KO LUČ ZASVETI VI.
Obiskal me je Groharjev Sejalec
in stopil na dolgo njivo.
Bolj kot kmet se mi je zdel spremljevalec.
Navdušil me je za sejanje.
Njivo bova zorala in jo posejala.
Z ralom bova rahljala neskončno ravnino.
Zagrebla bova vse odpadle liste dreves.
Nato sem s celim telesom čutila, da me je sejal.
Vlekel je ralo in segal vedno globlje v telo.
Padalo je seme vame in začelo kliti,
se zapredlo v moje življenje rasti.
Sanje o velikih drevesih so se umaknile čez planjave.
Sonce je izgorevalo in odlagalo svoje žarke na mesto,
kjer se zemlji odpirajo grudi.
Tu vstajajo nova življenja.
Voda ponika v globoke kanjone nevidnih strug.
Skozi njena usta kipi lava. Sliši se bobnenje.
Klijem skrita pod kamni in jih odmikam.
V utišani zemlji čutim svoj pomen.
Začelo je deževati po stvareh in ljudeh.
Stopil se je kamen in izhlapel.
Diham. Soparno je, mokra sva oba.
Na koncu njive se pesem konča.
ROŽNATA PLESALKA
Oblekla se je v nasmeh mlade češnje
in mehke odtise sonca.
Stala je z vzvišenostjo ognjenega drevesa
in spreminjala svojo podobo v rožnato plesalko.
Oh vem, dobro vem kako pordečijo!
Obrača pelerino po vremenu
in raskave ustnice v travi ji drhtijo
med strunami kitare,
s polnimi usti odsotnosti.
Na dolgih pecljih visijo znamenja neba -
rubin v obliki luči si ogleduje žamet
v njenih očeh, zleknjen kakor dežela
zelena se zliva v tkanino duše,
z vodnjakom polnim žejne tekočine.
Potopljeno telo v drevo govori.
Sadež iz tkanine njene žareče tekočine
je srebal sončno streho,
spolzel po strugi do zalivov njenih obrežij
in jo nahranil z izgubljenimi belimi cvetovi.
Z rdečimi očmi sploh ni moglo več drevo
zaspati od spominov. Za pravo ljubezen
so potrebne razdalje od cvetenja.
Oh vem, dobro vem kako pordečijo!
OČI NA OBROBJU JEZIKA
Poezija razpre dušo v trajnost besede.
Na novo ustvari človeka in svet.
Posodim ji glas, sok domišljije,
morda razpoloženje pod vplivom
dogodka, naključja ali spomina.
Morda kak znak, ki ušel je prihodnosti iz rok.
Kdo bi vedel, kateri poti bo beseda sledila?
Nikoli me ne vpraša, kaj si v resnici želim.
Vodi me na svoj premišljen način.
Nikoli ne plača davka moji zavesti,
le duha mi zvabi v prostore,
kjer ljubimci brusijo muzo.
Ko použijem njen sladki obrok,
sem zadnja med berači, ki mi navrže drobtino
in me vabi, da znova izstopim iz sebe.
Ovije me z lastnimi žilami.
Prevzame me in čarovniško skrije v kri.
Na list brez besede na horizontalni podlagi
mi iz molka poje tišino napeva.
Razgrne mi tkanje, sladkost in bolečino.
V belo tuniko in škrlatni plašč me ovije,
In jaz varujem sveti ogenj v Vestinem templju.
Vse bliže sem vodi, da prerežem njen trak
in se iz mehke gline prelijem v besedo.
LEPOTA
Lepota je odziv hvaležnosti,
je merilo za ljubezen,
je protiutež dobrote
in soglasje z resnico.
Lepota je jakost glasu,
ko nas nagovori zrcalo,
v katerem pljuskamo
med morjem in gorami
in veter igra harfo miru.
Ves ta svet je pred očmi.
Geometrija lepega
in navdušujočega,
uprta v oči.
Doživetje kot drhtenje,
ki se hoče dotakniti navdiha.
Je kakor razigrana glasba,
ki išče, zalezuje in obiskuje.
Potopitev neimenljive nore plesalke
v objemu slike, ki navdušuje,
ko izmeri svetloba dno oceana,
kjer plava zlata ribica
na žametni globini vidnega.
Uzrem jo, ko odhaja z očmi
na območje k zaslonu duha,
kjer brstijo spomini
in se razveže kot lepota stvari,
kot spontanost strmenja,
ki daje okusiti, kar so popile oči.
Lepota se zapleta s stvarmi
tam notri kot blues umetnosti,
ki pretaka po žilah
semenje svojih darov.
MLADOST
Osupljiva doba mladosti!
Navita h konopcu,
podobna krogli, ki se kotali.
Nikoli ne ustvarja ostrih robov.
Odmotavajo se alegorične zgodbe,
ki se začnejo kot vdih,
nadaljujejo kot dihanje in končajo kot izdih.
Lep okvir za vsebine, željne povrhnjice.
Kot diamant je razpršila podarjenost
iz občutka osamljenosti in zapuščenosti
daljnih ognjev, ki ne morejo ogreti kamna.
Mladost je epoha, ki zacveti skozi ure spomina.
Toplouzrto ozelenjevanje bivanja
v lahkotno belih otroških ponjavah.
Nikoli izmerljiva izmerljivost moči.
Pridobiva na času, nevidna na zaslonu zenice.
Telo, predlepota značaja, seme na cvetni gredici.
Ogenj, ki ga je treba vrniti bogovom.
Mladost je najbolj nezvesta ljubimka.
Kocka z lepoto in njeno usodo.
Je sončna misel, ki prodira skozi mrzel
alabaster kot bela prosojna roka,
skozi prostorje k iskanju cilja
v zbiralniku hrepenenja.
Nima stranic, le rob in prelom -
prižgani ogenj za žaro pepela.
Mladost je mera božjega.
in mera brez človeškega prizadevanja.
Onkraj vhodnih vrat je ostal spomin nanjo.
Vstopa v hram modrosti s sključenim hrbtom.
Življenje se napaja iz plamenov mladosti.
V lesku so vgrajene vonjave satja,
ki sproščajo svoje omame.
Mladost je kozmična faza
jutranje zore pred večerom.
Plava kot lučka, medtem ko se duša utaplja
v vesoljnem razburkanem morju.
Nikoli več videna. Odšla je! Ugasnila je!
Zapustila je sledi spomina,
srčne zaklopke in veliko srce.
Z ENO KAPLJO SPOMINA
Pesem bo kmalu ugasnila
med tujimi čipi,
če se ne odpravim v Firence,
kjer sveti zvezdno nebo.
V Vio Appia Antico pojdem,
tam kjer bom slišala topot
rimskih konjenikov,
videla svetle sablje,
ki prelamljajo odseve zvezd.
Iskri se med obeliski
in starodavnimi stebri.
Vse je tako samoumevno.
Tam lirika še ni usahnila.
Rim je daleč v eni sami
kaplji spomina.
Skrijem se v Platonovo
votlino lepote.
V raju najdem vrt
za svoj obstanek,
kjer lahko sanjam
kot nespeči otrok.
Vzamem eno pesem nase.
Morda Valentinovo gnozo
o hermetično urejenem svetu,
Salamonovo odo
ali Homerjevo Iliado.
Utrgam si Pasolinijevo
božansko mimozo.
Razplamtim kot muhasta vrtnica
sredi božjega bivanja.
Tu bom lahko brala svoje pesmi
skozi burne dogodke stoletja,
ne da bi se kdo menil zame.
Ljubim poezijo,
svojo duhovno svobodo,
ko se dvigne duši pokrov
in rečem očetu,
naj gre z mano domov.
Podam se sama po Appii Antici
z eno kapljo spomina.
POSEBNO IZKUSTVO
Živimo kot obet in upanje.
V senci oblakov.
Stkani brez utemeljitve.
Razprostorjeni.
Okrogli zaradi vrtenja planetov.
Oglati, kjer se stikamo v dušah.
S skupnimi robovi.
Na stranicah rešetk.
Nerazločeni skozi telesnost,
ki razpre dimenzijo časa
v relief brez globine.
Neopazno dežuje,
ko se zdravi nebo in odnaša sledi.
Na plitvinah sipin brez spolnitve.
Širjava puščave, ki dopušča vijugaste črte.
Pretakanje in odtekanje peščenega zrnja.
