Poezija 2020 - 2022
Resnica
Zunajčasno kraljestvo,
moja pesem kraljica v njem.
Vmesni člen v žarku vsesijoče zavesti,
med življenjem in nesmrtnostjo,
mene zamenjujoč z besedo,
ki se oživljajoče obnavlja in krepi
v stanju razsvetljujočega razdajanja moči,
ki jih bodo zbudile sončne energije.
Svetloba bo raztapljala obraze
v besedi, kretnji in glasu resnice,
ki je ni več mogoče zanikati,
niti ukloniti, niti ukrotiti.
V pomenski razlagi pesem prodira v bistvo,
ki skriva in razkriva bistvo besede resnica
v času in prostoru, kjer so stvari
modro obarvane in svetloba olepša
podkrepitve dejavnih moči ljudi.
Nostalgičnost
Danes sem bila daleč od sebe.
Na vrhu stopnic mi je zastal dih.
Nisem prišla do sape.
Globok vdih.
Vstopim.
V svoj svet.
Vstopim vase.
Berem, pišem, sanjam.
Sanj človeku ne morejo odvzeti.
Srečam nikoli pozabljene obraze
z razsvetljeno avro ljubezni,
ki so se vrnili v sedanjost.
Čas ima veliko številko čevljev
in hiter korak.
Vse je drugače.
Na mizi je skodelica kave brez kofeina,
dieta z manj kalorijami in malo soli.
Na ustih poljub, ki ne more ugasniti.
Srečanja in razhajanja
Jaz sem znotraj,
ti si zunaj.
Oba sva brez ključa.
Deliva si dva svetova.
Tiplješ me skoz tančico občutij,
da bi me odkleni, odkril in doumel.
Jaz sem v drugem času.
Ženem iz zemlje in klijem.
Ti si značilen za hrup sedanjika.
Življenje potrebuje umik.
Beg s prizorišča kaosa.
Potrebuje samoto in temeljit premislek.
Odgovor koliko človeka je v njem.
Koliko oblečene golote je prikrite v času.
Kolikšna je miselna moč besed.
So stvari, o katerih ni mogoče spraševati.
Pri koreninah je tišina in samota.
Nad njimi eksplozivna zmes protislovij.
Zgoraj je plug in meč.
Znotraj je beseda, ki odpira oči
in poglobi motrenje v težnostnem polju bivanja.
Bit se presega v lastno duhovno vsebino,
ki je njena nerazdružljiva lastnost
brez mnogoterih meril za odkrivanje
realnosti izven resničnosti,
ki ustreza realni potrebi.
Pokrajine strun
Tihi prostor.
Igrišče mimohoda.
V svetlobnem siju se leskečejo
kaplje dežja in polzijo s streh
po sivih zidovih hiš.
Premišljujoč pogled s sidrišča vesolja
strmi v vidno polje očesa, ki išče uvid.
Oko je zazrto v brezno nad pokrajinami strun.
Utečeno podobo harmonije.
S kretnjo zakrilijo sprane roke,
obarvane z škrlatom sončnega zatona
in si osvobodijo zatisnjene oči.
Delovanje, ki živi od nekdaj.
Daljava prinaša luč
in prispeva k nastajanju življenja,
ga vzgibava in hrani z darovi.
Prihodnost je ime brez resničnosti.
Resničnost brez imena,
ki ji je človek izrekel ime Oče.
Vzroka vsega obstoječega ni.
Vžgala se je iskra, ki hrani samo sebe.
Neizrekljiva resničnost enakih možnosti.
Skrivnost brez imena, ki ga ni mogoče izreči,
ne zapisati, ne razložiti, niti preseči.
Določa ga čas izven časa kot višji razumski red.
Energija brez posebnega razloga.
Človeku nedosegljiv um, višja modrost.
Uganka ki rojeva, ohranja in ukinja življenje.
Logos je prišel pozneje na svet.
Ugotovil je nedoločenost v kvantnem svetu.
Brezmejno število teoretičnih možnosti.
Posledice naključij, kaos in nujnosti.
Narava ne more vedeti natančno
kakšno kvantno vrednost
ima posamezni delec in kje se nahaja.
V matematiki gre za relacije med količinami.
