Poezija 2020 - 2022
Resnica
Zunajčasno kraljestvo,
moja pesem kraljica v njem.
Vmesni člen v žarku vsesijoče zavesti,
med življenjem in nesmrtnostjo,
mene zamenjujoč z besedo,
ki se oživljajoče obnavlja in krepi
v stanju razsvetljujočega razdajanja moči,
ki jih bodo zbudile sončne energije.
Svetloba bo raztapljala obraze
v besedi, kretnji in glasu resnice,
ki je ni več mogoče zanikati,
niti ukloniti, niti ukrotiti.
V pomenski razlagi pesem prodira v bistvo,
ki skriva in razkriva bistvo besede resnica
v času in prostoru, kjer so stvari
modro obarvane in svetloba olepša
podkrepitve dejavnih moči ljudi.
Nostalgičnost
Danes sem bila daleč od sebe.
Na vrhu stopnic mi je zastal dih.
Nisem prišla do sape.
Globok vdih.
Vstopim.
V svoj svet.
Vstopim vase.
Berem, pišem, sanjam.
Sanj človeku ne morejo odvzeti.
Srečam nikoli pozabljene obraze
z razsvetljeno avro ljubezni,
ki so se vrnili v sedanjost.
Čas ima veliko številko čevljev
in hiter korak.
Vse je drugače.
Na mizi je skodelica kave brez kofeina,
dieta z manj kalorijami in malo soli.
Na ustih poljub, ki ne more ugasniti.
Srečanja in razhajanja
Jaz sem znotraj,
ti si zunaj.
Oba sva brez ključa.
Deliva si dva svetova.
Tiplješ me skoz tančico občutij,
da bi me odkleni, odkril in doumel.
Jaz sem v drugem času.
Ženem iz zemlje in klijem.
Ti si značilen za hrup sedanjika.
Življenje potrebuje umik.
Beg s prizorišča kaosa.
Potrebuje samoto in temeljit premislek.
Odgovor koliko človeka je v njem.
Koliko oblečene golote je prikrite v času.
Kolikšna je miselna moč besed.
So stvari, o katerih ni mogoče spraševati.
Pri koreninah je tišina in samota.
Nad njimi eksplozivna zmes protislovij.
Zgoraj je plug in meč.
Znotraj je beseda, ki odpira oči
in poglobi motrenje v težnostnem polju bivanja.
Bit se presega v lastno duhovno vsebino,
ki je njena nerazdružljiva lastnost
brez mnogoterih meril za odkrivanje
realnosti izven resničnosti,
ki ustreza realni potrebi.
Pokrajine strun
Tihi prostor.
Igrišče mimohoda.
V svetlobnem siju se leskečejo
kaplje dežja in polzijo s streh
po sivih zidovih hiš.
Premišljujoč pogled s sidrišča vesolja
strmi v vidno polje očesa, ki išče uvid.
Oko je zazrto v brezno nad pokrajinami strun.
Utečeno podobo harmonije.
S kretnjo zakrilijo sprane roke,
obarvane z škrlatom sončnega zatona
in si osvobodijo zatisnjene oči.
Delovanje, ki živi od nekdaj.
Daljava prinaša luč
in prispeva k nastajanju življenja,
ga vzgibava in hrani z darovi.
Prihodnost je ime brez resničnosti.
Resničnost brez imena,
ki ji je človek izrekel ime Oče.
Vzroka vsega obstoječega ni.
Vžgala se je iskra, ki hrani samo sebe.
Neizrekljiva resničnost enakih možnosti.
Skrivnost brez imena, ki ga ni mogoče izreči,
ne zapisati, ne razložiti, niti preseči.
Določa ga čas izven časa kot višji razumski red.
Energija brez posebnega razloga.
Človeku nedosegljiv um, višja modrost.
Uganka ki rojeva, ohranja in ukinja življenje.
Logos je prišel pozneje na svet.
Ugotovil je nedoločenost v kvantnem svetu.
Brezmejno število teoretičnih možnosti.
Posledice naključij, kaos in nujnosti.
Narava ne more vedeti natančno
kakšno kvantno vrednost
ima posamezni delec in kje se nahaja.
V matematiki gre za relacije med količinami.
Vse spreminjanje se udejanja samo po sebi.
na valovih nemirnega morja Univerzuma.
V viteški dvorani vesolja prisluhni koncertu strun!
Od tam prihajajo svetleče luči uma modrosti.
Krdelo slepih konj
Mar slišiš topot kopit?
Slepi konji drvijo v neznano.
Na njih sedijo mrtvi jezdeci,
ki iz sebe poganjajo nadaljevanje poti.
Čas z uzdami.
Značilen sedanjik.
Fizični izloček nemoči.
Jahanje v temo
Skoz amnezijo zgodovinskega spomina.
Upehan presežek,
ki iz toplega trebuha odlaga seme
ideologije, ki kaže gola stegna.
Zgodovina je škilasta. Slabovidna.
Čas stkan iz velikih črk molka.
