Poezija 2020 - 2023

Resnica

 

Zunajčasno kraljestvo,

moja pesem kraljica v njem.

Vmesni člen v žarku vsesijoče zavesti,

med življenjem in nesmrtnostjo,

mene zamenjujoč z besedo,

ki se oživljajoče obnavlja in krepi

v stanju razsvetljujočega razdajanja moči,

ki jih bodo zbudile sončne energije.

Svetloba bo raztapljala obraze

v besedi, kretnji in glasu resnice,

ki je ni več mogoče zanikati,

niti ukloniti, niti ukrotiti.

V pomenski razlagi pesem prodira v bistvo,

ki skriva in razkriva bistvo besede resnica

v času in prostoru, kjer so stvari

modro obarvane in svetloba olepša

podkrepitve dejavnih moči ljudi.

 

 

Nostalgičnost

Danes sem bila daleč od sebe.

Na vrhu stopnic mi je zastal dih.

Nisem prišla do sape.

Globok vdih.

Vstopim.

V svoj svet.

Vstopim vase.

Berem, pišem, sanjam.

Sanj človeku ne morejo odvzeti.

Srečam nikoli pozabljene obraze

z razsvetljeno avro ljubezni,

ki so se vrnili v sedanjost.

Čas ima veliko številko čevljev

in hiter korak.

Vse je drugače.

Na mizi je skodelica kave brez kofeina,

dieta z manj kalorijami in malo soli.

Na ustih poljub, ki ne more ugasniti.

 

Srečanja in razhajanja

Jaz sem znotraj,

ti si zunaj.

Oba sva brez ključa.

Deliva si dva svetova.

Tiplješ me skoz tančico občutij,

da bi me odkleni, odkril in doumel.

Jaz sem v drugem času.

Ženem iz zemlje in klijem.

Ti si značilen za hrup sedanjika.                                             

Življenje potrebuje umik.

Beg s prizorišča kaosa.

Potrebuje samoto in temeljit premislek.

Odgovor koliko človeka je v njem.

Koliko oblečene golote je prikrite v času.

Kolikšna je miselna moč besed.

So stvari, o katerih ni mogoče spraševati.

Pri koreninah je tišina in samota.

Nad njimi eksplozivna zmes protislovij.

Zgoraj je plug in meč.

Znotraj je beseda, ki odpira oči

in poglobi motrenje v težnostnem polju bivanja.

Bit se presega v lastno duhovno vsebino,

ki je njena nerazdružljiva lastnost

brez mnogoterih meril za odkrivanje

realnosti izven resničnosti,

ki ustreza realni potrebi.

 

Pokrajine strun

Tihi prostor.

Igrišče mimohoda.

V svetlobnem siju se leskečejo

kaplje dežja in polzijo s streh

po sivih zidovih hiš.

Premišljujoč pogled s sidrišča vesolja

strmi v vidno polje očesa, ki išče uvid.

Oko je zazrto v brezno nad pokrajinami strun.

Utečeno podobo harmonije.

S kretnjo zakrilijo sprane roke,

obarvane z škrlatom sončnega zatona

in si osvobodijo zatisnjene oči.

Delovanje, ki živi od nekdaj.

Daljava prinaša luč

in prispeva k nastajanju življenja,

ga vzgibava in hrani z darovi.

Prihodnost je ime brez resničnosti.

Resničnost brez imena,

ki ji je človek izrekel ime Oče.

Vzroka vsega obstoječega ni.

Vžgala se je iskra, ki hrani samo sebe.

Neizrekljiva resničnost enakih možnosti.

Skrivnost brez imena, ki ga ni mogoče izreči,

ne zapisati, ne razložiti, niti preseči.

Določa ga čas izven časa kot višji razumski red.

Energija brez posebnega razloga.

Človeku nedosegljiv um, višja modrost.

Uganka ki rojeva, ohranja in ukinja življenje.

Logos je prišel pozneje na svet.

Ugotovil je nedoločenost v kvantnem svetu.

Brezmejno število teoretičnih možnosti.

Posledice naključij, kaos in nujnosti.

Narava ne more vedeti natančno

kakšno kvantno vrednost

ima posamezni delec in kje se nahaja.

V matematiki gre za relacije med količinami.

Vse spreminjanje se udejanja samo po sebi.

na valovih nemirnega morja Univerzuma.

V viteški dvorani vesolja prisluhni koncertu strun!

Od tam prihajajo svetleče luči uma modrosti.

 

Krdelo slepih konj

 

Mar slišiš topot kopit?

Slepi konji drvijo v neznano.

Na njih sedijo mrtvi jezdeci,

ki iz sebe poganjajo nadaljevanje poti.

Čas z uzdami.

Značilen sedanjik.

Fizični izloček nemoči.

Jahanje v temo

Skoz amnezijo zgodovinskega spomina.

Upehan presežek,

ki iz toplega trebuha odlaga seme

ideologije, ki kaže gola stegna.

Zgodovina je škilasta. Slabovidna.

Čas stkan iz velikih črk molka.

Na nohtih se mu je nabrala črna masa teme.

Ej, človek, prebudi se!

Gremo naprej, tja kjer bo sonce sijalo.

Odgovor tiči v obrnjeni koži navznoter.

Vstopi! Razum je ključ.

Spoznanje je ključ razuma.

 

Čas je za odgovor

 

Morda na nek drugi način.

V svojem bivanju smo si dostopni zdaj.

Z vsakim korakom naprej padamo globje v temo.

Vznikli smo iz nič in v nič se vračamo.

Lebdimo na brezpotju bivanja kot možnost

dejanj, razlag, strahov in dvomov.

Vse kar biva, je v stiku z menoj.

Biti v času je neodtujljiva izkušnja,

ki pomeni biti znotraj prostora

nikoli mišljive stvarnosti.

Ali je bivajoče sploh resničnost,

smo mar posnetki v poskusu uzrtja

vzroka zakaj smo tu in od kod prihajamo.

Smo mar le notranja interspekcija

nebivajočih resničnosti,

ki podeli votlemu prostoru pravo težo.

Težo iskanja v stanju strahu in slepote.

Vsakdo si v njem poišče očeta

po svoji izbiri, predbivajočega očeta,

očeta brez strahu in napak,

ki je ustvaril krono stvarstva, zedinjeno

z vsem vesoljem, predano v deleženje

ljubezni in sovraštva, da bi se rešili slepote.

Znotraj prostora smo! Znotraj zedinjajočega.

Možne razlage izginevanja zedinjenja

pripeljejo bivajoče do jedra zadeve,

ki je čisti presežek biti.

Bit je ujeta v strukturo, ki hoče odgovarjati

na vsa vprašanja, na vsako stanje

mimo moči v deleženju biti, uživajoča v mesu in duhu.

Pišemo sodbe v tujem jeziku, ki ga ne razumemo,

ko se razum in čustva bijejo med seboj.

S kakršno mero sodimo, s takšno bomo sojeni.

Nesmiselni finale drobljenja moči je samomor

človeka in naroda, ki se je oddaljil od sebe.

Življenje je vredno več, umiri ga vonj iz krušne peči.

 

Onkraj ugodja sveta

 

Danes je svet

bolj utopičen kot znanstven.

Vlada mu nedomišljen red,

nahranjen s preteklostjo.

Svet velikih začetnic.

Svet pik.

Svet klicajev.

Svet oklepajev.

Svet ponarejenih besed.

Videla sem primerke

posebne nadarjenosti.

Obraze, poraščene z mahom

in črno orhidejo v gumbnici -

simbolom moči.

Od tal se je dvignil totem zmajev.

Zali hudiči s stavami za veliko odrešitev.

Liga pravičnih se zbira na večerjah

in ob igranju bridža ustvarja resnice.

V igri so udeleženi

Sever in Jug, Vzhod in Zahod.

Ko si prizadevajo obtičati in si seči v roke,

se sprevrnejo v lastno nasprotje.

Nastopi skrajno kočljivo razmerje.

Svet je brez spomina.

Svet nima idej.

Nevidno gibalo nedovršenosti

pomika svet v ponovne začetke.

Sebe ni človek nikoli dorekel.

Posodil času izkustvo.

Izrekel besedo,

ki zmanjša prostor

In poveča vsebino.

Spominjam se časov,

ko je bilo sonce zeleno

in še ni imelo toliko karatov moči,

da bi oslepilo človeku oči,

a dozdevek vida je prikrival praznino sveta,

in varljive kulise pred seboj.

Svet še ni izdelal toliko lopat,

ki bi resnico pokopale.

Vidim jo in slišim v glasbi vetrov!

 

Vpesnjenje časa

 

Ne more biti vse enako.

Na enem mestu lahko sobiva le različno.

Enakega enostavno ni in ne more biti.

Preteklost je varljivi spomin sedanjosti,

dolgotrajna tradicija biti skupaj. Večen prepir.

V negaciji spolnitve ciljev, ki niso v naravi človeka.

Dediščina učinkuje kot nekaj naravnega,

a narava se ne pusti prevarati.

Rdečina, vgravirana oznaka zrelega sadeža,

ima svoj pomen, svoje pravilo višjega stanja.

Nikogar ni več, ki bi zardel od sramu

pred grotesknim naličenjem resnice.

Dogodki jutrišnjega dne so vidni tukaj in sedaj.

Neizmerna je globina poželenja, ki čaka na obed moči

z uperjenim kazalcem v zublje gorečega ognja.

Pekel ali zabavišče za norost na okopih brezumja.

Gre mi na smeh, ko opazujem uganjanje norčij

v predstavah, kjer probleme rešujejo z nastavljanjem

vagine device nadnaravnim silam, za katere živimo

in delamo z verovanjem v moralo, ki človeka vodi za nos!

Sebe razglašajo za dobre, modre in pravične.

So mar poslednja sodba, ki je vzela v zakup

frfotave peruti ptiča, ki bi rad orel postal?

Na meji lirike razmišljam o raznih blaznostih,

ki jih na lepih ustih učiteljev odkriva intelekt.

Slišati je glas, bobnenje votlih besed.

Zaznati je molk na učinke škodljivega delovanja.

Temina pred očmi, zaraščen kazalec moči v sedanjost,

v bivališče domovanja, odtis mrzlega poljuba sence,

vonj odmiranja v koreninah, obraščenim z mahovjem,

osojnih in zasenčenih goličav, ki jih sonce obide.

Ljubezen in umiranje zapira svoj krog s svinčenim

okusom v ustih, Ko spregovori Job, vsi obmolknejo.

Dediščina Evrope učinkuje kot nekaj spoznavnega.

Je mar to njena kultura ali usoda?

 

Slovo

Za sabo zapuščaš spomin.
Pojdi in se ne obračaj več!
Odpluj z valovi svoje potešenosti.
Ne oziraj se več nazaj,
kajti tam je okamnela Nioba.
Spremenila se je v živo skalovje.

Ko boš vzvratno hotel stopiti na stare steze,
vedi da je na njih zamrznil dež in ledeni sneg.
Ne bo jih več in tvoje oči ne bodo prenesle
hladnega pogleda ptic,
ki bodo posedale po vejah
na praznem črtovju
in ti ne bodo več pele.

Duše ne bodo prenesle več dodatnih naporov.
ostale bodo med sledovi zapisanih besed
in razmišljale o namenu dejanj,
ki jih je bolj občutila duša kot pa razum.

Nastopil je čas slovesa!

Srečno, in hvala vsem, ki ste se iskreno trudili
za resnico, popolnost in blagozvočnost materne
besede in za vrednote, ki dvigajo človeškost biti!

30. september 2021 | RTV Kategorija: Kultura | Zaznamek: Ob, ukinitvi, družabnega, spletnega, omrežja, na, MMC |

 Aksiom

Nič ni več resnično.
Igra videzov.
Ni dejstev.
Samo interpretacija.
Njena moč.
Vse je dovoljeno.
Utapljanje v inflaciji nesmislov.
V miselnih vzorci moraliziranja,
ki jih polagajo v usta slepih
mimo stisk Srečka Kosovela,
ki premleva svojo samoto.
Na stopalih nosimo lepilo preteklosti.
Svet idealov je razpadel
v jutranji gnilobi dneva.
Slepilo sanj, ki se razblinja v nič.
Z globino morja v očeh.
Širino svobode mogočnih valov.
Vsevednost v dotiku nedoseženih zvezd.
Referenčni pojmi, ki se izrisujejo
v zlati krogli in se umikajo v nejasnost.
Skoz rajske planjave potujemo sami.
Nič ne more preglasiti hrupa,
ko zasopli in zbegani skačejo skozi obroče tesnob.
Za hip se ozrem.
Razblini se fikcija, ki ima možnost
posoditi vodi odsev, ki ga reflektirajo besede,
ki jih tok odnaša tja, kjer izgubijo svoj pomen.
 