Vse spreminjanje se udejanja samo po sebi.
na valovih nemirnega morja Univerzuma.
V viteški dvorani vesolja prisluhni koncertu strun!
Od tam prihajajo svetleče luči uma modrosti.
Krdelo slepih konj
Mar slišiš topot kopit?
Slepi konji drvijo v neznano.
Na njih sedijo mrtvi jezdeci,
ki iz sebe poganjajo nadaljevanje poti.
Čas z uzdami.
Značilen sedanjik.
Fizični izloček nemoči.
Jahanje v temo
Skoz amnezijo zgodovinskega spomina.
Upehan presežek,
ki iz toplega trebuha odlaga seme
ideologije, ki kaže gola stegna.
Zgodovina je škilasta. Slabovidna.
Čas stkan iz velikih črk molka.
Na nohtih se mu je nabrala črna masa teme.
Ej, človek, prebudi se!
Gremo naprej, tja kjer bo sonce sijalo.
Odgovor tiči v obrnjeni koži navznoter.
Vstopi! Razum je ključ.
Spoznanje je ključ razuma.
Čas je za odgovor
Morda na nek drugi način.
V svojem bivanju smo si dostopni zdaj.
Z vsakim korakom naprej padamo globje v temo.
Vznikli smo iz nič in v nič se vračamo.
Lebdimo na brezpotju bivanja kot možnost
dejanj, razlag, strahov in dvomov.
Vse kar biva, je v stiku z menoj.
Biti v času je neodtujljiva izkušnja,
ki pomeni biti znotraj prostora
nikoli mišljive stvarnosti.
Ali je bivajoče sploh resničnost,
smo mar posnetki v poskusu uzrtja
vzroka zakaj smo tu in od kod prihajamo.
Smo mar le notranja interspekcija
nebivajočih resničnosti,
ki podeli votlemu prostoru pravo težo.
Težo iskanja v stanju strahu in slepote.
Vsakdo si v njem poišče očeta
po svoji izbiri, predbivajočega očeta,
očeta brez strahu in napak,
ki je ustvaril krono stvarstva, zedinjeno
z vsem vesoljem, predano v deleženje
ljubezni in sovraštva, da bi se rešili slepote.
Znotraj prostora smo! Znotraj zedinjajočega.
Možne razlage izginevanja zedinjenja
pripeljejo bivajoče do jedra zadeve,
ki je čisti presežek biti.
Bit je ujeta v strukturo, ki hoče odgovarjati
na vsa vprašanja, na vsako stanje
mimo moči v deleženju biti, uživajoča v mesu in duhu.
Pišemo sodbe v tujem jeziku, ki ga ne razumemo,
ko se razum in čustva bijejo med seboj.
S kakršno mero sodimo, s takšno bomo sojeni.
Nesmiselni finale drobljenja moči je samomor
človeka in naroda, ki se je oddaljil od sebe.
Življenje je vredno več, umiri ga vonj iz krušne peči.
Onkraj ugodja sveta
Danes je svet
bolj utopičen kot znanstven.
Vlada mu nedomišljen red,
nahranjen s preteklostjo.
Svet velikih začetnic.
Svet pik.
Svet klicajev.
Svet oklepajev.
Svet ponarejenih besed.
Videla sem primerke
posebne nadarjenosti.
Obraze, poraščene z mahom
in črno orhidejo v gumbnici -
simbolom moči.
Od tal se je dvignil totem zmajev.
Zali hudiči s stavami za veliko odrešitev.
Liga pravičnih se zbira na večerjah
in ob igranju bridža ustvarja resnice.
V igri so udeleženi
Sever in Jug, Vzhod in Zahod.
Ko si prizadevajo obtičati in si seči v roke,
se sprevrnejo v lastno nasprotje.
Nastopi skrajno kočljivo razmerje.
Svet je brez spomina.
Svet nima idej.
Nevidno gibalo nedovršenosti
pomika svet v ponovne začetke.
Sebe ni človek nikoli dorekel.
Posodil času izkustvo.
Izrekel besedo,
ki zmanjša prostor
In poveča vsebino.
Spominjam se časov,
ko je bilo sonce zeleno
in še ni imelo toliko karatov moči,
da bi oslepilo človeku oči,
a dozdevek vida je prikrival praznino sveta,
in varljive kulise pred seboj.
