KONTINUUM IZ KRVI IN MESA

Padel je berlinski zid, padale so vlade, a zidu v glavah ni mogoče zrušiti.

Očiščeni teles, so postali čistilci duha.

Zatajevalci masovnih grobov skrbijo za duhovno prenovo naroda. Kakšna ontološka prevara!

Brezbrižnost in brezsmiselnosti so moralno propadanje in razkroj, voda na mlin Kirki, ki spreminja ljudi v svinje.

Stisnjeni v primežu ideologije so pripenjali svoj horizont na zvezdo z ostrimi robovi, ki jim je spuščala kri. Diagnoza: narodova slabokrvnost.

Z avro ovenčani »akademski krjavlji« zgodovine so sestavljali ideološke pismenke narodu, učljivost občudovanja pojava, kako mavrica lahko spreminja barve.

Moralno omrtvičenje omogoča vzpon nemoralnim in pokvarjenim identitetam.

Ignoranca poveličuje ikone s kičastim in razdišanim lovorjem.

Očistkov neizpolnjenosti in egoizmov je na pretek. Kdaj jih bo narod nasitil?

Jaz bi se zavzemala za etično politično izbiro nekontinuitete. Samolustracija starih sil je etično dejanje iz obzirnosti do naroda!

Mnogi imajo dovolj razlogov za karierno politiko, da pristanejo na nove nečednosti.

Ne potrebujemo samo izdelkov, potrebujemo tudi besede.

Spravljanje istih besed in istih govorcev v drugi šotor ne naredi nove knjige.

Ustoličevanje zideologizirane zgodovine pomeni, da se nam je nalepil na roke straniščni papir, ki zahteva milo in redno umivanje rok. Menjava straniščnih kabin nič ne pomaga.

Rusi so izkopali Stalina iz mavzoleja in ga premestili v navaden grob. Naš ideološki fanatizem pa živi kar naprej v mitih. Le spomenik Franceta Prešerna je pomnilnik slovenske identitete in ta bo večen!

Dokler nam razlaščajo življenja, še nismo odkrili kdo smo. Dobo imenujemo krizo, ker nimamo na čem graditi sedanjost prihodnosti otrok, ki jih ni.

Domiselni izum bomo morda odkrili. Ta tiči v sposobnosti odkriti v sebi etičnost in biti za drugega.

Le boleče razlaščevanje bo pripeljalo do zavedanja, da smo narod.

Slovenija ja stvaritev žrtev, ki so omogočile, da je človek postal malenkost.

Vodenje je ostalo arhetip ponovljivosti, čeprav inštrument ne deluje.

Najpomembnejša pričujoča komponenta slovenskega časa je, da ne postane žrtev nove ideologije in narod njena vnovična tragična žrtev.

Brez človeških dodatkov duši bomo ostali v spominu zanamcem le kot okrasje na oblačilu, ki smo si ga privoščili za njihov račun, da bi skrili svoje nagubano in bolno telo njihovim pogledom.

NOTRANJA POŠKODOVANOST

Moralni lik človeka, katerega nasledniki smo!

Kdor išče opravičilo za zločine, je notranje poškodovan. Za današnjo generacijo je pomembno, da gleda in obsodi zločin z današnjimi očmi moralno etičnega človeka. Zgodovina zaradi svojega temeljnega ustroja in izvora vztraja na svojem poskusu, da razloži in opraviči temeljno realnost tistega časa, pri tem pa humanistika udari mimo v prazno, ker ne razčleni in pove kakšni smo v resnici mi danes. Opravičevanje masovnih pobojev je zunaj moralnega smisla etičnega človeka, ker smo vsi vedeli zanje in sedaj se sprenevedamo ob soočenju s kostmi in lastno vestjo. Imamo vse dobre razloge za to, da trdimo, da nismo kot narod dosegli rehabilitacije, ker so nas ovirali v duhovnem razvoju, da smo ostali etično enaki, le bolj tehnično izurjeni.

Povsem jasno je, da nimamo dosežene še trdne opore v etiki in da bi bili sposobni to ponoviti, le veliko bolj inovativno. Homo sapisens bo mogoče izstrelil odvečne, celo cele narode kar v vesolje, kajti na politični in tehnični ravni človek neverjetno napreduje. Pojavljajo se utopična razmišljanja, da smetišče vesolja vse prenese in v tem smislu je tudi razumeti religizno trditev o sodnem dnevu, ko bodo začele padati kosti človeških zločinov in kosi satelitov ljudem na glavo. To ni fantazmatično razmišljanje, temveč spoznanje "kam gre človek" in kako zapostavljamo samega sebe v razumevanju, kako sizofreno in eklektično delujemo.

Ne pozabimo, da večina svetovnih in domačih politikov zahteva medalje Velikega brata in da smo masovno ljudje produkt politično konstruirane stvarnosti, večinoma predani črednemu instinktu, predani političnim zmagovalcem, znotraj neizobraženi, nebogljeni, prilagodljive vesti in za politično elito nepotrebni produkt v duhovnem smislu. Slehernik mora participirati in uživati ob umetniškem vtisu, ki nam ga vzbudijo politiki v našem nedovršenem bivanju. Med nami so Matiji Mački, njegove kopije lahko srečujemo na vsakem koraku.

Bogve koliko vojn in gorja bo še naloženo na naša pleča. Narod se oblasti ne bo nikoli odrekel. Avguštin se je upravičeno vprašal: "V čem se država brez pravičnosti še loči od roparske?" Trpljenje narodov je ontološko vgrajeno v defektnost sveta in našo celokupno eksistenco. Ključni poudarek je v sedanjosti, ki je pa nismo sposobni živeti po merilih človekovega bivanja. Inštrumentirano je življenje in smrt, da lahko v materialnem pogledu preživimo in bogatimo z vso kramo, ki jo za preživetje sploh ne potrebujemo, moralno pa ostajamo pohabljenci skozi kontinuum od rojstva do smrti.

Zdi se, da smo še vedno kot narod patološki in notranje poškodovani, da pobojev nismo sposobni obsoditi z današnjimi etičnimi očmi. Namesto moralne kritike se poslužujemo še vedno politične apologetike zmagovalcev in poražencev. Ni nam rešitve! Zares dolga je pot refleksije, ki razgrinja našo notranjo humano razsežnost totalitaristično šolane zavesti.

Zanimiva bi bila študija opazovanja kako je mutirala duševnost otrok, katerih starši so bili dejavni udeleženci totalitarnega režima in primerjati značaje nemških nevrotičnih otrok  v čem se razlikujejo od komunističnih shizoidov in v čem so si podobni in kako se bo to Orwellovstvo oligarhičnega  bizantinskega kolektivizma in hlepeče nemoralne oblastiželjnosti odražalo še naprej  v naši politiki.

Smo mar njeni talci?


To: ana.music@rtvslo.si
Sent: Thursday, March 12, 2009 12:54 PM

Subject: Odgovor na prispevek o kipu Tita

PISMO NOVINARKI RTV

Kdaj se bomo iznebili ideoloških ostankov totalitarizma, nezdružljivih z demokracijo?

Ideološko nasilno poseganje na področje kulturne dediščine in ohranjanje ideološkega poimenovanja ulic ali trgov, je stvar slabega okusa psevdodemokracije, ohranjanje imena komunističnega liderja pa antagonizem v odnosu do demokratične družbe. Kontinuiteta po lastni notranji logiki teži k nadaljevanju dejanskega stanja in kaže na to, da je zasidrana v sistemu prevladujoče politične moči.

Družba naj se prenovi po telesu in duhu! Ali kdo kdaj pomisli na tiste morebiti še živeče, ki so prestali Goli otok, za tiste, ki so bili na prisilnem delu, prevzgoji in indoktrinaciji dolga leta po osvoboditvi v najtežjih nečloveških ponižujočih pogojih in za tiste, ki so po nedolžnem prestajali totalitaristične zapore ali izhajajo iz družin po vojni pobitih in nenazadnje ali kdo pomisli na nečloveška in zavržena dejanja mučenja in na masovne poboje?

Dandanašnji komunistični ideologi so naslednik tega stanja. Idejno ne zmorejo preseči teh vzorcev. Ali lahko družba sploh preživi v takšni neidentiteti? Naša nacionalna emancipacija in državnost sta bili nasledek našega hotenja, da preživimo v svoji identiteti neideološkega nasilja. To je primarna potreba na najvišjem mestu. Z vsemi kipi politikov torej v muzej zgodovine. Ne morejo nam biti več za vzgled. Motijo zaradi svoje kontroverznosti. Odločno se upiram, da se ulice in trgi v dobi demokracije še naprej imenujejo po nedemokratičnih osebkih in da ostanki komunizma krojijo družbo po svojih predstavah in koristih. Osebkov, ki so delovali po boljševističnih metodah in po balkanskem izročilu samodrštva državne oblasti in klik na oblasti, ne bomo več častili in mladi rodovi se ne bodo več po njih zgledovali. Tak vzorec še najbolj ustreza tistim, ki so neposredno zakoreninjeni v komunističnem izročilu, ki nima z domoljubjem partizanov, ki so se uprli zasedbi slovenskega ozemlja, potujčevanju in zatiranju, nič skupnega.

Ostanejo naj le spominska obeležja padlih in umrlih v vojni in po vojni pobitih. Kdaj bomo odpravili sindrom ostankov boljševizma, ki smo ga prevzeli od komunizma in totalitarističnega režima? Gre za etični relativizem, ki je odvisen od politične moči. Kdo si lahko privošči toliko samovolje, da lahko uporablja oblast in moč za uveljavljanje lastnih ideoloških ciljev, ki so vezani na koristi in privilegije? Tito nima s Tigrom, ki se je uprl raznarodovanju in potujčevanju, nič skupnega. Partizani so simbol upora proti okupatorju. Kipi partizanov naj ostanejo, saj zrcalijo narodovo zavest, ljubezen do svoje domovine. Tito je simbol revolucije in nasilnega prevzema oblasti in 600 grobišč širom po Sloveniji, v katerih ležijo zverinsko pobiti ljudje. Komunistična ideologija se je napila in odžejala krvi za vse večne čase. Slovenskim kulturnikom postavite spomenike, ker si to resnično zaslužijo za ohranitev slovenstva in obstoj naroda!

POVOJNI POBOJI

Človek današnjega časa se sprašuje: Kako je to mogoče? Ne more verjeti, da je toliko ljudi bilo masovno pognanih v smrt in moralo umreti najbolj krute in zverinske smrti. Kdo so tisti krvoloki, sposobni tako zavrženih dejanj zoper človeštvo? V tematskih razpravah za okroglimi mizami se ljudje sprašujejo in obtožujejo, kdo je vedel in kako, da ni vedel, saj bi moral vedeti in povedati, zakaj ni povedal, kdo je dal nalog za poboje, kdo je to storil.

Logična vprašanja, najtežji pa je odgovor. S prizadetostjo in žalostjo, da se je nekaj tako groznega zgodilo, se drug drugemu darujemo kot ljudje in se srečujemo v polemiki z vprašanjem: Zakaj? Zakaj je bila tako tragična epopeja zmage, zakaj je revolucija tako razdelila narod, da se ne prenehamo deliti in sovražiti. Kakšne sheme sovraštva se še danes širijo med ljudmi, naše življenje urejajo spravniki sprtih strani, ki se ne morejo poravnati, mučijo zanamce in vnašajo nemir med ljudi.

Ali ni to čiščenje vesti priprava za ponovitev masakrov. Eni in drugi bi se morali umakniti v svojo vest in dopustiti narodu, da ozdravi, da se bratomorni zločini nikoli več ne bi zgodili. Dopustiti bi morali, da se zgodovina umiri in da zgodovinarji in pričevalci na neideološki način povedo zgodovino  svojega naroda; kaj se je  z ljudmi v resnici dogajalo, pa lahko le domnevamo in sprejmemo z verjetnostjo. Zakaj to delitev na zmagovalce in poražence generirati v srcih mladega rodu, ki potrebuje ljubezen in ustvarjalni zagon v novo, boljše življenje, boljšo prihodnost?

To, kar se je zgodilo, ni bila več ljubezen do domovine, temveč sovraštvo, neizmerno sovraštvo. Dimenzije so veliko širše, kot jih lahko razume dandanašnji človek. Narod je bil ranjen, razkosan, krvaveč, civilizacija iztirjena, ujeta v vrtinec sovraštva in maščevanja, Bog je v človeku umrl, človeka je zajel nihilizem, ki se je razmahnil v imenu velikih ciljev. Ideologija se je naužila smrti.

Grozljivo dogajanje je bilo znotraj svetovne zgodbe gorja. To ni bil več uboj sočloveka, temveč Boga, ki je zapustil človeka. To je bila blasfemija smrti, ki je pustošila, pobijala, požigala in si izmislila svoj uničevalni pohod nad narodom, nad človeštvom.

Nobene sprave nikoli ne bo in je zastonj, da se tematizira poboje na ontični ravni. Sprava na ideološkem poreklu ni nobena sprava. Narod je tisti, ki mora sprejeti svojo usodo nase. Domovina ni sistem, ni ideologija, domovina ni strasten komunizem, niso domobranci. Domovina smo vsi ljudje in vsi rodovi, ki se rodijo z vsemi zmotami, ljubeznijo, razprtijami, lažmi in resnicami. Domovina so ljudje, ki so jo izsanjali v tujini. Domovina se razprostira onkraj meja na drugih kontitnentih. Domovina je tudi izgon ljudi, ki so bili ideološko drugačni in so morali na dolgo pot, brez vrnitve. Domovina so vse tiste kosti raztrošene širom po naši zemlji. Nihče ne potrebuje rehabilitacije v tej žalostni usodi. Naša domovina je ječa vesti in ječa svobode. Ran ne moremo zapreti niti s pietetnim odnosom do mrtvih, niti z obsojanjem mrtvih storilcev ali s kaznovanjem živih, ki jih razjeda vest in krivda. Niti se ni treba spraševati kdo so tisti ljudje, ki so prodali svojo vest ideologiji in maščevanju. Nikoli ne bo nihče našel pravega odgovora zakaj je posameznik v besu moril ali moral moriti na preizkušnji svoje nepreklicne vdanosti revoluciji ali drugi ideologiji. Ostaja samo eno vprašanje zakaj je storilec umoril človeka v sebi, ko je moril druge. Zmagovalec ni nikoli deležen samo zmagoslavja, temveč tudi preizkušnje svoje vesti. Totalna ogroženost je obrodila neizmerno surovost. Ali je ubijanje za obstoj naroda krivda ali nujnost, ali ni ubijanje iz maščevanja skrajna posledica te nujnosti, ki pa zajame le določeno število ljudi, vendar zadostno, da se je zgodilo, kar se je zgodilo.

Pieteta je sestavni del naše zavesti, ki jo potrebujemo, je simbol naše bolečine. Potrebujemo dostojanstvo mrtvega in živega. To je spoznanje, stopnja višje v našem zorenju. Rane naroda so velike in potrebujemo zmiritev razplamtelih čustev. Žival v človeku je dobila po naravnih in božjih zakonih v dar zavest in vest, da z njima uravnava svoje strasti in da svobodno vstopa v ljubezen, ki je edini pravi dom njene usode. Pokopljimo mrtve in dajmo prednost hrepenenju po življenju in upanju, da se kaj takega ne bo več ponovilo.

Kdo so pa bili pobiti, se sprašujemo. Bili so to ljudje s tragičnimi usodami, žrtve idologij, žrtve sile, ki je gnala uničevalni stroj. Pobiti so bili, ne le vojaki, ki so bili vključeni v sovražne enote okupatorja, temveč tudi nasilno mobilizirani in celo naključni sopotniki pri begu preko meje in tisti osumljenci, ki so jih likvidatorji Knoja prišli iskati na dom in nasilno odpeljali na likvidacijo. Ob koncu vojne so brezglavo bežale trume ljudi, med katerimi so bili vojaki najrazličnejših vojska, civilisti in družine z otroki. Med njimi so bili tudi ljudje, ki so se bali maščevanja tudi iz ideoloških razlogov. Zmagovalci so se maščevali ob koncu vojne za svoje padle tovariše in družinske člane, za v internacijo izgnane svoje družine, ki se nikoli niso vrnile, za požgane domove, maščevali so se tudi zato, če nekdo ni bil v skladu z ideološkimi merili enakosti po premoženju, da je bil trgovčič, posestnik, večji kmetovalec. Vladale so nizke strasti, zavist, ljubosumje, pohlep in nizkotna nagnjenja. Izvensodne usmrtitve so bile velika zmota. Do kje segajo zakoni vojaškega prava in ali je umor dopusten? Zakaj je umor herojsko dejanje? Ko smo nehali uničevati sovražnika, smo začeli uničevati sami sebe, svoj narod. Zaključni vojaški akt, ko je bil sovražnik premagan, je pustil narodu moralni madež partizanstva, čeprav je za to kriva le Partija in njeno vodstvo, ki je dajalo takšna povelja.

Tudi mojega očeta Črnega brata, ki se je leta 1930 kot 17-letni dijak uprl fašističnemu raznarodovanju, prestal fašistične zapore, internacijo v Dachauu, medicinske preizkuse in ko se je vrnil bolan, ga je na domu napadel likvidator Knoja s sabotažno skupino z namenom likvidacije. To je dolga zgodba, saj je tudi objavljena. Očetu je uspelo zbežati, v tujini se je zdravil zelo bolan kot veteran v vojaški bolnišnici pet let in pol in umrl za posledicami nasilja, star komaj 56 let. Nikoli se ni vrnil v domovino. Bil je žrtev fašizma, nacizma in surovega povojnega komunizma. Ko danes spremljam slike grobišča po vojnih pobitih, si mislim, da če bi mojega očeta tedaj doletela takšna usoda, kako grozno bi se počutila ob pogledu na kosti, saj bi v vsaki lobanji, čevlju in stegnenici videla posmrtne ostanke svojega očeta. Otrokom po vojnih pobitih staršev, ki ne vedo za grob svojih staršev, čeprav so to že starejše osebe, pogled na odkrito grobišče v Barbari povzroča neizmerno bolečino. Sočustvujmo z njimi in mrtve dostojno pokopljimo. To je vse kar lahko storimo. Nobena ideologija nima mesta na oltarju pravičnega, odpuščanje pa ima človeško dimenzijo bivanja.

FILOZOF SLAVOJ ŽIŽEK S SPREMEMBAMI SISTEMA ONKRAJ NAŠE DOMIŠLJIJE

Slavoj Žižek je ob koncu blejskega foruma podal svoje poglede, kako naj bi družba morebiti zgledala onkraj naše domišljije. Pravi, da se družba približuje koncu liberalnega demokratičnega kapitalizma in Evropa mora na novo odkriti socializem ter nov model, sicer ji bo na voljo ostal avtoritarni kapitalizem. Zamejski zgodovinar Jože Pirjevec išče utemeljitev filozofske doktrine kardeljanstva. Modreci današnjega časa razmišljajo v kakšne čevlje naj bi se obul svet, da bi shodil v nek nov svetovni red.

Filozof Slavoj Žižek je ob koncu desetega dvodnevnega Bled Foruma o Evropi izpostavil pomen znanja in ustvarjalnosti, ki najverjetneje ne predstavlja le nadaljevanje produkcijske in potrošniške tekme kapitalističnega sveta. Znanje in ustvarjalnost na področju tehnike lahko pomenita tudi širjenje smetišča na lastnem dvorišču, onesnaževanje zraka, podtalnice in katastrofalne podnebne spremembe ter ogroženost človeškega bitja, kot resničnosti njegove še nerojene danosti.

Vprašanje pa je, ali bo nova generacija z bolonjskim izobraževalnim sistemom imela uporabno znanje, ki omogoča reševanje novih nalog v novih okoliščinah, v dimenzijah globljega razmišljanja in če bo s tem znanjem omogočen dostop v globine človeškega bistva. Vse bolj izvotljeni postajamo in brezbrižni do jedra človekove osebnosti. V teh dimenzijah časa, ko se soočamo z resničnostjo, je moderni racionalizem uničil čustvenost in ljubezen do sočloveka. Današnjega človeka vse bolj pritegne veliko imagea in potrošnih dobrin z malo substance.

Enciklopedično znanje zajema še vedno vse preveč ideološkosti iz polpreteklega časa, ki je v praksi neuporabno znanje, ker temelji na iluzijah in zmotnih predstavah o seštevanju užitkov in sreči. Znanje, ki ga pridobiva dandanašnja generacija, je pomanjkljivo, gre v širino, po globini pa ne začuti lakote. Veliko posredovanih informacij, ki se vtisnejo v zavest z učenjem, služijo vzdrževanju sistema, ponotranjenosti občutkov suženjstva stvarem in biološkemu preživetju in s tem podaljševanju agonije sistemu, ki je odpovedal služenje človeku. V duhovnem smislu pa ostaja človek siromašen in nesposoben racionalne logike. Gnijoči svet je oddaljen od resnične ustvarjalnosti, ki pomeni intelektualno vitalnost, da bi ta nahranila človekovo bit onkraj votle površine. Pod skorjo površinskosti je veliko močvirske brogze raznih postmodernizmov in relativizmov, ki se oklepajo nog, da človek ne more shoditi.

Žižek je na blejski konferenci, posvečeni vlogi kulture v družbi znanja, podal radikalno misel o prihodnosti Evrope. Meni, da dogajanje po 11. septembru 2001 in finančna kriza kažeta, da liberalni demokratični kapitalizem ne bo postal globalna formula. Med seboj tekmujeta demokratični kapitalizem in kitajsko-singapurski model avtoritarnega kapitalizma. Vprašanje za prihodnost Evrope pa je, ali bo lahko razvila svoj model, je opozoril Žižek.

Kitajsko – singapurski model avtoritarnega kapitalizma, ki napaja svet s poceni potrošniškimi dobrinami na račun izkoriščanja delavcev in otrok brez socialnega varstva ob nizkih mezdah, je samo ena svetovna izkušnja nezdrave tekmovalnosti več in dokaz kako svet ne sme svet funkcionirati. Mislim, da bi pred besedama demokratični kapitalizem morala stati beseda humani.

Težava je v tem, da tudi današnji levičarji iščejo rešitev v kapitalizmu, le da bi ta imel bolj človeški obraz. Danes, v tem postpolitičnem svetu, nihče ne postavi vprašanja, ali lahko spremenimo sistem, je poudaril Žižek in spomnil, da je že popularna kultura pokazatelj tega, saj si lahko ljudje predstavljajo konec sveta, ne morejo pa si predstavljati majhne spremembe v kapitalizmu. Tu je meja naše domišljije, se boji Žižek.

Da, zelo težko se je odločiti za opustitev tako brezdušne  strategije kontinuitete oblasti kapitala, ne glede kam ta vodi, kot pa za zlat kovanec, ki bi odsevalnaše spoznanje samega sebe ter kulturo in duhovnost razvoja. Modela enostavno ni mogoče skonstruirati, skonstruirajo se lahko le ideologije, ki prinesejo nove revolucije, vojne in uničenje. Do spremembe sistema privede lahko le sprememba zavesti, ki se začne porajati kot preobrazba v civilni družbi z zahtevami po spremembah.

Človek si mora vzeti čas za refleksijo čemu bo dal prednost – obstoju ali uničenju samega sebe. Vse preveč napihnjeno govorimo o univerzalnih vrednotah na mesto, da bi dorekli kaj je smisel našega skupnega upanja, ki pomeni negativno svobodo ali omejevanje. Realnosti ni mogoče obvladati z enim filozofskim zamahom. Zahod je izčrpal vse možnosti, spremenil se je v tehnokratsko puščavo, v smetišče nereflektirane giganstke tehnike in se bo moral vrniti na začetek, kjer bo razkril pravo naravo človeka in njegove potrebe.

Skrbi me, da Evropa še ni res odkrila svojega modela, in tako imamo na voljo le ameriški liberalni kapitalizem in kapitalizem z azijskimi vrednotami, je dejal Žižek in dodal, da ne bi želel živeti v svetu, kjer sta to edini dve možnosti. Prepričan je, da če bo kdo ponudil alternativo, bo to Evropa. Približujemo se apokaliptični zadnji točki in ta liberalni kapitalizem ne more trajati, je ob tem poudaril Žižek in omenjenemu sistemu napovedal še največ 20 let, potem pa bo sledil avtoritarni model ali pa nekaj novega.

Alternativo so že pokazale skandinavske države, vendar pripravljenosti slediti temu vzoru, je minimalna. Žižek meni, da bo znova treba odkriti socializem, četudi ne na način, kakršnega smo poznali. Morali bomo odkriti nov model kolektivnega delovanja, forum transnacionalne politične aktivnosti, ki ne bo tržno usmerjen ampak tudi ne kar preprosto državno voden, je pojasnil. Hkrati je opozoril na nevarnost vzpona populizma. Za prihodnost Evrope ima namreč le dve diagnozi, bodisi tehnokratsko bodisi populistično.

Nekateri levičarji mislijo, da nas bo ta finančna kriza prebudila. To je čas, ko je hegemonija pod vprašajem, ampak prihodnost je odprta in gre lahko v eno ali drugo smer, meni Žižek, ki je spomnil, da je kriza v 20. letih preteklega stoletja omogočila zmago Hitlerja. Zato se boji, da bo ta kriza le šok terapija in bo kapitalizem po njej še močnejši in njegova ideja okrepljena.

Tudi miloščina je bistvena točka kapitalizma, saj daje sociološko sporočilo ljudem, da naj ne razmišljajo in pozabijo na ideologije ter politični boj ter raje kaj naredijo, saj drugi ljudje stradajo. "Kapitalizem želi, da ne bi razmišljali, in prav zato mislim, da moramo danes začeti razmišljati, je poudaril Žižek in pozval zbrane, naj ne postanejo del bolonjskega procesa, po katerem je vse znanje striktno usmerjeno.

Masa delavcev je postala kapitalizmu že skoraj odvečna, vendar tudi produkcija nič ne pomeni, če ni potrošnje, zato se bo moralo vzpostaviti neko ravnotežje po sili ekonomskih zakonitosti.

Po mojem razmišljanju se EU v tem trenutku bori, da bi postala vplivna sila, ki sicer zvesto sledi potem imperializma in si jača svojo moč in vpliv s svojimi novimi članicami, a hkrati stremi za doseganje  duhovne presežnosti. Išče si mesto preživetja v naporih po ohranitvi in hkrati v iskanju nečesa novega, saj se more in mora zavedati, da se staremu sistemu zapadnega imperializma izteka rok trajanja takšnemu, kakršen je sedaj. Evropa ne more s svojo zgodovino kar v arhiv, njena zgodovina lahko postane učiteljica le prek evropskega duha, ki se bo znal dvigniti v svojem moralno etičnem pomenu. Evropo takšno kot je sedaj, so si izmislili mrtvi iz Auschwitza in Dachaua, Dresdna in razumevanje dogodkov, ki so pripeljali do novega zavedanja. Evropa je tista sila, ki je prevzela odgovornost za človeštvo nase, čeprav Amerika zmotno misli, da je edina velesila, ki ustvarja ravnotežje miru v svetu, kar pa ni mogoče doseči z orožjem, temveč le s pomočjo dodajanja nečesa novega in presežnega k življenju.

Prva elementarna lekcija je, da so bila vsa velika odkritja stranski produkti, je spomnil Žižek in kot primer navedel tudi iznajdbo jezika. Težavo današnje družbe znanja vidi v tem, da imamo znanja veliko, vendar ne vemo, kaj pomeni in kaj z njim narediti. Prisiljeni smo sprejemati odločitve, ne da bi vedeli, kaj te prinašajo. Znanje je bolj pomembno kot kadar koli, saj ne moremo zaupati kapitalizmu, moramo biti aktivni, in to je pravi izziv - sprejeti tveganje ter uporabljati znanje, je Žižek nagovoril udeležence foruma.

Bolj kot kdaj koli so zato po njegovem mnenju potrebni tudi tovrstni forumi in ustvarjalno razmišljanje. Samo osredotočanje na ekonomske probleme ne bo prineslo učinkovite rešitve, je ob koncu konference, ki je izpostavila povezanost med kulturo in znanostjo, dejal Žižek, ki kljub vsem dvomom v prihodnost vsaj na področju kulture ostaja optimističen. Pokazalo se je namreč, da globalizacija daje enkratno priložnost manjšim narodom, da doživijo svojih pet minut slave na svetovnem odru.

Če upoštevamo, da je socializem gospodarsko-družbena ureditev, v kateri so proizvajalna sredstva v družbeni lasti in da je socializem nastajal in se razvijal in da smo videli v zgodovini različne vrste socializmov, od jugoslovanskega, sovjetskega in samoupravnega, kakor tudi socializma, ki je vzpostavil oblast s silo in se  uveljavil  kot komunizem z vsemi grozotami revolucije, pobojev in kraje, je to gotovo nespodbudno in zgrešena misel, ki lahko v določenih okoliščinah porodi še veliko hujše in strašnejše ideološko motivirane hegemonizacije in nacionalna zatiranja. Nazor, katerega cilj je uveljavitev ekonomskih, političnih in kulturnih pravic delavcev z 'instant' modelom je nevarna stvar. Preživeli smo čas, ko je država vodila in usmerjala gospodarsko in drugo družbeno dogajanje, preživeli smo čas enoumja in modela ni težko ovrednotiti. Predvsem pa se kot takšen ne more več ponoviti. V zgodovini slovenskega naroda smo doživeli tudi idejo krščanskega socializma, to je nazora, ki utemeljuje socializem s krščansko etiko. Na teh vrednotah temelji tudi marsikaj, kar danes poimenujemo iskre evropskega duha, ki še vedno tlijo v pepelu preteklosti.

Govoriti danes o socializmu, je utopično, ker lastniki kapitala, ki dirigirajo svet, nanj niso pripravljeni, kakor tudi niso pripravljeni za spremembo svoje zavesti. Vsa ta diskurz je podoben utopičnemu socializmu s predmarksističnimi nauki, torej sloni na neki teoriji, ki ob prizadevanju za spremembo takratne družbene ureditve ni upoštevala dejanskih zgodovinskih razmer. Znanstveni socializem kot revolucionarna teorija, ki sta jo na podlagi znanstvene analize kapitalizma utemeljila Marx in Engels, sicer ni mrtva, ne more pa služiti zahodnjaški matrici mišljenja, ki predstavlja nek skupen parket, po katerem se sprehaja že skoraj ves svet.

Interdisciplinarni projekti, namenjeni ključnim razvojnim načrtom članic EU bi se morali soočiti z izkušnjami in tudi z neznanjem prakse, ki jo živimo. Predvsem mislim, da bi morale države kot posameznice bolj ščititi posamezne interese civilne družbe, da se ohranijo in razvijajo posamezne nacionalne kulture. Vladni aparat države ne more več polamatersko funkcionirati in lobirati po starih vzorcih, ustvarjalna vloga posameznih osebnosti se lahko svobodno uresničuje le v okviru pravne in socialne države, v kateri je zagotovljena demokracija, socialna varnost ter primerno zdravstvo in izobraževanje, dostopno vsem državljanom. Tu je meja do koder seže zdrav družbeni sistem.

Ali bomo doživeli samo pet minut slave, kot navaja Žižek,  in ali bomo tudi trajno ohranil življenje svojega naroda v globalizacijskih procesih, bo pokazal še čas. Vredno se je boriti za človeka!

Populizem v teh težkih trenutkih je pa nevaren, ker lahko kriza vrže na površje osebke, ki bodo narodu obljubljali odrešitev, kot so jo obljubljali nacizem, fašizem in komunizem v vsej svoji sprevrženosti, ki je pripeljala svet na rob katastrofe in uničenja. Res je , da Ostržkov murenček pristavi kmetu s puško: »Ha, orožje je še edina rešitev, ki se je ti ptiči bojijo!« Res je, vendar z orožjem previdno!

CIVILNA DRUŽBA IN NJENA MARGINALNOST

Ali je bila res potrebna tako dolga pot, da bi dojeli, da tudi civilna družba hoče svojo besedo. Svoboda omogoča soočenje politike z mnenjem civilne družbe, z mnenjem ljudi. Politika ni absolutno avtonomna. Zgodil se bo referendum o zjasnitvi ljudstva glede vstopa Hrvaške v Nato pred razrešitvijo mejnih vprašanj in prostega dostopa Slovenije na odprto morje. Trmasto vztrajanje Hrvaške na svojih pozicijah pomeni za Slovenijo slabljenje njenega geopolitičnega in gospodarskega položaja, izgubo njenih ozemelj in kršitev mednarodnega pomorskega prava na temelju načela pravičnosti. Prepustitev sosede kršiteljice ozemeljske celovitosti v isto obrambno organizacijo, v kateri je tudi Slovenija, pa je po mnenju ljudi, ki dobro in bolj dolgoročno mislijo za narodov blagor,  poseganje v narodove dolgoročne interese  in civilna družba se želi o tem izreči. Oblast si ne more zagotavljati nadzora nad širšo javnostjo tako, da bi omejila možnosti za referendum, kajti referendum je najbolj demokratična oblika odločanja državljanov in preizkusni kamen demokracije.

Civilni družbi, ali vsaj njenemu delu, ki se zavzema za narod, ni vseeno, da oblast tako servilno in nekritično streže sosedi in višjim interesom močnejših. Hrvaška ni pripravljena niti malo popustiti in se v duhu dobrososedskih odnosov usesti za mizo in poiskati za obe strani sprejemljivo rešitev. Oblast nikakor ne more in ne sme biti absolutna, civilna družba oziroma državljani  morajo biti zavarovani pred samovoljo oblasti v primeru, ko sami menijo, da je odločitev oblasti v neskladju z voljo in presojo ljudi. Interes javnosti je, da se odločitve oblasti včasih tudi preverijo, če so skladne z ljudsko voljo in življenjskimi potrebami državljanov.

Pritiski, ki se vršijo nad civilno družbo in njena blokada v medijih, kažejo na stare vzorce razmišljanja in tudi vladanja. Da so mediji v rokah dnevne politike, se je izkazalo pri diskvalifikaciji določenega dela civilne družbe, ki izhaja in zveze domoljubnih organizacij Hervardi. Tu je prevladal model fikcije obrekovanja določenih oseb, žaljivo izražanje in izrekanje čez čast in dobro ime določenih oseb in tudi izvenparlamentarne Stranke slovenskega naroda, ki jo je vseučiteljiščni profesor in publicist, torej javna oseba, označil kar kot eksotično stranko krjavljev. To je po mojem mnenju zaskrbljujoče. Saj jutri bomo začeli javno sramotiti kmete in delavce. Ali nimajo vsi deli naroda enake pravice do izražanja svojega političnega mnenja in pravice do političnega opredeljevanja?

Imamo fiktivni model demokracije, ki ni nikoli zaživela, tako kot v drugih delih demokratičnega sveta, padla je na izpitu. S kakšno pravico mediji, ki jih plačujemo vsi državljani, lahko tako nedopustno prizadenejo ime in ugled in osebno integriteto neke osebe ali dela civilne družbe, organizirane bodisi v društvo ali neparlamentarno stranko. Tu se postavlja tudi vprašanje medijske in politične kulture. Ali sploh poznajo ti javni delavci vsebino človekovih ustavnih pravic? Novinarji se znajo še kako sklicevati na temeljne pravice in svoboščine, ki jim jih jamčijo Ustava RS in mednarodne deklaracije in konvencije. Ali ni objektivno informiranje ob spoštovanju pravice dostojanstva slehernega, ustavna pravica, ki velja tudi za vse posameznike in dele civilne družbe? Tako, kot niso zaželene metode za nadziranje novinarjev in njihovega pisanja, niso zaželene tudi takšne metode politike in medijev za nadziranje, izničevanje in potiskanje civilne družbe v kot. Vprašanje pa je, ali je to kršitev zaznala Varuhinja človekovih pravic in morda tudi predsednik komisije za preprečevanje korupcije g. Drago Kos. Niti eden niti drugi nista z eno samo besedo obsodila, da takšno medijsko linčanje posameznikov in delov civilne družbe ne sodi v kontekst demokracije in pravne države.

V Ustavi RS piše v 2. členu, da je Slovenija pravna in socialna država. Ali se država tudi zares zavzema, da bosta ti ustavni načeli spoštovani tudi, ko gre za vprašanje človekovih pravic marginalnih skupin, prikrajšanih, in takšnih delov civilne družbe, ki niso pri vzvodih odločanja in so še zlasti v severno  vzhodni Sloveniji, ker je brezposelnost in revščina največja, najbolj prikrajšani in odrinjeni.

Demokracije in svobode ni mogoče pogojevati samo kadar gre za vprašanje zagotavljanja učinkovitega delovanja politične koalicije na vsakokratni oblasti. Človek je družbeno bitje in kot takemu mu mora biti zagotovljena pravica, da se izjasni preko referendumske pobude in da oblikuje, posreduje, dograjuje in se uveljavlja v političnem življenju. Pravice do politične svobode si ni mogoče razlagati in jo omejevati z ozko razlago pojmovanja elitne politike. Gre za ustavnost pravice do izrekanja in soodločanja pri upravljanju družbe vseh državljanov, brez izjeme.

