• Uvodna stran
  • Bibliografija
    • Knjige in objavljena dela
    • Literarni večeri in predstavitve poezije
    • Nominacija
    • Recenzije in članki
  • Novo objavljeno I.
    • Novo objavljeno II.
    • Novo objavljeno III.
    • Novo objavljeno IV.
    • Novo objavljeno V.
    • Novo objavljeno VI.
    • Novo objavljeno VII.
  • Literarni porton
  • Poezija
    • Odstiranja
    • Moje mesto in morje v sliki in poeziji
    • Poezija novo
      • Poezija 2011, 2012
      • 2013
      • Poezija 2014
      • Poezija 2015
      • Poezija 2016
      • Poezija 2017
      • Poezija 2018
      • Poezija 2019
      • Poezija 2021-2022
    • Ko luč zasveti - novo I. - II.
      • Ko luč zasveti II.
      • Ko luč zasveti VIII.
    • Ko luč zasveti - novo III.
    • Ko luč zasveti - novo IV.
      • Ko luč zasveti - novo V.
    • Ko luč zasveti - novo VI.
      • Ko luč zasveti VII. - novo
    • Poezija absurda I.
    • Poezija absurda II. - novo
    • Poezija absurda III.- novo:
      • Poezija absurda IV.
    • Virtualna poezija
    • Eros
    • Eros II. - novo
    • Gorečka
      • Posvetilo
      • Kraševka
      • Sončne pesmi
      • Pesmi iz školjke
      • Okus po ljubezni
      • Neizrekljivo
      • Zavezana domovini
      • Prgišče spomina
      • Vizure
      • Igralkina življenjska in umetniška pot
      • Viri
      • Zahvala
    • Sončevo oko
      • Soški kamni
      • V objemu Vipavske doline
      • Moje mesto in morje
      • Haiku
      • Ljubezen ni nikoli v ednini
      • Sedanjost biti
      • Bežni čas
    • Actio in distans
      • Klepet s Stvarnikom
      • Obredje prsti
      • Homo sapiens
    • Mojim
    • Afrika - Tomo Križnar
    • Hvalnice Brejcem
    • Prigodnice
    • Pesmi - satira
    • Pesem po domače
  • Proza
    • O pesnikih
    • O slikarjih
    • Eseji in sprotnosti
      • Razmišljanja - sprotnosti
    • Domislice, iskrice in modre misli
    • Kolumne
    • Fantastika - zgodbe
    • Grad Školj in povest o plemkinji Ani
    • Potopisi
  • Genealogija
    • Rod babice Frančiške Rešeta
      • Stibiel, Stibil, Grabrijan
      • ROD STIBIEL - GENERACIJE
      • Rod Stibel na Loškem
    • Rod deda Antona Breščaka
    • Rod babice Marjute Grosar
    • Marinič, rod matere Marjute Grosar
    • Rod deda Jožefa Gašperčiča
      • ROD GAŠPERČIČ - GENERACIJE
    • Moj oče Črni brat
      • Ob 40-letnici smrti (1913 -1969)
      • Moj oče Črni brat
      • Beg očeta pred fašisti
      • V zaporih
      • Nekateri moji še živi spomini
      • Posebna zgodba o očetu
      • Moje odkritje v Riminiju
      • Svetovni nazor očeta
      • Medicinski preizkusi v Dachauu
      • KL Dachau in Dachauski procesi
      • Odkritje spominske plošče Mirku Brezavščku
      • Zanimivost - poštna znamka Črnega brata
      • Črni brat Ivan Verdikon
    • Moja mati
    • O meni
      • Moje slike
      • Biografija
      • Vojna in povojna leta
      • Po vojni II. - PRIČEVANJE
    • Malec
  • Galerija
    • Sončevo oko
    • Dramska igralka Ema Starc
    • Spominske svečanosti
    • V Kosovelovem domu
    • Kruh je življenje
      • Pregovori o kruhu
      • Pesmi o kruhu
    • Nenadov vrt
    • Breščakovi ustvarjalci
    • Dr. Franc Jerkič
    • Iz Inštituta Tomos
    • Solkanci
    • Stara slika s Čavna - pisateljici Ivi
    • Koprska zanimivost
    • Zanimiv spomin na realsocializem
    • Zanimivost iz Hrvojev
  • Knjiga bralcev
  • Stiki in povezave
  • Slovenska imena mesecev
  • Kotiček za Slovence po svetu
  • Slovenec sem!
  • Raziskovanje nekega primera
  • O smrti
  • Blog I.
    • Blog II.
  • Današnja misel
  • Luske hibridne samorodnice
  • Aforizmi
  • Poglejte kaj je danes novega!
    • NADALJEVANJE stran 2
  • Objavljene vsebine od 1.4.2008 - 31.3.2009

Poezija 2020 - 2022

Sončna osebnost leta 2005 je ... - RTVSLO.si

Resnica

 

Zunajčasno kraljestvo,

moja pesem kraljica v njem.

Vmesni člen v žarku vsesijoče zavesti,

med življenjem in nesmrtnostjo,

mene zamenjujoč z besedo,

ki se oživljajoče obnavlja in krepi

v stanju razsvetljujočega razdajanja moči,

ki jih bodo zbudile sončne energije.

Svetloba bo raztapljala obraze

v besedi, kretnji in glasu resnice,

ki je ni več mogoče zanikati,

niti ukloniti, niti ukrotiti.

V pomenski razlagi pesem prodira v bistvo,

ki skriva in razkriva bistvo besede resnica

v času in prostoru, kjer so stvari

modro obarvane in svetloba olepša

podkrepitve dejavnih moči ljudi.

 

 

Nostalgičnost

Danes sem bila daleč od sebe.

