneten
z ljubeznijo vračanja in valovanja v nasmejanih krčih,
ki so v davnih časih prelomili obali ostro čeljust
in stolkli skali zobe. Nobenega dopovedovanja srditosti
morju ni več treba. Najbolj brezumno pustolovščino je
sprejelo vase. Med Izolo in Koprom ležijo razbitine Rexa.
Tedaj je vojno nasilje obračunalo z morjem, zemljo
in zrakom. Vročično v znoju in viharnem neurju
Beethovnove glasbe je igralo in njegov odhod je bil
majhen vnebohod, nokturno, requiem velike ladje.
Vse hkrati. Žrtev za male stvari, ki bodo sledile
in mehčale sedanjemu človeku misel in srce.

Pogled na dno ni nikoli lahek o morje, humus materinstva.
Med doraščanjem plime in padanjem oseke sem dohitevala
naseljevanje izseljene obale in ji izročala svojo usodo
v ožganih barvah poletja. V veliko veselje mi je bilo,
da sem si lahko razložila notranji smisel občudovanja
zračnih pretakanj, božanje maestrala in iluzije
o začetkih trenutkov nikoli izsanjanih sanj,
ki jih ne morem povsem izmeriti s tistimi, ki jih živim.
Ob slovesu lastovk, ki sprhnevajo v nebo
in letijo v daljne dežele, bi kar ponorela od čustev vračanja.
Nato se sklonim in roka začuti to obmorsko zemljo, to morje,
da je moj dom. Oh, kako neopredeljeno čustvo sem sprejela vase,
ki se mi je v reliefni harmoniji dneva pokazalo
kakor poduhovljena roža na beli jadrnici in srce
mi je izravnovesilo svet z morjem in mojo krvjo.

To najtoplejše sonce mojega življenja, me je ovilo
okoli pasu in jaz sem začutila, da sem ljubljena.
Odšla sem od tam, kjer je nekdo brusil robove
in jaz sem opazila, da brusi okraske mojega značaja.
Ko se življenja polaščajo, trpljenja noče nihče vzeti nase
in ko zalaja nate pes, mu poglej globoko v oči
in ukroti se njegova narava. Zasidrala sem se v pristan
v koprskem zalivu s svojo belo jadrnico in v belem oblačilu
svoje mladosti opazila, da sem tu v koprskem ščitu doma.
Da, prav tu, v hiši, kjer mi je bila izrečena
dobrodošlica v mehkem istrskem narečju in kjer se ulica
s svojo belino poslopij pomika proti morju.








MAGNOLIJA






















Pod krošnjo vzvišene kraljice,
ogrnjene s svileno belino,
poslušam glasove nekdanjosti.
Razpršenosti stoletnega samovanja.

Dan se znova začenja.
Zadošča korak,
in že se ljubezen zaiskri.
Sledi korak in hoja,
hrepeneč pogled
skozi poševne gostote
žuborečih voda,
ki pritekajo iz praizvira,
in se pomikajo skoz obtolčeno
kamenje drobnocednih tal.

Rahel vonj po morju,
duh in priokus davnine.
Skozi prečiščeno bivanje in spomine
starih zgodb o mestu
se rojevajo nove spodbude,
ki rišejo bela jadra
na potemnelo kožo.
Potaplja se luč s podaljški ur
skoz čaše magnoljinih noči.

Popotnik, prisluhne južnemu vetru,
ko mogočno drevo v nedrih trga
za Pretorjevo palačo zašumi
svojo večno pesem.
Duša čiste tišine v zavetju,
skrita v biserno tkanino
in vodnozelene liste,
je povila današnji dan
s svoje sončne dlani.






















































SONČEVO OKO

Hodim k morju
po svojo pozabo.
Morje me ovije
v zvoke valov,
ki me učijo hoditi pod vodo,
kjer posedajo črede
mojih želja.

Ko sem se zjutraj umivala
v srebrni rosi spomina,
sem v kapljicah morja
okusila kristale soli.

Zazrla sem se v nebo,
v žarek sončevega očesa,
ki me je odel z zaupljivostjo.
Poslušam šumenje morja,
zadoščena s spolnitvami.

Ostajam nikoli potešena samost
s številnimi upehanimi željami,
a le eni se ne morem upreti.

Oh, to bleščeče Sončevo oko
s spuščenimi trepalnicami
nad morsko gladino
in prekati srca,
ki ga z duhovnimi prsti
sprejemam vase.

V SRCE SPREJEMAM TO KRASNO DARITEV

V srce sprejemam to krasno daritev:
poletje, ki mu oči žarijo lahkoto lahkotno,
poigravanje vala z valom, ki diha mojo bit
in vsaka kaplja morja v brezmejnem prostoru
mi prinaša njegovo sporočilo:
sinje modri lesk neba mi govori,
da sta nebo in morje eno,
da je nebo nad galebom brezglasni vrtinec
razlite beline iz njegovih kril po ozračju.
Morje trka ob obrežje mojega srca
in nosi s sabo čoln, ki ima hrastov značaj.

Ko pride čas, v meni hrast ozeleni
in jaz se odpravim na dolgo pot.
Topli vetr'c maestrala mi govori
naj zaprem oči, vdihnem globoko
in izgovorim vzvišeno besedo: življenje.
V sebi slišim šumenje vzdrhtelega travnika
ob obrežju in zven nasmejanih ustnic,
ki pijejo nikdar potešeno žejo morja.
Na sebi čutim prvine soli, ki puščajo sledi
na mojih očeh, licih in rokah.
Preštevam te krušne drobtine dobrote,
ta odblesk kristalov soli na moji koži,
te spočete barve jutranje zarje,
speče še v odgovorih poletnega dneva.

Poletje se je tudi letos zaljubilo vame
in jaz mu ob vrnitvi z dolge poti vračam toplino.
Kakor lahek les sem. Sem plutovinasti zamašek,
ki plava na površini nemirnih valov
in sončni plameni ga spreminjajo v pepel,
iz katerega poganjajo rože moje ljubezni.

Pogovarjam se z molčečnostjo v globinah morja.
Z večernim vračanjem vase, zaspim.
Zamislim se v dno morja in njegove zlati vrvi,
ki se obešajo na popolnost sončnega žarka,
ki prodira kot zakon luči skozi morsko gladino.

S slanim okusom se pomikam skoz tišine prostorov
in žejo po živi vodi v telesu hrepenim.
Sem kakor bela svila,
na kateri so razprostrte oči jutra
iz odrešujoče pozabe morskega spomina.

Poletje je kakor opojni rastlinjak,
v katerem bujno cveti plankton morskega utripa
in jaz se počutim na sipini morja,
kot da se barv dežja nisem nikoli dotaknila,
ker mi je morje vzelo dušo vase.



V MORJU ME IŠČI

Ko boš iskal moje sledi,
išči me v morju.
Tam ležijo moje dlani.
Na velikem plesišču valov me najdeš.
Tam bom s sklenjenimi rokami,
večna prošnja iz sonca grajena.
Stih izpuhtel iz sanj.
Luč, ki rodi v tebi novo luč.
v prepletanju s tabo bom,
ko utihnejo brazde morja.
Kot skala bo moje telo molelo iz vode,
ko me objame razigran objem.

Sem gorišče želja v nemirnem morju.
Živim ta zaljubljeni svet,
zaraščena z njim v kamnitem tkivu,
medtem ko čakam na topel veter z juga.
Proti večeru vzkipim in tonem v modrino.
Razširjam pljuča v jutranjo svetlobo
in se hočem nasmehniti v tvoje dihanje.
Obraščam te tiho in s posvečeno ljubeznijo.

Selim se in vračam s toplimi ustnicami.
Zate imam vse spravljeno v rdečih cvetiščih.
Sem korala, ki me moraš poiskati in najti
med glasbo, ko zlate sončne kaplje padajo
z zvoki v ples časa in minljivosti najinega hipa.


SONCU NAPROTI

Jadrno sem bežala,
kot so me noge nesle
čez obilje žarečih cvetov,
ki so se povešali dišeči
skoz hrepeneče modro,
radosti naproti.

Jadrno sem valovala
v igrah soncu naproti,
skoz drevorede
sanjskih vonjav,
v brezmejno kipeče
valovanje zelenja,
skoz hrepeneče modro,
radosti naproti.

Odkrhnila sem leskovko,
si izrezljala piščalko z veseljem,
ki je našlo pogum sonca
v rumenih čopkih mimoze,
in jaz sem zaigrala svojo pesem
skoz hrepeneče modro,
radosti naproti.

Nežno je kimal obraz neke rože,
ki je povešala ljubeče oči
in jaz sem videla sebe v njej,
v spolzkih kapljah dežja,
ki se pretakajo skoz njeno telo
skoz hrepeneče modro,
radosti naproti.

Tiho sem se smejala
z omamnim občutkom veselja,
s sončnimi žarki v srcu
in pomladjo šumečih neviht,
spogledljivo nasmejana ljubezni,
skoz hrepeneče modro,
radosti naproti.



SPEV MORJU

O morje, bisernica mojega srca,
zamaknjena sem v poletno mehkobo modrine
in lahkotno vstopam v vezenino tvoje ljubezni.
Sem tvoj navdih, hrepenenje in darovanje
predživljenju. V zatišju dovršenosti sem
del tvoje neskončnosti, kaplja skritih solza,
zapriseženih večnosti bivanja v tebi.

