Tatjana Malec

ODSTIRANJA

Poezijo posvečam očetu ob stoletnici rojstva

2013

Avtorica: Tatjana Malec

Spremna beseda: Mira Cencič in Borut Petrovič Vernikov

Lektorica: Marjeta Žebovec, Lepa beseda, s. p., Smlednik

Fotografija in oprema: Jan Malec

Izdajateljica: Malec Tatjana, Koper, 2013

Tisk; PiGraf, d. o. o. Izola


CIP – Kataložni zapis o publikaciji
Narodna univerzitetna knjižnica, Ljubljana
821.163.6-1
016:929Malec T.

MALEC, Tatjana
Odstiranja / Tatjana Malec; [spremna beseda, Borut Petrovič Vernikov; fotografija Jan Malec]. - Koper = Capodistria : samozal., 2013

ISBN 978-961-276-661-0

265693440

Spremna beseda

Ponuja se nam vprašanje, kakšen smisel je imel upor Črnih bratov. Ali se je obrestoval? Se je mladim fantom splačalo? Ti dijaki iz materialno dobro stoječih družin, izšolani v italijanskih šolah, bi imeli tudi v tedanjih razmerah ugodno materialno perspektivo, če bi se pustili potujčiti. Ali se je torej splačalo? Za njih osebno gotovo ne. Vsi fantje so v obeh režimih, fašističnem in komunističnem drago plačali ta edinstven upor proti raznarodovanju.

Življenje večine Črnih bratov je ganljivo tragično. Toda z narodovega vidika je njihov upor doprinesel k ohranitvi narodne identitete na Primorskem in k pripravljenosti upreti se z orožjem. Pokazali so zdravo življenjsko moč. Izbrali so tisto pot, ki je narodu omogočila preživetje … »Bili so iskra, ki je z drugimi iskrami tlela, da se je slednjič zanetil požar splošne vstaje in je prišlo o osvobojenja.« (France Bevk, Črni bratje, 1952, str. 84)

Zlo mine, narod in domovina ostaneta.

Zgodovina je učiteljica življenja, kadar je resnična. Narod, ki nima resnične zgodovine, se ne more iz nje ničesar naučiti. Tudi ta mali delček zgodovine o Črnih bratih prispeva k osvetlitvi temnih lis preteklosti in spodbuja razmišljanje o nekaterih stvarnih družbenih protislovjih sedanjosti. Kaže na moč in vlogo idealov in vrednot. Narod brez idealov je mrtev, ravnodušen, nima moči in volje, da bi nosil glavo pokonci, da bi sprejel lastno usodo v svoje roke.

Črni bratje bodo ostali v narodovem spominu najgloblje zapisani kot prvi junaki narodovega odpora in so lahko vzor mlademu rodu. Potrebujemo ideale Črnih bratov. Mladi, učimo se od njih!

Mira Cencič

(Misli iz knjige avtorice >Mire Cencič: Resnična zgodba o druščini Črni bratje, založilo Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij organizacija TIGR Primorske, Tinjan 99, Škofije)

Ko zamolk dozori v pesem

Moj dragi oče Ivan Gašperčič, Črni brat (rojen v Solkanu, 21. marca 1913, † v Rimu, 6. septembra 1969), je bil eden izmed mladeničev že skoraj pozabljene druščine Črnih bratov, ki so jih povezali mladostni ideali domoljubja. Še skoraj otrok se je kalil z upiranjem raznarodovanju in sramotenju materinščine. Iz njegovega odpora proti potujčevanju lahko razberemo globoko sporočilo, ki ima zlasti za mlade veliko nosilno moč; z vraščenostjo v svoje korenine je dokazal voljo biti in obstati Slovenec, govoriti tako, kot ga je učila mati. S svojo življenjsko zgodbo mi je vseskozi soustvarjal plodno napetost pesniške ustvarjalnosti, kar mu priznavam kot njegov dosežek, ki je zaživel v teh stihih. Oče je zorel in rasel z domoljubjem v srcu, z njim sem zorela in rasla tudi jaz. Zato je svoje življenje napolnil s smislom.

Pesmi je veter kot liste drevesa odnašal v knjigo in nastala je pesniška zbirka ob stoletnici njegovega rojstva. Žal mi je, ni dočakal trenutka, da bi lahko bral mojo poezijo. Vse življenje sem očeta imela v mislih takega, kot ga je imel v mislih Bog, ko ga je ustvaril za srečno življenje. Nihče ne vidi mojega očeta tako, kot sem ga videla jaz in ga nosim v svojem srcu, nihče ni mogel mojega očeta bolje poznati, kot sem ga poznala jaz, ki sem mu ostala do zadnjega trenutka življenja najbližja, zato je njegovo življenje in trpljenje neposreden vložek vame. Očetovo upanje in volja do ohranitve življenja sta neprecenljiv dosežek, ki zbuja občudovanje še danes. Svojega očeta nisem videla le takega, kakršnega so ga izoblikovali ponižanje, bolečina in trpljenje Črnega brata pod fašizmom, dahavsko koncentracijsko taborišče in pregnanstvo, njegovo bistvo sem dojela v njegovi enkratnosti in edinstvenosti njegove osebnosti, ker je v svoji notranjosti presegel samega sebe. Očeta je bolj kot telesno trpljenje prizadelo, da je bilo ponižano njegovo človeško dostojanstvo.

Nikoli se ni odtujil svojim izvornim domovinskim čustvom, ki jih je dobil za popotnico v svoji zavedni primorski družini očeta Jožefa Gašperčiča in matere Marjute Grosar. Četudi sta v njegovo bivanjsko samoto v tujini vdirala brezup in brezizhodnost, je ostal po duši Črni brat in Človek. Kljuboval je številnim preizkušnjam, ki jih je sprejemal stoično in jih pogumno prenašal. Boril se je s težko boleznijo. Vzdržal je ločen od družine in domovine, ki je do smrti ni več videl. Umrl je v tujini dokaj mlad, star komaj šestinpetdeset let.

Zgodbi o Črnih bratih zgodovina ni posvečala posebne pozornosti, razen narodnostno občutljivega pisatelja Franceta Bevka, ki je napisal povest o Črnih bratih. Zgodbo je z resnično pripovedjo in pričevanji dopolnila dr. Mira Cencič v istoimenski knjigi, ki jo je izdalo Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij TIGR. Danes si zgodbo in pomen upora Črnih bratov razlagam na simbolični ravni kot držo: ljubiti svoj materni jezik, se zanj boriti, ga negovati, ohranjati lepe blagozvočne besede in narodno zavest.

Verige ponižanega trpečega človeka ostajajo sklenjene v neki drugi dimenziji. Ta odpira višjo navzočnost zavedanja, ki velja za človeško spoznanje, za tisto področje, ki leži – pod človekom – in tisto, ki se dviga nad njim in ga človek preseže. In prav stiska, ko je svetopisemski Job izpostavljen bivanjski absurdnosti brezizhodnega, ga nauči ponižnosti in človečnosti. Človek se s trpljenjem življenjsko prekali, prečisti in se ukloni notranjim silam za preživetje.

Poezija, posvečena očetu, je vstala iz tišine in skozi molk prebrodila dolgo pot v iskanju ponovnega utelešenja obujenega časa, ki ga ni mogoče povsem izraziti z besedami. Stihi so dialog dveh svetov, doživetega in hrepenenjskega na večnem stičišču želje po ljubečem sožitju med otrokom in očetom in experimentum crucis, ki pripada zgodovini. S krili samotnega metulja se je zapuščeno otroštvo znašlo v kozmičnem mrku na mrzlem kamnu svojega doma brez očeta.

Pričujoča poezija je intimno dejanje iz ljubezni do očeta; poklon, ki si ga je zaslužil. V pesmih izpovem, česar ne morem več povedati njemu. Prosojna pesniška govorica mi odsotnega očeta naredi znova prisotnega in mi prikliče v spomin njegovo ljubezen in neskončno upanje, ki sta merili človeške biti.

Hči Tatjana

1930

Odstiranja

Dlan je popisana s sporočili,
ki so se prevesila v dajanje
kot rahel dotik človeškosti.
Njeno merilo so stihi,
ki si medsebojno rahljajo spomin.
Iščejo začetek in odgovore, zakaj
so oblaki zastrli pomladno nebo
in je neko življenje tako popivnal čas.

Odložen star potovalni kovček
je ostal na pragu domače hiše.
Nihče ga ni odprl dolgih osemdeset let.
Pobrala sem ga na koščku zemlje,
razrezane s plotovi. V njem sem našla
neizrekljivo zgodbo življenja;
govorica ji sega do obzorja
kot veter, ki odstira oblake.
Naslonjena je na rob,
kjer se začenja zdrs onkraj.

Razprta dlan se prevesi
iz nerazumevanja v doumevanje,
v občutje presežnosti kot sočutje
in žalovanje, izrečeno na skrivaj,
v pesničinem jazu, v njeni duši.

Ljubeča, topla in ranljiva je misel.
ki odseva čute in v njih bolečino,
usodno skrčeno na pozabo,
ki jo prinaša sedanjost, vznikla iz preteklosti.
Ko se naučiš dihati, postaneš neviden
in govori samo še beseda vzgibov duše,
trpinka in mučenica,
ki odstira luči in zre smrti v obraz.


Luč

Kmalu nas bo poznojesensko
sonce skrilo v vrečo teme.

Zbogom luč!

Ob dolgih večerih bomo lahko
sklepali prijateljstva, igrali domino,
bedeli ob pogovoru in branju
ali ždeli v amneziji zimskega spanca.

S skodelico čaja bomo morda
našli hipno pomiritev in sen.
Snežni pršič nam bo sejal spomin
iz namlete ledene vode
in mnogi bodo segali po lilijah
s strupenimi prašniki,
drugi pa grizli obzidje teme.

Zakoni narave brez sočutja
spremenijo letni čas
in oblečejo življenje v svojo
mrakotno haljo z višjim namenom,
da spoznamo skrito lastnost svetlobe:
biti človek z goloto telesa.


V pepelnični noči



Le vstani, vbôrni národ moj,
do dánes v prah teptán,
pepelni dan ni dan več tvoj,
tvoj je – vstajenja dán!
(Iz pesmi V pepelnični noči, Simon Gregorčič)


Začetek otroštva je bil svetal
kot božji hram v pepelnični noči.
Obris prijaznega sončnega dneva.
Zlati vežni prag domače hiše,
ljubeča mati Marjuta in oče Pepo Lenčev.
Deček je bil še zunaj časa, ki je prihajal.
Z zavojčkom sreče pod vsakim brstom
je cvetel, še skoraj brezglasen
in lahek kot regratov puh.
Iskra, v kateri je cvetel vrtinec mladih sanj.

Na začetku je bil še naiven in otročji.
Deček z blagozvočno domačo govorico.
Iz zemlje je zlezel čriček in zapel,
še preden je kot dijak preslišal
svojemu ušesu neznano govorico
v tujih šolskih klopeh, kjer je na zidu pisalo:
»Qui si parla soltanto italiano!«
Da je hodil v šolo z belo čepico na svetlih laseh,
se je spominjal sošolec, Črni brat Just Brezigar.

Naj srce okleva ali umre?

Vesti ni strah! Srce zna radostno peti,
um brati slovenske knjige in govoriti po domače.
Nezmotljiva zrelost, v srcih domoljubje.
Prav nihče od mladeničev ni več posedal
pod drevesi pri Soči in počenjal mladostnih norčij.
Vžgala se je iskra in se razplamtela.
Kazalec se je iztegnil kot živec in zapretil:
Ne jemljite nam Primorske, ne teptajte nam jezika!
Tega ne bomo dopustili, borili se bomo.
Raztrosili so letake po Gorici in zanetili upor.
Grenkoba, bolečina in znoj so obšli mlada telesa,
ko so dijačke odkrili in jih odpeljali v tuji zapor.
Vklenjene noge in roke, povezane z verigo:
tako so jih fašisti gnali po mestnih ulicah v Gorici.
Vsi do zadnjega so bili izključeni iz fašistične šole.

France Bevk je to vedel in zapisal zgodbo
o Črnih bratih, o Petru, Janezu, Matevžu, Jerku,
o dijačkih pod ključem, ki jih pretepajo in mučijo.
Vedel je, da še niso imeli rok s pestmi,
pa so bili že deležni brc in klofut.
Tepli so jih, da bi spregovorili,
prosili odpuščana in molili v tujem jeziku.

Črni bratje so bili res še otroci,
ki niso vedeli za skrbi, nemirni spanec
in neprespane noči,
dokler Jerko iz Gornjega Cerovega
ni pod udarci fašistov podlegel.
Prestrašeni so se poskrili v skrivno kaverno
pri Soči, v staro skrivališče snovanja upora,
in se odločili: »Vsi za enega, eden za vse!«
Zgodila sta se kljubovanje in odločni upor.
Upreti se tujcu, divje scepiti fašiste,
jih upogniti, jih ukriviti, sleči črnino z njih,
oslepiti srepe poglede, jim sezuti črne škornje.
Jih odgnati z rodne Primorske!
Le komu bodo pravili: Schiavi? Nam že ne!

Plamtele so iskre v mesu, modrem od udarcev,
obledeli in razbarvali so se jim nasmehi,
povesili pogledi pod udarci po šibkih telescih.
Bolečina je pekla in iskra je v duši tlela.
Glasilke niso mogle rjúti in vala krvi preglasiti.
Nanje so lajali kot psi.
Ne, ne boste raznarodovali dedinje očetov,
izganjali in mučili čedermacev!
Mostove bomo vrgli v zrak.
To naj si zapomnijo!

Na stenski uri je gong bìl v prazno.
Težo črnine so merile tehtnice v očeh.
Zadržane plohe solz. Sol v slini.
Pomikali so se skozi temne hodnike.
Zasliševanja in udarci so se usedali
na prgišče domoljubne zavesti.

Ne bodo več utapljali našega maternega jezika
v mašinskem olju in ga izlivali v grla Primorcev!
Ne, ne bodo nas uničili!
Borili se bomo, dajte nam orožje v roke!

Brezbrižna so bila dolga leta,
ki jim je čas zbledel in otrpnil spomin.
Odložil je misel že skoraj v pozabo:
saj so bili to le otroci, drobne čebelice,
ki so tujcu le pokazale svoje želo!
Črni bratje so res bili še skoraj otroci,
a hkrati že možje!
Hvala jim, ljubili so svojo domovino,
svoj materni jezik!

Slava jim!


Naša Anna Frank

V spomin štirinajstletnemu Mirku Brezavščku,
Bevkovemu Jerku, Črnemu bratu, ki je podlegel
pod udarci fašistov in umrl 19. ali 21. februarja 1931.



















Umrla je Anna Frank.
Ves svet je za njo žaloval.
Nate, dragi Mirko, so morali pozabiti,
ker jim tujec ni dovoljeval spomina,
potem ko je tvoja mati v bolečini
rjúla po briških gričih
s tvojim telesom v naročju.

Dan je nemo vsrkaval lepljivi sok
njenih oči in ust,
žled je lomil veje
in piš dežja in vetra je rjúl bolečino,
opisuje Radivoj Pahor.
Svinčeni zrak je obmolknil,
svetloba je spregovorila o Jerku
in pero Franceta Bevka je napisalo zgodbo.
Dolgo je bilo tvoje trpljenje zamolčano!

Skozi kakšne čase si prehodil svojo pot
z zlato ognjeno tkanino otroštva,
z upanjem na boljši in pravičnejši svet.

Mirko, poglej te vinograde,
te svoje rodne briške griče,
nasade cvetočih češenj in breskev,
blagodat, ki si nam jo zapustil!
Ne mineva še čas žalovanja.
Drobni škorci vedo za tvoj grob
in se usedajo na nagrobni kamen.
Čivkajo ti zgodbo. Pod napuščem strehe
tvojega doma v Gornjem Cerovem
spletejo gnezda.
Ali slišiš v gnezdih čiv-čiv-čiv
mehke slovenske govorice?

Koval si upor!
Napad na sovražnikov vlak.
Ubogi ponižani primorski otrok.
Odšel si na pot s težkim kovčkom,
polnim krivic in sporočil:
Ljubite svojo domovino,
ljubite svoj materni jezik!
Tvoje telo še leži na parah
v mlačnem pomladnem dežju,
v koreninah klije
cvetje domačega vonja.
Kako utrujen je bil čas
in izsušen vrt plahih cvetov
za Mirkov grob!
Vonj mladosti je potrpežljiv.
Dolgo je čakal na oživitev
v čakalnici mladih sanj.

Zastrta, že skoraj pozabljena bolečina
v tvojih ranah od fašističnega pretepanja
je znova obudila bol in spomin.
Dolga je bila pot do srca.
Zaspano je plezalo sonce
po briških gričih desetletja.
Rod za rodom je ponižno molčal,
potem ko je umazani vlak
odpeljal tvojega očeta na jug Italije
v izgnanstvo, učiteljevat v tujem jeziku
s slovensko besedo v grlu.
O Bog, koliko krivic je pretrpela Primorska!
Slava bodi tvojemu spominu, dragi Jerko!

Molčeča pesem

Uresničila sem zamisel Sthéphana Mallarméja
in napisala molčečo pesem iz molka in beline.
Ta pesem je hostija, košček blagoslovljenega kruha
na beli podlagi. Nepopisan list.
Pisala sem jo dolga leta v jeziku zamolčanih besed.
Nobeno presenečenje ni, da je v njej toliko svetlobe
in z nitkami prepredenih orfičnih misterijev
in ezoteričnih podob, vezanih na reki Ganges in Hoogli.

Še danes živim v izmišljeni pokrajini Bengalije
in sedim v hramu svečenice Kali.
Z očetom sva potovala s hinduistično ladjo v Indijo,
v svet najine domišljije. To je prava mojstrovina spolnitve.

Nekega dne sem opazovala grozljivo predstavo,
ko so mojemu očetu fašisti izžigali in z nožem izrezovali
primorsko dušo in okrog črnih škornjev je bilo polno
bele žlindre, ki se je spreminjala v molčečo pesem.

Ko je oče zbežal pred črnosrajčniki, mi je rekel:
"Ko se vrnem, te popeljem v Indijo Koromandijo,
kjer se cedita med in mleko. Tam v obljubljeni deželi
se bova igrala v sobanah evkalipta.
Nono bo prodal imetje in kupili bomo plantažo
kavčuka v Kalkuti. Iz kavčuka izdelujejo punčke,
ki govorijo in kličejo mamo. Gledala bova ognjemet,
prekrasne bengalske ognje. Ukročene leve in opice.
Kupil ti bom živobarvne ščinke.«
In ta čudoviti odisejski privid naju je ohranjal.

Obljubil mi je, da bova s sabo peljala tudi našega psa.
Fegic mi je prinesel v kartonasti škatli miško, ki sem jo
navijala, da je tekala okrog. Moja mama je imela svetlo
zeleno dolgo večerno obleko z vdelanimi čipkami
in oče mi je rekel, da bo mama kraljica, jaz pa princeska.
Prisegel mi je, da bo postal premožen in uspešen.
Tedaj mu je padlo iz žepov nekaj drobiža.
Jaz sem ga hitela pobrat in preštet.

Odhitela sem in kupila očetu cigarete Nazionale.
Na biljardni mizi sem zagledala kroglo,
ki je polzela po žametu. Očetu sem rekla:
"Pokaži mi, kje leži ta Indija Koromandija?"
Na krogli mi je oče pokazal točko, kjer naju čakata ladja in
veliko širno morje in mi narisal tloris Indije in točkico,
kjer nas čakata evkalipt in velika, velika plantaža.

Nato je v vstopil v prostor fašist in oče mi je rekel:
"Vidiš, to pa je bengalski tiger, ki ga nisem mogel ukrotiti."
Odpeljali so ga ... v fašistično kaznilnico.


Veronikin prt

Ecce homo,
Pilat je opravil svoj posel!
Zapisal je ime očetovo
in označbo v kartoteko.
Oče se je poslednjič ozrl
proti Sveti gori
in zaključil svojo molitev:
Zgodi naj se njegova volja!
Izgnan je sin človekov.
Nečloveško sam.
Naložen mu je bil križ,
na križu jaz v njegovem srcu.
Shranila sem Veronikin prt
z njegovo podobo
in z njim prekrila obličje spomina
na iskanje izgubljenega upanja,
da se Pilatov madež
na neporavnani gubi odstrani.
Razmišljam, ali so roke,
ki so zapisovale oznake,
imele krvave nohte
z nagonom zmagovalca.
Po arhivih še najdete dlake
in sprane bele rokavice,
ki so jih zapustile Pilatove roke.


Izvenzemeljska kolesa

Moj oče poganja
izvenzemeljska kolesa v Vélikem vozu.
Še vedno je med živimi.
Moj razum je njegovo bistvo.

On je zemeljski, vprežen
za okorno vprego večnosti.
Jaz sem njegova navpična črta.
Merim čustva in razum,
kar se je razložilo kot smrt in življenje.

Moji stihi so sledi očetovih
znojnih kapelj in krvi.
Razmnožujem se!
Začetek vsega je bil materni jezik.
Oče je bil mojster svojega upora,
jaz upornica, namenjena vekotrajnosti,
ki rojeva čas in se nasmiha vojakom duha.

Ko ugašajo luči,
zaniha svet in sonce umirja
poslednji krog velike sončnice.
Pride dan, ko smrt oživi in odpre oči.
Najprej si ogleda belino svojih rok,
in ko sijaj beline zasije na obličje zemlje,
sva si jaz in oče enakopravna.
On je bil prvi, jaz za njim.

Čas mi je izlizal spomin,
kot žival izliže svojo rano.
Kar naprej se bolečina razgalja; brez sramu.
Oče kar pogosto prihaja,
vstopa vame, izstopa in odhaja.
Ne vem, kdo je jaz in kdo je on.
On je bil začetek, jaz nadaljevanje
na mestu svobode, kjer mineva stari
in nastaja novi svet.

Smrt me rojeva in vrača v neskončje.
Ne morem se je še dotakniti.
Oče pravi: »Nikar, nadaljuj mojo pot,
jaz poganjam izvenzemeljska kolesa.«

ŽAREČA VRATA PEKLA

Žareča vrata pekla

Večeri se, oče,
in ti pojdeš na pot.
Še pomisliti ne smem,
da ne bi zmogel.
Pot, po kateri boš hodil,
ima svetla metuljeva krila.
Videl boš lučce,
ki so jih potrebovale tvoje sanje.

Sončeva sestra luna sije.
Svečava mesečine te je zvabila
skozi kamnite svetove
in ti si vstopil skozi žareča vrata pekla.
Zasejal si mlado žito in sprejel bolečino.
Zaradi teptanja črnih škornjev
po naši primorski zemlji,
ko nisi smel misliti in govoriti po naše.

Z odrto in sneto človeško kožo
si se spustil ranjen v brzice Soče,
da bi ublažile bol, prepričan,
da ti bo uspelo na glas izreči
preglasovano domačo besedo
najbolj blagozvočnih glasov sveta,
jo prekriti z žametom mehkih kretenj
med listi tihih dreves,
ki puščajo svetlobne sence.

Tik ob tebi sem bila naseljena,
ko sem bila še soški apnenec
in že si me zlagal v bilke za gnezdo ptici.
Zbral si svojega duha in mi ga izročil,
da ga podelim med mladi rod.
Sem usoda, še vtkana v tvoje
nikoli dokončano slovo.

Tvoje mladostno hrepenenje,
razigrane nasmeške in vzklike otroka
še blagoslavljajo slapovi svetlobe.
Luč je zasvetila in ukinjen je bil
tvoj dolgi molk v trpečem snovanju,
ki sega v čas, ko so nemirne zgodbe
v sebi skrivale žlahtne dragulje
domače materne besede.

Plovba

Ko veslaš med valovi,
obrni hrbet vetru,
postavi se kot jadrnica,
ki se zapleta v gibanje zraka,
ki jo žene naprej.

Če te tuja sila odnese med čeri
in če ti sončna ura odpove,
da ti spremeni naklon časa,
se obrni k notranjemu zakonu.
Tu deluje posebna vetrnica.
ki se ne obrača po vetru.
Tu tiči kompas, pribit na tvoje telo;
naprava skrbi, da ne boš utonil.

Nobena tuja sila te ne bo varovala
pred privijuganimi podivjanimi vodami,
brodolomom in črvivimi hlodi,
le tvoja algebra,
ki se zapisuje odznotraj,
ti bo pokazala pravo smer.

Pribij zavorne poti svoje plovbe
na sonce in spusti sidro globoko
v svoje stare zabrazgotinjene rane.

Sonce ima na svojem vozlu
bogoskladja žarek zate.
Pluj z že skoraj pozabljeno očetovo mislijo,
ki ti bo povečala črke modrosti.
Skrbi zase. Na posnetku prihodnosti
je videti veliko plovnih nezgod,
ki te poučijo: prej naj se izravna
gladina hlastave vode,
potem se odpravi na pot.

Palimpsest

Ko je moj oče imel že zlomljeno telo
in izpraznjene oči pestičev,
je težkal sadove svojega trpljenja.
Sedel je na kamnu
z jermenom v živem mesu,
sključen s spominom na gmoto teles,
z mislimi na herbarij rastlin z vonjem po razpadanju.
Opotekal se je ves omotičen, prebujen
v epohi somraka med sprevodi zoženih senc.

S prisluhi nebrzdanega topotanja kopit,
zbeganih hord in z videnji popačenega plesa
retoričnih figur, skozi pohudičene prostore,
kjer volkovi krvoločno tulijo
in psi krvoločno ovohavajo
našpikane in okoničene ude v človeška telesa,
je moj oče stal kakor drevo, ki mu dodajajo kisik.

Videl jih je, kako v sprevodu hodijo k plinskim celicam
in kako v poštni kočiji drvijo kočijaži smrti k cilju:
čez žrtvovane, čez visoke gomile teles,
ki jim nesmrtna duša uhaja v nebo.
Spomnil se je na velike in pomembne zgodbe
malih ljudi, na katere so lajale črne besede,
se ulegle nanje težke svinčene psovke
in hrupno, posurovelo renčanje psov.

Zrl je v razprostranjenost odtisov ideologij in teorij,
pričevalk zlega duha in uničujočega časa.
Zrl je v poživinjeno bivanjskost izživljajoče se falange,
poslušal bučno rjovenje surovih besed iz votlih idej
binarne morale, brez izbiranja sredstev
za doseganje ciljev, prek trupel pohojenih ljudi.

Posamezniki s sarkazmom in cinizmom na obrazu,
s fikcijami in z zgrešenimi ideologijami
so poganjali uničevanje človeštva do roba domišljije.
Videl je ljudi udrtih in perforiranih duš,
suhih ust, dolgo brez užitega grižljaja,
polno izčrpanih in ušivih teles,
bledih obrazov z votlimi pogledi.
Iskal in iskal je ogenj srca, odhajal naprej
in gledal, kako na kavelj obešajo človeško dostojanstvo.
Skoz lino na malarični postaji je opazoval zadnji marš
po taboriščnem dvorišču, zarivanje nožev v sončni zaton
in krvavenje zahajajoče noči, ko je čarobna Sibila,
prihajala izpod oblakov, čez jutranje rose krvi.
Njen glas je odmeval v zvočniku
in napovedal osvoboditev.

Taboriščniki so se zbirali ob rjaveči žici,
se naslanjali s svojimi izsušenimi in šibkimi telesi nanjo
in s sanjajočimi očmi zrli v ozeleneli travnik
in bledo marelico, ki je gostila čmrlje.
Prihajali so zavezniki in tla so se tresla pod tanki.
Bil je trenutek, ko ni nihče vedel,
ali bo kot žival poginil ali oživel kot človek.

Pisave se nočejo več prekrivati, luščijo se plasti
orumenelih imitacij. Z resnico je oživel tudi oče,
njegov hip. Veter je hučal. V zanke mojih besed
je ugnezdil bol in premagani čas.
Oče je obnavljal spomine na molitve in zarotitve,
nedoumljive skrčitve razumevanja življenja na smrt
obsojenih, zazrl se je v odhajajoče podobe uniform
in hrbtišča krutih figur, ki so odhajale
mimo umirajočih in gomil nepokopanih mrličev.
Njihov nemoralni gospodovalni vzgib
mu nikoli ni hotel izpred oči.
Ždel je v zenici kot lesk zamrznjenih zvezd.

Nečitljive pisave so pogrešale glas, krik, rjovenje,
da se človek sliši, da zadoni odmev v sleherni celici
človeškega telesa razločno z glasovi vseh mrtvih.
Trpel je ob branju skozi dolgo zamejena očala,
ko se človek znotraj skoznja ni videl.
Podaril mi je droben slovarček besed,
da lahko prebiram palimpsest njegovih trpečih pisav.

Berem jih, prepletene dolge zgodbe, pozno v noč.
Razumeti jih skušam skozi slike zgodovine.
Berem pisave, pričevalke obstoja ljudi z véliko začetnico
iz krvi in mesa; prebiram tastature evforičnih norcev,
fantastov, varuhov rasne čistosti, netopirjev
svinčenega mraka in se sprehajam po očiščenih mestih
in trgih, s spominom na črno provinco človeške nesreče.

Vselej prisluhnem utripanju očetovih besed,
z zgodovinskim zaporedjem, popisanemu intinerariju,
v zavesti zapečatenem in neizbrisanem upanju,
skrivenčenemu od bolezni in čustvenih vrenj,
v tekočem stanju raztaljenih in razbeljenih kovin vojne
skozi neznosne samotnosti na terasah bolnišnice v Rimu,
ko so sestre usmiljenke očeta bodrile in mu vlivale pogum.
Še danes ne vem, kaj ga je ohranilo pri življenju.
Oklenil se me je kot obrežja smaragdne Svete reke.

Soške robidnice

Ko je oče ležal na pogradu
v taboriščni baraki
sredi ducata izstradanih,
je njegovo telo dišalo
po soških akacijah in robidnicah,
brez kančka sovraštva.
Mrmral je: 'Bog jim odpusti,
saj ne vedo, kaj delajo.'
Oče je mirno dihal
in mislil name.

Veke so postajale težke in rosne.
Hotela sem ga obiskati,
pa je majhnemu otroškem telescu
spodrsnilo, da sem speča v sanjah
padla v globoko praznino.
Tako strašno sem se trudila,
da bi ga našla in mu dala
vrček soških robidnic,
ki sem jih zanj nabrala.

Nono me je tolažil.
Govoril mi je: »Saj se bo vrnil.«
Moj nono je tako pokončno trpel,
da sem razumela, za kaj gre,
vendar ne jaz ne nono nisva vedela,
da je oče tam, kjer pobijajo s plinom,
tam, kjer imajo cele kupe oblačil
in zlatih zob, kjer polnijo vreče
z lasmi in si delajo lestence
iz človeške kože.
Nisva vedela, da na očetu
preizkušajo zdravila.
In v nebo je švigal iz dimnika
visok plamen kot rezek krik sveta,
ki je nameraval nekoga tam gor zbuditi.