Na vrhu stopnic mi je zastal dih.

Nisem prišla do sape.

Globok vdih.

Vstopim.

V svoj svet.

Vstopim vase.

Berem, pišem, sanjam.

Sanj človeku ne morejo odvzeti.

Srečam nikoli pozabljene obraze

z razsvetljeno avro ljubezni,

ki so se vrnili v sedanjost.

Čas ima veliko številko čevljev

in hiter korak.

Vse je drugače.

Na mizi je skodelica kave brez kofeina,

dieta z manj kalorijami in malo soli.

Na ustih poljub, ki ne more ugasniti.

 

Srečanja in razhajanja

Jaz sem znotraj,

ti si zunaj.

Oba sva brez ključa.

Deliva si dva svetova.

Tiplješ me skoz tančico občutij,

da bi me odkleni, odkril in doumel.

Jaz sem v drugem času.

Ženem iz zemlje in klijem.

Ti si značilen za hrup sedanjika.                                             

Življenje potrebuje umik.

Beg s prizorišča kaosa.

Potrebuje samoto in temeljit premislek.

Odgovor koliko človeka je v njem.

Koliko oblečene golote je prikrite v času.

Kolikšna je miselna moč besed.

So stvari, o katerih ni mogoče spraševati.

Pri koreninah je tišina in samota.

Nad njimi eksplozivna zmes protislovij.

Zgoraj je plug in meč.

Znotraj je beseda, ki odpira oči

in poglobi motrenje v težnostnem polju bivanja.

Bit se presega v lastno duhovno vsebino,

ki je njena nerazdružljiva lastnost

brez mnogoterih meril za odkrivanje

realnosti izven resničnosti,

ki ustreza realni potrebi.

 

Pokrajine strun

Tihi prostor.

Igrišče mimohoda.

V svetlobnem siju se leskečejo

kaplje dežja in polzijo s streh

po sivih zidovih hiš.

Premišljujoč pogled s sidrišča vesolja

strmi v vidno polje očesa, ki išče uvid.

Oko je zazrto v brezno nad pokrajinami strun.

Utečeno podobo harmonije.

S kretnjo zakrilijo sprane roke,

obarvane z škrlatom sončnega zatona

in si osvobodijo zatisnjene oči.

Delovanje, ki živi od nekdaj.

Daljava prinaša luč

in prispeva k nastajanju življenja,

ga vzgibava in hrani z darovi.

Prihodnost je ime brez resničnosti.

Resničnost brez imena,

ki ji je človek izrekel ime Oče.

Vzroka vsega obstoječega ni.

Vžgala se je iskra, ki hrani samo sebe.

Neizrekljiva resničnost enakih možnosti.

Skrivnost brez imena, ki ga ni mogoče izreči,

ne zapisati, ne razložiti, niti preseči.

Določa ga čas izven časa kot višji razumski red.

Energija brez posebnega razloga.

Človeku nedosegljiv um, višja modrost.

Uganka ki rojeva, ohranja in ukinja življenje.

Logos je prišel pozneje na svet.

Ugotovil je nedoločenost v kvantnem svetu.

Brezmejno število teoretičnih možnosti.

Posledice naključij, kaos in nujnosti.

Narava ne more vedeti natančno

kakšno kvantno vrednost

ima posamezni delec in kje se nahaja.

V matematiki gre za relacije med količinami.

Vse spreminjanje se udejanja samo po sebi.

na valovih nemirnega morja Univerzuma.

V viteški dvorani vesolja prisluhni koncertu strun!

Od tam prihajajo svetleče luči uma modrosti.

 

Krdelo slepih konj

 

Mar slišiš topot kopit?

Slepi konji drvijo v neznano.

Na njih sedijo mrtvi jezdeci,

ki iz sebe poganjajo nadaljevanje poti.

Čas z uzdami.

Značilen sedanjik.

Fizični izloček nemoči.

Jahanje v temo

Skoz amnezijo zgodovinskega spomina.

Upehan presežek,

ki iz toplega trebuha odlaga seme

ideologije, ki kaže gola stegna.

Zgodovina je škilasta. Slabovidna.

Čas stkan iz velikih črk molka.

Na nohtih se mu je nabrala črna masa teme.

Ej, človek, prebudi se!

Gremo naprej, tja kjer bo sonce sijalo.

Odgovor tiči v obrnjeni koži navznoter.

Vstopi! Razum je ključ.

Spoznanje je ključ razuma.

 

Čas je za odgovor

 

Morda na nek drugi način.

V svojem bivanju smo si dostopni zdaj.

Z vsakim korakom naprej padamo globje v temo.

Vznikli smo iz nič in v nič se vračamo.

Lebdimo na brezpotju bivanja kot možnost

dejanj, razlag, strahov in dvomov.

Vse kar biva, je v stiku z menoj.

Biti v času je neodtujljiva izkušnja,

ki pomeni biti znotraj prostora

nikoli mišljive stvarnosti.

Ali je bivajoče sploh resničnost,

smo mar posnetki v poskusu uzrtja

vzroka zakaj smo tu in od kod prihajamo.

Smo mar le notranja interspekcija

nebivajočih resničnosti,

ki podeli votlemu prostoru pravo težo.

Težo iskanja v stanju strahu in slepote.

Vsakdo si v njem poišče očeta

po svoji izbiri, predbivajočega očeta,

očeta brez strahu in napak,

ki je ustvaril krono stvarstva, zedinjeno

z vsem vesoljem, predano v deleženje

ljubezni in sovraštva, da bi se rešili slepote.

Znotraj prostora smo! Znotraj zedinjajočega.

Možne razlage izginevanja zedinjenja

pripeljejo bivajoče do jedra zadeve,

ki je čisti presežek biti.