Premikamo vrata svoje hiše na ravni utora.
Gibanje navzgor in navzdol.
Horizont brez esence virtualnih
mega svetov. In vse bi bilo tako preprosto,
če ne bi bili ustvarjeni kot berači
ob zaslonski pregradi nevidnosti.
Na bežišču očesa telo, ploskev,
volumen, vhod brez ideje o izhodu.
Zadrega življenja, ki je lahko priložnost
za mero stopnjevanja,
za presunjeno srečanje z odraščanjem,
z mistično ekstatičnostjo,
s prekipelostjo odznotraj,
ko veja telesa izdihne zelene liste
in cvetove, ki postanejo dosežek.
Mimohod krhkih in nežnih snovi.
Prebujena mimobežnost
s posebnim izkustvom besede.
IZ LJUBEZNI ...
Božičnega duha in božjega blagoslova
ne moremo spraviti skozi ustno odprtino.
Preveč skromnih podob je ostalo v očeh.
Poiščimo si zavetišče v njih.
Ni jih mogoče odstraniti, deliti in umakniti.
Koliko zvezd je ostalo na pajčevinah neba.
Koliko sledi je zabrisala mivka.
Odrekamo se sebi, da bi nahranili
labirinte sladkega okusa.
Mogoče bo kdo nocoj spokojno spal.
Rojenice gradijo stopnišče v nebo.
Tam bodo ostale z vzvišeno nalogo,
ki nima oblike, le etične temeljne bivanja
imajo nebeške točajke, ki pošiljajo svetu
gradnike vstajenja k višjim vrednotam.
Plešoče zvezde vabijo na obzorje,
v svoje materino naročje. V razročje.
Dejanje je nekaj nenadomestljivega.
Preveč smo si fizično blizu
in duhovno predaleč vsaksebi.
Nekdo morda še lahko postane pesnik
in zakonodajalec svoje iztočene krvi.
Stopnjevanje zgoščenosti,
približanje prizadevanja mogočemu v negibnem.
Čisto naključno se je zgodilo, da samo sebe
božam z besedami, ki so namenjene tebi.
NIKOLI, IN VENDAR ...
Vidim, česar ne vidim.
Med listjem se béli glog.
Izstopil je iz oceana luči.
Del samote in od pozabe osamljen.
Dihanje, širjave, gibanje,
ki naskakuje oči.
Globoka tišina in sama belina.
Belina, ki ne pripada nobeni zvezdi.
Prosojnost med kamni.
Šelestenje vetra.
Dolgi ritem osame.
Duh nemirne noči.
Stopanje v močvirje.
Dlan se peni nad oblaki,
kamor odhajajo uživajoče duše.
Sence stopajo ob krhkem koraku
skozi velike dvorane,
ki odsevajo pretekli čas.
Stvari odrivajo zrak od sebe
in iščejo darove preteklih užitkov.
Praznina se bohoti v življenje.
Žeblji in spanje.
Vedenje, ki vznemirja in prebode.
Drevo je padlo v goltanec peči.
Plameni. Toplo mi je!
Bele stvari žrtvujejo rdeče.
Ogledala se blešče v daljavi.
Tudi ogenj ve veliko o poeziji.
Vidim odsev. Gori!
Na milijone plamenov je,
ki izgorevajo rdeče in mislijo belo.
In jaz? Odsevam v nikoli.
V vazi se solzi moj beli cvet.
DAVNI SPOMINI
Nebo v modri krinolini je narisalo
zvezde in razprlo sedmero tančic.
V duši nosim pletilko,
ki plete modrino med tišino
in glasnostjo sveta.
Mislim, da imajo zvezde oči tako,
kot je moj obraz zrcalo neba.
Tudi zvezde objemajo ljubimce
razgretega telesa iz topljivih kovin.
Vse moje pesmi so napisane
na krilih ptic, ki vzletajo in letijo,
ne da bi razumele smeri svojega leta.
Ko diham neskončno zamaknjena v stvari
In mi te odsevajo v zenicah,
vedno bolj verjamem,
da je vse narejeno iz človeške snovi.
Po vseh poteh, koder nas nosijo noge,
se razteza življenje. Tudi izven,
izza zaves razuma so tanke mreže
v padajoči luči dneva,
za njimi gozdovi z drevesi,
ki s svojimi telesi podpirajo noč.
Napolnim vesolje v svoje telo,
mu porahljam gredice,
da se rože odpočijejo v njem.
Škoda, da se lastovke ne selijo
v vesolje, da bi pozlatile
svoje peruti z mojim spominom.
JEZIK
Jezik je morda vzrok,
da živimo in da smo.
Ko čakamo na misel,
je že jezik izustil njen ponaredek.
Misel ubrano osmišlja neubrani jezik.
Jezik je najbolj neposlušna mišica.
Zavihti se skozi privide.
Včasih je težak kot jeklo,
drugič lahak kot pena.
Zavihti se skozi privide,
postavlja zasede, zapreke
in nagrobne kamne.
Je buden, ko vest spi.
Pod njim je skrita resnica.
Jezik nikoli ne naredi človeka
boljšega, ustvarja le vtis, da je.
Ujma besed iz korena jezika
je neizmerljiva globina teme.
Jezik je kot naostren nož,
ki zabada svetlobo.
Sproži vetrovno vreme in nevihto.
Jezik ne služi absolutni resnici,
služi mislim, kako bi iz laži
ustvaril resnico pravšnjosti.
Jezik gleda v tla in naravnost.
Med človekom in kačo ni razlike.
Za oba je značilno sikanje.
Vse živali imajo usta,
kjer domuje jezik.
Jezik živali je podaljšek
v besedo človeka.
Obrača se, postoji in zažene.
Pleše kot blazna balerina.
Zna mijavkati kot maček
In tuliti kot volk.
Ko liže gospodarju noge,
se pes utrga z verige in grize.
Vse tople zveri, sesalci in plazilci
imajo usta, kjer domuje jezik
za obrambo in napad.
Je rdeča mišica, ki trka na vrata
in prosojni muslin spusti
oster pogled drugega do tvojega imena.
Ne poteši ga noben sladka smokva,
niti žerjavica duše ga ne more obvladati,
kajti jezik je mišica zaobljube,
da bo vedno deloval in služil
tvojim obrambnim načrtom.
Obstaja pa tudi jezik občutljiv
za notranje zakone pesnikove biti.
PLIMOVANJE
V morju je utonil svet.
Narašča in zgoščuje soli.
Tako čitljivo je.
Plujem po zmeraj bolj navzoči gladini.
Vidim odseve.
Zrcalo duše.
Slišim proseče plivkanje,
ki prihaja s plimovanjem.
Prisluhnem ljudem, ki šepetajo.
Skupaj iščemo skrinjo potopljene dobrote.
Vstajenjsko moč.
Sončno obsijane zalive.
Soj razsvetljenja na cvetočih obalah.
Dišave življenja. Ljubimca sedanjosti.
Prišli smo tako blizu mogočnih sil.
Oprijemam se svojega telesa.
Prazna in nemočna na Prometejevi skali.
Pišem z zlomljenim veslom
na brezimne naslove valovanj.
Dramim morje z glasnimi zvonovi.
Spuščam se v njegovo telo.
Povzdignjena gladina me preseže.
Splavam, napnem jadra
In se odpravim na pot,
da spoznam govorico vetra.
SOPOTNIKI
Vse okrog mene spi.
Strasti so zaspale.
Poslušaj slap svojih oči.
Pod snežno plastjo
v zemljo potegnjeni
umiti obraz sprejeti
izstopi in obeli.
Cvetijo umu usta.
Spominjam se,
tudi jaz sem bila razgrnjena
medtem, ko je sleme strehe
škripalo v vetru
in se povešalo vase.
Vse je še spalo.
Okrog in okrog kamnito
in spodaj zvedavo.
Priprtih ust
in gostih trepalnic.
Sopotniki sonca
njegov dih pretakajo.
Neodvisni od mojega uma.
Ven strmijo
v silno plimovanje,
razmajani kakor mlečni zobje.
Vode se množijo v tleh.
V korenine padajo.
Z nemo silo
in popolno obliko klijejo.
Iz grudi,
v mesečino
vzkipnejo.
V strast se zaganja življenje.
Sklonjena sem.
Drhti mi roka.
