Geni so zakon!
V Sloveniji je doslej dokumentiran ter mednarodno potrjen le en primer superstoletnice.
Prva in zaenkrat edina slovenska superstoletnica je Katarina Marinič iz Deskel (1899-2010),
ki je zadnja leta živela v novogoriškem domu za ostarele ljudi. Mediji so postali pozorni nanjo ob pomembnih prelomnicah: ko je postala najstarejša živeča Slovenka, ko je presegla starost do tedaj najstarejše Slovenke vseh časov, Marije Bandelj (1897-2005), zlasti pa ob 110-letnici, ko je pridobila status prve slovenske superstoletnice.
Najstarejši Slovenki Katarini Marinič so odkrili spominsko ploščo
Tinco si moral imeti rad. Skromna, nič kaj zahtevna, se je morala vsakomur priljubiti. Sokrajani smo dolžni, da ohranjamo spomin na pričo treh stoletij in dveh tisočletij ter ga predajamo naprej,“ je pred hišo Katarine Marinič dejala sovaščanka Silva Matevžič. Tako so najstarejši Slovenski doslej med prazniki, na dan, ko bi praznovala svoj 112. rojstni dan, sredi vasi na pobudo sovaščanov in ob pomoči občine postavili spominsko ploščo.
Življenje Katarine Marinič je predstavila Silva Matevžič. Plošča bo še naprej pričala o življenju Katarine, čeprav je že danes le malo tistih, ki se je ne bi tako ali drugače spominjali, pa čeprav je osebno niso nikoli srečali. Ime svojega rojstnega kraja je s svojimi častitljivimi 112 leti ponesla čez vso Slovenijo in v svet. Septembra 2010, ko se je poslovila, je bila med super stoletniki vsega sveta oziroma tistimi, ki so dosegli 112 let vpisana na 56. mestu.
R O D :
Mihael Grosar iz Deskel se je 16.05.1825 poročil z Agato Bizjak v Deskle št. 59. Njegov tretji otrok, sin Anton je bil mlinarski delavec, ki je delal pri Lenassiju v Solkanu. Mihael je v Solkanu kupil hišo, kakor je razvidno iz zemljiškoknjižnega vložka, po katerem je prešla lastninska pravica nad hišo 11. junija 1887 na sina Antona (Grosser) in nadalje na njegove potomce. Anton Grossar * 05.08.1832 + 31.07.1884 je bil poročen s Terezijo Marinič * 22.11.1844 + 03.11.1907, hčerko Luka Mariniča in Ursule, Solkan 18.
Imela sta pet otrok:
Marija Grosser (Grosar) * 31.05.1871 + 11.4.1933
Katarina * 30.10.1873 – ni podatkov, poročena Podberšič (preimenovana v Italiji Piemonti)
Anton * 02.02.1876 – 05.08.1876
Terezija * 15.05.1879 + 19.03.1896
Gabrijel * 23.09.1881 + 21.01.1946
Marija Grosser (Grosar) poročena z Jožefom Gašperčič iz Solkana
Sin Ivan Gašperčič 21.03.1913 + 06.09.1969
NONA MARJUTA GROSAR
Provorojenka Marija Grosar, moja babica – nona se je poročila z Jožefom Gašperčičem, sinom Magdalene Jug, izhajajoče iz družine Tončea in Klementa Juga iz Žabjega Kraja. Marjuta in Jožef sta 1907. leta začeta zidati v Solkanu Hišo na sedanji Ulici IX. Korpusa št. 55. Med prvo svetovno vojno je bila Marjuta s sinom Ivanom (21.3.1913 – 6.9.1969) v begunstvu v Lokavcu in nato v Mariboru. Ko sta se vrnila v Solkan, sta zakonca poškodovano hišo obnovila in leta 1925 prizidala trgovinski del. Nona Marjuta je imela trgovino z živili in kolonialnim blagom. Trgovala je tudi na debelo z zaledjem in dobro zaslužila. Bila je izredno dobra ženska in je rada pomagala revnim. Solkanci so govorili: Gorosarca je mati ubogih. Pogosto je blago dajala na up in je dolg zapisala v knjigo. Ker kupci večkrat niso mogli poravnati dolgov, so ji v trgovino prinašali, kar so pridelali doma: slanino, pršute, salame, pri njej pa so jemali sladkor, olje, petrolej in podobno. Potem je Marjuto zadela kap, vendar je še delala, dokler je ni zadela drugič do smrti. Nono Marjuto je zelo prizadela aretacija 17-letnega sina, mojega očeta Črnega brata, ki je bil udeležen v protifašistični organizaciji Črni bratje in izključen iz šole.
Nonin oče Anton Grosar se je 1884 leta pri delu v Lenassijevem mlinu smrtno ponesrečil. Zato je nona Marjuta prevzela skrb tudi za brata Gabrijela in bila celo življenje nanj in na njegovo družino zelo navezana in jim pomagala.
Nonina sestra, drugorojenka Katarina se je poročila v Gorico in je imela Marijo (trgovka), Pepija (ustreljen v Ravnici 1945. leta) in Riharda (dela v banki). Družinski priimek je spremenjen, poitalijančen iz Podberšič v Piemonti.
Po babičini smrti se je moj oče Ivan leta 1933 poročil s Hermino Breščak, mojo mamo, ki je prevzela vodenje trgovine.