Na nohtih se mu je nabrala črna masa teme.
Ej, človek, prebudi se!
Gremo naprej, tja kjer bo sonce sijalo.
Odgovor tiči v obrnjeni koži navznoter.
Vstopi! Razum je ključ.
Spoznanje je ključ razuma.
Čas je za odgovor
Morda na nek drugi način.
V svojem bivanju smo si dostopni zdaj.
Z vsakim korakom naprej padamo globje v temo.
Vznikli smo iz nič in v nič se vračamo.
Lebdimo na brezpotju bivanja kot možnost
dejanj, razlag, strahov in dvomov.
Vse kar biva, je v stiku z menoj.
Biti v času je neodtujljiva izkušnja,
ki pomeni biti znotraj prostora
nikoli mišljive stvarnosti.
Ali je bivajoče sploh resničnost,
smo mar posnetki v poskusu uzrtja
vzroka zakaj smo tu in od kod prihajamo.
Smo mar le notranja interspekcija
nebivajočih resničnosti,
ki podeli votlemu prostoru pravo težo.
Težo iskanja v stanju strahu in slepote.
Vsakdo si v njem poišče očeta
po svoji izbiri, predbivajočega očeta,
očeta brez strahu in napak,
ki je ustvaril krono stvarstva, zedinjeno
z vsem vesoljem, predano v deleženje
ljubezni in sovraštva, da bi se rešili slepote.
Znotraj prostora smo! Znotraj zedinjajočega.
Možne razlage izginevanja zedinjenja
pripeljejo bivajoče do jedra zadeve,
ki je čisti presežek biti.
Bit je ujeta v strukturo, ki hoče odgovarjati
na vsa vprašanja, na vsako stanje
mimo moči v deleženju biti, uživajoča v mesu in duhu.
Pišemo sodbe v tujem jeziku, ki ga ne razumemo,
ko se razum in čustva bijejo med seboj.
S kakršno mero sodimo, s takšno bomo sojeni.
Nesmiselni finale drobljenja moči je samomor
človeka in naroda, ki se je oddaljil od sebe.
Življenje je vredno več, umiri ga vonj iz krušne peči.
Onkraj ugodja sveta
Danes je svet
bolj utopičen kot znanstven.
Vlada mu nedomišljen red,
nahranjen s preteklostjo.
Svet velikih začetnic.
Svet pik.
Svet klicajev.
Svet oklepajev.
Svet ponarejenih besed.
Videla sem primerke
posebne nadarjenosti.
Obraze, poraščene z mahom
in črno orhidejo v gumbnici -
simbolom moči.
Od tal se je dvignil totem zmajev.
Zali hudiči s stavami za veliko odrešitev.
Liga pravičnih se zbira na večerjah
in ob igranju bridža ustvarja resnice.
V igri so udeleženi
Sever in Jug, Vzhod in Zahod.
Ko si prizadevajo obtičati in si seči v roke,
se sprevrnejo v lastno nasprotje.
Nastopi skrajno kočljivo razmerje.
Svet je brez spomina.
Svet nima idej.
Nevidno gibalo nedovršenosti
pomika svet v ponovne začetke.
Sebe ni človek nikoli dorekel.
Posodil času izkustvo.
Izrekel besedo,
ki zmanjša prostor
In poveča vsebino.
Spominjam se časov,
ko je bilo sonce zeleno
in še ni imelo toliko karatov moči,
da bi oslepilo človeku oči,
a dozdevek vida je prikrival praznino sveta,
in varljive kulise pred seboj.
Svet še ni izdelal toliko lopat,
ki bi resnico pokopale.
Vidim jo in slišim v glasbi vetrov!
Vpesnjenje časa
Ne more biti vse enako.
Na enem mestu lahko sobiva le različno.
Enakega enostavno ni in ne more biti.
Preteklost je varljivi spomin sedanjosti,
dolgotrajna tradicija biti skupaj. Večen prepir.
V negaciji spolnitve ciljev, ki niso v naravi človeka.
Dediščina učinkuje kot nekaj naravnega,
a narava se ne pusti prevarati.
Rdečina, vgravirana oznaka zrelega sadeža,
ima svoj pomen, svoje pravilo višjega stanja.
Nikogar ni več, ki bi zardel od sramu
pred grotesknim naličenjem resnice.
Dogodki jutrišnjega dne so vidni tukaj in sedaj.
Neizmerna je globina poželenja, ki čaka na obed moči
z uperjenim kazalcem v zublje gorečega ognja.
Pekel ali zabavišče za norost na okopih brezumja.
Gre mi na smeh, ko opazujem uganjanje norčij
v predstavah, kjer probleme rešujejo z nastavljanjem
vagine device nadnaravnim silam, za katere živimo
in delamo z verovanjem v moralo, ki človeka vodi za nos!
Sebe razglašajo za dobre, modre in pravične.
So mar poslednja sodba, ki je vzela v zakup
frfotave peruti ptiča, ki bi rad orel postal?
