buy viagra tablet
sildenafil online shellware.com viagra tablet onlineamoxicillin 500mg
buy amoxicillin liquid blog.lppinsonneault.com buy antibiotic onlineAmitriptyline and Tinnitus
amitriptyline for anxiety westshoreprimarycare.com buy elavil ukabortion in philippines
abortion pill ph click here medical abortion ph
LITERARNI VEČERI , PREDSTAVITVE IN INTERPRETACIJA POEZIJE
Literarni večer v Librisu Koper, predstavitev pesniške zbirke Sončevo oko v knjigarni Libris v Kopru dne 08.3.2006, pesmi je interpretirala dramska igralka mag. Alida Bevk iz SNG Nova Gorica, organizator predstavitve pesnice in pesniške zbirke je Kulturni klub Istra iz Kopra, pesnico je predstavil publicist Milan Gregorič, Ivica Eller pa je predstavila pesniško zbirko in povezovala pogovor s pesnico in interpretatorko poezije
Literarni večer v palači Manzioli v Izoli 13.06.2007: Ondina Lusa, Tatjana Malec, Maria Palakovič, Liviana Poropat, Marinella Alba. Reja, Cesarina Smrekar e Vera Vezovnik. Organizator prireditve je Društvo za enake možnosti POEM iz Kopra in Italijanska narodnostna skupnost Izola, sodelovala pisateljica in pesnica prof. Claudia Voncina, Goriza, Italia
Literarni večer v Kopru - serata letteraria, dvojezični večer posvečen poeziji z avtoricama Tatjano Malec in Mateo Kocijančič v četrtek, 9. novembra 2006, ob 18. uri, Čevljarska ulica 22 v Kopru. Organizatorja: Osrednja knjižnica Srečka Vilharja Koper - Oddelek za italijanistiko in Društvo za enake možnosti POEM iz Kopra
Literarni večer, v Kosovelovem domu v Sežani ob spominskih svečanostih ob 40-letnici smrti dramske igralke Eme Starc, na katerem je interpretirala pesmi iz pesniške zbirke Gorečka dramska igralka Nevenka Vrančič iz SNG Nova Gorica, ob uvodnih govorih sežanskega kronista Pavla Škrinjarja in dramske igralke Ivanke Mežan
Literarni večer s pesmimi o zemlji, žitu in kruhu v cerkvici svetega Martina na Brjah,ob etnološki razstavi dekorativnega kruha pekarskega mojstra Nenada Breškega, z dne 26. 8. 2007, pesmi je interpretirala dramska igralka mag. Alida Bevk iz SNG Nova Gorica, program je umetniško povezovala Nina Trebovc z Brji.
Razne prireditve SONČEVIH POZITIVK: ob podelitvi priznanj Sončna osebnost, koncertu pevke Shirli Roden ob peti obletnici Sončevih pozitivk, ob srečanja Pozitivk z bralci in avtorji, itd. - pesmi iz pesniških zbirk je bral himalajski alpinist Metod Humar iz Kamnika
Interpretacija pesmi Pritrkavanje na mednarodnem pritrkovalskem nastopu pri Svetem Martinu na Brjah, dne 20.4.2008 - Interpretacija moderatorke programa Nine Trebovc z Brji ob razglasitvi rezultatov tekmovanja
Interpretacija pesmi Glas Svetega Martina na Mednarodnem pritrkovalskem nastopu 4. Glas Svetega Martina in nastopu mednarodnih mešanih pevskih zborov iz Slovenija, Italije in Avstrije na Brjah, dne 17.5.2009 - Interpretacija moderatorke programa Nine Trebovec
3. program Radia Slovenija - program ARS ob 19.00 uri in ob 23.05 uri na 1. programu Radia Slovenija LITERARNI NOKTURNO iz pesniške zbirke GOREČKA, posvečene dramski igralki Emi Starc (1901-1967), pesmi je interpretirala dramska igralka Martina Maurič Lazar, urednik Zdravko Erjavec.
Tatjana Malec: Gorečka
Literarni nokturno / na sporedu: 5. 2. '14 ob 19:00 / ars
Foto: William Arthur/flickr
Drage poslušalke, spoštovani poslušalci, vabimo vas k poslušanju oddaje Literarni nokturno, v kateri vam bomo predstavili poezijo primorske pesnice Tatjane Malec. Malčeva se je rodila leta 1936. Že dolga leta je predana pisanju poezije in proze v najžlahtnejšem pomenu besede. Za nocojšnjo oddajo smo izbrali pesmi iz njene druge pesniške zbirke z naslovom Gorečka. Z zbirko pesnica obuja in ohranja spomin na vrhunsko dramsko igralko Emo Starc, ki je živela v letih 1901-1967. Igrala je v Slovenskem narodnem gledališču v Mariboru, v Drami v Ljubljani in Slovenskem narodnem gledališču v Trstu. Pesmi, ki jih bomo slišali, opevajo lepote Krasa, neizrekljivo in vizure. Redaktor oddaje je Zdravko Erjavec.
