AFRIKA

                                                                   






Tomo Križnar








Rt Dobre Nade

SUŠA

Na Rtu Dobre Nade leži zakopana
skrinjica v peščini med čermi,
v kateri je zaklenjen nov čut
za gledanje tretjega sveta.

Oplemeniten je z učinkujočo
veličino vida iz zmletega stekla,
ki služi za izdelovanje
naočnikov, odpornim proti
suši in umirajočim pogledom.

Tu deluje duh brez slehernih
pojmov; duh jezika položen
v razpoke suhe zemlje,
na kateri umirajo otroci.
Leopard šepavo pleza
po tej očem skriti deželi.

Nenavadno toplo in suho je,
prsi zemlje se topijo v talilnem loncu.
Peščenijo substance vode v solznicah.
Črne orhideje cvetijo rose v solzah,
v suhi zemlji ležijo ohlajene
nepotešene prošnje in umrle oči.

Izteklo se je stoletje in misijonarstvo
ni omehčalo tistih, ki zaripli prihajajo
in odhajajo, kakor da je suša prekletstvo.



KROKAR


Fotografija je požela blagoslov sveta. Dobila je Pulitzerjevo nagrado leta 1994.

Na sliki je deček, ki ima samo še en kilometer do kampa, zadaj pa ga čaka krokar, da ga poje, ko bo umrl. Fotograf Kevin Carter je posnel fotografijo in mesto zapustil. Potem je čez čas, ko se je zevedal svoje poteze, je naredil samomor.







Nekega dne me je ubijala resnica.
Zaznala sem, da je srce človeštva
že skoraj izumrlo. Vse telo,
vsak ud posebej je krvavel
in krvi ni bilo mogoče zaustaviti.
Iztekali so potoki krvi. Rdečo barvo
sem sprejela kot izrazno barvo bolečine.
Telo je izgledalo kot labodji spev
z rdečim madežem na beli tkanini.

Iskala sem psihološke utemeljitve
zakaj črna celina krvavi. Kar džalo bo,
da telo še ni izreklo zadnje besede
in da brez truda in napora
ne bo ustavilo tega solznodolinstva.

Medtem stoji vest razpeta na statvah
življenja, ji tke dušo iz izgubljene plazme,
ki priteka po kapljicah nazaj v srce
po nekih zoženih kanalih,
po prehojenih sledeh lačnih stopinj.
Kar okrepiljena sem se čutila v občutkih
ko sem  zagledala  kapljo krivi na kamnu,
ki ne more razdajati ljubezni,
ker je ostal  bel in brez  krvi,
le spokojnosti čutov v njem me uči,
da ga bo morda sonce ogrelo.

Hodim preoblečena v kamen
po svetu, da me resnica ne bi ubila.
Že skoraj sem se naučila igrati na citre
zlagane pesmi, kako je tretji svet tam daleč.
Medtem ko suha trava v vetru šumi,
se drevesa sušijo in otroci pod njimi
od žeje umirajo, med tem ko mi,
tako prepojeni s sadnimi sokovi,
mineralnimi vodami
in eksotičnim sadjem,
plavamo v bazenih in rekah,
ne vidimo mater in očetov z udrtimi očmi,
ki povedo malčku na njegovo uho,
da sta to dva različna svetova –
svet radosti in svet trpljenja
ustvarjena od istega Stvarnika.
Za hrbtom otroka je prežal krokar.



VEČERNE TOALETE



Oči notranjih oči so se obesile
na strop z lastno vrvjo
in bingljajo z lestenca prihodnosti.
Pogled obkroža krivuljo zemlje
in trosi očesni pepel.
Žive misli, ki se nikoli
ne upokojijo pod vekami spomina.

Dotikajo se neba.
Dotikajo se sledi jat.
Ponotranjeno, neskončno odtehtano,
kamor seže vonj rože,
kakor dišava priljubljenega jedila na mizi,
kakor diagonalno gibanje morja,
kakor zenit sonca opoldan.

Močan oče zavesti
in krhka mati moje duše
si podajata roke ljubezni
pod voljno prejo posteljnine,
kakor bi njun odločujoči premik vesti
trkal v sveto prebivališče,
na vrata  toplih besed,
ograjene z ločilom vprašaja
ob koncu stavka,
ki skozi resnoben zrak sporoča:
Usmiljenje! Bog odreši žejno Afriko!.
Bobniči so uglašeni na tišino,
notranjo globoko tišino in molk.

Tedaj sem vstopila v botik,
v botik darfurskih toalet.
Stopila sem v botik muslimaskih tunik
in zagledala sem nekega afričana
z mehko bombažno kreacijo turbana
na glavi, ki me je peljal s kamelo
v puščavsko vas,
da sem odžejala sušo s svojimi očmi.
Zapustila sem nekaj kapelj na peščini stoletja
in dopolnila svoj moralni testament,
sakrosantne absolutne misli
s hojo skozi goščo besed o vodi,
o solzah iz izrezanih in iztaknjenih oči
od očesnih živcev, ki se potapljajo
v pušavski pesek in preraščajo sonce.