Na meji lirike razmišljam o raznih blaznostih,
ki jih na lepih ustih učiteljev odkriva intelekt.
Slišati je glas, bobnenje votlih besed.
Zaznati je molk na učinke škodljivega delovanja.
Temina pred očmi, zaraščen kazalec moči v sedanjost,
v bivališče domovanja, odtis mrzlega poljuba sence,
vonj odmiranja v koreninah, obraščenim z mahovjem,
osojnih in zasenčenih goličav, ki jih sonce obide.
Ljubezen in umiranje zapira svoj krog s svinčenim
okusom v ustih, Ko spregovori Job, vsi obmolknejo.
Dediščina Evrope učinkuje kot nekaj spoznavnega.
Je mar to njena kultura ali usoda?
Slovo
Za sabo zapuščaš spomin.
Pojdi in se ne obračaj več!
Odpluj z valovi svoje potešenosti.
Ne oziraj se več nazaj,
kajti tam je okamnela Nioba.
Spremenila se je v živo skalovje.
Ko boš vzvratno hotel stopiti na stare steze,
vedi da je na njih zamrznil dež in ledeni sneg.
Ne bo jih več in tvoje oči ne bodo prenesle
hladnega pogleda ptic,
ki bodo posedale po vejah
na praznem črtovju
in ti ne bodo več pele.
Duše ne bodo prenesle več dodatnih naporov.
ostale bodo med sledovi zapisanih besed
in razmišljale o namenu dejanj,
ki jih je bolj občutila duša kot pa razum.
Nastopil je čas slovesa!
Srečno, in hvala vsem, ki ste se iskreno trudili
za resnico, popolnost in blagozvočnost materne
besede in za vrednote, ki dvigajo človeškost biti!
30. september 2021 | RTV Kategorija: Kultura | Zaznamek: Ob, ukinitvi, družabnega, spletnega, omrežja, na, MMC |
Aksiom
Nič ni več resnično.
Igra videzov.
Ni dejstev.
Samo interpretacija.
Njena moč.
Vse je dovoljeno.
Utapljanje v inflaciji nesmislov.
V miselnih vzorci moraliziranja,
ki jih polagajo v usta slepih
mimo stisk Srečka Kosovela,
ki premleva svojo samoto.
Na stopalih nosimo lepilo preteklosti.
Svet idealov je razpadel
v jutranji gnilobi dneva.
Slepilo sanj, ki se razblinja v nič.
Z globino morja v očeh.
Širino svobode mogočnih valov.
Vsevednost v dotiku nedoseženih zvezd.
Referenčni pojmi, ki se izrisujejo
v zlati krogli in se umikajo v nejasnost.
Skoz rajske planjave potujemo sami.
Nič ne more preglasiti hrupa,
ko zasopli in zbegani skačejo skozi obroče tesnob.
Za hip se ozrem.
Razblini se fikcija, ki ima možnost
posoditi vodi odsev, ki ga reflektirajo besede,
ki jih tok odnaša tja, kjer izgubijo svoj pomen.
Ne bojte se leteti!
Brezmejni horizont spoznanj:
Kjer so brazgotine,
je bila tudi bolečina.
Slutim, da plavamo med bregovi
razočaranj in upanja.
Ne enem bregu nemočni,
na drugem bregu pogumni.
Oni bivajo v sebi.
Odznotraj so zacelili sebe.
Ta pesem je zanje.
Čista kozmična zavest
v svetlem hramu svobode,
ki je pod arkado neba
slekla mnogim dušam
tesna oblačila.
Ogrnjena zarja s kopreno obrednosti
prihaja za olajšanje večera.
Prižgala je lučce, zanetila žarenje.
V njej je kozmični vzgib.
Na robu pregib.
Svetlobni prostor.
Včeraj še obstaja.
Danes ima morje peščeno obalo.
Odisej se vrača na Itako.
Izbiram besede.
Z mehkobnim naraščanjem luči.
Ne bojte se dejanj iz ljubezni.
Ciljno stanje človeštva je upanje,
ki se kali v bolečini
in zmaguje v hrepenenju.
Smrtni sonet – Covid 19
Ali se je komu morda utrgalo?
O ne, strgala se je popkovina
s pasjimi sencami na povodcih,
pred katerimi se ponižno priklanjajo.
Univerzalne mišice so pripeljane
do secirnice, ker razpadajo misli v borbi
z vojsko bitij teme, malimi pošastmi,
ki morijo brate in sestre vseh civilizacij sveta.
V glavi se mi je zavrtel smrtni sonet!
Covid – 19, ki sem ga nahranila s pasjo hrano.
Odhajam! Edina alternativa je vesolje …
Priklopite se kjer koli, hitro in enostavno
na USB modem, na instant internet v vesolju.
Javljam se vam iz nove vesoljske postaje,
kjer komaj slišim nekaj vaših obupanih klicev.