Ne bojte se leteti!

Brezmejni horizont spoznanj:
Kjer so brazgotine,
je bila tudi bolečina.
Slutim, da plavamo med bregovi
razočaranj in upanja.
Ne enem bregu nemočni,
na drugem bregu pogumni.
Oni bivajo v sebi.
Odznotraj so zacelili sebe.
Ta pesem je zanje.
Čista kozmična zavest
v svetlem hramu svobode,
ki je pod arkado neba
slekla mnogim dušam
tesna oblačila.

Ogrnjena zarja s kopreno obrednosti
prihaja za olajšanje večera.
Prižgala je lučce, zanetila žarenje.
V njej je kozmični vzgib.
Na robu pregib.
Svetlobni prostor.
Včeraj še obstaja.
Danes ima morje peščeno obalo.
Odisej se vrača na Itako.
Izbiram besede.
Z mehkobnim naraščanjem luči.
Ne bojte se dejanj iz ljubezni.
Ciljno stanje človeštva je upanje,
ki se kali v bolečini
in zmaguje v hrepenenju.

Smrtni sonet – Covid 19

Ali se je komu morda utrgalo?
O ne, strgala se je popkovina
s pasjimi sencami na povodcih,
pred katerimi se ponižno priklanjajo.
Univerzalne mišice so pripeljane
do secirnice, ker razpadajo misli v borbi
z vojsko bitij teme, malimi pošastmi,
ki morijo brate in sestre vseh civilizacij sveta.
V glavi se mi je zavrtel smrtni sonet!
Covid – 19, ki sem ga nahranila s pasjo hrano.
Odhajam! Edina alternativa je vesolje …
Priklopite se kjer koli, hitro in enostavno
na USB modem, na instant internet v vesolju.
Javljam se vam iz nove vesoljske postaje,
kjer komaj slišim nekaj vaših obupanih klicev.
Razpeta sem med ekstatičnostjo in refleksijo
te ekstatičnosti. Odkrivam nove dimenzije
umetniškega gibanja, ki pomenijo prelom
s konstruktivizmom, manierizmom -
s težavnimi kompozicijami zgradb in pisav,
reizmom, imaginizmom, zenbudizmom, popartom
in podobnimi formami. Nič nočem imeti z nemiri
levičarskih hipijev, ki se brezciljno vozijo gor
in dol skozi labirint znakov in zapovedi,
prepovedi rokovanja, poljubljanja in srečevanj.
Prevzel me je vitalizem vesolja, refleksija skozi
skrivnostno slikanico nebesnih teles in njihovo
lepotno prosojnostjo, ki je ni mogoče zanikati.
Tu gre za realno premico mišljenja možganovine,
za delovanje sivih celic, za transformacijo
s pomočjo fizikalnih zakonov planetarnega sistema,
za silo volje do moči, za igre flote bozonov gre,
pogojenih s časovnico hladne geste,
ki bo naredila iz planeta rastlinjak, v katerem
bo poniknil sedanji svet, minljiv odsev
zgrešenega stanja. Drevesa nagrbančena
z lubjem, se bodo spremenila v prijaznejše ljudi,
med katerimi plavajo nemirne plastične vrečke.
Več duš se bo razcvetelo brez plačila za svoje grehe.
Vsak se bo pobrigal, da bo iz sebe izgnal lastnega hudiča.
Pihal bo mlačen veter med zlato rumenimi sončnicami
in device bodo plesale, ne da bi izgubile nedolžnost.
Ljudje osveščeni od svetlobe se bodo pogreznili
v spanec. Oboleli za Covid 19 si je pred spanjem kupil
porcijo sladoleda. Utihnil je, kaj je z njim?
Ali nima več časa za spise in slikarske konstrukte?
Ja, nekateri so tako zelo povezani s politiko,
da jo celo v supermarketih kupijo in jo naprej
razkazujejo in prodajajo in pri tem neznansko
uživajo kakor galski komarji na človekovi koži.
Sem razmišljala, da bi mu to jesen nabrali lešnike
in mu spekli pecivo, saj bo treba prijeti za delo.
V vesolju brnijo traktorji, žerjavi za postavitev
Nove vesoljske postaje, na kateri bo mesto miru,
da nas Covid -19 ne spravi vse pod rušo.
Salut!

Vidim jih!

Ljudje rijejo po zmelji kot krti,
blatni, z bodičastimi in ukrivljenimi hrbti.
Ljudje jezdijo vrance in hočejo vzleteti.
Mogočni so, polastiti bi se hoteli neba,
z željo po moči in spolnitvi vseh svojih želja.
Mnoge želje izpolni čas, ki srečneže pravično izbira.
Narava po nekem višjem zakonu nepoznanem,
dobro plačuje z dobrim, zlo poplačuje s trpljenjem.
Doseči želeno in preseči človeške strasti,
je modrost življenja, ki Človeka naredi.
Človek je sposoben ljubiti,
sprejeti ljubezen in ljubljen biti.
Človek je sposoben tudi sovražiti
in drugega človeka moralno uničiti,
diskreditirati, ga izničiti, tudi ubiti.
Ni pa sposoben sprejeti lastne smrti.
Umre lahko le izpolnjen človek v daritvi
dobrega ─ Biti za drugega.
 

Igre videza

Nekaj je zorelo zakopano
ekstatičnega in skrivnostnega,
nekaj, kar je spregovorilo z zamikom,
nekaj, kar je uzrlo globino
zdaj zeleno, zdaj ognjeno.
Kdaj se bo volja do moči obrnila
k stanju resnice višje vrednosti.
ki je najvišji stimulans življenja.
Besedo izvlečeš iz razpoke,
jo razširiš, poglobiš in izrečeš.
A pretrgani molk mora imeti pravi zvok,
ne pretih, ne preglasen.
Ohrani položaj kritične razdalje,
Naravni status inteligence.
Ne beži pred svobodo,
Ne ostani v ujetosti,
ker se bojiš za svoj vsakdanji kruh.
O uspešnih ciljih se bo izrekel čas.
Med Scilo konformizma
in Karibdo disidentstva
je treba videti stvari kot so,
ne pa takšne kot bi želeli, da bi bile.
Čas je že bil za storiti kaj več kot danes,
a čas sproščenih postopkov se je
oblačili v varovalna oblačila interesov elit.
Ulico uporabljaj, vendar je ne izrabljaj.
Minil je čas radikalizma:
Kdor ni za nas, je proti nam.
Jeklo besede je odlitek,
peskan v kremenovem pesku
ko se skalita duša in telo,
da si utrdita položaj v pravičnejšem svetu,
da na koži občutiš neslišen švist
blagega vetra pod svobodnim soncem.

Sonce je bilo nekoč zeleno

Sonce je bilo nekoč zeleno.
Na njem so stale katedrale zelene
In uspavani zeleni gradovi.
Z robov so me opazovali zeleni ljudje.
Na kamne planeta je kapljala
zelena kri in nanje se je nalagal
srebrni pepel zvezd, ki se staplja
v vlakna zelenega vala.
Sprva so na Zemlji bili
samo zeleni ljudje, ki so se hranili
z večerno zarjo,
s krvjo sončeve bolečine.
Včasih se mi zdi, da sva jaz
in zeleni ogenj sonca delca,
ki pripadava vsak k sebi
in sva hkrati eno.
V zalivu zelenem sem globoko potonila
med valovanje, ki daje velik odmerek spoznanja,
da sončeva kri preizkuša sebe na opni človeške kože.
Po sončnih opeklinah spoznaš svoje telo,
svojo pesniško odpornost in dinamizem.
Ozelenela bo ta sončeva pesem!
Ko doseže vrh resnice, se začenja znanost
o vesolju, ki se nikoli ne izčrpa.
Je utelešenje resnice, da je sonce naš dom.
Biti poet, je z rojstvom podeljena pravica sonca,
da sledimo imperativu srca, ki je samo ljubezen:
Osončje je naš Dom!
 

Prva beseda je bila jok

Prva beseda je bila jok.
Naslednje so sledile,
ko sem sedela na kahlici.
oblečena v nežno spalno pižamo,
poslikano z miškami, ki mi jo je podaril
tigrovec Fegic, prijatelj mojega očeta,
Črnega brata iz Solkana, ki so mu
v laški šoli zatrli domačo besedo v grlu.
Nato so se začele materne besede taliti
in topiti, uglaševale so moj srčni utrip.
Njene besede so se mi začele pretakati
po krvi. Plavale so v zlatih čolnih
po krvnem obtoku in dolble strugo.
Besede so gorele, jaz je odmeval.
Šlo je za pesem, igro z odmevom.
Sledilo je iskanje sebe v črkah.
Nekatere besede so se kot nerazložljive
spreminjale v prave bojevnice,
ki so dajale moč moji naravi.
Prava beseda se mi je razkrila kot odmev.
Ni bila samoljubje, bila je beseda odrešitve.
V sebi je skrivala druge manjše besede.
Bogastvo variacij. V katere se je ujel lesk zvezd.
Razločevala se je po šifrah razklenjenih skrivnosti,
zazrta v kozmos, upesnjevala je prebuditev,
ki se ji je posrečilo ujeti hip učlovečenja
v prekrasnem užitku odkritja Resnice.
Ime zanjo je njeno golo telo biti.
O besedah pišem bolj redko. O njih razmišljam.
Poslušam njihov odmev, opazujem njihovo nastajanje.
Le kaj bo svet z njimi, ko neprestano krvavijo iz dlesni.
Rada bi napisala zbirko najlepših pomenskih besed
Takšnih z globino, ritmom, zvočnih in sončnih.
Neoporečnih z belo, rožnato kožo, utelešenih z dušo,
Z zavestjo nečesa, kar je veličastno in absolutno.
Žalostni me, ko se prave besede, pretepene
z vrbovimi korobači, polagajo v krste
in jih oderuhi jezika nadomeščajo z uvoženimi mrliči.
Jaz iz oddaljene odročnosti časa tako mislim:
Materna beseda je izročilo živega organizma.
Nek poseben vzgib zavesti označuje tipanje,
če kot posamezniki imamo zadostno moč,
da ne izrabljamo in si prisvajamo tujih besed.
Struge krvi oblikujejo mejo med državami
in mejo med materno in tujo besedo.
Od zibke do groba, slovenski besedi zvestoba!

Pramatere

Atomi, zvezde, pramatere vsega živega.
Rojeni smo iz prasnovi utrnjenih zvezd.
Ljudje sijemo kot zvezde,
ko utrnejo sredi noči.
Ljudje so zeleni,
nekateri krvavi pod kožo,
a ko udari strela,
grom ne zalije vrtov.
V gromu zagorijo ognji,
morja izpuhtevajo paro,
človeka prevzame občutek nemoči.
Sledi mlačen, tih dež,
ki zmoči roži obraz,
kot blaga tiha beseda matere.
Kako je vse to preprosto.
A kje domuje pamet, ki vse to ureja?
Tega nihče ne ve. Nekateri verjamejo
v Boga, drugi v znanost, a nič še ni
dokazano. Nekaj malega že,
a premalo, zato preostane le še vera,
upanje, da imamo nekje očeta in mater.
Častimo naravo, rojeno iz zvezd.
Kako je vse to zagonetno.
Ljubezni so nas naučile pramatere
s svojim svetlobnim sijem,
ki je kakor materinski nasmeh
svojemu ljubljenemu otroku.
 

Odšel je …

Le kam je šel?
S seboj je odnesel skrivnost,
ki se mi noče razkriti.
Glede me s fotografije,
a živega ni več na spregled.

Le kam je šel?
Morda se mi je skril.
Le kakšne igre se gre.
Morda je odvandral kam na lepše.
Poletje je čas dopustov.
Čas za počitek.

Le kam je šel?
V meni je pustil praznino,
Vanjo se je naselila njegova podoba.
Mar ne ve, da ga pogrešam.

Tihota plivka tišino v moji sobi.
Sama sem, sama.
Skozme poganja čas
korenine samote.
Molk. Brezčasje plimuje.

Mimohod spominov.
Med jaz in njim so velike razdalje.
Kozmos se lepi na galaksijo,
ki beži proti rdečemu.
Svetloba v daljavi utripa.
Odsotnost ima zgovorni pomen.