Teloh razpleta mi kodre
dekliških kit
in jaz mu prizanašam belino.
TRENUTEK ZDAJ
Čas se podaljša v senco.
Dovolj je za trenutek zdaj!
Ne podaljša se senca v jutri.
Vmes je noč.
Če pomislim,
da mi sonce ogreva obraz
in da bo danes umrla zvezda
neke daljne ljubezni,
zberem moči
in premaknem hrib,
da bo zadrhtela v moji roki.
Tam daleč pri belem dnevu,
kjer ugaša čas,
se trga uglašen spomin na večno.
Na mesto lističev dreves
v vetriču cingljajo darovi miru,
ki razgrinjajo svoje tkanine
po jasi neba.
Prisluhnem jutru.
Le žuželke gole plesalke
še počenjajo čarovnije,
da jih niso ubile samote noči ,
zložene v zapis nekdaj.
SONČNOZELENI
Pisanje je nekaj drugega
kot čutenje,
ko čutiš,
pisave spijo in sanjajo.
Z majhnimi čolnički plavajo
lučke po krvi
in merijo razdalje časa.
Te majhne plavajoče lučce
upanja in hrepenenja
se vkrcajo na grebene duše,
ko pristajajo z valovi krvi.
Ko lučce dogorijo,
stenj izpuhti v besede.
Besede so krila ptic,
ki naznanjajo
letne čase.
Ko zagledajo luč
dozorelega grozda,
se okrepčajo in odletijo.
Zapis te pesmi v očesu
je sončnozeleni.
BURBONKE
Rdeči cvet si nadeni, ko dahne pomlad!
Prišla bo nebeška svatba v vrtincih ljubezni,
ko na Goriškem burbonke razprejo svoje cvetove.
Prišla je pomlad in prebudila veje na grajskem obzidju.
Poglej, kako žareča je danes ta sončna nedelja
in kako nezaslišano lepi so nasmehi cvetov.
Neizrekljivo blago in dišeče je ozračje zemlje,
ovenčano s sanjsko dekliško lepoto cvetočih košaric.
Goriški grad je odet z jutranjo zeleno
in cvetje se razpira soncu z zaspanimi usti.
Vzpenja se v veliki žamet v rožnato paleto barv
razlistanih slapov brstičev v dekliške dlani.
Metulji iščejo davne sledove ljubezenskih pisem,
peščene stezice in zelena vlakna mladosti.
Nek metulj se je naslonil na cvetne liste,
v orkanu pisanih barv je potonil v nek pestič
in se v plesu radosti zgubil v cvetu burbonke.
Slapovi cvetnih kit, ki se sklanjajo z gibko
nežnostjo gejš iz daljnih japonskih vrtov,
razpršite iz dremotnih vrtov svoje žareče snovi
in napolnite z roso medeno to mojo Goriško!
O, spevi ljubezni in napevi miline
z ranljivo krhkostjo cvetov v jutranjih rosah,
razprti v slapovih tisočerih ustnic hrepenenja,
podarite mi eno samo abstraktno rožo spomina.
S cvetno vejo goriških burbonk z razprtimi čašami
ob grajskem obzidju mi pokimajte
in jaz vam pomaham v pozdrav,
ko vas obiščejo moje perutnice,
ki bodo lebdele nad šumenjem rečnih brzic.
Razžarjeno je danes nebo
in Soča v globini je smaragdno zelena,
drhteča organistka gozdnih vil,
cvetoči nokturno luninih men,
simfonija korenin z rdečo odejo,
kakor vzvišeni ognjenik
je od sonca obžarjen vzglavnik,
posejan z zvezdnim prahom
in slapovi cvetov neizsanjanih sanj.
Korenine burbonk se potapljajo v Neptunov vodnjak.
Vznikla je veja iz spanja s svojim glasom rasti
zapredena v deviškost zemlje in z gibko lepoto
potopljena v srce z utripajočim padanjem cvetov s kometa.
Zalijte ji dušo spomina s srčno krvjo!
PTICA SE ODSELI NA JUG
Zrasla sem iz trpke dedove trte,
ki je nahranila ptico
z zlatimi grozdi,
velikimi kot zapestje matere.
V vsaki jagodi je bila
tudi kapljica njegove snovi.
In ko odletim skozi zamišljeno črto
v brezmejno tišino proti soncu,
se razmnožim v jati drozgov
na jugu ali vzhodu,
kjer so vetrovi pomešali stoletja
in trtne liste med tople vrtince
letnih časov in plešočih ptičjih peres
med deževnimi kapljami in snežinkami.
Zaradi kršenja človeškega reda
zračnega prostora ni nikoli nobena ptica
kaznovana in tudi iz trpkih spominov
lahko zgradi gnezdo in poje tam,
kjer je izgubila upanje na vrnitev.
Dovolj je še časa za srečanja in ločitve,
da vas pogostim z jagodami preteklosti,
saj je še čas za letenje, petje in gostijo.
POLJUB
Brez objema me dan predaja dnevu
in ob vsaki ločitvi se izlijem
skozi debele zidove v privid.
Ogromni rokopisi se izgubljajo
v drobovju nenasitnih galaksij
kot vnaprej odrinjene prigode
številnih preobrazb in znamenj,
ki kakor črna orhideja v hipnozi
z vinjetami svojih lovk iščejo
melanholijo meduze na morskem valu.
Bledi odsev zimskega sonca
posije v prostor morske globine.
Ob glasbi je lažje znoreti ob sledenju
čolnom brez pristanka.
Slečena do golega stojim na vratih
in čakam na karavano,
ki se pomika proti soncu po nasmeh
iz izgorelih ust od silne ljubezni.
Potujemo skupaj,da se ne opotekamo
s svojo osamljenostjo na morskih valeh,
prebujeni s hrepenenjem.
Svetloba se je razcvetela v ustih v poljub,
ki umirja s prestopanjem mej,
kot Beethovnova Eroica v Es-duru,
obrobljena z belino in oblečena v žarke glasov,
ki odidejo z zvoki v sanje, ki nimajo oblike.
LJUBEZEN GOVORI SKUPNE BESEDE
Dvigam se skozi neprekinjena nadstropja,
da bi vedela česar se ne morem spomniti
in kar mi je bilo podarjeno nedokončano.
Odkrijte mi tisti dogodek v človeku,
ki so ga sile gradile in skladale iz gorskih sten
in zajemale iz morskih globin;
tisti del nedokončanega,
ki se je skrival v kozmičnih ognjih
v praznem prostoru, ki vabijo čute nazaj.
Odkrijte mi tisti del človeka,
ki se ga znotraj ne morem dotakniti
in oprašiti z vonjem tistih rož s polj,
ki so se vanj naselile
in jih seli na grebene zvezd.
Ko se bo bistvo, ki tiči v njem,
miselno in časno združilo
z občutljivim očesom zmedene
upodabljajoče volje
in se soočilo z nastankom in smotrom,
bo čebela odkrivala v rastlinskem nektarju
tiste vzgone in moči rasti,
ki zmorejo omamiti
človekovo dušo na poti iskanja
- hipen navdih z nujnostjo bliska,
da sprejmem, kar nisem vprašala
in nenaprošeno dam,
ko sneg in žled lomita veje.
Tako pomirjujoča je ljubezen,
ko prestopi meje
razprostrte razdalje v čas.
NOVI ZAGON
V mojem življenju
je vse telo razvilo svoje dele.
Ko so mu amputirali glavo,
je dobilo novo z očmi,
ki motrijo lastne noge.
Prsti so navili notranjo uro,
ki uravnava budnost
pri vstopanju v novi čas.
A čas ni tako vsemogočen,
je skril ukročene dlani
in roke ima v žepih na plečih,
premika jih s tresočimi prsti.
Nekako nima druge izbire,
kot da se na novo dotakne stvari
kot metulj skrivnostne rože
in da zaviha rokave.
Polje in dom ga čakata.
Brez krhke čaše cveta
se noben metulj po letu
ne more odpočiti.
Ponoči gnete misli
in jih zjutraj prelije v pesem
dolge žitne njive,
ki zasanjano valovi v vetru
in tiktakanje ure se preliva v glasbo,
ki spremlja menjavo letnih časov.
SKORAJ NEVIDNI
Svet se je skrčil.
V sobi nihajo stene.
Ugaša strop.