Sedaj se napoveduje še en referendum o gradnji džamije. Slovenska javnost se je do tega vprašanja
nedvoumno opredelila z vsemi razlogi, ki nasprotujejo tako velikemu objektu, ki ne predstavlja le molilnice, temveč verski, kulturni in pravni (šeriatsko pravo islama) objekt. O tem je bilo že veliko napisanega in nimam namena tega ponavljati. Zgodil se bo torej še en referendum o prav tako občutljivi temi kot je vstopanje Hrvaške v Nato. Državljani imamo pravico izražati svojo občutljivost tako eni kot drugi.

Smo mlada država in politiki žal pogosto ne upoštevajo zgodovinskih in kulturnih izkušenj in drugih
dejavnikov, s katerimi je soočena civilna družba. Politiki bi morali vedeti, da so pri odločanju za narod o občutljivih vprašanjih,  izpostavljeni strožji presoji svojih besed in dejanj. Avtonomnost politike je  povezana tudi z določenimi dolžnostmi in odgovornostmi. Politična odgovornost ima pomembno mesto v naši družbi, vendar ne more imeti višjega statusa kot je ljudski glas. Najbolj žaljivo za narod je, da je Stranka Zares takoj najavila spremembo zakona o referendumu in tako jasno dala vedeti, da je treba ljudem zapreti usta. Zares čudno, kako se demokracija in človekove pravice pojmujejo v tej naši družbi. Zdi se, da postajata političnoideološka vloga vodenja države  in stanje duha v tej družbi nekaj zares zaskrbljujočega. Pohlep po oblasti prevladuje nad razumom in spoštovanjem enakih pravic civilne družbe, ki postaja vsaki dan bolj revna in brez osnovnih človekovih svoboščin in pravic. Kdaj bomo stara cesarjeva oblačila totalitarizma zamenjali s čim bolj sodobnim in sproščenim?

NAŠE IDENTITETE

Danes živimo v nekem zasuku časa, ki ni več sposoben izumiti ali odkriti idealov, ki bi nas notranje uresničevali. Prevladujoči nihilizem ali relativizem je postal način življenja z drugačno eksistenco, kot smo si jo predstavljali, ko smo dajali smisel ideji svoje neodvisnosti. Svoje življenje smo pahnili skozi vrata v še večjo odvisnost. Dušijo nas strasti in pohlep.

Identiteta družbe je brez pravega moralnega obličja. Ko pomislimo na kakovost življenja, se nas polašča nelagodje. V svojih temeljih smo zamajana bitja, v svojo notranjo globino nismo več sposobni seči in odkriti tisto, kar je za človeka bistveno in je zastrto v nas samih. Ali smo sploh še sposobni biti človek z izoblikovano identiteto podeljevalca smisla dobrim in smiselnim stvarem. Zakaj se v nas ni sposobno več konstituirati tisto telo duha, ki naj bi omogočilo govorico resnice. Razpršili smo svojo osebnost na tisoč nepomembnih stvari, izpostavili smo se temu nadležnemu posiljevanju, relativizmu, nesposobnosti odkrivanja etike v sebi. Sledimo neki bizarni narodovi zgodbi, ki je samo še izmučeno truplo. Razumeti samega sebe, kakšna banalna potreba! Naša eksistencialna kondicija je oslabela, ne moremo si več privoščiti hoje brez ponovitve enih in istih napak. Sklanjamo se nad breznom in se sprašujemo, kam padamo. Na dnu je naše ogledalo, ki nas vrača vedno na isto izhodišče.

Brezupno zblojeni zamaknjeni strmimo naprej v prazno, ne da bi vedeli kam nas ladja pelje. Vse te ekonomije in sprenevedanje nas peljejo skozi blodnjak življenja. Na čigav račun počnemo vse te velike nesmisle. Stojimo mar pred velikim nesmislom, nesporazumom s svojo bitjo? Lastna zgodba nas žene v delitve, blodenje po brezizhodnih labirintih, vsi občutimo ranljivo ogroženost, hlad in strah. Ne znamo prisluhniti notranjemu glasu in naravi, ki nas uči sožitja in medsebojne naklonjenosti.

S slaboumnimi filmi in prismuknjenimi televizijskimi oddajami hranimo našo zavest. Strmimo v slonokoščeni stolp slovenskega politiziranja in sterilnega akademizma, ki se s kakšnim krajšim mnenjem oglasi, da pokaže, da je misleč. Bog pomagaj kakšna revščina in kolonizacija žargona pravšnjosti. Vse to brezplodno govorjenje, da smo duhovni narod ni nič drugega kot občutek kesanja, slaba vest, da smo zapadli tem neprebavljivim in človeško nevzdržnim vzorcem preživetja, da smo žrtvovali naš razum in naš duh nevrednim komunikacijam, ki nas v utrujenih možganih ločujejo od etike in estetike na najbolj depresivni način. Postavili smo se kot keglji na balinarski stezi, da nas rušijo kot otrpli podalpski civilizacijski habitus.

Kakšne identitete tvorijo narod, ali so v našem duhovnem spominu še sploh vtisnjene kakšne stare človeške izkušnje, podobe, drže in običaji naših prednikov, ki so se znali udariti po prsih in zrjuti bolečino in izreči besede ljubezni, tisto kar so jim matere dihale ob zibki. Dovolili smo, da smo postali jezik ponarejene učenosti, metafora mesenega obstoja. Potrošniški pragmatizem je postal predmet poželenja, tramvaj poželenja ki je pridrvel med nas z nagonskimi impulzi nenadzorovanega zametka matrice zapadnega potrošništva, ki nas pretvarja v smetišče.

Vpeti smo v retoriko laži, v veščino prevar, v avto-destrukcijo, v diskurz, ki kaže le ostrino noža in nam daje razumeti, da bo lahko še slabše, če bomo reflektirali, če ne bomo utihnili. Same montaže cenenega štacunarstva, šila, ki nas pikajo skozi tanko oblačilo naše občutljivosti. Izgubljamo občutek za opazovanje, posnemanje preizkušenega in ustvarjanje lepega in dobrega. Naše samohvaljenje je izbočen ego z veličino pohlepa in napihnjenega govora. Prapori vseh političnih gibanj so manifestacija zasvojencev s slo po vladanju, z licenco, ki govori o menijih kuhanja, o zvitih mačkah z rožnatimi pentljami in krempeljci, ki iščejo svojo mero utehe v strpnosti in tolažbi naroda, da jih prenaša, kar seveda drago plačuje. Dopuščamo, da nam določajo, kdo smo in do kje smemo biti. Svojo zabavo igranja z močjo opravičujejo s prihodom in odhodom, brez odgovornosti. Zbirka teh individuumov je pestra, postulirana na mehanizmih, ki ji omogočajo njihov biološki obstanek, še preden si je človek vzel čas za refleksijo, kakšne so njegove potrebe.

Osebne rasti ni mogoče drugače doseči, kot prek prihodkov in nakopičenega premoženja. Vizija srečnega človeštva ne igra nobene vloge. Le politična elita ima možnosti, da si razvije svoj resnični jaz s pomočjo teorij o modernem menegmentu in ideologijo, ki jo je pred tem zavrgla in poteptala in nato izvlekla izpod smetišča zgodovine in oživela. Osredotočeni na uživanje v časti, pohlepu in bogastvu s poveličevanjem samega sebe in svojih laži, imajo vse možnosti za preživetje in uspeh. Imajo vse možnosti za slavljenje samega sebe, imajo narod, ki se je prenehal mučiti in se je prepustil. Večjega ponižanja in poraza, kot ga je doživel, sploh ne more doživeti. Delavec je tretiran kot živina, da mu vržejo v jasli le toliko sena, da preživi od danes na jutri. Gospodarjev ne moreš ukiniti, ukineš lahko delovna mesta in malega človeka. Naj se brezposelne delavke, ki nimajo kaj otroku dati za jesti, zaprejo v stranišče in se razjočejo. To je torzo jetičnega mrtvega Boga, ki se prikazuje poslušnim, ki sprejemajo status nascendi mortus svojega naroda. Se bomo sposobni zbuditi in izkopati iz te letargije. Do kje sega naša brezčutnost in kje se začenja človeško sočutje? Morda se bo pa le poln želodec dvignil k srcu in ga dregnil.

Tu v tej družbi biva narod brez vizij, ki se še ni zbudil iz preteklih iluzij. O revoluciji ni govora, ker si vsi želimo živeti in preživeti ter izstopiti iz tega votlega telesa v prostor, ki ne bo zaprt kot zeljnata glava. Svobodo in demokracijo imamo vsi na jeziku, a ta se deli po odmerkih bogatih. Varujte avtoriteto in nepristranost sodstva z dobrimi plačami, oni vas bodo varovali tako, da bodo vaše pravice ostale arhivirane desetletja, kot ideje razsvetljenstva o pravičnosti, ki bo morda v tabloidnem tisku našle svoje mesto in opravičilo za svojo inercijo. Zgodbe o stvareh govorijo, poglej jim globoko v oči. Stvarnost je samo luč videnja, brez sosledja opisovanja. Demokracijo in pravičnost najdete v učbenikih, kamen ki bi ga zalučali v lažnjivi obraz pa v zemlji.

Kdaj bo družbo predstavljal narod in ne abstraktne inštitucije in jalove iluzije? Kdo nam je izpred nosa ukradel delfsko reklo v Apolonovem svetišču: »Spoznaj samega sebe!« (gnothi sauton).

EGO, ZLI IN DOBRI OČE ČLOVEKU

Slika baročnega umetnika, Giovani Francesco Barbieri (Guercino), Galleria Nazionale d'Arte Antica, Roma (1618  - 1622)

Pogosto opažam interpretacije o egu, kot nekaj človeško slabega, vendar na ego je treba gledati tudi s pozitivne plati. Posameznik je zavesten subjekt vsega doživljanja. Beseda ego pomeni v latinščini jaz. Jaz je osamljen v množici in mora poskrbeti zase, da lahko preživi. Seveda ego pa postane bolan, ko postavlja sebe vsemu za središče in tako postane samoljuben egocentrik. Ego se lahko sprevrže v miselnost in ravnanje, pri katerem človek upošteva samo svoje koristi. V bistvu je svet, v katerem živimo množica egov, le redki ljudje so altruisti, da vidijo tudi drugega, da drugemu v potrebi pomagajo, da so socialno solidarni, čuteči, dobri, usmiljeni, itd. To je sebičnost, da v svojem egoizmu človek ne vidi drugih ljudi.

Če ego razčlenim po Freudu je Ono (id) nezavedni del duševnosti, ki deluje po načelu ugodja; sestavljajo ga nagoni in potlačene vsebine (žival v človeku), Jaz (ego) je zavestni del duševnosti; deluje po načelu realnosti; razumski del duševnosti, Nadjaz (super-ego) je deloma zavestni, deloma nezavedni del duševnosti; pomeni ponotranjene moralne norme, vrednote in ideale, človekovo vest, nezavedna družbena plast človeka, preseganje, kar je Nietzsche poimenoval Nadčlovek, vendar razumevanje nadčloveka je nacistična ideologija izrabila in vsi vemo kako je ta nadčlovek končal.

Usmerjam razmišljanje k temu, kaj je pravzaprav Jaz ne le v odnosu do samega sebe, temveč Jaz v odnosu do ljudi, do skupnosti, ki me obdaja in v kateri živim.

Kdo je jaz, kaj dela v meni ta svetodrzni žarek, ki me razsvetljuje, da kar naprej menjavam podobe in soje barv svojega notranjega oblačila. Kdo bi razumel to plimovanje in oseko? Vsak trenutek ima drugačen odtenek ta mali princ svečanosti našega življenja.

Mislim, da ne gre za izključujoči pojem – jaz – zdrav ali bolni in jaz v odnosu do drugega, za pojem, ki se hoče razložiti z eno samo besedo, da deluje kot lokaliziran egoizem v človeškem telesu. Pojem Jaz nosi v sebi za vse večne čase eno samo resnico, da se spreminja, raste, pridobiva oznake, se pretvarja v različne bogove, v resnici pa živi kot revež.

Omenjajo se starodavne Vede in druge knjige, kot so Svetopisemski Evangelij, da o tem govori sam Tao-izem, ki poziva k t.i. ne-delovanju (Wu-Wei), k istemu poziva tudi Krišna v Bhagavat Giti (Pesem Gospodova), pa celo sam Hermes Trismegist v delu Corpus Hermeticum. Da vse te starodavne knjige imajo oznake, ki so himnično povezane in se razodevajo kot jasnost, vse se že vnaprej zoperstavljajo modernemu človeku in njegovemu egoizmu. Pomislek, da ego ali jaz ni od danes, poznale so ga vse kulture, vendar njegovemu obstoju se mora zahvaliti upanje, da bo »jaz« popravil duha v odnosu do ljudi in dregnil dremajoče človeštvo.

Ego je imperfekt, ki nenehno uveljavlja podobo poveličanega tihega boga, ki ga človek nosi v sebi in napoveduje nove dobe, ko se v vse človeške nevihte vsiljuje kot nujnost preživetja metafora miru, dobrote, žalovanja za kar smo storili slabega, refleksija, ko človek zahrepeni, da bi odkril v sebi razsežnost biti, sposobnost odkriti v sebi etičnost in sebe dvigniti za eno stopničko višje, tedaj se ta naš notranji ego oglasi in jaz pretvori v drugačno bitje, bitje, ki zavestno potrebuje svojo osebno mitologijo o odkritju dobrega v izkušnji zla, ob zgodbi vzponov in padcev, vse ga hrabri in povzdiguje, da bi se v njej vitalno orientiral, da bi spoznal in vedel kaj je prav in kaj ni prav.

Mislim, da je ego ali prisotni jaz napotek za preživetje, protipol smrti. Ni le realizem absurda, ki označuje sebičnost in egoizem, temveč tudi pot rasti naše zavesti. Hudo je, če je ta jaz getoiziran na margini ozkosrčnosti in da ni sposoben postati buden kot Buda. Razsvetljevati. V človeškem življenju sta samo dve poti, ena je, da prevetrimo ozračje svojega duha, ki se nahaja v zatohlem prostoru, a ko bo tvoj glas našel prostor tudi za moj glas, bo orkestriranje duha popolnejše, prostorsko zračnejše in ne več samo skladno z interesom lastnega rastočega imperija, ki mu pravimo v poslabšalnem smislu ego. Ego pod praznim cilidrom sicer preživi, vendar nima moči, da bi prižgal ogenj, da bi se ogreli ob njem. Ko govorimo o egu o pojmu jaz, se znajdemo na zelo spolzkem terenu. Že sama beseda ego temelji na različnih vrednostnih osnovah. Eni pojmujejo ego ali jaz kot oznako za slabosti, drugi pa kot oznako, iz katere rastemo v nadjaz. Je pa res, da je ego religija vsakdanjega življenja, religija prakse in veliko manj religija teološke razlage.

Ego ali sebstvo jaza, ki je lahko tudi pojem za sebičje, vedno fascinira filozofe, pesnike, književnike, znanstvenike in druge strokovnjake, kot so psihologi in sociologi, da ga spoznavajo kot na življenju temelječe izkustvo, kot izpopolnilo vsakega posameznika v razsežnosti časa in civilizacije. Srednjeveški ego plemstva se gotovo ne razlikuje od ega današnjih t.i. tajkunov. Vsi nosijo eno in isto oznako: sebičnost in egoizem, neupoštevanje drugega. Tudi vnetljiva verska retorika ni prinesla kakšnih posebnih sprememb pri spreminjanju ega, ker mu tudi ona pogosto podlega. Svetopisemske predstave dobrega in zlega povezujejo dobro s krščansko etiko in z religioznim občutenjem sveta in teocentričnih načinov življenja in ne moremo zanikati, da niso pustile za seboj tistega, kar danes imenujemo kultura ali duhovni hram Evrope. Zagotovo, vendar v njih moramo videti tudi ta uničevalni in grozljivi ego, ki je bil skozi vso zgodovino prisoten, ko so množice preprostih pastirskih ljudstev skupaj s plemstvom, ne pa tudi s kralji, s pokoli, plenjenjem in uničevanjem prodirale proti Jeruzalemu, ljudi prodajali v sužnost in postavljali verigo verskih utrdb. Ega zgodovina in nobena religija nista izkoreninili. Vsi  nosimo ego v sebi, vsak človek in vsak čas ga nosi s seboj na svoj specifični način. Tisto kar šteje je vzgoja srca, individualna rast, ki človeku omogoči postati in biti etični človek in to odkriti znotraj sebe.

NOVA ELEKTRONSKA REVIJA ZA ŠIRJNJE UMETNOSTI, RAZVOJ KULTURE IN NAPREDEK USTVARJALNOSTI INTELYWAY - NA SLOVENSKEM IN SVETOVNEM SPLETU

Na spletu smo pridobili novo elektronsko revijo Intelyway, ki jo je ustvaril znani humanist, književnik, prevajalec, pesnik in slikar Vladimir Gajšek. Nad to kulturno pridobitvijo sem prijetno presenečena in se jo veselim. Še kako pomembno je, da imamo Slovenci elektronski medij, ki bo razgibal razpoloženje za ustvarjalne in odprte razprave doma in s svetom ob spodbudah, da odkrivamo, tematiziramo in pišemo o aktualnih vprašanjih našega družbenega in kulturnega prostora, ki so povezana z našo voljo, da se uveljavijo razumne rešitve in neprecenljiva narodova samobitnost. To medsebojno komunikacijo, za lastno identiteto tako pomembno temeljno človekovo počutje, ki bo presegalo kontinuiteto, bo uresničevala elektronska revija Intelyway - Elektronski spletni medij za širjenje umetnosti, razvoj kulture in napredek ustvarjalnosti - na slovenskem svetovnem spletu www.Intelyway.com

Glavni in odgovorni urednik spletnega medija Intelyway je njegov ustanovitelj in snovalec Vladimir Gajšek.

Intelyway predstavlja veliko pridobitev za zainteresirano širšo javnost in razumnike z najrazličnejših področji, saj odpira nepredstavljivo bogastvo vidikov skozi možnosti za odkrivanje samega sebe in sveta z emfatičnim poudarkom na vrednotah in izkušnjah, ki naj bi se poglabljale in razširjale in hkrati negovale tradicionalne vezi z globalnimi kulturami svetovnih gibanj. Medij bo gotovo osnovan na kozmopolitizmu kot duhovni perspektivi in na temelju plemenitih čustev, omike in resnicoljubnosti, kar smo v preteklosti znanih praks pogrešali. Zelo pomembno je, da se bomo posvetili refleksiji lastnih narodovih korenin in njegovi kulturi.

Revija se odlikuje po oblikovni in vsebinski zasnovi na najvišji ravni. Sodi v sam vrh po urejenosti in izbornem knjižnem jeziku prispevkov. Njen snovalec je k zasnovi pristopil pretehtano, premišljeno in ustvarjalno. Odlikuje se po optimizmu, revija bo zagotovo dosegla retorično učinkovito odzivnost novih avtorjev, ki bodo revijo obogatili z dinamiko, bogastvom in slogom. Snovalec revije je z vsebinsko zasnovo zajel vsa problemska vprašanja časa in prostora, ki kličejo po obravnavi in medsebojnih pisnih stikih. Že objavljeni prispevki so sugestivni, razgibani in tematsko poglobljeni in so oprti na tradicionalno kulturo doma in hkrati na kulturno dediščino sveta, h kateremu pripadamo. Besedila z mnogoterimi tematskimi vprašanji in pomeni ponujajo bralcu zanimivo branje in poglobljeno razmišljanje. Omogočajo odpiranje in širše spoznavanje problemov in diskurz, ki bo pripomogel tudi k novim rešitvam na najrazličnejših področjih našega življenja.

Kako lahko je sedaj govoriti kako življenjsko samoumevno je, da imamo takšen medij, da je bil ta medij v sodobnem času v tej naši deželi nujno potreben, vendar to je zahtevalo veliko intelektualnih naporov in Vladimir Gajšek zasluži zato vso podporo. Na spletu vsaki dan narašča število informacij, vendar prave kakovosti ni zaslediti, ali le izjemoma. Intelyway je častna izjema, klic k branju, odzivanju in pisanju.

Vladimirju Gajšeku čestitam, je veliki mož slovenske kulture, demiurg, tenkočutni oblikovalec lepe slovenske besede in kulture v tem prostoru, skratka vsega občudovanja in spoštovanja vredna oseba. Prepričana sem, da bo deležen tudi pohval s strani umetniške strokovne javnosti in tudi širše. Narod potrebuje kulturo, potrebuje poezijo in tisti prostor, ki ne zaznamuje samo ustvarjalca, ampak v enaki meri tudi recipienta in vzpostavlja stik s svetom. Kot bi ga vodil dobri angel,  je kreator osmislil prav to, kar sodobni razmišljujoči človek potrebuje - estetizirane in resnicoljubne pisave, s katerimi bomo krepili naš narodov ponos in narodovo identiteto brez ideološkega nasilja.

Vladimir Gajšek o svoji  spletni reviji Intelyway pove: Vizija spletne kulturne revije kot preglednosti v medmrežju globalno in lokalno predstavlja v besedi in sliki skozi virtualnost dokumentirano vrednost razvoja in ustvarjalnega napredka sodelujočih subjektov prav tukaj.

Spletnoobvestilna strategija je usmerjena dolgoročno v poročanje, ki naj bo tudi publicistično spletno dokumentirano in arhivirano, namreč med raznoterimi globalnimi razvojnimi potezami in taktikami sodelovanja, vzajemnosti in odzivnosti – v različnih domačih in tujih javnostih. Zato je tudi sama organizacijska ureditev spletne revije Intelyway zasnovana na ne le piarovskih načelih odzivnosti v javnostih in modulih, temveč tudi na temeljih visoke učinkovitosti ali uspešnosti, med usklajeno vodstvenimi, delovnimi, ustvarjalno inovativnimi in komunikacijskimi standardi, katerih zadnji izraz je zvestoba reviji in nadaljevanje v sodelovanju. Praviloma gre skratka za tako imenovani kakor trajnostni skupni in osebnostni razvoj, zajemajoč tako sodelavce kot forumske spletnike, da Intelyway prav tem zagotovi vse boljše svetovno in domače javne kulturne dobrine, obenem pa poroča in obvešča širše občestvo.

Lastnosti Intelywaya so svetovne, namenjene so vsem, ki delujejo spletno – in več, ki po spletnosti umejo delati v praksah. Usklajenost klubov Intelyway doma in v tujini kaže na timsko delo in zavest ekipe, prinaša vsakokrat kratkoročne in srednjeročne načrte svojih dejavnosti, logistično po postopkih z visoko tehnologijo, tako da so same pristojnosti vsakogar določene medsebojno jasno in da ne prihaja do zapletljajev tam, kjer niso niti najmanj potrebni: pravila sodelovanja, krepitev občutka pripadnosti, posebej še ne pobude, tudi delegiranje v hierarhiji slojnega razvrščanja pooblastil, tudi koordiniranje dela in nadzor, tudi kakor mentorska navodila, sicer pa pomoč in podpora v reševanju najetih problemov ali iskanih rešitev… - vse to ponuja navdih Intelyway za svetovno skupnost. V virtualnem skupinskem delu se odkrivajo namreč tiste stvarne rešitve, ki jih uporabljamo potem v življenju, pri čemer mora ostati osebna integriteta vsakogar neokrnjena. Danes so spletniki usposobljeni misliti in delovati globalno in glokalno, toda uspeh je omogočen, kadar je delo neutrudno in se dogaja v resnih pogojih učinkovitosti.

Agitacija za Intelyway pomeni živahno zbiranje ljudi in sredstev v smislu globalnega in postmodernega razvoja raznoterih, med seboj pogovarjajočih se sposobnosti. Ko vstopa Intelyway čez običajno pometeni prag kulture, družboslovja, znanosti in umetnosti, se obenem zavzema za nadaljnji, inovativni korak sodelovanja in branosti: medij je namenjen vam, obiskovalci spleta! Šele skupaj je mogoče namreč doseči celovito težnjo k odlikam in uveljavitev tako imenovane odličnosti, od kritičnih mnenj do pozitivne jasnosti, od sprejema nasprotnih izzivov v konkurencah do urejenosti. Intelyway lahko organizira v tem smislu tudi – stalne – okrogle mize kot panele, predavanja, konference, simpozije, tiskovne konference, literarne nastope, nastope družboslovcev in filozofov, dejavnosti raznoterih skupin v kulturnih dejavnostih ali interesih, znanstvene vrhove, likovne razstave, filmsko in video-produkcijo, umetnoobrtne angažirane postavitve, tako imenovane »delavnice«, klube, moderirane pogovore, srečanja itd. Gre za duhovni multipraktik v kuhinji postmodernih okusov, ki ga požene digitalizacija oziroma se vzdržuje z elektroniko.

Delovanje Intelywaya na raznih krajih lahko usmeri svoj veliki tok medsebojnega sporazumevanje v kulturne in življenjske dobrine. V času mnogoterih družbenih, poslovnih, podjetniških, socialnopodročnih, pravnih, kulturnih, prometnih, zdravstvenih, vojaških… sprememb vidi Intelyway pravzaprav vrsto priložnosti za uveljavitev raznoterih omenjenih področij – vse pa na načelu svobodnega ali prostovoljnega pristopa in v svobodi, torej na načelih demokracije in osebne zaveze za uspeh. Tukaj vsi, tako urednikovanje ali red Intelywaya kot njegovi klubski in drugi uporabniki širijo medijsko ali posredujočo priljubljenost, razvijajo nenehno zunanji imidž, so povsem naklonjeni miroljubnim rešitvam in načelu dobrega gospodarja, se zavzemajo za skupno in posameznikovo priznanost, obenem pa izražajo posebno intelywaysko razpoznavnost v javnostih ali celo še transparentnost, ustrezno v zvezi z delovanjem visoke tehnologije, dovršene organizacije, brezhibnega dela, sploh z dobro sprejetostjo, z medčloveškim formalnim in neformalnim statusom, posebej pa na podlagi resnice. Uredništvo in red Intelywaya je skratka vzpostavljen na načrtnem strateškem in reaktivnem udejstvovanju posameznika, vključenega v logistično pripravljeni tim oziroma ekipo, ne glede na raso, spol, versko ali politično prepričanje, ne glede na narodnost in jezik, saj je sporazumno sporazumevanje temelj našega dela pri Intelywayu.

Občečloveški napredek je omogočen le v svobodi in v enakopravnem deležu delovanj. Načela dobrih odnosov, odgovornosti, inovativnosti, uporabe tehnik in vsebin ustvarjalnega mišljenja, vseskozi učeče se organizacije kot načina za podjetni pogum in uveljavitev vsakogar so spodbuda, ki iz ustvarjenega znanja tudi pridela novo kakovost. Kar smo pri Intelywayu in z Intelywayem pričakovali, to tudi kot dodano vrednost zanesljivo uresničujemo. Pridite, sodelujte, pridružite se! V novo in globalno ustvarjalnost s skupnimi močmi!

Spletni reviji Intelyway želim veliko uspeha v duhu razsvetljenske filozofije in pomladi slovenskega naroda!

SLOVENSKI KULTURNI PRAZNIK

8. svečana imamo Slovenci svoj  kulturni praznik, ki obeležuje spomin na smrt našega velikega pesnika Franceta Prešerna (5.12.1800 – 8.2.1849). V njegovih pesnitvah se prepletajo osebne, narodne in obče človeške želje ter pričakovanja, posebno pa še klic po svobodi in bratstvu vseh ljudi, izražen v slovenski himni Zdravljica, ki nam prebudi občutja in razmišljanja kaj za nas kulturni praznik pomeni.

Po vsej Sloveniji in tudi zunaj nje, kjer živijo Slovenci po svetu, se vrstijo prireditve in praznovanja, kajti skoz zgodovino smo se Slovenci oklepali kulture, ki je bila vir naše narodne identitete. V naši narodni samobitnosti sta materin jezik in kultura igrala pomembno vlogo. Brez kulture ne bi dosegli osamosvojitve in oblikovali svoje lastne države. Na ta dan podeljuje država svojim najodličnejšim nosilcem kulturnega sporočila nagrade za najvišje dosežke na področju kulture.

Kultura pa ni samo umetnost in znanost, ki bi se jih spomnili ob državnem prazniku kulture. Kultura je skupek vrednot in dosežkov, ki jih je ustvaril človek v dobro človeštva, je spoštovanje teh vrednot in ravnanje po teh vrednotah. Skoz kulturo se kaže naše duhovno bogastvo in tudi tisti del našega življenja, ki je manj kulturen ali celo nekulturen in zavrača, spodriva, ponižuje in uničuje pridobljene kulturne vrednote.

Ob tem za slovenski narod tako pomembnem prazniku ne moremo mimo, da si ne bi želeli doživljati kulturo skozi sebe. S kulturo naj bi bilo prežeto vse naše življenje. Prizadevajmo si narediti življenje, čeprav brez praznikov, resnično praznično. Prebudimo naša občutja in dobre namene ter razmislimo kaj lahko še storimo, da se bo naše življenje realiziralo v uresničevanju hotenj notranje kulturne in duhovne povezanosti, v ljubezni in sožitju med ljudmi. Od našega samozavedanja je odvisno kako se v tem prazniku prepoznamo vsi Slovenci, kako smo trdni in notranje povezani. Ustvarimo to našo malo Slovenijo kot prijazen, svetlobe polni kulturni vrt, ki bo postal priložnost za naše druženje, za izmenjavo mnenj in negovanje naše kulturne dediščine, predvsem pa našega maternega jezika in narodne zavesti.

Vsa duhovna kultura predstavlja moralno silo zdrave človečnosti v redu moralnih človeških vrednot in dolžnosti do njih. Kritična kulturna zavest v nas se sprašuje zakaj potrošništvo, uživanje in tekmovalnost tako spodrivajo duh kulture v našem vsakdanjem življenju. Našo kulturo ogrožata tudi asimilacija in globalizacija. Zato je pomembno, da v naši avtorefleksiji skušamo razumevati ta družbena dogajanja, se sproti kultivirati in obnavljati naše bogato kulturno izročilo, da se bomo kot narod ohranili in razvijali.

Kultura niso samo elita izobražencev, ki obvladajo pismenstvo, kultura smo vsi, ki se zavestno obnavljamo po svojih članih, da ne propademo. Kultura raste vzporedno z nami, včasih v prehitevajočem, drugič pa spet v zaostajajočem tempu. Kultura ni samo duhovna dogodivščina, ki poraja bistre misli in domislice, ki razsvetljujejo mrak in nas delajo vidne in prepoznavne po dosežkih, kultura so vse oblike sporočanja, sporazumevanja, pisanja, javnega nastopanja in medsebojnih odnosov in naše srčno odzivanje na vse probleme človeštva. Kultura je spoštovanje duhovnega stavbarstva naših dedov, kultura je spoštovanje in ohranjanje tradicije in vrednot, ki jih nasprotni tokovi razdirajo in uničujejo. Kultura je tudi kultiviranje narave in skrb zanjo spričo naraščajočega uničevanja okolja.

Neizogibno nastopa danes občutna kriza vrednot. Poplava filmov, ki kažejo nasilje, nas s svojim barbarstvom in nekulturnostjo zastruplja in poneumlja. Kako zajamčiti to drvenje proti novemu času globalizacije s krilaticami avantgarda in sodobnost, če pa predstavlja takšen tok kulturno uničevanje in primitivizem ter povzroča pustošenje, jalovost duha in kulturno krizo. Kako se temu izogniti? Kulturna prireditev na dan kulturnega praznika gotovo ni dovolj, da bi v glavah ljudi odpravili to navskrižje misli in čustev. Gre za ozaveščanje kulturnega snovanja in stanja. Naša dolžnost je, da to današnje dogajanje in kulturo naredimo za predmet kritičnega razmišljanja.

Da nam ne bodo sončni konji ušli iz vajeti in da ne bomo najbolj perspektivnega otroka: 'kulturo' speljali na stranski tir skrbi zanjo, je potrebno dopovedati zboru sebičnih angelov, da kultura ne more postati pastorka v naši družbi, da naj spremenijo fiskalno politiko do kulture in da naj temu otroku prihodnosti namenjajo več pozornosti in skrbi. Kultura je smotrni moralni zakon, ki mu je vse podložno. Duh napredka je samo v kulturni zavesti človeka in golo merilo o preživetju, očitno ne zadostuje, da bi se mogli kot narod ohraniti.

Slovenci smo bili v naši zgodovini vedno ogroženi od tujcev in tako neusmiljeno stiščani v kalupe tujih kultur, ki so nam vladale, mi pa smo pri tem izbirali na različnejše možnosti delovanja in upora, da smo ohranili našo narodno zavest in identiteto. In prav ta privrženost sebi in svoji kulturi, svojemu jeziku in zagrizenemu boju je izreči vse priznanje in hvalo, da smo se kot narod ohranili. Bolj kot smo bili ogroženi, bolj smo se borili in obnavljali. V prejšnji državi smo prišli že tako daleč, da poleg eksistence drugih narodov v skupni državi, si skoraj nismo upali izraziti volje, da ne moremo žrtvovati svoje narodnosti in narodovih interesov za ceno rešitve skupne kulture. To je bilo naše narodovo ponižanje. Imeli smo svoje razumne razloge tudi na področju kulture za osamosvojitev.

V kulturi danes vlada bistvena nedorečenost, bolj bi morali postaviti kulturo na piedestal naših interesov, brez popuščanja. Levstik je že leta 1883 dejal: »Naše prizadevanje vsak dan jasneje priča, kako želimo jezik onesnažiti, kako ga sučemo…« Prav zares, tedaj smo onesnaževali jezik drugače, kot ga danes z vsemi tujkami in popačenkami. Upajmo, da kot narod ne bomo krenili na pot, da bi bili čez desetletja iz zgodovine izbrisani in se utopili v tujih kulturah. Vse je odvisno od nas samih.

Na osti kulture se kaže naše bogastvo in tudi naše neprijetnosti, zlasti premajhna skrb zanjo in okužba s tujim, ki ni vedno kultura. Praznujmo naš praznik kulture razmišljujoče in naj postane kultura praznik našega vsakdanjega življenja in narodu blagor!

SRAMEŽLJIVOST IN NESRAMNOST

 








Sramežljivost in nesramnost sta gotovo dva diametralna pojava. Kdo še ni zardel, ko se je znašel v
nerodnosti ali zagati. Celo hormon sramežljivosti so odkrili, prepričani, da lahko oksitocin, ki se izloča med orgazmom, sicer pa igra pomembno vlogo pri porodu, materam pa pomaga, da se povežejo z novorojenčkom, čudežno vpliva na nadzor sramežljivosti. Oksitocin namreč omili tesnobo in umirja fobije. Oksitocin bo torej alternativa alkoholu, ki najpogosteje služi kot zdravilo proti sramežljivosti in tremi. Česar vsega znanost ne odkrije in medicinska industrija ne unovči.

Vendar poglejmo si sramežljivost z druge psihološke plati. Otroci zagotovo doživljajo sramežljivost tako, da če otroku kdo reče, da ima mozolj na nosu in drugi zraven slišijo, je otroku nerodno, zardi in tako nekako uravna svoj otroški kompas zadreg.

Povsem nekaj drugega pa je puritanska sramežljivost, ki ji stojita v ozadju svetohlinstvo in zlaganost nasladnikov, ki se sramujejo naravnosti. N. pr. ženska si želi spolnosti pa iz sramežljivosti tega ne pove ali da razumeti svojemu partnerju. Sramežljivost ji tako povzroča zadržanost, kjer ji ne bi bilo treba, če bi bila spontana in odkrito izrazila svojo željo in potrebo. Temu je kriva vzgoja, ki vcepi človekovemu značaju svetohlinstvo in zlagano vedenje. Veliko krat je temu kriva pretirano stroga in narobe razumljena verska vzgoja. Neka Italijanka, bolj z juga Italije, mi je zaupala, da se nikoli pred svojim možem ne sleče, da jo je sram in da je še ni videl gole.

Pogosto ljudje zardevajo in se kot nesigurni vase tako obnašajo do avtoritet, ker ne vedo kako bo njihova odkritost ali neposredno spontano obnašanje vplivalo nanje. Bojijo se zavrnitve, da ne bodo dovolj pametni, prepričljivi, karizmatični, simpatični in modri. Skratka, da ne bodo sprejeti. Takšna sramežljivost odraža nesamozavest in premalo utrjeno zaupanje vase. Sramežljivi smo tudi, ko se znajdemo v situaciji, ki je nismo poznali ali komuniciramo z nepoznanimi ljudmi, pa ne vemo, kako bodo reagirali na našo prisotnost. Dolžnost staršev je, da že otroka obravnavajo kot enakopravnega člana družine, da se navadi izražati svoje mnenje, stališče in razpoloženje ter da pridobi s tem samozavest.