O morje, bisernica moje duše,
nadčasnost v mesečini srebrnega dneva,
kri zemlje v plenicah oceanov nihanja,
zbranost obotavljivega miru v bolečini,
govorica vedrine in razpljusk olajšanja,
združevanje sedanjosti v naročju prvotnosti,
razpetost med prvine kristalov v rojevanju bivanja.

V naročju valovanja uporne vabljivosti
mi ohranjaš čezmernost dobrotljivosti,
navzočnost nenehnega dajanja
v prenaglašenem utripanju iker
in v nepojasnjenem večnem gibanju
mi predeš začarane obljube ljubezni.
Tavam po pragozdu celic tvojega dna,
skoz neprehodne skrivnosti. Odpočijem si
v tvoji zibeli zbranih smehljajev
in ti mi razodevaš spokojnost in prazničnost
najinih pomenkov in starožitja.

O morje, bisernica mojega olajšanja,
ljubim tvoj mir in zavetje svoje duše.
V rokah držim pesmarico najinih občutij.
Tvoje trpljenje in sla, o morje,
ki šumiš najino himno življenja,
me navdajaš z bolečino in radostjo.

Pod razmočenim soncem se utaplja večer.
Pastorale školjk zlatijo tišine modrookih brazd
in ti preženeš nemir in viharje grmenja,
s svojih gub odložiš napljuskane pene.
Izhlapevaš bolečino odvržene sle
v breztežno zvočnost neukrotljivosti
zoglenelih in okamnelih glasov sonca.
Z zlato svetlobo na svojih licih
napajaš dušo s svojo ljubeznijo in mirom.

Izrute korenine koral krvavijo. Pogumno
v strastnem objemu globin plapolajo zastave
v širočino neštetih svobod in zmagoslavij.
Plima izriva votel dan na površje svojih vlaken
in preplavlja vzburjenje najinega obličja.

Ob svetilniku pribitih rok je križana,
v širjave razpeta upognjenost starke.
Med opuščenimi čolni na ostrinah čeri
slutim puščobovanje ledenih vetrov,
negotovost galebov, trepetanje nožic
in klecanje skalnih grebenov.

Ljubim ujetost morja v zimskem drgetu
in prostore zatišja tisočerih vzvalovanih obrazov.
Iz razrezanih grap in samotnih dolin

nezaznavno odtekajo vode zelene
in ljudje hitimo k tebi, o morje,
s koščki Istre v prsti in znoju
iz te oljčne, šavrinske dežele,
ki je z ljubeznijo priklenjena nate.

O morje Jadransko, ljubim tvoje gube,
tvoje barve, ki izginjajo v odsevih pomlajevanja.
S suhimi usti potopljena v tvojo modrino
pijem sončno ljubezen mojega trenutka
in v sebi čutim tvoje slane pisave,
ki me rišejo v prepletanju podob v valovih
in pripenjajo moje telo na tvojo dušo, o morje!


OLJKE

Oljke, ve princeske, lani četvorko ste plesale
v zaporedju dolgega temno zelenega nasada;
s princi nevidnimi ste v dolgi vrsti obstale,
košate in bogato obložene ste z lepoto se bahale.

Oljke, oljke, letos od sonca ste izsušene,
dozorele ste v trpke brstičke drobne,
navznoter s kapljo olja, bolj rumene kot zelene,
žilave v deblu svojem, v koreninah uporne.





Na vejah osameli redki sadeži visijo vsaksebi,
zgoraj pa bele ovčice in sinje modra pokrajina.
Primorec, prazno prešo je letos Bog namenil tebi,
izsesana je zemlja, žalostno je srce oljarja.

Nedosegljive oljki so vlažne rosno rdeče oči,
zaman bi človek iz prahu in vsebin peščenih,
dvigal roko v višino z odprtimi dlanmi,
da obral bi plemenite sadeže z višin zelenih.

S svetlobo so napolnjeni prostori, svet rastlin.
Po zemlji ležijo levitve plazilcev brez teles.
Nasad premerim, oljke s pogledom motrim
in veter prek ramen mi zavihti jesenski ples.

Ravnovesje v daljavah in zapredkih je skrito v samoti,
njenih čudežih in moči sončevih luči.
Sivi oblaki so s težo vode predali se dremoti,
v zamotanih zankah suše, kar je živo, se suši.




BESEDE IGRAJE SE VALOVE

Šavrini suha rebra gruda zemlje
žvenket s cekini rez na obzorje
vali se suša joka v morje
grmenje črte črn ptič v vodovje
oblaki toča dežja klesti sadež v morje
izvir vode čez trato med skalovje
grap razrezanih dolin nekdaj golote
vode zelene odtekajo s teles samote
oljke brste potno čelo Šavrinov polje
pada sonce v morje ugrez kazalca ure v spanje
nezaznavno polnijo se prostornine morja
s koščki Istre srce zemlje suha skorja
buči morje Jadransko vodo čez gorovje
mornica ziba ribo volk pomorščaka morje
postlano z vali mornarju je domovje
ziba sonce val valov morje
svobodo morje pljuska čez obzorje.






GOOD BYE J.F.K. S PLANETA NATO

Le kaj ribiči ob morju govorijo?
V duši jih gotovo nekaj muči.
Pred očmi vode Jadrana jim valovijo,
hladijo zagorele in razgrete grudi.

Le kaj govore istrska dekleta?
Da sem ter tja veter po zalivu jih zanaša,
v ribiške mreže burja se zapleta,
nemirna postala je obala naša.

Le zakaj se vznemirja naše sinje morje?
Naše morje, ki je spremljalo Istrane
na ladjah, ki so odpeljale na odprto morje,
svetilnik rdečeok tedaj je jokal v obzorje.

Ah, to so 'štorije' pove Šavrinka, gospodinja.
Parnik je zapiskal, mož je odplul na tuje.
Dolgo je že od tega. Kdo se več spominja?
Nihče več ne joče, nihče več ne jadikuje,

da so v gozdovih Kentuckyja delali Istrani,
da so gradili nasipe Missisippija Istrani,
da so v newyorškem pristanišču tovorili Istrani,
da so se iz Amerike vračali domov zgarani Istrani,
da so Istranke služile gospodi na Tržaškem,
da so se dekleta sključila pod garanjem težaškim,
ko so damam prale, ribale pod na Laškem.
Šavrinka z osličem ob štalci, ob delu prav garaškem

pravi: »V pristanišču in čez lužo je spremljal jok Istrane,
ki so odhajali v daljni svet za kruhom s trebuhom,
v dežele širne in prostrane, očem neznane,
služit na plantaže bogatinom, streč lenuhom."

Tiho in neslišno je priplula ladja k nam,
angleško govoreči vojaki, smejoči kakor meh,
med njimi je bil tudi vojak John Šajn,
s planeta Nato v Kopru v gosteh.

S trajektom odhajajo gledat ladijsko skeletje,
jato jeklenih ptičev, ki ploščad prekriva,
pričenja se nova doba, novo tisočletje,
ki skrivnosti vojne radovednežem odkriva.

Več tisočglava množica vojakov kakor duh
je priplula v Jadran skoz Panamski prekop.
V belih oblekah so kot peki, ki prinašajo nam kruh.
Na letalonosilko golob miru usede se na krov.

Miroljubni smo, radi ohranjamo prijateljsko vzdušje,
za mir in sožitje med narodi vlagamo napore,
osvobojeni teže vojne, ljubimo domače starožitje,
razkažemo jim mesto Koper, Triglav, lepoto naše gore.

Ob zori je ladja molče odpeljala iz mirnega zaliva.
Goodd-Bye J.F.K, pomahata Istran in šavrinska žena.
Gostoljubni smo. Starega preroškega spomina.
Gostom smo ponudili kruh in sol, kozarec vina.


ZAKONI NEBA

Zakoni neba,
tu-le so,
nosim jih s sabo,
zabadajo me
z zlatimi vbodi,
ko tonem v tla
kakor dež,
ki se uleže na dno,
da bi rodil semena.

So temelj ledu,
so temelj ognja,
so temelj rasti.
Zbudijo se v očesu,
zbudijo se v tipu,
polzijo v solzi
skoz trpljenje in bedo,
skoz radost in veselje.

So utripi daljnih zvezd
iščoč miru.
So med,
ki cveti v žitu.
So ognji zenita,
so iskra,
ki naznanja kresno noč.

So knjiga, ki vstopa vame,
so jeziki z drugih svetov,
ki so se poskrili pod zemljo
in se naselili v človeku
z rojstvom in usihanjem ljubezni.

So obmolkla govorica,
ki noče zapreti okna,
jaz pa stegujem roko k njej,
ki tone v praznino.
Odgovor ostaja negiben.
So bivanje in odhajanje,
so tako podobni meni
in jaz njim.



MEDITERANSKI MOTIV

Sončno razgret svet Mediterana
ugaša dnevno svetlobo
in prižiga večerne luči.
Ribiči odhajajo na morje.

Azur se poslavlja s preglasitvijo
lazuritnega plesa večernih senc.
Členovita vklenjenost sončnega zatona
se lepi na oči. Rdeča točka, ki pleza vate.
Galebi plahutajo na hrbtih valov.
Dlesni skal kažejo neznane obraze.
Tako platonsko so zaljubljene v morje.
Krhajo ga s svojo goloto
in mu slačijo kožo.