Svet še ni izdelal toliko lopat,
ki bi resnico pokopale.
Vidim jo in slišim v glasbi vetrov!
Vpesnjenje časa
Ne more biti vse enako.
Na enem mestu lahko sobiva le različno.
Enakega enostavno ni in ne more biti.
Preteklost je varljivi spomin sedanjosti,
dolgotrajna tradicija biti skupaj. Večen prepir.
V negaciji spolnitve ciljev, ki niso v naravi človeka.
Dediščina učinkuje kot nekaj naravnega,
a narava se ne pusti prevarati.
Rdečina, vgravirana oznaka zrelega sadeža,
ima svoj pomen, svoje pravilo višjega stanja.
Nikogar ni več, ki bi zardel od sramu
pred grotesknim naličenjem resnice.
Dogodki jutrišnjega dne so vidni tukaj in sedaj.
Neizmerna je globina poželenja, ki čaka na obed moči
z uperjenim kazalcem v zublje gorečega ognja.
Pekel ali zabavišče za norost na okopih brezumja.
Gre mi na smeh, ko opazujem uganjanje norčij
v predstavah, kjer probleme rešujejo z nastavljanjem
vagine device nadnaravnim silam, za katere živimo
in delamo z verovanjem v moralo, ki človeka vodi za nos!
Sebe razglašajo za dobre, modre in pravične.
So mar poslednja sodba, ki je vzela v zakup
frfotave peruti ptiča, ki bi rad orel postal?
Na meji lirike razmišljam o raznih blaznostih,
ki jih na lepih ustih učiteljev odkriva intelekt.
Slišati je glas, bobnenje votlih besed.
Zaznati je molk na učinke škodljivega delovanja.
Temina pred očmi, zaraščen kazalec moči v sedanjost,
v bivališče domovanja, odtis mrzlega poljuba sence,
vonj odmiranja v koreninah, obraščenim z mahovjem,
osojnih in zasenčenih goličav, ki jih sonce obide.
Ljubezen in umiranje zapira svoj krog s svinčenim
okusom v ustih, Ko spregovori Job, vsi obmolknejo.
Dediščina Evrope učinkuje kot nekaj spoznavnega.
Je mar to njena kultura ali usoda?
Slovo
Za sabo zapuščaš spomin.
Pojdi in se ne obračaj več!
Odpluj z valovi svoje potešenosti.
Ne oziraj se več nazaj,
kajti tam je okamnela Nioba.
Spremenila se je v živo skalovje.
Ko boš vzvratno hotel stopiti na stare steze,
vedi da je na njih zamrznil dež in ledeni sneg.
Ne bo jih več in tvoje oči ne bodo prenesle
hladnega pogleda ptic,
ki bodo posedale po vejah
na praznem črtovju
in ti ne bodo več pele.
Duše ne bodo prenesle več dodatnih naporov.
ostale bodo med sledovi zapisanih besed
in razmišljale o namenu dejanj,
ki jih je bolj občutila duša kot pa razum.
Nastopil je čas slovesa!
Srečno, in hvala vsem, ki ste se iskreno trudili
za resnico, popolnost in blagozvočnost materne
besede in za vrednote, ki dvigajo človeškost biti!
30. september 2021 | RTV Kategorija: Kultura | Zaznamek: Ob, ukinitvi, družabnega, spletnega, omrežja, na, MMC |
Aksiom
Nič ni več resnično.
Igra videzov.
Ni dejstev.
Samo interpretacija.
Njena moč.
Vse je dovoljeno.
Utapljanje v inflaciji nesmislov.
V miselnih vzorci moraliziranja,
ki jih polagajo v usta slepih
mimo stisk Srečka Kosovela,
ki premleva svojo samoto.
Na stopalih nosimo lepilo preteklosti.
Svet idealov je razpadel
v jutranji gnilobi dneva.
Slepilo sanj, ki se razblinja v nič.
Z globino morja v očeh.
Širino svobode mogočnih valov.
Vsevednost v dotiku nedoseženih zvezd.
Referenčni pojmi, ki se izrisujejo
v zlati krogli in se umikajo v nejasnost.
Skoz rajske planjave potujemo sami.
Nič ne more preglasiti hrupa,
ko zasopli in zbegani skačejo skozi obroče tesnob.
