SATURNOVSKA POŽREŠNOST GOSPODARJA
Ali se ti je že kdaj zgodilo, da si začutil nad sabo gospodarja, malika na vrhu hierarhije, ki te je zapeljeval na slepo pot in te zavajal. Imel se je za nadčloveka, heroja, junaka, pol boga, celo kralja. Svoje ideje je postavljal na vrh tvojih idej in ti si po njegovi volji vstopal v začarani krog njegovega območja.
Vedno bliže si bil jedilniku stvari, za katere si vedel, da niso užitne, da jih ne boš mogel pogoltniti, pa si kljub temu sedel pri mizi in si ogledoval ponudbo neužitnih jedi in gospodarja, ki je bil ves srečen, da sediš pri njegovi mizi in da si se sprijaznil z odsotnostjo svojih idej in jedi so ti postajale vedno bolj odvratne v optiki tvojih oči, a ti si strmel vanje, v te fiktivne prostore in jedi tebi vsiljenega okusa.
Gospodar je v svoji saturnovski požrešnosti ljubil žrtve, ki se bodo kot sadovi svoje minljivosti, sprijaznili s kaosom jedi čudnega izvora in potlačili bolečino odsotnosti priljubljenih jedi, ki bi jih z užitkom zaužil, pa so njihovo odsotnost prevzele nase. In tako so se tvoje ideje, vrednote in okus v v vrtincu prevrteli, zavrteli, pomešali, premešali in prevrednotili. Zavladala ti je hierarhično najvišja Superstruktura, ki zahteva suženjsko romanje k Maliku.
Zavest se mora odreči dinamični istovetnosti in sprejeti irealno optiko gospodarja, ki ti z namigom ali metaforo nakaže komaj brlečo luč v svoji vreči in ta namig mora biti zadosten, da avtoriteto brezprizivno sprejmeš. Spodaj ni več nikogar, samo zgoraj. Ko gre za nazorsko dimenzijo tvoje zavesti, ki si jo izoblikoval iz svojega zornega kota, ti gospodar s prstom pokaže neužitno jed pred tabo in tvoja misel mora biti rekonstruirana na nek drug pomen, ki sledi ukazu. Z drugimi besedami bi rekli, da je tvoj organizem, ki se mora prilagajati, priklenjen na negibnost in prikovan z zlato verigo h gospodarjevi mizi navideznega obilja. Njegova volja postane zate hrana in molitev. Vse laži sprejmeš kot absolutno resnicoljubnost. Tvoja svobodna volja vedno bolj hira in ti si se znašel v gospodarjevi ječi.
Stvari izgledajo dokaj paradoksalno, ko se zaveš, da si priključen na inštalacije svojega gospodarja in da nisi več zmožen ostati v svojem sistemu. Pred tabo se razgrne neskončni zlati trak in gospodar ti hoče na njem zlomiti tvoj logični razum.
Če si se znašel v takšni situaciji, odpri samega sebe tako široko kot nebo. Vedeti moraš, da je gospodarjev na vseh področjih čedalje več, ki branijo svoje postojanke nedotakljivosti s takšno zagrizenostjo, ki zahteva od tebe, da postaneš neka biomašina gospodarjevih porazov in zmag, ki jih moraš sprejeti in deliti svojo usodo z gospodarjem, če mu gre slabo. Če mu gre dobro so zasluge njegove.
Že rahlo utrujen in ogrožen si, in maliki se prežemajo s čedalje večjo strastjo nate. Zlomili so te po mišljenju in premišljevanju, ti si postal programirana lutka in tvoj način odvezanosti od samega sebe postaja nejasen, bolj značilen za tehnični sistem visoke kompleksnosti kakor za človeško delovanje.
Glej, da se ti ne zgodi, da boš postal samemu sebi nejasen in odtujen! Če hočeš biti ti TI, ostani na svojih okopih prepričanja, obrambe in ohranitve svoje človečnosti. To je še edina tvoja prednost, za kar je vredno živeti.