Razpeta sem med ekstatičnostjo in refleksijo
te ekstatičnosti. Odkrivam nove dimenzije
umetniškega gibanja, ki pomenijo prelom
s konstruktivizmom, manierizmom -
s težavnimi kompozicijami zgradb in pisav,
reizmom, imaginizmom, zenbudizmom, popartom
in podobnimi formami. Nič nočem imeti z nemiri
levičarskih hipijev, ki se brezciljno vozijo gor
in dol skozi labirint znakov in zapovedi,
prepovedi rokovanja, poljubljanja in srečevanj.
Prevzel me je vitalizem vesolja, refleksija skozi
skrivnostno slikanico nebesnih teles in njihovo
lepotno prosojnostjo, ki je ni mogoče zanikati.
Tu gre za realno premico mišljenja možganovine,
za delovanje sivih celic, za transformacijo
s pomočjo fizikalnih zakonov planetarnega sistema,
za silo volje do moči, za igre flote bozonov gre,
pogojenih s časovnico hladne geste,
ki bo naredila iz planeta rastlinjak, v katerem
bo poniknil sedanji svet, minljiv odsev
zgrešenega stanja. Drevesa nagrbančena
z lubjem, se bodo spremenila v prijaznejše ljudi,
med katerimi plavajo nemirne plastične vrečke.
Več duš se bo razcvetelo brez plačila za svoje grehe.
Vsak se bo pobrigal, da bo iz sebe izgnal lastnega hudiča.
Pihal bo mlačen veter med zlato rumenimi sončnicami
in device bodo plesale, ne da bi izgubile nedolžnost.
Ljudje osveščeni od svetlobe se bodo pogreznili
v spanec. Oboleli za Covid 19 si je pred spanjem kupil
porcijo sladoleda. Utihnil je, kaj je z njim?
Ali nima več časa za spise in slikarske konstrukte?
Ja, nekateri so tako zelo povezani s politiko,
da jo celo v supermarketih kupijo in jo naprej
razkazujejo in prodajajo in pri tem neznansko
uživajo kakor galski komarji na človekovi koži.
Sem razmišljala, da bi mu to jesen nabrali lešnike
in mu spekli pecivo, saj bo treba prijeti za delo.
V vesolju brnijo traktorji, žerjavi za postavitev
Nove vesoljske postaje, na kateri bo mesto miru,
da nas Covid -19 ne spravi vse pod rušo.
Salut!
Vidim jih!
Ljudje rijejo po zmelji kot krti,
blatni, z bodičastimi in ukrivljenimi hrbti.
Ljudje jezdijo vrance in hočejo vzleteti.
Mogočni so, polastiti bi se hoteli neba,
z željo po moči in spolnitvi vseh svojih želja.
Mnoge želje izpolni čas, ki srečneže pravično izbira.
Narava po nekem višjem zakonu nepoznanem,
dobro plačuje z dobrim, zlo poplačuje s trpljenjem.
Doseči želeno in preseči človeške strasti,
je modrost življenja, ki Človeka naredi.
Človek je sposoben ljubiti,
sprejeti ljubezen in ljubljen biti.
Človek je sposoben tudi sovražiti
in drugega človeka moralno uničiti,
diskreditirati, ga izničiti, tudi ubiti.
Ni pa sposoben sprejeti lastne smrti.
Umre lahko le izpolnjen človek v daritvi
dobrega ─ Biti za drugega.
Igre videza
Nekaj je zorelo zakopano
ekstatičnega in skrivnostnega,
nekaj, kar je spregovorilo z zamikom,
nekaj, kar je uzrlo globino
zdaj zeleno, zdaj ognjeno.
Kdaj se bo volja do moči obrnila
k stanju resnice višje vrednosti.
ki je najvišji stimulans življenja.
Besedo izvlečeš iz razpoke,
jo razširiš, poglobiš in izrečeš.
A pretrgani molk mora imeti pravi zvok,
ne pretih, ne preglasen.
Ohrani položaj kritične razdalje,
Naravni status inteligence.
Ne beži pred svobodo,
Ne ostani v ujetosti,
ker se bojiš za svoj vsakdanji kruh.
O uspešnih ciljih se bo izrekel čas.
Med Scilo konformizma
in Karibdo disidentstva
je treba videti stvari kot so,
ne pa takšne kot bi želeli, da bi bile.
Čas je že bil za storiti kaj več kot danes,
a čas sproščenih postopkov se je
oblačili v varovalna oblačila interesov elit.
Ulico uporabljaj, vendar je ne izrabljaj.
Minil je čas radikalizma:
Kdor ni za nas, je proti nam.
Jeklo besede je odlitek,
peskan v kremenovem pesku
ko se skalita duša in telo,
da si utrdita položaj v pravičnejšem svetu,
da na koži občutiš neslišen švist
blagega vetra pod svobodnim soncem.
Sonce je bilo nekoč zeleno
Sonce je bilo nekoč zeleno.
Na njem so stale katedrale zelene
In uspavani zeleni gradovi.
Z robov so me opazovali zeleni ljudje.