Svoje none Marjute nisem osebno poznala, ker je umrla preden sem se rodila. Spoznala sem jo bolj po pripovedovanju in po stvareh, ki jih je zapustila. V mojem domu v Solkanu je bilo videti, da so ga vodile skrbne roke. Moja nona je zapustila polne omare platnenih rjuh in posteljnine, na oknih vseh sob so visele ročno pletene zavese iz pravega škotskega sukanca, v sobah je bilo ročno izdelano svetlo češnjevo pohištvo z marmornimi vložki. V hiši je bila velika krušna peč, v kateri se je pekel kruh za stranke trgovine, ob velikonočnih in božičnih praznikih pa so se celi teden pekle potice in kolači, ki jih je hišna pomočnica nesla v cerkev požegnati.
Moj nono je bil skrben in priden. Klet je imel opremljeno s tišlerskim - mizarskim orodjem, od pulta, obličev in vsega orodja, kot spomin na svojo dejavnost, ki je po invalidnosti ni mogel več opravljati. Naredil pa mi je vedno kakšno pručko, mizico ali kaj podobnega. V kleti so bile police za jabolka in krompir ter vedno dva soda polna rdečega in belega vina. Na zalogi je imel vedno dovolj lešnikov, mandeljnov in orehov za priboljšek. V kleti so vedno viseli pršuti, slanina in salame. Ded se je spominjal prve svetovne vojne in lahkote, ki je vladala, zato je pred drugo svetovno vojno zakopal v zemljo v papirnatih ovojih slanino, vendar po vojni odkopana slanina ni bila več dobra za kuhanje in smo jo uporabili za milo, ki ga je po vojni ni bilo. Nono je imel čudovito obdelan vrt z vso zelenjavo in tudi sadja ni manjkalo.
Nona je zapustila vzorno urejeno hišo in trgovino, ko je umrla. Vsa duhovna in materialna zapuščina, ki jo je nona Marjuta zapustila, izprčuje, da sta imela z dedom srečen zakon, zavezan delu in skrbi za družino.
Oddano: 26.08.2015 ob 03:54:46
OD KJE IZHAJAJO MARINIČI?
Uskoki Marinichi. Zaradi neugodnih razmer v Kostelu, so se Uskoki odseljevali nižje po Kolpi. Tako se je 5 kostelskih družin leta 1590 preselilo na drugo stran Kolpe, na posest kneza Jurija Zrinskega v Gornjih in Dolnjih Moravicah. Odselili so se Marinči (domnevno z Vrha (Am Berg) ali iz Jelenove drage), Šnebergeri (iz Rebri pod Gradom), Ferderberji, Mate Pelegrinič (domnevno iz Sapnika) in Prajdiči. Knez Juraj Zrinski je v Ozlju takole ugodil prošnji petih priseljenih kostelskih družin:
" ... Daiemo na znanje vszim, kim ie dostoino, da doidosse pred naz Ivan Marinich od Kosztela z tovarustvom po imenu Mato Pellegrinich, Jure Žnepergar, Ambros Praidich, Jure Ferderbar, prosechi od nas, da bismo dopustili naszelitise na jmanu nassem u Moraviczah, gornih i dolnich, sto pod Brod slisy, z tem putem, da bismo ih nebantuvali visse one zlusbe, koia isla preia y perua vrimena od onih zemalj, a da ote oni graditi sze y onde ztati y ondy dopeliati liudi, ki sze nasele... "
Ivan Marinich je bil vodja novih naseljencev, ki so obljubili, da bodo knezu Zrinskemu letno dajali po 6 liber v denarju, ter desetino od janjcev, kokoši in drugih živali. Vršili naj bi tudi druge dolžnosti, kot kmetje na gospostvu Brod. če bi med vojno koga ujeli ali oropali, so to morali prijaviti gospostvu. To je plen lahko odkupilo, ali pa jim ga je prepustilo.
Palegriničev in Prajdičev pozneje (od leta 1702 dalje) ni bilo več v Kostelu. Prajdiči so se obdržali v okolici Brod Moravic. Kostelski kmetje so se tako odselili na drugo stran Kolpe, da bi tam opravljali podobno delo kot prej v Kostelu. S seboj so gotovo imeli tudi svoje družine in živali. Njihov novi gospodar, knez Zrinski, si je obetal, da bodo za seboj pripeljali še druge naseljence iz Kostela. Priimki nekaterih doseljencev (Šneperger, Ferderber) sicer dajejo prej slutiti kočevarsko kot uskoško poreklo, čeprav nekateri zgodovinarji trdijo nasprotno.
Etnične spremembe v Kostelu so bile posledica priselitve večinoma katoliškega uskoškega življa v prvi polovici tridesetih let 16. stoletja. Istočasno so med leti 1532-1538 Uskoki naselili tudi Senj, katerega prvotno prebivalstvo je pobegnilo iz strahu pred Turki, ki so plenili Srb in druge okoliške kraje.
Od leta 1552 so morali iz Ribnice, Kočevja, Poljan in Kostela v primeru potrebe dajati skupno 300 strelcev za obrambo trdnjave. 10. 10. 1596 je Ferdinand v Gradcu izdal ukaz, po katerem so senjskemu glavarju Georgu Paradeiserju morali Kočevarji (z njimi bržkone tudi Kostelci) in Ribničani dajati po 80 oseb za po 14 dni dolgo leta 1597, 1600 in 1602. Kmetje iz Loža pa so morali v Senj dovažati les. Odhajanje domačih vojakov je gotovo oslabilo obrambo samega Kostela. V Senju pa je v naslednjih desetletjih nastala svojevrstna etnična skupina velike vojne moči. Zaradi nasprotovanja Benečanov so morali Avstrijci senjske Uskoke leta 1617 razseliti, tako da se jih je nekaj vrnilo oziroma ponovno naselilo tudi v Kostel.