Pri tem pa je treba omeniti, da je zelo pomembna zavest o mejah spoznanja, kje je tista spoštljiva in bitna vrednostna drža, ki človeku omogoča, da mora v odnosu do drugega izmeriti tiste razdalje, ki pomenijo resnično vzpon in odraz njegove človečnosti, omike in kulture. Vsak človeški odnos z drugimi je neka poduhovljena sramežljivost. Pomanjkanje spoštovanja je pomanjkanje sramežljivosti na višji ravni. Če je pomanjkanje te sramežljivosti preveliko, da nima meja, govorimo že o nesramnosti. Če ni razdalje, če je človek brezobziren do drugega in če človek posiljuje drugega s svojim prepričanjem in ga celo pri tem žali, je to nesramnost, ki človeka razčloveči.

Slačenje človeške narave in človeških teles in razgaljanje najintimnejših delov ali osebnih skrivnosti pomeni nespoštovanje tiste prepotrebne razdalje, ki jo mora človek ohraniti do drugega. Sramežljivost nima samo negativnih lastnosti in je, če je v pravi meri dozirana, tudi življenjska modrost, je proizvod človekove simbolične, zavestne misli in razuma, ne pa gonske, instinktivne nezavedne napadalnosti, ki podreja, rani ali izraža premoč in gone.

S sramežljivostjo nimamo v mislih neodločnosti. Zaupati moramo vase in v svojo zdravo pamet ter presoditi kako se obnašamo glede na situacijo. Najti je potrebno pravo ravnotežje. V medčloveškem odnosu se vedno pojavi tekma, le omikani in kultivirani ljudje znajo ustvariti ravnovesje, da nam bosta stik in pogovor prijetna, sproščena in topla. Človek ima instance, ki zbližujejo ali oddaljujejo, presoja in vrednotiti jih po moralni plati.

Kako je z vernimi ljudmi? Sama pripadnost veri ne oblikuje osebnosti, ne daje in ne dviga vrednostne lestvice, ne osmišlja življenja in ustvarja boljših odnosov z drugimi, je lahko brez vsebine ne obogati človeka in ga ne dvigne iz kritične oseke, če človek ni sposoben sam odkriti v sebi etičnosti in vrednot. Puritanska sramežljivost ima pogosto v ozadju svetohlinstvo in takšna sramežljivost nosi v sebi nasprotne učinke. Običajno je obscenost v glavah tistih, ki jo presojajo. Lahko so tisti, ki se navzven delajo sramežljive, najhujši razuzdanci.

Sam Markiz de Sade neprenehno govori o nekem skrivnostnem »načelu rahločutnosti« (In Bog ve!) Sramežljivost ve in se zavaruje! Ni resničnega užitka brez globoke sramežljivosti. Philippe Sollers (Nova revija,317 – 318/2008, stran 304) pravi, da ima sramežljivst dva sovražnika: puritanstvo v njegovi svetohlinski in krepostniški sramežljivosti in pornografsko nasilje (tudi to puritansko), ki hoče preprečiti glasbo naslade.

Tretja vrsta sramežljivosti, ki manjka mnogim politikom, ko lažejo ljudem v obraz. Ni težko opaziti, ko eno mislijo in drugo govorijo. Že sam pogled nanje  pove, kaj se z njihovo psiho in vestjo dogaja, ko   menjavajo obraze in razpoloženje pravšnjosti pri nastopih),  niso prepričljivi in niti najmanj sramežljivi, četudi govorijo neresnico). Nietzsche je rekel, da ni nič bolj nevarno kakor informirana sramežljivost. Pravi: Gorje mi, odtenke imam.

Tu bi omenila  še izstopajočo sramežljivost nekdanjega predsednika države pok. Janeza Drnovška, ki pri nastopih ni  gledal javnosti v oči, izmikal je pogled in se pogosto prisilno nasmejal.  To držo bi povezovala z dejstvom, da se v svoji vesti ni nikoli identificiral z vlogo politika, ki jo že sam njen značaj pogojuje s pravšnjostjo govora, ker je bila v njem močnejša človečnostna drža, drža vesti, kar je prišlo zadnja leta njegovega življenja močno do izraza v njegovih knjigah, humanitarnih nastopih in izjavah (n.pr. srečanje s Strojanovo, humanitarna skrb in akcija za Darfur). Tedaj je pokazal svoj resnični »jaz«.

Po načinu izražanja sramežljivosti lahko spoznamo značaj in stopnjo srčne kulture človeka.

Nič ni bolj protitotalitarnega kakor je smramežljivost. Posreči se ji ta čudež, da je hkrati revolucionarna in aristokratska, meni Philippe Sollers (Éloge de l'infini, zbirka Folio Gallimard, Pariz, 2003, str. 933 – 934, La pudeur). Tu bi pridala še in človeška.

LUIGIA NEGRO BORKA ZA UVELJAVLJANJE PRIVIC REZIJANOV

Glasujmo za Luigio Negro, osebnost Primorske!

Luigia Negro je predsednica Rozojanskega duma in vsestranska kulturna delavka v Reziji. Pred dnevi je bila grobo napadena in ustrahovana s strani nacionalistov. Pravzaprav je težko razumeti, da so v naši soseščini še danes taki nestrpneži. S padcem meje smo mislili, da je odplaknilo tudi sovraštvo in pritlehnost. Pa smo se očitno motili.

Primorske novice so Luigio Negro nominirale za osebnost Primorske za mesec januar. Prosim vas, da tudi vi in vaši znanci ali sodelavci pripomorete, da se Luigi da vsaj skromno priznanje in vzpodbuda ter pogum, da bo še naprej vztrajala pri uveljavljanju pravic Rezijanov in njihove kulture.

Zato glasujte zanjo tako,da pošljete SMS na številko 031-636999 ali na elektronski naslov osebnostprimorske@rtvslo.si

Pripišite: glasujem za Luigio Negro št. 1.

Sporočilo pošljite tudi vsem, ki jih poznate.

RAZMIŠLJANJE KAKŠNE SINDIKATE IN UKREPE POTREBUJE DRUŽBA

Delovanje sindikatov po starem ustaljenem vzorcu je potrebno spremeniti, ker po tej poti, samo s protesti in izsiljenimi pogajanji z lastniki in državo, ne bomo našli rešitve izhoda iz krize.

Če eni skupini delavcev znotraj javnega sektorja odvzamemo in damo drugi skupini, smo povzročili samo plaz nemirov in nikoli dokončano nezadovoljstvo. Nujno je, da se bolj dosledno držimo izpogajanega, upoštevaje spremenjene okoliščine in da vsaki dan ne spreminjamo kriterijev za oblikovanje plač. Problem je tudi v tem, da se nekateri stanovi javnega sektorja obnašajo superiorno in arogantno ter da imajo o sebi previsoko mnenje, njihove zahteve pa izstopajo iz realnih možnosti družbe. Nihče ne dela tako dobro, da ne bi mogel delati še boljše in za manj denarja!

Odnos med delodajalci in delavci v gospodarstvu pa je poglavje zase. Znašli smo se v epizodah kriz množičnega odpuščanja delavcev, na drugi strani pa se srečamo z lastniki iz tranzicije, ki so prevzeli podjetja v last s pomočjo bančnih kreditov, ki jih sedaj ne morejo več odplačevati in pritiskajo na državo in banke ter posredno s tem na davkoplačevalce, da bodo odplačali dolgove za njihove zavožene odločitve. To so podjetniki, ki niso bili sposobni organizirati razvoja, proizvodnje in prodaje ter se prilagoditi spremenjenim razmeram. Nimajo razvojno preučenih programov, odločitve sprejemajo Ad Hok, pri tem pa jim je skoraj edino vodilo lastno bogatenje, ne pa dolgoročno odgovorno uresničevanja razvoja podjetja, zaposlovanje in prosperiteta uravnoteženega družbenega razvoja.

Delavec se je znašel v vlogi izkoriščanega in izkoriščevalca družbe s socialnimi podporami. Preživetje delavcev in njihovih družin je postalo negotovo. Zašli smo v tisti neoliberalizem, v tisti slepi izkoriščevalski sistem kapitalizma, ki je globalizacijsko pogojen in si sam sebi koplje jamo, kajti če kupne moči ni, se tudi produkcija ne more vnovčiti, ni razvoja in ni delovnih mest. Globalizacijska kriza gospodarstva je evidentna in prihaja tudi k nam, zlasti je prizadela nekatere velike sisteme.

Najbolj žalostno pa je, da delavec ne zasluži niti toliko, da bi lahko sedel k mizi in se najedel. V človekovem življenju je postalo vse sprevrženo, človek in njegovo dostojanstvo sta postala brez vrednosti. Delavec ne more biti samo v službi dobička svojega gospodarja, temveč mu mora zasluženi denar služiti tudi za to, da si bo ustvaril zadovoljno življenje in dostojno preživel. Naša družba in državna ureditev je dovolila, da je delavec doživel nepopisen padec v človeško nižino, postal je suženj svojemu gospodarju, suženj bede, drugim pa je družba omogočila nepravično bogatenje brez dela in premoč nad človekovimi pravicami ter zatiralski odnos, obvladljiv s kapitalom.

Človek sprejema izkoriščanje, ker ga v to sili nuja preživetja, družba pa sprejema okoriščanje delodajalcev z raznimi neučinkovitimi podporami in okoriščanje mnogih, ki niso pripravljeni poprijeti za delo, iskati novih možnosti in izzivov za preživetje in čakajo, da jih bo hranila država.

Prihajamo v začarani krog, v katerem prevladujejo čustva prikrajšanosti, negotovosti in utrujenosti od brezupnega stanja na eni in drugi strani, vanj je vpleteno vse skupno družbeno življenje, saj kriza, ki je nastopila, ne predstavlja samo recesijo, temveč dobesedno depresijo celotne družbe, ki se samo še poglablja.

Giganti vezani na globalizacijske procese se ob velikih ekonomskih krizah, kakršna prihaja sedaj k nam, sesuvajo in odpuščajo delavce. Tu boj sindikatov proti lastnikom nič ne zaleže.

Črta pravičnejše družbene delitve je nejasna in sindikati so tu nekje vmes. Vendar v tem trenutku je pomembneje, da se pogovarjamo o ustvarjanju nove vrednosti in nekoliko manj o delitvi, če pa ni kaj deliti. Sindikati s svojim razumljivim delovanjem in poslanstvom za zaščito delavcev povzročajo, da kot družba izkoriščamo sami sebe, ker se ne ustvarja nova presežna vrednost, temveč je edina preokupacija enih in drugih, kako trošiti nazasluženo in spreminjati ta odnos enkrat v korist enega, drugič v korist drugega. Na mesto razuma govorijo čustva, da delavci trpijo, da se ne morejo preživeti in da tako ne gre več naprej. Seveda tu je potreben nek korektiv. Sodelovanje delavcev pri razvoju podjetja in vprašanjih delitve je nujno potrebno.

K nam je z vso močjo pljusknila ideologija, ki poveličuje bogatenje na eni strani in izčrpavajoče, brezosebno delo človeka skoraj brez pravic v službi kapitala gospodarja. Moderna doba s takšnimi vzorci življenja je v krizi, višek krize pa je doseglo razslojevanje, ki je postalo nemoralna kategorija naše družbe. Zato ni čudno, da ljudje, ki so živeli v socializmu, objokujejo to svojo sedanjo usodo in obožujejo čase, ko so imeli delo in živeli bolj brezskrbno. Danes je delavec tako človeško ponižan, da se še na stranišče med delom ne upa iti, niti da bi govorili o bolniški, kadar zboli. Odvisen od svoje bore nizke plače je deležen nerazumnega človeškega ponižanja.

O fleksibilnosti našega gospodarstva pa naša vlada prav malo razmišlja in ni zmožna učinkovitega ukrepanja. Na tem področju bi sindikati s spremembo svojih vzorcev delovanja, lahko veliko naredili. Prav sindikati bi morali dajati delavcem in državi razne spodbude, da bi ustanovili stanovske zveze delavcev, ki funkcionirajo kot banke ali hranilnice ali če hočete razvojne valilnice, ki skrbijo za financiranje posameznih razvojnih projektov, ki povezujejo ljudi na posameznem območju. Ni mogoče realno pričakovati, da bodo vse pobude prišle iz Ljubljane. Te regijske razvojne valilnice bi morale biti usposobljene tudi za pripravo programov za črpanje sredstev iz kohezijskih skladov EU, ki žal zardi inercije vlade in strankarskih trenj ostajajo neizčrpana. Stranke s svojim nasprotnim delovanjem so pogosto bolj cokla razvoju kot pa spodbuda. Seveda ta drža bi se prenesla tudi na regijsko raven, zato je prav Sindikat tista organizacija, ki bi lahko bolj zaščitila delavce, da bi podjetniška svoboda bolj zaživela, izven strankarskih okvirjev in interesov.

Naštela bom samo nekaj takih področij, kjer bi bilo mogoče vpeljati več razvojnih sprememb: obmorski in gorski turizem vključno s kmečkim turizmom, pridelovanjem in predelavo ekološke prehrane, manjše zadruge kot so: mizarske, čevljarske, šiviljske, čipkarske in podobne obrtne zadruge, ki zahtevajo ročne spretnosti in omogočijo delo tudi na domu. Vlada bi morala nameniti tudi iz EU sredstev  za razvoj malega gospodarstva, ki bi se znalo fleksibilno obnašati na tržišču in delovati po načelu enakomernejšega razvoja po regijah. N.pr. podjetje IU Vrhnika, bi se lahko organiziralo v zadrugo zaposlenih, da bi sami iskali rešitve iz krize s takšno proizvodnjo, ki bi bila tržno donosna in bi se najverjetneje izkopali iz krize in rdečih številk. Možno je tudi delo na domu, možne so manjše serije, vendar ljudem omogočijo preživetje.

Krize povzročajo samo nesposobni managerji, postavljeni po političnih kriterijih na vodstvene funkcije. Zakaj se ne bi sprejel zakon, da se takšna manjša podjetja dajo v dolgoročni najem delavcem za simbolično najemnino, da jih sami upravljajo in da jim damo možnosti, da preživijo skozi epizode kriz, kakršna je sedaj. Ali ne bi bilo bolj modro ohraniti delovna mesta in uvesti nove oblike humanega kapitalizma tako, da na eni strani delujejo velike fime, ki se lahko prebijajo in obstanejo v globalizacijski tekmi, na drugi strani pa da bi vzporedno razvijali drobno malo gospodarstvo, ki bi temeljilo na turizmu, kmetijstvu in obrti ter maloserijski proizvodnji. Na tem področju bi sindikati kot posredniki lahko veliko več naredili, kot s sedanjimi protestnimi zborovanji in neskončnimi pogajalskimi izčrpavanji.

Vlada sprejema varčevalne ukrepe namesto razvojnih. Med razvojne ukrepe ne spada smo sofinanciranje obstoječih programov oziroma reševanje propadajočih podjetij, ki se več ne znajdejo na trgih svetovne globalizacije. Potreben je strateški pristop pri usmerjenem izobraževanju, da »produciramo« tiste kadre, ki jih gospodarstvo potrebuje. Izobraževanje je prepuščeno okostenelim univerzam, ki niso v zadostni meri  povezane z gospodarstvom. Bolj kot za kader v gospodarstvu skrbijo za svoje obilne honorarje. Prihodnost je v manjših gospodarskih subjektih, ki se bodo lahko prilagajali na trgu. Potrebno je dati možnost manjšim in fleksibilnim programom perspektivnih panog. Veliko neizkoriščenih možnosti je v turizmu, ki je zagotovo prioritetna panoga našega nacionalnega gospodarstva. Za vzor si lahko vzamemo kar sosednjo Avstrijo, ki je usmerjena v ekološko pridelovanje hrane in turizem. Izkoristiti je treba naravne danosti in omogočiti odpiranje novih delovnih mest na manjših ekoloških kmetijah, kmečkem turizmu, predelavi ekološke pridelane hrane itd. Smo majhen narod, naravnih danosti za obstoj pa imamo veliko. Zakaj ne bi dodelili ljudem zemljo za pridelovanje ekološke hrane. Te primanjkuje. Za vzor si lahko vzamemo tudi Italijo – Julijsko Krajino, Lombardijo in tudi druge pokrajine, kjer skoraj ni hiše, ki ne bi imela doma male obrti in skoraj ni koščka neobdelane zemlje. Gre za vprašanje prioritet v proračunih in davčne politike in nenazadnje za organiziranje institucij na regijski ravni, ki bodo pripravljale programe za koriščenje EU sredstev iz kohezijskih skladov.

V reševanje krize se moramo vklopiti na inovativni način. Življenju in preživetju je treba dati človeški smisel. S tajkunizacijo dežele smo si naredili medvedjo uslugo, saj se je razporedil kapital v finančno negotove in nedonosne posle in narobe strukturirano gospodarstvo je sedaj dejstvo. Tujci odpirajo enormne giga markete, v katerih prodajajo svojo poceni ekološko sporno prehrano. Trgovine dajemo v roke tujcem, da prviligirajo prodajo svojih izdelkov.  Mali trgovci so morali zapreti svoje prodajalne, ker so jih veleblagovnice uničile. Veleblagovnice bodo uničile tudi kooperante, če bodo v rokah tujcev. Veliki so konkurenčni  na račun nižjih cen, slabše kakovosti prehrane in narodovega zdravja. Ali sploh obstaja inštitut, ki bi neodvisno od trgovinskih monopolov vršil strožjo in doslednejšo kontrolo prehrambenih artiklov? Ali ne bi lahko imeli v državi še kakšnega Pečjaka, ki bi skrbel za zdravo prehrano državljanov, ali ne bi Lilit iz Maribora lahko še naprej ročno izdeloval čevlje, če ga ne bi prodali tujcu.

Osnovna rdeča nit na področju gospodarskega razvoja in družbene reprodukcije sloni na politiki. Ta se ne more popolnoma umakniti iz gospodarstva in prepustiti delovanje stihiji ali popolnoma prostemu trgu, dokler nekdanja družbena podjetja niso v rokah sposobnih managerjev. Državna intervencija je potrebna. Mislim, da bi se morali tematike lotevati na bolj parcialne načine, tudi regijsko ter postaviti vprašanja in terjati odgovore od kompetentne strokovne javnosti, saj politika, ki se ukvarja samo s samo seboj, brez neke akcijske platforme ter globalne koncepcije videnja resničnih problemov kako iz krize, ne more dosegati svojega namena za vladanje in ustvarjanje ugodnih pogojev za družbeni razvoj in izhod iz krize. Ukrepi so prepočasni,  učinkovitih  jih sploh ni.

Ustavna svoboda enakih možnosti na tržišču je ukleščena v interese lobijev, ki bi jih morala politika umirjati z načeli enakosti pogojev avtonomnega podjetništva in svobodne vsestranske ustvarjalnosti.

Sodobna svetovna kriza ima znanstvene, tehnološke, ekonomske, ekološke, kulturne, humanistične in politične razsežnosti. Procesi kažejo na negativne tendence. Potrebni so tudi humanistični odgovori. Pogovarjati se moramo o vseh tistih vprašanjih, ki odpirajo nove probleme v naši družbi in v svetu. Uspešne so samo tiste družbe, ki znajo optimalizirati odnose med svobodnim tekmovanjem ekonomskih subjektov ter političnim in socialnim, torej humanističnim usmerjanjem družbenega razvoja. Ta razsežnost delovanja pa po mojem mnenju pri naši vladi zaškripala. Ne deluje optimalno, kot bi lahko. Potrebna je ustrezna davčna politika, potrebne so spodbude, ki bodo mobilizirale nosilce novega znanja in znale motivirati in  uveljaviti nove dosežke in tehnologije ter izkoristiti potencial svojih ljudi v določenem okolju.

Nujno je potrebno varčevanje in večja skromnost, varčevanje pri nepotrebnih stroških, zmanjševanje števila dragih protokolarnih dogodkov, potrebno je izvesti pozitivno kadrovsko selekcijo, zmanjšati neracionalno administracijo in ojačati tisto, ki bo na regijski ravni skrbela za razvoj. Nujno bi bilo treba sprejeti zakon o obrnjenem dokaznem bremenu pri ugotavljanju izvora premoženja v davčnih postopkih. Finančna policija je zaenkrat nepotrebna, ker država nima potrebnih resursov in finančnih možnosti za njeno postavitev in začetek delovanja. Če jo bodo iz političnih razlogov ustanovili, bo samo še en organ več, ki ga bo treba plačevati iz davkoplačevalskega denarja in ne bo učinkovit. Državna uprava naj se bolj posveti razvoju gospodarstva in oblikujejo naj se na ravni regij strokovne službe ekspertnih skupin, ki bodo znale angažirati interese uporabnikov in potrošnikov. Politična komunikacija naj bo manj samoljubna, združijo naj se znanje in moči za blagor naroda. Preseči je treba to trdovratno in nemogočo borbo za oblast, star etatistični monopolizem, lobiranje in afirmirati bolj demokratične družbene procese.

  NAROD, SVETOVLJANSTVO IN NOSTALGIČNOST

Pisec komentarja na TV MMC  mi je zastavil vprašanje - ali ni koncept naroda tudi zastarel in se tisti, ki se obrača k njemu, lahko imenuje nostalgik?

Z zastavljenim vprašanjem me je pisec presenetil z namigom o sodobnejšem pojmovanju človeka, svetovljana, ki pripada svetu. Ponudil je razmišljanje o nazoru, po katerem človek ne pripada posameznemu narodu, državi, ampak svetu kot celoti, v kolikor ne bi to tezo razširili še na Univerzum, saj je človek prestopil meje svojega domovanja in raziskuje neznano vesolje. Narodi imajo svoj izvor v hamitskih in semitskih narodih in raznih davnih kulturah.

Sam nazor kozmopolitizma ne izključuje domovinskosti skupnosti ljudi, ki bivajo na določenem ozemlju, ki mu pravimo država in so zgodovinsko, jezikovno, kulturno in gospodarsko povezani ter imajo skupno zavest, da tvorijo narod. Narod je kot avtohtona rastlina. Je že res, da svetovljanstvo, ki ga zastopa kozmopolitizem pooseblja široka svetovna razgledanost, s širokim duhovnim obzorjem in velika uglajenost, vendar sleherni človek se vrača h koreninam svojega rojstva, v kraj, kjer ima svoj dom oziroma se vrača kot lastovka v svoje gnezdo. Vsak človek ima patriotizem v svojih genih in nosi v sebi zavest kraja, iz katerega izhaja, in zavest časa, v katerem živi.

Začni razvijati misel o narodu kot odgovor na nostalgičnost in spoznaj bistvo vsebine odgovora! Narod ni nobena fikcija. Beseda narod ima podoben pomen kot družina. Slovenci smo postali svoboden narod s svojo državo in s tem je izpolnjen tisočletni sen, da imamo kot narod svojo državnost in svojo suverenost, svojo narodovo zgodovinsko in kulturno bit in zavest. Narod ima pravico do samoodločbe in pravico do avtonomnega urejanja odnosov znotraj države in s svetom. Slovenci po svetu in manjšine gojijo vezi z matičnim narodom. Za narod je sleherni pripravljen dati tudi življenje, da bi osvobodil sebe, svojo družino, svoj narod in če je treba se bori, napade sovražnika in ga izžene s svojega teritorija. Med NOB in po vojni je veljal pozdrav: »Smrt fašizmu – svobodo narodu!« Vsi dopisi so se končali s tem geslom, kar jasno pove, da svoboda ni nek abstraktni pojem, temveč temeljna vrednota naroda.

Na svojo narodnost je vsak pripadnik naroda ponosen. V literarnih delih opevajo pesniki in pisatelji svoj narod in narodne junake. Kot narod nas druži skupen izvor, skupna preteklost, materni jezik, običaji in pripadnost. Za slovenski narod veljajo vrline, da je delaven, pošten, vztrajen, klen in da ima kremenit značaj. Vselej v zgodovini je slovenski narod zahteval in uveljavljal svoje narodnostne pravice, pravico do šolanja, uradovanja in cerkvenih obredov v svojem maternem jeziku. To mu ni vedno uspevalo, kar smo Slovenci plačevali tudi s prelivanjem krvi. Tujci so nas vedno v zgodovini raznarodovali, vendar slovenski narod je obstal prav zaradi svoje rodoljubnosti in narodove zavesti.

Narodi se združujejo v Organizacijo združenih narodov, katere cilj je krepiti sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu. Narod se vso svojo zgodovino bojuje za svoje simbole osebne in narodove časti, narod simbolizira izvor zavestnega razuma in simboličnih misli ljudi s skupnimi vrednotami. Narod zajema svojo življenjsko modrost iz skupnega vrelca svoje kulture. Zato lahko govorimo tudi o narodovem značaju. Narod je zaradi tisočletnega stika s svojo zemljo nanjo vezan, vezan je  na naravo, ki jo je obdeloval in iz nje črpal pridelke za svoje preživetje, vezan je na svoje bivališče, ki je dajalo človeku in njegovi družini zatočišče.

Narodova kultura je jezikovna govorica, umetnost v književnosti, slikarstvu in gledališču, arhitektura, navade in šege, splošna omika, religija, noša, prehrana, itd. Vsak človek je otrok svoje generacije in se primerja, vrednoti in generalizira tudi z drugimi narodi, s svetovno kulturo. Vsak narod ima svojo dušo.

Z globalizacijo seveda tudi izginjajo tradicionalne oblike narodove kulture, vendar to ne pomeni, da bi narod izgubil svojstvo, svojo bit in postal neprepoznaven v vsem, kar ga oblikuje. Z narodno zavestjo nam bo uspevalo te vrednoteh negovati in ohranjati. Ohranjanje starega v novem je velika modrost narodove zavesti. Svetovljansko moderno in arhaično nastopata skupaj in se dopolnjujeta, pri tem pa arhaično ne izgubi svojega bistva. Narodova omika je arhetip, je človeška tradicija, ki se prenaša iz roda v rod. Srčnost je za Slovence pomenila prvotno krepost, ki izraža neposredno moč, vztrajnost in odpor srca.

Človek je zgodovinsko bitje preteklosti in prihodnosti, Zgodovinska zavest in z njo tudi spomin, povezan s preteklostjo, je opora, ki nam pomaga povezovati sedanjost s prihodnostjo. Že sama zgodovina implicira v sebi zgodovinsko zavest in s tem tudi nostalgičnost za starimi časi. Običajno se bolj spominjamo prijetnih, koristnih in lepih stvari, kot pa slabih izkušenj. Tudi spoznanja so običajno kratkotrajna, kot da se nismo iz preteklosti ničesar naučili.

Nostalgičnost je tesneje povezana s spomini na čas, narod pa z vso bitjo in obstankom. Narodu ne moreš obrniti hrbta, je živ, je tu, si ti, tvoj obstoj, obstoj tvoje družine! Vse stvari so zreducirane na raven svoje gole prisotnosti: čas, razmere, obstoj,  minljivo, družbeno – politične razmere pa so ukinile čas. Naroda nikoli. Narod smo otroci specifičnega časa. Nostalgičnost pomeni biti z eno nogo v nematerialnem svetu, svetu, ki ne obstaja več. Obstaja samo še v našem spominu. Narod je sposoben preučevati preteklost in si zamišljati prihodnost, lahko je tudi nostalgičen ali poganja človeški napredek. Lahko utemeljuje neizpodbitne resnice in načela tradicije, ali je utopičen in drzno sanja in tudi svoje sanje uresniči, kot so bile uresničene ob osamosvojitvi Slovenije in pridobitvi njene državnosti.

Človeško bitje kot pripadnik naroda je lahko svobodno in srečnejše. Premore pogum in premore voljo do lastne moči. Sanjamo o boljšem svetu, nostalgičnost je spomin, je različica pojava, da se spomnimo, da smo bili in vedenje da bomo obstali. Neprijetna preteklost je lahko potlačitev izkušnje, lepih stvari se pa spominjamo z nostalgičnostjo. Vsak človek nosi s seboj vsebino preteklosti in moč prihodnosti. Življenje je gibanje zavesti skozi čas, sežgimo čas, da ne pregorimo v spominih in prižgimo novega!

SPROTNOSTI IN SPREHOD SKOZI KONKRETNOSTI

Nekdo me je vprašal: "Smo Slovenci res kaj slabši narod, ker smo izšli iz »komunistične« maternice? Smo res slabši od Italijanov, Nemcev, Hrvatov ali Avstrijcev? Smo manj pošteni, manj delavni, manj solidarni, manj pošteni, manj zgodovinsko osveščeni? Iz kakšne maternice izhajajo Nemci, Avstrijci, Italijani in Hrvati?"

Enotnega odgovora ni. Mislim, da tisti, ki se zavedajo iz kakšne maternice prihajajo in s čem so obremenjeni, so se iz tega kaj naučili in so zato boljši. Tisti, ki se pa tega ne zavedajo in so po svojem prepričanju okosteneli in neprožni nostalgiki, umeščeni v stare vzorce mišljenja in vkalupljeni v indoktrinacijo propadlega režima, v katerem so govorili o enotnosti, bratstvu, enakosti, pravičnosti in drugih terminih s pravšnje zaigranim čustvenim nabojem ljudskim množicam in so se hkrati ozirali po bogastvu, so po mojem mnenju slabši, ker niso bili sposobni osvojiti načel demokracije in so nadaljevali po starih metodah partijskega centralizma, ki so ga zamenjali s kapitalskim. Vselej gre samo za oblast!

Kapital pa so razporedili tako, da narodu ni ostalo skoraj nič in skoraj vse je v njihovih rokah. S tem pa ne mislim, da delim ljudi na dve skupini. Tu je vrsta podskupin in vsaka zahteva svojo obravnavo. Najslabši so po mojem mnenju karieristi in oportunisti iz prejšnjega režima, ki so izrabili informacije na položajih in izmozgali kri svojemu narodu. Govorim o stanju v družbi. Da družbo vodijo iz ozadja liderji stare komunistične provenience s starimi vzorci mišljenja in vodenja, ni nobena skrivnost. So pa še druge interesne skupine in vsaka zase bi zahtevala svojo obravnavo. Družbena nadstavba se je preoblekla v demokracijo le navidezno, v resnici pa je še vedno totalitaristična. Ta totalitarizem pa je postal povrhu vsega še nebrzdano kaotičen, izkoriščevalski in če hočete tudi anarhističen, ker niso urejeni temelji pravne države. Vse je legitimno, vse je dovoljeno! Družbenega nadzora ni. Nastalo je stanje, ki nas duši.

Ta sistem je omogočil krajo in obogatitev parazitom brez dela. Komunisti, preoblečeni v neoliberalce so dejstvo. Pa če vam je to všeč ali ne. Kompromitirali so svobodo, ker so se usedli na svoje stare (ali podedovane) položaje (prevetrite samo priimke) in niso dopustili drugim odločanja. Delajo se, kot da branijo vrednote NOB, v resnici pa je to le kamuflaža, slepilo ljudem, da lahko prek manipulacij ustvarjajo delitve naroda, ki jim prav pridejo pri volitvah po starem reklu: «Če nisi z nami, si proti nam.« Od svobode ni ostalo kaj več, razen poslušnosti in stoičnega klavrnega sprejemanja usode.

Ne vem kdo si lahko izmisli nek nov začetek na starem prvotnem stanju. Bolj spretnih eskamoterjev kot so konvertiti komunistov, jih skorajda ni. To se je izkazalo ob zadnjih državnozborskih volitvah in točno se ve zakaj. Na vsakem koraku dajejo vedeti, da so oni gospodar, da so oni vazali fevda.
Tak racionalizem kot ga oni prodajajo, ne more utemeljiti ontologije. Lastnosti časa tičijo drugje. Gnoseologija ne temelji samo na marksizmu, so še druge poti spoznavanja.

Še to bom dopolnila! Nisem postavljala dveh družbenih redov enega nasproti drugemu - komunizem in imperializem kot trditev - da je eden slab in drugi dober. Oba sta gnila. Žalostno je, da se danes zagovarja tisti marksizem, ki je postal Oblast in postaja danes že do take mere utrudljivi pojem, da je postal prazen, ideološki, prikrita farsa z demokracijo, laž, zavajanje, ki očitno vžge. Prevlada črednih instinktov.

Po sesutju socializma boljševiške provenience, ne bi smeli Kantu očitati antizgodovinskost, kot to počnejo nekateri, na podlagi njegovih zelo natančnih analiz francoske revolucije 1789, iz katerih je razvidno, da se je globoko solidariziral z njenimi moralnimi temelji. Hkrati pa je tudi razumel, da nikoli ne pride do resnične reforme v načinu mišljenja. Kot da bi hotel človeštvu pustiti trajno sporočilo o tem, da je morda samo etika tisti temelj, ki naj bi zmogla takšno nalogo.

Etika pa je v marksizmu (z izjemo novokantovsko usmerjenih marksistov) neizrazna in nespoštovana smer. Zato takšna revščina v mišljanju! Za takšno dejstvo sta odgovorna tako Hegel kot Marx, ker pri njima pač ni razvite etike. Marksisti so in še danes dežurajo le kot Oblast ob polni mizi socializma, zagrešili so nad socializmom najbolj s tem, da so kot Oblast - z veliko začetnico - pozabili na njegovo etično utemeljitev. Sistem, ki ne deluje na moralni podlagi, se mora prej ali slej zrušiti.

Nihče od marksistov, ki zagovarjajo prejšnji režim, mi ne zna odgovoriti na vprašanje kaj je človek. Človek ni samo homo faber, je še kaj več. Filozofiji manjka ontologija človeka, t.j. antropologija. Če je dokaz za eksistenco filozofije od Aristotela do Kanta obtičal v dokazu o eksistenci Boga, potem to tiči danes v dokazu o eksistenci človeka. Kaj je človek? Čas razsvetljenstva je zelo zaostril vprašanje človeka kot bitja, ki ga odlikuje ena njegovih najbolj temeljnih določb in potreb, da je človek bitje svobode. Komunizem pa tega človeku ni mogel dati, ker se z etiko ni ukvarjal, nasprotno do človeka kot bitja svobode se je obnašal nasilno in zatiralsko. Človek ni mogel preživeti v lastni identiteti, le z normirano zavestjo. Danes so ponotranjeni stari pritiski strahu pred oblastjo, dobili še ekonomske pritiske, ki človeka obravnavajo kot odvečnega, kot brezpravno bitje in ta negotovost postaja vsaki dan bolj legitimna kategorija. Človek ne sodi k bistvu prihodnosti, temveč je nebodigatreba. Oblast je opijanjena od  zapolnjevanja javnega  prostora s konstrukcijami o dobičku, uspešnosti, od konstruktov, ki so za narod brez pomena, kajti narod ni elita, temveč so vsi ljudje. Koliko napihnjenih jazov se pojavlja na ekranih pred očmi naroda. To psihološko stanje zares ne vemo kam vodi, saj se samo v sebi ne bo razrešilo. Na TV nam kažejo samo v nebo segajoče enormne plače parazitov, o katerih narod niti sanjati ne more, da bo takšne zneske sploh kdaj videl na kupu, kot jih oni prejemajo za menagiranje z državnim kapitalom, sejnine in nagrade. Ali res nimajo na Vladi sociologa ali psihologa, da bi jim povedal, kako se narod počuti, ko mora vso to človeško umazanijo gledati in spremljati takšen v nebo vpijoči egoizem in krivice.

Razsvetljenstvo si je prizadevalo najti na mesto oslabljene religije intelektualen razlog, da bi se prebilo v družbi, če interes odpove. Teorije so trde in s posledicami, moralni nauki propagandistični in sentimentalni tudi tam, kjer zvenijo religiozno. Bežimo pred nasiljem in nezmožnostjo morale. V tem je ves problem. Začetka ni, je samo prvotno stanje. Skušajte me razumeti, da svoje razmišljanje usmerjam v beg od totalne podreditve in poslušnosti in si prizadevam za etiko samoohranitve človeka, ne le v eksistenčnem materialnem smislu, temveč tudi v duhovnem. Nesvobodo se da spoznati, jo izkusiti, ne pa predstaviti. Svoboda je proces, nekaj neprenehno nastajajočega. Res je, da sem pogosto napadena prav zaradi razmišljanja te svoje poti v nenehnem iskanju svobode duha. Gradim si tudi svoje svetove, ki mi pomagajo preživeti v duhovnem smislu. Avtonomni in emancipirani ratio mora biti svoboden. Etika je temelj mišljenja.