RESNICA IN LEPOTA
Na poti našega življenja se soočamo z mnogimi odnosi in odslikavami zunanjega sveta, ki so zaradi svoje sporočilnosti mnogim odvzeli mesto, ki jim je pripadalo, nekaterim pa ga jemljejo. Človek je ustvarjen, da odpira vrata ne le ugodju vidne lepote, temveč tudi sočutju in bolečini drugega. V človeku vedno gori luč, da vidi izven sebe. Ugodje in bolečina sta le dva vidika ene in iste stvari. Ko se začenjamo zavedati drug drugega in nam ugodje in bolečina sprožita vzgib, da smo v ljubezni in trpljenju v ognju žrtvovanja, ugotovimo, da postane človekov cilj resnična kakovost in sreča, ki ji pripadamo. Ničesar neresničnega ne more človeku ustvariti občutka lepote, tudi lepota sama ne more ustvariti resnice. Tisti, ki gleda brezvoljno umetnino duha, ne more dojeti, kaj sta ustvarila srce in razum, kako je geniju sonce razkrilo svet. Odvisno je kakšno stopnjo sta v svojem delovanju dosegla volja in sposobnost videnja. Sama umetnost ni nosilka resnice od vsega ločenemu človeku, je simbol absolutnega tistemu, ki jo je sposoben in voljan dojeti v njeni veličini.
Ljudstvo se mi zdi kot dionizičen zbor, ki vselej najde v življenju lepoto in doživlja olajšanje svojega gorja v apoliničnem svetu podob in mnogoštevilnih odnosov, ki jim na zunaj daje človeški videz in nadene obraz lepote, da se skrijejo ali prikrijejo občutki in tudi laži. Preobleke pritegnejo pozornost k obredu, ne morajo pa mu dati notranje veličine in moči cilju darovanja drugemu, ki mu je obred namenjen. Vsak medčloveški odnos je na nek način obred, ki ga želimo opraviti čim bolj popolno, a vanj vstopamo običajno slabo pripravljeni.
Ne morem se popolnoma strinjati z Nietzschejem, ki se je hvaležen umetnosti izrazil: »Umetnost imamo zato, da nas ne ubije resnica.« Kakšna pa bi bila umetnost, če bi bila samo lepa in v bistvu v svoji resničnosti tudi zlagana. Umetnost je eno in drugo, predvsem pa resnica. Olajšanje v neapoliničnem svetu lahko najdemo tudi v nam neprijetni resnici, ki sama na sebi ni lepa, vzbudi pa občutke sočutja, plemenitosti in človečnosti. Ljudje postanejo sposobni dvigniti padle in utešiti bolne. Ljudje v nesreči imajo pravico do človekove naklonjenosti.
Užitek z ulice, ki smo ga opazili na obrazu mladenke, ki ga je sprožil pogled v izložbo modnih oblek, ni prav nič posebnega. Sprožil je le ugodje, neko estetsko izkušnjo, neko intimno doživetje in poželenje, vendar v njem ni najti resnične kakovosti. Takšne užitke lahko stopnjujemo, vendar nas ne osrečujejo. Ženska, ki je potisnila svojo naravno lepoto v ozadje in se predala pretiranemu izumetničenju, ni resnična, temveč ponaredek narave.
Odnosi v življenju niso urejeni na način, kot da sta ljubezen in sovraštvo ali resnica in lepota veliki par nasprotij. Pojavijo se enako hitro kakor toplota in mraz. Tudi resnica in laž nista veliki par nasprotij. Iz tridimenzionalnega sveta se v dvodimenzionalnem ustvarja nov svet, ki mu gospodarita navdušenje in volja v simbiozi druženja, odpuščanja in sprejemanja. Človek tu ni več v objemu božanstev, ampak postaneta človek človeku odnos naravnega, resnica, ki ne pozna laži in ponarejanja. Prava lepota pa je v nezlaganem.
Pomembna so čustva, ki sledijo objektivizaciji volje dojeti stvar kot bivajoče, ki mu ne dodajamo le vznesenosti in ekstaze, temveč človeško globino, bližino, združenost in povezanost. Videti svet, ne pomeni samo iznebiti se trpljenja v lepem, temveč tudi sprejeti bolečino in vanjo vnesti element lepote, ki se znajo v duši osamosvojiti kot plemenitost zavesti. Starost običajno ni vizualno lepa, ker se lepota umakne v ovoj in olepša zmagoviti duh.
Resnica ne more ubiti človeka, temveč je najvišji izraz življenja, ki spodbudi vzgibe notranje lepote duše. Brez truda in napora ne moremo obvladati sami sebe in stvarnosti. Ali lahko doživimo pravo lepoto ob soočenju z neljubo resnico, ki jo dojamemo s suhoparno racionalnostjo, ne da bi nam pogled vzbudil določena občutenja, ki niso samo mik objekta, lepota sama na sebi, ki vzbudi zanos in ekstazo, temveč tudi vzgib naše vesti in naših čustev, ki nas dosežejo in presežejo.
Ali je sploh lahko laž lepota? Samo kar je resnično, je samo po sebi lepo. Lepota je pritrjevanje, blagoslavljanje in deifikacija bivanja v svetu resničnosti, a bivanje ni sama luč, je tudi tema, kombinacija negibnosti in rastoče moči. Na delu je vedno doseganje volje in uresničevanje želje dojeti stvar z ljubeznijo, ki je posebna lepota resnice.
