SOČA

O, Soča, najljubši dragulj narave,
pojoča mladenka, v smaragdno zeleni obleki,
davno potopljena nevesta ženskih oblik in miline,
z odtenkom ros zelenkastega loga pomladnih trav,
ki bučno prihajaš z zasneženih gora in mi drviš
v naročje kot zasanjana in všečna izvoljenka,
iz kristalov ledu ustvarjena,
z lučjo prežeta karma planinske čistosti.

Kako draga si mi, večna prijateljica
iz mladih let, ki živiš kot dobra vila v meni.
Iz žil dreves, trsja in maha
priteka zelena kri v tvoje telo.
V tolmunu srca ti utripljejo star spomin
in skrivnostne želje.
Mladost v duši diha in brsti
ob tvojih večno zelenih bregovih.

Poskočna, radodarna in darežljiva
na belem produ me božaš in ljubkuješ,
a jaz te zapuščam in se znova vračam.
Preplavljaš mi srce z navdušenjem.
V naraslih vodah začaranega obilja obljub
pod gorečim obredjem sonca in modrino neba
predeš šumenje in zadovoljstvo najine duše.
Pijem te z očmi in izsušenimi usti.

Z diademom planike me zdramljaš ob jutranji zori,
z neizrekljivim nemirom šumečih brzic
in hrepenenjem me sprejemaš vase.
Zaznala sem šumenje in bol tvojih starih brazgotin
in modro govorico, opomine tvojega obrežja,
z besedami, kakor je praprot zelena,
zrasla v hladni senci dreves.

Čez zlizano kamenje neukročena poskakuješ,
ob neskončni ogrlici skal se neopazno dotikaš
razkrojenih dni in odnašaš v daljave mnoge najine spomine.
Na svoji poti umikaš mogočne skale,
drobiš skalovje in brusiš belo kamenje,
kakor neutrudna plesalka naporov in upanja
si odpočiješ pod solkanskim mostom
in vsa živa od plesa in ljubezni nadaljuješ svojo pot
skozi razsežnosti svoje nebesne vrnitve. 

Ujeta v svetlobo in tok gorskega glasu
v prostoru glasnega šumenja me zapeljuješ
z laskanjem, polna davnih odsotnosti.
Čisto, nemirno, skrivnostno in večno
s svojim neumornim tokom in hitenjem
iz trentarskih skal, logov in mimo ljudi,
te je mogoče ljubiti, gibka hči matere zemlje.

Polagam ljubezen, premešano z dežjem,
listjem in svojo mladostno zgodbo v tvoje vode.
Odložila sem pene in luskine mladosti v tvoj tok.
Iščem sončne žarke v tvojih očeh,
misel, vtkano v tkivo neder sinjih globin,
z razpršenim nasmehom sonca skoz obrežno vejevje.
Tkalka miru in ljubezni z mavrico sinjih oči
mi s pljuskanjem vode poglabljaš domotožje dolgih dni
in zarisuješ vame spominov davnih sporočila.
Vsaka žalujoča kaplja mojega znoja je primešana vodi.
Soča, ti poznaš mojo kri in občutke mojega poželenja.

O, Soča, najljubši dragulj narave,
pojoča mladenka, v smaragdno zeleni obleki,
davno potopljena nevesta ženskih oblik in miline,
z odtenkom ros zelenkastega loga pomladnih trav,
ki bučno prihajaš z zasneženih gora in mi drviš
v naročje kot zasanjana in všečna izvoljenka,
iz kristalov ledu ustvarjena,
z lučjo prežeta karma planinske čistosti.

Kako draga si mi, večna prijateljica
iz mladih let, ki živiš kot dobra vila v meni.
Iz žil dreves, trsja in maha
priteka zelena kri v tvoje telo.
V tolmunu srca ti utripljejo star spomin
in skrivnostne želje.
Mladost v duši diha in brsti
ob tvojih večno zelenih bregovih.

Poskočna, radodarna in darežljiva
na belem produ me božaš in ljubkuješ,
a jaz te zapuščam in se znova vračam.
Preplavljaš mi srce z navdušenjem.
V naraslih vodah začaranega obilja obljub
pod gorečim obredjem sonca in modrino neba
predeš šumenje in zadovoljstvo najine duše.
Pijem te z očmi in izsušenimi usti.

Z diademom planike me zdramljaš ob jutranji zori,
z neizrekljivim nemirom šumečih brzic
in hrepenenjem me sprejemaš vase.
Zaznala sem šumenje in bol tvojih starih brazgotin
in modro govorico, opomine tvojega obrežja,
z besedami, kakor je praprot zelena,
zrasla v hladni senci dreves.

Čez zlizano kamenje neukročena poskakuješ,
ob neskončni ogrlici skal se neopazno dotikaš
razkrojenih dni in odnašaš v daljave mnoge najine spomine.
Na svoji poti umikaš mogočne skale,
drobiš skalovje in brusiš belo kamenje,
kakor neutrudna plesalka naporov in upanja
si odpočiješ pod solkanskim mostom
in vsa živa od plesa in ljubezni nadaljuješ svojo pot
skozi razsežnosti svoje nebesne vrnitve.

Ujeta v svetlobo in tok gorskega glasu
v prostoru glasnega šumenja me zapeljuješ
z laskanjem, polna davnih odsotnosti.
Čisto, nemirno, skrivnostno in večno
s svojim neumornim tokom in hitenjem
iz trentarskih skal, logov in mimo ljudi,
te je mogoče ljubiti, gibka hči matere zemlje.

Polagam ljubezen, premešano z dežjem,
listjem in svojo mladostno zgodbo v tvoje vode.
Odložila sem pene in luskine mladosti v tvoj tok.
Iščem sončne žarke v tvojih očeh,
misel, vtkano v tkivo neder sinjih globin,
z razpršenim nasmehom sonca skoz obrežno vejevje.
Tkalka miru in ljubezni z mavrico sinjih oči
mi s pljuskanjem vode poglabljaš domotožje dolgih dni
in zarisuješ vame spominov davnih sporočila.
Vsaka žalujoča kaplja mojega znoja je primešana vodi.
Soča, ti poznaš mojo kri in občutke mojega poželenja.