Pomembni senjski Uskoki so bili Marin(i)či, ki so bili pozneje naseljeni tako po dalmatinskih otokih, kot v Gorskem Kotarju in po kostelskih hribih, kjer so iz priimka izgubili vmesni "i". Marinichi se v Kostelu navajajo že leta 1494.
21. 1. 1613 je Uskok Ivan Marinich skupaj z 11 drugimi v Senju podpisal zadolžnico v hrvaščini za letno plačo 40 renskih (florintov) po pogodbi s primorskim komisarjem, kranjskim vitezom Danielom pl. Gallensteinom. Zadolžnica je bila zapisana v hrvaškem jeziku in je omenjala uskoško kontrolo trgovanja skozi Riko (Reko) iz smeri Broda, za katero so bili bržkone zadolženi. Večina Uskokov ni znala pisati in so pod dokument narisali pet krogov "pritisnuvsi chi imasmo peccatte obiccaine". Poleg vojvode Mihule (Mihe) Hreglanovi(c)ha se je znal podpisati le še Juan Marinistus (Marinich). Pet ostalih naštetih Uskokov ni z nobenim znakom podpisalo dokumenta.
26. 8. 1642 je bil Ivan Marinch še vedno v Senju kot "conciter". Kranjskim Stanovom je v hrvaščini poročal o pregledu poročila uradnika "porkulaba" Tomice HogliŠuza o prihodu turškega paše v "bagniju Luku" (Banja Luko) skupaj s tremi begi in tremi kadijami. Od tod so bili namenjeni v Bihach, kjer bodo gradili hiše. HogliŠuz je poročal, da je paša poslal vohune ("poslance") zbirat novice na primernih virih ("na Maijdan"). Drugega zaenkrat ni vedel povedati.
Saban Popravaz, šubaša od Korenice je pregledal vzroke nastalega stanja in poročal, da je beg iz Bosanske krajine poslal svojega sina Muhamata bosanskemu paši naproti v Bihach, ko je slišal za prihod paše. Vso Krajino naj bi očistil od nasilnikov "Zulumchiarov". Poleg HogliŠuza je zaslišanjem prisostvoval tudi otoški vicekapetan Petar Gracanin.
Po 37 letih cesarske službe je Ivan Marintsch napredoval v stražmojstra hrvaške garde. 7. 12. 1649 je pisal (kranjskemu) deželnemu glavarju Hansu (Ivanu) Albrechtu baronu Herbersteinu v nemščini o svoji dolgoletni službi in dveh ranah, ki jih je dobil v boju proti Turkom. Na osnovi svojih zaslug je prosil, naj ga na njegovem položaju stražmojstra zamenja svak Milaschin Radoinvitsch.
15. 12. 1649 je podobno prošnjo poslal še baronu Andreju Auerspergu, Georgu Cenkovichu in Vidu Khislu, generalu hrvaške in obmorske krajine ter baronu Gottfriedu Stadlu. Omenil je tudi svojo (letno) rento 5000 talerjev.
Ivan Marintsch, podložnik gospostva Kostel, se v letih 1618, 1619, 1622 in 1623 navaja v skupinah kostelskih tihotapcev, upornikov in pobiralcev hubnega goldinarja. čeprav popis v Arhivu Slovenije pripisuje tudi dopise iz Senja Ivanu Mariniču iz Kostela, gre vendarle za različni osebi. Stražmojster hrvaške garde ni mogel obenem biti tlačan.
Poleg vojvode Ivana je bil v Senju tudi njegov domnevni sorodnik Martin Marinitsch. 1. 1. 1627 je v Senju posodil Juraju in Niclaju Marinitschu po 24 fl mesečne plače za naslednje 3 mesece do zadnjega marca v skupnem znesku 72 fl. Zadolžnica je bila pisana v nemščini.
10. 10. 1646 so z mitnice sv. Vida nad Reko poročali, da so 1. 4. 1645 pripeljal za 396 zlatih fl. živeža za vojake pri mitnici: Thoma Marintscha, Simona Perescha in Michaela Veselina.
Zgodovina - migracije
Za Balkanski polotok so že od nekdaj bila značilna preseljevanja prebivalstva. Največje etnične premike so povzročili turški vpadi od konca 15. stoletja dalje. Medtem ko je bilo za srednjeveško Srbijo značilno, da se je pri širjenju države usmerjala predvsem proti jugu v moravsko-vardarsko, zetsko in tudi na bosansko območje, pa je zaradi turških vpadov od 15.stoletja dalje preselitveni val usmerjen proti severu t.j. v severno Bosno, na Hrvaško in v Panonski bazen.
Istočasnoso Turki razselili po svoji državi več 100.000 Srbov, deloma tudi Hrvatov in Slovencev, ki so jih odpeljali kot krvni davek, nekateri so se potem vračali kot janičarji (Jurij Kozak - slovenski janičar).
Do migracij prihaja zaradi različnih vzrokov:
a) spontane migracije s posledica gospodarskega položaja, raznih kužnih bolezni, vojn, ki so povzročale opustelost vasi in pomanjkanje prebivalstva,
b) organizirane migracije usmerja država.
Že v času prvih turških vpadov (1371 bitka pri Marici, 1389 bitka na Kosovem polju) se pričnejo veliki premiki slovanskega življa proti Jadranu v primorska mesta, kjer je tedaj še močno romansko prebivalstvo (Beneška republika). Visoko razvite italijanske mestne državice so vabile delovno silo iz Srbije in Bosne. Ker so mesta ob Jadranu zaradi kuge precej prizadeta, se vanje vseljuje prebivalstvo iz notranjosti Balkana, Dubrovnik je moral celo prepovedati preveliko doseljevanje beguncev. Mnogi begunci so šli preko Jadrana v Apulijo, Marke in na ozemlje Beneške republike.