Gledala sem lepoto, ki me ni potešila, ker me vsota radostnih užitkov ni osrečila. Resnične lepote ne dosežemo z očmi, celotno duhovno bitje se mora dvigniti iz telesa. Lepota je posledica duha v materiji.
lyrica prescription
generic lyrica namesusa buy abortion pill
abortion pill over the counter in usa conwaykennels.com name of abortion pill in uSPROTNOSTI - RAZMIŠLJANJE O PROFANEM IN SVETEM
Človek ni po svoji naravi samo homo sapiens, temveč tudi homo adorans, kar pomeni, da je človek bitje, ki slavi in se raduje svojega življenja. Človek živi na krilih svoje simbolike. V vsem razvoju njegovega obstanka sta ga radost in veselje poganjala v upanju naprej in ustvarila iz njega bitje, da je začel verjeti celo v svojo nesmrtnost ali kot se je izrazil dr. Anton Trstenjak v vekotrajnost. Svoje veselje do življenja je človek doživljal v ritmu praznikov in skozi ves svoj zgodovinski razvoj smo doživeli tudi sekularizacijo praznikov, ki nas spominjajo na razne dogodke, pomembne za naše življenje, mnogi pa posegajo tudi na področje sakralnega. Prazniki so postali tradicionalni, saj imajo za človeka prav poseben pomen, so dnevi zbliževanja in srečanj s svojimi prijatelji, s svojo družino in s samim seboj. Prazniki so dnevi, ko se poglobimo tudi sami vase, v svoje človeško bistvo.
Profano življenje pa je zgodovinsko, družbeno in običajno, povezano z vsakdanjostjo in preživetjem. Profano življenje nam prinaša poklicno, materialno blagostanje in zadovoljevanje vsakodnevnih bioloških potreb. V profanem življenju upravljamo naše družbo, da v nekem organizacijskem in ekonomskem smislu funkcioniramo.
Nekdo mi je rekel, saj imam v življenju vse. Imam hišo, avtomobil, svojo družino, dobro zaslužim in mi kruha na manjka, ne manjka mi užitkov. Meni je v profanem življenju lepo in ne potrebujem, da bi posegal v sveto. Zakaj bi potreboval Boga in sveto? Človek ni ničesar drugega kot organizem, neka oblika materije, ki si je v odnosu z drugimi materijami v nekem medsebojnem delovanju in odnosu. Moj svetovnonazorski filozofski pogled na svet je materialističen. Materija ima glavni pomen, zavest in mišljenje pa sta drugotnega pomena.
Že v 7. in 6. stoletju pr. n. št. so Tales, Anaksimander, Anaksimen, Heraklit Mračni, Demokrit in drugi razmišljali materialistično. Jaz sem že zdavnaj prekinil z mitološkim, neznanstvenim načinom razmišljanja o Bogu in svetem. Sem družbeno in sociološko bitje – profano bitje in se ne doživljam kot sveto. Materializem je v družboslovju označen kot teorija, po kateri so ekonomski odnosi osnovni vzrok družbenim fenomenom. Na splošno velja, da materialistične razlage predstavljajo konkretne družbene odnose kot determinantne, kar je v nasprotju z idealističnimi pogledi, pri katerih so ideje končni vzrok družbenih odnosov. Nadalje mi je sogovornik rekel, da njegov materializem sledi razvoju znanosti, saj so ga že Grki dojeli kot stvarnost in človeka v njej, ki sta bila po njihovem rezultat evolucije materije. Res je, da zgodovina govori, da so že mnogi realnost videli v stalnem gibanju in spreminjanju, vendar pri Demokritu se že pojavlja atomistična koncepcija materije, po kateri obstajajo samo atomi in prazen prostor. Človeška duša je odraz zunanjega sveta in je potemtakem prav tako materialna kot vsaka druga reč. Vse je podvrženo zakonu vzročnosti, vse je deformirano. To misel so nadaljevali stoiki in epikurejci. Ta misel dobi literarni izraz v Lukrecijevi poeziji O naravi stvari.