Pasijon

Iz Allacha
Bleichacha
Dachaua
priplul je
sključen
udrtih oči
bled
kot pergament
prosojen
iz nekdanjosti
osorej

o č e
m o j

Mimo obpotnih
znamenj sprave
mnogih
grobov
zrahljanih
izpod
majske
trave

v sivo modrih
progah
trikotnik
s številko
opotekaje se
s telesom trudnim
v duši ukleščen
pod zvonove
rjaveče
čez kamnite ograde
ostre skale
deroče reke Soče
in zviharjene dobrave
Dahnil je
pol nagi glas
da bel brodar
ga spremlja

Razsut v prah
in sežig kosti
nista daleč
saj telo
od TBC gori

Iz trpljenja
krnov duše
med pokončne
sočutne bilke
trav domačih
polj zelenih
iztega
berač
beraču bol

Ni kolednic
ni ognjišč
le golt lubadarjev
se s skobci druži

Zdravamarija

Le prisluh je
med stokanjem
dveri

Položena
je senca sina
na križemnik
beline

Svetloba
drsi
za gora
strmine

Iz muk
v polbudnost
duša prede
brez besede

Oko preži
Podganji trop
Dachauce
lovi
da jih biričem
izroči

V nevihti
iskan
prestopi črto
prej črno
zdaj rdečo
znova odgnan

Z utežmi laži
proces
tulcem kože
iz resnic
zamolčanih
trinogov
iz smrti
v smrt
iz slutenj
stkano
pravico hlini

Iz primeža
navzdol
drsi
tok
blatnih rdečih rek

v dlaneh
razprtih
prgišče grude
v očeh
skladovnica kosti
brez mesa
do neba
do neba
Doklej
življenje

Doklej
lahko srce
deležno upov
prede smrt

Do kdaj
neusahli
vir krvi

Do kdaj
se ogenj
razgori
V tujini
skrhan glas
pregnanca
še ječi

Kaplja
za kapljo
strjene krvi

dlani
žagajo
drevo rasti

Brlivka
sprejme vase
dotik
ožetih senc

zvok teme
zasidran vdira
med gube
upepelitve

Svečava
zmrzal odene
in teloh
z gora domačih
v snegu
neskopnelem
vene

Rdeča kaplja
doma
potok krvi
na dlani
cvetne čaše
Miserere

Sledi
molitev
dolge
črne maše


Spomin na očetovo vrnitev

Oče se je vrnil iz taborišča Dachau
in spominjam se, da je vprašal,
če imamo kaj za pod zob.
Še danes slišim zvok, kako je grizel
skorjico kruha v že skoraj ohromljenih ustih.

V ušesih mi je ostal zvok
žuborenja požirka soške vode,
ki ga je oče zajel in srebal z dlani.
Kot ptičji ščebet je bil molk,
ki ga je oče polagal
na pesek in kamenje Proda,
da Soča ne bi začutila njegove bolečine,
da ne bi vdihnila vonja po krematoriju,
plotovih smrti in sivo modrih črtastih cunjah,
prepojenih z znojem in krvjo.

Tedaj oče ni več v nič verjel,
verjel je le v božje usmiljenje,
da je preživel in me objel.


Nono in oče

Nono je gledal na stolu sedečega
utrujenega sina, bledega obraza.
Oče se je poskušal spomniti
tistih besed, ki mu jih je
kot otrok snel z jezika
in jih pod zimskim plaščem
tesno objete nosil s seboj.

Tokrat je nono molčal.
Poslušal je sinovo zgodbo,
kako je bilo v jetniški celici,
spati v lagerju na golih deskah,
kako mu je bilo gledati jetnike,
ki so odhajali v plinsko celico,
ko mu je ptica na oknu
razprla peruti in obudila
z žalostnim petjem spomine na dom
in je med taboriščnimi reflektorji
in vojaškimi škornji
v mislih objemal svoje domače
in presegal svojo telesnost.

Vsaka minuta je bila napolnjena
s poslavljanjem od najdražjih
in upanjem, da se bo onkraj smrti
začelo novo življenje.

Številka 54.572

Številka stoji kot ledena trepalnica
med mnogimi na grmadi papirja,
ki ne morejo več spregovoriti
o trpečih dneh in nočeh
tisočkrat prekletega nacističnega Allacha.
Otrpla je obležala na lesenem pogradu.
Bolna je z ovešeno kožo ostala
med jarki in bodečo žico.

Koliko mačeh življenje nameni človeku,
kapelj pelina na neizhojeno pot.
Z verigami vklenjeni kerubini v sprevodu,
ki jim v zenicah brsti mavrica mladosti
med solzami, prosečih tolažbe.
Med njimi prhuta s krili umirajoči ptič.
Prepojeno je ozračje s hrumenjem
taboriščnih zvočnikov med reflektorji,
marš žrtev v žgočem peklu skrajnih meja
zasidranih krempljev rabljev v mesu,
kjer prebiva duša in si želi novega rojstva.

Našla sem nacistični karton.
Slečen svojega namena in pomena,
stoji s svečama videnj v rokah,
zapisan demonski logiki števil.
Z izrutimi volčjimi čekani
grize masko spomina
in zvoni ob mrtvi uri nemirne noči.

Ali sploh lahko bolj izmaličijo človeku obraz?
Ukradejo mu njegovo lastno ime.
Potujčeno ime spremene v številko,
ki jo izrekajo z morilskim naglasom.
Tebe, oče, še danes lomi bolečina
v mrtvih kosteh, ko številki rečejo:
Verfluchte Hund! (Prekleti pes!)

Številka preživi človeka in vstopi
v nesmrtno in brezčasno.
Je podobna senci biča v prostoru.
Spokojno stoji med drugimi števili
brez konca; pogledam jo in povesi oči.

Jalovo se pari s časom desetletij.
S količinami, ki čakajo na štetje.
Številka 54.572 je ostala nad grobom,
tvoja sprevržena prijateljica.
Vsi so nate, oče, pozabili!

KRIV, KER JE PREŽIVEL

Krvavi psi

Do živega so ga obgrizli psi,
nanj so tulili kot volkovi.
Vsak je drugače opravljal svoje delo.
Vsem pa je bilo skupno le eno:
ostri zobje in krvave roke.
Bili so kot živali.
Eni so imeli kljukasto srce,
drugi zvezdasto,
z ostrimi kraki kakor noži.
Eni svastiko, drugi črtno ruto,
tretji srp in kladivo.
Simboli, ki molijo jezik v ogorek časa.

Bil je čas sovraštva in maščevanja.
Usta so razprla zobovje
in sitost s krvjo je določala prihodnost.
Vse živali so imele isto napako.
Vsaka svoje dopolnilo k pobijanju
in mučenju: specialnost
intimnih zadovoljstev in potlačeni gon,
ki nikoli popolnoma ne izumre.
Vselej se prikaže na plazilčevem hrbtu.

Zatiskali so si oči v škrlatni plašč zemlje
s poltihim plapolanjem žalne zastave
pod nebo, ki oznanja,
da je vlak pravice in sočutja
odpeljal na slepi tir.
Nespodobne roke so na delu v vojni in miru.
Vselej in povsod, doma in po svetu.
Vse, kar se začne s krvavimi rokami,
mezi potuhnjeno pasje naprej
in spodbuja ugrize, da podivja vrenje
v krvavem loncu zanamcev.
Posujte jih s sončnim pepelom ljubezni!

Očiščenje

V gube molka odtisnjeni izdihi pogorišč
utrujenost sope iz dna in se pogreza
zamirajo barve dihanja zelene
v semenih tleči miti polutanski
pošastnih neder in raztrgane gorjače
arhetipsko obredno razviharjen svišč
z ostrino iz primeža simbolov siga
vampirstvo v inkarnat nečlenjene verige
skoz dvom nekdanje sprave sikofanske
geront iztika mladoletju žmurke
izlačnjenost v škrjančjem grmu izvesek
objahan konj brez moči se kveči

Vidi se od daleč sliši in tukaj čuti
zamolkle poke kože med udarci strun
sliši se lajež groze hipostratstva iz Efeza
V grmovju perjadje vetra jastreb nad mesijanstvom
plenitev jalovca pred Canosso v kalini
Dosluženim uram v prekletju Artemide ognjeni švist
krhajo in drobijo se ležaji časa vsem krmarjem
zgibi popuščajo v brazgotinah zarez preklanih
gen ugonablja pohotnost v noč zvonjenja kose
zvezde odslikavajo ugašanje luči v polnočje

Bolni prah prekriva sivo glavo jazbine
in gozd goliči v pritlikavje Nemeze
južina in goltanec na bradelj tkivo pade
med suho travo in strjeno krvavo roso
klama z gnojno rano in nogo boso On
v lepljivo plapolanje šumov med metulji
zlato pretakajo v breztežnost ko sedmina
prehlaplja dež v žveplene drobce grodelj v prah
prezira – piskač, igrač, godec in sviralo
iz osi orgastične norosti se očiščenje odstira

Legenda:
Artemida – grška boginja lova (mitološko);
Canossa – grad v severni Italiji, kjer je nemški cesar Hernik IV. januarja1077 prosil odpuščanja svojega političnega nasprotnika papeža Gregorja VII.; iti v Canosso pomeni, ponižati se, se skesati.
Efez – starodavno mesto v Mali Aziji, kjer je bilo ustanovljeno znamenito Artemidino svetišče, ki ga je iz slavohlepja zažgal Grk Herostrat(os);
Herostrat pomeni uničevanje kulturnih vrednot;
Nemeza – boginja maščevanja (maščevalna usoda).


Brez sramu

Dobro, da si v svoji bolečini
potonil v spanec,
da ne veš,
kdo se ti je približal,
in ne slišiš glasov,
ki jih nikoli nisi želel slišati.

V tvoji soli se kopajo tisti,
ki jih nisi nikoli želel videti
in gostiti s svojim znojem in krvjo.
Zamiži s svojim notranjim očesom,
nasloni se na komolec in se zamisli
nad tistimi, ki ne premorejo sramu.

Prinesla ti bom čevlje, da prideš nazaj
in jim pogledaš globoko v oči.
Hipokriti so oblečeni v livrejo
pogrebcev tvojega spomina.

Pod masko žvečijo peške zlih sadežev.
V vidnih ustih imajo nevidni kamen.
Dialektika nesramnosti seže daleč nazaj,
v zjedkanost brezna znotraj dometa votlosti.


Molči, ne upogibaj veličin

Molči, ne upogibaj veličin,
ki nimajo kolen.
Naj živijo zavezanih oči,
naj trepetajo pred ključem na jeziku.

Oči skrivajo kot hobotnice
pod morskimi travami,
ki jih nanese razburkano morje.
Zdi se, da jim je senca vklenila dušo.
Senca z zlatimi žepi
se oklepa kulise črne barve.
Naj jo noč skrije in ji odmeri
usodo razpadajočega lista
v vlažnem in zatohlem prostoru
ob konzervi sladkega džema.

Nihče ne more odtaliti zmrzali srca
sredi gorišča krivic in bolečin.
Dobrota ni črta, ni kvadratna hiša,
bazen ali bankovec.
Dobrota je obzorje, je sonce.
Je pismo brez naslova.
Znan je le njegov pošiljatelj.
Prejemniki nimajo imen.

Vode neba rišejo klicaje.
Pokrajine sanjajo stvariteljske stebre
svetlobe, ki se bodo zli pogrezali,
v živi pesek bodo pokopali svoje sence.

Nihče noče zaspati pod vodo.
Dež samo spira zlato sončnega sistema.
Korenine dobijo svoj delež skozi liste.


Skozi svoje okno poglej v svet!

Pretekli čas se je preselil v današnji dan.
Skozi okno poglej v svet!
Dan prihodnji je prepojeni prah s krvjo.
Kot zvon obstane deževni hip.
Da spral bi zatohel vonj,
v kepe stlačeni dim bolnih duš.
Obstal je na listu v mračnem gozdu.
Goličavje, mrak, divji trn,
krik, naskok, divji plen.
Val čustev, bolezenskih vilic vbod.
V ognju gori sla, vre in izpareva,
strah v zubljih hlapi slani pot.
Klon bolne živali žejata znoj in kri.
Celo vedro gnile vode je izparelo
skozi bolno deblo in letne čase v noč.
V grozo, ki leze kot črv v podkožje.
Prestavite časa čas v neskončnost!
Ko dozori volčja češnja, duša kipi
od pogrebnega plesa iz stoječih vodà,
ki se izlivajo navzdol in počez.
Kipí mu na situ reka krvi.
Dotakni se ga! Brez pravega imena je.
Ko odrasteš, bo tvoj gospodar.
Pritajeni, nevidni bolečinski stvor.
Ližejo te njegovi jeziki.
Grlo ima polno modrasov.
Ne naslanjaj se nad praznino!
Tam je brezno. Konec hoje.
Nepojmljivo globoko temno brezno.
V breznu si gasijo žejo samo s potoki krvi.
Pod Škabrijelom, severovzhodno
od Gorice, še najdeš sledi in človeške kosti.

Napojili so konje …

Ker mu niso mogli uničiti telesa,
ki je postajalo že napol jekleno,
izstopajočih oči nad visečimi ličnicami,
ko je bil na oddelku za nepokorne
in neuklonljive duše,
so mu hoteli streti srce.
Tedaj ga je tresla mrščavica,
ki mu je močila hrbet in čelo.
Vedela sem, da bo hudo.
Sunek svobode v oči me je oslepil.
Ko sem spregledala,
nisem bila več naklonjena nikomur.
Ves povojni svet se mi je zdel prepojen
z gnilim okusom in vonjem,
zaznamovan s črnimi tulipani.
Tudi nežnih vijolic na travniku
sem se izogibala, ker so se mi po barvi
zdele kot poslednje znanilke
neznosnega stanja, širjenje razpršila,
ki bi mu rekla umiranje in žalovanje.
Pripeljala se je zlata kočija s črnimi madeži
in kočijaži so napojili svoje konje,
da nisi vedel, ali si v sedanjosti ali v preteklosti.
Spominjam se krdela bežečih.
Drli so kot preplašeni bizoni.
Te ceste se spominjam po prahu
in vonju po znoju.
Sledil jim je tudi moj oče.
Kot branjevke na trgu so barantali
s človeškimi usodami.
Tako so se šopirili z močjo,
ko so hoteli postaviti jambor
z belim jadrom ob jekleni zid
s kuliserijo bednih uprtih pušk
s pritiski na petelina, ki kikirika.
In kako naj bom solidarna
s tako plitvim in iznakaženim svetom,
ki ne zazna povezanosti z bistvom
svobode duha in tiranstvom izgona
in ti vsiljuje svojo nočno moro
in zatemnitev, kjer se svetlika.
Nimam odgovora na to vprašanje.
Vzeli so mi pravico do otroštva.

Kandelabri

V mislih sem videla alejo dreves
in dolgo vrsto uličnih kandelabrov.
Nanje so nabijali prečne deske.
Postali so podobni križem.

Ko so luči ugasili,
so bili podobni ljudem,
ki so jim ugasnile misli.
Tkivo brez krvi
kot olupljeno rdeče jabolko.

Le kdo zna nositi križ,
prebrati Križev pot,
kdo se ga zaveda,
dokler ni križ naložen
na njegova ramena;
kako prenesti usodo bičanega,
razkazovati farizejem prepoteni obraz,
ki ga prekrivajo srage Kristusovega potu,
ko telo postaja del njegovega telesa,
pribito na križ?

Kandelaber s prečno desko
je le asociacija na križ,
vendar polna vroče krvi.
Ko se prižgejo kandelabri,
se zdi, da je konec amnezije duha,
da je Kristus od mrtvih vstal.

Moji duši dajte mir!

Nihče na tem svetu
ne zavrača bolj ideologij
kot jih zavračam jaz
Ideologij ki so bile napisane
V Berlinu Rimu Moskvi
ali v moji deželi
Ideologij s sposojeno vlogo morilca
Ideologij ki rušijo in požigajo domove
Ideologij ki zavezujejo roke in pritrjujejo
okove verig na noge in zapestja
Ideologij ki manipulirajo s človeškim
bistvom – njegovo svobodo
Ideologij ki so jemale otrokom starše
Ideologij ki so morile lastne otroke
Ideologij ki razdvajajo družine
Ideologij ki delijo narode
Ideologij ki se polaščajo vere in postave
Ideologij ki se polaščajo človeških sanj
Ideologij ki hočejo normirati zavest
in izrekati sodbe
Ideologij ki se polaščajo duš
Ideologij ki omalovažujejo človekove pravice
Ideologij ki pod plaščem morale nosijo zlo
Ideologij ki jim je denar bog
Ne maram njihovih ustnic
Ne maram njihovega smeha
Nobenih rok ne maram
ki bi mi z odpiračem
za ustekleničeno vino odpirale dušo
Odidite v vašem razburjenem stanju
Odidite in dajte moji duši mir!

V PREGNANSTVU

Bolnišnica (1946–1953)
Ospedale militare S.O.U.O. no 5,
Via Breveta 75 v Rimu

Večer se razteza
po bolnišničnih hodnikih
in pripoveduje o ljudeh,
ki so polni upanja in vere.
Tišina govori skozi dolge ure.
Skozi bleščečo temo.
Skozi tekočine krvi.

Ribe frfotajo brez kril
in škrge hlastajo zrak
v brezbarvnih posteljah.
Na hodnikih sedijo zamišljeni.
Ena beseda prikliče drugo.

Nekaterim bolnikom, ki sedijo
na klopeh kot revni brezdomci,
ni mogoče določiti let.
Pogled spremlja žalostne podobe.
Nekaterim primanjkuje kisika.
Drugi so alergični kot na pik čebele,
na antibiotike in analgetike.
Mnoge mučijo alergije, ciroze in povojne psihoze.
Posledice vojne, taborišč in kaznilnic.
Oče se bojuje s TBC, dobiva pnevmotorakse.

Vsi so odložili svoje krone
pred vhodom, ko so vstopali,
in uglasili svoje besede z glasovi dreves,
ki se majejo ob pogledih skozi okno
in pojó svoje samogovore na strunah vetra.

Nihče nikogar ne pozna.
Zdravniki vse.
Skoraj vsi bolniki imajo snežno bele lase.
Bojijo se tišine in črvivih desk.
Vsi čakajo na toplo besedo in nasmeh.
Tu pritiska na dušo domotožje
in neskončnost bolnišničnih hodnikov.

Na koncu se svetlika lučka upanja.

Zmaga

Zmagal je človek v človeku.
Tam deleč ob reki Aniene
v urbanistični sivini starodavnega Rima;
ko sta Tibera in Aniene zalili bregove,
so pernati pevci na Via Brevetta zapeli:

»Preživel je!«

Ni bilo tako pomembno,
da je v rimski bolnišnici vegetiral kot drevo,
ki noče rasti in cveteti na tujem,
pomembneje je bilo,
da je v koreninah duhovno obstajal,
ko so mu kaplje znoja drsele po koži.

Vse je prihajalo odznotraj.
Bile so kaplje čiste soške vode,
ki so se spreminjale v sol,
in nihče tega ne more zanikati,
da se reka ne spremeni v morje.

Ko sem prihajala, je bil grm šipka ves bel,
ko sem ostajala, je grm pordečel
in vse naokrog je bilo od sonca
toplo in žareče v očetovi duši.


Diada

Še nihče do danes ni našel
skupnega izraza za radost in bolečino.
Jaz pravim, da je diada samo človeška lastnost,
da sta radost in bolečina povezani
s kapilarami v eno tkivo kakor siamska dvojčka.
Prislonila sem uho na zavojček veselja,
ki ga je objemala človeškim ušesom
podobna občutljiva membrana,
utripala je kakor glasilke in izgovarjala besede.
Slišati je bilo zvonki smeh, kakor utrip srca,
ki občuti glasbo. Nato sem položila roko
na odrgnino in v njej je zastokala ranjena žival.

V nobenem enciklopedičnem zvezku
nisem našla primernega izraza,
ki bi ustvaril ime za obe občutji.
Prišlo mi je na misel, da je težko jezikovno
izraziti dve tako različni občutenji
z enim izrazom, pa sem se odločila,
da obdržim ločen spomin na prvo in drugo
čustvo z imenom lutnja, ki so jo izdolbli noži,
da vam njen glas lahko poboža dušo.

Spomnila sem se, da duše in telesa
ne more nihče ločiti, dokler človek živi,
kakor ni mogoče ločiti zemlje od neba.
Vse je razumljivo: še nobenega človeka
nisem srečala v živali, le ranjeno žival
v človeku, ki je tulila in cvilila
od bolečine, sem že srečala.
Tako je tulila ta žival v človeku
kot samica, ki ji je lovec ustrelil mladiča
in jo ranil s strelom v telo.
Najhujša bolečina pa nastopi,
ko človeku ranijo dušo.

Drugačni

Nismo bitja orodja,
smo ljudje poguma.
Nimamo mlečnih zob
ne kamenih sekalcev.
Imamo knjigo, pero in dleto,
da klešemo sebe.

Priznajte vendar,
da smo postali drugačni,
da smo se spremenili,
da smo bolj ljudje,
odmaknjeni od pravil
z odkrito dušo v sebi.

Vstopamo na območje
na dosegu sonca
s sakrosantno vestjo
bolj po meri človeka.

Moj oče je zapustil
svet dejstev
in s trpljenjem prestopil
čez palimpsestno zajetje duha.

To zagotovo vem,
ker sem ga spremljala
do roba človeško možnega.

Vračanja in selitve

Ko se znova preseliš v že odseljeno dušo
in nosiš svoje breme s seboj, vedi,
da se v vsaki deželi z vetrom jok drugače suši
in da včerajšnji dan tvojih solz ne bo prepoznal.
Vate zre oko, ki te vabi naprej.

Pomlad se je odselila s cvetoče jablane.
Sadovnjak je poln rdeče obdarjenih dreves.
Ne išči svoje odseljene duše med pajčevino
preteklosti, saj v njej biva nekdo drug,
ki te ne pozna. Plesalke časa so odplesale
med novo zaporedje dogodkov.
Vse je odnesel veliki val časa.

Jutra, ki si jih zamudil, niso več okrašena
z istim cvetjem in sonce vzhaja
z drugačnim pogledom nate.
Le breme, ki ga nosiš v sebi in se ga nisi
naučil izkričati vetru in odložiti na breg
v pristanu svoje plovbe,
vstaja ob isti uri in leže
zvečer ob istem času s teboj v posteljo.

Ne obžaluj zbledelih barv na oblačilih,
ki prekrivajo tvojo kožo. Ne išči rešitev
v krajih, kjer nisi bil nikoli dobro sprejet.
Zabredel si v močvirje na svoji usodni poti.
Kraji, v katere se podajaš, imajo zavezane oči
in odrezana ušesa. Tvoj glas ječi v koreninah
tvojih poslavljanj z nikoli opravljenim slovesom.

Slišim glas iz davne preteklosti,
v katero neprestano zavijaš drobce svoje usode,
razseljen po slikah, ki jih nisi nikoli slikal s svojo roko,
le spomin jih kaže vsak dan v drugačni podobi.
Ležiš na žimnicah, na katerih nisi nikoli mirno spal.
Ponoči z dletom obdeluješ stare zamere
in poslušaš molk besed, ki te niso nikoli ogovorile.
Orumeneli listi tvojih bremen odpadajo,
ti pa še vedno objokuješ reko, ki jih odnaša.

Nagnjen si k skrajnostim, ki niso sposobne
sprejeti luči novega dneva, in ti si hrana morskemu psu,
ki te grize pri živem telesu. Tvoja vračanja in selitve
se utapljajo v skledi, v kateri ni vode, da bi splaval.
Kako naj ti vse to dopovem, ko pa je tudi z mano tako.


Noč svetega Lovrenca

V besedah neizrečene besede
se kakor vzdihi iz spomina vzpenjajo
stopničasto do zvonika cerkve svetega Lovrenca.
Zven izreka bolečino na konici hrepenenja.

Ogenj, prižgan iz vode, me določa.
Plamen iz konic mojih prstov
se zliva čez Toskano v slapove Arna
kakor zadušljiva količina joka v bronu.

Med samotnimi drevesi vstajajo iz spanja
oleandri in grozdi španskega bezga,
ki z nevsiljivo belino naslanjajo svoje dlani
na sivo cerkveno obzidje in Galerijo Pitti.

Čista noč je, »Notte stellata« nad Firencami,
zaljubljenci strmijo v lepoto zvezdnih utrinkov
in si izrekajo dobre želje. Z nožicami,
obutimi v zelenorožnate baletne copatke,
sem stala ob razklanem drevesu,
posutim z zlatim prahom otroških sanj,
in zaplesala ob njem z objokanim obrazom.
Občutek žalosti je popustil
in spomnim se, da sem potovala naprej.
V Rimu je deževalo po molčečih kamnih.

Pojdi tudi na sonce!

Veseli me,
da si ustvaril v Rimu domač kotiček
in si sestavil jedilni list,
da si z asketskim potezami
soškega plavalca odrinil
od sebe vse odvečne stvari.

Lepo je, da imaš košček domovine,
kjer si. Glej, da ne boš samo sedel
v stanovanju, pojdi tudi na sonce.
Ko se boš spomnil na črni dež,
si odpri dežnik in počakaj, da posije žarek!

Zelena je bila vedno tvoja barva.
Kako ti kaj uspeva 'madrjolca' na balkonu?
Si kdaj spečeš frtaljo?
Na Produ je kar nekaj dreves, ponosnih
nate, da se jih spomniš
in da še veš, kje rastejo
in kakšne krošnje imajo.

Pod njimi sem iskala tvoj nožič,
s katerim si mi izrezljal piščalko.
Nisem ga našla.
Kraj, kjer sva se igrala, je obrasla trava.
Kdo ve, kdo ga sedaj nosi v žepu
in za kaj ga uporablja.

Ko si odšel, sem bila drobna kot veverica,
sedaj sem pa že prava plavalka.
Tudi kotalkam. Na skrivaj
sem se naučila plesati bugi-vugi,
a tu velja za nezaslišno sabotažo.
V gimnaziji se učim ruski jezik.
Moj profesor je Anatol Krasovski.

Pesem zate, oče!

Roke so se mi spremenile v krila.
Začela so mi rasti tam, kjer se začenjajo
pisave z gorečim peresom iz tvojega trpljenja.
Na Parnasu svojega telesa sem čutila,
da mi izrastki dvigujejo tkivo
na tišinah površin, da mi dih hoče spregovoriti
v jeziku svilene kože iz zavetja srca
in da hoče izkričati svoje čustvo,
duhovno nevihto, kakor se izkričijo korenine,
ko drevo ozeleneva in razcveti svojo rožo.
Kakor mati, ki rojeva otroka.
Kdo pozna to silno bolečino?

Mrmrajo tla, oblaki krožijo nad hišo,
morje v telesu buči in zida okope obrežij
iz zadihane snovi, usmerjene navzgor.
Lasulje vrb se sklanjajo nad mano
in me varujejo iz tvojih podaljšanih rok
kakor narava, ki vrača dobro z dobrim
in odgovarja z epitelom svoje zelene kože.

Oh oče, žeblji rinejo s težkimi ostrinami
jezika, ošabno, naduto in navpično.
Boli, ko roka zadrgne ogrlico
s členi tvoje davne verige okrog vratu
in žeblji rinejo globoko, ozkotirno,
na nerazločno mesto zabadajo
svoj lasten penis ideoloških strasti,
okrašen z odličji jalovega delovanja.

Pokrije me plitka beseda in vzdrhtim,
ko mi ostrorobo kleše in vrta po duši,
a vrata kletke duha so se na stežaj odprla.
Duša iz krvavega kvasa vstaja in vstopa
v svobodo svoje nedokončane zgodovine.

Moj značaj iz rosne mladosti je kakor boječa
radost, ki je vzklila iz gnojne rane,
ko vstopijo škornji vanjo.
Roža sprejema vase bolečino zvoka,
prizadejano s hrupnimi fanfarami,
ki igrajo Jobu iz Biblije
in polnijo prostore z glasovi
med mlahavimi in brezbarvnimi
razdejanji in večnimi obnavljanji simulakrov.

Živim z očmi spečega morja v sebi
v tej kaotični vegetaciji mrtvih,
z ljubeznijo v srcu, ki mi je ne more
nihče nikoli ne odvzeti ne dodati,
razen tebe, moj dragi oče.
Soča, Sveta reka, obnavlja tvoje drevo,
ki bo na njenih obrežjih večno zelenelo.

Križ

Kje me je dočakal ta križ,
do kod bo še rasel v višino?
Nekoč se je svetil v svetu igrač.
Mislila sem, da je bil kozmični pojav.
Zarisano stojalo lune
za pletenje bršljana med zvezdna telesa.
Še ne vem, kaj pomeni ta križ,
ki postaja tako oseben, tako mogočen,
visoko rasel opornik telesa z očmi neba,
večna svetilka, začetek trnjeve krone.
Čemu križ, izzivalec sosledja dogodkov,
ki se vzpenjajo k sanjam, ko te pribijejo nanj?

Koliko samotnega prebivanja
in koliko minevanja je pribitega na njem,
krvne naveze na očeta,
božje bližine in neme svečave.

Predzgodovinsko posekano drevo stoji pred mano
in jaz klečim pred tem rogoviljem,
z vsakdanjo prošnjo kot z obveznim brevirjem
strmim v zastrto razprtost neba,
čakaje na fetišizem raja,
s spoznanjem bistva še neznanega izkustva,
ki pomika človeštvo med jato duš.

Resnica se goreče izrisuje skozi prehode,
ki ne omogočajo vrnitve,
plezanja in zdrse z drevesa v otroški svet.
Križ je mera višine in globine spodaj.
Sovje hukanje opozarja,
da križ potrebuje vedno več prostora.
Ko prebode lok, se omeji v rasti
na višini izročanja žrtev in bremen Bogu.
Jarem

Odložite jarem človeku
in ga pospremite z ljubeznijo.
Napotite ga proti neskončnosti
brez zemeljske teže.

Iz izkušnje vam pravim,
da sta jarem in čas neločljiva.
Čas trka na les,
jarem drgne prsni koš.
Rana je znamenje,
ki se odpira na vse strani neba.
Ko zakrkne, se ustavi njena krvavitev.
Srage ostanejo.

Trpljenje je globlje od veselja.
Bolečine so plemenite živali.
So tople in globoko zalite z lastno krvjo.
S svojimi prsti se dotaknejo rdečega tkiva,
da se razkrije rez ali odrgnina tvojim očem.
Tam najdeš delce resnice:
Odpre in zori ti duša.