Odšel je za večno.

Mimikretično presnavljanje zdravstva

Neobstoječe je postalo obstojče.

Obstoječe je postalo neobstoječe.

Kdo mi to lahko razloži?

Vsi preizkušajo meje,

meje možnega in meje absurdnega.

Glavni junak te zgodbe je sistem,

ki goji elitno gesto modrijana

z razpiranjem brezmejnih možnosti

in sprejemanjem časovnic z zabijanjem

klinov v line utapljajočega se čolna.

Bodimo budni in opazujmo kaj se dogaja.

Nič takega, kar bi prispevalo k rešitvi.

Vse je v  okvirih uvida tistih, ki so v sistemu

predpisali obisk stare dame v novi preobleki.

Elitistično podcenjevanje problemov človeka

s tem, da svoje odrešilno besedo  o skrajševanju

čakalnih vrst v zdravstvu reši z evtanazijo.

Neverjetno, s kakšno človeško občutljivostjo

se je sistem lotil reševanja bolnih

na valovih časovnic svoje neskončne premice.

Medicinske sestre za pulti veleblagovnic

dajejo izjave, da jih je zdravstvo izkoriščalo,

da je sistem zatajil. Delale so po 12 ur brez

počitka, za mizerno plačilo.

Vsi, fizično in psihično zgrešeni,

ki potrebujete pomoč in ste inštalirani

v sistem Potemkinih vasi in plešete po taktu

videza in se norčavo igrate z ljudmi,

pojdite tja, kamor sodite.

Če namreč ljubite tiste, ki so vas izvolili

in vas še ljubijo, kakšno zasluženje imate?

Ali ne delajo tega tudi cestninarji?

In če pozdravljate le svoje brate,

kaj delate posebnega?

Ali ne delajo tega tudi cestninarji (Mt 6,15) -

zelo poučno za izvoljene.

Ah, ti čistuni, ki so moralo zasegli

in se delajo dobre, pravične in skromne,

zapravljajo in so obrnili vrednote proti sebi.

Z moralo se da najbolj človeka voditi za nos!

Ah, težko je gledati glumaštvo, svetohlince

in lažne preroke, ki jih ne moreš prijeti za besedo.

Načina kako so govorili in kaj delajo ne prenesem.

Ne puščajo, da človeka vzame narava na human

način, temveč ga vzamejo oni sami.

 

Luskina srca

Svet ti podarja male stvari,

ki se z leti spomina spremenijo v velike.

Objemi utrinek sreče, ko te ta obišče

in izkoristi trenutek, ki ti ga čas podari.

Uživaj v razkošju šumenja dreves

in valovanju pomladanskih trav,

prepusti se v vetru, ki te dvigne

v sončno območje.

Ko val morja objame obalo,

naj ga tvoje oko sprejme vase

s hvaležnostjo duše, da te je obiskal,

Nič ni več tako, kot je bilo

pred stvarjenjem sveta.

Ko meriš v drugega, zadeneš sebe.

Nikar ne pestuj svoje večno obvezane roke,

iztegni jo in daruj iz sebe delček vedrine.

Tvoje besede se izgubljajo v glasu,

ki se je razprši med ljudi, željne živeti

z odmevom ljubezni v srcu.

Pride dež, ki natoči solze.

Zapusti tistega, ki te hoče vsega zase

in ti ne daje ničesar.

Prišel je navdih, ki misel duše zaiskri,

in ti zaplavaš in zadihaš med vršički dreves.

Ko vzletiš in plavaš, se pretakaš skozi življenje,

ki v lučeh odpirajo kresnicam svoje brstiče.

 

Kvintisenca biti

 

Življenje je svoj lastni učitelj,

ki se samo razloži in ti pokaže

rebra svojega skeleta.

To duhovno energijsko bitje,

odeto v množico barv v energijskem obroču

je pekel utopičnih strasti in želja.

Realizem sedanjosti in utopija prihodnosti

omogočata zaznavanja.

Človek je prevelik, da bi ga učili.

Resentiment za preteklostjo

sebe iznajde in določa znamenja časa.

V sebi odkrije prihajajoče,

ki spregovori z abecedo dneva.

Red se obnavlja ob krizah sveta.

Človeka ne moreš položiti v Prokrustrovo

posteljo in mu odsekati nog,

naj se prepusti svojemu lastnemu kompasu.

Pomembno je, koliko človeka je v šoli življenja.

Abstrakcija svobode zunaj sistema krepi duha.

V njej nisi nikoli sam brez iluzij in resnice.

Človeku vlada svetovna volja do moči.

Svoboda kaže tudi možnost njene izgube.

Svobodi lahko tudi poči srce.

Že čutim njen dih zasopli.

Vsakdo je njen otrok in obraz časa.

Oko se je oprlo na hojo spomina.

Vsak konec je celota povezana z začetkom.

Pred tabo je bilo in za tabo bo še življenje.

V strugo  si utira tok deroča reka,

ki je nihče ne more ustaviti,

šumi govorico svoje sončne zgodbe.

Prerojena

Danes sem v stiku sama s sabo,

in odkrila občutek bivanja.

V sebi najdem moralni zakon cvetenja.

Sem rastlina, ki živi na človeški način

z notranjo lastno mero.

Odkriti do lastne izvirnosti

mi je vzgib velel:

… Pojdi na pot,

sleci težko okovan voz teme!

Sleci nevidni jaz

in ko zagledaš lestev,

se dvigneš do višine,

kjer izhlapeva prezrti vonj trupla. 

Stopila sem pred ogledalo

in pred sabo uzrla nov obraz.

Cvetočo in dehtečo rožo v vazi.

Rodila sem se na novo in ulovila

jutranjo svetlobo tega svečanega dne.

Legla sem v zibko,

kjer je dremala speča zgodovina,

ki je zmehčala pogled na novo rojstvo.

Na svetu sem zato, da bi bila boljša,

pregovorno lepša od znotraj

in presegla notranje omejitve.

 

Preseganje sebe

Nisem tu,

da bi se zarasla s časom

in prestopila v zmanjšan prostor iluzij

na strehi mesečnikov.

 

Tu sem

v nevihtni mesečini noči,

da rastem v sebi

in presežem čas spomina

brez začetka.

 

Luna tam gori, mlada in tiha.

Tišina ne govori.

Varujem jo,

da se ohrani v molčečem stanju.

Ko iz sebe seže čezse,

ustvari lastno težnostno polje

in mi s svojo geometrijo določa pot.

Nad mano se vzpenja visoko sonce.

 

Nocoj nebo ugaša na obzorju. Noč.

Ob nikoli prej tako videnih in občutenih

pokrajinah vesoljnih ognjev,

prasilah zamiranja v žareči neskončnosti,

sem utrinek začutila v sebi kot rast moči;

spev luči na modrih zenicah.

 

Sprašujem s pogledom naprej,

kaj bi bilo z menoj,

če ne bi v daljavi videla

svoje oddaljene zvezde,

ko se je njen utrinek spustil

dopolnjen v moje srce.

 

Misli o združeni Evropi

Ob slovesu Mikhaila Gorbacheva

(2.3.1931, † 30.8.2022)

 

Na antičnem grobu Evrope

je vihar zapustil zeleni mah,

iz katerega rastejo besede,

ovite v pomenljive misli.

Ne sprašujte o globokem

mirovanju in o višini zelenila,

ki se razrašča po zidu

skozi krike in jok noči in klice:

Pomagajte nam!,

Evropa odpira ukrajinskemu ljudstvu

vrata za zavezništvo in vstop v EU.

V snu so se odvrtela stoletja,

ki jih čas pušča krvava za sabo.

Med krvjo globokih ran spomin

hladi bolečine, ki pa še ni izmeril

veličine trpljenja in smrti.

V galerijah kremeljskega dvora

zvenijo glasovi ljudstva:

Ne bi smeli dovoliti neomejene moči.

Prevelika moč oslepi.

Zgodil se je zločin proti človeštvu.

Plameni ognja naj ugasnejo

in jok vode naj se odpočije

v občutljivi slovanski duši.

Veliko je znakov, da bodo svetu

zavladale vrednote, napredne sile miru

in prijateljstva med narodi.

Svet utira pot humanizmu

in osveščenosti dobromislečih.

Prihaja čas, ko človek ne bo več vegetiral

v zboru častilcev mitskih herojev.

Po veliki tragediji naj se vsi

slovanski narodi združijo v EU

miru in blagostanja.

To je prihodnost!

 

 

In memoriam

Miranu Zupančiču, duhovnemu učitelju

(1954─11.8.2014)

Iz ječe svojega prsnega koša

so prihajali k tebi iskalci duha.

Bili so kakor saje požara.

ki so ga prižgali demoni.

Ob bučanju razburkanega morja

so se ganljive podobe dvigovale

iz silne globine dna

in se vzpenjale na visoke čeri.

Slišati je bilo krike: Na pomoč!

Vsem si ponudil svojo roko,

jim drobil verige, obvezoval rane.

Vsak razpoložljivi košček kože

so ti sneli s telesa, da bi ti segli v dušo.

Iz tvoje svetle dlani so sprejemali duhovne darove.

Vodil si jih kot Mojzes svoje ljudstvo skozi puščavo,

medtem ko je tebe presevala bolezen

in te jemala v kraljestvo samote.

Na valovih Univerzuma si ustvarjal

človeka drugih razsežnosti

in izgoreval v plamenih svojega telesa.

Ko si klecal pod bolečino

in se z očmi obračal v nebo,

je vrelec tvojih moči usihal

in duhovni blesk je zasijal,

ko se je življenje spreminjalo

v tanke niti svetlobnega utrinka zvezde.

In biserna školjka neba je zaprla

svojo lupino do ponovnega rojstva.

Zazrti v lesk Rimske ceste

prijatelji čakamo na tvojo vrnitev.

Dotlej v miru počivaj!

Oproščam se ti,

če te kdaj nisem razumela.

 

Lahkokrila krhkost popkovine

Polžja hišica je bila napolnjena

z misterijem spoznanja,

da je vse ustvaril bič krotilca vesolja.

V nekem davnem ognju jahajo

beli princi vetrove neba pojoč

zamaknjeni čez rob poševnih ustnic,

ki žvečijo in presnavljajo planete

in jih srkajo v svoje temno drobovje noči.

Razmišljala sem o čudnih začetkih,

O ironiji teme in mesečine.

Uvidela sem, kako je bil svet spočet.

Z delitvijo duhov, porojenih iz skrivnih

tolmunov valujočih strun vesolja.

Nekaj se že od začetka ni ujemalo.

Skala je odprla zaporo brezna

in sence dneva so se v vetru razkričale.

Dež je lizal bolečino kamna.

V fosilu sem videla arhaičnega skritega

mehkužca s človekovim obrazom.

 

Peščena ura

V eter izrečeni zbogom

se pomika skozi življenje.

Nastopi čas, iz časa v čas.

Ura med psom in volkom.

Na koordinatnem sistemu

kože se zgodi zapik.

In ostaneš sam.

Dvojina samega sebe.

Hrepenenje, želja in spomin.

Omama. Sladkobni vonj belih cvetov.

Jutri bo nov danes.

Včeraj je bil drugačen kot jutri.

Obstajaš v času in izven njega.

Osamela rastlina, odsev narave.

Neskončnost dogodka.

Nekaj peščenega je v uri življenja.

Naposled pesmi poči struna.

Za pokom sledi molk.

 

Ekstaza zdajšnosti

Dolga noč jo ne kliče v sen.

Neprekinjen tek časa med preteklim,

sedanjim in bodočim.

Zgodovinskostjo poti,

ki oblači življenje v vek,

v različnost prostora od izkustva.

 

Časovna ekstaza.

Horizont pričakovanja na jutri.

Evolucija na fronti drvenja naprej!

Strnjenost zgodovine v enoto sedaj.

Meč z dvema reziloma, ki reže čas.

Menjava teme noči in jutranje zore.

 

Dnevi se odpirajo in zapirajo

v neprekinjeno gibanje in ponavljaje,

v razgrajevanje, ko se zgodi tipanje,

privid veselja za ponovno odkrivanje mistike.

 

Vstop v brezprostorje. Utrip vesolja.

Nikogaršnji kraj. Tkanje sedanjosti

zdavnaj utrnjenih zvezd.

Iz iluzije v realnost horizonta prihodnosti.