Samota dela čarovnije
in se smeji na vsa usta,
ko ustvarja domišljijo
in vali pogled navzgor
skozi neprekinjena nadstropja,
na rob brezkončnega morja,
kjer žuborijo vodopadi
in se svetovi merijo
z zmogljivostmi čutov.
Tam delujejo sile,
ki se sproščajo v nedotaknjeno
in dolbejo skozi kamen poti,
izlizujejo in glodajo v ožino in globino,
kot tesni prehod reke Colorado
in vode vrtajo Grand Canyon,
da v njem še duši ni treba v Had.
Veter zavija okrog vogalov hiše
in kmalu bo v dimnikih odmevala godba.
Kot bela apnenčasta siga
bomo obstali na stalagmitih in stalaktitih
in občudovali podzemeljski svet,
očarljivo utelešeni v novem življenju,
skapljani skoraj nevidni v lepem prizoru,
brezmejni s svojim smislom za neskončnost
in belino, ki bo šepetala brezčasje.
Ali tam poezija še obstaja?
JUTRO
Noči se,
drži me za roko,
da ne ostanem sama v temi.
Z roko v roki
bova dočakala jutro
močna kot eden.
Dani se,
rože so celo noč trepetale,
da jih je zapustila luč.
Dani se.
Sonce še ni vstalo.
Nebo je prazno in votlo.
Ljudje so slamnati in votli,
v njih se je razpočil pohlep.
Čistilci so na delu
in sejalke prepevajo
starodavne pesmi o žitu.
Ptice naznanjajo žetev.
V PUNČICI OČESA
Sleherna stvar me je prosila za ime
in ko sem stvarem dajala imena,
sem delila sebe brezimno.
Svet se je zarisoval v moje oči,
ki so našle radost v modrini.
Vse stvari so bile raztrošene kot seme
in razporejene v prostor
s trenutki lastne lepote,
odtisnjene v zavest
brez vednosti o njihovem bistvu
in so našle svoje mesto
v novih smislih velikega morja,
ki se je zrcalilo v dotiku kot luč.
Gnetem misli v gnezdih,
kamor se vračajo škorčevke
z brezimnostjo svojega leta
v neskončno ime,
ki začenja in končuje svojo pot
v punčici očesa,
ko poganjajo kali izpod kamnov
iz zemlje in se vračajo
z ljubeznijo polepšane k zvezdam.
ARS POETICA
Bila je kot serafin
na cvetni veji med venci radosti.
Gostiteljica, mokra od dolžnosti
znotraj okraskov rose.
Kakor dobra vila v pripovedki
mi je ponujala svoje nežne roke.
Lok veje z lepim poklonom.
Nedotaknjena, neotipana, dih vonjav.
Obstala je kot neizgovorjena beseda
Brez telesne bližine, le navdih.
Odsev notranjega telesa,
zastrt s tihimi znamenji skrivnosti,
pripeta misel na zenit.
Potopljena lepota v lastnem zrcalu.
Alegorija s posebnim pomenom.
Dehteča dalja, roža poželenja.
Bila je muza,
netelesna polt,
energija s kretnjo roke,
poteza v hladni plamen življenja.
Izvir glasbe v tkivu,
ki jo pojejo vode,
valovanje žita v vetru,
pisava penine v kelihu,
vrenje, ki nazdravlja
spremljevalki tjulenjev na morskih valeh.
Zavesljaj, ki prepluje morske širjave
in globine med tonečimi bolečinami bivanja
in svetovi nihanja.
Polna luna v žarečem sijaju,
deležna odrešitve v svojem odsevu.
Nocoj se je drevo preklalo.
Počilo mu je srce.
Zadeto od kamna v korenini,
je vse razcveteno naslonilo dušo na zid.
Kar je zapisano v zvezdah naj se zgodi!
Išče me luč. Iz oči v oči.
Najde me plamen navdiha na poteh,
po katerih hodijo samotni poeti.
ALEGORIJA NOČI
Ostali so nam še redki obrazi teme
znotraj spomina, skriti v življenju zvezd.
O, braniki samot razlistanih src,
navdihi razvnetij odznotraj
z vodopadi velikih slapov,
razpuščenih las žalobnega zelenja,
ki pljuskajo čez zatišne gorske terase,
kjer mesečina že zarisuje tihe budnosti
in polaga poljube na ustnice,
medtem ko oko prešteva zaklade.
Dan zamuja svoj utrujeni lok.
Zenice odpirajo velike oči,
strmeče v jetniški zid lunine sobe.
Shilueta pogleda zaniha.
Med gmotami oblakov
razpršujejo zvezde svetlobne pramene.
Izstopim iz sebe in vstopim na Veliki voz.
Na samotnih poteh se pridružijo sence duš,
ko slišijo glasove poetov,
ogrnjene z raševinasto pelerino.
Slišati je ptice, ki pojo s poševnimi kljuni.
Globoko v noči razpletajo zvezde prosojne svitke luči
in utripajo z zlato okovanimi tigrovimi šapami.
Preprosta predstopnja zvezdnega utrinka
nas dotakne s poslednjim trenutkom.
Ostajam budna, da delam zvezdam družbo.
Ko se zagledam tam zgori, pozabim da sem.
Zvezde in človek sanjajo, živijo in umirajo skupno.
POTOVANJE
Niti, ki se vijejo skozi čas
in se prepletajo med ljudmi,
so prosojne kapilare,
napolnjene z mladim vinom poželenja,
ki spreminjajo luč v medico.
Ločila sem se od leta galebov
nad morjem, se dvignila više in više,
da občutim kako brezmejno je njeno telo.
Spustila sem se v vrtinec prostega pada
in zalebdela v razponu
nad korenino svojega poganjka.
Luč mi je oprhala telo.
Prostor je bil brez dolžine in širine.
Kar bi telo ubilo, je duh oživelo
v imenu brezimnega čela.
Zagledam svojo podobo v odsevu
in spoznam, da je moj vid
zgoščen v vsaki kapljici vode,
v vsaki stvari se oglaša
kot zvočno dihanje vetra.
Kdo pa daje ime njegovi svobodi
v vzponih in padcih, slikah mojih oči?
Na dnu je odprtina, ki jo presegajo vode.
Brezšumno poganja ladijski vijak
perforirani trup v pristan,
kjer se pretaka čas v brezčasnost.
Jagode, ki sem jih na potovanju nabrala,
sem odložila v gozdu za vas.
MOKRA KRILA ČEBELE
Moja kri je sestavljena
iz šepetanj
in zelenih navdihov,
ki dremljejo kot lipe v opoju,
obložene z zlatniki.
Na flavti je krošnja,
ki solze kaplja.
Mokra so krila čebele.
Veter jo ziblje
pod težo dežja
in kar naenkrat se misel
v njej umiri in zapoje
himno njen cvet.
Odpravim se na skupni sprehod.
Sonce se na ramena mi usede
in duša naznani,
naj se vrnem k stvarem.
Tedaj zaslišim ječanje in tresk,
kot da bi se veja drevesa odlomila.
Spoznam, da umiram v drugem,
ki je oddajal luč okoli sebe.
Pred vami sem
in kri še ni čitljiva.
V njenem glasu slišim le mrmranje
na skrajni meji molka,
kjer v ritmu zemlje
raste drevo svoj divji upor.
NOČNE NEPOTEŠENOSTI
Ko postanejo vrezi besed v mizo
telo z obrazom in potezami,
shodijo oči po neskončnih hodnikih
in se spreminjajo v samotne duhove.
Glej, kos lesa s strunami!
Prisluhni glasu lutnje z ukrivljenim koncem vratu,
ki spremlja razpoloženja srca v veselje
in v vse kar je zadalo žalost in pozabo.
Miza je prostor za velika dejanja.
Čut za čas in starost,
ki ne dohiti večnosti,
ji je bil odvzet.
Na mizi se polnijo vrči zlatega prahu.
Lušči se zvezda, skrita v duši plašne košute,
ki je zbežala v druge začetke in drugi čas,
pa so jo gozdne vile opazile
in jo vzele s seboj na pot,
da bi spoznala rezbarjeve roke.
Prav na lahno so jo dvignile
skozi gosto kopreno temne noči.
V jutranje obzorje,
kjer se plešoči nočni duhovi
umirjajo v ritmu razigrane svetlobe.
Košuta je švignila po stezi navzgor na pobočje,
kjer je začutila okus svojih ust.