S kakšnimi oblikami etičnega ali neetičnega obnašanja se srečujemo v vsakdanjem življenju?
Kot primer naj vzamem pozidavo v Dravljah z visokimi stolpnicami, ki bodo uničile naravno krajino in utesnile prebivalce, da ne bodo več videli sonca jasno kaže komu v prid gredo stvari. Odveč je reci, da nam vladajo lobiji in zaslužkarji, ki jim za smotrno urbanizacijo prestolnice ni kaj veliko mar. Edini kriterij je komercializacija vsega, brez vrednot. Krajani napovedujejo ustavno pritožbo. Ljubljanski mestni svetniki so dali zeleno luč za gradnjo treh spornih stolpnic v Dravljah, ki bodo visoke od 10 do 16 nadstropij. Ob tem pa je večina svetnikov zavrnila že samo možnost razprave o ideji svetnikov Mihe Jazbinška in Aleša Kardelja, da bi namesto tržnih stanovanj gradili dom za starejše občane s 450 posteljami, kar so podprli tudi v Civilni iniciativi Brilejeva, kjer so prej nasprotovali pozidavi območja, pa tudi svet četrtne skupnosti Dravlje. Predlog svetnika Mihe Jazbinška, naj v Dravljah namesto stanovanj gradijo raje dom za ostarele, ni doživel niti razprave, si je pa svetnik med sejo zaslužil tudi ukor župana, ker je o Dravljah želel razpravljati pri točki o sejninah svetnikov četrtnih skupnosti.

Dejstvo, da se ljudski volji ne prisluhne, nima niti približno nobenega elementa demokracije, temveč predstavlja ignoranco in podcenjevanje ljudske volje. Doživljamo metastaziranje narodovega telesa pod plaščem fiktivne demokracije, ki zavira resnični razvoj in dobrobit ljudi. Politika ima dva obraza, eden je obrnjen stran od ljudstva in gleda v svoj žep, drugi z masko pa je obrnjen k ljudstvu.

Nekaj podobnega se dogaja tudi v Kopru z ulični svetilkami, ki niso razveselile krajanov. Na Pristaniški ulici in koprskem Pomolu so postavili 53 trinožnih avantgardnih uličnih svetilk na foto celice, ki naj bi bile popolnoma avtonomne in zelo varčne z električno energijo, saj naj bi jih polnil fotovoltaični sistem, ki se nahaja na zgornji strani. Toda, kot navajajo viri fotocelic na lučeh ni in luči naj se ne bi oskrbovale same. Koprska Komunala, ki naj bi skrbela za upravljanje teh luči, naj ne bi prejela nobene projektne dokumentacije zanje, prav tako naj ne bi bila opravljena primopredaja. Gradbena dela za postavitev naj bi opravil Grafist, Elektroinvest pa naj bi poskrbel za njihovo usposobitev in priklop na električno omrežje. Te svetilke pa so za krajane toliko moteče, da se je celo organizirala civilna iniciativa. Pred dnevi je na uredništva lokalnih medijev romalo elektronsko pismo s povabilom krajanov protestni na shod. Da so te svetilke tujek in da motijo občutje krajanov, ki jih morajo gledati, je povsem odveč govoriti. Kapital pači podobo našega urbanega okolja.

Pri vsem tem se upravičeno lahko vprašamo, kdo kroji urbano politiko mestom, ki jim vladajo župani menagerji, brez posluha za stroko. Ali je edino merilo urbanizacije mest dobiček, ki se seli lobijem v žepe? Kaj pa krajani in njihove potrebe? Ali pri urbanizaciji naših mest ni več potreben strokovno utemeljen pristop, ki pripelje do rešitev, ki niso v škodo substanci in niso v zadovoljstvo in v interesu krajanom, da jih bo potrebno v bodoče eliminirati, ker so bile posledica nestrokovnih in urbanistično zgrešenih posegov v prostor. Vsi ti zmazki, ki kvarijo urbanistično arhitekturno krajino, bodo pripeljali do izgube zgodovinsko-spomeniške pričevalnosti. Na mesto, da bi diktirala stroka, diktira kapital. Žalostno!
»Mene osebno predvsem zanima, katere so tiste institucije, ki naj bi strokovno in kompetentno v našem imenu odločale in bi po mojem mnenju morale dati zeleno luč sleherni urbani rešitvi." je v povabilu zapisala občanka, ki se ne strinja z novo postavitvijo luči v Kopru.

Pravkar sem gledala kulturniško oddajo o Rapi Šuklje, 1923, ki je diplomirala na pravu in iz primerjalne književnosti. Včasih je urejala popularno oddajo "Gremo v kino" ter se uveljavila kot filmska kritičarka. Prevedla je tudi pomembna dela angleške, ameriške in nemške literature (mdr. O. Wilda, sestre Brontë, K. Hamsuna, A. Döblina, E. Wharton, V. Woolf). Zdela se mi je tako popolna, tako čista in vzvišena je bila njena pripoved, brez najmanjše zaznamovanosti s sledmi tistega časa, tako brezhibno življenjsko optimistično naravnana, kot da ni od tega sveta, temveč kot da jo je sam stvarnik naredil in poslal na ta svet. Delovala je nadvse popolno, skoraj božansko.

Po tej oddaji, ki je bila zares za oko in uho čudovita, popolna in brez ene same negativne kritične besede, ki bi govorila o kulturi tedanjega časa, recimo o tisti skupini kulturnikov, ki so bili odrinjeni od kulturnega delovanja in uveljavljanja iz političnih razlogov, zaprti in maltretirani od komunističnega režima n. pr. Dane Zajc ob izdaji pesniške zbirke "Požgana trava", itd., primerov je nešteto, se samo sebe vprašam dvoje: "Ali je naloga intelektualca, da išče v času in prostoru samo pozitivne in lepe plati in ali je naloga intelektualca, da pozlati tudi umazanijo, ki se skriva pod leskom neke dobe? Ali ni naloga intelektualca, da resnicoljubno spregovori pošteno o enem in drugem?" Tako realistično kot stvari so in kot jih je subjektivno doživljal tudi v odnosu odgovornosti do drugega.

Sama ugotavljam, da ko odkrito povem, kako sem doživljala prejšnji sistem v smislu človekove svobode in avtonomnosti mišljenja, se proti meni vsuje plaz očitkov in v bran se  postavijo sovražno nastrojeni, ki nočejo priznati in sprejeti resnice. Seveda njihova resnica je recimo bila drugačna od moje in od drugih resnic. Želeli bi me videti kot nekakšno pesnico v mirovanju, ki ne govori o vsebinah, ki so bile nekdaj prepovedane. Jaz, žal ne morem eksistirati s polovičarsko držo, resnica ni moj žrtvovani del v prid miru.

Ljudje se moramo boljše spoznati med seboj, da se lahko razumemo in sodimo. Spoznati pa moramo tudi zgodovino in preteklost svojega naroda in izprašati sebe. Stvari moramo znati preseči, da smo potem bolj človeški.

KOLIKO GLOBALIZACIJE SLOVENCI SPLOH ŠE PRENESEMO?

Postavlja se nam svetovno vprašanje, kako počlovečiti globalizacijo, še bolj aktualno pa je vprašanje, kako počlovečiti našo družbo, da ne bo tako krivična, da bo imela prijaznejši obraz do nas državljanov.

Globalizacija ni nič drugega, kot skupek procesov, ki ustvarjajo bogate in reveže, uničujejo okolje in onesrečujejo ljudi. Te procese pa ne upravljajo modri upravljavci sveta, temveč zaslužkarji, sebični in spretni manipulanti, ki zaradi dominacije moči ne zmorejo doseči stopnje počlovečenja v smislu pravičnosti in pravic ter etike skrbi in odgovornosti biti-za-drugega. Gre za moralno sebstvo, za razvrednotenje vrednot.

Globalizacija je zapletena mreža odnosov med zemljani, ki nimajo konceptov in pravih nazorov o ureditvi sveta in solidarnosti med ljudmi. To stanje je zajelo tudi Slovenijo.

Največjega krivca pa moramo iskati v nas samih, ker smo potrošniki vse večje in naraščajoče porabe. Največ k počlovečenju globalizacije prispevajo prav reveži, tisti z nizkimi plačami, brezposelni, skratka ljudje z neizpolnjenimi socialnimi potrebami.

V preteklosti smo imeli veliko teorij o upravljanju družbe, ki so bile nosilke idealov o boljšem življenju, a v praksi življenje ne poteka po ideologijah, temveč po okoliščinah. Revščina res plemeniti ljudi, ki pa hkrati sanjajo o premoženju bogatih. To se je dogajalo tudi še tako ortodoksnim komunistom, ki so prisegali na ideale enakosti in pravičnosti.

Zmaga ni zaključena s spremembo sistema, temveč z njegovim umeščanjem. To se je zgodilo tudi po osamosvojitvi naše državnosti. Naše nezadovoljstvo s stanjem izvira iz nerazumevanja potekajočih socialnih procesov in sprevrženih sprememb, ki so sledile. Vir deformiranih ideologij, prepojenih s čustvi in gesli, kot je ideja o socialno pravični družbi in enakosti, ki jo je razglašal komunizem oziroma socializem, je izražala interese razreda, ni izražala pa interesov celotnega naroda, zlasti tistega dela ne, katerega narcizem suverenega jaza in okoliščine so mu omogočile uničiti prisotnost drugega pri upravljanju družbe in je sam to mesto zasedel. Ta je s svojim egoizmom in sebičnostjo osiromašili temelje za etiko pravičnosti.

Politično življenje nas žene naprej in družbo upravlja prav tisti prikrajšani človek, ki je sanjal o premoženju bogatih in je iz prikrajšanja ustvaril pogoje preobrata in okoliščine, da bo sam obogatel.

Vsi imamo svoje male in velike svetove, v katerih živimo, ne moremo pa živeti globalno in nesprevrženo, ker ne moremo uzreti samega sebe v očeh drugega. Ali so Judje videli v času nacističnega holokavsta, da je v njih uperjena prihodnost, da bodo oni podobno ravnali s Palestinci? Kaj bi danes rekla švedska nagrajenka za literaturo pesnica Neli Sachosva, ki je leta 1966 prejela Nobelovo nagrado in v svoji poeziji tako presunljivo piše o holokavstu, ki se ne sme nikoli več ponoviti? Kaj se sploh lahko naučimo iz zgodovine in kaj bi se moralo zgoditi, da bi se spremenili?

Kje se sploh skriva kakšna dobra vest?

Vse se spreminja in mi smo se znašli nemočni v vrtincu globalizacije, ki nas obvladuje. Ljudje se spreminjamo in spreminjajo se naše potrebe in obnašanje. Vsi generiramo ta proces, eni s proizvodnjo in prisvajanjem dobička, drugi s potrošnjo in zadovoljevanjem namišljenih potreb. Vsi smo nemoralni.

Tektonski premiki postavljajo svet na glavo. Opojnost užitkov novodobnih bogatinov in čuječnost naroda ne sodita skupaj. Preudarnost in angažiranost naše vlade pa. Hierarhija se ocenjuje po učinkovitosti.

Ne slepimo se, levice ni več! Ideologija ji je služila, da je mentalno prestopila na drugo stran. Njena opredelitev s starim imenom služi le, da pritiska na volivce in jim obljublja nemogoče. Zavedati se moramo, da so bitja planeta in bitja naše domovine tisti drugi, ki čutijo krivice in se hkrati ozirajo po premoženju bogatih. Ta izroditev človekove narave ne dopušča biti-za-drugega. Prilaščevalske težnje nas ženejo naprej. Vendar upanje umira zadnje! Morda se bomo pa le kaj spremenili, le kralje neoliberalizma moramo krotiti.

EN MILIJON EUR NAGRADE

Ali milijon Eur nagrade še sodi k zemeljskemu? Ali ni to nečastno in nespoštljivo do naroda, ki se komaj preživlja in ali je to humano v odnosu do 13 % otrok, ki hodijo lačni spati, brez večerje?

Slovenija ne potrebuje poslancev državnega zbora, ki se bodo odpovedovali reprezentančnim stroškom za kavo in delčku svojih plač. To je populizem! Slovenija potrebuje poslance, ki bodo znali v tej družbi narediti red.

To nagonsko početje z enim milijonom Eur nagrade je za človeka sramotno. Človek, ki živi z odmaknjenim pogledom od sočloveka in grabi le zase, je parazit naroda.

Država, ki to omogoča pa ne deluje v skladu z 2. členom Ustave Republike Slovenije, ki govori, da je Slovenija socialna in pravna država. Pravičnost pa je temeljno načelo prava. Kot narod smo utemeljeno pričakovali socialno in pravično družbo, družbo enakih možnosti.

Lačno zver ali zveri, ki jih pohlep in pranagon žene in podzavestno opredeljuje kot hlastajoče živali, je treba ustaviti. Osamosvojitve Slovenije nismo dosegli zato, da se bodo stvari prevrednotile na slabše, da se omogoči privilegiranim skupinam, vulgarnim nenasitnim hedonistom, da se prelevijo v božanstva in da začnejo kot bogovi na Olimpu sami sebi verjeti, da so postali nenadomestljivi, nesmrtni bogovi v tej deželi.

Kje so meje, ki so jih bogovi namenili človeškemu rodu? Opiti z idejo večvrednosti, ujeti v svoji nepotešeni želji po preseganju skrajnih meja narodove potrpežljivosti, se razen zase, ne menijo za druge. Naplavljena plodovna voda teh izrodkov sili, da jih za vedno zavrnemo in jim povemo, kjer so meje dopustnega.

Ali smo postali družba letargičnih bolnikov, brez lastne samozavesti, da bi zahtevali odpravo takšnih izrojenih družbenih razmerij in stanj; ali nismo ustvarjeni vsi z enako logiko preživetja in ali bomo kleče kot hlapci prenašali zapostavljenost in izkoriščanje naroda, ki želi delati in preživeti. V večjem totalitarizmu kot danes živi narod, še ni živel. Naša stvarnost je zgrajena iz družbeno ekonomskega stroja, ki v vsakem trenutku lahko pregori in se sesuje, kajti brez ljudi naroda ni. Ali bomo še naprej sledili tej preračunljivi samomorilski logiki preživetja?

Kako vrana vrani oči ne izkljuje, jasno izpričuje dejstvo, da so banke dajale novodobnim privilegirancem kredite za prevzeme podjetij, ki jih ne morejo odplačevati, ker so podjetja s svojo nestrokovnostjo novi lastniki potopili, sedaj je treba menedžerje še nagraditi za "uspešnost" takih naložb, da boste vi spoštovani državljani in spoštovane državljanke, to plačevali in si še bolj zategovali pasove. To je za nekatere še vedno logika utemeljena od človekove umnosti, ki se je v svoji grabežljivosti in sprevrženosti očitno poživinila na črti spoštovanja družbene morale.

OB 40-LETNICI SMRTI MOJEGA OČETA ČRNEGA BRATA (1969 - 2009)

Danes, 20. prosinca 2009 sem proti jutru sanjala, da sem dobila lastnoročno napisano sporočilo od mojega pokojnega očeta, na katerem je pisalo, da  naj ga ponovno dostojno pokopljem v domačo grudo.

Zares nenavadne sanje po 40 letih smrti mojega očeta,  saj so ga res  v Novi Gorici pred tremi leti nepiatetno odkopali in seveda oče ima prav v svojem sporočilu, naj ga znova pietetno pokopljem.


TROP

Oče, s tropom se bojujem
za pravice tropa,
da mi bo trop odrezal
reženj duše
in se nasitil.

Čutim se nagnjeno,
visečo čez rob,
kot da se je smrtnik v meni
prelomil, razstavil
in znova sestavil.













Kaj skriva v sebi,
da jih zanimam
do najpodrobnejše malenkosti,
tudi kam sem bila umeščena
v tropu pred rojstvom.

Ogleduje se me odznotraj
in odzunaj in razmišlja,
kdo bi ga rad obesil ali razsekal
zaradi mojih besed.

Jaz sem ga zavila v belo rjuho,
naj počiva v tisti luknji.
In če bo preveč glasno dihal
in sopel, mu obrnem hrbet
in naj odide brez mene.

Ne bo me brazgotinil več,
ne bo me prašil z oblaki prahu,
oral moj obraz in se po puranje
prhutil v mojem telesu.

Čas je, da se vam zahvalim,
ker ste pobirali kraste
od mojih odrgnin v blatu
in ste me pol stoletja
vlekli za prividom,
me hranili z domačim krompirjem
in polento, mi omogočili, da sem videla
Gagarinov pristanek na luni.
Omogočili ste mi, da sem spoznala fašiste
in klerikalce, narodnjake, komuniste in pičevce
pa tudi konvertite, ki so menjavali barvo po letnih časih.

Ne morem se vam pa zahvaliti,
da ste odkopali na nepietetni način mojega očeta
Črnega brata in ga dali z mojim
prenatalnim portretom v vaš zlovešči okvir,
kot da bi hotel kdo sneti s svojega mastnega
telesa sposojeno kučmo
od svojega "ugrabljenega" majskega hrošča
in odsidrati grehe iz ožuljene duše
svojih štirinajstih pionirčkovih let.

Posebno vam je moj smrtnik hvaležen,
da ste sprožili odzivanje njegovih prstov
na klaviaturi duše, da je zapela.

Oh vi, iz bivanjskega stanja sedanjosti,
ki se vas polašča delirij, da bi globlje
pomene znova razvrstili v neresnice
in svoje resnice utemeljili v užitkih
vznesenosti in metastazah nihilizma,
kako patetično razstavljate svoja bolna jetra.

V globalnem smislu ste inventar preteklosti.
Štancate se, oh bogpomagaj kakšen
avtizem in vražji cirkus vitiosus.

Vztrajam na obali, da si namočim noge
v slovenskem in ne hrvaškem morju.
Nekatere stvari pač ostanejo v genih!

TRST JE OSVOBODILA SLOVENSKA VOJSKA IX. KORPUSA

Izjava Stipeta Mesiča, ki jo je dal na predavanju študentom zagrebške fakultete za politične znanosti, da če hrvaške enote ne bi osvobodile Trsta, bi Slovenija danes morje gledala iz razdalje 20 kilometrov, je za Slovence žaljiva provokacija brez primere in potvarjanje resnice.

Ne vem kako je mogoče, da se pozablja zgodovinska resnica, da je komandant IX. Korpusa Martin Greif – Rudi (na sliki) že oktobra 1944 skupaj s z aktivisti organiziral vojaške enote iz vseh delov in okolice Trsta, ki so štele 950 mož odporniškega gibanja iz vrst Slovencev in Italijanov in da je 1. maja 1945 vkorakal v Trst IX. Korpus pod njegovim vodstvom.

Zgodovinar Božo Repe je pojasnil novinarjem, da je celotno operacijo osvoboditve Istre in Slovenskega primorja izvedla 4. Jugoslovanska armada, v kateri so bile seveda tudi hrvaške enote, poleg bosanskih in tistih iz drugih delov Jugoslavije ter prekomorske (mešane slovensko-hrvaške) brigade. Vendar to izjavo je treba dopolniti s pomembnim dejstvom: Vsi partizanski korpusi in enote so bili organizirani s 1.3.1945 v jugoslovansko armado, to dejstvo pa ne pomeni, da Trsta ni osvobodila slovenska vojska pod vodstvom IX. Korpusa, ki jo vodil slovenski komandant in partizanski major Martin Greif – Rudi, priprave na osvoboditev Trsta pa je vodil že od oktobra 1944 in organiziral pripadnike osvobodilnega gibanja, brez katerih bi osvobodilna partizanska vojska v Trstu ne mogla delovati. Slovenska vojska je morala v Trstu delati tudi red, saj so se nekateri pripadniki  jugo vojske grdo obnašali v Trstu, milo rečeno po balkansko.

Povedati je treba, da je bila komanda mesta Trst pod vodstvom slovenskega partizanskega majorja in komandanta Martina Greifa – Rudija, ki je bil po prihodu zaveznikov tudi oficir za zvezo z vojaško misijo zavezniških sil.

29. aprila 1945 je gibljiva skupina, ki so jo sestavljali v glavnem prekomorci iz 1. tankovske brigade, artilerije, motorizirane pehote in inžinerije, pričela prodirati čez Divačo, Sežano in Opčine ter Bazovico proti Trstu. Prvega maja so prekomorci, skupaj z enotami  IX. korpusa slovenskih partizanov in vstajniki v mestu, osvobodili Trst.

Fotograf Mario Magajna se teh vojnih dni spominja: Danes smo priča poskusom ponarejanja zgodovine, češ da so v Trst pred jugoslovansko armado vkorakali Anglo-Američani. Tega dne  se tega spominja, kot bi bilo včeraj: "Na dan 1. maja so proti večeru v Trst prišli partizani, Anglo-Američani pa so prispeli šele dan kasneje, saj so bili ustavljeni nekje pri Tržiču. Jaz bom vedno trdil, da je bilo tako. Na mojih slikah sicer ni datuma, vendar je bilo to 1. maja. Iz fotografij je jasno: prvi dan so bili tu samo partizani. Nemci pa se jim niso hoteli vdati, saj so se bali, da jih bodo pobili ali poslali neznano kam. Vdali so se šele drugega dne, ko so prišli Anglo-Američani."


Ne razumem zakaj se pri zaslugah v NOB pozablja Slovence in tako rado poudarja jugoslovansko armado.

Martin Greif – Rudi je bil drugi komandant slovenske narodnoosvbodilne udarne Gradnikove brigade od 3. novembra 1943 – 30.1.1944, potem pa komandant IX. Korpusa.

Po vojni je bil Greif minister za delo, nato direktor Tovarne dušika Ruše (1952) , nakar je bil na pomembnih družbenopolitičnih funkcijah na okraju v Novi Gorici, na zadnje pa župan v Ajdovščini, kjer je umrl in je tudi pokopan.

Martin Greif – Rudi se je odlikoval po izjemnem socialnem čutu, nešteto krat je vzel v svoj avtomobil starčke, ki so prišli na goriški okraj iz oddaljenih vasi, in ker niso imeli avtobusnih zvez, jih je Martin Greif – Rudi odpeljal na njihove domove.

Bil je kritičen tudi do ekscesov in nasilja tedanjih povojnih oblastnikov. Rad je prisluhnil in pomagal ljudem.

Na sliki: Bivši komandant Gradnikove brigade Martin Greif  izroča zastavo borcem brigade (Partizanski dnevnik, 5. septembra 1953)

Originala obeh slik hranim v albumu.

 

 

TRST SO OSVOBAJALI TUDI TIGRI

Pri vsem tem pa ne smemo pozabiti hrabrih borcev, med katere nedvomno prištevamo  domoljuba, borca, partizana  in Tigra Cirila Pelicona iz Kopra. 

Partizan Ciril Pelicon-Rado je bil udeleženec številnih težkih bitk s fašisti. Tudi sam je bil v eni od bitk ranjen. Posebno so ga bolele izgube mladostnih prijateljev iz Lozic in bližnjih vasi. Nikoli pa v sebi ni do konca prebolel izgube svojega partizanskega poveljnika, prijatelja in vzornika, rojaka iz Podnanosa, Janka Premrla-Vojka. To neizpovedano bolečino je nosil v sebi vse življenje.

Dolga, težka, s krvjo prepojena in številnimi bitkami preizkušena partizanska leta, so Cirilov vrhunec doživela v zadnjih borbah za Trst, kjer je kot borec sodeloval v sklopu slavnega IX. Korpusa. Vkorakal je v osvobojeni Trst, katerega so kasneje krivične svetovne velesile ponovno, iz politične preračunljivosti in blokovske delitve sveta, dodelile sosednji Italiji.
 
Na sliki Ciril Pelicon - Rado (12.8.1925 - 21.9.2008), rojen v vipavski vasici Lozice, domoljub in partizan, član Rodoljubne organizacije Tigr Primorske.



SLAVA POGUMNIM BORCEM ZA SLOVENIJO!

 

DRŽAVA ALI KAVA?

Zunaj je ledeno. Še zmeraj posipavajo sol. Na vetrobranskem steklu je debela plast ledu, ki zastira pogled. V ribniku ni nobenega laboda ali race. Vse je sveže prepleskano v belo. Nebo se žareče sveti skozi oblake.

Zgodba je tiha meditacija naroda, ki se je postavil za ekranom pred alternativo: »Država ali kava!«

Vabim vas na upočasnjen pogovor o državi ob slastni, topli, lepo dišeči kavi, da bomo skupaj kramljali, lepo zapeli in gledali skozi okno  zasneženo zimsko idilo. Zagotavljam vam, da vam kavo plačam iz svojega žepa, drugega vam za sedaj ne morem in nimam kaj ponuditi. Opravičiti želim svoje obljube in ostati z vami maksimalno prijazen.

Okno in snežinke so neka dvojnost, minimalistična kulisa, nekakšen osebni pogled na tuje razkošje. Ne smem spraševati, ugibati in iskati resnic, to ni primerno. Vprašanja so prepuščena evrokratom. Kar se bo pripetilo, bo del zgodovinskega. Moja latentna, želena in virtualna drža je zgodba všečnega zapeljivca. Njena izvorna vez smisla razumeti stvari, je perspektiva, ki se prikazuje v obrisih. Za sedaj je še vedno dobra, optimistična in izključno demokratična poteza piti kavo na svoj račun. Pobude, ki jih diktirajo neoliberalni parametri, so običajno izkažejo za jalove, to je katastrofično za proračun. Tudi drakonsko zakonodajo bomo s skupnimi močmi in modrostjo zaenkrat malo zavrli, saj pospešeno tehtanje vprašanj ni vselej ekološko dober indikator uspeha. To vam z užitkom poudarjam.

Sprašujem vas, zakaj moram sredi tribune lačnih in družbeno nepotešenih bitji poslušati udarce, ki butajo ob zid in silijo vame s svojo radovednostjo. Zakaj me sprašujejo sredi trepetajočega plamena na ognjišču, ki ugaša, ko se kuha kava, koliko stane kava, majhna porcija kavice z natrenom. Intelektualno doživljanje državnosti vključuje prav vsako malenkost, tudi majhno skodelico kave. Poglejte Ivana Cankarja kakšno ganljivo povest je napisal o skodelici kave.

Kriza modernega diskurza je zares stanje, ki prihaja v protislovje z imanentnim interesom države. Še malo in lahko se zgodi, da se bomo vsi utopili v revščini in dolgovih, pa vam še kave ne bom mogel ponuditi. Ne morem skriti, da me navdaja od krize recesije utrujeni duh. Človek ne more verjeti, da nam je čas rodil prav iste mutante, ki so že mutirali mutatis mutandis, kar me ne navdaja z veseljem.

Umetnost življenja je skupek vseh moral s pomnoževanjem premislekov. Ne zaljubite se preveč v oblast, pomembne so osebne simpatije.

Telo naroda res doživlja paradoksalni razcep. Banalna, pritlehna in pomilovanja vredna je diagnoza o mrličih. O santa parola! brez pomirjevala pred nastopom. Moja napaka, priznam, ker sem površno ocenil pomen kave. Če bo šlo tako naprej, bomo izgubili glavne distinktivne lastnosti občutljivosti, jasno je, da se neoliberalna hegemonija izraža tudi v obnašanju.

Ob vseh mogočih birokracijah, bogatenju tajkunov in iluzijah o obvladovanju razmejitvenih con, se mi zdi morje še najpomembnejše. Do poletja bo treba rešiti celo vrsto ponarejenih družbenih problematik, da bomo lahko brezskrbno srfali po našem morju.

Pri sindikatih in postmodernizmih pa bo treba uporabiti human sciences, več pragmatizma in konstruktivnosti, saj vrednostni sistem je tudi imidž in porok, da bomo prebrodili krizo ponosno.

Še malo pa se bomo zares vsi utopili v revščini in dolgovih, če ne bomo optimistični. Skrivaj moramo gojiti neke višje optimistične vrednostne norme, ki se bodo naredile same odsotne, ko bo čas za to.

Sindrom političnega populizma pa ni nobena skrivnost. Koalicijo je prevzela stranka levice s tremi podpornicami iz levo liberalnega krila, vse štiri stranke koalicije so pa ostale levičarske zaradi ohranitve pozicij strankarskih hierarhij, saj razumete. Tradicija pač!

Očitno je, da strankarska hierarhija bega in se išče v stari Marxovi retorti dela, socialne države in blagostanja. Ne uspeva ji najbolj, a uspeva. Zato je treba vsaj dajati vtis in ohraniti socialne drže in trpno soudeleženost pri vseh težavah recesije. Vse se začenja na samem vrhu in gre po piramidi navzdol.

Če nisi bil v socializmu z mano, bi lahko bil vsaj sedaj malo z mano pri kavi, ko nam ne gre najboljše in ti jo jaz plačam iz svojega žepa! Ali ne razumeš, to je socializem! Zavedati se moramo, da lastni razvoj človeškega duha in inteligence, ki je skupna vsem strankam in primatom, poteka globinsko ločeno in predstavlja dedovanje pridobljenih nagnjenj. Vsak trenutek soglasja človeka blagodejno ohromi, kot orgazem, ki obudi čute in te zaziba v sladko spanje.

KPS - KOMISARJEV BLOG

MULTIMEDIJSKI CENTER RTV SLOVENIJA 

Iz posameznih prispevkov na rdeči preprogi Multimedijskega centra RTV Slovenija je razbrati ozadje propagandistov boljševizma in stalinizma ter vseh njihovih izpeljank in nijans. Namen je jasen. Najmanj kar je, gre za zlorabo ustavne določbe o svobodi izražanja in svobodi obveščanja. RTV Slovenija dopušča blogiranje, od katerega se oddalji z vso svojo odgovornostjo, da se objavljajo sovražni prispevki v mediju, ki spada pod jurisdikcijo zakona o medijih, ki je za vse medije nesporno enako zavezujoč. Takšno distanco lastne odgovornosti nacionalne RTV je treba obsoditi! Najbolj odprt prostor za razne refleksije, vse do najbolj absurdnih konstruktov v sferi javnega, je prenapolnjen s sovražnim govorom do vernikov, ki jih označuje kot potencialne morilce. S kakšno pravico?

Demokratična Ustava RS, sprejeta ob osamosvojitvi Slovenije, v svojem 63. členu govori, da je protiustavno vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti. Protiustavno je vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni.

To ustavno določbo razumem kot prepoved propagiranja totalitarizmov, ki nosijo v svojih idejah narodno, rasno, versko in drugo neenakopravnost in razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti. Ustava je jasna in nedvoumna. Članek KPS –  Politkomisar: »Verniki potencialni morilci?« že v samem naslovu in tudi v vsebini prav to sporoča slovenski javnosti. Torej vsi katoliki naj bi bili potencialni morilci. Govori le o tistih vernikih, ki opravljajo katoliške obrede, drugih ne omenja.

Slika : Osvobojeni tujega tirana, smo postali sužnji diktatorja. Smo na prisilnem poboljševalnem družbeno koristnem delu .

V ospredje stopajo provokativne teme, skrajno na meji ustavnega in zakonito dopustnega. Demokratični človek nehote dobi občutek, da stare sile producirajo zloglasno propagando za zadovoljitev svojih političnih sponzorjev. Svobodomiseln človek ne more ostati ravnodušen ob propagiranju boljševistične revolucije in revolucionarnih drž sovjetskega morilskega tipa. Žal mi je, da nekaterim od govorcev renegatstvo slovenstva ni tuje. Ali se nismo borili za demokratično Slovenijo in s kakšno pravico nekateri vnašajo totalitarizme v javno življenje v začetku prvega stoletja v tretjem tisočletju? Zgodovinska realnost je vse nekaj drugega, kar ti ljudje govoričijo in pišejo. Glede na te pojave, je treba postaviti črto in javno opozoriti reakcionarje, da ni več njihov čas! Komunizma je konec! Komunistom je takšno pisanje sredstvo boja, da bi spet prišli na oblast in na novo izumili vse neverjetne dosežke, kako si podrediti sodno vejo oblasti, informiranje javnosti in vzpostaviti inštrumentarij oblasti in totalitete na vseh področjih družbenega življenja.

Na te forume jasno, ne pišejo izobraženci, temveč omejeni posamezniki, ki so orodje oblasti željnih, nostalgiki, ki bi si radi obuli spet udbovski škorenj in pili iz njega šampanjec in prirejali balkanjade. Soočenje s totalitaristično pojavnostjo, ki izgubi razumska tla, ni nasledek demokracije in razsvetljenskega dojemanja človečnosti. Umnosti, ki se je poživinila, ni prostora v mediju za njeno širjenje. Sposobna je poteptati vsako kulturno težnjo in prizadevanje po kulturnem dialogu. Družbeni značaj takega delovanja je semafor, da drsimo navzdol. Ravnodušna drža ni na mestu. Vaša pasivnost spoštovani državljani in spoštovane državljanke se odslikava v razpuščenem populizmu, ki mu je vse dovoljeno. Kultura pisanja, ki ne ustvarja sama iz sebe neke nove vrednosti, se sooča s sidriščem svojega duhovnega propadanja. Ljudje imamo izoblikovane senzorje za resnico in moralne vrednote v političnem delovanju. Ali bodo ti iztirjeni individuumi spet postavljali naše možgane za bodečo žico in nas brez dokazov razglašali za narodne izdajalce in nas pobijali. Ustavite širjenje in razraščanje te rdeče plesni v naši družbi, da nas ne bo spet kot narod dušila in uničevala!

Politkomisarju sem povedala kaj me moti. Namreč midva sva duhovno, razumsko in domoljubno na povsem drugačni valovni dolžini. Ne vem katere knjige je prebral in kaj je napisal. Slika in njegov diskurz mi pove, da je nedvomno neustvarjalen jugo nostalgik iz Kumrovačke šole. Če bi molčal, bi še naprej lahko ostal Politkomisar! Zamudnikom ostanejo le kosti, če bi se bolj podvizal, bi lahko med prvimi mlel in ga ne bi bilo na multimedijskem centru nacionalke. Naj bo še naprej Politkomisar in ostane ljubljen v svoji sekti, utrujeni narod pa naj pusti pri miru!

Osrednje božanstvo verske sekte na rdeči preprogi mu namreč daje občutek, da je prerok kominternovske šole Derežinskega z Edvardom Kardeljem na čelu, vendar njegovi verski nauki, ki jih oznanja narodu, so korak nazaj, neka žalostinka jalove moči, nek defekt, ki čaka na streznitev. Občutek imam, da vodi tu neko sektaško politiko beograjske Borbe in bi rad postal odgovorni urednik RTV-ja in z državljani plesal kolo "mi se ti kunemo". Za Silvestra so peli pod Prešernovim spomenikom v Ljubljani: » Od Vardara do Triglava«. Ljubljanski župan je imel nasmeh kot zrela lubenica. Nekaj pisarn in kabinetov je že spet razobesilo sliko malikovalskega diktatorja, ulice in trgi še vedno nosijo imena nepismenih ubijalskih revolucionarjev. S takimi članki, kot jih objavlja politkosmisar kaže, da ga še hudo muči mazohistični hlapčevski sindrom. Na blogu razobeša kultne slike jugodiktatorja, kar meče čudno luč na državljane samostojne Slovenije doma in v demokratični javnosti v tujini. Zares nedržavotvorni jugonostalgični  politkomisarski politikantski  privrženci se zbirajo sedaj že na nacionalni RTV. Totalna okupacija!


Čudim se, kako da politkomisar ni še udarno razrešil afer, podtikanja, lobiranja, povezav z gospodarskim kriminalom svojega levega liberalnega krila? Kakšno državotvornost neki zmore, politkomisarsko iredento s ponosom pokvečene nacionalne identitete?

Dokler bo tako, ni pričakovati napredka, blagostanja in preporoda v naši domovini. Njegov boljševistični opij je strup za narod. Religija sekte, ki jo propagira komunizem, je pustila za seboj sto milijonov mrtvih. To kar počne politkomisar in govorijo njegovi pristaši, razni komsomolci s krznenimi kozaškimi kučmami na glavah, je poustvarjanje staro/nove družbe na razvalinah uma.

Ali ni komunizem prinesel ljudem dovolj gorja in pohabljajočih trendov v normirani zavesti množic, enoumja, ovadb, sumičenj, ovaduštva, služenja, predanosti mastodontom, ki so nasilno vzpostavili revolucionarno oblast. Ali ste popolnoma klecnili in ste še vedno pod znanim duhovnim vodjem komunistične sekte? Ni potrebno sejati samo rdečih zvezd po nacionalki, tudi križi pobitih in nasilno pomorjenih in tistih izgnanih iz domovine, ki so umrli na tuji zemlji, naj se postavijo.

Ali res mislite, da smo ljudje tako bedni, da bomo brali sestavke vaše bolne ideologije, dialektike marksizma, boljševizma, leninizma, stalinizma in nadaljnjih nijans romunskega Čaučeskuja, Titovega prijatelja, z vsemi lastnostmi malikovanja, kulta osebnosti.  Propagira se največje barbarstvo v zgodovini človeštva - boljševizem. Brala sem tudi absurdne laži kako je zločinski diktator Čaučesku skrbel za  romunske kmete. V članku politkomisarja "KPS v boju za slovenske interese", mu je nek Drago odgovoril: "Žalostno je edino to, da je slovenski komunist najprej komunist, nato šele Slovenec." Zares žalostno, kakšni članki se objavljajo in kakšno potvarjanje resnice se širi po tisku.