SOLKANSKI VODNJAK

Odpočij se duša, ob slapovih žuborečih zaspi!
Le kaj mi voda, tekoči curek, govori?
Drvi in šepeče skoz čas, zapušča svoje sledi,
a mene pri solkanski fontani že dolgo več ni.

Na Placu so se zbrali ljudje okrog vodnjaka,
nova skulptura jim spomin na fontano obuja,
voda prede zadovoljstvo in veselje v ljudeh prebuja,
slišati je šumenje skoz stene, dom in sleherna vrata.

Ptičja perut hladni marmor v vodi čutno gladi,
potrpežljivo in tiho iz luči sonca žarek zvabi,
svežino čistih kapelj in mladih sanj o pomladi,
ko se s sestro Sočo vodnjak pomensko pobrati.

Hiše sijejo življenje. Trg je ves svetal.
Ob njem stoji cerkev Svetega Štefana, zlat oltar,
lepota vodnjaka v srcu Placa je sveta stvar,
leži pod Škabrijelom ta sveti, pozlačeni gral.

Mimo Proda bistra Soča valovi, z brzicami odteka.
Skozi otroške dlani mi drsi blag spomin,
ves darežljiv v lepoti polj in ves ganljiv,
ko se skozi ožilje kraja rodna kri pretaka.

Nov vodnjak je v srce Solkana postavljen
ob starodavni most, da ljudem izpolnil bi želje,
sozvočje Soče, njenih zaobljub prastarih hotenje
s smislom izročila obljube kraja utemeljen.

Ko sončna luč obsije skalovje vrh Sabotina
in zašumi vodnjak v moje izžejane roke,
tedaj ves kraj v duši prijazno zaživi iz spomina,
v njegovih nedrih čutim le šumenje reke Soče.

Slišim mile zvoke vode, v njih zvenijo tišine kamna.
Hiše so razpotegnjene ob vrtovih Svetogorske ceste,
ki spominjajo mladenke na srečanja, kjer je stara kavarna,
nad fontano duh bedi, ki je zadnjo kapljo potočila. Mar veste,

da sredi Solkana komaj slišni curki božajo kraj,
ko tiho in vse tišje polzijo v dušo kakor žlahtna svila,
ptica selivka v njih je namočila kljun in svoja utrujena krila
v ta svet miru, ko je nad vodnjakom sijal lunin mlaj.

Vse je s človekom začeto, postorjeno in končano.
Ti moj kraj in jaz, počasi oba dogoriva in se spremeniva,
a v krošnjah bo videti cvetove in rosne kaplje zelenila,
ki iz vodnjaka bodo hlapele mojo ljubezen dobrotljivo.

SONCE

Poglej, to sončno kraljestvo svetlobe,
to vladno palačo srca,
ki z breztelesnimi glasovi žarkov
prši vznesene trenutke tihe sreče
in nepotešljivo hrepenenje,
sporočila in darove,
dihanje igrivih barv
z ljubeznijo, ki nič ne zahteva.

Priveslana sinjina od daleč,
utrujena od dolge poti,
naj se spočije v meni
in vsej vegetaciji živega,
zapuščenih mestih
in mrtvih imperijih preteklosti.

Sprejme naj v svoj ocean svetlobe
razkrajanje izdihov sestre Zemlje
in izdihe vseh sorodstvenih vezi,
ki tvorijo rod planetov vesolja.

S čutom tipanja se sprehaja luč
po bilkah in listih dreves,
po mojem obrazu, tkivu in koži,
razžarjena v pšeničnem klasju.
V vsem živem in dremotnosti,
ki čaka na življenje,
spi odložena ljubezen,
vonj zorane njive,
svitanje utripov in srčni drget
s plesom kresnic v kotičkih moje duše,
kjer je sonce odložilo zlato,
svoje tipalke dobrote
iz svetlikajočih se kamenin
sončevih men.

Občutim stopnjevanje ur dneva
v svetlobnih igrah zarje in zatona,
dosežek igre z oživljanjem pepela
v iskro, življenjski zakon moje snovi,
obstoj plamena za obstoj večnega ognja
in črt, ki zarisujejo sončno dušo v meni,
rojstvo cvetov na prebujajočih se poljih. 

Stik moje roke s kozmičnim morjem,
je iskal luč, ki je našla prenočišče v meni
in me dosegla v notranjost z iglami žarkov,
ki so me s prvimi vbodi v kožo spomnili,
da bom odhajala nazaj k soncu nenasilno,
če bom nesebično prebivala v svojem domu.

Dlan mi sporoča, da sončni žarki
zmorejo globlje zbosti in vžgati
ter oslabiti človekovo zavest
in svojevoljnost vsakega diha,
ki bi prenapel nebo in dajal duška
svoji blazni nezmernosti.

Sončeva toplina je odsev božjega srca
in človek mora vedeti kakšno igro igra.
Vedeti mora, da je sonce ljubezen,
ki ga naskrivaj in tihotno opazuje narava,
ko je najlepša in nesmrtna,
poglobljena, nežna in topla.

Dopušča mi, da z otroškim strmenjem
od daleč gledam njene najlepše stvaritve
in se s svojim duhom dotaknem večne luči,
razškropljene po telesih in ulicah,
po katerih hodim, ljubezni naproti.

Sem stopinja temnega poželenja noči,
hrepeneča po jutranji belini, ko vstopam v dan.
Sem delček zemeljske oble, delček prsti,
prežeta s prvinami sonca,
ozdravljena svojih mračnih občutkov.
Sem odvisnost in pogum na poti svoje duše
skoz črte sončevih poželenj in dobrikanja.
Sem erotična sreča med gubami kamnov,
med tistimi zlatimi trakovi rastlin,
ki so bitje v dogodku mojega nastanka.