Bit je ujeta v strukturo, ki hoče odgovarjati

na vsa vprašanja, na vsako stanje

mimo moči v deleženju biti, uživajoča v mesu in duhu.

Pišemo sodbe v tujem jeziku, ki ga ne razumemo,

ko se razum in čustva bijejo med seboj.

S kakršno mero sodimo, s takšno bomo sojeni.

Nesmiselni finale drobljenja moči je samomor

človeka in naroda, ki se je oddaljil od sebe.

Življenje je vredno več, umiri ga vonj iz krušne peči.

 

Onkraj ugodja sveta

 

Danes je svet

bolj utopičen kot znanstven.

Vlada mu nedomišljen red,

nahranjen s preteklostjo.

Svet velikih začetnic.

Svet pik.

Svet klicajev.

Svet oklepajev.

Svet ponarejenih besed.

Videla sem primerke

posebne nadarjenosti.

Obraze, poraščene z mahom

in črno orhidejo v gumbnici -

simbolom moči.

Od tal se je dvignil totem zmajev.

Zali hudiči s stavami za veliko odrešitev.

Liga pravičnih se zbira na večerjah

in ob igranju bridža ustvarja resnice.

V igri so udeleženi

Sever in Jug, Vzhod in Zahod.

Ko si prizadevajo obtičati in si seči v roke,

se sprevrnejo v lastno nasprotje.

Nastopi skrajno kočljivo razmerje.

Svet je brez spomina.

Svet nima idej.

Nevidno gibalo nedovršenosti

pomika svet v ponovne začetke.

Sebe ni človek nikoli dorekel.

Posodil času izkustvo.

Izrekel besedo,

ki zmanjša prostor

In poveča vsebino.

Spominjam se časov,

ko je bilo sonce zeleno

in še ni imelo toliko karatov moči,

da bi oslepilo človeku oči,

a dozdevek vida je prikrival praznino sveta,

in varljive kulise pred seboj.

Svet še ni izdelal toliko lopat,

ki bi resnico pokopale.

Vidim jo in slišim v glasbi vetrov!

 

Vpesnjenje časa

 

Ne more biti vse enako.

Na enem mestu lahko sobiva le različno.

Enakega enostavno ni in ne more biti.

Preteklost je varljivi spomin sedanjosti,

dolgotrajna tradicija biti skupaj. Večen prepir.

V negaciji spolnitve ciljev, ki niso v naravi človeka.

Dediščina učinkuje kot nekaj naravnega,

a narava se ne pusti prevarati.

Rdečina, vgravirana oznaka zrelega sadeža,

ima svoj pomen, svoje pravilo višjega stanja.

Nikogar ni več, ki bi zardel od sramu

pred grotesknim naličenjem resnice.

Dogodki jutrišnjega dne so vidni tukaj in sedaj.

Neizmerna je globina poželenja, ki čaka na obed moči

z uperjenim kazalcem v zublje gorečega ognja.

Pekel ali zabavišče za norost na okopih brezumja.

Gre mi na smeh, ko opazujem uganjanje norčij

v predstavah, kjer probleme rešujejo z nastavljanjem

vagine device nadnaravnim silam, za katere živimo

in delamo z verovanjem v moralo, ki človeka vodi za nos!

Sebe razglašajo za dobre, modre in pravične.

So mar poslednja sodba, ki je vzela v zakup

frfotave peruti ptiča, ki bi rad orel postal?

Na meji lirike razmišljam o raznih blaznostih,

ki jih na lepih ustih učiteljev odkriva intelekt.

Slišati je glas, bobnenje votlih besed.

Zaznati je molk na učinke škodljivega delovanja.

Temina pred očmi, zaraščen kazalec moči v sedanjost,

v bivališče domovanja, odtis mrzlega poljuba sence,

vonj odmiranja v koreninah, obraščenim z mahovjem,

osojnih in zasenčenih goličav, ki jih sonce obide.

Ljubezen in umiranje zapira svoj krog s svinčenim

okusom v ustih, Ko spregovori Job, vsi obmolknejo.

Dediščina Evrope učinkuje kot nekaj spoznavnega.

Je mar to njena kultura ali usoda?

 

Slovo

Za sabo zapuščaš spomin.
Pojdi in se ne obračaj več!
Odpluj z valovi svoje potešenosti.
Ne oziraj se več nazaj,
kajti tam je okamnela Nioba.
Spremenila se je v živo skalovje.

Ko boš vzvratno hotel stopiti na stare steze,
vedi da je na njih zamrznil dež in ledeni sneg.
Ne bo jih več in tvoje oči ne bodo prenesle
hladnega pogleda ptic,
ki bodo posedale po vejah
na praznem črtovju
in ti ne bodo več pele.

Duše ne bodo prenesle več dodatnih naporov.
ostale bodo med sledovi zapisanih besed
in razmišljale o namenu dejanj,
ki jih je bolj občutila duša kot pa razum.

Nastopil je čas slovesa!

Srečno, in hvala vsem, ki ste se iskreno trudili
za resnico, popolnost in blagozvočnost materne
besede in za vrednote, ki dvigajo človeškost biti!