Ali se ljudje ne znajo ozreti na Tibet, kakšno razdejanje Unescove kulturne dediščine so pustli kitajski komunisti za sabo in na tisoče mrtvih in razseljenih ljudi po svetu. Boljševizem je zelo podoben nacifašizmu. Nikjer v svetu v demokratičnih državah več ne dopustijo registracije komunističnih strank. V Ameriki so tretirani komunisti kot sekta. Revolucionarna nuja Komunistične partije Slovenija ustvarja spodmočene junake sedanjosti in ruši demokratične procese družbe. S takšnimi idejami ustvarjajo destabilizacijo demokratične družbe, razširjajo defetizem in kršijo se človekove pravice. Članek politkomisarja KPS pod rdečo zvezdo, srpom in kladivom je na ravni človeške bebavosti, motor ki poriva nazadnjaštvo naprej s šamanskih revolucionarnim sektaštvom!

Za politkomisarja in njegove privržence naroda sploh ni. Zanj je domovina hiša iz kart, ki jo lahko sesuva po mili vonji. Zanj je domovina samo stvarnost, ki jo lahko oblikuje po politični volji. Zanj resnične zgodovine naroda ni, je samo oblast, ki zgodovino odpravlja z nasiljem. To je njegova realnost. Žene ga abstraktno veselje do polaščanja zavesti in duha. Sile ki delujejo iz ozadja, generirajo takšne ideje prek populistov in jemljejo vsakršno samostojnost in moč neodvisnosti demoraktičnih procesov v družbi z načrtovano težnjo, da sebi priskrbijo vnovič z lastno stranko zase zavarovano neodvisnost in oblastna sredstva. Iz ljudi je zato treba narediti potencialne sovražnike, da je sila za obvladovanje upravičena. Politkomisar ni ničesar drugega kot podaljšana roka starih sil z zamrznjenimi partijskimi knjižicami, ki živijo v svetu iluzij, da bodo ponovno prišli na oblast.

Preveč tega se zadnje čase piše, da bi bil to zgolj samo slučaj!

Zapuščam vas...

Spoštovani!

Poslavljam se od vas, ker odhajam na zdravljenje v Čateške toplice, zato me za nekaj časa ne bo na teh portalih. Glede na to, da je nivo debate padel na najnižjo možno raven upam, da se mi bo po povratku sploh še dalo vključiti nazaj v vaše razprave. Drugače mi je pa moje zdravje bolj pomembno od tega portala, zato vas začasno zapuščam. Hvala za razumevanje!

Politkomisar
Oddano: 14.01.2009 ob 09:26:43

RTV Kategorija: Osebno

Zaznamki:

odhod, slovo

RTV MMC HVALA ZA MODROST!

ČLOVEKOVE PRAVICE  OB IZTEKU LETA MEDKULTURNEGA NE/DIALOGA

Predrazumetje človekovih pravic sloni na zgodovini lastnega naroda in na potrebi po njegovi  duhovni samoohranitvi in preživetju v lastni identiteti.

Človekove pravice da, vendar ne s škilastim in razcepljenim pogledom na individualni etični račun  naroda in oceno razmer v svetu.

Recipročnost spada v domeno spoštovanja človekovih pravic. Če druga stran teh ne spoštuje, niso to več pravice, temveč suženjski odnos v imenu ideološkosti tega pojma.

Vi kritizirate izključevanje, jaz vašo izključenost.

Ideološkost človekovih pravic ni poslanstvo zadovoljevanja pravičnosti, temveč potreba po lastnem političnem obstanku njihovega zagovornika, ki podreja duhovno preživetje naroda praktični uporabnosti njegovih lastnih koristi.

Človekove pravice v rokah patološke politike in otopele samozadovoljnosti,  izgubijo svoj pomen.

Niso problem človekove pravice dokler se spoštujejo, problem nastane, ko se sprevržejo v denar, nasilje, plenjenje, obešanje in terorizem.

Pogled na sakralno spada v domeno zasebne morale in ni sestavina politične morale in njenega dogmatskega dojemanja in interpretiranja človekovih pravic.

Pogled v prazno ne obvaruje človekove pravice lastnega naroda po ohranitvi, temveč ustvarja pogoje za njihovo kršenje.

Vsak ima pravico do resnice na svojem nastavku, ki mu ni mogoče menjavati orodji po volji politike.

Ne razkrajajte me s svojimi zahtevami in preobiljem vdora v mojo psiho.

Ukinite svoje velike dimenzije bivanja in jaz vas odvezujem napora, da bi se pogovarjali o mojih notranjih mejah.

Narod pričakuje dolgoročno politiko osvoboditve in ne politiko obremenitve in zgolj zaščite kratkoročnih političnih interesov.

Multikultura in množična kultura da, vendar ne uvoz plačane tujerodne ne/kulture z rožnatimi pentljami bogatih daril z vonjem po nafti.

Nočete se usposobiti za poslušanje notranjega glasu drugega, da ne bi oslabeli voha za polaščanje.

Moj pragmatizem in vaš individualizem ni eno in isto. Jaz vas poslušam, vi mene ne. Jaz se hočem z vami soočiti, vi z menoj ne.


 

RAZMIŠLJANJE IN DOBRE ŽELJE OB VSTOPU V NOVO LETO 2009

Želim, da bi nas v prihajajočem novem letu 2009 prežel resnično novi duh s soočanjem argumentov o nujnosti zgodovinskega ideološkega očiščenja, ki nas bo kot narod vodil iz potlačitev  v novo duhovno stanje. Želim, da bi zmogli voljo, sposobno ohraniti slehernemu človeku pravico do dostojanstva v sintezi svobode, pravičnosti in pravice do dela. Svoboda narodu ni samo dana, je tudi zadana.

Politični »mi«, smo mi ljudje. Naša potreba živeti in dostojno preživeti prihajajoče leto in čas, ki se epohalno postavlja pred nas, ni do/voljena volja, ki se izčrpava v politični dobrohotnosti in lepih besedah. Beseda demokracija izzveni v ustih marsikaterega politika kot blasfemija. Zgodovina se ne začenja z nastopom nove vlade, zgodovina je v duhu in spominu, v zavesti ljudi. Ko se razglaša zmaga nad vladavino enoumja, vstopa v čas novo enoumje. Vrednote kulturne različnosti se priznavajo in spoštujejo, vendar ne na osnovah politične sebičnosti ter zamegljevanja in odmikanja problemov narodu izpred oči. Ni vseeno od kje se dobivajo subvencije za širjenje duha, ki nas postavlja niže, v podrejeni položaj in vstopa kot tujek med nas. Deležni smo bili veliko igranja, pretvarjanja, hinavščine in nasmeškov, ki se označujejo z glagolom hypokrypto. Le-ta se je zoperstavil proti narodovemu hotenju in čutenju. Volja, ki predstavlja smo sebe, kot volja do moči, ne more biti postavljena v odnos do resnice. Nihče ne more izpeljati iz zlaganega humanizma celega človeka, temveč le svoj bedni projekt.

Prvinsko stanje zgolj vladati in uprizarjati svoj »ženem se«, zgolj v funkciji pogona, žene v stanje »totalno je vse«. Hvala za totalno demokracijo, ki se ne more iznebiti totalitarizma in si prisvaja evropsko svobodo in človekove pravice zgolj pravšnje, kolikor ji konvenira za nabiranje političnih pik. Kriza racionalnega dojemanja naroda in stanja, v katerem narod živi, še zlasti velik del državljanov v totalni revščini, se je pokazala pri nebrzdanem trošenju denarja naroda, ki so ga zaslužile tovarniške delavke, ki so šivale v neogrevanih prostorih, nekatere v rokavicah in brez malice. Osebno mislim, da bi moral predsednik države odstopiti. Kdo pa je, da ne bi mogel dobiti od mene takšnega sporočila? Biti primus inter pares je dolžnost, ne pa pravica.

Ne želimo si zgolj informacijske dobe, temveč reformacijo. Signal je moralni protest z zreduciranimi besedami : »Dovolj nam je!« Kdor hoče našo pasivnost, da nas lahko mobilizira in ugabariti v kup normativnih pravil, ki se na samem vrhu ne spoštujejo, jasno izraža in uveljavlja pred narodom svojo čezmernost, izgubo izvornega bistva kaj pomeni pravni sistem in vladavina prava. Očitno nas je zaobjela kriza norm, ki se ne spoštujejo (prednovoletna Tarča TVSlo 1). Loviti kurje tatove ni nobeno pravo. Skoraj nobena afera ni dobila pravnega epiloga.

Občutek, da samo pasivno spremljam vso to kramarsko nespodobno ravnanje in razkošno življenjsko udobje izbrancev, me zares ne osrečuje. Odsotnost etike ne izraža volje naroda. Glas povzdigujočega tona, kakor da smo hlapčevski narod z gospodarjem, me ne le vznemirja, temveč tudi strahotno odbija. Najbolj nazorno, da naša vzpostavljena nacionalna država kot samostojna in suverena izgublja ta značaj in postaja razpoložljiv sistem za bogatenje brez dela, mi je dal vedeti nek mlajši borec, ki je ob osamosvojitvi Slovenije tvegal v spopadu z okupatorjem  življenje, da v njej ne želi več živeti in da odhaja v Kanado ali kamor koli v svet, ker ne more več duhovno preživeti ob pojavih vseobsegajoče prakse, ko je človek postal resurs izkoriščanja in nemi statist organoleptičnih sprememb razkroja.

V ljudeh vlada nihilizem in s tem nevarnost, da se bomo oddaljili od svojega narodovega bistva. To je pa bistvena preizkušnja duha do kje še zmoremo in koliko bomo še dopustili in živeli samo kot poslušno ljudstvo. Ni dovolj, da prirejamo samo elitne prireditve izbrancem Jet Seta kot neko visoko kulturo v spomin na Prešerna na Dan kulture, temveč da kot narod povemo, kaj nam je odtegnjeno, kar je bilo nekoč našega še v Prešernovem in Cankarjevem času. Raz/sežje bogastva naroda, se ne začenja tam, kjer se začenja nepoštenje, neetičnost in umazanija. Seveda poiskati je treba izvor umazanije. Ljudje, kmalu boste dobili finančno policijo, ki se bo formirala po mandatu sedanje vlade, resursi pa bodo na voljo morda ko se bo zvrstilo nekaj njenih rotacij. Koga hočete zavajati s takšno folkloro? Vaše pomlajenje starostnih gub, ne bo prineslo narodu pomladi. Moralno in vrednostno se igrate z narodom.

Mladina »zeleni in oranžni«, le kdo vas pošilja pred oči naroda takšne, tako ideološko napiflane duhovne zmazke brez primere v imenu levo-liberalnega demokratizma in naprednjaštva. Otroke, ki jim je narodova zgodovina »tabula rasa«. Človek je lahko samo zgrožen nad to umetno gojeno folkloro in igrano dvoličnostjo ter pogrevanjem starih golažev iz enoumnih učbenikov.

Recesija je pa samo potuha za nesposobnost! Kdor se ukvarja sam s sabo, se ne more ukvarjati s problemi naroda. Pojavljajo se imena, ki že zdavnaj sodijo v staro kramo zgodovine, mnogi pa v nezasluženi penzion. Ampak ti verjamejo v demokracijo in demokratične sezname novoizvoljenih, ki bodo sedli za mizo nove požrtije. Na delu je liberalistična samovolja in ne volja naroda. Narod je le sporadični fenomen, nebodisigatreba. Le kaj bi razmišljali o »Kritiki uma«, če pa imamo danes krizo razuma. Največji problemu mu res predstavlja porazdelitev dobrin in poštenje.

Ne opravičevanja in peska v oči, kruha in delovnih mest dajte ljudem. To dajte, kar ste obljubljali in kar narod pričakuje od vas, zato ste bili izvoljeni in sektaško porinjeni s pomočjo afere Patria od zadaj s pospeškom starih sil v nove čase.

Zlagano stanje duha na Slovenskem je ena od zadnjih samot, v katerega bi se lahko naselil moj duh in vas pasivno odklopil. Iz generacije v generacijo bi bilo potrebno voditi s seboj Tigra!

Vsem ljudem dobre volje in delovnim ljudem želim v novem letu 2009  srečo, blagostanje in zadovoljstvo.

Pesnica Tatjana

BOŽIČ NA PLANŠARSKEM JEZERU

Ko si kupimo užitek lepe stvari, ki smo si jo želeli, ugotovimo, da si nismo kupili ljubezni. Vendar kakšno življenje bi pa bilo brez pravega uživanja njegovih lepot. Res je, da nobene resnične vrednote ne moremo kupiti, lahko jo pa doživimo in shranimo v dušo.

Božič je dan, ko se lahko intimno v svojem srcu na simbolni ravni srečamo z edinim prebivalcem tega planeta, ki se je rodil v skromni štalci, ko je ves svet čakal na rojstvo odrešenika in ta dan podarimo svoji družini. Iskalci lepote, resnice in dobrote stopamo v Božič spoštljivo z upanjem v srcu. Božič je po svojem izvornem sporočilu in namenu družinski praznik, ki nas umešča med nam najdražje osebe in nas zasipa z občutki radosti.

Sreča nam ne poseda na visokih skalah v svojem zgrbljenem stanju. Sreča je v mladih stvareh časa, ki našemu pogledu in srcu ne ostanejo prezrte. S svojimi sanjami in dobrimi željami ob praznikih človek lahko tekmuje z visokim letom ptic. Spanec svetega večera mi je zaprl oči in jaz bi bila deležna usode suhega listja, če ne bi zagledala na nebu zvezde repatice in če ne bi odkrila na božičnem drevescu nekega davnega spomina. Odsev leska iz svoje stare zaponke iz jaspisa, ki se mi je rdeče zasvetila iz neke škatlice, me je nagovoril in me spomnil, da se lepe stvari lahko ponovijo s tistimi, ki jih imam rada in s spominom na tiste drage, ki so odšli.

Skozi okno sem zagledala zvezdo Večernico, ki je kakor blisk peljala mojo misel v kraj, ki je bil ves razsvetljen z nebesnimi lučmi.

Božič zjutraj! Pot je dolga in ne smemo izgubljati časa. S svojimi domačimi se usedemo v avtomobil in čez dobro uro in pol se začenjamo vzpenjati po vijugastih serpentinah, mimo gostišča Kanonir proti Jezerskemu. Moja snaha z vnukoma je odpeljala pred nami, da je lahko zakurila peč in nas pričakala v toplem prostoru.

Ko smo prišli na Zgornje Jezersko, je bil še na pol sončen, že malce meglen dan. Izpod Grintovca so začele kot božje lučce naletavati snežinke, uprle svetlobo vame in vztrajno brisale vtise božičnega jutra v Kopru, ki mi je pod bundo sejalo dvome in vprašanja, ali se ne podajam v kraj, kjer me bo še pošteno zeblo.

Če hodiš mimo avtomobila po desni, kjer je še neshojen sneg, ne moreš zaradi zdrsa pasti. Le ledu se moreš izogibati. Zemlja ni nikoli brez smisla in spomina in kdaj pa kdaj te mora tudi opozoriti na previdno hojo. In tako se ti spremenijo podplati v papirnate barčice, ki drsijo po ledu kot drsalke v nekdanjih očeh našega otroštva.

Ob vstopu v prostor, smo začutili prijetno toploto. Na mizi nas je čakal lokavški pršut in refošk. Še prej pa smo se pogreli z zeliščnim Jagermaistrom. Ogenj v peči je veselo prasketal. Stekel je prijeten pogovor ob voščilih, ki so ga prekinjali pogledi občudovanja skozi okno na Grintovec in okoliške zasnežene gore. Plameni v peči so dirjali v dimnik kakor goreči konji in razžarjali prostor.




Na poti proti mejnemu prehodu je odcep, označen s smerokazom, ki kaže smer na Planšarsko jezero. To jezerce ima obliko srca. Zato ga mirne duše lahko simbolično poistovetimo z ljubeznijo. Jezerce so zajezili domačini v spomin na veliko ledeniško jezero, po katerem je kraj dobil ime. Prav gotovo je jezerce najbolj privlačna točka v kraju in nekakšen njegov simbol. Sprehodi do Planšarskega jezera iz različnih smeri so najbolj priljubljeni med domačini in turisti. Že od ranega otroštva je skoraj vsakemu obiskovalcu sankanje in drsanje po ledu ideal, ki ga želi uresničiti. Kot mladim orlom peruti se razpirajo otrokom gibi na ledeni ploskvi. Nato obiščemo gostišče ob jezercu in pogostili so nas z dobro domačo hrano. Obed smo zaključili z odličnimi domačimi sirovimi štruklji. Deležni smo bili gostoljubnosti in prijaznosti in zakaj bi to zadržali le zase.

Svetloba okoli nas se je stapljala v prešerno vzdušje. Pogled skozi okno v naletavanje snežink je bil zares pravljičen. Ob odhodu, ko smo se peljali skozi gosto naletavanje snežnih kosem, je tast mojega sina rekel: »To je bil pa moj najlepši dan v tem letu.« Vsi smo mu pritrdili. Zasneženi gozd je ponavljal odmev zadovoljstva in avtomobila sta se spremenila v orjaška konja, ki sta nas proti večeru srečno pripeljala domov. Preživeti takšen dan pomeni isto, kot tkati iz vlaken srca obleko, da bi obleki naše drage v družini in jih z nežno radostjo obdarili z ljubeznijo.

Moj prijatelj je priznoval rojstni dan in je rekel, da je Kristusovo dete. To je bil pa zares izrek, ki si ga Božičnik  zasluži. Vse najboljše!

Zgornje Jezersko je najbolj pravljičen kraj na svetu! Tu srečuješ na vsakem koraku gozdne vile in škrate. Tu zaživiš v ritmu gore in njene duše. Tu sanjaš!

NA PLANINCAH SONČECE SIJE

Lepo je, da smo sproščenega duha. Resnični duh se ne more razviti v zasebnosti, temveč v osebnosti, ki ji je svoboda zadana. Svoboda se razvija znotraj nas in nam zavlada kot nevprašljiva potreba duha in telesa. Svoboda so meje, omika in odgovornost do drugega. Kakšne so pravzaprav danes te naše želje in kakšno je stanje duha, ki nam prikliče potrebo, da se sprostimo, nasmejemo in da se skušamo pozitivno družabno in družbeno utemeljevati.

Kdo in kaj je tisto, ki nas znotraj določa? Gotovo so to vse tiste dobre prisotnosti, ki nas navdušujejo, vključujejo v gibanje in spodbujajo k medsebojni komunikaciji, ki nas ozavešča in plemeniti. V sebi gradimo različne trdnjave, ki služijo v boju za duhovni smisel. S sproščenostjo duha gradimo mostove in morda odstranjujemo tudi pregrade zoper resnico ali pomerjamo puščice v drugega kot poskus veščine njegovega trpnega prenašanja?

V življenju je že tako, da se pohojena trava hitro obrne navzgor. Svojih čevljev pa ne morem posoditi nikomur, ker so razhojeni po moji meri, z njimi sem hodila po tlakovanih poteh. Izogibala sem se travnatih površin, ker mi je žal vsake rastlinice. S svojimi čeveljci sem prehodila dobršni del življenja, z njimi sem celo plesala ob osamosvojitvi Slovenije, ko je g. Lojze Peterle igral na orglice Na planincah sončece sije. Radost glasbe je moč, ne premoč. Dobra volja je čudovita in magična stvar. Biti ukoreninjen doma in čutiti rodna tla je resničnost, ki razvnema srce in navdušuje duha.

Ob večerih sedimo pred televizorji in čakamo, da nam bodo z veliko žlico ponudili ljubezen, zanos, veselje, občudovanje, torej vrednote in druge novice, ki so delež našega pričakovanja. Skratka zgodbe in prizore, ki ne bodo vznemirljivi ali zadušljivi in dolgočasni, da bodo po konceptu ustrezali našemu značaju in pričakovanjem, saj je misel ljudstva zasnovana na večpomenske aluzije v smislu pojmov narod, upanje, spoštljivost in boljša prihodnost ali kot se je globoko zavedal Goethe, ki je rekel, da je jedro narave človeku globoko v srcu.

Grdih prizorov, ki dehumanizirajo ali užalijo našo psiho, ko se nam zagrizejo s celotno čeljustjo v meso, si ne želimo gledati. Želimo si polnokrvne prizore pozitivnih čustev radosti in veselja, da bomo človeško z njimi živeli, se poistovetili z junaki in imeli občutek, da televizija pripomore k človeški kulturni, civilizacijski in duhovni rasti. Vsakič, ko gledam film Cvetje v jeseni, občutim, da me zgodba nedoumljivo določi, da sem del te zgodbe, ki me povzdigne, na novo poustvarja in ontično poduhovlja; dosoja mi duhovni princip izvorne pripadnosti svojemu narodu.

Zapihajo pa tudi vetri v zatohle kotičke, v katerih sobivamo, da s spraševalsko ne/kulturnostjo, povzročijo tobogansko spuščanje dosežene ravni voditelja kakšne sicer dobro zamišljene oddaje. Nekateri se kar naenkrat spremenijo v urbane morske pse, ki zvabijo človeka pred TV, da ga tržejo. Ti dobesedno šokirajo. Veliko krat bi si želela, da bi kakšen stavek, ki ga javne osebe izrečejo, ostal v njihovi miznici. Malo je ljudi, ki se za televizorji naslaja ob obešenjaškem humorju. Vprašanje spoštovanemu evropksemu poslancu g. Lojzetu Peterletu v nedeljo, 14.12.2008  je bilo za moj okus preveč hribarsko. Meje so zato, da jih omikano in s potrebno mero človeškosti in čustvene subtilnosti spoštujemo. Poleg sprejemljivih in nesprejemljivih stvari, obstajajo na svetu še dotakljive in nedotakljive stvari Ahilove narave.

POLEMIKA O SIMBOLIH

Pesnik je nosilec zavesti, je glasnik, ki ne izraža samo svojega nemira in čustev, temveč tudi kolektivni nemir. Ne pišemo za deset milijonov ljudi, temveč da zasledimo samega sebe, kakšen zrak dihamo s pljuči. Življenje začutimo z vsemi manifestacijami. Posebno naklonjenost namenjamo svobodi, podpiramo mirovna gibanja.

Nasprotujemo simbolom zavajajočih ideologij, zgodovinsko zoženim nazorskim gibanjem, diktaturi, vojnam,  terorizmu in vsemu nasilju.

Najpopolnejši duhovni odnos je mir. Upanja ne prodajajo v lekarnah, upanje se rojeva v človeku.

Živimo na silno nemirnem planetu. Krize vzpostavljajo neskladnosti, nered, zlo, kvarijo in rušijo ljudi. Živimo med razpokami človeške zavesti. Simboli gorja (svastika, srp in kladivo, itd) naj ostanejo v zamrznjenem stanju, so ponaredek človeških sanj o boljšem in pravičnejšem življenju; v svoji volji do moči so se spremenili v stroje za ubijanje, kajti ideje tudi ubijajo. Ne samo človeka, cele narode iztrebijo. Zgornji simbol je povzročil v svojih posledicah nad sto milijonov mrtvih.

V današnjem času ideje, ki se pojavljajo v vakuumu, v prostoru razpadanja vrednot, skoraj niso sposobne drugega, kot obujati kontraverzne osebnosti, ki v svojem zametku zla že rojevajo novo zlo. Izhaja to iz nemoči ali upora? Če ima mlad človek ideal, naj ima ta ime »sočlovek«, ne pa »nadčlovek«. Opredelitev »animal rationale« je dosti preozka, kakor je tudi preozka opredelitev »homo faber«. Marxova opredelitev predstavlja padlega človeka, človek ni stvar, je smer gibanja. Človek je brezkončno gibanje, človek je usmeritveni ideal, poravnava vseh razrednih logik ter razrednih razmer in pravic ter najvišjih in najnižjih razredov. Človek je ovrednotenje duhovnih drž, ki duhovno in civilizacijsko prispevajo h kulturi in celotni človeški civilizaciji.

Vsak proces, ki ga duh in volja usmerjata premišljeno, nas poravnava. Družbeni ideal je duhovno sodelovanje, revolucije so zgodovinska katastrofa s prelivanjem krvi in uničevanjem ter razpadom civilizacije. Ne spodbujajmo simbolov volje do moči, ki so zacveteli kot organizmi nove ureditve družbe, pa so se zaradi nasilja, korupcije in nemorale razvili v svoje nasprotje in generirali bogove vojne in zla.

Simboli, ki si povzročali ljudstvu trpljenje in smrt, niso zaželeni.

Pismo brez odgovora:

Spoštovano uredništvo študentskega programa TVSl 2,

Danes, 25. oktobra sem na TVSl 2 gledala okrog 16 ure študentski program. Opazila sem, da je voditelj vaše oddaje imel na prsih rdečo zvezdo s srpom in kladivom. Simbol je iz boljševiške Rusije, iz dobe stanilizma in komunizma, ki je zapustil okrog sto milijonov mrtvih po svetu. Zadnje čase opažam, da se pojavlja ta simbolika v javnosti. Ogorčena sem se odzvala s svojim prispevkom. Sama sem oseba starejše generacije, sem dala skozi fašizem, nacizem in komunizem, tisti najhujši in najbolj krut, ki je izhajal iz boljševizma. Sem hči Črnega brata, ki se je že leta 1930 uprl fašizmu in raznarodovanju, prestal mučenja v fašističnih zaporih, prestal Dachau in medicinske preizkuse in zaradi totalitarizma, ki je prihajal iz Sovjetske zveze z zahtevo po zmontiranih sodnih procesih (Dachauski procesi) in izvensodnih pobojih, je bil moj oče s strani KNOJ napaden, da bi ga usmrtili, tudi zato ker je preživel Dachau. Z begom si je rešil življenje tako, da je moral iz svoje domovine v tujino. Šest let in pol je preživel kot veteran na zdravljenju v vojaški bolnišnici v Rimu, kjer se je boril za življenje težko bolan in izmučen, umrl je star 56 let. V svojo domovino se ni nikoli več vrnil. Totalitarizem, ki je prišel iz Rusije, je naredil veliko zla v naši domovini, zapustil je na tistoče mrtvih, nad 500 do 550 grobišč po Sloveniji.

Kot državljanka sem prizadeta, da ljudi izzivate s takšnimi simboli. Ali ni bilo na svetu dovolj trpljenja in gorja? Mislim, da se obnašate skrajno neodgovorno.Čas je, da temu primerno obsodimo tudi komunizem kot enega izmed totalitarnih sistemov, kjer so se kršile temeljne človekove pravice in svoboda. Vaši TV res ni v čast, da se propagirajo takšni simboli na prsih mladine, na prsih študentov, ki bi morali biti vzgled in nosilci demokratičnih procesov in miru na svetu.

URAVNOTEŽENOST ČUSTEV DO DRUGEGA

Nič se ne razume samo od sebe, potrebno je doumevanje sebe in drugega. Obvladati je treba lastna čustva, da ne kalijo bližnjemu njegovega miru in mu omogočijo samorefleksijo, da deluje smisel  o doumevanju stvari na točki, ko je človek sposoben sprejeti sinteze brezčasnega označevalca – po svoji vesti in z lastnim, z nikomer in ničemer vezanim prepričanjem. Vse se izkristalizira skozi sistem človek kodificiran kot jezik samoosvetlitve. Govorjenje in dopovedovanje pogosto prehiti naše zavedanje, da smo drugemu povzročili občutje neidentitete in se vsilili v njegovo notrino kot tuji jaz.

Iz neštetih debat skrajnežev lahko razumen človek pride do spoznanja, da tisti brezbožniki, ki nenehno prežijo na bogoverne in se na ta način v svojem militantnem ateizmu kar naprej ukvarjajo z duhovniki, svetniki, pripadniki vere in cerkveno zgodovino, niso nič drugačni kot zadrti kleriki, ki se kar naprej ukvarjajo z brezboštvom, obsojajo in izkrivljajo znanost in vsako razmišljanje, ki pomaga razumeti to večno dilemo - dogmo in se vsaki dan znova lotijo svojega ocenjevanja človeških čustev z enega in istega zornega kota. Tu naj omenim tudi tiste rešitelje, božje mistike, ki jih kar mrgoli, ti pa prodajajo svoje poslanstvo za plačilo in kar naprej govorijo o višjih duhovnih energijah in drugih mističnih nadomestkih za Boga, nihče od naštetih pa običajno ne premore niti najmanjše etike in obzirnosti do drugega.

Nobeden od zgoraj navedenih nima življenjske moči junaka, ki naj bi bil večji od življenja samega, ki je najpopolnejši učitelj. Kar se danes sveti kot bleščeč diamant, je jutri lahko le v zbledelo zlato vtisnjena snov, ki je spremenila svoj navidezni lesk. Vsaka abstraktna misel ali pojem se lahko pokaže v drugačni luči, ko spoznamo bistvo prek lastnega izkustva. Zmanjševanje duhovnega horizonta na najbolj puščobni in ranljivi način z obsesijo poseganja v človekovo svobodo, ne more postati postulat enotnosti vèdenja, ki omogoča razrešljivost konflikta v mišljenju. Imperativ spoštovanja mišljenja je toleranca.

Nič ni samo utopična iluzija in nič ni sama materija, nič ni samo čista resnica. Nobena hermenevtična metoda ni absolut, vse je odvisno od človeškega čustva, ki je skupno prav vsakemu razmišljanju, ki ga narekujejo mere tolerantnosti do takšne ali drugačne argumentacije. Resnico doživljamo skozi lastno zavest, zato jo spoštujmo,  tudi tujo.

Spoštovanja vredna pa je tista resnica, ki pomaga do odgovorov, ne pa tista, ki jo zlorabljamo za dokazovanje svojega prepričanja. Interpretacija upošteva namero drugega do svoje pravice biti. Enotnost smisla dosežemo, če vdahnemo svojim besedam spoštljiv namen, ki ni v protislovju s človekovim razumevanjem in doumevanjem. Ni nobene potrebe, da se nenehno vrivaš v zavest drugega, ki te ne more dojeti ali doumeti, kakor tudi ti ne moreš njega. Človek se nahaja pred svetom in ga s svojim označevanjem osmisli. Realnost sama zase ne obstaja, temveč je konstruirana v jeziku, ki ga govorimo in mislimo. Vse stvari se razrešijo v globini človeka samega.

SE SPET VRAČA TOTALITARIZEM Z MEKANIM »Ć«?

Oprostite, vendar včeraj 11. decembra sem ob spremljanju oddaje POP TV Trenja bila zelo razburjena, da ne rečem pošteno jezna. Upam si na veliko dvomiti in se vprašati ali se v našo slovensko psiho politično - programsko zajeda tujerodna miselnost, ki nam hoče regulirati življenje in kulturo po svojih predstavah, s svojim vsiljenim vedenjem pod krinko, da nas kar naprej opozarja na demokracijo in očita nestrpnost s številnimi floskulami, arogantno in z nasmeški umetno negovano ignoranco vzvišenosti. Vsiljenih interpretacij kot narod ne bomo sprejemali. Glede na našo krvavo preteklost in zasidrane kulturne vrednote se lahko pogovarjamo in dogovarjamo, nihče pa nam ne more zaukazati kako naj mislimo in ravnamo.

Kdo je nestrpen in kdo nas posiljuje s svojimi prepričanji, je bilo videti na tej oddaji. Kar naprej sem morala poslušati spakedranko, ki me je spominjala na neko zaprašeno dobo, ki so nam jo napipsali tovariši iz skupnih jeder, med katerimi je najti kar veliko imen, ki so še danes na oblasti ali delujejo iz ozadja.

Nismo v deželi, ki bi nas skupno bratile banane in lubenice. Kulture in jeziki so bogastvo in tudi slovenski narod ima svoje kulturno bogastvo, jezik, stavbarstvo, zavest. Slovenci smo klen narod in ne prenesemo nobenega orkestriranja, ki bi nam doziralo kakšna naj bo naša zavest in kako naj odločamo. Najmanj pa ljubljanski župan, ki se je izrazil, da bo pozval Ljubljančane kako naj glasujejo na referendumu o vprašanjih verskega, političnega in kulturnega centra – džamije. Po koranu džamija in njej pripadajoči objekti, ki jih hočejo postaviti v prestolnici, niso le verski in kulturni objekti, kot bi radi prikazali, temveč tudi politični. V Koranu je 550 sur, ki govorijo o političnih vprašanjih, vanj je vključeno tudi šeriatsko pravo. Nihče ni tega spremenil v vsem času od 6. stoletja naprej, ko se je islam kot vera razvil in usidral na nam tujih tleh. Pa kaj si ta človek misli, da je Tito in da se vrača totalitarizem. Takšno obnašanje, s katerim omenjeni posega v najbolj demokratično z ustavo zagotovljeno in zajamčeno obliko referendumskega izrekanja o določenem vprašanju, lahko mirne duše označimo kot zelo zvito vračanje totalitarizma z mekanim »ć«. Nihče ne more nič zaukazati, niti orkestrirati volji ljudstva, kar je počel že med volitvami. Dovolj je tega! Ustavite ga! Vse ima svoje mere.

Dojemanje razlik ima svoje zgodovinske korenine. Nikar nas ne pipsajte več z nadležnim pršilom, da smo nestrpni. Slovenski narod ima pravico obvarovati svojo kulturno identiteto in duhovno dediščino pred pojavnimi oblikami neevropskega političnega, gospodarskega in verskega imperializma, ki išče svoja sidrišča po Evropi. Solidarnost, odprtost in demokracija so povezane s pojmi narodove samoohranitve, suverenosti, nacionalnih atributov in s pravico do preživetja naroda v lastni zavesti.

Spoštovani, nikakor nas ne boste zavajali, da so v nas uprte velike evropske oči gospe demokracije s svojimi žarometi evromedijev. Na vaše limanice izmuzljivih formulacij se ne bomo več ujeli. Glasovanje gledalcev na TV je pokazalo, da v Sloveniji z vso pravico tudi različno mislimo. Zaradi tolikšnega besedičenja z mekanim »ć«, se slovenski narod ne bo spremenil, razen nekaterih, ki zasedajo pomembne položaje v ljubljanskih palačah in so na voljo različnim ad hoc vizijam, samo da bi očarali forumaško smetano, ki fleksibilno interesno deluje iz ozadja in si nabira politične točke. Vi siti kruhoborci ne boste lačnim tlakovali še duhovnih poti. Model medkulturne družbe in medkulturnega dialoga morajo najprej spoštovati gostje, ki prihajajo od drugod k nam. Model medkulturnega dialoga in recipročnosti najbolj spoznate v Iranu, če boste odšli k njim na obisk in predlagali, da bi postavili majhno katoliško cerkvico. RKC in njene izjave popolnoma razumem, saj delujejo v smislu pravšnjosti svoje neovirane ekspanzije. Vendar v tem je bistvena razlika. O tem dobro vedo.

O centralizaciji islama v prestolnici in vsem znanim, kar spremlja ideološki verski fundamentalizem in dogajanje v svetu, ne odločajo samo Ljubljančani, ampak vsi državljani Republike Slovenije. Lobiranje z islamskimi državami za pridobivanje enormnih sredstev za graditev kolosa, ki ga pripadniki te vere v Sloveniji ne premorejo financirati, saj so v večini to delavci z nizkimi plačami iz rok v usta, pa zagotovo ne spada v pristojnost župana. Nihče ničesar nič ne daje brez svojega namena. Tudi arabske države ne! Za tako veliko džamijo in spremljajoče objekte s slokim minaretom, ki simbolizira »okupacijo« dežele z islamom, ne potrebujemo toliko demagoških in izmuzljivih govorcev, dovolj je da deluje preprosta slovenska kmečka pamet.

Da ne bo nesporazuma, verske objekte vsem veram po Sloveniji da, vendar ne »države v državi!" Pred odločanjem o tem vprašanju ne bo odveč, če si preberete knjigo italijanske novinarke Oriane Fallaci. Nekdo je zapisal: Že drugič berem knjigo Moč razuma od Oriane Fallaci. Pred tem sem prebral njen Bes in ponos, s katerim se je avtorica odzvala na dogodke 11. septembra 2001. Žal sem pričel brati njene knjige šele po njeni smrti. pred tem sem prebral nekaj njenih intervjujev z znanimi osebnostmi. Knjiga Moč razuma je vsebinsko nadgradnja Besa in poguma. Vsebuje krute obtožbe, radikalne poglede, neprijetne "resnice", vroče strasti - vse zgolj z enim namenom: predstaviti Evropo, ki ni več Evropa, ker je postala Evrabija.Orianino pisanje je vedno izzvalo negativne reakcije na politični sceni, njenim bralcem pa bogato branje, ki zahteva veliko razmišljanja o globalnem svetu, v katerem živimo.

Zdravo kmečko pamet v roke!

KRAJINARSKO ARHITEKTURNO BARBARSTVO V KOPRU

Slike koprske požagane  cedre žal nimam.