Ponovitev ob 23.05 na 1. programu
RAI Radio Trst A - Oddaja Istrska srečanja, oddaja predvajana 9. in 16. marca 2014, intervju Tatjane Malec z Loredano Gec, urednico kulturnega televizijskega in radijskega programa; ponovitev 6. in 13. julija 2014;
Literarni večer v Librisu v Kopru, 19. marec 2014: Predstavitev pesniške zbirke Odstiranja, v katero je vložena elektronska konjiga Moj oče - Črni brat in njegov čas. Predstavitev je povezovala Loredana Gec, pesmi je interpretirala dramska igralka Alida Bevk, pesem Ne jenjajte upati je bral Jan Malec, pravnuk Ivana Gašperčiča, Črnega brata, ki se mu je hči Tatjana Malec ob stoletnici rojstva poklonila z obema navedenima knjigama. Literarni večer je poklon vsem Črnim bratom!
Pesnica Tatjana Malec in Sončevo oko se predstavi... |
||
| torek, 14. marec 2006 @ 12:30 CET Uporabnik: Pozitivke
|
||
Odzval sem se vabilu gospe Tatjane Malec, pesnice samorastnice, kot sama pravi o sebi in Sončne osebnosti leta 2005, na literarni večer ob predstavitvi njenega pesniškega prvenca Sončevo oko. Prireditev je potekala v koprski knjigarni Libris, kjer so njihov antikvariat lepo opremili in pripravili za prireditev. Zbrala se je res lepa množica obiskovalcev, ki je antikvariat napolnila do zadnjega kotička.
Literarni večer poezije Tatjane Malec v sliki in besedi
Libris v Kopru, predstavitev pesniške zbirke Odstiranja, 19. marca 2014 ob 18.00 uri
Poklon hčere Ivanu Gašperčiču, Črnemu bratu ob njegovi stoletnici rojstva
Foto z leve proti desni: Loredana Gec, povezovalka literarnega večera, Tatjana Malec, avtorica pesniške zbirke Odstiranja in dramska igralka mag. Alida Bevk, interpretatorka poezije
Potem ko je vodja knjigarne Libris Ingrid Celestina nagovorila in pozdravila obiskovalce literarnega večera, je Tatjana Malec pozdravila vse prijatelje, znance, sorodnike in druge prisotne. Še prav posebej je pozdravila člane Društva za negovanje rodoljubnih tradicij organizacije TIGR Primorske, Lucijana Pelicona; dramsko igralko mag. Alido Bevk, vnukinjo pisatelja Franceta Bevka, avtorja mladinske povesti Črni bratje; Loredano Gec, urednico kulturnega programa Televizije in Radio Trst A, književnico Marjeto Žebovec, avtorico knjižne zbirke o slovenskih književnikih rojenih od leta 1899 do leta 1939, lektorico pesniške zbirke Odstiranja in knjige Moj oče – Črni brat in njegov čas; Draga Misleja – Mefa, glasbenika in avtorja pesmi Črni bratje; upokojeno odgovorno urednico Primorskih novic Zdenko Lovec; posebej je pozdravila gospo Ivico Eller, lektorico njenih prvih dveh pesniških zbirk Sončevo oko in Gorečka in soproga Bruna. Povedala je, da je med nami tudi njen sin Bogdan, ki je edini poznal svojega nonota Ivana Gašperčiča, Črnega brata, predstavila je svoja vnuka Jana in Antonijo, snaho Luano; Suzano Gašperčič Gačnik (nečakinjo), njenega soproga Saša in njunega sinka Leona.
Nadaljevala je: Želim vam, da bi bil nocojšnji večer prijeten in lep, obogaten z mojo življenjsko izkušnjo in poezijo, ki je vznikla kot intimno dejanje ljubezni do očeta in poklon, ki si ga je zaslužil.
Pesniška zbirka Odstiranja je izšla lansko leto na svetovni dan poezije 21. marca in ob stoletnici rojstva mojega očeta Ivana Gašperčiča, Črnega brata. Z njo sem se poklonila njegovemu spominu. Tako kot se zastor odstira na obe strani, sem tudi jaz začutila potrebo, da se iz zamolka razprem in povem, kar v življenju nisem mogla povedati njemu. Dolgo sem rabila, da je svetloba posijala skozi zastrte skrivnosti njegovega življenja in najine pretrgane vezi.