Svetloba vstopa na povsem
drugačen način v žive stvari.
Diha, da pozeleni prostor.
Prevrtinčijo se luči
in odvržejo dušo na sipine.
Melodije jih bodo sestavile v življenje.

V tkivu se gostijo sokovi.
Bodi sla ali čudež.
Milina, ki jo vodi vešča ljubezen.
Zoreči sadeži mezijo v koktajlu telesa.
Postoterjena prha, zapisana stvarem.
Stkan oče iz zlata, ki se je spremenil v liste
s tehtnico ljubezni v svojih plodovih
vselej odžeja uho vode z plivkanjem
in nahrani oko svetlobe z neizrečenimi besedami,
od vseh razumljenih, ko v zrcalih morja plavajo ptice.
Slišim glas, ki ne bo nikoli izpraznjen besed.
Sladki kačji med ljubezni.

Ob oknu stoji mladenka.
Njene roke so se dotaknile bleščeče beline.
Vetrc je premaknil zaveso.
Prihaja pripet na sončni žarek. Ali niste vedeli,
da rumena barva pomeni radovednost in veselje.



ENIGMA MORSKIH OBČUTIJ

Jutranje, od noči zadihano morje
je v lenobnem gibanju brusilo čas
in plivkalo po kotanjah spomina.
Zvoki flavte med morsko travo
so prebudili tkivo opoldanske pripeke.
Eros je gledal dozorel morski sadež
z logiko občutja v breztelesni igri luči.
S kvasom sle so morski valovi
pili Venero iz njegovih oči
in jo iskali v viharnem morju.
Božanska duša, izvorni piš morja
se je skril v krožni prostor školjke,
v katero se je usedla Afrodita.
Bil je kaos zametka plodnosti in modrosti.
Afroditin sin Eros se je spremenil v ribo
in izpolnil sirenine želje,
skrite globoko v nedrjih petja,
kjer dinamični plavalni dih
vstaja iz morja in se vanj potaplja
z obrazom svežine in davnega spomina.
Veter je hladil svoje želje in se mladil
v nogah, rokah, obrazu in v svojih hotenjih.
Ribe so čutile njegov nemir.
S slastjo je zasedel ladjo duhov
in jo prestavil med pristan in enigmo
večnega razmerja tenkočutnih prepletanj.
Sirena je odnašala morske tokove
in polagala Erosu alge na lastovko srca.
Migljala je kot zlata riba v morju
in bliskala svetlikajoče proge vanj.
Eros je gledal njene pisane okraske,
jih otipaval v mislih in željah.
Imela je polne dlani morja in sonca.
Imela je polne dlani njegovih globokih oči
z vejico platane v kljunu galeba,
ki je odletel v projekcijo duha.
Bila je sirena z obrazom morja v sebi.



JADRA

Pihal je južni veter z morja
in ustvarjal zaporednosti,
ki so zajemale besede
na belo podlago.

Na grebenu je gorela zlata luč,
misli so bile zleknjene na skali
in jaz sem zlagala
drobna zrnca peska vanje.

Veter je odluščil košček modrine
in pustil moje telo prvinam,
ki so me črkovale odznotraj.

Neusahljiva jata jader je plula
v zaliv vitkega trsja nedotaknjena.
Morje jim je segalo v besedo
z začetim dihom vetra
in kodranjem valov,
z navzočnostjo moči,
ki se začenja z viharjem.      DAR

Klasja si mi nabral
in cvetja v Boninih v dar.
Vejice zlatih, drobnih zrn,
mnogo vonja poljskih rož
z radostjo v poletni dan.

Grozdja si mi prinesel
v skledi iz gline v dar –
sladkih, suhih, gostih kroglic,
mnogo vinskih, drobnih žogic,
jagod rdečih v januar.


MIMOZA

Mimoza,
sončna luč,
lahkotno te čuti moje srce.

Pridi, naslonjena na žarek
poletne svetlobe luči,
razcvetela v popke zlatega kipenja.

Klopčič sanj,
stkan iz rumenih iluzij,
sadež ljubosumja,
v samotarsko lepoto zazrta roža,
kita drobnih skrivnosti,
ki me preseljuješ k sončnemu zatonu.

Razletelo se je sonce
s tisoč očmi,
z bliski ljubkosti,
jasnim nasmehom,
s pojočo okarino harmonije svetlobe,
skrite za vsakodnevnim padanjem
svoje ljubezni v morje.

Za skromno željo ljubezni
toliko sramežljivega kipenja,
toliko veselega prebujanja,
toliko izbrušene miline.

Kradem tvojo
in ti dodajam svojo ljubezen.
Verižim čustva
in netim ogenj svojega upanja.
Globoko v očeh mi rišeš
skalo pozlačenih barv,
ki so raztopile sonce.
Vrejo hrepenenja
na pecljih tvojih kodrov.
Obrobljam svoje besede
s sončno govorico,
ki neti kresove hrepenenja.

Zaprem oči,
mistična roža,
odmev razkošja radosti,
lastovka z negibno plavutjo cvetenja.

O sladka pijana
in čarobna mimoza,
smehljajoča sramežljivost moje mladosti.

Dih topline in nežnosti,
kako še dišiš po laseh,
ki sem jih ljubila v tvojem vonju.

Cvetna lahkotna mamljivost,
rumenopecljavka pršeča rose neba
z milino dekliške dlani,
raztrosi po svetu pelod moje ljubezni!



















































SPEČE LJUBEZNI

V lednih dušah
stojijo ljubezni
kakor zasneženi kipi
plavajoči po obtoku krvi.

Ko bi le sklenili roke
drug z drugim,
koža ob koži hrepeneče,
usta ob ustih govoreče,
kakor da hočejo
iz ledenega stanja.

Led se topi pod srcem,
ogenj gori pod stopali,
v zenici očesa je iskra,
s toplino predramljene kože
sanja ptičje perje.

V osrčju starega svetišča
topli zrak tali čas.
Ljubezen prihaja
skoz kip bolečine,
skoz razpoke vžgane iskre,
veter jo prinaša in odnaša,
ko se pomika naprej
skoz dolgo potovanje.
Hodimo skupaj
in iščimo sebe,
svoje speče ljubezni!


MORSKI VALI

Skozi koren besede nevihta
prodira v notranje uho morja
in sprejema zvoke tišin iz globin.
Nekakšen »Zbogom« plapola,
ko svetilnik prižiga luči ladji,
ki zarezuje brazde skozi
srdite razpenjene valove,
raztovorjena teže svojega trupa.

Preluknjam vodo in spustim ptico
skozi lino uglašene ustne odprtine,
ki ničesar ne vsebuje. Le praznino.
Ni ne rojstvo ne smrt.
Vidim nek slamnat odvržen klobuk na valu,
napolnjen z življenjem, ki ga še ni.
Valu, ki bi hotel biti jaz in jaz on.
Dotakne se me njegov obris brez imena.




PRIJATELJSTVO

Odrešuješ me samote,
prijatelj,
pridi ogrnjen v pelerino
svoje mehkobe.

Vstopi vame
z oblačilom studenca,
ki prinaša zlati vrelec luči
iz medgrudja,
kjer valuje zagon,
rojstvo novega,
žuboreče
s svetlobo rastline.

Vez svobode z upanjem,
ptica notranjega prostora,
sončnica jutra,
zložene peruti,
ki dihajo z dušo prijateljstva.

MORSKA IDILA

Čez samotni mestni trg
me nosi nočni vetrič.
Morski safir igraje
riše sence,
se zapleta s smehom
v nemirno noč
in odstira ikono,
ki jo hranim v sebi.

Gladi skrle tal,
oguljeni kamen,
zlizani tlak poti.

Platana šelesti
pretakanje sokov.
Mrak drhti
v krošnji.
Vzgibi morske pene
pljuskajo čez robove
sonca ob zatonu.

Uho zvonika
srka vase
svoj nočni mir.

Hodim naprej.
Mislim na obalo,
na morske mreže,
mokra razpotja.

Ribič sedi v čolnu,
prepuščen zibanju.
Prižiga se večernica.
Oba prisluškujeva
gostobesednosti morja.

Soji luči
se počasi pretapljajo
in vzpostavljajo vez;
ribičeva brljivka z obalo,
obrežje s svojimi plameni
zažiga tisoče usod
in jih meri s svojimi odsevi.

Čoln je odplul v pristan.
Objela sem galeba
v beli pajčevini
sinjega jutra.


SEM VODA

Sem voda, ki diha
z globokimi kanjoni v sebi.
Sem voda, ki se pomika
skoz tihe zazrtosti,
skoz melanholijo duše,
ki sledi notranjim vzgibom srca.

Sem voda, ki hiti s svojimi tihimi
drobnimi občutljivostmi
in s svojim nemirnim iskanjem smeri,
prek izsušenih dolin pronica in hlapi.

S tančico človeške kože razprta,
z očesi vodnih kapljic zazrta,
s svojim tokom hoče naprej,
samonikla v tolmunih duha.

Sem voda, ki se dotika vesolja
z ritmi plime in oseke ljubezni.
Sem prostornina in površina,
sem topografijavnastajanju
in snov, v katero je potopljeno telo.

Občutim to živo vodo v sebi,
občutim, da sem majhna plavajoča
lučka v njej, s svetlobo besede.
Občutim to vodo, ki se pretaka.
Občutim sol in morje v sebi,
občutim pritiskanje sile odznotraj.