Pišem ti, oče

Bolečina se je izčrpala v narodu,
ko mu je medeninast odsev
razbičal telo in tujec požgal dom
in posekal gozd med poševnimi
lomi žlednatih dreves.
Z nemirnim zibanjem vej in otresanjem
kapelj na nočne omarice gorskih grebenov,
je drevo padlo in se uleglo počez
med upognjene deske poda,
po katerih je stopala tujčeva noga.
Še je slišati ječanje, škripanje in jadikovanje.
V škrlatni barvi strasti je svetila bela lilija,
kakor kerub, mistično stanje
višjega trpljenja z belimi grmi, brez listov.
Razcep plamena, nezastrto odpiranje
zlatih vrat, dišeči zrak, izdih molitev.
Rotim jih, odrinite železni zapah,
ki zapira voljo, cepi mir z bolečino,
ločeno od osamljenosti,
kjer svetloba in toplota vračata brstenje,
neustavljivo upanje, popolnost
lotosovega cveta s krikom milosti.
Vetrovi so prevetrili predvetrje,
razgnali zarotitve, izmaličene prisege.
Žvižgali so vojaškim bobnom,
razkosali vojaške obleke,
posušili mokre robce otroku,
izsušili rane, utišali embrio srda v telesu,
spili kri iz belega soškega kamna,
opečeno kožo so spremenili v plapolanje,
preporod v prepevanje himne.
Trobenta je razglasila mir za vladarje sveta.
Pišem ti, oče, podarjam ti mir, zrele sadeže
ljubezni, s prgiščem domače prsti v roki.

Curriculum vitae

Za sabo vlečem dolg šal.
Barve mladosti prestreljene.
Plahutajočo zadeto perutnico vzleta.
V loku je vame zalučan kamen
s prgiščem črnega semena.
V raztrgane štrene sivih odplak
se zajeda hobotnica, gnus slasti,
kvašenje krivic naj vam bo odpuščeno.
Naj vam bo odpuščeno kamenjanje!
Vse opogumljeno kamenjanje,
vsak zalučan vaš kamen posebej.

Zamešano je testo s kamnasto rokó,
kamnit črn kruh, komis otroku.
Pritlehen in volhek je zrak,
ubogi upognjeni zrak,
usihajoč v klicu kamna na pomoč,
kamnitega kamna spomina,
ko met kamna v kri
skozi črnilo v kamnu oživi.

Gostujoča nemoč moči,
slepota, ki zmogla je pogum
udobnega umiranja s kamnom v roki,
ko kamen po kamenju rije
in kamen odkopava
s kamnom pod kamnom drob.

O oče, zakaj si shranil vame
ves svoj spomin?
Vzemi si rožo iz očesa,
vrtnico, da ne bo ovenela v meni.
V cvetu je moje srce!


Oče, ti si moj nahrbtnik,

nosim te navkreber vse življenje.
Nahrbtnik mi je spremenil mišljenje
o prostoru, času, stvareh in ljudeh.
Ko ga odznotraj osvobodim teže,
v njem raste kamenje pod velb neba.
V prah naseljena molčanja
mirijo nevihte spomina.

Noč v kamenem kožuhu se plazi okrog
in viharnik se opoteka med resjem senc,
ki gnezdijo v temi in z zavezanimi očmi
tipljejo sadeže semen, davno pokopanih.

Olistano deblo, ki je bilo nekoč začetek upora,
vzkalí v nahrbtniku in prisluhne. Skozi njene
razpoke štrlijo kosti, ki zevajo na tvojo
stran belih senc, z ledenimi vejami.
Stojijo ob vznožju stopnic, kjer nahrbtnik
upogiba telo pod votlo težo kamnitih arkad,
trga šive in stresa belino med rapsodijo,
ki ostri sluh in bistri barve oči.

O, človeški obraz, z velikimi vzmetmi
v posušenem koritu, od koder se izteka čas!
Pusti jih, da ležijo v podzemnem prostoru
in zdravijo bol poteptane slovenske besede.
V njenih črkah so male lučke v suitah dihanja.
So sile, ki razmnožujejo domovinski kruh.
Imajo všitke srca in povzdigujoči ritem
dihanja od prej, ko nisi mogel še sebe slutiti.

Volčje oči
(Balada o gozdu in človeku)

Moj bog, kako čas beži.
Že pošteno me zebe na mestu,
kjer je mrak odtrgal z moje kože
žarek toplega sonca.

Tako me zebe.
Volk gleda gozdu v zelene oči.
Jaz se zakopljem v zemljo.
Moji podplati se zapletajo
med korenine in roke
postajajo rdeče od krvi.

Opazujem sledi volčje šape,
sledi poželjivosti volčjih oči,
ne da bi občutila moč bolečine.
Gledam jim v srce, v korenino duše,
iz katere izpuhteva sok
otožnosti odmirajočih dreves.
Globoko z lastnim telesom
izpod plasti lastne duše,
tam, kjer ima zemlja več obrazov,
hodim samotna. Kot pika skrbi sem,
medtem ko se zgoraj krohotajo.

Obstanem na kamnu
in tipam ligamente korenin,
zaprte veke dreves, vnebohod,
bronaste barve minljivosti,
razprostorjenost mnogih brezbrižnosti,
prepoznaven stari občutek
utrujenosti zaznavam,
ki mu dolgujem še neko dejanje.
Razlegajo se vonjave zemlje
in vse ima okus po rečeh,
ki jih zgoraj na površju ne prepoznaš.

Pogreznjena sem vase. Sama.
In če dobro premislim,
kako so te korenine zamazane
od gnitja zaradi požaganih dreves
in zaznamovane z volčjim očesom,
ki jim je pela motorka
z rjavo kovino v rokah,
padam še globlje vase.

Ko rastlina poklekne in pade,
boli mene, prav vsako zeleno krpo telesa boli,
ker nisem več drevo v plamenu,
ki se je po korenini spustilo v zemljo
skoz ustnice po jeziku v vrat svojega srca.

Tako ponižna sem, brez vprašanj v globini
te gnijoče mokrote, neizrekljivo ganljive.
Vse je tako, kot bi žvrkljal čas
svoj koktajl smrti s šumenjem kril
v svojih nesmrtnih zmotah,
dokler korenine ne poženejo
iz solz v svetlobo novo življenje.

Gozd

Ponoči nisem spala.
Gorela je luč
in jaz sem slišala jok gozdov.
Prehodila sem jih s svojim nemirom.
Skrbi, težke kot svinec,
so zdramile tudi veter.
Rose so se jim nalagale v dušo.
Odpadlo listje se je spreminjalo v drseče blato.
V njem dremajo mlada življenja dreves.
Vsak trenutek ima svoj pomen.
Nihajoči glas prešine vdanost
in bolečino vsega, kar klije in umira.
Zemlja použije rojstvo in smrt
v drhtljivem zelenem valovanju svetlobe
in spreletavanju ptic,
ki na drevesih oznanjajo sončen dan.
Jutro mi je položilo rdečilo za ustnice v roke,
da pobarvam svoja skrivnostna vlakna besed.

Geometrija teles

Prav v vsakem kotičku sobe se najdem.
Ne morem zanikati, da nisem prah.
Povsod je prepredena siva pajčevina
mojih misli, v katero se zapleta čas.
Čudna geometrija teles je to,
podobna omotom, ki odvijajo
svoje srebrne niti v temnih nočeh.

Najdem se v dragocenih posodah,
v katerih klijejo tvoja semena, oče.
Vanje pljuska svetloba dneva.
Spoznam te v obliki
breztelesnega stanja.
Odpró se domovini nedra.
Dviga se oblak proti nebu
s plamenom zamujene človeškosti.

Premagala sem čas,
v katerem si umiral, oče.
Vidim te v slepih pogledih tistih,
ki ne prenesejo mojih oči.
Zlepljena podoba
mojega odprtega obraza si, oče.
Tam stojiš, v preddverju življenja.
Ne morejo te skriti.
Ne morejo te skriti, skriti, skriti.

Ko se vrneš, oprostiš …

Kateri likalnik te je zgladil,
da imaš kožo kot rezek zvok glasu,
ki zadene in reže v tišino miru.

Kdo ti je ustvaril pest,
da mečkaš drugemu obraz.

Kdo ti je pobelil senco duše,
da postajaš ves osojen in neviden.

Kdo je igral na tebi klavir,
da zaznaš samo en sam glas tipke,
ki renči, piska in tuli.

Kdaj si se spremenil v pajka
in se navadil razpredati mreže mušicam?

Kadar boš bolan in krhkega zdravja,
te še s teleskopom ne bo mogoče videti.
Tako si založen v spominu,
da te ne bom videla, kako trpiš,
vendar sem ti oprostila
za vse kar si dobrega poteptal
s svojimi besedami in dejanji.

S svojim kesanjem boš morda izbrisal
črno piko na nebeškem zemljevidu.
Vem, kdo si, opljuvani si je zapomnil tvoje ime.
Zato se ne obdajaj tako s častmi,
ki ti po človeški postavi ne gredo.
Upam, da obstajata dve kraljestvi,
da se ne bosta srečevala z očetom.
V enem so trpeči, v drugem tisti,
ki povzročajo drugim žalost in trpljenje.


Nikoli niso imeli pravih besed zate

Črnilo je spreminjalo barvo po njihovi krvi.
Pisave niso škatlica vžigalic, s katerimi
bi prižigali smetiščno grmado brezumja.
Mladostnih čustev, ki so bila hrepenenje
po svobodi in materni besedi,
si ne more nihče prilaščati
za svojo tabloidno njivo,
kjer dež izpira zgodovinski čas
in ga spreminja v blatne brazde,
nad katerimi lebdi le škrlatna zvezda noči.

Preoblačijo se resnice v konstrukte
in z leporečjem režiserji predstav krasijo
svoje zmagoslavne nasmehe.
Samozadovoljstva si tešijo s sestavljanjem
govorov iz časopisnih izrezkov in sline.
O Bog, kakšna beda mojstrov konstruktov,
ki skačejo kakor cirkuški levi po molčečih grobovih,
kjer poganja mehka trava svojo bolečino.

V vlažnih posteljah lepijo sestavljenke,
da si potešijo domišljijo, ki bivakira
s svojo ošabnostjo vsevednosti
v napihnjenem balonu nad rdečimi vrtovi,
a vesla resnice šelestijo bolj kot kremplji
divjih mačk, ki praskajo odprte rane,
kjer vojna še ugaša.

Tako ranjeno je še tvoje srce, oče,
tako prešpikano z ignoranstvom
in popisano s tujimi imeni in vzdevki.
Izščetkano domovinskih čustev je bolno,
da je bolj podobno jokajočemu glasbilu
kakor človeškemu organu,
ki poganja osušene krvne strdke
v mlinsko kolesje zgodovine.

Še moramo bedeti pri mrličih,
da se obsedeni mrhovinarji ne spravijo nanje.
Nad nami lebdi prazen balon enoumja,
poln volje do moči. Na okrušenem
robu Sabotina se je nagnil
čez sivkaste obraze skalovja,
ki ga zarašča čas ostrih bodal
in čas pozabe mnogoterih stvarnosti.

Oglašam se in ti povem,
da sem zate pomembna le jaz.
Vse stvari se vračajo tja,
kjer si kot mladenič ugasnil na mestu,
ki ločuje in se spreminja
v brezimno in izmišljeno zgodbo.
Še nista izdelana tehtnica pravice in dvigalo,
ki bi dvignilo resnico do meja človeškosti.

Še sreča, da Soča spira usedline trpljenja.
Obrežja še dišijo po vodki, ki je omamljala
svet in spravljala odvečne v valove smrti.
Tvoja posebnost, oče, je, da si ostal
v moji zavesti odtisnjen kot človek.
Tam je shranjen najdragocenejši spomin nate.
Tam je shranjeno minevanje,
žalovanje, vznemirjanje in odpuščanje.

Skrito

Skrito prihaja kuvertirano
z nevidnimi drobtinicami logosa.
Sodi k samemu bistvu stvari
in se lahko samo od sebe razodene,
lahko pa ostane nerazkrito
kot luč za zamreženim oknom.
Razkrivanje je delo duha.
Lahko je utrujeno spraševanje
iz radovednosti ali radoživo
iskanje resnice, zapečatene z voskom.
Dogaja se kot višje stanje zavesti,
ki prišepetava in se opredeljuje
kot skrivnost do nevidnega stržena.

Skrito je v strmenju in čudenju.
Skrivnost je čudež,
ki razteza čas vase.
Se potrjuje na zrcalni način.
Črpa vek z neba.
Skrivnost razvnema in razmnožuje.
Je apel duše, ki teži k budnosti.
Ruši nasprotja in se nagiba
k iskanju daru za pritrkavanje srcu.
Pribori si otip zvonov,
ki bodo oznanjali resnico.

Skrivnost je nasmejana voda
v oblaku pred neurjem,
grom in donenje vesti,
ki hodi pozno spat
in je še budna dolžna daritve.
Postavi se ji neprehodna stena
pred lažmi, ki jih je povrgla.
Vem za gnezdo ptice na visokem
drevesu, ki ga roka zla ne more doseči.
Križanje in vstajenje

Kristusa so križali
farizeji in saduceji.
Kristus je vstal.

Vendar, oče moj, ne želim,
da bi se vrnil po poteh,
po katerih si odhajal.
Vračaj se samo po poti,
ki te vodi k meni.
Tvoje tihotno bivanje
je odmev moje samote.

Ko boš prihajal in vstopal,
prestavi temelj domačega praga,
zadrži dih in vstopi tiho.
Pogovarjala se bova na ladji,
ki naju pelje v miren pristan.

Pri meni boš varen,
kajti farizeji in saduceji
obstanejo negibni pred križem,
ko ti s svojo ljubeznijo
poženem srčni utrip.

Ne razširjaj več rok v obliki križa,
ne glej jih z mesta svojega trpljenja.
Podirajo se zidovi in ti jim boš
lahko pogledal globoko v oči.
Nihče nikogar ne more več določati.

Gib v mirovanju

Zamrznil je gib.
Ostala sem takšna,
kakršna sem bila
na fotografiji.

Odtalil se mi je spomin
in občutila sem,
da sem znotraj takšna,
kakršna sem bila na zunaj,
ko si me ustvaril.

Recikliram sliko v sebi,
zavijam utrinke v svilo časa,
ki se s hrbtom oddaljujejo
in me silijo, da shranim svoje misli.

V mirovanju počiva točka.
Trenutek, ko sem se zaupala očem,
ki jih še ni bilo, da bodo gledale
zamrznjeni gib, ki je v trenutku obstal.

Srečujem se na obrobju miline
soja videnj v mimohodih, ki povezujejo
plamene vžiganja in izgorevanja ur.
Aluzije, ki so dediščina velikih obljub usode.


Pismo

Ko boš otipal to pesem,
boš začutil v prstih toplino
mojih besed.

Prižgala sem misel v temi.
Iz črk mojega stiha zate
sem izrezala majhne lučce,
kresničke brez kril,
da kdo ne sliši šumenja letenja.

Ali veš, da te vidim zunaj očesa.
Zagotovo si se mi obesil na mrežnico.
Večkrat na dan se mi pokažeš
in se skriješ. Prav hecen si,
ko napenjaš ramena in odmikaš
hiše in gore, ko razbijaš motne šipe,
da bi me videl.

Nič ne skrbi. Bankovec je prišel.
So pozabili cenzurirati.
Zadovoljili so se s črkami
mojega in tvojega naslova.

Bila sem znojna.
Z vlažnim robčkom
sem si obrisala spomin.
Vse je v redu, ne skrbi.
Ne bom se podpisala.
Roko imam dostojno v žepu.

Danes sem čistila tvoje ime
z mehko krpo in mislila nate.
Zgodbo povezujem z molkom.
Ponotranjila sem vtise.
Saj veš, na kakšni struni
so včeraj zveneli glasovi.
Tišina dobro de.
Dogajanje je v duhu časa.
Seme molka kar dobro zori.
Nocoj je spal maček pri meni.
Bilo je kar toplo.

Kukalo

Potonil je globoko v porodno vodo.
S sidrom v srcu.
Skozi kukalo je gledal ljudi in svet.
V tihem rimskem stanovanju
se je zarasel s spominom v maternico,
ki ga je donosila,
in on se je skozi njen popek
dvignil k večnosti.

Odšel je. Ni se ozrl nazaj.
Za kljuko ni več prijel.
Zakopan je v čas svojega rojstva.
Odšel je. Ni se ozrl nazaj.
Za kljuko ni več prijel.
Zakopan je v čas svojega rojstva.

Na krožni poti se je dvignil zid.
Nanj so leta risala ornamente
zgodb iz blodnjaka smrti.

Rimski Verano

Niti pisnil nisi od bolečine,
ko sem te shranila na rimskem Veranu.
Tako utrujen si bil, ko si zaspal,
tako te je zeblo v hladilnici.
Še poslovilne pesmi ti nisem mogla
napisati, ko sem stopicala za tabo
po pokopališki peščeni potki.
Veter je odnašal jesensko listje
na tvoje ležišče, da ti bo udobneje.
Oblekla sem te v modro pižamo.
Še sanjalo se mi ni, da bom
po štiridesetih letih spesnila zbirko zate.
Kdo bi si mislil, da bom sploh še živa.
Zdelo se mi je, da si me vzel pol s seboj.
Toliko sem te iskala v onostranstvu,
da sem te le našla, in ti si mi rekel,
da kjer je bilo ljubezni preveč,
je bilo premalo časa za igre
in premalo časa za besede.
To je zgodba za eno kratko življenje.
Tako razpršen si povsod, da se vsakič,
ko vzamem v roko skorjo kruha,
spomnim nate in pustim v skodelici
malo drobtinic, da ti jih bom nekoč
prinesla v večnost, in še nožek bom vzela
s seboj, da boš lahko lupil krompir.
Tudi na aspirin ne bom pozabila,
če te bo kdaj bolela glava.
Ko bo čas božiča, te bom obdarila.
Šelesteč barvni papir zavitih presenečenj
boš dobil in košček domače potice
iz stare krušne peči tvoje mame Marjute.

Viros patriae amantes

Razmetana opeka na križpotju besed
v brezredju, ki umu prostor zapira.
Ni goloba miru na spregled,
le jutro za jutrom v vojni umira.

Čas se odmika. V pregnanstvo ga žene.
Z ravnanjem tal noči usločeno obzorje.
Sveča gori. S črno svilo plamen odene.
Iztočene kaplje svečave polaga v mahovje.

Brezčasje se v sivi kamen zajeda,
v košček sveta, kjer plemenitost v uboštvu
s suhim glasom brezimno v veter jeclja
z dedinsko popotnjo, dano v otroštvu.
Resnica človeške podobe je biti,
pa ji v posesti ciljev življenje ni mar.
Slepilo ugaša, obred je končan, odidi!
Viros patriae amantes!
V osariju je mir gospodar.

Slava padlim, izmučenim in razčlovečenim,
slava vsem umrlim za očetnjavo!

Vijolične samote

Bil je čas cvetočega bezga.
Bil je čas svetlobe
in čas vetra,
ki je čistil borjače
in odnašal korce s streh.

Bil je danes
in bil je jutri,
ki mi je polnil balkon
s pelargonijami in upanjem.

Bil je dan
in bila je noč,
ki mi je prinašala
vijolične samote
in jutranje tišine.

Ne poznam nikogar
tam daleč,
ki bi mi poslal
toliko črnih spominčic v dar
skozi razpoke moje sobe,
kot je spomin na žarek,
ko je oče ugasnil.

Tračnice vlaka v Rim
naj se zvijejo v omot
in utrdijo v krogli,
ki bo ozdravljeni svet.
Globus otroštva
s kančkom
novega začetka.

Prebudi naj se v meni otrok
s široko nabranim krilom,
ki bo kot roža vaba metulju.
Kjer krožijo mlini

Tvoja smrt
je sosledje najinih stopinj.
Precejaš me
skozi neizrekljivo odsotnost
svoje navzočnosti.
Obleci se
in kroži s kolesjem,
ki ga voda poganja.
Ostani ob ograji
dišečega jasmina!

Utrgaj me
in odnesi s seboj
z nevidno vejico rože
na zelenem poganjku,
zavezano z nitko na korenine.

Stražiš jo, ko ti belina pije kri.
Duši krožita z vodnim tokom
in iščeta sebe v zrnih semen,
ki jih veter seje po zoranem polju.

Roke so dolge,
kakor bele niti,
ki jih letalo pušča za seboj.
Vijuge sem in tja.
Sonce poganja
nove kali svetov.
Tam krožijo mlini
in poganjajo
večno ljubezen.

Večno zelen

Tam na odmaknjenem kraju
se moja pesem konča.
Veter jo odnaša kot list drevesa.
Z listom sva v sorodstvu.

Odnaša ga tja, kamor je voden.
Nosijo ga tokovi slasti.
Tako daleč od mene pristaja.
S seboj nosi zeleni košček telesa.
Leti z zavestjo svojega zlatega reza.
Pristal je za zamreženim oknom.
S seboj nosi zeleni mir
in zamolčano ponovno rojstvo,
ohranjeno v krznu ros,
ki se hranijo z oddaljeno lučjo.

Bila je noč in bleda luna je svetila.
Njegovi filigransko izrezljani robovi
še sanjajo zrcalno slike podobe
na dnu prosojne reke,
dostopne le vodnemu duhu.
Doživljajoči čas v oddaljenem vračanju
na robu gozdnih gričev odloži moč modrosti.
V razpokah večnega hrepenenja
nosi prasilo ravne črte telesa.
Ni ga mogoče prevesti v noben tuj jezik.
Ko bo vse poti spral dež, bo znova ozelenel.
Vse je tako zeleno, zavito v molk besede,
prebujeno bo vstopilo v telo.

 

OČE, KAKO SEM TE POGREŠALA

(Po sledeh spominov)

Otroško veselje

Ko sem bila še otrok,
sem bila zaljubljena v punčke.
Moram priznati, da me še do danes
ni popustila vnema za te igrače,
ki se mi v kotičku duše prikazujejo
kot dotik očetove ljubezni.

Moj oče je bil dober strelec.
Ne vem, od kod njemu ta dar.
Znal je ciljati v tarčo.
Ko mi je bila kakšna punčka
na Andrejevem sejmu v Gorici
posebno všeč, sem mu rekla,
naj pomeri s puško v tarčo,
in punčka je bila moja.

Doma sem imela celo kraljestvo punčk.
In jaz sem bila njihova ljubeča mama.
Bile so iz mavca in kavčuka,
a zame so bile te punčke moji otroci.
Bile so deležne mojih dotikov,
šepetov, nežnosti in topline.
Vedno sem jih preoblačila
in jim šivale oblekice.
Bila sem dobra mama.
Česala sem jih in jim kodrala lase,
jih hranila in jim pela uspavanke.

Hiperbole

Besede, ki jih pišem, so vinjete,
ki odpirajo oči in nosijo v sebi mali sij.
Luč, ki jim osvetljuje pot.
So bose noge otroka v nalivu,
ki bredejo veselo po vodi
in se dotikajo regratovih semen,
plavajočih sanjavo po ribniku.
So kot v igro zatopljene deklice,
ki se igrajo mame in zibajo
celuloidne punčke, snežno bele
kot žarek s čutom ljubeče matere.
S svojo privlačnostjo se te male magnetke
privlačijo druga k drugi
in mešajo karte usod kresnicam
s svetlikajočimi se krili v očeh.
Rada imam te hiperbole
s prebliski zelene trave v zlatem dežju
in rdeče jagode, visoke kipeče kupole,
ki rastejo erotično iz srca,
mi spesnijo veselo dušo
in navdihnejo nedolžne harmonije.
Na vrhu jezika plešejo in rajajo,
s peno hrepenenja lomijo temo
in pobarvajo luni obraz.

So delovne kot mravljice
in prihajajo zadihano
s slapovi veselja
v presledkih kakor sinkope
svetlobe z velikega sonca.
Čutim jih kot materinsko seme,
ki pada iz mene.

Gradovi v peskovniku

Zdaj razumem,
kako sem hodila
korak za korakom
po stezicah
in belem kamenju
pozlačenih idej,
prepričana,
da me očetova in materina roka
peljeta na peskovnik ob reki,
kjer bom gradila gradove
svojih sanj.

Naučila sem se pravil
iz svoje notranjosti.
Ko so mi igre razvnele kri,
sem bila prisiljena k obstanku
ob odplavljenih gradovih
in spoznala sem,
da prekašam reko
v svoji mirnosti.

Daleč in potiho je šumela reka
in gradovi, ki so z nitmi privezani name,
še danes žarijo v spominu
s svojimi posivelimi lasmi.

Črikanje

Ko se ob rani jutranji uri zbujam,
pogosto pomislim na tisti čas,
ko sem bila še murenček
in v mraku glasno črikala,
da sem komaj dihala.

Tako glasno se je oglašal ta mali múri
v meni, ko sem si sladkala telo
za sivim zidcem, ki ga je ljubkoval
majhen grozdič s čebelo v nektarju.
Razprla sem krila in odletela
v prostor znotraj sebe, da bi shranila
jagodo grozdja za mojega tatija,
ki je zvečer hodil k meni na obisk
v rdečih nogavicah.

Pokazal mi je luno in rekel:
»Glej, kako velika jagoda zori tam gori,
nebo se prazni nebesnih teles
in se daruje pridnim otrokom.«

Vsako noč je bila luna bolj podobna jagodi,
dokler je jutranji sončni žarek ni obarval
živo rumeno in izsušil vse strdi,
ki je kapljala v blatno kalužo.

Odložena krila

Po duši sem še vedno otrok v kratkem krilu
nad dvema piščalkama, ki tekata
s svojo simfonijo mladosti po tratah.

Bila sem še deklica, ko sem odložila krila
pod mah ob cvetočem grmu in z zlato
nitjo sem obšila njegove cvetove.

Z mavrico sem olepšala barvo besed,
ki so se kot osamljeno naključje ustavile
in me napolnile s slastjo vetra, ki žene naprej.

Živim jih kot dihanje v poganjku rastline.
V morje sem odložila čipko plimovanj
in odrinila čoln s pogledom, ki je zabodel val.

Roka je nagnila kozarec in izpraznila sem esenco.
V pristanu sem pomahala: Nasvidenje!
Besede se srečujejo skozi izgovorjavo drugih

in se prenašajo kot seme, ki vzklije,
in z leti postanejo podobne tebi.
Besede so kot drevored akacij in zaljubljenke,

so zagoni valov v sanje, ki se razraščajo
med golimi stenami, ko si hočejo kaj povedati.
Besede vedno vzklijejo iz odloženih kril.

V deželi užitkov

Živim v deželi poetov s tisočerimi užitki.
Srkam mistiko iz kozarca.
Srebam poezijo s Parnasa.

Hodim previdno,
z očmi se malo poševno sprehajam
po knjigah in si delam zaznamke na robovih.
Igram se s kozmičnimi žarki.
Ližem opojnosti z okusom po vanilji in cimetu.

Se ljubkujem s fetiši hrepenenja
in se vrtim v razigranosti
barv, okusov in občutkov iz svoje krvi.
Se uležem na bel papir brez naslova
in sem kraljica z razvezanimi očmi
v svoji podobi, iz zrcalca,
ki me gleda iz tišine.

Sem zaključena družba:
gospa lirične pripovedovalke
v vremenarski uti in se smejim
čebelam in čmrljem, občudujem ptice,
imam smisel za pravočasen beg pred dežjem.
Trpinčim druge, če ne dobim navdiha,
ko naložim domišljiji, naj ga poišče.
Sem sama, samotna darežljiva slikarka besed.
Občudujem cinije in astre
in uživam v njihovi družbi.
Sem dišeča lilija s povešenimi ušesi,
ko me kdo užali in prizadene.

Moj ideal psa je zlati prinašalec,
ki me vlažno gleda in maha z repom.
Rada imam iskrene robate prijatelje,
ki niso nadležni s pretirano prijaznostjo.
Z veliko vnemo raziskujem podstrešja,
še najraje svoje. Imam normalne reflekse,
ko je treba, odskočim ali preskočim oviro.

Brezimneže odganjam.
Pridobila sem občutek za razmišljanje.
V poetiki sem včasih aforistično razpoložena.
Ne preveč cenen občutek ugibanja
odpira okno razuma
v vseh prelomih in razpokah sveta.
Govorim si, da me ljubita mati in oče.

Hermelika in otroške igre

Dalije ob grmu hermelike
so bile tako nepozabno lepo pozlačene,
kot bi se cajna zvezd usula na moj vrt.
Bila sem podobna okrogli žemlji.
Med cvetenjem rož sem prekipevala od sreče.
Nato je moj nono zaklenil vrtna vrata.

Nekega jutra po nevihti sem stopila na prste
in radovedno gledala skozi špranje vrtnih vrat.
Rada bi bila zlezla kot škrat skoznje
in obrisala solze z obrazov cvetov,
ki jih je dež zmočil in so me pomendrani
žalostno gledali z nagnjenimi glavami čez zidec.

Tako zabuhle in objokane so se mi dalije
zdele: vedela sem, da ima moj vrt
istega sovražnika, kot ga ima moj oče.
Ta zbere vso svojo moč,
da iz toplega zatišnega kotička
z usnjenimi jermeni biča mojega očeta
in moje nebogljene rože.

Ne morem se otresti spomina
na vrt in kapelico, ki sem jo okrasila
s hermeliko, ko je mojemu nonotu nehal
peti kanarček. Kot kapljo medene rose
sem skrivaj položila ptico pod grm
hermelike, da bi se pevec zbudil
in spet prepeval mojemu nonotu,
ki mi je vedno govoril,
da je hermelika zdravilna rastlina,
ki čudežno ozdravi vse bolezni
in obudi še živalce od mrtvih.

Duhec

Ko sem bila še majhna,
so mi vtisnili v kožo znamenje,
ki se je razkrojilo, prišlo v notranjost
in ugasnilo otroka v meni.

Duhec je ponoči taval v nočni srajčki
in iskal očeta v neznosnem času.
Med ločjem in pomladno travo
se je tati spremenil v metulja
in se usedel na mojo otroško ročico.

Oblaki so drveli kot konjenica
in v vzgonu gibanja risali
in poudarjali praznine neba.

Znamenje je izžigalo kosti
in se spreminjalo v zarodek,
ki se s strani odriva in oblikuje
v bitje s preostankom prostornine.

Znotraj sem videla materin himen
in zibanje zarodka v sebi,
ki se ni hotel spremeniti, rasti
in se znova roditi kot otrok
v drugem času, ko bo sonce
spet prižgalo ugaslo otroštvo.
Duhec je ostal nedotaknjen.

Na stojalu vidim viseti še tiste podobe,
ki visijo kakor stare očetove krpe.
Te so mi dale kmalu razumeti,
da čas nikoli ne stopi soli
v jalovi legi spomina.

Zeleni otrok

Ko s plugom orješ brazde,
poberi še tisto besedo,
ki ti je padla iz ust
in posej še sebe
v neobdelano njivo.

Seme si lušči dlani globoko,
lučaj od koraka pije znoj
in ti nadaljuješ delo.
Iz zemlje pokuka zeleni otrok.

Vse je puhasto in skuštrano.
Mokri zakon ti namaka srce.
Vzemi se zdaj in cepi v drevo
z besedami, ki pod kamnom klijejo,
z žarki pod nogo živopisijo
krhkost in rahlost cvetov,
ki skovikajo rast,
prepuščeni pobudi semen.