Zrak je bil čist. Ni vedela zakaj je tu.
Le kaj ji hočejo razkriti dobre vile,
ki so jo zvabile skozi speve gozdov?
Zastrmela je v začrtano točko neba,
v razvrstitev začasnih hipov skozi premico,
točko med robovi nevidne zvezde noči.
Občutila je nemir približevanja vročih tkiv,
sunkoviti zapik, vezaje besed, oddihovanje,
seganje rok pod srajco duše,
otip njenega ljubega telesa,
šumenje potoka, žuborenje krvi.
Sedim naslonjena v stolu
neločljivo povezana s svojo mizo.
Čutim njeno bolečino, ki so jo izdolbli noži,
strmim v vreze lesa,
preštevam njegove kroge rasti
in luščim oblazinjeno skrivnost na čebulne rezine.
Sledim rezbarjevo filigransko natančnost,
prodiram v srčiko, v odvrženi čas
in njegovo duhovno navzočnost,
v besede z odločnimi kretnjami rok
in milimi pogledi človeških oči.
V prebujajoče se roke iz spanja strmim
in jim snamem par belih rokavic.
Pijem svojo jutranjo kavo in gledam skozi okno,
kako veter pozibava drevesa
in kako jim nebo streže zajtrk z lučjo.
Tedaj se s svojo dušo na povodcu
košuta dvigne bolj gori, do skrajne meje,
kjer je točka vstopa čez prag v nebo še neznanka.
Vrtoglavo se opoteka v času
in ga nepotešena objema okoli pasu brezčasja.
Dobre gozdne vile pa merijo čas tistim dušam,
ki si želijo umreti na vrhu, kjer se prebuja hrepenenje.
Nepotešenosti se zbirajo na najbolj oddaljeni točki neba,
ker kraljuje brezčasje ljubezni.
RAZSENČENJE
Odpravila sem se na dolgo potovanje.
Stopila sem na tlakovani mestni pločnik.
Tišina in noč sta se trgali iz negibnosti,
na nebu je nihala svetilka.
Izpraznjena zvezda,
prebodena s puščico lokostrelca
v steklovino oči.
Bila sem nečitljiva in nevidna,
brez nog in rok kot rastlina.
Ovila sem jo kot trta
z razsenčenimi listi
in nakopičeno grozdno lučjo.
Stanje, ki kljubuje popitemu vinu
natočeno v steklenico jutrišnjega dne.
Sklonila sem se s čelom
in pogledala čevelj.
Ob gležnjih sem zagledala psa,
varuha črede svojih misli.
Kaj pa žival ve kaj si jaz mislim
in kam se mi misli selijo.
Tja telo ne more.
Tudi jaz nisem vedela,
Da Chopin nosi note v sebi,
ko je koncertiral sonato za flavto
v notranji dvorani zvezde.
Moji prsti so tedaj še kazali
znamenje mehkužca
in tipali številne sobane v školjki.
Noč je razpredla kodre svetlobe
po slemenih hiš in ramenih dreves
in še preden se je naložila v telo,
me je polegla na travnik.
V travi ni bilo ulic ne meja,
le delo nebeških rok.
Ko sem hotela utrgati cvet,
je roka dobila peruti ptice
in odletela s ponošenimi spomini
na odmaknjeni kraj.
Ulica se je dvignila navzgor
v zvezdnato nebo.
Samo še ovinek napravim
in že bom žuborela kot izvir.
BARCOLANA
V enem najlepših jesenskih juter
je flisasta obala zasijala
z zlatimi očmi.
Kakiji in oljke začno zoreti,
refošk je v brentah
in kmalu bo v sodih
zavrel in se izčistil v vino.
V storžih šepetajo pinije,
v morju ikre.
Ribe so izplule globoko v rokav,
kjer se mešata sol in kri.
Svet se mehko spušča v morje
zgolj po svoji moči in volji.
Regato jadrnic premika lahek vetrič.
Jadra valovijo kot vela mladih nevest.
Čolni se zibajo, kot bi sanjala
vzvalovano modrino jata galebov.
Čeri spijo z razbrazdanimi čeli.
Osmoza izpod razmajane klopi
napenja membrano svojega
krvavečega imena: Piranski zaliv.
Poslušajte morje, kako šumi,
ko govori in se sprašuje:
Čemu toliko ukrivljenih dreves?
SIJAJ, SIJAJ SONČECE …
Korenine so pognale jezik do neba.
Pod težo krivic se beseda sonce upogiba.
Oprhani smo od solza.
Po dežju sem nabirala cvetje,
ki je v vazi ovenelo in segnilo.
Nisem utegnila dati duše šmarnice v herbarij.
Zgoraj je še prostor za velike besede,
za težo oblakov, točo in dež.
O jezik, tam zgoraj,
svet tu doli je velika svinjarija,
zaceli mu rane,
iz katerih zevajo oči,
oslepljene od svetlobe,
ki mu pometa pločnike, polne smeti.
Palače so postale vzglavja mrličev.
Glave imajo posvaljkane v zlatu.
Zvezde, ti ladijski svetilniki
sredi razburkanih valov temne noči,
so še edino upanje brodolomcem,
ki zapuščajo s kurjo poltjo ta kraj.
Sveta Marija, prijazna mati
razpleta kodre po oltarju domovine,
kjer stojijo svečeniki kot kipi brez sočutja
in segajo eden drugemu obredno v žep.
Iščejo, kar je drugi ukradel
in kamne, da bi se s pračami kamnali.
Vse je učaseno z izkušnjo teme.
Odpirajo nov urad za podnebne spremembe,
ki bo naslavljal na sonce prošnje:
»Sijaj, sijaj sončece…«,
a sonce odgovori:
»Kako bom jaz sijalo,
ko sem tak žalostno…«
PTICA IN STOLP
Ne morem vedno leteti.
Včasih padem tudi iz ptičjega gnezda.
Videla sem, da so na tleh pohodili ptico,
pa so ji potem pod čevljem zaplahutale
peruti in odnesle na krilih v višave
njeno duhovno telo.
Medtem, ko stoji svet pod skrčenimi
ptičjimi nožicami in njenim čudenjem
bogastva oblik in barv,
so v Ljubljani zgradili stolp,
podoben babilonskemu.
Z neločljivostjo z nebom.
Pa se je sonce stolpu umaknilo
in se premaknilo bolj gor,
da bo imela ptica dovolj prostora
za svoj let, da ne bo treščila v
v monumentalni zid brez nadstreška.
VISOKA HIŠA
Neodjemljivo se peham,
da bi prestopila eno samo stopnico
v hiši, ki je ne morem izmeriti s pogledom.
Na njenem pragu napenjam mišice
s stegnjenim vratom
in strmim v zadnje nadstropje.
Drznem si vznemirjati vesolje,
kjer imajo polne roke dela z nadzidavo.
Niso še začeli postavljati strehe.
Rada bi preselila nekaj svojega pohištva
v mansardo te hiše, ki sem jo dobila za doto,
a še ne vem, kako bom prenašala
vrtoglavo višino, ko se bom vzpenjala.
Bojim se tudi samote tam gor,
saj sem zjutraj, ko sem se zbudila,
slišala le nekaj zvonov od tam gor in sedaj vem,
da imajo graditelji tudi nekaj človeških lastnosti.
Ne vem, če ugašajo zvečer luči,
da se bom lahko naspala, ko bom bivala tam.
Prav tako ne vem, če bom zmogla prenesti
vso svojo prtljago in knjige tako visoko.
Ko koga prosim, če bi mi pomagal,
povesi oči in mi odgovori, da ne bi zmogel
tolikšnega napora z vzpenjanjem
po tako visokem stopnišču.
Pogled te visoke stavbe name
je podoben pogledu stroge učiteljice.
Ko se stemni večer začnem sanjariti o tej hiši.
Ko vstane jutranja zarja, strmim v njen nečitljivi zid.
Še vedno sem ob vznožju hiše in zrem v stopnišče.
Sama sem in vsaka stopnica, ki jo vidim,
je zame upanje in veselje,
ki sta mi bila naložena ob rojstvu kot moč
za gibanje, da mi telo ne otrpne.
Vselej, ko prestopim prag te visoke hiše,
vem, da je tam zgoraj nekje moj dom.
V vsakem nadstropju plapolajo zmagoslavne zastave.