Kamor koli sem se ozrla,
povsod sem čutila, da se me polašča sram.
Videla sem sama gola izsušena telesa,
dolge večerne toalete. Sence smrti.


KOMU CVETEJO ROŽE ČRNINO?


Kamp v Čadu - Foto Mark Knobil

Vse stvari so lahko črne,
razen rož –
rož v vonjavah in barvah,
ki hočejo v cvet,
cvet otrok iz Čada.

So tudi rože,
ki potihem cvetijo
v afriškem Sudanu
in gubajo v popku
žalno tančico svileno,
zaziban nemir v pelin,
žaljšave prstene opoj.

V steblu in listih
afriške rože
se cimi bol in gorje,
srh rje v izpuščaj.
Škrtajo žuželke
v kali semenja,
v tiho curljanje žeje
skoz lakoto cveta
afriške rože.

H grenkobi sokov
so prižeti cvetovi otrok
čez razboleno zemeljsko rano.
Gojimo sočutje, zato ni nam vseeno.
Pod nami ječi zemeljina gruda,
vpeta v korenine smrti
sudanskih otrok,
daleč odtod.

ČRNI IN BELI OTROK

Nocoj sem se potopila
v drugi svet.
Bilo je vesolje
med drevoredi
in cvetočimi alejami.
Srečala sem Stvarnika
in govorila z njim.

Nisem bila sama.
S seboj sem imela
dva otroka.
Eden je bil Nube,
drugi je bil belec.



Stvarnika sem vprašala
kako se je mogel
tako zmotiti,
da je razdelil svet
na črne in bele
kontinente
in črne in bele
otroke.



Rekla sem mu,
da bom belega otroka
vzela s seboj nazaj,
črnega pa mu pustim
v varstvu, ker je lačen
in podhranjen.

Tedaj sem se zbudila
ob božičnem drevescu
in obloženi mizi z dobrotami.
Za roko sem me je držal
en otrok.
Čutila sem potrebo,
da nahranim oba.



TOMU KRIŽNARJU

(Ob podelitvi nominacije Sončna osebnost leta 2006 prof. dr. Manci Košir  za življenjsko delo in Tomu Križnarju za  uresničevanje njegovega humanega  poslanstva v Afriki pri Nubah)



Sončni žarki imajo svoj dom v puščavi.
Tam so zapustili črn žametni obraz.
Obraz, ki ga je suša izklesala Nubam
in črnim otrokom iz Darfurja in Sudana.
V pesku je zapisano ime črnega rodu.
V deželi sonca so metulji ognjeni.
Nad strehami jadrajo nemirne zvezde
in premagujejo razdalje nad peščenimi viharji.
Le zvezdi Danici so priraščena vesla
domotožja, z dateljni spoznanja črnega sveta.

Danica plava po nebu z očmi črnega bisera
in s prsti tipa materine izsušene prsi,
iz katerih se je pocedila zadnja kaplja mleka.
Nekaj kapelj se je oprijelo konic prstov
in z njih ni mogoče sprati bolečine.
V labirintu vodnih žil Afrike leži srce sveta.

Potovanja karavane po pesku.
Kakšen veliki pojem!
Pogrezanje nog v pesek.
Kakšen molk!
Dobrota prihaja iz starodavnih čudežev.
Pesek se spreminja v seme sonca.
Tu ležijo zrna med semenjem praznih besed.
Milijardna zrna, ki prosijo za vodo.
Okopana in sprana črnina v solzah.

Kdo je pripravljen brati pisave prošenj,
napisane na oblakih, ki iščejo
človeški testament dobrote?
So mar to sprevodi otrok, črne pike
na belih lotosovih listih na potovanju onkraj?

Mitični prah umrlih, Odiseja izsušenih teles,
ki prosi za škrge otrokom, za tekočino življenja,
da vodnjak zmagoslavno zažubori na mestu,
kjer se duše dotikajo in prižemajo h koži,
kjer pljuča otrok dihajo prah zapuščenosti sveta,
kjer se znoj pomoči spreminja v vodni izvir,
kjer se sončni žarki spreminjajo v pšenične bilke,
kjer pomeni premikanje peska klic dobrote.

Uvodna stran  |  Bibliografija  |  Novo objavljeno I.  |  Literarni porton  |  Poezija  |  Proza
Genealogija  |  Galerija  |  Knjiga bralcev  |  Stiki in povezave  |  Slovenska imena mesecev  |  Kotiček za Slovence po svetu  |  Slovenec sem!  |  Raziskovanje nekega primera  |  O smrti   |  Blog I.  |  Današnja misel  |  Luske hibridne samorodnice  |  Aforizmi  |  Poglejte kaj je danes novega!  |  Objavljene vsebine od 1.4.2008 - 31.3.2009