Oblačijo srajco na telo,
ki raje molči,
ko cvet govori.

Pesem otroka očetu

Brez besed molče sva se razšla.
Mislil si, da nisi me izgubil,
a vem, da v tebi močna je želja,
da bi objel me in poljubil.

Mar tožno ti je tam od doma,
ko misel name te vzdrami,
ko tožni dež na streho še kaplja,
usojeno ti je biti daleč, meni sami.

Trkala takrat po tujih bi dvereh
in še in še hodila skozi piš ledeni,
z ognjem v srcu in očeh
zaman iskala bi te skozi mrak megleni.

In ko dež rosi ti v okno kot nekdaj,
se spomniš, kako si me otroka ljubil?
Ko oblak zatemni v Rimu sončni gaj,
se zaveš, da si otroštvo moje izgubil.

(Pesem je nastala leta 1955)

Majhna in tiha

Koliko pelina je morala užiti.
Koliko jetniških vrat je razbila,
ko se je osvobajala ujetosti.
Upornica v njej je morala zmagovati,
preživeti, biti, obstati.
Lomila je led v stopinjah zasnežene gazi.
Reševala je konja in kočijaža,
ki sta se utapljala v rečnih tolmunih.
Doumela je, da se je je življenje polastilo,
da vode naraščajo čez razum
in da ne bodo odžejale otroške duše.

Bila je majhen in tih otrok,
a v obleki je bila videti starejša.
To svojo lastnost je kazala previdno.
Čutila je kanček resnice,
ki jo je skušala doumeti prezgodaj.
Svojo najemno pravico do delčka sveta
je drago plačala tistim, ki so nastopali
kot hudičevi izterjevalci med tisočglavo gnečo
z natančnimi izračuni prilastitve
življenjskih tekočin, ki jih je pil njihov čas,
da je preživel z neokrnjenim občutkom moči.

Ko je reka presegla bregove,
se je deklica dvignila nad hišo
z zamahom, ki ga pozna vaja dirigenta.
Verovala je vanjo. Bila je daleč od tistih,
ki ne bodo nikoli prehodili poti
do njenega praga, ker je vmes nekdo,
ki je posvečen in odnaša sebe z zemljo
v pesteh čez ozke plotove.
So sile, ki potiskajo čute v široke prostore,
kjer si majhen in tih sebi v tolažbo.


Via Ravizza

Odšla sem,
ko niso hotele obroditi
dedove breskve.
Od Gorice do Milana
sem se vozila en teden
na odprtem kamionu.
Kjer ni bilo mostov,
sem bosa bredla hudournike.
Spala sem pod šotori Rdečega križa.
Odeje so prekuhavali v velikih kotlih.
Bilo je veliko uši in stenic.
Jedli smo redke mineštrone
iz aluminijastih vojaških menažk.
Pripeljali so nas na Piazzale Loreto.
Ustavili smo se pred hišo,
kjer sta bila obešena Benito Mussolini
in Claretta Pitacci.
Nato je odpeljal kamion naprej.
Umila sem se v gostilniškem
betonskem koritu.
Anglo-ameriški vojaki so plesali
z Italijankami bugi-vugi.
Pred hišo na Piazza Ravizza
sem srečala svojega bratranca Franca Jerkiča,
ki se je vrnil iz taborišča Rava Ruskaja
na Poljskem in Mepen na Holandskem.
Izsušenega. Hodil je počasi – kot moj oče,
ki je prišel iz Dachaua in je priplaval čez
Sočo s pločevinko paštašute nad vodo,
kakor da se mu več ne mudi nikamor bežati.
Bil je še del vlaka, natrpanega z interniranci,
ki se vračajo na svoje porušene domove.
V kleti sem si izbrala par čevljev
primerne številke od židovskih otrok,
ki so jih pomorili v plinski celici v Auschwitzu.
V kleti je bilo veliko zabojev
s čevlji in oblekami židovske družine,
ki se ni nikoli več vrnila na Via Ravizza.
Klet se mi je zdela kot judovska shodnica.
V njej sta bila tudi Talmud in Davidova zvezda.
Rada se spominjam, kako je v prvem nadstropju
dišalo kosilo na namiznem prtu s cvetličnim vzorcem.

Po vsej kuhinji se je širil vonj po paradižnikih.
Oh, kako prijeten je bil ta vonj, ko je teta Tonca
postregla na krožnikih s paštašuto.
Vsa sključena je hodila mimo 1944. leta
porušene hiše na Piazza Crivellone no 1,
nosila je torbe s paradižniki in dolgimi
francoskimi štrucami črnega kruha.
Spominjam se, kako sem si tešila lakoto z namazi
ameriške margarine in zdravila med vojno
pridobljeno avitaminozo s sicilijanskimi limonami.
Spominjam se tete Tonce Breščakove, pesnice,
ki je cele dneve visela nad perilnikom
in prala zdravniške halje svaku Emanuelu Abbattisti,
bratu zobozdravniku Robertu, ki je zaradi vojne
v Afriki diplomiral šele v poznejših letih,
in svojemu nečaku, zdravniku internistu Francu,
ki se je vrnil iz taborišča kot živa senca.
Ko bi le vedeli, koliko kapelj njenega znoja
je ostalo v mojih očeh in kako mi je,
ko o teh sorodnikih govorijo ravnodušno.
Če primerjam takratni Milano
s sedanjo prestolnico severne Italije,
vidim, da sta to zares dva svetova.
Prvega ni več, drugi se duši v smogu.

Otroška samota

Svitke otroške samote in bede
sem okopala v vrelcih toplih gejzirjev
na najbolj žejni zvezdi osončja,
kjer leži pokopališče človeških zmot
in so pokopane bolečine,
čitljive v toplem vrenju krvi.

Kam naj me še pelje spomin
z gibanjem vetra, ki se zapleta
v korenine mojega spočetja
in na krvavem cedilu zgodovine
preceja znamenja časa
in ideograme, misleč, da premore
Salomonovo modrost.

Z rdečimi zrni počenega granata
se je nahranil, medtem ko so drugi
lizali le prazne panje čebelje strdi
v primežu slepil, s črvičenjem
lastne lakote in svojih samot.
Kako različna otroštva smo imeli.
In kako kratke prste imajo nekateri,
ko trkajo na vrata lastne vesti
in vstopajo v bivališča mrtvih.

Rast in zahvala

Po pustošenju viharja
sem spet začela rasti,
kot pomešana vegetacija
med različnimi pleveli,
ki so me hoteli zadušiti.

A vedno se izkaže,
kakšno močno rast mi daje
ta zemlja, v katero je bilo
vsajeno moje telo,
in kako odporna je moja duša.

Sonce vzhaja in me obišče
skozi veje platane
in mi oznanja nov dan.
Zvoki morja govorijo,
naj poslušam njihovo
pridušeno pomirjajoče valovanje.

Pravzaprav sem žalostna,
da se mi oglašajo tisti,
od katerih nisem bila odvisna,
saj me niso nikoli obiskali na moji njivi,
da bi skupaj iskali zavetje pred temo.

Rada bi pomislila na vse tiste,
ki smo skupaj rasli,
pa so se zamislili in odšli.
Pomislila sem, da me je moral
vleči močan konj,
da sem orala to njivo domačo,
v kateri se je zasejala
tako bujna rast.

Slišim glas, ki mi govori,
naj ne obtožujem srca,
ki mi je utripalo v rokah,
saj so ga prav selitve ptic
opogumljale, naj ostane.

Prepričanje,
da je vredno obdelovati njivo,
na kateri je vzklilo seme,
prihaja že od dedov,
ki so mi kalili značaj.
Sicer pa je moja kri veliko bolj
nagnjena k plimi kot k oseki.

Stojim na svoji njivi
in zadovoljna gledam drevo,
ki raste in se sploh ne meni,
da se je zasejala tudi ljuljka.
Bolj opazuje marjetice,
ki so zaživele z drobnimi
rumenimi očesci in prav lep bel
oblaček je pokril travnik ob njivi.

Tišina me spominja,
od kod drevo črpa vso svojo
moč za rast, cvetenje in sadeže.
Skrivnosti rastočega drevesa
so zaklenjene in prav nihče
ne more vstopiti vanje in tudi veter
in vihar ga lahko zamajeta,
ne moreta ga pa izruti,
ker drevo varujejo sanje.

Preden se bodo tisti,
ki so odšli, spomnili,
da bi me še kdaj obiskali,
bom tudi jaz odšla.
Življenje je že tako ustvarjeno,
da se kar naprej
zapuščamo in iščemo.

Drevo je darovalo cvetove
za sadeže in prihaja čas,
da se bo osredotočilo na rast
in se malo odpočilo po viharju.

Ob tem pa ne bo pozabilo
izreči zahvale koreninam
za vztrajnost in moč svoje rasti.
Drevesa gozda
so se srečala na mestu,
kjer kraljuje tišina.

Vezi

Ptica je gostovala
v košati krošnji drevesa.
Vse njene pesmi so bile
trenutki zanosa
nad breznom samote,
zaljubljene v veter.
Kraljestvo, ki preseže
meje ljubezni
in vrača hčer očetovim očem,
da pada navznoter
in s svečnikom razsvetljuje
prostore spomina.
Misel zajame v posodo dež.
Pršenje v temo.
Gib seže v prostor,
kjer ni nikogar.
In ko postanejo oči peščene,
se zažene veter z vsemi jadri.
Zdrvi skozi labirinte
hrepenenjskih poti
in sledi bolečini,
ki je v duši ni mogoče doseči.
Vsa nezadoščenost
leži prav na dnu srca
in je potopljena v tkivih krvi.
Iz nje je stkana silhueta večnosti.
Vez, ki je čas ni nikoli pretrgal.

Moji kodri

Kje so moji kodri,
kam hitite časi
z zlatim runom otroških let?
Kje sta moji kiti,
padajoči v slap pšeničnih las?

Kot iz izvira iztekajoč spomin
se vijejo po zatilju
v spletajoči šop
s cvetovi jasmina v laseh.

Kam ste odnesli
šopek zlatih nitk?
Nežno valovanje.
V veliko belo pentljo
zvezan snop
mojih svetlih kit.

Tvoje kodre je zajel
goreči plamen sred vasi.
Pepel ostal je v mlaki,
kjer so požigalci opazovali
opečene otroške rôke,
v gruči zbegane otroke.

Z očesom ne dosežem več
zlatega odseva slapovja las,
ki spreminja uganke v privide
Še slišim krike … vreščanje ptic …
še vonjam osut jasmin ...
Svetlolasje sivine na dlaneh.

 

KAPLJE SPOMINA

Rada bi bila ptica

Raztegni se, spomin,
skozi ozko ključavnico.
Odkleni me
v tistem delu telesa,
kjer raste duša.
Odpri mi tisto okno,
v katerem vzhaja sonce.
Odpri mi tisto lino neba,
v kateri so naložene peruti ptice.
Odveslaj in odpelji me s čolnom
čez horizonte, kjer spi svoboda
na mirnem morju.

Tam kri ne zarisuje črt
delitev in združitev.
Tam raste množina oseb v ednini
in vznikajo smisli sveta,
ki nihajo v vetru, ponotranjeni
s svojim osemenjevanjem
in razmnoževanjem.

Tja se ne moreš podati sam.
Potrebuješ mojo družbo
in pomoč tistega dela sebe,
ki bo posejal notranjo njivo
s semeni in jo oblekel v roso,
ki dela čudeže, da začneš sanjati
neskončno nežno v zaobljenem času
razdeljevanja in sprejemanja.

Roke grabijo premice
pomanjšanih svetov.
Globoka žeja in poželenje
jih vlečeta k sebi.
Od glave do petà v volančkih in pentljah
domišljije vlečem vrvice
v pomanjšane prostore srca.
Šivam svoj novi svet iz žametnih krpic
po meri, da bi imela, česar nimam.
Ekstazo zavetja, žuborečo jato sanj,
razneženo breztežnost suhotravnate
cvetoče turinske perle. Let ptice.

Stazione Termini

Žig na potnem listu.
Prestopim jugoslovansko-italijansko mejo.
Na nebu žari na milijone zvezd.
Tržaška železniška postaja je razsvetljena.
Vstopim na vlak.
V kupeju nisem sama.
Pisk kot iz pozabljenih igric z vlakci.
Vsak prag med progo sem občutila
kot zapuščanje ločitvene črte.
Na tisoče razmejitev je bilo za mano.
Potniki so vstopali in izstopali.
Razsvetljena mesta so utripajoče
drvela mimo mojih oči.
Neprecenljiva resničnost svobode.
Potovati v preteklost skozi molk besed,
ki z leti otopijo in se spremenijo v vzdihe.
Oči oslepi čas.
Znotraj okrepi vid.

Stazione Termini. Pisk!
Nepopisni občutki,
ki jih je iztisnila noč v sončno jutro.
Izsušeno hrepenenje v rosi besed.
Mehki in topli spomini.

Na Vzhodu in Zahodu jedrske konice.
Na pročeljih rimskih hiš umita okna.
Dolg zamah z roko. Oče!
Njegova duša mi brede skozi oči.
Sveto romanje k združitvi krvnih vezi.

V Rimu

Všeč ti je bilo,
ko sem prihajala z vlakom
in ti prinesla v torbi
prgišče domače zemlje,
tvoj zimzelen –
tihe speče besede,
ki jih je zate izrekel moj nono,
preden je odšel
v nekem julijskem nalivu,
ne da bi se mogel
od tebe posloviti.
Tedaj si bolehal za domotožjem,
jaz pa sem občutila prisilni jopič
na svojem otroškem telescu.

Molčala sva.
Z obrazov sva razbrala,
kaj misliva.

Knjiga je ležala v tebi.
Bila je dolgo zamolčana.
Izročil si mi jo z nasmeškom.
Shranila sem jo v dušo
in si določila drug datum rojstva
za odraščanje ob tebi.
Vzela sem radirko v roko
in izbrisala svoj rojstni datum.

Ves čas mojega obiska
si hlastal za domačim zrakom,
me gledal s sijočim obrazom,
prijel za roko in mi rekel:
»Greva se igrat.«
Jaz pa sem dejala:
»Naučila te bom kolažirati,
zlepila ti bom mah
in okrogle soške kamenčke na srce.«
Tvoj vnuk je bil tedaj star dve leti in pol,
jaz pa triindvajset let.

Lastovka

Ko je žalost prezimila v srcu,
je iz daljnih krajev
priletela lastovka.
Kakor veka,
ki pokriva oko,
je njena perut
ogrnila bolečino.
Nešteto milj je letela,
da je skrila dež
pod svojim perjem.

Razprla je krila,
a odleteti ni mogla,
ker si jo priklenil nase.
Postala je nevidna pevka
nedeljivega glasu.
Najčistejšo jutranjo zarjo
si vdihnil, ko si ptici odprl okno,
a ko si ga zaprl,
si bil prezračen odznotraj.

Prinesla ti je robidnice
s soškega Proda
in ti si jih shranil
v večne posode.

Ko se obrnem nazaj,
se spomnim nate, oče,
z bogatejšim srcem,
srečna, da sem bila veter,
zazrta v tvoje zamišljeno okno,
kamor je lastovka odletela
in ti poklonila del mene.

Zrklo

Vse poti me vodijo
skozi tvoje oko.
Na kljuki zrkla
je moja roka.
Vstopam v prostor
za posvečene
in ti mi odpiraš duri
v dušo,
ko iščem mir.
Sprejemaš me
in piješ požirek
za požirkom.

Jemlješ me,
dodajaš in odvzemaš.
Krasiš me s svileno pentljo
in pleteš z nitmi
blagega šepeta.
Gledam se v ogledalu
tvojih oči,
ki kakor prsti telesa
tipljejo sanje.
Kakor korenina so,
ki potrebuje zemljo.
V njih je prostor,
kjer se obiskujeta
in stikata
višina in globina v eno.

Kar čutim, ti povem

Malo časa sem potrebovala,
da sem napisala to pesem.
Vse moje pesmi so potrebovale
leta, da so me zlog za zlogom,
besedo za besedo pobirale vase.

Vsa sem po listih raztrošena,
računalnik se je hranil z mano,
me grizel, objedal in požiral,
zlagal v verze po beli površini.
Srkale so me žejne besede,
me pile po kapljah krvi,
me pobirale vase in jaz sem se
preseljevala v snov,
v pečke semen.
Obgrizeni sadež sem,
iz pečk poganjam pod nogami tistih,
ki se razkazujejo in ponašajo
s svojimi napetimi mišicami.
Vidim jih. Napenjajo se
in hodijo po mojih semenih.
Teh se vedno nekaj najde.
Ti obljubljajo, česar ne morejo izpolniti.

Obljubljajo, kar imajo v posesti bogovi,
ki so vladati na Olimpu, da bi sodili,
pa jim daljni zvonci odzvanjajo.
Vrata se še za nobenim niso zaprla.

Nikomur ne zavidam mišic,
ki dražijo glad živali.
Te se hranijo z živim mesom.
Nihče ni iz jekla.
Vsakega zgrize življenje na svoj način.

S kapljo spomina

Pesem bo kmalu ugasnila,
če se ne odpravim v Firence,
kjer sveti zvezdno nebo.

Na Vio Appio Antico pojdem,
tam bom slišala topot
rimskih konjenikov,
videla svetle sablje,
ki prelamljajo odseve
utrnjenih zvezd.

Iskri se med obeliski
in starodavnimi stebri.
Vse je tako samoumevno.
Tam lirika še ni usahnila.

Rim je daleč v eni sami
kaplji spomina.
Skrijem se v Platonovo
votlino lepote.
V raju najdem vrt
za svoj obstanek,
kjer lahko sanjam
kot nespeči otrok.

Vzamem eno pesem nase.
Morda Valentinovo gnozo
o hermetično urejenem svetu,
Salomonovo odo
ali Homerjevo Iliado.
Utrgam si Pasolinijevo
mimetično božansko mimozo.
Ta uporni intelektualni posebnež
me posebno vznemirja,
ko bi se rada izmerila znotraj.

Razplamtim se kot cvetoča vrtnica
sredi božjega bivanja.
Tu bom lahko brala svoje pesmi
o burnih dogodkih stoletja,
ne da bi se kdo menil zame.

Ljubim poezijo,
svojo duhovno svobodo,
ko se dvigne duši pokrov
in rečem očetu,
naj gre z mano domov.
Podam se sama po Vii Appii Antici
z eno kapljo spomina.

Cantos Malatesta

Samodejni zastor je padel.
Razdeljen je bil na tri dele.
Prvi je zamrta luč.
Drugi je duh, ki se ni mogel izreči.
Tretji je stvar, ki je ni mogoče videti.
Zgodilo se je videnje minevanja.
Vse je bilo neslišno. Tiho.
Kar naenkrat tleskne čez prepad v brezno,
kamor padajo drevesa,
ki rastejo na robu in gledajo čez.

Ezra Pound se zdrzne,
Rimini, anno domini 1454,
ostajam vaš sin vam na voljo
Malatesta de Malatestis.
Nobenih vzdihov ni več.
Suho drevo se je naslonilo na hudiča
in pogledalo vprašujoče
iz brezna v nebo.
Zakaj mu je bilo usojeno,
da je obviselo nad breznom
in se prelomilo,
ko ga je močan sunek vetra izruval,
in zakaj se narava odreka
svoji modrosti in moči,
da bi drevo zasadila v bolj rodovitna tla.

Umiranje korenin na robu brezna
z razmajanimi gibi telesa
je naklonski kot v svetu živih,
ki žarijo, ko padajo po začrtani poti navzdol.
Rad bi se primerjal z odpadlimi listi,
ki jih nosi veter med belimi oblaki
in padajo v travo tam, kjer sem doma.


Na tujem raste drevo

Ponoči mi zažarijo oči
in jaz napišem misel z ognjem.
Tedaj pripravim dušo,
da iz grozdnih jagod
naredi vino.

Poševni meteorski dež in jaz.
Vsa lepljiva iščem zatočišče.
Med mano in rimskimi ulicami
leži košček domovine.

V njej sem našla očeta
z Vergilovo Eneido,
s Horacijevo Dulce et decorum
est patria mori
in Avguštinovo iskanje
božjega delca.

Na poti sem srečala
Srečka Kosovela, ki mi je razložil,
kako strašno je biti.
Trpljenje je način izrekanja,
ko se od krošnje do korenin
drevo izjoče na tujem.
V vsaki kaplji je kamenina,
ki odpade bleščečemu okostju – Smrti.

Fortunelovi vojački

Ko me slikaš odznotraj,
vidiš vojno v meni.
Odslikavam kljubovanje.
Ni njenega konca brez svobode.
Ostala sem onkraj senc.
Misli se spopadajo
z vsemi štirimi stranmi neba.
Stopila sem na tribuno vesti
in se glasno izkričala.
Povedala sem jim v obraz,
… da so tirani.
Prekleto, kako nič ne razumejo.
Še danes se mi niso podobe
izčistile iz spomina.
Moj oče je imel odkrit pogled.
Hodil je pokonci
in jaz nisem iz ovčje družine.
Primorci smo!
Mi smo vedno govorili slovensko.
Ni dvoma.
Sem poroštvo za obstoj jezika.
Govorim in pišem v slovenščini.
Nisem negibna.
Ne lezem.
Hodim.
Se ne klanjam nikomur.
Nisem podlegla.
Silili so vame.
Hoteli so veliko tovarišijo.
Prvi s črnim,
drugi z rdečim diktatom.
Ideologijo, podobno čistosti rase
ali ideologijo zlagane enakosti.
V Gomiščkovi hiši v Solkanu
je Fortunelo otrokom prodajal
kovinske vojačke.
Oni se borijo zame.
Za mojo svobodo.
Proti grožnjam in omejitvam.
Borijo se po zakonih narave.
Črni zlodeji so mi uplenili očeta,
prišli so drugi zlodeji in ga izgnali,
a zmanjkalo jim je sape.
Potuhnili so se.
Topove so usmerili v tisk.
Za obstoj gre.
Za svobodo.
Za obstoj duha.
Za resnico.
Prekleti zlodeji,
kako so me hoteli vkleniti
v politične mehanizme,
a jaz se ne dam!
Politične igrice niso zame.
Naj razglašeni tulijo naprej.
Mene varujejo Fortunelovi vojački.

NEPTUNOVE PESMI

Vodna nimfa

Danes je Soča lepša kot kadarkoli.
Videla sem jo, kako je blestela v soncu,
migetala rožnato, belo in zeleno smaragdno.
Kakor smehljajoča misel žarka
me je spravljala v dobro voljo.

Ko je odtekala po zelenih stopnicah,
sem se vzpenjala po skrivni žili v nebo.
Ljubezen je bila stkana v dih in poželenje.
Kako vznesena sem bila v sončnem neurju.
Na dlani žarki, še besed ni našla pisava.
Nosile so me ognjevite strasti.
S krilatim telesom sem se spreminjala v ptico.

V meddverju zemlje in neba sem jo poljubila,
posrebala požirek vode in se razpolovila.
Peruti sta padli v globoka tolmuna nimfine duše.
Med belim šipkom jo tkem, s sanjami med hrasti.
V sončni pisavi je skrita setev srca.
Odpirajo jo sape vetra v satju.
Tišine listajo zemlji dlani in me iščejo.

Očarana

Počutim se kot Horacijeva epistola
na orumenelem papirusu,
mistična in ekstatična
kot motna oživljena rdečina krvi
na Torinskem prtu,
ki ji je zastal krogotok
in zablestel na beli podlagi
kot svetleči karmin njenih lic,
s plenom bisera življenja v očeh.

Prekipevajoča iz tkiva
prižigam ognje v samotnih nočeh
in se predajam z breztežnim telesom
pojočim vetrovom neskončnega polja,
kot mak privzdignjena v rdečino,
v prašnike pozlačena
silim iz telesne zamejenosti v sproščenost.
Sem radost brez meja.

Ganjena od lepote majhne srage krvi
živim kot rezina resnice z nasmeškom
na prekatu izvidniškega čolna v telesu.
Zunaj prši hladen dež.
Biti očaran nad življenjem je lepo.

Trave spev

Polje trave, dihanje dotikov.
Čez bok mi valovi,
ljubi me in boža z velom srca.
Sape zibljejo pot,
ki me jemlje v sanje.
Cvet upira pogled v krilo rož.
Luči jim posodijo vonjave.
Neizgovorljivo v neubesedeni
govorici trav, ki vstopajo
v nihajoče speve miru.

Z veslom v roki

Kakor bi brizgnil iz klarineta glas,
se v izviru Soče razpne velika roža.
V nemirnih valovih jo po licih sonce boža.
Skozi globeli in tolmune odmeva gore glas,
moč vetra in šelestenje trave jo zibata v sen,
pojeta ji uspavanko na mehkem runu svirel.

Raztrosijo po obrežju se vonjave gorskih trav,
spominčic, zvončnic, krvomočnic,
dišave vijolic in barve modrih kukavic,
ko jeglič zlato rumeno ob rmanu spet cveti
in s svetlo lučjo obžarjen zagori.

Rožo po strugi brzice nosijo,
njene nemirne liste po obrežju trosijo.
Zažari ji v iščočem belem kamnu oko,
hladi ga vodna duša smaragdne reke,
na skalovju in mahovju se sneg topi,
v cinober postrv posrebri.
Radost iz otroštva bi še rada užila,
požirek, oče, s teboj bi ob izviru Soče popila.
Veslala bom proti toku deroče reke
in naposled našla tebe, oče.
Pogumno skupaj se na pot podava
v talečem se snegu najine reke,
ki v belem siju plava in ponikne kakor luna,
se po žili iztoči v srce Neptuna.

Kakor bel konj zdrvel bo čoln po brzicah reke,
se dotaknil ostrih skal, jih gladil,
mehčal in grizel, krotil bo zmaja oseke.
Gorski svet po žilah kakor kri šumi,
v roži tok deroče reke hrumi,
kjer star kolovrat prede in dviguje pene
nad bregove, čez mahovje in trstičje
napljuskanih spominov, kamor srce ga žene.
Neptunov žejni vodnjak

Curki vode podpirajo nebo,
da ugasle zvezde ne padejo
v moder žejni obroč samot,
ki so ostale v tišini osame.
Nad vodnjakom lebdi droben pršec
v čas in švistne brezdušno
v dremavo negibnost dneva.
Neulovljiv je kot vodni dih.

Voda hlapi in izhlapijo tudi leta.
Sprehodijo se skozi svetlobo
sončevega vetra in drevesje.
Strjene kaplje apnenca
na dnu Neptunovega vodnjaka
kljubujejo človeškim sencam,
ki se sklanjajo nad robom
in iščejo spomine nekdanjih samot.

Panovec in Trnovska planota
sta že od rojstva sopotnika porečja Soče.
Vode se zbirajo na razglednih točkah,
dotikajo se zelenih oči,
hrepenečih po prižganih zvezdah,
te lebdijo nad njimi
kakor domotožja sen.

Številne so želje mimoidočih,
ki držijo novčič srečne vrnitve v rokah.
Rojevajo se, prihajajo
in odhajajo trpke kot kutina,
ki nikoli ne dozori v sladek sadež.

Zvezd ni mogoče utrgati,
kakor ni mogoče zadržati trenutka.
Rosnim kapljam prija pomenek
o vodah z zelenim trebuhom.
Majhen nanos čustev,
ki se spreminjajo v rosne kaplje,
a očetovih odtekanj v vodnjaku ni več.

Bele luči

Naj te nosijo krila,
kamor letijo žejne ptice,
do prekrasnih vzvišenih stvari.
K izviru naj te ponesó,
kjer žubori govoreči vrelec
iz pozlačenih kron belih luči;
v njih se poraja šumeči vetrič,
ki žene hrepenenje naprej.

Cvetoči mandeljni skladajo glasbo
iz snovi, ki so pomešane
s požirki vode in se zapletajo
v vonjave pomladi.

Opazujem cvetove dreves,
ki bodo nagovarjali
in mahali z belimi rokavicami,
kakor snežinke bodo valovali
in z nasmehom brstov osvajali srce.
Z božanskimi zrenji bo nasičen let.

Cvetenje je kakor neba sproščenost,
neskončnost mladostnih obličij
se nama oče, smehlja;
v njih so sledovi mojih otroških besed,
prvih stopinj in brez strasti pobarvan svet;
le vztrajnost in napor rasti se z njimi združujeta,
češeta čas in mu vztrajno kljubujeta.

Ko komete obsijejo bele luči,
spoznam, da so čuti rojeni iz glasbe duha.
Ne potujem skozi življenje zavezanih oči,
tema je čakala, da se jutro zjasni
in se dan spremeni v pastel moje zavesti.

Ob Soči

Vsak otrok ima svoj paradiž.
Majhen negiben kraj,
čisto majhno krpico zemlje,
posejano s travo in spomini otroških iger,
davno zvesto zabeleženih v duši.

Tu so posejane drobne bele rožice,
kot bi sredi poletja zapadel sneg.
Tako svetlo zeleno je poškropljen
ta mali vrtiček, da se nisem upala
nagniti čez rob, da ne bi odtekla zelena.

Ko sem prestopila iz velikega sveta
na to malo krpico zemlje,
skrito med grmičevjem šipka,
se je v meni vse spremenilo.
Tu je stal v jarek vkopan vojak JLA
in mi opustošil vrtiček.
Vzbudil mi je občutek, da je oskrunil
prizorišče mojih velikih sanj.
Oskrunil je moj otroški paradiž.

Mislila sem, da si bom sem prinesla
zložljiv stolček in tu živela,
tudi ko bo deževalo
in ko bo pihal mrzel veter,
da bi ozdravila ta svoj svet,
ki je uglasbil pravljico mojega otroštva.

Še danes stoji tam ta zamišljeno lepi
kraj ob Soči in vsaka bilka posebej
se ziblje enako veselo kot nekdaj.
Barve Soče so razločno travnato zelene.
Tako pretanjenih čutov sem z očmi
pila reko, da me je vso napolnila
z gorsko temino in zeleno svetlobo.

Soča šumi isti jezik kot moje srce.
Iz njenih igrivih glasov bi znova zrasla
takšna, kot sem, malce muhasto igriva
in zasanjana, z bolečino v srcu,
da se od vojaka pohojenih belih rožic
še vedno spominjam in za njimi žalujem.
Kakšne bližine se skrivajo za zaveso otroštva,
a mladostne zgodbe ne morem več ponoviti.
Na kraj lahko položim le izsek iz spomina.