Praznovanja dionizičnega in apoliničnega,

pripadajočega vzvišenemu, ki napolni dušo.

Nekoč bodo vsi ljudje pesniki in čutili ogenj

ki ga ne bodo mogli več ugasniti.

Pesnjenje je omama, ki mu srce

prišepetava svoj spev.

Ko človek odloži pero je izgubljen.

 

Frklja

Sebe se spominjam

kot uporniške frklje.

Malce utišana sem sledila

naslovom knjig, ne da bi vedela,

kaj je v njih piše.

Bila sem naizkašljiva, neuresničena

v svojem mladostniškem hrepenenju

in vrenju. Čutila sem, da bom

nekoč pisala pesmi.

Vendar pot je bila dolga.

Jezik se je zazibal v črikanje.

Čez rob ustnic so se izrekale

in zapisovale prve pesniške besede.

Iz jeka bolečine in odmeva joka.

S kolobarjenjem njive svojih pisav

sem kakor gube na obleki

sebe mečkala in izravnavala.

Padala, vstajala in ponikala vase.

Dolgo sem imela odprta usta.

Brez glasu in bojnega poguma.

Plačevala sem dolgove samovolje,

razlomljena na pol,

kakor prekla za paradižnik.

Nekaj se je moralo zgoditi,

Odraščala sem, prislonjena

na kamniti zid ob živi meji,

kjer je razplamtevalo

in ozelenevalo upanje.

 

Kaj dogaja?

Zastor je padel, komedije je konec.

Pripeti s pogledi nanje strmijo

povečanih oči, začudeni kaj dogaja?

Videno je odvažanje odsluženih z ožganimi krili

in izpolnjevanje skrivnih obljub.

Beatificirani in ustoličeni so novi svetniki.

Nihče ne more ustaviti deroče reke,

ki vsakič znova privre iz istega izvira.

Krepijo se sile, ki jim v grlu pokajo žile.

V mozaiku resničnosti vidim ponovitev

prihoda črede z medenimi stegni

in rdečo luno, ki se odeva

v ponošeno oblačilo.

Odžejani. Voda usiha. Redukcije.

Svoboda optimističen opij za človeštvo.

Z mutiranjem in repliciranjem že obstoječega

genetskega genoma, so tu, nad nami.

Molk! Osvobojeni z utišanimi jeziki.

Človek je pojedel samega sebe.

Sopenje, ki diha na škrge.

Osvobojeni z okusi jedi postanih praks.

Stanje poškropljeno s svobodo,

olupljeno v živo, poenostavljeno povedano.

Nič, kar ne bi že poznali.

Demontaža metra za merjenje obljub

je križ dediščine razuma in modrosti.

Hitra svoboda za počasen pogreb.

Vstajenje je zapisano z zlatimi

črkami prerokbe iz Delfov.

Sedmina, ki čaka na ponovni ples

in veselje na praznem parkirišču.

Barvite šoje, gozdni policaji opozorijo

z glasnim kričanjem 'kreee, kreee'

na bližino vsiljivca in kopljejo po mravljiščih,

zatirajo zajedavce, saj razdražene mravlje ptiča

poškropijo s kislino in uničijo zajedavce na perju.

Trtica in podrepni del šoj sta angelsko bela.

Rep črn kot noč, dokaj dolg.

Zgodbo bi mogoče vi nadaljevali tam,

kjer jo je meni zmanjkalo.

Deus sive natura

 

Luščim spomine,

se preverjam in spoznavam,

da izmerim samoto življenja,

ki mu dodajam sebe.

 

Tam gor visoko,

tam kjer je pesem poletela v višave,

tam se izčistijo sanje.

Spoznati se moram od zunaj

v telesu, v katerem sem.

 

Slišim krike galebov.

Vdor večnosti, kot odgovor besedi,

ki ima pogled usmerjen v poželenje.

Nad njim razlagalec resnice,

ki ni bil nikoli tako močan, kot se zdi,

niti tako šibek, kot se zdi

v današnjem času, ko se hrani

s svobodo vsakogar.

 

Kot puščica absurda obmolkne

volk v človeku, odpirajo se okna

s tisoč priložnostmi biti z dodano

vrednostjo, brez nebeških dodatkov,

še preden se človek spremeni

v drugo žival.

 

Zgodi se dejanje, beseda,

ki odveže kletvico iz črnega grla.

Sledi klic: Kri ni voda,

voda je kri zemlje, ki umiva

grehe in zablode človeštva.

 

Spinoza me je izenačil z naravo,

a mojega uma ni mogoče izničiti

s telesom, ker nekaj ostane kot večno.

Prepuščam se logiki prostega pada.

Sem v svetu, vendar nisem od tega sveta.

Prihajam od daleč, sem iztegnjena roka

svoje zavesti. Zmanjkuje sveč.

Jaz pripravljam žerjavico za kresno noč

in jutranjo suito novih začetkov

kot priložnost za spremembe.

 

Povabilo

Nič pametnega se nisem spomnila,

pa me kar naenkrat prešinila misel,

da bi vas povabila navznoter,

kjer je molk ovit z vprašanji,

ki kličejo vaša imena.

Na obrežju svoje krvi vas čakam.

Morje je ugodno za plovbo

na sončno in cvetočo obalo.

Vrtnarica vam odpira dveri.

Ko odplujete, se malodušnost spremeni

v pričakovanje in nekaj svetlobe se bo

stkalo med nami. Dobrodelno roke

bodo spuščale semena v brazdo.

Ko zagorijo ognji, bo njiva pripravljena

za žetev v najglobljem smislu zemlje.

 

 

Zaljubljen v tri oranže

 

Bili so časi,

ko so sanje postale preja,

ki se je tkala od spečega do spečega.

S sanjami so se ogrevali.

 

Bili so časi

zaljubljenega v tri oranže.

Profokijev je v Donesku zblaznel.

 

Bili so časi,

ko so plesali v maskah.

 

Bili so časi,

ko je Lajoš v Hotelu Triglav v Kopru

igral na cigansko violino in Tereza Kesovja

je pela 'Tužno nedeljo'.

 

Bili so časi,

ko so bili zunaj veseli,

znotraj žalostni.

 

Bili so časi,

ko niso smeli prinašati tujih vplivov

na območje.

 

Bili so časi,

ko so cariniki potnike otipali

in jim pogledali v drobovje.

 

Bili so časi,

ko so te domače čebele

lahko do smrti opikale.

 

Bili so časi,

ko te je sprala ali umorila

štampiljka kakega birokrata

ali beseda zlobnega soseda.

 

Bili so časi,

ko si moral biti za delo

politično primeren.

 

Bili so časi,

ko si lahko bil šef

brez talenta.

 

Bili so časi,

ko je Edvard Kocbek pisal dnevnik

in Boris Pahor Mesto v zalivu.

 

Bili so časi,

ko so si morali Črno orhidejo

skrivoma izposojati.

 

Bili so časi,

ko si z neobjavljeni knjigo

nisi mogel dvigniti imena.

 

Bili so časi,

ko so direktorju radia dali dopust.

ker se je preveč pomeščanil.

 

Bili so časi,

ko je Kocbek v Sv. Juriju ob Ščavnici

videl miličnike, podobne civiliziranim

nekdanjim starejšim žandarjem.

 

Bili so časi,

ko je Amnesty international začela

zapisovati kršitve človekovih pravic.

 

Bili so časi

idejne neprimernosti,

ko so Svinčene zvezde, Tople grede,

in Požgana trava

povzročali zaplete in nelagodje.

 

Bili so časi

očiščevanja in požlahtnjenja kovin.

 

Bili so časi

ko je zaskočilo in je opijanjena četa zaspala.

Nastopila je mlada generacija v Tribuni.

Tomaž Šalamun je bil Koprčan.

 

Bili so časi,

ki so omogočili, da smo,

kar danes smo.

Zgodovinske uteži - smerokaz prihodnosti.

 

 

Ustvarjalec mozaikov

 

To noč sem jo videla

muzo ustvarjalca mozaikov.

Videla sem tudi razmnoženo

boginjo Hero. Ženski svet v malem.

Muza mi je dejala: Njegovi mozaiki

so samopovedni in samozadostni

s svojo versko strukturno poetiko,

ki brez muze ne bi mogli nastati.

Iz njih seva ljubezen.

Čebelji roj mu je privedel žensko

v naročje, da bi ga lahko opikal.

Vsa javna retorika je kamuflaža

za lažno moralo tega sveta.

Here je zajel val ljubosumja,

pa so obračunale z njim.

Muza je videla, kako samci

naskakujejo samice, pa se je tudi njej zahotelo.

On je videl jelena, ki je zalezoval košuto

in v upodobitev mozaikov umestil barve življenja.

Glad ljubezni je najboljši kuhar čarovnij.

Kmet potrebuje žensko za plug,

umetnik potrebuje muzo za ustvarjanje.

Človek, ki je ustvarjal mozaike, ni bil svizec,

neka vidra ali plaha ptica, ki bi jo lahko

z lovsko puško zadeli, ko je pela in se veselila

vsega živega, ki ga je podarila narava.

Vi, ki obsojate, niste kamni razsuti naokoli,

ste bitja ljubezni, najpristnejši odtis Boga.

Vi, ki hočete človeka kazensko pohabiti,

vedite, da nihče od vas ni kralj Kaldejcev

in nimate pravice soditi ljubezni.

Žepni nožek je zarezal v glineni palec

in na plan je pricurljala kri.

S prstom je podrgnil po ustih in udu

moškega iz gline. Ud se je dvignil

in usta so se odprla, pripravljena za govor

in nastal je človek po božji podobi.

 

 

Kako postati ljubljen

 

Zakleto preddverje smrti,

kjer se iz ropotarnice spominov

razteza vonj po preteklosti v čute.

Neopazno nekdo vstopa ves zmehčan

in raznežen po cesti, ves tih

in noč ga zaziba v sladki sen.

Skoz lino ključavnice se je prikradel

nekdo z mrtvim korakom časa.

Utvara na stranpoteh sedanjika,

kot nekaj, kar lahko ustvari zadovoljstvo

v iskanju prebujanja spečih čutov.

Zarobi razpoke časa in pričara up,

ki te bo dorekel v vsej žlahtnosti let.

Srce vodi igro užitka iz spanca.

Priklenjeno na spomin išče užitek

kot predhodnost neke uresničitve.

Konec je svečenikov in bogov,

ki bi ti zadovoljili hrepeneče prošnje.

V duhu, ki te obišče ohranjen od

prejšnjega sijaja že pogled nanjo

te zapeljuje in vabi v njeno območje.

Roka nadčasovne razsežnosti poboža telo.

Te začara v nevihtni jasnini in te objame

v težnostnem polju rojstva ljubezni,

ob preseganju osame v prostoru in času.

Ljubezen te osvobodi smrti, je zlati premaz

muze o kateri sanjaš. Koliko karatov te moči

premore izbrušen kristalni pogled, ki vzbuja

pričakovanje na hip, ko boš sonce na njenem

cvetnem prahu spreminjal v pepel večnosti.

 

Združujoče sile

 

Upanje je beseda postala.

Srčna želja po vezeh,

ki je vzklila v duši

in je nevidna moč.

Čutim jo,

kot združevalni eros.

Človek je ustvarjen za ljubezen.

Jaz pa vem za smisel bivanja.

Gre za energijsko stanje

v nedrih, ki iz korenin poganja v cvet.

Visoka pesem ljubezni je narava.

Poznam samotne iskalce besed,

ki prosijo, da bi bili ljubljeni,

a upanje je prihodnost iluzij,

ki se rojevajo skozi hrepenenje.

Ljubezen ima svoje obrambne sile,

vključujoči sili zadoščenja in razočaranja,

ki sta namenjeni presežnosti prebujenja.

Oh, ta žeja, ljubiti in biti ljubljen,

kjer meje dobrega in zla ne obstajajo.

Kreneš po smereh odhajanja in vračanja.

Ugašajo hiše, ugašajo ulice. Noč.

Zvezda te poljubi na lice in utripa kot

svetla točka, ki te vabi v svoj objem

in ti drviš v kočiji brez zavor,

s hrbtom naslonjen na upanje.

Pod drevesom te čaka muza s kavno žličko

nektarja, ki odleti kot ptica v večnost.

 

 

Popotnik

 

Ujemi minljivo prisotnost,

naj te ne mine veselje

do bogatenja vtisov

pod vplivom svežine

njene sanjske ljubezni.

Vse cveti, zeleni

in dozoreva v spomin.