Stopnjevano v svojo posebno razčlenjenost
z delci svetlobe med vetrovi in vodami,
sem snovna misel, da razvijam in oblikujem
v sebi lepoto iz te velike sončeve luči.
Spreminjam strugo potočkov in rek
jih usmerjam vase, v svoje srce
in se podarjam s sončevo ljubeznijo v sebi,
da me luč oblikuje po svoji podobi.

SOŠKI KAMNI

Joj, moji beli soški kamni,
nevidni in neslišni popotniki voda,
ki brusite svoje okroglaste oblike
in drvite s šumenjem Soče mimo mene.
Le redko se vas dotakne sreča moje roke.

Joj, en kamen je name čakal z razpoko,
nagrizen od bolečine v strugi, joj!
Razmaknjen v duši, v mišicah trdote, joj,
razjeden in zlizan v prvinah svojih prvih zob,
z žejnimi usti, ki jim voda je urezala svoj čas
in spomin na mah zeleni.

Joj, kako neprilagodljiv je bil ta kamen,
prebijal in valil se je z bolečino mojo,
skoz blede oči čistih vod, s čipko zarje v laseh
in snovmi obilja smaragdno zelene govorice.

Kamen moje mladosti, ostal je skoraj brez duše, joj!
V prosojnih kapljah Soče si je izpraznil vse moči,
ta beli kamen deviških let, ostal je brez ostrin,
zaprta roža, pozaba deklice iz davnin.

Koliko praznih rok moj kamen išče,
ko v prvinah svojih spremenjenih gub preskakuje ovire
in spreminja dan za dnem zdavnaj začrtane smeri,
zamaknjen spremljevalec v sile brzic, tolmunov in valov,
božajoč deviške prsi duše in neskaljeni mir,
iskaje svoj izgubljeni obraz mladosti,
strt v duši se ob ločju oklepa Proda
in me z vsem telesom, ranjen v dušo, išče.

MOJE STOPNICE

Spočel me je oče. Nič čudnega,
saj ga je mučila radovednost kakšna bom,
kako izgleda njegovo seme zasnovano
z genetsko usodnostjo rojstva.

Nad veliko sončno njivo je sijalo
velikansko svetlo sonce.
Rasla sem iz korenin samodejno
in Bog mi je polagal v roke kruh,
mleko, tišino in spanje.
Brcanje v trebuhu je pomenilo
naznanjanje prebujenega življenja.

V nastajanju sem se najbolj veselila
snovanja oči in dokončnosti oblike,
ki mi je obljubljala zavedanje moje resničnosti.
Zdelo se mi je, da rastem svobodna in
mogočna, takšna kakršno se me je oče želel.
Veter je rahlo pihljal in rosil dež,
ki je v tloris mojega obraza zarisoval otroka.

Znotraj utelešena očetova podoba
je iskala spolnitev, gibalo in smisel,
podelitev čuta za gledanje sveta.
In jaz sem spolzela med tkivom na svet.
Vse je prihajalo po kapljah,
bolečina, veselje in doumevanje.

Oče se je ogrel ob pogledu name,
slekel je bele oblake
in me zavil v njihovo srajčko.
Mamo je poljubil s hvaležnostjo.

"Tvoje spanje bo mirno", mi je rekel.
"Zazibaj se z valovi oceana
in jaz ti bom postavil stopnice v nebo".
Čakala sem nekaj dni, nekaj mesecev in let,
tudi nekaj desetletij se je nabralo
pa nobenih stopnic v nebo ni bilo.
Tedaj sem spoznala, da je moj oče imel
dober namen in ljubeče srce.  

NONA MARJUTA

Moja dobra nona Grosar Marjuta
je bila žena kakršnih je malo,
ni ji bila pot s cvetjem posuta,
le delala je, prigarano je ostalo.

Na Svetogorski ulici je imela »botego«
z jestvinami, s kolonialnim blagom in zalogo.
Iz Grgarja so prihajali z vozovi in vprego,
pogosto brez denarja, le s svojo prisego.

Nona je bila prijazna in darežljiva.
Rekli so ji: »Mati ubogih iz Solkana«,
otrokom je bombone vedno delila,
razumela težave, ljudem pomagala.

Bila je skrbna, do sorodstva ljubeča,
rada je dajala, ljudi obdarovala.
Ni tožila o utrujenih nogah, žareča
je vedno dobro voljo na obrazu kazala.

Domačini Solkanci so kupovali pri njej
vse mogoče: »cuker«, petrolej in kruh,
poznali so jo vsi; in nekega dne, glej
»botega samuje«, po njej hodi le duh.

Blago je dajala na up, pomagala ljudem.
Zadela jo kap je, premlada je umrla.
V ljudi je verjela, zaupala vsem.
Ni dobro spala. Vsaka skrb jo je strla.

Premogla je moč. Voljo, ki ne omaga.
Podjetnost in dobrota bili sta njeni vrlini.
Kdor sočloveka ljubi, v stiski pomaga,
zasluži, da se ga čas dotakne s spomini.

Pepo s »šrapnelom« v nogi, oba sta trpela,
zato ni mogel opravljati več delo mizarja.
Prva svetovna vojna jima je otroke vzela,
v Solkanu so bile le ruševine, delo grobarja.

Sin Ivo se je Marjuti globoko usidral v srce,
Marjuta in Pepo sta edinca srčno ljubila.
Doletel ga je Dachau, tujina in drugo gorje,
nakar sta po svoji smrti še sina zgubila.

Mineva čas, ki se ga vsi dobro zavemo.
Na grob položim šopek krizantem in sveče
vsem dragim, ki so zaspali za vedno.
Izrečena beseda nona v prsih me peče.  