V evropskem srednjem veku se materializem ni mogel razvijati zaradi dominacije cerkve in so ga ponovno obudili v renesansi. Razcvet je doživel v predrevolucionarni Angliji, kjer je izražen v delih Bacona, Hobbsa in Locka. Njihova dela je sicer mogoče označiti za preveč mehanicistična, toda predstavljajo pomembno prekinitev s srednjeveško mitologijo. Na Nizozemskem je materializem izražen pri Spinozi. Nekateri pravijo Spinozi crknjen pes, kdo ve kdo mu je dal takšen vzdevek? Materializem je doživel razcvet v 18. stoletju v Franciji (Helvetius, Diderot in d'Holbach). Francoski materialisti so utemeljili ateističen pogled na stvarnost in so ostro napadli religijo in njeno družbeno vlogo. V Nemčiji je materializem izražen pri Feuerbachu, ki se je ukvarjal predvsem z antropološko problematiko in kritiko religije z vidika teorije odtujevanja. Slednji je vplival na razvoj Marxovega in Engelsovega materializma. V Rusiji so v 19. stoletju pisali filozofi, ki so bili pod močnim vplivom Hegla in Feuerbacha. Nastajal je materializem z izrazitimi dialektičnimi momenti, kar je močno vplivalo na rusko revolucionarno misel, ki je idejno poganjala oktobrsko revolucijo naprej (1917). Med pomembne ruske predstavnike sodijo Visarjon Belinski, Aleksandr Ivanovič Herzen in Nikolaj Aleksandrovič Dobroljubov.
Marx je kritiziral nekatere vidike materializma in je v tem duhu napisal Teze o Feuerbachu. Med drugim je zapisal, da je glavna pomanjkljivost dosedanjega materializma - vključno s Feuerbachovim - , da predmet, resničnost, čutnost razume samo kot objekt ali obliko razglabljanja, ne pa kot človeške čutne dejavnosti, prakse, kot subjektivnost. Feuerbacha je kritiziral tudi glede prepričanja, da je teoretična dejavnost človeka edina prava, medtem ko je zanemarjal predmetno dejavnost. Resničnost torej ni vprašanje teorije, temveč je vprašanje prakse.
V marksizmu je tako opaziti drugačne vrste materializem, ki ga je mogoče označiti kot historičnega oziroma dialektičnega. To je pravzaprav filozofska teorija narave in zgodovine, ki je v marksistično tradicijo prišel predvsem skozi kasnejša dela Engelsa.
Lenin pod mentorstvom Georgija Plehanova je prevzel Engelsovo misel, da je naravni fenomen mogoče opisati samo v dialektičnem okviru in je dejal, da je to dialektični materializem. Dialektiko sestavljajo trije elementi: teza, antiteza, sinteza.
Engels, ki je dialektiko zastavil kot splošni zakon, ki velja tako v družbenem, naravnem in intelektualnem okolju, je med drugim menil, da ima vsaka kvantitativna sprememba mejo, ko se sprevrže v kvalitativno spremembo – zakon negacija negacije (revolucija zruši stari sistem in vzpostavi novega). Dialektičnemu razmišljanju pa je po njegovem mnenju podvržen tudi človeški um, pri čemer je človek praktično in razmišljujoče bitje, ki spreminja svet in tako tudi samega sebe.
Marksizem je v tem smislu presegel dotedanjo fatalistično mišljenje nekaterih materialistov, češ da je človek pasivno bitje. Tako človek v marksizmu dobi aktivno vlogo, ni samo orodje nevidnih naravnih sil in zakonov, marveč s svojim zavestnim delom in zgodovinsko aktivnostjo ustvarja zgodovino in je njen najbolj pomemben in edini smisel.
Historični materializem pa pri interpretaciji zgodovine upošteva Marxovo analizo zgodovine in kapitalistične družbe. Iz teh idej se razvije boj proti imperializmu, kolholizacija in idustrijalizacija Rusije in komunizem in vest teror, ki se je sprevrgel v tragedijo svetovnih razsežnosti s sto milijoni mrtvih.
Pod vplivom materialističnega marksizma in boljševizma brez duha so se socialistične šole nazorsko preoblikovale in mladino poučevale z materialističnim pogledom na svet. Tu je bila svoboda filozofskega svetovno nazorskega gledanja na svet strogo omejevalna in strogo vodena z normirano družbeno zavestjo. Generacija, ki je po drugi svetovni vojni iz nje izšla, je imela izrazito vcepljeno normirano zavedanje. Le-ta ni nastajala kot svobodna opredelitev nazorov, temveč kot vcepljanje enoumnega mišljenja, doziranega s političnimi smernicami in cilji. Posledica tega je bila, da je surovi materializem ubil v psihi človeka Boga in homo adoransa.