V njenem objemu ni nikogar

razen tebe in ptičjega petja.

Kot podtalnica te je posrkala vase

s svežnjem vtisov in popotno palico,

ko se te je dotaknila s prvinami stvarstva.

Zgodba se z rastjo prepleta in zapleta.

Ni ceste, ki bi vodila naprej.

Travniki, jasa porasla z grmičevjem

in gora, ki vzpostavlja stik s svetlobo zvezd.

Pred izvirom potočka za skalico oko zažari.

Hrepenel si po igrah vode,

brenkal na njeno glasbilo.

V tebi je odmeval njen zvonki smeh.

Žuborenje, vrtinci tolmunov.

Glasba, ki so jo stkali veter,

voda in sonce so oživeli čute

in te zvabili med gozdne jagode.

V zapestju si začutil moč in roko odmaknil.

Odnesel si s sabo podobe nazobčane rasti

drevesnega listja v zatišju narave,

kjer je vse tako sproščeno

in prepuščeno nebu.

Tedaj se pomembno zgodi.

Dež je orosil naravi obraz.

 

Zame je svet pretesen

Vesolje nerazložljivo, nespoznatno,

neskončna nedoločenost.

Modrina, kvantni vakum stvariteljstva.

Presenetljivo veselje me je zajelo

ob misli na potovanje v vseprisotno

prostornino, kjer vlada melanholija

brezprostornosti, celovitost vsega kar je.

Zapisala se mi je beseda: Vidim!

Zapustila sem divji, preobljudeni planet,

izpahnjen iz orbite v dekadenčno stanje.

Vzletela sem ko ptič Feniks iz pepela.

Moje gnezdo se je vžgalo, plameni

so plapolali in mi zdravili rane.

Zgodil je trenutek, ko mi je postalo

oblačilo in obutev pretesna,

prerasla sem svojo fizično zavest.

Zame je bil pretesen tudi kraj bivanja.

Željna novih spoznanj, sem zapustila

retorto resnice, ki ni ena sama.

Mnogo jih je, raztresena je med nas vse.

Empirična stvarnost in zavest ustvarjata

ena drugo in mnoštvo resnic,

ki se prižemajo kakor cvetje na kobulih

k drevesu spoznanja sredi miniranega polja.

Zaslišala sem izjemno speven, ponotranjen

Adaggio, prežet s pridihom spokojnega,

umirjenega tihožitja, ki se v osrednjem delu

mojega leta dramatično razbohotil

in nato umiril v prvotno razpoloženje.

Zapustila sem lažno stanje normalnosti

in ostala z razprtimi krili, vajena dihanja

in pisanja tam nekje, na svoji novi destinaciji

nad gorami in v koži svoje lastne 

in neodmerjene svobode naredim svoj zadnji

zaokrožitveni finale in se domislim možnosti,

da se na staro mesto ne vrnem več.

 

Svetobolni sentiment

Ljudski rek pravi:
'Zarečenega kruha se največ poje.'
Med vzgibom, norostjo
in ugašajočim upanjem
je kar nekaj vmes.
Čas za streznitev!
Nekateri igrajo, drugi plešejo
medtem ko eksperimentirajo.
Danes sem dobila odločbo!
Občutno višji davki kot lani.
Več sončnih uprav, več cvenka se hoče.
Od kod je prišel, vsaj vedeli nismo,
da prihaja tako zelo nov obraz,
ki mu v paketu pripada še spremljevalka.
Erotični odnos za ljubo domovino.
Ljudje imajo smisel za humor.
Neverjetno, kako zlagana je lahko ljubezen.
Zvestoba družini > zvestoba domovini.
Tako je rekel dr. Anton Trstenjak.
Zanj je bilo to pravšnje mesto
z obiljem hranljivih snovi.
Dobil je hrano, pijačo, mladenko
in še veliko cvenka si obeta,
ko bo sonce sijalo
na strehe slovenskih domov.
Na sceno se vračajo takšne ptice,
ki z vznemirljivimi glasovi vreščijo.
Počakajmo, da se bodo ti ptiči izpeli,
medtem ko ponoči lovijo sovo uharico.
in se netopirji sestajajo z vampirji,
ki pijejo kri. Preženimo jih s česnom!

 

Rdeči cvet

 

Odišavljeni balkon s pomladjo

in svetlobnimi žarki,

ki se barvno prepletajo

v kobule rdečih cvetov

kraljice Krasa - gorečke.

V tihoti mi krepi moč spomina

in se radostno oklepa moje bližine.

Rdečina cvetov počiva v dvojni rani,

iz katere se je pocedila kaplja krvi -

brinovke, ki je priletela s Krasa.

Upesnjen stih Srečka Kosovela

je ostal v popku nerazcvetelega cveta

in se vzpenja v najvišji lok mavrice

in čaka na sončni poljub.

Občudujem rdeči cvet,

v duši kraške zemlje umit obraz,

ki se je razprl v moji bližini.

 

Jutro z okrasjem modrine

 

Počutim se kot vtisek spomina

na obrežju morskega brezbrežja,

kot pesem, ki je legla na dušo obale,

ne da bi se prej s prsti dotaknila belih skal,

ki jim moje oči dajejo podobo z okrasjem

modrih valov, rožnatih školjk in koral.

Kdo ve, kolikokrat bom še stala na obali

sredi dehtečih borov, platan in vonja morja

medtem, ko bo neurje brusilo školjkam line v skali

s stoterimi okni in vrati razsvetljenih prostorov

s pozlatami molka luči.

Morje se je stemnilo in zahrumel je vihar,

ki sem ga sprejela v svoje naročje

in se zazibala čez meje svojega bitja.

Nagnjena naprej, sem objela val

izgubljene bisernine svoje mladosti,

ki je praznično zdrsela v mojo dušo.

Oh, to veliko morje brez avtorja,

dom skrivnostnih ubesedenih misli.

Če Bogu odrekamo vse to delo,

ki ga človek ne more ustvariti sam,

obglavljen z vsemogočnostjo,

z uro in dušo buden brez metra,

da bi izmeril volumen duha.

Sem morda čas, ki je se je ustavil

na enem od počivališč kreatorja,

ki je bival prej in jaz sem vzela

njegovo igračo v svojo last?

Jaz vem le to, da nisem sama

in da mojo nagoto pokriva nekdo,

ki razpira srce v dejanje ljubezni.

 

Brušeno do visokega sijaja

 

Bila je rožnate polti.

Imela je sanje in svoje načrte.

Dom in ognjišče sta imela svoje ime.

Imela je svoj jezik, svojo pisavo in pero.

Svoj svet idealov in vrednot.

Pomlad ji je kazala pot.

Na nebu se je nato prikradel vihar.

Strešniki so padali s hiš.

Noč je v blisku zažarela.

Svet je slavil slasti bivanja.

Prostodušno in brezkoristno igrivost

lenobnega in anemičnega sedanjika,

ki se je spreobračal v brezsmisle bivanja.

Poveličevanje vrednot z zlorabo,

kjer tisti, ki poprimejo za pero,

le tega spreminjajo v meč.

Ni želela več ostati opazovalka v tej igri.

Želela si je oditi in zaplavala

je k višku med krošnje dreves,

ki v vetru zibajo krila cvetnih čaš.

Veter je odnašal lističe v daljave

in ona se je spreminjala v odmev.

Bivši svet je postajal struga spomina.

Njenega obličja odsev je uzrla na mesecu,

ujet odblesk lesketa vseh zvezdnih noči.

Zagledala je nad sabo nebo.

Veličastno, prostrano azurno višino.

Le kam je zašla?

Njene besede pijejo odblesk jutra

in se spreminjajo v sončni prah,

v katerem se leskeče celovit smisel

njene dlani, ki kot morska zvezda pluje

med ostrino peresa in veščino pisav.

 

Mimikretično presnavljanje zdravstva

Neobstoječe je postalo obstojče.

Obstoječe je postalo neobstoječe.

Kdo mi to lahko razloži?

Vsi preizkušajo meje,

meje možnega in meje absurdnega.

Glavni junak te zgodbe je sistem,

ki goji elitno gesto modrijana

z razpiranjem brezmejnih možnosti

in sprejemanjem časovnic z zabijanjem

klinov v line utapljajočega se čolna.

Bodimo budni in opazujmo kaj se dogaja.

Nič takega, kar bi prispevalo k rešitvi.

Vse je v  okvirih uvida tistih, ki so v sistemu

predpisali obisk stare dame v novi preobleki.

Elitistično podcenjevanje problemov človeka

s tem, da svoje odrešilno besedo  o skrajševanju

čakalnih vrst v zdravstvu reši z evtanazijo.

Neverjetno, s kakšno človeško občutljivostjo

se je sistem lotil reševanja bolnih

na valovih časovnic svoje neskončne premice.

Medicinske sestre za pulti veleblagovnic

dajejo izjave, da jih je zdravstvo izkoriščalo,

da je sistem zatajil. Delale so po 12 ur brez

počitka, za mizerno plačilo.

Vsi, fizično in psihično zgrešeni,

ki potrebujete pomoč in ste inštalirani

v sistem Potemkinih vasi in plešete po taktu

videza in se norčavo igrate z ljudmi,

pojdite tja, kamor sodite.

Če namreč ljubite tiste, ki so vas izvolili

in vas še ljubijo, kakšno zasluženje imate?

Ali ne delajo tega tudi cestninarji?

In če pozdravljate le svoje brate,

kaj delate posebnega?

Ali ne delajo tega tudi cestninarji (Mt 6,15) -

zelo poučno za izvoljene.

Ah, ti čistuni, ki so moralo zasegli

in se delajo dobre, pravične in skromne,

zapravljajo in so obrnili vrednote proti sebi.

Z moralo se da najbolj človeka voditi za nos!

Ah, težko je gledati glumaštvo, svetohlince

in lažne preroke, ki jih ne moreš prijeti za besedo.

Načina kako so govorili in kaj delajo ne prenesem.

Ne puščajo, da človeka vzame narava na human

način, temveč ga vzamejo oni sami.

 

Luskina srca

Svet ti podarja male stvari,

ki se z leti spomina spremenijo v velike.

Objemi utrinek sreče, ko te ta obišče

in izkoristi trenutek, ki ti ga čas podari.

Uživaj v razkošju šumenja dreves

in valovanju pomladanskih trav,

prepusti se v vetru, ki te dvigne

v sončno območje.

Ko val morja objame obalo,

naj ga tvoje oko sprejme vase

s hvaležnostjo duše, da te je obiskal,

Nič ni več tako, kot je bilo

pred stvarjenjem sveta.

Ko meriš v drugega, zadeneš sebe.

Nikar ne pestuj svoje večno obvezane roke,

iztegni jo in daruj iz sebe delček vedrine.

Tvoje besede se izgubljajo v glasu,

ki se je razprši med ljudi, željne živeti

z odmevom ljubezni v srcu.

Pride dež, ki natoči solze.

Zapusti tistega, ki te hoče vsega zase

in ti ne daje ničesar.

Prišel je navdih, ki misel duše zaiskri,

in ti zaplavaš in zadihaš med vršički dreves.

Ko vzletiš in plavaš, se pretakaš skozi življenje,

ki v lučeh odpirajo kresnicam svoje brstiče.

 

Kaj vam hočem povedati

 

Vi verjamete,

jaz pa dvomim.

Ne verjamem več sama sebi..

Za zapahnjenimi vrati

je drugi svet.

Svet spomina.

Kafkina resnica

s polnimi usti svetlobe

in lovorjevih vencev slave.

 

Nekoč sem imela rada noč in sanje,

nakar sem se med spanjem

potopila v lastno temo.

Hotela sem sneti masko,

da bi videla, kaj se skriva za njo.

Neutolažljiva potreba,

da bi vedela vse, dosegla nemogoče.

Vrtala sem s svedrom vase.

Nedosegljivo me je gnalo naprej.

Hotela sem vse preučiti in osvetliti,

vedeti več, vse več in več.

 

Oh, ti radovednica,

ki z ušesi božaš glasbo besed,

ki govore poseben jezik ugank.

Jezik, ki kuje metafore s prikritimi pomeni.

Niti svoje poezije ne razumeš več.

Ne verjameš več svojemu pesniškemu preročišču.

Odpirajo se praznine  v lastni duši.

V ubijajočem hrupu sveta niti sebe ne slišiš več.

Tvoj pesniški jezik postaja mrtev.