30. september 2021 | RTV Kategorija: Kultura | Zaznamek: Ob, ukinitvi, družabnega, spletnega, omrežja, na, MMC |

 Aksiom

Nič ni več resnično.
Igra videzov.
Ni dejstev.
Samo interpretacija.
Njena moč.
Vse je dovoljeno.
Utapljanje v inflaciji nesmislov.
V miselnih vzorci moraliziranja,

ki jih polagajo v usta slepih
mimo stisk Srečka Kosovela,
ki premleva svojo samoto.
Na stopalih nosimo lepilo preteklosti.
Svet idealov je razpadel
v jutranji gnilobi dneva.
Slepilo sanj, ki se razblinja v nič.
Z globino morja v očeh.
Širino svobode mogočnih valov.
Vsevednost v dotiku nedoseženih zvezd.
Referenčni pojmi, ki se izrisujejo
v zlati krogli in se umikajo v nejasnost.
Skoz rajske planjave potujemo sami.
Nič ne more preglasiti hrupa,
ko zasopli in zbegani skačejo skozi obroče tesnob.
Za hip se ozrem.
Razblini se fikcija, ki ima možnost
posoditi vodi odsev, ki ga reflektirajo besede,
ki jih tok odnaša tja, kjer izgubijo svoj pomen.

 

Ne bojte se leteti!

Brezmejni horizont spoznanj:
Kjer so brazgotine,
je bila tudi bolečina.
Slutim, da plavamo med bregovi
razočaranj in upanja.
Ne enem bregu nemočni,
na drugem bregu pogumni.
Oni bivajo v sebi.
Odznotraj so zacelili sebe.
Ta pesem je zanje.
Čista kozmična zavest
v svetlem hramu svobode,
ki je pod arkado neba
slekla mnogim dušam
tesna oblačila.

Ogrnjena zarja s kopreno obrednosti
prihaja za olajšanje večera.
Prižgala je lučce, zanetila žarenje.
V njej je kozmični vzgib.
Na robu pregib.
Svetlobni prostor.
Včeraj še obstaja.
Danes ima morje peščeno obalo.
Odisej se vrača na Itako.
Izbiram besede.
Z mehkobnim naraščanjem luči.
Ne bojte se dejanj iz ljubezni.
Ciljno stanje človeštva je upanje,
ki se kali v bolečini
in zmaguje v hrepenenju.

Smrtni sonet – Covid 19

Ali se je komu morda utrgalo?
O ne, strgala se je popkovina
s pasjimi sencami na povodcih,
pred katerimi se ponižno priklanjajo.
Univerzalne mišice so pripeljane
do secirnice, ker razpadajo misli v borbi
z vojsko bitij teme, malimi pošastmi,
ki morijo brate in sestre vseh civilizacij sveta.
V glavi se mi je zavrtel smrtni sonet!
Covid – 19, ki sem ga nahranila s pasjo hrano.
Odhajam! Edina alternativa je vesolje …
Priklopite se kjer koli, hitro in enostavno
na USB modem, na instant internet v vesolju.
Javljam se vam iz nove vesoljske postaje,
kjer komaj slišim nekaj vaših obupanih klicev.
Razpeta sem med ekstatičnostjo in refleksijo
te ekstatičnosti. Odkrivam nove dimenzije
umetniškega gibanja, ki pomenijo prelom
s konstruktivizmom, manierizmom -
s težavnimi kompozicijami zgradb in pisav,
reizmom, imaginizmom, zenbudizmom, popartom
in podobnimi formami. Nič nočem imeti z nemiri
levičarskih hipijev, ki se brezciljno vozijo gor
in dol skozi labirint znakov in zapovedi,
prepovedi rokovanja, poljubljanja in srečevanj.
Prevzel me je vitalizem vesolja, refleksija skozi
skrivnostno slikanico nebesnih teles in njihovo
lepotno prosojnostjo, ki je ni mogoče zanikati.
Tu gre za realno premico mišljenja možganovine,
za delovanje sivih celic, za transformacijo
s pomočjo fizikalnih zakonov planetarnega sistema,
za silo volje do moči, za igre flote bozonov gre,
pogojenih s časovnico hladne geste,
ki bo naredila iz planeta rastlinjak, v katerem
bo poniknil sedanji svet, minljiv odsev
zgrešenega stanja. Drevesa nagrbančena
z lubjem, se bodo spremenila v prijaznejše ljudi,
med katerimi plavajo nemirne plastične vrečke.
Več duš se bo razcvetelo brez plačila za svoje grehe.
Vsak se bo pobrigal, da bo iz sebe izgnal lastnega hudiča.
Pihal bo mlačen veter med zlato rumenimi sončnicami
in device bodo plesale, ne da bi izgubile nedolžnost.
Ljudje osveščeni od svetlobe se bodo pogreznili
v spanec. Oboleli za Covid 19 si je pred spanjem kupil
porcijo sladoleda. Utihnil je, kaj je z njim?
Ali nima več časa za spise in slikarske konstrukte?
Ja, nekateri so tako zelo povezani s politiko,
da jo celo v supermarketih kupijo in jo naprej
razkazujejo in prodajajo in pri tem neznansko
uživajo kakor galski komarji na človekovi koži.
Sem razmišljala, da bi mu to jesen nabrali lešnike
in mu spekli pecivo, saj bo treba prijeti za delo.
V vesolju brnijo traktorji, žerjavi za postavitev
Nove vesoljske postaje, na kateri bo mesto miru,
da nas Covid -19 ne spravi vse pod rušo.
Salut!

Vidim jih!

Ljudje rijejo po zmelji kot krti,
blatni, z bodičastimi in ukrivljenimi hrbti.
Ljudje jezdijo vrance in hočejo vzleteti.
Mogočni so, polastiti bi se hoteli neba,
z željo po moči in spolnitvi vseh svojih želja.
Mnoge želje izpolni čas, ki srečneže pravično izbira.
Narava po nekem višjem zakonu nepoznanem,
dobro plačuje z dobrim, zlo poplačuje s trpljenjem.
Doseči želeno in preseči človeške strasti,
je modrost življenja, ki Človeka naredi.
Človek je sposoben ljubiti,
sprejeti ljubezen in ljubljen biti.
Človek je sposoben tudi sovražiti
in drugega človeka moralno uničiti,
diskreditirati, ga izničiti, tudi ubiti.
Ni pa sposoben sprejeti lastne smrti.
Umre lahko le izpolnjen človek v daritvi
dobrega ─ Biti za drugega.