Zelena pesem

Podzemne vode še niso drevo.
Rast zahteva veščega mojstra.
Z rameni kot jambor.
Očeta v vonju lipovine
in dušo vitkega plesalca.
Vode se ljubeče ljubimkajo s kamni.
Izviri so beli zemeljski metulji
iz slapov okamnelih angelskih kril,
ki delajo travnike dišeče
po košnji s sončnimi pripovedkami.
Vode skrivajo knjige z odtenki pisav.
Na vodnih žilah slonijo puhaste glave.
Noseče mame semen.
Kaplje plešejo svoje praznično bele
združljivosti otrok vseh letnih časov.
Z ogrnjeno ozelenelo pelerino
odpirajo razcvetju oči.
Zrejo v zvezde in prezrejo ljudi,
ki meljejo grušč skozi zelena usta.
Slišim glas izgubljene ptice v vejah.
S spečo roko pobožam izvire,
ki izginjajo v neotipljivih začaranih
slapovih drevesnih luči.
Od čudenja sem že skoraj oživljeni
kamen postala, vode mi spirajo slo
po življenju v rasti dreves.
Njihovo govorico shranjujem v spomin.
Za svoje sanje, ko bo spanje shodilo
v gozd in se pobratilo z neusahljivimi
studenci smaragdnih nočnih podob,
si spočijem oči od opazovanja,
ki polni prostor resničnega raja
v samotnem vrtu zelenih ljudi.

Dva soška kamna

V majhno šatuljo
sem shranila dva soška kamna.
Ulegla sta se mi na dno duše.

Tu imam sonce, morje in ljudi.
Sonce me boža in ogreje,
morje osveži in ohladi.

Zefir je razvozlal vrvi
in razpel jadra.

Čoln drvi, drvi.
Žene ga čas.

Zgneten je dan iz spominov.
Večno božanje kamnov
zadržuje moj dih.

Razpiram se svetlobi in morju
z belimi krili galeba.
Prijeten občutek za pozabo.

Žeja

Žeja, moja ognjena hoja po puščavi,
vihar peska, ki mi izžiga oči,
občutim te v neodžejanih ustih
kot prazen poželjiv prostor
mnogih ujetosti in neizpolnjenosti.
Si kopneče bitje na žarku z oporoko
neskončne reke z nedoločljivim
kipenjem na sončnem grebenu.
Krogla v duši, ki hoče žonglirati z lastno lučjo.
Nikoli ne umirajo in izginejo vse možnosti
za lastne spolnitve na točki utripanja srca.
Ti si v meni in jaz sem v tvoji izpolnjenosti.
Vzgib hrepenenja, moči in svobode je močnejši.
Je utripanje žile v Orfejevem grlu.
Žeja, ti si kot mali ščinkavček,
skrit med senčnimi vejami,
ki razveseljuje svet s svojim koncertiranjem.

Nikoli se ne postaraš, saj tvoje veselje
in žalost nimata obraza. Le strugo življenja.
Ogovarjaš me z neštetimi samotami in
ozelenitvami. Hraniš me z glogovimi plodovi.
Si plamen, v katerem izgorevava obe.
Velb, na katerem stoji visoka hiša sveta
z izvirom v skrivnostni notranjosti.
Zasvitano upanje si z govorico ognja,
ki ob sončnem zatonu nikoli ne umanjka.

Živiš v meni z odkloni, ki umirajo
in rojevajo nova strmenja in čudenja.
Skladnosti s preprostim podajanjem rok.
Si bivanje moje biti, ki ga žene rastlina
z vonjem po roži. Obzidje telesa.
V njem je topla beseda brez sten. Opaž časa.
So navzočnosti, ki poganjajo in nihajo želje,
jecljanja in tožbe v blagem vetru dneva,
kamor usodno vstopamo in izstopamo.
O, žeja mojih oči, ki žarijo v vodni gladini!
Si ognjeni skok telesa v reko življenja.
Si hrana, ko se glas pernate luči zasmeje
v odslikavah moje in tvoje prepletenosti.
Ne vem, kaj si. Morda spomin, morda navdih!

Kamenje

Sebe sem našla v kamnolomu.
Videla sem vse tiste gmote
nepremičnega kamenja,
ki se rušijo in dobivajo oblike.
V njih sem uzrla ves svoj razpon.
Od majhnih škrl do ogromnih kamnov,
ki še niso imeli oblike.

Stala sem pred gluhim kupom kamenja.
Med neobdelanimi kamni,
ki jih kamnosek še ni imel v rokah.
Vsa sem bila prašna od prsti,
v kamnitem oblačilu.

Stala sem nepremično kot kamen,
a ko se je začelo kamenje rušiti
iz velikih skladovnic,
sem spoznala tisočero oblik:
vsak kamen lahko
imenujem s pravim imenom
in ga uporabim za določen namen.

Z vsakim kamnom posebej lahko
sezidam veliko zgradbo,
lahko ga vgradim v prag svojega doma,
kamor bom vstopila,
ko bo kdo zalučal kamen vame.
Kamne lahko vgradim v stopnice,
po katerih se bom vzpenjala.

Lahko položim tudi škrlo ob škrli
in si tlakujem ravno pot,
ki me bo vodila k sami sebi.
Pomembno je, da ne postavljam
kamnov na pot svoji hoji
in da jih odstranim, če padejo nanjo.
Brez upora so se kamenčki
prilagajali mojim rokam,
ko sem jih v otroških
igricah metala v zrak.
Tako so se odrivali kot sanje,
padali nazaj na tla
in mi tlakovali življenjsko pot.

Koprski ščit

Mesto mojega bivanja je nevesta v belem oblačilu.
Vanj sem prišla davno tega, pri triindvajsetih.
V belem oblačilu. V slogu svoje mladosti in svojih sanj.
Mislila sem si, da je to vzorec nebeškega Jeruzalema,
morda z vlogo Srednika med dvema svetovoma.
Spoznala sem, da je telo Kopra grajeno v obliki
kamnitega ščita, ne iz vitic, lesa, usnja in kovine,
kot so spleteni grbi s ščiti sumerskih konjenikov,
ki sem jih videla naslikane v zgodovinski knjigi.
Belo oblačilo je bilo zame kakor dekliško svetobolje,
ki sem mu pripisovala poseben svetloben pomen.
Dotaknila sem se ga, kakor da bi pozabila
na cilj svoje poti in svoje srce ob slovesu z Goriške.

Vedno se nekdo umika, seli, odhaja ali se brani.
Belina mesta se je vpletla v obrambni ščit Istranov
pred kopji, sulicami in požigi tujih vojska.
Dojela sem ščit kot znak, ki me bo varoval
kot dobra mati. Cestno obzidje je grajeno
iz prijetno dišeče bele kože neveste –
istrskega kamna, ki varuje oljčni gaj,
vinograde, sadovnjake, vrtove in ljudi.
Diši mi po soncu in omamno nadišavljenih krinolinah deklet,
ki so se nekoč sprehajale ob morju
in po ulicah pod platanami in ob oljčnih nasadih.
Poslopja so kot belo razgaljena nevesta davnine,
ki zmehčanih lic na vsakem koraku pozdravlja ljudi
in jim z velikodušnostjo izreka dobrodošlice v mehkem
istrskem narečju. V milih geoloških nočeh se stapljajo
kamenine s sencami ljudi, in nevesta na pročeljih hiš
se s svojo belino z ljudmi pomika proti morju,
kakor večna očarana popotnica mesta.

Antični spomeniki, lapidarij, epigrafski zapisi, kipi,
najdišča, muzejske zbirke, stilno pohištvo, slike
pričajo o bogati zgodovini mesta, ki me je prijazno sprejelo
in mi pokazalo bogastvo in moč svoje večne duše.
Vse ima svoj namen: »Darilo tebi od sv. Nazarija
za spoznanje mestne Belgramoni Taccove palače
in odžejanje ob izviru iz vodnjaka življenja.«

Na glavnem trgu je minimundus beneške kulture.
Tu prebiva svet z alkimistično skrivnostjo boginje Izide.
Slišim mrmranje morja, nekakšen blues, nagneten
z ljubeznijo vračanja in valovanja v nasmejanih krčih,
ki so v davnih časih prelomili obali ostro čeljust
in stolkli skali zobe. Nobenega dopovedovanja srditosti
morju ni treba več. Najbolj brezumno pustolovščino je
sprejelo vase. Med Izolo in Koprom ležijo razbitine Rexa.
Tedaj je vojno nasilje obračunalo z morjem, zemljo
in zrakom. Vročično v znoju in viharnem neurju
Beethovnove glasbe je igralo in njegov odhod je bil
majhen vnebohod, nokturno, requiem slavne ladje.
Vse hkrati. Žrtev za majhne stvari, ki bodo sledile
in mehčale sedanjemu človeku misel in srce.

Pogled na dno ni nikoli lahek, o morje, humus materinstva.
Med naraščanjem plime in padanjem oseke sem dohitevala naseljevanje
izseljene obale in ji izročala svojo usodo v ožganih barvah poletja.
V veliko veselje mi je bilo, da sem si lahko razložila
notranji smisel občudovanja zračnih pretakanj,
božanje maestrala in iluzije o začetkih trenutkov
nikoli izsanjanih sanj, ki jih ne morem povsem
izmeriti s tistimi, ki jih živim na palubi svojega plovila.
Ob slovesu lastovk, ki sprhutavajo v nebo in letijo v daljne dežele,
bi kar ponorela od čustev vračanja. Nato se sklonim in roka začuti
to obmorsko zemljo, to morje, da je moj dom.
Oh, kako neopredeljeno čustvo sem sprejela vase,
ki se mi je v reliefni harmoniji dneva pokazalo
kakor poduhovljena roža na beli jadrnici in srce
mi je uravnovesilo svet z morjem in mojo krvjo.

To najtoplejše sonce mojega življenja me je ovilo
okoli pasu in začutila sem, da sem ljubljena.
Odšla sem od tam, kjer je nekdo brusil robove,
in opazila sem, da brusi okraske mojega značaja.
Ko se polaščajo življenja, trpljenja noče nihče vzeti nase,
in ko zalaja nate pes, mu poglej globoko v oči
in ukroti se njegova narava. Zasidrala sem se v pristan
v koprskem zalivu s svojo belo jadrnico in v belem oblačilu
svoje mladosti opazila, da sem tu, v koprskem ščitu doma.
Da, prav tu, v hiši, kjer mi je bila izrečena dobrodošlica
v mehkem istrskem narečju in kjer se ulica
s svojo belino poslopij pomika proti morju.

Pijani čoln

Videla sem drhtenje modre vodne gladine
in sprejemala vase srebrni sij soli.
Videla sem barve in slišala glasove od daleč,
se usedla v čoln, zapisan morskim potem,
a nisem mogla več izstopiti.
Na mizi se je shladila nepopita kava
in čoln je drsel, izravnaval sile,
ki so ga gnale naprej in puščale za sabo
neizrečene besede. Spomnila sem se na
Arthurja Rimbauda. Na spajanje svetov.
Nekje so pritrkavali, a moje telo
je bilo glasnejše od zvonov.
Čoln je bil okovan, a jaz sem segala čez rob
in mrmrala besede. Zemlja je bila nežno
zaobljena, polna radosti, in sonce je sijalo
nad prelomljenim veslom. Enigma večnosti.
Njegovi podaljšani prsti so se dotikali nepopisanih
listov, ki so leteli s ptiči in šelesteli svojo večno
pesem o telesih, ki se ne morejo odtrgati od duha
in izgovarjajo svoj večni: Počakaj!
Iz duše odteka črnilo. Prsti drhtijo.
Na nebu je roj kobilic, ki so se nasitile s črkami.
Kjer je dežela svobodna, se rojevajo besede,
ki jih je mati naučila kričati, se boriti, prepevati,
premagovati bol, raztapljati sol, se spreminjati v nesmrtnost,
izcejati belino skozi oči meduz, ki plavajo negibne, potuhnjeno,
sluzasto, brez pravil na širnem morju. Brez vzroka so.
S slo po ožiganju drugih teles.
Portreti bitij, ki jemljejo vase duše, medtem
ko spremljajo čoln, ki pušča besede za sabo.
Živim v svetu črnih borovnic z očmi meduze.
Na potovanju z enim samim čolnom, lupinico
brez ravnovesja, ki ponika skozi sluzasto telo.
Prečkam vesolje. Sem dogodivščina na gladini vode
z ritmično dušo, izlivajoči vrč besed v morje soli.

Kamen ali tkivo?

Danes je ozračje napeto s svetlobo.
Potopljeni so vrči z lučjo.
V njih drstijo ikre svoj lunin ples.
Rušijo se vali in pogrezajo v svojo bolečino.
V kamen ob obali zapisujejo svoj morski potopis.
Misli krvavijo nad svojimi žalnimi trakovi,
ki se v dimenziji žarkov raztisočerijo
v jagode vina in nasmehe iz spomina.

Nekoč je bila kamen.
Nič je ni bolelo.
Konjska kopita so lahko hodila
po njenih grudih.
Danes je drugače.
Kamen so razbrazdali plazilci,
ki so se razlezli po njegovi duši.
Potuhnjeno stiskajo njene čute v kot
in si obirajo dišave.

Kamen odseva tudi milino,
če ga je zbrusila človeška roka.
Vprašanje je, kaj dela bolj človeka:
kamen ali tkivo?
Morda mu apnenec učvrsti hrbtenico,
a tkivo mu zmehča dušo.
Je večrazsežnost, ki se razodene kot kri.
Lapor postane prag vrat,
skozi katera vstopajo ljudje.
Ne vem, kako priti iz sebe do tebe.
Skozi bele poti kamna
ali rdeče poti krvi.
Slišim šumenje. Razpeta so jadra.

Mladost

Osupljiva doba mladosti!
Povezana s konopcem,
podobna kotaleči se krogli.
Nikoli ne ustvarja ostrih robov.
Odmotavajo se alegorične zgodbe,
ki se začenjajo kot vdih
in nadaljujejo kot dihanje in odraščanje.

Lep okvir za vsebine, željne lepe povrhnjice.
Kot diamant se je razpršila podarjenost
iz občutka osamljenosti in zapuščenosti
oddaljenih ognjev, ki ne morejo ogreti
hoje po ostrem kamenju sedanjosti.
Mladost je epoha, ki zacveti skozi ure spomina.

Toplo uzrto ozelenévanje bivanja
v lahkotno belih otroških ponjavah.
Nikoli izmerljiva mera moči.
Pridobivanje časa, nevidno na zaslonu zenice.
Telo, predlepota značaja, seme na cvetni gredici.
Ogenj, ki ga je treba vrniti Bogu.

Mladost je najbolj nezvesta ljubimka.
Kocka z lepoto in njeno usodo.
Je sončna misel, ki prodira skozi mrzel
alabaster kot bela prosojna roka,
skozi prostorje k iskanju cilja
v zbiralniku hrepenenja.
Nima stranic, le rob in prelom –
prižgani ogenj za žaro pepela.

Mladost je mera božjega,
mera brez človeškega prizadevanja.
Onkraj vhodnih vrat je ostal spomin nanjo.
Vstopa v hram modrosti s sključenim hrbtom.

Življenje se napaja iz plamenov mladosti.
V lesku so vgrajene vonjave satja,
ki sproščajo svoje omame.
Mladost je kozmična faza
jutranje zore pred večerom.

Plava kot lučka na vodi,
medtem ko se duša utaplja
v vesoljnem razburkanem morju.
Nikoli več videna. Odšla je! Ugasnila je!
Zapustila je sledi spomina,
srčne zaklopke in veliko srce.

Rečni kamen

Vračam se
in iščem svoj rečni kamen,
ki bi odprl oči,
ko bi me zagledal in spoznal.
Vzame naj me med svoje vode,
tolmune, mah in korenine obrežnih dreves.

Ko bi le videla dno v globini,
kjer je lupil svojo dušo zame,
se bojeval s stisko svoje krvi
in pisal po skalah sporočila
v neznano dolgo mojo odsotnost.

Obraz je skrival med dlani rečne struge,
v svoj botanični vrt. Stiskal je ustnice.
Razobličen ni mogel spregovoriti.
Deroče vode so ga valile med skalami,
ko je iskal moj dih in podobo.
Sklonila sem se skozi suh grm ob reki
in ga spremljala po poteh samote in miru.

In jaz sem ga klicala z dušo in očmi,
mu govorila, naj me ne ureže v nogo
s svojo ostrino, ko stopim v vodo,
saj vem, kaj pomeni biti razklan na dvoje.
Reki ni mogoče uiti, ker nosi človeka
med skalne čeri in kamenje v njej.
Tok Soče dere s svojo bolečino
in odpira brazde kamnu postaranih oči.

Talna ploščica

Vstopila sem v pritličje
svoje rojstne hiše.
Objel me je kamniti hlad zidovja.
Z globokim vzdihom pljuč
sem objela mladostne spomine,
ki jih je nekdaj zajel in razdejal vihar,
jih raznesel s silovitim vetrom po svetu.
Spet se je preselil stari čas sem,
v mojo bližino, na staro mesto
izpred davnih let,
brez nonota Pepota s palico v roki
in petja njegovih kanarčkov.

Zapuščeni dom užaljenega
in postaranega obraza mi je gledal v oči.
Stopim okrog vogala v drug prostor,
ki je ves osramočen in nepobeljenih
sten strmel v moj obraz.
Madeži po ometu so govorili o umiranju sten,
ki jih je zapustila dedova roka.
Vse je bilo kaotično in zapuščeno,
v razpadajočem, žalostnem stanju,
okna zazidana s prizidki soseda.
Brezplačni najemniki so sneli s tečajev
vrata, demontirali stikala za luči, umivalnike
in straniščne školjke ter zapustili tovornjak
smeti in dve vreči neuporabnega apna.

Sonce se je nagnilo v večer.
Naslonjeno na hrib Sabotin,
se raztegnilo po Svetogorski cesti.
Pozlatilo je čisto majhen košček
razbitega tlaka, odkoder je z vsem
svojim nekdanjim bleskom zasijala
vinsko rdeča barva talne ploščice
v prostorih, kjer je imela nona botego.

Spomin mi je zdramil trenutek
in znova je oživel čas v svojem sijaju.
Kakor ohranjen del moje otroške duše
v kotičku srca je zasijala zvezda vame
in me nagovorila z nekdanjim nasmehom.
Neko vzniklo naraščajoče hrepenenje
po izgubljenem je bilo v njej; tožba
in tolažba, ki blaži bolečino vstopanja
in izstopanja spominov skozi popačen
in umirajoč obraz doma,
ki sem ga davno davno tega zapustila.

Ploščica me je nagovorila
z dobrikajočo se govorico svoje
ohranjene vinsko rdeče barve,
v katero je bil vtisnjen pečat dedovih
žuljev in njegove ljubezni,
ki pa ni več zdržala teže
brezbrižnosti polivinilaste štragule
realsocialističnega brezdušja.
Na talni ploščici so bila odtisnjena znamenja
mojih bosih nog in pogledi mladenke.

Ob gorečem iskanju srečanja z mano
mi je dala vedeti, kako je kljubovala
v tragičnem boju in se bíla za resnico.
V mojih očeh ni izgubila tistega sijaja,
ki je svetil z ostanki starega spomina.

Prostore sem obnovila, a talna ploščica
v obliki zvezde na sivem kamnu tal
bo ljubeznivo sijala v mojem spominu,
kajti v svoji starosti ni hotela zbledeti
in umreti, dokler ni pozdravila mene.
Pokopal jo je čas, kakor je pokopal
mojega deda in obudil čas poprave krivic.

Odsevi

Z uprtimi očmi gledam v vodno gladino.
Reka vrača zenicam obraz.
Vidim potopljene griče, drevesa,
kamenje in ptice. Odsev vsega,
kar bi se rado preselilo v moje oko.
Naenkrat mi voda raztrga obraz.
Spoznam se v mavričnem plesu.
Pride oblak in mi skrivenči obličje.
Zamaknjena sem v kamen,
ki na dnu reke izvablja pesem šumenja dreves.
Izgubljam pogled in reka me odnese.
Strgam se vodi iz objema
kot prehodna fuga zelene opojnosti.
Utišana reka me brezglasno odnaša
in se spreminja v luč besede.
Mistični občutek, v zrcalih čista svila neba.
Plezam skozi potopljeno drevo med zvezde
in gledam svoje razpotegnjeno telo
do peščine, kjer se spomini na podobe
veselijo svoje razgaljenosti skozi kite zelenja.
Voda šumi in vleče ogrinjalo za seboj.
Hvaljena bodi mnogoterost podob,
spreminjajoči lesket utišane vode,
obraščenost z žejo po zelenem spominu!

Favn v odsevu reke

Čas se je ustavil nekje na vlaku,
ki je predirljivo piskal in sopihal
svojo počasno, nedokončano zgodbo.
Potovanje neznano kam.
Bizarna pripoved o ožarjenih drevesih,
ki bežijo mimo oči.

Zrcalo brez dna.
Za njim žarek, ki reže čas.
Še živo doživetje skozi okno spomina.
Nekje je označen kraj
s končno železniško postajo,
ko človek zverižen pride na cilj
kot izgubljena žival, ki išče zavetje.

Favn prebiva v odsevu reke.
Med podrastjem topolov in grmičevjem.
Sredi jase. Na njej leži otroško telesce,
ki spada v naročje trave kot cvet.
Bezeg, sklonjen nad vodno gladino,
se dotika mladih let.
Umita dragocenost spomina.

Varuh čustev in pomnjenja.
V preteklost segajoče oko.
Použivajoče plešoče zlato jutro spomina,
okopano v vonju pomladne trave
z dotiki mehkih valujočih tišin.

 

ŠE TO TI MORAM POVEDATI, OČE!

Znotraj sebe

Ko sem odhajala, sem za seboj zaprla vrata.
V meni je ostalo toliko lepih reči.
Tvoja bližina in mišljenje, povezano z mojim.
Nekaj pa obžalujem: da ti nisem dala
večji delček sebe. Nekaj ljubkih besed ti bom
še od doma napisala, željo pa prelila v namen.

Misel je preskočila v iskro in ožarila tvoje okno,
na katerem čakaš pismonošo z mojim pismom.
Na jezik mi je položila svojo tkanino
s tisočerimi ugankami, željami in vprašanji.

Nemara po rimskih gričih že cvetijo dalije,
te male majske upodobljenke barvnih odtenkov,
ki so tako lepo cvetele po vrtovih
ob temno vijoličnih perunikah in belih oleandrih.

Veš, dosegel me je dež.
Odprla se mi je velika svetlikajoča se roža
z vonjem po ljubezni in mislijo nate.

Videla sem jo s prostim očesom
v dimenziji z nekoliko zastrto vsebino.
Bila je še kot brstič. Vendar, ko se je odprla,
sem jo začutila v žametnih barvah in vonju,
vso precejajočo se skozi pore zelenja.
Diham jo in stegujem svojo roko.
Obnavljam se, pretvarjam v nove
pastelne odtenke govorice.
Opazujem valovanje jutra.
Vse je kot začetek.
Vonji v rosnih cvetovih. Spomini.

Kanon srca

Zatekla sem se v cerkev,
izpraznjeno vere.
Polno grešnikov je bilo v njej,
ki imajo na ustju jezika
prislonjeno razredčeno čustvo molitve.

Kdo pa so vsi ti,
jih mar poznam,
sem med njimi tudi jaz?
Na vseh šelestijo nedeljska oblačila.
Odmevajo sakralni spevi.
Mogočni glasovi orgel donijo,
da bi prebudili svet.

Strmim v mogočna slikarska platna.
Biblijske zgodbe mi vstopajo v zavest.
Zagledala sem zbledelo sonce,
ki ga je načel čas med hladnimi zidovi.
Tla se kažejo z mrzlo notranjostjo.
Ljudje so poškropljeni z moralnostjo.
Vrtijo se v spirali prhutanja angelskih kril.
Z drsanjem cerkvenih klopi so videti boljši.
Cerkev jim zapolni vse luknje značaja.

Dihajo kot brezšumni metulji.
Suhi jeziki molčijo. Sliši se le momljanje.
Morda so to molitve, morda oddaljevanje,
ki kuje zarote in išče pota očiščenja.
V vsakem nedrju se odpira razporek v čas.
Enkrat zaniha v slabo drugič v dobro stran.
Srce je meja, ki izgovarja pravo molitev.

Popolnost

Popolnost je prispodoba angelov
z milino apoliničnega pogleda.
Popolne stvari se ne kažejo,
da ne bi užalile nepopolnih.
Popolne stvari so želje duše,
ki prižigajo ognje v neskončnosti.
So selitve sanj nazaj k očesu.
So vračanja in drhtenje občutij,
ki raztapljajo bivanje odznotraj.
So nihanja in znamenja,
ki povzročajo nelagodja
s pogledom v vrtoglavo globino,
kajti koraki niso nikoli ravni,
koža ni nikoli gladka in brezhibna,
ko jo boža dotik ljubezni.
Številne gotovosti so le brodolom
po krivinah, ki jih prinašajo
negotovosti, iskanja in potešitve.
Vizualna mojstrovina človeške
domišljije je stvar naključja
in okoliščin, ki se vselej spreminjajo.
So mehkobe srca in čustev,
preseljenih k skritim stvarem.
Otoplitve, ki izgubijo svojo moč
izvornih sil rasti k popolnosti.
Ko se angel skrije za nevidno popolnost,
prižge svojo luč upanje
in v presledkih izdihuje svojo nepopolnost.

Vest

Tja v točko človeške vesti
naj prileti puščica in zasadi
svoje ošiljeno rezilo!
Zareže naj, da bo zabolelo,
da bo zabolelo in bolelo.
V opomin! Spomin ni več dovolj.

Iz nje so shodili udje, ki teptajo.
Iz nje rastejo okončine, ki jemljejo.
Na tej točki se kotijo viharji,
ki zanašajo ljudi in odnašajo strehe.
V prestolnici rastejo močvirja
z aligatorji in uničujočimi insekti,
ki drug drugega izrivajo.
Žabe pa regljajo na ves glas.

Krepi se razcepljen starodavni soj
plinskih luči na dnu rečnega kanala,
kjer se črviči duša v mehkem grezu.
Tam plešejo svoj zajedalski ples.
Padamo, padamo. Oni nas odnašajo
in razlamljajo z železjem globalizacije.
S svojo pogubno robotiko brez duše.

Tam daleč …

Viharni sunek vetra
je odprl okno na stežaj.
Na mizi je obležal list,
ki je še utripal s svojim zelenilom
in dajal vedeti, da je vanj vtisnjen
pečat drevesa, na katerem je rasel,
in da je sestavljen iz energije,
ki omogoča drevesu dihanje.

Nekaj časa je nepremično ležal
na mizi in opazila sem,
da v njem ugašajo luči.
Pred očmi mi je začel veneti,
se gubati, rumeneti
in izgubljati sokove.

Veter ni poznal drevesa
in je list zanesel tja daleč stran,
kjer izgublja svojo luč.

Tako se je zdel ta list
kot mnogi Slovenci po svetu,
ki izgubljajo svojo luč
daleč od svoje domovine.

Značaj

Lahko strgajo človeka
kot kos papirja,
ves njegov značaj lahko pohodijo
in ga strejo kot oreh,
a njegov presežek je nedotakljiv.
Četudi zrušijo vse človeške
obmejne utrdbe in pokončajo
vse stražarje in človeka izročijo
podrejeni logiki nasilja,
mu poskušajo zavladati
in ga pahnejo v brezkončno igro
bolečine in trpljenja,
se ga polastijo in naredijo
za nacionalnega idiota,
mu pijejo kri in mu vsiljujejo
svoj vzorec normirane zavesti,
ga preplavijo s svojimi zlimi nameni
in mu skušajo dokazati,
da so oni njegov gospodar,
ga raztelesijo in odnesejo
duhovno razkosanega
v svoj geto enoumja,
mu dneve in noči izpirajo glavo,
brišejo iz spomina stare zapise,
nikoli ne dokončajo svojega dela.
Tam, kjer bo kdo odvzemal,
bo vzniknilo novo, pognal bo še
močnejši poganjek,
gibanje in rast po človeški višini.
Zaplenjeno lahko uničijo, a značaja nikoli.

Gostija

Stene renčijo
in jaz jim mečem kosti.
Svoje okroglo vretence
sem jim dala za obed.
Grizejo ga, tedaj ne bevskajo.
Kot plutovina sem lahka,
ko me obgrizejo in siti odidejo.
Vsakdo mora preživeti na svoj način.
Tudi psi imajo pravico do hrane.
Raje točim kaplje krvi,
vendar so štirinožcem ljubše kosti.
Okrogle kosti. Tiste posebne oblike,
podobne žitnim krogom na njivi.
Krogcem, ki se čarajo s peresom
in imajo zvok škripajočih koles navkreber.
Ustnice odmaknejo ustnice
in tolmun zavrtinči reko.
Nekateri imajo čelo bika,
ki se zaganja v ogledalo.
Da je spomin prožen,
imamo veliko srečo.
Ves strup natoči, popije in iztoči.
Izčisti se in spet je bel kot cvet.
Zaman jim razkrivam svoje čute,
le kosti so jim hrana.
Da ti zgrizejo vse kosti,
traja več kot vek.
Sprijaznila sem se s tem.
Sem hči Črnega brata
in vedno nekomu hrana.
Nekateri grizejo tvoje kosti,
drugi te pijejo po kapljah krvi.
Nasmej se jim,
saj je življenje krčmar,
ki gosti pse in lačne ljudi.
Dovolj je kosti in krvi za vse.

Dôl

Koliko časa še manjka,
da bo studenec privrel izpod griča.
Da bo vrelec izbruhal čiste vode
iz globine, od 'dôl' navzgor.
Tedaj bom vsa prepletena
z vriski in kriki življenja.
Z resnico, ki bo privrela iz tal,
bom umila svoje telo.

Priklonila se bom bolj dôl.
Ne samo gor, gor, gor.
Dôl, kjer čepi moj mezinec v blatu.
Dôl, kjer puščajo živali dlako.
Dôl, kjer gnije odpadlo listje.
Dôl, kjer z mrtvim padom obvisijo roke,
nepripravljene, da bi se dvignile gor, gor
in iztegnile dlan bolj dôl.

Dôl rastejo gomolji. Dôl so korenine.
Nekoč bom dôl in trava bo rasla gor.
Dôl se izteka dež. Sadeži padajo dôl.
Skale odbijajo žarke gor, gor.
Drevesa rastejo gor
in odlagajo sadeže dôl.

Lasje štrlijo gor, roke visijo dôl. .
Veter piha od morja gor.
Človek pade dôl, dôl, dôl.
Srajco ima zapeto gor,
da mu ne vidiš duše bolj dôl .
Oči ima obrnjene gor, gor.
Nihče noče biti dôl, vsi plezajo gor.
Po stopnicah se vzpenjajo gor, gor, gor …
in stopajo dôl, dôl, dôl …
Klasje se ponižno sklanja dôl,
rast semen se dviga gor, gor, gor.

Rast

Seme klije iz rodovitne prsti.
Nad razcepom zabite zagozde,
pod težo vetra ji rana solzi.
Deblo ji govori, naj spozna bol,
potešitev poželenja rasti,
naj razume njen pomen,
vsak svoj dih, razdalje,
daljave in življenja pasti.

Ko stvari rastejo, slonijo ob robu
mehke svetlobe ob polknicah sveta.
Kar rast odkriva, deblo zakriva.
Liha števila jo kodrajo
s povzdignjeno rumeno.
Pod površino se odpirajo črte,
iz globine v širino in višino
sipljejo semena v pojme,
zavite v skrivnost.