 

Jaz vam ne zaupam, Pustim vam prebrati

tisti del moje poezije, ki bi jo vi radi napisali.

Kaj, ko ne znamo brati niti lastne duše,

kako bi razumeli moje pisave,

kaj vam hočem prišepniti.

Oh, kako različno beremo sebe in pesnike.

Velika ljubezen je vselej obojestranska.

Vojna med pesnikom in bralcem

se je spremenila v vojno zvezd,

ki se spreminja v vznemirjajočo pošast vesolja.

Oddaljite se od mojih besov jeze,

vendar ne uničite mojih angelov.

 

Evtanazija vrtnice

Na cvetlični gredi nič novega.

Narava zamuja.

Možnih je več razlag.

Lenoba vrtnarja ali vplivi vremena.

 

Vrtnica sameva.

 

Nebo se razpreda na njo.

Svetloba jo razžari.

Dež ji umije obraz.

 

Obletava jo roj mušic.

Stiska.

Trnji.

Piki.

Sesanje nektarja.

 

Nato se ji približa človek.

S škarjami.

Rez.

Bolčina, ki se ji razpne v notranjost.

 

Nihče ne ve, kako jo v vazi boli,

ko gnije in umira.

 

Svetovi

Padam globoko v temo

Odpirajo se kanjoni,

kjer žarek orje modrino,

brazde svetlobe na kamniti poti.

Nove možnosti ali utvare.

Svet s potmi, ki se cepijo na stranpoti.

V prostranstvo molka.

S puščico sem uperjena v razmislek.

Miniaturno oko povečuje svojo moč.

Slišati je melodije pritrkavanja zvonov

zibaje se v sanje, ki mehčajo spomin.

Mogočna mavrica nad gorami.

Lok, ki povezuje svetlobo po dežju.

Jaz sem znotraj,

Moj opazovalec je zunaj.

Oba brez ključa.

Molk obeh je zavit v tančico,

kot peška v luščino.

Če bi mi rad kaj povedal,

napiši na zaklenjena vrata.

Jaz sem v svojem svetu,

ti pa v svojem.

Vsakdo od naju je vešč zdravnik

svojih diagnoz zavesti.

Odpirajo se nove možnosti in prelomi.

Vsega ni mogoče ujeti v jezik.

Zapušča me logika gotovosti,

izpostavljena sem množici možnih razlag.

Vse so sprejemljive. Enopomenke so mrtve.

Tak je svet v dialektiki polarnosti.

 

Norost

(Ob prvi obletnici vojne v Ukrajini)

Vojna  - cvetober človeške norosti.

Med ustvarjanjem in razdejanjem

izumira svet v službi smrti vsega živega.

Iz ruševin seva sivina, ki se je prelomila

in raztreščila nesmrtnost moči.

Krik človeštva še ne sega v ušesa bogov,

ki v depojih stražijo arzenal atomskega orožja

in se ne morejo upreti skušnjavi,

da ga ne bi preizkusili in zavladali svobodnim.

Morda se vam bo zdelo čudno,

če vam povem, da slutim nekaj,

o čemer neradi govorimo.

Vprašanje zveni grozljivo:

Ali se netilci vojn pripravljajo na

tretjo svetovno vojno?

Klima je takšna, da še svoje mačke

ne bi izpustila iz hiše.

Svet drhti, strah ga je!

Le kaj premlevajo velesile 

v svetovnem drobovju.

Dnevi se zdijo prazni, brez substance.

Do tri gre rado, potem ne bo več nič.

Kri se pretoči iz mrtvo žive snovi

v živo mrtve posode izbrisanih narodov.

Mrtvo črna voda in živo rdeča

kri sta prepojila zemljo v Ukrajini.

Vanjo tolčejo strele. Kdor spremlja nevihto

ve, kaj pomeni razklan viharnik na previsu.

V 13. stoletju so Poljaki branili Evropo

pred Mongoli, leta 1683 pred Turki,

ki so oblegali Dunaj, leta 1920 pred

Rdečo Armado, ki jo imajo znova pred vrati.

Kdo bo branil Evropo? Ukrajina?

Zaraščena siamska dvojčka delujeta 

z roko v roki, a noben uničevalec ne bo

sedel na prestolu zmagovalca.

Ta sprevrženi komedijantski paradni

okrasek v Moskvi me spominja na

jeklene slike esesovcev in črnocofaste

fašiste z voljo do moči po uničevanju.

Tedaj sem vlila dušo v bron, ki pozvanja,

ko preti nevarnost vrnitve v preteklost!

 

Poišči se!     

Poišči sebe v človeštvu,

ne išči se v razpršenosti razdalj,

kjer se ne boš našel.

Modrost je varuhinja smisla,

ki te opredeljuje in išče

kot simfonija mnogih ujemanj,

potopljenih v resničnost tubiti.

Stvari, ki so se jih izmislili v vesolju,

premagajo razdalje in čas.

Čudeži, ki še zdaleč niso človeški,

pripadajo različnim krogom stvarstva.

Skrivnostnega jezika, pomikanja v večnost

kozmičnega, ne boš nikoli spoznal.

Pot spoznavnega je premišljevanje,

videnje sveta, življenja in človeka.

Le kaj je tisto skrito, ki ga imenujemo

Stvarnikovo delo?

Vse to delovanje izhaja iz ljubezni,

ki je v kozmosu celostna,

da se ne poruši in pogrezne sam vase.

Intelektualnega dolga do Univerzuma

ni mogoče pojmovati izolirano od človeštva.

Karkoli je, smo to mi vsi, z vsemi razlogi

ujemanja v eno s prodorom v notranjost

spoznavnega. Imeti odprte oči in spomin

za resničnost naj te nikoli ne zapusti.

Skozi arhitektonski red stvarstva

kot rokodelec s sanjami še sebe ne poznaš.

Nemo gradiš samega sebe in si

pri tem izmišljaš najgnusnejše zločine.

Naj te ta zloženka misli za življenje opogumi

za ljubezen, ki je edina sila obstoja.

 

Soči

Brodim po brzicah skozi življenje,

kakor soški kamen se valim

neizpolnjena skozi tvojo moč.

Jutro. Viseči popoldan.

Popolni okras današnjega dne.

Ob Soči polzim skozi kaplje znoja

in čuteče misli k večeru.

Potem, ko se je umiril

razbesneli ris nevihte

in je tvoj tok postal

za mnoge smrtni kraj,

se je krvava sled izčistila

in si znova zablestela

v svoji čistosti in lepoti.

Smaragdno zelene trave

orkestrirajo v žuborenju

staljenega snega,

medtem ko korenine,

vpletene v zibko zgodovine

molčijo in rosne kaplje

s kozmičnimi ušesi prestrezajo šum

na nebu in motrijo tebe, človek,

da srd ne bi še kdaj motil

začaranih zvokov šumenja dreves,

ki te pijejo med sencami grobov.

Prisluhnem stvariteljski moči tvojega

toka, ki premika prst in kamenje

na dolgi poti, da se kot speča sila

odpočiješ v vseh morjih sveta.

Moj pogled v tolmune je slovo,

rob mojih spominov iz mladosti,

nepozabni čas použite sreče,

sled spomina, skozi katerega

se lomi svetloba nekdanjih dni. 

 

Učena nevednost

 

Ko se popito vino spremeni v kri,

se kruh spremeni v pepel.

Vgrajena okna ne puščajo svetlobe.

Življenje se pogrezne v tišino.

Zamre naravna samoobramba.

Namiljene oči so pekoče in bele.

V namišljeni liniji gradijo stolp,

ki se bo znova zrušil pod težo                                  

in nasičenostjo neba.

Pojavili so se že pred terciarno dobo

in še vedno z lačnimi usti sesajo

in srkajo vase mleko in ideologije,

ki napolnjujejo z občutki za rojevanje

starega in opustelega v novem.

Njihovih rok, ki so se začele razraščati,

ni mogoče več ustaviti.

Zvoki strelov so zbudili neko strašno

usedlino prednikov v tebi.

Petje so zamenjali kriki.

Ne prilivaj olja v svetilko,

ki veš, da bo zaslepila in ugasnila.

Ne prepusti se gostujočemu objemu,

ki mu primanjkuje molčečnosti.

Učena nevednost si izmišlja zgodbe,

ki jim nobeno kopje ne more odsekati repa.

Brez odlašanja zabeleži občutke,

ki se porajajo v plavajočem ledu.

Skrbno zabeleži stanje odseva,

ki se je umaknilo nadzoru.

Učinki! Čakaj na vzrok in atmosferski zrak,

ki razpre stegna predse in izgrebi si dušo

izpod palimpsesta nečitljivih pisav.

Očisti se in spoznaj samega sebe.

Lepota leži v tebi, preden jo partitura izpoje.

Ustvari si svojo pot in svoj sen,

svoj ritem dihanja, vdih in izdih.

V tišini molka se začenjajo igranja

na strunah vetra in petje obnemelih ptic.

 

Zrcalni stadij  sveta

Kam bo pljusknilo morje,

če se bo svet razletel

in bodo drevesa shodila

in zapustila evropske obale miru.

Ko se sonce umakne mraku,

se genus umika morali in ljubezni

in svet preplavijo pokvarjene prikazni.

Vse je dovoljeno in mogoče,

ker ni več očeta, kot inštance zakonov.

Nič več ni človeku sveto.

Zgodi se volja naduteža z močjo

peklenskih moči. Na mrtvaškem odru

razmočene zemlje ležijo trupla očetov,

mater,  trupla otrok, ki jih je izločila iz sveta

nujnost razkroja, ki ve, da Ukrajina ni samo

žitno zrno, temveč tudi plen zvijačnosti

v nuklearnem trikotniku.

In raziskri se nizko čelo nevihte.

Slišim med oblaki modrine spev,

ki rahlja vzmet, morju vrejo in drsijo solze

po gladini, misli razpirajo obtežena krila

s svincem, tanki in žrtvami živih.

Stražarji sveta lovijo ravnotežje,

da svet ne bi iztiril iz tečajev.

Oblaki se valijo skozi nemirne liste dreves.

Med znamenji, ki jim sledim v Ukrajini,

slutim in vem, da nihče ni nesmrten.

Kaj pomeni danes začeti od začetka

urejati zemljevid sveta.

Kaže se najbolj ponesrečena formula,

ki nam je ostala v spominu iz preteklosti.

Obscena resnica, ki nikogar ne oprosti krivde.

 

Zavest

Srce kot pastirska piščal,

zasidrana v prsih.

Sredi črede izbrušen

notranji prisluh glasu

kot svilnata nit       

v tišini zelene doline,

ki ga v kamen kleše

svetlo bodalo sonca.

Žarek izrisuje njegovo podobo.

Središče sveta – človeka,

ki s silami moči

časti uravnoteženost

zemlje in neba.

ki jo je vezal na Boga,

da opravlja na kamnu in človeku

svoje obredje vžiganja,

plamenenja in ugašanja.

Vsako ognjišče ima svoje ime.

Vsak človek svojo dušo in srce,

v katerem ostri svoj etos

in moralni imperativ svoje zavesti.

Nekaj je prenehalo biti,

nekaj pa še bo v vseh realnih danostih,

ki pripadajo ritmu življenja

in so višji od trenutka samovolje reda.

Zori zavest kot hranljiva vrednost v sadežu.

 

Igre z odmevom

Koraki človeštva so v tebi skriti,

v srcu živijo otroci spoznanja.

Nevidni in neznani obrazi v temi.

V tebi leži beseda molka.

Molk neizrečenih besed

z odrešilnim odmevom.

Pritajen jok in oživljen nasmeh,

polt sinjega neba nad zlatimi mrežami

vzhajajočega sonca in usihanja.

Nerazložljiv izvor magične besede

ljubezen, ki razodeva čudežno notranjo moč.

Moč, ki žene misel naprej, da se sreča z mislijo,

ki blodi onkraj neizmernega kozmosa

in je ena sama delujoča skrivnost.

Odmev samoljubja človeka potuje do zidu,

kjer proizvajajo meče,

kjer tisti, ki dvigne meč,

bo z mečem pokončan.

Naselja izravnana z zemljo

se bodo dvignila in izživela prihodnost,

ki je tekač večne negibnosti,

da sesuva sedanjost, ko kljuva preteklost.

So stanja, ki jih ni mogoče opisati

na želen način, kakor ni mogoče opisati

lepote človeka, ki obglavi svoj videz

v grdem dejanju in grdem ravnanju.