Na kamne planeta je kapljala
zelena kri in nanje se je nalagal
srebrni pepel zvezd, ki se staplja
v vlakna zelenega vala.
Sprva so na Zemlji bili
samo zeleni ljudje, ki so se hranili
z večerno zarjo,
s krvjo sončeve bolečine.
Včasih se mi zdi, da sva jaz
in zeleni ogenj sonca delca,
ki pripadava vsak k sebi
in sva hkrati eno.
V zalivu zelenem sem globoko potonila
med valovanje, ki daje velik odmerek spoznanja,
da sončeva kri preizkuša sebe na opni človeške kože.
Po sončnih opeklinah spoznaš svoje telo,
svojo pesniško odpornost in dinamizem.
Ozelenela bo ta sončeva pesem!
Ko doseže vrh resnice, se začenja znanost
o vesolju, ki se nikoli ne izčrpa.
Je utelešenje resnice, da je sonce naš dom.
Biti poet, je z rojstvom podeljena pravica sonca,
da sledimo imperativu srca, ki je samo ljubezen:
Osončje je naš Dom!
Prva beseda je bila jok
Prva beseda je bila jok.
Naslednje so sledile,
ko sem sedela na kahlici.
oblečena v nežno spalno pižamo,
poslikano z miškami, ki mi jo je podaril
tigrovec Fegic, prijatelj mojega očeta,
Črnega brata iz Solkana, ki so mu
v laški šoli zatrli domačo besedo v grlu.
Nato so se začele materne besede taliti
in topiti, uglaševale so moj srčni utrip.
Njene besede so se mi začele pretakati
po krvi. Plavale so v zlatih čolnih
po krvnem obtoku in dolble strugo.
Besede so gorele, jaz je odmeval.
Šlo je za pesem, igro z odmevom.
Sledilo je iskanje sebe v črkah.
Nekatere besede so se kot nerazložljive
spreminjale v prave bojevnice,
ki so dajale moč moji naravi.
Prava beseda se mi je razkrila kot odmev.
Ni bila samoljubje, bila je beseda odrešitve.
V sebi je skrivala druge manjše besede.
Bogastvo variacij. V katere se je ujel lesk zvezd.
Razločevala se je po šifrah razklenjenih skrivnosti,
zazrta v kozmos, upesnjevala je prebuditev,
ki se ji je posrečilo ujeti hip učlovečenja
v prekrasnem užitku odkritja Resnice.
Ime zanjo je njeno golo telo biti.
O besedah pišem bolj redko. O njih razmišljam.
Poslušam njihov odmev, opazujem njihovo nastajanje.
Le kaj bo svet z njimi, ko neprestano krvavijo iz dlesni.
Rada bi napisala zbirko najlepših pomenskih besed
Takšnih z globino, ritmom, zvočnih in sončnih.
Neoporečnih z belo, rožnato kožo, utelešenih z dušo,
Z zavestjo nečesa, kar je veličastno in absolutno.
Žalostni me, ko se prave besede, pretepene
z vrbovimi korobači, polagajo v krste
in jih oderuhi jezika nadomeščajo z uvoženimi mrliči.
Jaz iz oddaljene odročnosti časa tako mislim:
Materna beseda je izročilo živega organizma.
Nek poseben vzgib zavesti označuje tipanje,
če kot posamezniki imamo zadostno moč,
da ne izrabljamo in si prisvajamo tujih besed.
Struge krvi oblikujejo mejo med državami
in mejo med materno in tujo besedo.
Od zibke do groba, slovenski besedi zvestoba!
Pramatere
Atomi, zvezde, pramatere vsega živega.
Rojeni smo iz prasnovi utrnjenih zvezd.
Ljudje sijemo kot zvezde,
ko utrnejo sredi noči.
Ljudje so zeleni,
nekateri krvavi pod kožo,
a ko udari strela,
grom ne zalije vrtov.
V gromu zagorijo ognji,
morja izpuhtevajo paro,
človeka prevzame občutek nemoči.
Sledi mlačen, tih dež,
ki zmoči roži obraz,
kot blaga tiha beseda matere.
Kako je vse to preprosto.
A kje domuje pamet, ki vse to ureja?
Tega nihče ne ve. Nekateri verjamejo
v Boga, drugi v znanost, a nič še ni
dokazano. Nekaj malega že,
a premalo, zato preostane le še vera,
upanje, da imamo nekje očeta in mater.
Častimo naravo, rojeno iz zvezd.
Kako je vse to zagonetno.
Ljubezni so nas naučile pramatere
s svojim svetlobnim sijem,
ki je kakor materinski nasmeh
svojemu ljubljenemu otroku.
Odšel je …
Le kam je šel?
S seboj je odnesel skrivnost,
ki se mi noče razkriti.
Glede me s fotografije,
a živega ni več na spregled.
Le kam je šel?
Morda se mi je skril.
Le kakšne igre se gre.
Morda je odvandral kam na lepše.
Poletje je čas dopustov.
Čas za počitek.
Le kam je šel?