Politično usmerjena vzgoja te generacije in tudi naslednjih je globoko posegla v zavest in zapustila za seboj duhovno prazen prostor. Ljudi z normirano zavestjo brez Boga, kar je zapustilo na psihi človeka notranjo praznino, votlost, puščobnost, nemir, razočaranje, skrivne motive nasilja, iskanje zadovoljstva v stopnjevanju užitkov, eksistencialne nevroze, samomorilske motnje, iskanje utehe v alkoholizmu in drogi, skratka človeka nezadoščenih gonov in človeka konflitov. Zlasti za Rusijo je značilno množično alkoholiziranje po drugi svetovni. Rusi so bili veren narod, z mogočnimi pravoslavnimi cerkvami in čudovitim zborovskim petjem, kjer so se ljudje srečevali in uresničevali v svojem veselju in radosti (homo adorans). To je bilo v človeku zatrto in ubito, cerkve porušene. .Zazevala je praznina, ki je človeka pripeljala v absurd. Človekovo življenje je postalo takšno, kot je njegov materialistični nazor. Proizvaja izdelke, ki jih niti v vsakdanjem življenju ne potrebuje in jih troši v enormnih količinah. Vklenjen je v začarani krog proizvodnje in potrošnje in materija mu je postala blagoslov in prekletstvo. Praznino je zapolnila sla po oblasti in razpad sistema vrednot. Vse poteka izključno po načelih mehansko količinskega osvajanja sveta in produkti obdelane materije se izkažejo kot nasprotniki specifično kvalitativne človeške pameti, stoje pred človekom kot antiinteligenca. Sodobni človek nima več ne dnevnega in ne tedenskega počitka, ne zna se več poveseliti, si vzeti prosti čas, se radostiti v svoji družini, s prijatelji. Skratka postal je odtujen samemu sebi. Človek je iskalec duhovnosti in presežnosti. Mnogi se zatekajo k raznim vzhodnjaškim magom in k drugim religijam.
Ali ni tako odtujeni človek sprevrženi Nadčlovek, ki se je Nietzscheju brez Boga ponesrečil. Nastal je Nadčlovek z Voljo po moči nad drugimi, ki bi hotel zasesti mesto Boga in postati vsemogočen. V njem zmaguje ono in ne jaz in nadjaz. Nietezsche je lahko meril s svojim Nadčlovekom in Voljo do moči na bitje, ki bo preseglo človeka animale rationalis in postalo Nadčlovek v kulturnem pomenu in svojem zavedanju. Ker je pa Boga ubil, je to ubogo bitje obsojeno na tavanje in iskanje božje popolnosti, tam, kjer je ni več. V razkrajajočem svetu. Vse je zrelativizirano, vse je prevrednoteno. Z usmrtitvijo Boga je ubito tudi bitje vrednot in bitje upanja.
Pred časom sem brala v Novi reviji, št. 65/66, 1987 pismo o svetem, ko sta si dopisovala filozofa Marko Uršič in Tine Hribar. Uršič se sprašuje, kako naj mislimo sveto, če iz njegovega območja že vnaprej odmislimo božje? Ima prav, že metodično miselno, lahko pridemo do svetega, ki posvečenost prejema končno od Boga, kakor zveni tudi Hribarjev stavek (Nova revija 61/62) pa moramo zopet pristati na trditev, ki jo sprejemata oba: Če nas svetost ne objame tu, nas ne bo nikjer.
Ta stavek razkriva namreč v človeku ravno to, v kar strmimo in kar nas v zadnji konsekvenci vodi do tega, v kaj je treba verjeti? Kaj je v človeku svetega, da kar zastrmimo vanj? Gotovo je, da sveto v človeku ni nič takega, kar bi si bil človek sam prislužil. To bi bilo kvečjemu nekaj, kar ga napolnjuje z zavestjo nepoštenega, nečistega, grešnega, včasih že kar zločinskega. Koliko grdih vzgibov in misli se podi po njegovi notranjosti, ali naj doživi ob tem zavest svetega in posvečenosti?
Človek strmi nad prepadom svojih zmot in zablod. Toda človek zazre v svoji globini tudi nedoumljive skrivnosti svoje biti, ki si jih ni sam dal, s katerimi je obdarjena njegova bit, ob kateri ga nehote spreletava omotičnost globine, enkratnosti in veličine do neizraznosti, ob kateri beseda obnemi in njegov duh zastrmi. Zavest lastnega jaza je samo človeška, nobenemu drugemu izkustvenemu bitju ni dana.
Kot pesnica si veliko krat rečem, da je moja intimna, drugim nedostopna tišina in globina moje notranjosti nekaj svetega »svetišče mojega jaza«. Sveto je vse, kar je posvečeno moji notranjosti. Sveta je globina moje enkratne osebnosti. Vsa dobrota in lepota, ki jo človek nosi v sebi je sveta. To je ganjenost duše, ko se v človeku razodeva presežno bitje, kar ima že smer onkraj samega, kar ga posvečuje.