OB MORJU

Prihajam k morju na obalo
in tam je konec moje poti.
Sem na obrežju. Stopim na rob,
kjer se rokuje morje s kopnim
in vali svoje vode v njegovo naročje.

Naslonim se na rob modrine.
Tu bi rada ostala,
ob ploščadi šumenja v akordih glasov,
ob plesišču živahnih plesalcev,
ki nihajo v gibih morskega življenja.

Stojim na robu, kjer se spaja
žuborenje s plivkanjem,
skoraj negiben podaljšek kopnega
leži v meni, ko se jutro zdani.
Kamniti svet zapušča svoje sledi
v morju, kjer školjke v njih pletejo
svoja gnezda, ki brstijo sanje valov
med algami in morsko travo.

Vedrim na robu, med borovci.
Gledam rezilo valov,
ki kodra površino in zarezuje v moj
pogled koščke gibanja stvarstva,
kapljice morskih plesalk
na vzvalovanih brazdah,
v ritmih, ki hočejo živeti v meni.

Morje me objema in vstopa vame.
In jaz sem vsa v njem – eno sva,
vendar dvoje življenj – obala,
ki steguje mojo roko in me ponuja,
da izstopim v svetlobno pajčevino
svojega hrepenenja, v modro.


PRISLUHI IN ODSEVI V MODREM

Poslušaj govoreči šum valov!
Za vrtovi drhtijo oljke, platane
in ves mediteranski svet.
Poslušaj ta pogovor narave,
poglej to prelivanje senc,
ki te kliče in vabi,
da te ponese s sabo v modro.

Ob vodi trepeta obala, v njej riše
svoj obraz in lomi sol v očeh.
Morska brazda orje luč kresnicam.
Veliki vonj v snovi smaragdov
pronica skoz kamen in zbuja
v njem speče vodne živali.

Vodni herbarij nima zgodovine,
le sledi velike ledene dobe govorijo
iz mamutovih jajc,
da je svet od nekdaj krogla
in da je tvoj rojstni kraj
morsko zaklonišče življenja.

Vse stvari so zelo preproste.
Morska trava je svet vesolja ptici.
Le brezšumna duša, ki se potaplja
v ta velikanski vodni zbiralnik,
nima oblike, ker jo je morje
raztopilo in jo jemlje vase,
da v biseru školjke zasije lesk,
ki ga telo ostrige nosi s seboj.

Duša zasije kot uročena v modrem.
V morju počiva mir in te staplja
z vsem tvojim čustvom v  globinah,
ki združujejo v sebi radost z bolečino
in te tipa odznotraj z algami  življenja.



Z MAESTRALOM ODPIHNJEN

Ko bi le videl,
kako ga je nosilo čez plotove,
kako ga je veter razkazoval,
kako je jokal in hlipal,
kako so ga gledali
in kako se je muzal dobrikavo,
ko ga je odpihnilo čez moje telo.

Ali ga res nisi videl,
kako nadzemeljski je bil, ko je letel
in kako je ujel in osušil vsako solzo,
vsako besedo je oblekel v glas obžalovanja
in razkazoval vetru svoje mišice moči.

Tako lepo je brenčal kot čmrlj na glavi.
Ko ga je prešinil veter, je pesem zaječal
kot zarjaveli skripec na žerjavu.
Viharji listja so se dvigali.
Kot čas je bežal, ker ni hotel pasti.
Imel je prostor napolnjen z modrostjo.

Bil je samo klobuk, ki ga je maestral odpihnil
z glave. Bil je samo moj zvesti klobuk.

POSLUŠAJ VODO

Ko vstopiš v sprejemnico
velikega morja,
priplavaj vanjo kot list,
ki ga prinašajo
gorske vode ob odjugi,
s tokom brzic s seboj.

Usedi se na skalo
in poslušaj vodo,
opazuj vodo
široko razprtih oči.

Veter v tebi
naj ne buri valov.
Pomanjšaj se v ribo
med koralami
in lezi na kamen,
da dosežeš v sebi gladino vode,
ki te meri z ravnotežjem
morja in neba.

Dosezi v sebi milino vode
kot solza snega.
Izstopi iz sebe
in uglašuj
bučanje morja v sebi.

Sanje zaklenjene v školjki
bodo odklepale tvoje srce
z milimi zvoki
in ko ti bo bolečina scimila veselje,
bo zaplapolalo upanje čez okamnele vzdihe.
Spomni se tedaj na zamrle zvoke
bučanja morja in glasove,
ki so se uglasili z mirnim plivkanjem,
ki nikoli ne ječijo,
ko ribi rastejo plavuti.

Poslušaj vodo
in božaj njeno samotnost,
ko poplesujejo žarki svetlobe
in ji celijo rane.
Ko ti voda umije oči,
si oglej podvodni svet
in preišči mesta,
kjer še nisi bil.
Premakni kamen,
da zemlji ne bo od pritiska
otrpnila koža.

Izjoči vso žalost v morje,
izsmej vse svoje veselje v nebo,
dviguj se na hrbtih valov
in spuščaj se v globino z očmi.

Semenje iker spusti
v brezmejno morje s svojimi bremeni:
nikoli odtehtane teže soli,
nikoli izmerjene
trdnosti zlitine verig vklenjenosti,
nikoli enakih odtenkov kože,
z nikoli določeno lahkotnostjo peresa,
ki ga nosi veter po morski gladini.

Zaman iščeš poti,
vsak kamen ti je znan,
na razkrižju tisočerih
morskih smeri si vedno ti.


















































PLATANE

Sladko satje v rosah deviških rok,
gnezdo plete domišljijo s petjem ptic.
V krošnjah platan se znoči in morje valovi.
Tišina poletnega večera se nabira v vejevju
in teža skrbi v kopalnem plašču mesta,
ga hrani z okusom morja.
Hodim po asfaltu
in čutim življenje, ki utripa pod njim.
Drevo razširja svoje korenine
in strastno dviguje cestišče.
Veje barvajo hiše ob cesti v zeleno.
Sledovi mojih stopinj bodo ostali
v duši drevesa, globoko v koreninah.
Mesec bo čez desetletja svetil skoz vejevje
in platana, ki se razrašča v dlan
na Verdijevi ulici v Kopru,
je sprejela moj pogled v belo telesno skorjo
in jaz se omamljam z njeno lepoto,
padam globoko, globoko pod njo.
Ljubeča roka platane me je pobrala
in posrkala moj pogled vase.



















































ŠKOLJKA

Vesela sem, da si dojela
mojo ljubezen do morja
in da mi poješ pesmi
z glasbeno spremljavo
šumenja valov in utripanja iker
v lesku tvojega bisera.

Globoko v tebi se skriva
vsa nerazkrita lepota
in ti me skozi ozek prehod
vabiš v telo in mi razkrivaš
svoje skrivnosti za svileno ruto
stihov o morskem valovanju.

Potapljam se vate, v tvoje telo
in ti nosim v dar koralne vejice,
medtem ko mi ti podarjaš svoj biser.
Od tebe se učim umetnosti
čistega sprejemanja ljubezni.

Z vsakim napevom neutrudno
izpolnjuješ moje želje in voljo,
da se snideva na obrežju obale.
V tvoji hiši se kali ogenj čiščenja
in je prostor še za enega,
da se z vlakni glasu uglašujeva.

Skozi tebe se pretakata sol in voda.
Tvoj biser je os mojega hrepenenja
po morju in zmehčani modrini neba.
V njem je potonil ves svet.
Moj glas se je prelival skozenj
kot blaga voda, ki se je spreminjala
v dih in jaz sem s smehom
bisernega leska zastrmela vate,
očarana od tvoje bližine.
Slišala me boš, ko bom obmolknila.



Z ODPETO BLUZO

Danes je znova sončen dan.
Jutro me pozdravlja z veselim obrazom.
Ravno pravšnji dan za sprehod
po koprskih ulicah.

Veter je spihal in očistil ulice.
Dež je spral pločnike
Pomlad je ponorela v cvetju.
Staro češnjevo drevo
se ziblje nad vrtno ograjo.

Rdečeličnost je njegov način pesnjenja.
Ljubezen z napenjanjem strun v vejah.
Koprnenje, ki vstopa v telo.
Nabirala sem sadeže,
ki jim je sonce pordečilo obraz.

Z odpeto bluzo hitim vetru naproti.
Koper mi šepeta govorico sonca.
Ljubezen se vedno vrača in priteka z neba.





POGLED ČEZ MORJE

Bleščeča pot, v modrini val.
Hoja po morju v daljavi.
Nad valovi val neba.
Pogled, dovolj prostora
za misli in občutke sanj.
Brez teže sveta lebdeč polet.
Za svobodo. Dihanje snovi.

Sprehod med izbrušenimi
površinami valovanja.
Drsenje po morski peni.
Zlomi ostrin.
Simfonija džunke
skozi sinjino daljav sveta.

Sila davnega pregiba.
Ospredje modro, ozadje delirij. Up.
Muzika sfer. Slovar ribje govorice.
Prilastek, ki znotraj pridih stopnjuje,
veslanje življenja v pristan.
Izravnavanje geometrijskih središč.
Občutki. Nedoločljivost biti sen.

Pojoče sirene. Zapeljevanja zven.
Bežeča moč, ki polaga
med zasuke in prelome roj belih zvezd.
Trenutek v zmagoslavni barvi modro.
Fuga misli v besede in stavke.
Morda spolnitev, morda potešitev.