V Makedoniji so Turkina selili prebivalce iz Male Azije (Juruke), ki so se zlasti ustalili v mestih, sicer pa se na Balkan ni naseljevalo turško prebivalstvo v večjem številu ( V Bosni se je domače prebivalstvo pomuslimanilo).
Glavna smer turškega prodiranja je šla proti severozahodu, preko Bosanske krajine, Like in Banije proti slovenskim deželam. Smer proti severu je šla preko Save čez Slavonijo do Drave. Iz Srbije so šle smeri migracije na t.i. južno Ogrsko - današnjo Vojvodino (ki tedaj ni bila Srbska). Na izpraznjeno ozemlje Bosanske krajine, Like, severne Dalmacije in Slavonije se je naselilo živinorejsko prebivalstvo (vlahi) iz ogrskih predelov notranjega Balkana. Ta naselitveni val dinarskega prebivalstva se v16. stoletju ni ustavil na turško - avstrijski meji, ampak je segal precej preko nje. Ta meja je po bitki pri Mohaču 1526 segla globoko na Hrvaško in sicer je potekala po črti: od Djurdjevca na Dravi, do Siska, ob Kolpi do Korane, po Korani do Slunja. Med Slunjem in Otočcem v loku proti JV, proti Velebitu do izliva Zrmanje v Jadran Naselitveni val je segel tudi v slovenske dežele in na hrvaško med Dravo in Jadranom. Sprva se je to prebivalstvo naseljevalo kot podložniki v Beli krajini, pod Gorjanci, okrog Novega mesta, na Dravskem polju (Ptuj), na Notranjskem, na Krasu okrog Pivke vse do Trsta (nekateri priimki npr. Horvat, Bizjak, Turk, Gregorič).
Posebna skupina so t.i. uskoki prihaja poletu 1530 organizirano s svojimi poglavarji in privilegiji (naselijo se okrog Žumberka, ki se odcepi od Kranjske in je vključen v vojno krajino, danes pa je hrvaški). Ko so po bitki pri Mohaču (1526) Habsburžani postali ogrsko-hrvatski kralji, so obljubili, da bodo deželo branili pred Turki in v ta namen so organizirali Vojno krajino; namesto nemških najemnikov so sedaj najemali srbske (vlaške) begunce. Na avstrijski strani so ti begunci bili oproščeni tlake, zato pa so morali braniti mejo. Hrvaška Vojna krajina je bila med morjem in Savo s sedežem v Karlovcu, Slavonska Vojna krajina med Savo in Dravo s sedežem v Varaždinu. Naseljence v Vojni krajini imenujemo tudi krajišnike, graničarje, uskoke ali vlahe. Vojna krajina je obsegala polovico Hrvaške. Kmalu je začelo prihajati do sporov med Hrvati in uskoki, ker so zadnji imeli določen privilegij še naprej (volili so svoje kneze, bili so pravoslavne vere). Od tedaj je ostalo veliko Srbov na Hrvaške - v Liki, čeprav je bila Vojna krajina v 19. stoletju ukinjena in priključena Hrvaški.
Selitveni val se je v 17. stoletju nadaljeval. Tedaj je bil obrnjen, ker so Turki bili v defenzivi in so se počasi začeli umikati iz Evrope. V dunajski vojni 1683 - 1699 (1683 oblegan Dunaj) se je muslimansko prebivalstvo umikalo proti jugu (iz Ogrske, Slavonije, Like in Dalmacije) in to prebivalstvo se je skoncentriralo v Bosni in Hercegovini. V tej vojni je avstrijska vojska prodrla celo v Makedonijo. Potem se je vojna sreča obrnila in Avstrijci so se umikali proti severu, z njim se je umikalo tudi krščansko prebivalstvo iz severne Makedonije in Kosova in sicer na južno Ogrsko (Vojvodina) in celo do Budimpešte. Govorimo o dveh velikih selitvah Srbov (I. selitev 1690 in II. selitev 1739), ki so jih vodili srbski patriarhi. Tedaj naj bi se Albanci, ki so sprejeli islam, pričeli naseljevati v večjem številu na Kosovo, čeprav so tu deloma bili naseljeni že prej. Avstrija je vodila premišljeno kolonizacijsko politiko. Organizirala je številna melioracijska dela. Tako je iz močvirne južne Ogrske nastala Vojvodina - žitnica Evrope. Sem so se naselili Nemci, Madžari, Romuni, Slovaki, Rusini in Srbi. Tako dobijo v 18. stoletju Bačka, Banat,Srem, Slavonija zelo pisano etnično podobo.
S turškimi vdori je povezana selitev mestnega prebivalstva (Grki in Cincari), ki se ukvarjajo s trgovino.