Dne 9. decembra je vrženo na tla totemsko stoletno drevo orjaških dimenzij prečudovite košate libanonske cedre na vrtovih med Čevljarsko in Garibaldijevo ulico. Kaj se dogaja v Kopru z drevesno dediščino? Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Piran ne ve ničesar, Mestna občina Koper, urad za okolje in prostor g. Borut Jug ne ve ničesar. Kdo v Kopru presoja ali drevesna dediščina spada v kategorijo drevesnih spomenikov? Z žaganjem takšnega drevesa je strojeno barbarsko dejanje, ki ga normalen človek ne more doumeti. Komu je bilo napoti to prekrasno stoletno drevo? Kakšen je sploh sistem vrednotenja izjemnih dreves v Kopru po pričevalnosti, starosti in drugih kriterijih in kakšna je pomembnost razlogov, da se žagajo stara drevesa in po mestu sadijo neavtohtone palme?

Sprašujem se ali imamo v Kopru sprejet odlok o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov ter naravnih znamenitosti na območju občine, kot ga ima n. pr. Mestna občina Nova Gorica ((Ur.glasilo štev.8/85), ki bi vključeval stara stoletna drevesa (magnolije, platane, cedre itd)?, ki sodijo v zgodovinsko pričevalnost mesta? Nova Gorica je zaščitila sleherno drevo v Rafutskem parku in veliko da na svoje zeleno mesto. V mestu Koper pa se odvijajo stvari bistveno drugače.

V Sloveniji je nekaj zelo lepih, veličastnih ceder v botaničnem vrtu v Sežani (libanonska, himalajska in japonska cedra). Tam je tudi lep cedrov gaj. V Izoli je cel drevored ceder, veliko ceder pa je tudi v Kopru in drugih obmorskih krajih. V Mariboru sta v parku pri treh ribnikih dve atlaški cedri, še več pa jih je nasajenih ob kmetijski fakulteti. Tam je tudi zelo lepa himalajska cedra. V gradu pri Gradu na Goričkem je prav tako bogat park, v katerem so med drugim tudi cedre. V Rimskih toplicah je pri zdravilišču kalifornijska cedra. V Vipavskem Križu, 5 km od Ajdovščine, ob frančiškanovem samostanu in ob cerkvi, rasteta dve mogočni cedri. Tista ob samostanu mora biti stara vsaj 200 let, po mnenju gozdarja, ki jo je videl.

Nekje na spletu pod »Preberi si novice iz vseh virov«, 2007, sem brala, da so člani Kulturnega kluba Koper zapisali: Zahvaljujemo se za pozornost, ki ste jo namenili vabilu, z iskreno željo, da se v sredo in kasneje še večkrat srečamo z vami na vrtu pod cedrami.

Že lansko leto so delavci Komunale Koper na Vojkovem nabrežju v Kopru začeli odstranjevati cedre in borovce, kar je vznemirilo nekatere prebivalce. Prestrašili so se, da občina podira stara drevesa, da bi naredila prostor za palme, ki jih je koprski župan Boris Popovič že pred tem samovoljno posadil na koprski promenadi in Cankarjevi ulici. "Porušili smo le pet dreves, ki so bila že dalj časa nevarna za okolico in ljudi. Drugih dreves ne bomo podirali. Poseg nam je naročil občinski inšpektorat," je pojasnil direktor koprske Komunale Primož Turšič.

Kakšen odnos imamo v Kopru do ranljivosti prostora in kulturne dediščine krajinske arhitekture nam jasno kaže zgoraj opisano dejanje. Naloge krajinske arhitekture so pripravljanje védenja o krajinskih strukturah in njihovi vrednosti od najširšega spomeniško zavarovanega prostora do majhnih zaključenih okolij in do dajanja predlogov za spremenljivo ravnanje in celovito ravnanje s kulturno dediščino.

Krajinarstvo ne more biti prepuščeno na milost in nemilost urbanizaciji. Do nedavnega so se spraševali ali so zgodovinski vrtovi in drevesa ter parki kulturna dediščina. Pomembne so podatkovne baze, da pri prenovi mestnih in trških jeder, pa tudi v podeželskih naseljih, kjer gre za vprašanje ohranjanja in revitalizacije historičnega zelenja in sestavin odprtega prostora.

Shranila sem storže semen koprske cedre, iz katere upam, da bo zrasla majhna sadika in da se bo prejela. Kakšnega vrtnarja bom prosila za nasvet ali če prevzame skrb zanjo. Žalostna sem, da ne morem več občudovati te prekrasne in mogočne cedre, ki je stoje umrla pod rokami nevestnih ljudi. Srce imam ranjeno!

Spoštovani krajani Kopra,

na članek Drevo je padlo z dovoljenji, objavljen v Primorskih novicah dne 11.12.2008, želim povedati, da so navedbe sosedov, ki jih je motila stoletna cedra sredi koprskih vrtov, neresnične.

- Cedra ni bila suho drevo, kot navajajo nevestni stanovalci v obrambo, temveč je bila čudovito, zdravo, visokoraslo drevo, ponos sredi mestnega jedra;

- S člankom v Primorskih novicah je MO Koper naprtila odgovornost za padec cedre, bližnjim stanovalcem. Ne vem kdo so ti stanovalci, vendar domačini zagotovo niso, sicer bi imeli spoštovanje do totemskega drevesa, ki že stoletje krasi mesto in ima svojo zgodovino;

- Članek govori, da imajo vse papirje in dovoljenja in da so v občini naročili naj drevo posekajo, ker naj bi jih oviralo pri gradnji. Ne povedo pa kdo je izdal akt o tem, da se drevo poseka. Nobenih razumnih utemeljitev ni za to dejanje. Ali deponija za gradbeni material opravičuje padec drevesa?

- Veje cedre so bile visoko nad pritlično stavbo in je niso prav ničesar ogrožale, le metlo bi potrebovali na MO Koper, in nekoga, ki bi iglice odstranil in rodovitne storže cedre posadil;

- Da župan nima občutljivega odnosa do mesta in njegove kulturne dediščine je znano, saj se mesto spreminja v konglumerat cementa in kičastih palm, ki v to okolje sploh ne sodijo, avtohtona drevesa pa padajo dol;

- Kaj se dogaja v Kopru z drevesno in ostalo kulturno dediščino?

- Krajani ustavimo samovoljo in takšna barbarska dejanja!

CEDRA

SIMPTOMI NERAZLOŽLJIVIH RAZLAG

Smo majhen narod, številčno skoraj tako velik kot kakšno poprečno srednjeevropsko mesto.

Smo panj pridnih delavk sivk. Panjska končnica je naša vest.

V tej naši deželi si je dopustno privoščiti fin telovnik, svileno kravato, klobuk in strojene čevlje iz dobrega usnja. Lahko si privoščimo eleganten let s krili čebele po slovenskih travnikih in nabiranje medu, ne moremo pa si privoščiti leta z luksuznim dragim letalom za 162 delavskih plač.

Nihče ne more sebe hipotetično določiti za božjega poslanca brez ljudstva, ker raj si lahko zgradimo le z delom. Tudi razkošni čas maršalov je minil.

Oče naroda mora biti ne le intelektualno, temveč tudi moralno plemenit. Vzvišenost je odgovornost.

Večini sinov in hčera naroda se je bolečina od z delom obrabljene hrbtenice razširila v prsi, v območje srca. Če trezno analiziramo nagnjenje, ugotovimo, da imamo opravka z brezobzirnim razsipništvom. Nehote sem se ob tem spomnila dobrodušne duše Ivana Krambergerja, ki je umrl ustreljen v nepojasnjenih okoliščinah.

Nasploh bi lahko rekla, da spremljajo ta prednovoletni čas televizijske burleske. Oholost in nadutost dandanašnjega malomeščanskega plemstva je neizmerna. Naj si priskledniki in priobedniki mislijo kar hočejo. Preradodarni cinični nasmeh mestnega župana je simptom mogočnosti kot 40 metrski minaret: »Kaj nam pa morete?« Vse je preveč zadihano od samopomembnosti in visokosti. Vse plemenite stvari so ponižne. Nobena od škodljivih značilnosti, ne bo prinesla narodu dobrega. Čas se pase neobrit in zaraščen po domovini. Dame s svilenim jutranjim negližejem ugajajo novodobnim markizom, izkoriščane delavke pa si menjavajo prepotene bombažne majice. Njih ne vozijo po nakupih šoferji. S polpraznimi polivinilastimi vrečkami hitijo iz službe (če jo imajo) domov k svojim družinam.

Nekako slabo se razrešujejo stvari. Vsak državljan bi moral razložiti svojo naravno intuicijo. Preveč zbegani in zapeljani od obljub izgubljamo občutek, da spadamo med civilizirano človeštvo. Ni potrebno imeti posebno prefinjenega občutka za čas in videnje pozerske predstave o demokraciji po njihovi meri. Zaradi globoke vključenosti v preteklost in enoumje, smo ostali od ponižnosti plemensko zaplankani posebneži. Naklonjeni smo opredelitvam in označevanjem, da živimo v fevdu, v katerem je gospodarjem vse dovoljeno. Jadikujemo pred lastno grobnico, v katero nas bo pahnila lakomnost. Pripodil se je k nam oblak krize duha brez slovenskega potnega lista. Nihče pa ne more nižje pasti, kot omahne narod.

Oni niti ne potrebujejo evropskih pokroviteljev, ker so od peta do glave osebki. Noben pritlikavec v megli ne more pogledati Bogu v oči. Nobena veja ne more cveteti brez tihega soglasja celega drevesa.

Ali je zgodovinsko zavezujoči značaj naroda biti ponižni Slovenec?

Danes, 10. decembra obeležujemo Svetovni dan človekovih pravic. Na ta dan leta 1948 je bila v Parizu sprejeta splošna deklaracija človekovih pravic. Omenjena deklaracija predstavlja skupen ideal vseh ljudstev in narodov z namenom, da bi vsi organi družbe in posamezniki razvijali spoštovanje teh pravic in svoboščin ter zagotovili njihovo splošno priznanje in spoštovanje.

Priznanje prirojenega človeškega dostojanstva vseh članov naroda in njihovih enakih in neodtujljivih pravic pomeni priznanje temelja svobode, pravičnosti in miru. Zanikanje in teptanje človekovih pravic, med katere sodi tudi socialna pravičnost, sta v preteklosti pripeljala do barbarskih dejanj, žaljivih za človeško vest. Revščina in izkoriščanje pomenita kršitev človekovih pravic. Narod ima svoje dostojanstvo, ljudje pa vrednost človekove osebnosti, da z delom, skromnostjo in poštenjem preživijo.

PETARDE

Bliža se praznični čas, ko bodo nekateri ljudje svojo notranjo praznino nadomestili s pokanjem petard. Zakaj sodobni "bombaši" uživajo v metanju petard, če je le mogoče mimoidočim ljudem pod noge? S tem doživljajo veličino svoje ne/moči v agresivnosti, ki se hoče dvigniti nad pomen praznikov. Gre za povzročanje hrupa, strahu, nereda, notranjo predrznost in razbremenjevanje napetosti tistega, ki s petardami vznemirja ljudi in živali.

Nocoj sem slišala prvo pokanje petard in neusmiljeno cviljenje prestrašenih psov. Spominjam se dogodka pred leti, ko je v večernih urah po slabo razsvetljeni ulici stopicala starka in lovila ravnotežje po razmajanih kamnitih ploščah. Tedaj so ji mladostniki vrgli pod noge petardo, starka je padla in metalci petard so se razbežali. Stopila sem k njej in ji pomagala, da se je dvignila na noge. Vsa je drgetala od strahu in groze. Bila je v šoku, imela je ranjena kolena in dlani. Jaz sem jo pospremila do njenega doma in počakala, da se je potolažila. Rekla mi je, da v decembru ne bo več stopila na ulico, ker se boji nasilnežev s petardami in da komaj čaka, da bo praznikov konec.

Bistvo notranje praznične praznine nasilnežev je petardiranje in s tem agresivno poseganje v duševni mir drugih in onemogočanje notranjega doživljanja praznikov miroljubnim ljudem. Pri tem dejanju gre za temeljni odziv notranje praznine nasilnežev. Če uporabimo hrup in pok kot mero praznovanja, je doseženo razelektrenje nevrotičnosti in povzročanje nasilja nad drugimi. Pokanje  nima krvi, nima dihanja in nima duše. Gre za nasprotje med duhovnostjo in materio ter za nasprotje med subtilnim in grobim dejanjem. Pri teh nasilnežih gre za ujetost v zanko niča, za samozadovoljitev, ki je v nadomestilu prazne notranjosti pok, hrup in povzročanje strahu. Lahko bi rekli, da gre za komplementarnost niča duše, za topost občutenja čustev in zakrnelost  duševne inteligence. Ti ljudje ne morejo v zadovoljstvu samopoglobitve vase, v tišini in ljubezni preživeti praznikov v njihovi posvečenosti. Praznično stanje na ulicah in trgih, ko neusmiljeno pokajo petarde, je bolezenska podoba psihonevroze, kriza specifične človeške višine, človekove simboličnosti v smislu praznovanja in kriza vrednot, kar vse se kaže kot strahotni bivanjski vakuum in nesposobnost občutenja razodetja božičnega miru. Močnejša kot je luč praznikov, ostrejša je tudi senca takega motečega praznovanja, ki se praznično očiščuje sprevrženo v slabost.

V ŽIVLJENJU PREMALO CENJENA VREDNOTA POGUM

Vprašajmo se, ali morda imamo premalo ali preveč in kar imamo, ali tudi cenimo. Največja človeška vrednota je zdravje. Osamljenost in odrinjenost prizadeneta človeka in sta največ krat bolezenskega izvora. Pogosto potujemo do skrajnih robov razmišljanja, ne da bi se vprašali, kaj je na tem svetu pomembno in katera je tista najvišja vrednota, ki jo vtkemo v medosebni odnos z drugimi, ne da bi se kakor koli počutili zaznamovani in prikrajšani za srečo, ki bi nam morala pripadati po naravi stvari, ker to srečo drugi imajo, te pa si niso prislužili in jim je bila podarjena, drugemu pa je bila brez kakršnega koli razloga in krivde odvzeta.

Mnogi hodijo po svetu kot rjoveči levi in gledajo komu bi obesili krivdo za svojo nesrečo in nezadovoljstvo z življenjem na vest in skrb; nekakšen nezaveden obrambni refleks učinkuje, da je narcistični jaz najbolj nesrečen na tem svetu in da to svoje nezadovoljstvo in negativno razpoloženje kažemo ob vsaki situaciji, le da nas je kdo pripravljen poslušati in sprejeti del naše bolečine nase.

V življenju imamo priliko srečati tudi človeka, ki je sprejel svoje breme zaznamovanosti in prikrajšanosti kot enkratno priložnost za obstoj z danostjo, ki mu jo je naložilo življenje. Soočiti se s samim seboj, ni lahko. Izražanje stanja duha in poguma ni več v modi, čeprav je to najbolj prvinsko in obrambno naravno stanje. Srečati se s tistimi vrlinami, ki presegajo danosti v življenju, to sta pogum in upanje, je dano samo posebnim ljudem.

V Termah Čatež sem spoznala gospo Ano Grm iz Ljubljane, prostodušno, prikupno in vselej nasmejano sivolaso gospo, ambasadorko poguma, ki izžareva ognjevitost, karizmo in bivanjsko zadovoljstvo. Njen obraz izžareva toplino sonca. Bila je nekaj posebnega, gibkega duha, vedno dobre volje in pripravljena za pogovor. Njene erotične zenice so nekaj tako samoumevnega za njeno tako lepo ohranjen obraz in za njena leta. Nikoli ni shodila. Ostala je prizadeta od otroške paralize in priklenjena na invalidski voziček. Njena življenjska zgodba je nekaj posebnega, gospa Ana je občudovanja vredna pogumna kreatorka svojega življenja, ki bi ji lahko marsikdo zdrav zavidal.

V mladih letih se je izučila za šiviljo mojstrico. Poročila se je z ljubljenim moškim in rodila sina. Kruta bolezen ji je čez tri leta po rojstvu otroka, vzela moža. Ostala je sama. Kako naprej? Poiskala si je službo. Zjutraj je opasala dojenčka in pozneje odraščajočega malčka na invalidski voziček in ga pripela z varnostnimi pasovi k sebi. Najprej je pohitela v vrtec, oddala otroka v varstvo in nato je odhitela v službo. Vsaki dan, dan za dnem. V službi ni skoraj nikoli manjkala. Delala je v Vegi, v proizvodnji optičnih in steklopihaških izdelkov. Pohvalila se je,  kako v čudovitem kolektivu je bila zaposlena in koliko prijateljic in znank iz vrst njenih sodelavk jo obiskuje. Otroka je lepo vzgojila in šolala. S šivanko si je prislužila hišo in dočakala polna leta za upokojitev.

Vprašala sem jo: »Kako pa sedaj živite, gospa Ana?« Odgovorila je: »Dobro, skoraj povsem samostojna sem, sama se na vozičku namilim in stuširam, sama si nabavljam vse, kar potrebujem v gospodinjstvu v bližnjem L'klerku, nato si skuham, pospravim in pomijem posodo. Edino tujo pomoč, ki jo potrebujem, je da me neka gospa zvečer poleže v posteljo in zjutraj mi pomaga vstati, ker ne morem sama dvigniti in izravnati nog. Na voziček se spravim sama. Opiram se na roke. Imam veliko prijateljic, ki me obiskujejo. Z menoj so vsi dobri. Gospo, ki mi pomaga, plačujem iz svoje pokojnine. Za tujo pomoč porabim, kar polovico svoje pokojnine". 

"Kako pa živite gospa Ana, saj vam ostane malo, niti za plačilo položnic? " Nato gospa Ana odgovori, da še vedno šiva in si prisluži dovolj za življenje in da še svojim vnukom vedno kaj podari. Stara je 76 let. Neverjetno, vredna je vsega občudovanja, časti in spoštovanja, da to kljub bolnim nogam in boleči hrbtenici, zmore. Marsikateri, ki je neprimerno mlajši, pričakuje, da o vsem misli družbena skupnost in čaka, da vse drugi zanj postorijo tudi tisto, kar bi z dobro voljo, lahko postoril sam.

Ob razmišljanju o gospe Ani sem se zamislila, koliko zaslužnih in manj zaslužnih oseb prejme odlikovanja, nihče se pa ne spomni, da bi uvedli in podelili odlikovanja za pogum in dobroto. Ali si gospa Ana ne zasluži odličja za pogum? Pogum je zagotovo eden od človeških obrazov, ki je povzdignjen in v sedanjem času razpada humanističnih vrednot in vere vase, predstavlja zagotovo jamstvo, ki zagotavlja prihodnost človeštva, ko je povsod toliko črnega obupa, samosti, ponižanja, potrtosti, skrivne stiske in brezizhodnosti, ko pa toliko ljudi trpi, izključenih iz človeštva, vendar ti ne čutijo potrebe, da bi razkazovali, razlagali in prikazovali svojo stisko.

Gospa Ana Grm je v naših očeh zagotovo oseba, ki si zasluži državno odličje za pogum. Uspeh ni nikoli dokončano upanje, neuspeh pa nikoli usoden, da se stanje ne bi moglo izboljšati, vliti vere in vzbuditi v človeku upanje. Napadajo nas površinskost, nihilizem, obup, predsodki in smilimo se sami sebi.  Skušajmo te slabosti spremeniti, odpraviti! Pri tem pa ne pozabimo, da je gospa Ana roža mogota, ki ima veliko pogumno srce.

Gospe Ani Grm želim še naprej moč, veliko volje in vse dobro, kar ji življenje lahko doprinese.

Tatjana Malec

NAŠE IZKUŠNJE IZ PRETEKLOSTI – ALI JE VERSKI TERORIZEM SPET NA SVOJEM RUŠILNEM POHODU?

V medijih pogosto zasledimo tendenciozni in tudi sovražni govor naperjen proti katoliškim vernikom, ki dobesedno šokirajo svobodomiselnega človeka. Kakšen smisel ima vse to obtoževanje? V zadnjem komentarju tovrstne vsebine (Sončeve pozitivke, 20.11.2008) k članku Milene Savnik iz Ljubljane, očitno članice Društva za zaščito ustave in krivice cerkve: Katoliški verniki morajo verovati v zločince, nadalje piše, da nekateri svetniki so očitno res dobro skrivali svojo svetost, kajti v času svojega življenja so se ukvarjali z morjenjem, podkupovanjem, ropanjem, ponarejanjem, nečistovanjem in da po nauku RKC morajo člani katoliške cerkve verovati v vse svetnike. Nadalje navaja,da v cerkvenih dokumentih izrecno piše: Kdor ne veruje v svetnike in ne časti njihovih relikvij, naj se ga izključi. Z drugimi besedami to pomeni, da ta oseba pristane v večnem peklu.

Takšna trditev je morda veljala za srednji vek, ko sta bili tako Cerkev kot ljudstvo na drugi razvojni stopnji, v procesu izčiščevanja duha in tedanjih zaostalih družbenih razmer, vendar danes nastopati pred ljudmi s takšnimi trditvami, je dobesedno smešno. To natolcevanje o svetnikih so lahko izmišljene zgodbe, brez dokazov, saj nihče zagotovo ne ve, kakšne osebnosti so bili svetniki. Resnica je le v tem, da so se tekom stoletij ali celo več kot tisočletja, zasidrali v psiho vernikov kot osebe, zaznamovane z dobrimi dejanji. Vprašam se, kakšen smisel ima danes pleteničiti razne izmišljene zgodbe okrog svetnikov, ki so živeli davno tega. Zagotovo so mnoge zgodbe spletli tudi sovražniki Cerkve in jih širili tudi v pisni obliki. Vsakemu je lahko jasno, da ima Cerkev iste napake, kot jih ima vse človeštvo in da so v njej živeli in delovali pozitivni in tudi negativni nosilci raznih vlog. S simboliko svetnikovega delovanja so dobivala na pomenu razna dobra dejanja, kot so usmiljeje, darežljivost, dobrota, ponižnost in podobno, kar smo ljudje sprejeli  kot vzor v svoj vrednostni sistem. Čemu to simboliko rušiti z nekimi izmišljenimi zgodbami in podtikati vernikom, da verujejo in častijo ničvredne osebe, ki so nekoč živele.

Eckhart, eden vodilnih navedenega društva, ki razpečava protikrščansko literaturo po medijih,  je 22. novembra 2008 na Sončevih pozitivkah objavil naslednji komentar: Po mednarodnem pravu zločini proti človeštvu NIKOLI ne zastarajo. Po mojem prepričanju ni več daleč čas, ko bodo tudi katoliški zločinci - na njihovem čelu seveda papeži - oz. po katoliško "svetniki" prišli pred mednarodno sodišče, kjer bi se moralo tudi za nazaj ugotavljati tako moralno kot konkretno krivdo za neverjetne zločine papeških in drugih katoliških morilcev. Konkretno materialno in sploh odgovornost pa seveda nosi sedanja cerkev in njen diktatorski vodja. Že do sedaj je napisanih nič koliko knjig, kjer je vsem razumljivo in dokumentirano popisana kriminalna zgodovina katoliškega klera. Poleg "Kdo sedi na Petrovem stolu?, I., II. del priporočam tudi sledečo knjigo: Uli Weyland, Strafsache Vatikan, JESUS klagt an (Kazenska zadeva Vatikan JEZUS obtožuje – op.prev.)

Največji kazenski proces v svetovni zgodovini od 1. stoletja do zdaj, segajo obtožnice proti šestinštiridesetim glavnim obtoženim – vsi so papeži, ki nosijo odgovornost za zločine brez primere. Mož, na katerega so se obtoženi sklicevali za časa svojega življenja, jih zdaj sreča kot tožilec. Jezus obtožuje! – V tem zgodovinskem romanu dobro raziskanih odkritij avtorja Weylanda gre za podkupovanje in izsiljevanje, odvzemanje svobode in krvoskrunstvo, intrige in mučenje, za kršitev človekovih pravic in genocid. 528 strani, kart., z barvnimi slikami. Založba Das Weisse Pferd (http://www.das-weisse-pferd.com/buecher.html)

Kot prvo, z romani se običajno avtorji ne spuščajo v odkrivanje zgodovinskih dejstev po pravilih doktrine. Roman je lahko domišljijski ali kakor koli motivirano pisanje avtorja. Zato se na roman kot zgodovinsko dejstvo ni mogoče sklicevati. Odveč se je izreči, da je navedeno pisanje sovražno in tendenciozno do vernikov in Cerkve ter neobjektivno, ker vnaša v psiho vernikov vznemirjenje in žali njihova čustva. Sedaj živeči ljudje ne morejo sprejemati odgovornosti nase za morebitne stare krivice, ki naj bi jih storili ljudje, ki so nastopali v določenih vlogah v davni preteklosti. Nikogar, ki ni več živ , ni mogoče poklicati na sodišče.

Vsak naj si ustvari sodbo sam! Od besed do dejanj ne manjka veliko.

V sovražnem govoru je občutiti kompulzivno silo, ki nenehno pritiska na zavest katolikov. Postavim se v vlogo branilke človekovih pravic do svobode vesti in verske opredelitve. Za demokracijo je takšno šikaniranje vernih državljanov, nedemokratično in žaljivo. Vrata v božji hram čakajo odprta, kdor hoče lahko vstopi ali se obrne! Nihče nikogar ne zavezuje. Veroizpoved je svobodna. Zakaj se omenjeno društvo obnaša tako nadzorstveno zavzeta inštanca nad katoliki, jim hoče nadzorovati in preoblikovati  njihovo zavest, ali ni to politično motivirano delovanje?

Začeli so njihovi predhodniki v SZ. Tako so v nekaj letih, do leta 1940 umorili štiri škofe, med njimi leningrajskega metropolita in veliko število duhovnikov. Od leta 1939 dalje so v šole uvedli obvezno eno uro na teden protiverskega pouka po osnovnih in srednjih šolah. Ustanovili so fakulteto za protiversko vzgojeslovje. Mladini so prepovedali hoditi v cerkev. Slušatelji medicine so bili dolžni obiskovati protiverske tečaje. Ob 25. obletnici sovjetske vlade 1942. leta je zveza borbenih brezbožnikov sklicala kongres. Zapisali so : "Napočil je odločilen čas zoper vero v vzhodni in jugovzhodni Evropi." Zrušili so cerkve in verske objekte in uvedli komunistično diktaturo, ki je surovo obračunala z verujočimi.

Žrtve boljševikov v Španiji: Sinovi Srca Marijinega 269, Frančiškani 216, Skolopi 209, Bosonogi Avguštinci 205, Dominikanci 178, Bratje maristi 179, Šolski bratje 161, Jezuiti 119, Salezijanci 109. Usmiljeni bratje 97, Kapucini 95, Karmeličani 93, Lazaristi 97, Nereformirani karmeličani 52, Bratje sv. Gabrijela 50, Benediktinci 47, Mercedari 43, Pasionisti 35, Škofijski služabniki 30, Trinitarci 22, Kapucinski tretjeredniki 29, Oblati Brezmadežnega spočetja 23, Redemptoristi 20, Bratje sv, Družine 21, Trapisti 18, Kongregacija presvetega Srca 16, Marijanisti 15, Filipovci 14, Kamilijanci 14, Misijonarji presvetega Srca 11, Očetje maristi 11, Avguštinci 9, Najmanjši 2, Kartuzijani 5, ostali 2. Skupno je bilo umorjenih 2514 redovnikov.

Pri nas pa so pobili do konca vojne 42 duhovnikov, od teh 17 do konca poletja 1942, od teh pa 14 na " osvobojenih ozemljih. " Brilej je izjavil med vojno, da je treba vso duhovščino pobiti, ker predstavlja največjega notranjega sovražnika. Ko je v partizane prišel Metod Mikuž, niso vedeli kaj naj z njim. Kardelj je moral dvakrat dati navodilo naj ga ne ubijejo ( Jesen 1942, korespondenca Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča, Ljubljana 1963, : 427, 486 – 487. Sam Kardelj je 1. oktobra 1942 naročil Mačku: " ...Duhovne v četah vse postreljajte..." Seznam je dolg in ga tu ne bi navajala, saj je objavljen na spletu.

Očitno se ljudje nismo iz tega ničesar naučili. O vsem tem protikatoliškem delovanju in nasilju je bila lansko leto v sodelovanju z Inštitutom za novejšo zgodovino  organizirana razstava o nasilju nad Cerkvijo od konca vojne maja 1945 do leta 1961. To je bilo obdobje največjega fizičnega in psihičnega obračunavanja z njenimi predstavniki Cerkve in katoliki v Sloveniji. Za ljudsko oblast je bila Cerkev notranji sovražnik številka ena, ker je ostala edina organizirana sila zunaj komunistične partije. Verske svobode kljub načeloma priznani svobodi vere in veroizpovedi (ustava 1946) ni bilo. Za komunistično oblast je bila vera znamenje reakcionarne preteklosti. Pod krinko ločitve cerkve in države je izločevala predvsem katoliško Cerkev in njene pripadnike iz javnega življenja. Preprečevala je vsako javno manifestacijo vernosti na Slovenskem, obenem pa je podpirala močno protiversko in proticerkveno propagando. Prišlo pa je tudi do drugih obračunavanj. Najbolj odmeven je bil zažig ljubljanskega pomožnega škofa Antona Vovka 20. januarja 1952.

Sodišča niso bila nevtralna in neodvisna. Sodstvo je bilo v rokah vladajoče partije in je uresničevalo samo njene cilje. V preiskavi, med procesom in v zaporu so bile kršitve človekovih pravic na dnevnem redu. Udba je do leta 1951 vodila celo kazensko preiskavo in razvila postopek, katerega cilj je bilo obtoženčevo priznanje. Da je dosegla priznanje domnevne krivde, je uporabila različna represivna sredstva kot samico, temnico, neskončna nočna zasliševanja itd. Izvedla je selekcijo gradiva in izločila vse, kar bi lahko razbremenilo obtoženca. Sodišča niso upoštevala razbremenilnega gradiva in prič. Od 429 duhovnikov, ki so se znašli na zatožni klopi – povprečno je bilo nekaj manj kot 1000 duhovnikov –, je bilo 339 kaznovanih z zaporno kaznijo. Duhovniki, redovniki in redovnice so bili obsojeni na nesorazmerno visoke kazni. V Sloveniji je bilo na smrt obsojenih devet slovenskih duhovnikov in en hrvaški, poleg tega pa še en salezijanski. Štirje duhovniki so bili dejansko usmrčeni. V Tuzli je bila na smrt obsojena še ena usmiljenka-bolničarka. Sodbe so pogosto vsebovale zaplembo premičnega in nepremičnega premoženja. Zaradi obsodb posameznih redovnikov in redovnic, je bilo zaseženo premoženje križniškega in jezuitskega reda, usmiljenk, lazaristov, slovenjebistriških šolskih sester, magdalenk. Upravni postopki proti različnim dejavnostim – verouku, tisku, vzgoji, procesijam itd. – so močno ovirali delovanje Cerkve. Seznam 630-tih po vojni bodisi umorjenih bodisi obsojenih in zaprtih slovenskih duhovnikov, redovnikov in redovnic. Če upoštevamo, da je v tem obdobju v Sloveniji delovalo nekaj manj kot 1000 duhovnikov, to pomeni, da je bilo preganjanih več kot polovica takrat delujočih duhovnikov. Številni sakralni objekti – cerkve, kapele, znamenja, križi, pokopališča – so bili onečaščeni, nasilno porušeni ali zrušeni pod kakšno strokovno pretvezo.

Nehote se me polašča občutek, da se bo zgodovina ponovila in da je to protikrščansko delovanje šele začetek.

Resnično sem se zamislila nad vsemi tistimi protikrščanskimi knjigami, ki se tiskajo v Nemčiji in se nam preko članov navedenega društva ponujajo na spletu kot literatura za transformacijo zavesti. Zadeva niti ni tako nedolžna, kot si morda naivno mislimo, saj gre za zelo prefinjen način ogrožanja tradicionalnih verskih svoboščin v EU in za ustvarjanje zmede in morda tudi ponovitev bizantinizma ali celo nacizma, ki ga slovenska zgodovina še ni izbrisala iz spomina. Ne pozabimo, da je nasilje lahko tudi ideološko - politično. Pri svojem nadaljnjem komentarju bom uporabila vire o verskem terorizmu Aljaža Ramšaka, ostalih virov pa sem se poslužila iz omenjene razstave.

Vedeti moramo, da se v tujini uporablja terorizem verske narave, ki navadno izvaja nasilje zaradi svojih preroško vodenih nagibov. Tovrstne teroristične skupine imajo širok nabor tarč, saj naj bi njihovo delovanje povzročilo širše, korenite spremembe. Različne organizacije stoje na večini pomembnejših svetovnih religij. Tak tip terorizma naj bi po statističnih podatkih prakticiralo največ skupin. Ker so skupine nagnjene k dejavnostim, ki nimajo povezave z združevanjem ali osveščanjem etničnih ali ideoloških skupin, pač pa jih vodi njihova lastna vizija preroške volje, ni zadržkov, ki so skozi preteklost omejevali intenziteto terorističnih dejavnosti. V skrajnem primeru je nasilje z njihove strani tako lahko uporabljeno proti komur koli, ki ni član njihove verske skupnosti. Pod omenjene skupine se po klasifikacijah Zahodnih strokovnjakov uvrščajo Al Kaida, palestinska sunitska organizacija Hamas, libanonska šiitska organizacija Hezbolah, nekatere ameriške konservativne krščanske skupine ter japonski kult Aum Shinrikyo. Med verske teroriste sta uvrščena tudi Jud Baruch Goldstein, ki je leta 1994 s strojnico pokosil 29 muslimanov v hebronski mošeji, ter Yigal Amir, ki je organiziral neuspeli atentat na izraelskega ministrskega predsednika Izaka Rabina v letu 1995.

Ali stoji pod protikrščansko dejavnostjo katera od terorističnih organizacij, ki na zelo prefinjen način prodira v evropsko krščansko duhovno tkivo in pripravlja belo liso brezverstva, da se bodo z lahkoto sami širili. Nekateri prodori tujih nasilnih kultur že povzročajo demokratični Evropi glavobol. Evropejec brez korenin in svojega krščanskega etosa, ki je temelj njegove civilizacije in kulture, bi lahko postal kaj kmalu tarča tistim, ki se želijo širiti v evropsko tkivo. Fundamentalizem omenjenih organizacij združuje v veri politiko, pravo in svojo kulturo. Problem ni tako enostaven. Terorizem je lahko usmerjen tudi proti demokraciji in demokratičnim procesom. Levičarske teroristične skupine navadno nosijo prepričanje o trpljenju in zmotah ljudstva in potemtakem tudi omejijo uporabo nasilja na manj splošno določene cilje, kot so izročila, cerkve in različni spomeniki, kar se je nedavno tega tudi dogajalo v boljševiškem komunizmu. Med organizacije levega terorizma stroka umešča pino Baader-Meinhof iz Nemčije, japonsko Rdečo armado, formacijo Weathermen (Združene države Amerike, 70. leta) in znamenite italijanske Rdeče brigade. Na drugi strani poznamo desničarske organizacije in v to smer naperjene teroristične skupine. Slednje imajo praviloma ohlapno in kratkotrajno organiziranost, zato veljajo za najšibkejše in slabo vplivne teroristične skupine. Imajo povezavo z neonacističnimi uličnimi nemiri, zlasti iz 80. let. Načeloma so v skupine vključeni obritoglavci – med njimi najdemo ekstremne nacionaliste in rasiste, ki si prizadevajo za odpravo liberalnih režimov v zahodni Evropi ter vzpostavitev fašističnih držav in tudi nacizma na svoji zemlji po reklu: Naredite nam to deželo spet Nemško! Postavljam zelo hipotetično vprašanje: Ali lahko doleti katolike to, kar je doletelo Jude?