MORJE V TEBI

Če hočeš biti podoben morju,
moraš prišepetavati pesku,
govoriti potiho s slanimi usti,
okusiti ga moraš,
napolnjenega s šumi,
se vanj potopiti,
v prozorne globine modrine,
utripati z ikrami,
prisluhniti glasovom školjke
in se s prsti dotakniti
svoje soli v njem.

Tam sta dve življenji –
eno sončno na skali,
drugo v globinah morja,
ki ležita v tebi
in utripata v paru.

Nemirni veter te odnaša
med veje in lističe
tvojega cvetnega prahu
in med valovanje krvi
davnih spominov,
ki se rišejo v otoplitvah ledene dobe,
v velikem zbiralniku ljubezni.

Žile tlijo in odnašajo žerjavico
v morje tvojega življenja,
kakor da bi živel iz morja
in za vračanje vanj.



























Peter Pavel Vergerij mlajši (1498-1565) se je posvetil reformaciji. Pomagal je Primožu Trubarju pri tiskanju prvih slovenskih knjig. Bronasto doprsje Pavla Vergerija ml. krasi park po njem imenovanega trga. Izdelal ga je kipar Orest Dequel.



        



 










































1. Koprska krstilnica


2. Cerkvica Svete Trojice v Dolu pri Hrastovljah z znamenitimi freskami
Mrtvaškega plesa, ki jih je odkril kipar Jože Pohlen 1959. leta.


3. Grad Socerb je iz 14. stoletja je bil v lasti beneške družine Ducani.
Leta 1678 je grad obiskal J.Vajkard Valvazor.



OBRAZ MOJEGA MESTA

Lepote mojega mesta so danes posebne,
potopljene so v nihajoče beline sončne svetlobe,
ki se povezujejo z obalami iz Homerjeve domišljije.
Zefir je dahnil v razčlenjene kamnite ulice,
fasade hiš, rozete in stolpiče starodavne ubranosti.

Prisluhnem mrmranju morja,
odmevom veslačev iz skritih kotičkov obale.
Koliko morskega vonja prinašajo sveže sape večera,
pričarajo trepetlikanje listov platane
v njenih samotnih krošnjah
in koliko nežnih sapic je zaspalo v čašah magnolije
pred Morozinijevo hišo in Atrijem.
.

Bisere belega jutranjega leska je raztrosi galeb
s svojimi krili ob preletu čez morje;
obilo miru nad neštetimi prepletanji rok v izrekanjih
in prisegah sprave in ljubezni.
Zapletla sem se v objeme poslavljanj
s pridihi neštetih morskih občutij.

Sončne zavese, stare milijone let,
se z ljudmi premikajo v razgreti popoldan,
s spomini na benečanske trgovske galeje.
Stare ljubezni in prijateljstva rojevajo nova.
Jadrnice v vetru drsijo po morski gladini.
Zibajo se z jadri napetimi kakor nedra deklet.

Dan za dnem se vse začenja znova:
Vzgib jutra, žarčenje dneva in temnina večera
z bleščanjem zvezd skozi prostranstva.
Nocoj sem zazrta v žarečo zarjo,
vznesena in ubrana z dihanjem mesta
in njegovimi intimnimi skrivnostmi.

Drevesa so obsijana z lučjo svetilnika,
ki oznanja srečo vračajočih se mornarjev
k njihovim družinam in ljubljenim ženskam.
Ribiči spirajo ribiške mreže in sanjajo o petku,
ko bodo imeli na krožniku polenovko
ob kozarcu malvazije Capris.
Sanjam tihožitje z ribama zadnje večerje
v mozaiku bazilike Santa Apolinare
in Rafaelovo medičejsko Venero v Rimu
in se odpravim na sprehod.




DA KDO NE PRELOMI MIR

Skrivnost valov je zavita v šumnost
starodavnih mestnih zavetij
in ostrozobih trpkih sivih čeri
sredi blagoslovljene tišine miru,
strnjene podobe na prelomnici časa.
Mestna okna so obsijana
s škrlatno rdečimi lučmi.
Plavajoče goreče ladjice želja
se zibajo kot jata ptic
z grozdnimi jagodami v kljunih.
Tu sem ovita v srebrno zgodbo večera.
Utrujeno obalo prekrije mrak.
Ulicam so hiše stisnile širino
kot obrežje reki strugo v objem.
Stopam za soncem,
napenjam nitke in vrvice,
vprego svojega telesa.
Zavezujem zlatolasje,
vlivance prekrivajočega uma
za žarke nocojšnjega zatona,
se z rokami oklepam bežečega.
Valim se kot žoga na sončevem igrišču,
vrtim se v plesu soja svetilke,
ovita v platno prebujenih občutljivosti.

Morje je polno mojih besed,
položenih navezanosti in molka,
samosti in bučanja potešenosti.
Koliko vzajemnih sporočil
je v utripanju skupnih moči.
Vsak gib morskega vala je moj svet,
zven lire hrepenečih snovi
med zeleno žametnimi metulji,
zlaganje smislov v ritem utripanja,
v notranjo pokrajino upov.

Poglobim pogled v plankton
z vzgibi iz napljuskanih pen
in začutim toplo in prijazno božanje,
odrešujoče mrmranje morja,
pomirjanje, da kdo ne prelomi mir.




OB MORJU II.

Stojim ob morju.
Ob kompleksnosti vode sveta.
Zrem v rokopisne stavke modre partiture.
Govori mi s krivuljami valov,
ki jih bolj slišim, kot vidim.

Zvok je antirealističen.
Spreminjajočih barvnih razmerij.
Zvočna sinteza moči.
Razkodrano muziciranje violine.

Zamolkli glasovi z dušilcem trobente
trgajo mreže z naraščajočo močjo.
Slišim žvenketanje steklenih celic soli.
Inteligentno govorico neslišnega
življenja iker in rib ob vodnih grebenih.

Prostovoljno bivanje življenja,
prostovoljno premagovanje umiranja,
ki prerašča v akustiko velike dvorane,
kjer podeljujejo zlate grammyjije, nagrade neba.

Zazrem se v fantastične skrivalnice naključij,
v razcefrane strasti in obrazne poteze morja,
ki je nase prevzelo križ človeštva.
Iz školjke vstaja Kristus, brez domovine,
ki prostovoljno umira za odrešitev sveta.

Morje nežno otipava obalo, doseže me
in nagovori z likovno domišljijo svoje krvi.
Osvoji me z žarečo in s toplo
sredozemsko sproščenostjo sonca.
Z nezemeljskimi barvami večkrožnih
hierarhij in pijanostjo luninih metuljev.

Tu sem, da sprejmem njegovo sintakso
glasbene govorice valovanja,
ki razumsko nerazložljivo zre vame.
S sufijskim plesom skozi moja čutila
me nagovarja s prvobitno ekspresijo
čustvenega nemira. Udje pod obleko
se zganejo in morje vzvalovi v meni.
Obrnila sem glavo na drugo stran,
kjer rastejo drevesa.



CAPRIS

Po tednu dni razigrane burje,
ki je pometala kraške borjače
in obalne ceste, se je vlil dež.
Zmračilo se je.
Noč se je potopila v globoki sen.
Utišano in pridušeno.
Kako bi rekel Peter Pavel Vergerij?

Mesto je zaspalo.
Bagerji so tudi zaspali.
Pomembno stanje,
da se odpočijejo.
Budne so ostale le stare palače,
antični spomeniki, kipci in reliefi.
Pomembno stanje za budnost.

Prekopane ceste in gradbišča
v temi fascinirajo. Letristično.
Z zvoki tišine količin materiala.
Naravnost fantazmatično.
Ponoči so blokade cest
mnogo manj občutene kot podnevi.
Srečaš se s stvarmi, ki so onkraj.

V osrčju mesta so šli v globine.
Makrokozmos občestva za parking.
Statiki in arhitekti so mistiki,
fantasti, ki živijo med resničnim
in vizualno domišljijskim.
Cena neštetih vizij? Neznanka.

Rastlinje je specifično.
Izstopa v svetlobo, kot da mu ljudje
spodaj niso veliko mar.

Postajamo mesto tisočerih novosti.
Uspešnice postajajo problemi.
Ambicije nekje v ozadju.
Izvirne motivacije. Ideje.
Zaprta poslikana vrata pred nosom.

Ljudje so vpleteni v pustolovščino
simbolnega. Vizualno projekcijo.
Pogled na mesto bodo posojali
prišlekom z ladjami in avtobusi
za denar, pice, hamburgerje,
češpove njoke in Capris.

Mesto je sistem notranjih
in zunanjih oken in vrat.
Prenova je zgodovinski val
emancipacije, a spremljanje urbane
simbolike pokaže ranljivost opeke,
kamnov, betona, satja in mejo,
ki jo ni mogoče reducirati.

Videti je igro zrcal, ki se pogovarjajo
z zrcalnimi kopijami. Vsako jutro,
ko mesto vstaja, preverjamo,
če še obstajamo v iluzornem prostoru.
Nostalgija ali kaj?
Mislili smo, da je zrak prozoren
pa je prašen. Zasičen.

Vlagamo telesa v mesto,
ne da bi mesto spravili vase.
Kar je vas omejevalo,
je nas vezalo nase.
Nepremišljena strategija
premišljenih odločitev.
Preobilica lastnih pomenov.
Glas kapitala! Shizofrenija.