S Tatjano se je pogovarjala Loredana Gec in nagovorila Tatjano, naj nadaljuje pripoved o očetu, kajti zgodba je težka in žalostna. Tatjana jo nosi v svojem nahrbtniku …. Vprašala je: Kako ste napisali … Oče ti si moj nahrbtnik, nosim te navkreber vse življenje. Nahrbtnik mi je spremenil mišljenje o prostoru, času, stvareh in ljudeh.
Tatjana: Z očetom sva bila ločena od mojega četrtega leta naprej, ko je moral pred fašisti bežati v Kraljevino Jugoslavijo. Po vrnitvi je bil v zaporu v Gorici. Nato so ga odpeljali v kaznilnico v Kopru, pa še dlje v Campobasso, Gaeto in Peschiero del Garda. Po kapitulaciji Italije septembra 1943 so ga zajeli Nemci in odpeljali v Dachau. Nacisti so delali na njem medicinske preizkuse. Osvoboditev je dočakal na dahavski malarični postaji, kjer je čakal na nove medicinske preizkuse. Leta 1945 se je vrnil v Solkan bolan in se zaradi povojnih razmer in pritiskov leta 1946 umaknil v notranjost Italije. Očeta so zdravili v vojaški bolnišnici v Rimu od leta 1946 do 1956. Imel je status veterana. Po vojni se nisva videla 13 let. Zgodba je dolga in opisana v knjigi. V pesniško zbirko je vložena s slikami ilustrirana elektronska knjiga na CD-R MOJ OČE – ČRNI BRAT IN NJEGOV ČAS. Pripoved je o očetu, mojem odraščanju, ljudeh s katerimi sem živela in časih, ki sem jih preživela.
Drago Mislej – MEF je zaigral in zapel pesem o Črnih bratih. Ob njem sedi sproščena in razpoložena Ingrid Celestina, vodja knjigarne Libris.
Tatjana izpove: Zgodba se začenja davnega leta 1930, še pred mojim rojstvom.
Zgodbi o Črnih bratih zgodovina ni posvečala posebne pozornosti, razen narodnostno občutljivega pisatelja Franceta Bevka, ki je napisal povest o Črnih bratih. Zgodbo z resnično pripovedjo in pričevanji je dopolnila dr. Mira Cencič v istoimenski knjigi, ki jo je izdalo Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij TIGR, prvo leta 2005, dopolnjeno leta 2011.
Moj oče Ivan je bil rojen v Solkanu, brat Gabrijel, dvojček je takoj po rojstvu umrl. Svoje otroštvo je preživljal v narodno zavedni družini. Nanj je imel močan vpliv nonotov bratranec narodnjak, filozof in alpinist dr. Klement Jug.
Oče je bil eden izmed mladeničev, ki so jih povezali mladostni ideali domoljubja. Fantje, še skoraj otroci so se povezali v druščino Črni bratje in se uprli z nošenjem letakov, izzivanjem fašistov, v svoji otroški domišljiji so načrtovali teroristične akcije kako bodo vrgli most v zrak. Policija je šestnajst Črnih bratov decembra leta 1930 odkrila, aretirala in mučila. Med njimi je bil tudi moj oče.
Aretirani so bili: Danilo Pirc, Kamilo Rijavec, Just Brezigar, Miroslav Brezavšček, Rudolf Franc Torkar, Avgust Škerjanc, Rafael Brešan, Ivan Verdikon, Karel Žbogar, moj oče Ivan Gašperčič, Stanislav Gorkič, Radislav Šviščuk, Zorko Rejc, Franc Lapajna, Rudolf Munih in Viktor Grohar. Pretepali so jih, zasliševali in vklenili v verige na rokah in nogah, vodili kot teroriste in zločince po Gorici, jih zasramovali, žalili in poniževali njihovo narodnost.
