POSVETILO
(Ob odkritju spominske plošče na
igralkini rojstni hiši v Krpanovi ulici 4
v Sežani, 11. aprila 2006)
Igralka, stopi iz sebe
in pridi med svoje občinstvo!
Stopi iz dolge skrivnostne odsotnosti.
Odigraj ljubezen in strasti
iz svoje notranje snovi.
Nasmehni se v svoj dekliški koder!
Oživeli so bori z gledališkimi očmi.
Vsa kipeča v vonjavah krasa
stojiš na pragu svojega doma
z iztegnjenima rokama,
zapredena med svoje vranje temne lase,
ki potemnevajo kot brinj.
Mogočno hrepenenje pleza
kot teranova trta po kraških vinogradih
in se oprijema jesenskega ruja,
s podobami ženske govorice.
Pogled se je ustavil v vrtači,
kjer je dež odložil slovo.
Ogrevaš nas z občutki nekdanje bližine
in premišljevanje izvablja glas
Ionescove Starke,
s katero si se poslovila z odrskih desk
Slovenskega gledališča v Trstu.
Tu je obstal hip in razcvetela se je gorečka
na borjaču tvojega starega bivališča.
Mogočno hrepenenje je privabilo brinovko,
da zapoje pesem na oknu večne posvetitve.