Vidim skozi steklena vrata,
znotraj, kako mi umikajo svet
z duše beneških spominov
in me naseljujejo nad glazuro
belega mlečnega štuka.
Določajo nove obleke teles.

V srcu mi pojó še škržati in črički
s pozidanih polj in šalarskih palud.


RAZČRKOVANJE VODE

Razčrkujem morje.
Na milijarde kapljic,
iz katerih bom sestavila
besede in jih zložila v misli,
z občutkom vode.

Udari val ob čeri,
ki se razletijo na peščena zrnca.
Razdeljena na tisočinke sekund.
Vase bodo sprejemala obraze.
Razvodje. Porečje duš.

Voda izbira svoje častihlepje,
se spreminja v pot človeškega obraza
in se hrani z domišljijo svojih poti,
s spodjedanjem korenin.

Kapljice, rojene iz odpora
do upadanja ob obrežju
so v oseki postale bolečina besed.
Spregovorile so skoz sito peska.
Kopno je njihov dom,
po katerem hrepenijo moči.
Maska tragedije je plimovanje.
Osvajanje kopnega,
kjer se plazijo
z vodo napolnjeni ljudje.

Iz tekočine so sestavljeni
z živčno boleznijo vode.
Iz njene sebičnosti.
Neprekosljiva je v moči.
Močnejša od ognja,
Zapečatena z nebom.

Stisnjena in utesnjena
med kontinenti,
z voskom neslišnosti
v ušesih svojih oblik.

V čereh prebiva svetobolje rib,
plavajoče v korenine,
ožilje drevesa.
Krik čudenja v telesu,
ker se valijo rdeče reke
v tekoče – gorečem stanju.
V sebi nosimo tekočino,
v kateri plava stenj.



MORSKI VALI

Skozi koren besede nevihta
prodiram v notranje uho morja
in sprejemam zvoke tišin iz globin.
Nekakšen »Zbogom« plapola,
ko svetilnik prižiga luči ladji,
ki zarezuje brazde skozi
srdite razpenjene valove,
raztovorjena teže svojega trupa.

Preluknjam vodo in spustim ptico
skozi lino uglašene ustne odprtine,
ki ničesar ne vsebuje. Le praznino.
Ni ne rojstvo ne smrt.
Vidim nek slamnat odvržen klobuk na valu,
napolnjen z življenjem, ki ga še ni.
Valu, ki bi hotel biti jaz in jaz on.
Dotakne se me njegov obris brez imena.


LABODJE VALOVANJE

Vdajam se igram valov po labodje,
s prebujajočimi se šumi morja,
ki se množijo v ekstaze gibanja.

Vsak val ima v sebi samoto duše in veder obraz,
ki plete gnezda mojim razpoloženjem.
Misli se lomijo v svetlobi.
Vse je spokojno. Le jaz in valovanje.

Iz občutkov vznikajo kristalni podstavki neba,
iz njih vodijo zračne poti, ki se razcepijo
na tisočere steze soli in večernih ognjev,
ki dolgujejo plamene pepela dneva.

Telo se je uravnalo z utripanjem morja
in ukrivljenostjo zrkla modrega očesa.
Blaženo stanje skozi črto neke dimenzije,
zarisane z laserjem hrepenenja.
Zadovoljstvo bivanja z nasmeškom,
ki plete ribičem mreže.

POGLED ČEZ MORJE

Bleščeča pot, v modrini val.
Hoja po morju v daljavi.
Nad valovi val neba.
Pogled, dovolj prostora
za misli in občutke sanj.
Brez teže sveta lebdeč polet.
Za svobodo. Dihanje snovi.

Sprehod med izbrušenimi
površinami valovanja.
Drsenje po morski peni.
Zlomi ostrin.
Simfonija džunke
skozi sinjino daljav sveta.

Sila davnega pregiba.
Ospredje modro, ozadje delirij. Up.
Muzika sfer. Slovar ribje govorice.
Prilastek, ki znotraj pridih stopnjuje,
veslanje življenja v pristan.
Izravnavanje geometrijskih središč.
Občutki. Nedoločljivost biti sen.

Pojoče sirene. Zapeljevanja zven.
Bežeča moč, ki polaga
med zasuke in prelome roj belih zvezd.
Trenutek v zmagoslavni barvi modro.
Fuga misli v besede in stavke.
Morda spolnitev, morda potešitev.




RIBIČ

Danes je lep sončen dan.
Ljudje na ulici so glasni.
Zrak je nasičen z veselostjo.
V gnezdu poje škorec,
ki zoblje uram čas.
Otroci pobirajo frnikule,
po škrlah mečejo kamenčke,
se lovijo in se igrajo.
Soseda posluša Mozarta.
Njeni mački se ježi dlaka.
Nanjo je zalajal kuža.
Ribič prepeva in iz vrečke
mu padajo ribe, male srdelce.
Mački se z njimi veselo gostijo.
Ribič je doma opazil,
da je ostal brez rib.
Malce opit in omotičen od sonca
se je zamajal in bilo je bilo konec
ulova in sončne nedelje
Skipnil je v posteljo in zasmrčal.

IGRE MESEČEVE SVETLOBE

Pozlačeno uho bi se rado dotaknilo glasu,
ki je napolnil luni oči s pogledom poželenja.
Telo sanjskih snidenj se oblači v noč.
Spreminja robidnice v mistične diamante.

Ko svetla zvezdna noč oslabi,
se sence umaknejo za okensko zaveso,
tedaj luna izsanja in stehta zaklade svoje luči
z utežmi in merili, ki jih jaz še ne poznam.

Mehki obrisi toplih mesečevih kamnov
v srcu lupijo puščavske sledi
in me vodijo do izvira njenega hrepenenja,
do objema luninih svetlobnih rok,
ko lirični feniks vzleti iz ognjenih zubljev noči.

Luna vstopi na palubo sončne svetlobe.
V njej je utonila v vesoljno morje.
Sanje so ostale praznih rok.
Spoznanje se smehlja skoz jutranjo žemljo,
užito s slastjo, z dotiki slovesa.

Zvečer se znova vrnem v njeno telo,
da me bo rodila iz svojih mladih sanj.
Medtem ko se naslanjam s komolcem
na okope nesnovnega zidu,
ki ga je mesečeva svetloba predla vso noč,
me prevzame veselje njenega zakritega telesa
in sončni nasmeh dneva z obeti,
da se noč in sanje spet naložijo vame.

VEČER OB MORJU

Sonce, pojdi spat,
da slišim zvečer,
kako zna morje peti,
ko se z valovi
naseli v žejni skali,
odprtih ustnic.

V glasbi morja
ne slišim tujih pesmi,
le šumenje svoje krvi.
Slišim bučanje,
kako se val za valom
premetavata
in mi prigovarjata,
da kopičita sol v skali,
kot bi hotelo morje
vanjo naseliti modrost.

Pretakajo se mogočne vode
in utripajo v školjkah in kamnu,
škrge dihajo in vsaka kaplja
morja piše svojo zgodbo
o ljubezni do zemlje
in do obrežja, ki mu pripada.

Korala noče zaspati
po mojem merilu noči.
Zamaknjena strmim v temo
in žejna se dotaknem vala,
ki pride in mrmraje odide,
kuje svoj mir, oseko
in veslá v svoje premišljevanje.
Odtrgam se kot ladja od zemlje
in začnem kovati zrnca soli.

UTRINKI OB MORJU

Stare pripovedke o morju pravijo,
da zna vetrič na valih igrati na klavir
in da svetloba pleše kot vilinsko bitje,
lahkotno rešena žgočega sonca.

Pojoče kapljice morskih pesmi
razgibavajo ribam vodne smeri
in sirene jim prirejajo prave koncerte.

Tako vzvišeno je blagoglasje zvokov morja,
s sozvočjem zvonjenja iz koprskega turna,
ki je zrasel iz morja, kot bi vali hoteli
ljudem sezidati stopnice v nebo
pa stopničasto teraso iz morske pene
do Loggie, kjer lepo zadiši kapučin.

Ribiči so kot stebri družinam na kopnem,
na morju jambori in krepki veslači.
Njihovi pogledi se pnejo po flisastih terasah,
da bi se odžejali in potešili svoje slasti
med vinogradi, oljkami in figovimi nasadi.

Po starih navadah si pripovedujejo
zgodbe o ulovu rib, pretrganih mrežah,
viharjih, vrveh, škripcih in regatah na obali.
S košarico breskev danes stojim na obali
in poslušam nokturno morskih valov,
ki drami dušo in zasaja sidro v srce.
































GALEBI

Jata galebov je odletela
čez morsko gladino.
Nekaj se je zagotovo zgodilo
med nebom in zemljo.
Videti je bilo, kakor bi kdo položil
krono belih pernatih biserov
na modro ruto.

Tako naravno premišljeno lep
je bil let, kot urez kazalca
v zlato sončno uro.
V ognjenih razdaljah
se je lesketal
in pod njim je mesto razpiralo
svoje živahne ulice.

Žarki se pomnožujejo med seboj,
kot bi hoteli spodbuditi
belo bolnost uradnic,
naj gredo na obalo,
kajti kmalu bo začel padati dež,
ki bo spral vse zlate barve
in veselje poletja.