Za hip se ozrem.
Razblini se fikcija, ki ima možnost
posoditi vodi odsev, ki ga reflektirajo besede,
ki jih tok odnaša tja, kjer izgubijo svoj pomen.
Ne bojte se leteti!
Brezmejni horizont spoznanj:
Kjer so brazgotine,
je bila tudi bolečina.
Slutim, da plavamo med bregovi
razočaranj in upanja.
Ne enem bregu nemočni,
na drugem bregu pogumni.
Oni bivajo v sebi.
Odznotraj so zacelili sebe.
Ta pesem je zanje.
Čista kozmična zavest
v svetlem hramu svobode,
ki je pod arkado neba
slekla mnogim dušam
tesna oblačila.
Ogrnjena zarja s kopreno obrednosti
prihaja za olajšanje večera.
Prižgala je lučce, zanetila žarenje.
V njej je kozmični vzgib.
Na robu pregib.
Svetlobni prostor.
Včeraj še obstaja.
Danes ima morje peščeno obalo.
Odisej se vrača na Itako.
Izbiram besede.
Z mehkobnim naraščanjem luči.
Ne bojte se dejanj iz ljubezni.
Ciljno stanje človeštva je upanje,
ki se kali v bolečini
in zmaguje v hrepenenju.
Smrtni sonet – Covid 19
Ali se je komu morda utrgalo?
O ne, strgala se je popkovina
s pasjimi sencami na povodcih,
pred katerimi se ponižno priklanjajo.
Univerzalne mišice so pripeljane
do secirnice, ker razpadajo misli v borbi
z vojsko bitij teme, malimi pošastmi,
ki morijo brate in sestre vseh civilizacij sveta.
V glavi se mi je zavrtel smrtni sonet!
Covid – 19, ki sem ga nahranila s pasjo hrano.
Odhajam! Edina alternativa je vesolje …
Priklopite se kjer koli, hitro in enostavno
na USB modem, na instant internet v vesolju.
Javljam se vam iz nove vesoljske postaje,
kjer komaj slišim nekaj vaših obupanih klicev.
Razpeta sem med ekstatičnostjo in refleksijo
te ekstatičnosti. Odkrivam nove dimenzije
umetniškega gibanja, ki pomenijo prelom
s konstruktivizmom, manierizmom -
s težavnimi kompozicijami zgradb in pisav,
reizmom, imaginizmom, zenbudizmom, popartom
in podobnimi formami. Nič nočem imeti z nemiri
levičarskih hipijev, ki se brezciljno vozijo gor
in dol skozi labirint znakov in zapovedi,
prepovedi rokovanja, poljubljanja in srečevanj.
Prevzel me je vitalizem vesolja, refleksija skozi
skrivnostno slikanico nebesnih teles in njihovo
lepotno prosojnostjo, ki je ni mogoče zanikati.
Tu gre za realno premico mišljenja možganovine,
za delovanje sivih celic, za transformacijo
s pomočjo fizikalnih zakonov planetarnega sistema,
za silo volje do moči, za igre flote bozonov gre,
pogojenih s časovnico hladne geste,
ki bo naredila iz planeta rastlinjak, v katerem
bo poniknil sedanji svet, minljiv odsev
zgrešenega stanja. Drevesa nagrbančena
z lubjem, se bodo spremenila v prijaznejše ljudi,
med katerimi plavajo nemirne plastične vrečke.
Več duš se bo razcvetelo brez plačila za svoje grehe.
Vsak se bo pobrigal, da bo iz sebe izgnal lastnega hudiča.
Pihal bo mlačen veter med zlato rumenimi sončnicami
in device bodo plesale, ne da bi izgubile nedolžnost.
Ljudje osveščeni od svetlobe se bodo pogreznili
v spanec. Oboleli za Covid 19 si je pred spanjem kupil
porcijo sladoleda. Utihnil je, kaj je z njim?
Ali nima več časa za spise in slikarske konstrukte?
Ja, nekateri so tako zelo povezani s politiko,
da jo celo v supermarketih kupijo in jo naprej
razkazujejo in prodajajo in pri tem neznansko
uživajo kakor galski komarji na človekovi koži.
