ROD GROSAR (GROSSER) PO NONI MARJUTI
Mateju Grosser in Mariji Podgornik iz Deskel (pri Gorici) se je rodil Mihael Grosser, ki se je 16.05.1825 poročil z Agato Bizjak v Deskle 59. Rodili so se jim otroci: sin Valentin * 18. 02.1826 (drugi dan po porodu je umrl), Katarina * 21.10.1827, Anton * 05. 08. 1832 in Jožef * 08.01.1835, ki je podedoval hišo po materi v Desklah.
Jožef Grosser * 07. 02. 1855, poročen s Katarino Gorjanc * 27.03.1883 + 29.11.1888, hčerjo Mihaela Gorjanca in Ane Podberšič, Deskle 74.
Rodilo se jima je deset otrok:
Valentin * 14.02.1856
Luka * 14.10.1857 (pranono Vojka Grosserja – Grosarja, očeta znanih šahistov Aljoše * 23.11.1967 in Kiti * 24.02.1976
Frančišek * 29.01.1886 (takoj umrl)
Katarina * 05.04.1861
Anton * 08.06.1864
Terezija * 01.10.1867
Janez * 26.01.1870 (takoj umrl)
Avgust * 28.06.1871 + 1872
Marija * 13.08.1874
Janez * 24.01.1877
Valetin Grosser * 14. 02. 1856, se je 27.02.1889 poročil z Justino Gašparin, * 30.09.1864. Rodili so se jima otroci;
Jožef * 18.04.1890
Julija * 21.05.1892 – por. 15.11.1912
Lovrenc * 24.08.1894 + 30.08.1894
Just * 25.03.1894 por. 28.06.1924
Marija * 29.01.1898 + 07.09.1906
Katarina * 16.12.1899
Rozina * 06.12.1901
Janez * 21.01.1904 + 02.10.1905
Antonija * 01.09.1906, por. 09.09.1929
Ciril* 11.08.1908, por. 25.10.1931
Mihael Grosar iz Deskel se je 16.05.1825 poročil z Anato Bizjak v Deskle št. 59. Njegov tretji otrok, sin Anton je bil mlinarski delavcec, ki je delal pri Lenassiju v Solkanu. Mihael je v Solkanu kupil hišo, kakor je razvidno iz zemljiškoknjižnega vložka, po katerem je prešla lastninska pravica nad hišo 11. junija 1887 na sina Antona (Grosser) in nadalje na njegove potomce. Anton Grossar * 05.08.1832 + 31.07.1884 je bil poročen s Terezijo Marinič * 22.11.1844 + 03.11.1907, hčerko Luka Mariniča in Ursule, Solkan 18.
Imela sta pet otrok:
Marija Grosser (Grosar) * 31.05.1871 + 11.4.1933
Katarina * 30.10.1873 – ni podatkov, poročena Podberšič (preimenovana v Italiji Piemonti)
Anton * 02.02.1876 – 05.08.1876
Terezija * 15.05.1879 + 19.03.1896
Gabrijel * 23.09.1881 + 21.01.1946
Marija Grosser (Grosar) poročena z Jožefom Gašperčič iz Solkana
Sin Ivan Gašperčič 21.03.1913 + 06.09.1969
NONA MARJUTA GROSAR
Provorojenka Marija Grosar, moja babica – nona se je poročila z Jožefom Gašperčičem, sinom Magdalene Jug, izhajajoče iz družine Tončea in Klementa Juga iz Žabjega Kraja. Marjuta in Jožef sta 1907. leta začeta zidati v Solkanu Hišo na sedanji Ulici IX. Korpusa št. 55. Med prvo svetovno vojno je bila Marjuta s sinom Ivanom (21.3.1913 – 6.9.1969) v begunstvu v Lokavcu in nato v Mariboru. Ko sta se vrnila v Solkan, sta zakonca poškodovano hišo obnovila in leta 1925 prizidala trgovinski del. Nona Marjuta je imela trgovino z živili in kolonialnim blagom. Trgovala je tudi na debelo z zaledjem in dobro zaslužila. Bila je izredno dobra ženska in je rada pomagala revnim. Solkanci so govorili: Gorosarca je mati ubogih. Pogosto je blago dajala na up in je dolg zapisala v knjigo. Ker kupci večkrat niso mogli poravnati dolgov, so ji v trgovino prinašali, kar so pridelali doma: slanino, pršute, salame, pri njej pa so jemali sladkor, olje, petrolej in podobno. Potem je Marjuto zadela kap, vendar je še delala, dokler je ni zadela drugič do smrti. Nono Marjuto je zelo prizadela aretacija 17-letnega sina, mojega očeta Črnega brata, ki je bil udeležen v protifašistični organizaciji Črni bratje in izključen iz šole.
Nonin oče Anton Grosar se je 1884 leta pri delu smrtno ponesrečil. Zato je nona Marjuta prevzela skrb tudi za brata Gabrijela in bila celo življenje nanj in na njegovo družino zelo navezana in jim pomagala.