Posledice migracij:
1. gospodarske - zaradi selitve kolonistov iz gorskih predelov Dinarskega sistema (z živinorejskimi navadami) na poljedeljsko območje, je prišlo do nazadovanja poljedeljstva,
2. kulturne - vplivi vzhodne bizantinske kulture in vplivi muslimanske kulture,
3. verske - širjenje pravoslavja v nekatere zahodne dele in koncentracija muslimanstva v Bosni in severni Makedoniji ter na Kosovu,
4. jezikovne - v srednjem veku je v Istri in stari Hrvaški (dočrte Petrova gora, Sava, Vrbas, Cetina) prevladoval čakavski dialekt, severno od tega (Slavonija) so bili kajkavci, vzhodno pa štokavci. Zaradi selitev je čakavski dialekt zelo skrčen le na primorski pas in otoke, kajkavci se umaknejo v Hrvaško Zagorje, prevlada štokavski dialekt, ki pozneje postane knjižnijezik (Vukova reforma),
Z omenjenimi migracijami je mogoče v marsičem pojasniti tudi sedanje boje na Balkanu. Zaradi teh migracij imamo namreč srbski živelj še danes na Hrvaškem in v delih Bosne, v Dalmatinskem zaledju (Hercegovini) itd., zlasti tam, kjer je nekoč bila Vojna krajina.
V Sloveniji je doslej dokumentiran ter mednarodno potrjen le en primer superstoletnice.
Prva in zaenkrat edina slovenska superstoletnica je Katarina Marinič iz Deskel (1899-2010),
ki je zadnja leta živela v novogoriškem domu za ostarele ljudi. Mediji so postali pozorni nanjo ob pomembnih prelomnicah: ko je postala najstarejša živeča Slovenka, ko je presegla starost do tedaj najstarejše Slovenke vseh časov, Marije Bandelj (1897-2005), zlasti pa ob 110-letnici, ko je pridobila status prve slovenske superstoletnice.
Najstarejši Slovenki Katarini Marinič so odkrili spominsko ploščo
Tinco si moral imeti rad. Skromna, nič kaj zahtevna, se je morala vsakomur priljubiti. Sokrajani smo dolžni, da ohranjamo spomin na pričo treh stoletij in dveh tisočletij ter ga predajamo naprej,“ je pred hišo Katarine Marinič dejala sovaščanka Silva Matevžič. Tako so najstarejši Slovenski doslej med prazniki, na dan, ko bi praznovala svoj 112. rojstni dan, sredi vasi na pobudo sovaščanov in ob pomoči občine postavili spominsko ploščo.
Življenje Katarine Marinič je predstavila Silva Matevžič. Plošča bo še naprej pričala o življenju Katarine, čeprav je že danes le malo tistih, ki se je ne bi tako ali drugače spominjali, pa čeprav je osebno niso nikoli srečali. Ime svojega rojstnega kraja je s svojimi častitljivimi 112 leti ponesla čez vso Slovenijo in v svet. Septembra 2010, ko se je poslovila, je bila med super stoletniki vsega sveta oziroma tistimi, ki so dosegli 112 let vpisana na 56. mestu.
R O D :
Mihael Grosar iz Deskel se je 16.05.1825 poročil z Agato Bizjak v Deskle št. 59. Njegov tretji otrok, sin Anton je bil mlinarski delavec, ki je delal pri Lenassiju v Solkanu. Mihael je v Solkanu kupil hišo, kakor je razvidno iz zemljiškoknjižnega vložka, po katerem je prešla lastninska pravica nad hišo 11. junija 1887 na sina Antona (Grosser) in nadalje na njegove potomce. Anton Grossar * 05.08.1832 + 31.07.1884 je bil poročen s Terezijo Marinič * 22.11.1844 + 03.11.1907, hčerko Luka Mariniča in Ursule, Solkan 18.
Imela sta pet otrok:
Marija Grosser (Grosar) * 31.05.1871 + 11.4.1933
Katarina * 30.10.1873 – ni podatkov, poročena Podberšič (preimenovana v Italiji Piemonti)
Anton * 02.02.1876 – 05.08.1876
Terezija * 15.05.1879 + 19.03.1896
Gabrijel * 23.09.1881 + 21.01.1946
Marija Grosser (Grosar) poročena z Jožefom Gašperčič iz Solkana
Sin Ivan Gašperčič 21.03.1913 + 06.09.1969
NONA MARJUTA GROSAR
Nonin oče Anton Grosar se je 1884 leta pri delu v Lenassijevem mlinu smrtno ponesrečil. Zato je nona Marjuta prevzela skrb tudi za brata Gabrijela in bila celo življenje nanj in na njegovo družino zelo navezana in jim pomagala.
Nonina sestra, drugorojenka Katarina se je poročila v Gorico in je imela Marijo (trgovka), Pepija (ustreljen v Ravnici 1945. leta) in Riharda (dela v banki). Družinski priimek je spremenjen, poitalijančen iz Podberšič v Piemonti.
Po babičini smrti se je moj oče Ivan leta 1933 poročil s Hermino Breščak, mojo mamo, ki je prevzela vodenje trgovine.
Svoje none Marjute nisem osebno poznala, ker je umrla preden sem se rodila. Spoznala sem jo bolj po pripovedovanju in po stvareh, ki jih je zapustila. V mojem domu v Solkanu je bilo videti, da so ga vodile skrbne roke. Moja nona je zapustila polne omare platnenih rjuh in posteljnine, na oknih vseh sob so visele ročno pletene zavese iz pravega škotskega sukanca, v sobah je bilo ročno izdelano svetlo češnjevo pohištvo z marmornimi vložki. V hiši je bila velika krušna peč, v kateri se je pekel kruh za stranke trgovine, ob velikonočnih in božičnih praznikih pa so se celi teden pekle potice in kolači, ki jih je hišna pomočnica nesla v cerkev požegnati.