Sem razmišljala, da bi mu to jesen nabrali lešnike
in mu spekli pecivo, saj bo treba prijeti za delo.
V vesolju brnijo traktorji, žerjavi za postavitev
Nove vesoljske postaje, na kateri bo mesto miru,
da nas Covid -19 ne spravi vse pod rušo.
Salut!
Vidim jih!
Ljudje rijejo po zmelji kot krti,
blatni, z bodičastimi in ukrivljenimi hrbti.
Ljudje jezdijo vrance in hočejo vzleteti.
Mogočni so, polastiti bi se hoteli neba,
z željo po moči in spolnitvi vseh svojih želja.
Mnoge želje izpolni čas, ki srečneže pravično izbira.
Narava po nekem višjem zakonu nepoznanem,
dobro plačuje z dobrim, zlo poplačuje s trpljenjem.
Doseči želeno in preseči človeške strasti,
je modrost življenja, ki Človeka naredi.
Človek je sposoben ljubiti,
sprejeti ljubezen in ljubljen biti.
Človek je sposoben tudi sovražiti
in drugega človeka moralno uničiti,
diskreditirati, ga izničiti, tudi ubiti.
Ni pa sposoben sprejeti lastne smrti.
Umre lahko le izpolnjen človek v daritvi
dobrega ─ Biti za drugega.
Igre videza
Nekaj je zorelo zakopano
ekstatičnega in skrivnostnega,
nekaj, kar je spregovorilo z zamikom,
nekaj, kar je uzrlo globino
zdaj zeleno, zdaj ognjeno.
Kdaj se bo volja do moči obrnila
k stanju resnice višje vrednosti.
ki je najvišji stimulans življenja.
Besedo izvlečeš iz razpoke,
jo razširiš, poglobiš in izrečeš.
A pretrgani molk mora imeti pravi zvok,
ne pretih, ne preglasen.
Ohrani položaj kritične razdalje,
Naravni status inteligence.
Ne beži pred svobodo,
Ne ostani v ujetosti,
ker se bojiš za svoj vsakdanji kruh.
O uspešnih ciljih se bo izrekel čas.
Med Scilo konformizma
in Karibdo disidentstva
je treba videti stvari kot so,
ne pa takšne kot bi želeli, da bi bile.
Čas je že bil za storiti kaj več kot danes,
a čas sproščenih postopkov se je
oblačili v varovalna oblačila interesov elit.
Ulico uporabljaj, vendar je ne izrabljaj.
Minil je čas radikalizma:
Kdor ni za nas, je proti nam.
Jeklo besede je odlitek,
peskan v kremenovem pesku
ko se skalita duša in telo,
da si utrdita položaj v pravičnejšem svetu,
da na koži občutiš neslišen švist
blagega vetra pod svobodnim soncem.
Sonce je bilo nekoč zeleno
Sonce je bilo nekoč zeleno.
Na njem so stale katedrale zelene
In uspavani zeleni gradovi.
Z robov so me opazovali zeleni ljudje.
Na kamne planeta je kapljala
zelena kri in nanje se je nalagal
srebrni pepel zvezd, ki se staplja
v vlakna zelenega vala.
Sprva so na Zemlji bili
samo zeleni ljudje, ki so se hranili
z večerno zarjo,
s krvjo sončeve bolečine.
Včasih se mi zdi, da sva jaz
in zeleni ogenj sonca delca,
ki pripadava vsak k sebi
in sva hkrati eno.
V zalivu zelenem sem globoko potonila
med valovanje, ki daje velik odmerek spoznanja,
da sončeva kri preizkuša sebe na opni človeške kože.
Po sončnih opeklinah spoznaš svoje telo,
svojo pesniško odpornost in dinamizem.
Ozelenela bo ta sončeva pesem!
Ko doseže vrh resnice, se začenja znanost
o vesolju, ki se nikoli ne izčrpa.
Je utelešenje resnice, da je sonce naš dom.
Biti poet, je z rojstvom podeljena pravica sonca,
da sledimo imperativu srca, ki je samo ljubezen:
Osončje je naš Dom!
Prva beseda je bila jok
Prva beseda je bila jok.