 

Igre videza

Nekaj je zorelo zakopano
ekstatičnega in skrivnostnega,
nekaj, kar je spregovorilo z zamikom,
nekaj, kar je uzrlo globino
zdaj zeleno, zdaj ognjeno.
Kdaj se bo volja do moči obrnila
k stanju resnice višje vrednosti.
ki je najvišji stimulans življenja.
Besedo izvlečeš iz razpoke,
jo razširiš, poglobiš in izrečeš.
A pretrgani molk mora imeti pravi zvok,
ne pretih, ne preglasen.
Ohrani položaj kritične razdalje,
Naravni status inteligence.
Ne beži pred svobodo,
Ne ostani v ujetosti,
ker se bojiš za svoj vsakdanji kruh.
O uspešnih ciljih se bo izrekel čas.
Med Scilo konformizma
in Karibdo disidentstva
je treba videti stvari kot so,
ne pa takšne kot bi želeli, da bi bile.
Čas je že bil za storiti kaj več kot danes,
a čas sproščenih postopkov se je
oblačili v varovalna oblačila interesov elit.
Ulico uporabljaj, vendar je ne izrabljaj.
Minil je čas radikalizma:
Kdor ni za nas, je proti nam.
Jeklo besede je odlitek,
peskan v kremenovem pesku
ko se skalita duša in telo,
da si utrdita položaj v pravičnejšem svetu,
da na koži občutiš neslišen švist
blagega vetra pod svobodnim soncem.

Sonce je bilo nekoč zeleno

Sonce je bilo nekoč zeleno.
Na njem so stale katedrale zelene
In uspavani zeleni gradovi.
Z robov so me opazovali zeleni ljudje.
Na kamne planeta je kapljala
zelena kri in nanje se je nalagal
srebrni pepel zvezd, ki se staplja
v vlakna zelenega vala.
Sprva so na Zemlji bili
samo zeleni ljudje, ki so se hranili
z večerno zarjo,
s krvjo sončeve bolečine.
Včasih se mi zdi, da sva jaz
in zeleni ogenj sonca delca,
ki pripadava vsak k sebi
in sva hkrati eno.
V zalivu zelenem sem globoko potonila
med valovanje, ki daje velik odmerek spoznanja,
da sončeva kri preizkuša sebe na opni človeške kože.
Po sončnih opeklinah spoznaš svoje telo,
svojo pesniško odpornost in dinamizem.
Ozelenela bo ta sončeva pesem!
Ko doseže vrh resnice, se začenja znanost
o vesolju, ki se nikoli ne izčrpa.
Je utelešenje resnice, da je sonce naš dom.
Biti poet, je z rojstvom podeljena pravica sonca,
da sledimo imperativu srca, ki je samo ljubezen:
Osončje je naš Dom!

 

Prva beseda je bila jok

Prva beseda je bila jok.
Naslednje so sledile,
ko sem sedela na kahlici.
oblečena v nežno spalno pižamo,
poslikano z miškami, ki mi jo je podaril
tigrovec Fegic, prijatelj mojega očeta,
Črnega brata iz Solkana, ki so mu
v laški šoli zatrli domačo besedo v grlu.
Nato so se začele materne besede taliti
in topiti, uglaševale so moj srčni utrip.
Njene besede so se mi začele pretakati
po krvi. Plavale so v zlatih čolnih
po krvnem obtoku in dolble strugo.
Besede so gorele, jaz je odmeval.
Šlo je za pesem, igro z odmevom.
Sledilo je iskanje sebe v črkah.
Nekatere besede so se kot nerazložljive
spreminjale v prave bojevnice,
ki so dajale moč moji naravi.
Prava beseda se mi je razkrila kot odmev.
Ni bila samoljubje, bila je beseda odrešitve.
V sebi je skrivala druge manjše besede.
Bogastvo variacij. V katere se je ujel lesk zvezd.
Razločevala se je po šifrah razklenjenih skrivnosti,
zazrta v kozmos, upesnjevala je prebuditev,
ki se ji je posrečilo ujeti hip učlovečenja
v prekrasnem užitku odkritja Resnice.
Ime zanjo je njeno golo telo biti.
O besedah pišem bolj redko. O njih razmišljam.
Poslušam njihov odmev, opazujem njihovo nastajanje.
Le kaj bo svet z njimi, ko neprestano krvavijo iz dlesni.
Rada bi napisala zbirko najlepših pomenskih besed
Takšnih z globino, ritmom, zvočnih in sončnih.
Neoporečnih z belo, rožnato kožo, utelešenih z dušo,
Z zavestjo nečesa, kar je veličastno in absolutno.
Žalostni me, ko se prave besede, pretepene
z vrbovimi korobači, polagajo v krste
in jih oderuhi jezika nadomeščajo z uvoženimi mrliči.
Jaz iz oddaljene odročnosti časa tako mislim:
Materna beseda je izročilo živega organizma.
Nek poseben vzgib zavesti označuje tipanje,
če kot posamezniki imamo zadostno moč,
da ne izrabljamo in si prisvajamo tujih besed.
Struge krvi oblikujejo mejo med državami
in mejo med materno in tujo besedo.
Od zibke do groba, slovenski besedi zvestoba!