Moj nono je bil skrben in priden. Klet je imel opremljeno s tišlerskim - mizarskim orodjem, od pulta, obličev in vsega orodja, kot spomin na svojo dejavnost, ki je po invalidnosti ni mogel več opravljati. Naredil pa mi je vedno kakšno pručko, mizico ali kaj podobnega. V kleti so bile police za jabolka in krompir ter vedno dva soda polna rdečega in belega vina. Na zalogi je imel vedno dovolj lešnikov, mandeljnov in orehov za priboljšek. V kleti so vedno viseli pršuti, slanina in salame. Ded se je spominjal prve svetovne vojne in lahkote, ki je vladala, zato je pred drugo svetovno vojno zakopal v zemljo v papirnatih ovojih slanino, vendar po vojni odkopana slanina ni bila več dobra za kuhanje in smo jo uporabili za milo, ki ga je po vojni ni bilo. Nono je imel čudovito obdelan vrt z vso zelenjavo in tudi sadja ni manjkalo.
Nona je zapustila vzorno urejeno hišo in trgovino, ko je umrla. Vsa duhovna in materialna zapuščina, ki jo je nona Marjuta zapustila, izprčuje, da sta imela z dedom srečen zakon, zavezan delu in skrbi za družino.
Oddano: 26.08.2015 ob 03:54:46
OD KJE IZHAJAJO MARINIČI?
Uskoki Marinichi. Zaradi neugodnih razmer v Kostelu, so se Uskoki odseljevali nižje po Kolpi. Tako se je 5 kostelskih družin leta 1590 preselilo na drugo stran Kolpe, na posest kneza Jurija Zrinskega v Gornjih in Dolnjih Moravicah. Odselili so se Marinči (domnevno z Vrha (Am Berg) ali iz Jelenove drage), Šnebergeri (iz Rebri pod Gradom), Ferderberji, Mate Pelegrinič (domnevno iz Sapnika) in Prajdiči. Knez Juraj Zrinski je v Ozlju takole ugodil prošnji petih priseljenih kostelskih družin:
" ... Daiemo na znanje vszim, kim ie dostoino, da doidosse pred naz Ivan Marinich od Kosztela z tovarustvom po imenu Mato Pellegrinich, Jure Žnepergar, Ambros Praidich, Jure Ferderbar, prosechi od nas, da bismo dopustili naszelitise na jmanu nassem u Moraviczah, gornih i dolnich, sto pod Brod slisy, z tem putem, da bismo ih nebantuvali visse one zlusbe, koia isla preia y perua vrimena od onih zemalj, a da ote oni graditi sze y onde ztati y ondy dopeliati liudi, ki sze nasele... "
Ivan Marinich je bil vodja novih naseljencev, ki so obljubili, da bodo knezu Zrinskemu letno dajali po 6 liber v denarju, ter desetino od janjcev, kokoši in drugih živali. Vršili naj bi tudi druge dolžnosti, kot kmetje na gospostvu Brod. če bi med vojno koga ujeli ali oropali, so to morali prijaviti gospostvu. To je plen lahko odkupilo, ali pa jim ga je prepustilo.
Palegriničev in Prajdičev pozneje (od leta 1702 dalje) ni bilo več v Kostelu. Prajdiči so se obdržali v okolici Brod Moravic. Kostelski kmetje so se tako odselili na drugo stran Kolpe, da bi tam opravljali podobno delo kot prej v Kostelu. S seboj so gotovo imeli tudi svoje družine in živali. Njihov novi gospodar, knez Zrinski, si je obetal, da bodo za seboj pripeljali še druge naseljence iz Kostela. Priimki nekaterih doseljencev (Šneperger, Ferderber) sicer dajejo prej slutiti kočevarsko kot uskoško poreklo, čeprav nekateri zgodovinarji trdijo nasprotno.
Etnične spremembe v Kostelu so bile posledica priselitve večinoma katoliškega uskoškega življa v prvi polovici tridesetih let 16. stoletja. Istočasno so med leti 1532-1538 Uskoki naselili tudi Senj, katerega prvotno prebivalstvo je pobegnilo iz strahu pred Turki, ki so plenili Srb in druge okoliške kraje.
Od leta 1552 so morali iz Ribnice, Kočevja, Poljan in Kostela v primeru potrebe dajati skupno 300 strelcev za obrambo trdnjave. 10. 10. 1596 je Ferdinand v Gradcu izdal ukaz, po katerem so senjskemu glavarju Georgu Paradeiserju morali Kočevarji (z njimi bržkone tudi Kostelci) in Ribničani dajati po 80 oseb za po 14 dni dolgo leta 1597, 1600 in 1602. Kmetje iz Loža pa so morali v Senj dovažati les. Odhajanje domačih vojakov je gotovo oslabilo obrambo samega Kostela. V Senju pa je v naslednjih desetletjih nastala svojevrstna etnična skupina velike vojne moči. Zaradi nasprotovanja Benečanov so morali Avstrijci senjske Uskoke leta 1617 razseliti, tako da se jih je nekaj vrnilo oziroma ponovno naselilo tudi v Kostel.
Pomembni senjski Uskoki so bili Marin(i)či, ki so bili pozneje naseljeni tako po dalmatinskih otokih, kot v Gorskem Kotarju in po kostelskih hribih, kjer so iz priimka izgubili vmesni "i". Marinichi se v Kostelu navajajo že leta 1494.