PASION

Iz Allacha
Bleichacha
Dachaua
priplul je
skuljučen
udrtih oči
bled
kot pergament
prosojen
iz nekdanjosti
osorej

o č e
m o j

Mimo obpotnih
znamenj sprave
mnogih
grobov
zrahljanih
izpod
majske
trave

v sivo modrih
progah
trikotnik
s številko
opotekaje se
s telesom trudnim
v duši ukleščen
pod zvonove
rjaveče
čez kamnite ograde
ostre skale
deroče reke Soče
in zviharjene dobrave

Dahnil je
pol nagi glas
da bel brodar
ga spremlja

Razsut v prah
in sežig kosti
nista daleč
saj telo
od TBC gori

Iz trpljenja
krnov duše
med pokončne
sočutne bilke
trav domačih
polj zelenih
iztega
berač
beraču bol

Ni kolednic
ni ognjišč
le golt lubadarjev
se s skobci druži

Zdravamarija

Le prisluh je
med stokanjem
dveri

Položena
je senca sina
na križemnik
beline

Svetloba
drsi
za gora
strmine

Iz muk
v polbudnost
duša prede
brez besede

Oko preži

Podganji trop
Dachauce
lovi
da jih biričem
izroči

V nevihti
iskan
prestopi črto
prej črno
zdaj rdečo
znova odgnan

Z utežmi laži
proces
tulcem kože
iz resnic
zamolčanih
trinogo
iz smrti
v smrt
iz slutenj
stkano
pravico hlini

Iz primeža
navzdol
drsi
tok
blatnih rdečih rek

v dlaneh
razprtih
prgišče grude

v očeh
skladovnica kosti
brez mesa
do neba
do neba

Doklej
življenje

Doklej
lahko srce
deležno upov
prede smrt

Do kdaj
neusahli
vir krvi

Do kdaj
se ogenj
razgori

V tujini
skrhan glas
pregnanca
še ječi

Kaplja
s kapljo
strjene krvi

dlani
žagajo
drevo rasti

Brljivka
sprejme vase
dotik
ožetih senc

zvok teme
zasidran vdira
med gube
upepelitve

Svečava
zmrzal odene
in teloh
z gora domačih
v snegu
neskopnenem
vene

Rdeča kaplja
doma
potok krvi
na dlani
cvetne čaše

Miserere

Sledi
molitev
dolge
črne maše

PESEM OTROKA OČETU

Brez besed molče sva se razšla.
Mislil si, da nisi me izgubil.
Vem, da v tebi močna je želja,
da bi objel me in poljubil.

Mar tožno ti je tam od doma,
ko misel name te vzdrami,
ko tožni dež na streho ti kaplja,
usojeno ti je biti daleč, meni sami.

Trkala takrat po tujih bi 'dvereh'
in še in še hodila skozi piš ledeni,
z ognjem v srcu in očeh
zaman iskala bi te skozi mrak megleni.

In ko dež rosi ti v okno kot nekdaj,
se spomniš, kako si me otroka ljubil?
Ko oblak zatemni v Rimu sončni gaj,
se zaveš, da si otroštvo moje izgubil.

GRADOVI V PESKOVNIKU

Zdaj razumem
kako sem hodila
korak za korakom
po stezicah
in belem kamenju
pozlačenih idej
prepričana,
da me materina roka
pelje na peskovnik ob reki,
kjer bom gradila gradove
svojih sanj.

Naučila sem se pravil
iz svoje notranjosti.
Ko so mi igre razvnele kri,
sem bila prisiljena k obstanku
ob odplavljenih gradovih
in spoznala sem,
da prekašam reko
v svoji mirnosti.

Daleč in potiho je šumela reka
in gradovi, ki so z nitmi privezani name,
še danes žarijo v spominu
s svojimi posivelimi lasmi.

PRISONČJE SAMOTNOSTI OB SOČI

Zaklenjene uganke
v šatulji zelenega maha ob Soči
izdajajo šifrirana sporočila skalovja.
Marangon sameva in čaka name.

Nasluteni čas
z dotiki pomladi prihaja.
Prapori dreves
plapolajo zelena hotenja.
Razcvet lepote otočka na Produ
dobrí opojnost žuborenja Soče
in barve sevajo skoz plamene razcvetja,
zlatijo svetličice v prisončje samotnosti
in iskrijo žar v očeh nepotešenosti.

Sokovi trave oživljajo telo
in udje gorijo poslikani z veseljem.
Živim usodo lista, ki vstopa v ciklus menjav
z nihanjem bilke v vetru in z letnimi časi.


DOM

V Solkanu sem prišla gola na svet.
Rasla sem iz otroškega vrta spomina.
Rojstno hišo sem držala za kljuko
in z njo po širnem svetu hodila.

V najbolj skritih kotičkih srca
sem nepremagljivo bol vselej tešila.
Otožno med vrtovi sem rože sadila.
Na robu oblaka pripeta, bila sem doma.

Srce tava, molči in ne sprašuje
zakaj se seme od srca ločuje.
Tam je dom. Dom stkan iz sanj,
s kamni obzidan in ograjo obdan.

Na polju ob Soči raste roža iz belega proda
med trdoto kamenja in mrzlih poti.
Mimo dolga cesta in gorska reka hrumi.
Kaj zmore spominu reči beseda?
Rožo obsije sonce, ko osamela in tiha
zapira oči in nebo tiho dežuje.
Njene želje dihajo iz tople krvi.

MATERINŠČINA

Zlatenje odtenkov zvoka govorice
mehko med kodri božajo besede,
vdihovani vonj iskri zdaj speve,
naslonjen ob mik podobe na otroško lice.

Plamtenje dotikov zvoka govorice
iz zaklada k rodovitnosti zloženo,
lesketanje biserov v dihanje vgneteno,
položeno v gnezdo petja prepelice.