V meni je pustil praznino,
Vanjo se je naselila njegova podoba.
Mar ne ve, da ga pogrešam.
Tihota plivka tišino v moji sobi.
Sama sem, sama.
Skozme poganja čas
korenine samote.
Molk. Brezčasje plimuje.
Mimohod spominov.
Med jaz in njim so velike razdalje.
Kozmos se lepi na galaksijo,
ki beži proti rdečemu.
Svetloba v daljavi utripa.
Odsotnost ima zgovorni pomen.
Odšel je za večno.
Kvintisenca biti
Življenje je svoj lastni učitelj,
ki se samo razloži in ti pokaže
rebra svojega skeleta.
To duhovno energijsko bitje,
odeto v množico barv v energijskem obroču
je pekel utopičnih strasti in želja.
Realizem sedanjosti in utopija prihodnosti
omogočata zaznavanja.
Človek je prevelik, da bi ga učili.
Resentiment za preteklostjo
sebe iznajde in določa znamenja časa.
V sebi odkrije prihajajoče,
ki spregovori z abecedo dneva.
Red se obnavlja ob krizah sveta.
Človeka ne moreš položiti v Prokrustrovo
posteljo in mu odsekati nog,
naj se prepusti svojemu lastnemu kompasu.
Pomembno je, koliko človeka je v šoli življenja.
Abstrakcija svobode zunaj sistema krepi duha.
V njej nisi nikoli sam brez iluzij in resnice.
Človeku vlada svetovna volja do moči.
Svoboda kaže tudi možnost njene izgube.
Svobodi lahko tudi poči srce.
Že čutim njen dih zasopli.
Vsakdo je njen otrok in obraz časa.
Oko se je oprlo na hojo spomina.
Vsak konec je celota povezana z začetkom.
Pred tabo je bilo in za tabo bo še življenje.
V strugo si utira tok deroča reka,
ki je nihče ne more ustaviti,
šumi govorico svoje sončne zgodbe.
Prerojena
Danes sem v stiku sama s sabo,
in odkrila občutek bivanja.
V sebi najdem moralni zakon cvetenja.
Sem rastlina, ki živi na človeški način
z notranjo lastno mero.
Odkriti do lastne izvirnosti
mi je vzgib velel:
… Pojdi na pot,
sleci težko okovan voz teme!
Sleci nevidni jaz
in ko zagledaš lestev,
se dvigneš do višine,
kjer izhlapeva prezrti vonj trupla.
Stopila sem pred ogledalo
in pred sabo uzrla nov obraz.
Cvetočo in dehtečo rožo v vazi.
Rodila sem se na novo in ulovila
jutranjo svetlobo tega svečanega dne.
Legla sem v zibko,
kjer je dremala speča zgodovina,
ki je zmehčala pogled na novo rojstvo.
Na svetu sem zato, da bi bila boljša,
pregovorno lepša od znotraj
in presegla notranje omejitve.
Preseganje sebe
Nisem tu,
da bi se zarasla s časom
in prestopila v zmanjšan prostor iluzij
na strehi mesečnikov.
Tu sem
v nevihtni mesečini noči,
da rastem v sebi
in presežem čas spomina
brez začetka.
Luna tam gori, mlada in tiha.
Tišina ne govori.
Varujem jo,
da se ohrani v molčečem stanju.
Ko iz sebe seže čezse,
ustvari lastno težnostno polje
in mi s svojo geometrijo določa pot.
Nad mano se vzpenja visoko sonce.
Nocoj nebo ugaša na obzorju. Noč.
Ob nikoli prej tako videnih in občutenih
pokrajinah vesoljnih ognjev,
prasilah zamiranja v žareči neskončnosti,
sem utrinek začutila v sebi kot rast moči;
spev luči na modrih zenicah.
Sprašujem s pogledom naprej,
kaj bi bilo z menoj,
če ne bi v daljavi videla
svoje oddaljene zvezde,
ko se je njen utrinek spustil
dopolnjen v moje srce.
Misli o združeni Evropi
Ob slovesu Mikhaila Gorbacheva
(2.3.1931, † 30.8.2022)
Na antičnem grobu Evrope
je vihar zapustil zeleni mah,
iz katerega rastejo besede,
ovite v pomenljive misli.
Ne sprašujte o globokem
mirovanju in o višini zelenila,
ki se razrašča po zidu
skozi krike in jok noči in klice:
Pomagajte nam!,
Evropa odpira ukrajinskemu ljudstvu
vrata za zavezništvo in vstop v EU.
V snu so se odvrtela stoletja,
ki jih čas pušča krvava za sabo.
Med krvjo globokih ran spomin
hladi bolečine, ki pa še ni izmeril
veličine trpljenja in smrti.
V galerijah kremeljskega dvora
zvenijo glasovi ljudstva:
Ne bi smeli dovoliti neomejene moči.
Prevelika moč oslepi.
Zgodil se je zločin proti človeštvu.
Plameni ognja naj ugasnejo
in jok vode naj se odpočije
v občutljivi slovanski duši.