Odbor regij EVROPSKE UNIJE, CONST-IV-016, je na plenarnem zasedanju dne 8. in 9. oktobra 2008 izdal mnenje na lastno pobudo o okrepitvi boja proti terorizmu z vključitvijo regionalnih in lokalni oblasti. Odbor regij je prepričan, da je globalna grožnja terorizma velika nevarnost za demokracijo, človekove pravice ter gospodarski in socialni razvoj mednarodne skupnosti. Poudarja, da bodo lokalne in regionalne oblasti osrednjega pomena pri izvajanju strategije EU za boj proti terorizmu. Te oblasti bodo skrbele zlasti za izvajanje na ravni vidika preprečevanja in prihodnjih pobud proti terorizmu in radikalizaciji v vseh državah članicah. Priznava pomen strategije EU za boj proti radikalizaciji, ki se izvaja vzporedno s strategijo EU za boj proti terorizmu, toda poudarja, da morata obe strategiji pustiti manevrski prostor za lokalno izvajanje, upoštevanje lokalnih izkušenj in pojmovanja, razvijanje jasnih okvirov za lokalno obveščanje in zagotavljanje podpore in virov lokalnim oblastem, da se oblikujejo projekti proti nasilni radikalizaciji, kjer je to potrebno. Poudarja, da bi morala EU skupaj z vladami držav članic usmerjati razvoj vloge regionalne in lokalne javne uprave v preprečevanju terorizma in nasilne radikalizacije. Priporoča organizacijo javnega posvetovanja na lokalni ravni v državah članicah, ki bi omogočilo večplastno razumevanje lokalnih izkušenj in konceptov terorizma ter razlogov za ekstremizem. Države članice bi morale zagotoviti, da bodo posvetovanja in prizadevanja spodbudila k udeležbi tiste, ki sicer ne delujejo v lokalni demokraciji. Pozdravlja drugi strokovni pregled načrtov za obvladovanje kriz, ki ga trenutno izvaja Komisija, toda Komisijo poziva, naj lokalnim in regionalnim oblastem zagotovi polno in dejavno vlogo pri tem pregledu. Poziva Unijo, naj zagotovi, da bo celotna politika za boj proti terorizmu neposredno upoštevala enakopravnost in človekove pravice ter da njeni ukrepi ne bodo povzročili negativnih izkušenj v kateri od skupnosti ter ne bodo spodbudili odtujevanja in razlogov za ekstremizem.

Ekstremistično delovanje proti doseženim svoboščinam in človekovim pravicam je lahko prikrita oblika verskega terorizma s svojimi izrazito političnimi nameni in orodje manipulacije z ideološkimi gorečneži - glasniki, ki se svojega pravega delovanja, zakritih ciljev in posledic v svoji slepoti niti ne zavedajo in postajajo njegovo orodje.

V vsakem primeru so to vprašanja, ki si zaslužijo pozornost.

KRŠČANSKA SIMBOLIKA MATERE

Materinstvo je žensko poslanstvo in se v vsej zgodovini človeštva udejanja kot posebna neminljiva lepota. Ženska lepota je simbol materinstva, ki je samo po sebi brezpogojna ljubezen. Materinska ljubezen pa je čista lepota duše, ki seva iz notranjosti in je edina sila, ki omogoča, da preživimo.

Materinska ljubezen je lepota, ki okrepi človečnost. Materino dejanje je višje upanje demetričnega misterija, ki se razkriva v materinstvu in doseže lastno božanskost. Materina ljubezen je svetloba prihajajoča odznotraj, kot nakopičena moč duha in tiho zbrana volja, da ohrani nadaljevanje človeškega življenja.

Materinstvo je povezava med žensko in verskim čustvom, materinstvo daje ženski svečeniški pečat, to je globoko občutje zavesti Boga, ki daje, pomešano z ljubeznijo ženski in zlasti materi versko posvetitev, ki je mogoča tudi v najbolj barbarskih časih.

Zveza moškega in ženske je doživetje prave človečnosti in predstavlja vrnitev k naravi in k harmoničnemu življenju v naročju narave. Ljubezen in sočutje sta poglavitni moralni načeli materinstva. Brezpogojna materinska ljubezen je biološka potreba, ki jo podpira tudi nagnjenje do brezpogojne ljubezni v ženski čustveni dispoziciji.

Krščanska Devica Marija simbolično predstavlja veliko mater, ki varuje vse otroke v svojem naročju. Odnos do matere se razteza še na druge materinske simbole, kot so domovina, narod in zemlja. Mati je kot zemlja, ki daje vsem svojih otrokom vse, kar potrebujejo, ne da bi se ozirala na njihove zasluge. Vse naredi za svoje otroke in njihovo pravo srečo.

Materinsko usmerjeni ljudje so gostoljubni, prijazni, sočutni, v njih odseva izraz nežne človečnosti, kreposti načel ljubezni, sloge in miru. Razširjajo svojo skrb prek svojega ega na drugega in usmerjajo domiselnost za olepšanje tujega življenja. Ženska je zakladnica vse kulture, dobrote, predanosti in skrbi za drugega, njena ljubezen izhaja iz materinstva in je najbolj vsestranska, zato odseva posebno lepoto in je osnova vsega duhovnega življenja.

Spomin na mater pomeni priklic preteklega otroškega časa, ki sproži v nas čustvo ljubezni in sočutja, da stegnemo k drugemu roko, ki se od materinske ljubezni še ni ohladila. V vsakem človeku je tudi del matere, njene človeške spontanosti, ki očara in vrača človeštvu tiste razsežnosti, ki so ostale v zapostavljene in zakrite. Jaz sem zares toliko, kolikor sem za drugega po principu materine ljubezni, ki utemeljuje to brezpogojno človeško čustvo. Materinska ljubezen je najpopolnejši zgled, po katerem lahko presojamo človeška prizadevanja, kajti mati zagotovo ljubi svoje otroke. Njena ljubezen je manifestacija gotovosti, polnosti in vsedarujoča. Materinska ljubezen ne pozna počitka in jo lahko uvrščamo med zakone narave, ki skrbijo, da je vse rodovitno.

DEFORMIRANO PO MERILIH DUHA

Misel in jezik, v katerem govorimo in pišemo, morata biti veren izraz človekove vesti, etičnosti in njegovega subjektivnega občutenja vrednot, kakor tudi realnosti družbenega stanja, v katerem nastopajo ljudje in stvari ali subjekti in objekti. Filozof Teodor Wiesengrund Adorno (1903 – 1969) pravi, da ni nikakršnega življenja v napačnem. Napačno pa je vse, kar je neavtentično, neverodostojno in ustvarja klimo, da človek pritrjuje manipulativnim interpretacijam in sprejema vse kot gotovo dejstvo,
okrnjen lastnega mišljenja, ki mu ga je narava podarila za prehod v nova spoznanja. Že v Sofoklejevi Antigoni beremo, da je človek neznansko bitje. Filozof Edgar Morin ugotavlja: Človeku najbolj nepoznan kontinent je človek sam.

Kako vzvišeno romantično se sliši, da je človek krona stvarstva. Na sodobni višini je človeku ta krona stvarstva padla z glave. Človek v krizi identičnosti sploh ne ve,  kaj je, čemu živi, kaj naj bo smisel njegovega življanja. Sprašuje se, kdo sem jaz, kaj sem, čemu sem. Sam ni prav nič kriv, da je tu in da mu je v njegov obstoj vrinjena smrt. Le kdo se je ukvarjal s humanističnimi vedami njegove podobe?  Veliko kulturnih in  duhovnih dimenzij je bilo že človeku pripisanih, vendar končnega odgovora še ni dal nihče. Res smo nekaj posebnega, saj še nobeno živo bitje razen človeka, nima filozofije o sebi.

Še nikoli se človeštvo v sodobnem svetu ni soočalo s tolikimi problemi, kot se danes. Le kaj je temu vzrok? Prevelika proizvodnja in prevelika potrošnja dobrin, globalizacija, recesija, vojne, terorizem, verska nestrpnost, podnebne spremembe pa objestnost ter malomaren odnos  človeka do naravnih dobrin, predvsem pa neomikanost ljudstev, ki so zavrgla raznoliko okrašen tempelj brez najsvetlejšega na ravni refleksije in tako lahko le ugotavljamo, da je vse našteto naredilo svoje. Navdaja nas lažni občutek premoči nad naravo, ki sta nam ga ponudili sodobna tehnologija in hiter razvoj znanosti v zadnjih desetletjih? Poleg tega pa tudi to, da smo se odrekli odprtosti lastnega mišljenja, kot pojmu celote. To je zelo osiromašilo človeško razumevanje tako duha identitete kot aktualnega duha neidentitete.

Človek na tej poti hoje za lažno srečo še vedno niha in lovi ultrakratke valove svoje sreče v užitkih, neskončna produkcija pa ga umešča v bolno družbo, katere člen je tudi sleherni od nas. Osrečujoči drobec življenja iščemo odzunaj in ga nismo sposobni najti odznotraj. Brezobzirni napredek pušča za sabo praznega in votlega človeka z vsemi nesrečami in katastrofami, ki ga ugonabljajo. Najvplivnejši svetovni znanstveniki in misleci ocenjujejo učinke ter negativne posledice tega stanja; razložiti poskušajo tudi številne zapletenosti bivanjske srhljivosti, ki vodi svet v apokalipso. Vendar večina ljudi ima težave z razumevanjem tega stanja in poznavanjem samega sebe.

Ne le v svetovnem merilu, tudi znotraj našega družbenega stanja se odvija proces osiromašenega izkustva in ideoloških zlorab, ki s svojim monopolom vladajo kot absolutna resnica po zavajajočih merilih, tako da človek ni več sposoben razreševanja konkretnosti v sebi, temveč razmišlja v skladu z vsiljeno in zlagano normirano družbeno zavestjo. Človek žrtvuje samega sebe kot bitje s tradicionalnimi temelji. Stanje je trajneje zaznamovalo njegovo zorenje in osveščenost ter skoraj zapečatilo njemu lastno, od narave zajamčeno odprtost mišljenja. Njegov stvarni svet je sestavljen iz rezanih podob, ki jih je sporočilno dobival od tistih, ki z njim manipulirajo. Naredili so ga kompromisno in polovičarsko bitje, da ni sposoben radikale moralne odločitve in oblikovanja svojega lastnega prepričanja.

Problem, ki ga bom izpostavila, tiči v pomanjkljivi sposobnosti intelektualnega mišljenja, v nesposobnosti, da bi razvili nek prefinjen smisel za odzivanje na odrinjeno in prikrito. Naša vest ne izraža niti toliko medsebojne solidarnosti, da bi odvrnila izpraznjene pojme, ki hočejo biti vsiljeni kot resnica in onesposabljajo človeka za lastno identiteto logičnega mišljenja, sklepanje in razumevanje. Prav načini razlaganja človeške kulture, civiliziranosti in samospoznavanja človeških potez in mišljenjskih drž so napačni, ker so avtentično lastno identiteto zamenjali z neavtentičnim, normirano vsiljenim. Problem so tisti, ki vztrajajo na nekakšni superiornosti izvornega sveta, v katerega vključujejo tudi individualno zavest in jo spreminjajo v kolektivno po svojih merilih posedovanja.

Gre za pomembno vprašanje obnašanja duha in zavesti. Gre za spontanost slehernega in njegovo avtonomijo mišljenja. Dialektiko določa sama narava bivajočega, zato nesporno velja kot moč vsebinskega mišljenja, kar upoštevata filozofa Hegel kakor tudi Adorno. Namreč določen del slovenske inteligence, ki se je izobraževal v šolskem sistemu socializma boljševiške provenience, se odreka pojmu celote za razumevanje tako duha identitete,  kakor tudi izrazito aktualnega duha neidentitete.

Vprašam se, zakaj ne bi filozofska refleksija ohranjala nepojmovano v pojmu, ki predstavlja obnašanje duha in zavesti? Vklenjeni smo v časovno sintezo, ki vključuje mogoče in nemogoče. Čas, ki ga od nekdaj filozofi pojmujejo kot krog, vključuje skrivnost prihodnosti, ki obstaja le kot pojem v nepojmovanem. Mogoče je možno v trenutku, ki smo ga kot fikcijo mislili, ta pa se lahko izkaže kot mogoče ali nemogoče v dimenziji časa. Človek v dimenziji svoje zavesti zaplojuje »otroke«, kar pomeni, da živi za prihodnost. Torej je onkraj v trenutku, ki je vklenjen v čas. Človek torej ustvarja nek simbolni red v času, ki ga še ni, je pa že v zavesti časa, do katerega nimamo dostopa, ker je onstran biti v času.

Učinkuje na nas kot Stvarnik, ki je zaplodil misel, da bo zaplodil »otroke« prihodnosti, a prihodnost obstaja kot pojem. To pa pomeni, da je misleči človek z zavestjo prestopil rob v utopičnost. Vse bivajoče se torej strne v nekaj kategorij, kot so: Stvarnik, duša, svet in z njimi skuša razložiti raznolikost bivajočega. Gre za dogmatizem uma, ki je zelo pomemben spoznavnoteoretski vidik tega pojma, ne pa edini. Glasba duha ni njegov žrtvovani del, temveč ta da našemu ušesu slišati in očesu videti, da sta oko in uho usmerjena v prihodnost. S sredstvi jezika, not in svojega razmišljujočega izkustva se skozi deformirano prebijemo do cilja, ki nam pomaga do t.i. vsebinsko novega mišljenja in oblikovanja resnice, na katerega je naš miselni svet ves čas apeliral. In tako se soočamo s svojo lastno kulturo, zgodovino  in razvojem ter z izraznim časovnim gneseološkim in antropološkim bistvom. V tem je moč napredka, da postanemo družba, ki bo znala kot skupek individualnih oseb spoznavati in obvladovati samo sebe s spoštovanjem slehernega svojega člana, da ima pravico preživeti v lastnih identiteti duha in se v njenem okviru razvijati kot misleče bitje. Problem emancipacije družbe je emancipacija posameznika skozi spontanost in avtonomnost njegovega mišljenja.

VLADNI PROGRAM - DOVOLJENE SO SANJE O RASTLINJAKIH OBILJA

V luči novega vladnega programa sem se kot državljanka znašla v resničnem političnem metaforičnem čustvenem ozračju leporečja, ki naj bi pomenilo v nekem smislu sprostitev po naporni volilni kampanji tudi za državljane, kajti pripeljati jelene spet na pravo sled, ni bilo tako enostavno. Veliko so se nekateri akterji trudili, da so postavili figure spet v pokončno lego in figurativno popravili staro napako. Nekateri so bili srečni, da so zacelili popkovino, ki jih druži s preteklostjo.

Videnje pa je včasih koncipirano v kompozicijski lok celotnega dogajanja, ki skriva pomensko večplastnost, kajti osveščeni človek prevzema celotno odgovornost zase in tudi za drugega, zato ne more ostati ravnodušen do družbenih »jazov«. Stvari se urejajo počasi, kajti politična kombinatorika očitno ni tako lahka zadeva.

Razgrnjen je vladni program. Na mesto programa kaj bo nova oblast konkretnega naredila v 4-letnem mandatu, nam ponujajo lepo urejeni gospodje in dama spisek lepih želja, v katerem poleg resursov lepe dežele in naravne inteligence naroda, močno prevladuje grenkoba napovedujoče svetovne recesije, ki bo zagotovo zategnila državljanom pasove. V vladnem programu bi vsaj to pričakovali, da nam povedo za koliko lukenj bo treba zategovati pas in pri kateri luknji se bo zategovanje ustavilo. Jasno je, da se bomo morali državljani prebijati z vsemi svojimi močmi, kot bomo vedeli in znali, ker večina nismo privilegirani bogatini iz tranzicije, zato je potreben zdrav duh v zdravem telesu in optimizem. Temu nihče ne oporeka, telesna vzgoja mladine je vsekakor potrebna in zdrava, saj se fitnes in šport kažeta tudi na lepem videzu človeka in jakosti duha.

Vendar ljudje definitivno nismo več idealisti, da bi verjeli v neke resolucijske fikcije, ki nam želijo vcepiti imunost zoper revščino in strpati državljane v rastlinjake izobilja idej in hrepenenja po lepšem življenju. S floskulami smo zapravili desetletja. Hiperaktivna vztrajnost na obljubah, da se bodo v sedanji koaliciji trudili, očitno ni dovolj. Nekaj bolj konkretnega smo pa le državljani pričakovali. Spogledovanje z revščino in zategovanje pasu res ne izpolni predvolilnih obljub, niti ne opraviči obtoževanj, ki so se razblinile v nič. V aferi Patria je spoznaven Stockholmski sindrom, saj meje med obema skupinama niso več ostre, v odzivu obeh skupin lahko opazimo skupno logiko “vi obtoževalci proti nam, mi z vami”. Komunikacija med talcem Patrie in obtoževalci je stekla, prinesla mu je celo nagrado, da si sedaj lahko privošči tudi izbirčnost pri izbiranju ministrstva. Lahko bi mirne duše rekli, da so to pravi akrobati optimizma, vendar brez stvarne prepričljivosti.

Lepo je, da se pomlajuje staro z novim, vendar ne z nedonošenostjo idej in kronično potrebo po iluzijah. Neko večjo mero inovativne energije iz te že dolgo tega razglašene valilnice, smo pa le pričakovali. Gospodje so prišli na oblast po nekakšnem pompoznem procesu in dolgo napovedovali, da bodo sedeži izvoljenih zapolnjeni s samimi presežki. S svojimi predvolilnimi gestami so osvojili mnoga srca sreče in pravičnosti željnih ljudi, tudi zato, ker so se postavili po robu negospodarnemu trošenju davkoplačevalskega denarja in uprizorili predstavo o nabavi oklepnikov, dogodki pa bodo zagotovo zapisani z velikimi črkami v zgodovino Šentflorjanske doline.

Ta pričujoča afektivna razpoloženost je imela za nasledek, da so nekateri v megli videli sončno čud: socialno varnost, boljše plače, višje pokojnine, pravičnost, obračun s tajkuni, ki se odlikujejo po izreku »Svojega nimamo, tuje hočemo!«

Filozofski optimizem, ki nam ga ponujajo lepo urejeni gospodje in dama (vedno smehljajoča predsednica stranke, ki se je uvrstila v sam rep po glasovih volivcev) daje slutiti, da si vsi želijo velikega občudovanja državljanov in obvladljivo strpnost, zlasti pri uživanju dvojnega okusa luksuza, ki so ga tudi mnogi reveži deležni.

Nov modus vivendi še ni dozorel za dojemanje prihodnosti, ki se kaže v različnih oblikah na relaciji oddaljenih opazovalcev od vladanja in še bolj oddaljenih ciljih, zavitih v meglo. Pomembno je, da bomo državljani pridni, delovni in poslušni. Dovoljene so sanje o rastlinjakih obilja. Priznati moram, da mi je matematika nešplje, ki sedaj cveti pod mojim oknom, veliko ljubša kot pa politična kibernetika v glavah gospodov in dame, ki še ne vem ali jim bo uspela ali spodletela.

Vendar že iz kavalirskega razpoloženja do tako lepih in zgovornih, se ne smemo obnašati kot dvomljivci, ker to ne spada v državljanski bonton. Oblast je treba spoštovati, ne glede na to, kdo jo je odzadaj porival v zmago in kdo je poskrbel za teater s Patrio. Vsekakor za državljane slastni gnus.

Resnično upam, da ko bodo dopolnjevali vladni program lepih želja s spiskom konkretnih nalog, da bodo uvrstili v program tudi čokoladice za promocijo naše lepe dežele s sliko Julije Primčeve in Franceta Prešerna, tako kot Avstrija Mozartove kroglice.

IZVOLITEV OBAME POMEMBNO SPOROČILO SVETU

Barack Obama je zmagal na predsedniških volitvah in postal prvi temnopolti ameriški voditelj. Pred dvema stoletjema so bili temnopolti ljudje sužnji, ki so jih v verige vklenjene vodili belci do pristanišč in jih preprodajali na tržnicah sužnjev kot živino, brez spoštovanja osnovnih človekovih pravic. Človek je bil blago. Videla sem temnopoltega možaka s solzami v očeh.  Koliko ponižanj in krivic je bil v zgodovini človeštva deležen temnopolti človek.

Izvolitev Obame je zgodba enega samega dne, ki bo trajal tisoče let. Od suženjstva preko rasizma se je zgodil preskok temnopoltega predsednika v Belo hišo. Dogodek predstavlja za tretji svet upanje. Je dragocenost in neponovljivost miselnega preizkusa sodobnega človeka, da ni edino beli človek izvoljen za vladanje in gospodovanje. Presežen je neverjetni predsodek večvrednosti bele rase.

Ali to pomeni, da si bomo ljudje med seboj tudi resnično zagotavljali in spoštovali človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebnostno okoliščino in da smo vsi pred zakonom enaki?

Američani so bili sposobni preseči v preteklosti deložirani vrednostni sistem iz svoje zavesti in je absurd rasnega razlikovanja in nestrpnosti dosegel žgalno daritev. Vsaj pri večini demokratične javnosti je očitno to doseženo.  Nekaj se vendarle premika na tem svetu.

Dogodek ni nobena hibridna forma časa, ki se manifestira kot kolaž nekih razglednic prihodnosti, duhovnih videnj. Temu dogodku daje vrednost dragocenost in neponovljivost, preskok, ki je nasledek izkušnje in ustvarja prestop v kakovostne spremembe sveta. Pretvori človeka in ga potegne za stoletje naprej. Mrtvi čas, ko bela rasa ni bila sposobna spregledati svojih zmot in krivic do črnega kontinenta, je stanje, o katerem govori le en sam poganjek zelenega upanja. Ali bo pomenil tudi zavezanost presežku in obstal kot zmagoslavje duha, ki se hoče izogniti gostoti mrtvega teka zgodovine, bo pokazala prihodnost.

Eppur si muove! je rekel Galileo Galilei.

Belec John McCain je priznal poraz in temnopoltemu tekmecu čestital za zmago. V zgodovinski tekmi za 44. predsednika ZDA je demokratski kandidat Barack Obama osvojil 28 držav in ima 349 elektorskih glasov, medtem ko je njegov republikanski nasprotnik John McCain zmagal v 21 državah in s tem osvojil 162 elektorskih glasov. Skupaj je na voljo 538 elektorskih glasov, za zmago pa jih je potrebnih 270. Sicer pa so Američani za Obamove elektorje oddali 52 odstotkov vseh glasov, za McCaina pa 46 odstotkov.

Obama je po objavi izidov v nagovoru napovedal, da je v Ameriko prišla sprememba. "Svetu smo poslali sporočilo, da nismo le skupek posameznikov ali skupek demokratskih in republikanskih držav, ampak smo resnično Združene države Amerike," je dejal pred več kot milijonom privržencev v Chicagu.

Vsekakor vredno premisleka!

POKLON DNEVU POD MURVO

Ob dnevu spomina na mojo pokojno mater

V ranem nedeljskem jutru sem odprla oči in se prepustila čustvu čudenja, obrobljenem zelenju napiljenih listov starega kobalastega in skrotovičenega drevesa, ki je bilo speljano z muhasto raščo v latnik pod nebo. Kolikšno bogastvo oblik in barv se je odpiralo pred menoj. Nebo je bilo prosojno, drevesa kronana z zelenjem in drobnimi povzdignjenimi visečimi sadeži. Mislila sem, da padajo zvezde. O zvezdnem dežju bom govorila kasneje. Določeni trenutki ostanejo v zavesti. Jutro imamo zato, da začenjamo nov dan z očaranostjo, da malo okrepimo svoje iluzije, svoje bohemstvo, da sanjarimo in odženemo nadležno sivino vsakdanjosti.

Od dneva sem pričakovala ljubeznivost in podaljševanje srečne prešernosti in zanesene navdušenosti, ki mi jo je prineslo jutro. Vsak trenutek je bil zame dragocen, vse se mi je zdelo tako plemenito lepo in duši naklonjeno. Čutila sem se gospodarica svoje sreče, povezana z vsemi lepotami, ki so ležale pred mano. Raznobarvnost cinj, astrik, velarij in giorgin za hišo je predstavljala navdih vznesenih bitij, ki so mi bile še preveč podobne. Tako tiho so živele zame in me prav narahlo ločevale, ko nisem mogla biti ob njih. Zakoni narave so se poigravali s svojo skrbjo, kako bosta zaživela sonce in dež v razkošju meni dragega murvinega drevesa, njegovih plodov in cvetnega paradiža.

To drevo ni bila palma s sladkimi dateljni, temveč murva pred hišo, ki me je zapeljevala  v skušnjavo s svojimi sladkimi sadeži, tako podobnimi robidnicam. Murva, to dobravsko vzvišeno drevo je bilo posebno uglašeno na praznično razpoloženje, saj je bila pod njo velika kmečka lesena miza z rožnatim prtom, na katerem se je razkazoval velik praznično rumeno zapečem hlebec kruha. Na krožnikih je bila ob nedeljah še kakšna preprosta jed iz pridelanih vrtnin. Kako razgibana, vesela in navdušujoča je bila praznična miza, ki je vplivala na moje razpoloženje. Ob njej se mi je celo kanček obtožbe priklical v spomin, da sem s koleni drgnila ob mrzel kamen in premagovala z molitvijo pokoro in prosila mater za odpuščanje za vse vragolije, ki sem jih med tednom ušpičila.

Pričakovanje na nedeljski hlebec kruha pod murvo je bilo nepopisno velik dogodek, ki se mu nisem z ničemer mogla upirati. Kakšno razočaranje bi zame bilo, če se ne bi izpolnila vabljiva misel preživeti del nedelje ali praznika ob tej, s spoštovanjem in sončno lučjo preplavljeni mizi, prežeti z mnogimi spomini, kjer sta sedela že ded in babica s svojimi štirinajstimi otroki.

Na mizi so murve dobivale svetlikajočo jantarjevo barvo. Ob hlebcu so delovale kot majhna sladka presenečenja in se razkazovale kako znajo dozoreti, da jih zobajo ptiči in sladkosti lačni otroci.

Med prsti je bilo čutiti murvice kot topoloto sončne svetlobe. Pod kamen te velike mize pod murvo sem položila tudi svoj prvi izpadli zob, ki sem ga izpulila z nitko sukanca. Ponoči je prišla miška in mi zob odnesla bogve kam. Na mestu, kjer sem odložila zob, me je čakal krožnik poln slastnih murvic. Moja mati je imela malo noro srce in razgreto domišljijo, ko me je hotela presenetiti. Murvice in dobrota moje matere so se mi prikazovale v življenju v tisočerih podobah.

Ko je zavel veter, so popadale z drevesa zrele murvice in se razletele. Bolj kot sem jim zabičala naj mi ne mažejo obleke in predpasnika, bolj so se delale neme in gluhe, kot da ne razumejo moje govorice in mati se mi je smejala na vratih. Vse je bilo ena sama nepozabna ljubezen.

Zapihal je vzhodnik, udarila je strela, pa ne v drevo. Veliko let je deževalo tako, kot dežuje danes. Dlani so še tople, v roki me je presenetil sadež murvice, ki sem ga pozorno premerila in si ga ogledala. Bila je le še sled spomina, ki mi jo je na kožo zarisalo jutro, sladkost sadeža z neke otroške gostije, položena med obljube matere otroku z nasmehom njene ljubezni. Materina ljubezen tako mila in silna in hkrati tako krhka in živa,  je en sam spomin, ki ga drhte občutim ob dnevu spomina na mrtve.

DAN SPOMINA NA MRTVE

OBSMRTNA IZKUŠNJA - PRAZNUJEM 4. ROJSTNI DAN

Zagledala sem meni še nepoznani svet.
Kar tako, brez pravega namena, naključno
me je vodila neka skrivnostna sila
k mrtvim tišinam, v neumljive daljave
med svetlobne pramene in neznane višave
s pradavnim vonjem po kadilih.
Znašla sem se pred kristalno dvorano,
vendar se je pred mojimi očmi
postavila živa meja in me ustavila
s svojim zagonetnim ščitom.

Videla sem, da tam ni zemlje,
ni kopnega in ne ljudi.
Videla sem neprestano navzočnost nečesa,
ki priča o bolečini in tujosti.
Kletke, ki bi me ubranila, nisem imela.
Bila sem naga in nejasnih misli,
dvignjena nad strmine obžarjenih oblakov,
utapljajočih se v globinah čarnih širin in globin,
ki jih nikoli dotlej še nisem videla.
Vse mi je bilo neznansko tuje
in s suhim jezikom sem tipala
zadrgo svoje globoke rane.

Kljub vsej magični svetlobi
ne bi mogla prenesti sijaja brezčasja,
z govorečimi čeljustmi večnosti,
ki so ga izžarevali kristali
med razmaknjenimi stenami,
ki delijo človeka in njegov zrcalni svet.

Izkušnja z zamolklim zvokom
se me je dotaknila
in nekdo mi je podajal roko,
da vstopim v njegovo kraljestvo.
Drsela sem prekrižanih ugaslih nog
in gledala predse s strmečimi slepimi očmi.
S pohabljenimi kostmi nemoči, žejna
sem ponižno prosila, da mi Bog posodi življenje.
Tedaj me je pogledal
z nežnostjo travnatega semena
in prekril moje besede s prtom svojega trpljenja,
jokaje s človeškimi solzami.

Zasidrana med postankom na istem mestu
in odhajanjem sem se vračala
po človeških stopinjah nazaj,
izčiščena zaradi skovikanja in prhutanja sove
po svetlobnem prehodu tulca,
ki ga varuje belina dolgega žarka svetlobe
in trgala sem svoje telo skoz rezke ostrine.

Odpirale so se vitraže notranjih občutkov
in z lahkoto ptice sem kljuvala dragulje,
ki so se vsuli svetlikajoči in vabeči predme
in z vso upornostjo sem jih valila nazaj
v globino svetlobnega svoda.

Votle podobe ljudi so vzvratno drsele
in zvoki njihovih glasov so udarjali v ledene dojke.
Rdeča oblačila so hlastala kri in zračne gmote.
Večerna zarja je že postavljala noči pregrado teme.
Tedaj je pozornost opešala in utripanje
srca je umirjalo udarce in nihanje vzdihov in izdihov
skoz lopute pljuč.
Prilaščali sta me dve skrajnosti,
iztekajoče se živo se je nagibalo v mrtvo bolečino
tako kot med večnim sejanjem in žetvijo,
kjer Bog prebiva neviden s svojim
zamolčanjem resnic.

Prostore tega potovanja sem nato zapustila
prazne in se vrnila doživljati svojo tuzemsko
predstavo skoz zadnja vrata življenja,
kjer spet oživi utrujen in razdvojen svet moči
in nemoči s potopitvijo svojega jaza vame -
do poslednje zlate rozete usodnega dne,
kajti vselej živimo in umiramo le v lastnem imenu.

Doživetje moje obsmrtne izkušnje je bilo resnično.  Zahvala dr. Emi Mušič, dr. med.svetnici na Golniku, da je odkrila vzrok za zastoj srca, v izogib ponovitvi česar podobnega. Alergija in anafilaktični šok lahko spravita človeka na drugi svet.

Obsmrtna izkušnja je pesem, ki opisuje resnično doživetje z dne  4. marca 2004 (alergija), sledilo je prenehanje dihanja in oživljanje. Vse se je dobro končalo. Vrnila sem se spet na ta svet, kjer ima vse svoje barve, okus in dimenzije.

Človek se v tuzemskem življenju spreneveda s smrtjo, kakor da ji bo ušel. Je le vprašanje časa, kdaj se bliža tvoja in moja smrtna ura. Premalo se zavedamo resnice, da je celotno življenje le umiranje. Učiti se živeti pomeni tudi, znati umreti ko pride čas za to. Smrt je lahko tudi nenadna in nas dohiti nepripravljene. Kakor hitro začnemo živeti, gremo nasproti smrti in vemo, da je neizbežna. Vendar življenje se ne izkaže le kot umiranje, temveč tudi kot zorenje, kot človekovo dopolnilo. S smrtjo ne dosežemo konec življenja, temveč njegovo dopolnilo, kot izpolnitev smisla. Vsi drobceni cilji se nam ob smrti zlijejo v reko življenja, dokler se nam življenje ne izlije v ocean kozmosa. Ob obsmrtni izkušnji doživimo prav to. Znajdemo se v nekem drugem, nam neznanem svetu. Izginemo in švignemo kot raketa skoz svetlobni tunel in prehodimo svojo bliskovito pot v onostranstvo. Nekaterim ljudjem nam je bilo dano, da smo se vrnili, ker še nismo bili pripravljeni na jakost svetlobe in opustitev svoje trenutne človeške kondicije. Ob smrtni izkušnji človek leti v neko novo življenje onkraj telesne smrti. Zadnji trenutek življenja mu postane vekotrajen, doživi nadčasovnost dogajanja. Le njegova duša ve kaj se z njo dogaja, saj se vsega zaveda in vse doživlja na poseben način. Ta se dviga nad vse menjave časa in obstane med kristalnimi stenami, kjer doživi blaženost in ugodje. Nihče, ki to doživi, se noče več vrniti nazaj. Slišala sem glasove, naj se vrnem in sem jim rekla, da nočem več nazaj, ker je med kristali in svetlobnim sevanjem tako čudovito lepo. Nato so me pa le priklicali in potovala sem nazaj po svetlobnem jašku k ljudem in sedaj sem tukaj, med vami.

JE VARUHINJA ČLOVEKOVIH PRAVIC PROTI KRSTU NOVOROJENČKOV (Sončeve pozitivke, 29.10.2008), sprašuje Janija Škerjanc, predsednica Društva za zaščito ustave in žrtev cerkve.

Prispevek navedena avtorica objavljenega  zaključuje z mislijo, da je država dolžna po 19. členu Konvencije o otrokovih pravicah varovati novorojenčke z različnimi ukrepi pred vsemi oblikami nasilja, zlorab in izkoriščanja. Sprašuje se, ali državni organi v resnici varujejo novorojenčke v smislu določil konvencije, torej jim jamčijo oz. varujejo njihovo versko svobodo in njihovo duševno celovitost? In versko svobodo otrokom krati poleg drugih tudi tuja država, konkretno Katoliška cerkev.

Ker so novorojenčki zaradi prisilnega krsta žrtve cerkve, pri čemer so jim hudo kršene osnovne pravice, mora država čim prej sprejeti ustrezne ukrepe, predvsem preprečiti njihov krst. Seveda pa lahko na tem področju mnogo naredita tudi Zveza prijateljev mladine in varuhinja otrokovih pravic. Posebno slednja lahko s pozivom cerkvi, da preneha s krstom novorojenčkov stori za otroke zelo veliko. Si bo upala? S pozivom bi lahko mogoče potrdila besede, ki jih je zapisala v poslanici, da država kuštrave glavice ne more stisniti k sebi, to lahko storijo le tisti, ki jih imajo resnično radi.

Ali ni tradicionalni krščanski obred krsta poklon in izraz hvaležnosti za podarjenost življenja? Brez hvaležnosti sploh ne bi mogli biti civilizirana humana družba. Krst ima svoj simbolični pomen.

Med obdarjencem in darovalcem plešejo hvaležno vetrovi neba.

Odgovor :

Po logiki gospe Janje Škerjanc, bi morali dojenčki dati pristanek staršem takoj ob rojstvu, da jih mati doji, da jih okopa in previje, umije ritko, jih ljubkuje, kajti če dojenček tega pristanka staršem ne da, starši nimajo nobene pravice skrbeti za rast in vzgojo svojega otroka.

Zakaj ne bi počakali, da dojenček doseže polnoletnost in bi ga šele tedaj začeli dojiti, skopali bi ga in preoblekli, ljubkovali in šele po polnoletnosti bi ga poslali v otroški vrtec, mu kupili žogo, zatem bi ga poslali v prvi razred osnovne šole, nato v baletno in glasbeno šolo, pa še za vsak slučaj na prevzgojo v Kumrovec. Zanima me, če gospa Janija Škerjanc ekvivalentno razume in enači s krstom tudi otrokovo pravico, ko že  človek  postane zametek življenja  v materinem telesu, ima pravico, da se rodi. Etičnost je kompleksna zadeva in se stopnjuje od za otroka pomembnega k manj pomembnemu.

Neverjetno svojevoljno razumevanje načela o svobodi vesti iz 41. člena Ustave RS. In konec koncev ali ni prav sposobnost človeka, da v sebi odkrije svojo sposobnost biti etičen in v duhu svoje vesti vzgaja otroka. Kdo lahko ureja tako občutljiva vprašanja na osnovi tehnokratskih, ideoloških predsodkov in vsiljevanja svojih vizij in videnj drugemu. Ali ni to risje oko, ki človekove zavesti in prepričanja ne more doseči in ne preseči. Hladen in neploden boj je rezerviran za brezčutje, ki skuša človeka zlomiti v njegovi osebni identiteti. Vprašam se, ali demokracija potrebuje inženirje duš, ali ni vsak svoboden, da se opredeli in vzgaja svoje otroke po svoji vesti?

Včeraj sem poslušala opernega pevca Rudolfa Franclja in med drugim je bilo povedano, da ker je zapel v Frančiškanski cerkvi, je imel od partije prepoved peti v Sloveniji. Kazensko je bil poslan v Beograd, nato se je iz tujine vrnil po dolgih letih nazaj v Ljubljano. To je svoboda, ki ji sledi moralizem levičarskega marksizma in ostankov boljševizma. V demokratskem svetu takšno pisanje ocenjujejo kot sovražno, kot rdečo cunjo pred nosom.

Moja krstna botra je bila teta Tea Breščak, slikarka in pesnica. Položila me je v ročno vezani krstni prtiček, ki ga je vezla moja babica Francka Breščak, rojena Rešeta. Vsa družina se je veselila lepega dogodka.