Žene jih veter, ki odnaša dneve
in luknja spomin, riše paralele, sečnice,
kote, odklone in zaporedja trenutkov.
Veter sejalec semen po zemeljski obli
leži z glavo globoko v prahu.
V puhu topolovih isker.
V koreninah, ki ustvarjajo višino
z razpiranjem nosnic visoko,
kjer rastejo rdeči tulipani.

Višje kot človek

V srce so se mi zarisovale barve gozda.
Imela sem vtis, da me je zeleni pogled
udaril po roki. Odmaknila sem jo in spoznala,
da je rast dreves tisto brezpogojno
hotenje po življenju – nagib,
ki preveva sleherno živo stvar v koreninah.

Vse, kar človek izrazi s svojimi kretnjami
in s svojo pojavno obliko, je genealogija dreves.
Drevo spregovori očem s svojim čopičem
in nariše, kako živijo in dihajo zeleni ljudje,
ko se pogovarjajo z vetrom in dežjem
in kljubujejo ujmi v svojem krznenem plašču.
V zaporedjih, ki niso podobna ulicam,
jih prekrije resnoben oblak noči.
Tedaj obmolknejo in občudujejo zvezde,
dihajo sladke sanje. Vonj cvetov
sprejme njihovo povabilo za zavetje.
S sposobnostjo svoje zelene rasti
se vzpenjajo in dvigajo višje kot človek.

Iskra duha

Temačno spoznanje je izgon.
Izgon duha!
Preženejo telo,
a ne preženejo duha v pregonu.
Duh je nepropustna koža.
Duh je ritual moči živeti.
Okovica misli, ki varuje.
Kamor greš, nosiš s seboj duha.
Lahko greš v Buenos Aires, Rim, Peking,
Šanghaj ali v Moskvo. Vseeno kam!
Vedno nosiš s seboj iskro duha.

Hitler je izgnal Einsteina in Thomasa Manna,
sovjetska uprava Marca Chagalla
in Aleksandra Solženicina,
disidenta Bukovskega so vklenili in obrcali.
Milan Kundera je zapustil Češkoslovaško,
Czeslaw Milosz Poljsko.
Puškina so izgnali na Krim,
Saharova v Odeso.

Václav Havel je ostal v svoji deželi
in se ogradil z neprebojnim jopičem duha.
Impresivni pedigre duha!
Ljudje duha od Ovida, Danteja,
Chopina, Victorja Hugoja do Eugéna Ionesca,
vsi so bili preganjanci in pregnanci.
Judovski narod par excellence
so pregnali do plinskih celic.
Primorske čedermace
in mnoge narodnjake so izgnali iz domovine.

Vsi so našli svoj duhovni in etični dom v sebi!
Zavestno in notranjo svobodo.

Izgnanstvo, to stalno svetovno stanje.
Felix culpa misliti, biti misleč!
Misliti. Biti duh.
Duhovno cepljena rastlina.
Odrešimo duha zmrzali.
Odtalimo ga!
Osvobodimo duha plesni.
Duha naj objame topli vonj pomladi.
Poskrbimo, da duh ne postane suho seno!

Duh ima modre oči in veliko čelo.
Božje narečje svetlobe.
Duh je skodelica božanske krvi.
Duh je živobarvna morska flora
v globini, v žilah koral.
Duh pogozduje goličavje.
Duh so pljuča planeta.
Duh se spozna po mehki besedi.

Duh zasluti vonj po dimu, vojni in krvi.
Stoji kot sledni pes za zenico.
Duh vidi lesk kopja na daljavo.
Je vonj duše, ki hrepeni po svobodi.
Duh je teloh pod snegom, Helleborus higer
s črnimi koreninami in belimi cvetovi.

Duh je neskončna ljubezen,
zakopana pod zemljo, ki klije
iz svojih korenin na sončno stran.

Duh je vrtnica, je trnje srca.
Duh se ne drobi na koščke teme.
Duh je morski val, ki očara svet.
Najlepše, kar je ustvarjeno, je delo duha.
V stvarjenju sveta je bila iskra duha.
Duh ne utihne, nosi v rokah harfo miru.
Duh je regratova lučka sveta
z milijoni puhastih nevidnih semen.

Razgrajene stvari

Dotaknil si se s prsti svojih pisav,
iztegnil roko in otipal
brezkončne misli na zaslonu duha.

Sem v globinah tvojih oči.
Ni v tvoji moči, da bi me videl.

Dan ugaša in noč hlasta za zrakom
Nič časnega ni, le gnezda pod nadstreškom,
kjer ležijo razgrajene stvari zlovešče nedoločenosti.
Iščem očeta, ki me je duhovno zaplodil.
Vse naokrog letam za abecedo njegovega imena.
Stojim v varni razdalji za tistimi, ki se prerivajo.

Srečam jih. Oni iščejo zgodovinskega Jezusa,
a srečali so sodobnega Kristusa, ki se je sprehajal
po pepelu s kovčkom svoje zgodbe v roki.

Svetloba dóma je odtrgana od resnice,
Zbrala se je na leči nad popisanim listom z imenom,
ga sežgala in spremenila v pepel.

Kukavičje gnezdo

Nič ni več vezano na sopotnike,
dogodke, delitve in klišeje,
ki kot šivalni stroj drdrajo
naprej svojo neustavljivo zgodbo.

Vprašam vas, ali ste kdaj umirali,
da se igrate to brezvestno igro
s tujo bolečino in trpljenjem,
da tkete iz senc smrti vrvi,
s katerimi bi v jarem ideologije
radi vpregli brezdomovinsko upanje
in umiranje na obroke.

Nič ni bolj patetičnega za terapijo
bolezenskih stanj kot ločevati dušo
od skeleta, ne da bi se zavedali
svoje samote. Kukavica si vselej
izbere tuje gnezdo za privilegirano obilje.
Oče, zatisni si ušesa, saj tega
ne moreš več slišati niti razumeti!

Veter ni odnehal

Doživela sem nekaj nenavadnega.
Srečala sem se s pevcem neba.
Stala sem na veliki senožeti
in poslušala veter; tožeče je pel melodijo,
ki je nisem še nikoli prej slišala.
Bil je nemiren, že skoraj obseden,
kot bi mi hotel nekaj povedati.
Napenjal mi je bluzo in dvigoval krilo.
Hotel me je vzeti s seboj.
Vetru sem se upirala in ga svarila
naj se pomiri in me pusti malo samo,
ko me pa tako omamlja jesen.
Toda v njem je bilo toliko tožba in hrepenenja,
da sem se ustavila in mu prisluhnila.

Tedaj se je zapodil proti drevesu in ga stresel.
Z drevesa so padale hruške na tla.
Nato se je zapodil še v drugo drevo
in tudi to drevo je zatresel in z njega
so padala jabolka v travo.
Sklonila sem se, pobrala sadeže v vrečko
in šla naprej, vendar veter ni odnehal.
Hitel je ves nemiren novim dogodivščinam naproti.
Zvenel je in slišala sem vse mogoče glasove:
jok, stok in hrepeneče klice …

Veter se je dvignil v nebo in začela se je nevihta.
Nato je topleje zapihal divji šum,
mi osušil moker obraz in premočena oblačila.
Razpihal je oblake, da je name posijalo sonce.
Tedaj sem spoznala, da sva si jaz in veter
v svojih stiskah in hrepenenju podobna.
Drug nasproti drugemu se postavljava v bran
in sva nerazdružljiva prijatelja.

Konj

V gozdu sem srečala
nemirnega konja.
Vračal se je s paše na travniku
v bližini človeških bivališč.
Na glavi mu je sedela ptica
in mu kljuvala spomin.
Na očeh sta mu sedela čmrlja,
ki sta mu pikala zenice.
Konj je skozi naočnike
pekočih pikov
od daleč videl,
kako so ljudje utapljali mačke,
komaj rojene mlade muce
v vedru vode, iz katerega
se je prej napojil.

Od daleč je bilo videti konja,
ki je znotraj krvavel,
in njegova hoja ni bila več
tako živahna.
Po telesu se mu je odprlo
tisoče ran, iz katerih
je zijala bolečina.
Male muce so mijavkale
in konj si je s kopiti mašil ušesa.
Nato je konj zdirjal v gozd
in ga nikoli več nisem videla.

Nastajanje

Če hočem pisati,
se moram vrniti k pozabi.
Iznajti moram jezik,
ki ga doslej še nisem poznala.

Če hočem pisati,
se moram vrniti k nedokončanemu človeku.
Na začetek. Kjer se on začenja.
Začeti moram graditi misel,
ki bo iznašla novega človeka.

Rodil se bo iz poezije.

Poiskati moram kozmično oporoko,
da bi vedela, kakšnega človeka
je stvarstvo zapustilo.

Spoznala bom predčasje,
ko še nisem bila rojena.
Kako je vse tisto neizrekljivo,
ki se kopiči v meni,
postalo ogromna masa snovi,
ki hoče oživeti, postati zvok,
beseda, pojem – podoba.

Tisto, kar ni bilo beseda v mirovanju,
temveč nastajanje, in se je kazalo
kot zadrževani molk.

Da bi lahko začela to delo,
bi morala imeti glino v rokah
in na razpolago veliko pridevnikov,
s katerimi bi lahko vdihnila lastnosti,
ki jih je človek pripisal božanstvom.

Človek, ki bo zrasel iz moje poezije,
bo morda podoben sončnici
in bo zrasel tako visoko v nebo,
da se bo dotikal sonca.

Biti bo moral misel,
resničen soj luči,
prosojnost,
sinteza ljubezni.

Breztelesen.

Pojem – podobe. Magični dih narave.
Žar sončnice, ko se prikaže jutro.

Izkopala sem davnega jamskega človeka,
ki ni hotel več goreti kot nekdaj,
imel je prežgana krila angela,
razstreljen let in številne plenilne tipalke.

Ni bil več metulj na roži. Dih narave.
Čas mu je spreminjal barve.
Spreminjal mu je bistvo.

Nastal je človek, ki je z roko prijel sneg,
led in ogenj. Zalučal je kamen
ali z njim udaril drugega,
ko si je osvajal prostor s kosmatim telesom.

V mislih imam morda nerealne ideje,
vendar se ples mojih misli odriva,
skače v vesolje in je sestavljen iz vonjev,
ki niso vonji telesa, so vonjave duha.

Poet

Poet zna pozdraviti opečeno dušo.
Vidi razdalje na milijone svetlobnih let daleč.
Poet se vžiga kot vžigalica
in potiska pedale svojega velikega kolesa
po robu Velikega kitajskega zidu in se poganja
za semantičnim ključem božanskega planeta.
Pomika se proti grmadam večnega ognja.
Poet sedi na sredini težišča sveta,
obrnjenega kot nogavica navznoter v svoje telo.
Ko odpre srce, ima na vratih
zaslon kozmosa, Rimsko cesto,
nove svetove in na koncu izhod v večnost.
Njegova neizživetost se spremeni v tenkočutno tkanje.
Govori programski jezik duše o miru in sreči.
Vlada mu teologija, ki vodi vsa bitja in stvari v smer,
da jih pomiri. Tu se nauči hrepenenja
in naskakovanja svetle točke na koncu vidnega.
Nezadržni vrtinec uniči vse skrbi in obup,
le upanje ostane. Vse izbriše s sveta:
ljudi, besede in spomine.
Iz sebe ne more več izstopiti.
Pomoči stopalo v vodo in brede.
Pleše gol. Vesolje ga oblači v svetlobo.
Nadene mu varnostni pas.
Uniči seme lastnih trosnic.
V njem ni več nič človeškega.
Odreže si ušesa in odkolesari
s silo ognja proti rdečemu.
Male krivice padajo skozi sito kot prah v pozabo.
Nekatere pa so neskončno velike in ostanejo na situ.
Nastopajo kot igralke na odru
in se zibljejo na svojih črepinjah.
Nekatere ostanejo večno žive
v mansardi vesolja s kapuco svetlobe.
Na zavihku sveta živi redka pesniška žival,
odtrgana od resnice, z zaplenjenimi svetovi navznoter.
Ob sobotah in nedeljah se sprehaja po sončnem parku
in opazuje ljudi, ki delajo v sadovnjaku.
Ko se zmrači, potegne okensko roleto
in ne sliši več kričanja in ropota sveta.
Poet, piši pesmi in izprazni se!
Vesolje je neizmerno. Tvoje orodje je beseda.

Poezija

Poezija te zajame,
zavije v svilo
in spremeni v sladkorni trs.
Je lapis za izžiganje ran
in divjega mesa.
Pogasi žejo duše
in oživi glasbo v čutilih.

Čudežno izpraznjena vsebina izrekanj,
ki blažijo hrepenenju bolečino rojevanja.
Donošena porodna voda v slapu besed.
Moja odžejana grlica med stenami bivališč.
Sok izvotljenega drevesa, ki se cedi
po stenah maternice
in zadiši v razcvetu novorojenca.

Poezija, odsev mojega tkiva in krvi.
Pozibavanje rastočih vej v večernih sapah.
Cvetenje, umito v nežnostih juter,
ki se spreminjajo v sad otroškega telesa.
Stihi so vrt med sušo in vročimi vetrovi.
So jutranja rosa, ki blaži cvetu obraz.

Hranim se z njeno bližino, dotiki,
mlekom njenih dojk, neusahljivo močjo
in s plodnostjo, ki se spreminja v seme ljubezni.
Shranjena teža duše, na katero so privezani
preroški glasovi šumenja morskih valov,
ki so se ustavili v kanalih in pretokih srca.
Vrelci bolečine in nore slasti.

Obzidje, s katerega padam v slapovih.
Pijejo me odprtih ust in jaz se lepim ob kamenje,
pobiram jih in gradim gradove svojih sanj.
Prepoznam se le v svojih zamudah in glasu.
Novo življenje

Na velikem vretencu okamnele živali
je kalilo seme in pridobivalo ude,
s katerimi bo duh živali vstal od mrtvih.
Novo življenje je skupnost vseh dejanj,
ko iskra duha drobi lupino smrti
in se prebije iz svoje dolge žalosti
kot preproga trave in aleja dreves.

Iz globokega sna je vzklila cvetlica.
Gledala sem jo pod drevesom,
kjer nič ni večno uspavano,
in v meni se je prebudilo upanje,
da bom nekoč žuborela
po tej ravnici in slišala glasove,
ki se mi hočejo razodeti
in me obdariti s spoznanjem.

Koliko zelenega kipenja na enem
samem vretencu okamnele živali!
Koliko sporočil iz ene same točke
vstajenja življenja v bivanje
in povabilo pogleda na ta duhovni pepel,
ki je vzklil, da nahraniva drug drugega!

Iščem med koreninami s tresočimi rokami.
Bojim se, da ne bom našla sebe
v tistem spevu, ki pripada vitezu vetra
in sončni princesi v kraljestvu ptic ob Soči.

Molk

Molk je samosvoja enkratnost bivanja
in se niti ne ločuje od besed.
Opažam, da je poln kljubujočega zanosa.
Neprestano odpira oči, me gleda
in se spušča v strašne globine.
Je kot tiha cesta razmnoženih platan,
nagnjenih na morsko stran,
je paleta okrepljenih barv dneva.
Ob meni stoji kamnit zidec,
na katerega je naslonjen,
in s pihljanjem zefirja mi vrača svoj glas
v trenutkih poglobitve v tišino.
Zunaj govorice je gol in ves dišeč od misli.
Izrekljiv je, ko ga nežno otipam pod kožo.
Premore mehkobo in patino časa.
Sprehaja se po samotnih alejah
in dodaja barve stvarem,
odeva morsko obrežje
in se dotika velikega zbiralnika,
ko tone do njegovega dna.
Molk živi bolj zase, si me ogleduje iz skal
in mi dovoli, da sem njegova gostja
in da se ga dotaknem, ko zahrepeni.
Vse je odvisno od mojega razpoloženja.
Ko mi namigne, kaj je znotraj,
pogostno odsevam brezčútje,
stisnem režo in zaspim.
Molk se hrani iz skrivnosti,
ki ležijo pod kamni,
in se pri hoji dotika ženskih gležnjev.
Pogosto reže uzde iluzijam
in tehta, kaj si mislim,
a ceni ženske vrline.
Danes zjutraj sem opazila,
da se je sončil in se mi nepričakovano nasmehnil.
Razodel mi je osupljivo luč svojega bivanja.
V sebi nosim tuje telo

Svet na stežaj odpre
vsakomur vrata med štiri stene,
ki se ožijo, dokler mu ne sprešajo srca
med beton in staro železje.
Zunaj so šakali, ki rinejo v svobodo samote.
Vesoljni pok jim gori v očeh.
Čakajo me v telesu in pred vrati.
So zrcalo davnine brez dna.
Odidejo naj, preden vstopijo vame!
Hvaležno sprejemam svojo samost.
Poslovim se od živalske družine.
Vidim jih kot prikazen, ki se kot polip ovija duše,
in ta prekleta pošast rine vame tudi od zunaj
kot raztrgana krpa placente,
ki se hoče držati horizonta sveta
in mi obeta visok sij ročaja
na vratih maternice, ko bo vstopila v telo
in živela v meni z novim imenom.
Krmiti me hoče z energijo dlakave kože,
ki poležava pred vrati praznih,
zlizanih in izrabljenih besed.
Ko se bo razum brez modrosti sušil
v dednem materialu plazme
kot ideološki tik-tak zarodka,
bo samost vse močnejša
in bo podoba prikazni,
ki spodjeda dušo, da mora misliti
mehanično v svojem živalskem telesu.
Nobenega ugovora ne trpi,
ko ji človek ponudi svoje telo.
Doseže in pokljuva vsak brst,
ki teži k cvetenju čiste esence bistva.
Kako je podobna dolgokljunu,
ki je Kafki znotraj skozi usta kljuval telo.


Zahrepenevanje

Včasih še zahrepenim po obrežju reke,
po liturgijah nestopljenih snovi,
padajočih z murve,
ki je luščila zame svoje sladkosti.
Zahrepenim po španskem bezgu,
ki je odišavljal Breg.

Zarisovale so se stezice otroku
in odpirala obzorja neba.
Pred mano se je vzpenjal vsemogočni hrib
s svojim sivo zelenkastim obličjem.
Pod njim s svilnatim grmičevjem
ob kamniti potki barve, razseljene
po cvetočem obpotju.
Alegorija, lahka kakor puh
drobnega belega cvetja.

Koprena lebdi nad vodo svoj
gorski zelenkasti sen.
Reka dolbe strugo kot vest,
ki si postavlja vprašanja.
Naj pozabljeni mirno spijo v njej
in odtečejo s krvjo in napakami,
s spominom na čas,
ko so si iz gnilih lilij,
rastočih ob Klancu,
spletali vence slave
in zapustili v meni brazgotino
razsoljênih let.
Kakor plesniv keks je bil otroku ta čas.

Okenski odsevi

Prelistavam ulice kot liste knjige
in nobenega okna
ne morem prebrati do konca.
Za zavesami živijo usode.
Nekateri so na začetku,
drugi na koncu.
Nikomur ne moreš prodreti
skozi živo tkivo,
le odsevi nedotakljivosti
zapolnijo življenju čas.
Skozi zavese iz belega organdija
seva praznina,
ujetost v pajčevino časa.
Okna zakrite odprtosti
neprozorne snovi.
Prostor s turkiznim kavčem,
žamet z ostanki kože,
rustikalno okolje,
nedognano ljubosumje
in fiziologija vsakdanjih čustev.
Pretakanje noči skozi vene dneva.
Kozarci nazdravljajo,
roke se poslavljajo.
Bivakiranje staršev in otrok.
Fiktivni svetovi sreče
s kotički, namenjenimi počitku.
Predali za dobre in slabe,
za bogate in revne,
za uspešne in neuspešne.
Čas in prostor brez pojasnil
in opredeljevanja razlik.
Vzorci termitov tvorijo svet.
Ledene sobane z zakurjenimi pečmi
in pomanjkanjem hrepenenja,
premalo za liriko,
za molk poeta preveč.

REFLEKSIJE

Pokopljimo Polinejka!

Svet je zame nerazumljiva resničnost.
Žaganje in pripravljanje lesa, zažiganje ognja,
brušenje nožev, daritev, posvetitev.
Parodija za viteze vere v neskončnost.
Kakšna razsežnost vere čez rob
nevidnega in nevednega.
Krog in tema tam čez.

Kje je neskončnost?
Do kod sega?
Se začenja pred rojstvom
in se konča po smrti?
Vmes je življenje s svojim začetkom
in končnostjo, za vsakogar na svoj način.
Jezik liže rano, da bi prišel skozi meso do duše.
Človek je upanje,
ki sega v prihodnost teme.

Kreont je moralno zlomljen.
Kje ima pravico biti pokopan njegov duh?

Kreont nima več telesa, je izkušnja,
helenistična travma, družinska tragedija v Tebah,
zgodovinski spomin.

Ali je lahko spomin na Kreonta pokopan
na posvečeni zemlji?

Pieteta ima prednost pred
državnimi zakoni o pokopu mrtvih.
Uveljavi naj se volja neba!
Antigona, hči Ojdipa in Jokaste, želi,
da duha kralja Kreonta pokopljete.

Kreont ni bil človek, bil je kralj, zakon,
zmota, poosebljeno tiranstvo.

Pokopljite in pomilostite njegovega duha!

Smrtna kazen ni legitimna.
Propadla je državica polis,
pri Korintu so Rimljani premagali Grke,
pred Bizancem je klonil Rim,
nato je klonilo frankovsko kraljestvo
in padel je tudi berlinski zid.
Kreont je mrtev.

Zagrebite ga v svojo dušo!
Posujte ga s kamenjem!

Ali ima pravico do svetosti življenja tiran,
da živi kot psevdo problem v človeku?

Kreont ni človek, je ideja.
Ideje so produkt človeških misli.

Ubijte idejo in človeka!
Izginiti mora brez sledi, groba in spomina.

Po naravnem pravu, ki spoštuje
svetost življenja, ne moremo ubiti človeka.
Ideja je mrtva! Živega ne moreš ubiti!

Pokopljite idejo s človekom!
Brez sledi spomina, nagrobnika in imena.

Zakon prepoveduje tak pokop na pokopališču,
kjer so umrli pokopani po zakonih Absolutnega.
Kreonova volja do ponižanja drugega na raven
nepokopanega mrtveca je še živa. Med nami!
Antigona prekorači mejo posvečenosti mrtvih.
Pradobro, ki se zateče vate, človek!

Kreont je našel Antigono obešeno.

Antigona je živa.
Živa je! Živa!
Cveti z belim prosojnim velom duše na telesu.
.
Pokopljite idejo v sebi.
Zagrebite jo v dušo!

Ne moremo pokopati, ker imamo spomin.

Kaznujte snovalce idej!
Snovalci ne morejo biti krivi, ker so mislili.

Snovalci niso krivi za razlage,
zato jih ne moremo kaznovati
po naravnem pravu,
ki daje človeku pravico misliti in živeti.

Kamenjajte in kaznujte izvrševalce idej!
Umrli so. Zapustili so kolajne,
medalje in kraljevske prestole.
Kolajn in medalj ne moremo kamenjati,
prestolov ne moremo kaznovati,
ker to so stvari, ki ne mislijo,
samo govorijo čuden jezik preteklosti.

Uničite vse, kar je v aristokratskem fraku žejno krvi.
Vsem vzemite ideje iz rok. Posujte jih s pepelom!

Posameznikov in množic ne moremo pokončati,
ker bi se pregrešili zoper svetost življenja.

Kaznuje in usmrtite Kreonta!
.
Kreont je bil moralno mrtev in je znova oživel.
Z despotsko samovoljo diktatorja in tirana.

Kreont je ustvarjen v nasprotju z moralnimi zakoni,
s posvečenostjo mrtvih in svetostjo življenja.

Kreont je svetovni red laži, prevar in maščevanja.

Ravnajte po tem, kar je pravično!

Ravnanje po tem, kar je najmočnejše,
je nujno.

Vi se lahko prepirate o pravici,
sila se prepozna brez sporov.
Se predstavi s pahljačo zgodovinskih razlag.

Absolutni zakoni niso zakoni Absolutnega.
Zakoni niso od njega odvisni.
Če razglasite vladavino nihilizma,
ste mrtvi v svoji neskončnosti biti!

Zakon, ki ga je razglasil Kreont,
je Antigono hote poslal v smrt.
Kreont je nehote ubil tudi svojega sina in mater.
Kreont se je postavil nad naravno pravo.
Treba je pokopati Antigoninega brata Polinejka
v posvečeno zemljo! Antigona ne popusti.
Lebdi nad nami in pravi: Ta zakon ni od danes ali včeraj,
marveč živi od nekdaj in nihče ne ve, kdaj se je pojavil.

Kreont v nekem čudnem zaporedju umira in spet oživlja!

Planetu, ljudem in živalim vlada in zapoveduje Kreont.
Tudi živali brez zavesti in dolžnosti imajo pravice
v skladu s človekovim dostojanstvom.
Kje so meje umora, izvirajoče iz svetosti življenja?
Sovraštvo se potaplja v sovraštvo s sovraštvom.

Znašli smo se v slepi ulici. Nismo sposobni izreči zakonu
preprostega: Ne! V imenu posvečenosti vseh mrtvih,
v imenu mrtvih vseh naših bratov in sestra razgrniti
spoštujoč prt zelenja na mrtve oči in duše pokojnih,
jih prekriti s tanko plastjo prahu in opraviti
simbolični obred pokopa, postaviti križ in napisati ime.
Dar brez protidarù je vselej samo sad človeške ljubezni.

Antigona: Rojena sem za ljubezen,
ne zato, da bi sovražila.

Tvoj nono, oče, je bil soldat

Moj pranono je bil trideset let na fronti soldat.
Bil je iz Soldatove hiše v Famljah.
Določen za vojaka avstrijskega cesarstva.
Prusija je zmagala 1866. leta.
Trideset let ni videl svojih sinov.
V snegu mu je zamrznil spomin.
Zrak je imel vonj po topovskih šrapnelih,
eksplozivu in po sodih smodnika.
Živel je zaskrbljen za svojo družino.
Spal je pod zelenimi zmaji
in razžarjenim nebom.
Iz zelenih strešnikov je bil njegov krov.
Kako razkošno zelena in bela
so bila drevesa pod nebom, polnim zlatnikov.
Stal je kot vkopan sredi pokošenih travnikov,
na katerih so ležali mrtvi vojaki s številkami.
Pokopaval jih je, nebo je pomodrelo,
prsih
vrnil domov. Nihče ga ni več poznal.
Nobenega sočutja in spomina ni bil deležen.
Ubogi stari pranono, živel je sam in zapuščen.
Ko se je zmračilo, je vzel suknjič
in si ga ogrnil čez rame. Tako pravi izročilo.
Hodil je spat pod veliko brkinsko hruško.
Sprehajal se je ob reki Reki in razmišljal
o svoji usodi, o družini cele noči.
Pokopan je pri Devici Mariji.
Le kdo bi se ga spomnil, če ne jaz!
Pa ga nisem poznala.
Pozneje sem raziskovala njegovo življenje.
Davnega 1863. leta se je rodil moj nono.
Leta 1866 se je rodil njegov brat Blaž.
V starih prašnih rokopisih na kašči
živijo predniki svoje neumrljivo življenje.
Učim se živeti v skladu z zakonom
pranonotove, nonotove in očetove izkušnje.


Zunaj časa

Nonotova ura na steni praznuje stoletnico.
Njegova podoba je že nekoliko zbledela.
Barve odtekajo neslišno, tiho, tiho.
Pretopli so še spomini nanj za moje srce,
ki bije počasneje od utripanja časa.
Dnevi zarisujejo vzgibe in meje,
ki se zarivajo v popolno brezčasje,
v notranjost netelesnega sveta
kot pnevmatična mistika duše
in blodijo po robovih mladostnih sanj.
Brez oči so, s poškodovanim odsevom,
popolnoma nepomembni za velika
pričakovanja onkraj zavesti časa,
izgubljeni sredi oceana človeškega prebivanja.
Čez korenine padam v čas, dobrodošla v drevesu,
kjer vsako leto spomladi zacvetijo sanje
in nabreknejo svoje trebuhe za novo rojstvo cvetov.
Prezračijo si pljuča in prevetrijo svoj um,
vključene v zunajčasovne načrte.
Misli shodijo v stajici razuma.
Oprimem se repa kometa
in drvim skozi prometna vozlišča prostranstev,
po poteh, ki jih začrtuje brezumje ure.
Nedotaknjena se jim pustim sneti
z bronastega nastavka njenega kazalca.
V meni se trga razčlovečenost.
Podeljeni so mi novi čuti za gledanje v prazno.
In ko sem polna do roba sveta,
se ogledalo podobe razleti.
Ura odbije in zven gonga postavi mejnik.
Naučimo se jo vedno bolj poslušati,
kajti ura je edina verodostojna resnica.
Je neumrljiva titanska vladarica,
zunajčasovna iznajdba, podrejena brezčasju.
Ne pozna ne praznikov ne počitka.

Guernica in historični fragmenti

Tok zavesti je dno, iz katerega prihajajo stvari.
Kultura ima svoj zapis, ki nosi v sebi svoj izbris.
Preroški razlagalci vselej govore:
Nastopil je čas za velike odločitve!
Bil je čas babilonskega obleganja Jeruzalema,
rušenja templja in čas za suženjstvo.
Bil je čas velikih odločitev za svete vojne,
čas velikih odločitev za svetovne vojne
in čas velikih morilskih pohodov vojska.

Bil je čas velike odločitve, ko je Einstein
odkril relativnostno teorijo. Nastopil je veliki čas
za ZDA, Rusijo, Francijo, Združeno kraljestvo,
Kitajsko, Indijo, Pakistan in za Iran.
Nekateri imajo, drugi pa razvijajo jedrsko orožje
za večkratno uničenje planeta.
Bil je čas velike odločitve, ko je Bin Laden študiral
na univerzah Cambridge, Oxford in Harvard,
in nastopil je čas velike odločitve za svetovni terorizem.
Nastopil je čas, ko se ne ve, ali je bogatejši Berlusconi
ali Bill Gates ali je bil bogatejši Osama Bin Laden.
Doživeli smo čas velike absurdne odločitve,
da je Maršal postal mit o lepi preteklosti brez žalovanja
za tisočero brez usmiljenja po vojni pobitimi.

Vsak dan je čas za velike odločitve!
Nastopil bo dan velike odločitve,
ko bomo kockali in prepustili drugim odločanje o meji
na morju in za zaselke, ki so bili od nekdaj slovenski.

Nihče natančno ne pozna bibličnega realizma
dobrega in zla, božjega mimohoda izvoljenih,
ki vodijo človeka naravnost v globino pekla.
Glorijo, po kateri hlepijo, vselej prekrije peščeni vihar.