Peščeni v objemu žarkov in ponika,
skapljano iz duše v kri vneseno,
z besedo materino prvo izgovorjeno
se v srca iz roda v rod pomika.

PLJUSKANJE VODE

Noga, ne toni mi v breztalno tišino.
Mar ne slišiš, da zemlja podarja iz obljub
svojo popolnost svetu, ki ga ljubim?
Ne išči ničelne točke v refrenih tihote glasu,
zadolžena za mojo hojo med tujimi kamni.
Zapomni si glasnost stopinj,
ki bredejo v reki pljuskanje vode.

Ko se vode v silnih neurjih zbudé
na razgaljenih tleh in iz nedrja priteče kri,
tedaj življenje vžiga zemlji srce
in moji čuti z nogami po svetu hite
s stopinjami, ki bredejo v reki pljuskanje vode.

Naključno je reka nagnjena k mojemu telesu,
nekako samoumevno, da zakoliči mi dušo
in metulja v meni, na skodrani roži.
Tiho, teci Soča, da ne zbudiš ga,
ko zaspal bo in se zibal na njej,
zadolžen, da diha podsvet.

Nekoč stopinje hoje v meni milino venenja zmezijo.
Čutim, da nosim prod in igre otroštva v sebi,
z zvenenjem se oglašam, ko pospešim korak,
ki zapušča freske mojega bivanja tu in tam,
ko bredem pljuskanje vode, Soča, v tebi.

DOBRO JUTRO

Lilija cvetoče nedolžnosti
in vrtnica goreče ljubezni,
povežita se v šopek cvetlic
in neslišno objemita zvezde.
Odprita vrata nevidnim svetovom,
poljubita znamenja razsvetljenih noči
na ustih viharja sanj.

Naselita se v skrivnih vrtovih,
da nihče ne bo spil rose
vajine jutranje molitve.

Prepustita se sončni domišljiji
in sprejmita dih zarje za dobro jutro,
da bodo človeški obrazi
ob vajinem nesmrtnem sporočilu
hrepenenja po ljubezni, lepši.

MAČICE

Na iverih svojega telesa jih sonce zlati
in iztegnile so zamrznjene roke, zasute z lučmi.
Smehljaje dahnile so mačice v čudežni svet,
tako brezmejno blagohoten, z žarki odet.

Hodim po gozdu in vse se srebrika.
S svinčenimi kosmatimi očmi se mi narava dobrika.
Glasno in pomenljivo ptička vejo zamaje,
piščalka veselo zapiska, ko pridem v te kraje.

Vodnozelena hosta prebuja veselje, radost
in jaz vriskam iz svojega grla. V meni norost.
Zaživijo mi udi, med jerebikami oživlja se kri,
naokrog se oziram in veter svojo pesem šumi.

O, ljubezen zemlje, znoj in življenje iz globin,
temno naročje zelenega zibanja z višin!
V mojih očeh je obujen samotarski spomin,
hrepenenje mladosti, sprostitev, ko v naravi živim.

Tedaj uprem svoj pogled k letu ptice kvišku nebes,
v visokoraslo rojevanje popkov krone dreves,
čez povoščene tačke bleščečih smehljajev,
vidim drsenje vodnih kapelj, lesket sončnih dražljajev,

skoz veje poganjke, zvenenje, srajčke sokov,
zaznavam strah listov in ustnic cvetov,
ki pijejo rose mojega spomina mladosti
in svetlobo, ki sveti skozme v prebujajoči se hosti.

Mačice so danes vstale iz odtajanih postelj,
iz zimskega spanja v goščavah je teloh molel.
Spočite v moči tišin hrepeneče z razprtimi rokami,
pijejo nebeške sile, ki pomlad jih predrami.

Te poželjive veje in hkrati tako mile so bile
v pomladnih plohah. Razbremenjene sle, so pile,
ko so se ulile kaplje skoz ločje hoste tihe in hladne
s poganjki znamenj duše, narave pomladne.

Oh, te mačice, znanilke obilja, luči posvečene,
skoz zračne zastore brstijo, s sijajem odete rojene
vpijajo veselje iz korenin spominov mojega srca.
Pomlad prihaja! Bodimo veseli, zima bo odšla!

POMLAD

Ko šla sem čez poljano,
so breskve zadehtele,
pomlad je šla za mano
in trave so vzbrstele.

Čez holme zeleneče
in čist od sonca svet,
mi v molk otožnosti boleče,
prinašaš breskvin cvet.  

METULJ

Obotavljivost v srcu, v brezdelnost vpreženi up,
zadovoljnost, ki je v membrani tkiva živa ostala,
zapredena v ječo neudobno, zabubljena v obup,
iz naveličanosti osame bi rada na cvetu prespala.

Čuti vonjave cvetenja, mikavnost dehtečih obljub,
prepiranje vetra s tančico svilenega krila,
betežnost nemira, spreminjanje oblike iz gub,
skrivnost, ki je naravi življenje vdahnila.

Z lahkotnostjo gibanja sebe od teže ločuje -
navzgor h goloti svetlobe hiti prebujenje,
prelest iz zapredka v živobarvnost zasnuje
letenje metulja, ki s krili dotakne ljubezen.

POLETNI DAN

Jutro me je pozdravilo
in zarja mi je pobožala veke,
ki so se prilagodile svetlobi.
Še pomislila nisem,
da bo vroč poletni dan
tako oznojil in utrudil ljudi,
izsušil cvetno gredo
in da bodo gibi in njegova govorica
težki, vroči, soparni in dušeči.

Niti pomislila nisem,
da bo ta dan pordečil češnjo,
ji naložil lepoto ljubezni
in jo daroval mojim očem.

Ta dan je privabil ptiče,
hrošče, čričke in ljudi.
Stegnila sem dlan,
da vanjo narava odloži svoj sadež.
Rdeč pomen, ki ga je ta dan
temu dogodku zapisal,
sem shranila v srce.