Veliko je znakov, da bodo svetu
zavladale vrednote, napredne sile miru
in prijateljstva med narodi.
Svet utira pot humanizmu
in osveščenosti dobromislečih.
Prihaja čas, ko človek ne bo več vegetiral
v zboru častilcev mitskih herojev.
Po veliki tragediji naj se vsi
slovanski narodi združijo v EU
miru in blagostanja.
To je prihodnost!
In memoriam
Miranu Zupančiču, duhovnemu učitelju
(1954─11.8.2014)
Iz ječe svojega prsnega koša
so prihajali k tebi iskalci duha.
Bili so kakor saje požara.
ki so ga prižgali demoni.
Ob bučanju razburkanega morja
so se ganljive podobe dvigovale
iz silne globine dna
in se vzpenjale na visoke čeri.
Slišati je bilo krike: Na pomoč!
Vsem si ponudil svojo roko,
jim drobil verige, obvezoval rane.
Vsak razpoložljivi košček kože
so ti sneli s telesa, da bi ti segli v dušo.
Iz tvoje svetle dlani so sprejemali duhovne darove.
Vodil si jih kot Mojzes svoje ljudstvo skozi puščavo,
medtem ko je tebe presevala bolezen
in te jemala v kraljestvo samote.
Na valovih Univerzuma si ustvarjal
človeka drugih razsežnosti
in izgoreval v plamenih svojega telesa.
Ko si klecal pod bolečino
in se z očmi obračal v nebo,
je vrelec tvojih moči usihal
in duhovni blesk je zasijal,
ko se je življenje spreminjalo
v tanke niti svetlobnega utrinka zvezde.
In biserna školjka neba je zaprla
svojo lupino do ponovnega rojstva.
Zazrti v lesk Rimske ceste
prijatelji čakamo na tvojo vrnitev.
Dotlej v miru počivaj!
Oproščam se ti,
če te kdaj nisem razumela.
Lahkokrila krhkost popkovine
Polžja hišica je bila napolnjena
z misterijem spoznanja,
da je vse ustvaril bič krotilca vesolja.
V nekem davnem ognju jahajo
beli princi vetrove neba pojoč
zamaknjeni čez rob poševnih ustnic,
ki žvečijo in presnavljajo planete
in jih srkajo v svoje temno drobovje noči.
Razmišljala sem o čudnih začetkih,
O ironiji teme in mesečine.
Uvidela sem, kako je bil svet spočet.
Z delitvijo duhov, porojenih iz skrivnih
tolmunov valujočih strun vesolja.
Nekaj se že od začetka ni ujemalo.
Skala je odprla zaporo brezna
in sence dneva so se v vetru razkričale.
Dež je lizal bolečino kamna.
V fosilu sem videla arhaičnega skritega
mehkužca s človekovim obrazom.
Peščena ura
V eter izrečeni zbogom
se pomika skozi življenje.
Nastopi čas, iz časa v čas.
Ura med psom in volkom.
Na koordinatnem sistemu
kože se zgodi zapik.
In ostaneš sam.
Dvojina samega sebe.
Hrepenenje, želja in spomin.
Omama. Sladkobni vonj belih cvetov.
Jutri bo nov danes.
Včeraj je bil drugačen kot jutri.
Obstajaš v času in izven njega.
Osamela rastlina, odsev narave.
Neskončnost dogodka.
Nekaj peščenega je v uri življenja.
Naposled pesmi poči struna.
Za pokom sledi molk.
Ekstaza zdajšnosti
Dolga noč jo ne kliče v sen.
Neprekinjen tek časa med preteklim,
sedanjim in bodočim.
Zgodovinskostjo poti,
ki oblači življenje v vek,
v različnost prostora od izkustva.
Časovna ekstaza.
Horizont pričakovanja na jutri.
Evolucija na fronti drvenja naprej!
Strnjenost zgodovine v enoto sedaj.
Meč z dvema reziloma, ki reže čas.
Menjava teme noči in jutranje zore.
Dnevi se odpirajo in zapirajo
v neprekinjeno gibanje in ponavljaje,
v razgrajevanje, ko se zgodi tipanje,
privid veselja za ponovno odkrivanje mistike.
Vstop v brezprostorje. Utrip vesolja.
Nikogaršnji kraj. Tkanje sedanjosti
zdavnaj utrnjenih zvezd.
Iz iluzije v realnost horizonta prihodnosti.
Praznovanja dionizičnega in apoliničnega,
pripadajočega vzvišenemu, ki napolni dušo.
Nekoč bodo vsi ljudje pesniki in čutili ogenj
ki ga ne bodo mogli več ugasniti.
Pesnjenje je omama, ki mu srce
prišepetava svoj spev.
Ko človek odloži pero je izgubljen.
Frklja
Sebe se spominjam
kot uporniške frklje.
Malce utišana sem sledila
naslovom knjig, ne da bi vedela,
kaj je v njih piše.