Pramatere

Atomi, zvezde, pramatere vsega živega.
Rojeni smo iz prasnovi utrnjenih zvezd.
Ljudje sijemo kot zvezde,
ko utrnejo sredi noči.
Ljudje so zeleni,
nekateri krvavi pod kožo,
a ko udari strela,
grom ne zalije vrtov.
V gromu zagorijo ognji,
morja izpuhtevajo paro,
človeka prevzame občutek nemoči.
Sledi mlačen, tih dež,
ki zmoči roži obraz,
kot blaga tiha beseda matere.
Kako je vse to preprosto.
A kje domuje pamet, ki vse to ureja?
Tega nihče ne ve. Nekateri verjamejo
v Boga, drugi v znanost, a nič še ni
dokazano. Nekaj malega že,
a premalo, zato preostane le še vera,
upanje, da imamo nekje očeta in mater.
Častimo naravo, rojeno iz zvezd.
Kako je vse to zagonetno.
Ljubezni so nas naučile pramatere
s svojim svetlobnim sijem,
ki je kakor materinski nasmeh
svojemu ljubljenemu otroku.

 

Odšel je …

Le kam je šel?
S seboj je odnesel skrivnost,
ki se mi noče razkriti.
Glede me s fotografije,
a živega ni več na spregled.

Le kam je šel?
Morda se mi je skril.
Le kakšne igre se gre.
Morda je odvandral kam na lepše.
Poletje je čas dopustov.
Čas za počitek.

Le kam je šel?
V meni je pustil praznino,
Vanjo se je naselila njegova podoba.
Mar ne ve, da ga pogrešam.

Tihota plivka tišino v moji sobi.
Sama sem, sama.
Skozme poganja čas
korenine samote.
Molk. Brezčasje plimuje.

Mimohod spominov.
Med jaz in njim so velike razdalje.
Kozmos se lepi na galaksijo,
ki beži proti rdečemu.
Svetloba v daljavi utripa.
Odsotnost ima zgovorni pomen.

Odšel je za večno.

Kvintisenca biti

 

Življenje je svoj lastni učitelj,

ki se samo razloži in ti pokaže

rebra svojega skeleta.

To duhovno energijsko bitje,

odeto v množico barv v energijskem obroču

je pekel utopičnih strasti in želja.

Realizem sedanjosti in utopija prihodnosti

omogočata zaznavanja.

Človek je prevelik, da bi ga učili.

Resentiment za preteklostjo

sebe iznajde in določa znamenja časa.

V sebi odkrije prihajajoče,

ki spregovori z abecedo dneva.

Red se obnavlja ob krizah sveta.

Človeka ne moreš položiti v Prokrustrovo

posteljo in mu odsekati nog,

naj se prepusti svojemu lastnemu kompasu.

Pomembno je, koliko človeka je v šoli življenja.

Abstrakcija svobode zunaj sistema krepi duha.

V njej nisi nikoli sam brez iluzij in resnice.

Človeku vlada svetovna volja do moči.

Svoboda kaže tudi možnost njene izgube.

Svobodi lahko tudi poči srce.

Že čutim njen dih zasopli.

Vsakdo je njen otrok in obraz časa.

Oko se je oprlo na hojo spomina.

Vsak konec je celota povezana z začetkom.

Pred tabo je bilo in za tabo bo še življenje.

V strugo  si utira tok deroča reka,

ki je nihče ne more ustaviti,

šumi govorico svoje sončne zgodbe.

Prerojena

Danes sem v stiku sama s sabo,

in odkrila občutek bivanja.

V sebi najdem moralni zakon cvetenja.

Sem rastlina, ki živi na človeški način

z notranjo lastno mero.

Odkriti do lastne izvirnosti

mi je vzgib velel:

… Pojdi na pot,

sleci težko okovan voz teme!

Sleci nevidni jaz

in ko zagledaš lestev,

se dvigneš do višine,

kjer izhlapeva prezrti vonj trupla. 

Stopila sem pred ogledalo

in pred sabo uzrla nov obraz.

Cvetočo in dehtečo rožo v vazi.

Rodila sem se na novo in ulovila

jutranjo svetlobo tega svečanega dne.

Legla sem v zibko,

kjer je dremala speča zgodovina,

ki je zmehčala pogled na novo rojstvo.

Na svetu sem zato, da bi bila boljša,

pregovorno lepša od znotraj

in presegla notranje omejitve.

 

Preseganje sebe

Nisem tu,

da bi se zarasla s časom

in prestopila v zmanjšan prostor iluzij

na strehi mesečnikov.

 

Tu sem

v nevihtni mesečini noči,

da rastem v sebi

in presežem čas spomina

brez začetka.

 

Luna tam gori, mlada in tiha.

Tišina ne govori.

Varujem jo,

da se ohrani v molčečem stanju.

Ko iz sebe seže čezse,

ustvari lastno težnostno polje

in mi s svojo geometrijo določa pot.

Nad mano se vzpenja visoko sonce.

 

Nocoj nebo ugaša na obzorju. Noč.

Ob nikoli prej tako videnih in občutenih

pokrajinah vesoljnih ognjev,

prasilah zamiranja v žareči neskončnosti,

sem utrinek začutila v sebi kot rast moči;

spev luči na modrih zenicah.

 

Sprašujem s pogledom naprej,

kaj bi bilo z menoj,

če ne bi v daljavi videla

svoje oddaljene zvezde,

ko se je njen utrinek spustil

dopolnjen v moje srce.

 

Misli o združeni Evropi

Ob slovesu Mikhaila Gorbacheva

(2.3.1931, † 30.8.2022)

 

Na antičnem grobu Evrope

je vihar zapustil zeleni mah,

iz katerega rastejo besede,

ovite v pomenljive misli.