VSA PEGASTA ODZNOTRAJ

Res je, verjamem v ta košček
Beneškega trga v Kopru,
ko se zvrne sonce čez zvonik
in ko zdrsnejo žarki skozi tanko
tkanino moje bluze na kožo.
Tedaj odpenjam oči v nedrih
in vsa se razcvetim v magnolijo.

Spremenim se v belo jadrnico
in valovi prekrijejo moje boke
z jutrom in naslado vetra,
ki me žene naprej.

Vsa pegasta sem odznotraj,
kakor od sonca ogoreli val.
Kakor misel drsim po zleknjenem morju.
Sem nekakšen presežek sončnega veselja.

Z ženskimi zamahi plavam
po plodni modrikasti vodi
v slanem maternem trebuhu,
ki me povezuje s kopnim z nitmi placente.
Joj, kako visoko me je odnesel val!

Nepotešena drsim po modri aleji,
posejani cesti z žarki brez semena,
kakor rojstvo na svilenih blazinah.
V takih presežnostih je lažje znoreti
od ljubezni in samotne kretnje, ki gladi.

Impresivna brez predaha plavam
po vseh morjih sveta, ujeta v telesu.
Vsa pegasta sem odznotraj
kakor od sonca ogoreli val.



MORJE

Tudi morje zna svoji materni jezik,
buči in s svojo govorico pripoveduje,
da se ne more zleviti iz križemnika,
ki je bilo dano človeku ob rojstvu.
Tako težko mu postaja to breme,
to počrnelo platneno pregrinjalo.
Na njem stoje gore s hrbtom proti svetlobi
In sence padajo na morsko gladino.

Ljudje moji dragi,
pustite morje bučati
in peti z melodijami vetrov,
pustite ga govoriti v vodnem jeziku,
naj iz globin svojega spoznanja
v zenit izpoje bolečinsko opoldansko pesem.

Tako nedeljivo je morje s preteklostjo,
da se ga še oprijemajo ostre čeri.
Ribe so zasenčile letala in tehnično popolnost
In fevde nepremagljive birokracije.
Le kdo bi mogel morje razdeliti,
to je zame, to je zate.
Kdo bi zmogel ločevati kapljice,
ki se zaljubljeno oklepajo obale?

Nihče, prav nihče
ne more poveljevati morju,
da bi se ustavile kaplje pri meni ali tebi
na zbirnem mestu, kjer stoji točka ločitve.
Se še spominjate njegove zmedenosti,
ko so tujci vanj potopili Rexa?

Del morja sem tudi jaz,
saj me je sprejelo med svoje valove.
Mojega telesa ne morete razkosati
In ločevati po delih.
Sedim na obrežju in se smejim
zlatemu čudežu, ki sprejema sonce k zatonu
in ga vsako jutro vrača človeštvu takšnega,
kakršnega ga je zvečer sprejelo vase.
Oblaki jadrajo in nad njimi sije mesečina,
ki jim bo dodala nove pomene poti.
Noč in jutro se sprehajata po morski gladini
brez meja in mu posvečata ves svoj čas.

Ko stopim na obalo,
me pozdravljajo valovi v brunih ovacijah.
Koliko ugaslih oči je že morje sprejelo vase
in koliko sporočil mu je bilo že namenjeno
in koliko odgovorov je že odhrumelo na obrežje.
Koliko morske trave valovi v koralnih grebenih
in prepeva v sozvočju vodnih tokov.

Kako majhna barčica sem
in volja v njej le mala kresnička
v primeru z brezmejnim oceanom
in njegovo močjo, ko si zatiska nos
pred ostrim vonjem avtomobilov
in si zatiska oči pred malim človekom,
ki se vozi mimo in spušča oblake strupenih
snovi v ozračje in jih odlaga na brazde valov.
In ti majhni ljudje bi radi merili milje morskim
površinam in jim zasadili ostre škarje v telo.
Kakšna drzno dejanje malih človečkov!

Ko z razgretim telesom pričakujem val,
slišim ponovno oživljanje starih razprav.
Sama brezuspešna jemanja in prisvajanja.
Bolj kot se morje obali odmika, bližje ji je.
Ko mi senca lune sveti v obraz,
sprejemam njegovo darežljivost sprejemanja
in dajanja, ko me s svojimi vztrajnimi dotiki
jemlje vase in speni modrino neba
v zgoščeni povzetek noči.

Prihaja poletje in moje telo se uleže
na vodno posteljo in sanja o peščenih gradovih,
hišah, vrtovih in o ljubimcih po morski podobi.
Morje mi spere s telesa vso sol.
In glej, jaz se mu ne morem niti opravičiti
za vse potopljene ladje na dnu
in za vse tiste kupčije in barantanja,
ki niso po meri njegove enotnosti.
Čakam, da bo človek naredil svoj salto mortale
v morje in se spremenil v ribo,
ki prisega na razum narave.


PLOVBA

Srečala sem nekega
komaj rojenega starca.
Strah ga je bilo,
pa sem mu rekla,
da je strah votla samota,
ki pride od tam.

Prezgodaj, prezgodaj je še,
da bi mislil, da se je ustavil
leseni čolnič, da stiskal bi zobe,
se tresel in drgetal,
podrsaval mlad s koraki
betežnega starca.
Neskončnost deluje od zunaj
in ostri času čekane,
da grize in se zažira v življenje.

Veter te ni še premaknil z mesta,
kjer vse se usodno začenja.
Točka, ki vzame, ni ostro zarisana,
je drugačna od tiste, ki te je skozi
razsvetljeno okno vrgla v svet.

V pristanu si še, v plenicah začetka.
Da bi se odrešil brodoloma,
moraš vsaki dan znova dobro začeti,
krotiti morje. Jambor je tvoj branik.

Imaš moči, da presežeš svoje telo,
da presežeš svoj strah.
Ko zapluješ, si na preizkušnji
koliko zdržiš in če se te lahko
srepe oči dotaknejo, ko gledaš vanje.
Ne veš kako boš ravnal
s svojimi rokami, srcem in vestjo.

Lahko plešeš, hodiš ali stojiš na mestu.
Tvoj oblikovalni način vzgibnosti bo odločal,
kam bo odplul tvoj zasidrani čoln,
s privezom na tvoje ime.
Lahko izstopiš in peš premeriš milje
do ekvatorja. Slutim pogum v tvojem
telesu, ki te bo napotil na pot.
Ko te zazebe poglej veselju v obraz.
Odsev sonca na vodi se ziba zate.



Slika: Zvest Apollonio, Mandrač

BARCOLANA

V enem najlepših jesenskih juter
je flisasta obala zasijala
z zlatimi očmi.
Kakiji in oljke začno zoreti,
refošk je v brentah
in kmalu bo v sodih
zavrel in se izčistil v vino.
V storžih šepetajo pinije,
v morju ikre.
Ribe so izplule globoko v rokav,
kjer se mešata sol in kri.

Svet se mehko spušča v morje
zgolj po svoji moči in volji.
Regato jadrnic premika lahek vetrič.
Jadra valovijo kot vela mladih nevest.
Čolni se zibajo, kot bi sanjala
vzvalovano modrino jata galebov.
Čeri spijo z razbrazdanimi čeli.
Osmoza izpod razmajane klopi
napenja membrano svojega
krvavečega imena: Piranski zaliv.
Poslušajte morje, kako šumi,
ko govori in se sprašuje:
Čemu toliko ukrivljenih dreves?


ZGOŠČENOSTI

Plavam in lebdim kot zamašek.
Iz pozabe odkrivam,
da je pod mano neminljivi odsev:
Prikriti dogodek nečesa.
Dragulj morske svobode.
Koralni greben skriva v sebi
maternico z ostrimi robovi
morskega očesa.

Hip, ki zakrvavi,
lom svetlobe,
jok rubina,
kakor krč rojstva,
zapisan v glasu morja.

Slišati je nek razgiban napev,
ki gladi odprtine,
kjer se prepletajo žile
in pajčevina tkiva.

Ravnodušno prisluhnem.
Slišim zvočni odjek
z zazrtim obrazom
cvetočega panja,
drhteč v valovanju potešitve,
ki vonja po njem.

Zgodi se zgoščeno rdeče
upodabljanje telesa.
Izgrajevanje plavuti
in brušenje čutov
v škrlatnem ležišču,
ki se razpira v koralno rožo.

Skozi tanko ploskev je videti
plapolanje sinje svile v vetru.
Z bele jadrnice zazrem globoko dno,
v katero je poniknilo nebo
kot dih predrte deviške kože.

PRISTANIŠKI SVETILNIK

Brezmejni prostor za misli v daljavi v dometu zvezde.
Utrip z neskončnim morskim prostorom.
Hrepenenje s slečeno kožo in ogrlico biserov zanjo
med igrivim laskanjem in poigravanjem valov.
Poskusi se nasmehniti in ji z ljubeznijo zaliti oči.
Brezmejna kraljica stoji pod modrim jutranjim obokom.
Sledi brezčasno čakanje, prepuščeno globljemu razmišljanju,
zazrto v daljavo; upanje, ki pluje kot lahka orehova lupinica.

Prepuščena je plivkanju hvalžnega pričakovanja.
Obložena z zlatom hrepeneče sončnice, sveti kot luč.
Razsuta po tisočerih sipinah, sanja o krajih
iz zemljevidov, o njegovih samotah, nezvestobi,
trenutkih pristaniških naslad in določasnih zadostitev.