Svet se očisti in prečisti do tabule rase,

kar omogoči rojstvo boljše biti v polno.

Ta ni zunaj tebe, temveč postane

zunaj tebe plemeniti cilj. Vselej poglej

uro na kredenci in svoj notranji obraz

kako je z razdajanjem tega daru.

 

 

To noč sem čutila …

eksplozivno nemoč.

Izraz je neizrekljiv.

Tiho je plivkala voda v vodnjaku.

Notranji izraz mi je šepetal.

Čutila sem tisto,

kar zahteva več kot sam izraz.

Moje čutenje samo na sebi

je kot nekakšna refleksija valov,

ki okleva, čaka preden se preda

svojim učinkom moči.

Odnosi med črkami se rahljajo.

Stanje zahteva besede,

ki so otroci molčanja.

S priprtimi usti čakajo na poljub sonca,

a beseda se je razjokala,

ker ni videla razsvetljenega neba.

Njen cilj je bil potovanje.

Ostati neuničljiva.

Vprašala me je,

kaj je na koncu sveta.

Je tam sobit lepega in dobrega.

Kot lovec v gozdu sem se pognala

za njenimi sledovi.

Plavam v polmraku za njo.

Primem se za mejnik sveta.

Oko je zarisalo lok dolge poti.

Izstopim iz koraka v kozmični ples.

Razsipam sadove v novo oplajanje.

Zavel je blag veter in prišepnil:

Jaz sem ljubezen, ki sem se izlila

iz tvoje medene posode med ljudi.

 

Igre neba z dvojnim dnom

 

Moje telo je posvečeno zemlji

in narodovi krvi, iz katere rastejo

ljudje s krili za letenje.

Misel je kot svila,

stkana v simbol  kulture -

pesem čudežnega užitka,

v kateri je prisotna sila življenja.

Ves hrup sveta mi ustavlja srce,

tišina me prežarja in mi poraja

pospešeno bitje v prsih.

Na višini je sonce, ki me ogreva

in pripravlja na ljubezen.

Ko odteka kri iz telesa, umiram.

Ko vidim rast dreves, oživljam.

Znotraj sadeža drevesa sta sok

in seme življenja in že je pokukal

zeleni listič, ki trka zemlji na duri.

V spominih mi plivkajo misli

na tiste podrobnosti,

ki niso niti toliko pomembne.

Nekoč sem slišala čudežno zvenenje

angelskih kril, ki so mi govorili

o svetu draguljev, ki žarijo kot škrlat

in odsevajo sijaj mrtvo oddaljenih

svinčenih zvezd. Vzdignem se s tal,

sanje niso dovolj močne,

da bi se spremenile v resničnost.

Nikogar ni, nocoj sem sama s seboj.

 

Reciklirani čas

Oblast je preizkušnja posameznika.

Dejanja oblasti so na preizkušnji.

Oblast ima cilj biti absolutna.

Cilj vsake oblasti je začeti iz niča

in označiti sebe z veliko začetnico.

Staro mizo počisti, vrste izčisti,

okolje očisti in tudi jezik prečisti.

Njen cilj je rušenje in podiranje starega.

Oblast je fantazma moči.

Samovoljnost trenutka je višja od resnice.

Oblast je moč na preizkušnji naroda.

Oblast menja programska obljube,

kot bolnik spalne blazine.

Medijski aktivizem in oblast

sta siamska dvojčke.

Znotraj miselnega horizonta

imajo pojmi sprevrnjen pomen.

Delovanje oblasti ni v tem,

kako je pojem razumljen,

temveč v tem,                                                   

kakšne učinke imajo besede.

Mnogi so utrujeni od besed,

oblečenih v obrabljena oblačila.

Narod lahko tudi pade

na zrelostnem izpitu in se spremeni

v arheološko zanimivost nekega časa.

Vse manj je pluralnih oseb za pogovor.

Inercija, pasivnost in slepa vera

ne potrebujeta nesmrtnosti.

Vse se začne in konča tam,

kjer sla po oblasti naredi iz peresa meč.

Tkanina je stara že tisočletja,

v njej se menjavajo samo vzorci.

 

 

Predbožična

Socialnih ran
ni mogoče pozdraviti
z miloščino.
Besede in dejanja
ne pripadajo istemu trenutku.

Dvigni se s tal,
pojdi domov in razmisli.
Zasužnjil si samega sebe,
da bi osvobodil tiste,
ki spreminjajo pomene besed
in obljub in uničujejo resničnost
darov življenja.

Na obrobju obzorja se blešči krvava
zarja, vendar samo telo novorojenca
ne zadošča, da bi učlovečilo svet.
Poslušam psalm o stiskah ljudi.
Vse stvarstvo zdihuje in trpi
v porodnih bolečinah svojega rojstva.

Živimo v času največjih delitev sveta.
Največjih krivic, ki jih ne zmorem opisati.
V spomin se prikradejo misli o tem ali onem,
vendar njegovih oblik še ne morem predvideti.
Kar vidim in slišim oznanjam tudi vam.
Duša sporoča, da želi resnično ljubiti,
prebijati omejenost, ustvarjati odprtost,
v kateri se končuje star in začenja nov svet,
ki je duh, voda in kri. Trije so eno, učlovečeno.
Resnica je na mejnikih sveta,
kjer si razum in srce podajata roke.

 

 

Kosovelove vizije

 

Hoja svetosti.

Pogled medenega boga.

Sibilski nasmeh.

Zrcalna slika preteklosti

v odsevu sedanjosti.

Vsake toliko se klanjamo idolom,

ki nam izpraznijo žepe.

Pustimo se zapeljati.

Naključno mimoidočim

s površino videza z etiketirano

steklenico opojne pijače na mizi,

ki vabi na slavljenje, ko se na jamboru ladje

zamenja simbol novega sončnega kralja.

 

Srečko Kosovel prestavljen v čas je dejal:

'Slovenci niso še nikoli bili tako brez misli

kakor sedaj, nikoli bolj omejeni kakor sedaj,

nikoli bolj kratkovidni.'

(Pravica, mladi verjamejo vate,

stran 7, Založba Sanje, julij 2012.)

 

Oči so ostale izvotljene kot udarec strele v skelet

umirajoče preteklosti, kjer prihaja do molka,

ki veže na tisto silo, ki mora ostati prikrita.

Kosovel vas skoznje gleda.

 

Kako spraviti kaos časa v harmonično obliko.

Leskeče se beseda svoboda kot fraza

razkošnih videzov. Oddajanje njenih mrtvih

valov v gladino zrcala, kjer domuje samoužitek.

Konstrukcija želje gojiti samovšečnost.

Energijsko učinkovitost s šokantno igro besed,

ki sodijo v obrazce samoslepljenja.

 

V rokavicah na povodcu se kažejo jahalne veščine

čez pohojeno cvetje, ki je zraslo iz prahu preteklosti.

Ljudi, ki pripadajo trenutku razmer, ni mogoče

soditi v luči kasnejših dogodkov. Dogaja se videz

dejanskega kaosa in entropije, odmev samoljubja,

usta poljubljajo le sebe, celo govorijo le sama sebi,

a kje je smisel vsega tega, pravo rojevanje novega.

Kje je točka, polnost ideje, kako naprej, da ne bo

človek ponorel s svojimi prividi o nesmrtnosti užitka?

Potrebujemo renesanso, razsodno modrost!

 

Ta hip

 

Naraščanje morja je zalilo dušo,

da ne slišim butanja valov ob obalo

in misel je prevrednotila hip,

da je iz krvi vzklila roža srca.

Stih je lahko pravi, a kaj ko beseda

ne more preseči sebe z dejanji,

da bi popravila sebe. Zmedena ostane

brez vizije, kako urediti svet,

da bo človeku bolj prijazen.

Ni vprašanje metafor, temveč koliko

dobrega je zmožna beseda prinesti ljudem.

Eni se zatekajo k meču

in teh ni mogoče premagati z besedo,

ker nimajo želje po ljubezni.

Vsa energija sveta se je osredotočila

na energente in hrano, kar ni mogoče

povedati na pesniški način, ker je pesnika

strah, da ne bo mogel izreči občutij na pravi način.

Sile, ki prežijo nad drugimi, se niso umaknile.

Sile, ki so sposobne spreminjati pomene besed,

so se razmnožile in izrodile v novo pregrado

med nebom in zemljo, ki pravici maliči obraz.

Tisti, ki niso pripravljeni sprejeti odgovornosti

za krivdo, so se umaknili in na dolg pozabili.

Kar bi moralo biti razrušeno, se je ohranilo

in okrepilo. To zaznavajo občutja,

a  besedam rastejo krila, na krilih upanje.

Želja po ljubezni je najmočnejša sila,

ki jo lahko človek premore 

in njenega pomena ni mogoče spreminjati,

temveč le graditi, graditi in krepiti.

Ta hip je v dušo zašla ptica,

ki poje hvalnico soncu in žarku,

ki je posijal med krošnjami dreves.

 

Dialog

 

Dialog, evolucijski čudež.

Pero se požene v boj,

ni mu mogoče odsekati roke.

Pero je priložnost za dejanja,

a kamen in človek

se še nista razšla.

Dvoje ostrin se iskri.

Nasproti si stojijo bojeviteži.

Vsakdo iz svoje posode naliva

tekočino drugemu.

Potrpežljivo z argumenti.

Z jezo in nestrpnostjo.

Duh enega je bogatejši,

urnejši, strožji, doslednejši,

duh drugega je svobodnejši, ohlapnejši.

Misel je pri nekom organsko močnejša,

a eden drugega ne moreta premagati.

Vsakdo uveljavlja svoj prav.

kakor misli in čuti, ker v to verjame.

Oba ustvarjata zmedo med učinki.

Oba se pustita opaziti z javno besedo.

V spomin je možno spraviti marsikaj.

Nihče ni pričakoval, da bodo stvari

tako silovite in samozadostne.

Treba je bilo ustvariti ideologijo trdih oblik.

Med obema stranema, klišejsko dvobarvno.

Po ideji in nalogu premoči denarja.

Velika je razlika med stvarnostjo zamisli

in stvarnostjo učinkov, razlagalci se zatečejo

v interpretacije, drugi bežijo med protislovji,

ki so jih ustvarili. A kdo se je pustil podjarmiti

govorjenju, ki označuje neko stvarnost.

Ljudstvo naposled spozna, da je stvarnost dialoga

retoričnih figur postavljena vedno pod vprašaj.

Stvarnost prikrita z nespodobnim rokovnjaškim

klobukom pohlepa po moči in oblasti.

 

 

Neuničljivo

Ko si sam, se družiš s spoznanji.

Prebiješ mejo časnosti

in si na koncu sveta, dvigneš se

nad okrasne štukature svojega bivališča

in misel se izgublja v palimpsestu

dednih zapisov Univerzuma,

ki prekriva samorazkazovanje neuničljivega.

Orkester gonov, ustnice naslonjene na

voščeni obraz neba, zaiskrijo se oči

in odkriješ večne studence,

ki lijejo iz zvezd in zlate lestve,

ki vodijo v transcendenco večnega.

Začne se prehitevanje možnega.

Zvezde te vabijo na ples.

Oblikuje se odnos do globine.

Milijoni črt in koordinat,

ki povezujejo človeka z neuničljivim.

Brez mene in tebe ni globine

onkraj površinskosti biti.

Kaj je onkraj biti, kaj je onkraj niča,

ki je entiteta biti. Je to kreator,

napolnjen z ljubeznijo?

V sebi slišim ponavljanje besed:

Izreči se, razodeni sebe skoz barve

in površine kozmosa.

Skoznje se blešči tvoja kri.

Dodaj pesmi moč njene veličine.

Skupaj zapojmo skozi čas!

Razlije se polarni sij, ki loči časnost

na višji dimenziji biti.

V glavi imam odtis neuničljivega,

ki seže do stržena skeleta,

ki je bistvo te pripovedi.

Nekdo te skoznjo gleda.

Na svetu nisi nikoli sam.

 

Izključevanje

 

To je kronični problem, ki se odraža

med vsiljevanjem in zoperstavljanjem.

Vstali so iz katakomb mrtvega življenja.

Navideznega spanja. Junaško razpoloženi.

In glej, spet so izstreljeni v orbito

že napol zasuti, napol odkopani

nedolžni diktatorji, krive žrtve.

In spet je prišel čas, da se ljudje zbirajo

okrog starih fasad novih oligarhov,

ki so se usedli na vreče izposojenega denarja,

po katerih praskajo s slabo  pristriženimi

in umazanimi nohti iztegnjene roke.