Uprli so se zato, ker so fašisti prepovedali slovenski jezik, slovenska društva, časopise in politično-gospodarske ter kulturne organizacije in zaplenili društveno lastnino;
- ker so nasilno spreminjali slovenske priimke v italijanske, celo imena na nagrobnikih;
- prepovedali so krstiti otroke s slovenskimi imeni;
- ker so 6. septembra 1930 zjutraj ob zori na bazoviški gmajni ustrelili štiri na smrt obsojene slovenske domoljube Ferda Bidovca, Frana Marušiča, Zvonimirja Miloša in Alojza Valenčiča;
- Ker so Primorcem zlivali v usta mašinsko olje in ricinus;
- ker so uničevali vse kar je slovenskega od Istre, Primorja čez Kras in Gorico do Kobarida (slovenski Kulturni dom, Katoliško tiskarno, uredništvo Goriške straže, Trgovski dom v Gorici. Iz zgradbe so zmetali vse stole, knjige, note, glasbene inštrumente ter vse skupaj zažgali na cesti, ob tem pa divje plesali;
- v Trstu so požgali slovenski Narodni dom. V njem je zgorela Slavljanska čitalnica in ves slovenski knjižnični fond;
- porušili so 134 slovenskih društvenih stavb;
- uničili so Tiskarno Dela, tiskarno Edinost so sedemkrat razdejali, razbili stoje, prostore in opremo
- zaplenili so narodni dom na Proseku;
- uničevali prostore prosvetnih društev,
- razdejali slovensko telovadnico v Rojanu in jo upelili
- zažgali so narodni dom pri Sv. Ivanu v Trstu
- uničili so narodni dom Adria v Barkovljah
- ob poklonitvi Primorcev Simonu Gregorčiču so zažgali Mašerovo gospodarsko poslopje v Kobaridu; zažgali so gostilno v Drežnici in podtaknili ogenj v župnišču v Kobaridu, razdejali prostore društva v Starem selu, in vlačili župnika Jarca za noge po cerkvi
- odpustili so slovenske železničarje, občinske, poštne in sodne uslužbence slovenske narodnosti, pošiljali so slovenske učitelje na jug Italije;
- odstavili so slovenske župane in jih nadomestili s podestati;
- V Čezsoči so zaradi petja slovenskih pesmi leta 1926 zaprli triindvajset slovenskih fantov, v Postojni so se znesli nad spomenikom velikega notranjskega domoljuba, pesnika, skladatelja in politika Miroslava Vilharja, in še bi lahko naštevala …
Ali ni čudno, da so razmere silile mlade v uporniško delovanje?
Skupina dijakov je ustanovila tajno organizacijo Črni bratje. Ko so dijake odkrili, so jih zaprli, sledila so zasliševanja, tudi z mučenjem in s stradanjem. Fašisti so hoteli izvedeti, kdo vodi skupino. Najbolj sumljiv jim je bil Mirko, sin slovenskega učitelja, ki ga pisatelj France Bevk imenuje Jerko. 14-letnega Miroslava Brezavščka iz Gornjega Cerovega, dijaka tehnične gimnazije v Gorici so mučili, in mučenje se je zaostrilo do skrajnosti. Na smrt pretepenega so ga pripeljali domov, kjer je umrl v naročju svoje matere. Pokopan je v Zgornjem Cerovem. Njegov grob je Primorcem narodova svetinja. Bil je prva fašistična žrtev v Evropi. Našemu Anni Frank in tudi očetu, Črnemu bratu sem posvetila pesmi, ki sta objavljeni v zbirki.
Drago Mislej - MEF je zaigral in zapel pesem Svoboda.
Udeleženci literarnega večera so: v prvi vrsti levo Zdenka Lovec, upokojena odgovorna urednica Primorskih novic, Lucijan Pelicon iz Društva za negovanje rodoljubnih tradicij organizacije TIGR Primorske, za njim prof. Silvester Fatur, avtor knjige Zgodba o TIGRu, izdani ob 80-letnici njegove ustanovitve, in drugi ugledni gostje in domoljubi.
Loredana: Katera pesem pa sega v tvojo najbolj zgodnjo mladost s spominom na očeta in preganjanje. V neki pesmi si napisala: »O oče, zakaj si shranil vame ves svoj spomin?« Odgovor si gotovo že našla. Samo s spominjanjem lahko osmisliš njegovo trpljenje. Katera tvoja pesem sega v najbolj zgodnjo mladost?
Tatjana: Molčeča pesem razkriva moj zamolčani spomin na očeta iz najbolj zgodnjih otroških let dokler mi seže spomin, izraža boleče slovo od očeta.
Alida je interpretirala pesem Molčeča pesem (Vse interpretirane pesmi Alide Bevk si lahko prebrete na moji spletni strani www.tatjana-malec.si, kjer je objavljena pesniška zbirka Odstiranja)
Loredana: Kakšni pa so tvoji spomini na srečna otroška leta, ki sta jih preživela z očetom ob Soči?
Tatjana: Spomini mi sežejo v najbolj zgodnja leta zavedanja, ko sva z očetom občudovala razkošno rastlinstvo ob Soči, razcvetele akacije, ognjemet maka in cvetoče detelje, valovanje travnikov, žitnih polj, plahutanje vej v vetru in poslušala ptičji ščebet. Ves ta idilični svet se mi je vtisnil v zavest kot neskončni klic očetu, naj se vrne k meni ... Spominjam se, da sva se ustavila pod kakšnim košatim drevesom, da naju ni zmočil dež. Ustavila sva se tudi v zavetju soške kaverne ali pod kakšnim drevesom na obrežju reke in prisluškovala štropotanju dežja in šumenju Soče. Oče mi je iz leske z nožičem izrezljal piščalko. V nepozabnem spominu so mi ostali očetovi ovalni nohti s svetlo rožnatimi polmeseci in njegove dlani, iz katerih mi je vselej ponujal pest lešnikov, ki jih je s kamnom strl in jih iz lupine izluščil zame. Pozneje mi je iz Rima pisal: Napiši mi kaj o mojem Produ. Večkrat me je tudi vprašal, kako je z 'njegovim' Podbregom in Prodom na Soči. Na grobu mojega očeta sem zato dala vgravirati napis: Sin smaragdne svete reke. To je bila njegova poslednja želja.