Ne sprašujte o globokem

mirovanju in o višini zelenila,

ki se razrašča po zidu

skozi krike in jok noči in klice:

Pomagajte nam!,

Evropa odpira ukrajinskemu ljudstvu

vrata za zavezništvo in vstop v EU.

V snu so se odvrtela stoletja,

ki jih čas pušča krvava za sabo.

Med krvjo globokih ran spomin

hladi bolečine, ki pa še ni izmeril

veličine trpljenja in smrti.

V galerijah kremeljskega dvora

zvenijo glasovi ljudstva:

Ne bi smeli dovoliti neomejene moči.

Prevelika moč oslepi.

Zgodil se je zločin proti človeštvu.

Plameni ognja naj ugasnejo

in jok vode naj se odpočije

v občutljivi slovanski duši.

Veliko je znakov, da bodo svetu

zavladale vrednote, napredne sile miru

in prijateljstva med narodi.

Svet utira pot humanizmu

in osveščenosti dobromislečih.

Prihaja čas, ko človek ne bo več vegetiral

v zboru častilcev mitskih herojev.

Po veliki tragediji naj se vsi

slovanski narodi združijo v EU

miru in blagostanja.

To je prihodnost!

 

 

In memoriam

Miranu Zupančiču, duhovnemu učitelju

(1954─11.8.2014)

Iz ječe svojega prsnega koša

so prihajali k tebi iskalci duha.

Bili so kakor saje požara.

ki so ga prižgali demoni.

Ob bučanju razburkanega morja

so se ganljive podobe dvigovale

iz silne globine dna

in se vzpenjale na visoke čeri.

Slišati je bilo krike: Na pomoč!

Vsem si ponudil svojo roko,

jim drobil verige, obvezoval rane.

Vsak razpoložljivi košček kože

so ti sneli s telesa, da bi ti segli v dušo.

Iz tvoje svetle dlani so sprejemali duhovne darove.

Vodil si jih kot Mojzes svoje ljudstvo skozi puščavo,

medtem ko je tebe presevala bolezen

in te jemala v kraljestvo samote.

Na valovih Univerzuma si ustvarjal

človeka drugih razsežnosti

in izgoreval v plamenih svojega telesa.

Ko si klecal pod bolečino

in se z očmi obračal v nebo,

je vrelec tvojih moči usihal

in duhovni blesk je zasijal,

ko se je življenje spreminjalo

v tanke niti svetlobnega utrinka zvezde.

In biserna školjka neba je zaprla

svojo lupino do ponovnega rojstva.

Zazrti v lesk Rimske ceste

prijatelji čakamo na tvojo vrnitev.

Dotlej v miru počivaj!

Oproščam se ti,

če te kdaj nisem razumela.

 

Lahkokrila krhkost popkovine

Polžja hišica je bila napolnjena

z misterijem spoznanja,

da je vse ustvaril bič krotilca vesolja.

V nekem davnem ognju jahajo

beli princi vetrove neba pojoč

zamaknjeni čez rob poševnih ustnic,

ki žvečijo in presnavljajo planete

in jih srkajo v svoje temno drobovje noči.

Razmišljala sem o čudnih začetkih,

O ironiji teme in mesečine.

Uvidela sem, kako je bil svet spočet.

Z delitvijo duhov, porojenih iz skrivnih

tolmunov valujočih strun vesolja.

Nekaj se že od začetka ni ujemalo.

Skala je odprla zaporo brezna

in sence dneva so se v vetru razkričale.

Dež je lizal bolečino kamna.

V fosilu sem videla arhaičnega skritega

mehkužca s človekovim obrazom.

 

Peščena ura

V eter izrečeni zbogom

se pomika skozi življenje.

Nastopi čas, iz časa v čas.

Ura med psom in volkom.

Na koordinatnem sistemu

kože se zgodi zapik.

In ostaneš sam.

Dvojina samega sebe.

Hrepenenje, želja in spomin.

Omama. Sladkobni vonj belih cvetov.

Jutri bo nov danes.

Včeraj je bil drugačen kot jutri.

Obstajaš v času in izven njega.

Osamela rastlina, odsev narave.

Neskončnost dogodka.

Nekaj peščenega je v uri življenja.

Naposled pesmi poči struna.

Za pokom sledi molk.

 

Ekstaza zdajšnosti

Dolga noč jo ne kliče v sen.

Neprekinjen tek časa med preteklim,

sedanjim in bodočim.

Zgodovinskostjo poti,

ki oblači življenje v vek,

v različnost prostora od izkustva.

 

Časovna ekstaza.

Horizont pričakovanja na jutri.

Evolucija na fronti drvenja naprej!

Strnjenost zgodovine v enoto sedaj.

Meč z dvema reziloma, ki reže čas.

Menjava teme noči in jutranje zore.

 

Dnevi se odpirajo in zapirajo

v neprekinjeno gibanje in ponavljaje,

v razgrajevanje, ko se zgodi tipanje,

privid veselja za ponovno odkrivanje mistike.

 

Vstop v brezprostorje. Utrip vesolja.

Nikogaršnji kraj. Tkanje sedanjosti

zdavnaj utrnjenih zvezd.

Iz iluzije v realnost horizonta prihodnosti.

Praznovanja dionizičnega in apoliničnega,

pripadajočega vzvišenemu, ki napolni dušo.

Nekoč bodo vsi ljudje pesniki in čutili ogenj

ki ga ne bodo mogli več ugasniti.

Pesnjenje je omama, ki mu srce

prišepetava svoj spev.

Ko človek odloži pero je izgubljen.

 

Frklja

Sebe se spominjam

kot uporniške frklje.

Malce utišana sem sledila

naslovom knjig, ne da bi vedela,

kaj je v njih piše.