Vsaki neprespani noči sledi čas jutranje pesmi.
Cilj se kaže po dosegljivih preostankih nedosegljivega.
CANTOS POíESIS
Naučila sem se stenografije.
Znakov, ki imajo posebno lastnost.
Poteze v majhnem telesu se utelesijo.
Kakor plapolajoča sveča senčim papir.
Roka drsi in plavajo jadra v vetru.
Poleg veselja se naužite še moje bolečine.
Sesipam se v vas. Rušijo se stene.
Medaljon z vašim odsevom na prsih
mi je prvi dosežek. Pokam počez.
Kakor hlebec kruha iz peči.
Skozi hrast sem pila kačo podzemlja.
Pogled mi je švignil do sonca.
Vlečem sladke niti, da nadenem
besedam zlato zapečeno skorjo.
Bila sem nesrečna in plodna.
Furijam sem ponujala dušo.
Nosila sem v prsih zabodeni meč
Kot dokaz svoje mučeniške ljubezni.
Spoznavam svojo prevaro
in vašo iskrenost.
Tudi jaz sem med vami.
Gledam western na konjevem hrbtu.
Ljudje se spopadajo. Razmišljam:
Pismenost je duhovni prostor naroda!
Ne povzdigujem porodnega trpljenja.
Postavljam ga ob bok veselju v postelji.
Deviškost bi bila odvečna.
Zanikanje mesa.
Postelja je noč v peklu samote.
V njej se podviza hrepenenje.
Monolog brez maske.
Tisočkrat premikasten odznotraj.
Čudna zmes duše.
Strahpetnost je nagrajena,
pogum kaznovan.
Spolnost svoje duše vam ponujam.
Včasih prešinem drobovje.
Včasih spravim v smeh.
Pustim vas ravnodušne za ljubimkanje
z drugo zraven svojega trupla,
ki se spreminja v telo in piše.
Med tanko mejo zaupanja in dvomom
si oddahnem. Berete me!
Pisanje je orgazmičnost.
Izliv semena na slovesen način.
V svetlečem nakitu besed
so izkljuvane vene iz telesa.
Ptica ima kljun.
Svojo všečnost črpa iz sadeža,
pokritega z listjem.
V mučeniških vencih cvetijo najlepše rože.
Ščegetljivost je lastnost telesa,
ki pripelje do združitve.
Objemi me pesem,
nahrani spomin!
ZDRAMITVE
Približuje se dan,
ko se upogne tema
in izbriše utišano noč.
S sončnimi usti
se obotavljivo nasmehne,
nagne kozarec,
z jezikom odmakne zob
in naredi prostor za ljubezen.
Kraljestvo angelov
se spreminja
v ljudi z iluzijami,
da imajo pravico do nebes
z zavezanimi očmi.
Votle roke z zračnimi prsti
dobivajo obrise resničnosti,
so kot vestalke mrtve zvezde,
ki si je olajšala vest.
KO SE DELA DAN
Svitanje jutra in zarja določita dan.
Notranje sile poženejo težo dneva,
moč, odtenke strasti in spontane ljubezni.
Iz izvira resničnega privre
razpršena dlan iztegnjene roke.
Do koder se razteza svetloba,
diha njen mavrični lok.
Vso noč je tema spala v meni.
Odprla sem okno na stežaj.
Po ulici so se premikali ribiči
in hiteli z mrežami in čolni
darovom morja naproti.
Tudi drevo na vrtu,
oblečeno v črno nogavico,
se je zbudilo na isti pernici,
kot sem se zbudila jaz.
Ko sem razprla oči,
me je oblila luč mezenja zrele smokve.
Še pomislila nisem,
da petelin poje tudi njej.
Dan je dopolnjeval
melono na isti način izpolnitve.
Odvezani konji so se razbežali,
kakor je pticam uglasbil letenje razum
in jim položil seme trave v kljun.
Morje je plivkalo in ribe so imele
na boku rdeče pege.
Obraze hiš je prepleskalo sonce.
PRIBLIŽEVANJA
Vračaš se na valovih reke
in s svojim tokom
se zapletaš v gibanje
najinega dopolnjevanja.
Stojim v bližini drevesa
in skupaj jočeva v brzice
in mešava nerazločne odtenke barv,
ki odnašajo odseve ogledala.
Klecam s koleni v utrujene veke
in padam v razprto naročje vode.
Začetek je tam gor ob izviru,
na koncu poti je izliv v Mediteran.
Vmes sva midva mokra do kosti
in tolmuni razmišljajo v najinih besedah.
Začetek in konec sta naju stisnila
v trenutek, ko sva si približala ustnice.
IZSTRELJENA KOT MAK V NEBO
Metulj ima krila, prilepljena k soncu
in njegove barve so se naselile v očesu,
prislonjenem k telesu brez rok,
da bi napravile svet tako ubran,
kot je na pisanem polju metuljeva naselitev,
ki se je priličila rosam in vžigom cvetenja.
Kdaj bo biologija odkrila kaj manjka človeku,
mu ustvarila manjkajoči gen za zrenje?
Barvna slepota je beg oči od kolorita metuljev.
Alergija na cvetni prah je upor bolnega telesa
proti kraljevskemu zlatemu ornatu sveta,
tako vsemogočnemu, da ga telo komaj prense.
Zemlja je kot puška izstrelila mak v nebo
zaradi izločenosti in odlepljenosti
travnikov in metuljev od človeka
in umestila vizijo rož v skrajne daljave,
kjer je prestol prazen in naslonjač
za počitek prost, medtem ko zbor
glasov barv poje hvalnico soncu.
Diham v tem čudovitem kontrastu barv
in mislim, da bi me veter lahko dodal rožam,
ki zaljubljeno gostijo metulje.
Z barvami na levi in desni in pred seboj,
vsa vlažna od kisika, občutim,
da se je sonce stisnilo tudi v pore kože
in žarek je prerezal dvom,
da nisem ljubljena in segel do korenin.
Ne grebenu visoke skale
se spreminjam se v poganjek iz zemlje,
ki bo s svojo rožo gostil ljubezen metulja.
SO MAR ZVEZDE LJUBEZEN?
Vidim jih. Brezštevilne so. Veliko jih je.
Opazujem eno, poslednji njen lesk.
Ko se je utrnila, sem jo gledala.
Nikogar nisem videla, da bi za njo žaloval.
Nihče ji ni dal imena.
Nihče ji ni postavil nagrobnega spomenika.
Koliko sekund je bilo potrebnih,
da se je razletela na utrinke?
Tipala me bo z zasanjanimi prsti
še stoletja potem, ko me ne bo več.
Gnetem njeno snov, jo gledam iz daljave.
V njej spoznam svoj spomin.
Stisnjena je bila v svetlobo svojega telesa.
Kam se je razbežala v neskončni mreži odtisov?
So morda moje oči iz njenih svetlobnih valov,
je morda njena duša,
ki se hoče naseliti v moje telo?
Njeni svetlobni valovi kot ladja prihajajo v pristan,
skozi žilo utripalnico v moje srce.
Je mar v vrtincu zvezdnega prahu še njen spomin
Zastaja mi dih. Čutim posebne spektralne črte v tkivu,
ki mi zarisujejo občutke, da sem naseljena v odsevu
zrcala zvezde, v njenem siju, ki se je naložil
skoz skrito rano bolečine v moje telo.
Nekaj se res dogaja! Je mar to ljubezen?
Na mesto, da bi razmišljala o nepremičnih stvareh noči,
razmišljam o trenutku, ko se je njen spomin naselil vame.
Tako je, kot bi razmišljala o arhetipski legi rož iz herbarija,
ki jih je zvezda s svojimi utrinki zarisala v moj spomin.
VEČNO ZELEN
Tam na odmaknjenem kraju
se moja pesem konča.
Veter jo odnaša kot list drevesa.
Z listom sva v sorodstvenem razmerju.
Odhaja tja, kjer je voden.
Nosijo ga tokovi slasti.
Tako daleč od mene pristaja.
S seboj nosi zeleni košček telesa.
Leti z zavestjo svojega zlatega reza.
Pristal je za zamreženim oknom.
S seboj nosi zeleni mir
in zamolčano ponovno rojstvo,
ohranjeno v krznu ros,
ki se hranijo z oddaljeno lučjo.
Bila je noč in bleda luna je svetila.