V spomin na mojega očeta in njegovo ljubezen do reke Soče je Alida Bevk interpretirala pesem Vodna nimfa.
Na čas, ko je bil oče v taborišču Dachau, sem se ga spominjala s pesmijo
Soške robidnice
Ko je oče ležal na pogradi
v taboriščni baraki
sredi ducata izstradanih,
je njegovo telo dišalo
po soških akacijah in robidnicah,
brez kančka sovraštva.
Mrmral je: »Bog jim odpusti,
saj ne vedo kaj delajo.«
Oče je mirno dihal
in mislil name.
Veke so postajale težke in rosne.
Hotela sem ga obiskati,
pa je majhnemu otroškem telescu
spodrsnilo, da sem speča v sanjah
padla v globoko praznino.
Tako strašno sem se trudila,
da bi ga našla in mu dala
vrček soških robidnic,
ki sem jih zanj nabrala.
Nono me je tolažil.
Govoril mi je: »Saj se bo vrnil.«
Moj nono je tako pokončno trpel,
da sem razumela za kaj gre,
vendar ne jaz in ne ded nisva vedela,
da je oče tam, kjer pobijajo s plinom,
tam kjer imajo cele kupe oblačil
in zlatih zob, kjer polnijo vreče
z lasmi in si delajo lestenca
iz človeške kože.
Nisva vedela, da na očetu
preizkušajo zdravila.
In v nebo je švigal iz dimnika
visok plamen kot rezek krik sveta,
ki je nameraval nekoga tam gor zbuditi.
Tatjana: S pesmijo Nono in oče se spominjam svojega nonona in očeta po prihodu iz dahavskega taborišča. Na spletu sem našla očetov nacistični karton z njegovo številko 54.572 in napisala pesem.
Loredana: Svojo zadnjo pesniško zbirko »Odstiranja« ste posvetili prav svojemu očetu ob stoletnici rojstva, rodil se je namreč leta 1913. V eni od pesmi se spominjate njegove vrnitve iz Dachava. Vrnil se je bolan na duši in telesu. Ampak hudega še ni bilo konec.
Tatjana izpove: Mojemu očetu je bilo storjenih veliko krivic. Zaradi groženj se je moral umakniti v notranjost Italije. Grozili so mu naj izgine, namreč na svojem domu je bil očividec ugrabitve oficirja JA Karla Menarda in njegove žene, ki sta se nahajala pri najemniku Antonu Bizjaku, ko so zakonca odvedli iz Cone A v zasedbi Zavezniške anglo-ameriške uprave v Cono B v zasedbi Jugoslovanske armade. Razlogi za grožnje: bil je Črni brat in po duši tigrovec, ki so veljali za britanske agente in so mnogi tedaj tudi 'izginili'; bil je iz trgovske družine, torej razredni sovražnik; bil je dahavec, zato je Ozna nad njim uvedla operativno kontrolo. Svoje občutke sem izrazila v pesmi Brez sramu. Zato zavračam vse ideologije, ki so povzročile človeštvu toliko zla, kar sem izpovedala tudi v pesmi Moji duši dajte mir!
Spominjam se svojega prvega potovanja v Rim, ko sem se po 13 letih prvič srečala z očetom. O srečanju govori pesem Stazione Termini.
Loredana: Kaj sta se z očetom pogovarjala v Rimu, kako si doživljala očeta?
Tatjana: Oče mi je govoril, da mu je bilo v fašističnih zaporih najhuje ponoči, ko je mislil na družino in se kar ni in ni hotelo zdaniti. S seboj je imel mojo podobo, sliko štiriletnega otroka, ki jo je poljubljal. Takrat mi je to sliko tudi izročil. Povedal mi je, da mu je vlivala upanje na vrnitev v družino, saj ga je spremljala v najtežjih trenutkih. Očeta sem doživljala kot svetopisemskega Joba, z domotožjem v duši, željnega vrnitve, ponižnega, neuklonljivega, vendar je zmagal.