V krošnji sem videla
tisti mladi obraz,
ko je češnja cvetela
in ko jo je jutro v belo pobarvalo,
videla sem vse njeno skrito poželenje,
a dan s svojimi barvami vedno znova
daje odgovor na vprašanje kaj bo s teboj
in da so tudi letni časi tvoje življenje,
ki ne budijo le želje po cvetenju,
temveč tudi strah,
da bo drevo izpilo vso luč.
Vsak dan stopim v vrt spomina,
da vidim sebe v notranjost
kako zorim kot končno bitje
ob svoji rdeči češnji.

ROŽA NA TRAVNIKU SREČE

Mehkobo objema milina razvaja,
obličja nasmeh privabi poljub,
duša ob duši sebe razdaja,
uresničuje se v spolnitvi obljub.

Sebe pretoči v vrč bližine,
iztoči se, v reko srebrno odteče.
V sozvočju sončne čistine
seme vzklije – roža na travniku sreče.

Skoznjo iskrijo plameni luči,
v barvah cveta sledovi jemanj,
daritev vzklitja v življenje stvari,
rastoče iz zapredka ljubezenskih sanj.

OBRAZ

Tu, kjer vrta skrb, se prižiga misel,
tu v prsih, tu nekje je odtis,
morda tudi moj obraz,
ki se polašča me in mi zre v oči,
da bi solze ločil od veselja
in se zagledal v znamenja sledi,
ki iz nekdanjih dni še v njem živijo.

Le kdo na pragu je srca, na pragu moje hiše,
le kdo zgrešil je pot do mene in odpira vrata niše,
le kdo znotraj mene sebe išče, a me našel ni,
le kdo z menoj o meni govoriti hoče pa ga ni.
Le kdo se vrača vame, kaj hoče od mene,
le kdo podaljšuje svojo senco v kot teman,
le kdo se z igro neomajno mi zaman vsiljuje
in na mojih vratih nespoznaven izginja?

Naj že utihne, kdor mi z glasom namiguje,
da razkriva solnate spomine in občutke duše tuje.
Le kdo odstira megleno ozadje luči brleče,
se z naporom približuje molku, tiho govoreče.
Le kdo prede mrežo s pajki neke davne sreče,
le kdo pozabljen je na mreži sive pajčevine?
Čigav je glas budilke, ki zvoni cvileče iz tišine?

Le kaj je tisto glavno, kar bitje srca v sebi nosi,
le kaj se opoteka znotraj njega z amuletom sreče v roki,
le kdo spozna sebe z obraza, ki ga v sebi nosi,
le kdo dotakne se srca, kdo drobtine sreče iz njega trosi?
Ko gledam ta obraz, ki znotraj me motri,
drsim skoz sence mrež, ne da bi se pajkov dotaknila,
ki so nekoč onkraj mreže zlezli vame,
da rešili bi me nemirnosti in plivkanja valov osame?
Malokdaj se pajki prikažejo zunaj, kjer biva moj obraz,
vedo, da je še sad zelen, da še ni napočil čas.
Vse kar življenje zapira vase in razkriva,
zunaj je in se globoko znotraj v duši skriva.

SEM VODA

Sem voda, ki diha
z globokimi kanjoni v sebi.
Sem voda, ki se pomika
skoz tihe zazrtosti,
skoz melanholijo duše,
ki sledi notranjim vzgibom srca.

Sem voda, ki hiti s svojimi tihimi
drobnimi občutljivostmi
in s svojim nemirnim iskanjem smeri
prek izsušenih dolin, prek sebe.

S tančico človeške kože razprta,
z očesom vodnih kapljic zazrta
v svoj tok si voda utiram pot naprej,
samonikla v tolmunih duha.

Sem voda, ki se dotika vesolja
z ritmi plime in oseke ljubezni,
sem prostornina in površina,
sem topografija v nastajanju,
sem snov, v katero je potopljeno telo.

In jaz občutim to živo vodo v sebi,
občutim, da sem majhna plavajoča
lučka v njej. S svetlobo besede.
Občutim to vodo, ki se pretaka.
Tudi prgišča bolečine z obrežij struge čutim,
občutim pritiskanja sile odzunaj in znotraj
sle, ki dviga moje ustnice v poganjke hrepenenja.

S svojimi tankimi lasnicami občutij
in ostro konico jezika svojega glasu
me voda opozarja, naj tehtam
vrednost in težo sleherne njene kapljice;
opominja me, naj vse, kar imam,
ne namenim kapljam svojega znoja,
da naj njene moči in tiho prizadevanje
uporabim za vrtičkarstvo svoje duše,
za rast tistih vrlin in hotenj v sebi,
ki mi bodo omogočile,
da v višini svoje vodne gladine
prekosim in presežem njeno snov.

ZELENE POTI

Krhek okrušek svoje duše sem ti dala.
Bila je le prošnja. Bilo je napisano pismo,
v katerega je bil priložen še košček srca.
Ta svoj posebni občutek sem doživljala
kot prebujanje, šepetanje mladosti v meni.
Bil je tisti čudoviti dar, ko metež sreče
napolni dlan in me nauči razumeti hip,
kako združitev misli napolni dušo z veseljem.

Izrečene besede so vzpostavile ravnotežje
med obrežjem, morjem in letom ptice.
Pravzaprav bile so kapljice čiste vedrine,
ki so krožile, obrnjene proti soncu
in se ustavile pod senco drevesa,
da se ne bi izgubile
v večnost zapisane vodi, znoju
in žejnemu pesku.
Bile so most v prihodnost.
Bile so vezivo in povezava vsega.

So iskanje zelenih poti
skoz drevo življenja.
So šumenje vetra med hišami.
So nastajanje bisera v školjki.
Izpiti jih hočem iz njegovih zelenih rok.

S priprtimi očmi se zazrem
v svet okoli sebe,
prepuščen meni in tebi,
ki te še ne poznam,
ki ne vem kdo si.