Nonina sestra, drugorojenka Katarina se je poročila v Gorico in je imela Marijo (trgovka), Pepija (ustreljen v Ravnici 1945. leta) in Riharda (dela v banki). Družinski priimek je spremenjen, poitalijančen iz Podberšič v Piemonti.
Po babičini smrti se je moj oče Ivan leta 1933 poročil s Hermino Breščak, mojo mamo, ki je prevzela vodenje trgovine.
Svoje none Marjute nisem osebno poznala, ker je umrla preden sem se rodila. Spoznala sem jo bolj po pripovedovanju in po stvareh, ki jih je zapustila. V mojem domu v Solkanu je bilo videti, da so ga vodile skrbne roke. Moja nona je zapustila polne omare platnenih rjuh in posteljnine, na oknih vseh sob so visele ročno pletene zavese iz pravega škotskega sukanca, v sobah je bilo ročno izdelano svetlo češnjevo pohištvo z marmornimi vložki. V hiši je bila velika krušna peč, v kateri se je pekel kruh za stranke trgovine, ob velikonočnih in božičnih praznikih pa so se celi teden pekle potice in kolači, ki jih je hišna pomočnica nesla v cerkev požegnati.
Moj nono je bil skrben in priden. Klet je imel opremljeno s tišlerskim - mizarskim orodjem, od pulta, obličev in vsega orodja, kot spomin na svojo dejavnost, ki je po invalidnosti ni mogel več opravljati. Naredil pa mi je vedno kakšno pručko, mizico ali kaj podobnega. V kleti so bile police za jabolka in krompir ter vedno dva soda polna rdečega in belega vina. Na zalogi je imel vedno dovolj lešnikov, mandeljnov in orehov za priboljšek. V kleti so vedno viseli pršuti, slanina in salame. Ded se je spominjal prve svetovne vojne in lahkote, ki je vladala, zato je pred drugo svetovno vojno zakopal v zemljo v papirnatih ovojih slanino, vendar po vojni odkopana slanina ni bila več dobra za kuhanje in smo jo uporabili za milo, ki ga je po vojni ni bilo. Nono je imel čudovito obdelan vrt z vso zelenjavo in tudi sadja ni manjkalo.
Nona je zapustila vzorno urejeno hišo in trgovino, ko je umrla. Vsa duhovna in materialna zapuščina, ki jo je nona Marjuta zapustila, izprčuje, da sta imela z dedom srečen zakon, zavezan delu in skrbi za družino.
PESEM NONI MARJUTI
Moja dobra nona Grosar Marjuta
je bila žena kakršnih je malo,
ni ji bila pot s cvetjem posuta,
le delala je, prigarano je ostalo.
Na Svetogorski ulici je imela »botego«
z jestvinami, s kolonialnim blagom in zalogo.
Iz Grgarja so prihajali z vozovi in vprego,
pogosto brez denarja, le s svojo prisego.
Nona je bila prijazna in darežljiva.
Rekli so ji: »Mati ubogih iz Solkana«,
Otrokom je bombone vedno delila,
razumela težave, ljudem pomagala.
Bila je skrbna, do sorodstva ljubeča,
rada je dajala, ljudi obdarovala.
Ni tožila o utrujenih nogah, žareča
je vedno dobro volja na obrazu kazala.
Domačini Solkanci so kupovali pri njej
vse mogoče: »cuker«, petrolej in kruh,
poznali so jo vsi; in nekega dne, glej
»botega samuje«. Po njej hodi le duh.
Blago je dajala na up, pomagala ljudem,
Zadela jo je kap. Je premlada umrla.
V ljudi je verjela, zaupala vsem.
Ni dobro spala. Vsaka skrb jo je strla.
Premogla je moč. Voljo, ki ne omaga.
Podjetnost in dobrota bili sta njeni vrlini.
Kdor sočloveka ljubi, v stiski pomaga,
zasluži, da se ga čas dotakne s spomini.
Pepo s »šrapnelom« v nogi, oba sta trpela,
zato ni mogel opravljati več delo mizarja.
Prva svetovna vojna jima je otroke vzela,
v Solkanu so bile le ruševine, delo grobarja.
Sin Ivo se je Marjuti globoko usidral v srce,
Marjuta in Pepo sta edinca srčno ljubila.
Doletel ga je Dachau, tujina in drugo gorje,
nakar sta po svoji smrti še sina zgubila.
Mineva čas, ki se ga vsi dobro zavemo.
Na grob položim šopek krizantem in sveče
vsem dragim, ki so zaspali za vedno.
Izrečena beseda nona v prsih me peče.
Solkanskemu vodnjaku sem posvetila utrinek s pesmijo:
SOLKANSKI VODNJAK
Odpočij se duša, ob slapovih žuborečih,zaspi!
Le kaj mi voda, tekoči curek govori?
Drvi in šepeče skoz čas, zapušča svoje sledi,
a mene pri solkanski fontani že dolgo več ni.
Na Placu so se zbrali ljudje okrog vodnjaka,
nova skulptura jim spomin na fontano obuja,
voda prede zadovoljstvo in veselje v ljudeh prebuja,
slišati je šumenje skoz stene, dom in sleherna vrata.