21. 1. 1613 je Uskok Ivan Marinich skupaj z 11 drugimi v Senju podpisal zadolžnico v hrvaščini za letno plačo 40 renskih (florintov) po pogodbi s primorskim komisarjem, kranjskim vitezom Danielom pl. Gallensteinom. Zadolžnica je bila zapisana v hrvaškem jeziku in je omenjala uskoško kontrolo trgovanja skozi Riko (Reko) iz smeri Broda, za katero so bili bržkone zadolženi. Večina Uskokov ni znala pisati in so pod dokument narisali pet krogov "pritisnuvsi chi imasmo peccatte obiccaine". Poleg vojvode Mihule (Mihe) Hreglanovi(c)ha se je znal podpisati le še Juan Marinistus (Marinich). Pet ostalih naštetih Uskokov ni z nobenim znakom podpisalo dokumenta.
26. 8. 1642 je bil Ivan Marinch še vedno v Senju kot "conciter". Kranjskim Stanovom je v hrvaščini poročal o pregledu poročila uradnika "porkulaba" Tomice HogliŠuza o prihodu turškega paše v "bagniju Luku" (Banja Luko) skupaj s tremi begi in tremi kadijami. Od tod so bili namenjeni v Bihach, kjer bodo gradili hiše. HogliŠuz je poročal, da je paša poslal vohune ("poslance") zbirat novice na primernih virih ("na Maijdan"). Drugega zaenkrat ni vedel povedati.
Saban Popravaz, šubaša od Korenice je pregledal vzroke nastalega stanja in poročal, da je beg iz Bosanske krajine poslal svojega sina Muhamata bosanskemu paši naproti v Bihach, ko je slišal za prihod paše. Vso Krajino naj bi očistil od nasilnikov "Zulumchiarov". Poleg HogliŠuza je zaslišanjem prisostvoval tudi otoški vicekapetan Petar Gracanin.
Po 37 letih cesarske službe je Ivan Marintsch napredoval v stražmojstra hrvaške garde. 7. 12. 1649 je pisal (kranjskemu) deželnemu glavarju Hansu (Ivanu) Albrechtu baronu Herbersteinu v nemščini o svoji dolgoletni službi in dveh ranah, ki jih je dobil v boju proti Turkom. Na osnovi svojih zaslug je prosil, naj ga na njegovem položaju stražmojstra zamenja svak Milaschin Radoinvitsch.
15. 12. 1649 je podobno prošnjo poslal še baronu Andreju Auerspergu, Georgu Cenkovichu in Vidu Khislu, generalu hrvaške in obmorske krajine ter baronu Gottfriedu Stadlu. Omenil je tudi svojo (letno) rento 5000 talerjev.
Ivan Marintsch, podložnik gospostva Kostel, se v letih 1618, 1619, 1622 in 1623 navaja v skupinah kostelskih tihotapcev, upornikov in pobiralcev hubnega goldinarja. čeprav popis v Arhivu Slovenije pripisuje tudi dopise iz Senja Ivanu Mariniču iz Kostela, gre vendarle za različni osebi. Stražmojster hrvaške garde ni mogel obenem biti tlačan.
Poleg vojvode Ivana je bil v Senju tudi njegov domnevni sorodnik Martin Marinitsch. 1. 1. 1627 je v Senju posodil Juraju in Niclaju Marinitschu po 24 fl mesečne plače za naslednje 3 mesece do zadnjega marca v skupnem znesku 72 fl. Zadolžnica je bila pisana v nemščini.
10. 10. 1646 so z mitnice sv. Vida nad Reko poročali, da so 1. 4. 1645 pripeljal za 396 zlatih fl. živeža za vojake pri mitnici: Thoma Marintscha, Simona Perescha in Michaela Veselina.
Zgodovina - migracije
Za Balkanski polotok so že od nekdaj bila značilna preseljevanja prebivalstva. Največje etnične premike so povzročili turški vpadi od konca 15. stoletja dalje. Medtem ko je bilo za srednjeveško Srbijo značilno, da se je pri širjenju države usmerjala predvsem proti jugu v moravsko-vardarsko, zetsko in tudi na bosansko območje, pa je zaradi turških vpadov od 15.stoletja dalje preselitveni val usmerjen proti severu t.j. v severno Bosno, na Hrvaško in v Panonski bazen.
Istočasnoso Turki razselili po svoji državi več 100.000 Srbov, deloma tudi Hrvatov in Slovencev, ki so jih odpeljali kot krvni davek, nekateri so se potem vračali kot janičarji (Jurij Kozak - slovenski janičar).
Do migracij prihaja zaradi različnih vzrokov:
a) spontane migracije s posledica gospodarskega položaja, raznih kužnih bolezni, vojn, ki so povzročale opustelost vasi in pomanjkanje prebivalstva,
b) organizirane migracije usmerja država.
Že v času prvih turških vpadov (1371 bitka pri Marici, 1389 bitka na Kosovem polju) se pričnejo veliki premiki slovanskega življa proti Jadranu v primorska mesta, kjer je tedaj še močno romansko prebivalstvo (Beneška republika). Visoko razvite italijanske mestne državice so vabile delovno silo iz Srbije in Bosne. Ker so mesta ob Jadranu zaradi kuge precej prizadeta, se vanje vseljuje prebivalstvo iz notranjosti Balkana, Dubrovnik je moral celo prepovedati preveliko doseljevanje beguncev. Mnogi begunci so šli preko Jadrana v Apulijo, Marke in na ozemlje Beneške republike.
V Makedoniji so Turkina selili prebivalce iz Male Azije (Juruke), ki so se zlasti ustalili v mestih, sicer pa se na Balkan ni naseljevalo turško prebivalstvo v večjem številu ( V Bosni se je domače prebivalstvo pomuslimanilo).