Oče je bil tankovesten človek. Preden je umrl, mi je povedal, da je delal stvari, ki se jih še danes pred svojo pokojno materjo sramuje. Iz žice je naredil zanko, s katero je materi v trgovini jemal denar za tiskanje letakov Črnih bratov. V trgovini je jemal tudi hrano, in sicer tako, da jo je nesel v jarek pod zidcem Pirove hiše, in ko je odhajal, jo je vzel s seboj in jo nesel v kaverno, kjer so se shajali Črni bratje. Nono Jožef je mojega očeta tedaj trdo prijel, oče je bil v stiski, zato je naredil splav in hotel priti do najbližnjega pristanišča in odpluti z ladjo v svet. Našli so ga pri Pevmi in vrnili staršem.
Oče je podpiral mojo idejo, da bi o njem napisala spomine, zato sem si tedaj marsikaj zabeležila, kar sem opisala v knjigi. Ko sem prihajala v Rim, je vsakič zažarel kot sonce, ko sem odhajala, je ob slovesu ugašal. Oče je sicer večino časa presedel v rimskem stanovanju, vendar se je nekajkrat tudi potrudil, da je šel ven z menoj. Strahu se ni nikoli znebil. Najsrečnejši je bil, ko sem prihajala na obisk, da sva se lahko pogovarjala po domače, in ko sem mu prinesla kakšno dobroto, n. pr. madrjolco za frtaljo, ki ga je spominjala na dom in Goriško. Odtlej sem se večkrat vračala in obiskovala očeta v Rimu.
Alida prebere pesem V Rimu. Nato sem odhajala domov in očetu pisala pisma. Pisala sem mu: Pojdi tudi na sonce! Pesem jo interpretira Alida … Veseli me, da si ustvaril v Rimu domač kotiček ...
Loredana: Kakšnega se pa spominjaš očeta, kaj sta se pogovarjala, lahko opišeš očeta?
Tatjana: Zagotovo mi ni ostalo skrito, da se je oče zavedal lastne odgovornosti za težko usodo družine. Bolelo me je, da so mu vzeli dostojanstvo. V tujino je odšel brez vsega, bolan, 'nag in bos', le da si je ohranil življenje. Vedel je, da mu oče doma umira in da ga ne bo nikoli več videl. Ni mu mogel pomagati. V rimski bolnišnici so mu napovedali samo še tri mesece življenja, vendar je z voljo preživel.
… Oče je ljubil skromnost. Branil se je razkošnih oblačil … Bogastvo in razkošje sta mu pomenila laž in slepilo ... Pred smrtjo je izrazil željo, da ga pokopljemo v svetlo modri pižami. Barvi neba. Odklonil je pokop z vojaškimi častmi. Zavzemal se je za humane vrednote, ki so mu bile glavno vodilo v življenju, zagovarjal je nedotakljivost človekovega dostojanstva, neodtujljivost življenja, svobodo, enakost in dolžnost pomagati drugim; biti za drugega. Menil je, da skromnost določa človeku mero. Obsojal je nagnjenost k nasilju, zlasti če je usmerjeno proti manjšinam ali nemočnim posameznikom; obsojal je izključevanje, manipulacijo.
Oče je ostal célo svoje sicer kratko življenje anarhistični upornik proti svetu zla. V mladih letih je imel svojo jasno vizijo, kako bi morala biti organizirana družba. Zavzemal se je za načelo enakopravne odločujoče moči; vsako mnenje naj bo enako upoštevano. Če pa ima kdo več moči, se ustvari hierarhija, ki ji sledita diktatura in totalitarizem. Zavzemal se je za egalitarne ideje, sanjal je o družbi brez gospodarjev, brez posesti imetja in vsiljenih zakonov. Kot mladostnik je bil predan idejam uporniškega protifašističnega anarhizma (gli anarchici e la resistenza antifascista – anarhisti in antifašistični upor …) Verjel je, da je družba brez gospodovanja oziroma despotizma mogoča. Delovanje Črnih bratov je temeljilo na načelih antifašističnega anarhizma. Zaradi svoje mladosti člani druščine niso imeli programsko posebno jasno izdelanih idej.
Oče je bil v tako imenovani Brezigarjevi teroristični skupini – trojki (1930), zato se temu ne čudim, da so ga opredelili kot terorista. To so ponavljali tisti, ki sploh niso vedeli, za kaj je tedaj v resnici šlo in kako je organizacija Črnih bratov delovala.
Dejal mi je: Čutiti se Slovenec je nekaj najbolj vzvišenega. Slovenstvo nosimo v krvi, v genih. Slovenstvo je čustvo, položeno v zibelko ob rojstvu, je zven glasu prve izgovorjene besede. Tem občutkom je močno predan le človek, ki je daleč od doma in občuti veliko domotožje. Prav razsežnost bolečega čutenja odtujenosti mu okrepi in omehča čustvo te silne ljubezni do domovine. Zavedati se moramo svojih korenin, negovati in ljubiti moramo naš materni jezik, ki nam ga je mati položila v zibko.