Naslednje so sledile,
ko sem sedela na kahlici.
oblečena v nežno spalno pižamo,
poslikano z miškami, ki mi jo je podaril
tigrovec Fegic, prijatelj mojega očeta,
Črnega brata iz Solkana, ki so mu
v laški šoli zatrli domačo besedo v grlu.
Nato so se začele materne besede taliti
in topiti, uglaševale so moj srčni utrip.
Njene besede so se mi začele pretakati
po krvi. Plavale so v zlatih čolnih
po krvnem obtoku in dolble strugo.
Besede so gorele, jaz je odmeval.
Šlo je za pesem, igro z odmevom.
Sledilo je iskanje sebe v črkah.
Nekatere besede so se kot nerazložljive
spreminjale v prave bojevnice,
ki so dajale moč moji naravi.
Prava beseda se mi je razkrila kot odmev.
Ni bila samoljubje, bila je beseda odrešitve.
V sebi je skrivala druge manjše besede.
Bogastvo variacij. V katere se je ujel lesk zvezd.
Razločevala se je po šifrah razklenjenih skrivnosti,
zazrta v kozmos, upesnjevala je prebuditev,
ki se ji je posrečilo ujeti hip učlovečenja
v prekrasnem užitku odkritja Resnice.
Ime zanjo je njeno golo telo biti.
O besedah pišem bolj redko. O njih razmišljam.
Poslušam njihov odmev, opazujem njihovo nastajanje.
Le kaj bo svet z njimi, ko neprestano krvavijo iz dlesni.
Rada bi napisala zbirko najlepših pomenskih besed
Takšnih z globino, ritmom, zvočnih in sončnih.
Neoporečnih z belo, rožnato kožo, utelešenih z dušo,
Z zavestjo nečesa, kar je veličastno in absolutno.
Žalostni me, ko se prave besede, pretepene
z vrbovimi korobači, polagajo v krste
in jih oderuhi jezika nadomeščajo z uvoženimi mrliči.
Jaz iz oddaljene odročnosti časa tako mislim:
Materna beseda je izročilo živega organizma.
Nek poseben vzgib zavesti označuje tipanje,
če kot posamezniki imamo zadostno moč,
da ne izrabljamo in si prisvajamo tujih besed.
Struge krvi oblikujejo mejo med državami
in mejo med materno in tujo besedo.
Od zibke do groba, slovenski besedi zvestoba!
Pramatere
Atomi, zvezde, pramatere vsega živega.
Rojeni smo iz prasnovi utrnjenih zvezd.
Ljudje sijemo kot zvezde,
ko utrnejo sredi noči.
Ljudje so zeleni,
nekateri krvavi pod kožo,
a ko udari strela,
grom ne zalije vrtov.
V gromu zagorijo ognji,
morja izpuhtevajo paro,
človeka prevzame občutek nemoči.
Sledi mlačen, tih dež,
ki zmoči roži obraz,
kot blaga tiha beseda matere.
Kako je vse to preprosto.
A kje domuje pamet, ki vse to ureja?
Tega nihče ne ve. Nekateri verjamejo
v Boga, drugi v znanost, a nič še ni
dokazano. Nekaj malega že,
a premalo, zato preostane le še vera,
upanje, da imamo nekje očeta in mater.
Častimo naravo, rojeno iz zvezd.
Kako je vse to zagonetno.
Ljubezni so nas naučile pramatere
s svojim svetlobnim sijem,
ki je kakor materinski nasmeh
svojemu ljubljenemu otroku.
Odšel je …
Le kam je šel?
S seboj je odnesel skrivnost,
ki se mi noče razkriti.
Glede me s fotografije,
a živega ni več na spregled.
Le kam je šel?
Morda se mi je skril.
Le kakšne igre se gre.
Morda je odvandral kam na lepše.
Poletje je čas dopustov.
Čas za počitek.
Le kam je šel?
V meni je pustil praznino,
Vanjo se je naselila njegova podoba.
Mar ne ve, da ga pogrešam.
Tihota plivka tišino v moji sobi.
Sama sem, sama.
Skozme poganja čas
korenine samote.
Molk. Brezčasje plimuje.
Mimohod spominov.
Med jaz in njim so velike razdalje.
Kozmos se lepi na galaksijo,
ki beži proti rdečemu.
Svetloba v daljavi utripa.
Odsotnost ima zgovorni pomen.
Odšel je za večno.