Glavna smer turškega prodiranja je šla proti severozahodu, preko Bosanske krajine, Like in Banije proti slovenskim deželam. Smer proti severu je šla preko Save čez Slavonijo do Drave. Iz Srbije so šle smeri migracije na t.i. južno Ogrsko - današnjo Vojvodino (ki tedaj ni bila Srbska). Na izpraznjeno ozemlje Bosanske krajine, Like, severne Dalmacije in Slavonije se je naselilo živinorejsko prebivalstvo (vlahi) iz ogrskih predelov notranjega Balkana. Ta naselitveni val dinarskega prebivalstva se v16. stoletju ni ustavil na turško - avstrijski meji, ampak je segal precej preko nje. Ta meja je po bitki pri Mohaču 1526 segla globoko na Hrvaško in sicer je potekala po črti: od Djurdjevca na Dravi, do Siska, ob Kolpi do Korane, po Korani do Slunja. Med Slunjem in Otočcem v loku proti JV, proti Velebitu do izliva Zrmanje v Jadran Naselitveni val je segel tudi v slovenske dežele in na hrvaško med Dravo in Jadranom. Sprva se je to prebivalstvo naseljevalo kot podložniki v Beli krajini, pod Gorjanci, okrog Novega mesta, na Dravskem polju (Ptuj), na Notranjskem, na Krasu okrog Pivke vse do Trsta (nekateri priimki npr. Horvat, Bizjak, Turk, Gregorič).
Posebna skupina so t.i. uskoki prihaja poletu 1530 organizirano s svojimi poglavarji in privilegiji (naselijo se okrog Žumberka, ki se odcepi od Kranjske in je vključen v vojno krajino, danes pa je hrvaški). Ko so po bitki pri Mohaču (1526) Habsburžani postali ogrsko-hrvatski kralji, so obljubili, da bodo deželo branili pred Turki in v ta namen so organizirali Vojno krajino; namesto nemških najemnikov so sedaj najemali srbske (vlaške) begunce. Na avstrijski strani so ti begunci bili oproščeni tlake, zato pa so morali braniti mejo. Hrvaška Vojna krajina je bila med morjem in Savo s sedežem v Karlovcu, Slavonska Vojna krajina med Savo in Dravo s sedežem v Varaždinu. Naseljence v Vojni krajini imenujemo tudi krajišnike, graničarje, uskoke ali vlahe. Vojna krajina je obsegala polovico Hrvaške. Kmalu je začelo prihajati do sporov med Hrvati in uskoki, ker so zadnji imeli določen privilegij še naprej (volili so svoje kneze, bili so pravoslavne vere). Od tedaj je ostalo veliko Srbov na Hrvaške - v Liki, čeprav je bila Vojna krajina v 19. stoletju ukinjena in priključena Hrvaški.
Selitveni val se je v 17. stoletju nadaljeval. Tedaj je bil obrnjen, ker so Turki bili v defenzivi in so se počasi začeli umikati iz Evrope. V dunajski vojni 1683 - 1699 (1683 oblegan Dunaj) se je muslimansko prebivalstvo umikalo proti jugu (iz Ogrske, Slavonije, Like in Dalmacije) in to prebivalstvo se je skoncentriralo v Bosni in Hercegovini. V tej vojni je avstrijska vojska prodrla celo v Makedonijo. Potem se je vojna sreča obrnila in Avstrijci so se umikali proti severu, z njim se je umikalo tudi krščansko prebivalstvo iz severne Makedonije in Kosova in sicer na južno Ogrsko (Vojvodina) in celo do Budimpešte. Govorimo o dveh velikih selitvah Srbov (I. selitev 1690 in II. selitev 1739), ki so jih vodili srbski patriarhi. Tedaj naj bi se Albanci, ki so sprejeli islam, pričeli naseljevati v večjem številu na Kosovo, čeprav so tu deloma bili naseljeni že prej. Avstrija je vodila premišljeno kolonizacijsko politiko. Organizirala je številna melioracijska dela. Tako je iz močvirne južne Ogrske nastala Vojvodina - žitnica Evrope. Sem so se naselili Nemci, Madžari, Romuni, Slovaki, Rusini in Srbi. Tako dobijo v 18. stoletju Bačka, Banat,Srem, Slavonija zelo pisano etnično podobo.
S turškimi vdori je povezana selitev mestnega prebivalstva (Grki in Cincari), ki se ukvarjajo s trgovino.
Posledice migracij:
1. gospodarske - zaradi selitve kolonistov iz gorskih predelov Dinarskega sistema (z živinorejskimi navadami) na poljedeljsko območje, je prišlo do nazadovanja poljedeljstva,
2. kulturne - vplivi vzhodne bizantinske kulture in vplivi muslimanske kulture,
3. verske - širjenje pravoslavja v nekatere zahodne dele in koncentracija muslimanstva v Bosni in severni Makedoniji ter na Kosovu,
4. jezikovne - v srednjem veku je v Istri in stari Hrvaški (dočrte Petrova gora, Sava, Vrbas, Cetina) prevladoval čakavski dialekt, severno od tega (Slavonija) so bili kajkavci, vzhodno pa štokavci. Zaradi selitev je čakavski dialekt zelo skrčen le na primorski pas in otoke, kajkavci se umaknejo v Hrvaško Zagorje, prevlada štokavski dialekt, ki pozneje postane knjižnijezik (Vukova reforma),
Z omenjenimi migracijami je mogoče v marsičem pojasniti tudi sedanje boje na Balkanu. Zaradi teh migracij imamo namreč srbski živelj še danes na Hrvaškem in v delih Bosne, v Dalmatinskem zaledju (Hercegovini) itd., zlasti tam, kjer je nekoč bila Vojna krajina.