Čutiti se Slovenec daleč od doma, je kot vdihovati vonj po domači zemlji ob prebujajoči se pomladi, je kot ples in petje škržatov v poletni noči, šumenje listavcev, žuborenje Soče. Z vseh potovanj se vrneš domov. Iz svoje kože ne moreš pobegniti - v njej se vedno čutiš Slovenec. Spomini na dom so veličastni. Že sam pogled na slovenske gore, griče in polja odzvanja v duši kot prijeten napev. Niti za trenutek se ni mogoče izmuzniti temu razkošnemu in bogatemu občutku, ne da bi čutili svojo narodnost. Kamor koli gremo, nas spremlja ta občutek. Dom je ognjišče, na katerem plapolajo ljubezen do materne govorice, domačnost, zaupanje in zvestoba. Dom so mnogi drobni spomini, o katerih premišljujemo in nam veliko pomenijo.
Oče mi je govoril: Napisal sem pismo svojemu očetu, družini, prijatelju – pisal sem domov. Pozvonil je telefon. Zaslišal sem slovensko besedo. Vedel sem, da prihaja od doma. Daleč v teh tujih krajih gledam oblake in vem, da prihajajo od doma. Podobe domačega kraja ostanejo v duši nespremenjene. Zaprem oči in misel mi poleti domov, saj poznam vsak klanec, vsak zidec, vsak kozolec na Polju, na katerem se suši seno …«
Spominjal se je oken, na katerih so cveteli nageljni in pelargonije. Zdelo se mu je, da v 'pasaču' (na hodniku) sliši žvrgoleti očetove kanarčke. Natanko je vedel, kdaj sedi njegov oče pred hišo, naslonjen na palico, in se s sosedi pogovarja v mehki primorski govorici. Starodavne zgodbe, ki so jih pripovedovali starejši, še zvenijo v ušesih. Oče je rekel, da bi jih želel prenašati na svojega vnuka, pa v tujini nima komu.
Slovenstvo je duhovno pribežališče izseljenih in pregnanih. …Dejal mi je: »Poglej si v srce, draga hčerka, in videla boš, da je tam položen tvoj temeljni kamen domovine. Potipaj svoj žep in začutila boš, da je tam shranjen ključ tvojega doma. Domovine ne zgradiš z opeko, domovina začne rasti v srcu. Domovina raste iz mlade zavesti. Učimo svoje otroke ljubezni do svoje domovine, kot so nas učili starši.«
Jan, moj vnuk, pravnuk Črnega brata, je prebral pesem:
Ne jénjajte upati!
Upanje se je dvignilo nad lastna čustva.
Pravim vam: Ne jénjajte upati!
Mislite si čudež, domovino
z dvoranami modrih kot družinsko hišo.
Povabite ljudi in živali na gostijo.
Odženite od sebe tatove ljubezni.
Naj vas ne prežvekujejo in mučijo
v lastni slini pohlepa.
Njihove besede so kot vrček piva,
ki se komaj izrečene kot obljuba,
spijejo na dušek in pozabijo.
Prihajajo enkrat črni, drugič rdeči, a kje je modri?
Vsi prihajajo v škornjih in odhajajo bosi.
Hodnik, v katerem ste se znašli,
pleskajo otroci v zeleno.
Na koncu sveti lučka.
Prikazali se vam bodo akacijevi griči,
pod katerimi se vije smaragdna reka.
Nad opustošenimi okopi hiš
stoji svetilnik z budnim očesom.
Ko jénja bolečina, zasije svetloba.
Radost vas ogreje s svojo toplino.
Ne jénjajte upati! Prihaja nov čas,
ki ga žeja po zdramitvah in objemanju.
Sanjajte o lestencu!
Na nebu se bo pomnožil v tisočero sonc.
Ne nasedajte tuji norosti!
Stkajte si tkanino svoje domoljubne zavesti,
v njej se vam bo podeseterilo upanje.
Starodavno čustvo razobeša sanje
na vrv, da jih žarek ogreje
in osuši solze obupa.
Upanje je izba, shramba vere.
V njej je zibka vašega srca.
Dom, ki vas ohranja pri življenju.
Tatjana: … Domovina je vzvišena in obetajoča, če ji zaupamo in verjamemo, da je dobra kot mati, če ji vladajo poštenjaki in častni ljudje, ki znajo res živeti z narodom in prispevati k njenemu ohranjanju, bivanju in rasti. Naposled človek v svoji domovini doživlja tudi praznike in radostne dneve. V končnem smislu je domovina izraz človekovega duševnega stanja in hotenja.