V sebi čutim globino
shranjenih zelenih poti.
Osveženo darilo ptice ob dotiku z vodo.

ZLATOROGOV RAJ

Prehodila sem Posočje
in zašla v zlatorogov raj.

V gori med skalovjem
beli kozel od nekdaj,
ranjen v zavetju
motri človeka - zver,
ki v lakomnem početju
odprl je skrivnostim gore dver,
da izruje cvet,
da prestreli ptici let.

GORA

V gori našla čudežen sem svet,
skrit zaklad - Trento, njen planinski svet,
samoten mir - zelen razgrnjen prt
v modrino neboglasno vpet.

Med linami smrek sonce sije,
ljubeče boža s toplo me kopreno,
s pojočim šumom veter iz hoste veje
v objem neviden, mojo srečo nebogljeno.

Do kdaj veselje, sončni lesk
na vekah mojih tvoje bo zrcalo,
iz živopisnih rud ljubezni zmes
dragotino gore meni boš dajalo.

 

BOVEC

Šelestijo listi tihoten mir,
sem ter tja vetrič jih nosi,
korenine srkajo Soče izvir,
Bovec se kiti zelen v jutranji rosi.

Po skalovju drsijo plazovi luči
v dolino pred hišna pročelja nevest,
na oknih cvetje dišeče rdi,
kakor lica zalih bovških deklet.

Gozdove porašča kamen davnine.
Kraljestvo gora. O, Kanin mogočni!
Šumenje hoste sega v višine.
V nebo raste macesen samotni.

Osemsto let tu župnija stoji,
s cerkvico sredi prelepe krajine,
ob njej se kraj razvija in živi,
skupaj z vasmi soške doline.

V tratah čriček tke vezenino.
Bilke trave v snu valovijo.
Log podarja sončno zlatnino –
mir ljudem, da v sožitju živijo.

Gnezda lastovke pod streho imajo,
ko vračajo se k prijaznim ljudem,
v košatih drevesih ptice žgolijo,
tu srečo najdeš, če hočeš, v vsem.

SKRIVNOSTI SRCA

Srce je ves svet v telesu.
Je rdeča jagoda v jutranji rosi.
Je nasmeh, zaljubljen v studenec.
Je koča, v kateri se je zgodil čudež.

Srce je ves spomin in vse vedenje,
ki prekriva vsa polja in strehe sveta.
S svojimi velikanskimi loputami dobrote
podarja toliko cvetnih daril ljudem.

Srce je sposobno sprejemati toliko bolečine
in razdajati toliko tolažbe in usmiljenja,
prizanesljivosti in dobrohotnosti,
da se razda do poslednjega utripa.

Srce je povsod. V brenkanju citer in pisku piščali.
Srce prestane vsako stisko hrepenenja.
Povezuje te z ljubeznijo z drugimi ljudmi
in napolni vsa skrita mesta tvoje duše.

Srce ti podari nov svet želene popolnosti.
Nenehno trka in odpira vrata tvojih želja.
Prodira v skrivnosti tvojega življenja,
namenjenim potrebam spoznavanja in uživanja
čiste kakovosti sreče iz ljubezni.

ČAS HREPENENJA

Boža luna z violino po mojih laseh.
V daljave pojoča srebrnino noči
zapušča posvečena znamenja
v vonju medenega glasu,
ki ga je naložila
čebela srca
in ga položila v panj
moje duše.

Noč se neprizanesljivo pretaka
skozi sanje
in hoče priklicati v spomin
slap besed in podob,
ki padajo skozi čas hrepenenja.
Plazijo se želje okrog mene
kakor raztresene drobtinice,
da veter nahrani lačno ptico.

Na pozlačenem zidovju sobe od spominov
in svilnatem dnu mojega ležišča
počiva neminljiva ljubezen mojih staršev.

Sama sem.
Nikogar ni.
Hrepenim.

Hiša je ostala brez oken in vrat
in jaz nisem mogla zapustiti teme,
ko sem prosila za požirek svetlobe.

Dočakala sem jutranjo zarjo.
Mir v svetlem dnevu rojstva mojega otroka,
in razcvetela se je luč ljubezni v meni,
ko je ptica odletela z mojo rožo v nebo
v znak hvaležnosti mojega srca.

MOJE OČI

Uživam ta prečudoviti svet svojih oči.
To prijazno veselje, to utripajočo polarnost
harmonije med nebom in zemljo.
To oprtost v luč, to vdanost svetu.

Na skoraj žareči način gledajo moje oči
lepo in nevsiljivo odkritosrčnost narave,
neizmerno očaranost z barvnimi viticami,
to natančno stopnjevanje uresničevanja življenja.

V ritmu z letnimi časi, v popolni čistosti jutra,
gorečnosti večera in sončnega zatona,
zrejo moje oči v duhovno organizacijo stvarstva
in vso to tančico tonov pomladnega zelenja.

Zrem vsa zavestna, srcu prijetna doživetja oči,
ki zlagajo vame vtise tako vztrajno in zgoščeno,
s tako čudovito zamišljenostjo in ritmičnostjo utripov,
s presenečenji, ki jih pozna vsak kotiček moje duše.

Zbujajo se z dvema vrisanima srcema v zenicah,
kakor dve zajetji svetlobe iz samotnih zvezd,
vpeti v valovanje zelenega dihanja in ljubezni,
z nepretrgano vrsto očaranosti mojih čutov.

V moje oči vstopajo vtisi in podobe kakor zvoki,
kakor mili glasovi iz glasbil orkestra,
kakor zvoki pojočih čustev skoz zaznave
in skoz besede s smejočimi se pogledi življenja,

posvečeni v darovih stvarstva meni,
s spreminjanjem barvitosti v žuborenjih časa,
v bojevitostih obstanka in mojih spoznanjih,
kakor najbolj dragocen zaklad dobrohotnosti.