Ptičja perut hladni marmor v vodi čutno gladi,
potrpežljivo in tiho iz luči sonca žarek zvabi,
svežino čistih kapelj in mladih sanj o pomladi,
ko se s sestro Sočo vodnjak pomensko pobrati.
Hiše sijejo življenje. Trg je ves svetal.
Ob njem stoji cerkev Svetega Štefana, zlat oltar,
lepota vodnjaka v srcu Placa je sveta stvar,
leži pod Škabrijelom ta sveti, pozlačeni gral.
Mimo »Proda« bistra Soča valovi, z brzicami odteka.
Skoz otroške dlani mi drsi blag spomin,
ves darežljiv v lepoti polj in ves ganljiv,
ko se skoz ožilje kraja rodna kri pretaka.
Nov vodnjak je v srce Solkana postavljen
ob starodavni most, da ljudem izpolnil bi želje,
sozvočje Soče, njenih zaobljub prastarih hotenje
s smislom izročila obljube kraja utemeljen.
Ko sončna luč obsije skalovje vrh Sabotina
in zašumi vodnjak v moje izžejane roke,
tedaj ves kraj v duši prijazno zaživi iz spomina,
v njegovih nedrih čutim le šumenje reke Soče.
Slišim mile zvoke vode, v njih zvenijo tišine kamna.
Hiše so razpotegnjene ob vrtovih Svetogorske ceste,
ki spominjajo mladenke na srečanja, kjer je stara kavarna,
nad fontano duh bedi, ki je zadnjo kapljo potočila. Mar veste,
da sredi Solkana komaj slišni curki božajo kraj,
ko tiho in vse tišje polzijo v dušo kakor žlahtna svila,
ptica selivka v njih je namočila kljun in svoja utrujena krila
v ta svet miru, ko je nad vodnjakom sijal lunin mlaj.
Vse je s človekom, začeto postorjeno in končano.
Ti moj kraj in jaz, počasi oba dogoriva in se spremeniva,
a v krošnjah bo videti cvetove in rosne kaplje zelenila,
ki iz vodnjaka bodo hlapele mojo ljubezen dobrotljivo.
(v Pesniški zbirki Sončevo oko je posvečeno Goriški posebno poglavje Soški kamni)
DRUŽINA NONINEGA BRATA GABRIJELA GROSARJA
Gabrijel Gorosar je poslal 9.6.1917 iz Tirol med prvo svetovno vojno svaku Jožefu Gašperčiču sliko in zapisal:
Dragi mi svak,
najprvo te srčno pozdravim tebe in Marjutu. Kako se kaj imaš? Ali si zdrav in kaj pa delaš, ali si pri Kovači na stanovanji. Jast sem še precej zdrav. Tako mislim, da najde ta listek tebe in tvojo družino enako. Kako gre tam pri vas. Veš kaj, hudo mora biti. Sprejmi mnogo srčnih pozdravov ti in tvoja družina. Z Bogom nasvidenje ne vem kdaj. Prosim odgovor. Nazdar pozdrav iz tirolskih planin.
Nazdar je star sokolski pozdrav svak
Gabrijel Grosar (23.9.1881 – 21.3.1946), se je 5.2.1910 poročil s Katarino Srebrnič (26.10.1881 – 7.4.1943) iz Solkana (Kuštrinovi).
Zanimivost: Ob poroki je Katarina prinesla v hišo poročno skrinjo, v kateri je bilo 60 parov rjuh, 30 platnenih nočnih srajc, okrašenih z njenim ročnim delom, (Tine je ob nedelja vezla čipke z monogramom S.K., eno še hrani njena hči Mira v Ljubljani), 60 lanenih brisač, 12 belih prtov iz damasta, 30 oblek poleg poročne, kup platnenih serviet in kuhinjskih krp. Ko je nevesta stala pred hišo svojega moža, sta jo spremljali Gabrijelovi sestri Marjuta in Tine, ki sta bratu rekli: Če boš dočakal sto let, ti ne bo ničesar zmanjkalo. Žal se poročna skrinja ni ohranila, pač pa je ostala pri Kuštrinovih poročna skrinja njene mame Katarine Kuštrin, ki se je 1870. leta primožila k Srebrničevim v Solkan in je kot premožna nevesta v hišo prinesla še večjo balo.
Gabrijelu in Katarini sta se rodila pred vojno Vladko (10.12.1910 – 21.3.1962) Gabrijela – Jelica (17.4.1913 – 3.4.1999), po vojni pa takoj umrli Albin (1920) in Mira, 5.8.1922, ki je delala do upokojitve kot upraviteljica otroškega vrtca v Ljubljani. Ima hčerko Gabrijelo.
Iz rodbinske veje Grosar so tudi: Vojko Grosar, upokojeni ravnatelj šole in pesnik iz Vrhovlja pri Kojskem ter njegova hči Kiti (1976) in sin Aljoša (1967), oba znana šahista.
Rodoslovne podatke o družini Grosar je zbrala sorodnica prof. Katarina Vuga, hčerka od Jelice Grosar, za kar se ji zahvaljujem.