Historični fragmenti iz starodavnega psalma
so težje berljivi od razumevanja Guernice,
ki jo je leta 1937 v Parizu naslikal Pablo Picasso.
Protest proti nacističnemu bombardiranju
baskovske vasi Guernica se je širil po Evropi
in ZDA, poznajo ga v Moskvi
in Združenih arabskih emiratih,
morda ga pozna tudi kakšno pleme na Novi Gvineji.
Nič, prav nič se iz Guernice niso naučili.

Človek je najbolj trpežna čredna žival.
Pregnala je antarktične in saharske demone.
Bog jo posluša. On je položil človeku
v usta Salomonove ode, ideje in ga navdušil
za hojo po poteh iz Kumranskih rokopisov.
Posejal je svet s preročišči, kjer svečeniki
v imenu ljudstva izrekajo prerokbe in sodbe.

V nekem Davidovem psalmu so preroške sledi,
a nikjer natančno ne piše, da bodo primorske
aleksandrinke dojile tuje otroke v Egiptu
in da bosta Istra in Dalmacija dodeljeni Hrvaški
na račun za Trst in Gorico prikrajšane Slovenije.
Barantanje in kupčevanje od vekov na veke.

Preroška znamenja dajejo Evropi duha vedeti,
da bodo najuglednejši in najsvetlejši izbranci
narodov v dvanajstem okrožju, v palači nekega
helenskega mesta doživeli licemerstvo
in svetohlinstvo, ki mu bodo zavladale
goljufive laži in nizkotna morala.
Poravnava krivic je vselej izravnava dolgov.
Plačilo tistih neznanega imena, ki rastejo iz mrtvih.

Ob stoletnici rojstva Picassa je bila Španiji
vrnjena Guernica v Muzej Reina Sofia.
Kar je bilo, se res ne more več ponoviti.
Le ugibamo lahko, kaj bo, česar pa še ni bilo.
Le kdo bi poznal najbolj trpežno čredno žival?
Brez ušes ne prisluhne odmevom spoznanja?
Brez oči ne spregleda, da ji na sluzastih lovkah
rdeči plamen izžiga in uničuje razum.
Meduza vselej pripluje skoz Dovrska vrata.

Jose Emanuel Barroso se je srečal
z brezprizivnim oddogodenjem zgodovine.
Izrazil je sožalje Poljakom ob nesreči
pri Katinskem gozdu, kjer vladajo apologetike laži.
Apokaliptični spisi so zamolčali tragedijo,
da bo v osrčju vzhoda strmoglavilo letalo
na kraj, kjer leži dvajset tisoč pobitih.
Dvajset tisoč pobih s strelom v tilnik!

Zbogom Zemljani! Današnji dan je končan!
Rodil se bo jutri. Nič ni naključje,
le izvorne stvari so napačne.
Zlo se rojeva iz goreče zvestobe,
sledeče utopičnim idejam in obljubam,
da zlo povrne naposled ljudstvu le dobro.
Bog ne zaničuje tistih, ki požro po pet izdatnih
obrokov na dan, preden začno pobijati,
le pobitim žrtvam odpira vrata v raj.

Komu uspe umeti identifikacijo značaja z značajem?
In človek je ves znotraj svojega bitja.
Ne ve, pred čim beži kot prestrašena žival.
Medtem ko se sužnji ponižujejo pred tiranom,
nekatere tare požrešnost, druge lakota.
Zares čudno prehitevanje ur, neubrani tek.
Večnost, ki hoče obstati kot sedanjost:
Norost strasti v poželenju stvari, medtem
ko otrokom rastejo roke, iztegnjene iz potrebe,
v velik zbiralnik človeške nečimrnosti in pohlepa.
Ko zakladnik cekinov zapiči harpuno
v človeško oko, ki diha iz stvari,
se oklicuje za lastnika sveta
in si s tujo kožo oblači značaj.

Izpod bolnega lubja človek izteguje plavut.
Drevesa nihajo z rokami in sence neizrečenih
krošenj, pijane od lastne samote, zibajo visoko
gnezda domišljije z žejo po svetih kelihih moči.
Kakšno plimovanje sanj nad arheologijo svobode!
Kako strašna utopija je to mišljenje, ki motri
dremavega duha, to samopobožanstvenje človeka.
Človek je zavrgel Stvarnika in odklonil vero,
nedokazano nesmrtnost in sebe oznanil za Boga
in tistega leta so odcvetele zvezde in lune planetov.

Nastopilo bo leto streznitve!

Na Guernici se mešajo ljudje in živali s trpečimi izrazi.
Začeli so proučevati poškodbe na platnu in duši.

Trebuh Demetre

HČERE: Prazen je tvoj trebuh, mati Demetra.
Mar zasleduješ beg šepave, stekle zveri, kužnost
njenih glasov. Zoglenelo siv bo tu pepel. Pesek utriplje
kakor kri tvojih sinov. Slišimo šum odtekanja časa in krvi.
Privide ožarjajo brezprsni svetovi luči. Luna spi svoj
spanec v lobanjah teme. Nastopil bo nenapovedani čas,
zbor okostnjakov se je dvignil nad peščino. Krokarji
krilijo med duhovi kakor ljudje … kakor ljudje ….

… Tu se začenja puščava.
Razcefrana oblačila v vetru
in vrtanje rok po pesku se nikoli
ne umiri. Prekleto in sveto na istem
mestu v večnem iskanju ravnotežja.

DEMETRA: Leopardovo žrelo je nenasitno.
V tavajoči sli neugasle žeje naskoči odločno,
šine k višku, zapodi se z viharjem, zlomi vrat,
zagrabi in raztrga drobovje.
Na ležajih se zavrtijo zobje in očesno zrklo
vleče ognjena vprega škrlatnega tropa.

Videla sem podaljšane plamene oči
in nebesne kače strasti.
Slišala sem klavirsko spremljavo ognjenih strel,
tresk rok na klaviaturo in krik neba
nad negibnostjo puščavskega molka.

Moje bose noge so prenehale služiti.
V pesek se potaplja telo mojega telesa.
Smrt zapušča druga življenja in telo mojega
telesa se bo razodevalo v vašem telesu in vašem duhu.

HČERE: Močnejša od smrti si, mati Demetra.

DEMETRA: Poslej se vrata peščenih hodnikov
Babilona vedno zastrejo.
Zvrstijo se zaporedja nerazumljenih ugank kakor iztekanje
peska iz tisočerih peščenih ur, kakor kroženje beline.
Moj duh ne bo zdržal krikov v vrtincih vetra,
kriljenja peruti, piskanja in škripanja
naprav, kajti v njegovem koncu je vaš začetek,
ki ga s svojim telesom ne morem razumsko doseči.

HČERE: Z bahavostjo svetlobe iz Zeusove glave
prihajajo na slavje otroci Apolona in Atene.
Z lahkoto jastrebov posedejo za omizja,
da pokrepčajo svoje telo s slastjo zmagoslavja.
Rastejo čezse iz ene obljube v drugo.
Dan je velik, prazen in teman po ustaljeni navadi.

DEMETRA: Poslej je vedno tako.

HČERE: Odslej bo drugače.
Le v joku svojih otrok
iščemo resnico svoje vere.

DEMETRA: Še dolgo ne bo tako.
Očetje ne sejejo dobrega zrnja.
Cvetoče oaze so izsušene.
Vrelci so okamneli v svojih izvirih,
kakor je okamnela Nioba.

Kemija deluje v škrgah pravljic.
Otroci sesajo mleko pod zadušljivimi oblaki,
netopirji so sanje kurdskih otrok.

V lepljivi agoniji ječijo ptice,
kožo morja preplavljajo izločki,
ribe se umikajo mestnim podganam,
pljuča neba se pogrezajo v pesek,
v prostorje zatišja prek rezkih ostrin
in razbitin orožja, v brezglasju groze
se je naselil molk, ki me nagovarja.

Zemlja bruha vijolične limone,
odpirajo se votle maternice,
skoz škrbine odkrušenih zob rjovijo,
iz tal vstajajo mrtveci.
Odločitve se sesedajo v gnojni usedlini
in bolečina davi praznino dneva,
ki se preliva v tišino noči.

Očetje so pogrebci svojih sinov.
Brez sentence postavijo kamnit spomenik
z angelom belim krilatim od zgoraj,
morda na Wall Streetu v New Yorku,
z napisom: »Umrli so za domovino.«

Kaktus se je od krvi razpočil,
usta mrličev zevajo v prostranost
v horizontali belega peščenega sijaja.

Poglejte, hčere,
puščava, samo puščava,
železno skeletje
in smrt!

Puščavski veter roti svet:
»Življenje je sveta stvar.«

Na hodnikih Babilona
sedi prerok
… na svitku speče kače.

Očetje molčijo in povešajo glave.
SINOVI: Demetra, mati vseh bratov
in sestra drugih otrok,
tvoj trebuh je naša smrt.

DEMETRA: Vaša smrt, sinovi, je moja smrt.

SINOVI: Mati Demetra,
mati vseh bitk,
tvoj trebuh je naša smrt.

DEMETRA: Bitke so jalove hčere,
jalove leopardove hčere,
jalove hčere
ne spočenjajo otrok.

Nisem mati bitk,
sem mati vseh sinov in hčera!

SINOVI: Tvoja bitka, mati Demetra,
bodi bitka mater
za vse sinove sveta.

HČERE: Tvoja bitka, mati Demetra,
bodi bitka tvojih hčera
za vse otroke sveta.

DEMETRA: Moji sinovi,
sinovi mojih hčera
so moja smrt,
so smrt mojih hčera,
so smrt bratov in sestra
drugih otrok.

Mrtvi očetje
so mrtvi sinovi.
Mrtvi očetje
in mrtvi sinovi
so moja smrt,
smrt mojih hčera
in smrt bratov in sestra
drugih otrok.

SINOVI: Smo mrtvi sinovi.
Mrtvi možje smo.
Smo očetje
nerojenih hčera in sinov.

HČERE IN SINOVI:
Demetra,
mati vseh nerojenih
bratov in sestra
drugih otrok,
tvoj trebuh
je naša smrt.

Mi

Bivamo med temo in svetlobo.
Na točki s stegnjeno roko proti soncu.
Plezamo na drevo,
v palačo aluzij na višino,
ki poganjajo kri v prostore,
kjer je naseljen davni spomin
in se rojevajo pesmi.

Smo zadihani popotniki
med botaničnimi zanimivostmi.
Nasadi granátovca smo,
z rdečimi cvetovi, pripetimi na modrino neba.
Vstopamo lahki kot cvetovi in izstopamo
sključeni pod bremeni letine sadežev.
Vsak trenutek je poln nore volje do življenja.

Lahko bi ji rekli nepotešenosti,
v katero je oblečeno človeško telo.
Smo odmevi spevov vetrov,
ki segajo prav do davnih ognjišč.

Tloris vesoljne duše je kraj za ljubezen.
Nanj me veže tista značilna vključenost,
ki se nasmehne in naredi obraz lepši.
To je dovolj, več kot dovolj za eno življenje.

Lesk

Videla sem jih.
Bili so mogočni.
Nosili so odlikovanja,
ki so se prilegla torzu
kakor cvetovi
na prisilnih jopičih.

Krotim jih,
naj omilijo videz
brezmejne moči.

Stojim pred njihovim obličjem
kakor pred kamnitimi škarpami.
V lini se svetlika
majhen nedonošeni božji delec.

Morda je bleščanje sonca.
Lesk žarka, ki je zašel.
Morda je to slepilo,
lesk, ki se blešči
in mu je Bog pozabil določiti smer.
Izpod kamna je prilezel modras
z lapisovim pogledom.

Uspešen

Hladna zlovešča novica.
Smrt!
Ni bil ne mladenič ne starec.
Odšel je tja,
kamor hodijo vse zveličane duše.

Bil je vozel v mreži,
kjer se ponavljajo zgodbe uspešnih.
Niti slutil ni, da zgodbe dišijo tudi po prsti
s premišljenim računom narave.

Le redko je občutil kakšno radost.
Nikoli ni razumel, kaj se dogaja ljudem.
Redko se je zasmejal.
Ob zadnji uri se je nasmehnil
in široko razprl oči.

Krajinske ptice zaspijo v zavetju mokrišča,
a človek si je umislil visoki let
čez soline žalujočih
in rdečino jesenskega ruja.

Odselil se je in odšel po dušeplovni reki
neba brez konca, kjer vsem iz vreče delijo čas.
Otroci se igrajo s papirnatimi ladjicami
in jih gledajo, kako plujejo
in kako se njihova igrarija dotakne tistih,
ki bodo kot te igrače otrok
zatonili za obzorjem.

Človekove pravice

Z obsežnim spisom se je obrnila
na najvišjo instanco za človekove pravice.
Vprašala je, ali so kršene njene pravice.
Dolgo, neizmerno dolgo je čakala nanje,
a medtem so se učenosti menjavale
z različnimi razlagami.

Divje reke so rušile mostove
in odnašale s seboj vso kramo z obrežij.
Zaman je čakala, da bo v zvoniku
odbil zvon in ji dal vsaj znamenje,
da bi njena vest začutila, da ima prav,
a zvon je ostal nem in vedela je,
da Pravičnik ni več njen zaščitnik.
Že mnogi pred njo so prečkali vsa križišča
in prehodili vse poti, da bi našli pravico,
a vedno je zamujala v svoji rasti.

Na stežaj so odprta vrata v sobane,
a do pravice prideš le skozi šivankino uho.
Z zlatimi zapestnicami je pripeta na verige.
Duh je mračen, shiran in betežen.
Je kot star kolovrat, ki ga je sredi puščave
pozval nebeški oče, naj sleče svojo togo,
naj razgrne zavese in pogleda
berače, ki so zaman zrli v božje oko.

Vsakokrat, ko se pravica pripravlja
na svoje rojstvo, jo na levi in desni
strani tehtnice zli duhovi olupijo,
da še kože in las nima več na glavi,
lističe drevesa pa je veter odpihnil.
V lobanjo ji vrtajo s svedrom in ji pod
pretvezo, da spoštujejo pravičnost,
zlivajo z vedri odplake v odprtino.
Mislijo, da so glave najvišje instance,
rezervoar za filtriranje človeških napak.

Poklicna občutljivost je talka neobčutljivosti.
Politični igralci se radi igrajo s pravico
kot mačka z mišjo in ji učeno pravijo
sodna faktografija človeških epizod.
Imajo tovarno za gradnjo iluzij
in tovarno za njihovo razgradnjo.

Zakaj je človeka toliko, da sprašuje
po pravici, če je ona Nič –
ali ni človek prezgodnji?
Vsemogočni je prišepnil,
da se je kljub vsem žarometom sveta
in velikim jezerom in oceanom
in globokim učenostim
pravica utopila v centimetru vode
in zapustila svetu le kamenje in toge.

Vsi, ki so krivico doživeli, naj žalujejo,
saj je pravica umrla, še preden so se rodili.
Morda bo po dolgem čakanju sredi gmajne
iz poganjka le zraslo drevo in obrodilo
granatno jabolko z zrnci pravice.

Ne sprašuj se, dolgo boš še čakal nanjo,
kajti pravica leži globoko v podzemlju
in ne želi vladati ljudem,
da je ne bi prevzele skušnjave.
Ali je res tako globoko skrita,
da človek ne more do nje?
Nikar je ne išči, škoda je tvojega truda.
Človekova pravica je slepa in ima mrzle dlani.

Usoda besed

Prva beseda je mati in je pena domoljubja.
Besede kažejo ves sijaj človeškega pepela.
Znotraj je beseda diamant, zunaj sonce.
Besede so duševno stanje naroda.
Se soočajo in uresničujejo v individualnostih.
Razmišljajoča bit človeka so njegove besede.
Niso vselej popolne, a zlog je ozdravljiv del telesa,
ko izrazi njegov tvorec potrebo po smislu človeškega.
Njihovo pletivo naj bo luč na gladini razburkanega upanja!
Besede niso svetnice po svojem izvornem pomenu,
so pa svetinja naroda. V nobenem delu sveta
naj ne bodo glas lastne zavrženosti.
Besede so sukno, v katerega se oblači, greje
in povezuje narodovo telo.

Besede lahko tudi jočejo po tujih vrtovih domotožja
in se zibljejo v prsih notranjega nemira.
Prve besede imajo obraze kerubov
in se jim v očeh zrcali čisti gorski izvir.
Besede so lahko otroci miru, ki ščebetajo kot ptice.
Visoka plima jih vrže na površje, da jih poljubi sonce
in v potišanih pogovorih postanejo ljubljenke duš.
So kot sončni žarki, ki preslišijo rahel šum dežja
in prijazno svetijo skozi line dreves.

Besede nežnih pastelnih barv so kakor otroci,
ki plavajo v gorski reki in rastejo iz krvi domače prsti.
Najgloblje besede prihajajo iz tišine, rastejo
na poljih molka in cvetijo na vrtovih ljubezni.

Besede preživijo ledene dobe, zadrgnjene okoli vratu.
Vstajajo iz mrtvih črk, rastejo kot travniške bilke
in se zlivajo v slapove tolažbe in upanja.
Tvorijo pesmarico veselja in knjigo žalovanja.
Bijejo z utripom bolečine in strahu.
Pred tistimi besedami, ki so se spremenile v kamen,
dobre besede zasvetijo kot luč dobrih vil.
Besede so lahko podobne podkvicam sreče.

Zlagana beseda je mrtvi zob v ustih tistega,
ki jo je izrekel ali besedo zlorabil.
Beseda življenje je narod, ki diha in se piše
s čitljivo pisavo. Besede so kot mavrični
kolobar okrog virov svetlobe. Beseda smrt
je spoštovanja vredna enozložnica,
je dostojanstvena beseda, ki se spremeni
v nagrobni kamen in začne zeleneti,
ko je življenje njenega zadnjega diha dopolnjeno.

Črke besede smrt so posejane med gnijočim
listjem in v svoji agoniji dosežejo zveličanje
na oltarju domovine, za zidovi cerkva.
Ko besede kapljajo iz človeških ran,
živijo v poganjkih svoje novo življenje.
Žarijo toplino, rešene strahu,
dirigirajo s čarobno palico vstajenje naroda.

Jezik ima neverjetno zmožnost,
da se ohrani v ljudeh, ki ga obnavljajo in negujejo.
Vsak jezik preživi svojo usodo v svojem izročilu.
Materni jezik si zasluži posebno ljubezen.
Po rojstvu otroka besede ravnodušno čakajo
na združitev in smisel novih življenj.
Z jezikom izrazno dosežemo, da zagledamo v sebi
sliko človeka, ki je besede zapisal ali jih izrekel.
Besede upognejo tirane in dvignejo sužnje.
Iz herbarija besed ozeleneva narod.

Besede so vztrajne, čakajo in prežive, ožarjene z lučjo.
So mera nedotakljivosti človekovega dostojanstva.
Narodovega ponosa. Ne dopuščajo nemarnega žvečenja.
Ravnodušno preživijo tudi med črnimi pticami,
a ko besede prevzamejo vlogo zaslepljevalca
in manipulatorja, se narodu ne piše dobro.
Besede so vselej usmerjene k cilju
in predane tistemu, ki mu služijo.
Besede, ki služijo lastnemu narodu, so veličastje.
Besede so lahko tudi podkožni mrámor,
ki razjeda korenine. Besede so tudi sredstvo
za opravičevanje zgodovinskih napak
in izrekanje obžalovanja.
Ko boli, že izrečene besede
niso pripravljene na beg navznoter.

Ko besede izstopijo, imajo že razbolela stopala
ali pa sijoče roke, ko želijo graditi mostove.
Tako neznatno odprtinico imamo za vstopanje
v lastno zavest in veliko knjig pod pazduho,
vendar še vse premalo, da bi privoščili drug drugemu
sproščeno in iskreno, dobronamerno besedo.

Agitrop

Težko je danes razumeti pomen
tistih obupanih klicev ljudi,
ki so jim roteče prihajali odznotraj:
Dopustite nam pravico do svobode izražanja!
Zasmehovanja, nasilja in trpljenja nisem prenesla.
Večina mislečih je utihnila in igrala klavir.
Mnogi niso vzdržali v molku in so jih zaprli.
Umirali so tudi pregnani in izobčeni.
Razumela sem, za kaj gre, in zazidala dimnik.
Na streho sem položila šop krizantem.
Nisem ostala v naslanjaču prekrižanih rok in nog.
Kupljiva in upognjena tudi nisem bila,
le zamrznila sem se in zalizala vase,
da me ne anestetizirajo s strupom ideologije.
Milo za drago jim vrnem nekoč,
sem dejala, saj rastemo in zorimo.
Prišel bo dan! Uničil bo grožnje,
gesla in zapovedi s klicaji.
Umaknili se bodo oblastniki, vojaki, škvadristi,
udbaški nadzorniki, žandarji in policaji.
Z molkom sem se upirala oblasti.
Iz dimnika se ni kadilo, a je tlelo.
Polaganje polen na ogenj
je bilo treba odložiti
in usmeriti plamene upora na znotraj.
Ne bom se javno maličila,
sem naposled sklenila.
Brala bom knjige in naskrivaj pisala,
Še vedno pišem, sedaj tudi objavljam.
Duh ni politični pripomoček,
duh je občutek za svobodo in resnico.
Tako sem s staro beležko premogla kratek klepet!

Amor fati

Prihajam iz predzarodnega stanja.
Usodno sem bila reducirana
na krajšo dolžino rok in nog.
Um je pustil sledi ran na sekiri
in se zakotali po pobočjih do obrežja reke,
se po požirkih odžejal in se sprehodil po njivi,
posejani s priložnostmi.

Med gručami kolib s poseljenimi bitji
zacvetelih in odcvetelih življenj
se je mehur neba razpočil.
Uperil želo ose in splezal v človeka.
Krvav, umazan in blaten.
S kretnjo roke in kazalcem
je pokazal blato in kri,
ki polzi navzdol med lozami.

Zakrakala je vrana.
Iz razklanega debla je stopil nomad.
Odgnal je svojo čredo proti jugu.
Zgodila se je zgodovina.
Rodil se je jezik v tišini.
Poezija Valentina Vodnika in Franceta Prešerna.
Tisto slovensko stanje, za katerega Grki
še niso imeli pravega izraza.

Dejanje, ki osupne.
Dež premika hišice po polžje.
Sončnica sledi krilom luči.
Edinstvena predstava pred začetkom štetja
z določenim datumom mojega rojstva.
Vztrajam v svoji dedni zasnovi R 1 a,
mutiranka med Ukrajino in Indijo,
kamenodobna staroselka kromanjoncev,
križanka s keltskimi plemeni,
potomka anatolskih poljedelcev,
bronastodobnih antičnih priseljencev,
s krvnimi vezmi z Veneti vzdolž Jamborske ceste,
rojena v koktajlih leposlovja moderne,
hrepeneča in čuteča Slovenka,
zaljubljena v lastno usodo:
Amor fati do domovine!
Od kod izhajamo Slovenci,
če ne iz zavedanja, da smo od vedno?


Zasteklitve

Na tisoče steklenih sten nas ločuje.
Vsi imamo alibije, da smo se videli,
da smo se prepoznali en v drugem.
Utemeljeni smo med pregradami,
kakor dediči retort iste matere.
Veduta v vertikali prozornih ploskev,
evklidski prostor trirazsežnosti,
kot bi nas bogovi utesnili v svoje uzde
in nas razporedili v družinske albume
s tisočerimi slikami iste družine.
Razdeljena bitja smo v lupinah časa.
Umirjeni ob opoldanskem počitku
žuborimo v svojih steklenih posodah.
Svetimo se od soli, kot da je nebu
nekaj ušlo iz spomina,
nas zakrilo z vidnimi zastori
in razdelilo kletke po lovkah meduze.
Spopadamo se med nebeškimi gnezdi.
Ne vem ali sem komu hrana
ali je drugi meni jed.
Neločljivih nagnjenj sem z redkimi
odbleski različnosti z drugimi
zastekljenimi bitji. Z nohtom praskam
po šipi in vabim, da pljusknejo bitja
iz svoje posode v mojo.
Vse naokrog so same prosojne zavese
in na tisočkrat razmnoženi jaz.
Ravnodušno se mi zarezuje pogled
hlepečega jelena po vodi.
Utrujena hiram v samoti drugega.
Ne dovolite, da bi vaši prividi
spačili moj obraz v vašem.
Opazujem se iz razloga sledenja.
Prazno ničelno mesto razdeljenosti
je sam vrh vznesenosti božje védnosti,
ohranjujoči spomin, da se gledamo
v mejah neprepoznavne usode.
Beremo se kot knjige v češnjevi koščici,
kot še nedokončani duhovni organizem,
razdeljen v drobna poglavja z različnimi
slapovi védenja o sebi, od kod prihajamo
in kam sledijo misli skozi zaznave pregrad;
a ko dejanje usahne v razumu enega,
si utre svoje nove sledi v razumu drugega.
Kakor jeleni rukamo v steklene robove
in se kotalimo v svoji posodi
vzhodno od rdeče pege na Jupitru.
Vse nas spremlja slepi nemir,
besni in tuleči čas prebija membrane distanc,
vse se spreminja, ko potujemo na vzhod
skozi turbulentna območja,
ko prihajamo in izginevamo z viharji
v val poželjivosti neke neznane polastitve.

Nadrealno

Nič čudnega ni, da je razbijal
besede kot orehe, jih luščil
in ločeval jedrca iz njih.
V delček trenutka je vložil
svoje najpopolnejše stanje.
V eruptivnem izobilju truda
je hrepeneče hlastal rečne valove.
Ko je prišel do bistvenega,
je razgradil svojo občutljivost
na osnovne delce in odkril
nakopičeno vírje v sebi.

Postal je in iz negibnega stanja
stopil čez rob, se zastrmel vzvratno
v svoje oči in z dvomi zapolnil
votli luknji v lobanji.
Dihal je v presledkih.
Iskal je teze, antiteze in sinteze,
slikovite in pestre zaznave.

Pretirano linearen zapik v točko
je zadel misel enoceličarko.
Bila je notranji prostor višje oblike.
Med nezlikanim perilom se je
sprehodil po stanovanju
in obrnil hrbet mirnim stvarem.

Zastrmel se je v okno in zagledal
omote rdeče svile, ki se valijo
predenj in se zibljejo na glasilkah sonca.
Neznani čas ga je nagovoril z glasbo,
s kompozicijo sedmerih tančic.
V vzvratnem ogledalu so umirale želje.

Zaplaval je v svojo dišečo delto,
med cvetoče vrtove grandioznih azalej
kozmične redkobesednosti izročanja
in z veščino sprejel brezbrežje izrekanja
večnosti z drugačne pozicije.
Spremenil se je v metulja in odnesel
na krilih cvetni prah v večnost.

Zakon gradnje mostov

Živel je ekvilibrist,
ki je napenjal sukanec čez deročo reko,
a sukanec se je kot misel utrgal
in nitohodec je imel srečo,
da mu je le misel padla v reko
in voda jo je odnesla.

Nekega dne se je misel vrnila
in je pokleknila pred njim.
Prosila ga je, naj vendarle vleče
vrvi resnice čez reko, ne niti laži.
Povedala mu je, da se sramuje njegovega telesa,
da se nikakor ni mogla rešiti iz vode,
da se ni mogla oprati laži
in da je napenjala svoje prsi v vodnem toku,
ko so jo tolmuni hoteli posrkati vase,
koder bi ostala tisočletja brez luči.

Prosila ga je, naj združi veščino
nitohodstva s kakovostjo svoje sline,
s katero tke kot pajek sukanec brvi
čez divjo reko življenja.

Tedaj je ekvilibrist zaprl usta,
nit se je pretrgala in z vso svojo težo
je nitohodec treščil v deročo reko
in spoznal zakon gradnje mostov.

Groharjev sejalec

Obiskal me je Groharjev sejalec.
Stopil je na dolgo njivo
in me navdušil za sejanje.
Njivo bova zorala in jo posejala.
Z ralom bova rahljala razprostrto ravnico.
Zagrebla bova vse odpadlo listje dreves,
ki ga je veter nanosil.

Z vsem telesom sem čutila, kako me je sejal.
Vlekel je ralo in mi segal vedno globlje v dušo.
Padalo je seme in začelo kliti,
se zapredalo v življenje rasti.

Sanje o velikih drevesih
so se umaknile čez planjave.
Sonce je sijalo in odlagalo žarke na mesto,
kjer se zemlji odpirajo grudi.

Tu vstajajo nova življenja.

Voda ponika v globoke kanjone nevidnih strug.
Slišim bobnenje kamenja.
Klijem skrita pod skalami in jih odmikam.
V zemlji čutim svoj pomen.

Začelo je deževati po stvareh in ljudeh.
Stopil se je kamen in izhlapel.
Diham. Soparno je, mokra sva oba.
Jaz in sejalec.
Na koncu njive se pesem konča.
Obrneva ralo in začenjava znova
orati in sejati neskončno dolgo njivo.

Prerajanje

Tuj predirni glas je pustil
v meni boleče posledice.
Bil je v nasprotju z mojim trenutkom.
Zapičil se mi je kot trn v srce.
Odmeva in se postavlja kot mejnik,
ki premika in zaustavlja moje razvojne poti.
Pritiska odznotraj in me hoče izriniti.
Zaganja se vame in me preusmerja.
Postavlja mi zasede in zapoveduje.
Jaz se ne uklonim njegovim zakonom
fonetične razglašenosti in ostrim tonom.

Njegove notne zapise stlačim v kamin
in jih zažgem. Kljubujem mu z vso silo.
Svoj glasbeni trenutek si določam sama,
ko se s čolničkom vozim po jezeru
svoje duše in se naravnavam
na plovbo k samotnemu otoku miru.
Tu zasidram čoln v varnem zalivu
in prislonim uho na drevo.
Zaslišim koncert tišine, šepet gozdov.
Določim si orgelsko točko,
ki me očara z mehkim razpoloženjem,
preraja in očisti ozračje predirnih glasov.

Kako lep bi bil svet

Najlepši obraz,
uprt vame,
imajo cvetlice,
ki s svojimi barvami
rišejo razpoloženje sonca.

Ljudje bi se morali pomešati
mednje in obmirovati.
Rože se znajo božati
in držati za roke,
odpreti oči
in brstijo svojo ljubezen.

Zvečer zaspijo
in zaprejo svoje čaše.
Ljubijo lahek vetrič,
ki jih boža in zaziblje v sen.

Kako lep bi bil svet,
če bi bili ljudje rože!
Zemlja ima svoj stvariteljski prav,
ko daje človeku cvetlice za vzgled.

Ime

Kakšno ime naj dam
svojemu novemu rojstvu?
Kako naj se otresem teže
prejšnjega življenja,
ko sem bila cvetoče drevo
in sama sebi oče in mati?

Stala sem za porušenimi zidovi,
med razvalinami starega mesta
in neka snov je bila v meni
brez duše, s koreninami
pod mojim hrbtom,
ki je v dolgih letih izrisovala
iz mene človeka.

Kako se je imenoval
podzemni svet, ki me je skrival
v kraljestvu tišine,
kako se je imenovalo vse tisto
razsuto cvetje pod drevesom
in sadeži, ki so medili seme
in me pripravljali na snovi,
ki naj postanejo duša?