Skoz svetal dan in skozi vse moje življenje
se pogled oči spaja z glasom začudenja,
s pogledom v duhovno čutne nadrobnosti
in nadomestitve, ki se spajajo z ozračjem sveta.

Z razčlenjevanjem čudežev narave v duši,
z umetniško dopolnjenimi podobami vtisov,
navzven obrnjenimi, v stene človeškega duha,
v katerega je odložilo stvarstvo svoj red popolnosti, 

skritega razuma in najnežnejšega čutenja
v podobe natančno razdeljenega dneva,
vdihovanje in izdihovanje potopljenih noči
med jingom in jangom stvarjenja življenja.

Vse je prepredeno s harmonijo oblik in barv.
Z iznajdljivostjo filigrana je izdelan vsak list,
ki diha, ki sije in žari v moje nenasitno lačne oči,
s prasketanjem in tlenjem večnega ognja.

Z univerzalnim jezikom so v oči položeni
ključi narave in znamenja vedeža, stvaritelja
in učenjaka, v samotno premišljujočo dušo,
da opazuje svet, ki ga občuduje in ljubi.

Moje oči so opremljene s slikarskim čopičem,
s porajajočimi barvitostmi cvetne grede,
z zamišljenostjo nad curkom izvira studenčnice,
večno mlade vode, od začetka prebujenja.

Popolne v zaznavanju in odlaganju spominov.
Spoznavne in svarilne v prijateljstvih.
Globoko zasidrane in vgnetene v mislih,
prisotne v vseh osupljivih podrobnostih.

Moje oči so v službi čarobne svetilke razmišljanja.
S čuječnostjo in zaprtostjo vek uspavane in zavarovane.
V zagonetno prijateljstvo drugih oči potopljene
in hkrati neizprosno potisnjene v temo in oslepljene.

Ne oddaljijo se moje oči od misli samotnega ravnanja,
ko potujejo in gredo od enega človeka do drugega,
ko motrijo in trosijo svetlobo žarkov iz duše.
To so moje oči, ki vse skrbi posvečajo ugodju zaznav

bivajočega in bivanja izven mene. V svoje oči
sprejemam harmonični svet. So orodje zaznav
simetrije vznemirljivih in očarljivih doživetij,
posvečenje z mnogoterostjo vase sprejetih podob.

Zamaknjene v področja strasti in ljubezni,
zamaknjene v človeška neugodja in sočutja,
in vendar tako pogosto zasidrane v svojo podobo
s kapljami solza, kadar je v duši hudo.

To spoznanje navzočnosti sveta v svojem srcu,
videnje, ki niha med biseri in jastrebi,
dihanje s svetlobnim bleskom trenutka
je lepota, ki drhti v listih drevesa in iz mojih oči.

VZLET PTICE

Prijatelj, izrekel si mi
izredno čustvene in srčne besede,
katerim dolgujem svojo perut,
da ptica vzleti na krošnjo drevesa,
kjer večno vladajo bogovi
na sipinah večernega molka
in na delčkih vesoljne snovi,
na iskanju utripajočih noči,
na odtisih, ki so jih zaznamovale oči.

Tam šumijo veje svoje senčne pesmi.
Nanje se je ujelo jutranje sonce.
Nanje so obešena bremena in skrbi.
Nanje so obešeni sadovi resnice.
Nanje so obešeni relikti preteklosti.
Tam odmevajo pogovori o vsem,
kar sva govorila in napisala.

Tam živijo žametne pesmi svojo usodo
in poetična moč živi v njih svoje življenje.
Pomeni se lahko sprevržejo v stiske,
stiske v spoznanja in živo snov,
ki ima razlage v odmevih modrosti.

Vse je obrnjeno k doživetjem v nastajanju
možnega, skritega, popolnega in resničnega,
kot bi pripeka poletja zažarela prek izvira
z zasukanimi dlanmi k sebi zaradi žeje,
ko nas življenje pije in jemlje,
ko se čustva dotikajo prstov in peresa.

Ljubim belino papirja in njegove površine.
Ljubim vse začetke svojih samotnih pisav
in iluzij, ki me napajajo z ljubečim soglasjem
moje duše, potrebne uživanja in čistih besed
z bisernimi metuljevimi krili na svojih hrbtih,
na katerih počiva žarek toplega sonca.

Z občutljivimi duhovnimi prsti bi tkala
tkanino z ožiljem in stotero znamenj veselja;
modrino, v kateri se izmenjavajo sonce in zvezde,
puhasto in breztežno območje domovanja srca.

KDO SEM?

Ukazano mi je
naj ne poležavam
v svoji prsti,
naj postanem duša,
gospodarica ognjišča
z dvema delovnima rokama.

Naloženo mi je
to čudno breme,
ki si ga je umislil stvarnik
po svoji postavi.

Iz korenin seže
v cvetove, sadeže
in neskončni krog rojstev,
utripov,
vzdihov,
izdihov
in menjav.

Tu sem,
sprehajalka sredi mest,
nekje na sredi,
med gomilami prednikov
in odraščanjem vnukov.

Tu sem,
ponižno ujeta v zraku
sredi zelenja, trat in gozdov,
tipam nebo in zvezde,
rešujem neznanke,
naprezam ušesa
in um.

Delo od zore do mraka.

Kdo sem?
Dolg prihodnosti.

Uvodna stran  |  Bibliografija  |  Novo objavljeno I.  |  Literarni porton  |  Poezija  |  Proza
Genealogija  |  Galerija  |  Knjiga bralcev  |  Stiki in povezave  |  Slovenska imena mesecev  |  Kotiček za Slovence po svetu  |  Slovenec sem!  |  Raziskovanje nekega primera  |  O smrti   |  Blog I.  |  Današnja misel  |  Luske hibridne samorodnice  |  Aforizmi  |  Poglejte kaj je danes novega!  |  Objavljene vsebine od 1.4.2008 - 31.3.2009