Bila sem naizkašljiva, neuresničena

v svojem mladostniškem hrepenenju

in vrenju. Čutila sem, da bom

nekoč pisala pesmi.

Vendar pot je bila dolga.

Jezik se je zazibal v črikanje.

Čez rob ustnic so se izrekale

in zapisovale prve pesniške besede.

Iz jeka bolečine in odmeva joka.

S kolobarjenjem njive svojih pisav

sem kakor gube na obleki

sebe mečkala in izravnavala.

Padala, vstajala in ponikala vase.

Dolgo sem imela odprta usta.

Brez glasu in bojnega poguma.

Plačevala sem dolgove samovolje,

razlomljena na pol,

kakor prekla za paradižnik.

Nekaj se je moralo zgoditi,

Odraščala sem, prislonjena

na kamniti zid ob živi meji,

kjer je razplamtevalo

in ozelenevalo upanje.

 

Kaj dogaja?

Zastor je padel, komedije je konec.

Pripeti s pogledi nanje strmijo

povečanih oči, začudeni kaj dogaja?

Videno je odvažanje odsluženih z ožganimi krili

in izpolnjevanje skrivnih obljub.

Beatificirani in ustoličeni so novi svetniki.

Nihče ne more ustaviti deroče reke,

ki vsakič znova privre iz istega izvira.

Krepijo se sile, ki jim v grlu pokajo žile.

V mozaiku resničnosti vidim ponovitev

prihoda črede z medenimi stegni

in rdečo luno, ki se odeva

v ponošeno oblačilo.

Odžejani. Voda usiha. Redukcije.

Svoboda optimističen opij za človeštvo.

Z mutiranjem in repliciranjem že obstoječega

genetskega genoma, so tu, nad nami.

Molk! Osvobojeni z utišanimi jeziki.

Človek je pojedel samega sebe.

Sopenje, ki diha na škrge.

Osvobojeni z okusi jedi postanih praks.

Stanje poškropljeno s svobodo,

olupljeno v živo, poenostavljeno povedano.

Nič, kar ne bi že poznali.

Demontaža metra za merjenje obljub

je križ dediščine razuma in modrosti.

Hitra svoboda za počasen pogreb.

Vstajenje je zapisano z zlatimi

črkami prerokbe iz Delfov.

Sedmina, ki čaka na ponovni ples

in veselje na praznem parkirišču.

Barvite šoje, gozdni policaji opozorijo

z glasnim kričanjem 'kreee, kreee'

na bližino vsiljivca in kopljejo po mravljiščih,

zatirajo zajedavce, saj razdražene mravlje ptiča

poškropijo s kislino in uničijo zajedavce na perju.

Trtica in podrepni del šoj sta angelsko bela.

Rep črn kot noč, dokaj dolg.

Zgodbo bi mogoče vi nadaljevali tam,

kjer jo je meni zmanjkalo.

Deus sive natura

 

Luščim spomine,

se preverjam in spoznavam,

da izmerim samoto življenja,

ki mu dodajam sebe.

 

Tam gor visoko,

tam kjer je pesem poletela v višave,

tam se izčistijo sanje.

Spoznati se moram od zunaj

v telesu, v katerem sem.

 

Slišim krike galebov.

Vdor večnosti, kot odgovor besedi,

ki ima pogled usmerjen v poželenje.

Nad njim razlagalec resnice,

ki ni bil nikoli tako močan, kot se zdi,

niti tako šibek, kot se zdi

v današnjem času, ko se hrani

s svobodo vsakogar.

 

Kot puščica absurda obmolkne

volk v človeku, odpirajo se okna

s tisoč priložnostmi biti z dodano

vrednostjo, brez nebeških dodatkov,

še preden se človek spremeni

v drugo žival.

 

Zgodi se dejanje, beseda,

ki odveže kletvico iz črnega grla.

Sledi klic: Kri ni voda,

voda je kri zemlje, ki umiva

grehe in zablode človeštva.

 

Spinoza me je izenačil z naravo,

a mojega uma ni mogoče izničiti

s telesom, ker nekaj ostane kot večno.

Prepuščam se logiki prostega pada.

Sem v svetu, vendar nisem od tega sveta.

Prihajam od daleč, sem iztegnjena roka

svoje zavesti. Zmanjkuje sveč.

Jaz pripravljam žerjavico za kresno noč

in jutranjo suito novih začetkov

kot priložnost za spremembe.

 

Povabilo

Nič pametnega se nisem spomnila,

pa me kar naenkrat prešinila misel,

da bi vas povabila navznoter,

kjer je molk ovit z vprašanji,

ki kličejo vaša imena.

Na obrežju svoje krvi vas čakam.

Morje je ugodno za plovbo

na sončno in cvetočo obalo.

Vrtnarica vam odpira dveri.

Ko odplujete, se malodušnost spremeni

v pričakovanje in nekaj svetlobe se bo

stkalo med nami. Dobrodelno roke

bodo spuščale semena v brazdo.

Ko zagorijo ognji, bo njiva pripravljena

za žetev v najglobljem smislu zemlje.

Uvodna stran  |  Bibliografija  |  Novo objavljeno I.  |  Literarni porton  |  Poezija  |  Proza
Genealogija  |  Galerija  |  Knjiga bralcev  |  Stiki in povezave  |  Slovenska imena mesecev  |  Kotiček za Slovence po svetu  |  Slovenec sem!  |  Raziskovanje nekega primera  |  O smrti   |  Blog I.  |  Današnja misel  |  Luske hibridne samorodnice  |  Aforizmi  |  Poglejte kaj je danes novega!  |  Objavljene vsebine od 1.4.2008 - 31.3.2009

© 2023 - izdelava spletnih strani - studioStyle