Njegovi filigransko izrezljani robovi
še sanjajo zrcalno slike podobe
na dnu prosojne reke, dostopne le duhu.
Doživljajoči čas v oddaljenem vračanju
na robu gozdnih gričev odloži moč modrosti.
V razpokah večnega hrepenenja
nosi prasliko ravne črte telesa.
Ni ga mogoče prevesti na noben tuj jezik.
Ko bo vse poti spral dež, bo znova ozelenel.
Vse je tako zeleno, zavito v molk besede,
da bo prebujeno vstopilo v vsako telo.
KAKO LEP BI BIL SVET …
Najlepši obraz,uprt vame,
imajo cvetlice,
ki s svojimi barvami
rišejo razpoloženje sonca.
Ljudje bi se morali pomešati
mednje in obmirovati.
Rože se znajo božati
in držati za roke,
odpreti oči
in brstijo svojo ljubezen.
Zvečer zaspijo
in zaprejo svoje čašice.
Ljubijo lahek vetrič,
ki jih boža in zaziblje v sen.
Kako lep bi bil svet,
če bi bili ljudje rože.
Zemlja ima svoj stvariteljski prav,
ko daje človeku cvetlice za vzgled.
NEČITLJIVE V PLACENTI
Kje je raj,
če ne v besedi,
deviško spočeti besedi,
svetli besedi, ki kot zvezda zagori.
Z roko sem morala seči vase
po besedo
in jo preliti v pesem.
Čutila sem
razburkano morje,
ki jo vrtinči v placenti.
Začutila sem
njen neslišni zdrs skozi luč,
zlitje z vesoljnim potopom glasov.
Ustvarila sem ji telo
skozi nasmeške srca.
Rodil se je otrok iz korena jezika.
Ovijem ga z nežno plenico
in položim na mehko belo blazino;
na njej bodo sanjale črke
in gnezdile kot ptice.
Sleherni zlog ima svoj prostor,
vrelec izvira
in moč orača, ki vleče svoj plug.
Pride jesen in obarva črke
s svojim spominom cvetov;
določi jim čas,
določi jim kraj rojstva in zorenja;
jih zbudi iz tišine,
iz katere bodo prihajale
nove pripovedke.
Kri ni voda,
rojstvo bo podelilo besedi še drugo usodo:
slast, da iz samote požene
vzgib z brstičem,
ki spi nečitljiv v placenti,
skrit v duši še nerojenih besed.
APEL
Postavimo zgodovino na konico svinčnika,
užijmo poslednji obrok obleganja,
spremenimo jo v krotko igračo.
Podelimo ji vzvišeno obliko miru,
ki nima tankov in bajonetov,
le tisto hrano, ki jo zobajo ptiči.
S plugom zorjimo zemljo
in zasejmo zrnje v brazdo,
premerimo človeka v sebi
in ne sosedu zemljišča.
Pred ekrani, kjer bijejo vojne,
naučimo se zidati hiše,
brez oken s trpkim pogledom.
Ostanimo v svojem častnem krogu,
z ljubeznijo do korenin,
dajajmo prostor lepemu in poštenemu
in ne pohlepnemu in ubijalskemu.
V zavesti naj utripa skrito nezgrabljivo
izvorno bistvo človeka:
resnica, ki se ponaša s svojim enkratnim
in čudovitim ravnotežjem duha.
POÉME INFINTÉSIMAUX
Prapočelo ni iz materije,
je rojeno iz duha,
odrinek iskre iz niča,
ki je hotela postati krog,
lastnost širjenja,
okrasni obroček vesolja
na roki volje do moči.
ŮĤ @ ǍŮ & ẪẫẬậẮắẰằẲẳẴẵẶặ pomlad,
peti letni čas, ventil srcaaaaaaaaaaa,
vive vita vitalisssssssssssss,
fonetikum vizualissssssssssss!
Nastala je beseda trda kot diamant,
cvetoča kot roža,
ki živi pod plastjo sončnega neba
in kipeče valovi
v kozmično prostranstvo.
Infinitisimalno daleč,
v sonetje brezčasja.
Si videl njeno snov?
ẪẫẬậẮắẰằẲẳẴẵẶặ
Si videl njenega duha?
ventil srcaaaaaaaaaaa,
vive vita vitalisssssssssssss,
fonteikum vizualissssssssssss!
Si videl kamenčke, iz katerih je sezidana pesem?
Ali veš odkod prihaja ta snov,
od kod prihaja duh?
Ali veš kakšna bodo njena zrna pšenice?
Ali veš kaj se godi s kmetovalcem,
ki seje poezijo?
Stavek je stanje civilizacije besed,
samostalnik, ki mu sledi pridevnik,
stopa v civilizacijo, specializacijo besed
(Tako po manifestu poezije).
Risbe v votlini Altamira,
Altamiraaaaaaaaaaaaaaa,
pisave, stegovanje prstov
in dlani, dajanje in prisvajanje.
Odmerek niča, urejevalni um,
ki kraljuje nad bogovi svetov.
Besede ljudem celijo jezik.
Jezik je Afrika jezika,
usta so azil pribeglega.
Beseda ne more več dojiti človeka,
to lahko naredi samo poezija.
Beseda je pustolovščina duha na svobodi,
je življenje v kletki,
ki ga um osvobaja okovov.
Poezija je magnetofonski trak duše,
poezija je buldožer, ki izravnava kaos.
Poezije ne beri,
z njo se hrani!
Knjigo izčivka ptič!
NOČ SVETEGA LORENZA
V besedah neizrečene besede
se kakor vzdihi iz spomina vzpenjajo
stopničasto do zvonika cerkve Sv. Lorenza.
Zven izreka bolečino na konici hrepenenja.
Ogenj, prižgan iz vode, me določa.
Plamen iz konic mojih prstov
se zliva čez Toskano v slapove Arna,
kakor zadušljiva količina joka v bronu.
Med samotnimi drevesi vstajajo iz spanja
beli oleandri in grozdi španskega bezga,
ki z nevsiljivo belino naslanjajo svoje dlani
na sivo cerkveno obzidje in Galerijo Pitti.
Čista noč je, »Notte stellata« nad Firencami,
zaljubljenci strmijo v lepoto zvezdnih utrinkov
in izrekajo želje. Z nožicami, obutimi
v zelenorožnate baletne copatke
sem stala ob razklanem drevesu,
posutim z zlatim prahom otroških sanj
in zaplesala ob njem z objokanim obrazom.
Občutek me popusti in se spomnim potovanja naprej.
V Rimu je deževalo po molčečih kamnih.
Spomini na očeta, *1913 + 1969)
DVOUMNOST LET
Na katero sušilno vrv naj pripnemo
odvečna leta z venečo lepoto,
ki jo je ustvaril demiurg stvarstva?
Nikar ne sanjajmo večne cvetoče oaze
za belimi rjuhami večnosti
v tem brezumnem in mimobežnem času,
kajti leta priključujejo telesne navzočnosti
k duhovni prisotnosti.
Ne ovijajmo prazne notranjosti v svilene rute
za zlatimi pahljačami,
le besede, ki padajo v nežno naročje,
se shranjujejo, ušesa pa hrepenijo po njih.
Medtem, ko se zapredamo v dišečo lasuljo
in se naslanjamo na varljiva napudrana lica,
so na delu roparji let
in varuhi modrosti z velikimi očmi.
Nihče ne more polomiti uri
naprave za štetje časa.
Ko se bomo usedli na stol,
v katerem smo nekdaj lahkotno dihali,
škripa pod nami nihajoči podenj
razmajane hiše.
Stopimo tedaj na pot
in pojdimo proti polju,
kjer zori naša setev.
Tam so zložena telesa z očmi
s pogledom navznoter.
NA DOPUSTU
Mnogo znancev je ostalo v mojem srcu,
potopljenih v veliko morje.
Počivajo v kotanjah skal
med mehkim mahom in travo,
posuti z zrcalci in odsevi modrine,
potopljeni med lučke navznoter,
sijoče lampijončke,
ti tvorijo razsvetljene pokrajine
ki se jim je tema izmaknila.
Polagali so mi v usta z ravnilom
podčrtane besede, s preludijem spevov
so mi uglasili dušo z veseljem.
Ves dopustniški kolorit ja zameglil skrbi.
Prinesli so s seboj zlate zaklade
in iz ust so se jim usipali biseri
blagodejnih nasmehov.