Bila sem naizkašljiva, neuresničena
v svojem mladostniškem hrepenenju
in vrenju. Čutila sem, da bom
nekoč pisala pesmi.
Vendar pot je bila dolga.
Jezik se je zazibal v črikanje.
Čez rob ustnic so se izrekale
in zapisovale prve pesniške besede.
Iz jeka bolečine in odmeva joka.
S kolobarjenjem njive svojih pisav
sem kakor gube na obleki
sebe mečkala in izravnavala.
Padala, vstajala in ponikala vase.
Dolgo sem imela odprta usta.
Brez glasu in bojnega poguma.
Plačevala sem dolgove samovolje,
razlomljena na pol,
kakor prekla za paradižnik.
Nekaj se je moralo zgoditi,
Odraščala sem, prislonjena
na kamniti zid ob živi meji,
kjer je razplamtevalo
in ozelenevalo upanje.
Kaj dogaja?
Zastor je padel, komedije je konec.
Pripeti s pogledi nanje strmijo
povečanih oči, začudeni kaj dogaja?
Videno je odvažanje odsluženih z ožganimi krili
in izpolnjevanje skrivnih obljub.
Beatificirani in ustoličeni so novi svetniki.
Nihče ne more ustaviti deroče reke,
ki vsakič znova privre iz istega izvira.
Krepijo se sile, ki jim v grlu pokajo žile.
V mozaiku resničnosti vidim ponovitev
prihoda črede z medenimi stegni
in rdečo luno, ki se odeva
v ponošeno oblačilo.
Odžejani. Voda usiha. Redukcije.
Svoboda optimističen opij za človeštvo.
Z mutiranjem in repliciranjem že obstoječega
genetskega genoma, so tu, nad nami.
Molk! Osvobojeni z utišanimi jeziki.
Človek je pojedel samega sebe.
Sopenje, ki diha na škrge.
Osvobojeni z okusi jedi postanih praks.
Stanje poškropljeno s svobodo,
olupljeno v živo, poenostavljeno povedano.
Nič, kar ne bi že poznali.
Demontaža metra za merjenje obljub
je križ dediščine razuma in modrosti.
Hitra svoboda za počasen pogreb.
Vstajenje je zapisano z zlatimi
črkami prerokbe iz Delfov.
Sedmina, ki čaka na ponovni ples
in veselje na praznem parkirišču.
Barvite šoje, gozdni policaji opozorijo
z glasnim kričanjem 'kreee, kreee'
na bližino vsiljivca in kopljejo po mravljiščih,
zatirajo zajedavce, saj razdražene mravlje ptiča
poškropijo s kislino in uničijo zajedavce na perju.
Trtica in podrepni del šoj sta angelsko bela.
Rep črn kot noč, dokaj dolg.
Zgodbo bi mogoče vi nadaljevali tam,
kjer jo je meni zmanjkalo.
Deus sive natura
Luščim spomine,
se preverjam in spoznavam,
da izmerim samoto življenja,
ki mu dodajam sebe.
Tam gor visoko,
tam kjer je pesem poletela v višave,
tam se izčistijo sanje.
Spoznati se moram od zunaj
v telesu, v katerem sem.
Slišim krike galebov.
Vdor večnosti, kot odgovor besedi,
ki ima pogled usmerjen v poželenje.
Nad njim razlagalec resnice,
ki ni bil nikoli tako močan, kot se zdi,
niti tako šibek, kot se zdi
v današnjem času, ko se hrani
s svobodo vsakogar.
Kot puščica absurda obmolkne
volk v človeku, odpirajo se okna
s tisoč priložnostmi biti z dodano
vrednostjo, brez nebeških dodatkov,
še preden se človek spremeni
v drugo žival.
Zgodi se dejanje, beseda,
ki odveže kletvico iz črnega grla.
Sledi klic: Kri ni voda,
voda je kri zemlje, ki umiva
grehe in zablode človeštva.
Spinoza me je izenačil z naravo,
a mojega uma ni mogoče izničiti
s telesom, ker nekaj ostane kot večno.
Prepuščam se logiki prostega pada.
Sem v svetu, vendar nisem od tega sveta.
Prihajam od daleč, sem iztegnjena roka
svoje zavesti. Zmanjkuje sveč.
Jaz pripravljam žerjavico za kresno noč
in jutranjo suito novih začetkov
kot priložnost za spremembe.
Povabilo
Nič pametnega se nisem spomnila,
pa me kar naenkrat prešinila misel,
da bi vas povabila navznoter,
kjer je molk ovit z vprašanji,
ki kličejo vaša imena.
Na obrežju svoje krvi vas čakam.
Morje je ugodno za plovbo
na sončno in cvetočo obalo.
Vrtnarica vam odpira dveri.
Ko odplujete, se malodušnost spremeni
v pričakovanje in nekaj svetlobe se bo
stkalo med nami. Dobrodelno roke
bodo spuščale semena v brazdo.
Ko zagorijo ognji, bo njiva pripravljena
za žetev v najglobljem smislu zemlje.