Kako bi se spomnila starih
spominov, ko sem iskala ogenj,
svetlobo in luč za novo življenje,
se borila med kamni z nespečnostjo
in v stoječih vodah pila blato
in prosila veter, da me osuši,
da bom lahko znova vzklila,
se dvignila iz prahu
in videla svoje telo plavati
za lastnim duhom, ki sledi mislim,
ko me guga v kratkotrajni spanec.

V vsaki kapljici vode vidim
svoj včerajšnji pogled
in v vsakem delcu prahu
vidim kapljico svoje krvi.

Koliko dvoumnih besed,
ko govorimo o imenu človeka,
ko pa je vsak človek vstal iz prahu
in spregovoril v imenu življenja.

Mladim

Umirjamo pljuča v vetru
in izstopamo iz omotov teme.
Ko razgrnete soncu svoja razprta telesa
na preprogah majskih trav,
se zbude v krvi prvine domače zemlje.
Pod cvetočo češnjo dojamete smisel kopeli
v zelenem morju kuštrave radovednosti.

Dan je miren.
Metulji se kot zaljubljenci
igrajo s cvetnim prahom.
V vetru se slišijo himne,
ki jih pojó visoka drevesa.
Zakopane so zarjavele bojne sekire.
V zemlji so skriti gomolji,
ki bodo nahranili mlade z modrostjo.

Šolski zvonec je odzvonil
in vi se tiho podajate na pot
v svilenih nogavicah z občutljivostjo
za materno besedo.
Bodimo sejalci žita in resnice povsod,
kjer se hoče razrasti plevel!

Zlezite drug drugemu v dušo
in si povejte, da se imate radi;
vaš čas je prikovan na sončni žarek.
Zatiktakajte zamolčane besede ljubezni.
Ne preštevajte jim ur.
Bodite oprezni,
da vas ne prelisiči demon pohlepa,
demon neprelite krvi,
in vas uničujoče ne razkroji.

Mladi, vi ste edino upanje sveta.
Vidim vas, kako prihajate iz šolskih klopi
in v veselih barvnih odtenkih pomladnega cvetja
delite pravičnost in ljubezen svoji domovini –
vonj, ki ga zmorejo samo rože
in visoki jambori sončnic,
obsijani s soncem.

Ne jénjajte upati!

Upanje se je dvignilo nad lastna čustva.
Pravim vam: Ne jénjajte upati!
Mislite si čudež, domovino
z dvoranami modrih kot družinsko hišo.
Povabite ljudi in živali na gostijo.
Odženite od sebe tatove ljubezni.
Naj vas ne prežvekujejo in mučijo
v lastni slini pohlepa.
Njihove besede so kot vrček piva,
ki se komaj izrečene kot obljuba,
spijejo na dušek in pozabijo.
Prihajajo enkrat črni, drugič rdeči, a kje je modri?
Vsi prihajajo v škornjih in odhajajo bosi.
Hodnik, v katerem ste se znašli,
pleskajo otroci v zeleno.
Na koncu sveti lučka.
Prikazali se vam bodo akacijevi griči,
pod katerimi se vije smaragdna reka.
Nad opustošenimi okopi hiš
stoji svetilnik z budnim očesom.
Ko jénja bolečina, zasije svetloba.
Radost vas ogreje s svojo toplino.
Ne jénjajte upati! Prihaja nov čas,
ki ga žeja po zdramitvah in objemanju.
Sanjajte o lestencu!
Na nebu se bo pomnožil v tisočero sonc.
Ne nasedajte tuji norosti!
Stkajte si tkanino svoje domoljubne zavesti,
v njej se vam bo podeseterilo upanje.
Starodavno čustvo razobeša sanje
na vrv, da jih žarek ogreje
in osuši solze obupa.
Upanje je izba, shramba vere.
V njej je zibka vašega srca.
Dom, ki vas ohranja pri življenju.

S pesniško zbirko Odstiranja sem se poklonila očetovemu spominu

Poglavje 1930 označuje leto, ko se je moj oče, Črni brat, že kot mladenič, skoraj še otrok, na svoj način uporno boril za svoj jezik in narodnost.

Pesmi so vzniknile iz bolečine primorskega človeka pod fašizmom (Odstiranja, Luč, V pepelnični noči, Naša Anna Frank, Molčeča pesem, Veronikin prt, Izvenzemeljska kolesa).

Pesem V pepelnični noči izraža spoštovanje do Črnih bratov, je poklon njihovim idealom. S pesmijo Naša Anna Frank se spominjam 14-letnega Mirka Brezavščka, Bevkovega Jerka, iz Gornjega Cerovega v Brdih, ki je podlegel udarcem fašistov in umrl materi v naročju 19. ali 21. februarja 1931. Molčeča pesem pa razkriva moj zamolčani spomin na očeta iz najzgodnejših otroških let, do koder mi seže spomin, izraža boleče slovo od očeta. V njej se je fašist spremenil v bengalskega tigra, ki ga moj oče ni mogel ukrotiti.

V pesmi Izvenzemeljska kolesa mi oče pravi: »Nikar, nadaljuj mojo pot, jaz poganjam izvenzemeljska kolesa.« On je začetek, jaz pa nadaljevanje na mestu svobode, kjer mineva stari in nastaja novi svet.

Očetov križev pot v koncentracijskih taboriščih opisujem skozi ves opus pesmi, posvečenih očetu. Pripoved o njegovem trpljenju in obsodba nečloveškega nasilja se kot rdeča nit vleče v poglavjih Žareča vrata pekla (Žareča vrata pekla, Plovba, Palimpsest, Soške robidnice, Pasijon, Spomin na očetovo vrnitev, Nono in oče, Številka 54.572) in Kriv, ker je preživel (Krvavi psi, Očiščenje, Brez sramu, Molči, Ne upogibaj veličin, Skozi svoje okno poglej v svet, Napojili so konje, Kandelabri, Moji duši dajte mir!). Očeta spremljata v zapore pesmi Žareča vrata pekla in Plovba, pesem Palimpsest pa zaobseže zaporedje preganjanja in očetovega trpljenja v fašističnih zaporih v Gorici in Kopru in nacističnem taborišču Dachau. Za pesmi Pasijon, Spomin na očetovo vrnitev in Nono in oče sem črpala navdih v očetovi vrnitvi iz taborišča. Ta srečni dogodek mi je ostal globoko v srcu, ker se je v naš dom vrnilo življenje.

Na očetovo slovo in njegov odhod ter na srečanja z očetom spominjajo pesmi v poglavju V pregnanstvu (Bolnišnica, 1946–1953, Zmaga, Diada, Drugačni, Vračanja in selitve, Noč svetega Lovrenca, Pojdi tudi na sonce!, Pesem zate, oče!, Križ, Jarem, Pišem ti, oče!, Curriculum vitae, Nahrbtnik, Volčje oči, Gozd, Geometrija teles, Ko se vrneš, oprostiš …, Nikoli niso imeli pravih besed zate, Skrito, Križanje in vstajenje, Gib v mirovanju, Pismo, Kukalo, Rimski Verano, Viros patriae amantes, Volčje samote, Kjer krožijo mlini, Večno zelen). Kako močno sem pogrešala svojega skrbnega in ljubečega očeta, kaže poglavje Oče, kako sem te pogrešala! (Po sledeh spomina) (Otroško veselje, Hiperbole, Gradovi v peskovniku, Črikanje, Odložena krila, V deželi užitkov, Duhec, Zeleni otrok, Pesem otroka očetu, Majhna in tiha, Via Ravizza, Otroška samota, Rast in zahvala, Vezi, Moji kodri). Potovanje v Milano po vojni in srečanje s tetami in strici opisujem v pesmi Via Ravizza. Tudi v poglavju Kaplje spomina sledim spominu na očeta (Rada bi bila ptica, Stazione Termini, V Rimu, Lastovka, Zrklo, Kar čutim, ti povem, S kapljo spomina, Cantos Malatesta, Na tujem raste drevo, Fortunelovi vojački). Fortunelo je bil star mož, ki je v Gomiščkovi (sosednji) hiši, v pritličju, na Svetogorski ulici v Solkanu med drugo svetovno vojno prodajal otrokom kovinske vojačke in druge podobne odlitke – igrače, in otroci smo se v igricah bojevali. Te igrice pa niso bile tako nedolžne, vedeli smo, na kateri strani se je treba boriti. Moji vojački so bili slovenska vojska, ki je v zlati kočiji vozila svobodo Primorcem.

Pesem Cantos Malatesta se navezuje na moje doživetje v Riminiju. Pred več kot četrt stoletja sem bila v Riminiju v mestni cerkvi, v templju Pandolfa Malatesta. Šla sem v levo ladjo cerkve, kjer je postavljena spominska marmorna plošča z vklesanimi imeni. Podzavestno se mi je pogled ustavil na letnici 1969, ki je letnica smrti mojega očeta, in zagledala sem v marmor vklesano poitalijančeno očetovo ime Giovanni Gasperini, kar me je globoko presunilo, saj za to nisem vedela. Pozneje mi je fotograf Mazza iz Riminija poslal fotografije notranjosti templja, letnic ni bilo več, ostala so le imena s priimki. Ne vem, kako naj si to razložim. Verjetno so spominsko ploščo zaradi pomanjkanja prostora predelali. Več pa tega nisem raziskovala. Ko povezujem očetovo pripovedovanje s poznejšim spoznavanjem dogodkov, zasledim celo vrsto indicev, ki kar sami zase sestavljajo zanimivo zgodbo, kar me bo še spodbujalo k nadaljnjemu raziskovanju.

Neptunove pesmi so posvečene Goriški. Neptun simbolizira Sočo in njene rastoče moči, ki izpirajo krivice, očiščujejo in prinašajo mir.

*Neptun je poganski predhodnik krščanskega svetnika Janeza Nepomuka, tudi zavetnika mostov. Na goriškem Travniku stoji Neptunov vodnjak, kjer so nečloveško mučili in usmrtili voditelje tolminskega punta. Na mostu čez Sočo proti Pevmi in Podgori stoji kip Nepomuka, ki je izgubil življenje, ker ga je zavezovala spovedna molčečnost. Neptun je zaščitnik pred naraslimi in pobesnelimi vodami, ki divjajo kot upor proti nasilju.

Neptunove pesmi si utirajo pot v bivanje, doživeto po svojem bistvu narave, ki jo je Stvarnik ustvaril kot simbol absolutnega. Lepota narave nosi v sebi sposobnost, da budi našo ljubezen do domovine (Vodna nimfa, Očarana, Trave spev, Z veslom v roki, Neptunov vodnjak, Bele luči, Ob Soči, Zelena pesem, Dva soška kamna, Žeja, Kamenje, Koprski ščit, Pijani čoln, Kamen ali tkivo? Mladost, Rečni kamen, Talna ploščica, Odsevi, Favn v odsevu reke). Pesmi so prepletene z močnimi čustvi, ožarjene z lepoto spominov na mladost in prežete z grenkobo žalovanja.

Pesem Koprski ščit opeva slovo od Goriške in moj prihod v Koper, kjer so me ljudje prijazno sprejeli. Mesto je postalo moj novi dom. Pesem je prepletena z barvno simboliko, s svežino bele in zelene, vlažne in vodne z barvami slovesa, ki nosijo v sebi solze, ponotranjen spomin in upanje na novo življenje. Morje je nebesno vzvišeno, distancirana modra je redkobesedna, pokroviteljska, materinska in očetovska.

V pesmi Talna ploščica opisujem popravo krivic.

Pesmi cikla Še to ti moram povedati, oče! govorijo o zorenju in razmišljanju o življenju. Tega očetu nisem mogla povedati v času njegovega življenja (Znotraj sebe, Kanon srca, Popolnost, Vest, Tam daleč, Značaj, Gostija, Dôl, Rast, Višje kot človek, Iskra duha, Razgrajene stvari, Kukavičje gnezdo, Veter ni odnehal, Konj, Nastajanje, Poet, Poezija, Novo življenje, Molk, V sebi nosim tuje telo, Zahrepenevanje, Okenski odsevi).

Pesmi iz poglavja Refleksije so moje razmišljanje o moralnih vprašanjih, protesti zoper nasilje in vojno, so sporočila svetu, naj bo vendarle bolj human, pravičnejši in bolj človeški. Kot Antigonin brat Polinejk ima vsak človek pravico do groba na posvečeni zemlji v svoji domovini. Pesem Pokopljimo Polinejka!* se navezuje tudi na očetovo uporno anarhistično miselnost.

*Prva znana omemba izraza anarhija se pojavi v dramski igri Sedmerica proti Tebam, ki jo je spisal grški dramatik Ajshil. V tej igri Antigona zavestno ne upošteva državnih zakonov in na posvečeni zemlji pokoplje truplo brata Polinejka, ki je umrl v bitki za Tebe. V antični Grčiji se je prvič pojavil tudi primer anarhizma kot filozofskega ideala. Ohranjeno je Aristipovo mnenje, da misleci ne bi smeli odstopiti svoje svobode državi. Tudi filozof Zenon, utemeljitelj stoicizma, je izključeval vsako zunanjo prisilo in je zavračal vsemogočnost države. Razglasil je suverenost moralnih zakonov posameznika, kajti narava je človeka oskrbela tudi z instinktom socialnosti in biti za drugega. Oče je tako kot Zenon odklanjal potrebo po sodiščih, policiji, vojski in denarju. Anarhična antična filozofija je tako izoblikovala nekatera očetova etična in duhovna izhodišča njegovega mladostnega idealističnega svetovnonazorskega prepričanja. Vizija svobodne družbe se je pri njem izoblikovala še v dijaških letih kot potreba po uporu proti mogočnim titanom, tiranom – Kreontom. Že od antičnega mita o tragediji tebanske Antigone človeštvo gradi svojo humanost na temeljni, neodtujljivi moralni maksimi, da ima vsakdo pravico do groba na posvečeni zemlji. V drami Sedmerica proti Tebam se prepletata dva motiva: na eni strani pravični motiv obrambe in rešitve domovine, na drugi strani medsebojno uničenje potomcev istega rodu, sinov iste matere, iste krvi. Prevladujoči je seveda prvi motiv: obramba svobode pred suženjskim jarmom, ki grozi domovini, kar je tudi za Črne brate sveto.

(Pokopljimo Polinejka!, Tvoj nono, oče, je bil soldat, Zunaj časa, Guernica in historični fragmenti, Trebuh Demetre, Mi, Lesk, Uspešen, Človekove pravice, Usoda besed, Agitrop, Amor fati, Zasteklitve, Nadrealno, Zakon graditve mostov, Groharjev sejalec, Prerajanje, Ime, Mladim, Ne jénjate upati!). Epska pesem Oče, tvoj nono je bil soldat govori o usodi mojega pranonota Jerneja Bartholomea Gašperčiča, rojenega 17. avgusta 1829, po domače iz Soldatove hiše v Famljah v Vremski dolini.

Poglavje Refleksije se zaključuje s pesmima Mladi in Ne jénjate upati!, posvečenima mlademu rodu. Na mladih stoji svet! Iz slovenskih korenin bo klil narod in bo raslo narodovo duhovno drevo življenja.

Najlepšega dela poezije pa ni v knjigi. To so spomini, ki so z očetom na drugi strani. Ti se z bogato žetvijo in obilno letino s svetlobo osvetljenih semen z zbranostjo in s tenkočutnostjo vračajo v moje življenje in svet živih. Očetovo trpljenje je pribito na razpelo, ki ga nihče ne more razbiti in skriti črepinj njegovega življenja in smrti. Našla sem mu lepši prostor za bivanje njegovega spomina – v poeziji in knjigi MOJ OČE – ČRNI BRAT.

O avtorici

Tatjana Malec, roj. Gašperčič, se je rodila 2. junija 1936. Zgodnje otroštvo je preživela v rodnem Solkanu. Osnovno šolo in nižjo gimnazijo je obiskovala v Dobravljah in v Ajdovščini, kjer je živela tudi med vojno in po njej. Nemci so septembra leta 1943 požgali rojstno hišo njene matere Hermine Breščak, zato je družina odtlej živela v begunstvu. Oče Ivan je bil zaradi delovanja 1930. leta v protifašistični organizaciji Črni bratje vseskozi preganjan ter nato zaprt v Gorici in v Kopru. Bil je v kazenskem bataljonu bataglione speciale v Campobasso, Gaeti in Peschieri del Garda. Septembra 1943 so ga zajeli Nemci in ga poslali v koncentracijsko taborišče Allach, Blaichach in Dachau, kjer je bil osebek medicinskih poskusov. Iz taborišča se je vrnil v Solkan. Po izgonu iz Solkana 1946 se je zdravil v vojaški bolnišnici v Rimu. Za posledicami preganjanja, trpljenja in medicinskih poskusov v Dachauu je umrl v Rimu, star komaj 56 let. Po materi izhaja Tatjana iz družine kulturnih ustvarjalcev: Tea Breščak, slikarka in pesnica (9. oktober 1895, † 12. februar 1973), Iva Breščak, publicistka in pisateljica (13. junij 1905, † 17. december 1991), Tonca Breščak (3. avgust 1889, † 6. april 1965), pesnica in Stanko Breščak, publicist, pesnik in slikar (2. junij 1911, † 13. april 1960).
Po vojni je Tatjana živela z materjo, bratom Marjanom in stricem Stankom Breščakom v Dobravljah. Od tam se je leta 1948 preselila v očetovo in svojo rojstno hišo v Solkan in tam ostala do leta 1959, nakar se je z že svojo družino preselila v Koper, kjer živi še danes. Končala je administrativno šolo v Ljubljani. Delala je pri časopisu Primorske novice v Novi Gorici (1954–1958), nato pri časopisu Slovenski Jadran in pri Obrtnem centru v Kopru. Ob delu se je eno leto izpopolnjevala na Strokovno izobraževalnem centru Maribor. Študij je končala na Višji upravni šoli v Ljubljani (1970) in se leta 1971 zaposlila kot vodja splošne službe v Inštitutu za razvoj in raziskave Tomos v Kopru, kjer je bila do leta 1980, odtlej pa do upokojitve leta 1989 je bila zaposlena kot vodja splošne službe pri časopisu Primorske novice. Kot poznavalka kulture je javnim zavodom s področja kulture in kulturnim društvom v slovenski Istri in tudi širše urejala statusne zadeve. Delovala je tudi v organih Slovenske izseljenske matice in je njena članica. Prav tako je članica Društva za družboslovje in kulturo Primorska srečanja. Sodeluje na literarnih večerih z Društvom za enake možnosti Poem Koper, z Osrednjo knjižnico Srečka Vilharja Koper, s knjigarno Libris v Kopru ter s Turistično-kulturnim društvom Sveti Martin, Brje na Vipavskem. Objavlja poezijo in prispevke na MMC RTV Ljubljana in na svoji spletni strani Primorska pesnica …

Knjige in objave

Pesniška zbirka Sončevo oko, samozaložba, 275 strani, opremil Zvest Apollonio, akademski slikar, leto 2006

Pesniška zbirka Gorečka, samozaložba, 184 strani, opremil Zvest Apollonio, akademski slikar, slike Eme Starc iz družinskega albuma dr. Franca Jerkiča, leto 2007

Knjiga Moj oče – Črni brat, samozaložba, 578 strani, na CD-ju, leto 2013

Podobe primorske izseljenske družine, Slovenski izseljenski koledar, Slovenska izseljenska matica, Ljubljana, leto 2003

Pesmi Zračno drsenje minut, Primorska srečanja, Revija za družboslovje in kulturo, Nova Gorica, št. 263/2003

Bratovščina Črni bratje, Primorska srečanja, Revija za družboslovje in kulturo, Nova Gorica, št. 277/278, leto 2004

Poklon gledališki igralki Emi Starčevi ob odkritju spominske plošče; intervju z dr. Francem Jerkičem o gledališki igralki Emi Starc; pesem Posvetitev Emi Starc, Primorska srečanja, Revija za družboslovje in kulturo, Nova Gorica, štev. 293/294/2005

Pesem Naša Ana Frank, Primorski rodoljub, letnik VIII/2006, štev. 15, Izdajatelj: Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij organizacije TIGR Primorske

Pesem Oljke, Fontana, revija za književnost in kulturo, št. 41/42, 2006

Internetni spletni časopis Sončeve pozitivke, časopis za duhovno rast in zdravo življenje, številne objave poezije v letih 2003-2012;

Kolumne, Zveza domovinskih društev Hervardi, Ruška cesta 100, 2000 Maribor – kolumne od leta 2008–2011

Aktualnosti: Primorci v primežu idejne ujetosti starega, Primorski Rodoljub, Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij organizacije TIGR Primorske, letnik X/2008, štev. 17
Literarni natečaji na Radio televizija Slovenija, Multimedijski center, MMC-jev: Blogozija 3, 2010, Izbrana pesem Kamen ali tkivo?; Blogozija 4, 2011, Izbrane pesmi: Današnji dan, Na sipiniah mulja utripa človeški spomin, V območju oksimórona

Nominacija za sončno osebnost

Sončna osebnost leta 2005, Ljubljana, 3. februar 2006 ob 20.25,TV SLO, RTV Sl, Oddaja Duhovni utrip, Sašo Pavkovič

Internetni portal Triera: V Ljubljani so podelili priznanje sončni osebnosti ali skupini leta 2005. Med 16 nominiranci je bila izbrana pesnica Tatjana Malec. Sončno osebnost leta so že tretjič zapored izbrali bralci sedmih spletnih revij oziroma časopisov, izbirajo pa med tistimi posamezniki ali skupinami, ki so največ naredili na področju osebnostne rasti, zdravega načina življenja, socialne pravičnosti ali ekologije. Tatjano Malec so izbrali zaradi njene obširne pozitivne poezije in dobrodelnih aktivnosti. Nagrajenka je letos izdala prvo samostojno pesniško zbirko, v svojih pesmih pa se velikokrat sprašuje, kdo sploh smo in kam gremo. Vodilo pesnice, ki piše že od otroških let, je upanje. Posebno zahvalo za izjemne dosežke na področju osveščanja svetovne javnosti o človekovih pravicah in zavzemanju za čisto okolje so namenili Janezu Drnovšku.

Recenzije, članki in poročanje v medijih

Poezija ožarjena s soncem in vedrino, predstavitev pesniškega prvenca Tatjane Malec Sončevo oko, Primorske novice, št. 57, 10. marec 2006, Maksimiljana Ipavec

Upokojena pravnica, zdaj pa pesnica in Pozitivka Tatjana Malec nagrajenka Sončevih pozitivk sončna osebnost 2005, Primorske novice, Sobota, št. 23, 28. januar 2006, stran 12, Cveta Guzej Sabadin
Naziv Sončne osebnosti je dobila pesnica, Žurnal, 3. februar 2006
Izola, Srečanje dveh narodnosti, Primorske novice, št. 78, 4. april 2006

Recenzija – Tatjana Malec: Sončevo oko, Koper samozaložba 2006, Ksenija Černigoj, Revija za družboslovje in kulturo Primorska srečanja, štev. 291–292/2005

Tatjana Malec izdala pesniško zbirko Sončevo oko, Primorski utrip, januar 2006, Franc Krajnc

Tatjana Malec izdala pesniško zbirko Gorečka, Primorski utrip, Franc Krajnc, april 2007

Spomnili se bodo na Emo Starčevo – pesniška zbirka Tatjane Malec, Primorski dnevnik, 7. april 2007, št. 83 letnik LXIII, stran 2, Olga Knez

Poklonili so se spominu gledališke igralke Eme Starc: Ob 40-letnici njene smrti predstavili knjigo Gorečka avtorice Tatjane Malec in razstavo fotografij dr. Franca Jerkiča, Primorski dnevnik, Ogla Knez

Le Venexie, – Il giornale delle Venetie - Argomento Notizie generali, 12. april 2007 - Poklonili so se spominu gledališke igralke Eme Starc Scritto da Superio Gioveci, 12. aprile 13,58 MSD Alderico Prevertin

Poklon Emi Starc, Delo – kultura, april 2007

Živela je na odru – Padla je tančica z imenom Eme Starc, ki je med Mariborom in Trstom odigrala več kot 120 vlog – Tatjana Malec je Emi Starčevi posvetila zbirko pesmi Gorečka, Primorske novice, Tina Čič, Sobota, štev. 86, 14. april 2007, celostransko, stran 12

Poklon Emi Starčevi ob 40-obletnici smrti – knjiga Tatjane Malec in fotografije dr. Franca Jerkiča, Primorski dnevnik, štev. 90, letnik LXIII, 15. aprila 2007, stran 14

O Emi Starc je poročal RTV – Radio Koper, 10. april 2007

Televizija Sponka, 4 aprila 2007, 10. april 2007 prenos ob 19.30 – Mediji o prireditvi Kruh je življenje

TV Slo1, 27. avgusta 2007 ob 17. uri Kruh je življenje

TV Primorka, 30. avgusta 2007 ob 20.15 Kruh je življenje

Primorske novice: 24 avgust 2007, štev. 194, 30. avgust 2007; 1. avgust 2008 in 1. september 2007, štev. 201 – Naslov: Brje, Umetniški kruhki pekovskega mojstra Nenada Breškega ob poeziji primorske pesnice Tatjane Malec Poklon zemlji, žitu in kruhu

Drugi mediji: Delo, Radio Koper, Družina ..., Poezija Tatjane Malec Poklon zemlji, žitu in kruhu
Kulturni dogodki s številnimi prispevki, predstavitvami in fotoreportažami o kulturnem ustvarjanju pesnice na spletnem časopisu Sončeve pozitivke 2003–2012
Literarni večeri, predstavitve in interpretacija poezije
Literarni večer 8. marca 2006 v knjigarni Libris v Kopru s predstavitvijo pesniške zbirke Sončevo oko. Pesnico Tatjano Malec je predstavil publicist Milan Gregorič, Ivica Eller je predstavila pesniško zbirko in povezovala pogovor s pesnico in interpretatorko poezije dramsko igralko mag. Alido Bevk iz SNG Nova Gorica. Organizator: Kulturni klub Istra iz Kopra.

Literarni večer 13. junija 2007 v palači Manzioli v Izoli: Ondina Lusa, Tatjana Malec, Maria Palakovič, Liviana Poropat, Marinella Alba, Reja, Cesarina Smrekar in Vera Vezovnik. Organizator prireditve je Društvo za enake možnosti POEM iz Kopra, Isabella Flego in Italijanska narodnostna skupnost Izola, sodelovala je Claudia Voncina, pisateljica in pesnica slovenske narodnosti iz Gorice.

Literarni večer 9. novembra 2006 v Kopru – Serata letteraria in Capodistria, dvojezični večer posvečen poeziji z avtoricama Tatjano Malec in Mateo Kocijančič. Organizatorja: Osrednja knjižnica Srečka Vilharja Koper – Oddelek za italijanistiko in Društvo za enake možnosti Poem iz Kopra.

Literarni večer 11. aprila 2007 v Kosovelovem domu v Sežani ob spominskih slovesnostih ob štirideseti obletnici smrti dramske igralke Eme Starc, na katerem je po uvodnih govorih sežanskega kronista Pavla Škrinjarja in dramske igralke Ivanke Mežan (1926), dobitnice Borštnikovega prstana 1995, iz pesniške zbirke Gorečka interpretirala pesmi Nevenka Vrančič iz SNG Nova Gorica.

Literarni večer 26. avgusta 2007 s pesmimi o zemlji, žitu in kruhu in etnološki razstavi dekorativnega kruha pekarskega mojstra Nenada Breškega v cerkvici svetega Martina na Brjah. Pesmi je interpretirala dramska igralka mag. Alida Bevk iz SNG Nova Gorica, program je umetniško povezovala Nina Trebovc z Brij.

Razne prireditve spletnega časopisa Sončeve pozitivke: ob podelitvi priznanj Sončna osebnost; ob koncertu pevke Shirli Roden, december 2007, ob peti obletnici ustanovitve spletnega časopisa Sončeve pozitivke, ob srečanju z bralci in avtorji. Pesmi iz pesniških zbirk Tatjane Malec je bral himalajski alpinist Metod Humar iz Kamnika (2. junij 1939, † 15. april 2012).

Pesem Pritrkavanje na mednarodnem pritrkovalskem nastopu pri Svetem Martinu na Brjah, 20. aprila 2008 – Pesem je interpretirala moderatorka programa Nina Trebovc z Brij ob razglasitvi rezultatov tekmovanja.

Interpretacija pesmi Glas Svetega Martina na Mednarodnem pritrkovalskem nastopu 4. Glas Svetega Martina in nastopu mednarodnih mešanih pevskih zborov iz Slovenije, Italije in Avstrije na Brjah, 17. maja 2009 – Pesem je interpretirala moderatorka programa Nina Trebovc.

Spremna beseda

Tatjana Malec nam s pretresljivo pesniško zbirko, posvečeno svojemu očetu Ivanu Gašperčiču, Črnemu bratu, odstira resnico, ki je nosilka upanja v ohranitev višjega smisla življenja.

Pesniška govorica Tatjane Malec žari s svetlobo notranjih izkustev, intuitivnih zaznav, obogatena s čarobno noto besed, lepšo od violinskega ključa. Z besedno virtuoznostjo razkriva tančico svoje notranje energije in imaginarnih svetov. Z ranjenim srcem nam odstira resnico nekega časa.

S pesniško tankočutnostjo se približa tisti izkušnji ljubezni, ki se v paradoksni razpetosti med dobrim in zlim razodeva in daruje v vsej njeni bitni razsežnosti. Pesniški jezik zbirke premore komunikativno in ekspresivno funkcijo, obogateno z notranjo globino višjih spoznanj. Iz njenih pesmi veje duh grškega miselnega izročila, obogaten s pristnim krščanskim etosom. Iz njenih pesmi seva hrepenenje po novem času in prostoru, kjer se bo narodova duhovna identiteta lahko samouresničevala.

Odstiranja nas vodijo po globini rane, zarezane v telo in duhà primorskega človeka, ki se v odločujočih trenutkih zgodovine ni hotel odpovedati svojemu dostojanstvu in narodovi biti. Očetov uporni duh se je naselil v dušo otroka ter jo tako zaznamoval z bolečino in hkrati tudi obogatil z življenjskim vzgonom, da je lahko ubesedila resnico s pretresljivim pesniškim jezikom, ki sega v srce z dotikom svetlobe.

Borut Petrovič Vernikov

Uvodna stran  |  Bibliografija  |  Novo objavljeno I.  |  Literarni porton  |  Poezija  |  Proza
Genealogija  |  Galerija  |  Knjiga bralcev  |  Stiki in povezave  |  Slovenska imena mesecev  |  Kotiček za Slovence po svetu  |  Slovenec sem!  |  Raziskovanje nekega primera  |  O smrti   |  Blog I.  |  Današnja misel  |  Luske hibridne samorodnice  |  Aforizmi  |  Poglejte kaj je danes novega!  |  Objavljene vsebine od 1.4.2008 - 31.3.2009