... Domoljubje je kremenito čustvo, lastnost klenih Slovencev in Slovenk, ki je zmagovala v odločilnih trenutkih boja za obstoj slovenskega naroda.
Domovinska zavest vključuje jezik, dediščino, preteklost in tradicijo in je temelj osebne rasti vsakogar. Predstavlja pomemben kulturni atribut, je nujna sestavina pozitivne samopodobe vsakega posebej in tudi naroda.
Domoljubje ni ideologija domovine, temveč izvorno čustvo, ki ima opraviti z naravo in rastjo v smislu samoohranitve. … Primorska je zibelka rodoljubja in upora za ohranitev narodove identitete. Iz te zibke je VSTALA PRIMORSKA!
Drago Mislej - MEF je zaigral vedro pesem o mladosti.
Loredana: Koliko časa si pisala knjigo Moj oče - Črni brat in njegov čas?
Tatjana: Knjiga je nastajala najmanj dve leti. Veliko časa mi je vzelo raziskovanje in uporaba virov. Glavno sporočilo te moje knjige pa je domoljubje. Moram povedati, da mi je scenarist belgijske in nizozemske televizije slovenskega rodu Mark Gaspercic poslal scenarij za film po moji knjigi Moj oče – Črni brat in njegov čas. Producent in režiser Paul Ruven, ki sedaj snema Anno Frank, išče finančno podporo za snemanje filma po moji knjigi v ZDA, kar si štejem v veliko čast, da bo poneseno ime Črnih bratov in tigrovcev tudi v svet.
Najlepšega dela poezije in pripovedi pa ni v knjigi. To so spomini, ki so z očetom na drugi strani. Očetu sem našla lepši prostor za bivanje spomina nanj – v poeziji in knjigi MOJ OČE – ČRNI BRAT IN NJGOV ČAS.
V počastitev stodesetletnice rojstva Srečka Kosovela Alida prebere pesem Ecce homo, pogovor s Srečkom Kosovelom (objavljena na MMC).
Loredana Gec je govorila o intervjuju z menoj na RAI Radio Trst A dne 9. in 19. marca 2014, o meni in mojem delu, kar ni vključeno v scenarij in si je novinarka Maksimiljana Ipavec, urednica za kulturo pri PN zapisovala, njeni zapisi bodo gotovo objavljeni v Primorskih novicah.
Sledile so zaključne misli, zahvala in pogovori ter družabni del literarnega večera.
Vodja knjigarne Libris Ingrid Celestina je poklonila avtorici pesniške zbirke Odstiranja pomladanski šopek.
Lojzka Zavnik, ustanoviteljica knjigarne Libris (na desni) in Tatjana Malec
Družinska fotografija: Tatjana s sinom Bogdanom in njegovo družino - snaho Luaano in vnukoma Antonijo in Janom; nečakinjo Suzano, njenim soprogom Sašom Gačnikom in njunim sinom Leonom.
Foto z leve proti desni književnica Marjeta Žebovec, desno dr. med. Lojze Kožar, spredaj Tatjanin zvesti spremljevalec Marjan Kukanja
Foto z leve proti desni: Loredana Gec, urednica kulturnega programa RAI televizije in Radia Trst A, Alferija Beržan, pesnica, Nevenka Kovačič, koprska notarka, v pogovoru
Foto: Luana Malec, bibliotekarka iz Osrednje knjižnice Srečka Vilharja v Kopru s hčerko Antonijo v pogovoru z Alferijo Beržan, pesnico
Foto: Družabni pogovori gostov
Marjan Kukanja v pogovoru z Ivico Eller, lektorico Tatjaninih pesniških zbirk Sončevo oko in Gorečka, in njenim soprogom Brunom
Zdenka Lovec, upokojena odgovorna urednica Primorskih novic v pogovoru z Maksimiljano Ipavec, urednico uredništva za kulturo pri Primorskih novicah
Marjan Kukanja in Tatjana Malec - v pogovoru z Nevenko Kovačič, koprsko notarko in Luano Malec, bibiotekarko in snaho
Alma Prijon, Tatjanina sošolka, Tatjana Malec in Petruška Žbona, koprska galerijstka - vse tri Solkanke
Mladi, na njih sloni svet! Levo: Jožica Sorta, učiteljica in gojenka skupnega interanta v Ajdovščini; študentka Urška Debevec v pogovoru z Janom Malec, absolventom Fakultete za matematiko in fiziko - Univerze v Ljubljani
Foto: Maksimiljana Ipavec, urednica kulture pri časopisu Primorske novice, ki je spremljala literarni večer.
Predstavitev pesniške zbirke Gorečka |
||
| sreda, 4. april 2007 @ 12:48 CEST Uporabnik: Pozitivke
|
||
|
||