Ponosna sem, da sem bila krščena v svetokriški cerkvici in  hvaležna sem staršem, da so mi umivali ritko in me vzgajali s krščanskimi vrednotami poštenja in etično. Starši so me tudi naučili, naj ne nasedam aktivizmu, ki si zastavlja neke cilje misleč, da opravlja človeštvu koristne naloge in pri tem se bom poslužila Kocbekove resnice, ki pravi, da človek ne more biti posestnik absolutne resnice. Vsak nosi v sebi svojo subjektivno resnico in prepričanje.

Danes pri svojih letih sama odločam koliko in kako sem verna, kako dojemam življenje in smrt, kaj mi pomeni religija, nazorski odnos do življenja in kakšno mišljenje imam izoblikovano o Cerkvi in zgodovinskosti svojega naroda in civilizacije. Nobenega namena se nimam utapljati v konformizmu izpraznjenega niča.

Pametni človek se bo ob vsaki situaciji znal izogniti takšnemu poigravanju z vestjo ljudi. Vsak civiliziran človek, se bo takšnemu aktivizmu nasmehnil in se varno umaknil na področje svojega razuma, saj se zaveda, da je takšno funkcioniranje razmišljanja le histerično Surrender and catch na čase, ki jih je domokracija upepelila. Že sama beseda intellego opozarja, da se človek odreče prepričanjem, da mora druge na nek vsiljiv in nevprašan način spreminjati in jim vsiljevati svoje prepričanje. Le kdo je žrtev moralnih in ideoloških predsodkov v tem primeru, če ne starši?

Gospa Janija, pustite že enkrat ljudi, da živijo svoj svobodni svet in da ravnajo po svoji vesti!


                                                                               II.

NADALJEVANJE POLEMIKE O KRSTU - SONČEVE POZITIVKE,  8.11.2008

(Odgovor Janji Škerjanc, prdsednici društva)
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 8. november 2008 @ 17:01 CET
Naslovniku:

Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve
Ostrožno pri Ponikvi

Niti slučajno se ne bom spuščala v vsebino vaše protikrščanske apologetike in je tudi ne bom komentirala, kar meji na absurd, še posebej vaše navedbe, da me uvrščate med verske fundamentaliste in fanatike. To je pač vaš hujskaški slog in obramba, ker sem vas razgalila po namenu vašega delovanja. Vse vam pride prav, da odvračate pozornost od vašega političnega delovanja, s katerim hočete posegati v človekovo identiteto in njegovo zavest po načelih polpreteklih nasilnih verbalnih posegov, podedovanih od prejšnjega režima. Vaše delovanje je še globoko v kontinuiteti in upam si domnevati, da naj ne bi bilo zastonj. Nihče na tem svetu ne dela ničesar zastonj, če od tega nima materialnih koristi. Nikar mi ne govoriti, da delate to, kar počnete iz čistega veselja. Preveč nestrpnega političnega naboja je v vsem tem delovanju in preveč ateističnega politično pogojenega klerikalizma. Zavedati se morate, da je za normalno družbeno prenovo in pot v demokracijo zasidrana svobodna pot v sistemu.

Ne morete se sprijazniti, da je celotni okvir družbene ureditve povsem nov in je pred 18 leti prinesel popolni odmik od komunistične ureditve, ko so ljudje zaradi krsta in drugih cerkvenih obredov ali če so samo prestopili cerkvena vrata, izgubljali službe. Državna ureditev je zakoličena z novo ustavo, ki temelji na varstvu človekovih pravic, med katere spadajo tudi verske svoboščine, ki jih vi tako vehementno in ihtavo izganjate z vašim kompulzivnim delovanjem iz zavesti ljudi.

Vaš problem je, da še vedno vsiljujete ljudem ideološko pravovernost komunističnih voditeljev, ki jo je celotni državi vsiljevala komunistična nomenklatura zaradi svoje ortodoksno komunistične vsebine. Vaš vzorec delovanja se ne sklada z zahtevami sodobne demokratične družbe. Partija je nekoč odločala o usodi in zavesti ljudi. Tega je konec! Nekatere neformalne kontinuitete si prizadevajo postati spet pomembne politike z obnavljanjem komunistične dediščine. Ta skrajno negativna sestavina komunističnega totalitarizma je odurna in nasilno vsiljiva.

Kako si vi sploh dovolite manipulirati z mojo zavestjo, kaj se vas tiče moja svetovnonazorska opredelitev? Mene vaš ateizem absolutno ne zanima, dokler vaše delovanje ne dobi elementov moteče kompulzivne sile na drugega. Ali ni pravica slehernega državljana v tej državi, da vsak preživi v svoji lastni identiteti. Zavest o potrebi preživetja v lastni identiteti je izrazito duhovnega kategorija in lastna tistim, ki so duhovno sposobni dvigniti se na takšno raven. To so standardi obnašanja demokratičnih in razvitih družb. Vzorci vsiljevanja svojega mišljenja drugemu so na nižji stopnji razvoja. Živeti v lastni identiteti s svojo vero pa naj si bo krščanska, hinduistična, tibetanska, mormonska, islamska ali katera koli vera ali filozofska usmeritev, je primarna potreba vsakega posameznika na najvišjem mestu, če takšno potrebo človek občuti. Vaše delovanje, povezano z nepremagljivo preteklostjo, ne predstavlja poti za prehod v sodobnost, temveč predstavlja šikanoznost ali namerno povzročanje neprijetnosti z občutkom, da te nekdo ukinja, da ti zapoveduje, da te sramoti, ponižuje, da te oddaljuje od tvojega lastnega bistva in da se te hoče polastiti, ti vsiliti preživelo normirano zavest. Moj moralni klic apelira na mojo odgovornost in ne na tvojo, je izrazito oseben in temelji na mojih in ne tvojih kriterijih. Takšno delovanje, kot je vaše, zapostavlja osebno iniciativo posameznika do nazorske opredelitve, ga moralno ponižuje. Prebudi se rojstvo vsake človekove osebnosti kot izvorna svoboščina, ki jo vsak prinese z rojstvom na svet. Nasilno obvladovanje drugega pa spada v živalski svet, kjer se šibkejša žival ne more upirati močnejši, to pa predstavlja nespoštovanje osnovnega temelja človeške moralnosti. Brezpogojnost pomeni biti neodvisen od meril in kvalitete drugega. Moja odgovornost je moj moralni jaz in ne more biti moralni ti. Vse mora biti podrejeno svobodi človekovega življenja in njegovi odgovornosti, ki jo je konstruiral na osnovi naravnih etičnih zakonov, ki mu pomagajo odkriti izvir lastnih moralnih sposobnosti in oblikovati duhovno dimenzijo lastnega bivanja.

Skoraj ni dne, da ne bi posiljevali sodržavljanov katoliške vere z nesprejemljivimi in absurdnimi prispevki. Na ozemlju Republike Slovenije imajo ljudje pravico živeti vsak po svojem prepričanju in so pravila igre znana, zapisana v ustavi in zakonih. V teh težkih časih, ko imajo ljudje že sami na sebi težko življenje zaradi revščine, ne potrebujejo še nekega društva, ki ji bo posiljevalo kako naj mislijo in da jim z verbalno silo ubijajo moralno moč za upanje. Državljanstvo je temeljna posest vseh njenih članov in državljanstvo temelji na zavesti, da vsakdo sprejema tiste vrline in vrednote, ki temeljijo na lastnem prepričanju posameznika in zagotovo je božja ljubezen najpopolnejši zgled, po katerem lahko presojamo vsa človeka prizadevanja. O globljih dimenzijah te zavezanosti se z vami ne morem pogovarjati, ker tega zaradi svoje ozkosti pogledov na življenje zagotovo ne bi razumeli. Zavest je najbolj osebna in neodtujljiva pravica in pripada človeku, je ena najbolj temeljnih in jasnih človekovih pravic. Je ni mogoče odstraniti, deliti, umakniti, zastaviti ali vplačati, da bi se spremenila ali zavrgla. Najbolj vulgarno početje je spravljati drugega v določene kategorije, ga ponovno personalizirati po svojih zveličavnih merilih, saj je vendarle človek bitje razuma, volje in svobode. Presežnost se rojeva znotraj človeka in vzgoje posamezne družine ter predanosti določenim vrednotam in je ni mogoče vsiliti od zunaj. Vsaka verna družina ima pravico negovati in ohranjati svojo versko tradicijo in jo prenašati iz roda v rod, če je to njena duhovna dimenzija, izkušnja in potreba za etično doživetje samega sebe in sožitje družine.

Minil je čas enoumja in si ne moremo več privoščiti izključevanja verujočih, ne neverujočih in uničujočih ekskluzivizmov. Razen vseh zgornjih navedb, moram še posebej poudariti, me s svojimi krivičnimi in tendencioznimi prispevki o duhovnikih žalite kot Primorko, kajti očitno vi se bolj ukvarjate s srednjeveško inkvizicijo in jo lepite na sedanjosti, kot pa z novejšo zgodovino in verjetno niti ne veste za Zbor svečenikov sv. Pavla, v katerem so bili praktično vsi slovenski duhovniki na okupirani Primorski. Brez njihovega delovanja bi se primorska zgodovina pisala drugače. Bolj krvavo in bolj bratomorno. Režimi se spreminjajo, narod ostane, je bilo geslo duhovnikov, ko so podprli združitev Primorske z matično domovino in stali ljudstvu ob strani, ko je tujec zatiral primorskega človeka in pritiskal nanj z raznarodovanjem. Seveda vi ste drugačni od nas Primorcev, vi navezujete stike s tujerodci in dobivate iz tujine celo propagandni material, da delate zgago in ustvarjate nesporazume med svojim narodom. Vam je ljubši duhovnik, ki stoji s čevljem za ženskim vratom za 8. marec, nam Primorkam ni nikoli stal duhovnik s čevljem za vratom, temveč tujec, da nismo smeli govoriti maternega jezika. Meni, ko sem bila še otrok, so mi primorski duhovniki prinašali slovenske knjige, da sem lahko brala razne zgodbe in se učila v maternem jeziku. Na Primorskem so naši duhovniki mučeniki, ker so pod fašizmom pili mašinsko olje in bili zatirani in mučeni na najrazličnejše načine pa ne samo od fašistov, spisek je kar dolg … Če že govorimo o stvareh, bodimo vsaj pošteni. Zato gojim do vseh, ki si to zaslužijo, svoje veliko spoštovanje. Na Primorskem smo ljudje narodno zavedni in enotni in lahko samo ugotovimo, da smo različni od članov vašega društva, ki samo pljuvate po duhovnikihin jim pripisujete vse najslabše. Od vas še nisem prebrala eniti enega objektivnega članka in komentarja. Ali ne? Zato vas žal, ne morem spoštovati. Ni vam treba govoriti, da ščitite ustavo in žrtve cerkve, ker to ni res. Ustavi, konkretno 41. členu podtikate lastno interpretacijo, ki nima podlage v temeljnih načelih deklaracije o človekovih pravicah in ne v zakonu. To je manipulacija z javnostjo. Za tovrstno zaščito, za katero se deklarirate v  naslovu društva, nimate nobene zakonske podlage, za to imamo organe pregona in pravosodje, ki sodi na podlagi zakona in ne na podlagi podtikanja srednjeveških dogodkov, ki nimajo s sedanjosti nobene zveze. Vaše razlaganje citatov Stare zveze nekega pastirskega ljudstva izpred dva tisoč let je smešno, saj vsak normalni človek bo vedel, da se je življenje v dva tisoč letih na tem planetu spremenilo in vašo apologetiko, s katero utrujate ljudi in z njo dobesedno manipulirate, izvozite nazaj v Nemčijo, od koder prihaja! Tisto sliko, s katero duhovnik tepta s čevljem hrbet klečeči ženski, ki riba kot sužnja podenj, pa dajte v okvir in jo pošljite nazaj odkoder je prišla. Tega Slovenke ne potrebujemo in se s sužnjo nikomur ne istovetimo! Smo osveščene in dostojanstvene. Tega nikoli ne pozabite! To sporočite tudi vašemu agitropu.


Tatjana Malec

DOPOLNJENO:

Splošna deklaracija človekovih pravic

Sprejela in razglasila jo je Generalna skupščina Združenih narodov 10. decembra 1948 z resolucijo št. 217 A (III).

Preambula

ker pomeni priznanje prirojenega človeškega dostojanstva vseh članov človeške družbe in njihovih enakih in neodtujljivih pravic temelj svobode, pravičnosti in miru na svetu;

ker sta zanikanje in teptanje človekovih pravic pripeljala do barbarskih dejanj, žaljivih za človeško vest, in ker je bila stvaritev sveta, v katerem bi imeli vsi ljudje svobodo govora in verovanja in v katerem ne bi živeli v strahu in pomanjkanju, spoznana za najvišje prizadevanje človeštva;

ker je nujno potrebno, da se človekove pravice zavarujejo z močjo prava, da človek ne bi bil prisiljen zatekati se v skrajni sili k uporu zoper tiranijo in nasilje;

ker je nujno potrebno pospeševati razvoj prijateljskih odnosov med narodi;

ker so ljudstva Združenih narodov ponovno potrdila svojo vero v temeljne človekove pravice in dostojanstvo in vrednost človekove osebnosti, v enakopravnost moških in žensk in se odločila, da bodo podpirala družbeni napredek in ustvarjanje boljših življenjskih pogojev v večji svobodi;

ker so se vse države članice zavezale, da bodo, v sodelovanju z Združenimi narodi, pospeševale splošno in resnično spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin;

ker je skupno razumevanje teh pravic in svoboščin največjega pomena za popolno uresničitev te zaveze,

18. člen

Vsakdo ima pravico do svobode misli, vesti in veroizpovedi; ta pravica vključuje svobodo spreminjati prepričanje ali vero, kakor tudi njuno svobodno, javno ali zasebno izražanje, bodisi posamezno ali v skupnosti z drugimi, s poučevanjem, z izpolnjevanjem verskih dolžnosti, z bogoslužjem in opravljanjem obredov.

26. člen

3. Starši imajo prednostno pravico pri izbiri vrste izobraževanja svojih otrok.

Deklaracija o človekovih pravicah je akt nad ustavo in zakoni. Varuhinja človekovih pravic v skladu z zgoraj navedeno deklaracijo ne more predlagati prepovedi krsta v RS, kar jasno kaže na zavajanje javnosti! Izbraževanje staršev vključuje tudi versko in etično vzgojo otrok.

K temu je treba dodati, da etika in pravo postavljata človeku določene predpise, ki naj bi ga vodili k dobremu in ga varovali zla. Podlaga pravu je etični minimum (minimum morale) – gre za skupek tistih skupnih vrednot, ki jih določena družba sprejme za temelj svojega sobivanja. Za polno uresničitev človeka pa je potrebno nekaj več: morala zahteva osebno prepričanje, medtem ko se pravo zadovolji z juridičnimi izjavami. »Moralnost je usmerjena na notranjo povezavo etike duhovnega ravnanja in etične odgovornosti hkrati s prepričanjem osnovnih moralnih načel z namenom, da jih človek sprejme kot svobodni načrt lastnega življenja. Nasprotno pa se zakonitost (legalnost) ne sprašuje o notranjih motivih in vrednotah, marveč zahteva, da se njeni pravni predpisi spolnjujejo na zunaj. Latinska beseda mos pomeni red in pravilo in nakazuje sorodstvo z besedo etos (ethos), kar pomeni navado. Moralnost, ki iz tega sledi, presoja sprejete načine ravnanja in meri na zavestno, razumno in osebno usmeritev glede na (moralna) načela. Moralno etično držo pa imajo starši pravico in dolžnost, da jo vzgojno dajo otroku po svojem najboljšem prepričanju.

KAJ POMENI MOLK?

Dovolj bi bilo, da slečemo naše možgane pajčje mreže. Sneti te majhne, sladke nepopolnosti pomeni, da smo v sebi odkrili bistvo notranjih moči. Pomembno je odkriti vzmeti in moči našega življenja, razbiti stare navade, s katerimi se utesnjujemo, rešiti se sterilnosti občutka, da smo z molkom najpopolnejši.

Stopiti iz molka in spregovoriti sodi v zgradbo naše osebnosti. Opustiti graciozne malenkosti nasmeškov in poklonov osebam in stvarem, ki si tega ne zaslužijo, je ambicija vsakega resnicoljubnega človeka in stvar naše vzgoje. Človek ne more  v prilagajanju najrazličnejšim vlogam samega sebe razosebiti. Razlika med zavedanjem in obnašanjem, ki nas z najrazličnejšimi pohabitvami z vlogami, ki si jih ne želimo in nasprotujejo pragu resničnosti našega bivanja je, da nas travmatizirajo in pretvarjajo v odtujena bitja, pogosto  tudi v bitja normirane zavesti. Kdo nas bo vzgajal in skrbel za našo dušo, za naše ozaveščenje, če ne bomo tega storili mi sami in spoznali svoj notranji obraz.

Biti izvoljen in priti na svet sklenjen, je posebna milost, je eden najdaljnosežnejših izrastkov, ki ga narava premore kreirati in nam ga podariti. Dnevi življenja potekajo kot linearne zgodbe, ki se zaključijo z večeri, ko reflektiramo in razmišljamo, kaj je bilo zgolj fiktivno in kaj resnično od naših doživetij. Ali smo si dopustili in ostali obteženi z vplivi, ideologijami, s tujimi mišljenji in z dejanji, ki k nam ne sodijo in so nam povzročali neugodje ali celo težave. Zgolj zaradi prikrivanja iskrenosti in zglajevanja zadreg, v katere smo nehote postavljeni, pogosto molčimo in za lastno obrambo prikličemo iz sebe nasprotniku nedoraslo kritiško odzivanje kot derivat, da se izognemo in osvobodimo njegove nestrpnosti z neprezentirano mislijo, ki jo čutimo v sebi. S tem pa smo bolj neeksistentni, neurejajoči, skratka brez sporočilnosti naše vesti, s tem postanemo samožrtvujoči krivec za mnoge krivice.

Trajno neugodje molka predstavlja človeku nekaj notranje razbolelega. Človek s potlačitvami ostane ranjen in celo notranje poškodovan. Na eksistencialni ravni kaže, da je človek notranje poniknil v brezosebnost, v čutilno nezmožnost duhovnega univerzuma.

Pogum svobodne človeške volje ima tudi to lastnost, da nam konstruira strah, posebno če smo iz neprevidnosti segli predaleč s svojo besedo in se izrekali o tistem, kar mnogi občutijo, pa iz strahu se ne izrečejo.

Mnogi nam skušajo vsiliti svoje zrcalo videnja po principu svoje razločnosti. Kriteriju za enodimenzionalno jasnost se včasih podrejamo in zanikamo samega sebe, plujemo dalje skozi življenje razviharjenega morja in ostajamo brez upanja, da bi nas drugi razumeli takšne, kot smo.
Z izposojenimi vtisi iščejo ljudje ključ, da bi nas odklepali, držijo nas na nitih in nas predstavljajo drugim kot osebe po svoji lastni ppredstavi. Ti pa zavračaš vsa ta izstopajoča dejanja, nasilje in ohranjaš neopazno razdaljo. Le tebi je bil podarjen vid, sluh, tip in okus, da v sebi občutiš skrivnost samega sebe, svoj konkretni svet, svoj konkretni jaz.

Zato je tišina in globina molka najizvirnejša tvoja resničnost. Molk ima več obrazov in ga je skoraj nemogoče prevesti v racionalno govorico. Z besednimi igrami predstavljamo odsotnost človeka. Vsaka izgovorjena beseda pelje v podzavest in molk prepušča iniciativo besedam, ki se prižigajo kot lampiončki neskončnega bogastva duše. Vsako bitje se označuje na svojstven način. Gib, jezik, dejanje izhajajo iz globine molka. Zato oglejmo si svoje misli, ki jih postavljamo v prostor sveta, v katerem imajo tudi drugi subjektivnost svojega molka.

Molk je odrešujoča samopodoba, je stik z materjo naravo, iz katere smo prišli in v katero se plešoče vračamo neponarejeni. Molka ne moremo reducirati na besede in besed ne morem enačiti z molkom.

POLEMIKA O PREDSEDNIŠKI REZIDENCI

Ob uvrstitvi vprašanja rezidence predsednika Republike Slovenije na spored TV oddaje Trenja z žalostjo ugotavljam, da v deželi dveh milijonov prebivalcev živi ena tretjina prebivalstva na robu revščine,   13 odstotkov otrok hodi lačnih spat, v deželi škripajo sociala in zdravstvo ter slabo funkcionira pravni sistem,  napoveduje se delavstvu in upokojencem zatezanje pasu in da daleč zaostajamo za evropskimi plačami. V tej deželi potrebujemo duhovno rezidenco eruditov za vzpostavitev pravne in socialne države ter za moralno samopostavitev vseh nosilcev družbenih funkcij in ne razkošnih palač in salonov ter velikega števila razosebljenih posameznikov, ki bi zapolnili z razkošjem okrašeno navedeno izpraznjenost.

V takšne objekte bodo vstopali tisti nosilci vlog, ki si želijo narediti življenje čimbolj udobno, prežeto s simboli moči, na mesto moralnega jaza, ki se odlikuje prav po svoji sposobnosti odgovornosti. S tem pa nimam v mislih konkretno nikogar, temveč govorim na splošno iz polpreteklih izkušenj. Bogato opremljene dvorane z razkošjem niso osnova za moralno stališče, ki sta ga  v dobi modernizma nadomestila subjektivizem in relativizem, ki sta pljusknila z zapada tudi k nam.

Rezidenc ne potrebujemo za svoj zlagani temelj moči, zanjo so potrebni ljudje vesti, sposobni moralnega odločanja o vprašanjih naroda. Vsak državljan je enkratno bitje in narod kot celota se ob enakih možnostih lahko identificira prav z vsakim in vsem, kar je narava dala človeku dosegljivega.

Ne potrebujemo avtoritete, ki je močnejša od nas, da bi ji bili poslušni in zvesti načelom, temveč avtoriteto, ki ji bomo zaupali. Nekaj Ghandijeve in Drnovškove filozofije bi res lahko vpeljali v naše mišljenje. Dr. Janez Drnovšek je obiskal Indijo in se udeležil v New Delhiju konference Mir, nenasilje in krepitev Gandhijeve filozofije v 21. stoletju.

Konferenco je ob stoletnici gibanja Satyagraha sklical Indijski nacionalni kongres. To gibanje je ustanovil indijski voditelj in borec za človekove pravice Mahatma Ghandi in sicer kot miroljuben odpor proti diskriminaciji in nepravičnim zakonom. Na konferenci so sodelovali ugledni svetovni voditelji, državniki, Nobelovi nagrajenci, delegacije svetovnih političnih strank ter vodilne organizacije civilne družbe, ki podpirajo mir in človekove pravice. Gandijeva filozofija za premagovanje revščine, izobraževanje in usposabljanje ljudi, je pomembna za dialog med narodi in kulturami ter prizadevanje za svet, osvobojen atomskega orožja in nasilja, ki nam rožlja pred vrati. Odprimo Ghandijevi filozfijii vrata!

Mahatma Gandhi se je vse življenje nepopustljivo boril proti diskriminaciji in zmanjševanju revščine ter za osvoboditev žensk in otrok. Njegov cilj je bilo univerzalno bratstvo. Ghandijeva plemenita filozofija in prirojena duhovnost sta imeli velik vpliv na zagovornike svobode po vsem svetu. Predstavljal je značajsko odločnost svojega neukrotljivega poguma, vdan žrtvovanju. Njegova misel je navdihnila prebivalce Indije in jih spremenila v borce za svobodo. Mahatma Ghandi je bil vzor za skromnost.

Na oddaji Trenja dne 23. Vinotka 2008 sem resnično pogrešala kakšno misel, izpeljano iz Ghandijevega duha, ki mu je zadnja leta tudi zvesto sledil predsednik države Dr. Janez Drnovšek in se odlikoval prav po človekovi globini duha in skromnosti.

Na TV oddaji Trenja se je sicer Damijan J. Ovsec, znani slovenski etnolog, umetnostni in kulturni zgodovinar zavzel za predstavitev Slovenije svetu ne le v političnem in gospodarskem pomenu, temveč predvsem skozi njeno kulturo, zgodovino in razvoj slovenskega meščanstva skozi obdobje recesije na prelomu iz 19.  v 20. stoletje; razumela sem, da je imel v mislih tudi županovanje Ivana Hribarja, njegovo delo za razvoj slovenstva po germanizaciji v tem obdobju, ki narodu veliko pomeni, saj se Slovenija danes lahko predstavi svetu s številnimi kulturniki, znanstveniki,  pomembnimi osebnostmi in uspehi, ki so veliko prispevali k njenemu razvoju in pomenu v evropski kulturi in ob njenemu uspešnemu predsedovanju EU. Prav je, da smo na to ponosni.  Ponos pa nosimo v zavesti in ne v razkazovanju moči in bogastva.

Mnogi opozarjajo, da pa ne smemo šteti varčnosti in skromnosti Slovencev za neozdravljivo zaplankanost in pomanjkanje naprednega državljanstva, kajti države brez gospodarskega in socialnega razvoja ni, od gospodarske rasti pa je odvisna tudi kultura in celotna družbena nadstavba. Tržna in socialna ekonomija morata biti uravnoteženi. Kriza države blaginje ne opravičuje vsakega stroška na škodo povzročanja še večje revščine. Potrebni bodo strateški pristopi, da se prebrodi gospodarska svetovna kriza, ki se kaže v prihajajoči recesiji tudi k nam. Profesorju Filozofske faktultete Damijanu J. Ovcesu lahko samo pritrdimo, saj je rezidenca ena tistih prednosti in atributov, ki jih hočemo imenovati za dobre. Duhovno dediščino in dostojno predstavljanje naše državnosti naj bo primerno, vendar tudi uravnoteženo z možnosti in zadovoljitvijo elementarnih potreb državljanov.

Ideja, da bi gospodarski lobiji financirali rezidenco pa se mi zdi vprašljiva. Predsednik države je neodvisen v svoji predsedniški funkciji, kakor so neodvisne sodna, izvršilna in zakonodajna oblast. Njegova odgovornost predstavlja nadvse pomembne omejitve. Predsednik Republike zastopa narod kot celoto v skladu z  ustavnimi pooblastili in ne  more biti odvisen od parcialnih interesov posameznikov oziroma določenih gospdarskih lobijev. Tu bi prihajale zadeve v kolizijo.

Ko bomo odpravili prevelike razlike med tistimi, ki žanjejo koristi in tistimi ki delajo, bodo zagotovo nastopili pogoji tudi za postavitev primerne  rezidence predsedniku Republike Slovenije.

PISATI, IZREČI SE …

Pisati, izreči se, iskati smisel, odrešljivost sveta z logiko leske, res ne gre. Gotovo so modre besede na mestu, če jih izberemo v pravem trenutku in racionalno, s pravo mero. Pisati danes o slovenstvu, narodu, o preživetju v lastni identiteti, kritizirati slabosti v dandanašnji družbeni stvarnosti, pluti po razburkani gladini, jo z dlanmi gladiti, napisati domačo nalogo na lastni koži, da te potem skeli, kakšen smisel ima vse to naprezanje? Kakšna je pravzaprav tista drža, ki jo ljudje od  posameznika pričakujejo? Odškrniti z jezika tisto besedo, ki privre, ne vem od kje ali ostati v zlati kletki molka. Seveda  razgaliti se in staviti sebe na kocko tako, da se sprehajamo bolj nagi kot ogrnjeni s tančico molka po svetu, je vedno tvegano. Očitajo ti lahko nacionalizem, nestrpnost, manipulatorstvo, besedičenje kar tako. Izražati se kritično, ni hvaležno in modro, posebno če govoriš o odgovornosti do drugega, o osamljenih, zavrženih, brez moči, skratka če pogledaš malo bolj na družbeno dno. To niso posebno zaželene teme.

Včasih te stvari pošteno razjezijo in iritirajo, posebno če te hočejo soočiti, da se moraš sprijazniti s pragmatičnostmi, ki so vodilo današnjega življenja. Je morda naključje, da ravno tebe doleti v življenju vloga, da moraš povedati, iz sebe izliti nadležno pršilo besed, nastavljati ogledala? Že od nekdaj ima človek ambicijo oblikovati in delati red, se postaviti v vlogo pravičnika, se postaviti modernim iluzijam o moralnosti, zlaganosti in pravšnjosti po robu. Če česa, kar čuti človek, da je prav, ne opravi in da pričakuje, da bo opravil to nekdo drugi, da bo ta drugi postal njegov moralni jaz, je to človeško dvoumna in vprašljiva vloga.

Mislim, da je od moralne sposobnosti članov odvisno kakšna bo ta družba, v kateri živimo. Potreben je skupen konsenz kakšno družbo potrebujemo in v kakšni družbi želimo živeti. Večina je verjetno mnenja, da te družbe ne more voditi brezčutni in preračunljivi razum, niti ljudje z zmečkanimi značaji, ki se udinjajo komur koli, in ne za kar koli. Postavljajo si visoko ceno.

Gre za moralno videnje, odvisno od prostora in časa,  v katerem živimo. Moralnost družbe je temeljna, čeprav nedoločena navzočnost. Ni zakon tisti, ki te bo etično utemeljil, vse je vprašanje samopostavitve. Ni mogoče projektirati humanizma, tega je treba vzpostaviti v sebi. Liberalistični družbeni red, ki je vzpostavljen po osamosvojitvi Slovenije, je protisloven morali in etiki, ker pretirano poudarja pragmatičnost, relativizem, subjektivizem in sledi takšnim standardom, da se mora večina ukloniti interesom posameznikov, ki vedno bolj manipulirajo z večino. Ljudje se več ne počutimo dobro in se izogibamo bolečini, ki nam jo povzroča samoljubje peščice privilegiranih. Narod ima človekove meje in izredno močno izoblikovan čut za moralne odločitve, ki mu krojijo življenje.

Sprašujemo se, ali skupna perspektiva naroda zasluži vso to retoriko o dvomih, da so gotove stvari razvrednotene in postale vsebinsko votle. Individualizem in iskanje prijetnega življenja, je neka mera tolerance, vendar zelo okrnela in minimalistična moralna drža. Moralnost je gotovo odvisna od kulture, tradicije in prava, ki ureja  neki družbi življenje, vendar najpomembnejše pri vsem tem je odkriti izvir moralnih sposobnosti v sebi.

POHUJŠANJE V DOLINI ŠENTFLORJANSKI

Prekaljena, preizkušena in poučena od zgodovinskih zmot in krivic se posebno trudim, da mi ne bi ušel iz steklenice duh, ki bi posebno pretiraval z mojo občutljivostjo. Ugotovila sem, da ga zelo težko krotim, saj bi z molkom razglasila konec svoje biti in dala mesto razčlovečenju in dekadentnosti, ki ruši vrednote, v katere sem prepričana. Ogledujem si ta vrtiljak, kako se vrti, bodisi, da to počenjam sama ali na glas z vami. Ogledujem si ga! Motrim vas, gledam vas in resnično upam, da bo kdo od sramu povesil oči.

Ne gre samo za liberalistično voljo, temveč za moč sistema, ki hoče prevzeti voljo ljudstva. Če ni več humanizma, potem smo se izčrpali kot človeška družba, kot ljudje. Demokracije v avtokraciji ne prenesem. Ne prenesem slepil in prefinjenega zatiranja človekove svobode skozi farso demokracije. Nekateri hočejo graditi barikade pred resnico. Razglašajo vladavino enoumja. Govoriti o stanju duha nikoli ne pomeni seštevati vsoto stališč. Jaz svoje stališče želim soočiti s stališči drugih, ki izkazujejo interes za diskurz kritičnega duha. Ne prenesem ljudi, ki otrpnejo z lastnimi interesi v žepu in ne pripadajo fronti duha. Koliko demagogije, laži, sprenevedanja, zastrtosti resnice in votlosti razuma, koliko hipokrizije brez razločnega smisla, koliko indiferentnosti, ki vzbuja gnev je v tej dolini Šentflorjanski.

Za poprečnega človeka kar utrujajoče zaganjati se in ne priti dlje od »ženem se«, se vračati v zgodovino po vroče kostanje in razkazovati kako se lahko z njimi opečeš. Če priznam nemoč, si postavim svoje meje, do kje zmorem in od kje ne zmorem več in zmorejo drugi. Preveč nas je, ki se zapiramo v lastno situacijo, premalo nas je, ki bi  javno razgrnili zemljevid vesti in cilje narodove prihodnosti.

Z vztrajanjem v preteklosti, smo se postavili na stališče, da ubranjujemo njegov prazni smisel, njegov nesmisel, kar jasno pove, da smo obrambna linija lažem. Komunizem je naznanil konec duha, veliko pepela nam je zapustil in eno veliko muzealizacijo berlinskega zidu v naših glavah. Zidu, ki ni nikoli padel. Pojavljajo se hipokriti, ki pleskajo ljudem oko razuma z rdečo barvo. Sami so pa postavka volje do moči in biti bogat, neizmerno bogat gospodar. Le kdaj bo slovenska javnost poiskala samo sebe, svojo identiteto in potrebo po preživetju, človeka dostojnem preživetju družin lastnega naroda. Moja domovina lahko da kruha vsem, da se ga do sitega najedo. Vsak grižljaj kruha je za lačnega univerzum. Delitev dobrin lahko poteka samo z univerzalno moralnostjo in sposobnostjo, da požrešne živali začno odkrivati v sebi ne le sposobnost požiranja tujega, temveč sposobnost trohice moralnosti v sebi.

Obsojam medije v primežu oblasti. Na mesto, da bi mediji poročali, dobesedno naročajo državljanom. Brez njihove privolitve posegajo v njihovo voljo. Mediji so prodane duše za lastno eksistenco, brez čutil in pomnilnikov za stvarnost. So prenosniki normativnih zahtev gospodarja na naše ravnanje. Hočejo zase le življenjsko udobje. Njihova govorica je svet, ki nas kreira. Zastrta duhovna obzorja delajo iz ljudi sužnje, prostovoljno ponotranjene sužnje nemoralnemu sistemu.

Duh slovenstva po Prešernu, Cankarju, Levstiku išče v narodu močne človeške značaje, pokončne osebe in ne hlapce ideologij, parcialnih interesov, ljudi z voljo po preživetju v lastni identiteti. Kot Slovenko, hčer Črnega brata, ki se je davnega leta 1930 uprl fašističnemu raznarodovanju, me je sram, da hlapčujemo tujim vplivom in vzgledom, in se nekateri gredo takšne nacionalne igrice nad slovensko narodnostno identiteto. Sram me je, da se včlenijo v našo družbeno stvarnost ljudje n. pr. neki mariborski član stranke Zares, ki naj bi vodil volilno kampanjo za stranko, je javno na You Tube izjavil, da je jugonostalgik in da samostojna Slovenija nikoli niso bile njegove  tisočletne sanje in da kandidira v slovenski parlament.  Govoril je, da v Sloveniji ni civilne družbe. Kako lahko tako brez zadržkov odpiramo takim elementom vrata v našo politiko, v parlamentarne klopi za zastopanje interesov naroda. Kdo občuti slovenstvo kot obremenjujoče breme? Ne vem komu se lahko porodi ideja, da bi svoje egoistične interese po bogatenju lahko zadovoljeval prek interesov svojega naroda? Ali smo res izgubili svoje izvorno bistvo slovenstva in bomo dopuščali vdore tujih nacionalizmov med naše razpoloženje in zavest? Ali ni naša primarna skrb za ohranitev in razvoj našega naroda naša kultura, jezik, narodova zavest in energičen odklonilni odnos do vsega, kar nas hoče potujčiti, nam odvzeti dostojanstvo in možnosti preživetja večini.

Le kdo se skriva za interesnim polom, ki se deklarira za levico? Je mar to jugonostalgija v predimenzioniranosti pohlepa po dobičku, ki se seli na stare jugoslovanske trge, razpoložljivi širši poligon za bogatenje in vlaganja iz nekdanjih Mačkovih črnih fondov v prevzeme podjetij, medijev in dokončanje tranzicije z basanjem v lastne žepe. Le kdo spletkari Slovencem pajkovo mrežo, skozi katero bodo naredile prehod le mesarske muhe, mali mrhovinarji, mušice pa se bodo na njej ujele in poginile s svojo socialno bedo. Slovenci, odprite že enkrat oči!


                  Šentflorjanci ustanovijo družbo lepih čednosti, čeprav ni niti eden od njih čednosten.

Uvodna stran  |  Bibliografija  |  Novo objavljeno I.  |  Literarni porton  |  Poezija  |  Proza
Genealogija  |  Galerija  |  Knjiga bralcev  |  Stiki in povezave  |  Slovenska imena mesecev  |  Kotiček za Slovence po svetu  |  Slovenec sem!  |  Raziskovanje nekega primera  |  O smrti   |  Blog I.  |  Današnja misel  |  Luske hibridne samorodnice  |  Aforizmi  |  Poglejte kaj je danes novega!  |  Objavljene vsebine od 1.4.2008 - 31.3.2009