Pozerji polni človeške zaskrbljenosti.

Oče še vedno zavezuje, dovoljuje in prepoveduje..

Vprašajte jih, kdo so bili njihovi gospodarji

in iz katerih cvetov  družbe so se izlegle

te žuželke z rdečimi krili.

 

Solze ljudi so večne!

 

Ljudje se sprašujejo, čigavo je to telo,

ki ne more ali noče umreti in se kar naprej

pojavlja na forma vivi televizije.

Meč je v levici, pero v desnici!

Izključevanje na mesto vključevanja. Tako pač je!

Čutenje krivde je novim magom povsem tuje.

Prah se nabira izpod njihovih postelj

od stepenih preprog v prejšnjem stoletju.

Obstajajo skeleti v omarah, trupla bivšega sveta,

ki kihajo, kar so jim dohtarji zgodovine vlili v glavo.

Malce noro za dvajseto stoletje, vendar resnično.

 

Kelih življenja

Ko se noč stemni,

na žali strani neba

bakle vladajo svetu.

Vidim zlate vence svetlobe

v hramu modrosti, ki ureja svet.

Stolp, visoko nebo, streha.

Nespremenljivo in tako resnično.

Visoki popoldan. Poletni lesk

brez milosti sežiga roži telo.

Skozi rešetke ječe

zagledam njen uveli list.

Igram vlogo popoldanskega spanca,

upočasnim dih, da se roža na razsuje.

Hlapenje morja mi hladi dušo.

Veter se dvigne.

Na tleh obleži padli list.

Zemlja z nasmeškom pripravlja

materino naročje novemu življenju

in jaz spoznam bistvo blesteče rože,

ki sledi zakonu nujnosti.

Želela sem povedati, da bi tudi drugi

razumeli bistvo moje pesmi.

Ko se zgodi metafora pozno popoldan

in roža prosi za vodo, ji pomagaj

k dostojni dopolnitvi njenega življenja.

 

 

Neizbežno

 

Zvezda, kdo te je to noč ugasnil.

Kako bo človek rešil telo, zapisano smrti.

Jaz sem šla naprej. Prišla je pomlad

in drevo je zacvetelo, sadež je dozorel

in obtičal na moji dlani.

Drevo še vedno stoji na istem mestu,

raste in se dviga pod nebesni svod.

Človek ob njem pa lušči dušo do strežna,

dokler pogled ne zariše mavrični lok

od rojstva do točke neznano.

Verjamem v moč duhovnega telesa,

ki presega človeka in notranje obvlada

igro neba, ko človeka lovi za lastni rep

samoslepila, da je gospodar vesolja,

dokler se ne izčrpa v svoji domišljiji

in preračunljivosti. Na površju planeta

ugotovi, da je njegov konec neizbežen,

a spoznavne možnosti so pomembnejše

od smrti, da je življenje eno samo žrtvovanje

za obstanek do meje, kjer je razum obtičal

in se krepi svarilo: Tvoj nič ni zmožen

samoobnove polnega življenja, vitalizma.

Človek sebe uporablja le za čiščenje laži.

Moč duha je edina drža človeka, ki kljubuje

ugašanju pred neizbežnim koncem,

ki je uničenje starega in začetek novega.

 

Kot biser blestečega jaspisa

Vladar besede je jezik,

ki je izrekel prvo besedo.

Besedo, ki tipa življenje

in išče zadostno moč,

da se vedno znova vrača

v ciklično večnost pomenov

materinske ljubezni.

 

Njen sijaj je podoben                                            

najdražjemu kamnu,

biseru iz blestečega jaspisa,

ki se spreminja v eter,

a v njem tli tudi pepel.

Resnica zažari v škrlatu

predčutne lepote

iz obličja v obličje.

 

V telesu se pretakajo

velike količine krvi, ki hranijo

ognjene pomene – duhovne ponore

besed iz najglobljega brezna duše.

V besedi je duh varuh, ki nosi s seboj

tudi bolečino izgubljenega časa,

ko je beseda obmolknila,

za besede laži ali besede izrečene

v prazno, za besede izhajajočega

iz njenega kotička mračnega doma.

Beseda se utelesi in izstopi oživljena.

V njeni lepoti je večja vrednost

kot v lepoti telesa, ki se razpira

v cvet in poganja barve in zvoke rasti

iz brstiča srca v območje spoznanja.

 

Beseda se lahko spremeni v angela

z mečem, ki prizadene rane in tudi ubija

razkosava človeka in stvari.

Besede imajo časnost sosledja

in se spreminjajo iz sozvočja v razglašeni

zbor, ki padajo in znova vstajajo.

Vstajenje raste v srcu in odmeva

kot zvonik z milim glasom naših cerkva

v slovesnost moči, ki na obrazih riše veselje.

Ne človek, ne beseda ne moreta živeti brez

neskončnosti, ki z očmi išče zavetje v drugem,

človek je alfa in omega kulture, ki zreč v bližnjega

sprejema resnično ali zlagano besedo vase.

Resnica v besedi je metafora sožitja.

 

Novi aktivizem

Trajnik priključen na razkošje videzov,

pobarvan z utopično eshatologijo.

Angažiran, zagret, agresiven dinamizem.

Potovanje skoz fazo zmagoslavja.

Uživanje plodov, ki jih je kdo drugi ustvaril.

Lesket valujoče krone, v katerem se

leskečejo zvezde z lestvice vzpona.

Telo mesije. V njem ne ostane nič več skritega.

Telo ne zadošča razlagi besed.

Dekonstrukcija obljub.

Osvobajanje in polaščanje.

Potekajo vojne med posamezniki in vojne v prsih.

Razširjanje telesa čez črte življenja.

Nekatere besede skrivajo v sebi dejanja.

Staro v novem. Oblast in slast.

Nasičena prihodnost z izmišljenim svetom,

kažipot v novo nebo za zbegane z votlimi očmi.

Doba starejša za stoletje od njih.

Vsakdo ima pravico živeti v svojem času

in govoriti vse glasneje, dokler ne bo slišan.

Preveč je elit pod reflektorji, ki vsiljujejo

svoje mantre skozi nošnjo bodala v besedi,

ki se spreminja iz orožja v orodje.

Če sanjaš, če poveš, kaj si misliš,

kališ nočni red in mir. Miruj ali postani naš!

Pod vetrobranom svobode te vklepajo

v kratke verige in dresirajo pasjo zvestobo.

Ti in Jaz sva dva JAZA.

Moj Jaz ima ljudi za nedotakljive.

Neodrešeni narcistični jaz govori

o svobodi, a jo krade drugim.

Večna slava izumitelju peresa, s katerim

je prekrižal siamsko zaraščeni meč.

 

Kontinuum brez postaje

 

Sedanji čas je prozoren do dna začetkov,

ki so pomenila svetleče ozadje neke nujnosti,

ki je nastala sama od sebe.

Kot zlata podlaga bizantinskega mozaika neba

sanjaču, ki hoče razumeti nedojemljivo sijoče v obraz.

Na začetku je bila ničelna točka in praznina, ki je zasvetila

slepim očem. Ob gorišču ognjev stoji človek, ki išče izkušnjo

presegajočega. Prime kamen in ga vrže v reko

in reka odgovarja. Stopi na rob orbite in s svetilko

opazuje, kaj je zgoraj in kaj je spodaj.

Spozna, da smo na svetu brez zgoraj in brez spodaj.

Nebo je obraz brez obličja, ki nima ne starosti, ne let.

Predstava brez notranjščine in zunanjščine.

Večnost brez rojevanja in nastajanja,

ki nima ne mladosti ne starosti,

mi izroči ključ, da se odklenem in vstopim

v vrtinec svoje zavesti skoz pesem čez prag svojega sna.

Rekla sem si: Sem hrepenenje, iščoča pot

po sledeh vonja, ki ga ni mogoče ločevati od

vonja upanja. Imela sem možnost izbire,

da se razumsko podredim povzdignjenosti povabila

v življenje in vrednostni izpraznjenosti besed o večnosti

skoz lirične zanose in hvalnice, ki zasijejo v mističnem

duhu navdiha, kar lahko samo čutim, ne da bi razumela

njeno metaforičnost, ki se mi vsiljuje brez odgovorov

na vprašanja, na katera ni od nikoder glasu

in ušesa dojamejo glas tišine kontinuuma.

Večnost je kot vlak s prižganimi lučmi, ki vozi brez prestanka.

Ključ navdiha migeta na najbolj oddaljenih zvezdah.

 

Misel možnega

 

Metaforična želja po nesmrtnosti

odpre okna mistični besedi ljubezen

s podrastjem davno ugaslih zvezd.

Poglej v nočno nebo!

Odpre se okno v neskončnost.

Oko vstopi v rdeče bivanje

prehojenih dob sončnih zatonov.

Misel se sprehodi skozi stare

zamolčane besede,

ki so skozi indigo odtisnjene

v temno karminasto kri.

Na morskem dnu Univerzuma

se razrašča kolorit potopljene biti.

Prosojnost svetlobe z neskončno

verigo označevalcev, ki plujejo

skoz gosto meglo novih začetkov.

Neskončnost odznotraj

med ekstazo biti v preizkušnji.

Pot do najvišjih bivanjskih višin

je lahko za človeka pogubna.

Nova možnost, ki jo človek pusti

v preddverju neskončnosti je:

Ko ni nič več, je lahko vse.

Nič ni danega, vse je ustvarjeno.

V človekovi naravi je neka skrita želja

ne le po znanju, ampak tudi po modrosti.

Vse pride iz možnosti nastanka,

ki je večna in neminljiva.

Prihodnost

Vse je samo navidezno.

Nič ni resnično.

Srečanja in razhajanja.

Vselej se pokurijo sanje in obljube.

Okrepi se politizacija interesov skupin.

Nekatere deklarirajo za tirane,

druge pa za radikalno grupirane

notorno znane navijače, ki so dokazali,

da ima sovraštvo do drugačnih

vnovčljivo vrednost.

Kjer se prepirata dva, tretji korist ima.

Zaverovani v človeško vsemogočnost

delijo, da lahko vladajo.

Nekateri so umrli, predno so se zbudili iz sanj.

Obstaja več svetov:

svet zmajev, Frenkesteinov, Drakul in vampirjev

in svet adolescentov, ki se upira odraslemu spoznanju,

da čas zahteva realnost in modrost.

Dovolj je elitne morale,

ljudje potrebujejo skodelico mleka,

nože za kruh in MIR,

ne četice dragoncev na jeklenih konjičkih

s prenapolnjenimi malhami denarja,

umeščeni iz enega ugodja v drugo

s pozicije uzurpacije moči.

Dialog ni uresničen, resničnost je pokazala,

da ima sovraštvo vrednost in ceno.

Prihodnosti niso konkretizirali,

zlorabili so čas in brezplodno navijaško polemizirali,

brez argumentacije in civilizacijske konfrontacije.

Očitali so napake drugega, na svoje pa pozabili.

A prihodnost bo človeka naučila jesti z drevesa spoznanja.

Kdor z mislimi in nepremišljenimi besedami

juriša v nebo, ogroža bogove, ki se bojujejo med seboj.

Upoštevani so bili ukazi skritih obrazov,

interesi iz ozadja, ki se bodo splazili v telo, ga znotraj nažirali.

Nuja dopušča, da se globoka država okrepi

znotraj že prepoznavnih in še neprepoznavnih struktur.

Prislonili so lestev in vabijo naj pomagači splezajo na drevo.

Domači vrač je na delu. Mali človek ne sme misliti,

sme se samo pustiti voditi žejnega preko vode.

Ko bo popustil ideološki resentiment

in bo neozdravljivo postalo ozdravljivo,

bo človek vsako svoje dejanje trikrat premislil!

Tedaj bo morda nastopila streznitev!

 

Uvodna stran  |  Bibliografija  |  Novo objavljeno I.  |  Literarni porton  |  Poezija  |  Proza
Genealogija  |  Galerija  |  Knjiga bralcev  |  Stiki in povezave  |  Slovenska imena mesecev  |  Kotiček za Slovence po svetu  |  Slovenec sem!  |  Raziskovanje nekega primera  |  O smrti   |  Blog I.  |  Današnja misel  |  Luske hibridne samorodnice  |  Aforizmi  |  Poglejte kaj je danes novega!  |  Objavljene vsebine od 1.4.2008 - 31.3.2009