Kot pesnica čutim podarjenost od zgoraj, jaz samo upravljam to podarjenost, nosim v sebi svet posvečen od drugod. To sveto žarišče svoje osebnosti nisem ustvarila jaz, to mi je bilo podarjeno z rojstvom. Rodila sem se združena z vsemi drugimi svetovi kod svet zase. V meni se zrcali svet v nerazumljivi enoti mojega samozavestnega jaza. Moj jaz ni proizveden kot materialni proizvod in na trgu razglašen kot obstoječi, v sebi občutim nekaj vzvišenega nad profanim. Nikoli odtujljivo bit. V njej se odseva ves svet, vse njegovo bogastvo, dobesedno celotni makrokozmos. To je nekaj, v kar lahko človek samo strmi in se mu čudi.
Misel po Hribarju in Uršiču pa bi zložila stavek: Ta svet je nekaj svetega, vendar ne sam na sebi, marveč po posvečenosti, ki jo prejema od Boga. In se zlaga z drugim stavkom prav tam, ki govori: Nič bivajočega ni svetega, toda v svoji biti je sveto vse (vsako) bivajoče. Kolikor ima vsako bivajoče svojo bit od Boga, toliko je vsako bivajoče tudi sveto. Uršič dobro poudarja, da med svetom in Bogom ni nepremostljive razlike. Govoriti o Bogu, pomeni hoditi po robu. Vsega pač ni mogoče utopiti v besedah, zlasti kadar trčimo v neizrekljive skrivnosti. In zakaj ne bi tej skrivnosti rekli Bog, se sprašuje Uršič v pogovoru s Hribarjem. Ime Bog je najbolj primerno za izrekanje tiste skrivnosti, v katero naj bi človek verjel in v katero naj bi človek vsaj strmel in se ji čudil.
In zakaj ne bi Bog človeku olajšal duše, zakaj tega ne bi čutili v zavesti, da se imamo na koga opreti, to je človeka upanja in človeka radosti, vrednostno zavestno duhovno bitje, zakaj ne bi človek živel svoj specifični duhovno bogati simbolični svet, ki mu določa smisel in veselje do življenja. Kakašen je problem časa, v katerem današnji človek živi, kje je njegova kritična točka? Čuti se osamljen bolj kot kdaj koli prej. Človeku se je zrušil simbolični svet vrednot, ki mu ga surovi materializem ne more dati. Človek je simbolično bitje, kar pomeni, da je vrednostno bitje. Na vsakem koraku se srečujemo s krizo vrednot. Materializem je prepustil v človeku strahotni bivanjski vakuum, saj se nenehno sprašuje kakšen smisel ima njegovo življenje?
SPROTNOSTI - RAZMIŠLJANJE O NADČLOVEKU IN VOLJI DO MOČI
Pri tem trčimo ob vprašanje kako se je ideja ali ideologija o Volji do moči izrabljala v povezavi z dosežki Nadčloveka. Vprašanje je ali je iskati definicijo Nadčloveka v njegovi preseženi sposobnosti, da se razvija v poveličanih vrednotah modernega sveta in dosežkih, ki mu jamčijo hkrati življenjsko blaginjo in srhljivo resničnost, da jih uporablja za pogubne namene zmage nad prostorom in ljudmi, tudi z vojnami.
Ali ne srečamo tu človeka v hoji za samim seboj? Ali ne pomeni Volja do moči tudi ogrožanje življenja na planetu? Kam vodi ta nasilna volja do moči človeštvo? To kar govorim, je moje gledanje na stvar, vendar Nizetzsche s svojim prevrednotenjem vseh vrednot in s poudarjanjem Volje do moči ter fikcijo o Nadčloveku, je s tem poveličal dejanja, ki naj bi prevrednotila stvari, prezrl pa modrost, iz katere so rodovi črpali studenčnico, ker je pač starejša od nas. Ali nas staro drevo ne hrani s svojimi sadovi in nam daje senco in čeprav je staro, še vedno raste? Zakaj bi spreminjali njegov genski zapis in iz hrasta ustvarili visoko palmo, ki hoče doseči nebo?
Tako se znajdemo pred ugotovitvijo, da smo pred stoletjem razpravljali o darvinizmu, ali je človek že človek in kje naj bo meja med njim in nižjim živalskim svetom. Čez stoletje pa naj bi se prepirali, ali je človek še človek in kje naj postavljamo določeno mejo med človekom in Superčlovekom ali Nadčlovekom (po Nietzscheju). Nekdaj je bil spor za spodnjo mejo, v prihodnje pa se odpira spor za zgornjo mejo človečnosti, humanosti skratka za polje človekovega delovanja, po katerem bi človeka lahko kvalificirali, da je dosegel stopnjo Nadčloveka.