Iz prijaznih misli so mi iztesali čoln,
da odrinem v vetrom in napetimi jadri
nazaj v svoj pristan.
Na obraznih znancev so se odpirale prisotnosti,
ki me sedaj vračajo tja,
kjer je zarezalo rezilo skozi kruh.
NEDONOŠENE BLEŠČEČE POLNOSTI
S pečatom molčečnosti v ustih
se pogrezam v pesek na robu puščave,
kjer se razodeva resnica z žejnimi usti
pod zavoskanimi sadeži oaze,
ki se sklanjajo skozi gosto šavje
med tančice zorenja.
Nagib razbeljene kože pada v poletje,
v šumeče mezenje in kapljanje
s himno svilenih nitk drevesa.
Kot pasjega mladiča mati lozo liže sonce
in skozi kožo vstopajo tišine iz izsušene
čeljustnice v lupini čebeljih kril,
prekata medice, ki prevažata sladki tovor
pod pelerinami. Cvetovi so razprti,
se sončnično obračajo in iščejo
v prečiščenem plamenu svoje brste,
svoje nedonošene bleščeče polnosti.
OČARANA
Počutim se kot Horacijeva epistola
na orumenelem papirusu,
mistična in ekstatična
kot motna rdečina krvi
na Torinskem prtu,
ki ji je zastal krogotok in zablestel
na beli podlagi kot svetleči karmin,
s plenom bisera v očeh.
Prekipevajoča iz tkiva
prižigam ognje v samotnih nočeh
in se predajam z breztežnim telesom
pojočim vetrovom neskončnega polja
kot mak privzdignjena v rdečino,
s prašniki pozlačena
silim iz telesne zamejenosti
v sproščenost brez meja.
Ganjena od lepote majhne srage krvi
sem kot rezina resnice z nasmeškom
na prekatu izvidniškega okna.
Zunaj prši hladen dež.
Biti očaran nad življenjem je lepo.
ODSEV
Življenje se izrazi v svoji snovi
z nasmehom prispodob,
ki te s čustveno posrednostjo
povabijo k razmišljanju,
iz katerih daljav prihaja ustvarjalec
v zatilje gora z vso plešočo
figuralno mistiko narave,
ki po kapljah izlije iluzije v ocean.
Odprejo se prsi v večni zgoraj
in pogled v večni spodaj.
To viharno znôreno valovanje morja,
čigar obale ne more nikoli doseči
in buta ob sanje, ki se razpirajo
in jih nosijo krila brez temelja.
Oh, ta krhki sanjski sladki trst,
vrednostno izpraznjeni sen
vse preveč je luči, ki sestavlja
zvezdno svetlobo noči,
slonečo na eni sami iskri,
ki tli v odsevu sveta.
Izmislimo si meteorološko vedo sanj,
z zlato črto podčrtane njihove pomene.
DVA POLA
Svatba ljubezni in sovraštva,
nenehna pola v borbi s silami kaosa.
Z rešetkami obdana bolestna glava uma.
Optični privid sreče na vratih raja,
ki daje toploto in sili hrepenenja moč.
Vonj sanj, ki otrpne sredi ugašanja zvezd.
Utišanje s tujo govorico, ki ponikne
skozi ozko grlo v praskrivnost.
Določajo nas ugasnjene luči,
koščki teme nas režejo in delijo
sprevrženi svobodi, ki nas spreminja
v pregorele in zoglenele dragulje.
Na tisoč kilometrov brezciljnega tavanja
za kratko spolno združitev.
Za lesk oči, dotik in iluzijo,
Za sankanje besed skozi duhovne ožine.
Za paradigme sklanjatev in pregibnost spregatev.
Koliko lepih in zlih besed si namenjamo,
koliko zagnanosti in vztrajnosti zahteva
ubesedovanje čustev za mistično vstajenje
in zedinjenje z dobrim, ki spet požene v dvojnost.
Spoznavamo usojenost, nad katero se sklanja izumljanje
smisla biti in pojmovanje svobode kot možnosti.
VSE KAR JE KONČNO
ima šele svoj začetek.
Vse kar je bilo, iz minulih raztezanj v čas
požene kali, kot bi se ravnokar rodilo.
Ko odkrije korenine in tla pod nogami
se kot veliki čudež v svoji rasti razbohoti drevo.
Proti odstopanju od biti v ozelenelem stanju
se je mogoče boriti z duhovno prisotnostjo nadaljevanja,
kot bi pluli z jahtami proti neskončnemu.
Le pisave ohranijo svet pri življenju.
Radosti, ki si jim služil, te negujejo,
izstavijo ti račun upanja
in račun za frakturo pomanjkanja volje.
Vsak je sam kamnosek svojega imena.
Okamnele figurice spomina
klešejo besede v kri.
Žareči oblaki preoblačijo misli v besede.
Zemlja nima pokrova.
Po Rimski cesti se premikajo misleci
z jamskimi lučmi kot zvezde.
Ona je stala pred belo palačo
in igrala na violino.
Od daleč je prihajal nek nov prebivalec neba
in molčal. Bila je že zdavnaj mrtva,
a nepokopana duša je še vedno pela
iz enega najboljših svetov,
kjer se kljub slabostim,
šivajo oblačila za sladokusce.
SPREGOVORIL JE
s slikarskim jezikom.
Stal je na neskončnem rodovitnem
morju ravnine, prepuščen
visokim brezam ob reki.
Barve so preživele svoj čas.
Vsaka zase je pela svojo melodijo.
Nobena ni ostala skrita v temi
Samo ena je ostala nedotaknjena
v očeh muze, ki je prižgala ledeno svečavo.
Kolut z navitim časom spomina
orje in seje besede v večnost
s sunkovitimi nanosi zlatih odtenkov,
privzdignjenih v sijočem sončničnem žarenju.
Samodejno premikanje iz dehtečega zelenega tkiva
je zaljubljeno v sončni obred.
FAVN V ODSEVU
Čas se je ustavil nekje na vlaku v predoru,
ko je predirljivo piskal in sopihal
svojo počasno zgodbo.
Bizarna pripoved z groteskno srhljivo
potujočo ožarjenostjo dreves,
ki bežijo mimo oči.
Poželenje, razplojevanje misli,
zrcalo brez dna.
Za njim žarek, ki reže čas.
Doživetje skozi okno spomina,
oživljeno bivanje,
drugačna govorica telesa,
označena s končno železniško postajo,
ko človek zverižen pride
v utesnjeno vasico na cilj.
Favn prebiva v odsevu reke.
Podrastje topolov, grmičevje,
jasa, na njej otroško telesce,
ki pada v naročje trave kot cvet.
Bezeg, sklonjen nad vodno gladino
se dotika mladih let.
Umita dragocenost spomina.
Varuh čustev in pomnjenja,
gibanje v preteklost segajočega očesa,
použivajoče plesoče zlato jutro
v vonju pomladne trave.
ZGODI SE BESEDA …
Zgodi se beseda
tako, kot se zgodita
rojstvo in smrt.
Beseda je kakor rozeta
s svojo svetlobno in akustično
potezo molilnice s peterolistnim cvetom,
beseda je okroglo okno duše
s krogovičjem v gotski arhitekturi
kot prvobitni etos hvalnice,
ki se upesni kakor molitev.
Beseda rojeva in razkraja.
Je subtilna kakor izvir nežne vode
ali deroča kakor razbesnela reka,
vitalistično razigrana in pohotna.
Zajamejo jo strasti življenja
in zgoščenosti ohladitev,
odvisno od ekstatičnosti duše.
Doživimo obilnost in bujnost besede,
velike nalive deževja in sušna obdobja.
Z njenim usihanjem bi bilo konec človeštva.
Beseda je dušni kruh, ki vzhaja v prsih.
Ljubeče matere vselej božajo njen lepi obraz.
Imamo priložnost, da zaklenemo
ali odklenemo srce svojim besedam
in jim podarimo dobri del sebe.
Besede oblikujejo in tudi pohodijo obraz.
Roka, ki hoče krojiti pravico do besede
s svojo sabljo, se po zvočni podobi
spozna do kje bo zarezala v telo.
Beseda je v gmoti kamna že prisotna,
treba ga je samo klesati in odklesati odvečno,
dokler se kamen ne sveti
kakor mesečevo telo v temni noči.