Zapuščena Istranka s cekarjem sadja stoji na obali.
Čas, voda in sonce so potopljeni v zrcalo njene duše.
Pesni stihe in jih upesnjuje v zvonko glasbo.
Besede srca kakor naplavljena morska trava po viharju.
Tam na obali stoji svetilnik, ki omogoča prihajajočim ladjam
varen pristanek z enakomernim utripanjem luči.

Kamnit, kakor slop s hišico za večno luč.
Njen pogled ne zamudi ladje, drseče v prostor.
Čas, točka na kateri se množijo ljudje
in opletajo s čakanjem v jutranji uri na obrežju,
Prisluhnejo petju mediteranskega zefirja!
Sliši se kako poje morje in kako trave zelenijo
pod platanami na morski obali.
Oglaša se zvok. Zatrobi. Kakor bi svetilnik odzvanjal
in pozlatil jutranjo pesem s soncem.
Vklenil v verige morske viharje in pomiril duhove.
Privežejo ladjo z jekleno vrvjo na srce mornarjeve žene.

Mož je znova napel mišice v doku, čakaje na novo pot,
čez srčni kažipot vračanja, ki bo razrešil dvome
nezvestobe znotraj mestnega obzidja.
Svetilnik je oddaljen in samoten. Brez besed.
Upanje v srcu mornarja,
Radost, sanje brez sanj v njenih snih.
Le čakanje in zadostitev. Slovo od skal,
ki odpirajo žejna usta med svetovi plimovanja
in pripovedujejo zgodbe, ko mornarji
pritrjujejo jeklene vrvi na nedra pristanišča,
kakor mornarjeva ženska svojega moškega.




OBČUTEK

Tu se usedi
in mi zapoj neslišno pesem.
Hip, ki zaživi mi zapoj!
Melodijo, ki ji ni mogoče
nič dodati ali odvzeti.

Iskala sem jo pod platanami,
pa je nisem slišala.
Šla sem na morje,
ki je bučalo in mrmralo.
Vsaka kaplja v njem
se je spreminjala v bolečino.

Oglašala se je sključenost vekov
in me vodila naprej,
vendar je bila povsod
sama praznina, ki čaka na plen.

Veliki votli baloni so se dvigali
v višino, kjer razpočijo svoj nič.
Neko prerivanje sem opazila
v prazni posodi, ki je obležalo
v miznem predalu strpanih cunj.

Na obali je ležal ukročeni veter
in ječal, da je bolan in da umira.
Bila sem nerodna,
da je nisem znala privabiti.
Samo za hip se mi je približala,
pa je nisem mogla zadržati.

Po pobočjih gričev je legala
in se naslanjala leno
na flisaste terase,
a ko sem jo hotela prijeti za roko,
je bila modrost že senca.
Beg nabreklega vala,
ki je izginil na ono stran.

Večer se je prevesil v noč
in je nje hip v pesmi zadržal
kot rahel občutek kesanja.
Na vekov veke!

 

V SPOMIN NA SLIKARJA IN KIPARJA JOŽETA POHLENA (1926 - 2005)

MED CVETOVI BRNISTRE

Vsak dan je samo nadaljevanje,
ki podaljšuje senco
hrastoveljskega zvonika v prostor.
Ko odpluje čas z valovi
in vali odnašajo sanje čez morje,
me ptica prinaša
med cvetove brnistre.

In ko se molk šibaste veje
ni mogel dotakniti vetra,
je brnistra sprejela vase vse zvezde,
ki so pred tisočletjem zaprle oči.

Ko bo čas stočil osamljenost
v kelihe zlatih cvetov
in bo dež oškropil kamniti taborni zid,
bo nastopil spet začetek
in sledilo bo nadaljevanje.

Sence mrtvaškega plesa
ne hodijo same po svetu,
kolovrat jim prede temino,
ko odhajajo kot bele bilke k počitku
na grob slikarja in kiparja Jožeta Pohlena.


NEIZREKLJIVI DOTIK RUMENEGA

Kje je tisti nekoč,
oče sedaj,
ki potiska dneve naprej
in mu je noč izbrisala sence?

Njegove strune še slišim
v šumenju dreves,
v mistični brnistri,
ki je danes obmolknila
nad zidcem ruševine
ob istrski potki v Hrastovlje,
ko se je priklonila
s svojo vejo jesenskemu listju.

Gledala sem jo
s povešenimi očmi
skozi tišino in drhtenje
njenih prosojnih cvetov,
ki so izbrali luč in ptice.

Šla sem naprej
in se spomnila
na Pohlenove matere z otroci,
ki so jih zapustile slikarjeve roke.

MRMRANJE

Valovanje z napljuskanim iskanjem
Kaliti stopala v begu pred mrakom
Sanjati platonsko stanje dotikov
Mrmranje skozi pore poševnega
Zapiki z nadetim plaščem angela
V modrem dihu pene blaženi nasmeški
Ritmično prepletanje hrepenenja
Vizualno govoreče podobe razpoloženj
Čutna in nedotaknjena prebujanja stanj
V neskončnih daljavah Večdimenzionalnost
Vzvišeni reliefi plavajočih kerubov
Sinjina in prosojnost vodnega duha
Obnorelost telesa in snovi v plesu luči
Zatišje, ki je potonilo v himnične akorde
ljubezenskega obreda zamaknjenih sufijev
Melasa ljubezni med muljem morske globeli
Pljuskanje, ki se je naučilo govorice
mrmranja in ozvočenja molka preteklosti
Naporna vaja ponižnosti in vztrajnosti
ki se dotika neznanega kraja in trenutka
kot hipnotično ponavljajoči poziv
za plovbo na drugi kraj v drugi trenutek
Na rob dneva kjer se cvetoča magnolija
dotakne zvezde v kateri je utrnil stenj
Modre galerije s preseganjem minljivosti
z mistično sposobnostjo nerazločnega mrmranja
Vzpenjanje k neizrekljivemu
Najdaljša zgodba in najdaljši napev
ki zarisuje brezčasje v gubah školjkine
hiše kjer domujejo poljubi galebov
Plima prebujenja razodetje brez naročila
Očiščenje lusk v mokrocvetočih košarah valov
kjer se duša razživi v prelestnih sledeh stopal/i]


GUTTENBERGOVE ZVEZDE

Vstopile so v območje njegove bližine,
tipaje prosojno abecedo telesa.
Stal je ob obali kot stražni stolp.
Podoben svetilniku s sojem žarometov.
Razpuhteval je sredobežni soj plamena
iz dogorevanja sveče na luni.
Enkrat se moram peljati tja v zaliv,
kjer imajo pojoče ribe oči na pecljih.
Morje je odklenilo staremu ribiču srce.
Na ustnicah se mu je sušila sol.
Le zibanje in guganje ga loči od kopnega.
Večerna soparica ima dišečo kožo.
V morju je skrita množica ljubimcev,
ki kot žejni metulji lebdijo nad vodo.
Vesla trepetajo in se zarivajo v morje.
Sanjal je koprska mestna vrata.
Nočne ptice z barvami zlatih rož.
Čarobni regrat z lučko med galebjim
perjem. Rdeče lučke ladij na očeh obzorja.
Na sklalo je nasedel velik morski klobuk
brez oči. Lahkokrile ptice čepijo na vejah.
Večerno morje plivka svojo melodijo.
Vstopila je v njegov čoln.
Ribiču je svetilka odklenila srčno zaklopko.
Prepevale so morske deklice.
S sabo je ribič nosil rokopise valov
in trenutke, ko je s svojimi spomini
zleknjen na hrbet, prosjačil zvezde
razširjenih rok za nežne privide sanj.
Žlahtno ubrano neizsanjano intimnost.
Robato in radoživo jo je zleknil
in pritiskal z dna čolna navzgor k zvezdam.
Vso zasanjano, globoko izlizano do dna duše,
njo sireno brez kopalk kakor vejico v vetru.
Videl je ugrize skal, ki mu kažejo
nasmehe, ko se vanje naselijo ribe.

POŽELENJE

Slišim šumot plime
iz srebrnikaste pokrajine večera.
Zibajoče breztežje dimelj.
Mehčanje medenih sanj.
Sladek okus pod jezikom.

Globok vzdih si nekaj želi.
Dotik vala naznani žejo morja.
Kakor utež je hrepenenje
ob plamenih svetilnika,
ki mu vali gnetejo golo telo.

Okrasno vinjeto bleščeče
belega dotika kože
motri val z globokimi očmi.
Poljub za poljubom prebuja
vodne pravljične odseve
vala za valom v vetru
zahajajočega sonca.

Z višine poželjivo padam
v njegovo oko,
ki me polni z vonjem
modre spominčice.

Morje utihne.
Val se mi odreče in potuje
naprej v svoji neskončni
neizpolnjeni poželjivosti.

Uvodna stran  |  Bibliografija  |  Novo objavljeno I.  |  Literarni porton  |  Poezija  |  Proza
Genealogija  |  Galerija  |  Knjiga bralcev  |  Stiki in povezave  |  Slovenska imena mesecev  |  Kotiček za Slovence po svetu  |  Slovenec sem!  |  Raziskovanje nekega primera  |  O smrti   |  Blog I.  |  Današnja misel  |  Luske hibridne samorodnice  |  Aforizmi  |  Poglejte kaj je danes novega!  |  Objavljene vsebine od 1.4.2008 - 31.3.2009