Kaj sploh pomeni definicija Nadčlovek? Ali zna kdo odgovoriti na to vprašanje in to zgornjo mejo determinirati, ji dati vsebino in napotiti človeštvo, kako naj jo doseže, če ima še vedno v svoji naravi ono? Marsikdo bo rekel, da je človek neporaščena opica, nič drugega kot bojišče onega, jaza in nadjaza, nič drugega kot igrača nagonov, produkt procesov učenja, žrtev socialno-ekonomskih razmer in okoliščin in tako imenovanih kompleksov.
Dunajski doktor medicine in filozofije, profesor nevrologije in psihiatrije na Univerzi na Dunaju, ki je deloval tudi na Harwardu ter univerzah v Dallasu in Pittsburghu , mednarodni profesor logoterapije na univerzi v San Diegu Viktor E. Frankl v svoji knjigi Človek pred vprašanjem o smislu opisuje primer, kako je nek svetovno zanani psihoanatlitik na 1538 straneh predstavil potret genija Johanna Wolfganga von Goetheja, enega osrednjih osebnosti predromantične književnosti, kar se zdi prav neverjetno. Opisoval ga je kot osebnost z znaki manično -depresivne, paranodine in epileptične motnje, homoseksualnosti, incesta, voajerstva, ekshibicionizma, fetišizma, impotence, narcizma, obsesivno kompulzivne nevroze in histerije, megalomanije, itd. Omejil se je skoraj izključno na dinamiko nagonov, na katerih temelji Geothejeve delo in navaja, da njegovo delo ni nič drugega kot rezultat predgenitalih fiksacij. Opisuje, da naj ne bi bil njegov boj usmerjen k nekemu idealu, lepoti in vrednotam, temveč v resnici le k temu, da bi premagal izliv semena. Za današnje vrednotenje Geothejevih del, naravanost osupljivo.
Kako moder je bil sam Freud, ko je nekoč dejal, da cigare ni nujno vedno interpretirati kot simbol penisa, saj včasih cigara pomeni tudi to, kar je. Iz teh navedb lahko razvidimo, da nezavedni motiv razkriknkavanja, razvrednoti tisto, ker je človeškega v človeku. Zdi se, da je takšno razkrinkavanje zelo malomeščansko. Le kdo je brez nevroze in popolnoma brez motenj, popolnega zdravja, naj vrže kamen prvi? In kje je sploh meja med bolnim in zdravim?
Človek je pač metafizično mejno bitje, ali je komu prav ali ne. Nietzsche je lahko predstavljal metakreativnost na področju estetike, etike, ontologije, filozofije zgodovine, psihologije, aksiologije, itd. tako kot Beetoven za glasbo. Zanane so njegove pomembne ideje apoloničnega in dionizičnega, »Bog je mrtev«, Večno vračanje istega, Čredni nagon, Prevrednotenje vseh vrednot, Nadčlovek, Volja do moči, eksperimentalna filozofija, filozofska ideja o Nadčloveku in Volji do moči. A vedeti je treba, da v človeški inteligenci izhajajo promotrji, ki skušajo človeka razložiti in na novo ustvariti po modelu strojev, ki jih je ustvaril človek. Čim bolj izpopolnjen je stroj, tem bolje deluje. Vendar človek ni ustvarjen po modelu stroja, temveč po modelu narave, zato menim, da si je Nietzsche ustvarjal preveč iluzij s svojim Nadčlovekom, ker ni upošteval ono, temveč le jaz in nadjaz, kar je pa zelo težko doseči.
Človek ni krona stvarstva, je pa krona razvoja. Krona mu zagotovo ne pade z glave, če njegove ideje ne obrodijo dobrih sadov za človeštvo, saj je s svojimi idejami imel dober namen. Vendar ideje se lahko merijo tudi z njihovimi učinki, kako se obnesejo v praksi.
Človek je v dnu svoje narava velika packa, umazan. Ne veliča se samo z etično dobrimi in vzvišenimi čustvi. Človek je še vedno gonsko bitje nižjega libidoznega gona. Njegova dlakasta koža mu ostane kot neizbrisno znamenje. Znana misleca, kot sta Camus, Sartre in tudi drugi, so menili, da je človek človeku pekel, ker se mu tudi v najboljšem nagibu najde vselej črva hudobije ali pa vsaj nečedne slabosti.
Freud je človeka raztelesil. Po mojem mnenju se je v svoji formuli Nietzshe hudo zmotil. Pomeni, da je vsaka človekova iznajdba duhovna vivisekcija človekovega jaza samega, kar je pa v bistvu človek sam v vsej svoji dvojnosti. In kakšnega človeka je pravzaprav iznašel ali si zamislil Nietzsche, ali ni bil njegov Nadčlovek neuresničljiva fikcija, ki je bila izrabljena za voljo do moči do oblasti in za manipulacijo z ljudmi?
Za današnjega človeka je gotovo pomembno tudi dejstvo kako je Nietzschejeva filozofija vplivala na voljo do moči zgodovinskih osebnosti, ki so krojile usodo svetu in kako volja do moči naredi iz zafrustriranega človeka še večjo zver, kot je on sam v svojem zavestnem jazu, saj je še po naravi zver, v bistvu ono. Nato pa še razpad vseh vrednot in ponovno prevrednotenje. Ko razmišljam, mislim, da so Nietzschejeve ideje fikcije, ki se ne morejo nikoli prav uresničiti, le izrabljajo se lahko.
Da je Hitler bral Nietzscheja in manipuliral z njegovo sestro, ki je za nacizem prirejala Nietzscejeva besedila, je vsem poznavalcem več ali manj znano. Da je utemeljitelj fašizma Mussolini bral Nietzscheja, Hitler pa je Mussoliniju podaril Nietzschejeva zbrana dela na njunem zgodovinskem srečanju leta 1938 na brennerskem prelazu, tudi vemo. Da so nacisti v svoji propagandi pogosto uporabljali Nietzschejeve izraze, denimo Nadčlovek in Volja do moči, tudi vemo. Če se omejimo, kako sta pojem Nadčlovek in Volja do moči vplivali na Hitlerja lahko ugotovimo, da Hitler, ki je bil poln načrtov za prihodnost, ko jih pa ni mogel realizirati, se je zataknilo, saj je bil nesposoben vsakršnega sistematičnega dela, čisto razosebljena oseba je bil. Kot kancler je svojim sodelavcem puščal povsem prosto pot, za njihovo delo se ni zanimal, dokler ni začutil možnosti po omejevanju njegove oblasti. Voljo do moči je imel neizmerno, ker se mu volja do moči ni uresničila postati to, kar je sam želel - slaven slikar, je svojo Voljo do moči usmeril v podrejanje in zasuženjevanje, v teror. Očeta je Adolf Hitler v življenjepisu Mein Kampf sam opisal kot vzkipljivega tirana, kar mu je zagotovo vcepilo še večjo Voljo do moči nad šibkimi in nemočnimi. Da je bil Hitler velik manipulator s svojimi govori, ki so bili prej podpovprečni kot povprečni, je jasno. Kar naprej se je ponavljal in kazal svojo nevrotičnost in voljo do moči po oblasti.
Hitlerjevo osnovno vodilo vladanja je bilo: Predstaviti vse sovražnike kot enega sovražnika, ki škoduje celotnemu narodu in si je zato treba prizadevati, da se ga iztrebi. To mu je tudi o uspelo, saj je vse svoje sovražnike strnil v enega – Žida. Videl je svetovno zaroto Židovstva, ki naj bi bila vir vsega zla in je največja nevarnost arijski rasi. Žid je bil dežurni krivec, kriv je bil komunizma, boljševizma, prostitucije, celo modernizma v umetnosti, njegov izum pa naj bi bila tudi vest, ki jo je Hitler pojmoval kot šibkost in je bil vsekakor brez nje. Imel je Voljo do moči, čutil se je Nadčlovek in za nameček je bil še židovske krvi po svojem očetu in je svojo avtoagresijo usmeril proti narodu iste krvi, iz katere naj bi tudi sam izhajal.
Kar počenja sedaj ameriška politika v Iraku, Afganistanu in še marsikje po svetu, ali ni to volja do moči? Torej volja do moči ustvarja Nadčloveka Nadoblasti. Kaj je današnji človek Nadčlovek? Dr. Anton Trstenjak je rekel, da je specifično človeška višina zelo tanka rezina, komaj merljiva lamela. Komaj človek pride do specifično človeške višine in se dvigne nad živalsko, že presega obenem tudi človeško višino in prehaja v nadčloveško, če hočete, v božje območje. Nietzsche pa je razglasil, da je Bog umrl. Nekaj v tej Nietschejevi filozofiji pa res ni mogoče razumeti, ker mi na nek način maliči etični čut. Zdi se mi, kot da je metafizično obremenjena z nečem, kar človek izrablja za svoje egoistične in zle namene.